Poštnina plačana v gotovini.
izhaja vsak petek.
Leto IV'. St. 17.
Uredništvo: Ljubljana, Wo!fova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za po! leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. La inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 26. aprila 1935.
UUJSJJJ
Upravmštvo: Ljubljana, Woifova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16 176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
Za slovensko akademijo znanosti in
umetnosti
Univ. prof. dr. Rajko Nahtigal je napisal v drugi številki Znanstvenega vestnika« Akademske založbe članek »0 pomenu, potrebi in nalogah akademije znanosti v Ljubljani«. V članku, ki vnovič načenja eno najvažnejših slovenskih kulturnih vprašanj, se sicer znanstveno mirno, zato pa tem bolj toplo	in prepričevalno	izreka	za	takojšnjo
ustanovitev	akademije, brez	katere	je	nemogoče
vsako pravo, sistematično in plodonosno znanstveno delo. Članek bi moral poznati vsak kulturni Slovenec,, pa tudi vsi odgovorni oblastniki, od katerih je v naj večji meri odvisna skorajšnja ustanovitev akademije. Zato ga ponatiskujemo v obširnejšem izvlečku, da se bodo ž njim seznanili tudi naši naročniki in bralci.
*
V	kulturnem razvoju vsakega naroda se znanost na splošno pojavlja najpozneje, je zato vrh kulture in neogibni znak končne kulturne dozorelosti in resnično kulturne ravni kakega naroda. Iz tega pa izvira za vsak narod, ki se povzpne do take ravni,	kulturna dolžnost, storiti	za	občo kulturo vsaj to da znanstveno	v vseh	ozirih prouči
samega sebe, svojo zgodovino in svojo zemljo. Tega tujci, pa tudi južni bratje ne morejo tako dobro storiti, a pričakovati to od njih, bi bil le dokaz kulturne zaostalosti, nesposobnosti in nesamostojnosti ...«
Toda ne le splošni kulturi, ampak tudi sebi samemu je vsak narod dolžan, da študira predvsem samega sebe in vse, kar je njegovega ...«
Brez znanstvenih izsledkov, brez pravega znanja tudi ni mogoč noben pouk. ni mogoča izobrazba in vzgoja mladine.«
»Veda o lastnem narodu v vseh ozirih pa je možna le pri sistematičnem delu v okviru znanstvene organizacije, kakor je to akademija znanosti ...«
»Prve naloge ljubljanske akademije znanosti bi se podobno drugim akademijam imele gibati v štirih smereh: v zbiranju gradiva, organiziranju ekspedicij, kritičnih izdajah in objavljanju znanstvenih izsledkov...«
Prof. Nahtigal predvideva nato običajne štiri razrede bodoče akademije, in sicer: filološko-histo-rično-filozofski razred, juridični razred, prirodo-slovno-matematični razred in umetnostni razred,.
Za zgled, kakšno in kako obširno bi bilo delo posameznih razredov, naj navedemo po Nahtigalu samo naloge filološko-hlstorično-filozofskega razreda.
Filološko-historično-filozofski razred ima zbirati dialektološko, leksikografsko, onomastično, folkloristično, etnografsko, antropološko, arheološko, zgodovinsko, kulturno-zgodovinsko in literarno-hi-storično gradivo, ki je dosedaj, kakršnosibodi, izdano in obravnavano še vedno le bolj fragmentarno in slučajno, v starejši dobi tudi nekritično. To različno gradivo se ne more nabirati samo v središču, temveč ga je treba iskati na vsem v poštev prihajajočem ozemlju; da, treba bo to ali ono iskati celo v tujini v bibliotekah, arhivih in drugod. Tudi nimamo še do dandanes polne gotovosti, da so odkriti že vsi rokopisi ali stari tiski. Razen tega vemo za to in ono, pa nam je nedostopno, kakor na pr. korespondenca Prešernova z Anastazi-jem Griinom itd.
Kritične in faksimilirane izdaje čakajo v okviru celotnega kodeksa znameniti brižinski spomeniki iz druge polovice X. stoletja, najstarejši slovanski spomenik z latinskimi črkami in eden izmed najstarejših slovanskih spomenikov sploh. V znanstvene namene je prepotrebno kritično izdati vsaj »unica« naše prve protestantovske književnosti' Potrebujemo tudi znanstveno-kritične izdaje naših najvažnejših pisateljev in pesnikov, n. pr. Prešerna, Vraza i. dr. ter znanstvenih klasikov, kakor
n. pr. Kopitarja, Popoviča i. dr. K izdajam raznega gradiva spadajo literarno-filološko in kulturno-hi-storično važne korespondence, iz zgodovinskega gradiva različni dokumenti, listine, katastri i. dr.; kulturno-zgodovinsko zanimive so n. pr. ustanovne listine nekih štipendij na graški univerzi iz prejšnjih stoletij, ki so jih kot neke vrste »zadužbine« izstavili v obliki obširnih kulturno-zgodovinskih dokumentov naši ljudje za našo mladino. Štrekljevi izdaji narodnih pesmi,, ki pa še ni izčrpana, mora slediti izdaja drugega folklorističnega materiala v prozi, kakor pravljic in pregovorov. Pleteršnikov slovar nič več ne zadošča. Zamenjati ga mora po možnosti popoln historični slovar, v katerem bo zbrano vse slovarsko gradivo iz virov starejše pismenosti, sodobne literature in narečij. Nabiranju dialektološkega gradiva, ki je potrebno tudi za do-vršitev vseobsežne historične gramatike, je drugi cilj izdaja dialektološkega atlanta in razbistritev vprašanja slovenskih plemen in njih naselitve. Kar se v tem pogledu že vrši, zlasti po neumornem prizadevanju prof. dr. Fr. Ramovša, more šele akademija podpreti in pospešiti v izvršitvi.
Znanstvenih vprašanj, ki čakajo rešitve, je nepregledna vrsta. Omenim naj le študij mednarodnih vplivov, kakor zlasti slovensko-nemškega in slovensko-romanskega. Še danes lahko zasledimo predvsem na nemških tleh naše raznarojence poleg prvotnih drugorodcev. Omembe vreden je tudi študij narodne psihologije, narodnega značaja, antropološkega tipa itd. itd.«
*
Mislim, da so ti izvlečki iz prof. Nahtigalovega članka dovolj nazorno pokazali potrebo po takojšnji ustanovitvi slovenske akademije, za katero se trudijo naša znanstvena društva kakor »Znanstveno društvo za humanistične vede«, »Pravnik«, »Slovenska matica«, »Narodna galerija« in še nekatera druga že skoraj polno desetletje — in to brez najmanjšega uspeha. Nasprotno, ovire so se pokazale celo tam, kjer bi jih najmanj pričakovali, pri zagrebški in belgrajski akademiji. Nekateri politiki pa so seveda po stari navadi zavlekli to izrazito kulturno vprašanje v politiko in tako zazdaj skoraj popolnoma onemogočili ustanovitev sloven-
•Tanez Kocmur:
Nekaj
spominov
(Nadaljevanje.)
