Olga Kolenc BREGINJSKI KOT Bilo je zgodaj zjutraj, Breginj, ki je danes čisto drugačen, kot je bil pred rušilnim potresom leta 1976, se je ravno prebujal. Ostali so mu ime, cerkev z župni- ščem in dve domačiji. Tudi tisti most čez Belo še ve- dno stoji in mi drami spomine. Takrat v otroštvu se mi je zdel strašansko visok in širok, ščitila ga je moč- na železna ograja. Hodila sem tja, na sredino mostu, in zrla v reko, ki je na Vojskem nisem imela. Most se je v mojih očeh z leti pomanjšal in zožil, nekoč divja reka je postala rečica. T udi korita, v katerem sva s svakinjo splakovali perilo, ni več. O hiši, v kateri sem počitniko- vala, danes ni več sledu, spomine preraščajo trave. Le divji kostanj s svojo široko razpeto krošnjo še vedno stoji in kljubuje spremembam. Z nostalgijo v srcu sem šla skozi lepo urejeno novo na- selje. Ran po rušilnem potresu že dolgo ni več, a v srcih ljudi ostajajo brazgotine. V mislih sem obudila spomi- ne na vas, na stare kamnite hiše, zgrajene v beneško- slovenskem slogu. Vidim jih, tesno skupaj so, nudijo si zavetje, oporo. Čez lesene ganke padajo rože, skozi napol priprta vrata diši po domu. Zvonci zvončkljajo, po utrjeni vaški poti prihajajo krave in vsaka ve, kje je njen dom. Čutim usklajenost vasi, njena vdih in izdih sta globoka in mirna. Slišim vrišč otrok, ki v sponta- nih igrah odkrivajo svet, čutim nemir mladih src. Ču- tim zrelost. Slutim počasno ugašanje vase zgrbljenih temnih postav, ki se s koščeno roko oklepajo ganka in hvaležno srkajo vase poslednje odmerke življenja. Tak ostaja "moj" Breginj, zdaj pa bo treba navzgor, na tista prostrana gola pobočja. Pred več kot pol stoletja sem prvič uzrla ta raj, a se s te strani vse do danes vanj še nisem povzpela. Raj pod Stolom Vaška cesta kmalu zavije v gozd, ki je tistega jutra dišal po mokroti. Reka, ki v neizraziti grapi pada čez zgra- jene pregrade, je vlago še stopnjevala. Široke serpen- tine gozdne poti preseka nekaj bližnjic, ki pa za naju niso bile nič mikavne. Pobočja Stola in Muzcev nad nama so bila sveže umita, prav tako tudi že skoraj ki- často modro nebo. Bukov gozd se je vse bolj gostil in kmalu sva prišli do odcepa za Stol, ki vodi mimo male in obnovljene cer- kvice sv. Marjete. Sveže odprti cvetovi kranjskih lilij za njenim obzidjem so mi sporočali, da še ni nič za- mujeno. Zaradi deževja sem namreč imela kar nekaj skrbi, kako bo letos z razcvetom. T a pride in gre in nič ne sprašuje, kje vandraš in ga zamujaš. Gozd se nad cerkvico redči, steza nad nami se vse bolj strmo dvi- "Na Stu an na Musca" Raj nad Breginjskim kotom "Jutre pojmo gou u kót", saj je vremenska napoved končno naravnost odlična! Gremo "gou u" prelepi Breginjski kot, na skrajni zahodni del, na beneški del domovine, ter na Stol in na Muzca. Gremo torej tja, kjer se stikajo Dinarsko gorstvo in Alpe, nato pa navzgor, na mehke zaobljene griče, kjer se stvarjenje sveta nikdar ne konča. Prebrala sem, da se domači ljubitelji gora trudijo, da bi tem hribom vrnili originalna imena, taka, kot jih poznajo domačini. Mali Muzec je samo Muzec (po domače Musc), Veliki Muzec je Gabrovec (po domače Gabruc), Stol pa je samo Stu. 46 ga navzgor. T o pomlad sva se s kolegico Darjo potikali le po zaraslih predgorjih in čas je, da preseževa goščo. Nad nama se je po nekaj zavojih resnično "odprlo" nebo. Je to že raj ali le prispodoba raja? Če je tako, lah- ko mirno ostaneva tu. Čez greben se je razlivala ju- tranja luč. Tipaje je drsela navzdol po s floro bogatih traviščih in