0b Dnevu borca
»Svoboda bo prišla, a mene več ne bo«
V spomin Vidi Janežič
6. junija letos je minilo 60 let od Vidinega rojstva v Podbrdu na Tolminskem. Oktobra letoš-njega leta pa bo preteklo 30 let od njene junaške smrti v ljub-ljanskih zaporih. Njen oče, skro-men železniški uradnik, je umd, ko je hodila Vida še v osnovno šolo. Kmalu nato ji je umila še mati in tako je prišla v Ljubljano k teti, ki je zanjo skrbela tako kot za svoje tri hčere. Ko je hodila v gimnazijo na Poljane, se je preživljala z inštrukcijami. Po matuii je diplomirala slavistiko na ljubljanski univeizi.
rnSa je okupacija. Vsa se je posvetila ilegalnemu boju. Spo-četka je delala v skupini OF, ki je bila vezana na univerzo. V začetku leta 1942, ko so se usta-navljale terenske frontne oigani-zacije, je delala najprej v rajonu Poljane, pozneje pa je postala po visti sekietaika rajonov Centet, Siška in Moste. Nazadnje je bila članica okrožnega flnančno-go-spodarskega odbora. Nekaj pred svojo aietacijo je bila imenovana
za članico okiožnega odbora OF in okrožnega odboia KPS za Ljubljano. Ze od spomladi 1943. leta je bila y popolni Ue-gali tei je zato pustila službo.
Septembra iy4J. leta je že bila odločena, da gie v parti-zane, kei je bila zaradi svojega dela že zelo kompiomitirana. Ker pa je bila postavljena naloga, da je bolj potiebna za delo v okupiranem mestu, je Vida ostala doma in delala dalje kot sekretarka rajona in članica ko-miteja v Mostah.
Agenti policije so jo že nekaj časa zasledovali in zloglasni agent Kobi jo ie aretiial 24. fe-bruarja 1944. Zaprli so jo v ljub-ljanski prisilni delavnici, kjer so jo strašno pretepali. Med muči-telji je spoznala tudi nekatere svoje bivše učence.
Očividno niso vedeli, kakš-nega funkcionarja fronte in KPS imajo v rokah. Zato so jo spraše-vali piedvsem o njenem piedvoj-nem levičarskem delu na uni-verzi. In kei drugega niso vedeli, so jo aphla 1944. leta poslali v tabonšče smrti Hallein pri Salz-
buigu. Ko je bila Vida že v miernaciji, jo je izdala neka ljub-ljanska zapornica, ki ni zdržala mučenja. Tedaj je policija spo-znala, da je Vida Janežič tista ilegalka, ki so jo že dolgo iskali pod ilegalntmi imeni ,,Vanda", ,,Vilma'v in ,JLučka". Potrudili so se in jo avgusta 1944. leta iz taborišča pripeljali nazaj v ljub-ljanske zapore.
Zače^a se je njena mučna zad-nja pot. Začela se je njena zad-nja dolžnost v boju za osvobodi-tev domovine: zdržati prete-panja in zverinska mucenja, zdižati vse in ne izdati dela tova-rišev, organizacije OF. Ker je zdržala vse pretepanje, vse mu-čenje, so jo hoteli izstradati. Se-dem dni ni dobila niti vode, spala je na golem betonu. Da bi zlomili njen odpor, so jo vozili v giamozno jamo, kjer so streljalj talce. Ko so spoznali, da je tudi tako ne morejo prialiti k pri-znanju in izdaji, so ji dali piti mamilo, da bi govorila vsaj v omami.
Ko se je zavedla njihove zlo-činske nakane, je segla po zad-
Narodni heroj Vtda Janežič
njem izhodu - raje žrtvovati svoje mlado življenje kot izda-jati, četudi v omami. Razbila je kozarec in si z njim prerezala žile na levi roki. Pazili so nanjo, zato so jo našli v tnlaki krvi, še preden je izdihnila. Odpeljali so jo v bolnišnico in rešili, rešili za potiovno mučenje.
V bolnišnici je prišla v roke znanki zdravnici dr. Majdi Mač-kovi. Vida je bila tedaj vsa spre-menjena, topa od prestanih bole-čin in oslabela. Na Majdina vpra-šanja je odgovarjala le z ,,da ' in ,,ne". Polagoma je priznala, da ni jedla in pila že sedem dni. Zdravnica ji je dala vode in nekaj piškotov. ,,Strašno so me mu-čili," je priznala Vida, ,,obto-žujejo me veliko več, kot je res, toda vedi, da me nihde ne pozna
in tudi jaz ne bom nikogar po-znala." S tem ji je povedala, da je ni sile in moči, ki bi jo pripra-vila do izdajstva.
Kei je zdiavnica z njo šepe-tala, ji dala vode in piškotov, so jo policijski agenti na mestu ate-tirali in odvedli na policijo. Po 17 dneh so di. Majdo Mačkovo poslali v taborišče Ravens-brueck, češ da je hotela Vido s piškoti zastrupiti. Trdili so, da je komunistična paitija poslala Vidi paket z zastrupljeno mar-melado in da ji je policija komaj rešila živlienje.
Ko je Vida nekoliko okievala, so jo čez mesec dni iz bolnišnice spet ptipeljali v zapore. Vedela je, da jo bodo ubili. Po ponov-nem mučenju in pretepanju so jo zaprli v celico, kjer je bilo več žensk, med njimi aktivistka \nčka Cerai. Njej je vsa izmu-čena in pretepena počasi dejala: ,,Veš, mi smo temelj, na katerem raste nov svet."
Taka je bila naša Vida Jane-žič. Bila je mlada in težko ji je bilo umreti, toda lažje v zavesti, da je njena žrtev temelj za novi svet.
Po vseh poskusih in neuspehih so Vido spet zaprli v samico, ki jo je določil rabelj Loch. Iz za-pora v prisilni delavnici so jo vozili na zasliševanje na policijo.
V skupinah od 13 do 20 ljudi so gnali zapornike ponoči peš ob Ljubljanici. Ko so se neko noč vračali po isti poti, se je pied policijo Vida zgrudila, tako jo je izmučilo zadiševanje. Policaj, ki jih je vodil, je posodil svoje kolo in nek zapornik je naložil nanj skoraj do smrti pretepeno Vido. Niti govoriti ni mogla več. To je bil zadnji dan njenega življenja. Ptoti večeru 6. oktobra 1944. leta so prišli v Vidino celico zloglasni. policijski agenti, med njimi btata Kobi. Zaporniki po diugih celicah so slišali njihovo glasno kričanje. Čez čas so zapu-stili njeno celico in v glasnem govoru šli po hodnikih. Kake pol ure kasneje pa so razglasili, da se je Vida Janežič v zaporu obesila. Tega jim nihče ni verjel. Policija je pač vedela, da iz nje ne bodo mogli iztisniti priznanja in iz-daje. Da pa ne bi ostali sledovi njihovega dela - mučenja, so jo morali spraviti s poti. Na stem njene celice je za njo ostal napis v francoščini: Svoboda bo prisla, a mene več ne bo.
Kasneje je bilo ugotovljeno, da so ji tistega dne dali najpiej zastrupljeno hrano, pozneje pa so njeno truplo obesifi.
Po lzjavah aktivistk napisala
STEFKA KAVČIČ