ZGOVORNI MOLK
Že v božičnem uvodniku sem opozoril na nevarnost, da bodo emigrantski vodi= telji naleteli pri zapadnih demokratičnih krogih na gluha ušesa, ako ne bodo šli naprej z duhom časa in prilagojevali svoje politično delovanje v skladu z notra= njim razvojem dežel, iz katerih so prišli. V tem me je še bolj potrdil odgovor, ki sem ga dobil od nekega Amerikanca, čigar ime je za nas postranska stvar,ko sem ga poprosil, da komentira nedavno debato v prekooceanski oddaji BBC-ja, v kateri je ameriški govornik izrazil mnenje, da se ne izplača podpirati kopo pobeglih mi nistrov in vladnih predsednikov iz Vzhodne Evrope. "Mi ne želimo, da bi se še ka teri emigrantski politik vrnil v svojo domovino z ameriško podporo," je izjavil vprašani Amerikanec. "Mi ne želimo ponovitve kakega Syngman Rhee-ja, ki je to pod poro izkoristil za uveljavljanje svojih osebnih in strankarskih koristi ter prak tično končal v diktaturi, ker ni razumel razpoloženja ljudi, od katerih je bil predolgo odmaknjen. Kdor mu je nasprotoval, je bil proglašen za komunista ali so potnika. Gasi McCarthy-a so za nami. Mi bi raje želeli 'business' z ljudmi na li cu mesta." Nimam razloga, da bi dvomil v iskrenost tega človeka, kakor tudi ne v dobronamernost njegovih izjav, čeprav se zavedam, da se ameriška politika menju= je zelo pogosto. Tudi me njegovi pogledi z ozirom na stališča, ki jih zavzemajo nekateri jugoslovanski politični emigranti, ne čudijo - a najmanj strašijo. Bolj bi me strašilo, ako bi se nekateri emigrantski politiki zares vrnili v svobodno Jugoslavijo z ameriškimi "oficirji za vezo" in nadaljevali tam, kjer so končali 1. 1941. Podpora demokratskega Zapada v boju proti komunističnim režimom nikakor nc pomeni, in to bi tudi bilo usodno, ako bi pomenila istočasno politično in moral= no podporo politikom,ki so sicer protikomunisti - a niso enako odločeni demokra= ti. S tem protikomunistična borba nič ne izgublja, nasprotno, postaja krepkejša in čistejša po svojih namenih ter zato sprejemljivejša širokim plastem naroda do ma.
Krasno izpričevalo slovenskim, hrvatskim in srbskim politikom iz prve Jugo= slavije je pretekli mesec dal tudi vplivni angleški list MANCHESTER GUARDIAN, ka terega uvodnik ob priliki obsodbe Milovana Djilasa je nedvomno mišljenje dobrega dela britanske inteligence. Ta uvodnik ponatiskujemo v celoti, da se naši čitate Iji upoznajo, kakšno mišljenje obstoja o Titovi opoziciji in bodočnosti Jugosla= vije v gotovih krogih v Angliji, ki niso nepomembni. Podobno mišljenje je obsto= jalo že pred dobrimi deseti leti, ko se je trdilo, da bi v slučaju, da bi Tito nc prišel na oblast v Jugoslaviji, prišlo do državljanske vojne, pokolja med Srbi in Hrvati in do obračunavanja med partizani in nacionalisti ter kvizlinškimi organi zacijami. Ako je tako mnenje obstojalo takrat, ni čudno, čudno pa je, da obstoja še danes. MANCHESTER GUARDIAN morda ne polaga dovolj važnosti dejstvu, da je v teku enega desetletja dorasla v Jugoslaviji tudi nova generacija, ki o prvi Jugo slaviji in njenih notranjih razprtijah zelo malo ve, toda to obenem tudi kaže na dejstvo, da našim politikom v emigraciji v vsej tej dolgi dobi ni uspelo preusme riti mišljenja političnih krogov na Zapadu. Ni treba biti prevelik strokovnjak za naša politična vprašanja, da se najde odgovor na vprašanje - zakaj ne.
Izjave gospoda "Amerikanca" in MANCHESTER GUARDIANA jasno pričajo, da zapad ni politični krogi tipajo za novimi formulami z ozirom na dogodke v Vzhodni Evro pi in da pri tem naši emigrantski politični krogi igrajo majhno - ali nobeno vlo go. To priča tudi možen obisk predsednika Tita Washingtonu, ki bo zadal še en u= darec jugoslovanski emigraciji, a obenem morda prinesel jugoslovanskim narodom večjo stopnjo svobode, za katero se jim ne bo treba zahvaljevati emigrantskim po litikom.	Urednik
DJILAS OBSOJEN
(Manchester Guardian, li.dec.1956.)
