11 V mestnem okolju so številni kotički, kot npr. majhni atriji večnadstropnih hiš, ki direktne sončne svetlobe nikdar ne dobijo. Osrednja tema: MeStO raStlin v MeStU 1.del Urbanizirano okolje je daleč od na- ravnega. Na prvi pogled je mesto na- sprotje narave, a če pogledamo malo bolje, tudi v mestnem okolju skoraj na vsakem koraku srečamo kako ra- stlino. Te niso le sajene. Poleg rastlin lahko opazimo tudi kako drobno ži- val, da o neopaznih mikroskopsko majhnih organizmih niti ne govori- mo. Omejimo se na rastline ter med njimi na praprotnice in semenke, ki so najlaže prepoznavne, ter si skupaj z njimi pobliže oglejmo habitatne ti- pe mestnega okolja. Urbana ekologija je razmeroma mlado področje ekologije, ki se je začelo obli- kovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Raziskovalci so spoznali, da je objekt raziskav priročen, zaradi skrajnih ekoloških razmer poenostavljen in tudi toliko drugačen od ekologije naravnih ekosistemov, da zahteva samostojno di- sciplino, ki se mu bo posvetila. O priroč- nosti ni treba izgubljati besed, nekoliko podrobneje pa si oglejmo skrajne ekolo- ške razmere. Mezoklimatske razmere v mestih so drugačne od okoliške makro- klime. Na ogromni površini posamezne- ga mesta – ta so velika od nekaj 10 do več 1.000 km2 – so fizikalne lastnosti zemeljske površine raznolike, kar vpliva tudi na mezoklimo. V primerjavi z oko- lico ima mesto bistveno manj zelenih površin in bistveno več tlakovanih povr- šin brez strnjene rastlinske odeje. Tako se spremeni pretok vode, saj razločno manjši delež padavin ponikne v tla in izhlapi preko rastlin, bistveno večji pa je površinski odtok. Navpične zgradbe ustvarijo po eni strani močno povečano površino, ki jo segreva sonce, po drugi strani pa ekstremno zasenčene razmere pod severnimi fasadami. Gradbeni ma- teriali močneje absorbirajo toploto, čez noč se ne ohladijo toliko kot okoliške zelene površine, v hladnem delu leta pa k višanju temperatur prispeva tudi ogre- vanje stavb. Posledično je povprečna le- tna temperatura v mestu tudi nekaj sto- pinj višja kot v neposredni nepozidani okolici. Pojav je znan že dolgo in se ime- nuje mestni toplotni otok (»urban heat island«, skrajšano UHI). Dejansko se je pokazala razmeroma visoka korelacija med dvigom temperature in velikostjo Besedilo in foto: Nejc Jogan mesta (številom prebivalcev) ali relativ- no globino ulic (razmerje višine stavb in širine ulic). Na mikroklimatskem nivoju je raznoli- kost še večja, z njo pa tudi ekstremnost posameznih ekoloških niš. Najpomemb- nejši dejavnik je pravzaprav lega posa- meznega rastišča, saj lahko v urbanem okolju že v razdalji nekaj deset centi- metrov najdemo čisto različne ekološke razmere. Kar se tiče svetlobe, so števil- ni kotički mest trajno osvetljeni, ponoči seveda z umetno svetlobo. Ta je dovolj močna, da poruši naravne cikle cvetenja rastlin, ki so pogosto povezani z dolži- no dneva. Po drugi strani so v mestnem okolju številni kotički, ki direktne sonč- ne svetlobe nikdar ne dobijo ali je ta do skrajnosti omejena, čeprav so ostali parametri za rast rastlin primerni. Taki so na primer globoki svetlobni jaški in majhni atriji večnadstropnih hiš. Na to- ploto poleg mezoklimatskega vpliva in svetlobe delujejo še različni drugi de- javniki, na primer bližnji pretoki tople vode, izpusti prezračevalnih sistemov, in tudi čisto naravni razlogi, ki pa so v mestih potencirani: južna lega sama po sebi, vrh visokih prisojnih fasad pa