sproti sušila jutranjo vlago. Pobočje je va- lovalo kot žitno polje, v mehke naborke zelenega ža- meta so se zarisale komaj opazne sence. Svetloba se je igrala, gorski in širokolistni jelenovec sta že razpirala svoje dišeče kobule. Pogled je nezaupljivo begal nav- zgor. Ne, saj ni tako daleč! Ni tako daleč, kot če gremo po plošči na Krn, kjer so razdalje na videz varljive, sem modrovala v mislih! Po dveh pohodnikih, ki sta bila že visoko nad nama, sva končno le videli, kje je nadelana pot. Stezica, ki se v malih zavojih oklepa grebena, ujame "val" in mu sledi vse do modrine. Zrak je rahlo drhtel, tudi gola pobočja nad nama so drhtela. Zaobljen in s te strani pohleven hrbet Mije je videti, kot da sili v Matajur, ki je iz te per- spektive malce robusten. Počivali sva na izbočenih ku- cljih raza in vlekli na plan prve prigrizke. Ne zajtrkuješ pogosto, če sploh kdaj, med mehkimi kobulami cve- točega jelenovca, pisan svet žuželk pa ti nežno prebi- ra strune. Sedeli sva sredi raja, ki je tako blizu in hkrati daleč stran od tega sveta. V pregreti glavi mi je ob po- gledu na vas, ki je zdaj ležala precej globoko pod nama, "poblisknil" še en spomin. Bilo je zadnje popoldne mojih zadnjih počitnic v Bre- ginju. Od nekod se je pojavil postaven kótar in me, mlado lolito, povabil, da mi razkaže Breginj. Lepo se vidi ta potka, danes cesta, kjer je potekal najin spre- hod. Peljal me je navzgor na vzpetino, do pokopali- šča, da sva z višine gledala vas. V spominu so mi osta- li samo obrisi s starimi korci prekritih streh, travnik z njivo in nekakšno obzidje. Njegove globoke temne oči so izžarevale temperament slovenskobeneške krvi, ki se ljudem v teh koncih pretaka po žilah. Nazaj grede sva upočasnila korak in vse pogosteje se je obračal k meni. Rekel mi je, da ga na nekoga spominjam. Nato me je nevsiljivo poljubil, zardela sem, on pa me je vprašal, zakaj sem zardela. Vrnila sva se v vas, on pa mi je, zato da bi naslednje ju- tro zamudila avtobus, prestavil budilko. Sorodnica je bila nanj prav simpatično huda. Rekla mu je, da sem še premlada čečíca, naj raje kakšni sebi primerni razkaže Breginj. Tako se je nedolžna romanca tisto popoldne, tako kot se je začela, tudi končala, jaz pa sem se nasle- dnji dan vrnila domov. Pot, ki je lepša od vrha Ko se tako ali drugače potikam doma in po svetu, mi ne zadostuje zgolj košček lepe narave ali težko doseže- ni vrh. Hočem več, hočem celoto. Gora ni samo gora, pod njo so predgorja, doline in reke, ki iščejo pot. Med njimi prebiva človek in vsi smo povezani v eno samo celoto. V saka naša celica nosi zapis prostora in časa, od- tise prvih zaznav. Človek lahko božjo stvaritev narave s svojo svobodno voljo nadgradi ali pa ruši. Raj nad tem kotom, ki se danes mestoma čisto počasi zarašča, je človek v boju za preživetje le nadgradil. Nismo prvi, ne- šteto rok je negovalo ta travnik tudi za pašo naših oči. Nešteto nog je v breg nadelo stope tudi za naše pod- vige. V domišljiji poslušam udarce sekir, brušenje kos, Matajur in Kobariški Stol Foto: Oton Naglost PLANINSKI VESTNIK februar 2017 47 njih zamahe. Pot lije v potokih, z žeblji nabiti podplati iščejo stope. Prišle bodo grabljice, naborki do tal sega- jočih kril se bodo zlili v eno samo valovanje. Breginjski rojak, pisatelj Rudi Šimac, ki je vnet pripo- vedovalec ter zapisovalec povesti in zgodb, ustvarja neprecenljiv dokument tega prostora in časa. Že dva stavka iz njegove pripovedi, ki segata vse do konca srednjega veka, sta dovolj, da začutimo težo