^Milovan Djilas je bil do decembra 1953« drugi najpopularnejši voditelj med mlajšimi jugoslovanskimi komunisti. Ljubili so ga zaradi njegovega poguma in ra= zuma in hlastno čitali serijo njegovih člankov v NOVI MISLI, ki so bili kasneje proglašeni za krivoverne. Kadarkoli se je pojavil njegov obraz v filmskem žurna=
» je publika vzklikala, enako kot je vzklikala, kadar se je pojavil premetenec partije Moša Pijade. Toda kasneje je Pijade na posebnem kongresu partije sprožil napad na Djilasa, ki se je končal z njegovo izključitvijo. Odtlej se Djilas ni več pojavil v žurnalih in publika ni več vzklikala Pijadi. Djilas je zagrešil z3o cin, ko je izjavil, da je revolucija izgubila na svoji vnemi in da je možno pod= kupovati krajevne partijske funkcionarje, kakor tudi da so študentje raje v'dru= žbi svojih deklet kot pa da bi prisostvovali partijskim sestankom, medtem ko so žene odličnih voditeljev pozabile na svojo partizansko navdušenost in hitijo na= bavljati obleke iz Francije. Djilas je bil sedaj ponovno pred sodiščem in obsojen za namigovanje, da je komunizmu odklenkalo. On se je zavedal nevarnosti, kateri se je izpostavljal s svojo kritiko režima v tujem tisku, čeprav bi se Tito po vsej verjetnosti obotavljal obtožiti človeka, ki mu je bil morda osebno všeč. Ako bi Tito to storil, bi lahko sam trpel.
V nasprotju z ostalimi satelitskimi poglavarji je Tito zgradil svoj režim v enaki meri na popularnosti kot s pomočjo policajev. Toda podobno kot Cromwell je Tito spoznal, da je čas proti njemu. Soočen je z napadi obeh, levi ce in desnice, in kadar dovoli ljudem več svobode, jo uporabijo proti njemu. Duhovniki ga odpr= to kritizirajo s prižnic, a njegovi pristaši so prišli pod vpliv tujih knjig, ki jih je sedaj prepozno prepovedati. Noben eno-partijski režim se morda ne more ob držati na oblasti brez terorja, šovinizma ali odobritve kake državno-priznane cer kve. Toda če bi prišlo do padca jugoslovanskega Cromwella, bi ne prišlo do razve seljivega obnavljanja reda. Opozicija je globoko razdeljena z rivalnimi naciona= lizmi Srbije in Hrvatske, od katerih prva je po veri pravoslavna, a druga katoli ška. Za časa vojne je hrvatska lutkovna vlada Ante Paveliča organizirala pokolj nekaj stotisoc Srbov. Srbi so povrnili milo za drago in pretežno srbska vlada v izgnanstvu je dala podporo ideji, da mora biti bodoča Jugoslavija nposrblj ena".
V nasprotju z Madžarsko, kjer izgleda da so si bili revolucionarji skoro edini v svojih namenih, pa se oba krila jugoslovanske opozicije sovražita bolj kot sovra žita komunizem, a to morda delno zato, ker nasilje v Jugoslaviji ni bilo tako ve liko. Socialni demokrati in liberalci, tako Hrvati kot Srbi, so prisiljeni podpi rati Tita kot edino nado za ohranitev skupne države. Problemi Jugoslavije so ra= je verski kot pa politični in so soi’odnejši problemom Irske kot pa Britanije.Tra gedija človeka kot je Djilas je verjetno v tem, da je njegova občudovanja vredna skrb za svobodo - v položaju, kot prevladuje sedaj - drugorazrednega značaja. Iz bera v prvi vrsti namreč ni med komunizmom in demokratskim socializmom, marveč med Titom in razcepljeno Jugoslavijo. Zato je možno samo upati - Čeprav to upa = nje ne more biti preveliko - da bo Tito sam nadaljeval po poti proti večji svobo di.
PROBLEMI JUGOSLOVANSKE EMIGRACIJE (Od našega dopisnika)
G.Radoje Kneževic, član londonskega Jugoslovanskega Narodnega Odbora,je ne= davno predaval pod gornjim naslovom na srbski ljudski univerzi v Chicagu. Preda= vanje je bilo zanimivo in lahko rečem, da se bodo mnogi demokratski emigranti so glasili z marsikaterimi mislimi, ki jih je navedel. Težje pa se je soglasiti z njegovimi zaključki, kar se tiče reševanja raznih problemov, zlasti glede načina političnega delovanja emigracije.
G.Kneževic je na začetku postavil"osnovno vprašanje": kako odstraniti vzro= ke, zaradi katerih se nahaja emigracija izven domovine, in kako ustvariti pogoje za obnovo normalnega življenja v Jugoslaviji? Ugotovil je, da ni mogoče računati, da bi sedanji komunistični režim zrušile sile v notranjosti države in da tudi,če bi to bilo mogoče, emigracija ne sme s tem računati v svojem normalnem delovanju. Namesto tega bi morala emigracija poskušati, da pridobi in mobilizira v svoji bor bi proti Titu javno mnenje v svobodnem svetu. To je prvi in glavni smisel delova nja emigracije kot je naša. Doslej naša emigracija ni mogla vršiti tak vpliv iz
mnogih razlogov, ki so bili izven območja in moči emigracije (Titov prelom z Mo= skvo in zapadna pomoč, ki je temu sledila, itd.), toda, je dodal g,Kneževin, vr= siti ga ni mogla tudi v veliki meri "zaradi politične nezrelosti tistega dela e= migracije, ki sam sebe imenuje demokratski".
