Znanstvena priloga „Zori". Na ta list se posebej ne narocuje. — Maja vsaM mesec 15. dne. Štev. 5. V Mariboru 15. maja 1873. Tečaj I. Narava in civilizacija. Ivan Tavčar. (Dalje.) Brahmaizem. Glavni risi te sisteme so naslednji. Bralima ni samo stvarnik narave, temuč tudi narava sama. Stvarnik i stvar skupno. Tu delala je, kakor se vidi, iz bolnega pričetka nelogična domišlija. Iz Brahme pride vse, iz njega se izliva vse: človek, žival, rastlina. Človek je sicer stvar, ali ne drugačna kot brebma sam, iz njega pride kot iskra, je del njegov. Kakor se pa izlije iz brahme vse, tako teče zopet vse k njemu. Ker se pa iz njegovega naročja rodi vse čisto, belo kot sneg, zatorej mora se mu poverniti tudi v nebeški čistoti. Kdor ni Čist, pride v pekel. Cujte prav indiško sliko! Ondi plamti večen ogenj, ondi so kraji večne teme, doline solz, gozdovi, v katerih poganjajo drevesa mesto dolzih peres, britke, ostre meče, na katere se okrog ferfrajoče duše neusmiljeno nabadajo. Tu zopet sekajo po ubornih duhovih krokarji i sove, tam trudijo pa se peklenske straže, da jim s tehtnimi kladvi razbijajo buče: ali kaj pomaga, čez noč je dobro vse i v jutru jih čaka zopetna muka. Drugod je še hujše, duše peko se kot piščeta na ražnjih, ali pa sedijo krog dolzih miz, ter se gostijo z žarečimi kruhovi i ko so se nasitili te peklenske večerje, sprehajajo se po razbeljenem pesku, ali se pa kopljejo v raztopljenem železu. Ali s peklom še ni dosežen vrhunec! Ko si se nekaj let pekel na večni žrjavci, moraš zopet med svet, kjer pričakuje te priljudni mačji ali oslovski meh, v katerem ti je stanovati. To je narave upliv! Človek se boji, trese se pred njenimi močmi, bojazen ga žene, jo po božje častiti. Pa kakor bise bil oglasil še enkrat umirajoči razum, da je nevredno mrtvo naravo brez vzrokov častiti — vzbudila se je živa domišlija, ter prišla na pomoč naravnim elementom. Natora postane sveta, ker v njenem jedru bivajo duše umrlih! To je fantazija o zopetnem rojstvu! Kdor 5 ima ve c pregreh, dalj časa mu je romati od živali do živali, potem pa od kaste do kaste. Ce živel je kshatrija (vojak) še tako sveto, če hotela je nad njegovo pokoro zemlja razpočiti - ni mu pomagano, čez mnogo let je zopet tu na revni zemlji, ali sedaj ne več vojak, ampak vsečastiti brah-min. Brahma je vrhunec lestve i od njega je premnogo stopnic, do najnižjega kamna, po kterih lezejo duše, da bi se zedinile ž njim. Ali čestokrat se pa revnemu brahminu (zadnja stopnica k zedinenju), ko hotel je ravno brahmi v naročje sfrčati, pripeti tužna nesreča, da stori pregreho (izruval je morda nevidoma rastlinico, ali pa je motil mimo grede kravo ko je pila ob potoku) i zgubljen je! Kadar odpre se mu zopet groba mrtva odeja, vzamejo ga vse morda kozlovske, bradate moči; prične se novo potovanje od kozla do bolj čistih živali i potem po kastah, da je zopet sveti brahmm. Indiški popi naštevali so posebnim pregrehom tudi posebne kazn.. Kdor ubil je naprimer brahmina, rodi se kot osel, pes ali koza. Kdor pa je sramotil svojega očeta, naseli se stokrat zaporedoma kot oživ-jajoca moč v lijanah i druzih zeliščih , predenj mu je dodeljeno obleči kozah gibčne opice. Tako se je oživila narava - „v vsakem črvu v vsakem tigru, v vsakem slonu, v vsakem nosorogu, v vsakem mravlinci tičala )e morda duša človeška, mogoče da prijateljeva, sorodnikova, pra-dedova." *) 1 Cist prišel je človek iz brahmovih ledij, čist mora se va-nje povrniti' Bila je človeku torej prva naloga — čistota na telesu, kakor tudi na duhu Ali tudi okolica, v kateri bivamo naj je čista! To pa je bilo težavno. Zakaj (saj m mogoče, da ne bi nastale vraže pri tacih