Nekoč so me zanesli opravki k dr. Tavčarju v njegovo župansko pisarno. Ko tako sedim, nekdo potrka in, ne čakajoč poziva, vstopi. V prišlecu spoznam znanega »psa volilnega priganjača« S. z Lepega pota, kakor starejši Ljubljančani še danes nazivajo Tržaško cesto. Tavčar se začuden skloni in, ugledavši vstopivšega. osorno vpraša: »Kaj pa vi?< — »Naj pogledajo, gospod župan, kakšno obleko imam , izjeclja ta nekam drzno in pokaže po sebi. Imel je res nenavadno posvaljkano obleko in zamazane čevlje; najbrž zato, da bi potreba nove obleke bila bolj podčrtana. Tavčar trenutek bulji vanj, nato se pa zadere, zamahnivši z desnico proti vratom: »Marš ven! Zunaj počakajte!« V hipu je bil možakar zunaj; stisnjen v dve gubi je smuknil skozi vrata ko polit cucek. , Taka nesramnost! .Jih že naučim manire brunda Tavčar še nekaj časa jezno v brke, listajoč po spisih pred seboj. Po mojem odhodu vstopi vsiljivec vnovič, s prihuljenim nasmehom krog ust, očividno pripravljen na nove udarce. Radoveden, kako bo opravil, ga počakam na stopnicah. Kmalu se vrne; še preden ga utegnem vprašati, mi pomoli desnico in v njej petak: »Finfarček — dober jek — »Toda obleka stane več rečem. Saj je ne potrebujem , odgovori.	Če	bi	ga bil prosil za denar,	bi me
bil nagnal,	češ,	da	rabim za pijačo.« — »Pa	vam je
kaj rekel?« — >Gštel me je; pa na slugo se je jezil, ker me	je pustil notri. Sicer pa, kadar je on jezen, kriči,	dš	pa	le; dobre volje je bolj	skop.«
S. sem poznal že dolgo. Skubil ni samo svojih političnih šefov in vseh mogočih ustanov, spravljal se je celo nad samega škofa. Več let pred tem do-
godkom mi je bila prišla v roke službeno nakaznica zanj za večji znesek. Bila je od škofa Jegliča. Na hrbtni strani opazka: »Za ženo in otroke. Več ne morem.« Pošta naslovnika ni mogla najti, pa je nakaznica priromala v tobačno tovarno, kjer je bila njegova žena delavka. Ko ji povem, kako in kaj, zardi od sramu. »Prekleti lump! Tako sramoto mi dela. če bi ga škof poznal, bi ga v r.. sunil, barabo. Vse zazre, jaz reva pa garam. Poglejte me, kakšna sem!« Res je je bila sama kost in koža; osivela starka, dasi še ne stara štirideset let. S poslovodjem Andrejem Knezom, še živečim bivšim viškim županom, sva jo komaj pregovorila, da je prevzela denar, naslovljen na njenega moža. »K škofu pa pojdem in mu povem-, reče pri odhodu.
L. 1911., tik pred državnozborskimi volitvami, me zapelje moj znanec v gostilno Antona Novaka na Rimski cesti št. 4 (sedaj gostilna Mrak). Posebna soba zakajena, da je jemalo vid in dih. Okoli treh. štirih miz sami znani mi »volilni psi«. Še danes se čudim, da so me pustili pri miru, ker so me mnogi poznali kot nasprotnika. Znabiti jih je mirila misel na bolniško blagajno. Pred vsakim papir in pijača. Okoli malega pisalnika v kotu več gospodov z beležnicami. Na čelu vsem tudi znan ura(lnik. Pred njim imenik volilcev, ves počečkan z znaki v različnih barvah. Modra in rdeča vprašanja, klicaji, zvezdice in koleščki. Agitacijski odbor Narodno-napredne stranke za dvorski okraj. Voditelj sestanka čita imena, počasi in razločno, dela opazke, vprašuje, daje navodila in beleži. Zapisujejo tudi gospodje okoli njega in do-tični agitatorji. Vse se zabeleži po dvakrat, trikrat! »Jereb Anton, pisarniški cficial Bleivveisova cesta številka toliko in toliko — naš«, čita predsednik.
Dvomim, da bi bil popolnoma zanesljiv«, se oglasi eden »psov«. Gospod je okoli pisalnika dvignejo glave, prejšnji pa nadaljuje: »0 veliki noči sem ga
videl za šentklavško procesijo, njegova hčerka je pa v klerikalnem prosvetnem društvu.« — »Vem, vem , hiti predsednik, »pa je vseeno naš.« — »Je-retina Blaž, krojač — črn.« — »Jesih Blaž, mizar, Erjavčeva, številka toliko in toliko — rdeč.« — »Naš!« vpade eden »psov«. Zadnjič je volil nas. Poznam ga; res je organiziran pri rdečih, voli pa naše. Zadnjič sem ga jaz dobil.« — »Bo že tako«, pritrdi voditelj; »tu je vprašaj s klicajem.« — »Pri Kranjski stavbni dela«, nadaljuje agitator. »Moram biti že zjutraj ob sedmih tam, da ga dobim. Z vozom, seveda. Drugače nam uide.« — »Dobro; voz dobite pri Kušarju; naročim ga. Zapišite! Toda ne pozabite, da imate ob pol osmih v Hilšerjevi ulici »Cerarja.« — »Brez skrbi, gospod kontrolor!« — »On že ima ob sedmih Černeta v Knafljevi; ne bo zmogel vseh v tem času, so predaleč vsaksebi«, se oglasi drug agitator. »Najprej grem po Jeretino, nato po Černeta in za tem po Cerarja , se brani prvi. »Nihče mi ne uide. Sicer se pa brigaj za sebe; če jih pripelješ polovico toliko, kolikor jih bom jaz, ti preskrbim medaljo.« — »Mir!« pretrga predsednik besedičenje. »Samo še tri dni imamo, pa smo šele pri »J«. Največje črke, K«, »P« in druge nas še čakajo. Moramo hiteti, če hočemo opraviti. Ostane, kakor sem rekel. Ste zapisali?« Agitator in gospodje se sklonijo in zabeležijo.
V	tem načinu je šlo dalje. Tupatnm je nastalo med »psi« prerekanje za plen, ki ga je pa vedno končal kdo izza pisalnika. Do polnoči so skončali črko J«. Predsednik se pretegne in zvije imenik. Isto store ostali. »Jutri ob sedmih dalje, »pri Zlatorogu« v Gosposki ulici. Toda točno!« odredi predsednik. Skozi vrata pokuka glava mestnega policijskega stražnika, a hitro zopet izgine z glasnim »Pardon, gospoda!« — »Na, pij! Kam se ti pa tako mudi?« se oglasi več »psov hkrati. Nato začne ugibanje, koliko glasov utegnejo dobiti v tem
ske akademije v Ljubljani s posebnim zakonom, kakor je to običajno.
Ker pa je ustanovitev slovenske akademije neodložljiva potreba za svoboden kulturni razvoj slovenskega naroda, mislimo, da bi bilo nujno potrebno, da jo začasno ustanove prej navedene znanstvene organizacije vsaj kot društvo (katerega
Komedija
Vsak naš bralec je lahko dobro zasledoval, kako se je razvijalo slovensko bojevniško gibanje zlasti od časa, ko je slovenski Bojevnik stopil v stike z nekaterimi organizacijami, ki so bojda imele iste namene. Kot glasilo slovenstva smo zmerom opozarjali na koristi slovenskega ljudstva, ki mu slovenski Bojevniki hočejo in morajo služiti, če naj ne zataje samih sebe in svojega programa. Prav tako smo tudi že takoj od začetka združitve svarili, zmerom in zmerom znova svarili slovenske Bojevnike, naj bodo previdni. Zakaj s temi organizacijami se je vrinilo v bojevništvo nekaj ljudi, ki jim ni bilo, da bi se bili podredili volji večine, velikanske večine slovenskih Bojevnikov, ki so marveč imeli očiten namen, polastiti se vodstva Bojevnikov in dati tako lastni malošte-vilnosti in miselni ter umski malopomembnosti vsaj neko količinsko veljavo. Vedeli so namreč dobro, da jim slovenski Bojevniki ne bodo zaupali, brž ko spoznajo njihove namene in naklepe. Zato so začeli vsak čas spreminjati pravila, v katerih so si pridržavali po znanem fašističnem vzorcu pravico, da smejo le oni sami odločati o sprejemu novih členov in izključevati stare in da smejo nepokornim krajevnim skupinam postavljati komisarje, ali na kratko povedano: samo tisti bi smel kaj reči v društvu, ki pritrjuje. Bolj vidno res ni megla fašistična miselnost pokazati svojih parkljev.