ustvarja tople konvekcijske vetrove, ka- kršne v naravi srečamo precej redkeje. Tudi vlažnost rastišč v mestnem oko- lju določajo številni dejavniki. Naravna mreža vodotokov je v mestnem okolju do skrajnosti regulirana in v veliki meri speljana po podzemni kanalizaciji. Zelo vlažna rastišča se človek trudi izsušiti, zato jih je v mestih zelo malo; v glavnem gre za občasne luže v manj urejenih de- lih mesta in bolj urejene okrasne ribnike in vodomete. Med ostalimi rastišči pre- vladujejo suha tudi zaradi prizadevanj po čim boljšem sistemu odvodnjavanja meteornih vod, ki velik delež padavin hitro odvede iz mesta. Ker je prst v ur- banem okolju večinoma plitva, je tudi njena kapaciteta za vodo toliko manjša. Geološka podlaga, ki vpliva na razmere na rastiščih, v mestnem okolju večinoma ni odvisna od matične kamnine, na kate- ri stoji mesto, ampak od vsega mogočega od drugod prinesenega gradbenega ma- teriala in veziv, ki se jih uporablja za tla- kovanje in gradnjo stavb. Na dolgo časa nemotenih rastiščih, na primer ploskih strehah, redko rabljenih železniških na- sipih, opuščenih tlakovanih površinah, se tako razvijejo pionirske združbe v od- visnosti od geološke podlage, ki v širši okolici mesta lahko predstavlja ekstrem. V predelih s silikatnimi kamninami se 12 tako nekatere kalcifilne vrste specifično pojavljajo prav v urbanem okolju. Poleg novonastale prsti takih pionirskih ra- stišč pa je v urbanem okolju rastlinam na voljo še velika raznolikost prsti v koritih, parkih, po zelenicah in na vrto- vih; to prav tako večinoma niso prsti, ki bi tam nastale po naravni poti. Zelo po- memben abiotski parameter v urbanem okolju so tudi polutanti (onesnažila). Ti se v mestnem okolju pojavljajo z drugač- nimi vzorci kot v naravi ali v ruralnem okolju. Velika skrb je namreč posvečena zdravju ljudi, zato je daljinsko onesnaže- vanje zraka kar se da zmanjšano, a vpli- vom gostega prometa se ne da izogniti. Pojavljajo se tudi višje koncentracije soli zaradi zimskega soljenja cest in pločni- kov, lokalno (npr. parki, pokopališča, ob železnici) se uporablja totalne herbici- de, zaradi različnih dejavnikov je pre- cejšnja tudi nitrifikacija. Vse to lahko na posameznem rastišču deluje selektivno, v določenih primerih celo omogoči uspe- vanje vrst, ki v mestni okolici ne morejo uspevati. Med nežive dejavnike bi lahko šteli tudi mehanske motnje, čeprav jih v mestnem okolju večinoma povzroča človek (npr. teptanje, košnja, vožnja ...). Naravne motnje pa lahko povzročajo ve- trovi, ki so v nekaterih urbanih nišah iz- redno močni, turbulentni in trajni (npr. cestni robovi), in občasni vodni tok, ki je na mestih zbiranja deževnice ob ne- vihtah lahko izredno močan in povzroča mikroerozijo (npr. izruje rastline, ki so se naselile v razpokah cestnih jarkov). Tudi biotski dejavniki so v urbanem okolju precej drugačni kot v okolici mesta. Kompeticijske razmere močno spremeni že vnos tujerodnih vrst, kar je posledica intenzivnega prometa, trgo- vine in namenskega naseljevanja (par- ki, vrtovi) v urbano okolje. Kot skrajno prilagojene novemu okolju se pokažejo invazivne vrste, katerih širjenje se po- gosto začne prav iz urbanih okolij. Za- radi specifične favorizacije nasajenih vrst (vzdrževanja nasadov, pletja, upo- rabe selektivnih pesticidov ...) so tudi razmere za spremljevalne vrste na teh rastiščih (t. i. plevele) posebne, v dalj- šem časovnem obdobju pa na ta način poteka nenačrtna selekcija, ki odbira na urbano okolje