Katolišk cerkven list«
Danica izhaja 1., 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošli za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. t»u kr.. v tiskat niči aprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide DaniVa dan poprej
TecXVI.	V Ljubljani 1. grudna 1863.	t Ani 34.
Sroborini iish in Katoliški brarei in
pisar vi.
Beseda v marburški čitavnici 22. nove m b. 1863. Govoril gosp. F r. K o s a r, s p i r i t v a I I a v a n t i n-s k e ga h e m e n i h a.
Ko sem premišljeval. kaj bi z Vami govoril, častita gospoda! da bi se vreden skazal Vaše pozornosti in da bi bila dcnešnja beseda v korist nam in našemu narodu, za kterega blagor se trudimo, se mi je vedno v misli vsiloval eden edini predmet, kterega vsestransko temeljito preteh-tovanje je ravuo sedanje dni, kakor se meni zdi, važno in prevažuo, in zato sem sklenil, se ga serčno poprijeti, akoravno nc preziram njegve težave. In te predmet je svobodni tisk. kterega ves sedanji svet nesterpno poželuje, akoravno pod nja I j u t i m i vdarci tolikokrat britko zdihuje. iu njemu nasprot deržanjc katoliških bravcev in pisateljev. Ne govorim pa od tega predmeta, kakor se samo po sebi razumi, v politiškem, temoč le edino v socialnem obziru.
Da važnost svojega predmeta spoznamo, pomislimo naj poprej:
I. Imenitno s t iu moč svobodnega tiska.
1.	Svobodni tisk je učilnica naj obširniši. Ako učiš v šoli, ako govoriš v cerkvi ali beseduješ v deržavnih zborih, šteješ svoje slušatelje večidel le po desetkah ali stotinah: ako pa pero prirneš in daš svoje misli po tisku med svet, pomnožiš svoje slušatelje od desetk in stotin na hiljade in hiljad hiljadc, lahko da, ako je tvoje pero izverstno — na milijone. Tvoje slušateljstvo postane ves narod , — po prestavi tvojega dela, lahko da vsa deržava — tudi več deržav in narodov. — Koliko milijonov ljudi je že či-tavši poslušalo pridige sv. Avguštiua, krasne govore Ci-ceronove . sladke speve Virgilija, Dante-a id. Koliki ponos za pisatelja, kolika imenituost tiska!
2.	Svobodni tisk je učba naj hitrejša in naj zvest cjša. Ako učiš ustmeno, kako počasi sc razširja tvoja misel, tvoj nauk, in kako lahko se po ustnem izročilu popači. Ti*ek pa je, da tako rečem, železna ccsta za misli in želje, za načerJe in naklepe naj važniših činov človeškega uma in dlani. Vozovlaki. ki po ti železnici derče, vozijo duhovne plodove vseh dežel in narodov s hitrostjo bliska v naše kraje in naše blago ravno tako urno v ptuje kraje nazaj. Kar si zutraj natisniti dal, lahko da že na večer napolnuje ves narod z žalostjo ali z veseljem in pomiri njegove strasti, ali pa naduši nja moč k naj žlahlnišim činom. Podoben je svobodni tisk velikemu tergu. na kte-retn se vsi narodi zemlje shajajo, da občujejo in zmeujujejo med seboj zaklade svojega uma. — In tisk, kako zvest poročnik tvojih misel je ou! Brez popačenja nese tvojo
besedo od juga do severja. od izhoda do zapada. Zares : ni memo tiska učbe nc hitrejše ne zvestejše!
3.	Svobodni tisk je uk uaj prostejši. Ako hočeš ustineuo učiti, koliko spričb potrebuješ! Dokazati moraš, koliko šol si prehodil, koliko izpraševanj in kako si jih napravil, zlasti pa moraš dostojno spretnost v predmetu skazati. kterega hočeš učiti, treba je celo, da svoje pošteno obnašanje spričaš. Nič vsega tega ti ui treba. ako hoces po tisku učiti. Nihče nema pravice te vpraševati. koliko šol in kako si jih doveršil, ali si izurjen v predmetu, o kte-rem pišeš, iu ali si pošten človek, ali nisi. Se lastnega imena ti ui treba povedati, zakaj svobodno se skriješ za šeoi« auonima. In dalje, ako hočeš ustmeuo učiti, si navezan ua deržavo, ktera te je učitelja poterdila, si navezan na kraj. kje, in na učence, ktere edino smeš učiti. Ako se pa tiska poslužiš kakor učiluega sredstva, ti je odpert vsak hram, svobodno smeš v vsako vas. terg in mesto. svobodno zamoreš .omati po vsi deržavi. prestopiti tudi njene meje in iti in učiti tako dalječ, kakor dalječ se svoboda tiskarna priznava. Kje. častita gospoda ! se najde uk prostejši ? Koga pa tudi ue sprchjja groza. ako nevarnosti te svobode premišljuje.
4.	l<k po svobodnem tisku obrodi sad naj stalni š i. Znani pregovor pravi: Verba volani, littera eeripta maiici. to je: Izkadi se beseda, zapisana čerka pa ostane. Kar si govoril, hitro pozabiš sam in še hitrejši slušatelji tvoji; kar si pa pisal in po tisku priobčil, ostane stanovitno. Ako bi tudi rad hotel, ti gostokrat ni več mogoče ne popraviti, ne pred vsemi iu povsod preklicati, kar si napačnega izrekel. Tvoja roka bo že zdavnej v grobu (rohnela iu rod. za kterega si pisal, bo poleg tebe počival po gomilah, ali tvoji spisi bodo še živeli. Stoletja in stoletja bodo v vertincu časa že potonile, ali tvoje spise bodo šc pozni potemci brali. Kdaj že je omolkuil slavni glas CTiceronov. ali njegovi govori še žive, kedaj že so potihnile citie llomerove. ali njegove sladke pesmi še odmevajo od solncnega izhoda do zahoda. Ako je že otožno iu kesno pisanje prejšnjih vekov dajalo nekako neumcrjočuost. dela moč tiska sedanji čas tiskano besedo, da tako rečem, vekovito. Kdo tudi od te strani ne občuduje častitega poklica pisateljskega in irnenit-nosti svobodnega tiska, pa tudi kdo že kakor od dalječ ue ugleda njegove presilne nevarnosti ?
Ako vse dozdaj rečeno v spominu ohranimo iu se enkrat ob enem pomislimo presiluo važnost svobodnega tiska in preslavni poklic pisateljski: nas sili razum priznati, da sredstvo tako žlahtno, kakor je svobodni tisk. sme ediuo služiti le visokim iu plemenitim namenom. — in da pisatelj svojega slavnega poklica ne sme znižati v službo temu. kar je sramota človeškemu umu in sercu
Pomislimo tedaj iiatančniši. kaj je iu kaj edino /amoi^ biti pravi nameu svobodnega tiska.
II. Pravi uamen svodbodnega tiska, t. Človek, kakor osebna euota duhovne in telesne na-ture potrebuje dveh družb , da ovoj namen doseže; te družbi »te: cerkva in deržava. Obema se je pridružiti, v obe je stopiti dolžen. Ves blagor teh dveh družb, tedaj tudi človečaustva sploh, pa sloui na dveh stebrih: sv. vera in pravica je njuno ime. Na steber sv. vere je zidana cerkva, na stebru pravice pa stoji deržava. Sv. vera pa in tako tudi pravica je celo kaj duhovnega in se da tedaj tudi le z duhovnimi sredstvi po stezi prepričanja v človeške serca cepiti iu v njih obraniti. Vsa zvunanja sila. tudi oginj in meč, vihra zastonj, v tisti deželi ••hrauiti cerkveni in deržavni red. kjer ste vera in pravica zginile iz prepričanja naroda. Zgodovina starodavnih iu novejših časov nam dopričuje to resnico.
Ako je pa lavno svobodni ti*k uaj žlahtuiši duhovno sredstvo. po kterem si ljudje občujejo misli, želje, čutila, 7. eno besedo: prepričanja svoje; — ako je svobodni tisk naj krepkejša žila. izpeljana po vseh udih človečaustva. iu jim dovaža vedno novo duhovno življenje: je razvidno, da je perva dolžnost svobodnega pisatelja, «s» posveti službo svojega peresa sveti veri in večni ;n a \ ici, da so njegovi spisi svet škit, ki brani narodu «ut vere iu pravičnosti, da so njegovi sestavki ua dve strani brušen meč, ki čversto odganja sovražnike vse, ki narodu vzeti hočejo sv. vere nebeško luč in pravičnosti čut. da je svobodnega tiska pervi in naj viši namen: hramba sv. vere in večne pravice. Zopet nam priča zgodovina, da so se naj izverstniši duhovi vseh vekov junaško bojevali za načele vere in prava, da jim vse triuoštvo ni zamoglo ustaviti svobodnega peresa, le smert edina jim jc besedo resnice na jeziku zadušila. Komu so neznane imena Sokrata iit Aristida. in sv. očetov Atanazija in Krizostoma ?