G.Kneževic je v svojem predavanju -obširno analiziral način, na katerega je prišel Tito na oblast in zablode*■ki.prevladujejo na Zapadu s tem v zvezi: prvič, da je Titov režim "spontan izraz naprednih ljudski množič"; drugič, da je Titov režim izvršil v državi velike reforme; in tretjič, da je Tito "rešil državo". Zä ključki te analize so, da "se interesi Hrvatov in Srbov skladajo z interesi Jugo slavije", da sta "Bosna in Hercegovina srb ,sko-hrvatska spona"., t.j. da ne bosta niti srbska niti hrvatska, kot zahtevajo separatisti na obeh straneh, in da "mo= ra emigracija budno slediti akcijam revizionistov in reakcionarjev", ki imajo za namen ustvariti novo Austro-Ogrsko pod lepšim imenom "Podonavske federacije" (a v to kategorijo spada tudi 'dr.Krekov "Intermarij"!). Te zaključke mora naša emi= gracija, tako srbska kot hrvatska in slovenska, sprejeti, tako da se omogoči in pojača borba proti. Titovemu režimu.
G.Kneževic? je pri koncu govoril o srbskem predstavništvu v emigraciji in o pogojih za ustvaritev jugoslovanskega predstavništva, za kar so se po njegovem mnenju izgledi izboljšali. Vsi poskusi za ustvaritev srbskega narodnega predstav ništva so se doslej izjalovili, ker ni bilo jasno določenega programa in jasnih meril, ki bi določala kdo lahko sedi v takem predstavništvu. "Predvsem se ni mogoče izogniti dvem načelom: Jugoslavija in demokratski sistem v njej," je rekel. g.Kneževic. "Kar se tiče izbire skupin in političnih ter javnih osebnosti,je vpra šanje, ki se ga ne da obravnavati z ozkogrudnim izključevanjem... Izjemo tvorijo skupine in poedinci, ki so služili-.sovražniku, odnosno ki še danes zastopajo v svojih programih totalitarizem v katerikoli obliki... Veliko število Srbov se ježe zbralo okrog programa (v gornjem smislu), ki ga je pred več leti formuliral JNO v Londonu, ki ga sestavljajo g.Slobodan Jovanovič in vodje ter prvaki večje= ga števila političnih strank. .To so Delovni Sveti pri JNO, osnovani v Veliki Bri taniji in Franciji... Poleg tega se nahaja v USA, po vseh večjih mestih, polno Poedincev, ki zastopajo ista načela.kot jih ima JNO... Ti se bedo pričeli organi pirati... potom ODBOROV ZA OSVOBOJENJE JUGOSLAVIJE... Ti Odbori bodo lahko zdru= žili ne samo Srbe, ki so za jugoslovansko državo in za demokratski red v njej*am Pak tudi (kjerkoli bo to mogoče) tudi ostale državljane Jugoslavije, ki zastopa^ jo iste ideje - Hrvate in Slovence, naše tkzv. neopredeljene Muslimane in Make = ionce..."
"Skupna fronta političnih predstavnikov"
"Vzporedno s tem je neobhodno.potrebno, da se ustvari edinstvena fronta po= kitičnih predstavnikov Srbov, Hrvatov.in Slovencev v emigraciji," je izjavil Kne 2ovic. "Za to obstojajo povoljni pogoji. Vse politične stranke iz našega predvoj nega življenja imajo svoje šefe odnosno ugledne prvake v Ameriki in Evropi. Nji^ hova razcepljenost tvori podlago Titove moči v javnem mnenju svobodnega sveta. Položaj je približno sledeč: Srbski politični prvaki so vsi, brez omahovanja, za skupno državo s Hrvati in Slovenci. V glavni hrvatski stranki, HSS,... je prišlo pozitivnega procesa z izjavo dr.Mačka, da je 'politično neresno' govoriti o [Popolni razdelitvi Srbov in Hrvatov... Politični predstavniki Slovencev v emigra jciji se bodo pridružili sporazumu, ki bi ga sklenili Srbi in Hrvati v pogledu [Skupne akcije proti Titu. Vse to pa se ne bo izvršilo preko noči. Važno je,da se. Pa tem dela in da bo to končno kronano z uspehom..."
Težko se je soglasiti z nekaterimi stvarmi v tem predavanju, a zlasti s poj 'Pom "politični predstavniki Srbov" (odnosno Hrvatov in Slovencev). Mnogo boljše “i bilo, ako bi se te ljudi imenovalo "bivše predstavnike bivših političnih strank" '■demokratskih ali poldemokr atskih, pa tudi izrazito nedemokr atskih, kot n.pr. je ^kZ), odnosno "predstavniki emigrantskih političnih strank" vkolikor so nekatere bivše stranke, kot je; n.pr.slučaj z eno slovensko politično stranko v emigraciji, Psvojile ime neke bivše stranke - recimo Slovenske Ljudske Stranke. Prav tako je večkrat škodljivo govoriti o "osvobojenju Jugoslavije" in o "borbi proti Titu" in temu podobno, ko pa je edino, kar je možno (in na kar seveda totalitarci namerno Pozabljajo), neprestano dokazovanje, da v sedanji Jugoslaviji ne obstoja politič Pft demokracija, in neprestano zahtevanje, da svobodni zapad pomaga pri upostav = ^-janju politične demokracije v Jugoslaviji. A to emigIracija (oni đel, ki sam se= ke imenuje demokratski), ne more uspešno delati, ako samo ne ve, kaj politična demokracija dejansko pomeni. Kdo bo demokratsko vzgajal emigracijo, ako celo sam
(Konec na 4.str.)