spomina: "Običajno so si starci sodili sami, da bi rešili lačna usta otrok. Odtavali so v gozd in zmrznili ali pa se pognali v prepad …" Ljudem v tem kotu, tako kot po vseh zako- tnih vaseh, nikoli ni bilo prizaneseno. S svojo pokonč- no držo, vztrajnostjo in optimizmom so na porušenih temeljih starih domov postavili nov Breginj. Dolina pod nama se je poglabljala, tudi obsežni vrto- vi jelenovca so ostali pod nama. Rapontika, redka slo- venska gorska roža, ki jo najdemo le na enem mestu v Kamniških Alpah in ponekod v Zahodnih Julijskih Alpah, je razpirala popje. Stol danes po zaslugi nara- vovarstvenikov ščitita dve območji Natura 2000. Son- ce, ki leze v zenit, in steza, ki se sicer v zavojih, a strmo dviga navzgor, pomagata potu, da lije v potokih. Pijača v nahrbtniku se mi je nekam hitro sušila, a treba bo na vrh in še nazaj v dolino. T ako pač je, včasih je vode pre- malo, včasih ostane še za umivanje nog. Strmina se v zgornjem delu stopnjuje, korak nazaduje, tuja pohodnika pa se že vračata z vrha. "We are walking so slowly (mi hodimo tako počasi)," sem dodala pozdravu in s pogledom ošinila noge mla- dih gazel. Dobila sem tolažbo, da se tudi počasi pri- de na vrh. Po dosegu grebena se je korak umiril, po- gled pa je premeril razdaljo do vrha. Nad nama se je še vedno pelo popolnoma jasno nebo, le nad kanin- skim pogorjem se je nabralo nekaj oblakov. Pokrajina proti jugozahodu je vse močneje bledela, motne barv- ne ploskve so ostajale le še meje senc in svetlobe. T udi greben Muzcev, ki se nadaljuje v isti smeri, posnema gibe valov, vse dokler ne doseže Breškega Jalovca. De- sno od njega se skoraj vzporedno nizajo novi grebeni. Pomislila sem, kako velik je naš planet, čeprav je le pika v vesolju. Pomislila sem na že dolgo pokojno, sta- ro osamljeno ženo iz naše vasi, ki nikoli nikamor ni šla. Ko so jo sorodniki nekega dne posedli v avto in jo od- peljali, se je potem samo še čudila: "T ako daleč so me peljali, vse do T olmina, svet pa je bil le še naprej ...!" Jaz sem danes šla še dlje od Kobarida in tudi tam gori nad kotom še ni bilo videti konca sveta. Dosegli sva vrh Stola in posedeli v edini senci ob pretvorniku. Brenčanje umetnih mušic in glede na videno nezani- miv vrh sta naju na hitro pregnala na pot v smeri pri- hoda. Mali Muzec, Muzec ali pa Musc Ko sem končno razčistila s temi imeni, mi je malce od- leglo. Ni mi vseeno, če kdo spreminja moje ime, prvo in resnično moje, kar so mi dali v življenju. Tudi Mali Muzec naj bo samo Muzec ali pa Musc, zato domo- rodce v njihovi želji po starih imenih vrhov tudi iskre- no podpiram! Ko je po dobrem tednu sledil nov predah v dežju in je posijalo sonce, sva z Darjo že navsezgodaj zjutraj "za- grizli" v breg. Iz istega izhodišča v Breginju, iz iste sme- ri kot za Stol, le da z gozdne poti nad vasjo namesto na desno zavijemo na levo. No, pa sva "grizli" navzgor v dobri veri, da taka hoja odlično raztaplja maščobo v pasu. Na videz podobna tura, kot je na Stol, tukaj po- staja povsem nova zgodba. Nad gozdno mejo, ki je ne- kje na tretjini poti, sva prečili oster in krušljiv greben, ki zahteva previdnost. Iz doline na videz še mehki, le malce bolj razgibani razi, kot so na pobočjih pod Sto- lom, tukaj počasi kažejo rebra, zemlja plitvi. Strmina narašča, ozka stezica, ki tudi tukaj oklepa razgaljeni greben, ponekod prehaja v stope. Žive duše ni bilo in počasi sva vstopali v del izgubljenega raja. Znova se mi je pojavil občutek varljivih razdalj. Pot je curljal in v tistem trenutku bi se najraje znašla na morju. V Portopiccolu, v novozgrajenem naselju v Sesljanu, kamor s pregrete Goriške bežimo na morje. V mehkih sandalih bi tik nad zalivom mirno srebala Bivak pod Muzcem, levo vrh Gabrovca ali Velikega Muzca Foto: Olga Kolenc 48 Mali Muzec/Muzec, po domače Musc Foto: Olga Kolenc www.factorystore.si Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Rossi Sport (Celje), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) kavo. Hitro sem potlačila udobne želje, za take užit- ke bo še čas, saj nas morje z leti čaka, gora pa se nam odmika. Ob pogledu na šopke planik, ki so cvetele ob stezi, je misel že odhitela navzgor in greben z od daleč vidnim bivakom se je počasi nižal. Dosegli sva rob grebena in odšli do bivaka. Na stežaj sva odprli vrata, da se malce prezrači, se podkrepili, nato pa prijetno dremotni še malo "zalegli". Škoda, da so v bivak navalili glodavci, ki se jih zlepa ne rešiš, za seboj pa pustili sledi. V skrbi, da bi lahko spali vse do naslednjega dne, sva po približno pol ure skočili po- konci. Čas je bil, da se povzpneva na vrh. Dež je pono- či shladil ozračje in veter , ki se je gnal čez greben, je kli- cal po vetrovki s kapo. Kopast in s travo poraščen Mali Muzec, Muzec ali pa Musc, ki je z grebena videti čisto pohleven, naju je tiho čakal. Tišino je občasno prekinil le zvok motorne žage, ki je prihajal od nekod iz dolin. Gola pobočja tu zgoraj naši svobodi bivanja dajo še več dimenzij. Začutila sem to odmaknjeno, malo obi- skano in vendar tako edinstveno goro. Neskončen mir, ki preseže obzorje, se seli v nas in se s sleherno kapljo krvi pretaka po žilah. Kaninsko pogorje se je zavilo v meglo. Vlaga, ki je parela iz zbitih snežnih plazov, se je pod sončnimi žarki dvigala v zrak. Globoko pod nami se v smeri Bovške kotline sredi belih prodišč zrcali reka Soča. Precej nedolžna je še in mladostno igriva. Misli so me odnesle. Vsi smo ena sama celota, ki vede ali ne stremi k svetlobi. Jadralno padalo je komaj sli- šno zdrsnilo skozi praznino. Povsem otipljivo je, vodi ga človek, njega pa vodijo sanje. Tako človeške so in hkrati balzam za dušo. Vsak nov dan je kot nepopisan list papirja. Nov, povsem navaden, pa vendar druga- čen. Lahko je lepši od najlepšega praznika. Če sami to hočemo, zmoremo in znamo. Po strmem južnem pobočju sva sestopili do oznak in se priključili stezi, kjer sva v smeri prihoda zavili na levo, k bivaku. Izredno strm, čeprav s travo poraščen raz, posebno v mokrem zahteva previdnost. Če zdr- snem, se bom kotalila kot s štrikom prevezano bre- me sena, sem premlevala v mislih. Če sem dan pred kresno nočjo na strmalih pod Stolom čutila ples naj- bolj subtilnih vilinskih bitij, sem tukaj čutila, da Muzca ostajata sama. Sama, tako kot so sami vsi malce ukri- vljeni skalni izrastki, ki tik nad gozdno mejo vsak zase v neustavljivi želji po bog ve čem zaman želijo navzgor . Tako sva s kolegico, vsemu deževju navkljub, prelisi- čili vreme in izpolnili vse svoje načrte. Iznad Breginj- skega kota sem se tako prvič povzpela na Stol ali Stu, na Malega Muzca, ki je samo Muzec, po domače pa Musc. Nedaleč stran, skoraj na dosegu rok, sem videla, kakšen je V eliki Muzec oziroma Gabrovec ali Gabruc. Vode sem imela ta dan več kot dovolj, tudi za umiva- nje nog je nisem potrebovala. Kristalno čista Bela je ob prihodu v dolino zastonj ponudila celoten tretma. 1 m 1 Opisa vzponov na Stol in Muzec si lahko preberete v Planin- skem vestniku 10, 2010 (op. ur.). PLANINSKI VESTNIK februar 2017 49