3. Bog je človeškega duha tako vstvaril, da je zmo-žin se povzdigovati na veduo viši stopnjo vednosti v vseh predmetih človeškega spoznanja, ali kakoi navadno rečemo: da je s p o sobe n ali z ui ožin zavedno viši stopnjo izobraženja. Sej človeška duša po svoji naravi uepre-nehoma hiepeni na v-c veke gledati Njega, ki jc izvir vseh vednost, in kterega sv. pismo: ,.s c i c u t i a r u m Pomiri u s" imenuje.
Ker ie to neoveržljiv poklic človekov, posamezen človek pa ni zmožiii, ne vseh zaderžkov omike premagati, ne vseh sredstev umike si pripraviti, ste vezauc obe družbi, cerkva in •!• ržava . udoiu svojim pot nadclovati k vedno vitemu izobfa/.cnjti. \ sesterni zavezi vse zaderžke odstra-n;evati. li narode ovirajo v dušnem napredovanji, in jim ' -r sied-tva omike z materno skcrbljivostjo preskerbeti.
Prava in dostojna omika je tedaj le mogoča v cerkvi d. t/avi. n procvita po naravi teh družb le edino i/, sve-i koi-t;:- vere in pravice. Iu zares; al se sme človek 5 t ♦ z vere omikan imenovati? Ali ni velikoveč silim • ' \ia-k. ker še svojega stvarnika nc pozna ali ga po-•i.a.i iifče in laji svojo vsestransko navezanost na njega? — In -e li sme človek brez čuti pravičnosti omikan • novuti° Mi ni tudi on velikoveč silno sirov, ker brez . ~cga mtja bratovske ljubezni še svojemu sosedu svojim nakih pravie ne blagovoli?
K* r so ; u naše dušne zmožnosti tako omejene, tla n v /more en edini človek za preiskavo vseh vcdnili tvarin, ampak -t !«•:! \-ak po naravni sledi le tistih, za kitic ima pobelim /on»/i osti in nagnjenja: dospemo zopet do drugega visokega poklica vsakega poštenega pisatelja. Vstopi se ta te unij vere in prava, iu ua tem temelji nepremakljivo stoj, c naj služi s pcicsoui pravi omiki naroda, naj mu pedaja j.lode svojih učenih preiskav ter pospešuje , o-rflnje omiko človečaiistv.i sploh. Drugi glavni namen svobodnega tiska je te<laj l-1 a m b a in pospeševanje prav t omike uar o«! a posebej in člo veča ost v a
sploh.
3. Človek pa ni vstvarjen edino za spoznanje tega, kar je dobro, lepo in pravno, temuč vstvarjen je tudi, da veselo iu srečuo vživa sad tega trojnega spoznanja; z eno besedo: vstvarjen je za zveliča nje. Srečen biti hoče vsak človek, vselej in povsod srečeu biti, je vsakega hrepenenje, in naravno hrepeni naša duša na veke vživati Njega, ki je sam ua sebi vsa dobrota in lepota in resnica, kakor sam pravi: „Ego sum via, veritas cr vita." In tako zopet pridemo do enakega silogisma, kakor smo ga ravno končali.
Ku edini človek ue more ne vseh zaderžkov podreti, ki mu srečo ovirajo, pa tudi ne vsih virov odpreti, iz kterih sc da veselje, sreča in blagostanje zajemati. Zopet ste obe družbi: cerkva iu deržava poklicani, tla zlajšate, kolikor jc mogoče, vse težave življenja in narode peljete k virom veselja in blagosti. Ali zopet sc razume, da cerkva zaiuore le veselje iu blagostaujc dati, ki izvira iz studenca sv. vere; deržava pa le tistega, ki se doseči da po enaki meri pravice za vsakega. Veselje, ki meje Božjih postav prestopi, kakor nain jih vera oznauuje, ni vec posleno veselje, ni umnega človeka vredno, temveč divja s.adnost, ostudna pohlepnost, ktera človeka poživini. Blagostaujc, ki mej pravic ne spoštuje, ni več dostojno blagostanje, ampak terdoserčna sebičnost in lakomnost, ki sc siti s ptujiiii blagom, jc uaj ostudniši triuoštvo.
In tu se nam prikaže tretja prelepa nalogu pisateljev iu vsakterih umetnikov, ki se tiska poslužujejo. Obdelujejo naj uiuogoverstne materialne predmete, ter naj kažejo narodom, kako da pridejo do više blagosti, dasi tudi drug drugega premoženja ue poželuje iu ue žali drugih pravice. Kazvcselujcjo uaj narode, bodi si v slikah, pripovestih v pesmih, v spevih, v igrah itd., ker serce veselo toliko lo-zej prenaša neogibljive težave življenja in sercnejši dopol-nuje svoje dolžnosti. Tretji prelepi iu visoki namen svobodnega tiska je tedaj pošteno o v c s e I j c v u n j c in hramba iu po v zdi ga blagostanja narodov in človeštva s p I o h.
Blagor narodu, kteri pisatelje ima. ki so temu trojnemu namenu zvesti in mu pripravljajo zdravo dušno hrano! Oni ga vodijo po prijetni stezi časnega blagostanja v šotore večnega zvelicanja. Ali gorje iu trikrat gorje narodu, kterega pisatelji sc tej trojni nalogi izneverijo ter njej nasproti tlelajo! Oui so zapcljivci naroda, ki ga motijo, da za nevredne, minljive dobrote iu sladuosti zamenja večuc blagi e: — tatje so svojemu narodu, kteremu na skrivnem in polagoma, tla sc nc zavč, vero in pravičnost iz serca kradejo; — oni so zavdajavci in tedaj ubijavci svojega naroda. ker mu strup krivih naukov v serce trosijo, da sčasoma zgubivši vero in čut pravičnosti sramotuo pogine. Takih zavdajavccv obvaruj satn večni Bog naše drage Slovence! (Dalje nasied.)
Nevera ne Masi*
(Iz d n c v ni k a neceg.i duhovna.)
I t'eški spisal Vacslav Stulc; poslovenil Dezelanov. )
(Dalje.)
Drugi dau precej po sveti maši sem jo zavil kar v K- o ulico, kjer je prebivala bolna doktorjeva žena. Precej sem spoznal, da ji je nekoliko odleglo. Obiskoval sem tudi njenega moža, kolikor mi jc dopuščal čas in okoljuosti.
Doktor jc okreval kmali, njegova žcua pa je začela vidno slabeti. Zdravnik jc zgubil vse upanje. Tako je preteklo štirnajst dui. Kar uekega dnč njena strežnica vsa vpchaua priteče k meni, in mi povč, da je z bolno ženo žc pri konci. Serčno je reva prosila še zadnjo uro, da bi še enkrat govorila z menoj. Hitel sem k njej, pa malo živa je še bila. Ni mogoče popisati svetega miru, ki sem ga ji bral na obličji. Kavno pred menoj je bil odšel duho-
ven, ki je previdel jo k svetimi sakramenti. Od tod je uboga duša dobila tolažbo, radost iu moč v terpljcnji. — Po dolgoletni ostri pokori se je nagnilo njeno terpljenje h konca, in nebo se je odpiralo pred njo.
„Poslala sem po vas, čestiti oče, djala je sicer s slabim glasom. pa še s tako sladkim smehom, da ne pozabim na-nj. dokler bom živ. ..Poslala sem po vas; — sej predno umerjeni, moram vas zahvaliti za toliko dobroto, ki ete mi jo skazali. Pa prosim vas, povejte tudi mojemu Bogomiru, da bom nanj mislila do poslednjega diha in v večnosti molila za njegovo dušo/4
„Ali bi ga ne hotli se enkrat viditi?" jo vprašam.
Lahka rudečica ji oblije bledo lice na te besede, jasno oko se ji zaiskri. — ,.0h, to bi bda za-me prevelika sreča! Tega sicer nisem vredna, pa umerla bi veliko laže, ako bi iz njegovih milih ust čula sladke besede: ,.Odpustil sem ti!" —
Tedaj le urne! Berž se poslovim, puhnem v čakavcev voz iu mu velim, naj vozi. kar uaj urnejši more, k doktorju K—emu. K sreči je bil doktor doma. ,,Predragi prijatel ! vaši ubogi ženi bije zadnja ura — umira !u so mojo besede.
„Umira? — Kaj čem k temu? Jaz je viditi ne morem, — viditi ne smem!" To je bil njegov čudni odgovor.
Pa tu ni bilo gledati na besede. Zanašal sem sc na njegovo serce, na njegovo čut, in povedal sem mu, kaj sem govoril z umirajočo. Solze so se mu zasvetile v očeh. Gotov sem bil, da ga pregovorim. „Mili gospod."4 mu rečem, rveui da zadnje prošnje ne bote odrekli svoji ženi --taki pravi spokornici. Toliko serčno rada bi vas videla šc enkrat in čula iz vaših milih ust: „Odpustil sem ti !u —
Xa blazino se verže doktor, oči zakrije z rokami in bolestno vzdihuje. Videlo se mu je. kaki boj mu divja v serci, pa kmali se zopet izdrami. Prime me za ramo, rekoč: Imate prav! — Moram k nji. Moja Ncžka umira! Prosi me. zakaj bi jc ue uslišal ? Idiva , le urno. dokler še živi.* Komaj je izgovoril. že sva ua poti. Voz naji jc čakal pred hišo. - kmali sva bila na mesti. Na doktorjev nagovor grem z njim k umirajoči. Kar sem tu videl, uc morem povedati, ne popisati. To je bil pogled, kakoršnega bi se mogli veseliti nebeščani sami. Mož. najdena žena; o kako vi oče mu bije serce, ko stoji pri ubogi mučenici!