HRVATSLA	RAZBURJANJA
AMERIČKI HRVATSKI GLASNIK se v svoji številki z dne 26.,oktobra 1956» kaj neslano zaletava v Slovence, da smo nekako "ugrabili” Hrvatom kar 25 vasi v Istri in jih našteva po imenu» Znano je, da je severna četrtina Istre že tisoč let slovenska, južni dve četrtini sta hrvatski, a srednja četrtina je dokaj pomešana in se nahajajo tam celo srbska, romunska in druga naselja. Doslej so še vsi priznavali načelo, da tvori narodnostno mejo med Slovenci in Hrvati v Istri rečica Dragonja, čeprav imajo hrvatski megalomani navado govoriti o vsej Istri kot hrvatski. "Vasi”, ki jih našteva AHG ne poznam. Iskal sem jih na dovolj podrobnem zemljevidu Istre v merilu I : 300.000, a nisem našel na njem označene niti ene teh ubogih "hrvatskih vasi”, ki da so prišle baje pod slovenski jarem, čeprav sem jih iskal severno in južno od Dragonje. Zato oči-vidno tudi ne bo mogoče govoriti o kakih "vaseh”, temveč morda samo o kakih posameznih hišah, ker se nahaja v Istri potno "vasi”, ki štejejo kvečjemu po par hiš.
Ce se Hrvatje razburjajo zaradi teh par ubogih hrvatskih hiš, češ da jim jih hočejo ugrabiti Slovenci, kako potem utemeljujejo oni to, da smatrajo za samo po sebi umevno, da mora spadati k Hrvatski II okrajev z absolutno srpsko večino, da zahtevajo nadaljnih 28 srbskih okrajev v Bosni in da sega njihov megalomanski apetit celo še dalje proti Macedoniji, v pokrajino, kamor je stopil morda komaj kdaj kak hrvatski trgovski potnik? Verjetno bo AHG odgovoril, da spada navedenih II srbskih okrajev k Hrvatski po - "zgodovinskem pravu”. Sicer je to hrvatsko "zgodovinsko pravo” zelo humoristična zadeva, toda - recimo dr velja. V tem primeru bi morata spadati danes k Sloveniji sploh vsa Istra z Reko vred in ne le onih nekaj hiš, kajti Istra in Reka sta stoletja spadali k Sloveniji (Kranjski), nikoli v zgodovini pa ne k Hrvatski.Seveda se Slovenci Reke in neslovenskih predelov Istre nesebično odrekamo in jih velikodušno poklanjamo Hrvatom. Spričo tolike naše naklonjenosti pa pričakujemo od Hrvatov potem vsaj to protiuslugo, da ne bodo stalno ponujali našega slovenskega dela Istre in celo vso Goriško - Italijanom. Na vseh zemljevidih, ki so priloženi razni provokantni hrvatski propagandi in ki sem jih še doslej dobil v roke, izvajajo Hrvatje svoja bratska čustva napram Slovencem namreč tako, da začrtujejo bodočo italijan-sko-slovensko mejo tam nekje pri Postojni, odnosno da bodo hrvatski nacionalisti lažje razumeli, pri Postumiji.
Izgleda, da se je AHG začel zaletavati zlasti odkar je bit v KLICU TRIGLAVA objavljen Erjavčev članek "Meja na Drini", na katerega ves hrvatski tisk ni mogel odgovoriti z eno samo stvarno besedo. AHG si je raje izmislil da je g.Erjavec "pretil" Bogdanu Radiči zaradi njegove udeležbe na nekem albanskem kongresu, čeprav nisem mogel o tem zaslediti ničesar niti v KLICU TRIGLAVA, niti v RADIKALU ati kje drugje.
A.B.C.
(Problemi Jugoslovanske emigracije. Nadalje v an .j e s 3« strani:)
JNO s svojimi Delovnimi Odbori deluje nedemokratsko? Ustvarjanje nekakšnih ''0d= borov za osvobojenje Jugoslavije", katerih delovanje bi se dejansko omejevalo le na prirejanje raznih kongresov širom Amerike in piknikov, na katerih bodo dokazovali svojo "visoko nacionalno zavest" s pošiljanjem rezolucij raznim ustano = vam in osebnostim demokratskega zapada, pa je nedvomno prijeten način, na kate= rega se da preživeti week-ende in srečati stare znance.
JUGOSiLOVAMSKA KRONIKA
Edvard Kardelj je imel v jugoslovanski skupščini dolg govor, ki ga je v večini posvetil kritiki madžarskih dogodkov. To kritiko, ki je nepovoljna za Sovje= te, je ostro napadla moskovska PRAVDA.
Titov govor v Pulju je ožigosal tudi cen tralni komitet češkoslovaško kompartije in v milejši obliki organ kitajske kom= partije. V mnogočem pa se je z njim strl njal kongres italijanskih komunistov.Iz
vlečke iz Kardeljevega govora bomo obla vili prihodnjič. 0
"KLICU TRIGLAVA" V PRIZNANJE
. .	f	' Z'i '''föOO'' ii^-OVC;.
Kot SlckV-jenecrreinigr-ant čutim dolžnost, . in vest mi ne da-toiiu , J'da 'nfe %i 'di^ri liki dvestote številke KLICA TRIGLAVA napisal nekaj misli v priznanje izdajate = Ijem, urednikom in sodelavcem KLICA TRIGLAVA.
Pri nas Slovencih sicer priznanje ne pomeni mnogo, če ne prihaja od "prizna nih" ljudi. Sara ne spadam mednje, vendar sem prepričan, da mi skupina okrog KLI= CA ne bo zamerila, da sem navkljub temu napisal te vrstice.
KLIC in njegova skupina zaslužita priznanje za delo, ki ga opravljata med nami. To dokazuje že dejstvo, da drugi slovenski zamejski listi ponatiskujejo stva ri objavljene v KLICU. Priznanja listu kot takšnemu pa ne dajejo. Nasprotno, zgo dilo se je celo, da so ob ponatisu zamolčali pravi vir.
V naslednjem hočem navesti in povdariti nekaj misli, ki naj na kratko poja= snijo, zakaj po mojem mnenju KLIC in njegova skupina zaslužita priznanje.
Predvsem občudujem in dajem priznanje idealizmu in dejavnosti mladih ljudi okrog KLICA. Prepričan sem, in ni razloga za dvom, da je njih idealizem pravilno motiviran in osnovan. Slišal sem očitke, češ, to je skupina ambicioznežev, ki se "pulijo za položaje". S tem naj bi odpravili celo zadevo. Takšna miselnost pa le dokazuje, da so med nami ljudje, in na žalost jih je večina, ki sodijo druge lju di in pojave po okostenelih pojmih ali pa po strankarski liniji, ki jo jim nare= kuje pristaštvo. Vedno je lahko dobiti "položaj" v političnem življenju, zlasti slovenskem, tistemu, ki hoče položaj za vsako ceno, če le hoče brezpogojno sledi ti "priznanim". Skupina okrog KLICA se ne bori za "položaje". Dvesto izdanih šte vilk dokazuje iskreni napor vnesti v slovensko politično življenje, predvsem emi grantsko, globlje pojmovanje politike in narodno-političnih problemov.
Njih prijem političnih problemov dokazuje, da so v svoji težko preiskušeni mladosti spoznali in si osvojili osnovno načelo resnično človeške politike, to je: v politiki je treba mor.anosti. Tu ne mislim le na program. Ne mislim le na "kaj". Predvsem mislim na "kako". Pretežni del politične dejavnosti spada pod "kako". Politika je predvsem izbiranje in posluževanje sredstev za dosego goto = vih ciljev. To je pravzaprav preizkusna točka moralnosti v politiki. Tega se Slo venci premalo zavedamo. Pri nas vse preveč prevladujeta frontaška miselnost in Pristaštvo. Pristaš, človek s frontaško miselnostjo se ne ukvarja s "kako", nje= je vse le "kaj" in kdo. Takšnemu človeku namen posvečuje sredstva.
Politično ozračje, ki ga povzroča takš.na miselnost, tudi ne dopuščaj oziro= ma ni naklonjeno treznemu, realističnemu in modremu presojanju političnih položa jev in problemov. To je druga točka, tudi to hočem povdariti, ki si jo je skupi= fta okrog KLICA zavestno osvojila za obravnavanje politike* Takšna pripravljenost, takšno nastrojenje misliti in presojati trezno in realistično vodi zopet do iskre nega iskanja resnice v političnem življenju. Posledica iskanja resnice pa je od= Vrivanje dejstev, resničnih političnih činiteljev in mnogo bolj osnovano predvi= Sevanje političnega razvoja, čemu bi se bali resnice? Le resnica vodi k pravilne zadržanju in pravilni izberi primernih sredstev v danem položaju, kar je tudi Poroštvo resničnega uspeha v večini slučajev.
Resnica, ki jo imam v mislih na tem mestu, ni večna resnica ali večne resni CG> pač pa je resnica danega položaja, pogojenega po ljudeh, času in prostoru.Od Vrivanje takšne resnice je težavna naloga* Težko je kdaj reči, da smo odkrili vso desnico. Tu je mesto za veliko krepost tudi v politiki in to je ponižnost. Le s Primerno mero ponižnosti smo v položaju priznati, da so naša spoznanja in naši ^ključki lahko nepravilni in tako tudi v položaju, da se uklonimo pred dokazi :>2» boljšimi dokazi.
Še eno posledico zavesti moralnosti in iskanja resnice v politiki hočem ome 'iti. To je blagodejni notranji mir, ki preprečuje nepremišljene, prenagljene po ’eze, izbruhe sovraštva, brezglavost in brezupnost. Takšen mir je posebno potre= len v časih, ko prevladuje nasilje, ko izgleda, da je vse izgubljeno. Takšen mir e nujen kot podlaga upanja in vere v bodočnost. Tudi te poteze najdemo pri KLI= ■U.
Povdariti moram tudi demokratičnost in vero v demokracijo skupine okro.g KLI Stvar je taka, da je tudi za dosego demokratičnosti treba resnega truda in apora in da ni dovolj, da si demokracijo le napišemo na svoj prapor in izpriču= efto svojo vero vanjo le, kadar nam to koristi. Demokracija ni geslo, ampak je na in življenja, živijenska pot. Demokratičnost mora biti osnovana na veri v dosto ^hstvo človekove osebe in priznanju osnovnih in naravnih človeških pravic. Sku= ina okrog KLICA izpričuje in se trudi za utrjevanje takšne demokratičnosti med ^ni.