Slovenski Bojevniki, kakor so bili zaupljivi, so le osupnili. Tedaj pa je začelo skrbeti njihove samozvane vodnike. Govorili so zdaj sem, zdaj tja, v eni številki svojega tednika . Preloma« .so goreli za stanovstvo, v drugi so se ogrevali za Ma-saryka in njegovo odločno protistanovsko demokracijo, pa so že spet v naslednji napovedovali načrt stanovske, torej fašistične ustave. Res, da tega načrta niso nikoli priobčili. Vzrok pa ni bil toliko da bi jim bila manjkala dobra volja, kolikor dejstvo, da niso mogli najti človeka, ki bi jim jo bil sestavil. Nadomestili so jo zato s »Smernicami« in »Temeljnimi načeli«, ki so jim bolrinili med drugimi nekdanji Orjunci in na katerih proti-Ijudskost smo že nekajkrat opozorili.
Prišle so volitve, torej prilika za vse navzgor stremeče«, da se uveljavijo. Neučakani, kakor so bili, so ti bojevski generali ponujali Bojevnike za volilce najprej enemu, in ko ta ni cenil njihovega vpliva in moči v bojevniškem zboru posebno visoko, še drugemu. Ta drugi je bil Ljotic. In ker ta drugi nima dosti oddajati, ali še bolje, ker je vse, kar bi lahko oddal, presneto malo. so si udarili v roko.
Povedali smo že, kako so slovenski Bojevniki pokazali, da niso zgolj glasovalna živina, ki bi jo lahko gonil kdorkoli na volilni sejem. Videli smo tudi uspeh: Bojevski generali so »prostovoljno« izstopili iz Osrednjega izvršilnega odbora, zbor
okraju posamezne in vse nasprotne stranke skupaj. Ožji odbor je to približno že vedel, toda to ni bila stvar gobezdavih agitatorjev. »V tem okraju imamo razmeroma najmanj; prav tako socialni de-mokratje«, pojasnjuje profesor. »V tem okraju je največ Nemcev, pa tudi dosti klerikalcev, toda ne več od naših. Napeti moramo vse sile, da prekosimo vse. Šentjakobski in barjanski okraj sta v veliki nevarnosti, pa ju moramo potolči z našim presežkom, če bi tam zmagali nasprotniki. Fantje, le korajžo; denarja ko črepinj!« — Nazadnje pride na vrsto oštirka. Začelo je seštevanje litrov in "rčkov, pečenk, klobas in golažev solat, kruhov in cigaret. Pozabljena ni ostala niti primerna napitnina za natakarico. V zadnjem hipu so se založili najpožrešnejši še s klobasami in cigaretami.
Za ženo«, se je opravičeval ta, »Za otroke«, je zatrjeval drugi. Vse je plačal eden gospodov izza pisalnika, zabelcživši potrošek v knjižici. Zunaj je grgraje požiral stražnik vrček piva. »Torej tako lovijo duše! sem vzdihnil zunaj, spomnivši se ti-tistih. ubornih krajcarjev, ki jih je morala tako previdno obračati socialnodemokratična stranka. Bolj ko to me je grenila zavest, da siromak izdaja siromaka. Prekleta neznačajnost...
Preiskovanje političnih obisti posameznim vo-lilcem je bilo kljub vsemu nadvse zanimivo. »Ta je pod copato; njega ima baba na štriku«, se je glasila ocena pri nekem čevljarskem mojstru. Sklenjeno je bilo, da ga obišče priganjač že na predvečer volitev in da njegovi ženi nekaj kron z obljubo, da pripelje po volitvi moža domov treznega in izplača nadaljno nagrado. Pri mnogih je bilo sklenjeno, da se ne sme ponje z vozom, da jih la ne izda, ker so v službi nasprotnika ali celo v nasprotni organizaciji. Iz istih razlogov je bilo pri nekaterih določeno, da jih odvedejo naravnost na volišče, tam pa izpuste, ne da bi jih prej ali slej
pravila so že — kolikor nam je znano — odobrena).
Prepričani smo, da bo slovenska akademija s svojim delom kmalu dosegla tako priznanje v tujini in doma, da se njeni ustanovitvi z zakonom ne bo mogel upirati nihče več — tudi najozkosrč-nejši oblastniki ne.	—	vek.
zmešnjav
delegatov pa jih je še po vrhu izključil iz svoje skupnosti.
Prišlo je torej, kakor je lahko pričakoval vsak, ki pozna voljo in značaj naših Bojevnikov.
Sicer je več ko gotovo, da vsi ti »izstopljeni tovariši Ljotičevi ne bodo imeli v slovenskem bojevniškem gibanju nobenega pomena več. K večjemu je psihološko zanimivo, kako prikrivajo svoj poraz.
Na drugi strani 15. številke Preloma izjavljajo, da odlagajo svoje funkcije v »Boju«. Storili so to dva dni pred zborom delegatov, ki so bili še teden dni prej po njihovem zatrjevanju vsi njihovi. Odstopili so, namesto da bi stopili moško pred zbor in mu povedali, kaj so storili v njegovem imenu.
Na peti strani iste številke pa se jim zdi že huda kršitev pravil, ker ni bil poklican osrednji izvršilni odbor, da predseduje zboru, tisti odbor, iz katerega so pravkar izstopili in v katerem so imeli oni večino!
Vmes pa, na četrti strani iste številke, se dajo hvaliti od nekega Ljotičevega lista kot bratovska organizacija »Boj« v dravski banovini, ki je sprejel »Temeljna načela« in Smernice« in iz katerega je izšel Glavni volilni odbor Liotičeve liste, za katerim bodo seveda marširali slovenski Bojevniki. Marširanje — to je sploh vsa vsebina fašizma! In »Prelomovih« generalov!
V	16. številki »Prelonja«, ki ie izšla teden dni pozneje, pripovedujejo na drugi strani, kako je tovariš Kuster risal tovarišu Ljotiču razvoj bojevniškega gibanja. Kakor da bi bili slovenski Bojevniki za Ljotiča! In to je storil potem, ko je izstopil iz izvršilnega odbora, ker je zaradi nezaupanja Bojevnikov moral izstopiti, in tik pred tem, ko je bil sploh izključen iz bojevniške organizacije!
Na tretji strani iste številke pa pišejo o bojevniški organizaciji, kakor da bi bili še vedno njeni odločujoči »voditelji« in namesto da bi povedali, zakaj niso prišli pred delegatski zbor in se opravičili pred njim, sumničijo njegovo pristojnost in upravičenost, četudi vedo prav natančno, da še nikoli noben zbor ni bil tako enolen. kakor ta zbor delegatov, ko jim je izrazil svoje nezaupanje.