»Bogomir!" spregovori s slabim glasom, da je bilo komaj silšati je, „ali mi odpustiš. — — ne ?a
Xe govori, draga; ne govori mi tako! jaz sem kriv vsi tvoji nesreči. Le ti mi odpusti! Jaz sem žc odpustil — pozabil.
Te besede so bile bolnici glas iz neba. Oči vpre v moža, in iz tega — zadnjega pogleda je zasijala vsa hvaležnost in goreča ljubezen. Nebeški mir sc ji razlije po obličji . jasne oči oberne nakviško — zaihti — njena duša je pred Božjim prestolom.
Doktor joka kakor otročiček. Imel sem mnogo opraviti predno sem ga uhdažil. Tretji dan ie bil pogreb. Nesrečni mož iu jaz sva bila edina pogrebca. Njega je bila žalost čisto poterla, jaz pa sem se globoko zamislil in premišljeval, kako čudni so Gospodovi sklepje.
Pa Božje delo ui bilo še končano. (Konec na-l.)
Peti svet.
Človek ti je človek, bo naj že berač ali bogatin, ne-vedin ali učen, neznan siromak ali pa mogočnež na sedežu kraljevem. Tu in tam, povsod, v vsem njegovem bitju bere se mu neoveržljivi rojeni list. kteri ga naznanja otroka Adamovega. Spačenost človeške natvore, oslabljena volja, otamnjenje uma, človek ko igrača križem in nadlogam in spet ko smertni plen, to vse je dedina po Evi in Adamu, ki vsakega zadene, ktere tajiti nihče v stanu ni. kajti skuš-
nja zavernila bi ga v tem hipu iu spoznati mogel bi soglasje zvirom svetim v zadevi teh prikazkov, ali verin ali neverin. Vernemu pojasnuje soglasje (o spridenost človeško lepo in svitlo. neverni pa je pri vsi svoji smešni modrosti od tc straui sam sebi uganka.
Otroci smo Adamovi, toraj vstvarjeni sicer po božji podobi, pa v padu pervih staršev v raju ko njih mlajši popačeni. V ti spar-enosti otamnel je um iu volja je oslabela, in sicer tako, da ni mogoče več človeku vzdigniti se brez pomoči zunaj njega ležeče v ti svoji oslabelosti zopet nazaj v svoj poprenji srečni stan. In ta pomoč iic umu* biti iu ui nobena druga, ko ta. ki izvira od Njega, ki je v svoji neskončni popolnosti zapopadek vse svetlosti, milosti in moči. najti edino Ic v pravoverni katoliški cerkvi ko zaresni iu spet edini shrambi neveržljive večne resnice. Tu zajema človek potrebnega razsvetljenja svojemu otamiijencmu umu; tu najde slednji, kdor hoče. vse nagibe in priganjke. in sploh vso tisto moč, ki je volja k dobremu v svoji o.-labljc-nosti potrebuje. Um sc zamore potemtakem razsvetliti, volja zopet /.boljšati in za vse dobro vneti, kajti um je sicei otamnel, pa iic popolnoma, volja oslabela pa tudi ne popolnoma.
Cm, volja, ali prav za prav duša s svojimi močmi navezana pa je na truplo, in Ic s pomočjo trupla razodeva se svetu zunanjemu. Kakoršno je toraj truplo človeško, to je. kakoršna je zuotranja sostava njegova, bolj ali manj popolnoma, to jc razodevanju dušnemu bolj ali manj primerna; takošno je tudi to razodevanje sploh iu z«pet posebej v posarnesnih močeh; kajti ne duša človeška, temveč truplo vzrokuje tiste zunanje prikazke. po kterih sc kaže človek, kakor pravimo. zdravega uma. pa tudi slaboumnega, ali pa še celo popolnoma trapastega in bebastega. Kar se tiče trapov, s temi opraviti tu nič nimamo, pač pa s slaboumnimi iu z ljudmi zdravega uma.
Človek zdravega uma. pa malo verin ali celo uevciiu. dospeti zna ua znanstvenem polju na visoko stopinjo učenosti. pa ker lic spozna vira razsvetljenja, moti se ze večkrat znotraj meja. umu človeškemu postavljenih; v n;-te in zmote brez konca iu kraja pa zabrede, če te meje prekorači, ter s svojim omejenim iu ot emujem m umom to spoznati iu razumeti hoče. kar mu je le pri luči vere iu verskega razodenja kolikor toliko razviditi mogoče. Jc taksen človek, kakor se navadno reče, dobre volje, poštenega značaja, upati je. spoštoval da bo pravico in resnico, kolikor mu jc uv-no znana, in da bo ravno tako tudi po zmožno-ti sodil uc-pristrario dela drugih, ter se ko taki tudi vedel in obnašal. Je pa človek zdravega uma iu še morda celo znanstveno izobražen, pa neverin in veih tega brez dobre volje, takemu pa ni zaupati, kajti volja, že lak" oslabljena, je sužnja strast takega človeka, ter v njem pri otanuijeiieiu umu in v sredi mot in zmot hoče iu volji le t«». kar -tri že poželi-vosti. brez ozira na to, ali je prav ali neprav. ali je tir-janje tako v resnici opravičeno, zares veljavno »n logično ali ne.
Ne omenivši tu drugih razredov v ti zadevi. navedemo le še človeka slaboumnega vernega z dobro voljo, in -pel človeka živovernega, pa zdravega uma iu r dobro voljo. Slaboumni verni človek z dobro v.djo nc zamore -ieer veliko ne tu ue tam. posebno pa majhioi na znanstvenem polju; vender verin in dobre volje ne obtiči svojeglav no v motali, ako v ktere zajde. pa tinli nc dela krivice, -aj z vednostjo ne. na nobeno stran; kajti luč od zg« raj doli mu kaže v sveti veri pravo pot. in nagibi ravno od tod oblažti|cjo mu njegovo voljo, ter jo vncniajo za vse pravo iu dobi o. Človek pa. ki jc zdravega uma. pa tudi zivo\crin iu dobre volje, on stoji ua potu iii hodi po poti pravice in resnice pod vod-tvoiii ljubezni keršanske; in ako sc poda na znanstveno pol|e. dospe v svetišč vednost temeljitih, ker varuje ga luč razsvilljenja nadiiatoinega. da ne zabrede v zmote; in volja, za v-c dobro in piavo vnela, tiaganja ga in na-
klanja k temu vnema. Takemu človeku pa je zaupati vse, mož taki je mož pravice in resnice v družbi s ljubeznijo sveto. mož blazega serca. svete volje in večkrat visoko •čeo; temeljitih vednost ne pozna sovraštva zunaj greha, da vsakemu, kar mu gre. iu je ves spošteu, nepristrau, pa tadi sočutiu do bližnjega.
Kaj pa da, tudi takošen ostane še zmiraj človek iu se zua zmotiti; vendar zmota njegova ne terpi dolgo, hvaležno sprejme pojasnjenje ter zapustivši jo napreduje tudi od te strani veselo spel po poli eiluio pravi. ki mu jo razsvit-Ijuje verska luč keršanska. Zdrava iu zalo neoveržljiva je logika njegova, on ne maha po vetru, ne iše v škodo in o teptanjem svetega trojstva. to je v škodo in ponemarjenje pravice iu resnice pod vodstvom ljubezni keršauske, časnih dobičkov, posvetne časti iu hvale, temveč je. ne morda kaka čenča, ampak mož od nog do glave, ki, vnet le za svoj in »tvojega bližnjega pravi iu resnični blagor. Ijabi in spoštuje pravico iu resnico in vse dobro v svojem nasprotniku, pa tudi čerti iu zametuje vse krivično, lažnjivo iu uapačuo v svojem piijatelju iu dobrotuiku — on je kristjan iu sicer ue le v besedi, temveč tudi v djauju. in zato pravi modrijan iu uepiislran.
Človek zdravega uma. in zivoveriu. io dobre volje, j« potemtakem mož. ki je zanesljivi, ki mu je zaupati popolnoma in jc pravičen ua vse strani; človek bolj slaboumen, vendar pa ves verin iu dobre volje. ne bo vedoma nikoli krivicin; človek zdravega uma, pa malo veriu. ali celo ne-vreriu. vender pa. kakor se reče, dobre volje, je pravičin iii uepristran v svojih sklepih in sodbah, v svojem djauju in ravnanju, kolikor mu je ravno kakor takemu mogoče; človek zdravega uma pa neverin in brez dobre volje, je pa človek nar bolj milovanja vredni, ou ne pozna ne pravice in ue resnice, in ne ljubezni keršauske. vidi in čisla le samega sebe iu svoje telesno zemeljsko dobro počuteuje. iu je le teuiu dober, le zato vnet. kdor in kar mu listo pospešuje in množi.