najbolj prilagojene genotipe. Seveda je tudi favna urbane- ga okolja močno različna od naravne, prehranjevalna piramida je popolno- ma porušena: velike rastlinojede sko- raj v celoti nadomesti človek (košnja, obrezovanje, uporaba komposta ...); biomasa velikih mesojedih živali (pred- vsem psov) je ekstremna, kar omogoča človek s hranjenjem; od manjših živali se množično pojavljajo najbolj prila- godljive (npr. podgane, golobi, galebi); številne druge, ki so prisotne v okolici, pa degradiranega mestnega okolja pre- prosto ne morejo naseliti. Eden glavnih biotskih dejavnikov v mestu je seveda tudi človek, ne le kot posredni povzro- čitelj urbanega okolja, ampak tudi kot trajni povzročitelj mikrokatastrofičnih dogodkov (gradbeni posegi v prostor, spremembe namembnosti prostora, ka- tastrofalne lokalne polucije ...). Nasploh so urbana okolja izredno za- nimivi sistemi. Kljub odsotnosti veči- ne naravnih habitatnih tipov se razvi- je izredno pestra mreža sekundarnih rastišč, kar je zanimivo s stališča fra- gmentacije naravnih rastišč in ustvar- janja novih koridorjev za spontano (npr. mreža živih mej za vrste gozdnih obronkov) ali antropogeno (npr. vzdolž železniških nasipov, cest) širjenje vrst. Nadalje so urbana območja izredno za- nimiva kot centri sekundarne vrstne pestrosti, rekrutacijski centri za na- turalizacijo in posledično tudi žarišča invazij. Do skrajnosti poenostavljene življenjske združbe pa so razmeroma obvladljiv objekt ekoloških preučevanj, katerih spoznanja lahko uporabimo tu- di za razumevanje kompleksnih narav- nih ekosistemov. V nadaljevanju je na kratko predstavlje- nih nekaj glavnih urbanih habitatnih tipov. Opisi približno sledijo zaporedju navajanja glavnih ekoloških dejavnikov zgoraj, naštetih pa je tudi nekaj glavnih rastlinskih vrst. Uporabljene okrajšave so: Sv: svetloba, To: toplota, Vl: vlažnost, Po: podlaga, On: onesnaženost, Mo: motnje, Ra: ra- stline. Kjer je povezava jasna, je nave- dena tudi koda Physis iz uradne habita- tne tipologije za Slovenijo (http://www. arso.gov.si/narava/poročila in publika- cije/HabitatniTipiSlovenije2004.pdf). VRT (Physis 85.3) Pogosteje se pojavljajo na obrobju me- sta, a vsaj v naših mestih jih najdemo tudi v strogem centru. Pogosto gre za kombinacijo zelenjavnih in okrasnih vrtov, še posebej zanimiva so vrtičkar- ska območja, kjer se na majhni površini srečajo najrazličnejši vrtnarski pristo- pi in vrste. Sv: Svetlobne razmere so praviloma dobre, v trajni senci vrtov ni. To: Razen mezoklimatskega vpliva dviga temperature v mestu so toplotne razmere na vrtovih primerljive s tistimi v okolici mest. Vl: Zaradi skrbi za na- sajene rastline (zalivanja, zastiranja) vrtovi praviloma ne doživijo dolgotraj- ne poletne suše, razmeroma globoka prst pa ima dokaj dobro kapaciteto za vodo. Po: Prsti na vrtovih so raznolike, pogosto je prst pripeljana od drugod, zelo se razlikujejo tudi zaradi različne stopnje gnojenja in drugih kmetijskih praks. On: Onesnaženost prsti je vsaj na zelenjavnih vrtovih navadno nizka, a neprimerna raba pesticidov in gno- jil lahko povzroči preobremenjenost. Mo: Vrtovi so po definiciji izpostavljeni rednim in pogostim motnjam, ki se ci- klično ponavljajo skozi sezono. Gre za običajno vrtnarsko prakso prekopava- nja, sajenja, sejanja, okopavanja, pletja, zastiranja, zalivanja, pobiranja pridelka ipd. Ra: Poleg izredne pestrosti vrst in sort gojenih rastlin se na vrtovih redno pojavljajo pleveli; praviloma gre za is- te vrste, kot jih srečujemo na njivah v okolici mest. Plevelna flora vrtov je lah- ko izredno pestra in zanimiva, srečamo pa lahko tudi nekatere redke arheofit- ske vrste. Številne neofitske vrste so se naturalizirale prav kot pleveli na vrto- vih, npr. navadna komelina ( Commelina communis), ki izvira z Japonske. DREVO (Physis 84.1) Posamezno drevo ali drevo, rastoče v majhni skupini ali drevoredu, je v me- stih pogost objekt, ki poleg samega drevesa ustvari tudi razmere za rast in življenje številnim drugim vrstam. Na deblu in starejših vejah najdemo lišaje in mahove, starejša drevesa pa nudijo tudi pomembne ekološke niše različ- nim vrstam živali. Od višjih rastlin so na sajena drevesa vezane nekatere red- ke epifitske (nekatere vrste praproti) 13 in polparazitske vrste (npr. bela omela ( Viscum album)), pri dnu drevesnega debla pa se ustvarijo specifične raz- mere, ki prav tako ustrezajo nekaterim nitrofilnim in na senco prilagojenim ra- stlinam. Sv: Svetlobe je vsaj v vegetacij- ski sezoni manj. To: Zaradi zasenčeno- sti je pregretost vznožja debla manjša od okolice. Vl: Vlage je zaradi zasenče- nosti nekoliko več, več pa je po dežju ostane tudi v prsti, ki je pod drevesom globlja. Po: Prsti so raznolike, dovolj globoke in pognojene tudi zaradi vpliva psov. Redkim drevesom v jeseni odpa- dlega listja ne pograbijo, da se organska snov vrača v prst. On: Onesnaženost je primerljiva s splošnim stanjem v mestu. Pri drevesih s pokončnimi vejami, kjer se veliko padavinske vode steka po de- blu, so lahko koncentracije zračnih po- lutantov tudi večje. Mo: Drevesa kljub izpostavljenosti doživljajo razmeroma malo namenskih motenj. Občasno obža- govanje in oblikovanje krošnje je pogo- sto pri nekaterih vrstah. Ravno starejša drevesa, ki imajo že odmrle ali trohneče dele in so kot taka za različne druge or- ganizma zanimiva, žal pogosto odstra- nijo. Ra: Na deblu in v krošnji se redko pojavljajo nekateri sršaji, sladka kore- ninica in omela, pri vznožju debla pa bi se lahko razvila nitrofilna vegetacija visokih steblik, primerljiva z gozdnim robom, a se to zaradi stalnih posegov navadno ne zgodi. OPUŠČENO GRADBIŠČE (Physis 86.4) Opuščena gradbišča in druga podobna okolja so za biodiverziteto mesta izre- dno pomembna. V začetku gre za razme- roma gola, pogosto razrita tla, neredko za nasutja grušča ali proda, kar ustvari razmere, podobne prodiščem. V manj- ših steptanih ulekninah pogosto zasta- ja voda in razvijejo se manjše mlake ali luže. Na odprtih površinah pionirskim združbam enoletnic sledi razvoj grmišč s prevladujočimi vrbami in topoli. Taka rastišča so idealna tudi za množično pojavljanje tujerodnih invazivnih vrst, k pojavu katerih pogosto prispeva že sam poseg s težko gradbeno mehaniza- cijo, na katero so se predhodno prijela semena ali deli rastlin. Sv: Svetlobne razmere so sprva zelo dobre, a po ne- kaj letih opuščenosti ostanki stebel visokih steblik (npr. dresnik, rozge) in hitro rastoče pionirske vrste grmov in dreves podlago nekoliko zasenčijo. Ker je celoten proces prepuščen naključno- sti, se pogosto ustvari raznolik mozaik različno osvetljenih zaplat. To: V pove- zavi s svetlobo se tudi toplotne razme- re spreminjajo. Sprva se gola gruščnata ali prodnata tla lahko segrevajo bolj od porastle okolice, kasneje zaradi zasen- čenosti manj. Vl: Vlažnostne razme- re so navadno mozaično raznolike. Že ugrez gosenic gradbenega stroja lahko omogoči nastanek majhnega mokrišča, najbolj suhe razmere