Doslej sem govoril o pomembnih značilnostih prijema, ki ga najdemo pri sku pini okrog KLICA za obravnavo politike. KLIC pa je list in hočem dati priznanje KLICU tudi kot listu, kot pojavu v slovenski žurnalistiki. List izhaja v izred= nih okoliščinah,'zato je razumljiva njegova oblika. Oblika pa nikakor ne zmanj= suje njegove pomembnosti. Doslej smo Slovenci imeli in bili navajeni, z majhni= mi izjemami, le strankarsko-političnih listov.. Nismo imeli neodvisnega lista za slovenske politične zadeve. Politično neodvisen list urejajo in pišejo ljudje,ki niso strankarsko vezani niti po miselnosti niti gospodarsko. Njih naloga je po= ročati o dogodkih in dogajanjih, kot so se zgodili oz. se dogajajo,kolikor mogo če stvarno, točno in objektivno. Poleg tega pa je njih naloga objavljati komen= tarje, analize in mnenja o političnih dogodkih in razvoju. Ti pa morejo biti pi sani s stališča človeka, ki borbe in trenja opazuje nepristransko, katerega na= men je biti analitik in kritik.
Vem, da KLIC izdaja skupina, ki ima svoj političen program. Povdariti mo = ram, da je ta program predvsem narodno političen program po svoji vsebini, ki so jo narekovale izredne okoliščine v katerih je nastal. V takšnih okoliščinah je ta skupina tudi spoznala veliko potrebo po neodvisnem; političnem listu in se ta ko odločila, da izdaja KLIC ne kot glasilo skupine, temveč kot neodvisen list. Nihče ne more zanikati volje in pripravljenosti 'skupine okrog KLICA urejevati in izdajati list v gornjem smislu. Tako smo dobili s KLICEM nekaj novega v sloven= skem novinarstvu, nekaj,' kar smo nujno potrebovali. Mladi ljudje okrog KLICA ni so šolani in poklicni novinarji, pa se vendar ob listu razvijajo v resne in od= govorne novinarje. Članki in način urejevanja nam to dokazujejo.
Nočem, in vem, da tudi tisti, katerim v priznanje sem napisal te misli, no čejo, da bi bralci dobili napačen vtis, da je pri KLICU vse popolno in cilj do= sežen. Popolno je le v toliko, kolikor ljudje moremo biti popolni. Kar sem hotel povedati in povdariti, je to, da je pot k cilju prava in volja dobra. Za popol= nost pa se je treba stalno boriti kot je treba resnico vedno iskati.
Naj bodo te misli v priznanje in vzpodbudo mladim ljudem okrog KLICA,da bo do čuvali in razplamtevali dragoceni plamen, ki so ga vneli. Prepričan sem, da imajo mesto v slovenski zgodovini.	____________________M.R.
DEMOKRATSKI USPEH V GORICI
t.	Z* ~	.	..	. .	'
Decemberske volitve v goriški pokrajini so pokazale, da slovenski. Demokrati pridobivajo na glasovih iz leta v leto in to bolj v samem mestu Gorici kot v oko lici, dočim komunisti in sopotniki izgubljajo. Daši utegnejo eni ali drugi v ne= dogled razpravljati o-tem, če so tudi madžarski dogodki vplivali' na goriške volil, ce, so vendar že volitve 1.1951 in kasneje nekateri povsem krajčvni znaki kazali, da Lipa napreduje v svojem vplivu.
Brez dvoma so Demokrati pri volitvah v Pokrajinski svet in pri občinskih vo litvah v Gorici izbrali pravilno taktiko, da se niso povezali s filokomunisti.Bi li so si pač svestni, da lahko brez njih zmagajo, kolikor je to bilo objektivno mogoče. Težko pa je isto reči za okoliške občine Doberdob, Steverjan in Sovodnje. V Doberdobu so Demokrati (z ozirom na volitve 1951») pridobili samo 35 glasov ^o čim nasprotniki ?6. V Števerjanu so Demokrati izgubili 45 glasov, dočim,filokomu nisti samo 9. V tej občini je bilo oddanih 65 belih glasovnic. V Sovodnjah pa so se odrezali Demokrati, ko so pridobili kar 79 glasov, dočim nasprotniki samo 1. Toda kljub temu je občina še vedno ostala v rdečih rokah, enako kot Doberdob,ven dar pa bodo v obeh imeli Demokrati tri občinska mesta'nasproti dvanajstim rdečim. Prav obratno pa bo v Števerjanu, kjer so sicer Demokrati izgubili precej glasov, a so vendar ohranili občino v svojih rokah; toda razlika v glasovih je samo 14 v korist Demokratov. Tu bodo imeli rdeči tri občinska mesta, Demokrati pa dvanajst.
Po neuradnih podatkih bodo v goriškem mestnem svetu sedeli štirje Slovenci: gg.dr.Sfiligoj, dr.Kacin in dr.Birsa na demokratski listi in g.Bratuš kot neodvi sni, ki pa se je potegoval za filokomunistične glasove. V pokrajinskem svetu pa naj bi bil od Slovencev samo dr.Avgust Sfiligoj, predsednik goriške Slovenske de mokratske zveze.
Pregled oddanih glasov za Pokrajinski svet: Demokrati: 3047 (2477 leta 1951X Pridobljeno 570 glasov. Filokomunisti: 17^7 (2755 leta 1951*)• Izgubljenih 1008 glasov,- Pregled oddanih glasov za občinske volitve v Gorici, Doberdobu, Štever= janu in Sovodnjah skupaj: Demokrati: 2795 (2427 leta 1951«)* Pridobljeno 368 gla sov. Filokomunisti: 2106 (2619 leta 1951*)• Izgubljenih 513 glasov.- Pripomniti moram še, da so letos kandidirali filokomunisti za Pokrajinski svet samo v 4 okro žjih,zato tolikšna razlika med glasovi, oddanimi za občinske svete.	P.
CLEVELANDSKO PlSMO
(Od našega severnr-aaeriškega epdclavca)
Ko je guverner Frank Lavše nastopil svojo pot v ameriško politično življenje s svojo kandidaturo za mestnega sodnika v Clevelandu, je v svoji kampanji nekje nagovoril tudi večje zborovanje žensk. Kp j im je razložit svoje poglede in nazore, ga je ena izmed navzočih zboroValk vprašala tudi po njegovem mnenju glede ‘pijače. "Ne vem, kako vi mislite",v je odgovorit Lavše, "a meni bi se vrček piva zdajle pošteno prilegel". Šele po zborovanju so Lavšetu povedali, da je govoril pred "Krščansko žensko zvezo za zmernost".
Lavše je vselej rad spregovorit, kar mu je bilo na mislih, a tudi vselej rad premislil, kar je spregovoril. To njegovo odkrito, ali morda demagoško postopanje, mu je pripomoglo, da je dosegel redek, odn. edinstven rekord petkratnega guvernerja države Ohio. Kot politik se je Lavše izogibal vzvišenim besedam in medenim obljubam. Navadno se je ljudem predstavil ter jih pozval, da glasujejo zanj, če se jim zdi vreden njihovega glasu, sicer pa naj glasujejo za njegovega nasprotnika.
V strogo strankarskem oziru je bil Lavše vselej nekakšna uganka. Ponovno in ponovno je izjavljal in z dejanji dokazoval, da mu strankarska disciplina ni največji zakon ter je s tem seveda prišel v odkrit spor z ortodoksnimi voditelji stranke, zlasti na področju Clevelanda in okraja Cuyahoga.
Njegov nezaslišan uspeh pri volilc ih Ohaja, ga je seveda nujno postavil v vsedržavno luč, ko so se demokrati po porazu leta 1952 pričeli ozirati po novih možnostih in novih borcih za spopad v letošnjem novembru. Lavše bi bil seveda slab politik, če se ne bi s to publiciteto okoristit na največji možen način. Medtem, ko mu je bilo gotovo jasno, da mu kot katoliku ni bilo mogoče upati na demokratsko nominacijo, je Lavše vendarle izjavil, da bi se ne uprl pozivu stranke, a obenem tudi izrazit svojo namero, da kandidira za senatorja proti sedanjemu senatorju Benderju. Ko je v začetku kampanje izgledalo neizbežno, da bo prišlo do neodločene borbe med Stvensonom in Kefauverjem, so tudi Lavšetove delnice znatno porasle. Njegovo ime se je vse pogosteje pojavljalo v dnevnem časopisju . Potem je prišlo do znanega intervjuja, v katerem je Lavše izjavil, da kot senator ne bo nujno in vselej glasoval z demokrati, temveč bo ukrepal brez ozira na strankarsko linijo. Jasno je, da je odpadla vsaka možnost, da bi Lavše dobil demokratsko nominacijo. Ko je potem celo padel predlog z republikanskih vrst, naj bi Lavše kandidiral na republikanski 'listi kot podpredsednik, je bila mera polna. Na demokratski konvenciji v Chicagu je Stevenson gladko odklonil, da bi sprejel Lavšeta kot svojega podpredsedniškega kandidata.
Navidezno si je torej Lavše sam izkopal jamo ter se neceremoni-elno tudi zvrnil_vanjo. Vse večja verjetnost pa je, da je Lavše svoje izjave vestno premislil ter jih - lahko rečemo s pravo dolenjsko prebrisanostjo - podal.ob pravem času in na sebi najbolj ugoden način. Zavedajoč se svoje nemoči v zvezi s predsedniško kandidaturo, je Lavše vso svojo energijo usmeril v borbo proti Benderju. S svojo izjavo, da ne bo vselej glasoval z demokrati, je Benderju izpodbit tla ter mu vzel naslov edinega strogo republikanskega kandidata^v Ohaju, ki je tradicionalna republikanska država. Glas, naj bi bit Lavše Eisenhowerjev podpredsedniški kandidat, mu je v tej smeri gotovo še pripomogel. Tako sta šla v borbo za senatorsko mesto v Ohaju dva paradoksna kandidata: Bender, republikanec, ki uživa podporo organiziranega delavstva in Lavše-, ki odkrito priznava, da goji precejšnje simpatije do republikancev.
Ta Lavšetova ideološka "neizbistrenost" je seveda v veliki meri vzrok tudi enakemu položaju med slovenskimi staronaseljenct. V Clevelandu bi med tako-zvanimi proti-komunističnimi Slovenci ali katoliško usmerjenimi, lahko na prste našteli ljudi, ki imajo popolnoma jasne pojme, zakaj v tem konfliktu prav za prav gre, kakšne so razlike med politično degnrco in levico, da: v čem je prav za prav obstajala borba v domovini. Se manj je do kraja izdelanih ljudi v takozvanem naprednem taboru. Njihova naprednost obstaja v glavnem v tem, kar smo doma imenovati "pro-
tifarska gonja", smešenje in omalovaževanje duhovščine in tako dalje.V slučaju Lavšeta sta se seveda oba tabora znašla na istem konju in^po treznem prevdarlai'1 je AMERIŠKA DOMOVINA, kjer naj bi imeli velik vpliv nekateri uitra-katoiičani, priporočila svojim bralcem in naročnikom ne le Lavše-ta, temveč tudi Stevensona, voditelja ameriške levice.