V te ravno uavedeue razrede, iu v druge, ki so nekako v sredi med temi. iu se kmalo temu, kiualo uneiuu, bolj ali manj bližajo, dele se ljudje, in 'd ne čuditi, da so pogosto v eni in isti reci lako siluo različni razumki. sodbe in sklepi, iu gnanja njim priinerjene, zakaj z aplivom volje stori iu obdeluje človeški jih um. Brez drugih izgledov, ki jih vsakdanja skušnja daje. vidimo in skušamo različnost lo, zmešano zadosti, v naši narodni reci. V* ti zadevi sliši se marsikaj in ludi marsikaj bere. kar sc govori in piše brez mišljenja tako ua strani nasprotni, ko tudi sem ter tje ua prijateljski Zoperniki naše narodnosti pa so po.sebuo čudni, iu vidi se nin prav očiluo. kako neusmiljeno da ttrpinčijo ubogo logiko, da overajo slovensko reč. in vender slednjič kažejo se dostikrat može poverkucga mišljenja, iu pogosto, brez vse logike.
Tako. na priliko, pravijo iu terdijo nekteri. da uiora|o oiiginali bili listi kerslni. poročni iu drugi, sicer veljave imeti ne morejo, iu sklicovaje se na to, zamelvajo liste v slovenščini pisane, med tem ko nemške, meni uič, tebi nic. brez vsega ugovora dojemljejo. Iu vender je znano, da bile *n kerstne, oklicue. poročne in mertvaške bukve v poprenjem stoletju pred cesarjem Jožefom, skoraj da vse \ latinščini pisane, med tem ko so pogodbe, zastran ter-zaških najdencev nekaj leti semkaj čisto slovenske, pogodbe ki namestujejo na Slovenskem po farah, kjer so taki otroci, kerstne bukve, ter so vir. vklad v sostavo iiamestivnih kerstnih li-tov. Taki listi pa, da so originalni iu nc prestave, morajo biti pisani v jeziku slovenskem, in uni poprejnega stoletja v latinskem. Je pa temu tako. kaj pomenijo potem besede : Ker«lm listi biti morajo origiu Ini? Kakšno je vedenje njih. ki tako govore n vender slovenske liste zamelvajo. nemške pa brez. razločka in vselej sprejemajo, da si znajo ravno slovenski originali, nemški pa prestave bili?
Ne zastonj omeuili smo zgoraj razredov, v ktere spada
po omo, volji in veri človeštvo , in v resnici, ako prevdarimo te, čuditi potem se ue moremo nad takim besedvanjem iu početjem. Sicer spoznamo, in pa radi, da ne pripisujemo vsega le slabemu umu, spačeni volji ali nejeveri, pa spo-zuati vender le moremo, da je govorica taka, in djanje taksno, če ne druzega kaj, vsaj zuamnje silno poverhnega, ue ravno hvale vrednega mišljenja, zuamuje pristranosti in mot.
Omenimo to pa zato, ker zadnji čas se pisari iu mo-druje veliko, pa, če pogledaš reči do jedra, najdeš v lepo prevlečenih posodah le prepogosto zgolj pleve io smeti; pa ne le plev in smeti, tudi morivnega strupa toliko, da res ni čuda. da živimo v toliki žalostui zmešnjavi razumkov. Kar je pa še posebno hudo, je to, da se gleda bolj na lupino ko ua jedro, in ako ve kdo lepo in ganljivo, iu spet krepko in derzno potegovati se za kako reč, pomeša uaj le še vmes kako psovko zoper cerkev: in zinaga je njegova, svet mu ploska, ter ga povzdiguje in časti ko moža svobode, zati-ravca trinoštva in prijatla človeštva, in nič ue de, če je prav govor taki z lažmi iu motaini namešan. če je prav brez zdravega mišljenja, logiki uasproten, piistran iu s znaiiiujem poverhnje in pomanjkljive vednosti in učenosti. Omenimo tedaj vse to zato, ker storili bi radi pazne slove-uoljube, na vse kar se govori io piše v zadevi narodnosti naše, tako ua naši strani, kakor ua strani nasprotni, in bi jih radi s tem, kolikor toliko, obvarovali zmot in škodljivih napačnih potov. Zato naš svčt:
Prevdari dobro in uepristrano dotične reči, ter loči resuično logiko od navidezne, zdravo inišljenie od zmedenega. dobro voljo od hudobne, vero od nejevere, iu potem se le govori, sodi, iu delaj. „Oiuuia probate et per-pendite, et quod bonum est, teueteu.	V—1.
Popotni spominki• Romanje k st. Kervi v zgornjem Gorotanu.
V častil u i spomin štiristoletnice slavne ljubljanske škofije popisuje
Jož. Levienik.
(Dalje.)
Zapustivši Franc - Jožefovo višino šli sino s tovaršema prav urno zopet navzdol; toda ue dalječ več skupaj. Ob mestu, kjer smo gor grede okrepčevali se z malo južino, ločili smo se. Bavarec, spremljevan od voditelja iu kažipota vzdignil se je gori čez ledenik „PfandeIscharte4' prot Solnograškemu, jaz pa dalje prot globoki dolini. Prijazno sva si k ločitvi segla v roke ter želela si srečno pot iu še veliko veselih dni na svetu. Cudua res je osoda človeška na zemlji! Včeraj sigaspozual, serčno se z njim sprijaznil; danes se ločiš zopet od njega, bolj gotovo kot ne — za vselej. Pa kaj sc hoče; tega sino tako že vajeni! — Ostal sem toraj zdaj na strašni visočini čisto sam; toda ne za dolgo. Kaka dva streijaja nižej doli čakal me je pri svoji samotni staji odrašeni planšar, kterega sem bil že poprej naprosil, naj bi me pospremil en čas tje doli po nevarnih stezah skozi sterme pečine. Šla sva koj naprej, ker tamne megle vlekle so se gori iz globoke doline od sv. Kervi in planšar mi je rekel, da prišlo bo menda malo dežja. Po poti grede mi jc pravil mož — prav močui in zali korenjak — med drugim posebno vneto o nazočnosti cesarjevi in kakšna čast zlasti je bila (isti dan — durim njegove koče. Služile so namreč za mizo pri cesarskem obedu na Kliza-beliuem počival«. Rekel je, da vrezal bo kos dilje iz njih ter vložili ga dal doma v svojo mizo za vedui spomin. — Kazul mi je dalje mož tudi sterme seuožeti med iu nad visokimi pečinami tu iu tain, pa pravil mi, da ljudje po leti vse obšarijo, po taistih seno kose ter ga potem po zimi saraotež domu vozijo. Kakor pa je to tudi pogosto s smertuo
nevarnostjo sklenjeno, vender po moževem zagotovilu malokdaj kdo v nesrečo pride. — Možgane jim morejo biti jeklene — sem si mislil sam pri sebi. Meni se je hotlo že v glavi vertiti, ko sem s strašne visočine le doli v podnožje pečiu gledal; v kakošni nevarnosti pa mora biti še le človek, ko je z bremenom obložen. Ker pa je Bog ljudem v tih krajih odkazal njih kruhek, jih tudi posebno varuje. —
Počasi sva korakala z možem doli prot prepadu. Strašna globočina pod nama. uapične skalnate stene ob straneh, bobnenje reke Bele, \isoke seuožeti in tamni gojzdi med stermimi pečinami, to vse delalo je nekako plahoto mojemu duhu. Ko prideva unkraj mesta, kjer je steza skozi pe-čevje vsekana in sem bil toraj iz nevarnosti, odpravil se je planšar zopet nazaj prot svojemu samotnemu visokemu stanu, .laz pa sem tudi hitel čisto sam zdaj navzdol in le kjer je bilo kaj znamenitega viditi, ustavil sem se za nekatere trenutke. Naj dalje sem se mudil pri Brikcijevi kapelici, kteri sem iz dua serca želel, da naj bi se usmilila kaka pobožna duša ter dala jo nekoliko popraviti. Nekako olajšalo se mi je zopet pri sercu, ko stopivši iz ozke soteske nahajal sem se zopet verh stennih pečiu ter zagledal v globočini pod saboj rodovituo dolino in okolico sv. Kervi. Urnih korakov skakljal sem doli prot dnu in potem naprej skoz dolino. Od planšarja napovedani dež je začel rosljati po malem, pa le tako dolgo, da mi je zmočil dežnik. Kmalo se je zopet sprevedrilo in ni še bila ura dve čez poldan, ko sem prestopil prag vaščanske gostivnice pri sv. Kervi. Prijazni gostivuikovi pozdravili so me z začudenjem. ker popotni nimajo navade tako urno vračati se z visoke Pasterice. —
Po južini prebiral iu pregledoval sem se dolgo .,Zvo-nikove bukve," kratkočasil in pomenkoval se z gospodoma, ki smo ju bili srečali zjutraj z Bavarcem nad „Klizabetinim počivalom;" potem pa sem šel kupovat v bližnjo štacunico „odpustkov," kterih se mnogo iu prav ličnih prodaja. Kasneje nesem čast. gosp. Očetu posodeni daljnogled nazaj. Prijazno so me peljali v zgornje prostore duhovske hiše ter skazovali mi sobo, v kteri sla o svoji nazočosti svitla cesar in cesarica stanovala iu prenočila. V spomin te ča-stivne dogodbe imajo tudi Nju krasni sliki \ bogato pozlačenih okvirih na steui sobe pripete. Na mojo prošnjo spremili so me potem v cerkev. ktero so mi razkazali v vsih njenih delih; tudi monštrauco s sv. Kervjo kakor uno s trenit klasovi vzeli so iz dobro zaključanc piramide ter dali mi svetinje počastiti in poljubiti. Pobožni spreduiki dali so kakor sv. Kri tudi one tri klase, kteri so bili zrastli zveličanemu Brikciju iz serca. vdelati v dragoceni monšranci. Klasi so bili vender pozneje z zlatimi uadoinesteni pravi pa vzeti v tadanjo dekanijsko cerkev v Sovodje (Gmiind). kjer se neki še nahajajo. Skazovali so mi dalje priljudni gospod tudi bogate mašne oprave, zlasti pa taisto, ktero so bili cerkvi svitla cesarica Klizabeta kmali po svojem odhodu v spomin svojega tukajšnjega romanja poslati blagovolili. —
Vernivša se iz cerkve stopila sva z blagim gospodom skupaj v gostivnico. kjer sem imel še svoj dolg poplačati iu potem odriuili. Pretekel mi je bil namreč popoldan, da kmali nebi bil vedel kdaj. Branili so mi sicer gosp. Oče nocoj odhajati, ker je bilo že precej pozno iu se je tudi dež ponujal; pa za prihodnji dan mi je naskriž kazalo, če tisti večer saj do Dol nazaj uc pridem. — Kar postrežbo in plačilo pri gostinčarji zadeva, rečem, da sem bil z obojim zadovoljin. V nekaterih tacih krajih, zlasti kjer je le ena gostivnica iu si popotniki nimajo s čim prebrati, znajo včar'h prav dobro žepe ptujcev smukati in ožemati. To se — saj kar sem jaz skusil — pri sv. Kervi ue godi.