okoliščinah!) pov-sodi kraljujejo hudobni nesnažni duhovi, povsod bilo je kaj nečistega, n pr pasja dlaka oskrunila ti je lahko stanovanje, katero si moral potem zopet posvetiti. Krava bila je v Indiji sveta, zarad prirojene miroljubnosti najsvetejša stvar. Ce ti je torej onečedjen kakov kraj, spusti na-nj čez noč tropo krav — i čist je, ako ti je onesnažen hišni tlak, nastelji ga s kravjimi ekskrementi i ni dvombe, da je zopet snažen. Ali tudi človek sam mora bih čist. Ce si torej grešil, delaj pokoro! Tu nam pa vstajajo lasje na glavi. Navadna pokora je molitev, post i tepež telesa, tu i tam tudi šamo-lastni uboj. Originalna je pokora, kateri je ime „Santapana", čudodelne moči ima v sebi, ter stori pokornika nedosegljivo svetega. Dela pa to pokoro isti, kdor v svetem strahu pred večnim brahmom zavživa dan za dnevom lonec mleka i sira okusno namešanega s - kravjim blatom. Kako nevredna oskrumba naše svete podobe, naše svete osebnosti! Ali kaj je brahminu osebnost — zemlja je polna bolesti, telo pa nas veže na-nj, ter nam opovira zedinjenje z brahmo, zatoraj je vsacega brahmina najsve-tejsa dolžnost vgonobiti svoje telo, ter si pokončati osebnost! Zapuščavali *) Duncker: Zgodovina starega veka. so torej očetovska ognjišča („ko dočakali so potomcev potomce!"), ter se podajali v puščave i živeli ob koreninah i vodi. Zanemarjali truplo, ne strigli ne las, ne nohtov, da bi postali kot „lub drevesa" ali kot katnen na poti. Dajali so si trud zatreti z eno besedo pozemeljske občutke. Vgaujali so torej vsakovrstne bedarije. Brahmi silo prijetno je bilo, če je takov puščavnik po cele dneve stal na prstih, ali če se je po dolge tedne i mesece le vsedal i zopet vstajal. V mrazu, da vsaj gotovo dobiš mrzlico, nosi mokro obleko, v dežji letaj nag po plohi sem i tje, če pa solnce pripeka, zapali na prostem kraji štiri ognje i v njih sredi vživaj hladno senco. Ko je to dopolnjeno, skušaj pozabiti govorico, bodi top, bodi mrtva maiijoueta, prični pri živem telesu umirati, ne misli na posvetuost — ampak le samo na brahmo i brahmo. Tako se bodeš počasi i počasi pogreznil v njega. V resnici žalostna norčija! Kam prišla bi naša zemlja, ko bila bi človekova edina naloga: moriti si telo, ko bil bi vrhunec popolnosti, biti neobčutljiv kot panj. Končno začrtajmo še drugo prikazen, katera pa je za našo razpravo prepomenljiva. Dejali smo, da tropična narava sili človeka k častjenju njenih moči. Tako tudi v Indiji. Ljudstvo se ni zadovolilo samo z brahmo, s svetovno dušo, kmalu si je poiskalo novih bogov ter jih našlo v naravi. Ob Gangu pričel se je kult rahlega Višnu. Tu razsajajo manj elementi, tu pokazala se je bolj mirna stran natore. Tedaj častila se je ta v podobi Višnu. Od njega pride plodovitost i vse dobro. Prebiva na pisanih oblakih, belosvitlib, ali se pa spušča na Gangove valove, ter se ziblje na njih, dremljoč na širokih lotosovih peresih. Bog voda ima v znak kačo, kateri se podoba njih srebrni tek. Nasprotnik mu je Siva, bog strahu. V divjem orkanu ima svoj sedež i v razburjenem morji počiva. Veselje i slast mu je razdrtija, iz katere pa kmalo požene novo življenje k — zopetnemu pokončanju. Znak mu je bik, i krog vrata ima verigo golih mrtvaških čepin. To božanstvo nastalo je bolj v jugu, v južnem kotu triogelnega Dekhana, kjer so na obeh straneh srdite vode, kjer čez planjave brijejo viharji, ter razsajajo plohe. Pomenljivo je tudi, da Siva (hudobna stran narave) je naj močneji izmed bogov, pred katerim se tresejo vsi drugi. Govoriti nam je še o indiškem modroslovji, ker nam v prvič sijajno potrdjuje dosedanje izreke, da vroče podnebje vgonobi osebnost, ter ometuje