Neodvisno
politično glasilo za Slovence
Izhaja vsak petek, ako je ta dan praznik pa dan poprej. Velja za celo leto 8 K, za pol leta 4 K, za četrt leta 2 K. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v. Pošilja se tudi „Slov. Gospodinja“ posebej.
t
Z mesečno prilogo
Slovenska Gospodinja
t
i
Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo „Našega Lista“ v Ljubljani. Rokopisi se ne vračajo. — Upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvoli pošiljati naročnino in reklamacije. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 12, 10 in 8 vin. za 1-, 2- oz. Škrat, za večkrat izdatno znižane cene.
Vsebina: Novi politični strujiI — Poverjeništva „Slovenske Matice“. — Politični pregled. — Štajersko: Kam? Razno. — Koroško: Razno. — Primorsko: Razno. — Kranjsko: Razno.
Podlistek: Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica. — Ambrož in Slavka.
Novi politični struji!
(Iz učiteljskih krogov na Koroškem.)
Gospod Podgorc se je preselil v poslopje „Družbe sv. Mohorja“ in je prevzel uredništvo „Mira“. Mimo poslov v družbinem odboru je politika sedaj edini njegov posel. S tem je konec slepomišenju v koroški politiki. Podgorc je danes voditelj slovenske stranke; Podgorc pa je program. Kdor ga pozna, mora priznati, da ni nikdar slepil javnosti, nikdar zakrival pravega svojega mišljenja. Bil je vedno odkrit klerikalec in vnet zagovornik skupnega, složnega postopanja in delovanja z nemško klerikalno stranko. Narodni radikalizem je vedno perhoresciral in tudi sedaj v svojem glasilu javno izpoveduje, da mu je narodnost druga briga,
da pa so mu klerikalni interesi prva skrb. Podgorcu ob strani stoji nekaj mladih, delavnih, agilnih somišljenikov-duhovnov. Ti glede klerikalnega fanatizma Podgorca še prekašajo in so se vselej zgražali, kadar je „Mir“ ubral nekoliko radikalnejše strune. To smo videli ob času, ko se je šlo za volilno reformo, ko so naši voditelji prišli navskriž s kranjskimi svojimi somišljeniki. Bali so se, da se duh upornosti med narodom razširi in krši klerikalno disciplino.
Ta struja v koroški duhovščini je menda danes definitivno zavladala nad ono, ki je še kolikor toliko upoštevala narodnostno kot
3van Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica.
Naslovni list risal H. Smrekar. Izdal in založil Lavoslav Schwentner v Ljubljani. Cena: nevez. K IAO, eleg. vez. K 2'—.
Ivan Cankar je napisal knjigo, ki je ob njegovi umetniški cesti to, kar so sicer tisti kantonski kameni, na katerih si odpočivajo in 8e ubijajo njegovi trudni junaki. Lmevni in Rialo vtemeljeni slavospevi „Alešu iz Razora“, v katerem površna naglica dela ni bila kos lepemu in plodovitemu problemu, so ugledu pisatelja bolj škodili, nego so mu koristili. Tiste dni smo čitali absurdni višek panegirske kritike. Kar nam je pela njena lajna, je bila nezmožnost in estetsko barbarstvo ocenjevalcev, slab okvir k ponosni vrsti biserov, ki jih je Cankar nasejal med svoja dela. Zakaj in v čem da je umetnik, o tem so molčali, ker niso vedeli. Slutili so le nekaj mogočnega in dragocenega, slišali so z neukimi ušesi akorde mojstra; °predeliti jih niso znali. Cankar je tisti mod Našimi pisatelji, ki šteje v svojo srenjo tako bogokletno množico bedakov, da jih bogme ne Zasluži: predober je zanje. Morda, a šele v drugi vrsti, je škodil takšen odziv pisatelju v nje-
vodilno načelo v politiki koroških Slovencev. Župnik Ražun ji je bil glavni zagovornik.
Za gospoda Grafenauerja so minili časi, ko je smel ljubimkovati z narodnim radikalizmom in ko je njegova beseda tudi nekaj malega zalegla. Tlačanil je sicer tudi že doslej, zanaprej pa bo še huje. Tovariša ima v dr. Brejcu, ki bo tudi samo po milosti Podgor-čevi še zanaprej igral vodilno ulogo.
Tako je prišlo, ker je moralo priti tako. Na eni strani vidimo vztrajno zasledovanje jasnega cilja, na drugi pa nedoslednost, nasprotujoča si dejanja.
Gg. Ražun, Grafenauer in sodrugi so pač radi povdarjali svoje narodno prepričanje, so tudi dosti delali in se trudili — to velja posebno za g. Ražuna, — a narodno delovati in tlako delati klerikalizmu, to se pač ne da s pridom združiti. Brez prave vodilne ideje ni smotrenega, premišljenega delovanja, kar smo tako močno pogrešali v koroški slovenski politiki.
„Mir“ je smatral za narodni radikalizem osebno in brezobzirno napadanje nasprotnikov, blatenje šole in učiteljstva. Vzgojil si je na ta način marsikaterega strastnega in delavnega nasprotnika, posebno med učiteljstvom. Grafenauer je izvrševal svojo narodno dolžnost na ta način, da se je ogreval na raznih shodih za krajšanje šolske dobe, da je govoril proti šolskim zakonom in učiteljskim plačam itd. Tako „delo“ naj imenujemo narodno!? Protinarodno je, demagoško.
Kaj čuda, če se je učiteljstvo obrnilo od takih demagogov in se niti oni maloštevilni učitelji, ki se čutijo Slovence, niso marali družiti z njimi in skupno delati v propast vladajočega šolskega sistema. Zato je pa tudi šolska politika najža-
govem razvoju, kakor bi vsakomur. Gotovo pa mu je škodil v tem, da je dušeči renome Ivana Cankarja v pričujočem času večinoma le še modno oboževanje: dolga nam je še pot naprej do tistega umevanja, za katero edino bi se umetnik svoji publiki zahvalil. Žal mi je, da moram biti do mozga prepričan: česar je nu-merus v Cankarju iskal in nahajal, so bili pikantni deshabilles a la „Hiša Marije Pomočnice“ in njegova pereča satira, v kateri se je s kulturnim masochizmom koketno ogledoval klavrni tip sodobnega človeka. Poznam rodoljuba: napojil je s šampanjcem slikarja, ki ga je karikiral . . .
„Hlapec Jernej“ je, filistejski rečeno, nekaj čisto novega. Pred vsem kaže, da Cankarja kot umetnika v čistem zmislu besedo ne označuje niti erotika, niti antirodoljubna satira: teh dveh delikates bi zaman iskali v njegovi najnovejši knjigi. Kakor umetniku sploh ni bistveno to, kaj podaja, temveč, kako podaja, si tudi Cankar nikdar rfi mogel kot umetnik zapisati gesla: tointo bom pisal . . . Kot človek, značaj, temperament, si izbira snovi in probleme, kakršni so mu simpatski. V „Hlapcu Jerneju“ je porabil kos socialnega problema, osvetlil ga je s svojega stališča. Star hlapec, ki je pod ranjkim gospodarjem izžel vse svoje sile v
lostnejši del zgodovine narodnega boja koroških Slovencev. Glede narodnega šolstva ne pridemo ne za korak naprej, da, celo nazadujemo. Nihče ne ve, kako bi se lotil šolskega vprašanja, in srečno smo prišli tako daleč, da je o priliki šolske debate v letošnjem zasedanju dež. zbora dež. šol. nadzornik Palla pohvalil posl. Grafenauerja, ker se v svojem govoru ni dotaknil narodnih teženj slovenskih.
In vendar bi se bilo dalo na šolskem polju marsikaj doseči pri skupnem, premišljenem postopanju vseh poklicanih faktorjev.
Vsi neuspehi dosedanje slov. politike so jasni dokazi, da se narodna in klerikalna politika ne dasta spojiti.
Tega se zavedajo Podgorc in ožji njegovi somišljeniki; zato so napovedali boj narodnemu radikalizmu. Kar ni strogo klerikalnega mišljenja, danes ne najde več delokroga v slovenski stranki. Slovenski akademiki so danes v istem položaju kakor učitelji. Želja raznih Arnejcev se je torej izpolnila ; Duhovi se ločijo.
Škoda besede, ki bi jo izgubljali v prilog umetne sloge. Naravni razvoj izkušajo zastonj preprečiti. Kdo bo ponujal roko onemu, ki ga bije?
Fakt je, da si morajo napredni, oziroma narodno-radikalni elementi, ki so sicer danes, kar radi priznamo, maloštevilni, poiskati novega torišča za narodno delovanje, ako namreč nečejo držati rok križem. Resnica je pa tudi, da potrebujejo danes koroški Slovenci bolj kakor kdaj poprej odločnih mož, ki bodo brez ozira na desno ali levo branili narodne interese in narod vzgojevali v narodnem duhu.
Naravno, da nastane vprašanje:	Ali bo
našel položaj tudi pravega moža, energičnega,
zemljo, ki je iz svojih žuljev zgradil cvetočo domačijo. Sin umrlega ga izžene iz nje. Ali je to pravica? „Ni pravica: kar je sad Jernejevega truda, je njegovo.“ S to fiksno idejo gre starček na križevpot, po svojo „pravico“, od Poncija do Pilata, v Ljubljano in na Dunaj, in priroma ubit in izmučen nazaj, do župnika, in v svoj dramatski pogin. Ideja tega dela je torej oči-vidno plod Cankarjevega zbližanja s socialistov-sko stranko, kot kandidat katere je pri zadnjih volitvah posegel v politično življenje. No, dal je umetnosti več, nego politiki, njegovi bralci mu smejo biti hvaležnejši od njegovih sodrugov. Vseeno pa je želeti, da se tudi tem ne izneveri; brezkrvnost naše sodobne epike ni malo posledica tega, da so pisatelji puščavniki, odtezajoči se javnemu življenju. Koliko solidnejši bi postal njih polet, ako ne bi delali tako, nam priča ravno Cankarjev „Hlapec Jernej“. Tisto, kar je bil šele Ivan Cankar poklican učiti Slovence, sonorna muzika jezika, se v tej povesti brez škode ločuje od meglenosti in breztelesnosti njegovih nekdanjih fraz. Delo je skozinskoz organsko, bronasto in zalito do zadnjega kotička: umotvor, da nam Cankar lepšega v celoti in bolj harmonskega še ni podal. Včasih so bili tudi njegovi dvogovori premalo motorski; poglejmo tu, v predzadnjem poglavju, s koliko
dalekovidnoga, ki bo znal organizirati izven stranke stoječe rodoljube v svrho narodnega dela, jim odkazati delokrog in preprečiti bratomorni boj, ki bi bil poguba koroških Slovencev? — Ne poznamo ga doslej, a upamo, da nam ga potreba rodi.
Po časopisih že kroži vest, da si ustanove napredni koroški Slovenci svoj list. Ne vemo, samo slutimo, odkod to izhaja. To mnenje pa si upamo izraziti, da se ta ideja brez sodelovanja narodnih učiteljev, dasi so maloštevilni, in brez akademikov ne bo dala uspešno reali-zovati. Izjavljamo pa na tem mestu, da bodo učitelji sodelovali le, ako je stvar v popolnoma zanesljivih narodnih rokah. Odklanjamo vsak poskus, ustanoviti list liberalne politične smeri, ki bi nekemu laži-napredku na ljubo zapostavljal narodni interes in bil nekak organ snujoče se liberalne stranke. Nikomur bi z ustanovitvijo lista oz. stranke take smeri ne napravili večjega veselja, kakor klerikalcem, nikomur večje usluge nego narodnim nasprotnikom. Slovenska napredna misel bi bila v današnjih razmerah, komaj da se je rodila, že tudi zakopana, zakaj klerikalci bi se z največjo unemo vrgli na liberalne Slovence in pri pičlem številu le-teh, bi jih kmalu politično ubili. Narodna stvar pa bi pri tem boju stopila v ozadje. — Za frakarsko politiko smo prena-rodni in prepametni.
Kar pa bi zveseljem pozdravili in kar se nam zdi izvedljivo, to je ustanovitev n a r o d n o - rad i k a 1 n ega lista, poljudno pisanega, cenega, ki bi, recimo, izhajal vsakih 14 dni in bil namenjen v prvi vrsti masi slovenskega ljudstva, ne toliko maloštevilni inteligenci, ki so ji tudi drugi listi na razpolago. Naloga tega lista bi bila, narod vzgajati k zavednosti in odločnosti, poučevati ga o njegovih pravicah, posvečati šolstvu potrebno pažnjo, stati na straži, da vladajoča stranka svoje narodne dolžnosti izvršuje in narodnega dela ne zanemarja. Ako narod vzgajamo v narodnem duhu, ustvarjamo najboljše protitežje brezdomovinskim in reakcijonarnim stremljenjem klerikalcev, pripravljamo pa tudi tla pravi narodni stranki, ki se bo potem porodila iz resnične potrebe in ustanovila na zdravih trdnih temeljih. Le napredek, ki mu je narodna ideja nositeljica, je pravi, vsak drugi je laži-napredek. Narod je vse — vse drugo nič. Narodna ideja je tako silna, tako velika, da je iz nje lahko izvesti najlepši program. Kdor je naroden v pravem pomenu besede, mora biti naprednega, demokratičnega mišljenja in ni mu treba tega šele povdarjati. A on tudi ne more biti indiferenten napram verstvu in cerkvi, ker sta to silno važna faktorja v narodnem životu, marveč mora tudi v tem oziru povdarjati narodni moment in težiti za individualizacijo v verskem
silo se pne dialog med Jernejem in župnikom do končal In tudi vobče je reči, da Cankar doslej še ni pisal stavkov s finejšo notranjo strukturo, nego v Jerneju . . .
Škoda se mi zdi, zapisati na tem mestu vse misli, ki se mi vsiljujejo spričo te lepe, silne knjige; zato počakam, kaj izpregovore drugi kritiki, da porečem na drugem, obširnejšem prostoru kaj daljšega o njem in o njih. Ne iz kritiške navade, temveč odkritosrčno pa izražam nado, da poseže čitajoče občinstvo z vnemo po „Hlapcu Jerneju“, ki je in ostane nad navadno mero srečni „clou“ tekočega knjigotržkega leta.
Vladimir Levstik.
Mrož in Slavka.
Ljubezenska dogodba. Spisal Anton Simonovič.
Vlak je drdral skozi gozd. Gosto smrečje in brinje, posuto z megleno roso, se je treslo v jutranji sapi in med vejami vitkih debel, ki so rastla višje v gori, so prodirali solnčni žarki. Beli pajčolani med drevjem so so trgali in plesali okoli vrhov, kadar je potegnil veter, in za hip so močneje zasijale visoke smreke, kot da so z glavami zabrodile v ognjeno morje.
Skozi okno železniškega kupeja je gledal mlad mož. V obraz je bil temno-rdeč, širokega
in avtonomijo v cerkvenem oziru. Narodno idejo preenostranski in prepovršno razumevamo, ako se tega ne zavedamo. Slepec je oni, ki misli brez pozitivnega programa privesti narod do svobodnejšega, zdravejšega, globjega naziranja; ne pozna naroda, ne pozna zgodovine in stoji pod uplivom židovskega liberalizma. Edino prava, smotrena pot tudi tukaj je pot evolucije na narodni podlagi. Pravi pristni klerikalci se ne boje ničesar bolj kakor prodiranja narodne misli. To je samo dokaz njih dalekovidnosti. Proglasili bi najraje narodni boj kot židovsko delo. (Boj Ricmanjcev za narodno cerkev je, tako piše „Mir“, delo framasonov, ne pa odpor krepke narodove duše proti imperialističnim, protinarodnim stremljenjem Rima.) Da bi prišli Kreki in Podgorci do neomejene vlade, prvo kar bi storili, bi bilo, da proglasijo narodnost kot poganstvo. Pravim, pristnim klerikalcem mora biti posebno naroden duhovnik trn v peti, zato ker s svojo narodnostjo dokumentujo, da pozna še drug ideal, kakor Rimu služiti.
Zdelo se nam je potrebno to zapisati v svarilo in direktivo onim, ki domnevajo, da bodo zgolj s povdarjanjem napredne misli narodu služili in ga rešili klerikalnega jarma. V širjenju narodne zavesti, narodne misli je naš spas!	M—n.
poverjeništva „Slovenske latice“.
(Konec.)
Dostavek uredništva. Priobčili smo rade volje ta izvajanja čislanega našega g. so-trudnika, odličnega pisatelja, ki mu je vodila pero najživejša ljubezen do naše Slov. Matice in vrela želja, da bi društvo resnično in čim naj bolj napredovalo. Dobre, zdrave, praktične so njegove misli, in odbor — predvsem reklamni odsek Matice — jih bo izvestno upošteval. Vendar pa se ne moremo strinjati z vsemi izvajanji g. dopisnika; zato si usojamo dostaviti nekaj svojih misli.
G. dopisnik trdi, da Matica dandanes ne sme biti več optimistična idealistka. Naj nam ne zameri gospod pisatelj, ako trdimo, da je tudi on prevelik optimist in idealist, ako trdi: „...Pismena agitacijah! bila gotovo vedno izdatnejša . . . Pismeno vabilo direktno od „Matice“ bi imelo več uspeha, kakor osebna agitacija. . .“ Resnica je namreč, da se je s pismeno agitacijo za Matico že opetovano poizkušalo, a brez izdatnega uspeha. Razpošiljale so se dopisnice s tiskanim vabilom odbora bivšim, odpadlim članom in osebam, ki naj bi pristopile na novo v društvo. Objavljali so se v časopisih pozivi in drezalo se je poverjenike izpočetka sila uljudno in nato tudi malo nuj-neje. A uspeh ni zadovoljeval. — Matica ima še danes le 3451 rednih članov, Družba sv. Mo-
čela, in zlata očala so se mu svetila na nosu. Orosila so se mu vsak hip, in bil je že silno nervozen, ker je moral brisati brez presta»ka megleno steklo. Včasi mu je puhnil dim v obličje, in tedaj je preplašen umaknil glavo in se sklonil v kupe.
Gospod Ambrož so je peljal k svoji nevesti in premišljal je vso pot, kako je prišlo do tega. Vpraševal se je, ali bi ne bilo morda bolje, da izstopi na bližnji postaji in počaka prvega vlaka, da se vrne. Šel je v svojih mislih k začetku, ko se je seznanil s svojo nevesto na plesu pred tremi leti, in gospod Ambrož si je natanko predstavljal, kakšna je bila njegova plesalka. Zdelo se mu je, da je moial že videti nekje ta obraz, to globoko rdečico njenih lic in kljubovalno potezo okoli njenih napetih ustnic, in potem se mu je zazdelo, da mora biti plesalka podobna njemu. Zaeno je čutil tako zaupljivost do nje, bil ji je tako blizu, in srce ga je sililo, da se je izpovedal popolnoma svoji plesalki, ji razkril ljubezen in dejal, da se poroči ž njo, ako ona hoče.
Njeno ime je bilo Slavka. Bila je visoka, bujnorastla, kot vlita postava, par črnih kodrov ji je koketno krožilo po sencih. Zaviti kodri in temne oči so Ambrožu zmotili srce in možgane, zaljubil se je v ta lepi stas, po katerem je ki-
horja pa 79.146 rednih članov. Ako bi imela Matica le deseti del članov Mohorske družbe, bi imela 7914 članovi Računati moremo vendar, da bi mogel priti na 10 Mohorjanov vsaj 1 Matičar?! Pa če je še to število preoptimistično, računajmo tako, da bi mogla in morala imeti naša Matica vsaj blizu 6000 članov! To bi po-menjalo skoraj podvojeno število sedanjih Matičarjev in podvojene doneske članov. Uspeh tega bi bil: podvojeni obseg sedanjih knjig! To število članov in tolik obseg knjig pa bi se dosegel igraje, ako bi pridobil vsak član vsaj še enega novega člana iz kroga svojih znancev, prijateljev in podrejencev. Naše mnenje je namreč, da se z dobro osebno agitacijo do-sezajo največji uspehi. Tiskovin malone nihče ne čita, ako pa jih čita, jih odloži in pozabi, človeka je treba osebno prijeti in držati dotlej, da — plača članarino! Tega seveda samo poverjeniki ne morejo, toda vsi dosedanji člani bi morali biti sopoverjeniki! Na vsaki veselici, na vsaki skupščini, na vsaki seji, na vsakem izletu i. t. d. se nudijo prilike, da se pridobe člani. Marsikdo bi pristopil med Matičarje, a nihče ga ne spomni tega, nihče ga ne vabi . . . Mislimo torej, da morajo predvsem poverjeniki v polni meri storiti radovoljno sprejeto dolžnost ter še dostavljamo: kdor je takega posla naveličan ali kdor ga iz katerih koli vzrokov pri svoji najboljši volji ne more več izvrševati uspešno, tisti naj poverjeništvo rade-volje odloži! Kdor je betežen ali z drugimi posli preobložen, naj poverjeništvo izroči mlajši, agilnejši, svobodnejši moči! Kjer so razmere politično razkosane, naj dobi vsaka stranka svojega poverjenika! Kdor pa hoče knjige dobivati direktno iz društvene pisarne, naj tudi pošilja direktno v pisarno svojo članarino ter še znesek za poštnino! Pritrjujemo torej g. dopisniku, da je treba v ekspedicijo vvesti več svobode in več izbere ter odobravamo tudi čekovni promet, kjer je potreben in koristen. Na-glašamo pa, da je najuspešnejša agitacija osebna agitacija, zakaj beseda je živa, — črka mrtva!
Pa še nekaj mislimo. Društvo Matica ima tajnika z dostojno plačo. V počitniških mesecih, ko ni nad tri mesece nobene seje in le prav ničevno malo delo, bi naj tajnik osebno organizoval, oživljal in reformoval poverjeništva. Skliceval naj bi tu in tam sestanke poverjenikov in članov iz bližnjih krajev ter — agitiral! Na češkem se je delalo tako dolga desetletja! Živahni in navdušeni tajnik bi poverjenike navduševal, jih imformoval in navajal, — izvedel bi toinono, — stopil bi k temu in onemu, — izglajal nasprotja ter skratka oživljal ljubezen za društvo med narodom. Tajnik je uradnik, zato bi posredoval izlahka breziz-jemno povsod in vedno le uspešno! Taka osebna agitacija bi imela nedvomno korist, ker bi se iz uradne osebne agitacije razmnožila osebna
pela gorka kri, in ki mu je netil in podžigal koprnenje. Neroden se je zdel samemu sebi oni večer in sram ga je bilo. Slavka je rahlo objemala njegovo roko, promenirala sta po plesni dvorani, ker bilo mu je težko stopiti kar nenadoma pred njenega očeta.
Prišel jima je sam nasproti, in Slavka se je seznanila z Ambrožem. In govorili so toinono, pripovedovali so si o svileni, predragoceni opravi dražestne gospe Severjeve, za katero je moral njen mož zastaviti vso salonsko obleko in je sedaj doma otroke pestoval, da se je mogla gospa veseliti in zabavati s častniki na plesu. Slavka je kazala veliko ogorčenje in ni si mogla predstavljati, kako more žena tako ravnati s svojim možem. Ambrožu je to ugajalo in začel je govoriti njenemu očetu o križih in težavah samskega stanu: Želodec imaš pokvarjen, glava te vsak hip boli, slaba druščina, odtrgani gumbi itd. Oče je kimal: Kakopa! Saprabolt, saj sem rekel in zmirom pravim svoji Slavki: „Oženi se, oženi se, moj sin!“ Ambrož je spe-znal, da je starec pijan, in to mu je dalo pO' gum.
Šli so vsi trije iz dvorane, Ambrož jih j0 peljal v gostilniški salon. In so pili, in tam j0 zadel gospod Ambrož križ na svoje rame. Zakaj vino mu je šlo v glavo, začel je jecljati &
agitacija poverjenikov, sopoverjenikov, podpo-verjenikov in članov . . . Ker šteje odbor več članov, bi mogli tudi odborniki podpirati tajništvo s predavanji, sestanki Članov i. dr. Saj le v ta namen ima društvo ogromno število odbornikov. Ako pa odborniki ne zahajajo niti k sejam, niti ne pišejo, niti ne agitujejo (zunanji!), potem toli številnega odbora sploh ni treba! — Razvije naj se torej poleg odborovih opetovanih pismenih in časnikarskih pozivov, agi-tačnih člankov in reklamnih notic še osebna agitacija poverjenikov in članov, — razvije naj se agitacija v posameznih poklicih, stanovih, — začno naj se agitačna potovanja tajništva in agitačna predavanja g. g. odbornikov! Potem uspeh ne more izostati.	Uredništvo. .
Politični pregled.
Nagodba in — belokranjska železnica. Da moremo biti veseli ob realizaciji vroče za-željene in težkopričakovane belokranjske železnice, ne da bi mogli biti obenem navdušeni še za novo nagodbo, to smo že povedali. Med to železnico in med nagodbo ninobenezveze; ker pa se je sklenila belokranjska železnica med Wekerlom in Reckom predvsem iz vojnomi-nistrskih razlogov ter z ozirom na Dalmacijo, nimamo nikakega povoda, da bi bili Recku tako zelo hvaležni, da bi se mu kar naenkrat valjali pred nogami. Veseli smo, da dobi Relokranjsko z novo železnico zvezo med Novimmestom in Karlovcem ter Ljubljana večji promet, toda zaradi kotička Dolenjske vendarle še ne moremo pozabiti vseh drugih narodnih zahtev na Kranjskem, Primorskem, Koroškem in Štajerskem. Zaradi Relokranjcev ne smemo pozabiti vseslovenskih postulatov in ne smemo se odreči pravicam slovenske celokupnosti. Skratka: delati ne smemo kranjske ali celo dolenjske politike! Kako mislita v tem oziru gospod dr. fvan Tavčar ali g. posl. Iv. Hribar, nam je čisto vseeno, ker „Naš list“ ni odvisen ne od enega ne od drugega, nego ostane slej ko prej neodvisno napredno glasilo. Gotovo je le eno: glasoval bo g. posl. Hribar, in sicer iz razlogov celokupnega slovenskega naroda in svoje vesti, ne pa iz razlogov tega ali onega strankarskega lista. Ali glasuje torej poslanec Hribar za nagodbo ali proti njej, tu morajo odločati le razlogi vseslovenski in pa interesi Cis-litvanije; ne dvomimo pa še danes v nikakem slučaju, da bo kot napreden Slovenec in slovansko čuteč mož glasoval pravilno. To smo rekli, nič več. Zaupali smo povsem posl. dr. Tavčarju in tudi posl. Plantanu, zato pač smemo zaupati tudi njegovemu pobratimu? Ali ne? „Sl. Narod“ se dela, da že ve, kako bo poslanec Hribar glasoval glede nagodbe. Piše namreč:
slednjič je pil bratovščino s starim očetom, celo poljubila sta se — in slednjič se je zaročil s Slavko.
Ko je bil prestavljen v drug službeni kraj, sta si pridno dopisovala z nevesto, in nekoč prejme od nje naslednje pismo: „Srčno ljubljeni ženin! Mnogo sva si že povedala. Ti si mi razodel svoje srce in je odprl nastežaj, ali jaz si nisem upala do danes razodeti ti vsega, s čimur sem si obremenila dušo. Dragi, sladki, edini moj, odpusti mi; ako ti sedaj povem nekaj, kar me teži, odkar sva se spoznala, in kar utegne pogasiti Tvojo ljubezen do mene in razdreti najino zvezo. Jaz sem že ljubila, predno sem spoznala Tebe . . .“
V tem smislu se je glasilo pismo. Slavka mu je zatrjevala svojo ljubezen, ker z onim že dolgo nima nič več skupaj — pismo se je glasilo tu nekako sramežljivo in neokretno — in Potem je končala, da je njena prva ljubezen umrla, ker jo je sama umorila, in da je vstala iz groba zdaj v goreči slavi in mladosti ljubezen do njega, velika in močna, katere ne premaga niti smrt.
Ambrož je čutil, da je njegova ljubezen do Slavke še večja po tem pismu, a hkrati se je vzbudil v njegovem srcu črv dvoma in ljubosumnosti. Hitel je, mudilo se mu je s poroko — in tako se je zgodilo, da se je tisto lepo,
„Za nas je vprašanje o podaljšanju omenjenih železnic rešeno, in tudi eksekutivni odbor narodnonapredne stranke ga je v zadnji svoji seji rešil do pičice tako, kakor smo mi (?!) želeli.“ Morda vemo kaj tudi mi, a indiskretni nismo. Mislimo le, da je diskusija svobodna. Sicer pa tudi „Sl. N.“ noče reči s tem, da je eksekutivni odbor rešil vprašanje nagodbe, kakor je le en odborov član „želel“, nego da so bili odboru sploh za „rešitev“ železniškega vprašanja edino merodajni razlogi države, dežele in naroda, ki so seveda merodajni tudi posl. Hribarju. Da pa železnica in nagodba nista v nobeni zvezi, to je naglašal isti „Sl. N.“ že opetovano in zopet v svoji 254. št., kjer piše: Glede železniške zveze z Dalmacijo, oziroma belokranjske železniške proge se širijo v javnosti po zaslugi klerikalnega časopisja vesti, ki ni malo ne odgovarjajo resnici in dejanskemu položaju. Kakšne namene zasledujejo pri tem klerikalci, je jasno. Radi bi skalili vodo, da bi potem lažje v motnem ribarili. Tudi belokranjsko železnico hočejo izrabiti zase. Tako so spravili med svet vest, da je vprašanje belokranjske železnice, oziroma železniške zveze z Dalmacijo v najtesnejši zvezi z nagodbo, ter razglasili, da z nagodbo stoji in pade tudi zgradba belokranj ske železnice. Da je to falsifikacija dejstev, ni treba posebe dokazovati, saj je v parlamentu ministrski predsednik baron Reck sam naglašal, da med avstrijsko in ogrsko vlado sklenjeni kontrakt glede železniškega vprašanja ni v nobeni zvezi z nagodbo. To se je konstatiralo tudi v ogrskem parlamentu. V seji dne 28. p. m. je govoril o železniškem vprašanju tudi ministrski predsednik dr. Wekerle ter med drugim naglašal tudi tole : „Kar se dalmatinske železniške zveze tiče, moram pripomniti, da se prometne zadeve morajo presojati samo s stališča prometa. Naravna prometna zveza se ne more zadušiti umetnim potom. Zgradbo liške železnice smo že sklenili, preden smo pričeli nagodbena pogajanja. Mi smo imeli že preje konferenco s hrvaškimi poslanci ter se z njimi sporazumeli o gotovih pogojih glede zgradbe te železnice.“ O isti zadevi je govoril tudi državni tajnik Szterenyi, ki je takisto povdarjal, da železniške predloge ne spadajo k nagodbenemu kompleksu, kakor tudi, da se je ogrska vlada s Hrvaško glede zgradbe liške železnice pogajala, predno so se pričela nagodbena pogajanja z Avstrijo. — Iz navedenega je razvidno, da je laž in zavijanje, ako se trdi, da železniška zveza z Dalmacijo stoji in pade z nagodbo. — Tako torej „Sl. N.“, in „Naš list“ je trdil do pičice isto. S tem, menimo, odpade nam povod k vsaki daljši polemiki.
Rakodczay in hrvatska kriza. Novi hrvatski ban hoče osnovati novo stranko iz ma-
solnčno jutro peljal k svoji nevesti, da stopita pred oltar.
Sedel je še zmirom pri oknu in strmel v tla. Kadar je prišla nova postaja, se je vselej vzdignil in kot mehanično stopil proti vratom, da izstopi. Slutnja mu je govorila, da ga čaka razočaranje, slišal je glas v srcu, naj se vrne. In že je izstopil, ali ko se je začel vlak zopet pomikati, je skočil nazaj v kupe.
Pripeljal se je v mesto, kjer je bil dom njegove neveste. Na peronu ga je čakal njen oče in že od daleč, ko ga je zagledal, lomil roke, in njegov obraz je bil smešno-obupen.
„Gospod Ambrož, kaka nesreča! Slavka je izginila! Sinoči je začela kar naenkrat jokati, silno jokati, in noč jo je vzela. Mislili smo, da je šla k vam . . .“
Ambrož je sklenil roke, strmel je predse brez misli in nervozno si je grizel ustnice.