Bilo jc že blizo 7. ure, ko sem zapustil, spremljevan od čast. gosp. fajiuoštra, prijetni in nepozabljivi kraj sveto Kri. Veliki zvonik in vsa njegova okolica zavito je bilo v
gosto tamno meglo, kar je ljudi gnalo že od dela proti domu. Srečajoči pozdravljali so naj prav prijazno; so pa. kar moški spol tiče, tukaj tudi ljudje tako čversti. zali in grozni kakor ne z lepo v eneiu kraji. Priterdili so ini tudi gospod Oče mojo v li zadevi izusteno opombo ter rekli, da tri leta zapored sem so vsi fantje iz njih fare, kar jih je bilo vabljenih v vojake, od pervega do zadnjega bili tudi v vojniško službo poterjeni. — Do verh Slapa pospremili so me blagi gosp. Oče; ker pa je bil začel precej slo dež naletovati, sem jih prosil, naj se ue trudijo dalje in ločila sva se kot zdavuej znana prijatla. Moram jim hvalo dati se enkrat, da so vse časti in ljubezni vredni gospod; celo mojemu tovaršu Bavarcu znane so bile njih lepe lastnosti.
Enkrat še sem ozerl se verh ..Slapa" nazaj na romarsko cerkev in mično dolinico. Urno, kar se je dalo. puhal sem jo zdaj čez klanec slapov dol po dolini. Prihajoča uoc me je opominjevala, ne ozirati se veliko okrog, in ker sent včeraj pregledal vso okolico natanko, zraven pa tudi vem. da čisto ptuje ljudi iz spanja buditi je zelo neroduo, dem se ua vso moč priganjal naprej, da bi mi v Dolih ne odšli spat. Noge pa so mi tudi izverstno stregle in ni bilo še pol devetih, ko me je sprejela dobra Drtuer-jeva gostivnica v Dolih. Zdaj, ko sem sedel, jel seiu še le čutiti, kako sem trudeu iu zdelan. Ni mi bilo veliko za večerjo, ker zaspane oči močneje so bile od želodca. Prav ljubo mi je bilo slišati, da postelja je pripravljena, iu kmali sem v nji tako sladko zaspal, da se mi še sanjati ui vteguilo Po deževni noči ubrisalo se je bilo obnebje in mili solnčni žarki pozdravljali so me v jutro 10. julija. Zarano sem vstal in šel pogledat tukajšnjo cerkev, v kteri pa iii nič posebnega viditi. Samostan šolskih sestra stoji nasproti cerkve. Nazaj pridši v gostivnico sem zaiuterkoval, potem pa napotil se prot Moričam. — Tje pridšemo zaober-uila se mi jc dolina k desni proti Vogličam iu ves navdušen od pregledovanja krasno od jutranjega solnca osvitljc-uih slapov k desni (ktere sem že gor grede popisoval ). sem nekako lahko stopal, da sem se začudil, kako sem tako hitro dospel v Vogličc. Ker mi je bilo povedano. t!a je pot odtod naprej bolj enotna iu je jelo že tudi solnec hudo pripekati, bi se bil rad peljal en čas; al ker so imeli ljudje dosti dela ua polju, bil bi zamogel šc le opoldan dobiti priliko. Tako dolgo pa nisem hotel čakati, toraj sem se vzdignil počas peš uaprej. Dolina se tukaj. kakor nam je že znano, hipoma zasuče; okrene se namreč gor gredo-čeutu proti severju. dol gredočemu pa proti izhodu. Iz vasi. ki stoji na visokem nasipu, pelje pot čez klanec dol v dno doline in potem skoz sredo lepih polj. Cesta posuta jc tu z „bliščcnikoniu (nekaki mehki kamen, zmesen z belo-bli-šejočo gleno — Nemec ga imenuje Glimerschiefer) iu svetila se je. kakor bi bila nasuta z samimi biseri. Kaj tacega še nisem naletel. Konec polja zgubila se je cesta za en čas med goščavo, potem pa peljala memo vasi rl.ajuach" iu „WitzdorfJ večidel skozi polja naprej. Nasledki hudournikov viditi so čezdalje bolj pogosto, zlasti so Lajne obdane z razno od hribov nadergnjeno šaro. — Kavno jc zvonilo poldan . ko pridem v farno vas St. Peter ( nemški Kaugersdorf). Tukajšnja cerkev ima dve znamenitosti. Tablo namreč, naslikano na les, ki se z dvojnimi stranskimi durmi odpira in zapira, zlo tako kakor altar pri sv. Kervi. Predstavlja ssv. aposteljna Petra iu Pavla ter muoge dogodbe iz njunega življenja. Prinesena je nek iz Rima. Druga posebnost pri ti cerkvi pa jc zvon blizo 10 ceutov težak, ki je skor gotovo čez 1000 let star. lina sicer dosti dobro ohranjeu napis, kterega pa ne uinc vsak brati. Tudi jaz sem med taistimi. Ljudski glas pravi, da je ta zvon pred kakimi 2 ali 3 sto leti ueki kmetič izoral iz svoje njive Pred 6 ali 7 sto leti je stala namreč farna cerkev kakih 450 seženjev odtod, pa velik zemeljski plaz jo je bil zasul in z njo veliko ob nji stoječo vas. —
Ogled po Sto venskem in f topiš L
Iz Ljubljane* Tisti, ki nas radi z ultromontanci pitajo, išejo katoličanstvo med drugim zlasti s tem ogerditi, da katoliškemu duhovstvu iu zlasti samostanom staro kopito prilastujejo. Ako se pa ozrimo na šolske napredke v duhu časa. se nam sem ter tje skorej nasprotno razodeva. Ravno klošterske učilnice iu samostani sploh z duhom easa, kolikor je prav. prav pridno napredvajo. Opustivši drugo, naj tudi povemo, kolikor nam je v spominu, da ga ni kmali samostana na Slovenskem, v kterem hi se ue brala ..Zg. Danica" iu drugi časniki. V spričevanje naše terditve velja tudi naredlia p r e č a s t i 11 j i v e g a d e f i n i t o r s t v a čč. o o. Frančiškanov v Ljubljani, da naj se bogoslovci 1. in 2. leta iz reda sv. Frančiška ua Kostanjevici v Gorici zraven slovenskega tudi hervške-g a jezika učijo.
Okrožnica prečastitljivega gosp. provincijala O. Salezija Volčiča med drugim pravi:
..Pozdrav častiti družini Kostanjcviški! — Predavna že jc v tej okrajini ali provincii navada, da naši redovni inla-denči. ki mislijo duhovni biti, so bili zavezani, Vsih tistih jezikov se učiti, ki jih ljudstva med mejami tc okrajine govorijo, namreč slovenskega, hervaškega. nemškega iu laškega. da bod'1 zmožni tako za oznanovanje Hožjc besede iu dušno pa-tir-tvo. kjer l»i bilo treba. Zakaj oznanovanje veselega o/nanila Jezusa Kristusa je posebna dolžnost našega poklica; zveličanje duš, ktere je Sin Itožji s svojo predrago keivju odrešil. moia biti naše zvesto prizadevanje po namenu sv. očeta Frančiška" itd. Ako so tedaj tako učenje jezik »v že nekdaj nasi očetje spoznali za dobro iu koristno, je zares dandanašnji iz tehtnih vzrokov silno potrebno. zlasti pa za obojni v nasi okrajini uar bolj navadni slovanski jezik, to je. Iier vaški iii slovenski. Vzroki k temu so očitni in slehernemu tako jasni, da bi bilo odveč. jih tukaj posebej naštevati."
..Ton j je častitljivo dtlinitorstvo. 10. vel. serpana tekočega leta v Ljubljani postavno zbrano, določilo, da naj se v domači šoli te okrajine na Kostanjevici tudi učenje hervaškega jezika v-lanovi." Dalje določuje okrožnica čas za t> učenje, namreč ob torkih iu četertkih. iu da naj se opravita znaiisko in rijarisko . pa <!a domači prednik nc more nikogar tega učenja oprostiti. K sklepu ima razpis serčni opomin do učencev:
..Pic.ragi redovni mladenči! Dandanašnji olika vsih sluvatisi.iii narečji povsod naglo napredva, iu resničen je znam prcgovui: „kolikor jezikov znaš. toliko ljudi veljaš;*' tudi je heivaški jezik nar bolj enak slovenskemu, kdor je v enem i/.obiažen . mu drugi ne more čisto tuj biti. Torej vas opominjam, bodite piav pridni, da si s stanovitnim učenjem, brani« m in diunsko vajo pridobite zadostno znanje lega lepega slovanskega narečja. To pa v višji lložjo čast. v prid okrajini. iu tudi sami sebi v veselje.
V Ljubljani. 2i». vinotoka lMJ.V
Iz Ljubljane. Ker so dunajski listi iu celo priloga k rl.aib. Ztgi.** (sicer z dobrim namenom, vender pa zoper voljo iu vednost njegovih dobrotnikov) ponujali nekega zalimi ca v službo, skoraj moramo povedati, kako je s to icejo. ... Zamurcc Jože Apat. Mordžan. ali tudi Slovenski, ki je bil pred kaj leti nekoliko časa v Ljubljani. je bival več let v zamorskem vstav u človekoljubnega frančiškana L j u-dovika de Casorcia v Neapelnu . in žc jc bil dostal celo leto v novicijatu za redovni stan. Obupa pa nad svojem poklicem za duhovski stau. in kdo si ve. kaj ga žene, da kar na svojo brado brez kogar si bodi vprašanja vstav zapusti ter jo primaha v Ljubljano in udriha naprej n.. Dunaj, nadjajoč sc v svoji afrikanski domišlii. kdo ve, s kolikim veseljem bodo sprejeli Duuajčatije etijopskega čer-nega sina . h koliki imenitni službi mu bodo tam pouiogli. ali pa mu denarjev dali. da bode tergovec iu si tako »koval
svojo zemeljsko srečo. V vroči afrikanski glavi sc tako prenapetosti pač lahko izkuhajo, in ob taki dobi tnu jih iz glave izbijati je ravno to, kar bob v steno metati. Toda bo gati Dunaj kratko iu malo ni tako velikoserčin, kakor si ga je šestnajstletni Gogčan z-od Bele reke vmišljeval. Pač se je neki „ultramoutaiisk" vrednik poštenega in znanega politiškega lista pokazal verlega prijatla tudi daljnemu sosedu spod sedme stopnje ravnikove, ter mu je več mescev iz svojega plačeval živež, mu napravil vso potrebno obleko za zimski čas in ponudil ga tu in tam v službo, ter si prav veliko prizadjal. ga tudi po časnikih naznaiioval. da bi ga kam h kruhu spravil. Gotovo do 150 gld. je zanj obernil. Vediti pa je. da ta mož je iz Severinove družbe, kiero mnogi niuočui duhovi*1 pisano gledajo. Ali nobeden ljudskih osrečcvavcev, ki vedo sicer prav goste in namazane besede o človeškem blagru po svetu razpošiljati, nobeden bogatih kapitalistov se ui ozerl na černuha, kteri bi bil na zadnje rad mogočne Duiiajčaue saj služil. Toraj uni človekoljub zamureu še vožnjo na železnici plača in ubogi revež, oka-njeu v svojih zlatih sanjah, se osramoten iu ponižan v belo Ljubljano verne, kjer se pa ni čakalo, da bi ga bil kdo iskal, temuč naj berže ko sc jc dalo, jc bil poslan s primernimi priporočili v vstav v. č. g. Mazzata v Vcrono. uaj bi sc ondi. ali kje drugej na Laškem. izučil kacega rokodelstva ali kar si bodi koristnega, da se potem v Afriko poverne, za kar pravi da jc voljan, kadar bi kaj dobrega znal. — -Njegov černi tovarš Stanislav, ki jc tudi ob enem času neke muhe pasel. jc zdaj šolski učenik v llar-tumu. Tako bi moglo tudi iz tega šc kaj biti, ako ga sv. Duh razsvetli in bi sc mu izkadile prazne misli. Pričujoče ponižanje mu bo morebiti dobra šola v teku njegovega življenja.
11 Ljubljane. Iz Maribora nam piše veljavna roka: ..Slavospev Knoblcherjev je zares izverstno delo, Bog ohraui mladega pesnika v takem duhu; on utegne še veliko dobrega storili za naš narod in še z mnogimi poezijami nam serca povzdigovati. Ako mu kedaj pišeš, izporoči mu moje pozdravljeiijc in naj serčnejši zahvalo za to zlato delo." Knako pohvalo imamo izročiti ludi od več drugih gospodov iz Gorice iu Ljubljane, iu zanesemo se. da ga ni, kteri bi mu k temu delu sreče ne vošil, kdor koli pravično sodi. ti tacih delih se mora po pravici reči. da so n c u iii c r-Ijve. ker hvalo imajo pri Bogu iu pri ljudeh. — Slišimo, da slovenski življenjopis pokojnega kneza škofa za ..Drobtinice" obsega šest pol iu se natiska. Ze se je, ali se bo skorej razposlalo do slov. školijstev naročilo ua Drobtinice. Natis bo gotovo dognan do konca leta. Moramo pa povedati. da zlasti (istega, kar je zanimivega za duhovnika, sc v slovenskem življenjopisu, ki bo bolj za občinstvo, ne bo našlo, t Vredništvo ..Z g o d. Danice" zamore še z ne-kterimi iztisi nemškega živIjcnjopisa postreči, kteri bi želeli.) — Zastran g. Marnove staroslovenske gramatike smo slišali te dni iz nekega bližnjega slovenskega mesta lepo iu kratko pohvalo: ..da jo vse hvali.'* Dobili smo tudi naročilo na to izverstno delo, v kterem je ua malo listih tako obilno naukov o mili naši staroslovenšini. Ne rečemo zastonj naši, kajti bolj ko jo človek prebira, jasniši vidi, da je častitljiva — bodisi sestra ali mati naše slovenšine. —
S to priliko naj omenimo novo mično knjigo, ki ji je ime ,.J E Z II' N I R*k ali pomenki o slovenskem pisanji; spisal J. Mar n. I leto.
Ker se dandanašnji slovenšina silo naglo lika in prijetno napredva in nekteri lic mara prehitro naprej puhajo, drugi kje prepočasi jahajo, drugi tako in spet drugi drugač razne reči pišejo, je jel gosp. M. v .,Učiteljskem to-varšu" pisariti p o m e ii k c o slovenskem pisanji, kteri so prav mični in kratkočasili, pa tudi ravno tako podučni. Dozdaj je že 50 tacih pomenkov, ki so tudi v posebni knjigi natisnjeni in se dobivajo pri gosp. spisavcu (po 50 u. kr.J Ta knjižica. 5 pol v veliki osmerki, je prav lična
(udi po zunanji opravi, iu vredua jc, da bi ne prav močno razširila.
Iz Lipskega in Vajmarja. Zupan. Kjer sc stekajo Klstera, Plisa in Parta, stoji imenitno kupčij s ko mesto Lip-sko. Oddaljeno od Slovenskega vender ime to tako milo zvoni v ušesih marsikakega, in zakaj? Zavoljo vojske silovite na tukajšnjem bojišči, kamor se podava s tovaršem 26. avgusta v jutru gledat uektere znamenite spominke, ki opominjajo vojskinili grenkih dni.
Krog iu krog l.ipskega vstavljenega so leta 1*13 obdale tii Napoleona I zvezne armade avstrijaska, ruska iu pruska pod poveljem kneza Karola Schvvarzeuberga. Imel je Napoleon 140.000, zvezniki pa so imeli 3UO.OOO mož. Od 16. — 11). oktobra je divjala vojska, ki je bilo v njej kervi več prelite, kot kjer si bodi v naj bolj kervavih dnovih Napoleonovih.
Na južnoizhoduji strani mesta stoji ua bojišči železna piramida z napisom: ..IS. oktober lsl8.u Tu so, kol sc govori, zvezni trije vladarji, ko so zvediii srečni izid vojske lega dneva, kleče sc zahvalili Vsegamogočiiemii. Nekoliko i ližej mesta stoji kauuiat spominek vojskovodju Karolu kil. Scliuarzeubergu ua čast; postavila ga jc žena in sinovi. Naj bližej mesta pa je postavljen kamen, iu na njem lezi meč, vnjskovodjeva palica in Napoleonov klobuk. Napoleonu v spomini. Napis kamnu pa jc ua sprednji strani: „Tu je bival Napoleon 18. oktobra, ter opazoval boje ljudske vojske.u Na drugi strani stoje besede: „Gospod je pravi vojskovavec. Gospod mu jc ime." Blizo tukaj se je zgrudil utrudeu ua duliu iu truplu večer Is. oktobra Napoleon in je zaspal, kakor ranjena ris plane čez čelertinko ure kv»sko. in vidi okrog iu okrog stati vojskovodje svoje re-ne. zamišljene. V spanji ic pozabil rane, iu ko se ves preplašen zbudi, nc čuti je se, toda obnovi se, ker brilka rciiiea ga obdaja, armade njegove namreč že odhajajo. l»o lukaj in ne naprej velevala iiiu jc vsevladajoča previdnost Božja: iu kako sc jc v notranjem udal nepicmagani tepijoci roki nad njim, kdo ve? Tukaj jc gledal zvezdo svojo, ko je sla proti zatonu, iu če jc mogel sam sebi verjeti resnico, ua ktero nikoli popred šc mislil ui. kdo bo to vedel ' Mlini vctcrinsi šc danes, kot v vojsk i nem času. po vsem bojišči, posebno pa okrog Napoleonovega kamna prav strahovito dvigujejo svoja ramena iu jih zopet pobešajo, ter duha. ki premišljuje resno zgodbo narodov, potapljajo šc v veti otoznost.
Zapustiva bojišče spominjajo se uiarsikakcga slovenskega mladenča, kije tu našel večni mir iu pokoj. Kako jc gledala stara mati pri okuicu doma ua Slovenskem, kdaj pride domu podpora njenega življenja: in ui ga pričakala. Sina in mater pa žc zdaj davno pokriva oba černa zemlja, mater doma, sina tukaj na tujem; Bog daj, da bi bile duši zedinjeni v nebesih!
Stopiva v mesto nazaj, zanimivosti pogledava Ic veče, ker odmerjen nama je bil tu kratek čas. Malo katoličanov biva v velikem mestu, ki šteje Tj.097 duš. imajo pa plezalo cerkvico, zidano v čistem gotiškem zlogu; opominjala me jc presnažne lazariške cerkvice v nemškem Gradcu. Majhina je nevesta Kristusova, pa bo že Bog dal, da se bo razširila; bo žc prišel čas, da sc bodo zopet zmagovavno vernile verste katoličanov šc v druge cerkve l.ipske, ki so bile kdaj njih, zdaj pa niso več.
Popoldne naju pelje železen voz proti Vajmaru. Potoma vidim oh levi bojišče, kjer je pri l.iitzcnu ali l.ucnovu ( 1632) švedski kralj Gustav Adolf v 30letni vojski umirajc premagal \Valleusteiiia. Gremo memo Wcisscnfelsa, iu kraj od tod do Vajinara je ves lepši, kot bil bi si mislil popred. Prijazni vinogradi kinčajo liribčike na obe strani, in tudi ni preveč rekel umetnik o cerkveni umetnii, Fr. Kuglcr, ko je pel tukaj o tem kraji: „An der Saalc hellem Strande stehen Burgen stol/, und kiihn.'*
Pridem v Vajmar, mesto, ki je zidano ob vodi llmi. Mestice. čeravno prestolnica, zelo je pohlevno in gotovo
prijetno bivališče tukajšnjim ljudem. Sme se imenovati slo-vitnih Nemcev mertvaško mesto. Goethe je živel tu kot minister, llerdcr kot geucralsuperintendeut, \Vielaud kot od-gojnik priucev. in Schiller zadnje dni svojega življenja. Kazni napisi ti kažejo na vsaki hiši, ki so v njih bivali ti štirje možje. Venec deržila Goethe iu Schiller oba. ter stojita v kipu pred glediščem. Pred mestno cerkvijo jc llerderjev kip. Iii na drugem kraji mestica stoji statva Wielandova. \Viclaud je blizo Vajmarja pokopan; llcrdcr tukaj v mestni cerkvi; Goethe in Schiller pa v knežnji raki (Fiirstengruft), na novem pokopališči.
Podajino se memo skoraj borne Gocthc-ovc vertne hišice iu memo rimske hiše nekoliko n« pokopališče vajmarsko. Bolj je vertu podobno, kot stanišču merličev. Kot katoličani nemških mest. imajo tu tudi protestantje ginljivo navado, da jih pride veliko proti večeru obiskat grobe svojih ljubih in prilivat cvetlicam na gomilah. Sredi obširnega verta mertvaškega sloji krasno okiučaua knežja raka : v njej počivajo udje vladajoče rodov ine; samo Goethe iu Schiller po izjemi tudi tii ležita v hrastovih rakvah. Na Schillerjevi rakvi leži sreberu lovorov venec, ki so ga mu darovale ua grob llamburgaricc v spomin lOOledicga rojstnega dneva. Na obeh rakvah pesnikov le/.ila ludi živa lovorova venca, l lcrgaiu i/, obeh peresec misleč: Pošten Slovan spoštuje imenitne može vsakega naroda. Spoštujem zmožnosti vajine, kot mi jc katoličanu pripuščcuo; veliko opravila sem imel z vama. uiarsikako dobro zcrnice dobival iz vajinih pisem; kar pa iz vajinih pisem iu del ni hvale, ampak graje vie-dno. tega se ve — terdili ne morem. Naj hi vajine pisma, marsikrat polzke, ue bile v dušno pogubo našim slovenskim mladenčcm; I e se že prebirajo vajine pi-arije tudi po naših deželah, na vse strani dobro pretehtane iu v duhu katoliškem razlagane, naj bodo orožje dušno, iei sredstvo, da bodo dosegli iiiladcuči naši po njem vis.i umsko omiko, in tako kaj koristili narodu svojemu.
Iz Masilije piše misijonar g. Veri i, da >;a pred malo časom z g. Olivicrom bila v Neapelnu iu sla oudi oddala 1 j /.a-murk v dekliški zamurski vstav, ki šteje 70 zamut k, - deski vstav pa 10 zamurccv, in da oboji v dobrem napredvajo. Obeta, da prideta tudi v naše kraje, ker imata šc druzih zamurskih otrok oddati, in pa pomoči iskali za druge, z »pet ua novo odkupljene, ter sta toraj zopet v toliki stiski, da mora tudi starček Olivieri iti prosit po svetu, akoravno se še ni čisto opomogel i/, sv oje smert nc bolezni
književnik" — začne oh novem letu izhajali v Zagrebu iu se žc tiska. Ta časnik ( .".j pol v i zvezi ib na leto) bode obravnaval zgodovino in starine, j e z i ko «1 o v jc iu prirodue ali natornc znanosti. Vse kaže. •! i - u-m časnikom bratje llervatjc na pravem koncu začeli, imena vrcduištva so nam tega porok: dr. Fr. Kač k i. V. .lagič, J. To r bar. V l.juhljani zbira uatočilo t 1 gld. za celo leto) gosp. dr. Flbin Kosta Živila v zajemo« t z naročcvaiijcm!
Htisfffeti po /irr#ansf:em vreln.
Parski kralj I judov ik je zročil vodstvu rl udvvig«-Missionsverciu-ovcmuu loO.OOOgld. v dolžnih pismih, d.* »e bodo obresti, po 4 gld. od 100, obračale za nemške mi«i-jotic. Znano je, da jc ta kralj že popred silo veliko s • • t i I tudi za zunanje misijone. O ravno tem času je kralj obetal za dozidanje regensburškega stolpa skoz sedem let po 20.000 gld. dajati. Zanesljivo je, da laki vclikoscrciii darovi bodo njegov prestol bolje podpirali, kakor pa lopovi, sablje iu puške.