pa se razvijejo na robovih globokih izkopov. Po: Podlaga je raznolika, odvisna od gradbene fa- ze, v kateri je bilo gradbišče opuščeno. Pomembno je, da so lahko večje povr- šine nasute z materialom od drugod, ki ga sicer na območju mesta ni. Nasutja karbonatnega kamenja ali peska, prete- žno silikatne mivke, lahko v širši oko- lici predstavljajo pomemben ekološki otok. Prsti so raznolike, na golih kamni- tih tleh jih sprva še ni. On: Onesnaže- nost opuščenih gradbišč je primerljiva s povprečjem v mestu, neredko pa tudi večja zaradi uporabe zdrobljenega ma- teriala z drugih gradbišč, slabega nad- zora nad odlaganjem odpadkov med gradnjo itd. Mo: Motnje na opuščenem gradbišču so pogosto izredno majh- ne, še posebej kadar je parcela ograje- na. Taka rastišča predstavljajo odlične objekte za preučevanje sukcesij. Težava se navadno pojavi v dejstvu, da si la- stnik parcele ne želi, da bi bila ta dolgo neizkoriščena, zato je težko zagotoviti resnično dolgotrajne popisne ploskve. V primeru lahko dostopnih opuščenih gradbišč so motnje navadno naključne, omejene v obsegu in intenziteti, prav- zaprav še prispevajo k raznolikosti eko- loških niš. Ra: Poleg tipičnih pionirskih vrst, kakršne srečamo na naravnih ra- stiščih (npr. številne vrbe, močvirsko ciprje ( Chamerion dodonei)), so opu- ščene gole površine idealne za neo- fitske pionirske vrste, npr. kanadsko hudoletnico ( Conyza canadensis), eno- letno suholetnico ( Erigeron annuus), dve vrsti zlate rozge ( Solidago gigantea, S. canadensis), žvrkljo ( Ambrosia artemisifolia), in lesnate vrste, kot sta pajesen ( Ailanthus altissima) in metulj- nik ( Buddleja davidii). PARK (Physis 85.1) Parki so tipično mestni habitatni tipi, za katere so značilni zelo pogosto vzdr- ževanje, velik vnos okrasnih tujerodnih vrst in stalen pritisk obiskovalcev. Na eni strani postajajo vse bolj podob- ni gozdu, na drugi strani zelenicam in okrasnim vrtovom. Sv: Svetlobne raz- mere v parku so raznolike, številni parki imajo tudi javno razsvetljavo, ki lahko poruši naravne cikle cvetenja. To: Zaradi rastlinske odeje so večji parki manj topli od pozidane okolice in bliže razmeram v okolici mesta. Pri manjših parkih je ta vpliv minimalen, kvečjemu na nivoju mi- kroklime. Vl: Zaradi skoraj naravnih tal je zadrževalna kapaciteta za vodo bolj- ša kot v pozidani okolici, poleg tega pa zalivanje blaži vpliv suše. Po: Tla v ve- čjih parkih so lahko podobna naravnim, manjše parke pa navadno zasnujejo z 14 nasipavanjem prsti in zasaditvijo. On: Onesnaženost parkov je primerljiva s povprečno onesnaženostjo mesta. V ve- čjih parkih se proti sredini opazi zmanj- šana količina večjih prašnih delcev, ki izvirajo od prometa. Zaradi intenzivne- ga vzdrževanja je v parkih pogosto nad- povprečna izpostavljenost pesticidom. Pomemben dejavnik onesnaževanja so tudi psi, ki jih lastniki praviloma vozijo na sprehod v parke. Mo: Mehanske mo- tnje so v parkih stalne in redne, vendar s ciljem ohranjanja želenih tipov vegeta- cije (košnja, obrezovanje, okopavanje); dodatne motnje povzročajo obiskovalci (teptanje zelenic, poležavanje, obliko- vanje bližnjic). Ra: Rastline v parku so v veliki meri zasajene. Poleg njih se po- gosto spontano oblikuje zarast zelenic, med okrasnimi grmi pa se podobno kot v živih mejah spontano pojavljajo zna- čilni »pleveli«. Poleg raznolikosti zasa- jene flore pa so parki tudi pomembna rastišča, na katerih potekajo naravni procesi postopnega prilagajanja tuje- rodnih