*
* * *
„Moj najdražji! Živim pri teti, odkar sem pobegnila z doma, dan pred poroko! Oprosti mi, ako moreš, ali ne morem si pomagati. Storila sem to iz strahu pred prihodnostjo, storila sem to iz ljubezni do tebe, ker se bojim, da se ne bi ti pozneje kdaj naveličal mene in me nehal ljubiti. Nisem mogla obstati, da bi čakala poroke, prišla je prehitro, in ne morem
žaronov in unijonistov ter iz sredine te nove stranke imenovati nove sekcijske šefe in velike župane. Že koncem tega meseca bodo imeli baje močno vladno stranko in vlado. Zato hoče ban že vkratkem sklicati sabor in, ako ne bode za delo sposoben, ga razpustiti ter razpisati nove volitve. Hrvatskosrbska koalicija je v Ru-dimpešti stopila v najodločnejšo opozicijo, Wekerle je odklonil vsako misel izpremembe ali revizije nagodbe, Madjari so začeli najpodlejše sumničiti Hrvate in Srbe veleizdajstva, tako da se je začel na obeh straneh ljut boj. Rakodczay se že pripravlja na nove volitve ter hoče z zlatimi verigami privezati nase predvsem hrvatsko uradništvo. S pomočjo uradništva hoče tudi med narodom izvojevati večino. V avtonomni hrvatski budget za leto 1908 je postavil ban znesek 550 000 K za zvišanje uradniških plač, za sta-narinske doklade in kreiranje novih visokih uradniških služb. Za vzgajanje štreberstva, ustvaritev novih trabantov in novih sinekur hoče porabiti ban ogromno svoto; podkupljeni uradniki pa — tako upa ban — bodo agitirali med narodom za vladno stranko ter z najbru-talnejšimi sredstvi pridobili tudi narod. Iz žuljev naroda iztisnjeni denar naj pomore vse-madjarski ideji in madjarski vladi do zmage proti narodu. Vendar je upati, da so minuli Hedervaryjevi časi ter se bodo peklenski naklepi banovi docela izjalovili.
v
Štajersko.
Kam?
S Štajerskega.
Vse slovensko časopisje je v zadnjem času v tem edino, da potujčenje, raznarodovanje našega naroda zlasti na Koroškem in Štajerskem burno napreduje. Ljudske šole ponemčujejo, seveda ne na Koroškem, ker tam sploh ni slovenskih, ampak na Štajerskem, zlasti v Mariborskem okraju.
En slučaj iz zadnjega časa: V Lehnu pri Mariboru je okrajni šolski svet mariborski imenoval Nemko za provizorično učiteljico, kjer je šola popolnoma slovenska, akoravno se tudi poučuje nemški jezik. Slovensko ondotno ljudstvo je razburjeno nad tem imenovanjem. Moških slovenskih prosilcev za učiteljsko službo v Lehnu bi bilo gotovo dovolj, a v tem slučaju je okrajni šolski svet oddal službo že dva dni po razpisu, da Slovenci niti časa niso imeli potegovati se za službo.
Lehensko razsodno ljudstvo ceni svoje učiteljstvo in žrtvuje za šolo vse. Žal, da žuga v tem oziru izprememba, ki jo je zakrivil okr. šolski svet, ker tako malo upošteva upravičene zahteve krajnega šolskega sveta, oziroma všo-lanih občin pri nastavljanju učiteljev. Menda
se navaditi misli, da si ti v istini na veke samo moj . . .“
Gospod Ambrož je uvidel znova, da je njegova ljubezen še večja, in ni mu bilo živeti brez neveste. „Zdelo se mi je takoj prvi večer, da mi je podobna po obrazu, ali tudi po srcu sva si enaka. Oba imava enak strah in skrbi pred neznano, sivo bodočnostjo, odkoder gleda globoko brezdno negotovosti ..." In njegova ljubezen je rastla, čim bolj se mu je umikala nevesta, s tem večjo nestrpnostjo in pričakovanjem je želel in hrepenel, da bi prišel svetli dan, solnčno ovenčani dan sreče brez konca, brez mej . . .
In pisal ji je prvo ljubezni polno, brezkončno udano pismo; čakal je odgovora dan za dnem, teden, dva, ali odgovora ni bilo. Peljal se je vdrugič k njenemu očetu in izvedel, da je izginila Slavka zopet.
Ambrož so je udal samovanju in očital si je, da je sam zakrivil svojo nesrečo.
Ali neko jutro nenadoma je prejel drobno pismo.
„Jaz sem šla, odkoder ni vrnitve, postala sem žrtev svoje prve ljubezni. Globoko, globoko je padla moja duša, umazane roke se stezajo po meni, ker moje telo je prodano ..."
Ambrož si je zakril obraz, da ni videl beli dan svetlih solz, ki so jih lile njegove oči
misli, da naj oböine, oziroma krajni šolski sveti nosijo le bremena, sicer pa naj molče gledajo, kako se jim vsiljuje jezika nezmožne učne osebe in krade našim mladeničem kruh. In še nekaj! Lehen je dobil svoječasno od družbe sv. Cirila in Metoda za zgradbo šolskega poslopja precejšnjo vsoto proti temu, da se je zavezal varovati slovenski značaj šole, drugače pa svoto vrniti.
Krajni šolski svet je dal sicer duška svojemu ogorčenju s tem, da je v posebni ulogi tirjal okrajni šolski svet, naj imenovano učiteljsko mesto razpiše, da morejo prositi zanj iz obeh deželnih jezikov skušeni kandidatje ter Družbo sv. Cirila in Metoda o tem obvestiti. Vrhutega izroče župani vso stvar svojemu poslancu, in ako jim vlada ne ugodi, nameravajo odstopiti od vseh častnih služb v občini in pri šoli.
V času tako nezdravih razmer živimo Slovenci ; vse, kar čuti našemu narodu sovražno, nam tepta pravice. Vlada sama je do najnovejšega časa še delala očitno na naše potujčenje, a sedaj je bolj previdna. Svojih nakan namreč ne kaže več s tako silo, a vsekakor je njeno skrivno delovanje še bolj zavratno in nevarneje.
Na slovenskem Štajerskem — izvzeta so mesta Maribor, Celje, Ptuj — je 262 ljudskih šol s slovenskim in 34 z nemškim učnim jezikom, a v rokah Schulvereina je že nad 50 šol. Da so te šole prevzele nalogo ponemčiti slovensko deco, je znano. Učitelji dobivajo letno nagrado od Südmarke in Schulvereina, da vztrajno delujejo v smislu teh dveh društev.
Samo v podravski dolini je 12 ljudskih šol v oblasti Schulvereina, razen teh je tam še osem dvojezičnih ali pa popolnoma nemških in samo osem slovenskih ljudskih šol. V celi podravski dolini je nekaj nad 7Ü učiteljskih moči, izmed katerih jih je pa le okoli 25 več ali manj narodno zavednih od Südmarke in Schulvereina neodvisnih. Tako izgleda šolstvo, naša bodočnost, v tem kraju.
Na Koroškem — ponavljamo — so le tri slovenske šole, izmed teh je ena zasebna. V desetih letih je število nemštva na Koroškem narastlo za tri odstotke, in izračunjeno jo, da bo Koroška v 80 letih popolnoma ponemčena, ako bo ponemčenje tako napredovalo kakor v minolem desetletju. Kam?
Drugi glavni zbor „Narodne stranke“ v Celju se je sijajno izvršil. Udeležencev je bilo nad 500. Govorili so dr. Božič o kmečkem vprašanju, drž. poslanec Fr. Roblek o državnozborskem položaju, g. I. Smertnik o stanju trgovstva in industrije in obrtništva na Spodnjem Štajerskem, nadučitelj Brinar o šolskem vprašanju. O delavskem vprašanju je poročal urednik g. L. Furlani. — Na popoldanskem zborovanju je prvi govoril g. drž. poslanec Vinko Je-žovnik o naših narodno-gospodarskih težnjah in državnem zboru. G. dr. S ti k er je poročal o stanju „Narodnega Lista.“ Za vzdržavanje lista se je ustanovila „Narodna založba.“ Splošno obširno poročilo o stanju stranke je podal dr. Kukovec. G. prof. Jošt je govoril osrednjem šolstvu. Učitelj g. C ul e k je govoril o sedanjem stanju zadeve glede kmetijske šolo pri Št. Jurju. — Jurist Lešničar želi naj bi zanesla organizacija „Narodne stranke“ zanimanje za družbo sv. Cirila in Metoda med najširše sloje ljudstva. G. Špindler predlaga ob bučnem pritrjevanju, naj se napravi junktim: oni od Ciril-Met., oni od Mohorjeve družbe! Na to predlaga nov odbor, ki obstoji iz načelnikov 32 krajevnih odborov stranke in še nekaterih Celjanov. Ko so se bili oglasili še razni govorniki, je zaključil g. dr. Kukovec v celem šesturno zborovanje. — To zborovanje nam daje novih nad o zmagi narodne in napredne ideje na Spodnjem Štajerskem.
Koroško.
„Dijaško podporno društvo za slovenske dijake Koroške" je imelo dne 23. okt. svoj letni občni zbor. Zborovanje je bilo jako burno. Ker je „Mir“ namreč napadel koroško
dijaštvo, ki slučajno ne trobi v klerikalni rog, se je za te napade zahtevalo primernega zadoščenja. Ker pa predsednik društva, dr. Brejc, na noben način ni hotel dati tega predloga na glasovanje, so odborniki profesorja Apih in Scheinig ter dr. Hudelist odstopili. Poživljalo se je tudi dr. Brejca, da kot glavni inspirator „Mira“ odstopi od predsedstva, vendar je ta izjavil, da nikakor ne odloži svojega mandata. Če bi imel Brejc le količkaj političnega značaja, bi pač brez obotavljanja izvajal primerne konsekvence. Ampak on ima trdo kožo in se ne zmeni niti za to, da dela s svojim postopanjem proti programu društva, katerega je bil ob ustanovitvi društva še sam ustvaril rekoč: Slovensko koroško dijaštvo je potrebno podpore. Nočemo pa vezati nikogar na to ali ono dijaško društvo, zahtevamo le, da naj so podpirani dijaki v enem izmed slovenskih dijaških društev. In zdaj ? Isti predsednik, ki je pred leti p o v-darjal nepristranost podpornega društva, sedaj malodane napoveduje bojkot koroškemu naprednemu dijaštvu. Je li to pošteno ali narodno? Ali ne upoštevata dr. Brejc in Podgorc, da so med podporniki napredni rodoljubi? Seveda napredni rodoljubi smejo samo plačati, klerikalni pa komandirati!
„Mir“ proti „Sloveniji“. Zadnji „Mir“ dokazuje, da je politično vodstvo kaplanov in župnikov isto, kar katoliška vera. Zato je proti „Sloveniji“, ki pobija politične duhovnike, delajoče med narodom le zdražbe in škodo. Na Koroškem so političnih kaplanov že davno siti.
Primorsko.