Sveti Oče, u	„ vaje nov most preko Tiberc,
so rekli angleškemu poslancu iu ministru očitnih stavb nektere priljudne besede iu vmes te-le: „Tudi ta most jc prav za prav Vaše delo; prišel je z Angleškega, iu priporočim Vam vredue rojake, ki so ga tukaj zK»žili.u Omenili so tudi kje kaj o svojem naslovu „pontifcza (gradimost) ter sklenili:
08116675
da je svetemu Sedežu sedaj manj naloga skerbeti za umetbo v poslopništvu, veliko več skerbeti pa mu je, da se nravno in duhovno poslopje človeškega društva ohrani, vredi in Hterdi. — Anglež je na to odgovoril: da on velike zasluge, ktere so si papeži za svet pridobili, zares zna ceniti, iu da on o pogledu vsega sadanjega napredka mora priznati, da brez katoliške edinosti bi vse v nič šlo. (Kat. List.)
l/bogi katoliški Italijani čutijo breme, ktero jih stiska, toraj molijo. Mesca kimovca je bilo 50.000 romarjev iz vsih laških okrajin v Loreti, 29 spovednikov je spove-dovalo od zora do mraka; 40.000 je bilo obhajaucev.
Kongres. Dopisnik iz Pariza v rArmouii'' meui, da Napoleonov kongres gre rakovo pot; Anglija in Avstrija da bi sprejele kongres na eno samo Napoleonovo pogodbo. Ta pogodba je: Napoleon naj se zaveže, da ne bo Francoskemu pritaknil Renskih bregov. Drugi menijo, da Anglija in Avstrija se podaste na kongres, ako tudi naprejšnjc pogodbe ne bodo spolnjene: ako se namreč vlade kongresu vpr o, jc neki vojska gotova. ako nanj gredo — pa le verjetna. Kaj da Rusija meni, sc še nič prav ne ve, časniki le vganujejo. Povabilo ua kongres so sicer veči del vse vlade sprejele, pa le „v principu,u to je, da se bodo dale na-mestovati na zboru, ako Napoleon naprcjšnje dogovore in pogodbe sprejme. Sv. Oče hočejo, da naj tudi iz Laškega pregnani vladarji na kongres pridejo.
..Armonija" pravi vendar naposlednje, da po privolitvi papeževi je kongres, ki je bil viditi nemogoč, je zdaj toliko kakor gotov. Neki spis v ..Moskovskih Nov." 15. u. m. pravi vmes premislika vredne besede: „Nimaino vzroka, se temu vstavljati, da si Evropa drugo lice da, ako sama tako buče.*'
Letniki, Jabeika in iesnika.
rZagreb. List.- br. 48 dokazuje , da je dunajski list Ost und West" krivico storil kardinalu s svojim rešetanjem
njegovega pastirskega lista zoper „Pozora." — Notarji bodo po novi postavi lahko tudi judje in drugi nekristjauje. —-Schlesvug - Holstein meerumcchlungensedanjo dobro vre po vsem Nemškem. Vroči Nemci bi radi te nemški voj-vudiui Danii izpulili, ker menijo, da nemški Friderik Au-gustenburški du njih ima pravico, in nerzmerno agitirajo; Anglija. Prusija in Avstrija pa so z »londonskim traktatom 1852 iu z berlinskim pomirom 1850" Danii celino njenih posestev zagotovile. Razun tega igra tukaj neki riiationa-litatenprincipkterega „iiationalvereinlerjitt znajo dobro zagovarjati, kadar velja Nemce.... Čudo pa ravno ni, ako pride potres v dansko dinastijo, kajti ondotne postave do-pušajo razderlje zakona, kar ne more imeti blagoslova, in pokojni kralj se je tega dopušenja obširno poslužil, imel je iri žene. ki so še vse pri življenji. — O. Minjards, morebiti naj imenitniši francoski govornik sedanjega časa, je rekel zastran antikrista Renana: ..To je klatež, ki meni, da je kos Sinu Božjemu, ker je vidil višnjevo ticr na tiberijaškeiu jezeru." (Renati je bil namreč v Palestino pokukal, da bi svojemu sušmarstvu veljavo pridobil.) Ta beseda je v dvoranah veljakov močno dopadla in rekli so, da še nikoli ui bila Rt liano va poverhnost in sleparija bolje zaznamnjana, kakor s temi malo besedami. Ali čemu bi se s primerami govorilo, ker se lahko naravnost reče. da še nikoli ni bilo večega potepuha in sleparja ua zemlji, kakor je zdaj Reuan ua Francoskem; pa ludi njegovi učenci niso betvo boljši.— V „C«niemporaiieo- pišejo iz Neapelna, da je bilo ondi o pričujučnosti Viktor - Emanvela po vsih potih, kazališih in celo pu ccrkvah na tavžente kralju nasprotnih razglasov nastlanih (s napisom: „Noii ti vogliamo nočemo te!); dva lista na nališpauem papirji sta se vtrosila tje na mizo kraljevega posebnega hrama. Dopisnik pravi, da je porok temu na-
znanilu, ker mu ga je povedal nekdo iz službe pri kraljevem dvoru. S kakošniin sercem jc pač inogel hoditi kralj po takem mestu, ko mu je vse nasproti?! — Pravijo, da Poljaki nič več novakov ne zbirajo, odkar je Napoleon govoril. — „Invasione di conventi" — napad samostanov - je skorej stalen napis v „Armonii." Čuda, da ima sardinska vlada še kje kak samostan napadati, kolikor jih je že ugrabila in za vojaštvo oberuila v tej preljubi „vsesvobodni" in za napade naj svobodnejši Italii! — Duhovne morije. V Brazilii je osem plemen duhovnih redov, jezuiti, frančiškani, ka-pueini itd. Vsim je že 18 let prepovedano novincev sprejemati, da bi sčasoma izmerli, njih dobra pa deržavi pripadle. — V Osuabruku je proteslanški pridigar iz Fjelstrupa prestopil v katoliško Cerkev. — v Wiesentheid-u pa neki rokodelski družnik, in v Danciku policijni vodja Weiler že na smertni postelji. — Pred nekimi dnevi v Parizu 4letin detek starinarskega tergovca sladko spi v svoji posteljici v prodajavnici, oče in mati pa z dvema drugima osebama obedvata. Neprevidoma se zasliši strašili krič s posteljice, kjer je maliček spančkal. Mati plane k posteljici iu najde sinčika vsega keivavega. Velika podgana mu je bila na en grižljej odšipnila en perstek na levi roki. Ti gerdi štakor, ti! — Škocijani dolgo žive; to stoletje je ondi že 1500 -2000 ljudi doživelo 100 let.
Cyr. a Metli/ piše, da opatijo v Tišnovicah pri Bernu, odpravljeno po Jožefu II, zopet dobi s kupljenjem red, kterega je bila poprej. V Boskovicah so se vselile usmiljene sestre; tudi v švabski ulici bernskega predmestja so dobile hišo; v mesticu Losch-u pa zidajo poslopje, k čimur so obilne pomočke podelili pervotni posestniki, zlasti gr. Eg-bert Belcredv in njegova žena rojena gr. Nosticova . .: To bojo pa frciinavrarji pihali! — Povabilno pismo cesarja Napoleona do Njih svetosti, naj bi prišli na vladarski zbor. je bilo pisano s posebno dvorljivostjo. kakoršne v vladarskih pismih sicer niso navadne. Vladarji namreč, razun tistih ki so si posebno v rodu, si med seboj dopisujejo z listom, v kterem jc samo sklep lastnoročin, ki se imenuje po-dvorba ali priljudnost teortesia). Taki pokloni so cesarjem in kraljem ti-le: »Bivain, gospod brate moj in striče, Vašega veličanstva dobri brat in stričnik." Drugi odgovori po enakem načinu. V druzih primerljejih, in kadar je pismo podpisano od ministra zunajih opravil, je le samo podpis od vladarja, drugo spišejo pisarji. Pismo Napoleonovo do papeža pa je imelo vse posebno podvorbo, bilo je pisano s cesarjevo roko, in to-le je bil ob»eg: „Prosijoč Vas, da bi podelili moji cesarski hiši svoj apostoljski blagoslov. ponavljam Vaši Svetosti terditve spoštljivega češenja, s kterim bivam , Sveti Oče , Vaše Blaženosti vdani sin." ... Da bi se pač bil tacega »vdanega sina" Napoleon skazal, ko so bili tolovaji napadli lastnino sv. Očeta, iu pa zdaj, ko je volk Reuan jel davili in klati duhovne papeževe ovčiee!
Duhovske spremembe.
V	ljubljanski Kkolii. Gosp. Vene. Peharec gre za admiuistr. v Fužine (Weissenfels) na Gmeuskem; g. A n t. Brodnik z Jesenic na Berdo; g. Drag. K lin a r, nov. posv., na Jesenice za duh. pom.
V	teržaški školii. Gosp. Karo I Fabria je po-terjen farman v Buzelu. Umeri jc g. Jernej Rebec, far-inan v pokuju. R. L P.!
Dobrotni darori.
Za mi*, g ob p. Čebulja. Iz Kranja 2 gold. — Za ubogo cerkvico pri sv. Duhu. V. č. gosp. J. K. v Terstu 5 g„|d. — Za afrik. m i s. Tri dekl. iz sml. fare 3 gold. 15 kr.; Urš. Sk. 1 gold.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.