z blatom človekovo prirojeno častitljivost; drugič pa privodi nas ravno ono k drugi veroučni sistemi, k buddhaizmu. Indiško modroslovje izraženo je v verzu „Mahabharate", kateri se v prozi nekako tako-le glasi: „Strašna bolest je v družbi življenja, življenje je le težava". Na ti podlagi sozidala je bolna domišljija več sistem, izmed njih pa ste posebno dve pomenljive. Na prvo (sistemo „mimansa", spiritualizern) opiral se je brahmaizem. Vse je domišljija, vse ni nič — samo brahma je, je bil i bode. Kar vidiš, kar 5 * slišiš, ni resnično, se ti le dozdeva. Ti sam si del brahme, ali ravno ta domišljija, da vidiš, da slišiš, da čutiš bolest, opovira te, da se ne moreš združiti ž njim, torej se napenjaj pokončati to goljufivo fantazijo. Njeni sedež pa je telesnost — torej vgonobi telesnost! Mimansi nasprotuje „sank-hja", katero sistemo je učil Kapila. Jedro njegovega uka je naslednje. Mimansa je sozidana na pesek, kar nas obdaja, je istina. Tudi ni samo enega brahme (edine svetovne duše), ampak toliko jih je, kolikor človeških duš. Vsaka njih je sama za-se brahma, samo, da je vkovana v naravo, v telo. Zatorej pa tudi ni srečna, ker je v ječi, polni bolečin, i tu podaste si nasprotne sisteme roke, naš duh pa bode zadovoljen le tedaj, kadar se izruje telesu. Da se to prej zgodi — razderi svoje zdravje, vniči telo in osebnost. Na realistično sankhjo sozidan je buddhaizem. Kaj uči Buddha? Zemlja je dolina bolečin, dolina težav. S telesom pa smo prikovani na njo, to ni dobro — torej pokončuj telo. Ali to ti malo pomaga (sklepa Buddha) saj moraš zopet na zemljo, saj bodeš zopet rojen in potem je novo terpljenje. Buddha sam se je živo spominjal, kako da je bil sedaj tu, kako da je tamo umrl in se tu zopet rodil. Kako si pomagati? — Mislil je in mislil, ter dospel do sklepa, da ako hočemo biti rešeni zemeljskih bolesti, moramo razpasti v nič, moramo razdrobiti telo, da se ne rodimo več, pa tudi dušo. Tedaj pridobimo si mir, kedar nastane večna praznota, kedar ne eksistirajo ne duhovi, ne telesa, ne zemlja. Z njegovimi besedami, kadar se sprehajamo po ulicah svitle nirvane (večne praznote)*). Kako pa doseči to dobrodejno nirvano? Tu pa zapustila ga je domišljija in ni mogel dati gotovih pravil, povedal je le toliko, da pospešuje jo usmiljenje in ljubezen do bližnjega, olajšanje tujih britkosti in težav. — (Konec prih.) *) Draper: Zg. d. r. v Ev. Sv. Hieronym je-li Slovan? Davorin Trstenjak. (Konec.) Veliko več nahajamo v spisih sv. Hieronima samega. On piše namreč v razlaganji devetnajstega poglavja Izaije preroka (Comment. in Isai. lib. VIII.): „Notandum> quod lacunas L XX. Codov transtulerunt, quod genus est potionis ex frugibus aquaque confectum, et vulgo in Dalmatiae Pan-noniceque provinciis gentili barbaroque sermone appellatur „sabaium". Hoc maxime utuntur Aeggptii." Od pijače te govori tudi Ammianus Marcellinus lib. 26. Est „sabaja" ex hordeo vel frumento in liquorem conversus pau-pertinus in Illgrico*) potus. Um v besedi sabajum, in a v besedi sabaja je *) Marcellin pod Illyricum tudi razumeva Panonio in Norik. D. T. latinska končnica, ko to odvržemo, ostane sabaj = zobaj popolnoma slovensko ime iz debla zob' ali zobi*) t. j. oves iz kterega so si menda nekdanji ubožni Slovanje pivo ali ol napravljali. Da se ima beseda sabajum ali sabaja iz hebrejskega saba (potavit) izpeljevati kakor sicer učeni Val-larsi Dominik (editor operum S. Hieron.) trdi, je popolnoma bosa, kakor vsak pametni človek koj na mah spoznati zamore. Še očitniše spričevanje, da je sv. Hieromm slovenski dobro umel, ali, ako hočete, da je sam Slovan bil, nahajamo v njegovem predgovoru k tretji