vrst, ki se prav v parkih včasih najprej naturalizirajo – npr. navadna komelina ( Commelina communis), ma- honija ( Mahonia aquifolium), gledičija ( Gleditschia triacanthos), thunbergov češmin ( Berberis thunbergii), indijski ja- godnjak ( Duchesnea indica) ... POKOPALIŠČE (Physis 85.5) Pokopališča so zelo posebni in močno raznoliki habitatni tipi z visoko stopnjo fine strukturiranosti ter z neverjetno raznolikostjo vplivov, saj za vsako poko- pališko parcelo skrbi drugi vzdrževalec. Veliko raznolikost kažejo tudi pokopali- šča različnih veroizpovedi, čeprav je to v Sloveniji nezaznavno. Sv: Svetlobne razmere so v glavnem zelo dobre, a po- samezna večja drevesa in večje grobnice lahko ustvarijo tudi zasenčena rastišča. To: Toplota je povišana zaradi delne tlakovanosti, ki pa jo blaži fragmenti- rana rastlinska odeja. Vl: Vlažnostne razmere so zaradi globoke prsti in za- livanja v času suše boljše kot v okolici. Po: Tla pokopališč morajo biti dovolj globoka, a mehanske motnje plasti pr- sti močno premešajo. Vrhnje plasti so ob okrasni zasaditvi pogosto prinesene od drugod. Poleg tega je na voljo še vr- sta »mikroniš« (nasutja peska, razpoke tlaka ...), ki imajo malo prsti. On: One- snaženost pokopališč je primerljiva z onesnaženostjo parkov. Vpliva psov ve- činoma ni, pogosto pa je povečan vpliv rabe herbicidov. Mo: Motnje na pokopa- liščih so pogoste in izrazite (zasajanje novih okrasnih rastlin, teptanje, pletje ...), vendar od groba do groba zelo raz- lične, s čimer je povezana tudi stopnja zaraščenosti s spontano floro. Inten- zivna vzdrževalna dela na pokopališčih so vezana na pozno jesen, kar omogoča spontani flori vsaj mestoma nemoten razvoj in zaključek vegetacijskega ci- kla do semen. Ra: Rastline pokopališč so primerljive s parkovnimi, a raznoliki načini vzdrževanja povzročijo še veli- ko večjo raznolikost tako namenskega kot spontanega vnosa tujerodnih vrst (npr. s prstjo, na orodju, z nagrobnimi dekoracijami ...). Zmerno vzdrževani grobovi služijo kot stalna zaloga semen številnih vrst, predvsem enoletnice su- hih ruderalnih rastišč lahko hitro nase- lijo tudi najbolj intenzivno vzdrževane grobove. Raznolikost mikrohabitatov nudi tudi odlične pogoje za postopno naturalizacijo tujerodnih vrst. Tipične pokopališčne vrste so npr. severnoameri- ški mlečki skupine Chamaesyce, pobegle okrasne vrste homulic ( Sedum rupestre agg., S. spurium, S. sarmentosum), ostro- žniki ( Consolida ajacis, C. orientalis), na- vadna komelina itd. RAZPOKE V TLAKU (Physis 86.1) Tipično mestni habitatni tip, ki sicer gosti malo rastlinskih vrst, a nekaterih drugod ne moremo najti. Sv: Svetlob- ne razmere so večinoma zelo dobre, a odvisne od lege tlaka: pod severnimi fasadami hiš direktne sončne svetlo- be ni, prav tako razpoke v tlaku tudi pod mestnim drevjem niso zadovoljivo osvetljene. To: Poleg vpliva UHI so tlaki še dodatno pregreta rastišča, predvsem tisti, ki jih del dneva osvetljuje sonce. Pregreti tlak tudi preko noči počasneje od zelenih površin izgublja toploto. Vl: Kapaciteta za vodo je v razpokah pravi- loma zelo majhna. Zaradi tlakovanosti velika večina padavinske vode sproti odteče, tudi namenskega zalivanja v času suše na teh rastiščih ni. Nekatera so zaradi občasnega pranja ulic z vodo (npr. na območju tržnic) vendarle malo bolje namočena. Na mikronivoju se lah- ko razvijejo bolj namočene razpoke tu- di pod izpusti klimatskih naprav, ki so pogosto speljani kar na pločnik, kar je za rastline zelo