In tako gre sem in tja, doli in gori: znak poplaha in razburjenosti zavoljo poraza.
Eni želji »Prelomovcev« bo novi — ne pa »okrnjeni ! —: 010 le ustregel, da bo v »primernem času sklical delegatski zbor . Sporeda mu seveda ne bodo predpisali prelomovski kandidati. Vendar, če bi radi slišali lastno obsodbo še kedaj' v tem pogledu jim bo ta zbor rad ustregel!
Širite in naročajte naš tednik!
pripeljali v volilni lokal na likof. Med slednjimi so bili večinoma železničarji. Vse se je zapisalo Beležke so služile kot pripomoček tudi pri prihodnjih volitvah. Volilni dan je bil sleherni pes priganjač že navsezgodaj na svojem mestu; vsak od njih je vedel natančno, kakšen opravek ima, ob kateri uri in kje. Točna navodila so imeli tudi vodniki vozil. Poglavar s svojimi pomočniki je nadzoroval, opozarjal, dajal navodila in grajal. Z volišč so prinašali tekači listke z evidenčnimi številkami volilcev, ki so glasovali. Agitacijski odbor je bil vsak hip natančno poučen o številu glasov oddanih za njegovega kandidata, kakor tudi o skupnem številu nasprotniških glasov. Zaupn;; navodila so dirigirala na volišče najbolj zanesljive in drzne pse glasovat za mrliče, bolnike in take, o katerih se je vedelo, da ne bodo volili. Sleparilo se je kljub zakonu v varstvo volilne svobode na debelo.
Le malo tedanjih in poznejših ljubljanskih mandatarjev se more ponašati, da so bili izvoljeni po svobodnem preudarku volilcev. Zmago« so skoraj v vseh primerih odločali psi volilni priganjači v. Na mnoge so zopet vplivale obljube in groi?-' nje. Obljub je deževalo javno in zaupno toliko, da bi Ljubljana bila že davno najsrečnejše mesto na svetu, če bi se jih bil izpolnil le en odstotek. Od nešteto neizpolnjenih naj bedo omenjene le: premestitev in razširjenje glavne postaje, železniške delavnice, tržnica, regulacija Ljubljanice, nove šole, cerkev na Barju, most med Barjem in Trnovim itd. Mandati so prešli, obljube so pa ostale. Pred grožnjami je imel Ljubljančan in sploh Slovenec od nekdaj velik strah; kogar niso premotile obljube, se je zbal za svojo službo, da ne dobi električne napeljave v hišo ali dovoljenja za stojnico. Še bolj ko z obljubami in grožnjami, se je operiralo z lažmi. Etbin Kristan se je pogajal na frančiškan-
„Akademski g!as<;
Tednik »Akademski glas« se razvija v novem letu in v rokah novega uredništva v resno glasilo teženj in hotenj naše akademske mladine. Pri vsej kritičnosti je stvarno pisan in prinaša obilico gradiva za spoznanje razmer in položaja našega vseučilišča. S 5. številko je dobil tudi resnejše zunanje lice. V tej in v šesti številki je poleg druge snovi obširno poročilo o opremi, zgradbah in državnih dotacijah, oziroma o razmerah belgrajske klinike, ki izziva k primerjavi z našo siromaščino. Tudi v jezikovnem oziru je postalo uredništvo skrbnejše.
Zadnje številke so načele in nakazale toliko pomembnih vprašanj, da je očitno, da stoji za listom skupina resnih ljudi, ki imajo svoj program. Naši upi se menda uresničujejo, da se bo akademska mladina samostojno in sestavno lotila dela za študij naših velikih življenjskih vprašanj in iniciativno posegla v njegova reševanja. 1’remnogo nalog jo čaka v tem pogledu, ki jih je mogoče rešiti le s kolektivnim delom. Začetek je napravila mladina z akcijo za univerzitetno knjižnico. Obeta pa nam druge, nemara še pomembnešje akcije. Vidimo stremljenje, da se delo za proučevanje naših kulturnih, gospodarskih in socialnih razmer organizira, tako da bo mladina raznih fakultet pri tem lahko navezala na svoje strokovno področje. Koliko lahko tehniki prispevajo k izdelavi velikopoteznega gradbenega in gospodarsko-tehničnega programa za slovenske dežele, koliko hvaležnega dela čaka medicince na socialno-higienskem, filozofe in pedagoge na 1 judskoprosvetnem in ljud-skopedagoškem področju, pravnike na polju socialne in gospodarske, narodnostne in manjšinske politike! Kamorkoli pogledamo, povsod neobdelanega polja za tisoč rok!
Prav iz srca smo lahko veseli, da mladina polagoma spoznava v tem oziru svoje poslanstvo. Kjerkoli se bo resno in z vnemo lotila dela, bo imela uspehe. Odkrivale se ji bodo pri tem delu sproti vedno nove naloge, spoznanja in nujnosti. Gre za delitev dela, gre tudi za njegovo enotno usmerjanje. Pri vsej potrebni specializaciji mora vendar ostati živa zavest o medsebojni povezanosti in odvisnosti raznih naših življenjskih vprašanj. V tem oziru bo moral »Akademski glas« vršiti važno in odgovorno nalogo. Vedno bolj pa se bo tudi čutila potreba po nekem osrednjem organu za vodstvo vsega dela. Akademska akcija je letos že razširila svoj delovni program, vendar pa se hoče, kakor smo poučeni, omejiti na določene, na občnem zboru sprožene naloge, ki so dovolj velike in važne, da bodo odbor popolnoma zaposlile. Kaj pa »Slovenski teden«? Javnost je misel pozdravila. Plodna je in voditi mora do vedno širših zasnov in večjih ciljev. Nekje se mora polagoma to kolektivno delo akademske mladine osredotočiti. Ali se ne bi mogla akcija za »Slovenski teden« razširiti v tem smislu? Posamezna akademska društva takemu delu ne morejo biti kos. Vse delo akademske mladine v službi naroda se nazadnje ne more omejevati samo na zbiranje, urejanje gradiva, izdelovanje raznih načrtov in propagando zanje, ampak mora iti tudi v to smer, da usposobi akademika za resno vzgojno in prosvetno delo med našim ljudstvom. Ali je misel na stalno ustanovo v okviru vseučilišča v ta namen res utopična? — misel na institut kjer bi
ski porli s Šušteršičem in škofom«. »Dr. Adler je bil v Ljubljani; ukazal je glasovati za narodne naprednjake, da ne zmaga klerikalni zmaj.« »Če zmagajo, bodo razdelili socialni demokratje vse meti seboj; uradništvo bo ob pokojnine itd. Take in enake neumnosti so nele raznašali cd ust do ust, ampak tudi javno razglašali v listih. In volilec, ki se v oštariji ni bal ne .? Pi emon tesar jev« ne mušla-castega Turčina, se je ustrašil svoje lastne sence. Čeprav je laž prišla vselej hitro na dan, je vendar zapeljala mnoge volilce. Strup je hitrejši od protistrupa.
