Mlado JuTre>, 6t. 51. Nedelja 29. decembra 1935 Jocelyn Oliver: Povest o Roblnu Hoodu 4. poglavje: Kako je vitez pomagal Ro-binu Hoodu. Veseli možje iz Zelenega gozda so baM mojstri v vseh telesnih vajah največji mojstri pa v sitireljanju z lokom. Kakih šest izmed njih jših je bilo takih strelcev, da jim v vsej deželi ni bilo enakih, in njihova spretnost je postajala od leta do leta čudoviteša; zakaj -smodnika in puške v tistih časih še niso poznali, in kdor je hotel streljati jelene in ptiče v gozdu, je moral vzeu lok v roke. Nihče izmed njih pa ni biil tako izurjen strelec kalkor Robin Hood sam, ki je siloval zaradi svoje spretnosti po vsej dežefli. Nekega dne se je zgodfflo, dla je not-tinghamski šerif, zakleti sovražnik Veselih mož, razglasil, da bo priredi! tekmo v streljanju z lokom, ki se je smejo udeležiti strelci iz vse severne Anglije. Tisti, kdor bo najbolje streljal, dobi aa plačilo srebrno puščico z zlaito ostjo. Ko je Robom Hood to eOišail, ga je pograbila huda izkušnjava, da bi šel na tekmo. Dati svoje življenje sovražniku v roke, je bila sicer blazna predrznost, a pra/v frflilržnfl drzna podjetja je im^i rad — saj je zmerom iskali prigod. Maid Marian ga je prosila, i^aj nikar ne gre, ker se je bala, da se ne bi po-gubil. Če bi se še tako spretno našemil in preoblekel, je billo vendar mogoče, da ga spoznajo in primejo! V tem primeru ga ni čakalo nič drugega kakor sramotna smrt. Nekaj časa se je Robin Hood res premagoval, nazadnje, ko je biila izkušnja-va le prehuda, je pa rekel svojim možem: »Pripravite se, dla pojdete z menoj, zaikaj tega poziva ne smemo zamuditi. Pokazati moramo šerifu, da smo mi najboljši strelci v vsej severni Angliji. Dan tekme je prišel in velikanska množica strelcev se je zbrala v Notting-hamu. Vsi so bili mojstri svoje umetnosti, izbrani lokarji iz mest in vasi vse severne Anglije, in majhna reč jim je bilo, na veliko razdaljo precepiiti s svojimi puščicami tenko šibo. Toda med njimi je bil tujec visoke postave, v plašču in oglavnici, ki je streljal bolje od vseh drugih tekmovalcev. Njegove puščice so nezgrešljivo zadevale v cilj, in z vsakim strelom je precepi! šibo, zasajeno tako daleč, da je drugi niso mogli pogoditi Zato je nazadnje ta strelec dobil plačilo — srebrno puščico z zlaito ostjo. Šerifa, ki je opazoval to čudovito streljanje, je obhajal čedalje nestrpnega sum. »Kdo je ta tujec, ki prihaja saim Bog si ga vedi od kod in ki tako zilabka prekaša izbrane strelce iz vse dežele?« je mislil sam pri sebi. »Na vsem Angleškem je samo eden, ki bi utegnil tako streljati, in ta je glavar hajdukov. Pa ne dla bi bil naš zmagovalec Robin In takoj je zatrobil v rog in za/klical Hood?« (Konec prihodnjič^, Kr. Astdersesi: Pravljica o materi Mati je sedela pri svojem bolnem otroku. Vsa je bila v strahu, da bo umrl. Bledo je ležalo dete, mali oče« sci je zaprlo, nalahno je dihalo in zdaj pa zdaj je dihanje pretrgal globok vdih, težak kakor vzdihljaj; in mati se je še z večjo bolestjo ozrla na svo« jega ljubljenca. Tedaj je potrkala na vrata in vstopi« la je uboga starka, ki je bila ogrnjena v veliko konjsko odejo; kajti ta greje, in gorkote je potrebovala, ko je zunaj gospodarila mrzla, zima in je ostra burja brila človeku v lice. Ker se je starka kar tresla od mra« za in je otrok pravkar za trenotek za« spal je mati postavila na peč lonček čaja, da bi ga ogrela zanjo. Starka je sedla in jela pozibavati otroka, in ma« ti je sedla na stol zraven nje, gledala na svoje bolno dete, ki je globoko za« jelo sapo in vzdignilo malo ročico. »Kaj ne da obdržim svojega otro« ka?« je vprašala starko. »Ljubi Bog mi ga ne bo hotel vzeti!« Starka, ki je bila Smrt sama je po« kimala tako čudno, da je lahko pome« nilo da in ne. Mati je sedela s poveše« no glavo in solze so ji tekle čez lica. Glava ji je postala težka, tri dni in tri noči že ni zatisnila očesa, in zdaj je zaspala, a le za hip potem je tresoč se od mraza skočila pokonci: »Kai naj to pomeni!« je zakričala in se ozrla na vse strani. A starka je izginila in njen otrok ie izginil; starka ga je vzela seboj. In v kotu je pela in pela stara ura, velika svinčena utež je pravkar dosegla tla in »bum!« ura se je usta« vila. Uboga mati je stekla iz hiše in kli* cala svojega otroka Zunaj sredi snega, je sedela žena v dolgem črnem oblačilu ter dejala: »Smrt je bila pri tebi v sobi, videla sem jo, kako je odhitela z otrokom; hit rejša je kot veter in nikdar ne vrne, kar je vzela!« »Samo pot mi pokaži, kam.'»r je šla!« jo je prosila mati, »pot mi pokaži in našla je bom!« »Pot poznam!« je rekla žena v čr« nem, »a preden ti jo pokažem, mi m