ugodno, saj intenziteta namočenosti rase s poletno temperatu- ro. Po: Podlaga je v teh mikrohabitatih izredno raznolika. Prsti je zelo malo in nastaja sproti. Velik je vpliv geološke strukture tlaka in veziv, zato se npr. med tonalitnimi kockami, ki jih zasuje- jo s peskom, razvijejo drugačne razme- re kot med ploščami apnenca, tu pa spet drugačne kot v razpoki med fasado in asfaltom. On: Onesnaženost teh rastišč je velika, v njih se nabirajo cestni prah, ostanki iztrebkov psov, sol po zimskem soljenju; skratka vse, kar padavine od- plaknejo z umazanih mestnih ulic. Mo: Med motnjami je najpomembnejše tep- tanje. Na najbolj pohojenih tleh lahko preživijo le vrste, ki so v celoti skrite v razpoki, npr mahovi ali polegli pitomec ( Sagina procumbens). Zlahka opazimo tudi razliko v istem tipu tlaka glede na intenziteto teptanja. Občasno čiščenje razpok (vodni curek, čistilni stroji, po- metanje) teh dobro prilagojenih združb navadno ne prizadene. Ra: Zaradi ek- stremnih rastiščnih razmer je število vrst, ki ta rastišča naseljujejo, majhno. Pogosto se pojavljajo množično, števil- ne med njimi najdemo skoraj izključno v razpokah tlaka. Vse leto lahko prepo- znamo polegli pitomec, ptičjo dresen 15 ( Polygonum arenastrum) in navadni pesjak ( Cynodon dactylon). Tipično je- senski aspekt oblikujejo severnoame- riške enoletne vrste mlečkov skupine Chamaesyce in kosmatke ( Eragrostis minor in E. pilosa). Najdemo lahko tu- di redke psamofilne (»peskoljubne«) vrste, npr. kilavce ( Herniaria glabra, H. hirsuta), ali pa vrste toplejših kra- jev, kot je npr. pohojenka ( Polycarpon tetraphyllum). ROB CESTE (~Physis 87.2) Cestni robovi so podobno kot razpoke v tlaku med najbolj ekstremnimi rastišči. V centru mesta je vozišče omejeno le z robniki in kvečjemu kako razpoko, proti obrobju in v predmestjih pa je za robom asfalta kakega pol metra širok pas izredno specifičnih mikroekoloških razmer in posledično tudi vegetacije. Sv: Svetlobe je na teh rastiščih dovolj, vsaj z ene strani so popolnoma odprta. Poleg tega promet preko noči povzroča stalne svetlobne motnje, nekatere ce- ste pa so vso noč osvetljene. To: Zaradi pregrevanja cestišča, ki se tudi čez noč le počasi ohlaja, so toplotne razmere ekstremne. Tudi steptana gruščnata tla, na katerih rastejo tukajšnje rastli- ne, imajo le skromno rastlinsko zasen- čenost. Vl: Ob padavinah se vsa voda s cestišča zliva prav preko cestnih robov, a zaradi zbitosti podlage je večina hitro odteče, zato so razmere zelo sušne. Po: Tla so skeletna. V naših krajih prevla- duje apneni drobir; prsti je malo, še ta je izredno zbita. Vpliva geološke podla- ge ni, saj je cestni nasip globoko utrjen in nasut. On: Onesnaženost je velika zaradi spiranja vseh snovi s cestišča. Pomembno je tudi zimsko soljenje cest, tako da se lahko razvijejo celo halofil- ne združbe. Mo: Motnje so zelo pogo- ste, predvsem teptanje. Poleg tega se tu pojavljajo najbolj sunkovita turbulen- tna gibanja zraka zaradi mimovozečih vozil. Tudi košnja je redna, praviloma v manj kot mesec dolgih razmikih. Ra: Rastline teh rastišč so izredno odporne na omenjene ekstremne razmere. Red- ke vrste, ki prenesejo takšne razmere, se pogosto razvijejo množično. V zgo- dnjem poletju na primer opazimo cve- tenje poljske detelje in gosjega petopr- stnika, pozno poleti neredko prevlada ambrozija, v jeseni pa marsikje dve vr- sti plodometa ( Sporobolus neglectus in S. vaginiflorus). … nadaljevanje v naslednji številki Trdoživa …