Volilni boji so se bili le med strankami; oblast sama ni posegala vanje, pa najsi ie šlo tudi za kandidata vladnega pripadnika. Kolikor so se spuščale v borbo uradne osebe, so lo storile kot zasebniki na svojo pest in odgovornost. Nihče ni ušel kritiki, če jo je zaslužil. Uradnik, tudi slovenski, je lahko svobodno izpovedoval svoje politično in narodno prepričanje. Pohvaljen za to res da ni bil, če je bil Slovan, ali preganjan tudi ne. Kdor je stopil v opozicijo zoper vlado je i »oral biti pač pripravljen, da bo počasneje ali sploh ne napredoval. Značajnim je veljalo: Boljša čista vest, ko težka zavest. Med slovenskimi javnimi delavci jih je bilo lepo število iz vrst javnih nameščencev, sodnikov, uradnikov, šolnikov in drugih. Ferjančič, Gangl, Ivan Jaklič, Jelenc, Andrej Senekovič, Ant. Svetek, Ivan Šubic, Ivan Venca jz, Višnikar in še mnogo drugih. Njihova opozicija je bila sicer različne smeri in ostrine, a opozicija je bila vendarle. Največ preganjanj je bilo po zaslugi lastnih rojakov. Ta sloves smo prinesli kot doto tudi v lastno državo.
Pritisk vladi blizu stoječih krogov se je čutil najbolj v narodno mešanih krajih, kjer je šlo za dokaz nemškega značaja ozemlja. Pritisk se je izvajal vedno le posredno v mejah največje previd-
Stran 8.
se vršila stalna predavanja, seminarji in tečaji za uvajanje mladine v ljudskoprosvetno deta in njene bodoče naloge, kjer bi bili na razpolago potrebni prostori, knjižnice, zbirke. Ali bodo profesorji pri tem delu hoteli stati ob strani? Ali ni nujno potrebno, da se po taki ustanovi vzdržuje stik akademske mladine z absolventi vseučilišča in s kulturnimi delavci izven nje? C o tov o se je taka ali slična misel porodila že v marsikateri glavi. Ideja slovenskega instituta, ki bi združeval naloge sociološkega in 1 j udsk op edagoš k ega instituta prihaja nasproti tudi praktičnim potrebam in je.dovolj živa in aktualna, da je vredno o njeni realizaciji razmišljati. Tu smo jo sami sprožili. Ne mudi se. Pozitivno delo naše akademske mladine v naznačeni smeri bo samo vedno nujneje zahtevalo tako ustanovo.
»Akademski glas nas bo lahko o tem delu sproti obveščal. V njem bo lahko mladina izmenjavala svoje misli, obrazlagala in zastopala svoje načrte in zahteve. Čim bolj bo list poudarjal, kar je slovenski akademski mladini skupno, kar jo druži, tem bolj bo ustregel svoji nalogi.
Poravnajte zapadlo naročnino po priloženi položnici !
OPAZOVALEC
Volilno gibanje
Prejeli smo in priobčujemo:
Gospod urednik, gotovo Vas zanima, da izveste kaj podrobnega o sedanjem, volilnem gibanju. Kakor znano, je bilo vloženih šestero kandidatnih izkazov (list), a dva zaradi formalnih napak nista bila potrjena: Kodžerov in Topalovičev. Izmed ostalili štirih je Jevtičeva »lista«, Mačkova. Maksi-movičeva in Ljotičeva.
Na vladnem kandidatnem izkazu je 12 prejšnjih poslancev, med njimi Mohorič in Vošnjak, ter pet učiteljev, zaradi česar je učiteljstvo navdušeno, ker pod Kramerjevim vodstvom slovenske politike ni bilo nobenega kandidata-učitelja in seveda tudi ne poslanca, čeprav je bilo učiteljstvo zaslužno za njegovo osebo.
Ljoticev kandidatni izkaz obsega pri nas nekdanje voditelje slovenskih bojevnikov, ki so bili izključeni pred nedavnim, ker se niso držali sklepov svoje organizacije. Tako bi se moralo zgoditi vsakomur, kdor hoče zastopati druge, a dela samo zase; potem bi se kmalu razjasnilo politično ozrač-jei, ker bi ljudje čutili odgovornost, ki je sedaj ne poznajo.	A—a.
Mariborski harmonikarji v Belgradu in drugo
Ni odveč, ako poročamo o izrednem uspehu, ki so ga doživeli mariborski harmonikarji v Belgradu. Ni malota trikrat zaporedoma napolniti eno naj-veciih dvoran Kolarca in biti deležen frenetičnih aplavzov. To |o sedaj mimo in brez nevarnosti, da bi radi teh vrstic koncert ne uspel. In hvala Bogu,
nosti, da se je zaplotnikom moglo le težko do živega. Vplivu so podlegali le neznačajneži in vobče moralno manj vredni živelj. Za najbolj zloglasne so veljale volitve v Galiciji; tu je pritiskala poljska šlahta z vsemi sredstvi za svoje kandidate. Š'1 sramotnejše od ondotnih so bile volitve na Hrvaškem pod zloglasnim banom grofom Khuenom He-dervjrvjem. 0 njih je nastala cela književnost. Madžaronske volilne komisije so brez slehernega sramu očitno ponarejale volilne izide. L. 1903. je pljusknil val ogorčenja zoper tako potvarjanje ljudskega mnenja celo v sicer tako mirno Slovenijo. Na pobudo hrvaškega rodoljuba dr. Franja Potočnjaka se je vršilo mnogo protestnih shodov. Največja sta bila v Ljubljani v Mestnem domu in celjski. Na ljubljanskem sem bil celo v predsedstvu. Celje še nikdar prej ni bilo videlo tolikih ljudskih rrmožic. Na obširnem travniku viteza pl. Berksa glava pri glavi; na stotinah voz, okrašenih s slovenskimi zastavami, se je pripeljalo na zbor tisoče kmetov iz vso bližnje in daljne okolice. Ogorčenje nepopisno; slovenski človek preprosto ni mogel razumeti trdite\ govornikov. Zvečer žvenket šip na Narodnem domu, na dvorišče je letelo preko visoke zgradbe debelo kamenje. Demonstracije Nemcev in ponemčencev. Mesec dni pozneje, dne 27. junija, je vihar ljudskega ogorčenja tudi s slovensko pomočjo odnesel madžarskega pandurja iz hrvaške prestolnice. Postni je ogrski ministrski predsednik. Dobo Hedervaryjevega paševanja na Hrvaškem najbolj nazorno opisujeta Potočnjakovi knjižici Iz zemlje bespravlja i nasilja ter Kako se prosti lopov drži na banskoj stolici«.
(Nadaljevanje prih.)
V
Sirite in naročajte naš tednik!
da je mimo. Uspeh je dosežen in kakšen? Vsakemu svoje in tudi Belgrajčani so dobili po svojem — okusu!
Ali je to umetnost? O umetnosti tu ne moremo govoriti. Ta »umetnost« se ne da primerjati z resnično umetnostjo, ki so nam jo nudili n. pr. Trboveljski slavčki. Kaj tedaj privlačuje? Reklama (5—10 let stari otroci), narodne noše, harmonike in napredni duh« mladine, ki gode n. pr. »Ljubica moja, oj kje si s’noč hodila«, »Ne hodi za mano«, »Jaz pa pojdem na Tirol«, »Moj očka so rekli, oženi se moj sin«, »Oj jesenske duge noči« itd. Tistim, ki se ne strinjajo z mano, naj velja pripomba mojega prijatelja-pedagoga Srba, ki mi je rekel po koncertu: »No, ti otroci lepo godejo. Ali te pesmi niso zanje vzgojne. Premislite samo, kako Vam bodo »zagodli« po 20 letih, ako jih učite že sedaj tako okrogle...« To naj pomislijo tisti, ki se jih tiče in ki imajo voditi račun o — vzgoji. Mene je bilo, odkrito povedano — sram zanje. Ali res nimamo otroških skladb? — Naj omenim še tole zanimivost. Po pozdravnem govoru gospe R., ki je odprla koncert v srbščini, mi reče moj sosed Srb: »Eto ti! Uvek kažeš, da nismo jedan narod. Svaku reč sam razumeo iako je govorila na vašem slovenažkom jeziku...« Ne pačite vi »napredni« Slovenci in Slovenke, ako hodite v Bel-grad, lepega srbskega jezika! Govorite lepo po našem, pa bo bolje tako! — Lepo velikonočno procesijo katoličanov v Belgradu je povzdignilo slovensko petje dijakinj pod vodstvom g. Ulage. Tudi slovenske usmiljenke so s svojimi lepimi glasovi očarale belgrajske ulice. Pele so vse lepe slovenske pesmi. — Zaman smo pričakovali v skupini mariborskih harmonikarjev, kjer bi bilo pri procesiji njihovo mesto. No, pa to ni več napredno!
n — g.
»Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-slrankarski program — niti odkrito uiti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-Ijivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in hi nam tudi morali hiti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi. da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem. da postane naš redni naročnik-plačnik.
Obračun slovenskega kmeta
V	kmečkem stanovskem mesečniku Brazdi priobčuje neki »Kmet iz Žirov« gospodarski obračun svojega posestva. Obračun je očitno sestavljen stvarno, brez pretiravanj. Zlasti izdatki so računani dovolj nizko: hlapec in dekla skupaj na leto samo 4.400 Din, obleka za vso družino 964 Din, zdravnik sploh ni upoštevan itd. če še preudarimo, da gre za večjo kmetijo, nam ta obračun naravnost kriči o splošni kmečki stiski v Sloveniji. Zato ga ponatiskujemo:
»Posestvo spada med večja posestva, kakršna se v teh krajih nahajajo in meri ca. 70 oralov; od tega enega tretjina njiv in travnikov, ostalo so
Dr. Ivo Štempihar:
Pogovor
(Dalje.)
V	tem zatišju bodo namreč morda naenkrat soglašali z zahtevami in željami delovnega ljudstva. So ljudje, ki prav nič ne skrivajo, da jim je država samo pretveza za lastne in njih zasebne pride. Takim ljudem je država samo takrat — država, kadar je to njihova država, bržko pa izgubi ta prilastek oziroma posestni zaimek, so takoj opozicionalci. Drastičen zgled v tisti sosedni državi, kjer je nedavni odločilni razlagalec državnega smotra prav te dni postal politični osumljenec iste države. Prav se mu godi, saj je prav on izrekel cinizem, da njegove vlade ne briga skrb ali je ustavna ali ne, torej ga tudi zdaj ne sme brigati, ali je njegova sedanja usoda zakonita ali ne.
Ali pustiva to, ko smo že pri bodočih nalogah davčne politike tistih, ki bodo v resnici hoteli služiti ljudstvu. Le-ti bodo namreč na vsak način morali razširiti poljudnejšo obliko davčnih predpisov tudi na davčno in pristojbinsko prakso. Sedanji predpisi so na tako mnogih mestih ohlapni, da se v^ resničnem poslovanju v zakone zasajeni predpisi uporabljajo docela samo po razlagah davčne oblasti. Odtod vsakdanji pojav, da za sleherni določeni primer naš človek ne dobi pojasnila več v zakonu in njegovem besedilu, temveč mora pogledati tudi — mnogokrat samo za notranjo uporabo izdane — okrožnice, navodila. Odtod pojav, da vladajo med različnimi davčnimi strokovnjaki posebno pri tarttsah različni nazori o vrsti takse, ki jo je za izvestni posel predpisati. Poznam primer, ko je davčni strokovnjak zahteval od sodišča, da mora predpisati za sporazumno ločitev zakona isto takso Din 300.— kakor pri tožbah za ločitev. Re-
»gmajne« in gozd. Na posestvu se redi 1 par konj,
15 goved in 5 prašičev.
Ves pridelek kmetije je sledeči:
sadja povprečno na leto za		Din	300,-
3.500 kg žita (pšenice, koruze ovsa			
itd.) povprečno Din	1.30	Din	4.550,—
4.000 kg krompirja Din	0.50	Din	2.000 —
10.000 kg repe, pese in korenja Din	0.25	Din	2.000,—
zelja, razne povrtnine itd. za		Din	1.000,—
7.000 kg slame Din	0.25	Din	1.750,—
40.000 kg sena, detelje in otave Din	0.35	Din	14.000,—
prirastek v gozdu 30 m3 a Din	80,-	Din	2.400.—
Vrednosl celokupnega ietnega pridelka	znaša	Din	28.000.—
Od tega je treba odšteti:			
1% odpis od nepremičnin (stavb)			
vrednost Din 7	'O.OOO	Din	700.—
10% odpis premičnega inventarja			
vrednost Din č	io.ooo	Din	5.00;).—
Davki		Din	2.353,—
Posli (hlapec in dekla)		Din	4.400.—
Dninarji		Din	3.928.—
Hrana poslom in dninarjem			
1055 dni it Din 7.—		tli n	7.385,—
Zavarovalnina		Din	850,—
Umetna gnojila, sol in klajno apno			
za živino itd.		Din	900.—'
Dokup moke za kruh in drugih			
gospodinjskih potrebščin		Din	1.700,—
Osebni izdatki		Din	175,-
Poštnine, knjige, časopisi in članarine		Din	164,—
Obleka za celo družino		Din	694.—
		Din	28.501,—
Kakor razvidno, že ti, s skrajno varčnostjo izdani zneski presezajo vrednost pridelkov. Treba pa bi bilo še prišteti zaslužek domačih in vsaj stroške za prehrano teh (okoli 10.000 Din). Za popolno rentabilnost ravno tako precejšen znesek za primer izrednih nesreč, ki so pogoste (pogin kake živali, bolezen itd.). Na kakšen način je potemtakem še sploh mogoče izhajati? Prvič se kmetuje danes na račun inventarja, ta se ne obnavlja, temveč samo izrablja. Drugič se preveč seka v gozdu, kjer se še da in tretjič si vsak posestnik išče že poleg tako preobilnega dela še postranskega zaslužka, navadno z vprežno živino, čeprav ta »zaslužek« ponavadi ni prav nič zaslužek, ampak gre prav tako na račun inventarja in pridelkov.
Vsi^ navedeni pridelki so tako* visoki, da sem prepričan, da so pri nas v splošnem precej nižji; saj so po uradni statistiki za Dravsko banovino nekateri še enkrat nižje cenjeni za gotovo površino. Seno je cenjeno po Din 0.35. Ako se ne računa oskrbe, stelje, investicij in gnoja, kateri se vrne zemlji, plačuje živina za zakol seno največ po 25 par 1 kg. Dobra krava pa ga še plača po 40—50 par; zato povprečno vzeto po Din 35.— za 100 kg.
Pripomnim še, da bi mojim nad vse pridnim sosedom, z enakim stanjem posestva gospodarski proračun še precej slabše izpadel, čeprav je vsak še nedavno imel kaj v hranilnici.«
Spominjajte se našega
tiskovnega sklada!
kel ;e, da je sporazumna ločitev zakona prav tak spor, kakor pravda za ločitev, ker se vrši pred sodiščem! Naloga bo torej uveljaviti isto načelo, kakor pri davkih samih, tudi za predpisovanje taks in pristojbin: v dvomu ni nobene takse, taksa se plača samo za izrečno v zakonu navedeni primer.