Lavšetova politična taktika se je kljub vsemu obnesla in Slovenci smo upravičeno lahko ponosni, da sedi v senatu največj e svetovne site tudi človek, ki mu je slovenski jezik materin jezik, ter je list naših gora.
POPRAVEK
Tiskarski škrat je nekoliko pokvaril smisel izjave g.Lavrenčiča, ki jo je navedel g.Simonič v RAZGLEDIH v prej= šnji številki K.T. G.Lavrenčič je pod črtal slovenske simpatije napram demo kratskim Srbom (in ne Slovencem, kot so čitatelji najbrže že sami uganili iz teksta).	Urednik
PISMO UREDNIKU
G.Uredniki- Zanima me, če se je spreme nila politika KLICA TRIGLAVA, da je koristno in lepo pridrževati se stare= ga slovenskega reka: Imenuj greh toda ne grešnika, in če je treba pričakova ti, da bo K.T. v teku časa prišel na nivo ostalih časopisov naše ljube emi= gracije, katerih edini namen je v tem, da mečejo blato na osebe s katerimi de batirajo oziroma na osebe, katerih de= lovanje jim ni po godu. Ta vprašanja se mi porajajo v zvezi s komentarji,ki jih redno priobčujete pod RAZGLEDI in pismi, ki jih pošilja g.Simonič v zve= zi z dopisi Vaših čitalcev na te RAZ= GLEDE.
Uredniku RAZGLEDOV seveda ne odrekam pravice, da kritizira pojave, ki mu ni so všeč, toda ali je res potrebno, da v debati s HRVATSKO ZORO imenuje njene ga urednika "viteza Roka plemenitega Kaleba", ki da uporablja "fašistične in komunistične trike", in da ga jesvp ječasno označil kot nesposobnega, da urejuje HRVATSKO ZORO? Ge je g.Kaleb nesposoben, je na koncu koncev stvar ljudi, ki njegov časopis finansirajo in ne g.Simoniča, katerega naloga ozi= roma namen je v tem, da debatira s tem kar je ZORA napisala, in za kar mogoče sploh g.Kaleb ni odgovoren, kot recimo niste Vi odgovoren za vse, kar je bilo priobčeno v K.T. Je res treba obdolži= ti g.Kaleba donkihotstva - kaj neki aru gega naj ponjeni ono o viteštvu in ple = menitosti? Ce so'nazori ZORE donkihote stvo, kaj so potem nazori K.T.?
Je bilo res treba napasti g.Lavrenči ča zato, ker je baje na nekem sestanku v Londonu "govoril v imenu Slovencev", dasiravno je menda vsakemu več ali manj
jasno, kaj se na takih sestankih dogaja in je težko verjeti, da je ta sestanek bil izjema. Na njem je verjetno najprej govorilo nekaj Srbov, nakar je - da bi se sestanek napravil "jugoslovanski" -govoril še en Hrvat in en Slovenec, za katerega je zelo malo ve*’jetno , da sta izjavila, da sta govorila v imenu Hrva= tov oziroma Slovencev. Ko so sodelavci NAŠE REČI pripravljali poročilo o se = stanku, so verjetno v svoji gorečnosti in želji, da dajo doprinos k "naši stva ri" - po stari navadi naših južnih bra= tov - pribili, da so Srbi na tem sestan ku govorili v imenu Srbov, Hrvati v ime nu Hrvatov in Slovenci v imenu Sloven = cev, in nedvomno se jim je zdelo, kako imeniten dopis o sestanku so sestavili, ne vedoč seveda, kako pazljivo bo g.Si= monič bral to poročilo in da ga bo upo= rabil za napad na ubogega g.Lavrenčiča, kateremu se menda še sanjalo ni, da je govoril v imenu Slovencev.
In kaj bi bilo če bi g.Lavrenčič v resnici rekel, da govori v imenu Sloven cev? Kdo vraga od prisotnih ljudi je v resnici mislil oziroma verjel, da more g.Lavrenčič govoriti v imenu Slovencev, razen seveda, če je rekel, da govori v imenu Slovencev, ko izjavlja na primer, da je Ljubljana slovenska in ne itali= janska.
"Več manire - pa brez zamere" je bil naslov predavanj, ki jih je pisatelj Go vekar svoječasno oddajal na ljubljanskem radiu. Bilo bi res škoda, če bi se ide= je tolerance in konstruktivne kritike, ki jih je zastopal Vaš časopis v prete= klosti skalile zaradi osebnih napadov izpod peresa nekaterih Vaših sodelavcev.
R. V.
KLIC TRIGLAVA izdaja SLOVENSKA PRAVDA. Njeno mišljenje predstavljajo samo oni prispevki, ki so podpisani od Izvršnega odbora. KLIC izhaja vsako prvo in tre = t jo soboto v mesecu. Naročnina znaša 24/-letno odn. 6/- četrtletno - protivred = nost v drugem denarju. Posebno doplači= lo za letalsko dostavo. Naslov lista je: BM/TRIGLAV, LONDON W.C.I.