knjigi razlaganja lista sv. Pavla do Eležanov. Oudi ta sveti cerkveni očak tako le govori: „Quod autem per Tychicum epistola mittitur, valde ejusdem epistolae congruit sacramantis. De quibus et noni psalmi titulus praenotatur pro arcanis filii. Tycllicus enim siluns interpretatur non proji-ciens margaritas atite purcos, nec dans sanctum caniOus etc." kako je bil zgoiaj omenjeni VaUarsi v stiskali, ko je hotel te besede lazjasniti, posebno pa, zaiiaj daje ime Tychicus, ki v grškem jez;ku ,sto pomeni, kar latinsko ime Furtunatus, z besedo sile is (=. molčeč ali tih) prestavil, vsakdo lahko vidi, ki njegovo izdauje del sv. Hieronima (Veronae 1737. vol. Vil. pag. 635 nota a.) bere. On sam spoznava, da se Tychicus iz hebrejskega Šohat kakor je mislil neki Victorius, izpeljati ne da; trdi pa, da »e ima misliti na tahit češ, ta je prava koremka, iz ktere je pognala beseda Tychicus, v pomenu silens, saj ona beseda v ps. 50. je v grškem prestavljena aSvjXa, Vulg. incerta, v Jobu 38. pa viscera. Quod erat demonstrandum. — Beseda Tychicus se ne da se ve da — v pomenu silens izpeljati iz nobenega dru-zega jezika, kakor iz slovanskega. Ako bi bil učeni Vallarsi le količkaj slovanskega umel, gotovo bi bil tudi on naše misli. Ne reci nihče: Od kod je prišla slovanska beseda med Panonce in Dalmatince, ker so še le proti koncu petega stoletja po Kr. Slovanje v te kraje prišli? Kdor tako govori, kaže dovolj, da mu je starodavnost nekdanjih naših pradedov še zmirom terra incognita, in da ni nikoli nič ne bral, ne slišal od tega, kar bistroumni P. J. Šafafik v svojem imenitnem delu: Slovanske starožitnosti o tem predmetu piše. On dokazuje, in je tudi dokazal, da je gotovo, kar je tudi naš Valentin Vodnik že dolgo poprej pel: Od nekedaj tukaj stanuje moj rod; če ve kdo za druj'ga, naj reče od kod? Da so koncem petega stoletja k malim ostankom Slovanov, ki so od nekdaj v Panoniji, Dalmaciji in sosednih deželah bivali, iz zatatranskih *) Češki: zob, frumentum pers. džav. gršk. a iz Fa. D. T. gor posebno, novi rodovi Slovanov prišli, ter se z njimi pomešali, to je factum, ki se tajiti ne da. Mnogo bi se dalo še govoriti o vseh teh predmetih, toda dovolj bodi zdaj. Mi trdimo, kakor smo tu zgoraj pokazali: 1. Da so Slovanje že za časa sv. Hieronima v teh naših krajih živeli, ako ravno ubožni in tlačeni od mogočniših. 2. Da je sv. Hieronim Slovan bil po rodu; ali vsaj 3. ako ne bi botel kdo tega verjeti, da je dobro slovanski jezik umel. Kdor je drugih misli, naj mi pa dokaže, da se motim. Dokler mi to dokazano ni, bom se vselej trdno držal izrečenega mnenja". K temu članku mi še pristavljamo, da je sv. Hieronim razve latinskega, grškega, hebrejskega in slovenskega jezika tudi umel keltski. Naučil se ga je v Augusti Trevirorum, dnešnjem Trieru, kjer je nekaj časa živel. To vemo iz ednega mesta njegovih spisov (in epist. ad Galatas), kjer piše: „Galatae excepto sermone graeco, quo omnis oriens loquitur, propriam linguam, eandem paene habent, quam Tre vir i". Ako tedaj thema: tyh prispodabljamo, najdemo v slovanščini: tih, silens, staropruski: tusnan (accusat.) stili, tussise, taceat, litovski: tyla za: tyhla, si-lentium, irski: to s d, silentium, tosdadh, taciturnitas, sansk.: tuš ni. — Oblika: tih, tihek je torej edino slovenska. Kaj pomeni ime mesta: Strido — Stridovo? Jaz bi stavil thema: str d, tedaj Stridovo: kraj pripraven za s trd, in res še den denešnji je v oni okolici lepa bčeloreja. Strid je nastalo iz: s trd, kakor grič iz grč, hrib iz: hrb, bridek iz brdek, škripec iz: škrpec itd. Ljudstvo tudi govori: Strigovo, Strigova, ker v oni okolici d rad prelazi v g, na primer: