socialno
delo
LETNIK XXVI — 1987
časopis za feori/o in prakso
št. 1
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič, (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Uredniški odbor:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec,
Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica:
Marta Kocjan - Barle
Naslov uredništva: in uprave:
Ljubljana, Saranovičeva 5, teL 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega
četrtletja
Tipkanje: Stella Qsmak, Izvedba: Birografika BORI
socialno
delo
Leto 26	Ljubljana ^987	St. 1
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
Stran
PISMO UREDNIŠTVU-	5
Članki
-	Tone Kikelj
Nekaj utrinkov iz zgodovine Rdečega križa Slovenije	®
(ob 120 letnici RKS)
-	Jože Ramovš
Delo z neozdravljivimi alkoholiki
-	Marija Zdešar
Skupinski sestanki staršev otrok z epilepsijami kot oblika	^^
samopomoči (L del)
POROČILA
-	Stališča študentov socialnega dela do predvidenega usposabljanja	^^
za delo z računalnikom (Blaž Mesec)
-	Seminarske naloge iz raziskovanja v okviru specializacije za	^^
socialno delo v lokalni skupnosti (I) (Blaž Mesec)
-	Iz Uradnih listov (Andreja Kavar-Vidmar)	^^
NOVE KNJIGE
f-p
-	Simon de Bcvoar, Starost. Prevedla Mirjana Vukmirovič.
Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1986
(Andreja Kavar-Vidmar)
-	Günter Wallraff, Cisto na dnu. Mladinska knjiga, Ljubljana 1986	^^
(Srečo Dragoš)
IZ TUJEGA TISKA
'^kumfntacija	79
pismo
uredništvu
Spoštovani !
Kot socialna delavka delam na CSD 16 let. V uvodu moram pritrditi vsem na-
vedbam Blaža Studena iz Kranja, ki jih je napisal v reviji Socialno delo, 1986,
št. 2. Podala pa bi še nekaj svojih izkušenj.
Ko sem končala VšSD, sem vedela mnogo več o spolnih boleznih kot pa o al-
koholizmu. Ko pa sem.se zaposlila, sem se že prve dni srečala z alkoholizmom
in posledicami, ki jih povzroča. Zaradi neznanja in pa po navodilih starejših so-
delavcev smo si prizadevali odpravljati le posledice. Vzrokov pa nismo znali ali
hoteli videti in z alkoholikom ni bilo tedaj kaj početi.
Po nekaj letih sem bila zaradi tega na velikem poklicnem razpotju: ali naj se
prekvalificiram v drug poklic, ker je bilo delo brezupno, ali pa naj se dodatno
izobrazim. Odločila sem se za izobraževanje. Iskala sem razne možnosti, ker or-
ganiziranega izobraževanja ni bilo. Seznanjala sem se z razpoložljivo literaturo.
Najboljša motivacija pa mi je bil zapis dr. Jožeta Ramovša v knjigi: Boj za živ-
ljenje družine (Mohorjeva družba, 1983, str. 345): "Ne povedo mi veliko vsa ta
socialna poročila, izvidi, zgodovina nastanka alkoholizma. To mi pove kvečjemu,
da je socialna delavka, ki je pisala poročilo, kar dobro usposobljena za delo z
alkoholiki in med pripravo na zdravljenje ne dela usodnih napak kot mnogi." V
zapisu predstavitve iz iste knjige, pa je žena našega občana napisala: "Zaradi
težav z otrokoma v šoli sva bila vabljena na socialno službo oba z možem. Ze-
lo se je razburjal in ni šel. Sla sem sama. Sele tam so mi končno pokazali pra-
vo pot. Takorekoč "pojedla" sem knjigo Dolga pot, brala sem jo na avtobusu,
pri jedi, povsod in vmes tudi nekajkrat obupala."
Vključila sem se v didaktično skupino "za izobraževanje, osebnostno rast in us-
posabljanje ljudi za delo z alkoholiki," ki jo je organiziralo Društvo terapevtov
za alkoholizem SR Slovenije. Končala sem 5 semestrov aktivnega izobraževanja
in se šele sedaj počutim usposobljeno za delo z alkoholiki.
- 6 -
Delo socialnega delavca v zvezi z alkoholizmom na CSD:
Iz dosedanjih izkušenj lahko povzamem, da se večina občanov, ki imajo težave za-
radi alkoholizma, obrača na CSD. Alkoholiki prihajajo zelo redko. Največkrat pri-
dejo svojci, ki pa imajo svoje zahteve. Želijo, da jih zaščitimo pred napadalnim
vedenjem alkoholiziranega, da ga oddamo v zavod, ali pa zahtevajo, da gremo z
njimi domov in ga "prestrašimo". Nikakor pa ne bi smeli povedati kdo nam je to
sporočil. V teh primerih delamo s svojci tako, da spoznajo, da njihovim zahtevam
ni možno ugoditi in da so oni sami nosilci razreševanja, te problematike. Dodobra
se morajo seznaniti z alkoholizmom, zato jim ponudimo v nakup primerne knjige.
Ob tem imam nekaj zanimivih izkušenj. V Državni založbi sem se dogovorila, da
so imeli vedno na razpolago knjige o alkoholizmu. Svojcem sem svetovala, da si
jih kupijo. Ko so prihajali ponovno z istimi problemi, sem kmalu ugotovila, da
nihče od petnajstih ni nabavil knjige. Spraševala sem jih, zakaj ne? Mišljenje ve-
čine je bilo, da bi jih v tako majhnem kraju, kjer se večina pozna med seboj,
takoj označili, da imajo sami ali s svojci probleme zaradi alkoholizma. Tako sem
založila svoj denar in nabavila nekaj knjig ter jim jih v pisarni ponudila. Vsi so
takoj kupili knjigo.
Mnogi rabijo še nekaj časa, da "dozorijo" in nekaj ukrenejo, nekaj pa se jih ne
reši nikoli in propadajo skupaj z alkoholikom. Kadar pa gre za reševanje vzgoje
in mnogokrat tudi življenja mladoletnih otrok, skušamo starše motivirati tudi z
odvzemom otrok. Naše izkušnje so takšne, da ti ukrepi (odvzem roditeljskih pra-
vic na sodišču, odvzem otrok in oddaja v rejništvo) niso pozitivno vplivali na star-
še v smislu motivacije za zdravljenje. Otroci pa odrastejo v urejene ljudi, če je
odvzem pravočasen.
Tudi s predlogi, da bi starše kaznovali zaradi zanemarjanja mladoletnih otrok,
imamo izkušnje. Sodni postopek je dolg in ne vpliva pozitivno na motivacijo za
zdravljenje, sodišče pa se največkrat odloči za denarno kazen ali pogojno obsod-
bo z varstvenim nadzorom, ki je pa pri zasvojenem človeku ni mogoče uspešno
izvajati.
Ce pa se družina vključi v zdravljenje, sodelujemo pri socialnem poročilu, podpi-
ramo družino v njenih prizadevanjih za zdravljenje in če je potrebno, sodelujemo
- 7 -
tudi v samem procesu zdravljenja. Po pogodbi o svobodni menjavi dela med Zdrav-
stvenim domom in CSD dela usposobljena socialna delavka tudi kot terapevt v
KZA. Dogovorjeno je, da se vsakdo pred vključitvijo v KZA najprej zglasi pri so-
cialni delavki, ki ga seznani s programom dela in ga tudi spremlja pri vključitvi
v klub. Na področju preventivne dejavnosti pa s pomočjo 00 RK sodelujemo pri
predavanjih za učence in starše po KS in OS. Tudi kmetijski pospeševalni službi
pri KZ smo predlagali, naj vključijo seznanjanje z alkoholizmom v svoj program.
Sodelujemo tudi z delovnimi organizacijami. Ce alkoholika iz DO skupaj pravočas-
no pripravimo na zdravljenje, dokler je za zdravljenje še dovzeten, zmanjšujemo
število propadlih alkoholikov, ki so sicer velik problem. Uspešnost našega delovan-
ja pa je odvisna tudi od osveščenosti kadrovskih služb ter drugih neposrednih vodij
v DO. Centru za izobraževanje in kulturo smo predlagali, da za te delavce pripra-
vi dopolnilno strokovno izobraževanje.
Analitično delo:
Alkoholizem kot širši družbeni problem občasno tudi analiziramo in predlagamo
skupščini v obravnavanje. Tako smo v letu 1983 pripravili širšo analizo, ki jo je
obravnavala skupščina socialnega skrbstva, analiza pa je bila obravnavana tudi na
skupnem zasedanju vseh zborov občinske skupščine in skupščine socialnega varstva
kot četrtega zbora. Sprejeti so bili pomenribni sklepi, ki pa se ne izvajajo; opaža-
mo, da vlada v družbi čedalje bolj toleranten odnos do alkoholizma.
Sedaj pripravljamo obširno analizo z delovnim naslovom "Vzroki in posledice ukre-
pov socialne službe v družinah, kjer so bile razmere neurejene, za obdobje 1975-
1985. Prvi rezultati kažejo, da je bilo v 90 % družin potrebno ukrepati zaradi al-
koholizma.
Danes lahko trdim naslednje: "Noben socialni delavec ne bi smel dobiti zaposlit-
ve prej, dokler se ne bi pošteno spoznal tudi z alkoholizmom."
Ali bodo morali vsi bodoči socialni delavci po moji poklicni poti?
Marinka Sila
socialna delavka, CSD Trebnje
Kidričeva 2, 68210 Trebnje
članki
NEKAJ UTRINKOV IZ ZGODOVII^ RDEČEGA KRI2A SLOVENIJE
(ob 120-letnici RKS)
Tone Kikelj
S tem člankom bi rad z nekoliko zgoščenim kronološkim prikazom delovanja RK
dravske banovine neposredno pred napadom na Jugoslavijo in v prvih mesecih
italijanske okupacije t.i. Ljubljanske pokrajine, na zgodovinskem primeru prika-
zal delovanje RK na področju zdravstvenega in socialnega varstva ter poizvedo-
vanja.
Leta 1366 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Gospejno društvo za pomoč ranjenim
in bolnim vojakom ter vdovam in otrokom padlih vojakov, ki se je leta 1879 pre-
imenovalo v Domoljubno žensko podporno društvo za Kranjsko v Ljubljani. Društ-
vo z enakim imenom so tisto leto ustanovili tudi moški. Domoljubna podporna
društva, posebej za ženske in moške, so bila ustanovljena tudi v drugih slovens-
kih (ali pretežno slovenskih) deželah bi\^e Avstro-Ogrske: Domoljubno podporno
društvo za Koroško (1864), Domoljubno podporno društvo za Gorico in Gradiško
(1879), Deželno domoljubno društvo za Trst in Istro (1879).
Prvi veliki preizkus za Domoljubni društvi dežele Kranjske je bil leta 1895 ob po-
tresu v Ljubljani, ko sta se izkazali z ustanovitvijo poljske bolnišnice in s polj-
skimi kuhinjami.
Leta 1902 sta se moško in žensko društvo združili v Deželno in žensko podporno
društvo RK za Kranjsko, ki je po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 ustanovil
Slovenski Rdeči križ.
Leta 1923 so bila razpuščena nacionalna društva RK, ustanovljen pa je bil Rde-
- 9 -
či križ Jugoslavije. Z ustanovitvijo banovin so bili ustanovljeni tudi banovinski
odbori RK. V Ljubljani je bil banovinski odbor RK Dravske banovine. Dne 1.
septembra 1939 se je pričela druga svetovna vojna, ki je vse bolj neposredno
ogrožala tudi Jugoslavijo, zato je RK Jugoslavije izvedel več pripravljalnih ukre-
pov:
-	V letu 1940 in 1941 je izpopolnjeval zaloge sanitetnega in zdravstvenega ma-
teriala,
-	pomagal je pri pošiljanju in dostavljanju pošiljk vojnim ujetnikom in interni-
rancem vojskujočih se držav in pri iskanju svojcev,
-	zbiral je samarijance in bolničarje, organiziral bolničarske tečaje in zbiralne
akcije,
-	socialni odsek RK je izvedel akcije za zbiranje materialnih sredstev za pri-
mer vojne. Zbirali so postelje, nosila, zdravila, oblačila in hrano za begunce,
posteljnino, brisače, kuhinjsko perilo, posodo in pribor, obleko, obutev in dru-
go.
Dne 9. decembra 1940 je bila v Beogradu plenarna seja glavnega upravnega od-
bora RKJ, na kateri je bilo sklenjeno, naj se RK kot pomožni organ državne
vojne sile pripravi na reševanje nalog.
V Ljubljani je RK pripravil naslednje zasilne bolnišnice:
-	V Alojzijevišču s 60 posteljami,
-	v Slajmerjevem domu s 30 posteljami,
-	v Gluhonemnici s 50 posteljami,
-	v fnštitutu za zdravljenje novotvorb s 45 posteljami,
-	v garnizijski bolnišnici, ki je bila vsa rezervirana za delo RK.
Po napadu na Jugoslavijo so zaradi znanega razvoja dogodkov ostala vsa bolniš-
nična ležišča nezasedena.
Zaradi hude brezposelnosti in velike bede, v kateri je neposredno pred vojno ve-
čina prebivalstva, je RK pozimi 1940/41 v Ljubljani razdelil 180 t premoga bol-
nim, revnim in vpoklicanim na orožne vaje.
- 10 -
Napad na Jugoslavijo
Dne 7. aprila 1941 je banovinski odbor RK Dravske banovine izdal naslednjo iz-
javo:
"V vojnem stanju smo. Vsaka edinica naj se pripravi in razmeram prikladno sto-
ri vse, kar smatra za potrebno. Predvsem bo treba zbrati vse samarijanke, bol-
ničarje in bolničarke. Na skupnem sestanku naj si razdelijo delo povsod, kjer je
zaščita potrebna in kjer je potrebno dvigniti pogum in moralo. Preglejte in na-
bavite manjkajoči obvezilni material. Določite sprejemališča ranjencev, skrbite
za transportna mesta, od koder gredo ranjenci v bolnice.
Istega dne je pododbor RK v Ljubljani pozval ljubljanske bolničarje in bolničar-
ke, naj se takoj zglasijo na svojih mestih po vojnem razporedu. Kdor ni imel
razporeda, naj bi se prijavil v pisarni RK na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Dne
11. aprila 1941 je italijanska vojska vkorakala v Ljubljano.
Delo RK po italijanski zasedbi
*
Petnajstega aprila je RK Dravske banovine organiziral odsek za poizvedbe za po-
grešanimi, ki je svoje delo opravljal v sodelovanju z mednarodnim RK v 2enevi.
Do 9. maja 1941 je poizvedovalni oddelek prejel nad 8.000 poizvedovalnih prijav.
S poizvedbami je najprej pričel v večjih mestih bivše Jugoslavije (Beogradu, Za-
grebu, Novem Sadu, Skopju, Mariboru in Celju). Prijavno in poizvedovalno delo
je opravljala poizvedovalna pisarna, ki je sprva delovala v prostorih RK na Gos-
posvetski cesti, potem pa se je za nekaj časa preselila na Bleiweisovo cesto,
na žensko realno gimnazijo, končno pa se je naselila v drugem nadstropju De-
lavske zbornice na Miklošičevi cestL Pisarna je imela 20 prostovoljcev. Vsi po-
izvedovale! so delali brezplačno in brez vsake nagrade.
Poizvedovalni oddelek je v razne kraje bivše Jugoslavije pošiljal kurirje. Do 19.
junija 1941 se je nabralo že 13.262 poizvedb. RK je bil pred težko nalogo, saj
so prometne žile usahnile, zveze med posameznimi kraji so se pretrgale, nasta-
le so številne nove meje in ovire, ker so okupatorji razkosali Jugoslavijo.
V takih razmerah so bile uspešne edinole ustne poizvedbe. RK je organiziral po-
- 11 -
sebno službo kurirjev in jih poslal po vsej bivši Jugoslaviji. Do 19. junija 1941 je
Ljubljano zapustilo 72 kurirjev-s seboj so odnesli 12.000 zahtevkov za poizvedbe.
Do takrat se je že vrnilo 46 kurirjev, ki so obdelali 172 večjih mest in krajev
in prinesli 1.900 uspešnih poizvedb. Kurirji RK so bili prvi poizvedovalni organi,
ki so se pojavili v drugih krajih bivše Jugoslavije in med iskanimi rojaki vzbudi-
li nepričakovano veselje. Povsod so bili pomembne osebnosti. Njihov potni list,
izstavljen v 4 jezikih (slovenskem, srbohrvaškem, nemškem in italijanskem) je
bil nekaj podobnega kot diplomatski potni list. Gostitelji iskanih oseb so jim
šli na roke, pa tudi okupacijske oblasti jim še niso delale večjih težav. V Ljub-
ljano so prinašali pošto za svojce v Sloveniji in razna sporočila in 30 prostovolj-
cev jih je vsak večer raznašalo po ljubljanskih domovih.
Poizvedovalna pisarna je imela 5 oddelkov: prijavni, odjavni, kurirski, obvešče-
valni in oddelek za vojne ujetnike.
16. julija 1941 je sekcija RK za socialno pomoč vse priseljene v Ljubljano (be-
gunce s Štajerskega, Gorenjskega in iz drugih jugoslovanskih krajev), ki niso bi-
li "krajevno pristojni" v Ljubljansko pokrajino, opozorila, naj se za pomoč obr-
nejo na RK, ki jim je dokler si niso zagotovili zaposlitve in legalizirali svojega
bivanja v Ljubljanski pokrajini, zagotavljal hrano, prenočišča, obleko in obutev.
To je bilo pomembno delo RK, saj je na tak način pomagal tisočem beguncev,
da so premostili največjo stisko.
Oddelek za vojne ujetnike je 23. julija izdal prvo sporočilo o prizadevanjih za
odobritev pošiljanja paketov vojnim ujetnikom, ki se glasi: "Intervencije in proš-
nje visokemu komisariatu, da bi se lahko ujetnikom pošiljalo pakete so rodile
uspeh le toliko, da je dovoljen paketni promet za italijanske ujetnike. Za pošil-
2
janje paketov nemškim ujetnikom teko pogovori z rimskim Rdečim križem."
Oddelek je poizvedoval po vojnih ujetnikih po taboriščih, pri okupacijskih oblas-
teh, organizacijah RK, v bolnicah, vojaških komandah in drugje. Končno je pro-
ti koncu julija prišlo sporočilo z Dunaja:
"Pred kratkim je OKW v Berlinu določila, da se bodo vsi ujetniki, ki so sedaj
raztreseni širom Nemčije, zbrali v centralnem zbirališču, takozvanem Heilagu v
Gänserndorfu pri Dunaju. To so vsi ujetniki, prejšnji jugoslovanski državljani, se-
- 12 -
daj državljani prijateljske države Italije (italijanski državljani "po aneksiji" op.
A.K.). Od tu bodo vsi Slovenci in Hrvatje - Dalmatinci najkasneje v dveh, treh
cJneh poslani v Zagreb. V Zagrebu jih bo prevzel italijanski konzul, ki bo mo-
ral dobiti od pristojnih političnih oblasti potrdilo o njihovi politični neoporeč-
nosti. Šele na podlagi tega izkazila se bojo lahko ujetniki vrnili na svoje domo-
ve...".^ Predstavniš
tali samo še Srbi.
ve...".^ Predstavništvo RK iz Berlina pa je sporočilo, da bodo v ujetništvu os-
V zvezi s povratkom vojnih ujetnikov je Rdeči križ zbiral "domovnice", to so bi-
la potrdila, s katerimi so dokazovali, da ujetnik res sodi v Ljubljansko pokraji-
no. Samo z "domovnico" je bil lahko izpuščen.
Sredi avgusta I9A1 je Rdeči križ začel zbirati Zimsko pomoč; ker pa je bilo
med italijansko okupacijo vsako zbiranje mimo uradnih skrbstvenih organov pre-
povedano, 80 morali akcijo prekiniti. Avgusta 1941 je Rdeči križ pozval vse
Ljubljančane, "... ki imajo razumevanje za težave onih, ki so zaradi vojne zgu-
bili streho nad glavo," da jim dajo na razpolago svoje stanovanjske prostore.
Dne 28. oktobra 1941 je bil Rdeči križ postavljen pod nadzorstvo:
"Visoki komisar določa: 1. Rdeči križ v Ljubljani se postavlja pod neposredno
nadzorstvo visokega komisarja, ki ga bo izvrševal po fašistu Maffeiu. Ta ima
tudi nalogo, da pripravi preureditev Rdečega križa po zahtevah novega položaja,
nastalega z ustanovitvijo Ljubljanske pokrajine.
Ljubljana, 26.10.1941 GraziolH."
To je bila prva velika prelomnica v delovanju Rdečega križa v Ljubljanski po-
krajini. Vse dotlej je po najboljših močeh opravljal svoje humano poslanstvo.
Pripravljal se je sicer predvsem za sanitetno dejavnost, po okupaciji pa se je
ukvarjal s poizvedovanjem, vojnimi ujetniki in oskrbovanjem beguncev. Vsa nje-
gova dejavnost je slonela na manjšem številu entuzijastov, ki za svoje delo ni-
so dobili nobenega plačila, po vojni pa nobenega družbenega priznanja. Zato ta
zapis namenjam njim, ki so v slabih sedmih mesecih italijanske okupacije veli-
ko naredili za lajšanje trpljenja naših ljudi. Mimogrede bi rad opozoril na po-
men poizvedovalne dejavnosti Rdečega križa in na najštevilnejšo populacijo, s
katero se ukvarja v vojnih razmerah - begunce.
- 13 -
Oris delovanja Rdečega križa v Ljubljanski pokrajini po postavitvi pod
nadzorstvo
Ko je bil RK postavljen pod nadzorstvo, je njegovo delo usahnilo. Sele 26. no-
vembra 19A1 je siromašnim prebivalcem Ljubljane delil premog (po 150 kg na
štiričlansko družino). Vse kaže, da "preurejanje" Rdečega križa ni šlo po načr-
tih visokega komisarja. Službeni list Ljubljanske pokrajine št. 12/41 je objavil
odločitev visokega komisarja, ki med drugim pravi:
II
-	z dne 17.12.1941 se je bistveno spremenilo podporno delovanje krajevnega
Rdečega križa, ki se mora zaradi tega prilagoditi predpisom, veljajočim za
delovanje in poslovanje italijanskega Rdečega križa,
-	na podlagi člena 3. "kr. ukaza z dne 3.5.1941 odloči: Upravni odbor Rdečega
križa v Ljubljani je razpuščen in uprava se poverja majorju komisarju De Na-
hio Udile di Osciaccov Antonu,
-	Rdeči križ v Ljubljani ki se preosnuje v samostojni odsek, podrejen nepo-
sredno Društvom italijanskega Rdečega križa in z odseki drugih italijanskih
pokrajin. Vsa imovina ostane na razpolago za potrebe te ustanove."
S tem je bil L. Maffeiu odstavljen, njegov naslednik pa je dobil nalogo ponov-
ne "preureditve" RK. RK se je preimenoval v Italijanski Rdeči križ, avtonom-
na sekcija Ljubljana, in se je ukvarjal predvsem s sprejemanjem pošiljk za ci-
vilne vojne internirance v italijanskih taboriščih (v nemška taborišča se iz Ljub-
ljanske pokrajine niso mogle pošiljati poštne pošiljke, pač pa je bilo treba te
pošiljke prej pretihotapiti na nemško okupacijsko območje). Sporočila italijan-
skega Rdečega križa so bila redka, skopa, nanašala pa so se predvsem na "pa-
ketno službo" in dopisovanje z vojnimi ujetniki.
Okupacijski Rdeči križ Slovenije po kapitulaciji Italije
Po kapitulaciji Italije, 10. oktobra 1943, je bil v Ljubljanski pokrajini ustanov-
ljen Rdeči križ Slovenije. Delovanje tega (okupacijskega) RK še ni dovolj ra-
ziskano, zato navajam le nekaj podatkov:
Predsednik je bil dr. Fedth. Sprva je imel 3 sekcije - sanitetno sekcijo, sekci-
jo za zbiranje prostovoljnih prispevkov in sekcijo (oddelek) za stik z RK v dru-
- 14 -
gih državah, pozneje pa 6 odsekov: gospodarski, podporni, poizvedovalni, paket-
ni, sanitetni in odsek za povratnike. Po italijanski kapitulaciji so se začeli iz
Italije množično vračati konfiniranci, interniranci, vojni ujetniki in nekateri za-
porniki. Slovenski Rdeči križ je povratnikom pomagal z obleko in denarjem,
škofijska dobrodelna pisarna pa je na Ledini uredila prenočišča za povratnike,
potem pa so jih z različnimi pritiski mobilizirali v belo gardo. Doslej še ni do-
volj raziskana stvarna vloga RK pri tem. Nesporno je, da je bil to čas mno-
žičnih migracij iz Italije. V Logatcu je imel RK izpostavo, ki je posredovala
pri povratku več tisoč migrantov, v Trstu pa ekspozituro. V letih 1944 in 1945
se je RKS ukvarjal predvsem z organiziranjem tečajev za bolničarje, z objav-
ljanjem vrstnih redov za sprejem paketov, z darili in volili Rdečega križa in s
pozivi za prispevke.
Ustanovitev in pomembnejše naloge Rdečega križa Slovenije
Dne 11. junija 1944 je bil sklican ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije:
"Na pobudo in v sporazumu s predsedstvom Slovenskega narodnoosvobodilnega
sveta in z glavnim štabom narodnoosvobodilne vojske in partizanskih ödredov
Slovenije sklicujemo podpisani zborovanje za ustanovitev Rdečega križa Slove-
nije. Notranji in zunanji vojaški politični položaj narekujeta nujno potrebo us-
tanovitve Rdečega križa, ki naj prevzame v teku te vojne in v času po osvobo-
ditvi vse naloge, ki pripadajo takim ustanovam po mednarodnem pravu. Rdeči
križ Slovenije bo sestavni del jugoslovanskega Rdečega križa. Sporočamo vam,
da bo ustanovni sestanek v nedeljo, 18. junija 1944 ob 10. uri dopoldne v Grad-
cu v Beli krajini. Ohranite kraj in čas konspirativno....
Dr. Drago Marušič s.r.
bivši general in minister, član SNOS
generallajtnant Jaka Avšič s.r.
namestnik komandanta GS NOV in POS
Vida Tomšič s.r.
članica SNOS in GO SP2Z
Prodekan Andrej lic s.r.
Župnik v Podzemlju
dr. Bogdan Brecelj s.r.
zdravnik, šef vojaške bolnice."5
- 15 -
Za predsednika glavnega odbora je bil izvoljen dr. Drago MarušiC, za podpred-
sednike pa Engelbert Gangl, Vida Tomšič in Andrej lic. Sedež glavnega odbora
RK je bil vse do osvoboditve v Semiču v Beli krajini.
Do ustanovitve RKS je prišlo hkrati z uveljavljanjem nove jugoslovanske držav-
nosti. Pred tem je bil v Drvarju ustanovljen Rdeči križ Jugoslavije, ki je kot
nacionalna organizacija RK začel navezovati stike z mednarodnim komitejem
Rdečega križa in z nacionalnimi društvi Rdečega križa zavezniških držav. Če-
prav dotlej formalno v okviru narodnoosvobodilnega gibanja Rdeči križ ni ob-
stajal, so se enote NOV praviloma ravnale po ženevskih konvencijah in tedaj
veljavnem humanitarnem pravu. Ker okupacijska stran ni priznala nove držav-
nosti, ni priznala tudi novoustanovljenega Rdečega križa Jugoslavije in Slove-
nije, ki je moral na zasedenem ozemlju delovati tajno, ali pa se je to delovan-
je vsebinsko izvajalo v okviru Ljudske pomoči oziroma Slovenske nerodne pomo-
či.'
Novoustanovljeni Rdeči križ Slovenije je imel sedem odsekov: administrativnega,
organizacijsko-propagandnega, poizvedovalnega, sanitetnega, gospodarsko-finan-
čnega, socialnega in odsek za podmladek RKS.
Do konca vojne in po njej je poizvedovalni odsek opravil tisoče poizvedb ter po-
magal najbednejšim, gospodarsko-finančni odsek je zbiral sredstva in delil pod-
pore, organizacijsko-propagandni RKS je ob pomoči ljudske oblasti in množičnih
organizacij širil organizacijo med ljudskimi množicami.
Rdeči križ je sestavljal sezname uničenih vasi, izvajal akcije za preskrbo otrok,
organiziral zbirke za pomoč prizadetim krajem in ljudem, prirejal samarijanske
tečaje, skrbel za ranjene borce NOV, preprečeval epidemije, organiziral družin-
sko dopisovanje med družinskimi člani, ki jih je vojna vihra raztepla po vsej Ev-
ropi, vzpostavljal je stike z našimi izseljenci v Ameriki, skrbel za repatriacijo
vojnih ujetnikov, internirancev, zapornikov, preganjancev, ukradenih otrok in dru-
gih številnih migrantov. Podmladek Rdečega križa je izvajal akcije nabiranja
zdravilnih rastlin, pomagal pri obdelavi zemlje in drugo.
Navedel sem nekaj utrinkov iz življenja Rdečega križa, skozi katere naj bi ga
- 16 -
bolje spoznali, ga upoštevali in sprejeli za svojega.
GPOMBE:
1.	Slovenec, 7.4.19A1
2.	Slovenski narod, 23. julija 1941
3.	Slovenec, 2. avgust 1941
4.	Slovenski narod, 28. oktobra 1941
5.	Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1974
6.	Glej moj članek Solidarnost in prostovoljno socialno delo v Dravski bano-
vini in v Ljubljanski pokrajini (od leta 1940 do 1950), Socialno delo, 24,
1985, 3-4.
DELO Z NEOZDRAVUIVIMI ALKOHOLIKI
Jože Ramovš
Vsa leta, odkar delam v delovni organizaciji, so eden najtrših orehov propadli
alkoholiki, zlasti tisti, ki živijo v samskih domovih. Propadli pomeni neozdrav-
ljivi - nikakršno zdravljenje alkoholizma jim več ne pomaga, v delovnem in sta-
novanjskem okolju pa delajo veliko zmedo.' G vseh drugih spoznanjih in izkuš-
njah mi je bilo lažje pisati kot o tem.
Ko se izkaže, da alkoholika ne more in ne zna nihče več ozdraviti alkoholizma
in je tudi on sam enako nemočen, tedaj dobi delo socialnega delavca popolno-
ma drug značaj: iz informativno spodbujevalnega preide v socialno skrb.
2
Ko zdravljenje delavca alkoholika ni več možno...
Zadnja leta se je pred mano zvrstilo veliko propadlih, neozdravljivih alkoholikov,
smrdečih in zanemarjenih, moških pa tudi žensk, popolnoma otopelih in vdanih v
svojo žalostno usodo, jokavih in jezljivo napadalnih, vsekakor pa nemočnih, gnus
- 17 -
in usmiljenje zbujajočih revežev na zadnji postaji življenja. Večina od teh so
dolgoletni delavci delovne organizacije - v njej so delali deset, dvajset, celo
trideset let. Sodelavci, ki jih dolgo poznajo, navadno vedo povedati o njih, da
so bili njega dni izvrstni delavci: spretni, močni, uspešni, družabni.
Nekoč sem delal v Cukrarni, kamor so ljubljanske občine pošiljale propadle al-
koholike, ki niso imeli več ne službe, ne družine, ne stanovanja. Nekateri od
delavcev - propadlih alkoholikov, s katerimi sem se srečal v svoji pisarni, v
samskih domovih, na gradbiščih ali celo na njihovih domovih, niso bili nič bolj-
ši kot propadli alkoholiki iz Cukrarne. Za nekatere so mi celo rekli: tudi po-
moči in ponesnaži se v posteljo ali v svojo obleko, nihče noče biti z njim v so-
bi! Životarijo, v napoto vsem, tudi samim sebi; in kar naprej si omamljajo svojo
človeško zavest, da ne dojemajo ne sebe ne stvarnosti okrog sebe. Pri tem se-
veda tudi nekaj "delajo", morda počasi in melanholično kot jesenska megla brez
vetra "gonijo metlo" po gradbišču.
Opazujem jih, pogovarjam se z njimi, spremljam njihovo tragično usodo. Tudi
učim se od njih: življenje je pasje krut učitelj resnice o alkoholizmu v naši
vsakdanjosti. Veliko razmišljam, kako in kaj bi z njimi delal, da bi bilo smi-
selno. Ob njih razmišljam več kot ob alkoholikih, ki jim pomagam pri zdrav-
ljenju, da se uspešno urejajo s svojo družino.
Nepoučen človek, tak, ki ni nikoli delal z njimi ali se poučil o njih, včasih mo-
ralizira: "Treba ga je dati zdravit." Seveda, če bi bilo možno! Ce bi kje na sve-
tu lahko kdo pokazal, kako je takega človeka uspešno ozdravil alkoholizma in
vseh tegob, ki so z njim povezane! Pa ne more.Pri raku, na primer, nihče ne
misli, da stvari pozna, in ne moralizira, kako bi se to dalo urediti in rešiti,
saj vsi vemo, da so pred tem ali onim primerom nemočni tudi najboljši stro-
kovnjaki na svetu. Tudi pred alkoholizmom, zlasti v zadnji, ireverzibilni fazi so
prav tako nemočni tudi najboljši strokovnjaki na svetu pa kljub temu povprečen
občan vsevedno zamahne z roko in, prepričan, da ima prav, pojasni, kako je
z alkoholikom in kaj bi bilo treba storiti z njim.
Alkoholir.em se dandanes uspešno zdravi le pri izredno majhnem odstotku alko-
holikov, in še to, če se začne zdravljenje pravočasno. Vsak alkoholik pa pride.
- 18 -
če se prej z njim ne zgodi kaj drugega, do točke, ko je na današnji stopnji
znanja in razmer alkoholizem neozdravljiv, ireverzibilen, poškodbe so nepoprav-
ljive. Telesno in duševno je preveč načet, okvarjen ali bolan, predvsem pa
družbeno tako odtujen in zgubljen, da nima več nikogar, ki bi mu bil resnič-
no pripravljen in zmožen pomagati tako, kot je pri zdravljenju in urejanju al-
koholizma nujno potrebno. V tej točki je alkoholizem resnično že tudi bole-
zen v navadnem pomenu besede, huda neozdravljiva bolezen kot rak in še huj-
ša, saj pri raku človek propade organsko, medtem ko njegovega značaja, nje-
gove človeške podobe in njegovih odnosov z najbližjimi bolezen ne spridi. Pri
alkoholizmu pa se zgodi tudi vse to! Danes ozdravi sorazmerno več rakavih bol-
nikov kot alkoholikov. Kdo bi takemu alkoholiku znal in mogel v resnici še kaj
pomagati? Razgovori z njim, tolažba, svarila, navodila in drugo, kar mu daje-
mo, morda trenutno malo zboljšajo stisko in odstranijo težave na delovnem
mestu, več pa ne. Tudi če nam ga zaradi njegovih organskih obolenj uspe in-
validsko upokojiti, mu bistveno ne pomagamo, znebimo se le njegovega mote-
čega vpliva na delovnem mestu.
Do takega stanja seveda ni prišlo čez noč, ampak postopoma: dolga leta zmer-
nega pitja in potem alkoholizem na navadni stopnji, ko je še ozdravljiv. Kdo je
torej kriv, da je ta človek, ne da bi se sam ali kdo drug zavedal, iz zmernega
pivca postal alkoholik? In da je iz alkoholika, ne da bi se sam ali kdorkoli drug
zavedal, postal neozdravljiv-propadli alkoholik?
Tako vzroki kot krivda za to še niso v celoti razumljivi; segajo od genetskih pre-
ko številnih osebnih vidikov do splošnih družbenih. Gotovo so poleg alkoholika za
to soodgovorni njegovi domači in vsi njegovi nadrejeni na delovnem mestu. Kaj-
ti že samo njegovo pitje in opitost na delovnem mestu sta bila vsa ta leta te-
žak prekršek, za katerega je po zakonu predvidena prekinitev delovnega razmerja.
Tak, kakršen je bil, je gotovo kršil tudi druge delovne dolžnosti. Brez pravoča-
sne in dosledne zahteve okolja namreč noben alkoholik ne privoli v zdravljenje.
To stori, kot kažejo svetovne izkušnje, kadar je zdravljenje zaradi njegove stiske
in pritiskov okolja zanj edini izhod. Sele ko se med zdravljenjem po dolgotrajni
omami globlje človeško in socialno ovede, se resnično odloči za nadaljnje ure-
janje posledic alkoholizma. Ker torej njegovi predpostavljeni na delovnem mestu
od njega niso zahtevali, da se uredi, in ker ga zaradi disciplinskih prekrškov ni-
- 19 -
so izključili in mu vsaj s tem dali misliti, ko je bil še čas, so zaradi svojega
položaja soodgovorni, človeško in družbeno soodgovorni, za njegov propad.
Spominjam se, da nam je oče, ko sem bil še majhen, pripovedoval zgodbo o
razbojniku, ki je bil obsojen na vislice. Njegova zadnja želja je bila poljubiti
mater. Pripeljali so mu jo pod vislice, objel jo je in ji namesto poljuba od-
griznil nos, češ, to ti bodi v spomin, ker me nisi kaznovala, ko sem kot otrok
prvič ukradel šivanko! Tisoče slovenskih alkoholikov, ki so na poti propadanja
brez vrnitve, bi, če ne bi umirali z omamljeno zavestjo, svojim predpostavljenim,
pa seveda tudi ženam in domačim, "odgriznilo nos" v žalosten opomin. Ko so
še zmerno pili in ko so se pozneje opijali, jih ni nihče odločno odvrnil od te-
ga, prej nasprotno: še spodbujali so jih. Ko pa se je iz tega rodilo neizbežno,
niso bili več tako ljubeznivo prijateljski in so krivili njega. Seveda si je tudi
sam kriv, najbližji domači in predpostavljeni pa so sokrivi in soodgovorni!
Pa saj se niti predpostavljeni niti domači ne zavedajo tega! Ali pa ne vedo, ka-
ko ravnati, ko je še čas. Najbrž je oboje res. Res in tragično. Dolgo pa se ne
bo več govorilo, da je tudi opravičljivo. Kajti v slovenskem jeziku je zadnja leta
izšlo toliko uporabnega beriva, iz katerega se lahko vsakdo pouči, kako ravnati
ob svojem sorodniku, ki se zapija, ali ob svojem delavcu, za katerega se ve, da
je začel iti navzdol, čeprav je zato navidezno "še boljši delavec", da bo ob vseh
teh sodobnih informacijah izgovor: "Nisem vedel, kako z njim ravnati", samo še
ceneno, lažno opravičilo pred sabo in pred drugimi.
V praksi marsikdaj naletim na predpostavljenega, ki mi pošlje kakega propadle-
ga neozdravljivega alkoholika in zamahne z roko, češ, kaj me briga, sam si je
kriv, naj ga pa hudič vzame. V nekaterih predpostavljenih pa se ob tragični uso-
di njihovega propadlega delavca alkoholika prebudi humana in vodstvena odgovor-
nost in mi kmalu zatem pošljejo nekaj svojih delavcev, s katerimi ni v službi še
nobenih posebnih težav, toda vsi okrog njih potiho vedo, da "malo preveč pijejo"
in da se pri njih doma to že pozna. In ta ali oni od njih se potem s svojo dru-
žino vred lepo zdravi in ureja. Tako se zogne pred najhujšim.
Kadar S3 to zgodi, je propadli alkoholik prav s svojim propadom naredil družbe-
no zelo koristno "delo": s svojo tragično usodo je vodstvenega delavca prebudil
- 20 -
k človeški in družbeni odgovornosti in s tem nekaj družinam vrnil družinsko sre-
čo, preden je bila dokončno zavožena. Konkretne razmere, zlasti stiske, so res
največji učitelj človeštva.
Kdo je neozdravljiv alkoholik?
Sodobna fenomenologija alkoholizma pozna številne klinične psihološke, socialne
in druge klasifikacije razvoja in pojavnih oblik te bolezni, ki navadno zaobsega-
jo tudi kronično obdobje, ireverzibilno fazo ali temu podobno poimenovane raz-
rede.^ Hudolin deli prebivalstvo v štiri razrede: abstinente, zmerne pivce, alko-
holike in alkoholike z ireverzibilnimi okvarami, s čimer izrecno govori o kate-
4
goriji neozdravljivih alkoholikov, ki se bistveno razlikuje od kategorije alkoholikov.
Z ireverzibilnostjo je seveda mišljena neozdravljivost na današnji stopnji razvoja
stroke in družbene zavesti, medtem ko se pri normalnem razvoju stroke meja
neozdravljivosti niža.
Kako v praksi prepoznati mejo med alkoholikom in neozdravljivim alkoholikom?
Te meje ni mogoče nikoli povleči vnaprej po zunanjih ali notranjih simptomih.
Pri delu je treba izhajati iz načelne točke zdravljenja bolezni in urejanja težave
in šele vsi neuspeli poskusi in spoznanja ob tem pokažejo, da gre za ireverzibil-
nost primera. Pa še tu je pri konkretnem alkoholiku možno, da je tačas njegov
alkoholizem ireverzibilen, pozneje pa se bodo okoliščine tako spremenile, da bo
urejanje steklo. Vioel sem že mnogo alkoholikov, pri katerih se je vnaprej zde-
lo, da je njihov alkoholizem še zlalika ozdravljiv, pa zdravljenje ni in ni steklo,
čeprav so poizkušali v različnih ustanovah in so dokončno propadli, pa tudi ob-
ratno: ko se je zdelo, da je pri tem ali onem že vse zamujeno in požgano, se
je sorazmerno lepo uredil in že veliko let abstinira.
Reči moramo torej, da je alkoholizem določenega alkoholika vedno le pogojno
ireverzibilen; ireverzibilen je tukaj in sedaj. Tukaj in sedaj ne more in ne zna
nihče ozdraviti njegovega alkoholizma in urediti njegovega življenjskega in so-
žitvenega sloga, pri čemer je seveda tudi sam alkoholik nemočen.
Neozdravljivost alkoholizma ima danes tri razsežnosti:
1. Zdravstvene okvare organizma so v določeni točki razvoja alkoholizma tako
- 21 -
hude, da so neozdravljive, pa najsi gre za jetra, živčevje ali druge posa-
mezne organe ali pa za zdelanost organizma kot celote.
2,	Poškodbe alkoholikove duševnosti, zlasti zavesti, čustev, hotenja, odločan-
ja in drugih najfinejših značilne človeških sistemov, so tako hude, da so
nepopravljive. Človek ima samo ene možgane in eno samo zavest; ko le-
ta tako odpove, da ni več sposobna uvidevati lastnega razdajanja in se
podvreči spremembam v človeku, ni nobene višje instance, da bi vodila
urejanje osebnosti in njenih medčloveških odnosov.
3.	Motnje v socialnem in odnosnem delovanju alkoholika so postale tako hu-
de, da je alkoholik ali popolnoma osamel, brez slehernih pravih človeških
odnosov, socialno mrtev ali pa živi v nekem odnosnem sistemu, ki je po-
polnoma zapreden v bolno koluzijsko igro.^ Praktično to navadno pomeni,
da alkoholik nima več nikogar, za kogar bi živel, in da ni nikogar več, ki
bi živel za alkoholik-a kot človeka v temeljnem medčloveškem odnosu.
Najpogostejši vzrok neozdravljivosti alkoholizma so prav te tretje, to je socialne
in odnosne motnje v skrajni obliki.
Alkoholizem je na današnji stopnji razvoja stroke ireverzibilna bolezen tedaj, ko
je v smeri urejanja narejeno vse, kar je konkretno možno, pa se osnovna alko-
holna motnja ne začne zdraviti. Neozdravljive in nepopravljive so torej poškodbe
in okvare, ki jih povzroča alkoholizem kot bolezenski sindrom; tega alkoholika
trenutno ni mogoče ozdraviti alkoholizma in ga rehabilitirati, njegove družine ni
mogoče urediti. To pa ne pomeni, da ni možno narediti ničesar. Nasprotno, pri
neozdravljivem alkoholizmu se težave, zlasti socialne, spletejo v neznosno štreno,
ki jo je treba reševati tam, kjer je možno. S tem pa smo že pri naslednji temi.
Delo socialnega delavca v delovni organizaciji z neozdravljivimi alkoholiki
Neozdravljivi alkoholiki neredko postanejo stalni klienti zdravnikov, socialnih de-
lavcev in podobnih strokovnjakov, nekateri pa tudi sodišča in sindikatov, kjer se
pritožujejo in iščejo svoje "pravice". Mnogokrat so nadležni, zato se jih vsi ote-
pajo. Zdravniki jim krpajo načeto zdravje, socialni delavci v delovni organizaciji,
zlasti pa na centrih za socialno delo, jim omogočajo socialno oskrbo. Javno
- 22 -
mnenje je do propadlih alkoholikov zelo agresivno, vendar je tista minimalna
zdravstvena, socialna in druga strokovna oskrba, ki so je deležni, upravičena
z več vidikov:
-	Ko človeku ni več ponioči, je revež, zato mu je družba dolžna stati ob stra-
ni, da dostojno živi in umre; če mu ne, je ta družba stroj, ki potiho razmiš-
lja o nekoristnih članih kot neljudeh in jih uničuje. To je zelo drastično de-
lal na primer nacizem, saj je pobijal duševno prizadete Nemce;
-	alkoholizem ni zgolj moralna krivda posameznika, ampak je tudi socialna bo-
lezen in družbeni obrambni mehanizem; torej so poleg alkoholika še mnogi,
in družba kot celota, sokrivi za njegov žalostni propad;
-	neozdravljiv alkoholik si je v dolgih desetletjih pitja dobesedno zaslužil vse,
kar dobi za svojo zdravstveno in socialno oskrbo od družbe, in sicer prav v
ekonomskem smislu, saj je z davkom od pijače, ki jo je pokupil, družbi pri-
speval najbrž velikokrat več, kot dobi po tem nazaj.
Neozdravljivi alkoholiki so praviloma bolj problem v krajevnih skupnostih kot pa
v delovnih organizacijah, saj mnogi niso več zaposleni. Za njih mora skrbeti spe-
cializirana in strokovna socialna služba v centrih za socialno delo in po poseb-
nih varstvenih in zaščitnih zavodih in domovih. Pred leti sem delal v enem od
njih, v ljubljanski Cukrarni, si pri tem pridobil nekaj izkušenj in prišel do neka-
terih spoznanj, kako bi bilo treba delati s temi res ubogimi ljudmi; na kratko
sem to opisal v svoji knjigi Boj za življenje.^
Nekateri neozdravljivi alkoholiki pa so še v delovnem razmerju in prav ti so naj-
pogostejši klienti socialnega delavca. Predpostavljeni najbolj pritiskajo na social-
nega delavca zaradi teh delavcev. Kaj lahko socialni delavec v delovni organiza-
ciji torej naredi za propadle alkoholike, za katere se je izkazalo, da se njihove-
ga alkoholizma ne da več urediti?
1. Kot smo že rekli, je treba pri slehernem izhajati iz predpostavke, da je al-
koholik, in izhajajoč iz sodobnega strokovnega znanja in vesti poskusiti vse,
da bi se uredil, šele če so vsi poskusi neuspešni in če to potrjujejo simpto-
mi in drugi, ki so se tudi ukvarjali z njim, ga ima lahko socialni delavec
pogojno za ireverzibilnega alkoholika in dela z njim v skladu s tem dejstvom.
- 23 -
2.	Neozdravljivi alkoholiki prav tako pogosto kot alkoholiki ali pa še pogoste-
je, odhajajo na zdravljenje v bolnišnice za alkoholike in v bolnišnice za du-
ševne bolezni. So pa tudi tako zgubljeni in zanemarjeni, da ne iščejo nobe-
ne zdravniške pomoči več, tudi če so življenjsko ogroženi, na primer pri hu-
di pljučnici; k zdravniku jih odpeljejo drugi ali pa osamljeni umrejo. Kadar
se v ambulanti, bolnišnici za alkoholike ali duševne bolezni zdravijo zaradi alko-
holizma, se je treba zavedati, da v teh primerih ne gre za zdravljenje alko-
holizma, ampak za zdravljenje posameznih telesnih in duševnih okvar, ki so
posledica alkoholizma, oziroma za začasno streznitev. To je zdravljenje alko-
holika, ni pa zdravljenje alkoholizma! Neozdravljiv alkoholik verjetno tačas in
še nekaj mesecev, celo kako leto potem, tudi abstinira, vendar pa večina
osebnostnih in odnosfiih simptomov alkoholnega sindroma ostane; vedno je le
streznjeni alkoholik. Pri neozdravljivem alkoholizmu pitje še zdaleč ni glavni
pokazatelj bolezni in nepitje znak uspešnega zdravljenja, saj se je v tem ob-
dobju alkoholizma toleranca že zelo znižala, tako da pije skrajno malo, res-
nično "zmerno" po količini, daljša ali krajša obdobja pa morda nič. Neozdrav-
ljivim alkoholikom socialni delavec večkrat pomaga, da jih v bolnišnici sprej-
mejo, kar pa včasih ni tako enostavno, ker se jih lahko zelo otepajo.
3.	Neozdravljivi alkoholik ima pogosto že veliko delovne dobe, dovolj ali skoraj
dovolj za predčasno ali celo redno upokojitev; pri tem mu socialni delavec
pomaga.
4.	Neozdravljiv alkoholik je pogosto zelo bolan. Telesne in duševne okvare so
lahko tako hude in ireverzibilne, da je treba sprožit postopek za invalidsko
upokojitev. Invalidsko upokojevanje alkoholikov je po eni strani neutemeljeno
saj jim "renta" prepreči možnost zdravljenja, po drugi pa je invalidska upo-
kojitev ireverzibilnega alkoholika upravičena prav tako kot delovna invalid-
nost iz katerega koli drugega vzroka. Hudolin in sodelavci so ob obširni ra-
ziskavi in na temelju alkoholoških spoznanj razčlenili to področje.^ Socialni
delavec v delovni organizaciji pomaga ireverzibilnemu alkoholiku tudi pri in-
validskem postopku.
5.	Ce je alkoholik delal v delovni organizaciji dolga leta in se je alkoholizem
v tem času razvil od zmernega pitja preko alkoholizma do neozdravljivega
alkoholizma, je etično gledano, treba za nekaj časa potrpeti z njim na ne-
nevarnem delovnem mestu, da bo invalidsko, predčasno ali redno upokojen.
- 24 -
čeprav je pravno možno, da se ga zaradi prekrškov disciplinsko izloči in pre-
pusti družbi, da z ustreznimi službami poskrbi zanj. Zlasti se spodobi, da v or-
ganizaciji z njim nekaj časa potrpijo, če niso zaradi njegovega alkoholizma
pravočasno nič ukrepali in ga niso nikoli disciplinsko preganjali. Razumljivo
je, da se s takimi alkoholiki, ki pridejo s kako zvijačo v to delovno organi-
zacijo že zapiti, manj potrpi, saj delovna organizacija tudi iz etičnih razlo-
gov ne sme prevzemati nase bremena zavestnih manipulantov, nasploh pa ni
dolžna igrati vloge socialno zaščitne ustanove za nerešljive delanezmožne lju-
di. Socialni delavec v takih primerih dela z alkoholikovim okoljem informa-
tivno. Seveda pa nima ničesar opraviti z disciplinsko obravnavo proti alkoho-
liku.
6.	Z neozdravljivimi alkoholiki v delovni organizaciji socialni delavec tudi oseb-
no veliko dela. Metodika dela z njimi je čisto drugačna kot metodika dela
z alkoholiki, saj jih mora jemati kot neozdravljive, kot ljudi v veliki človeški
bedi. Posluša jih, v trenutkih stiske in obupa jih razbremenjuje, tolaži in
spodbuja, jim pomaga reševati razne trenutne zaplete in potrebe, ob upoko-
jitvi jim pomaga urejati vse potrebno za nastanitev v domu ostarelih, če so
bili prej v samskem domu in podobno. Ireverzibilnemu alkoholiku, ki je bil
naš delavec od mladosti, sem celo pomagal, da je šel na brezplačno (preven-
tivno) letovanje v naš počitniški dom; mislim, da je do tega prav tako upra-
vičen kot vsi drugi kronični bolniki. Seveda pa socialni delavec ne sme biti
naiven in nasedati trenutnim muham in zvitim obrambnim vzgibom neozdrav-
ljivih alkoholikov ter se lotevati akcije, ki so vsestransko jalove. Skratka, tu-
di pri človeški in socialni skrbi za neozdravljivega alkoholika mora ostati stro-
kovno suveren in delati po lastni pametni in človeško čuteči presoji, ne pa
se podrediti logiki trenutnih vzgibov bolne alkoholikove zavesti.
7.	Alkoholiki pogosto ne prispevajo svojega zaslužka za vzdrževanje svojih otrok
in ti so lahko v hudi stiski. Zlasti se je treba primerno dogovoriti z ireverzi-
bilnimi alkoholiki, da napišejo službi za obračun osebnih dohodkov prošnjo, ki
velja kot trajni nalog, naj - recimo - 60 % njihovega osebnega dohodka naka-
zujejo neposredno na ženin naslov. Socialni delavec priloži prošnji svoje strokov-
priporočilo in vse skupaj takoj odpošlje za obračun osebnih dohodkov. Ta
način sem pogosto uporabljal za delavce iz drugih republik in druge sezonce,
ki stanujejo tukaj, družine pa imajo drugod. Navadno so mi za to hvaležni,
saj se v svoji notranjosti zavedajo svoje dolžnosti, le izpolnjevati je ne morejo.
- 25 -
8. Ena najzahtevnejših nalog socialnega delavca pri neozdravljivih alkoholikih
pa je delo z njegovimi predpostavljenimi in sploh z delovnim okoljem. Na
pameten način se mora soočati z njihovo iluzijo, da so neozdravljivi alko-
holiki isto kot alkoholiki ali celo da so samo ti alkoholiki, pa tudi z uto-
pičnimi predstavami delovnega okolja, da je problem neozdravljivih alkoho-
likov zlahka urediti in da je to izključna naloge socialnega delavca oziroma
strokovnih služb. Neozdravljiv alkoholik je za socialnega delavca preizkusni
kamen njegovih socialnih in strokovnih sposobnosti: ali bo od predpostavlje-
nih pokorno prevzemal nestrokovne naloge glede njih, na primer prepreče-
val pitje neozdravljivim alkoholikom, nadzoroval njihove prekrške in podobno,
ali se bo nadalje z naivno in bojevito trmoglavostjo spoprijemal z vodstvom
in se socialno onemogočil v svoji delovni organizaciji, ali pa bo znal "upo-
rabiti" primere neozdravljivih alkoholikov kot "sprožilni dogodek" za ozaveš-
čanje delovnega okolja o alkoholizmu in ustreznem soočanju z njim, pri kon-
kretnem ravnanju z neozdravljivimi alkoholiki pa ostal strokovno suveren gle-
de na njihove nadrejene. V ta namen imam med drugim razmnoženo "So-
cialno sporočilo št. 4", ki ga tukaj navajam:
SGP SLOVENIJA CESTE TEHNIKA OBNOVA
DS Skupne službe, Vošnjakova 8
Socialna služba, tel. 311-444/int. 34
LJUBLJANA
Datum: ........................
(ime, priimek in vodstveni položaj nadrejenega)
Socialno sporočilo nadrejenim (št. 4):
O DELAVCU - ALKOHOLIKU, PRI KATEREM SO VERJETNO
ZAMUJENE MG2NOSTI ZA USPESNO UREJANJE ALKOHOLIZMA
Z vašim delavcem ....................................... ki ste ga napotili k nam (ozi-
roma je bil poslan k nam od ...................................................................)
- 26 -
da bi organizirali rešitev problemov, ki so povezani z njegovim alkoholiz-
mom, smo s strokovne plati storili vse, kar je bilo možno v tej smeri. Ka-
že, da so vsi poskusi, da bi se uspešno zdravil in uredil glede alkoholizma-
vsaj tačas - pri njem jalovi. Do tega sklepa smo prišli po:
-	pogovorih z njim,
-	pogovorih z njegovimi svojci,
-	pogovorih z njegovimi nadrejenimi,
-	neuspešnih poskusih zdravljenja v ..........................................................
-	drugo ...................................................................................................
Vsak alkoholik pride v razvoju svojega alkoholizma do točke, ko je na da-
našnji stopnji razvoja zdravljenja alkoholizma pri nas in po svetu njegova
motnja neozdravljiva in nerešljiva. To se zgodi, ko je zaradi alkoholizma:
1.	telesno ali duševno preveč načet, okvarjen ali bolan,
2.	socialno tako odtujen in zgubljen, da nima več nikogar, ki bi mu bil
resnično pripravljen in zmožen pomagati tako, da partnersko sodeluje
pri njegovem urejanju alkoholizma.
Do takega stanja seveda ni prišlo čez noč, ampak pos»^opoma, verjetno v
veliko letih, za kar so poleg njega in družbe soodgovorni tudi njegovi do-
mači ter vsi njegovi nadrejeni na delovnem mestu v letih razvoja alkoholiz-
ma. 2e samo njegovo pitje in opitost na delovnem mestu je bilo vsa ta
leta težak prekršek, za katerega je po zakonu predvidena izključitev iz de-
lovnega razmerja, pa tudi drugih prekrškov je, tak^ kakršen je, gotovo na-
redil veliko. Brez pravočasne in dosledn e 7ahteve okolja se noben alkoholik
ne odloči za zdravljenje. Ker njegovi predpostavljeni na delu niso od njega
zahtevali, da se uredi ali pa ga zaradi prekrškov disciplinsko izključili, ko
je bil še čas, da bi ga s tem morda prisilili na uspešno zdravljenje alkoho-
lizma, je sedaj vaša težavna odgovornost, za katero od obeh možnosti se
boste odločili:
1. Da ga za konkretne rešitve delovnih obveznosti disciplinsko obravnavate
in ga ob izključitvi iz delovnega razmerja, če ga preveč moti in ogroža-
prepustite socialnemu skrbstvu njegove občine, da ga spremlja do njego-
vega žalostnega konca; socialnen.u skrbstvu namreč odvajamo od dohod-
-Il-
ka zato, da ustrezno poskrbi za socialno ogrožene ljudi, ki niso zmožni
za delovno razmerje in za lastno preživljanje.
2. Da še naprej mižite pred njegovimi kršitvami delovnih dolžnosti, vključ-
no z njegovim pitjem, ter ga tako tolerirate na nekem zanj možnem
"delu" do upokojitve, morda predčasne ali invalidske, težje bolezni ali
celo predčasne smrti. Ce namreč delovna organizacija alkoholika nič ne
preganja zaradi pitja in drugih prekrškov, ki jih dela v začetku alkoho-
lizma in v desetletju ali več, ko bi mu s strogim ukrepanjem lahko v
resnici pomagala, da se reši, ga je težko z mirno vestjo vreči na cesto,
ko ni več za nobeno rabo in se ne more več urediti. Vsekakor pa je pre-
prečevanje pitja neozdravljivemu alkoholiku s strokovnega stališča sadis-
tično nasilje nad nemočnim človekom, saj je prav to, da se človek v res-
nici ne more več odlepiti od alkoholne omame bistvo neozdravljivosti al-
koholizma.
Ob žalostni usodi tega vašega delavca - propadlega alkoholika, vas znova
spominjamo na stvarne možnosti spoprijema z alkoholizmom v vašem delov-
nem okolju, da do takih primernov ne bo prihajalo. Zlasti:
1.	Gotovo imate več delavcev - verjetno "dobrih delavcev" - s katerimi še
ni nobenih izrazitih težav, vendar pa natiho vsi veste, da se zapijajo. Al-
koholizem najprej več let razkraja družino - in tedaj je še ugoden čas,
da se alkoholika s strogim ukrepanjem proti njegovim prekrškom "prisi-
li" na zdravljenje. Sele pozneje se začno zaradi alkoholizma zapleti v služ-
bi in v javnosti. Ce hočete, da čez nekaj let ne boste soodgovorni, ko
bodo ti "dobri delavci" že neozdravljivo propadli alkoholiki, začnite pri
njih, da jih morda skupaj z njihovimi družinami pripravimo na zdravljenje,
dokler je še čas. V naši delovni organizaciji in tudi vašem delovnem
okolju je več zdravljenih alkoholikov, ki jih verjetno poznate, kako ureje-
ni so in kako napredujejo po zdravljenju alkoholizma. Te so njihove dru-
žine in predpostavljeni "prisilili" na zdravljenje, dokler je bil še čas in
so jim danes za to hvaležni, čeprav so jih tedaj preklinjali.
2.	Vodilne delavce in samoupravne organe, ki imajo neposredni stik in odgo-
vornost za pravilno ravnanje z delavci alkoholiki, lahko informiramo, kako
ravnati. In sicer: v dveurnem predavanju s pogovorom za skupino vodilnih
- 28 -
delavcev, v osebnem pogovoru s ključnimi vodilnimi delavci ob posamez-
nih vprašanjih in na nekaj drugih načinov. Nasplošno za vse delavce pa
lahko organizirate po skupinah - morda v sestavi s kakim drugim obvez-
nim poukom - dvo do štiri urna predavanja z razgovorom na temo psiho-
socialna higiena, kot preprečevanje alkoholizma. Za vse to smo vam po
svojih močeh na razpolago. Obrnite se na dr. Jožeta Ramovša, Vošnjako-
va 8, tel. 311-444/int. 34.
Kljub temu da pri tov................................................... ne kaže, da bi bi-
lo možno urediti njegov alkoholizem, bomo pripravljeni pri njem delati vse,
kar se bo strokovno dalo, vključno s tem, da pomagamo ponovno organizira-
ti zdravljenje njegovega alkoholizma, če se z njegove, vaše ali s kake druge
strani pokaže kaka nova možnost za to. Predvsem pa smo vam pripravljeni
strokovno pomagati pri pripravi na zdravljenje in pri urejanju alkoholizma tis-
tih delavcev, kjer je to gotovo še možno.
Vse druge konkretne ugotovitve in naloge glede tov..................................
so napisane na socialnem izvidu, ki ga je dobil po pogovoru pri nas.
Posebna sporočila .....................................................................................
Tovariško pozdravljeni!
Ob koncu našega razpravljanja o delu socialnega delavca v delovni organizaci-
ji z neozdravljivimi alkoholiki moramo poudariti, da je vsak primer poseben in
težak. Tu gre za ljudi, ki so v skrajnih tažavah, propadli, na robu med življen-
jem in smrtjo; gibanje na tem robu pa mora biti vedno skrajno spoštljivo. Pro-
padu takega človeka zaradi alkoholizma je verjetno botrovalo nekaj bioloških
vzrokov v njegovem organizmu, nekaj osebnostnih v njegovi zavesti, ki se morda
vlečejo vse od rojstva naprej, zlasti zaradi vzgoje, največ teh vzrokov pa je go-
tovo treba pripisati socialnemu vplivu v njegovem ožjem in širšem družbenem
okolju. Vsekakor je tudi propadel in neozdravljiv alkoholik človek s svojim do-
stojanstvom in pravicami, in to vse do trenutka svoje žalostne in prezgodnje smr-
- 29 -
ti. Delovna organizacija in socialni delavec kot strokovnjak na področju .alko-
holizma morata upoštevati z ene strani osnovne delovne zakonitosti, da preveč
moteči in pasivni ljudje ne morejo biti v delovnem odnosu, z druge strani pa
družbeno razširjenost alkoholizma in svojo krivdo zaradi tihe potuhe, ki sta jo
dajala posamezniku, da je iz zmernega pitja napredoval v alkoholizem in iz al-
koholizma v neozdravljivi alkoholizem, preden sta kaj učinkovitega ukrenila
Strokovno delo v teh koordinatah pa je zelo težavno in občutljivo.
Z Janezom, 55-letnim delavcem, sem se srečal prvič pred tremi leti, nato le-
tos spomladi in pred nedavnim zopet.
Prvič ga je pripeljal njegov vodja, češ da je zadnje čase nenehno pijan in ne
more več delati, sicer pa da je bil zelo dober kvalificiran delavec in da je 20
let v podjetju. Ni se jim zdelo primerno, da bi ga obravnavali disciplinsko, saj
se je zapijal postopoma, z leti, tako da ni opazno kršil nobenih splošnih norm
dela in vedenja, ki so tam veljale. Pač pa bi mu bili radi pomagali. Njemu ni
šlo v glavo, samo grizel je ustnice. Nič ni steklo. Pogovor z njim, z ženo, z
odraslo samostojno hčerko je bil zaman: vse je bilo malodušno in strto, nekako
so rinili naprej, vdani v usodo.
Letos spomladi je onemogel v službi in doma, sledili so napadi vrtoglavice in
zgubljenosti, popolnoma je shujšal. V službi so znova pritisnili, naj se gre zdra-
vit zaradi alkoholizma. To mu je svetoval njegov zdravnik in tudi jaz sem se s
tem strinjal. S trmo je šel, v bolnišnici abstiniral, ko pa je bil v dnevni bolni-
ci, je spet pil. Iz bolnišnice za alkoholike je bil disciplinsko odpuščen. Vrtogla-
vica in zgubljenost sta se nadaljevali. Doma je ležal, žena mu je v skrbeh streg-
la. Iz službe so mi telefonirali: štirinajst dni ga ni bilo v službo, zdaj je prišel,
bolniške nima..
Spet smo se pogovorili, prišla sta oba z ženo: samo senca od človeka je še bil.
Povedal je, da mu zdravnik ne da bolniške, še pogovarjati se noče, ker je bil
disciplinsko odpuščen iz bolnice. Njegov terapevt v bolnici mi je rekel, da ga
bodo znova sprejeli v bolnico čez eno leto, če bo abstiniraL In vendar je ta člo-
vek res bolnik, alkoholni bolnik v skrajni fazi bolezni, tak kakršne sem videval
v Cukrarni nekoč. Z njegovim zdravnikom se sporazumeva o ireverzibilnosti in
- 30 -
nuji invalidske upokojitve, z alkoholikom in njegovo ženo pa pokramljamo o te-
žavah življenja od otroštva sem, o invalidskem postopku, ki ga čaka, in malo o
prihodnosti, ko bosta oba doma, upokojena.
Ko sta se poslavljala, je spustil ženo naprej, sam pa še malo postal. Nerodno
mu je bilo. Tedaj so mu - trmastemu, trdemu in surovemu gradbincu - oči
zalile solze in zahlipal je: "Ko sem bil pri vas spomladi, preden sem šel v bol-
nico, sem mislil, da ne veste nič, sedaj pa vidim, da ste edini, ki me razume.
Hvala!" Resničen je ljudski rek: Kjer ni, še vojska ne vzame! Popolnoma nobe-
ne alkoholične manipulacije ni bilo v besedah tega človeka, ki je po velikem
trpljenju in dolgotrajnem pitju prihajal na zadnjo postajo.
OPOMBE:
1.	Sistematična alkohološka literatura navaja poleg alkoholikov poseben razred
ireverzibilnih alkoholikov ali alkoholikov z neozdravljivimi in nepopravljivimi
okvarami. Zlepa pa ne najdemo ničesar izčrpnejšega o metodičnem ravnanju
s tem razredom alkoholikov. Razlog je zlasti ta, da je sistematična alkoho-
loška literatura medicinskega izvora, s tega vidika pa so simptomi ireverzi-
bilnosti razne bolezni, za katere velja enaka zdravstvena metodologija kot ta-
krat, ko niso povezane z alkoholikom. Nam pa gre tu za socialno ravnanje z
ireverzibilnimi alkoholiki, saj so le-ti tipično področje socialne oskrbe.
2.	Prim.: Ramovš J., Ko ni več pomoči..,, v: Delavska enotnost 44 (1985), Ljub-
ljana, 18. julij 1985, št, 28, str. 10, in Ramovš J., Dober delavec je bil,
zdaj pa je čisto propadel, v: Glas kolektiva, Ljubljana (Slovenija ceste Teh-
nika Obnova), januar 1985, št. 1, str, 13.
3.	Prim,: Despotovid A., Ignjatovič M., Fridman V., Alkoholizem, Niš (Biroteh-
nika) 1978.
4.	Prim.: Hudolin V., Bolesti ovisnosti, Zagreb 1977.
5.	Prim.: Willi J., Die Zweierbeziehung, Reinbek bei Hamburg (Rowohlt) 1978,
in Berne E., Spiele der Erwachsenen, Reinbek bei Hamburg (Rowohlt) 1967
(srbski prevod Koju igru igraš?, Beograd 1980).
6.	Prim.: Ramovš J., Boj za življenje družine, Celje (Mohorjeva družba) 1983,
str. 56-60. Zdaj sodelujem pri izdelavi vsebinskega programa za nov "poseb-
ni socialni zavod" te vrste, ki naj bi nadomestil Cukrarno in deloval stro-
kovno v okviru socialnega skrbstva.
- 31 -
7. Prim.: Hudolin V., in sodelavci, Dcjena invalidnosti 1 preostale radne spo-
sobnosti oboljelih od alkoholizma. Anali kliničke bolnice "Dr. Mladen Sto-
janovič, Zagreb.
Dr. Jože Ramovš, socialni delavec, Slovenija Ceste Tehnika,
Ljubljana
SKURNSKI SESTANKI STARSEV OTROK 2 EPILEPSIJAMI KOT
OBLIKA SAMOPOMOČI (I)
Marija Zdešar
Bolniki z različnimi dolgotrajnimi ali kroničnimi boleznimi ter ljudje s to ali
ono prizadetostjo so se v svetu in tudi pri nas organizirali v društva ali pa se
povezujejo v skupine, ki delujejo v okviru zdravstvenih in drugih ustanov. V ok-
viru teh organizacij, društev in skupin si vzajemno pomagajo pri prilagajanju
na bolezen ali nepopravljivo stanje pa tudi pri premagovanju številnih in raz-
ličnih težav in ovir v vsakdanjem življenju. Bolniki z epilepsijami do sedaj pri
nas niso imeli take organizacije, čeprav niso te v svetu nič neobičajnega in
opravljajo svojo humano in koristno vlogo v številnih deželah. Tudi pri nas bi
bilo treba ustanoviti tako organizacijo ali društvo, ki bi s svojo osnovno usme-
ritvijo in dejavnostjo zapolnjevalo občutno vrzel pri reševanju vsakdanjih pro-
blemov, težav in stisk, ki po svoji naravi presegajo delovno področje zdravnika,
epileptologa. Taka organizacija bi morala tudi vztrajno delovati v smeri spre-
minjanja sedanje miselnosti o nastanku in vzrokih epilepsije in predsodkov o
psihičnih sposobnostih in značajskih lastnostih bolnikov s to boleznijo. Odklo-
nilno stališče bolnikovega ožjega in širšega okolja je za vse, ki so zaradi epi-
lepsije posredno ali neposredno prizadeti, zelo boleče, žaljivo in krivično in po-
meni zanje eno najtežje premagljivih težav, saj pomeni zaznamovanost in izob-
čenje. To pa zelo ovira zdravljenje, prilagoditev na bolezen ter urejanje nor-
malnega in samostojnega življenja.
Sama imam že dolga leta epilepsijo. Prepričana sem, da moja neprijetna doži-
vetja in izkušnje, pa tudi radosti, ki so v neposredni zvezi z boleznijo, niso sa-
mo moje, pač pa so znane večini ljudi, ki jim je epilepsija del življenja. Več-
krat sem v zadnjih letih slišala za zamisel o tem, da bi se ljudje s to bolez-
nijo povezali, in želela sem si, da bi se tudi za nas ustanovilo nekakšno društ-
vo ali pa da bi se vsaj občasno srečevali, da bi se spoznavali, si medsebojno
pomagali in se spodbujali. Ob svojih obiskih na Univerzitetni pediatrični klini-
ki v Ljubljani (v nadaljnjem besedilu UPK) se mi je porodila misel, da bi razis-
kovalno spremljala sestanke staršev epileptičnih otrok, z namenom da bi ugo-
tovila, s kakšnimi težavami se srečujejo, kako vplivajo ti sestanki nanje in kak-
šna je njihova pripravljenost za medsebojno povezovanje.
- 33 -
Ce bi se izkazalo, da so srečanja staršev uspešna oblika reševanja nemedi-
cinskih problemov, povezanih z epilepsijo, bi te oblike razvijali naprej in jih
skušali v praksi širše uveljavljati. Kratkoročni namen teh srečanj je seveda
bil, da bi se ti starši imeli možnost sestati, se med seboj seznaniti, se sproš-
čeno in odkrito pogovoriti o težavah, ki se pojavljajo kot neposredna ali po-
sredna posledica epilepsije in življenja z njo.
Problem
V raziskavi sem želela ugotoviti in proučiti probleme staršev otrok z epilepsijo,
opazovati dinamiko odnosov v njihovih skupinah, preveriti ustreznost skupinskega
dela, odzivnost staršev na to obliko dela in motiviranost staršev za organizacijo
samopomoči oziroma za samoorganiziranje. Domnevala sem, da se bo vedenje
staršev v skupini razlikovalo glede na težo prizadetosti njihovih otrok in glede
na trajanje njihovega soočanja z epilepsijo v družini.
Metodologija
Vrsta raziskave:
Raziskava je pretežno kvalitativna, eksplorativna in ima značaj poglobljene ana-
lize štirih primerov skupin staršev otrok z eno od epilepsij.
Populacija:
Zajeli smo štriri skupine staršev, katerih otroci, v starosti od 8 do 18 let, ima-
jo eno od epilepsij. Vsi so iz ljubljanske zdravstvene regije in evidentirani na
Univerzitetni pediatrični kliniki v Ljubljani v Centru za epilepsijo. Prvo skupino
so sestavljali starši, katerih otroci so v letu raziskave doživeli prvi epileptični
napad (ne glede na obliko napadov). Na sestanek je bilo vabljenih 25 staršev,
udeležijo se ga je 12. Drugo skupino so sestavljali starši, katerih otroci imajo
poleg epilepsije še diagnozo duševna manjrazvitost. Vabljenih je bilo 22 staršev,
sestanka se jih je udeležilo H. Tretjo skupino so sestavljali starši otrok s par-
cialno kompleksno epilepsijo. Vabljenih je bilo 22 staršev, sestanka se je ude-
ležilo 11 staršev. Edino v tej skupini niso bili vsi starši iz ljubljanske regije. Ce-
- 34 -
trto skupino so sestavljali starši, katerih otroci imajo parcialno motorično in
generalizirano primarno epilepsijo.
Zbiranje podatkov:
Osnovni vir podatkov je bilo opazovanje z udeležbo. Udeležila sem se sestankov
treh skupin, o četrtem sem se poučila iz zapisnika zdravnika nevropediatra, ki
je vodil sestanek. Med sestankom samim si nisem nič beležila, ampak sem le
pozorno poslušala. Takoj po končanem srečanju, ko so udeleženci odšli, pa sem
po spominu zapisala potek sestanka. Na začetku vsakega srečanja sem se pred-
stavila kot bodoča socialna delavka in povedala, da imam tudi sama epilepsijo.
S tem sem jim želela nakazati, da je možno kljub nekaterim omejitvam živeti
srečno in ustvarjalno. Sicer pa v pogovoru skoraj nisem sodelovala ali vanj po-
segala. Vsaka od teh skupin se je na mojo prisotnost odzivala malo drugače. Da
jih ne moti, ker sem bila z njimi in poslušala, nasprotno, da sem dobrodošla,
sem Čutila pri skupini staršev, katerih otroci imajo poleg epilepsije še diagnozo
duševna manjrazvitost (2. skupina) in pri skupini staršev otrok, ki imajo parci-
alno kompleksno epilepsijo (3. skupina). Opazila sem, da so se posamezni star-
ši med pogovorom z nekakšnim zaupanjem obračali tudi name. Ta njihova dobro-
hotna prijaznost in upoštevanje sta mi mnogo pomenila, saj sem razbrala, da
starši čutijo, da jih razumem ali vsaj skušam razumeti; da so mi težave sooča-
nja z epilepsijo in prilagajanjem nanjo znane; da sem ena od njih, ker sem šla
skozi podobne krize in doživela podobne težave. S svojo prisotnostjo sem jih sku-
šala opogumiti.
Poleg spremljanja sestankov sem iz dokumentacije dobila podatke o diagnozi, in
točne naslove staršev. V ta namen sem uporabljala ambulantno knjigo in karto-
teko nevrološkega oddelka UPK.
Analiza:
Rezultate raziskave predstavljajo podrobni opisi skupinskih srečanj (sestankov),
ki jim sledi kvalitativna analiza in interpretacija, v kateri sem skušala izposta-
viti posamezne teme, probleme, načine reagiranja na to obremenilno situacijo
pa tudi značilnosti poteka sestankov in odnosov med starši na sestanku.
- 35 -
Način vodenja sestankov:
Pogovor v skupini je bil načrtovan kot demokratično voden ob enakopravnem
sodelovanju vseh navzočih staršev.
Otroci in starši 2. in 3. skupine so bili leta 1984 zajeti v raziskavo z naslovom
"Psihosocialni problemi otrok z epilepsijami". V tem okviru je bila otrokom in
staršem nudena psihosocialna individualna diagnostična in svetovalna pomoč, po
potrebi pa so bili napoteni v razne oblike terapije in strokovne pomoči. Po uvod-
nem nagovoru zdravnika nevropediatra in po kratki predstavitvi sodelujočih stro-
kovnih delavcev, je bil pogovor sprva usmerjen, a je navadno prešel v bolj ne-
strukturirano obliko. Zdravnik, ki je vodil pogovor, je zbranim staršem približno
takole pojasnil namen srečanja: "Na današnje srečanje smo vas povabili z na-
menom, da bi se vi starši med seboj spoznali in se med seboj pogovarjali o raz-
nih težavah, problemih, ki se pojavljajo kot nemedicinska posledica soočanja z
epilepsijo in kot posledica adaptacije nanjo, o težavah, ki sčasoma začenjajo
vplivati na razna področja vašega osebnega in družinskega življenja. Prav tako bi
bilo zanimivo slišati, kako je na vas in na ostale člane družine vplivalo dejstvo,
da ima vaš otrok epileptične napade; kako ste na to reagirali kot posameznik;
in kako vaša družina kot celota; kako ste se in se še privajate; kako se sedaj v
novi življenjski situaciji vključujete v družbeno okolje; kakšna je sedaj kvaliteta
odnosa okolja (bivanj skega, šolskega, delovnega) do vašega otroka, do vas kot
staršev, do vaše družine kot celote ipd."
Rezultati: Opisi skupinskih sestankov
1. SKUPINA: Starši, katerih otroci so v tem letu doživeli prvi epileptični na-
pad
a) Zunanji okvir
Razgovor je potekal v predavalnici Univerzitetne pediatrične klinike 4. okt. 1985
z začetkom ob 16.30 uri in je trajal uro in pol. To skupino so sestavljali starši,
katerih otroci so v tem letu doživeli prvi epileptični napad in imajo dobro defi-
nirano obliko epilepsije in so zato pacienti Centra za epilepsijo UPK; vsi so iz
- 36 -
ljubljanske zdravstvene regije. Otroci so stari od 3 do 18 let. Vodja srečanja
je bil nevropediater epileptolog. Prisotnih je bilo pet psihologinj, med njimi
dve iz UPK in dve iz SC tervišji nevrofiziološki asistent. Od povabljenih 25 star-
šev se je vabilu odzvala dobra tretjina, starši 10 otrok, skupno 12 ljudi ali 40%
vseh staršev.
b) Potek sestanka
Sestanek se je začel točno ob napovedanem času. Tako .pri sodelavcih tima kot
pri starših je bilo čutiti neko negotovost, ki pa je bila čisto razumljiva, kajti,
lahko si je zamisliti tako srečanje, sestaviti ter odposlati ustrezna vabila, drugo
pa je, kako voditi sestanek tako, da bi se vsi prisotni lahko vključili v pogovor.
Takoj na začetku smo stole razvrstili v primerno velik krog in posedli nepome-
šano - starši skupaj v enem delu kroga, strokovni sodelavci pa v drugem delu.
Starši so se oglašali kar po vrsti, kot so sedeli. Prvi se je oglasil oče 4-letne-
ga fantka in potožil zaradi sinove pretirane in neobičajne živahnosti. Ob posku-
sih staršev, da bi ga malo "utišali", umirili njegovo razigranost, se je pri otro-
ku pojavila kot obramba močno povečana agresivnost, česar pred zadnjo spre-
membo terapije (medikamentozne) ni bilo opaziti, vsaj v tolikšni meri ne, da
bi bilo moteče za druge. Oče je želel pojasnilo in nasvet glede omenjene spre-
membe sinovega vedenja. Sam si jo razlaga kot stranski učinek delovanja pred-
pisanih zdravil. Iz njegovih številnih vprašanj o medikamentozni terapiji je bilo
lahko razpoznati veliko željo in potrebo po tehtnih informacijah o vsem, kar je
v neposredni zvezi z epilepsijo.
Podobno si je pojasnila o delovanju in učinkovanju zdravil za preprečevanje epi-
leptičnih krčev želela mati 9-letne deklice. Opisala je hčerine napade, njeno
sedanje vedenje in sprejet ost v šoli. Do sedaj glede slednjega niti deklica niti
njeni domači ne občutijo nobenih težav, nerazumevanja ali celo odklanjanja Po-
tožila pa je, da je hčerkino zdravilo v obliki kaplic in zato skrajno neprimerno,
da bi ga jemala npr. opoldne v šoli.
Nato se je oglasila mlajša mati s pripombo, da epilepsija njene hčerke sploh
ni tako opazna in moteča, kot o kateri je pravkar slišala.
- 37 -
Poleg nje sta sedela mlada starša triinpolletne deklice, ki je bila lani spomla-
di hospitalizirana zaradi suma, da gre za epilepsijo. Se sedaj sta bila polna ne-
prijetnih vtisov in doživetij v zvezi s potekom hčerkinega prvega in naslednjih
epileptičnih napadov, njuno reakcijo na napad, prepoznavanjem javljajoče se bo-
lezni in reakcijo na potrjujoči se sum, da je z njunim otrokom res nekaj naro-
be. Obenem sta se zavedla skrajne nepoučenosti o vzrokih in poteku epilepti-
čnega napada, o vrstah ter oblikah epilepsij. Prav tako nista nič vedela o po-
trebnih pregledih in preiskavah. Močno ju je zabolela neprijaznost zdravnice in
sestre, ko sta se predolgo zadržala na obisku pri bolnem otroku. Predlagala sta,
da bi v času otrokovega bivanja v bolnišnici starši smeli biti več časa pri otro-
ku, da bi nanj popazili, se z njim igrali. Posebno tedaj bi lahko nanj pazili in
mu krajšali dolge ure, kadar je po preiskavi nujno potrebno strogo ležanje, lah-
ko bi ga negovali in s tem sestram po svojih močeh olajšali naporno delo. Te-
mu je pritrdilo več prisotnih staršev. Omenjeni predlog in pripombe v zvezi z
odnosom osebja UPK do staršev hospitaliziranih otrok si je psihologinja zabele-
žila; zdravnik pa je staršem pojasnil nekatere objektivne okoliščine, ki pogoju-
jejo omenjene nepravilnosti, vendar jih ne opravičujejo, npr. časovna in tudi
prostorska stiska. V času, ki je odmerjen za ambulantno obravnavo vsakega po-
sameznega otroka lahko da zdravnik le golo medicinsko informacijo o otroko-
viii zdravstvenih težavah in osnovna pojasnila o mentalno-higienskih zahtevah ter
nekaterih omejitvah, ki jih običajno postavlja pred nas življenje z epilepsijo.
Ne more pa jih poučiti o rizičnih faktorjih, o zdravem in kljub epilepsiji čim'
bolj normalnem načinu življenja, o raznih sredstvih za preprečevanje epileptič-
nih krčev oziroma napadov, nujnosti rednega jemanja predpisane terapije, o
možnih stranskih učinkih zdravila (nezainteresiranost, zaspanost, pretirana živah-
nost, neobičajno hitra rast otroka, neznosna agresivnost ipd.). Ker staršem vse-
ga tega ni mogoče povedati v odmerjenem času, se ne zmanjšata njihov strah
in nezaupanje v pravilnost postavljene diagnoze.
c) Interpretacija in analiza:
Starši, ki so se odzvali vabilu, so se mi zdeli na začetku, ko sem vstopila v
prostor, zelo resnobni in zadržani. Sedeli so v sobi, tiho, vsak s svojimi misli-
mi, težavami in s številnimi vprašanji, v nekem neizrečenem upanju in priča-
kovanju, da jim bo to srečanje prineslo odgovore in razblinilo številne dvome
- 38 -
o marsičem, kar jih vznemirja in skrbi v zvezi z otrokovo epilepsijo. Zadržani
in nesproščeni so bili tudi drug do drugega. To razpoloženje in njihovo pasivno
čakanje me ni presenečalo. Njihov otrok in z njim oni sami so namreč v tem
letu doživeli prvi epileptični napad in so torej šele na začetku drugačne, nena-
doma jim vsiljene poti, ko v njihovo dokaj urejeno in mirno življenje vdira ne-
kaj, kar jim je bilo doslej nepoznano; neka skrivnostna sila, nasproti kateri se
počutijo popolnoma nemočni. Njihov sum, da je z njihovim otrokom vendarle
nekaj narobe, postaja težka resničnost, katere pa v svoji razdvojenosti za sedaj
še ne morejo sprejeti. So pred krutim dejstvom, da bo morda nujno potrebno
kot del otrokovega in njihovega osebnega in družinskega vsakdana sprejeti tudi
epilepsijo. Ta pa je za razliko od številnih drugih, predvsem somatskih bolezni,
pomenila in še pomeni nekaj neznanega, kar vzbuja v ljudeh strah, in občutek
nemoči. V socialnem pogledu pa epilepsija za prizadeto osebo in njene doma-
če pomeni stagnacijo ali celo degradacijo na vseh področjih osebnega, družin-
skega in družabnega življenja. Zaradi vsega tega in zaradi nenaklonjenega in
skrajno primitivnega mišljenja socialnega okolja o epilepsiji ter pod tem vpli-
vom nastalega sramu zaradi te bolezni v družini, jo prizadeti sam in njegovi
domači spretno prikrivajo, seveda če je to sploh možno. Zaradi tolikšnega bre-
mena, ki ga spremlja še nezaupanje v zdravnika oziroma v točnost postavljene
diagnoze, upajo in pričakujejo, da bodo od zdravnika kot nekakšnega čudodel-
nika morda prav danes slišali odrešilni odgovor, namreč, da gre - seveda sa-
mo v njihovem primeru! - za pomoto pri diagnozi.
Zaradi opisanega doživljanja in zaradi prej omenjenih okoliščin, v katerih dela-
jo zdravniki v nevrološki ambulanti UPK, se je naše srečanje - kot smo priča-
kovali - sprevrglo v podaljšek ambulantnega dela. Je pa še en zelo pomemben
razlog. Ti starši so šele v prvi fazi soočanja z epilepsijo in so še preveč pri-
zadeti, da bi se ob vsem, kar zaradi otrokove epilepsije doživljajo, zmogli ozre-
ti okrog in spoznati, da niso edini, ki imajo otroka z epilepsijo, ampak da je
takih še mnogo; neprimerno več, kot bi si nepoučen človek predstavljal. Toliko
je še vprašanj in nejasnosti v zvezi z epilepsijo, na katera želijo zdravnikov od-
govor! Skratka: ti starši novi življenjski situaciji še niso kos do tiste mere, da
bi v sebi začutili notranjo potrebo, da bi se od svojih težav, obrnili k sočloveku,
ki ima podobne težave. Ce bi se zmogli odpreti drug drugemu in vzajemno de-
lovati, bi lahko skupni problem odpravili ali pa vsaj omilili. Ker pa tega kora-
- 39 -
ka še niso sposobni napraviti, se v doživljanju prihajajoče bolezni počutijo tako
strašno sami in predvsem nerazumljeni ter razdvojeni v vztrajnem odklanjanju
resničnega dejstva, da gre za epilepsijo.
Prav zaradi tega so starši te skupine pokazali precej medlo in v veliki meri
vljudnostno zanimanje, ko je zdravnik spregovoril o možnostih, da bi se v pri-
hodnje še lahko organizirala podobna srečanja staršev, če seveda oni to želijo.
Ce se spomnim na leta, ko sem sama doživljala pdo bne krize, soočanje z epi-
lepsijo, prilagajanje nanjo, ko sem imela za zdravnika vedno ogromno vseh mo-
gočih vprašanj in sem se sploh z epilepsijo zelo intenzivno in mnogo ukvarjala,
spoznavam, da so tudi pri teh starših na našem srečanju prevladovale predvsem
"začetniške" teme in dileme. Zaradi številnih vprašanj brez konca, ker so se
ukvarjali le s "svojo" epilepsijo, ta skupina ni mogla delovati dinamično, kon-
struktivno in zanimivo za vse prisotne starše, predvsem pa ne splošno poučno.
Vsak od staršev se je s svojim ozko osebnim vprašanjem dosledno obračal le na
zdravnika, samo od njega so vsi pričakovali želeni odgovor. Skoraj nikoli se ni-
so obrnili na katero od prisotnih psihologinj in še manj na katerega od staršev,
ki je bil pred tem opisal podoben problem. Torej tu ni bilo govora o kakem
skupnem iskanju rešitev. Skupno pa je bilo zanimanje staršev za način vzgoje,
predvsem glede popuščanja otroku z epilepsijo. Zdravnik je odločno svetoval, naj
s temi otroki ravnajo enako kot z zdravnimi oziroma enako zahtevno kot pred
pojavom bolezni; to velja glede malih zadolžitev pri hišnih opravilih, šolskih ob-
veznosti, lepega vedenja.
Druga stvar, ki je veljala za vse in je velikega pomena za nadaljnje življenje z
epilepsijo - tako otroka kot njegovih staršev - je dejstvo, da težav z okoljem,
vsaj za sedaj, še nimajo. To je velik napredek v odnosih zdravih do oseb, ki
imajo epilepsijo, kajti pred približno 15 ali 20 leti je bilo v tem oziru drugače,
bolj boleče za prizadete. Vendar pa vseeno dvomim, da bi se to vzpodbudno
ugotovitev o odnosu okolja do teh bolnikov smelo posplošiti.
Tretje, kar sem opazila je bilo veliko zanimanje za razne razloge in opise me-
dicinskih značilnosti ter težav pri otrocih z epilepsijami: o vzrokih epilepsije, o
poteku napadov, o načinih delovanja medikamentozne terapije, njenih možnih
stranskih učinkih ter načinih ter znakih javljanja. Izrazili so tudi strah pred
- 40 -
zdravili za preprečevanje epileptičnih krčev oziroma napadov, ker imajo po nji-
hovi domnevi ta zdravila tudi toksičen učinek na otrokov razvijajoči se organi-
zem. Vsi starši v tej skupini so, zavedajoč se svojega nepoznavanja vsega, kar
je v zvezi z epilepsijo, poudarjali veliko potrebo po izčrpnih in laiku razjmljivih
informacijah o vsem, kar je v zvezi z boleznijo.
Ker so starši kritizirali odnos osebja na nevrološkem oddelku, je bil zdravnik,
ki je vodil sestanek, prisiljen vedno znova omenjati že navedene objektivne oko-
liščine, ki pogojujejo nezaželene situacije. Zdelo se mi je zelo umestno, ker je
med drugim omenil, da je tudi oh kot oče spoznaval ter doživljal podobne te-
žave in neprijetnosti, ko je imel svojega otroka v bolnišnici. Starše je vzpodbu-
dil, da bodo le s svojimi pripombami in predlogi pomagali njemu in sebi oziro-
ma svojim otrokom, da se bodo začele ugotovljene nepravilnosti tudi odpravlja-
ti. Ta osebni pristop in podobna izkušnja sta prizadete starše precej pomirila
in ublažila ostrino in čustveni način kritiziranja, obenem pa je bila premagana
pri starših prisotna bojazen, da utegne tisto, kar bodo tu negativnega povedali,
"škoditi" njihovemu otroku.
S tem v zvezi se mi poraja domneva, da so bili ti starši kritično razpoloženi
tudi zato, kerso to bili starši majhnih otrok in so se prav zaradi otrokove bo-
lezni prvič srečali z bolnišnico. Pričakujejo, da bodo tudi drugi njihovemu otro-
ku posvečali čim večjo skrb, in pozornost. Skratka: ne zaupajo sestram. Ravno
zato opazijo številne pomanjkljivosti glede zadovoljevanja otrokovih čustvenih,
psiholoških, materialnih, socialnih, medicinskih ter varstvenih potreb njihovega
otroka pri večini tu službujočih sester. Njihovo pretirano subjektivno in prestro-
go ocenjevanje kvalitete dela bolnišničnega osebja nujno poraja konflikte in ob-
čutek nerazumevanja ter podcenjevanja prizadevanj - tako pri sestrah in zdrav-
nikih kot pri starših. V vlogi staršev bolnega otroka postanejo le-ti ob mučnem
soočanju z novo situacijo in zaradi spremljanja otrokovega trpljenja zelo občut-
ljivi in zato epilepsijo in vse, kar je z njo v zvezi, doživljajo izredno boleče. Te-
mu občutju pa se običajno pridruži še občutek lastne krivde za otrokovo bole-
zen ali pa pride pri starših do razočaranja v njihovih pričakovanjih, skritih žel-
jah glede otrokove uspešnosti (v šoli, poklicu, na družbeni lestvici itn.), ki jih
gojijo že ob majhnem otroku.
-Al-
ej) Sinteza ugotovitev o sestanku skupine
Na osnovi omenjenih vtisov in spoznanj menim, da so starši, katerih otroci so
v tem letu doživeli prvi epileptični napad, najprej in predvsem zelo potrebni iz-
črpnega individualnega pogovora z zdravnikom - nevropediatrom, da bi jim ta s
potrpežljivim odgovarjanjem na številna vprašanja razpršil dvome in nezaupanje.
Staršem je potrebno dati časa. Prav tako je nujno potrebno usmerjati njihova
prevelika oziroma nerealna pričakovanja in prepričanje, da gre samo za začas-
no motnjo. Zdravnikova naloga je, da obzirno nakazuje morebitno možnost, da
njihov otrok po zdravnikovih izkušnjah, znanju in glede na rezultate pregledov
ter izvedenih raziskav, upoštevajoč še vrsto in obliko otrokovih epileptičnih na-
padov, žal spada med približno 30 % otrok oziroma oseb z epilepsijami, katerim
je usojeno, da se bo treba z epilepsijo pač sprijazniti in jo sprejeti kot del svo-
jega življenja, se naučiti z njo, in z omejitvami, ki jih terja, živeti čimbolj nor-
malno, srečno ter ustvarjalno.
Svetovalna, medicinska in preprosto človeška pomoč zdravnika nevropediatra je
potrebna otroku in njegovim staršem ves čas zdravljenja, t.j. soočanja z bolez-
nijo in v procesu adaptacije nanjo. V življenju slehernega otroka pa v procesu
njegovega psiho-fizičnega razvoja nastopajo tudi nekatera obdobja, ki so odločil-
na za nadaljnjo usmeritev življenja in razvijanje tistih njegovih sposobnosti, ta-
lentov, spretnosti ter zanimanja, ki ga še posebno veselijo. Tu mora biti zdrav-
nikova pomoč še posebno intenzivna, res vsestransko utemeljena in mora upošte-
vati otrokovo zdravstveno situacijo in prognozo ter otrokove interese. Tu mislim
na čas vstopa v šolo, obdobje odločanja za nadaljnje šolanje oziroma izbiro po-
klica, katerega delovno mesto in področje bi osebi z epilepsijo nudilo relativno
varnost pri opravljanju dela. Kasneje je tu pri fantih problem služenja vojaške-
ga roka; pri obeh spolih pa želja po opravljanju vozniškega izpita. Pomemben
mejnik v življenju vsakega človeka je čas ko si človek zaželi prijatelja in lastne
družine. Do tega obdobja, nekako do 20. leta, ko se mladostnik skoraj osamo-
svoji, naj bi segala pomoč nevropediatra otroku z epilepsijo in njegovim staršem.
Je pa ravno ta čas najbolj razgiban, poln sprememb, kriz in prilagajanja na do-
gajanja v sebi in v okolju, v katerem mladostnik živi. Mnenja sem, da je nevro-
pediatrova naloga, da otroka z epilepsijo pravilno vodi, se mu posveča ter mu
. 42 -
pomaga kot človek in kot strokovnjak, res odgovorna in izredno težka, kajti gre
za človeka, odločitve, za njegovo življenjsko usmeritev, ki ga bo v odrasli dobi
potrjevala in osrečevala, obenem pa mu služila kot temelj za poklicno in ustvar-
jalno uspešnost, kot neizčrpen vir osebne in družinske sreče ter zadovoljstva, kar
mu je dosegljivo kljub dejstvu, da je kot otrok in kasneje kot mladostnik moral
v prizadevanja za dosego omenjenih ciljev vložiti precej več volje in moči kot
njegovi zdravi vrstniki, obenem pa se razumno in brez samopomilovanja podredi-
ti nekaterim nujnim zahtevam in omejitvam, kajti brez upoštevanja teh zdravljen-
je epilepsije ne more biti uspešno, življenje z njo pa niti varno niti znosno.
Za otroka, ki ima epilepsijo, in za njegove starše je izredno pomembno, da je
družina skladna, povezana, da otrok v njej najde ljubeče in razumevajoče star-
še, topel dom, kamor vedno rad prihaja, kajti ta mu pomeni varno zatočišče; tu
je njegov delovni kotiček, kraljestvo domišljije, doživljajev. Starša pa naj bi bila
v pogledih na življenje glede vzgojnih metod in ciljev vedno enotna, v medseboj-
nih odnosih pa v močno oporo drug drugemu in otrokom, zgled iskrenega prija-
teljstva in medsebojne pomoči, da bodo kljub nelahkim preizkušnjam, ki jih pri-
naša epilepsija, ostali močni in potrpežljivi, optimisti. "Med starši pfed začet-
kom srečanja ni bilo interakcij. Odhajali pa so v manjših skupinah in se med
seboj pogovarjali." (Ravnik, 1985.)
2. SKUPINA: Starši duševno manjrazvitih otrok z epilepsijo
a) Zunanji okvir
Razgovor je potekal v predavalnici Univerzitetne pediatrične klinike 5. okt. s
pričetkom ob 9. uri in je trajal uro in pol. To skupino so sestavljali starši,
katerih otroci imajo poleg epilepsije - ne glede na trajanje te bolezni - še
diagnozo: duševna manjrazvitost; imajo dobro definirano obliko epilepsije in so
zato pacienti UPK; vsi so iz ljubljanske zdravstvene regije: starost teh otrok
je od 8 do 18 let. Vodja tega srečanja je bil nevropediater epileptolog, kot
strokovni sodelavci pa so bili prisotni: psihologinja in višji nevrofiziološki asis-
tent. Od povabljenih staršev (22) se jih je vabilu odzvala polovica, starši 9 ot-
rok, t.j. 11 po številu (41 % vabljenih).
- 43 -
b) Potek sestanka
Pri tej skupini staršev je bilo čutiti manj začetne zadrege in negotovosti, ker
so ti starši in njihovi otroci z epilepsijami bili zajeti v obširno raziskavo leta
1984, imenovano "Psihosocialni problemi otrok z epilepsijami", in bili v njenem
sklopu vsi obširno obravnavani ambulantno, pred tem tudi hospitalno diagnosti-
cirani. Istočasno jim je bila nudena vsestranka strokovna pomoč. Domnevno so
torej ti starši, katerih otroci so tudi duševno manj razviti, imeli približno pred-
stavo o namenu, ciljih terpoteku našega srečanja To jim je bilo obljubljeno že
pri raziskavi leta 1984; za njene rezultate ni vprašal nihče (dr. Ravnik, 1985).
Za lažje razumevanje kasnejšega navajanja raznih težav staršev te skupine naj
dodam še, da so njihovi otroci že na pogled precej drugačni od drugih otrok z
epilepsijami oziroma od zdravih vrstnikov, poleg tega pa so dostikrat za okolje,
v katerem živijo, preprosto nemogoči: so zelo moteči, neposlušni, ob najmanj-
šem nasprotovanju prisotnih pa skrajno agresivni, skratka: nevzgojjivi. Razume
se, da ta neprijetna lastnost v vsakem okolju izzove ustrezne reakcije, ki se
kaj hitro lahko razvijejo v globlje in dolgotrajnejše konflikte; to pa težo bre-
mena bolezni staršem še dodatno otežuje in se počutijo vedno znova prizadeti
in nerazumljeni.
Stoli v predavalnici so bili še od srečanja prejšnje skupine urejeni v primerno
velik korg. Prvi je spregovoril vodja srečanja in prisotnim staršem izrekel pri-
jazno dobrodošlico in se jim zahvalil, ker so se vabilu odzvali. Po predstavljan-
ju, ko je vsak od navzočih sodelavcev povedal svoje ime, poklic in področje po-
klicnega ukvarjanja, je vodja staršem predlagal, da se tudi oni predstavijo, ven-
dar so to odklonili, rekoč, da jih prisotni strokovni sodelavci pač poznajo. Na
vprašanje zdravnika, če se morda med seboj poznajo oziroma če so se že kdaj
kje drugje srečali, so vsi odgovorili nikalno, tudi člani Društva za duševno manj
razvite.
Zdravnik je zbranim staršem na kratko spregovoril o namenu in ciljih razgovo-
ra in jih povabil, da spregovorijo o vsem, kar jih muči, vznemirja in skrbi v
zvezi 2 otrokovo epilepsijo in posrednimi in neposrednimi posledicami za njiho-
vo življenje.
- kh -
In spet so se oglašali po vrsti, kot so sedeli. Zelo značilen primer duševno
manj razvitega otroka z epilepsijo je 17-letni fant, ki je umsko prizadet do
te mere, da je bil vseskozi izredno težko vzgojljiv. Njegova mati, ki je za-
radi tega že precej živčna in psihično utrujena, je naštevala več problemov,
ki jih ima s fantom samim in z okoljem, v katerem se ta giblje. Veliko po-
trpljenja jo vedno znova stane njegova skrajna neposlušnost, ki se kaže tudi
v njegovem odnosu do vaščanov, sosedov. K nerazumevanju fantove težave pa
prispeva svoje nepoznavanje bolezni kot take in njenih značilnosti pri zdravih
in pa preprosta zamisel zdravih, da bi oni znali prav ravnati in ga uspešno
vzgajati. Tu se je oglasila psihologinja in mater obzirno spomnila, da jo je
vsakokrat svarila, ker fantu že vseskozi preveč popušča in na to je mati re-
agirala z očitno užaljenostjo. Na to in na svoj del odgovorne vzgoje je ta ma-
ti začela prepozno misliti. Fantova svojeglavost sega na vsa področja njegove-
ga življenja, predvsem na področje navad. Težko je, ker je prišel s spanjem
iz običajnega reda. Manjkajoči spanec pa nadomešča tudi tako, da spi kadar-
koli podnevi, da bedi pozno v noč, da omaga v službi, kjer dela polovični de-
lovni čas. Seveda je jasno, da je tu spričo te navade sodelavcem težko ostati
razumevajoč. Reagiranje fantovih sodelavcevin nadrejenih pa mati ožnačuje kot
nepotrpežljivost z bolnikom, nerazumevanje. Mati toži, da je nihče ne razume,
da je pri fantu res težko ali skoraj nemogoče doseči spremembo v vedenju
ter dosedanjih življenjskih in delovnih navadah. Povedala je tudi, da ima vedno
težave, kadar fant potrebuje pomoč kakega specialista, saj ga ne sprejmejo ne
v ambulanto za odrasle niti v ambulanto za otroke; druga drugi si takega bol-
nika pošiljata. Kam torej spada?! Mati je zastavila vprašanje glede plačevanja
participacije za zdravila in druge medicinske storitve v primeru epilepsije, obe-
nem pa je predlagala, da bi bilo zelo umestno, da bi zdravniki (splošni in nev-
rolog) na vsako napotnico vedno napisali, da gre pri tej osebi za duševno manj-
razvitost; s tem bi bilo zdravstvenim delavcem marsikaj povedanega oziroma
olajšano ravnanje z osebo, ki ima to diagnozo. Te tri teme so vse prisotne star-
še močno zanimale.
Zraven te žene je sedela preprosta kmečka mati 13-letnega fanta; njen fant
ima precejšnje težave, ker ga sošolci absolutno odklanjajo, mu nagajajo s tem,
da mu podstavljajo noge, in ga ignorirajo. Ima pa ta fant po pripovedovanju
matere veliko zaupanje v svojega zdravnika.
- 45 -
Za njo sta spregovorila oče in mati 9-letne deklice. Oba sta se v svojem pri-
povedovanju osredotočila predvsem na opisovanje njune reakcije ob hčerkinem
prvem napadu epilepsije. Tega sta si razlagala le kot trenutno slabost, ne pa
kot težavo, ki jo bo nujno potrebno sprejeti, jo zdraviti in se nanjo pač pri-
vaditi. Oba starša sta poudarjala svoje spoznanje pri vzgajanju duševno manj
razvite hčerke, kako zelo nujno je potrebna in pomembna materina in očetova
skladnost v odnosu do vzgojnih metod in ciljev, njune doslednosti pri njih; da
tudi strogost očeta in materina - še sprejemljiva - popustljivost. Povedala sta
še, da je pri teh otrocih za njihov psihični in intelektualni razvoj še posebno
pomembno, da živijo v urejeni in popolni matični družini, kjer mu starša nudi-
ta čim več ljubezni, ga razumeta in se z njim res mnogo ukvarjata. Le tu bo
mogel do neke mere dojeti starša kot moškega in žensko, njuno različnost na
poti k enemu in istemu cilju; morda bo celo mogel dojeti, da se oba med se-
boj lepo dopolnjujeta in da prav na področju vsestranske vzgoje ob pomoči ozi-
roma svetovanju zdravnika, psihologa najdeta tisto pravo pot, način, ki je za
otroka najboljši. Kljub dejstvu, da vesta, da je z otrokom nekaj narobe, pravita
starša, pa sta trdno prepričana, da je nujno, da oba ostajata v svojih naravnih
spolnih vlogah. Za otroka in njegove čustvene potrebe naj oče ostane moški, ki
je po svoji naravi včasih kar grob v svoji nepopustljivosti, razumarski, dosleden,
mati pa naj ohrani svojo prirojeno žensko naravo : nežnost, čustvenost in pri-
pravljenost popuščati. Povedala sta tudi, da deklica doma pove, da predpisa-
nega zdravila proti epileptičnim napadom oziroma krčem v zavodu ne dobiva
redno. Podobne izkušnje imajo tudi drugi starši. Psihologinja si je zabeležila tu-
di to pripombo, z namenom, da bo klinika posredovala glede neupoštevanja pred-
pisane terapije v zavodih.
Oče duševno manj razvite deklice se je pritožil, da mu ni nihče od zdravnikov,
h katerim je deklico vodil zaradi duševne manjrazvitosti, omenil možnosti, da
bi se lahko glede na rezultate raziskav in izkušenj pri otroku sčasoma pojavila
še epilepsija. Oče je menil, da so po njegovem mnenju zdravniki to slutili, za-
kaj bi sicer toliko spraševali za morebitne napade. Zaradi popolne nepripravlje-
nosti na to možnost sta oba z ženo ob prvem hčerkinem napadu doživela mo-
čan šck, kajti težko je bilo spoznanje, da se je prvi nepremagljivi zdravstveni
težavi pridružila še ena, ki prav tako zna ostati za vedno. Takšen očitek velja
vsem, ki so pristojni, da staršem bolnih otrok posredujejo resnico o zdravstve-
- 46 -
nem stanju in o predvidevanju nadaljnega razvoja bolezni, motnje pri otroku. Tu-
di ta oče je predlagal, naj bi se na napotnice za specialiste vedno pisala tudi
diagnoza umska manjrazvitost; za vse bi bilo tako mnogo laže. Temu so takoj
pritrdili ostali starši. Enakega mnenja so bili njegovemu predlogu, da bi bilo ze-
lo koristno in zaželjeno, če bi zavodi, vrtci in šole s prilagojenim programom
duševno manj razvite otroke že kot majhne navajali na večjo samostojnost glede
čim bolj samostojnega obiskovanja nekaterih nujnih osnovnih uradov, trgovin, da
se bodo otroci tudi kasneje v življenju, ko bodo starši obnemogli, lahko sami za
silo znašli. Omenjene potrebe pri ravnanju z duševno manj razvitimi otroki in
pri vzgojnih prizadevanjih z njimi ti starši spoznavajo in občutijo vsak v svojih
izkušnjah in ob premišljevanju o otrokovi brezizhodni in trpki prihodnosti, o ča-
su, ko jih ne bo več... Tudi njihov otrok doma pove, da v zavodu ne dobiva red-
no zdravil.
Zatem je spregovorila mati deklice v predpubertetni starosti. Njeni napadi epi-
lepsije so atipični; kot pove mati, so hčerkini napadi skoraj neopazni in zelo
nemoteči. Zaenkrat ne deklica ne družina kot celota ne občutita nobenih težav
(socialnih, psiholoških, pedagoških ali vzgojnih).
Podobno je povedala mati deklice v pubertetni starosti. Ta skoraj nima več na-
padov epilepsije. Mati je imela več vprašanj predvsem medicinske narave. Opi-
sala je nejasne težave in sum zaradi javljanja zelo lahkih napadov, do katerih
prihaja samo v času pred menstruacijo, med njo in po njej. Tu je zdravnik s
preprostimi besedami pojasnil velik vpliv hormonskih sprememb v ženskem orga-
nizmu na število epileptičnih napadov in na splošno počutje deklic in deklet oz.
žensk z epilepsijami.
Mati, ki se je oglasila potem, nima z duševno manj razvitim sinom skoraj no-
benih težav. Star je približno 17 let in dela polovični delovni čas. Je vzgojen
in glede dnevnega reda ter nekaterih omejitev in zahtev, ki jih narekuje živ-
ljenje z epilepsijo, res discipliniran. Pač pa je njegovo mater precej potrl od-
nos osebja zdravstvene ustanove, kamor je sina peljala, ko je potreboval pomoč
specialista - otologa. Tudi njo so s sinom pošiljali od tu k otroškemu specialis-
tu in nazaj. Isto je povedala še ena od navzočih mater. Ta mati je menila, da
bi vodilni v delovni organizaciji morali pokazati več razumevanja za to, da fant
- lil -
nujno potrebuje zelo veliko spanja. Zelo bi mu bilo ustreženo, če bi mu bili
pripravljeni premakniti začetek delovnega časa na kasnejšo uro. Sicer je pa
ubogljiv, miren, rad ima domače, tudi njegovi sodelavci in nadrejeni so z njim
zadovoljni.
Precej težav pa ima mati, katere hčerka obiskuje osnovno šolo s prilagojenim
programom. Na tej šoli je izredna nedisciplina, proti kateri učiteljice ostane-
jo brez moči. Polovica učencev je Romov, ki s svojo navzočnostjo in agresiv-
nostjo zelo razdiralno vplivajo na ostale učence, jih delajo nervozne, nemirne.
Qstali nehote prevzemajo njihove vzorce vedenja in jih skušajo uveljavljati do-
ma Takšne razmere in psihična razpoloženja neromskih učencev prav gotovo
niso v korist njihovemu splošnemu napredovanju, še posebno ne v zdravstvenem
pogledu. Problem bo verjetno težko rešiti; psihološka in socialna služba UPK
nevrološki oddelek bo urgirala na pristojne forume, da bi se te neznosne in za
otrokovo zdravje ter psihično počutje nezdrave razmere čim prej uredile vsaj
delno z nastavitvijo večjega števila učno-vzgojnega osebja Ista mati je poveda-
la, kako težko je zanjo in za deklico, ker niti v šoli vedno ne verjamejo vsi,
da v trenutkih absenc ne more slediti predavanju, nareku, ne more prekiniti
pisanja in piše mimo zvezka po klopi. Nepoznavanje otrokovih zdravstvenih te-
žav in nerazumevanje otroka (njegovih občasnih stanj nemoči) je malce težko
razumeti in opravičiti pri strokovnjaku pedagoške smeri.
O tem, ali so otroci oziroma mladostniki radi (neradi) čez teden v zavodih,
se mnenja staršev precej razhajajo. Največ se čez zavode pritožujejo in se
vanje neradi vračajo pubertetniki, še teže pa adolescenti. Tako sta o tem
spregovorila starša, katerih pubertetni sin se zelo nerad vrača Do nedavnega
je bil v Hrastovcu, kjer je bil še bolj nezadovoljen. Odkar je v zavodu na Igu
pri Ljubljani, je glede tega malo bolje.
Tisti starši, ki so člani Društva za duševno manj razvite, so potožili, da na
predavanjih, ki jih organizira Društvo, skoraj ni slišati o epilepsiji, obenem pa
so izrazili željo in potrebo po tovrstnih izobraževalnih predavanjih. Ko je zdrav-
nik povedal, da bi se podobna srečanja lahko pripravila tudi kasneje, so vsi nav-
zoči starši pokazali živo zanimanje za to možnost.
- 48 -
Vsi starši te skupine pa so pokazali izredno veliko zanimanje za morebitne no-
vosti glede novih zdravil, sodobnejših in uspešnejših metod zdravljenja, o mož-
nostih zdravljenja v inozemstvu ipd.
c) Interpretacija in analiza
Prvi in splošni vtis je bil ta, da tem staršem v sklopu številnih in raznovrstnih
težav epilepsija ne predstavlja prevladujočega problema, pač pa jim ga sestav-
ljajo tiste težave, ki so posredna oziroma neposredna posledica duševne manj-
razvitosti posameznega otroka. Razpoloženje te skupine staršev in splošno vzduš-
je je bilo ves čas razgovora resno, kot so bila resna in težka njihova vprašanja
Ob analiziranju razgovora se mi ponuja kar več ugotovitev.
Najpomembnejša bi bila ta, da je bilo pri tej skupini staršev čutiti, da so de-
lovali glede problemov in glede potreb, želja terinteresov precej bolj enotno in
tudi dinamika pogovora je bila s svojo smerjo bliže tisti, kot smo si jo želeli.
Izkristalizirali so se naslednji skupni problemi:
1.	Zanimanje za novosti na področju zdravljenja epilepsije. To me je prav pre-
senečalo; zdravnikove odgovore so vsi pozorno poslušali in s tem znova do-
kazali, da človek kljub kruti resnici, ki mu jo posreduje zdravnik, globoko
v srcu ohranja upanje, ki mu pomaga živeti, vztrajati in tako je prav.
2.	Težave, ko otrok potrebuje pomoč specialista, ker si te otroke otroške spe-
cialistične ambulante in specialistične ambulante za odrasle med seboj kar
podajajo. Taki odnosi so zelo brezobzirni in za starše hudo boleči in žaljivi
obenem.
3.	Nejasen jim je položaj teh otrok v zvezi s plačevanjem participacij za zdra-
vila in medicinske storitve - duševno manj razviti otroci so te dolžnosti op-
roščeni. Tu je nujno staršem pomagati, se boriti za pravice in ugodnosti,
ki jim pripadajo.
4.	Zaželjeno je, da bi na napotnice za specialiste vedno pisali diagnozo: dušev-
na manjrazvitost.
- 49 -
5.	Neredno dobivanje zdravil proti epileptičnim napadom v vrtcu, šoli, zavodih.
6.	Negotovost pri vzgojnih težavah. Opazila sem, da se na tem področju poču-
tijo starši zelo osamljeni, nerazumljeni in razdvojeni. Kajti ne vedo, kje je
meja popuščanju, do kje segata doslednost in strogost.
7.	Vsi so omenili težave pri vključevanju duševno manj razvitega otroka v so-
cialno okolje, saj naletijo na odklanjanje ali na razne konflikte. Tudi na
tem področju se počutijo starši vedno znova nerazumljeni, brez ustrezne
opore v sočloveku.
Starši teh otrok se mi zdijo zelo pogumni in. močne osebnosti, kajti zanje mo-
ra biti izredno težko spoznanje, da bo njihov otrok za vedno ostal "srečen otrok
v svojem čudovitem svetu sedanjega trenutka". "Izstopajo po življenjski treznos-
ti, po zunanjem videzu trdnosti in prekaljenosti v vrsti neugodnih izkušenj s te-
žko prizadetim otrokom." (Ravnik, 1985.) In temu se je pridružila še epilepsija,
ki za nekatere že sama zase predstavlja za življenje in delo posameznika kar
precejšnjo oviro. Zato mislim, da privajanje na obe diagnozi terja od staršev
resnično ogromno poguma ter notranje moči. Zdi pa se, da je zanje zavest o
otrokovi duševni manjrazvitosti mnogo bolj destruktivna in brezupna kot ta, da
ima otrok eno od epilepsij. Predstavljam si, da je življenje z epilepsijo potem,
ko je po daljšem oziroma krajšem času prilagajanja nanjo - kar je odvisno od
posameznika in od številnih drugih pomembnih faktorjev - življenje vseh posred-
no in neposredno prizadetih do neke mere spet normalno, da je lahko le-to
kljub nekaterim težavam, omejitvam vseeno srečno, ustvarjalno.
Naslednja šibka točka usmerjenosti naše družbe v odnosu do oseb z epilepsija-
mi in duševne manjrazvitosti je nevzgojenost odraslih in pomanjkanje srčne kul-
ture v odnosu do duševno manj razvitih in velika potreba po ustrezni splošni
«
zdravstveni vzgoji, ki bi spremenila oziroma popravila napačno miselnost o izvo-
ru teh dveh bolezni in laike poučila tudi o potrebnem in ustreznem ravnanju s
temi ljudmi. Življenje staršev, katerih otrok ima poleg epilepsije še diagnozo
duševna manjrazvitost, je težko in naporno za oba, dilem, tretnutkov napetosti
med njima verjetno ni malo. Zato res ni potrebno, da jim ga grenijo številna
dejanja in besede zdravih oseb, s katerimi le-ti kažejo svojo nesposobnost, da
bi te starše vsaj skušali razumeti. Kažejo pomanjkanje osnovne kulture v med-
- 50 -
sebojnih odnosih večine zdravih - telesno in duševno ki se obnašajo, kot da
imajo monopol nad zdravjem. V svetu, v katerem prevladuje prazna potrošniška
miselnost in se izgublja čut za človeka, je sleherni bolnik v primerjavi z zdra-
vimi v podrejenem položaju. To spoznanje in zavest neenakosti pa ima ta za
posledico, da se kakorkoli zdravstveno prizadete osebe in njihovi ožji svojci za-
čnejo umikati v svoj svet, prepad med svetom zdravih in svetom bolnih se v da-
našnjem času le še poglablja, hkrati pa se množi duševno trpljenje. Nikoli pa
ni tako strašno hudo zaradi bolezni same - nisi je sam kriv in veliko zoper njo
za sedaj ni mogoče storiti. Pač pa je težko, najtežje tisto trpljenje, ki ga bol-
niku in njegovim ožjim svojcem zadaja človek s svojim spremenjenim in vzviše-
nim odnosom, nerazumevanjem in "nasveti". Mislim, da je takoj za domom prav
šola tista ustanovaa, ki bi otrokom (zdravim) mogla in morala dati osnovni po-
duk o njihovih duševno manj razvitih vrstnikih in jih z zgledom učiti strpnega
in humanega odnosa do njih in do njihovih staršev.
Mislim, da bi bilo zelo koristno ustreči izraženi želji staršev, da bi se pripra-
vila laikom dostopna in razumljiva predavanja o duševno manj razvitih otrocih,
še bolj pa si želijo starši slišati o epilepsijah. Teh predavanj bi se lahko ude-
ležil vsakdo. Posebno zaželjena in koristna pa bi bila udeležba tistih oseb, vod-
stev delovnih organizacij, učiteljev šol katerekoli stopnje, ki so vsak dan v ne-
posrednem stiku z osebami s to diagnozo. Le tako bi sčasoma izginilo sedanje
pomanjkanje osnovnega znanja o tovrstni zdravstveni težavi, ki prizadetemu do-
pušča še relativno svobodo gibanja in normalno urejeno življenje. Za prijetno
sožitje je potrebna samo določena mera razumevanja in poznavanja specifičnosti
epilepsije pri konkretni osebi, kajti včasih je ob nastopu težav potrebna kakšna
pomoč, na primer večja prožnost pri urejanju delovnega časa.
V celoti gledano je bilo to srečanje v primerjavi s prejšnjim v drugi polovici
precej bolj živahno in pestro, skratka: zanimivo za vse. Ko so premagali prvo
tremo in se privadili drug na drugega, so v dokaj sproščenem pogovarjanju
primerjali stanja, navade, težave ter posebnosti svojih duševno manj razvitih
otrok z epilepsijami in si izmenjali nekatere izkušnje. Ta ugotovitev in pa že
omenjena želja po podobnih srečanjih staršev enako in podobno prizadetih ot-
rok me je zaradi slutene teže bremena življenja ob duševno manj razvitem ot-
roku in njegove brezizhodne prognoze res zelo razveselila Ni mi ušlo, da so ti
- 51 -
starši zelo dobri, prizadevni in aktivni, ne zmorejo pa več sproščene in sponta-
ne vedrine, ki dobro razpoloženemu človeku kar sije iz oči in z obraza. Ostaja-
jo resnobni, kotda ne morejo prikriti prevladujoče resignacije in tragične vda-
nosti v vse, kar morajo od otrokovega najzgodnejšega otroštva dalje, nemočno
sprejemati vedno znova, brez upanja, da bo sčasoma bolje.
V tej skupini ni bilo čutiti neučakanosti zaradi počasnega napredovanja pri
zdravljenju epilepsije, kar je sicer pogosto pri tistih starših, katerih otroci
imajo epilepsijo šele malo časa. 2al pa ni vsem staršem iz današnje skupine
dan potreben pogum, notranja moč, da bi zmogli življenjsko danost sprejemati
in jo skušati spremeniti, vložiti v ta prizadevanja kar največ vztrajnosti, dela
in potrpljenja pri učenju terVzgajanju otroka. To pa - nemoč in pasivnost star-
šev - te probleme, ki jih v družino prinaša bolj duševna manjrazvitost kot pa
epilepsija, še dodatno otežuje in zapleta.
d) Sinteza ugotovitev o sestanku oziroma skupini
1.	Staršem otrok, ki imajo poleg epilepsije še diagnozo duševna manjrazvitost,
v sklopu raznih težav in problemov epilepsija ne predstavlja glavnega; pač
pa so to tiste težave, ki so posredna oziroma neposredna posledica duševne
manjrazvitosti.
2.	Problemi teh staršev so zelo podobni. Najbolj pogosta je negotovost glede
vzgojnega ravnanja; skoraj vsi starši so se pritožili zaradi nerednega dajanja
zdravil njihovim otrokom proti epileptičnim krčem v internatu, zavodu; nji-
hove otroke zdravi odklanjajo; težave imajo, kadar doraščajočega duševno
manj razvitega otroka spremljajo k specialistu, imajo težave, ker se mlado-
letnika - "otroka" otepajo tako otroške specialistične ambulante kot ambu-
lante za odrasle paciente. Zelja vseh staršev te skupine je bila, da se iz
tega razloga na napotnico za kateregakoli specialista pišeta obe diagnozi.
3.	Življenje staršev, katerih otroci imajo poleg epilepsije še diagnozo duševna
manjrazvitost, je težko in naporno. Zato mislim, da bi jim bilo treba takoj
povedati resnico o otrokovi bolezni in prognozi njenega razvijanja. Do tega
imajo starši vso pravico. Zelja oziroma predlog teh staršev je, da bi se pri-
pravila laikom dostopna in razumljiva predavanja o duševno manj razvitih ot-
- 52 -
rocih; še bolj pa si želijo slišati o epilepsijah; teh predavanj bi se lahko
udeležil vsakdo. Tu bi bila posebno zaželjena in koristna udeležba tistih
oseb (vodstev DO, prosvetnega kadra šol katerekoli stopnje, sodelavcev
oseb z epilepsijami, ipd...), ki so vsak dan v neposrednem stiku z osebami
s to diagnozo. Prav tako boleče občutijo mnoga nerazumevanja, odklanjan-
ja njihovih otrok v vseh družbenih sredinah in nevzgojenost oziroma pomanj-
kanje srčne kulture pri zdravih, tako pri otrocih, mladini kot pri odraslih
v odnosu do njihovih duševno manj razvitih otrok.
4. Pogovor staršev te skupine je bil po premagani običajni začetni tremi pre-
cej bolj živahen in pester; zanimiv za vse. Starši so sami izrazili željo oz.
potrebo, da se taka srečanja enako in podobno prizadetih otrok organizira-
jo večkrat. Posebno je bila poudarjena njihova želja, da bi na omenjenih
srečanjih imeli priložnost izpopolniti svoje sila skromno poznavanje epilep-
sije in se seznaniti o vsem, kar je z njo v zvezi, z različnih vidikov. Pri tej
skupini ni bilo čutiti neučakanosti zaradi počasnega napredovanja zdravljen-
ja epilepsije. Ti starši ne zmorejo več spontane sproščenosti in vedrine; ne
morejo prikriti prevladujoče resignacije in tragične vdanosti v vse,, kar spo-
znavajo in kar jih še čaka v življenju z duševno manj razvitim otrokom; skrb
za njegovo prihodnost brez njih je upravičena, vendar brez spodbudnih izgle-
dov, upanja, ki bi starše opogumilo.
Tem staršem bi se morala posvečati vsestranska pomoč, tako njihovim otrokom,
težavam, ki jih imajo z otrokom zaradi njegove duševne manjrazvitosti, in pa
njim, to je staršem osebno, kajti njihova življenjska situacija je izredno obre-
menjujoča; brez tega ne bodo zmogli naporov pri delu z otrokom. Ne smejo se
počutiti prepuščene samim sebi in nerazumljeni. Le tako bodo pri vztrajnih pri-
zadevanjih in delu z otrokom doseženi v njegovem telesnem, duševnem in inte-
lektualnem razvoju več kot optimalni uspehi, ki naj pomenijo veliko moralno
oporo vsem staršem, ki podobno življenjsko pot ob svojem duševno manj razvi-
tem otroku z eno od epilepsij šele slutijo.
(Drugi del tega članka bomo objavili v naslednji številki. - Ured.)
stauSCa Študentov socialnega dela do uporabe
računalnikov v socialnem delu
Nagel razvoj računalniške tehnologije in uvajanje računalnikov na vsa področja
družbenega življenja bosta slejkoprej privedla do tega, da bo tudi vse več so-
cialnih delavcev prišlo v stik s tem orodjem, predvsem v vlogi uporabnikov ra-
čunalniških storitev. Socialni delavci, zaposleni v gospodarstvu in ponekod v
družbenih službah, imajo že sedaj možnost uporabljati računalniške usluge ali
pa se to celo pričakuje od njih. Vendar pa do sedaj niso imeli prilike, da bi
se med študijem na Višji šoli za socialne delavce seznanili s tem področjem,
ker v veljavnih učnih načrtih pač ni bilo teh vsebin. Domnevali smo, da je
uravnavanje in uporabljanje* računalnika tako delo, ki ga lahko opravljajo le
posebej usmerjeni in usposobljeni strokovnjaki. Socialni delavec naj bi se se-
znanil le s tem, kako je treba pripraviti gradivo za obdelavo na računalniku.
Druga domneva je namreč bila, da so računalniki (to je velike in nerodne
omare!) v posebnih prostorih, daleč proč od delovnega mesta socialnega delav-
ca. Te predstave seveda že zdavnaj ne drže več. Računalnik je lahko na vsaki
delovni mizi. Da bi lahko uporabljali storitve računalnika, ni treba poznati nje-
govega "črevesja" in "prebavnih navad", skratka, ni treba biti "specialist za
računalnike".
V zvezi z uporabo računalnikov v socialnem delu pa se pojavlja pomislek, ki ga
je teba vzeti resno. Socialno delo naj bi bilo pretežno neposredno delo z ljud-
mi, pri katerem se vzpostavlja osebni odnos, bojimo pa se, dabi računalnik v
to delo vnesel elemente posrednosti, neosebnosti in uradniškega načina dela.
Drugi utemeljeni pomislek je povezan z vprašanjem stigmatizacije in varovan-
jem zaupnih podatkov o strankah. Pojavlja se bojazen, da bi uporaba računal-
nikov spodbudila še bolj sistematično zbiranje še večjega števila podatkov o
ljudeh in da bi bili ti podatki še lažje dostopni nepoklicanim ljudem.
Kljub tem pomislekom si vendar ni mogoče še naprej zatiskati oči pred dejst-
vom, da računalniki vse bolj prodirajo v naše poklicno in zasebno življenje. Pri-
znati si tudi moramo - naj je naš odpor do njih še tako močan - da so v res-
nici čudovite naprave, ki človeku prihranijo ure in ure dolgočasnega in napor-
nega dela.
Zavedajoč se, da vprašanja o uporabi računalnikov v socialnem delu pri nas ni-
so še niti dobro zastavljena, kaj šele rešena, smo na Višji šoli za socialne de-
lavce vendarle menili, da je naša dolžnost, da se vsaj od blizu seznanimo z
delovanjem računalnika, z zahtevami, ki jih postavlja pred delavca, in z njegovo
sposobnostjo, da streže našim zahtevam. Zato smo sklenili, da v eksperimental-
ne vaje, ki bodo namenjene seznanjanju z informacijsko-dokumentacijsko dejav-
- 54 -
nostjo in metodami učenja, vključimo tudi seznanjanje z računalništvom. Da pa
ne bi stvari organizirali popolnoma na slepo, smo sklenili prej povprašati štu-
dente, kaj mislijo o vključevanju tega področja v šolski program. Ker pa smo
že pripravljali anketo, smo jo želeli zastaviti nekoliko širše in povprašati tudi
po stališčih študentov do uvajanja računalnikov v socialno delo nasploh. To po-
meni, da gre pri tej raziskavici bolj za priložnostno pozvedovanje, ki naj bi po-
magalo pri načrtovanju eksperimentalnih vaj, in ne morda za raziskavo, ki bi
izhajala iz teoretične problematike raziskovanja stališč do uvajanja nove tehno-
logije. Ne izključujemo pa možnosti, da bi bili podatki zanimivi tudi s tega zor-
nega kota
Želeli smo torej ugotoviti, kakšne izkušnje imajo študentje z računalniki, kako
so seznanjeni z računalništvom kot posebnim predmetom, kakšna so njihova sta-
lišča do uvajanja računalnikov v socialno delo in kakšne so njihove želje po us-
posabljanju iz računalništva.
Sestavili smo vprašalnik z 12 vprašanji oziroma 11 zaprtimi vprašanji in lestvico
stališč. Anketiranje je bilo izvedeno v obliki skupinske ankete med vajami. Popu-
lacijo so sestavljali študentje II. letnika VSSD, vpisani v ta letnik 1986. leta
(N = 80). Vprašalnike je izpolnilo in oddalo 61 študentov ali 76 %. Prišlo je to-
rej do osipa nekaj manj kot 24 odstotkov, zato rezultatov ne moremo brez za-
držkov posplošiti na celotno populacijo letošnjega drugega letnika. Nimamo po-
datkov o tem, kako se študentje, ki niso izpolnili ankete, to je, ki jih ni bilo
na vajah, razlikujejo od drugih, da bi lahko sklepali na razlike v stališčih do ob-
ravnavanega objekta.
Socialno-demografske značilnosti
V anketirani skupini študentov je 92 odstotkov žensk. Pri 57 odstotkih ima nji-
hov oče (če ni očeta, je navedena izobrazba matere) poklicno ali srednjo šolo,
med preostalimi pa dobra polovica višjo ali visoko šolo, slab a polovica pa os-
novno šolo. Vsi so pred vpisom na VŠSD končali štiriletno srednjo šolo. Lahko
torej rečemo, da je populacija zelo homogena glede na spol, starost (isti let-
nik), stopnjo predhodne izobrazbe, v dobri meri pa tudi glede na izobrazbo star-
šev.
Dosedanje izkušnje in seznanjenost z računalnikom
Skoraj tri četrtine študentov (72 %) se do sedaj niso učile računalništva v okvi-
ru organiziranih programov. Ostali, razen enega, pa so imeli v šoli samostojen
predmet "Računalništvo" ali podoben predmet. Dve tretjini (67 %) do sedaj še
nista uporabljali nobene vrste računalnika, ne profesionalnega ne osebnega. Ok-
roglo 23 % jih je uporabljalo osebni računalnik za zabavo, štirje (7 %) so upo-
rabljali računalnik v šoli pri pouku, dva pa sta delala kot uporabnika računal-
niških storitev preko terminala Nihče ni delal kot organizator-programer ali
kot operater na profesionalnem računalniku. Zanimivo je, da so od vseh šestnaj-
stih, ki so imeli računalništvo kot predmet v srednji šoli, le štirje (četrtina)
uporabljali računalnik v šoli pri pouku. To vsekakor pomeni, da pouk računalni-
štva ni bil ustrezno organiziran in da je vprašanje, ali je motiviral učence za
nadaljnje delo z računalnikom.
Samo en študent ima lasten osebni računalnik, skupaj s tistimi, ki imajo raču-
nalnik doma (ima ga drug družinski član), pa jih je 12 (20 %). Velika večina
- 55 -
ostalih ima prijatelja, znanca ali sošolca, ki ima osebni računalnik. So torej v
posrednem stiku z računalnikom. To pomeni, da je osebni računalnik del vsak-
danje kulture in ima približno podoben položaj, kot ga je včasih imel televizor,
preden je prodrl v domala sleherno družino. Ta stik z računalnikom, stik, kate-
rega vsebina je verjetno igranje računalniških igric oziroma nasploh uporaba ra-
čunalnika za zabavo, smo imenovali "praktična seznanjenost" z računalnikom.
Ti študentje so napravo videli in bolj ali manj prizadevno pritiskali na gumbe.
Imajo neki občutek, neko izkušnjo, ki je prejšnje generacije niso imele. Naprava
je prišla v njihov vsakdan. Stopnja teoretične informiranosti je zelo podobna
praktični informiranosti. Teoretično informiranost smo merili z dvema indika-
torjema: spraševali smo, ali so študentje že kaj brali o računalništvu ali gleda-
li kako TV oddajo. Spraševali pa smo tudi po specifični informiranosti, isc. z
vprašanjem, ali berejo računalniške revije. Približno 30 odstotkov jih ni o tem
še nič bralo niti gledalo kake TV oddaje. Večina, ali 59 odstotkov, občasno
prebere ali pogleda kako novico o tem. Štirje berejo poljudne članke v časopi-
sih oziroma so gledali TV oddajo o računalništvu, eden je proučeval priročnik
za osebni računalnik, dva pa sta študirala učbenik računalništva (verjetno za
srednjo šolo). Slaba petina (18 % ali 11 oseb) občasno bere revijo Moj mikro,
desetina (6 oseb) BIT, trije Galaksijo-Računare, eden Trend in štirje Prizmo.
Tudi teoretična seznanjenost je torej podobna praktični. 0 računalnikih se piše
in človek kaj malega o tem prebere - to velja za večino. Redki so, ki berejo
specializirane revije ali sežejo po knjigi o tem.
Emocionalni odnos
Čustveni odnos do dela z računalnikom in do usposabljanja za to delo smo ugo-
tavljali z dvema postavkama na lestvici stališč in s posebnim vprašanjem o tem,
ali bi si želeli delati z računalnikom. Dela z računalnikom se veseli le približ-
no petina vprašanih, tretjina se jih tega ne veseli, ostali so neopredeljeni. Prav
tako petina se boji, da bi zahtevali od njih učenje računalništva. Dve tretjini
se tega ne bojita, preostanek ni opredeljen. Dobra petina (23 %) jih je, ki bi
si kdaj kasneje želeli delati kot uporabniki preko terminala, 41 % bi si želelo
delati z osebnim računalnikom za svojo zabavo. Nikogar ni, ki bi si želel delati
kot organizator-programer ali kot operater na profesionalnem računalniku. 36 %
pa si jih ne bi želelo delati ne na profesionalnem ne z osebnim računalnikom.
Imamo torej na eni strani dobro tretjino študentov (36 %), ki si ne žele delati
z računalnikom v nobeni obliki, in slabi dve tretjini (64 %) takih, ki bi si žele-
li kdaj kasneje delati z računalnikom, večina teh bolj za svojo zabavo kot za
poklic. V celoti vzeto je torej čustveni odnos prej pozitiven kot negativen, če-
prav bolj v smeri zasebne uporabe računalnika za zabavo kot v smeri uporabe
v strokovne namene. (Aritmetična sredina indeksov emocionalnega odnosa, se-
stavljenega iz omenjenih dveh postavk lestvice, je x = + 0,34 pri indeksu, ki lah-
ko sega od -2 do +2.)
Vedenjska komponenta
44 odstotkov študentov je odgovorilo, da bi se na blok eksperimentalnih vajah
vključilo v skupino za računalništvo, kjer bi zvedeli osnovne podatke o računal-
ništvu in poskusili praktično delati na računalniku. Četrtina (25 %) se jih ne
bi rada vključila v tako skupino, ostali (31 %) pa še ne vedo, ali bi se vključi-
li ali ne. Ce bi na VŠSD uvedli računalništvo kot neobvezen, izbirni predmet,
bi 28 odstotkov vprašanih obiskovalo predavanje in vaje iz tega predmeta, sko-
raj prav toliko (26 %) pa ne; ostali (45 %) še ne vedo, kako bi se odločili. Le
slaba petina (18 %) vprašanih pravi, da se bodo na svojem bodočem delovnem
- 56 -
mestu zavzemali za uvedbo računalnikov v socialno delo, in več kot polovica
(59 %) se ne strinja z mnenjem, da bi bilo treba preprečiti uvajanje računal-
nikov v socialno delo. Dva anketiranca pa vendarle menita, da bi bilo treba
storiti prav to.
Kaže se naslednja zakonitost: čim bolj se stopnjuje osebna zavzetost za raču-
nalništvo, tem bolj pada število študentov, ki se opredeljujejo za ta dejanja.
Se največ bi se jih udeležilo priložnostnih informativnih vaj; manj bi jih vpi-
salo predmet, redki bi se na delovnem mestu zavzemali za uvedbo računalni-
kov. Seveda je bilo študentom težko že danes odgovoriti na to vprašanje, saj
ne vedo, kakšno bo to delovno mesto in v kakšni zvezi bo z uvedbo računal-
nikov. Zato je pameten odgovor na to vprašanje v resnici: "Ne vem" (66 %).
Sestavljeni indeksi stališča
Oblikovali smo dva taka indeksa. Prvi je rezultat na lestvici stališč, ki je vse-
bovala deset trditev o računalnikih in njihovi uporabi, na katera so vprašanci
odgovorili tako, da so obkrožili, ali se s posamezno trditvijo strinjajo ali ne
oziroma so neodločeni. Rezultat na tej lestvici je segal lahko od - 10, kar oz-
načuje skrajno negativno stališče do računalnikov, do + 10, kar označuje skraj-
no pozitivno stališče. Večina odgovorov je na pozitivni strani (66 %), 23 % na
negativni, ostanek (11 %) nad ničelno točko, ki označuje neopredeljeno stališ-
če. Aritmetična sredina ocen je + 2,97 ali približno + 3, kar je na spodnji tre-
tjini pozitivnega dela lestvice. Kvalitativno bi tako stališče morda lahko označi-
li z besedami "zmerno naklonjeno". Ne gre pa prezreti druge značilnosti dis-
tribucije ocen, namreč, da je bimodalna. Letnik študentov je polariziran, točki
koncentracije pa sta nad - 1,5 in nad + 5,5 točke. Od možnega razpona 20
točk je dejanski razpon med polarnima skupinama 7 točk ali približno tretjino
možnega razpona, študentje torej niso soglasni glede odnosa do računalnika in
se delijo na dve stranki, ki pa nista daleč vsaksebi, poleg tega pa so med nji-
ma še nevtralci.
Drugi indeks je seštevek vseh do sedaj tvorjenih indeksov, razen malo prej
omenjenega indeksa na lestvici stališč. Z izjemo indeksa emocionalnosti so
namreč vsi ostali unipolarni in segajo od O do določene pozitivne vrednosti.
Indeksi segajo od O do 18 točk, čeprav je možni razpon do 39 točk. Celotna
distribucija ocen je torej na spodnji polovici možnega razpona. Aritmetična
sredina je pri 6,39 točke, to je na eni šestini celotnega razpona. Tudi ta
distribucija je bimodalna in jo interpretiramo podobno kot gornjo.
Sklep
Celotna populacija študentov letošnjega IL letnika VšSD se glede na svoj od-
nos do računalnikov v socialnem delu deli na manjši del, ki obsega približno
tretjino vseh študentov in ki nima izkušenj z računalniki, pa jim tudi ni po-
sebno naklonjen, in na večji del, ki obsega dve tretjini študentov, ki imajo ne-
kaj izkušenj z računalnikom in so mu zmerno naklonjeni. V celoti pa, kot re-
čeno, ima ta populacija nekako petkrat bolj ravnodušno stališče do računal-
ništva kot kak računalniški navdušenec, če bi njegovo navdušenje merili z is-
tim merilom.
Blaž Mesec
-51 -
SEMINARSKE NALOGE IZ RAZISKOVANJA V OKVIRU SPECIALIZACIJE
ZA SOCIALNO DELO V LOKALNIH SKUPNOSTIH (I)
13. februarja 1987 je prva skupina specializantov zagovarjala svoje seminarske
naloge pri predmetu Raziskovanje v socialnem delu (akcijske in evalvacijske
raziskave). Vsak slušatelj specialističnega tečaja je moral namreč izvesti manj-
šo empirično analizo s področja svojega strokovnega dela. Čeprav niso vse te
analize metodološko dosledno izpeljane in so pač eden od vmesnih proizvodov
študijskega procesa, se nam po problemski in metodološki plati vendarle zde
toliko zanimive, da ni odveč, če se z njimi seznanijo tudi drugi. Vabim vas to-
rej v metodološko delavnico!
Anico Miklič je v nalogi z naslovom Zastopanost krajevnih skupnosti v skup-
ščini občinske skupnosti socialnega varstva Trebnje zanimalo vprašanje, ali so
posamezne krajevne skupnosti ustrezno zastopane s svojimi delegati v skupščini
občinske skupnosti socialnega varstva. Njen dotedanji vtis je bil, da imajo več
delegatov tiste krajevne skupnosti, kjer je sorazmerno manj socialne problema-
tike, tiste pa, kjer je več socialnih problemov, imajo manj delegatov. Njena
ničelna hipoteza je torej bila, da število delegatov ni odvisno od obsega social-
novarstvenih potreb v kraju. Relevantne spremenljivke so torej: ŠTEVILO DELE-
GATOV, OBSEG SOCIALNOVARSTVENIH POTREB in (zaradi računanja ustrez-
nih koeficientov) ŠTEVILO PREBIVALCEV v krajevni skupnosti.
Poseben metodološki problem je bil, kako izraziti OBSEG SOCIALNOVARSTVE-
NIH POTREB. Mikličeva je v ta namen povsem samostojno in izvirno oblikovala
indeks, sestavljen iz 10 kazalcev. Kazalce je izbrala tako, da je zajela vsa po-
dročja v okviru socialnega varstva; vsako področje je bilo zastopano z dvema ka-
zalcema:
Področje pokojninsko-invalidskega zavarovanja:
Ij = število oseb, ki prejemajo varstveni dodatek k pokojnini
I2 = število oseb, ki zaradi invalidnosti prejemajo nadomestilo za telesno okvaro.
Področje otroškega varstva:
Ij - število otrok, vključenih v vzgojno-varstvene ustanove
I^ - število družin, ki prejemajo družbeno pomoč otrokom.
Področje stanovanjske skupnosti:
I^ - število lastnikov stanovanjske pravice do solidarnostnega stanovanja
Ig - število prejemnikov subvencij stanarin.
Področje zaposlovanja:
- število prejemnikov štipendij iz združenih sredstev ter razlik h kadrovskim
štipendijam
Ig - število nadomestil za brezposlenost.
Področje socialnega skrbstva:
Ig - število odraslih oseb in otrok, ki so nameščeni v drugo okolje (socialni za-
vod, zavod za usposabljanje, vzgojni zavod, rejništvo)
- 58 -
I,PI - število oseb in družin, ki so prejemniki družbenih denarnih pomoči v so-
cialnem skrbstvu (začasnih, enkratnih, stalnih, nadomestila za invalidnost)
Mikličeva je na osnovi podatkov o številu delegatov, številu prebivalcev in obse-
gu socialno-varstvenih potreb za vsako krajevno skupnost dobila tri mere (po-
datke):
-	indeks števila delegatov; odstotek delegatov iz posamezne KS, izračunan od
skupnega števila vseh delegatov v občinski skupščini skupnosti socialnega var-
stva,
-	indeks števila prebivalcev; odstotek prebivalcev v posamezni KS od skupnega
števila prebivalcev v občini,
-	indeks obsega socialno-varstvenih potreb: odstotek oseb, ki prejemajo v dolo-
čeni KS od vseh takih oseb v občini. Te osebe bomo .v nadaljnjem besedilu
imenovali uporabniki socialno-varstvenih storitev, zavedajoč se, da gre za po-
sebno rabo tega izraza, kar naj velja le v okviru te analize.
Ti podatki so prikazani spodaj:
Iz tabele je jasno razvidno, da je več kot polovica vseh delegatov iz mesta Treb-
nje, ki sicer prednjači po številu prebivalcev in po številu uporabnikov storitev
socialnega varstva, pa vendar ne tako zelo kot po številu delegatov. Na prva dva
kraja na seznamu (Trebnje, Mirna) odpade 81 % delegatov, pa le 30 % prebival-
cev in 41 % uporabnikov socialnega varstva Na kraje, v katerih je skupno 70 %
prebivalcev in 59 % uporabnikov pride le 20 % delegatov, t.j. 6 do 30. Upraviče-
no je torej vprašanje, koga zastopajo ti delegati.
-59 -
Iste izhodiščne podatke bi lahko izrazili kot koeficiente. Izračunamo lahko po
dva koeficienta za vsak kraj: število uporabnikov socialnovarstvenih storitev na
100 prebivalcev in število delegatov na 100 uporabnikov socialnovarstvenih sto-
ritev. Dobljeni koeficienti so prikazani spodaj:
Pripomniti moramo, da je število uporabnikov socialnovarstvenih storitev doblje-
no s seštevanjem uporabnikov desetih storitev in prejemkov, ki so v tej analizi
upoštevani kot indikatorji socialne problematike. To ni pravo število vseh upo-
rabnikov kakršnih koli storitev in prejemkov v okviru samoupravnih interesnih
skupnosti, združenih v okviru socialnega varstva. Vendar so med temi desetimi
storitvami upoštevane bistvene in osnovne, tako da pravo število uporabnikov rti
daleč od števila, dobljenega v tej analizi. Vseeno pa zunaj te analize nima po-
mena
Koeficienti v tabeli 2 odkrijejo zanimiva nesorazmerja V mali krajevni skupnos-
ti Svetinje, ki šteje 207 prebivalcev in je v prebivalstvu občine udeležena z 1 %
prebivalstva ter ima 23 uporabnikov socialno-varstvenih storitev (11 na 100 preb.)
bi prišli kar štirje delegati na 100 uporabnikov. V Sentrupertu, kjer pride 14,4
uporabnikov na 100 prebivalcev, pa ni nobenega delegata
Na osnovi teh podatkov smo izračunali tudi korelacijo med rangi krajevnih skup-
nosti glede na koeficient uporabnikov na 100 prebivalcev in rangi glede na koe-
ficient števila delegatov na 100 uporabnikov. Spearmanov rho je 0,39, to je niz-
ka korelacija.
Kakšna bi bila pravična porazdelitev delegatov? Očitno taka, da bi bilo število
delegatov iz KS sorazmerno številu uporabnikov socialno-varstvenih storitev, to
je sorazmerno koeficientu števila upo rabnikov na 100 prebivalcev- Ce zadevo
nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da se ta koeficient zvišuje linearno. Vidi-
mo tudi, da je zadnji koeficient za 10 večji kot prvi oziroma da je vsak nasled-
nji večji za 10/15, t.j. za razmerje odsekov na y in x osi, kar da, če deljenje
- 60 -
izvedemo, 0,667. To nam da enačbo naše premice:
y = 0.667 X
Sedaj lahko za vsak x (t.j. za vsak kraj, razvrščen glede na koeficient socialne
problematike) izračunamo površino pod premico, ki leži med to in naslednjo
vrednostjo x. Ker imamo na razpolago 30 delegatov, moramo izračunane površi-
ne pretvoriti v število delegatov. Pretvorimo jih po naslednjem sklepu: celotna
pvoršina pod krivuljo je površina trikotnika, torej jo izračunamo po obrazcu
p = (15 X 10)2 = 75. Površina 75 enot ustreza 30 delegatom, Pretvorni faktor
je torej 75/30 = 2.5. Dobljene površine pri danih vrednostih x pretvorimo v šte-
vilo delegatov tako, da jih delimo z 2,5. (Vseh računov ne prilagamo, lahko pa
jih dobite pri piscu tega poročila.) Tako dobimo naslednje število delegatov po
krajevnih skupnostih: Račje selo 4, Trebnje 4, Mokronog 3, Mirna 3, Sentru-
pert 3, Čatež 3, Velika Loka 2, Trebelno 2, Stefan 2, DoL Nemška vas 1, Kne-
žja vas 1, Svetinje 1, Dobrnič 1, Sentlovrenc O, Sela Sunriberk O, Veliki Gaber 0.
Preverimo še, če smo s takim razporedom skladnost med številom delegatov
in obsegom socialnovarstvenih potreb v krajevnih skupnostih kaj izboljšali. Spet
bomo izračunali koeficient skladnosti med rangi krajevnih skupnosti glede na
oba omenjena kriterija. Spearmanov rho je to pot 0.98, kar pomeni skoraj po-
polno skladnost rangov.
Božena Ronner je predstavila analizo (Preseljevanje ljudi v nova naselja in nji-
hova socializacija ter načrtno-formalno in nenačrtno-spontano povezovanje lju-
di pri preselitvi v novo okolje), v kateri lahko vidimo zasnutek naravnega teren-
skega eksperimenta, ob katerem pa so se pokazale tudi številne težave, ki so
za take eksperimente tipične. Ronnerjeva primerja dve novi stanovanjski soses-
ki v jeseniški občini, isc. sosesko Hrušica center in sosesko MiS II na Jesenicah,
Ko ugotavlja, da je bilo z novim bivališčem več nezadovoljnih med stanovalci
soseske Hrušica kot med stanovalci soseske na Jesenicah, postavlja domnevo, da
je do razlik prišlo zaradi tega, ker so s to drugo skupino stanovalcev bili pred-
stavniki stanovanjske skupnosti neprestano v stiku pred preselitvijo, med njo in
po njej. Sproti so reševali nastale probleme in izglajevali konflikte ter, kolikor
so mogli, upoštevali želje stanovalcev. To hipotezo oziroma model raziskave bi
lahko shematično ponazorili takole:
NASELJA A: SKUPNGSTNG DELO VECJE ZADOVOLJSTVO
S STANOVALCI	-> IN SODELOVANJE
NASELJE B: NI SKUPNOSTNEGA DELA _, MANJSE ZADOVOLJSTVO
S STANOVALCI	^ IN SODELOVANJE
Odvisni spremenljivki sta zadovoljstvo s stanovanjem in stanovanjsko sosesko ter
stopnja sodelovanja med stanovalci. Mera prve je n.pr, število prošenj za zamen-
javo stanovanja in besedno izraženo zadovoljstvo, mera druge pa rupr, število
stikov med stanovalci, število primerov medsebojne pomoči ipd.
Delo s stanovalci je obsegalo:
L Pred točkovanjem stanovanjskih razmer:
-	seznanjanje s pravilnikom o oceni stanovanjskih razmer,
-	ogled stanovanj vseh prijavljenih na razpis,
-	obvestilo in pogovor o številu točk in mestu uvrstitve.
- 61 -
2.	Pred preselitvijo:
-	pisno obvestilo upravičencem in vabilo k prevzemu stanovanja,
-	skupinski pogovor z novimi stanovalci in njihovimi svojci oziroma prijatelji.
Na pogovoru so bili bodočim stanovalcem sporočeni osnovni podatki o dru-
gih stanovalcih (poklic, zaposlitev, število družinskih članov, prejšnje sta-
novanje, pripadajoče stanovanje). Bodoči stanovalci so lahko izrazili svoje
želje glede nadstropja. Bili sc poučeni o pravici do odklonitve dodeljenega
stanovanja in o posledicah take odločitve. Sporočena jim je bila zahtevana
višina lastne udeležbe in omenjeni možnost in pogoji oprostitve. Socialna
delavka jih je seznanila z zdravstveno in socialno problematiko stanovalcev
in pozvala k medsebojni pomoči. Opozorila jih je na pravice in dolžnosti
uporabnikov družbenih stanovanj, seznanila z oblikami organiziranja in s
hišno samoupravo z višino stanarine in drugimi stroški in s strukturo sta-
narine.
3.	Ob predaji stanovanja:
-	Skupen ogled stanovanj in sprejemanje opozoril glede napak izvajalca del.
V soseski Hrušica center, kamer so se stanovalci vselili leto dni prej kot v na-
selje MIŠ II na Jesenicah, pa niso bili seznanjeni z oceno stanovanjskih razmer;
pri nekaterih prosilcih ni bilo ogleda stanovanjskih razmer; o prednostni listi so
bili obveščeni le preko sredstev javnega obveščanja; niso imeli možnosti pritožbe
na prednostno listo; pisno so bili obveščeni o tem, kakšno stanovanje jim je bi-
lo dodeljeno in v katerem kraju; obvestilo je vsebovalo pouk o posledicah odklo-
nitve stanovanja
Dejansko se je torej postopek z bodočimi stanovalci precej razlikoval. Slabe iz-
kušnje iz Hrušice so vplivale na skrbnejše vodenje postopka na Jesenicah. V eni
soseski so bili stiki med stanovalci in predstavniki stanovanjske skupnosti skrče-
ni na najnujnejša uradna obvestila, posredovana pisno, v drugi pa so predstavni-
ki stanovanjske skupnosti vzpostavili neposreden stik s stanovalci, individualno in
skupinsko, se z njimi pogovarjali in jim tudi skušali ugoditi. V skušnjavi smo, da
bi razlike v zadovoljstvu stanovalcev pripisali tem razlikam v pristopu stanovanj-
ske skupnosti.
Vendar pa se obe naselji razlikujeta tudi po vrsti drugih značilnosti, tako da
razlik v zadovoljstvu in sodelovanju (tudi če bi bile zatrdno ugotovljene) ni mo-
goče pripisati le boljšemu delu z njimi.
Gradnja soseske Hrušica center ni bila namensko načrtovana. Prvi stanovanjski
blok je bil prvotno namenjen delavcem, zaposlenim pri gradnji karavanškega
predora, zato so stanovanja nefunkcionalna. Soseska leži ob magistralni cesti,
po kateri je gost promet, saj je v bližini državna meja Okolica soseske je as-
faltirana, prostor pa služi le za parkirišča. Zelenic ni, peš poti so oddaljene,
otroških igrišč ni. V neposredni bližini je gradbišče predora in železnica, torej
močan hrup. Edina trgovina je kakih 800 m daleč. Lokalni avtobusi vozijo na
1 uro, kar je premalo pogosto za potrebe stanovalcev. Ti so namreč popolnoma
odvisni od prevoza, saj so vse pomembnejše ustanove na Jesenicah: šole, delov-
ne organizacije, zdravstvene ustanove, pošta, banka idr. Celo javna telefonska
govorilnica že dalj časa ne deluje. Vzgojno-varstvena organizacija je preobre-
menjena V stanovanjskih blokih ni dvigal, prve garsonjere so v drugem nadstrop-
ju.
- 62 -
Stanovalci tega naselja so pred tem živeli kot najemniki in podnajemniki v ve-
čini pri zasebnikih, in to v slabih stanovanjskih razmerah, vendar pa v okolju,
kjer so n.pr. lahko gojili domače živali, imeli vrtičke ipd. Po smrti zasebnih
stanodajalcev so njihovi otroci tem podnajemnikom odpovedovali gostoljubje, ne-
katerim po 30 letih in več. Pri dodelitvi stanovanj niso imeli nikakršne izbire;
morali so se preseliti v garsonjere, povprečno 25 m' velike. Med njimi ni bilo
nikogar, ki bi želel v ta kraj.
Druga soseska, MiS II na Jesenicah, je v neposredni bližini železarne in je gosto
posejana z novimi stanovanjskimi objekti. Nad sosesko je železniška proga, pod
sosesko pa obrat družbene prehrane "z goro odpadkov hrane". Tudi ta soseska
je torej v degradiranem okolju. Toda javne ustanove so dostopne in stanovalci
niso odvisni od prevoza. Tudi kulturne ustanove so blizu.
Ljudje v obeh skupinah so v prvotnem okolju imeli več možnosti za osebne ko-
njičke: od drobne obrtniške dejavnosti, vrtičkarstva do reje malih živalL V no-
vem okolju tega ne morejo več početi. Za vključevanje v društva pa imajo pre-
bivalci Hrušice več možnosti. V njihovi novi soseski deluje gasilsko, prosvetno in
telovadno društvo. V naselju MiS II pa so te dejavnosti težje dostopne.
Sestava populacije novih stanovalcev je v obeh naseljih precej podobna, saj gre
za ljudi, ki so morali ustrezati kriterijem za dodelitev solidarnostnih stanovanj,
je pa tudi nekaj razlik med njimi:
- 63 -
Vidimo, da se iz teh rezultatov ne da, glede učinka dela s stanovalci, kaj do,-
ločenega skleniti. Obe naselji imata sicer nekaj skupnih značilnosti (novost,
bližina prometnic in industrijskih obratov, gradbišča, gostota poselitve), pa tu-
di pomembne razlike.
Hrušica ima slabe zveze z mestom, tako da je ogroženo zadovoljevanje osnovnih
potreb, stanovanja niso namensko grajena in so nefunkcionalna. MiS II je bliže
centru Jesenic z vsemi prednostmi take bližine glede oskrbe in zadovoljevanja
potreb. Prav tako sta obe populaciji stanovalcev delno podobni (po deležu mla-
dih družin, samcev in upokojencev-invalidov, po prejšnjem bivališču) pa tudi pre-
cej različni: med stanovalci Hrušice je več Neslovencev, več je starejših od 50
let, več takih, ki so bili prejšnjega bivališča bolj vajeni. Vidimo pa, da tudi
stanje na odvisnih variablah nikakor ni enoznačno. Na nekaterih kazalcih je
stanje v prid naselju v Hrušici, na drugih v prid naselju na Jesenicah, se pa v
splošnem nagiba v prid naselju na Jesenicah.
Ta primer kaže, da se evalvacija socialnega skupnostnega dela v naravnih raz-
merah sreča s precejšnjimi metodološkimi problemi, saj je težko doseči primer-
ljivost in kontrolirati relevantne faktorje. Osebno prepričanje delavca o učinkih
njegovega dela je težko podkrepiti s trdnimi podatki. Zato je v takem primeru
metodološko skrbno in domiselno načrtovanje raziskave tembolj potrebno.
- 64 -
Čeprav naloga Magde Pintar-Cebulj ni ožje povezana s socialnim delom v lokal-
nih skupnostih, je zanimiva, saj opozarja na nekaj problemov, povezanih z obrav-
navo mejno inteligentnih otrok. Kot je znano, se po Pravilniku o razvrščanju in
razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem
in duševnem razvoju vsi našteti razvrščajo v: (1) duševno manj razvite otroke,
(2) telesno prizadete otroke, (3) vedenjsko motene otroke in (4) otroke z več
motnjami. Med duševno manj razvite otroke spadajo: lažje duševno prizadeti
(IG: 51-70), zmerno duševno prizadeti (IQ: 36-50), težje duševno prizadeti (IQ:
21-35), težko duševno prizadeti (IQ: po 20). Otroci z mejnimi sposobnostmi (IQ:
71-84) se razvrščajo le izjemoma. Pravilnik namreč dopušča možnost, da se iz-
jemoma razvrstijo tudi otroci z okrnjenimi specifičnimi duševnimi sposobnostmi
ali naravnanostmi, to je otroci, ki ne morejo slediti delu v osnovni šoli; to so
otroci na meji normalnih sposobnosti. Smernice za delo strokovnih delavcev, ki
delajo v komisijah za razvrščanje, določajo, v kakšnih izjemnih primerih se raz-
vrščajo otroci z mejno inteligentnostjo. Obravnave teh otrok ne določa le koli-
činsko zmanjšanje njihovih sposobnosti, ampak jih določajo kakovostne značilnos-
ti njihovega načina mišljenja in zmožnosti za sodelovanje pri učnem delu. Pravil-
nik natančno določa pogoje, pod katerimi se mejno inteligenten otrok lahko na-
poti v osnovno šolo s prilagojenim programom.
Analiza je skušala ugotoviti, ali se otroci z mejno inteligentnostjo resnično le
izjemno pojavljajo v postopku za razvrščanje; ali so otroci, ki so priglašeni k
pregledu pred komisijo za razvrščanje, resnično le v izjemnih primerih razvršče-
ni oziroma napoteni v osnovno šolo s prilagojenim programom; kakšne so druge
značilnosti teh otrok, ki bi pojasnjevale ali opravičevale njihovo razvrstitev.
Na ta vprašanja je skušala analiza odgovoriti na osnovi gradiva, zbranega o otro-
cih, ki so bili v razvrstitvenem postopku na CSD Domžale, v letih od 1964 do
1985 pri strokovni komisiji za razvrščanje v okviru sisa socialnega skrbstva Dom-
žale. Teh otrok je bilo v vseh 20 letih 825. Za celotno to populacijo je bilo
ugotovljeno, koliko je med temi otroki mejno inteligentnih. Ostale značilnosti
pa so bile ugotovljene le za mejno inteligentne otroke letnikov 1969-1973. Teh
otrok je bilo 63. Za ta leta so namreč bili na razpolago vsi zahtevani podatki
o otrocih.
Vseh otrok z mejnimi sposobnostmi, ki so bili v letih 1964 do 1985 priglašeni k
postopku, je 323, kar znaša 39 % od vseh otrok, priglašenih k postopku. Razvr-
ščenih je bilo 259 mejno inteligentnih otrok ali 31 % od vseh razvrščenih otrok.
To pa tudi pomeni, da je bilo razvrščenih 80 % od vseh priglašenih mejno inteli-
gentnih otrok.
Starostni distribuciji priglašenih in razvrščenih mejno inteligentnih otrok kažeta,
da otroke priglašajo za kategorizacijo predvsem v starosti od 7 do 9 let, nato
pa število priglašenih precej upade. Razvrstijo pa jih v 8. in 11. letu t.j. po pr-
vem šolskem letu, ko se je pokazal neuspeh v šoli, in po prehodu na višjo stop-
njo (po 5. razredu). Opazen je časovni premor med priglasitvijo in razvrstitvijo.
To lahko pomeni, da postopek razvrščanja deluje zaviralno, da bi tako preprečili
neupravičene kategorizacije. Dve tretjini mejno inteligentnih otrok sta le enkrat
v postopku razvrščanja, ostali pa pridejo v ta postopek dvakrat ali trikrat, sled-
nji so redki (manj kot vsak deseti). Potem ko apr. niso bili razvrščeni po mali
šoli, so ponovno predlagani po prvem razredu. Podobna ločnica je prehod iz raz-
redne na predmetno stopnjo, ki pomeni za mnoge otroke v tej občini tudi prehod
iz podružnične šole v domačem kraju v matično šolo v drugem kraju in s tem
povezane prilagoditvene težave.
- 65 -
Clm starejši je otrok ob razvrstitvi, tem bolj je vprašljiva vzgojna in razvojna
vrednost tega ukrepa. In vendar podatki kažejo, da sta bili dobri 2/5 otrok raz-
vrščeni v starosti 11 let in več (nekateri celo v starosti 13 ali 14 let).
Zanimivo je, da sta dve šoli od osmih v občini "prispevali" kar polovico vseh
otrok, ki so bili v postopku, čeprav se po velikosti ne razlikujeta od drugih,
saj med šolami v občini ni bistvene razlike v številu učencev. Možnih razlogov
za tako nesorazmerje je veliko: od značilnosti populacije učencev oziroma nji-
hovega porekla do značilnosti šolske "politike" in razvitosti svetovalne službe.
Ni pa podatkov, ki bi pojasnili tako veliko razliko med šolami.
Ti otroci izhajajo v glavnem iz popolnih družin (80 %), družine imajo lastne hi-
še (70 %), starši so zaposleni (59 % oba) ali pa kmetje. Izobrazba staršev je
nizka (le tretjina očetov ima več kot osnovno šolo, skoraj polovica še te ne;
63 % mater nima končane osnovne šole).
V 80 % družin se pojavlja tudi različna patologija in deviacije (najpogosteje
alkoholizem enega od staršev), ali pa je okolje nestimulativno. Zabeležene so
tudi motnje v odnosih v družini in osebnostne motnje.
Kazalo je, da bo analiza osvetlila vprašanje razvrščanja mejno inteligentnih ot-
rok, ki bi jih smeli razvrščati le izjemno. Zdelo se je, da je teh primerov to-
liko. da ne moremo govoriti o izjemah. Vendar pa izračun pokaže, da smo žrt-
ve "optične iluzije". Mejno inteligentnih otrok je bilo v preteklih 20 letih v tej
občini med vsemi priglašenimi otroki res 39 %, med razvrščenimi pa 31 %. To
se pravi, da je na dva duševno prizadeta otroka prišel en mejni. Toda nedogovor-
jeno je ostalo ključno vprašanje, namreč, kolikšen odstotek vseh mejno inteli-
gentnih otrok, ki so v splošni populaciji, je bil priglašen za razvrščanje. Na os-
novi norm'^bi pričakovali, da je v splošni populaciji 12,6 % mejnih in 2,3 % du-
ševno prizadetih. Iz tega podatka in iz podatkov, ki smo jih navedli spredaj, se
da izračunati, da jih je bilo od vseh mejno inteligentnih otrok priglašenih približ-
no 12 %. To vendarle ni tako daleč od pojma "izjemno". Čeprav torej kaže, da
odstotek priglašenih in kategoriziranih mejno inteligentnih otrok ni tako visok,
kot kaže prvi vtis zaradi šestkrat večjega deleža te kategorije v splošni popula-
ciji, kot je delež duševno prizadetih, je analiza opozorila na drug s tem povezan
problem, namreč na pozno kategorizacijo, pa še na vprašanje, ali niso morda po-
samezne šole preveč prizadevne pri priglašanju učencev za kategorizacijo. Kogar
zanima izračun navedenega odstotka, naj se še malo pomudi in preveri, če smo
sklepali in izračunali prav.
Analiza nam posreduje podatek, da je v obravnavani populaciji priglašenih 825
otrok, od tega je 323 mejno inteligentnih in torej 502 duševno prizadeta.
Po pričakovanjih (norme)^je v populaciji 2,3 % duševno prizadetih in 12,6 %
mejnih. Domnevajmo, da so vsi duševno prizadeti tudi priglašeni (kar verjetno
ni daleč od resnice). Torej pomeni 502 duševno prizadetih 2,3 % od celotne po-
pulacije otrok. Celotna populacija otrok občine D. v letih 1964-85 šteje torej
Jelka Koplaet, Pedagogija mentalno nedovoljno razvijene djece, Zagreb 1976.
Cit. po: Tereza Sitar-Zerdin, Integracija mejnih in lažje umsko manjrazvitih
učencev v osnovne šole. Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani, 1981.
- 66 -
502 X 100
X = _ = 21.826
2,3
Vseh mejnih je torej 12,6 % od 21.826, to je 2750. Vseh subnormalnih t.j.
mejnih in duševno prizadetih je skupaj 3232. Koliko je priglašenih mejnih od
vseh mejnih? To je 323 od 2750, kar je 11,7 % ali približno 12 %.
Blaž Mesec
IZ URADNIH LISTÜV
V	množici pravnih virov je zamudno iskati tiste, ki so pomembni za socialno
politiko in socialno delo. Prelistali smo Uradni list SRS (R) in Uradni list
SFRJ (Z) iz prvih dveh mesecev letošnjega leta in izbrali tekste, ki bi vam
utegnili priti prav pri vašem delu.
Srednjeročni plan Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije za obdobje 1986-1990
(R 6/87) postavlja cilje in usmeritve razvoja socialnega skrbstva, med katere
uvršča zagotavljanje permanentnega usposabljanja, spremljanja in poglabljanja
znanj vseh strokovnih delavcev na področju socialnega skrbstva ter širitev so-
cialnega dela v gospodarskih organizacijah in zdravstvu (1, 13. in 14. al.) Med
novimi specializacijami, ki jih pripravlja VSSD, sta tudi specializaciji za social-
no delo v OZD in za socialno delo v zdravstvu!
V	tem obdobju je bilo objavljenih tudi več drugih planskih aktov: resolucije o
politiki uresničevanja družbenega plana mesta Ljubljane za obdobje 1986-1990 v
letu 1987 in ustrezne resolucije posameznih ljubljanskih občin (vse R 5/87). V
razdelkih, ki se nanašajo na socialno skrbstvo, najavljajo spremembe v delu
centrov za socialno delo. Družbeni plan občine Ljubljana Center za obdobje
1986-1990 (R 3/87) predvideva razvoj prostovoljnega dela, zlasti za starejše ob-
čane (5.2.7., 2. odst.). Iz občine Ljutomer je cel paket planskih aktov: dolgo-
ročni plan za obdobje 1986-2000, družbeni plan za obdobje 1986-1990 in resolu-
cija za leto 1987 (vsi R 7/87), ki v okviru družbenih dejavnosti obravnavajo tudi
socialno področje.
S področja pokojninsko-invalidskega zavarovanja opozarjamo na zakon o spremem-
bi zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Z
8/87), pomemben za preračunavanje pokojnin, uveljavljenih v obdobju 1965 do
1986, na vrsto sklepov o novih višinah prejemkov iz pokojninsko-invalidskega za-
varovanja (R 7/87) in na odločbi Ustavnega sodišča Slovenije o (ne) skladnosti
statuta SPIZ oziroma zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z Usta-
vo Slovenije (obe R 1/87).
Na stanovanje kot eno od najpomembnejših dobrin za človeka se nanašata pra-
vilnik o pogojih in merilih za pridobitev posojil iz sredstev vzajemnosti, združe-
nih v Samoupravni stanovanjski skupnosti Ljubljana (R 2/87), in pravilnik o kre-
ditiranju stanovanjske graditve iz združenih sredstev vzajemnosti, Celje (R 6/87).
Slednji vsebuje dokaj razčlenjene osnove in merila za sestavo prednostne liste
upravičencev do posojil, ki bi bili uporabni tuid v kakšni OZD, kjer teh vprašanj
še niso ustrezno rešili. V zvezi z dodeljevanjem stanovanj in stanovanjskih poso-
jil prihaja večkrat do sporov o ustavnosti in zakonitosti stanovanjskih pravilnikov.
- 67 -
Dva taka spora je reševalo Ustavno sodišče Jugoslavije (Z 3/87 in Z 4/87) in
enega Ustavno sodišče Slovenije (R 6/87).
Z namenom, da bi se poenotile občinske priznavalnine udeležencem NOV, je
bil sklenjen družbeni dogovor o priznavalninah udeležencev NOV (R 4/87), od-
loke o priznavalninah borcem pa so sprejeli v več občinah.
V skladu z zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je večje število
občinskih skupnosti socialnega skrbstva sprejelo sklepe o uskladitvi preživnin
s povečanimi življenjskimi stroški in jih objavilo v Uradnem listu SRS.
Za konec navajamo še predpis s področja zdravstvenega varstva: Pravilnik o
merilih za pošiljanje zavarovancev SFRJ, zbolelih za malignimi boleznimi, na
zdravljenje v tujino (Z 10/87).
Dr. Andreja Kavar-Vidmar
nove
knjige
Simon de Bovoar, starost (prevedla Mirjana Vukmirovič)
Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd 1986
Srbohrvatski prevod obsežnega dela francoske pisateljici in filozofinje Simone
de Beauvoir La vieillesse (starost) je verjetno nastal kot posledica zanimanja
za probleme starih ljudi v zadnjem času. V Franciji je knjiga izšla leta 1970,
torej 16 let pred srbohrvatskim prevodom. Avtorica, rojena 1. 1900, jo je za-
čela pisati na pragu svoje starosti, ko ji je bilo 60 let. V tem obdobju je sta-
rost še štela med tabujske teme. Obravnavanje tovrstnih del je ena od značil-
nosti Simone de Beauvoir: položaj žensk je opisala v delu Drugi spol (Le de-
uxieme sexe), precej pred nastankom sodobnih feminističnih gibanj; smrt in
umiranje je obravnavala v delu Zelo lepa smrt (Dne morte tres douce), kjer
opisuje umiranje svoje matere za rakom, in poslovilne obrede (les ceremonies
des adieus), posvečene zadnjemu obdobju življenja J.P. Sartra.
Knjiga Starost ima dva dela Prvi prikazuje "pogled od zunaj", to ja družbeni
odnos do starih ljudi, drugi del pa slika starost s perspektive starih ljudi, ta-
ko, kot jo doživljajo oni sami.
V prvem delu je avtorica zbrala bogato dokumentacijo o položaju starih v pri-
mitivnih družbah zgodovinskih družbah in sodobni družbi. Tam, kjer način proiz-
vodnje komaj omogoča preživetje, je položaj starih težak. Ko se ne morejo več
seliti z drugimi iz kraja v kraj ali jih ni mogoče prehraniti, jih na različne na-
čine izločijo: zapustijo, ritualno ubijejo, izpostavijo in podobno. Simone de Beau-
voir navaja iz antropoloških in etnoloških virov vrsto primerov za take običaje.
Nekatere poznamo tudi iz književnosti (usoda starih Eskimov pri Jacku Londonu)
in filma (Balada o Narajami), Ti običaji niso izraz krutosti, ampak življenjske
nuje, potrebe po preživetju skupnosti v izredno neugodnih razmerah.
Kjer je boj za preživetje lažji, kjer način proizvodnje zahteva več znanja, kjer
se razvijeta magija in religija, je vloga starih pomembnejša. Obvladajo veščine,
ki jih je mogoče pridobiti le z dolgotrajno vajo, mlajšim posredujejo praktična
znanja in izročilo svojega ljudstva, veliko vlogo imajo pri verskih kultih in ritu-
alih. Preko spomina starih se prenaša kulturno izročilo in se krepi povezanost
med člani skupnosti. V bolj razvitih družbah ugled starih spet pade, ko se zmanj-
ša pomen magije in ko pisava nadomesti ustno izročilo.
Položaj starih je boljši, močnejši, v statičnih družbah, kjer je malo sprememb,
npr. v predrevolucijski Kitajski. Manjšo vlogo pa imajo stari ljudje v obdobjih
sprememb, ekspanzije, revolucije. Velik je tudi pomen lastnine, ki daje lastniku
vpliv, moč in varnost, in to ne glede na starost. V razrednih družbah se pre-
pletajo razredna in generacijska nasprotja. Položaj pripadnikov nižjega razreda
je na starost bistveno drugačen kot položaj pripadnikov vladajočega razreda
- 69 -
Tudi v današnji dobi hitrih sprememb čas starim ni naklonjen, zlasti ne tistim,
ki si sredstva za življenje pridobijo z delom, fizičnim ali intelektualnim. Pomen
pridobljenih izkušenj se zmanjšuje. Sodobni tehnokratizem meni, da se posamez-
nikovo znanje in izkušnje z leti ne nabirajo, ampak propadajo. Starost pogosto
pomeni dekvalifikacijo. Cenjene so vrednote, ki odlikujejo mladost.
Po mnenju Simone de Beauvoir je 7a praktični odnos "odraslih", to je ljudi
srednjih let, do starih značilna dvojnost. Po eni strani se ravnajo po moralnih
normah, ki zahtevajo spoštovanje starih ljudi, po drugi strani pa jih podcenju-
jejo in jih prepričujejo o njihovih pomanjkljivostih, da bi svoje posle čim prej
prepustili mlajšim in se sprijaznili s pasivno vlogo.
Drugi del knjige se začenja z opisovanjem, kako posamezniki odkrivajo in do-
življajo svoje staranje ter se z njim bolj ali manj sprijaznijo. Navaja vrsto ci-
tatov iz del književnikov in drugih znanih ljudi, našteva odgovore iz anket, opi-
suje pa tudi izkušnje svojih znancev in ne nazadnje svoje lastne. To poglavje
bo posebno zanimivo za ljubitelje književnosti in umetnosti sploh, saj v njem
najdemo žilave in aktivne starce, kot so Voltaire, Goethe, Hugo, Tolstoj, Gide
in drugi, na drugi strani pa primere mučnega in samotnega staranja, ki ga
ilustrirajo Swift, Chateaubriand Lamartine. Zdravje je za odnos do staranja oz.
življenja v starosti bistvenega pomena, čeprav so navedeni tudi nasprotni pri-
meri: pesnik Whitman in slikar Renoir.
Zelo zanimivo je poglavje, ki obravnava vprašanje časa. Z leti se bodočnost
skrajšuje, čas teče vedno hitreje, medtem ko se otroku zdijo dolge ure. Ob
tem avtorica navaja lonescove spomine na osnovno šolo: "V četrt ure smo ime-
li dovolj časa, da smo se domislili igre, jo igrali, končali in začeli novo...
Prihodnje leto pa je bilo samo beseda; zdelo se je tako daleč, da sem si ga
le s težavo zamišljal."
V tem poglavju prikazuje tudi spreminjanje aktivnosti in sposobnosti starih lju-
di in navaja ugotovitve sodobne znanosti ter primere umetnikov, znanstvenikov,
politikov in drugih.
Posebno poglavje obravnava vsakdanje življenje starih ljudi. Današnja družba
omogoča starim prosti čas šele takrat, ko jim odvzame materialne možnosti,
da bi od njega lahko zares kaj imeli. Stari ljudje, ki ne morejo več opravljati
svojih nekdanjih aktivnosti, se težko oprimejo novih. Stendhal je dejal, da lah-
ko najdemo veselje le v tistih stvareh, v katerih smo uživali pred 30. letom
starostL Churchill, ki je bil dober amaterski slikar, pa je tožil, da je ob koncu
življenja težko najti nove interese.
Velik pomen pripisuje avtorica navadam, ki dajejo občutek varnostL Podobno
vlogo imata posest in denar.
Knjigi so dodane priloge, to so teksti drugih avtorjev, ki obravnavajo stoletnike,
skrb za stare ljudi, položaj starih delavcev v socialističnih deželah (tu je vklju-
čena tudi Jugoslavija, a so podatki seveda že stari) in nekaj statističnih podat-
kov o spolnosti starih ljudi.
Zaključek prinaša avtoričino priporočilo za življenje v starosti: "Edina rešitev je
nadaljevati s prizadevanji za cilje, ki dajejo smisel našemu življenju: skrb za po-
sameznike, skupnost, za "stvar", socialno ali politično, intelektualno, ustvarjal-
- 70 -
no delo. Vendar so te možnosti dane le peščici privilegiranih. Prepad med nji-
mi in ogromno večino običajnih ljudi je na starost najgloblji. Zločin sodobne
kapitalistične družbe je, da s svojo "politiko starosti" ustvarja mizerne razme-
re za večino starih ljudi. To je le posledica splošnih razmer. Zato rešitev ni
v bolj velikodušni "politiki starosti, ampak v radikalni spremembi življenja."
Za takšno spremembo se je Simone de Beauvoir zavzemala vse do smrti, apri-
la 1986.
Dr. Andreja Kavar-Vidmar
Günter VVallraff: Cisto na dnu, Mladinska knjiga, Ljubljana 1986
Na avtobusu sem bil priča zabavljanju skupinice ljudi na račun t.i. "čifurjev"-
vpričo vseh je bil izrečen tudi tisti, bojim se, da skorajda že ponarodeli, "vic",
da je "najboljši čifur - mrtev čifur" (isti "vic", seveda na temo Turkov, nava-
ja tudi Wallraff)... Znanka iz Srbije, ki dela v celjski bolnišnici kot medicinska
sestra, mi je pravila, kako je zanjo frustracija zaradi bolnikove zamere, ker ga
med nego slučajno nagovori v svojem jeziku, ne pa v čisti slovenščini, precej
hujša kot zaradi nizkega GD. Ali pa npr. izkušnja iz vlaka: komu se še ni zgo-
dilo, da ne bi videl, kako ljudje rajši stojijo, kot da bi se usedli poleg Roma
ali Bosanca, ki mogoče celo diši po čebuli... Vem za primer, ki je tudi men-
da povsem običajen, da so tisti, ki so npr. med prestajanjem kazni razporeje-
ni na delo izven zaporniškega obzidja, v novem okolju kljub vsemu manj stig-
matizirani kot pa sezonski imigranti iz juga... Celo tisti grafit, ki je naveden v
Waliraffovi knjigi in prepisan iz nemškega stranišča - "DFIEK NA METLI =
TUREK Z LESENO NOGO" - je bil z enakimi besedami že dolgo prej poznan
pri nas, seveda na temo Bosancev.
2e zgolj ti drobci (čeprav domači, a očitno prebanalni, da bi se o njih resneje
razpravljalo) kažejo na aktualnost Wallraffove knjige tudi za naše razmere. Knji-
ga v nakladi dveh milijonov izvodov je v enem letu (od izida v oktobru 1985)
razburila nemško javnost do te mere, da se zdi celo analogija med današnjim
nacionalističnim protiturškim rasizmom in tistim, ki se je še včeraj usmerjal
proti 2idom, povsem smiselna. Je pač tako, da se vsaki oblasti, katere instin-
ktivni materializem narekuje uvoz cenene delovne sile iz nerazvitih področij,
takšna gospodarska pragmatičnost vedno obrestuje v dvojnem smislu: v stvarnem
(kapitalnem) in psihološkem (nacionalističnem). Zgleda, da je to vsaj kratko-
ročno res - gospodarstvo namreč pod takšno politiko prosperira (tudi če je
ekstenzivno), z njim pa tudi trdnost oblasti, saj ima vzpostavljen ventil za vso
tisto energijo nezadovoljstva, ki se utegne množično pojaviti ob vsakršni diskon-
tinuitetni rasti življenjskega standarda, zaposlovanja itd. Kaj lahko se zgodi, da
se tista zdrava agresivnost, ki v obliki nezadovoljstva vznika znotraj nacije, na
ta način kanalizira navzven (do vsega tujega) in hkrati manifestira znotraj nje
(do najnižjih slojev imigrantov); s tem je, nasprotno, nevarnost nacionalne agre-
sije navznoter in navzgor do lastnih oblastvenih vrhov - bistveno zmanjšana. Ce
gre za nacionalna čustva, se ta način izkoriščanja ljudi imenuje nacionalizem.
Ko v zvezi z njim odmislimo materialne pogoje in oblastvene razloge tovrstne
izprijenosti, potem nacionalizem izpade kot nekaj pozitivnega, če pa gledamo,
iz česa se hrani, se pravi, da zremo koren(ine) tega pojava (in ne gledamo
zgolj v cvetove, tj. v narodovo kulturo), potem vidimo nasilje in primitivizem.
- 7! -
Wallraffova knjiga govori ravno o tem. Pravzaprav je Günter Wallraff šel še
dlje; ne le da je tovrstno razčlovečenje opisal pri koreninah, kjer se stvari
običajno izmikajo očem, ampak je vse to tudi (do)živel, in sicer ClSTG NA
DNU. Novinar, družbeno angažiran intelektualec (pred nekaj leti se je "vti-
hotapil" v uredništvo Springerjevega Bilda in razkrinkal njihovo časnikarsko
početje), znana osebnost torej, se je zamaskiral v anonimnega in konformis-
tičnega manualnega delavca s turškim imenom Ali Levent. Pot pretresljive
kalvarije večinoma ilegalnega dela (tj. brez socialnega in zdravstvenega zava-
rovanja, bre7 minimalne zaščite pri delu, z minimalno mezdo ali brez nje, z
delom v več izmenah zapored itd.) je začel zelo preprosto - s tipičnim og-
lasom v časopisu ("Tujec, močan, išče kakršnokoli delo, tudi najtežje, najbolj
umazano, tudi za malo denarja."), s katerim je stopil v mehanizem brutalne-
ga izkoriščanja, nacionalistične mržnje in uničevanja zdravja, na čemer te-
melji sicer zavidljiva raven nemškega življenjskega standarda. "Ni se mi bilo
treba posebno naprezati, da sem se podal na stranski tir, da sem pripadel
izrinjeni manjšini, da sem pristal čisto na dnu," pravi Wallraff (str. 9). In
res, to je knjiga o tem, kako lahko je pristati na dnu in kako brezupna je
misel na to, da bi se dvignil kam drugam, če si prisiljen začeti in živeti tu -
še zlasti, če si tujec. V tem smislu gre za nazorno in jedrnato kritiko družbe,
ki se ima za demokratično in ki hkrati temelji na maksimiranju profita:
"Kos apartheida se dogaja med nami - v naši demokraciji. Doživetja so pre-
segla vsa moja pričakovanja. V slabem smislu. Sredi Zvezne republike sem do-
živel razmere, ki jih sicer pravzaprav opisujejo samo zgodovinske knjige o de-
vetnajstem stoletju," pravi v uvodu (str. 10).
Knjiga popisuje različne delovne izkušnje: od dela v konjušnici, hlapčevanja na
kmetiji, dela v industriji do strežnika hamburgerjev v eni Mc Donaldovih res-
tavracij, znanih po visokih prehrambenih standardih, hitri postrežbi itd. ("De-
lam z dvema krpama, ena je za mize, druga za pepelnike. V zaukazani nagli-
ci pa se velikokrat zgodi, da krp ne razločuješ več. Toda to nikogar ne moti,
saj moraš dostikrat z istima krpama čistiti še stranišče. Prehranitveni krog
se tako spet sklene. Meni se gabi. Ko hočem imeti še eno krpo, me osorno
zavrnejo, da mi morata zadostovati tisti dve, ki ju že imam. Nekoč pošlje
upravnik kolega, ki dela pri žaru, naravnost v zamašeno stranišče. Da bi čim
hitreje in vestneje izpolnil naročilo, je vzel za pomoč kar strgalo za žar... Na
čistočo pred vhodom pa strogo pazijo. Petdeset metrov levo in desno od vhod-
nih vrat je treba nenehno pospravljati." (Str. 27). Podrobno so prikazane raz-
mere na življenjsko nevarnih deloviščih v gradbeništvu in industriji, kjer so bili
ilegalni delavci prek posrednikov na "črno" (zaposlovanje, ki tudi našim raz-
meram ni neznano) prisiljeni delati, večkrat brez plačila, tudi po 350 ur me-
sečno (!), naveden pa je celo primer, ko so morali delavci brez prekinitve
'tJelati v jašku pod zemljo 72 ur, s skrajšanimi odmori " (str. 79). Mogoče so
še najbolj srhljivi popisi tistih (pre)izkušenj, ki jih je Wallraff doživel kot člo-
veški poskusni zajec v farmacevtski industriji, saj so na njem (proti plačilu)
testirali razna zdravila. Za te poskuse je namreč največje povpraševanje prav
po Turkih in drugih tujcih (Indonezijcih, latinskoameriških emigrantih, Pakis-
tancih), čeprav je na tovrstnih klinikah Wallraff srečal tudi nekaj "pankerjev,
ki so že stalni gostje," in "nekaj brezposelnih mladostnikov" (str. 115). Torej
celo farmacevtska industrija izkorišča gospodarsko krizo in brezposelnost, za-
radi katere ima na razpolago "vedno več ljudi. Odgovorni ljudje se izgovarjajo
na tako imenovane 'etične komisije', v katerih sedijo znanstveniki in celo du-
hovniki... Etika je v takšni povezavi ciničen pojem. "(Str. 123.) Grozovitost
Wallraffovih izkušenj, ki ponekod prekašajo najčrnogledejše fikcije orwellovske-
- 72 -
ga tipa, se končuje z ilustracijo trgovine z ljudmi v jedrski elektrarni (Wür-
gassen), kjer se Turke - človeško blago - uporablja za "kurjenje", in sicer
v tem smislu, da jih (zlo)rabijo za čiščenje in popravila na mestih, življenjsko
nevarnih zaradi sevanja.
Knjiga je, kot rečeno, dokumentiran popis izkustva, ki govori samo po sebi in
ne rabi nobene dodatne utemeljitve (gradivo je uporabno v nekaterih primerih
celo kot dokazni material na sodišču - na tej podlagi je država vložila precej
tožb proti nekaterim podjetnikom). Je brezobzirna kritika brezobzirne prakse,
ki takorekoč na čisto empirični ravni privede do sklepa, zgoščenega v zadnjih
besedah na zadnji strani, da gre namreč za prikaz "neskončnega izkoriščanja
in preziranja človeka". Do tega izrazitega zaključka, ki izhaja iz vsake strani
posebej, pride avtor, kar je zanimivo, brez slehernega teoretiziranja (edini sta-
vek, ki bi ga pogojno lahko imeli za teoretičnega, je Marxov citat na 164.
strani, ki je uporabljen kot moto ob začetku poglavja); "tudi ne zasledimo ni-
kakršnih posebnih metodoloških razpletanj o tej vrsti raziskovanja, saj prepros-
to ni potrebe po tem; knjiga res govori zgolj skozi opisano izkustvo in ne po-
trebuje nikakršne dodatne utemeljitve.
Ce rečemo, da je odsotnost sleherne teoretične refleksije hvalevredna zanimi-
vost, je to mišljeno seveda zgolj v tem in takšnem kontekstu, kakršnega pred-
stavlja Wallraffovo delo. Tu mislim zlasti na dve stvari: prvič - gre za ber-
ljivost in razumljivost tudi na tistih mestih, kjer je govor o tako zapletenih
kategorijah, kot je npr. človekova odtujitev:
"Cim bolj umazano in ubijalsko je bilo delo, ki je izsesavalo zadnje moči, tem
bolj sem občutil prezir do človeka in ponižanje: to me ni samo žalilo, na neki
drug način me je tudi psihično povzdignilo. V tovarnah in na gradbišču sem si
-	nasprotno kot med delom v uredništvu časopisa Bild - pridobil prijatelje in
spoznal solidarnost..." (Str. 10.)
Drugo prednost zgolj empiričnega in akcijskega spoznavanja pa vidim v samem
raziskovalnem početju, ki ga lahko imenujemo akcijsko raziskovanje (oz. teren-
sko raziskovanje, tudi opazovanje z udeležbo ipd.). Nedvomno gre za nazoren
primer raziskovanja, in sicer povsem v Gillijevem smislu, kjer gre za takšno
dejavnost:
-	ki prinaša neka spoznanja,
-	ki se odvija v praksi
-	katere problem je povsem stvaren in praktičen,
-	ki ni sama sebi namen, pač pa iz tega sledijo določeni posegi v stvarnost
(sodni postopki in varstvo ogroženih itd.).
Poleg tega gre za izrazito kvalitativno metodologijo brez uporabe kakršnekoli
kvantifikacije, kar se še vedno smatra za precej sporno početje. Wallraffov
pristop prav tako pokaže nazorno rešitev glede vloge raziskovalcev - kjer gre
za problem vzpostavitve oz. ukinitve distance do "objekta" raziskovanja: teža-
va je namreč v tem, da če se vztraja pri distanci, vednost o teh stvareh, ki
so v knjigi razkrite, gotovo ne bi bila možna - če gre za njeno ukinitev, pa
se postavlja vprašanje kontroliranja subjektivne percepcije. Günter Wallraff re-
ši ta problem enostavno tako, da se "prelevi" v Ali Leventa, da ga živi. Ne
odloči se torej ne za eno ne za drugo, pač pa dilemo enostavno ukine, postane
subjekt in objekt obenem. Takšno raziskovanje je seveda (v tem primeru) nujno
zakrito oz. tajno. Sele na takšen način lahko pride do potrebnega izkustva, ki
- 73 -
mu omogoča, da v uvodu postavi tole trditev:
"Se zmeraj ne vem, kako zmore tujec požirati vsakdanja ponižanja, sovražnosti
in sovraštvo. Toda vem, kaj mora zdržati in kako daleč lahko seže v tej deželi
preziranje človeka." (Str. 10.)
- Je sploh mogoče najti ustreznejši odgovor na zgornjo dilemo okrog "distance"?
Je ta pojem sploh mogoče misliti drugače kot pa v narekovajih, če si dejansko
v položaju, ko si še vedno raziskovalec (čeprav zamaskiran v tujca, kar pa je
zgolj prevara; v resnici nisi tujec ne razmišljaš in ne doživljaš kot tujec), hkra-
ti pa deliš povsem enako usodo s tistimi, ki jih raziskuješ? Wallraffova izkuš-
nja sugerira misel, da v resnici ne gre za odpravo distance med raziskovalcem
in njegovim "objektom" - kaj takega, tudi če bi bilo mogoče, bi bilo škodlji-
vo (to je v vsakem primeru lahko zgolj maskiranje in nič več). Nasprotno je
res - gre za ohranitev vlog raziskovalca in "objekta" raziskave, saj je razisko-
vanje prav interakcija med temi vlogami (celo uspešnost t.i. introspekcije za-
visi od vzpostavitve te distance). Ukinitev distance je torej možna zgolj v smis-
lu ukinitve neenakosti v poic^aju (moči, pogojih, okolju), v katerem se ta in-
terakcija vzpostavlja. Vrsta situacij v knjigi npr. kaže, kako se je bil Wallraff
vseskozi prisiljen zavedati, da je v vlogi raziskovalca, da pa je v tej vlogi lah-
ko deloval, mu je omogočilo maskiranje:
"Moje pretvarjanje je učinkovalo tako, da so mi dali naravnost in pošteno ra-
zumeti, kaj si mislijo o meni. Igrana neumnost me je naredila zvitega, odprla
mi je pogled v omejenost in ledeno hladnost družbe, ki meni o sebi, da je ta-
ko zelo pametna, suverena, dokončna in pravična. Bil sem norec, ki mu govo-
rijo resnico, ne da bi se pretvarjali" (Str. 10.) Hkrati je namreč Wallraffu
jasno, da ne more postati tujec, pa če se še tako temeljito pretvarja; to tudi
ni njegov namen: "Seveda nisem bil pravi Turek. Toda človek se mora zakrin-
kati, da bi razkrinkal družbo..." (Ibid.) Ne gre torej, kot rečeno, za izenačenje
raziskovalca z raziskovanim, pač pa za izenačitev položaja, v katerem se kot
taka vzpostavljata. Pravilnost takega početja je v knjigi dovolj nazorna, pri če-
mer razlog za to ni le v demokratičnosti kot vrednoti samega raziskovalnega po-
stopka, pač pa je takšna usmeritev potrebna zaradi veljavnosti dobljenih rezultatov.
"Zaostritev pravice do azila, sovraštvo do tujcev, vse bolj pogosto zapiranje v
gete - vse to mi je bilo znano, vendar tega še nisem izkusil." (Str. 9.)
Tu velja opozoriti, da celotna knjiga nedvoumno kaže na razumevanje zgornje
trditve v dobesednem smislu. Nekaj, kar je sicer splošno znano in se da teo-
retično utemeljiti (da npr. proklamirana demokracija ni dejanska demokracija,
da obstaja izkoriščanje itd.), dobi v precejšnji meri znanstveno vali(tiost prav
skozi stvarno izkičnjo (čeprav seveda ne zgolj z njo). Zato Wallraffove težnje
k izkustvu (in ne zgolj k vedenju), ne moremo imeti za nagnjenost k avantu-
rizmu, lastni publiciteti ipd., pač za raziskovanje v smislu strategije uvajanja
sprememb v socialni prostor.
Po G.A.Gilliju bi celo veljalo, da se raziskovalec, "če je znanstvenik, mora
uvrščati na stran razreda, ki je tvorec in protagonist bodočega zgodovinskega
razvoja" (in pri tem gre za to, da "je ta razred proletariat..."). V skladu s
tem pa velja, da "znanstvenik, ki se uvršča na stran razreda, ki je zgodovin-
sko v vzponu, ne glede na osebne motive, zaradi katerih to počne (npr. sim-
patije do izkoriščenih...), deluje prav iz znanstvenih pozicij" (G.A.Gilli: Kako
se istražuje. SK, 1974, str. 23-24, podč. SD). Pri Wallraffu je seveda povsem
- Ik -
jasno, kam se s svojim početjem uvršča - med tiste, ki so CiSTO NA DNU. S
tem pa ne mislim, da bi bil, sodeč po Gillijevi poenostavitvi, že to zadosten
kriterij znanstvenosti; nasprotno. Wallraff prav preko doslednega uvrščanja med
tiste, ki so "Brez domovine" (str. 9; tj. tipična značilnost proletariata - po
Marxovi terminologiji, seveda), torej prav z doslednim akcijskim pristopom, po-
stavlja razumevanje znanstvenosti v Gillijevem smislu pod vprašaj. Knjiga po-
sredno, a povsem jasno kaže na to, v kolikšni meri lahko inozemski imigrant-
ski proletariat predstavlja tvorca in protagonista "bodočega zgodovinskega raz-
voja" (Gilli) oziroma kaj je s tistimi predstavami, ki so pred več kot sto le-
ti mogoče zgledale kolikor toliko resnične in po katerih "družbene produktiv-
ne sile, ki so zrasle burzoaziji čez glavo, samo čakajo, da si jih prisvoji zdru-
ženi proletariat" (F.Engels, MEID IV,CZ, 1979, str. 543) Kaj je s tem, "zdru-
ženim proletariatom", ki očitno že sto let čaka praznih rok, in kaj je z bur-
žoazijo, ki da ji je razvoj zrasel "čez glavo"? Knjiga, ki prikazuje proletariat
(celo prav takšnega v smislu devetnajstega stoletja), na.m pove, da gre za ti-
pično marginalno skupino, ki nima nikakršnega vpliva na osvnovne družbene
procese in je seveda daleč od tega, da bi bila njihov "protagonist"; buržoazi-
ja pa se vozi v mercedesih, razpolaga z jedrsko energijo in dela, kar hoče.
Ti proletarci so v tolikšni meri deklasirani, da se npr. celo "zavestno nočejo
izpopolnjevati v nemščini", samo da bi se izognili tudi najmanjšim, čisto ver-
balnim konfliktom; gre za življenje, v katerem lahko manj boleče preživiš le,
če ničesar ne veš in ne razumeš:
"Ne dobro, da mi naučili in razume nemški. Vedno le jeza. Bolje, da nič ne
razume," svetuje neki Tunizijec Wallraffu (str. 81). Za ilustracijo problema-
tičnosti Gillijeve razredne dihotomije kot kriterija znanstvenosti imamo lahko
tudi tisto, kar se zgodi z Wallraffovim predmetom raziskovanja in ki nikakor
ni zgolj slušaj - na začetku je namreč videti, kot da knjiga govori predvsem
o "izrinjeni manjšini", o tistih "čisto na dnu" itd., potem pa se nam z vsako
stranjo posebej razgrinja prepričljiva podoba nemškega srednjega razreda, ki
ima po eni strani kapitalni profit od imigrantskega proletariata, po drugi pa
se mu v nacionalističnih halucinacijah pridružuje tudi nemško delavstvo. Ce to-
rej gledamo izkoriščani ter izkoriščevalski razred nasploh (vsakega od njiju
kot monolit), pri tem pa v proletariatu vidimo a priori protagonista prihod-
nosti, potem je tako gledano - vsaj z vidika Wallraffovih izkušenj - iluzorno
početje. Pa tudi če predpostavimo, da se bodo ti marginalci nekoč organizira-
li v nekakšen "združeni proletariat", potem je še vedno aktualna tista Engel-
sova misel, ki pravi, "da mora priti prej na vrsto malomeščanska demokraci-
ja, preden more pričakovati komunistični delavski razred, da si bo trajno os-
vojil oblast in uničil sistem mezdnega suženjstva" (MEID III, CZ, 1979, str.
439). In Wallraff nazorno prikaže, kako je s tem v Nemčiji kot eni najrazvitej-
ših dežel - demokracija ne funkcionira, pač pa se zgolj deklarira: v resnici
gre za "kos apartheida", ki "se dogaja med nami".
Tisto, kar Wallraffovemu raziskovanju "od spodaj" daje pečat znanstvenosti,
torej ni "uvrščanje" med proletariat oz. delovanje njemu v prid. Mislim, da
največja (metodološka) vrednost te knjige predvsem v objektivnosti raz(od)-
kritega, in to ob raziskovalčevi izrecni pristranskosti; ne kljub tej pristran-
skosti, pač pa zaradi nje. In v tem je največja stičnost z Gillijem. Gre pre-
prosto za to, da nevtralni pristop ni možen, če hočemo, da rezultati razisko-
valnega početja komu koristijo, jasno je tudi, da ne moremo govoriti o razis-
kovalnemu postopku, vsaj ne v Gillijevem smislu, če ti rezultati nikomur ne
koristijo. In Wallraffova knjiga je odlična potrditev tega.
- 75 -
Knjiga je seveda aktualna za naše razmere ne zgolj z metodološkega vidika,
pač pa zato, ker govori o izkoriščanju. Ker nazorno razkrije realnost "družbe,
ki meni o sebi, da je tako zelo pametna, suverena, dokončna in pravična". In
če stvar zaostrimo - kateri politični sistem misli o sebi drugače? Katera in-
dustrijska družba si še dela utvaro, da si lahko mimo kapitalsko-mezdnih od-
nosov poišče bližnjico v raj? Sporočilo Wallraffove knjige se torej ne omeju-
je zgolj na nemški prostor, pač pa ima univerzalni pomen. Posebno še, če se
spomnimo tistih, sicer suhoparnih številk, ki jih npr. navaja V.Arzenšek o od-
tujitvi jugoslovanskih delavcev: kar krepka polovica jih izjavlja, da občutijo de-
lo kot "NUJNC ZLO" (V.Arzenšek: Struktura i pokret, Bg. 1984)! Zato bi bi-
lo dobro, da bi se ob knjigi zamislili in bi tudi za nas veljale besede, s kate-
rimi je G.Wallraff meril na svoje bralce (str. 10):
"Razumeli so me in tudi provokacije, ki jih je porajala moja vloga, začutili
kot osvobajajoče."
Srečo Dragoš
NASILJE V PREDZAKONSKIH ODNOSIH
N.K. 0'Keeffe, K.Brockopp, E.Chew, Teen Dating Violence, Social Work, 31,
1986, 6, 465-468
Raziskavam o trpinčenih otrocih in nasilju v družini in med zakonci so se v
zadnjem času pridružile še raziskave o nasilju med mladostniki, ki "hodijo sku-
paj". Ena od prvih raziskav na tem področju v ZDA je ugotovila, da je pribli-
žno petina študentov oziroma študentk doživela agresijo v svojih predzakonskih
odnosih. Prva raziskava o nasilju med srednješolsko mladino v ZDA, je ugoto-
vila, da je 12 odstotkov mladih doživelo taka dejanja v vsaj enem od svojih
partnerskih odnosov. Pri tem je 17 odstotkov tistih, ki so doživeli napadalnost,
odgovorilo, da je bila napadalnost obojestranska. Ob tem je zanimivo, da pri-
bližno enako število fantov in deklet poroča, da so bili sami nasilni ali pa da
so doživeli nasilje drugega partnerja. Raziskava, o kateri poročajo 0'Keeffe
in soavtorice, je bila izvedena v enem od šolskih okolišev v Sacramentu v Ka-
liforniji v šolskem letu 1982/83. Zajela je 256 učencev in učenk srednje šole
(high school), približno enako število fantov in deklet, med njimi dve tretjini
belcev. Najmočneje so zastopani pripadniki srednjih dohodkovnih razredov, iz
popolnih družin in povprečni ali boljši učenci, skratka, "normalna populacija".
Približno dve tretjini nista v svojih odnosih s partnerji doživeli nasilja oziroma
napadalnosti, to pomeni ne groženj z napadalnimi ali nasilnimi dejanji, ne ta-
kih dejanj samih. Dobra tretjina pa jih je že doživela taka dejanja ali grožnje
(36 %). Avtorice pravijo, da jih je ta številka presenetila.
Napadalna dejanja je doživelo 27 odstotkov vprašanih. Približno 8 odstotkov je
takih, ki so bili samo žrtve napadalnosti, 7 odstotkov takih, ki so bili samo
napadalci in 12 odstotkov takih, ki so bili oboje, včasih žrtve, včasih napadal-
ci. Med dekleti jih je več, ki so doživele napadalnost in nasilje, četudi le v
obliki groženj (41 %), kot med fanti (30 %). Med dekleti je tudi več takih, ki
so bile same napadalke (12 %), kot med fanti (7 %), tudi precej več, ki so
bile včasih napadalke, včasih žrtve (18 %), kot med fanti (12 %). Skratka, ka-
že, da jih je med dekleti več, ki so zapletena v nasilna dejanja in grožnje, in
da imajo pri tem aktivno vlogo večkrat kot fantje. Raziskava nam o teh raz-
likah med spoloma ne pove nič podrobnega, prav izrecno je zapisano, da razli-
ke med spoloma niso podrobneje analizirane. Raziskovalke so namreč Nona,
Karen in Estherl
Seveda je možno in celo verjetno, da je med dekleti več takih, ki so bile na-
padalne do svojih fantov, vendar da gre pri tem za blažje oblike napadalnosti.
Tega iz raziskave ne zvemo, pač pa nam raziskovalke ponujajo nekakšno ideo-
loško opravičilo, češ da gre za znamenje vse večje enakopravnosti žensk. Kako
je s tem, niso analizirale, pač pa so skrbno popisale, kakšne vrste napadal-
- 77 -
nosti in nasilja se nasploh, nerazčlenjeno po spolu, najpogosteje pojavljajo. Vr-
stni red po pogostosti je takle: primazati zaušnico, poriniti, vreči kak predmet
v partnerja, boksniti, brcniti, groziti z nožem ali pištolo, udariti s kakim pred-
metom, pretepsti. V takem zaporedju navajajo ta dejanja tako žrtve kot napa-
dalci. Kakšne so bile posledice tega nasilja? Da ni bilo nobenih posledic za
partnerski odnos, trdi 30 odstotkov žrtev in 37 odstotkov napadalcev. Da je na-
silje prizadelo partnerski odnos, trdi 33 odstotkov žrtev in 26 odstotkov napa-
dalcev; da ga je izboljšalo, pa 21 odstotkov žrtev in 17 odstotkov napadalcev.
Dejanje je povzročilo prekinitev odnosa po mnenju 12 odstotkov žrtev in 14 od-
stotkov napadalcev. Lahko bi sklepali, da ta dejanja v resnici niso bila tako
kruta in usodna, ali pa, da se najdejo partnerji, ki radi vidijo, da je njihov od-
nos popopran z malo nasilja.
Nič kaj šaljiva pa ni ugotovitev, da tisti učenci, ki pravijo, da so doživeli na-
silje med staršema, pogosteje kot drugi poročajo, da so tudi v svojem partner-
skem odnosu doživeli nasilje. Več kot polovica tistih, ki so doživeli nasilje med
staršema, ga je doživelo tudi v svojem odnosu. Tudi med tistimi, ki so kot ot-
roci doživeli nasilje od staršev, jih je več, ki poznajo nasilje tudi v svojem part-
nerskem odnosu, le da ta .razlika ni statistično pomembna. Tudi ta raziskava
ugotavlja, da je nasilje povezano z alkoholizmom, natančnih številk o tej zvezi
pa poročilo ne navaja.
Blaž Mesec
obrambno socialno delo
N.Harris, Defensive Social Work, The British Journal of Social Work, 17, 1987,
1, 61-69
Za zdravnike pravi star rek, da na njihove uspehe sije sonce, neuspehe pa pre-
krije zemlja. To - žal ali na srečo - ne velja tako dobesedno. V zgodovini me-
dicine je veliko primerov, da so se morali zdravniki zagovarjati zaradi dejanj,
ki so ogrozila zdravje ali ugled njihovih bolnikov. Socialni delavci še te tolažbe
nimajo, da bi njihove neuspehe prekrila zemlja. V večini primerov se ti neu-
spehi bolj ali manj namrgodeni in zlovoljni sprehajajo pod žarkim soncem in
razglašajo svoje slabe izkušnje s socialnimi delavci. Ne moremo reči, da je so-
cialno delo posebno ugleden poklic; nasprotno, tudi pri nas so socialne službe
in socialni delavci večkrat predmet upravičenih ali neupravičenih javnih ali za-
sebnih očitkov. Ta javni pritisk vpliva na eni strani na povečanje skrbi za stro-
kovnost dela, na drugi strani pa se pri strokovnih delavcih poveča previdnost,
kar pa ni vedno v korist uporabnikov. In prav o tem govori ta prispevek.
V	Veliki Britaniji se sicer do sedaj ni zgodilo, da bi primere nestrokovnosti so-
cialnih delavcev in napake socialnih služb obravnavala prava sodišča; obravnava-
la pa so jih "sodišča javnega mnenja", kot pisca imenujeta množična občila, pa
seveda strokovna in upravna telesa, zadolžena za nadzor nad strokovnostjo in po-
klicno etiko. To je bilo dovolj, da se je med strokovnimi delavci razširilo ob-
rambno ravnanje. Pod tem izrazom je treba razumeti vsa tista dejanja, ki zava-
rujejo strokovnega delavca, ki pa ne koristijo ali pa celo škodujejo uporabniku.
V	medicini poznamo tri kategorije takih obrambnih ravnanj: (1) Ce uporabi
- 78 -
zdravnik več diagnostičnih in terapevtskih postopkov, kot je nujno potrebno za
ustrezno oskrbo bolnika, z namenom, da bi preprečil možne negativne izide svo-
jih posegov, bolniku pa prav to preobilje posegov škoduje, pravimo, da gre za
pozitivno obrambno ravnanje. (2) Ce zdravnik ne uporabi ukrepov, ki bi bili ko-
ristni, ne uporabi pa jih zato, ker vključujejo preveliko tveganje, da bi prišlo
do neugodnih učinkov, pravimo, da ravna negativno defenzivno. (3) Tretja zelo
razširjena oblika obrambnega ravnanja pa je zadrževanje informacij.
Na področju socialnega dela je še posebno občutljivo vprašanje defenzivnih po-
stopkov v zvezi z obravnavanjem družin, kjer so ogroženi otroci. Da bi se so-
cialne službe zavarovale pred možnimi napakami (npr. neupravičen odvzem otro-
ka ali pa smrt otroka zaradi trpinčenja), so zelo formalizirale postopke pri
delu s takimi družinami. To je obrambno ravnanje. To sili socialne delavce v
uradniško držo, kar škodi vzpostavljanju suportivnega odnosa z družino, poveču-
je nezaupanje med delavcem in družinskimi člani in lahko pospeši prav tako
ravnanje, ki vodi k odvzemu roditeljskih pravic, ali kakemu podobnemu, a
manj drastičnemu ukrepu. Se več: ti postopki so običajno enotni za vse pri-
mere. Vendar so do neke mere upravičeni le tam, kjer je res zaželena velika
previdnost. Kjer pa razmere niso tako zaostrene, taka posplošena previdnost
moti normalno navezovanje stikov med socialnim delavcem in družino. To je
primer pozitivnega obrambnega ravnanja, saj je služba razširila, precizirala in
formalizirala postopke, da bi se zavarovala, v resnici pa so postopki tako izde-
lani in tako enotno izvajani, da že škodijo.
Vzemimo otroka, ki je v domu ali v reji. Medtem se je položaj v družini iz-
boljšal in pojavi se vprašanje, ali bi se otrok lahko vrnil. Vrnitev v domače
okolje bi otroku lahko koristila bolj kot vse drugo, lahko pa bi bil ponovno
ogrožen. Da bi se zavarovali pred tem tveganjem, raje pustimo otroka v do-
mu (v reji), čeprav vemo, da to ni najboljša rešitev. Ker se ne odločimo za
ukrep, ki bi bil lahko zelo koristen, ne odločimo pa se zato, ker ta koristnost
ni zagotovljena, ravnamo negativno defenzivno.
V zvezi z informacijami o strankah smo v zadnjem času priča prizadevanjem,
da bi čimbolj omejili vrsto in količino podatkov, ki se zbirajo. V nekem okrož-
ju so celo uničili vse podatke o strankah, podatke, ki niso imeli neposredne
zveze s pomočjo tem ljudem. Kot je lahko tako početje hvalevredno, se ga
lahko tudi zlorabi. Lahko bi pod pretvezo, da varujemo zaupnost in prepreču-
jemo stigmatizacijo, uničili podatke, ki bi omogočili kritiko naših strokovnih
postopkov.
Defenzivni postopki niso v prid strokovnemu socialnemu delu. Eden od načinov,
da jih kolikor mogoče omejimo, je tudi ozaveščanje javnosti o njihovih posledi-
cah. Socialni delavci ne morejo preprečiti vsega zla v odnosih med ljudmi in
tudi ne morejo biti za vse odgovorni. Ljudje so za svoja dejanja predvsem sami
odgovorni.
Blaž Mesec
dokumentacija
ARCHIV
für Wissenschaft und,
Praxis der sozialen Arbeit
ArchsozArb
Vierteljahreshefte zur Förderung
von Sozial-, Jugend- und
Gesundheitshilfe
Herausgegeben von Professor Dr. Teresa Bock
Rektoratsstraße 46, 4060 Viersen 1
im Auftrag
des Deutschen Vereins für öffentliche
und private Fürsorge
und des Instituts für Gemeinwohl GmbH
beide in Frankfurt/Main.
Schriftleitung:
Walter Schellhorn, Dr. Margarete Heinz
Am Stockborn 1-3, 6000 Frankfurt/Main
Frankfurt/Main • 18. Jahrgang ■ Nr. 1/1987
Inhalt	Seite
Soziale Isolierung bei erwerbslosen Menschen
und Ansätze psychosozialer Intervention
PD Dr. Günter F. Müller, Oldenburg
und Dr. Heinz-Herbert Noll, Edingen	3
Vom Ende einer Hoffnung. Zur Zukunft
präventiver Handlungskonzepte
in der Jugendhilfe
Dr. Norbert Herriger, Langenfeld	16
Berichte
Therapie-Erlolge bei Psychosomatikem.
Eine katamnestische Studie
Professor Dr. Irmgard Rode, Köln	27
Buchbesprechungen	36
Antonio J. Ferreira: In Memoriaoi, 1923-1986
Carlos E. Sluzki............................................................................................. 1
Interventive Interviewing: Part I. Strategizing as a Fourth Guideline for the
Therapist
Karl Tomm..................................................................................................... 3
The Problem of Gender in Family Therapy Theory
Rachel T. Hare-Mustin................................................................................... 15
Discussions
Response to "The Problem of Gender in Family Therapy Theory"
E. H. Auerswald..................................................................................... 29
Rejoinder: Theory and Transformation
Rachel T. Hare-Mustin.......................................................................... 32
The Cybernetics of Physical Illness
Barry Dym...................................................................................................... 35
Family Interaction Coding Systems: A Descriptive Review
Harold D. Grotevant and Cindy I. Carlson.................................................... 49
Communication Deviances: A Comparison between Parents of Learning
Disabled and Normally Achieving Students
Patricia Oitton, Robert Jay Green, and Margaret Thaler Singer................. 75
Researching Ethnic Family Stereotypes
Monica McGoldrick and Michael Rohrbaugh................................................ 89
When Is a Parent Out of the Picture? Different Custody. Different Perceptions
Maria Beth Isaacs, George H. Leon, and Marsha Kline................................ 101
Couples at Risk for Transmission of Alcoholism: Protective Influences
Linda A. Bennett, Steven J. Wolin, David Reiss, and Martha A.
Teitelbaum..................................................................................................... 111
Families of Adolescent Drug Abusers Are "Rigid": Are These Families Either
"Disengaged" or "Enmeshed," or Both?
Alfred S. Friedman........................................................................................ 131
EVALUATION
REVIEW__
A JOURNAL OF APPLIED SOCIAL RESEARCH
Volume 10. Number 5 October 1986
This issue is devoted to:
MICROCOMPUTERS AND EVALUATION RESEARCH
Special issue editor: Stuart S. Nagel
CONTENTS
An Overview of Microcomputen mod Evaluation Research
STUART S. NAGEL 563
Software to Aid in Making Decisions
Computer-Assisted Approaches to Multiattribute Decision Malcine
BENJAMIN RADCLIFF 578
Decision Support Systems and Public Policy Analysis
OWEN P. HALL, Jr. 594
Software for Establishing Relations
Computer Simulation for Protram Evaluation
WILLIAM M.K. TROCHIM and JAMES E. DAVIS 609
Microcomputers and Improving Social Science Prediction
STUART S. NAGEL 635
Software for Gathering Information
Telecommunications Systems and Evaluation Research:
Using SocNet and PoliNet as Examples
FRANK M. HOWELL, MICHAEL L. VASU,
and ELLEN S. VASU 661
Microcomputer Data Base Proframs in Social Research
C.N HAL TATE 682
Hardware, Office Management, and Evaluation Research
Microcomputer Workstations for Evaluation Research
ROBERT C. BROOKSHIRE 694
Journal of Social Policy Volu.hiM 6 Part 1 JANUARY	1987
tabut of contents
ARTICLES
michael o'higgins: Egalitarians, Equalities and Welfare Evaluation	1
rob watts: Family allowances in Canada and Auslralia 1940-1945: A comparative
critical case study	19
gill jones: Leaving the Parental Home: An Analysis of Early Housing Careers	49
jo campling: Social Administration Digest	75
REVIEWS
P. Bean, J. Ferri» and D. Whynes (eds): In Defence t,j Welfare (R. Mishra)	97
P. Wildini (ed.): M Defence of the Welfare Slaie (R. Mishra)	97
J. Packman, J. Randall and N. Jacques: H'lw Needs Care? Sodal IVurk Dedsiuns About Children
(N. Parlon) _	100
P. Malpa» (ed.): The Housing Crisis (D. Clapham)	102
P. Booth and T. Crook (eds): Low Cost Home Ownership (D. Clapham)	102
V. Karn, J. Kcmeny and P. Williams: Home Ownership in the Inner City (R. Forrcsl)	104
A. Walker: Housing Taxation: Owner-Occupation and the Reform of Housing FinanceiV/. Barnes)	106
H.	Nowotny and J. Lambiri-Dimaki (eds.): The Difficult Dialogue between Producers and Users of
Social Science Research (P. Thomas)	107
N. Ueakin (ed.): Policy Change in Goiernment: Three Case Studies (J. EdwarJ.s)	108
T. Lynes: Paying for Pensions: the French Experience (R. Disney)	110
D. Logan: The Birlh of a Pension Scheme: A History of the Uniier.sities Superannuation Scheme
(D. Groves)	111
A. AlaszewskI: Institutional Care and the Mentally Handicapped: The Mental Handicap Hospital
(A.Davis)	113
J. Sacks: Wealth and Poverty: A Jewish analysis (J. Webber)	113
A. Flew: The Philosophy of Poverty (P. Wilding)	115
I.	Hexham: The Bible, Justice and the Culture of Poverty (P Wilding)	115
J. Sadowsky: The Christian Response to Poverty (P. Wilding)	115
J. Okelaar and M. Maclean: Maintenance after Divorce (J. Burgoyne)	116
T. Kalhwell and D. Phillips (eds): Health, Race and Ethnicity (A. McNaughl)	IIS
M. Bulmer: Neighbours: The Work of Philip Abrams (M. J, Baylcy)	120
R. E. Goodin: Protecting the Vulnerable: A Reanalysis of Our Social ResponsthiUties (A. Wcale)	122
International Social Work
Volume 30 Number 1 January 1987
Editorial 3
International perspectives
A network of networks
H. Philip Hepworth 5
Abstracts, resumes, resümenes 11
Articles
A welfare state against the economic current: Sweden and
the United States as contrasting cases
Sidney E. Zimbalisl 15
Western and Chinese ideas of social welfare
Nelson W.S. Chow 31
The mental health of rural women:
an international analysis
Janice Wood Wetze! 43
Alternative forms of care for unaccompanied refugee
minors: a comparison of US and Australian experience
Diane Zulfacar 61
Dominant images of social work: a British comparison of
general practitioners with and without attachment
schemes
M. G. Sheppard 77
Book reviews 91
CONTENTS
ARTICLES
Facilitating The Acquisition of Problem-Solving Skills:
A Guide For Leaders of Children's Groups
By Steven R. Rose.................................... 1
Adolescent Stress and Suicide:
Intervention and Prevention For Schools
By Donald K. Sykes, Jr................................ 10
Helping Adolescents Take A Closer Look:
A Developmental Education Group Using
Psychodramatlc Models
By Susan Carlson..................................... 16
Development of Therapeutic Alliance In Schools
By Kevin Blair........................................30
BOOK REVIEWS
Living With A Brother or Sister With Special Needs
By Donald Meyer, Patricia Vadasy, and Rebecca Fewell
Reviewed by Paula Recchia Nave......................39
The Young Child With Down Syndrom
Edited by Siegfried M. Peuschel, M.D., M.P.H.
Reviewed by Mary P. Allmart ..........................40
SCHOOL
SOCIAL
WORK
JOURNAL
Vol. XI
No. 1
Fall, 1986
Articles
45! Social Casework and the Multimodal Treatment of Incest
John W. Taylor
460 Family Options: A Practice/Research Model in Family Violence
Richard K. Caputo and Francis M. Moynihan
466 Main Street Revisited: Social Work Practice in Rural Areas
Gretchen H. Waltman
475 Marital Therapy with Older Couples
Mary Ann Wolinsky
484 Unplanned Pregnancy in Young Women: Managing Treatment
Peter Barnett and Deborah W. Balak
490 Helping Family Members Cope with a Senile Relative
Margot Marples
499 Grief Work: Prevention and Intervention
Gwen Schwartz-Borden
506	Editorial Notes
FSA Celebrates Seventy-five Years of Service
507	Comments from Readers
509 Book Reviews
COMPETENT SUPERVISION: MAKING IMAGINATIVE JUDGMENTS, by Ruth R.
Middleman and Gary B. Rhodes; AN INTRODUCTION TO CLINICAL SOCIAL WORK
SUPERVISION, by Carlton E. Munson; and SUPERVISION: A DECISION-MAKING
APPROACH, by Eileen Gambill and Theodore J. Stein. Reviewed by Shirley C. HeUenhrand.
SERVING THE PEOPLE: SOCIAL SERVICES AND SOCIAL CHANGE, by Ann W ithom.
Reviewed by Donald V. Fandeiti.
Articles
515 Evaluation of an Indian Student Placement Program
Bruce A. Chadwick, Stan L. Albrecht, and Howard M. Bahr
525 Social Work Assessment: Route to Clienthood—Part I
Harry Specht and Riva Specht
533 World View Differences Between Clients and Counselors
Jean E. Latting and Claudia Zundel
542 The Emergent Nature of Ethnicity: Dilemmas in Assessment
Donald E. Gelfand and Donald V. Fandetti
551 The Philosophical Context of a Health Model of Social Work
Ann Weick
560 The Search in Adoption: A Service and a Process
Patricia J. Auth and Shirley Zaret
569 Book Reviews
ADULT PSYCHOPATHOLbOY: A SOCIAL WORK PERSPECTTVE, edited by Francis J.
Turner. Reviewed by Eda C. Goldstein.
CLINICAL HANDBOOK OF DEPRESSION, by Janice Wood Wetzel. Reviewed by Sophie
Freud Loewenstein.
HANDBOOK ON THE AGED IN THE UNITED STATES, edited by Erdman B. Palmore.
Reviewed by Brenda Crawley,
THE LIFE-THREATENED ELDERLY, edited by Margot Tallmer, Elizabeth R. PritchanJ.
Austin H. Kutscher. Robert DeBellis. Mahlon S. Hale, and Ivan K. Goldberg. THE OLDER
APHASIC PERSON, by Celia R. Hooper and Ruth E. Dunkle. Reviewed by Gary B. Seltzer.
SERVING OLDER ADULTS: POLICY. PROGRAMS, AND PROFESSIONAL
ACTIVITIES, by Andrew W. Dobelstein and Ann B. Johnson. SOCIAL SERVICES FOR
THE ELDERLY, by Elizabeth D. Huliman. Reviewed by Ann Burack-Wtiss.
THE THEORY AND PRACTICE OF GROUP PSYCHOTHERAPY. 3rd ed., by Irvin D.
Yalom. Reviewed by Paul H. Ephross.
CASE MANAGEMENT IN HUMAN SERVICE PRACTICE, by Marie Weil, James M.
Karls, and associales. Reviewed by John Melichtrdk.
576 Personnel Vacancies
Articles
579 Childhood Social Support Deficits of Alcoholic Women
Rebecca Schilit
587 Social Work Assessment: Route to Clienthood-Part II
Harry Specht and Riva Specht
594 Promoting Access to Access with Divorcing Parents
Peg McCartt Hess
605 Technologically Mediated Therapy: A Critique
John W. Murphy and John T. Pardeck
613 Framework for Comparing Approaches to Family Therapy
Kinly Sturkie
622 News and Views
Group Counseling for Anger and Stress
Sally C. Diodato, Barbara P. Pancoast, and Marcia A. Frey
625 Book Reviews
AN INTRODUCTION TO GROUP WORK PRACTICE, by Ronald W. Tc.sclami and RoK-il
F. Rivas. Reviewed by Francis J. Peirce.
PRACTICE FOCUSED RESEARCH, by Gerald T. Powers, Thomas M. Mcenajhan. and
Beverly G. Toomey. Reviewed by Mary R. L^wis.
THE MALE BATTERER: A TREATMENT APPROACH, by Daniel Jay Sonkin, Del .M,nlin,
and Lenore E. A. Walker. Reviewed by Jeffi-ey L. Edieson.
628 Index
640 Personnel Vacancies
Articles
67 Father-Son Incest: Using the Literature to Guide Practice
Lois H. Pierce
75 Indicators of Child Sexual Abuse in Males
John Sebald
81 Treatment for Adult Male Victims of Childhood Sexual Abuse
Debra F. Bruckner and Peter E. Johnson
88 Family Therapy in Father-Son Incest: A Case Study
Judith Halpern
94 Symbiotic Mother-Daughter Relationships in Incest Families
Kathleen Koch and Carolynne Jarvis
102 Group Treatment for Sexually Abused Girls
Catherine K. Gagliano
109 Initial Reactions of Sexually Abused Children
Mary Ellen Elwell and Paul H. Ephross
117 Videotaping the Child Sexual-Abu.se Victim
Ira Colby and Deborah Colby
122 News and Views
Child Sexual Abuse: Treatment for the Otfendcr
Edith Fein and Girrie V. Bishop
J25 Forum
When Helping Hurts: Di)uble .Icop.iixly tor ScmkiI-AImisc Victims
Barbara A. Pine
125 Editorial Notes
This Special Issue
128 Personnel Vacancies
Jože Ramovš, Delo z neozdravljivimi alkoholiki, Socialno delo, 26, 1987, 16"31
Ireverzibilni alkoholiki ali alkoholiki z neozdravljivimi in nepopravljivimi okvara-
mi so v sistematični alkohološki literaturi poseben razred, prav tako kot alko-
holiki. Ireverzibilni alkoholiki so pogosti klienti socialnega dela, ni pa še izde-
lana metodika socialnega dela z njimi. Razprava obravnava fenomenologijo ire-
verzibilnih alkoholikov, pri čemer sl posebej ustavi ob kriterijih za prepozna-
vanje ireverzibilnosti konkretnega alkoholika. Glavnina obravnave pa je posve-
čena metodologiji socialnega dela z ireverzibilnimi alkoholiki, izhajajoč iz spo-
znanj in izkušenj pri tem delu v delovni organizaciji. - Avt.
Tone Kikelj, Nekaj utrinkov iz zgodovine Rdečega križa Slo-
venije, Socialno delo, 26, 198?, 1, 8-16
Članek obravnava delovanje Rdečega križa v Ljubljanski pokra-
jini po razpadu Jugoslavije s poudarkom na pozvedovalni de-
javnosti. Do priključitve k italijanskemu Rdečemu križu je
Rdeči križ v organizacijski sestavi iz Dravske banovine opra-
vil veliko pomembnega dela. - Avt.
SOCIALNO DELO
Časopis za teorijo in prakso
Letnik 25, 1986
KAZALO
Sl 1
Članki	stran
-	Tilka Blaha
Vloga SZDL pri spodbujanju prostovoljnega dela in spodbu-
janje iniciativ občanov	5
-	Miroslav Ružica, Pavla Rapoša-Tajnšek, Maja Vojnovič
Prostovoljno delo in druge oblike (samo) organiziranja ljudi
kot sestavni del socialne politike	17
POROČILA
-	Poročila o razpravah v sekcijah in za okroglimi mizami na
jugoslovanskem posvetovanju o prostovoljnem delu v družbenih
dejavnostih	44
NOVE KNJIGE
-	Vito Flaker, Zoran Pavlovič, MDA med krizo in perspektivo
(Blaž Mesec)	74
IZ TUJEGA TISKA	77
St. 2	Stran
pisma uredništvu
-	Postopek socialnega dela v procesu zdravljenja alkoholikov	8A
Članki
-	Anica Kos
Psihosocialne nnotnje v otroškem obdobju in njih socialne,
societalne in kulturalne sestavine	08
-	Tone Strojin
Izraba prostega časa kot razpoznavni znak človekove identitete 103
-	Franc Tihole
Alkoholizem, družina in nekatere perspektivne metode zdrav-
ljenja	107
-	Blaž Studen
Kaj moramo vedeti o alkoholizmu	116
poročila
-	Kako vzpodbujati analitsko-raziskovalno delo v socialnih
zavodih
(Blaž Mesec)	121
-	Seminar za strokovne delavce drugih profilov na VSSD
(Mara Ovsenik)	124
nove knjige
-	Proti predsodkom o starosti: Robert Kastenbaum, Staranje.
Življenjska obdobja. Pomurska založba. Centralni- zavod za
napredek gospodinjstva, Ljubljana 1985 (Blaž Mesec)	130
iz tujega tiska	134
dokumentacija	152
St. 3	Stran
Članki
-	Andreja Kavar-Vidmar
Osebnostne pravice in socialno delo	167
-	Jože Ramovš
Socialni delavec in urejanje alkoholizma	176
-	Branka Knific
Kakšna naj bo vloga socialnega delavca pri pripravi alkoholika
na zdravljenje	182
-	Mara Ovsenik
Demografija in socialna demografija	185
-	Blaž Mesec
Ločeni gospodinjstvi staršev in družine otroka v isti hiši:
spregledana, a pomembna oblika sožitja	193
poročila
-	Splošni in posebni socialni zavodi za varstvo odraslih v SR
Sloveniji v letu 1985 (Zdravko Kavčič)	' 202
-	Iz Skupnosti socialnega varstva Slovenije (Blaž Mesec)	212
-	Organiziranost in funkcioniranje socialnega sistema dunajske
regije (Ida Hojnik)	216
-	Simpozij o rehabilitaciji starejših (Blaž Mesec)	224
nove knjige
-	Olga Rusanova, Mile Budič, Igor Kalčič, Dušan Parazajda,
Jan Ulaga, Prostorska problematika družbene skrbi za varstvo
in usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb
v SR Sloveniji. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geo-
dezijo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1986
(Blaž Mesec)	228
iz tujega tiska
dokumentacija
St- k	stran
Članki
-	Tone Kikelj
Bosanski otroci v Sloveniji (1945-1951)	261
-	Vida Miloševič
Razmerje med upravnim postopkom in svetovalnim postopkom
v praksi naših centrov za socialno delo	273
-	Majda Sečen
Obravnava alkoholikov pred zdravljenjem in priprava na zdrav-
ljenje	288
-	Marjana Zupan in Janja Zupančič
Mnenja zakoncev o spravnem poskusu	294
poročila
-	Drugačnost otrok v osnovni šoli (Anica Kos)	319
-	Tretji gerontološki kongres Jugoslavije (Blaž Mesec, Ida
Hojnik)	322
-	Akcijski tabor VŠSD v Vanganelu (Vito Flaker)	328
nove knjige
-	Silva Mežnarič, Bosanci - ill kuda idu Slovenci nedeljom,
KRT, Ljubljana 1986 (Srečo Dragoš)	331
iz tujega tiska	334
dokumentacija	339
OOOOOOOOOÜOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
JOHN SOUTHGATE in ROSEMARY RANDALL, SKUPINSKA DINAMIKA V SKUPNOSTI
V kratkem bo izšla knjižica "Skupinska dinamika v skupnosti" av-
torjev Johna Southgatea in Rosemary R^dall, ki ju pri nas že poz-
namo po "Bosonogem psihoanalitiku", priročniku za sosvetovanje.
Tudi ta knjižica je neke vrste priročnik, in sicer priročnik za
skupinsko dinamiko v naravnih skupinah. Namenjen je predvsem
tistim, ki delujejo v samoraslih skupinah,skupinah, ki se morajo
same spopasti s problemi skupinskega delovanja, organiziranja in
medosebnih odnosov, hkrati pa imajo tudi možnost, da način svoje-
ga delovanja ustvarjajo same. Prav bo prišla tudi strokovnjakom,
ki sodelujejo pri delu takih skupin, bodisi kot člani bodisi kot
strokovnjaki, katerih naloga je razvijati delo teh skupin. Take
skupine so: skupine za samopomoč, klubi zdravljenih alkoholikov,
skupine ostarelih za medsebojno pomoč, skupine mladih za preživ-
ljanje prostega časa in počitnic, interesne in klubske dejavnosti
v delovnih organizacijah itd.. Knjiga je uporabna tudi za druge
oblike skupinskega dela, saj nestrokovnjaku omogoča uvodni pogled
v dinamiko v katerikoli skupini, strokovnjaku pa ustvarjalno sin-
tezo nekaterih teorij in nov pogled na znane stvari. Knjižica ima
obliko stripa. Nazorno in preprosto, vendar ne poenostavljeno
predstavi osnovne procese, ki so pomembni za čustveno delovno in
organizacijsko raven življenja v skupini. Poleg tega pa ponuja
metode in tehnike za akcijsko spoznavanje protislovij skupine in
za samostojno svetovanje v primerih, ko v skupinah zaradi medoseb-
nih problemov stvari zaškripljejo. Stripu bodo dodani še nekateri
članki domačih avtorjev, ki poskušajo temo knjige še dodatno osvet-
liti. Knjižico lahko kupite v tajništvu Višje šole za socialne de-
lavce .
JOHN SOUTHGATE in ROSEMARY RANDALL, SKUPINSKA DINAMIKA V SKUPNOSTI
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvodih na naslov Ure-
dništvo Socialnega dela. Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000
Ljubljana.
Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah naj ne presega 15
tipkanih strani. Obseg ostalih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov
idr. naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Člankom
priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedila naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je 30 vrstic na stran,
ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnjujemo besedilo
ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo po zaporednih številkah,
ki jih v besedilu pišemo za en razmik nad besedo, na katero se nanašajo (npr.
pomoč'). Vsebino opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom litera-
ture. (2) Vire navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime av-
torja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr. (Fromm,
1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po
abecedi piimkov in imen avtorjev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc. ime in priimek,
strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer ste zaposleni in funkcijo, natan-
čen domači naslov z navedbo občine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga ni-
mate.