'esem od kebeljske cerkve.
(Zložil narodni pesnik Jurij Vodovnik.)
Lepšega kraja pa ni na tem sveti kakor je cerkev za verne ljudi. Od tega kraja vam hočem zapeti — kebeljska cerkev nas k temu budi.
Sveta Marjeta, te fare patrona, v vel'kem oltarju vesela stoji; lepa podoba tud' svet'ga Antona vsmiljen'ga Jezusa v rokah drži.
Sveti Ignacij na drugem je kraju — on je pri Bogu za nas priprošnjik; kaže nam pravo pot k svetemu raju, ki je v nebesih en vel'ki svetnik.
Svetega Štefana v drugem oltarju — prvi je mučenik 'zvoljen svetnik, s kamnjem umorjen v ti martri krvavi -naša dolžnost ga je vredno častit.
V tretjem oltarju Marija Devica — le-ta podoba men' prav veseli — svetega rožnega venca Kraljica, naj jo vsa kebeljska fara časti!
Ljubi moj človek, na Kebelj priteci, le po ti cerkvi vse dobro poglej! Dobro pri srcu premisli in reci: Tukaj je pravi zveličani krej.
H kebeljski cerkvi je vglajena cesta, vse je po formi napravljeno tam. Turen je ženin in cerkev nevesta, vse je v čast božjo pripravljeno tam.
Cerkev je malana, silno vesela,
v lepih podobah vse vid'mo naprej;
kaj je tud' sveta Marjeta trpela,
prej, ko je prišla v nebesa, v svet' rej.
Vid'mo podobo tud' sodnega dneva. Enkrat bo prišel, ne vemo, kedaj. Bod'mo pripravljeni, Jezus veleva, da nas čujoče on najde tedaj.
Orgle so vštimane, lepo so vbrane; orgije imajo registrov deset, farmanom svojim tako-le rečejo: Da bi pomagali zraven jim pet'.
Ura u turni štir' firkelce bije — Spomni se štirih poslednjih reči! Zvon se oglaša ter kliče in vpije: Človek, le spomni se smrti moj ti!
Bodi Marjeta, devica češčena! K tebi povzdignimo pesemski glas! Kebeljska fara je teb' zaročena — sveta Marjeta, pros' Boga za nas!
Zapisal Vid Janžekovič.
Pesem od šivilje.
livanka le urno obračaj se ti! Šivati, šivati se meni mudi.
Nikar me ne zbadaj, mi tekaj gladko, obleka da lepo sešita mi bo.
In nitka ne trgaj, se mi ne zmikuj, nikar ne nagajaj, gost6 zavezuj!
In solnce skoz okno sijaj mi svetlo, da nitko udeti bom mogla urno.
Je lepša ko zarja in solnce zlato, oj blagor dekliču, ki mara za njo.
Sem š'vilja poštena, s šivanko živim, pod streho na gorkem dovoljno sedim.
Zadosti šivanja in dela imam, izdelan'ga slabo iz roke ne dam.   .
Za tako obleko skrbeti si čem, v njej enkrat v nebesa med svate pojdem.
Pa tudi na sebe pozabit ne smem, za obleko najlepšo skrbeti si vem.
Obleka najlepša za deklice vse nedolžnost je ljuba, je čisto srce.
Tudi to pesem nam je poslal g. Vid Janžekovič, kateri piše o njej: „Pesem sicer nima podpisa, a gotovo jo je zložil g. Jožef Rozman, ki se je rodil 1. 1812. in je bil od 1. 1858.—1874. nadžupnik in častni kanonik v Konjicah. L. 1872. jo je sam izročil šivilji L. B. Da je Rozmanova, izpričuje tudi preč. gosp. kanonik Jernej Voh, ki pravi, da je pisava Rozmanova in pesem zložena čisto v Rozmanovem duhu."