Nadaljna^ njihova naloga bo doseči, da bodo imele pritožbo zoper davčne odmere odložljivo moč; tisti osledek, ki ga je sedanji finančni minister predpisal za letošnje pritožbe. On je imel sicer napovedani namen, da onemogoči nemogoče sadove za tiste slavne, od vseh slovenskih poslancev enodušno sprejete novele k zakonu o neposrednih davkih. Jaz se pa pri zahtevi za splošnoveljav-no odložljivo moč takih pritožb stavim na stališče, da je davčna odmera prve stopnje v danem primeru razmeroma pravilna. Kajti v odloži,jivi moči pritožb vidim sredstvo za dosego skorajšnje rešitve pritožbe, ker mislim, da davkoplačevalcu ni vseeno, ali je njegova pritožba rešena v enem mesecu ali v treh letih. Seveda bo varovanje davčnih koristi države pri uvedbi odložljivega učinka pritožb samo tako mogoče, da se uvedejo davčna sodišča, ki na; bodo tista oblastva ki po načelih sodnega postopanja rešujejo pritožbe zoper davčno odmero. Popraviti bo pa treba tudi napako odstranitve pravnikov iz krajevnih davčnih oblasti. Ta napaka je mnogočesa kriva, slična pa je napaki, če bi na pr. izročili pri nas kriminalno sodstvo orožniškim častnikom.
Ce Vam je prav, umi ml dgauml preideva na prosveto. Ta predmet bi začel s stroko, ki je prav za prav podjetje, ki pa spada v področje prosvetnega ministra, namreč z državno tiskarno. V tem podjetju se tiskajo — »Službene Novine«. Že ves čas, odkar nismo več pod Dunajem, se pogosto vprašujem, iz kakšnih razlogov še noben v zako-odajo posvečeni politik ni mislil na to, da so
Stran 4.
Slovenija
Amerika in demokratični razvoj
Kadarkoli sliši kak evropski fašist, da se kjerkoli gospodari po načrtu in da je v ta namen dalo ljudstvo zanesljivemu človeku primerno oblast, že govore o zmagi svoje »misli«. In brž hiti, da bi svoje fašistovsko pojmovani izrazoslovje uporabil na tisti narod, ki mu je morda vprav fašistovska miselnost najbolj tuja.
Tudi Rooseveltove poskuse v Ameriki, da reši ameriško gospodarstvo z izrednimi ukrepi, bi hoteli prištevati taki evropski samozvanci med diktatorske, in celo v resnih listih smo imeli priliko brati vzporedbe med Hitlerjevim in Rooseveltovim načrtnim gospodarstvom. Pa je vendar med njima korenita, osnovna razlika: Roosevelt je ostal, kar je bil, namreč demokratični predsednik demokratične republike, in za vsak izredni ukrep si dobi prej dovoljenje kongresa. Ta kongres je seveda toliko uvideven,, da mu daje taka dovoljenja, če naj koristijo ameriškemu delovnemu ljudstvu. In tako nam je vprav Amerika — poleg Anglije in Francije — danes sijajen dokaz, da je mogoče, boriti se zoper gospodarsko stisko tudi pod demokratično vladavino, še več, da je tak boj mnogo uspešnejši spričo preprostega dejstva, da ni zamorjena kritika javnega dela, da torej ljudstvo dejansko lahko sodeluje pri reševanju perečih vprašanj.
Da ni to sodelovanje med predsednikom in ljudskim zastopstvom v demokratični državi zgolj slučajno, da je marveč plod živega prepričanja, da je le v zakonitem sodelovanju državnega poglavarja in pravih ljudskih zastopnikov rešitev in uspeh, dokazujejo Rooseveltove besede, s katerimi je odprl letošnji 74. kongres:
»Ustava zahteva, da poroča predsednik kongresu o položaju. Vem, da ne bote imeli spričo za nami ležečih dveh let zgolj za prazne besede, če vam rečem, da se veselimi, da vas vidim tukaj, da morem sodelovati z vami na koristen in prijateljski način. Mi gremo k svojemu cilju v okviru in (lnha ustave. Dobršen del pota v smeri proti temu novemu redu imamo že za seboj.«
»Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista.
>Službene Novine« uredniško še vedno prikrojene malotnim razmeram Srbije,
Ali bi ne bilo za razmah in spopolnitev zakonodajne tehnike uspešneje, če bi se izdajal Državni Zakonik, v katerem bi našli — pod pogojem filološke podstave — zavetje tudi državni zakoni in naredbe v čisti slovenščini. Nisem za Državni Zakonik iz avstrijskega atavizma, temveč predvsem zato, ker je ta izraz vsem jugoslovanskim ljudstvom — skupen. Če je znala mačeha Avstrija klicati slovenske slovstvenike na Dunaj, da so pomagali sestavljati slovensko izdajo državnega zakonika, bo to Jugoslavija s tem večjim veseljem opravila, ker je slovenščina državni jezik.
Pri taki ureditvi objavljanja za vse obveznih predpisov bo dobila slovnična in ljudska slovenščina tisto praktično zavarovanje, ki ga zdaj nima, zlasti ga pa nima pred tudislovenci ali žalslovenci. Treba bo pa v ta namen ali v državni tiskarni nastaviti slovenske stavce, pravnike in filologe, ali pa poveriti tisk slovenske izdaje Državnega Zakonika kaki slovenski tiskarni. Pri obeh načinih, od katerih nam je všeč drugi bolj, bi kajpada takoj odpadel običajni izgovor, da slovenskih službenih tiskovin zato ni, ker nima strokovnih moči na razpolago. Taka ureditev Državnega Zakonika bo pa oživila še nekaj važnejšega: poroštvo za slovenske učne knjige, ki naj se uporabljajo v šolah. Kajti kakor hitro se uvede slovenska izdaja Državnega Zakonika, bodo imeli tudi zakoni, bodo imele naredbe avtentično slovensko besedilo, česar doslej nimajo. In z dosego tega bo — slovenska učna knjiga samo po sebi umevna državotvorna stvar.
Iz prosvete mora izginiti vsakteri fiskalizem. Zato se mora postaviti celotna vzgoja ljudstva na brezpogojna tla svobode pouka, zato se mora uvesti načelo brezplačnosti javne izobrazbe brez omejitve navzgor, kolikor gre za stopnjo izobrazbe. Ljudstvo mora imeti brez skrbi za pribavo stroškov učenja neomejeno možnost izobrazbe tistih, ki so izobrazbe željni in sposobni. Ljudstvo mora imeti zaradi tega brezplačno dostopne učne pripomočke. k čemur ne štejem samo knjig, zvezkov, temveč tudi šolarske in dijaške domove, kuhinje in medicinske in klinične ustanove, igrišča, prostore za telesno vzgojo.