Shodi N. D. O. v tržaški okolici. „Narodna del. organizacija“, ki je do sedaj omejevala svoje delovanje le bolj na Trst in Pulj, prodira zdaj tudi že v tržaško okolico. Prirejati je začela po okolici javne shode. Ti shodi se vrše ob impozantni udeležbi delavcev. — Zadnji petek je bil shod pri Sv. Križu, ki je veljal dosedaj za socijalistično trdnjavo. In vendar se je shod N. D. O. tudi v tej socijalistični trdnjavi naravnost sijajno obnesel. — V soboto je zborovala N. D. O pri S v. I v a n u, v nedeljo pa v Skednju. Vseh teh shodov se je udeležilo nad 2000 delavcev. — Socijalna demokracija v tržaški okolici bolj in bolj izgublja na terenu. Si more-li ta stranka vzpričo dogodkov zadnjih dni to dejstvo še prikrivati? Vsekakor bi bil čas, da socijalna demokracija spregleda in uva-žujoč resnost položaja vendar enkrat opusti svojo dvomljivo ulogo v narodnih vprašanjih. V nasprotnem slučaju pa naj se ne čudi, ako ji dela N. D. O. tako uspešno konkurenco.
Slovenska umetniška razstava v Trstu je imela o minolih praznikih 340 obiskovalcev, za tržaške razmere vsekakor lepo število. V soboto je obiskal razstavo župan ljubljanski in drž. poslanec Ivan Hribar v spremstvu ravnatelja ljubljanske obrtne šole g. Šubica in magistratnega svetnika g. dr. Zarnika. Omenjeni gospodje so prišli na razstavo kot odposlanci ljubljanskega mesta ter so kupili za Ljubljano nekoliko slik. Želeti bi pač bilo, da bi lepemu primeru slovenske prestolnice sledili tudi imenovitejši slovenski rodoljubi v vzpodbudo našim umetnikom. Oglasi pa naj se tudi država!
Ustanovitev prve podružnice „Narodne delavske organizacije“ v Pulju. V nedeljo se je vršil ob mnogobrojni udeležbi delavcev (bilo jih je nad 800) ustanovni shod podružnice N. D. O. Govorili so ob splošnem navdušenju razni govorniki. Glavni odbor N. D. O. je zastopal tov. Jaklič iz Trstu. Na tem shodu so je volil odbor puljske podružnice; predsednikom je bil izvoljen soglasno g. Lacko Križ.
Kranjsko.
Stare viže! V nedeljo dop. je veliki klerikalni kos zopet zažvižgal in zapel. Hej, so tekli ljudje skupaj, da bi slišali kaj novega, kaj zanimivega! Odpirali so oči in ušesa, že naprej
se jim je režalo lice, kakor človeku v cirkusu, ko nastopa Avgust, in mencali so roke, da bi potem viharneje ploskale. Črni kos pa je zažvižgal, in čuli so staro, že do sita znano žvižgo, in Avgust je napravil salto, ki ga je videlo že vsako otroče. Skratka: dr. Šušteršič je pel stare viže in delal obrabljene dovtipe, njegov repertoar je doigran in izpet ter ne zanima nikogar več. Baharije, ki jih ne verjame nihče, grožnje, ki so otel gledališki grom. Celo najvernejši njegovi pristaši so bili razočarani, jedva napol za-stana dvorana se je začela hitro prazniti in nazadnje se je aranžirana komedija prevrgla v dolgočasno žaloigro. Obžalovali smo le „Slovenca“, ki je moral tisto plesnjivo in že smrdljivo klobaso v ponedeljek svojim bravcem prezentirati na mizo, kakor bi bila nova pikantna delikatesa. A tudi bravci so krožnik le poduhah in ga porinili na stran. Še Boltatu Pepe noče verjeti dr. Šušteršiču, da je nova nemška gimnazijska trdnjava sredi Bele Ljubljane „sijajen uspeh“ Slovencev; še „Žane iz Iblane“ ve, da je podržavljenje mestne policije dvorezen nož, ki bi klal klerikalce še huje ko liberalce. Ko pa je dr. Šušteršiču ušel iz ust dovtip, da „velja ena Gostinčarjeva beseda na Dunaju več ko sto Hribarjevih govorov“, so se bravci zasmejali — Gostinčarju, ki igra na Dunaju prav isto ulogo ko v Ljubljani, ulogo — uradnega sluge. Tako so se polušalci disgustirani tiho razšli in danes o fiasku velikega črnega kosa že ne govori nihče več. Repertoir bo obnoviti, sicer publike za tak teater ne bo dobiti več.
Podržavljenje ljubljanske policije je dr. Šušteršič brez povoda in razloga zopet spravil na tapet. V nedeljo je rohnel nanjo, kakor bi bila kdo ve kaj zagrešila, in spravil jo je v tako zvezo s Kalteneggerjem in Schwarzem, v kakoršni je ubogi Pilat v „veri“. Vraga, ali se mu res že meša?! Policija in Kaltenegger! Menda se je enkrat, že davno, kaj demonstrirč-kalo, par idealnih dijakov je zaklicalo: Pereat! Abzug! — mestna policija pa ni veleizdajskih demonstrantov posekala, polovila in pozaprla. Kaj so dr. Šušteršiču mar posledice za slovensko mladino! Njegov sin ni nikoli in ne bo nikoli demonstriral, kadar je žaljena slovenska psiha. Kaj se briga dr. Šušteršič za žalost in za žep slovenskih staršev! Policija stori svojo prokleto dolžnost! Fiat justitia, pereat mundus! Pri agitačnih shodih za volitev ljublj. drž. poslanca so prišli taki veseli in čisto nič nevarni de-monstrantje žvižgat pred škofovo palačo. Škof je najvišji vodja klerikalne stranke in pokrovitelj „Slovenca“. Torej je soodgovoren ter mora prenašati ne le časti, nego tudi sitnosti takega odličnega mesta v klerikalni stranki. Veseli demonstrantje so torej malo požvižgali, malo kričali, a največ so se smejali. Da bi tega ne smeli? Saj so drugi demonstrantje počeli prav take pljučne vaje pred Hribarjevo in dr. Tavčarjevo hišo. Naj imajo svoje veselje! Slovenci smo itak premiren, dokaj filistrski narod, malo temperamenta je v naši masi. Da bi torej niti v dobi najhujše agitacije ne zavrela kri niti naši mladini? To bi bil znak popolne dekadence. Pred škofovo hišo se je torej vršil vesel, nedolžen koncertek, ki pa ga je neka brumna duša vis-a-vis smatrala za kruto žaljenje Božjega namestnika. In ta brumna duša je segla pod posteljo in — po koncertantih je začelo padati mokro. Ali je bilo treba takega dis-akorda?! Čemu tako nizka žalitev? Koncertantje so se zanjo maščevali s tem, da so pobili na škofovem arhivu par šip. Nato je prihitela policija, razgnala orhester ter povrhu še nekaj muzikantov zaprla. „Samo to?“ se togoti dr. Šušteršič. „Zakaj pa ni nastopila po vzoru ruske policije z nagajko in s knuto? Zakaj ni rabila sabelj ?! Zakaj ni uklenila vseh muzikašev ter jih v verigah odvedla v kriminal (?) Mestna policija je zanič, zato se mora podržaviti!“ Tako je grmel v nedeljo v hotelu „Union“ dr. Šušteršič, ker ni imel druzega gradiva. Pol leta je že minilo od tistega pokvarjenega koncerta, a še ni Šušteršiča minila jeza. No, dr. Ivan Evangelist Krek se prijatelju Šušteršiču mefistofelski smeje, ker ve, da je tudi ta grožnja prazno bobnenje otlega soda masi v zabavo.
Vedno je tako! „Sl. Narod“ piše, da naša narodnonapredna stranka boleha na nedisciplini. Resnica! Toda disciplino more vzdrževati le resen, dosleden in pravičen učitelj. Ako učitelj deli protekcije in neopravičeno psuje ter vsak hip brez povoda kriči, mu ne pomaga niti palica. Kaj pa porečemo učitelju, ki iz gole muhe pretepa celo naj marljivejše in najdejavnejše učence? Slab pedagog, kaj ne? — Takega učitelja se pač boje vsi, a ga tudi mrze dobri in slabi učenci, zato seveda nima nobene discipline. Disciplinirati se mora učitelj najprej sam, potem more zahtevati disciplino pri učencih. Tertium comparationis? — —
Bivši drž. poslanec g. Ivan Plautan je v „Sl. Narodu“ dokumentarno dokazal, kako sta znala posl. dr. Šušteršič in posl. Šuklje speljati liberalno vodo na svoj mlin, posl. Plantana izpodriniti ter onemogočiti skupno delovanje za belokranjsko železnico. Zdaj pa se delajo klerikalci, kakor da imajo vse zasluge sami za to železnico ter da so liberalci le ovirali. Sraka in pavovo perje! Resnico, da nimajo klerikalci nobenih zaslug za to železnico, naglaša iznova še notar Plantan, ki piše: — „Da jo neizbrisna blamaža na strani „Slovenca“, Šukljeta ter Šušteršiča, to svedočijo tudi razni časopisi. Ti se norčujejo iz trditev „Slovenca“, kateri poje na vse mogoče načine njima slavo, akoravno dobro ve, da sta povsem nedolžna. Le srečen političen slučaj je nanesel tako, da se je avstrijska vlada pri sklepanju nagodbenih dogovorov spomnila svoje dolžnosti in je zahtevala v interesu tostranske državne polovice zvezo Kranjske s Hrvaško in zvezo Dalmacije z državo iz političnih in strategičnih ozirov. Če je Šuklje po Hrvaškem in v Buda-pešti lovil slepe miši, nima to nobenega pomena za belokranjsko železnico. Hrvatov vlada v Bu-dapešti radi nagodbe ni prav nič vprašala in se oni tudi v nagodbena pogajanja niso nikdar vmešavali. Wekerle ni potreboval jačenih nasvetov Šukljeta, ker on je imel le koristi onstranske državne polovice pred očmi in se ni brigal za to, kar binam in Belokrajini koristilo in pomagalo. Vsa ta potovanja Šukljeta po Hrvaškem in Madžarskem bila so nepotrebna in brezuspešna in so imela le namen „dobremu ljudstvu“ nekoliko peska v oči natresti, da ne more resnice od neresnice razločevati in da bi mislilo, da je res šuklje tako mogočen politik, da je on madžarsko vlado prisilil, da se je za zvezo Hrvaške s Kranjsko in z Dalmacijo izrekla. Smešno je, če „Slovenec“ blede, da je Šušteršič že 1.1905., ko seje prošnja za prispevek k stroškom trasovanja v deželnem zboru po Hribarju vložila, že vedel, da ne bo treba trasovati, ker bo vlada sama to delo izvršila. To je popolnoma izmišljeno“. ludi Plantan torej naglaša, da nam je daroval belokranjsko železnico le političen slučaj ter da se ne zgradi zaradi Slovencev, nego iz strategičnih in političnih ozirov. Namen klerikalcev pri tej bahariji z belokranjsko železnico je oči-viden. Prepričati hočejo Dolenjce, da imajo le oni — klerikalci — zasluge za belokranjsko železnico ozir. za podaljšanje dolenjske železnice, da bi tako izpodnesli tla naprednemu deželnemu poslancu ter ga, če le možno, izpodrinili še iz dežel, odbora. Mesto dežel, odbornika je namreč plačano in zato gre nasprotnikom zdaj! Posl. dr. Tavčar pa bo v svoji agilnosti in odkritosrčnosti že znal pobiti vse te spletke med Dolenjci. Priredil bo nedvomno več shodov ter bo razkril pravico in resnico. Dolenjski naprednjaki pa naj že zdaj store svojo dolžnost ter naj pouče ljudstvo na podlagi temeljitih Plan-tanovih člankov, kakšna je istina glede velike „klerikalne pridobitve“ — belokranjske železnice! Slovenski klub bo glasoval za nagodbo, da se utrdi v srcih Dolenjcev, ki so jim dali toli krasno darilo.
Jugoslovanski klub in nagodba. „Obzor“ je te dni poročal, da je zaradi nagodbe „Jugoslovanski klub v nevarnosti, da razpade.“ Skoraj gotovo je, da bodo klubovi člani glasovali različno glede nagodbe. Seveda so začeli tudi rovariti proti klubu poleg drugih še stari mad-žaroni na Hrvaškem, zavezniki slovenskih klerikalcev. „Agramer Zeitung“, glasilo madža-
ronske stranke, priobčuje uvodnik „Unstimmigkeiten im Südslavenklub“ (Von besonderer Seite), v katerem se namigava, kakor da bi vladalo v „Zvezi južnih Slovanov“ med poslanci nesoglasje v vseh važnejših vprašanjih. Opozarjamo samo na oficialno izjavo „Zveze južnih Slovanov“, iz katere je pač jasno razvidno, da so spori v jugoslovanskem klubu le pobožna želja njegovih nasprotnikov. — Saj je možno, da so glede nagodbe med Hrvati in drugimi člani kluba razna mnenja, kakor so pač tudi še v kakih drugih točkah. Ali v temeljnih načelih je sloga popolna med člani kluba, in se dr. Šušteršičeva želja tako hitro ne izpolni.
Doslednost, kje si? „Slov. Narod“ je, kakor znano, nad vse dvome zvišon liberalen, svobodomiseln polit. list. Dokazali pa so že neštetokrat razni drugi napredni listi, da se zdi včasih ta svobodomiselnost „S. N.“ na sredi že jako otla, ob kraju je pa skoraj nič več ni. „Svobodomiseln“ je Narod vedno zase in za svoje najožje pristaše; sicer pa rad smeši in slepo napada celo pristaše lastne stranke, ako mislijo z lastnimi možgani. Tako se ni čuditi, da je že na tisoče užaljenih Slovencev obrnilo napredni stranki hrbet ter se pridružilo socijalistom, gospodarski in klerikalni stranki ali pa se jih sploh za politiko ne briga več. To je velika škoda! Nedoslednost je glavni greh tega politič. dnevnika. Koliko in kakšnih psovk proti ljubljanskim klerikalcem in n. pr. proti Katoliški bukvami je že navalil v svet „Sl. N.“! Napolnile bi debelo knjigo. A zdaj prinaša naenkrat reklamne člančiče za knjige „Katoliške bukvam e.“ Pa zakaj? Zaradi rabata, ki ga je dovolila „Katoliška bukvama“ — „Narodni bukvami!“ Kupčija je kupčija! Kaj načela, kaj program, kaj doslednost! In značajnost? Brr! Glavno je rabat. A isti „Sl. N.“ že leta niti z besedico ne omenja naprednih časopisov in naprednih knjig, ki so v zvezi z osebami in tiskarnami, katere niso ljube komu v Narodni tiskarni. O svobodomiselnost, o kšeft! Dr. Tavčar, šefredakter, ta blaga duša, pa ničesar ne vidi in nič ne ve, kaj se počne za njegovim hrbtom. Posledice ne izostajajo.
„Matica Slovenska.' Od odličnega slovenskega pisatelja smo prejeli: Da se povzdigne število „Matičnih“ udov, bo treba reklame tudi glede knjig. Samo navesti enkrat v letu v tem ali onem listu naslov knjig, pač ne zadostuje. Dalje je šel letos sicer „Slovan“, ki je navedel celo nekaj imen sodelujočih pisateljev. To je vso, a je malo, da se Bogu smili. Kako reklamo so delali za „Narodno Založbo“, če dobi „Dom in Svet“ kje poldobro povest, razglasi to v uvodnem članku „Slovenca“ urbi et orbi. Tudi za „Družbo sv. Mohorja“ in njene reklame imajo listi prostor, in vendar „Družba sv. Mohorja“ ne daje dandanes narodu tega, kar bi morala in mogla ob ogromnih svojih sredstvih, ki so narodna lastnina. Tako lahko 'trdimo, da narodu škoduje. Naj se pobrinejo poklicani faktorji, da dajo vnaprej obširnejši pregled vsakoletnih publikacij. Za to pa bo treba imeti rokopise pač prej pripravljene, ne se jih išče po svetu novembra in decembra. Tiskajo se naj majhni letaki, ki se naj dopošljejo rodoljubom, kateri še niso pri „Matici“. Tako vidijo ti, kaj jim namerava dati za prihodnje leto, in naročijo. Naj dele posamezni inteligentniki take liste tudi med prosto ljudstvo. Posebno pa bo se treba obrniti na narodne dame. Te pridobijo lahko največ udov. Opusti naj se vendar že imenik udov. Ali bi ne kazalo, izdajati v obliki te brošurice ponatis v raznih leposlovnih listih že priobčenih povesti? Nima vsak dijak vseh letnikov „Ljublj. Zvona“, „Slovana“ itd., a tako bi prišli do cenih zbirk. Knjige, posebno te, bi se naj tiskale tudi v večjem številu. Nekaj zvezkov „Knezove knjižnice“ je bilo razprodanih že čez dve leti, znamenje, da jih je bralo občinstvo z zanimanjem, a zdaj jih ni več dobiti. Vobče je treba delati nato, da se pridobi ude z dobrim čtivom, posebno leposlovnim. Apelirati samo na narodno dolžnost, danes ne drži več. če ima 80.000 Slovencev 2 K za „Mohorjeve“ knjige, ki lože nerazrezane v kotih, ali bi jih ne imelo 10.000 za borih 4 K za „Matico?"
M.
Obč. svet ljubljanski je izrekel ministrskemu predsedniku baronu Becku zahvalo za izposlovanje belokranjske železnice.
Brezpriinerna počasnost okrajnega šolskega sveta. Kakšne razmere vladajo pri našem šolstvu, svedoči sledeči slučaj: Absolvirani učiteljski kandidat je bil nastavljen na ljudski šoli v ljubljanski okolici 15. septembra t. 1. Najprej mu sploh niso hoteli dati službe, najbrž vsled denuncijantstva nekega kaplana in šele po intervenciji nadzornika so ga milostno nastavili za provizoričnega učitelja. Minulo je nato 6 tednov in vendar je učitelj še vedno čakal na — plačo. Še le po opetovanom drezanju se je učitelju posrečilo, da so mu zadnjo soboto nakazali njegovo beraško plačo. Merodajni činitelji dobro vedo, da mora tak revež s svojo minimalno plačo vzdržavati svojo staro, obnemoglo mater in sestro. Če bi ne bilo dobrega nadučitelja, bi morala vsa rodbina med tem časom v pravem pomenu besede — stradati. No, tudi ljubljansko pomožno učiteljstvo je moralo čakati mesec dni na svojih 66 K 66 v. Birokracija vozi pač dvouprežno s — polži!
Slovensko gledališče je tudi letos igralo dvakrat Raupachovo žaloigro „Mlinar in njegova hči“. Gledališče nabito! Da, da, realnost je odločilnejša ko teoretski program. V nedeljo se je uprizorila Grillparzerjeva tragedija v stihih „Prababica“. Razbojniki, duh, star grad, nesrečna ljubezen, vse v krasnih stihih in romantičnih slikah. Uspeh seveda velik.
IV. redni občni zbor izobraževalnega društva Akademija“ je bil v soboto 2. t. m. v Ljubljani. Udeležba je bila majhna, kar priča, da Ljubljana ne pojmi važnosti Ijudskoizobra-ževalnega društva. Predsednik g. dr. VI. Ravnihar je obžaloval neznatno zanimanje slovenskega občinstva za društvo „Akademijo“ ter konštatiral, da ni niti dovolj duševne niti gmotne podpore. Društvo je lansko leto mnogo storilo s tem, da je priredilo predavanja hrvatskih vseučiliških prolesorjev, ker se je tako utrdila kulturna vzajemnost Slovencev in Hrvatov. „Akademija* je imela v tretjem letu svojega obstanka 32 preda vanj v Ljubljani i|n drugod. Dohodkov je imelo društvo 742 K, stroškov pa 886 K, torej je primankljaja 143 K. Premoženja je še 278 K. Po izvolitvi odbora je občni zbor razpravljal o načrtu za prihodnje delovanje društva, ter je povedal predsednik, dr. Ravnihar, da pridejo tudi letos predavat v Ljubljano hrv. vseučil. profesorji iz Zagreba. Želeti je, da bi vladalo za društvo „Akademija“, ki je za kulturni razvoj slov. naroda gotovo eminentnega pomena, večje zanimanje. Seveda naj bi tudi društvo samo skrbelo, da vzbudi pozornost občinstva. Brez reklame danes niti najidealnejša in najivzvišenejša stvar ne doseže dosti. Ne samo obleke, tudi prosvete je treba ljudstvu — vsiliti. Ko bo enkrat vzbujeno zanimanje, pa pojde samo od sebe.
Zdravniki, kje ste? Tržičanje kličejo po slovenskem zdravniku za Tržič in okolico. Oba zdravnika stojita v prvih vrstah naših narodnih sovražnikov. Czmiel je baje celo eden prvih nemških agitatorjev. Za slovenskega zdravnika so dane vse ugodnosti, okolica je vsa slovenska, tržiška društva, privatniki i. t. d. bi se ga takoj oklenili. Saj so pa razmere včasih tudi neznosne. Zadnjič n. pr. sta oba gospoda, Jagodic in Czmiel, zapustila kraj; namestnik Czmiela in pozneje tudi Jagodicev je bil pangerman dr. Mitterhammer, ki ni znal niti pičice slovensko. Če je prišel potem kdo k Czmielu, je tolmačila njegova hišna, v Jagodičev! hiši je pa v isti namen sedela babica tržiška. Žalostno in smešno obenem. Slovenski zdravnik je nujno potreben; glas ljudstva kliče po njem.
Učiteljski izpiti za usposobljenost. V ponedeljek se je oglasilo za usposobljenostni učitelj, izpit 103 učiteljev in učiteljic, torej število, kakor še nikdar doslej. Med temi jih dela 11 za meščanske šole, drugi za ljudske šole ozir. za francoščino. Izpiti trajajo do prih. torka, potem se začno na ljubljanskih ljudskih šolah praktični nastopi. Izpiti se vrše v 4 oddelkih.
Družbi sv. Cirila in Metoda je poslal državni poslanec g. Fran Roblek del svojih po-
slanskih dijet v znesku 200 K. Blagemu rodoljubu izrekamo javno najtoplejšo zahvalo.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani opozarja slovenske rodoljube na narodni kolek. Povpraševanje po njem je nekoliko zaostalo. Rodoljubi, uporabljajte kolek dobro pom-neö, ko ste zalepili list, da ste koristili narodnemu obrambenomu delu. — V zalogi imamo precejšnje število lepenk, ki naj bi opozarjale občinstvo, kje se prodaja narodni kolek. Naročil pričakujemo.
Delavsko bralno društvo v Idriji je izdalo idrijske narodne pesmi, ki jih je za moški in mešan zbor harmonizovat Zorko Prelovec. Opozarjamo nanje vse prijatelje naših lepih narodnih pesmi, sosebno pevske zbore, naj jih takoj naroče. Naročila sprejema .Delavsko bralno društvo v Idriji."
XX. občni zbor podpornega društva za
slovenske visokošolce na Dunaju bode v četrtek 14. novembra t. 1. ob petih zvečer v dvorani „Slovanske Besede“ na Dunaju, I. Dra-chengasse štev. 3. prvo nadstropje.
Dobro ohranjen
gramofon
posebno priporočljiv gostilničarjem se po nizki ceni proda.
Naslov: Karol Dolenc
Železniki.
C. in kr. dvorni založnik Papežev dvorni založnik
lekarnar f jccoli Wpa
Dunajska cesta (lekarna pri angelju)
opetovano odlikovan, priporoča nastopne preizkušene izdelke:
Malinov strup,
Železnato oino
najskrbneje prirejen iz aromatiških gorskih malin, je izredno čist izdelek, neprekosljive kakovosti, pomešan z vodo da prijetno in žejo gasečo pijačo. Steklenica 1 kg sterilizirana, velja K 1-50, kg steklenica K —-90, poštni zavoj, netto 3 kg, franko za-vojnina in poštnina K 5-i>0. Razpošilja se tudi v sodčkih po 10, 20, 40 in več kg.
vsebuje za slabokrvne in nervozne osebe, blede in slabotne otroke lahko prebavljiv želez, izdelek, '/a lit- steki. 2 K.
Tinktura za želodec
je želodec krepilno,
tek vzbujajoče, prebavo in odprtje telesa pospešujoče sredstvo. 1 st. 20 v.
Naročila se točno izvrše proti povzetiu.
BIBE“I
C
c
-t-3
£
P
d
C
3
• r—i
'C
dna pijača iz
ešana z vodo da ter redilno in za vo pijačo. Steki«
sadnega
cd
>
cd
C
I
CG
a
Cfl
O
O
in
O
C
<D
(G
C
tfi
>
O
(G
ifi
>
(G
N
<0
C
O
(G
C
>o
>
’>«/)
Sh
>
N
CD
S
O
U
(0
c

2 „ O CG
'C .2
«D
Cfl

MARIBOR * Karčovin 138
l™N LAMPRECHT ml
Zavod svetlobnega slikateljstva in tovarna teh potrebščin se priporoča za
izdelovanje slik foiografičnih potrebščin
posebno se opozarja na svetlobno občutljive plošče v korist družbe sv. Cirila
in Metoda v Ljubljani.
Najboljše delo, delu
primerna cena« _|	h ^1	|.
Zahtevajte cenik!
S5
Ti
£e „Zvezdna cikorija“
iz Prve jugoslovanske tovarne za kavine surogate v Ljubljani
je pravi slovenski izdelek!

Odlikovana
v Parizu s častnim križcem, diplomo in zlato medaljo.
Patentirana v 30 državah.
Streha prihodnjosti!
i!i
iz portland-cementa in peska
Praktična !l^^Lepa!
Trpežnejša in bolj lahka streha, kakor iz vsake druge vrste strešnih opek iz ilovice.
Edini izdelovatelj za Kranjsko:
Janko Traun
izdelovatelj cementnin na Glincah pri Ljubljani


g
1
52BS»B2SB2S?!aSB2SS2ESjaSB2K
Ljubljanska kreditna banka Mnnieutoa
. v Ljubljani	=
Delniška glavnica:
2,000.000 K
Rentni davek plačuje banka sama.
obrestuje vloge na knjižice in na tekoči račun od dne vloge do dne vzdiga
po 4,l
Sprejema zglasila za subskripcijo deležev „Hotelske družbe z o. z. Triglav“
po K 500 —, 1.000 —, 5.000 - in 10.000 —.
Res. fond:
200.000 K
Rentni davek plačuje banka sama.
Zakonito zavarovano. Vsako ponarejanje kažnjivo.
Edino praVi je le
Tiiierni'jev balzam
z zeleno znamko z nuno.
12 malik ali 6 dvojnatih steklenic ali 1 velika posebna steklenica s patent, zamaškom K 5.—.
Tlny-jffl ceiolijsh mazilil
za vse še tako zastarane rane, vnetja, poškodbe itd. 2 lonöka K 3.(JO.
Razpošilja le proti predplaži ali po povzetju.
Obe ti dve domači sredstvi sta kot najboljši splošno znani in svetovno slavni.
Naročila je nasloviti na
Letaar 1. Tirry v Prepaili pri Koiaški šlalini.
Dobiva se skoro v vseh lekarnah. Brošure s tisoči zahvalnih pisem zastonj in franko.
Allein echter Balsam
m rilt SdwbMitl-Afitfcki 4t*
A.ThUrrv i« Prtirad«
M liHnt Imrk—.
„Lira-kolesa“
NajboCjši izdelek	Najnižje cene
3 letno jamstvo. Pošlje so takoj na poskušnjo. Colnine prosto od avstr, razpošiljalnice. Cenik zastonj. Zastopniki se iščejo.
Rihard Ladera-ig, Prenzšau
(prov. Brandenburg), poštni predal štev. 235.
Pozornost vzbujajoča novost!
Poceni!
Na vsako sprehodno palico so lahko natakne
Praktično!
1 komad samo 2 K, 3 komadi
5 K 50 v.
Daljnogled — 50 kratno povečanje.
Pošilja po povzetju: Henrik Weiss. Dunaj, XIV./3,
Seehshauserstrasse 5/23. Naročite takoj to Vas bo razveselilo!
Steckenpferd-Lilijino mlečno milo
Bergmann-a & Co., Draždane in Dečin ob Labi
je in ostane glasom vsak dan dohajajočih priznalnic najvspešnejše izmed vseh modicinalnih mil zoper pege, kakor tudi v dosego in ohranitev nežne, mehke kože in rožne polti. Na prodaj komad po 80 vinarjev v vseh lekarnah, drogerijah, trgovinah s parfumerijami in milom in v brivnicah.
PFMFP šivalni stroji
so najboljöi
za družinsko uporabo. Šivajo, krpajo in vezejo. Neprckosljivi za obrtne namene, šivajo naprej in nazaj.
1 Krogljasto ležišče ! Glavni zastopnik
Fr. Tschinkei
Ljubljana * Kočevja
Mestni trg 9. v gradu.
50
Brezskrbno
^družinsko srečo garantira najvažnejša knjiga o preoblagodarjenju z otroci. Z nad tisoč zahval, pismi pošilja diskretno proti 90 v. v avstr, postu iti znamkah ga. A. Kaupd, Berlin S.W. 290^ liindonstrasse. 50.
Žene!
Ako trpite na zastajanju krvi ali na podobnih boi loznih, pišite pod naslovom: P. Ziervas, Kalk 245 pr-Küln oh Renu.
Nekaj izmed več sto zahvalnih pisem:
Gospa B. v W. piše: „Najtoplejša zahvala, Vaše sredstvo je učinkovalo že po 5 dneh.“
Gospa L. v M. piše: „Vaše izvrstno sredstvo bom vsakomur priporočala, ga meni ne sme nikdar zmanjkati.“ Arhitekt S. v M. piše: „Za izvrstno in točno postrežbo moji ženi se Vam iskreno zahvaljujem. Učinek se je pokazal že po 3 dnevni vporabi popolnoma in vse se je izvršilo brez bolečin.“
Profi vposlatvi 1 marke (K 1“20, tudi v znamkah) razpošiljam knjigo: „Motenje perijode“ (Die Störungen der Periode) od dr. med. Lewis. Prospekt zastonj, poštnino je plačati.
, 11I1UUUUU,
(J-v iw oj tsRo)
Priporoča izborno zalogo vsakovrstnih novih in starih vin v sodili in steklenicah
^/2L_————.— ------ miii  _________
Registriran vzorec.
Rajna iluzija!
Oblastveno varovano.
BöF" Jlaflepši kras božičnega drevesca,
ki bi ga ne smela pogrešati nobena krščanska družina, je moje izboljšano
briljantno angel, zvonilo za božično drevo št. 1
popolnoma iz kovine s S pozlač. angelci, 30 cm visoko.
Garantira se za funkcijoniranje.
®i§
«L
JT%
rm
r..
5 kron
pristna Roskopf patentna remontoirka na sidro švicarskega sist. z masivnim solidnim švic. kolesjem na sidro in zaščito za gonilno vzmet, pristno nikl. okrovje z varstv. plombo in šarnir-skim pokrovom, ovalnim robom, 36 ur idoča(negre samo 12 ur), okrašeni in pozlač. kazalci, najnatančnejše reguliranje in Sletni garancijski list, kom. 5 K, 3 kom. 14 K. S sekundnim kazalcem 6 K, 3 kosi 17 K.
Bogata izbira v mojem glavnem katalogu.
Pritrdi se lahko takoj na največje ali na najmanjše drevo s preprostim nasajenjem. Postavljeno na mizo se rabi lahko tudi za namizno zvonilo. Postavljeno na toplo peč funkcijonira tudi brez prižganih sveč.
Gorki zrak treh prižganih sveč vrti gonilno kolo, nanje pritrjeni izboljšani jekleni betički pa udarjajo na troje zvoncev in blagozvočno, srebrno-čisto zvonenje zadoni, mlado in staro prestavljajoč v božično blaženost. Kos stane s kartonom in navodilom vred K 1T>0.
3 kosi K 4.25, 4 kosi K 5'50, 6 kosov 8 K, 9 kosov 12 K, 12 kosov 15 K, 24 kosov 29 K, 36 kosov K 43.50, 50 kosov K 58-—, 100 kosov K 112'
Št. 2. Ravnotisto angelsko zvonilo za božično drevesce, izvršeno veleolegantno in posebno fino ponikljano, s sukanimi stebriči za zvonce in 3 prekrasno žarečimi srebrnimi lamettastimi rožami, ki potem, ko so prižgane sveče, prekrasno odsevajo, kos s kartonom in navodilom vred 2 K.
3 kosi K 5'5(), 4 kosi K 7'25, 6 kosov K 10 50, 9 kosov K 15 50, 12 kosov K 20 25, 24 kosov K 39.50,
36 kosovK 67 50,50 kosovK 77 50,100 kosovK 150.
j novejši s>te&E. nakit za božično drevesce.
12 kosov sort., skrbno zavitih v karton, po velik, in izvršitvi po K —-40, —'60, —-70, —'SO, P—, P20, P50,
2’—. 6 kos. v kartonu, po velik, in izvršitvi po K —'75,
—’OO. P—, P20. Lametta, angeljski lasci, srebrni ali zlati, kuvert K —•10, žica za orehe 100 kosov K —'20, verižice iz steki, kroglic, 1 in pol do 2 metra dolge, po velik, kroglic K —‘90, —-95, P20, P40. Svečice 24 kosov v kartonu K —’öO, večje, 15 kosov v kartonu K —'58, držajci za sveče, tucat K —'50. tjnyjöno nofipjtflp Vsak p. n. kupec, ki od 1. sept. do UUZilullU Hulji duu. 30. nov. pismeno naenkrat naroči za najmanj 40 K blaga, dobi zastonj za božično nagrado alarmno budilko št. 4343 s po noči svetlečim se kazalnikom in pa koledar za 1. 1908.
binnen n clovoljon» ali clonar nazaj, torej brez rizika!
Pošilja se po povzetju ali denar naprej. Najpripravneje se naroča na odrezku poštne nakaznice. Neobhodno je potrebno, da se pri naročitvi opomni, ali naj se pošlje blago po povzetju ali če je denar odposlan po nakaznici. Tudi jo v korist vsakemu naročitelju, da naroči, čim le mogoče, blago že pred 15. decembrom, ker pošta po 15. decembru zaradi hudega navala no more dostavljati tako hitro, kakor ob navadnem času. — Naslavljajte naročbe zatorej pravočasno na naslov:
\m tvornica u tire v Mu, Jaai iConrad ^ c, in k dv, dobav, v Mostu st. 1945 na Češkem.
Zahtevajte moj najnovejši glavni katalog s 3000 slikami, ki vam ga takoj pošljem zastonj in poštnine prosto.
Št. 7223. Denarnica iz enega kosa, svetlorjava, safian, mnogo prostora za drobiž, 4 predeli, notranja zapora na vzmet, niklj. zunanja zapora, 9 cm dolg. 6 cm šir. K 1‘50.
Št. 7202. Cena dobra denarnica iz enega kosa močnega, gladkega usnja zga-nena, la zaklopci iz govedino, 4 predeli in vizitjč, 3 zapore, 9 cm dol., 6 cm šir. K 1-35. Boljše denarnice po K1-85,2-10,2-80, 3-10, 3'5U, 3-80, 4-20, in više.
Prosim, zahtevajte katalog.
17
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
V Ljubljani
Podrejena skontraclji „Zadružne zveze“ v Celju
na Dunajski cesti št. 18, na \Zogalu Dalmatinovih ulic
otorxisituye hranilne vloge po Poštno-hranilu, urada štev. 828 406.
47.°/.
Telefon štev. 185.
brez odbitka rentnega davka, katerega posojilnica sama za vložnike plačuje. Ifradne ure od 8. do 12. in od 3. do U. ure popoldne.
Hranilne vloge sprejemajo se tudi po pošti in potom hranilniönega urada.
e hranilnih vlog
Upravno premoženje kmetske posojilnice 31. dec. 1906
Denarni promet

3
v
ll,060.929-20 j k ii,32S.728 62. | * 50,486.935-14
Varnost hranilnih vlog je tudi zajamčena po zadružnikih.
Posojuje na zemljišča po 5V4°/0 z I7//0 na amortizacijo ali pa po 5l/4°/0 brez amortizacije; na menico po 6°/o- Posojilnica pa sprejema tudi vsak drugi načrt glede amortizovanja dolga.
I

, Prešernove ulice 7.

Priporoča :
Svilnato blago, baržuni, pliši in tenčice.
čipkasti blago, pajčolani, čipkasti ovratniki, čipke, vložki, svilnate vezenine.
Jabots, Fiehiis, damski ovratniki
------------ in kravate.----------------
Svilnati in baržunasti trakovi, Pozamenterija, porte in žnore, resice, krepince in žnore za tapetnike.
S Krepi in flori za žalovanje. £ Zlate in srebrne resice, čipke in žnore. Šei'jae iz svile, čipk in volne. Nogavice 3a dame, dekleta in otrobe. Jopice, hlače, otročje perilo in odeje za vozičke. Oprava za novorojenčke, posteljne podloge iz kavčuka.
Sukanec za šivanje, pletenje in vezenje. Gumbi in različne igle.

Priporoča :
Različne podloge in potrebščine za krojače in šivilje.
Idrijske čipke, vezene čipke in vložki.
Pajčolani za neveste, mirtovi venci. Damsko perilo, spodnja krila, predpasniki in kopalne obleke. Modrci in potrebščine za modrce. Glace rokavice in rokavice ya uniformirance, pletene, letne in zimske rokavice.
Kopalno perilo, dišave, milo in nstna voda.
Krtače za obleko, glavo in zobe.
Razna narodna pletena in vezena ročna dela.

Priporoča:
Srajce za gospode in dečke, spodnje hlače, ovratniki, zapestnice, naprsnike in žepne rute.
Pravo Jagrovo normalno perilo, tricot srajce, jopice in hlače. Mrežaste in potne jopice, srajce, čepice in pasovi za šport. Nogavice, naramnice, odeje in blazine za potovanje. Kravate, gumbi za manšete.
Za lovce: telovniki, nožavice, rokavice, dokoienice,
Ogrevalci za kolena, meča, prsi, hrbet, trebuh in glavo. Nahrbtniki, ovratni robci.
Narodni trakovi in zastave, narodne čepice, torbice In drugi domači narodni Izdelki itd.
o:	«ec ec1
Gospod I Berite novice, ker so za Vas važne in koristne.
Jaz razpošiljam po povzetju od K 12 50 jedno krasno dobro in moderno opravo, katera obstoji iz sledečih stvari: jedna fina bela ali barvasta srajca št. ? —jedne dobre spodnje hlače, jedna lepa spalna srajca, 1 ovratnik po želji, 1 krasno kravato, 1 par trpežnih nogavic, 1 močno brisalko, 1 izvrstne naramnice, 3 dobre žepne rute, vso v eni škatulji lepo aranžirano.
Razpošiljam z obratno pošto. Kar ne ugaja, vrnem denar nazaj.

Fran Čuden
A
V Ljubljani ^ v Prešernovih ulicah
- Urar -
Delničar tovarniške družile ..UNION“ za izdelovanje najbopii ur v Švici
trgovec z zlalnino in srebrnino. Ekspert.
Ceniki zastonj in poštnine prosti.
Kot zanesljivo uro priporočam posebno „Unlon^y
Schneider s Veroušek
Trgovina z železnina in stroji na debelo in na drobno.
Ljubljana, Dunajska cesta 16
priporoča se za dobavo železnine vse vrste, zlasti: orodje, stroje in motorje za rokodelec, okove vse vrste za stavbe in pohištvo, traverze, cement itd. Opozarjava na Hitro in točno postrežbo! Nizke cene!
ec zc	CZ ec	^BKBk
Jos. Dojil v Ljubljani
v Šelenburgovih ulicah št. 5
priporoča
Zlate svetinje: Berlin, Pariz, Rim Itd.
^ Iz pristnega angleškega blaga.
Priporoča svojo zalogo izgotovljenih oblek, plaščev iz tirol. nepremočljivega lodna. Najsolid. postrežba.
Slovenci spominjajte se podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi!

© Anton Turk #
knjigovez in založnik v Ljubljani na Dunajski cesti
priporoča: -------
Kubicnsv knji^ći.
ali hitri računar za trgovce z lesom (n» staro mero) K 3 20, s poštnino 10 v. vež-I-Ciiljičrifi. i'iK'ii n io;i
(II. natis) cena 1 K, po pošti 10 v. več-IVowi kuljionfv. knjiga, ali hitri računar za trgovce z lesom, P° novi decimalni ali meterski meri. V platno vezana 5 K, po pošti 20 vin. več.
Ueronika Jfenda
Zjubijana, dunajska cesta 20 Zaloga papirja, pisalnih in risalnih potrebščin
Glavna zaloga )os. Petričevih zvezkov
T f f T T C
L

Oglejte si
poljećelskih strojev,
slamoreznic, čistilnic, največjo zalogo	Jiiwjbw» mlatilnic, gepelnov in
preš za grozdje in sadje, štedilnikov, peči, železnih nagrobnih križev itd. pri
V LJUBLJANI -------------
FR. STUPICA
na Marije Terezije cesti št. 1 in na Valvazorjevem trgu <>, nasproti Križanske cerkve.
t»
t
t
Ravnotam zamorete kupiti vsak čas po najnižjih cenah traverze, železniške šine, cement in vse druge stavbne potrebščine, razno orodje, sesalke za vodo, vino in giiojnieo, vseh vrst tehtnice in uteži in vse druge v železninsko stroko spadajoče predmete.
Velika zaloga zlatih in srebnili žepnih ur, stenskih ur, vsakovrstIli^, optičnih predmetov. Zlatnine in srebrnine. Cene nizke.
Cenovniki zastonj in franko.
Fr. P. Zajec, Ljiljana, m h
at}
©
Julija Štor
<3]
v Prešernovih ulicah štev. 5. poleg Mestne huanilnice
—-----------Največja zaloga-------------
moši, žensi in olmjih čevljev
iz najboljših tovaren, domačih in tujih.
Turistom priporoča pristno gojserske gorske čevlje

Zmerne cene.
Solidna postrežba.
C-------------------------3
te
Ljubljana, Prešernove ulice Sajvečja izbera izgotovljene obtoke za gospode, dame in olroke.
Dro§,erija_ AISTON KANC
Ljubljana, Židovske ulice I.
priporoča: drogve, kemikalije, ustne vode in zobni prašek; redilne in posipalne moke za otroke, dišave, toaletne predmete, fotogra-fijske aparate in potrebščitne, obvezila sredstva za desinfekeijo, pase in vosek za, tla, čaj, rum, konjak, mineralne vode in soli za kopel. Zaloga karbida.
Oblastveno koncesijonirana prodaja strupov.
Kupuje vsakovrstna zelišča (rože) semena, korenine, cvetje, lubje itd.
Priporočajte
povsod
,Naš List’
Ustanovljeno leta 1832.

oljnate barve
zmlete s stroji najnovejše sestave, prekašajo vsako konkurenco po finosti, ki omogočijo z jako majhno množino pobarvati veliko površino,
razpošilja po nizkih cenah
j\dolf Hauptmann
v jLjubljani
prva kranjska tovarna oljnatih barv, firneža,
---- laka in steklarskega kleja. -
Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov.
H*
6
a
p
t_.
p
3
P
CL
0
w
3
0
llustrovani ceniki
dobe se brezplačno.
„FS©^:jž
je fotografičen aparat, s katerim lahko fotografira vsakdo brez da bi sC prej kaj učil. S tem aparatom se napravljajo podobo v velikosti 5XV cnl in stane eleganten s kompletno opre010 in navo dilora samo K fl'—. Ra*?0 šilja po povzetju 11. AVeiss, Diiual’ XIV/3. Sechshauserstrasse 6/110-
Izdajatelj in odgovorni urednik Hinko Sax v Kamniku.
Lastnina in tisk tiskarne A. Slatnar v Kamniku.