Kadar^ pritegnem pri tem posebnem predmetu izraz »država«, ne smete mlh fshk mlh tega razumeti doslovno. Pod gornjim izrazom je mišljena javna šolska uprava, ki bodi urejena, ako naj se izvede načelo svobode pouka, avtonomno. To je treba poudariti tudi zato, da ne bi se prejšnja iz-
Spominjajte se našega tiskovnega
o
sklada!
m
M
m
>'®S
«8
m*
m
čf
II
'M
'M
m
m
Sf/U
\W-
SVA
m
m
r«
m
m
m
M
•ts'JA
•M
st«
m
m
Mtt
JK.'.
sli-
st'-'
M
S
Resna beseda
Profesor za psihologijo na praškem češkem vseučilišču Em. Radi je znan kot borec zoper vsakovrstno moderno praznoverje, zlasti spiritizem, pa tudi kot vnet pripadnik sporazuma z Nemci. Te dni je izdal na Dunaju v nemščini knjižico pod naslovom: »K politični ideologiji sudetskih Nemcev«, ki jo zaključuje s temile besedami:
»Nemci so zmerom ponosni na svojo omiko; zdaj na koncu svojih izvajanj pa vprašam: kaj sem storil drugega v tej knjižici, kakor omiko branil in omiko slavil? ... Premagane so stare oblike praznoverja. odločite se za boj proti sodobnemu praznoverju o narodnem ,dostojanstvu, o Vikingih in starogermanskih bogovih, o plemenu in nespremenljivi usodi. Naj bi verjeli tudi poslej v moč razuma, duhovnega dela, v umski napredek našega ljudstva!«
NAŠIM NAROČNIKOM!
Tej številki smo priložili poštne položnice. Po-služite se jih vsi, ki ste z naročnino v zaostanku! Prihranite nam osebne opomine! Komur je za list in za stvar, ki jo zastopa, naj se spomni svoje dolžnosti. Zgolj od simpatij naših somišljenikov list ne more živeti. Od vseh zavednih Slovencev pričakujemo, da ga dejansko podprejo.
Uprava.
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Ministrstvo za notranje zadeve je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi list »Tiroler Volks-bote , ki izhaja v Avstriji v Innsbrucku.
Popravi!
Tiskarska zmešnjava riam je ime pisca sestavka o »Ljoticevem ,gibanju’« v zadnji številki g. dr. Iva Štempiharja zanesla pod poročilo o zborovanju bojevniških delegatov.
Aleksander Stambolijski.
Zaradi pomanjkanja prostora smo morali danes izpustiti nadaljevanje podlistka »Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega«.
Urednik in izdajatelj Julij Savelli v Ljubljani.
vajanja razumela, kakor da zagovarjam zloglasno monopolizacijo dobavljanja običajnih šolskih pripomočkov ali kakor da zagovarjam centralistično šolsko upravo. Dobavljanje učnih pripomočkov naj bo svobodno, kvečjemu nadzorovano v tej smeri, da se ne bodo učni pripomočki menjavali brez ozira na resnost vzgoje in brez načrta za trezno, realistično šolsko in ljudsko izobraževanje. Stvar bodočih šolskih ustanov bode, da bodo nabavile iz javnih sredstev toliko učnih pripomočkov, da jih bodo siromašni obiskovalci šol, najsi bodo to osnovne, meščanske, strokovne, srednje in visoke, dobivali brezplačno.
Šola naj bo delovna šola, šola za življenje, šolska uprava naj služi tem smotrom, ne pa statistiki, o katere vrednosti nam bi morda znali največ povedati ruski emigranti, ki so kot dnevničarji zaposleni s kopičenjem statističnih podatkov v ____________
omarah.
Šola naj se docela loči od političnih smernic. Ako se že poučujejo učenci o političnih vprašanjih dnevnega življenja odraslih, naj se poučujejo tako, da si bode ysak učenec pridobil realno poznavanje družboslovja in družbenih pojavov človeštva v boju za obstanek. Ta predmet manjka do-slejšni šolski izobrazbi tako, da je najbrž to vzrok asocialne izobraženosti in polizobraženosti šolanih ljudi.
Svobodno mora biti pa tudi vsako prostovoljno, zlasti delovnemu ljudstvu namenjeno izobraževanje. Kulturno delovanje med ljudstvom mora biti prosto vsakih šikan, ki potekajo iz politično-stran-karskih razlik in zagrenjujejo ljudstvo v njegovi naravni težnji, da se izobražuje.
Slovenskemu ljudstvu je treba iz javnih sredstev državne skupnosti za vselej zavarovati nemoteni in tvarno utemeljeni obstanek slovenskega vseučilišča, toda ne samo potrebnih poslopij za vse posebnosti popolne univerze, za dijaštvo siromašnih staršev, klinike in knjižnice, temveč tudi vlogi kulturnega znanstvenega središča Slovencev ustrezni razvoj. Pri tem ne sme biti odločilno kako zunanje merilo, po katerem naj se dajejo javne podpore vseučilišču in vseučiliškim napravam, temveč mora biti odločilno dejstvo, da je vseučilišče v Ljubljani vrhunska ustanova Slovencev. Tudi gledališčem v Sloveniji je treba dati poroštev, da ne bodo samo po napisu -narddna gledališča, temveč v resnici občeljudska prizorišča. Poiskati bo treba sredstev za ustanovitev Slovenske Akademije, brez katere bo delo vseučilišča, pa najsi bo še tako popolno, samo hiša z odprtimi stranmi.	(Dalje prihodnjič.)
Joža Vombergar: Zlato tele. Satirična veseloigra
v petih slikah. Založba Drama v Ljubljani.
Satirično veseloigro imenuje pisec svoje novo dramatično delo. Bolje bi ga označil s tragikomično prigodbo našega starejšega rodu, ki tako pleše okrog zlatega teleta, da nam je kot narodu že v sramoto. Terišče dejanja je postavljeno na deželo, v trg Kavno, menda nekje na Gorenjskem. Tu pisatelj v lagodni, komični, pa vendar prepričevalni obliki kaže gibanje za posmrtninsko zavarovanje, kakor se je resnično vršilo pred nekaj leti pri nas. Prilika je dana, da oriše ljudi najrazličnejših položajev: upokojene uradnike, ple-menitnike, ki govore svojstven, z nemščino zabeljen jezik, ki je že nekoliko tuj sedanjemu rodu, — pa na drugi strani trške veličine in kmečke ljudi. Težišče pisateljeve ljubezni pri risanju je pri ljudeh iz ljudstva, zato je delo močno etično. Ob glavnem dejanju, ki prehaja vedno bolj v smešnost, se gneto stranska, polna lepih prizorov ob folklori in narodni pesmi. Zlato tele je napisano v prvi vrsti našim ljudskim odrom, katerim bo pa trd oreh, če ne bodo imeli rutiniranih igralcev. -Te pa na repertoarju tudi obeh narodnih gle-
dališč, v Ljubljani in v Mariboru.
F. C.
Petelin-Krošl: Pregled občne zgodovine III. del,
novi vek. Mohorjeve knjižnice 67. zvezek.
Kakor že v prejšnjih dveh zvezkih podajata pisca tudi tu v kratki, a zgoščeni in pregledni obliki vse politično, gospodarsko in kulturno dogajanje 16.—18. stoletja, od odkritij in iznajdb konec 15. in v začetku 16. stoletja preko humanizma, renesanse, verskih in socialnih borb reformacij v izmaličenje knežjega absolutizma do pro-svetljenstva in naporov vstajajočega meščanstva, da ob filozofskem preobratu v mišljenju stvori podlago za nove državne in socialne osnove, kar vodi postopoma — k francoski revoluciji. Pred njo se avtor ustavi in tu se konča III. del Pregleda, kjer se bo brezdvomno začenjal še bodoči IV. zvezek. Knjižica bo kot del celote ali pa tudi sama dobro služila dijaštvu kot repetitorij, pa tudi drugim, bodisi že iz privatnega zanimanja, ali pa kot hiter in pregleden priročnik pri strokovnem delu. Pogrešam pa dvojnega tiska, ki je običajen pri takih pregledih.	F.	C.
Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija"