jrwTrndwo. Ljubljano 2000 št. 36/37 05 Samo Kristen NEKAJ POGLEDOV NA VPRAŠANJE NADALJNJE VELJAVNOSTI AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE IN SLOVENSKEGA NASLEDSTVA STATUSA SOPODPISNICE POGODBE V »Evropski abecedarij«, knjigo, ki jo recenzent »Neue Zürcher Zeitung«-a v zavihku priporoča v branje ministrom, je znani avstrijski publicist Karl-Markus Gauss uvrstil tudi geslo »Regionalizem«.1 V času, ko ta pojem različnim ljudem pomeni različne reči - francoski notranji minister Jean-Pierre Chevenement kot izpričan nasprotnik Maastrichta, n. pr. v njem prepoznava nemški poskus, v okviru postnacionalne paradigme ustvariti nekakšno regionalno povezano »Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti«2 - Gauss opozarja na nekatere druge, ne nujno pozitivne plati regionalizacije Evrope. Po konstataciji, da je regija starejša od nacije (»Die Region ist alter als die Nation, sie liegt vor ihr«) in je potemtakem logično, da organizacijska oblika evropske supranacionalne skupnosti, ki vpeljuje »postnacionalno ero«, daje vse večji poudarek regijam, sodelavec vrste uglednih nemških, švicarskih in avstrijskih dnevnikov ugotavlja, da tak razvoj, združujoč v sebi ponacionalno in prednacio-nalno, pomeni tudi svojevrstno tveganje za narodnostne manjšine, domnevno glavne dobitnice procesa regionalizacije. Regionalizem, ki prednacionalni identiteti daje ideološki naboj, se po Gausso-vem prepričanju izredno učinkovito ujema s takšno zamislijo evropske zveze, v kateri bodo narodi bolj ali manj odpravljeni (»...in der die Nationen aufgehoben werden«). Šlo naj bi za interesno »soigro« (Zusammenspiel) subnacionaJne, pre-nacionalne enote z nadnacionalno, postnacionalno skupnostjo, ki jo je toliko lažje igrati, ker naj bi z nacionalizmom, »kot je tu in tam uničujoče izbruhnil v zadnjih letih, tudi nacije prišle ob kredit« in naj bi »tako ideja kot resničnost, po ka- * * * 1 Karl-Mark us Gauss: Das Europäische Alphaber. DT V, München 2000, sir. 159-163. ^ Po Chčvencmeniu Nemčija rud i še ni ozdravljena »lisic vrste iziirirve, ki jo je predstavljal nacizem v njeni /godovi nw. (l-'edcrico l;ubini: La grandc bonaccia del dopo-Luro. Razprava, objavljena v remalski številki italijanske geopolitične revije Limes; L'Kuropa dopo Haider. I.imcs. Rivisia italiana di geopolilica. 3/2000, Roma, vir. 23-) Če se ta trdiiev zdi pretirana, pa Cheveneinentov strah pred obnovitvijo neke vrste »Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosii» v resnici nsticza predstavam Haiderjevega kulturnega referenta za Koroško, An-dreasa Molze rja. Prirn.: Bruno Luven'; Gli ideologi pangennanistt del Dottor Ji. Limes. Rivisia iiaiiana di geopolitica. 3/2000, Roma, str. 100. 96 Samo Krislen: Nekoj pogledov no vprgifonje nadaljnje veljavnosti ... teri so sc določene skupine ljudi zgodovinsko oblikovale kot nacije«, postala neugledna. Vendar regija, ki se vzpostavlja brez državnega posredništva, ne da bi ji bilo potrebno na poti do Evrope »preko ovinka nacije«, ne predstavlja nujno napredka, temveč »padec v najbolj grob egoizem«, nadalje opozarja Gauss in trditev ilustrira s primerom Koroške, kjer regionalistični koncept bodoče ureditve Evrope kaže eno izmed svojih manj privlačnih plati. Nacija, oziroma nacionalna država, je namreč »vedno težila k izravnavi (Ausgleich) med njenimi regijami, tej izravnavi, kakorkoli je že bila v posameznih primerih zaznamovana s centralistično samovoljo, pa se ni mogoče odpovedati. Kadar na primer koroški regionalisti zahtevajo, naj se Dunajčani vključno s skupnim avstrijskim parlamentom raje ne vmešavajo v njihove koroške zadeve, potem to vselej pomeni, da hočejo Korošci svoji, v njihovi regiji že stoletja soŽiveči slovenski manjšini zopet enkrat odrekati njene pravice; pravice, ki so zapisane v Avstrijski državni pogodbi, torej v pogodbi, ki so jo zavezniške sile druge svetovne vojne sklenile z Republiko Avstrijo in ne s koroško regijo...«14 Navedeni primer pa je nedavno doživel presenetljivo korekcijo. V času, ko je Koroška v očeh mednarodne javnosti postala sinonim za tisto deželo, ki je obdarila Avstrijo z »regionalistom« Jorgom Haiderjem kot tako rekoč »supranacional-nim« fenomenom, Dunaj pa zaradi soudeležbe njegovih »svobodnjakov« v vladi deležen sankcij s strani evropske štirinajsterice, smo namreč ravno v Celovcu priča dokaj nenavadnemu paradoksu. Koroški deželni glavar tik pred osemdesetletnico plebiscita slovensko manjšino dobesedno zasipa s ponudbami. Ponuja ji manjšinski poslanski mandac v deželnem zboru, postavitev dela manjkajočih dvojezičnih napisov, financiranje zasebnih dvojezičnih vrtccv, glasbene šole, itd.*1 Je torej celo Jorg Haider končno spoznal, da mora Avstrija resno vzeti svoje obveznosti, določene v 7. členu Avstrijske državne pogodbe? Vsekakor kaže že na začetku podvomiti v možnost, da bi se koroški deželni politik, ki je bil v preteklosti najbolj odločen nasprotnik ADP, sedaj nenadoma prelevil v njenega zagovornika. Potem, ko je s padcem berlinskega zidu prišlo do globinskih sprememb v povojnem ravnotežju moči, je bil prav on tisti, ki je od uradnega Dunaja najbolj glasno zahteval, da je potrebno doseči popolno odpravo ADP in z njo tudi sedmega člena, ki Slovencem na Koroškem in Štajerskem zagotavlja njihove manjšinske pravi- * -k * 3 Gauss: Ibitl. ^ Hkrati sc pozitivnim znamenjem pridružujejo tudi negativna. Na dvojezičnem ozemlju se ukinjajo avroluo-na slovenska ledinska imena, napoveduje se ukinitev finančnih podpor privatnim radijskim postajam, zakon o objektivizaciji, s katerim kandidatom za direktorje dvojezičnih šol ne bo več treba obvladati obeh jezikov, pa je bil v koroškem deželnem zboru sprejet v nasprotju z. zagotovilom, po katerem odločitve, ki zadevajo manjšino, ne bodo sprejele brez njenega soglasja. Pryrprnup in gradivo. Ljubljono. 2000. št. 36/3/ 07 ce 5 prej je mogoče soditi, da njegove ponudbe predstavljajo kvečjemu regtonali-stiČni poskus, obiti določila državne pogodbe, pri čemer omenjeni »by pas s« v najslabšem primeru lahko pomeni tudi Haiderjev taktični preobrat, ki naj pomaga prebroditi kočljivo obdobje, v katerem se je republika skupaj z deželo predvsem po njegovi zaslugi znašla v svojevrstni politični karanteni. »Zaradi zgodovinske izkušnje o muhavosti politične volje in o kratkem roku trajanja izgovorjenih besed se manjšine bolj zanašajo na zakone in meddržavne pogodbe«, je pred osmimi leti v sestavku »Cena priznanja« zapisal sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, Janez Stergar. Kot »cena priznanja« je bila takrat seveda mišljena avstrijska podpora v procesu slovenske osamosvojitve, ta cena pa po njegovem ne bi smela biti »kramarsko navita.« Stergar je omenil »pravo licitira-njc različnih razlag avstrijskih zveznih in koroških deželnih politikov glede vsebine in veljavnosti ADP ter možnosti pristopa k njej«, oziroma »podedovanja statusa sopodpisnice«, sproženo po izjavi avstrijskega zunanjega ministra Mocka. da slovensko »avtomatično nasledstvo« v primeru ADP nc pride v poštev. Mock se je s tem odzval na izjavo svojega slovenskega gostitelja Dimitrija Rupla, ki je ob skupnem nastopu obeh zunanjih ministrov 17. 1. 1992 v Ljubljani dejal, da ima tudi Slovenija »svoje mesto v ADP.« V tej zvezi je Stergar navedel tudi Haiderjevo zahtevo po popolni odpravi ADP, da bi Avstrija končno prišla izpod »kuratele« štirih velesil in njegovo »upravičeno« opozorilo, da je bil člen 3- pogodbe že kršen, »ko podpisnice niso poskrbele, da bi Nemčija pred svojo združitvijo sprejela obveznosti glede avstrijske samostojnosti.«6 Tista mednarodna pogodba, ki je deset let po koncu vojne osvobodila Avstrijo težkih hipotek poraženega nacionalsocializma, vključno z zavezniško, torej tudi sovjetsko zasedbo, in ji omogočila zaživeti kot suverena država, pri čemer - kot poudarja Stergar omemba avstrijskega sodelovanja v vojni kot sestavnega dela Nemčije v njeni preambuli »ni bila pomota« - je bila na začetku devetdesetih let, ko se je prenavljala celotna evropska politična struktura, tudi sicer vse bolj perci-pirana kot moteča ovira na avstrijski poti v evropske integracije. Bila naj bi produkt hladne vojne, s koncem hladne vojne pa naj bi njen obstoj izgubil sleherni smisel. Avstrijska diplomacija je takrat izkoristila ugodno mednarodno klimo in 6. 9. 1990 v povezavi s pogodbo o dokončni ureditvi Nemčije med obema Nemčija-ma in Štirimi velesilami z dne 12. 9. 1990 - (tako imenovano »2 + 4 pogodbo«) - z enostransko izjavo razglasila nekatere člene ADP za obsoletne. »Eksperiment je uspel, odgovori sil podpisnic so bili razumevajoči. Z diplomatsko spretnostjo je bil podan sladkorček v obliki unilateralne odpovedi ABC-orožju, ki je zmagovitim * -k -k ■ Neujahr si reffen der t P in Wien-Oberlaa / Haider: Staaisvenrag fiir /«obsolet« erklären. Kurier. Wien, 13. 1. 1992j src. 2. 6 Janez Stergar: Cena priznanja. Svobodna misel. Ljubljana, 7. 2. 1992. 98__Samo Krislen: Nekoj pogledov no vprgifonje nadaljnje veljavnosti ... silam očitno ugajal«, je dve leti kasneje v sestavku pod naslovom »Ali je dunajska državna pogodba obsoletna?« ugotovil asistent na Inštitutu za državno in upravno pravo dunajske univerze Gerhard Strejcek.7 V iniciativi avstrijske vlade, ki je rezultirala v uspeli razglasitvi obsoletnosti za posamezne člene ADP, so nekateri že videli uvod v njeno popolno odpravo, in to kljub izrecnemu stališču francoske vlade, zapisanemu v aide-memoire na komunike avstrijske vlade o razglasitvi obsoletnosti členov 12-16 in 13- odstavka 22. člena, da namreč »... ADP ohranja v svojih temeljnih določbah vso svojo važnost za ohranitev miru in varnosti v Evropi«.8 Medtem, ko se je finska vlada na pogodbo o dokončni ureditvi Nemčije odzvala z naznanilom, da so s tem izgubile smisel določbe III. dela Mirovne pogodbe s Finsko iz leta 1947 (z izjemo določb, ki se nanašajo na prepoved nuklearnega orožja), je Haider v Celovcu opozarjal, da bi morale zavezniške sile v skladu s členom 3- ADP še pred ponovno nemško združiuvi-jo s strani Nemčije dobiti garancijo glede suverenosti Avstrije. »Ker se to ni zgodilo, državna pogodba nima za Avstrijo nobene relevance več« je dokazoval, prepoved priključitve k Nemčiji pa označil za »žalitev vseh Avstrijcev.«^ V nasprotju s previdnejšo taktiko avstrijske diplomacije, ki je sledila finskemu primeru in z ustrezno notifikacijo štirim silam podpisnicam dosegla parcialno razglasitev delne obsoletnosti ADP za člene 12-16 (vojaške in letalske klavzule), je Haider torej zahteval njeno odpravo »in toto«, saj naj bi Avstrijska državna pogodba krnila avstrijsko suverenost, Republiko Avstrijo pa še nadalje držala pod kura-telo sil podpisnic. Glede manjšinskega varstva, zagotovljenega v okviru 7. člena ADP, je nadalje dejal, da zadostuje njegova zagotovitev v okviru ustavnih predpisov, to pa je potrebno zahtevati tudi od Slovenije, ko gre za »stare Avstrijce« v spodnještajerski regiji (»in Raum Marburg«), da bi sc jim zagotovile »enake pravice, kot jih ima italijanska manjšina v Sloveniji.«10 Haider je s tako radikalnimi zahtevami dokaj nerahločutno posegel na tako rekoč vsa tista področja, glede katerih je Gerhard Strejcek v Že omenjenem sestavku nasvetoval posebno občutljivost in previdnost. Strejcek, ki je za iztočnico svojemu pisanju izbral ugotovitev dunajskega publicista Roberta Mcnasseja, da je ADP neke vrste »zunanjepolitična fikeija«, saj jo je druga republika kontinuirano in dosledno kršila, jo krši in jo bo kršila tudi v prihodnosti, je v tej zvezi zlasti izpostavil avstrijsko dolžnost glede odprave vseh sledov nacionalsocializma, prepoved Anschlussa in manjšinsko varstvo po členu 7, ki pripadnikom slovenske in hr- rt * -k 7 Gerhard Sirejcek: (si der Staatsvertrag von Wien obsolet? Forum. Okt. / Nov. 1992, Wien, str. ]0. ^ Prim. Borut Bolite, Mirjam Škrk: Pomen Avstrijske državne pogodbe za Sloveniji) in mednarodno-pravni vidiki njenega nasledstva. Pravnik, Ljubljana, let. 52, 11-12, 1997, str. 610. 9 Rudolf Cijan: Slowenien »nicht automatisch« Rechtsnachfolge]'Jugoslawiens. Kurier, Wien, 21. I. 1992. 10 Ibid. pa_-7nrnvfi in gradivo. Ljubljano. 2000 št. 36/37 90 vaške manjšine zagotavlja pravice na ustavnopravni ravni in jc zaradi tega neposredno - torej brez izvedbenih predpisov - izvršljiv. Zanje naj bi veljalo, da jih lahko v notranjem pravu spremeni le ustavodajno telo in nikakor vlada kot najvišji organ izvršilne oblasti. Z ustavnopravnega vidika je sam odločno odsvetoval razglasitev njegove obsoletnosti. Kar se tiče dolžnosti Avstrije v zvezi z odpravo vseh sledov nacionalnega socializma, bi njena morebitna razglasitev za obsoletno predstavljala naravnost alarmanten signal mednarodni javnosti, kar bi lahko znatno otežilo avstrijska prizadevanja v okviru evropske integracije. Ob tem Strejcek ni niti z besedico omenil zahtev koroškega politika, čigar izjave o domnevno idealni zaposlitveni politiki Tretjega Rcicha in razglašanje nekdanjih pripadnikov SS za častivredne sodržavljane so v mednarodni javnosti vzbujale veliko pozornost in zgražanje in v juniju leta 1991 povzročile tudi njegov odstop s položaja koroškega deželnega glavarja. Haider se je kasneje od nekaterih svojih izjav distanciral, toda dvom v iskrenost njegove spreobrnitve je ostal in se le Še povečal z nedavnim vstopom »Svobodnjaške stranke« v vlado. Oster odziv evropske štirinajsterice na nastanek črno-modre koalicije je predstavljal svojevrstno presenečenje, pojavila pa so se rudi ugibanja, ali ne gre pravzaprav za francosko opozorilo nemški sosedi, kjer sicer volilno telo kaže presenetljivo odpornost do populistov in demagogov Haiderjevega kova. Tako zagovorniki kot nasprotniki sankcij se namreč strinjajo v ugotovitvi, da vladna soudeležba stranke ve-likonemške provenience, ki ima na čelu politika s tako kontroverzno preteklostjo, po svojem pomenu zdaleč presega okvire alpske republike. Fenomen Haiderja v Avstriji, Bloeherja v Švici ali Bossija v »Padaniji« po mnenju nekaterih političnih analitikov ne predstavlja le rojstva nekakšnega benigne-ga alpskega in predalpskega populizma, temveč lahko napoveduje celo začetek procesa, ki ga nekateri označujejo za »re-avstrrzacijo centralne Evrope«.1' Po padcu berlinskega zidu, ko je z združitvijo Nemčije na eni strani in fragmentarizaci-jo Sovjetske zveze, ČSSR in SFRJ na drugi strani, prišlo do velikih globinskih premikov v povojni arhitekturi Evrope, nova evropska desnica - kor v svoji analizi Haiderjevega ideološkega ozadja poudarja italijanski politični komentator Bruno Luverf -vse bolj stavi na karto regionalizma in etničnega federalizma. Eksplozivni potenciali, skriti v regionalizmu, naj bi predstavljali instrument, s pomočjo katerega bi bilo mogoče v prihodnosti preoblikovati »meje na geopolitičnem zemljevidu kontinenta«. Andreas Molzer, Haiderjev biograf in eden izmed vodilnih ideologov njegove stranke, je leta 1993 povsem odkrito zapisal, da regionalistični »preporod« postavlja nove temelje skupni evropski hiši in na ta način »popravlja ■* * * Priliv ). HhII - M. Pcrraull: The Kc-Austrianisation of Central Liuiope? Assesinj» (he Potential of the New' l;-,ir Right Aflcr Haider Ccnrral lauope Review, n. 13, vol. 2, 2000. (Cii. po Limes, 3/ 2000) 100__Samo Krislen: Nekoj pogledov no vprgifonje nadaljnje veljavnosti ... evropsko politično krajino, kakršno so določile pariške mirovne pogodbe leta 1919 in konfcrcnei v Potsdamu in Jalti.«12 Kot glavni urednik graške »Aule« je »desni gramscijanec« Molzer nekdanje interno glasilo pangermansko usmerjenih študentskih korporacij (»Burschenschaften«) v minulih letih uspešno preoblikoval v glasilo nove desnice. »Etnoregiona-list« Molzer, ki ga luverr označuje za osrednjo povezovalno osebnost (»uomo di cerniera«) avstrijske, francoske in nemške nove desnice, naj bi bil skupaj z Jorgom Haiderjem glavni arhitekt »strategije dveh ravni« avstrijske svobodnjaške stranke; na eni ravni omenjena stranka ohranja trdo jedro, zavezano pangerman-skim in »voelkiseh« tradicijam, na drugi ravni pa se je zlasti v devetdesetih letih s pomočjo Haiderjevega populizma približala manj ideologiziranemu in heterogenemu delu avstrijskega volilnega telesa, čigar minimalni skupni imenovalec predstavlja odpor do politične korupcije in partitokracije. Avstrijski učenec intelektualnega voditelja nove francoskc desnice Alaina dc Benoista po luveri sicer ostaja zavezan temeljni ideji »narodne skupnosti« (»Volksgemeinschnft«), vendar pojem »Volk« v okviru modernejšega političnega diskurza nove desnice »relocira v središče takšne nacionalistične vizije, ki v dveh smereh odstopa od tradicionalne, kakršno zagovarjajo majhne skupine skrajne desnice.« Po eni strani homogenost identiretne substance ideološko ni več «pod skrbništvom diskreditirane hierarhične koncepcije rasizma, temveč sc naslanja na etnopluralizcm, na 'rasizem respekta', pri katerem sc (...) absolutizacija razlik pretaka v zahodni apartheid Vsakogar v svoji hiši'. Po drugi strani se močni nacionalni državi, utemeljeni na principu voditelja (Fuhrerprinzip) predpostavlja neo-federalistična in regionalistična vizija Evrope etničnih regij, pojmovana kot prehodna stopnja na poti k geopolitičnemu cilju ponovne obnovitve nemškega Rcic-ha.«i3 Je torej Haiderjcv protest zoper »kuratelo sil podpisnic« ADP mogoče razložiti tudi v okviru tako začrtane vizije in dolgoročne strategije regionalistično utemeljenega zgodovinskega revizionizma, ki naj radikalno preoblikuje »geopolitični zemljevid Evrope« in vzpostavi novo »evropsko politično krajino«, drugačno od tiste, kakršno so oblikovale »pariške mirovne pogodbe leta 1919 in konferenci v Potsdamu in Jalti«? Ob dejstvu, da je ta revizija po nemški »fuziji« v osrčju kontinenta in hkratni »fiziji« cele vrste držav vzhodne in jugovzhodne Evrope »p;ir force normative de la facticite« v veliki meri postala žc geopolitična stvarnost, pred katero si ne kaže zatiskati oči, ima vprašanje nedvomno izjemno vznemirljive irn- * * * 12 Bruno Luvcni: Gli ideologi pangennanisii del Dotior H; Limes. Kivisia iialiana tli geopolitica. 3/2000. Koma. sit. 102. 13 lLVid. str. 100. p^^DjgwpjrwjrnHivo. [jubijono, 2000. št. 36/37 101 plikacije, v njih pa se verjetno skriva vsaj del evropskega nelagodja ob vzponu njegovih »svobodnjakov« na oblast. Če se vrnemo k empirično bolj preverljivemu toku dogodkov, lahko ugotovimo. da se je Haider leta 1992 z zahtevo po razglasitvi ADP za obsoletno odzval na že omenjeno izjavo takratnega slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je dejal, da ima Slovenija kot država naslednica Jugoslavije »svoje mesto v avstrijski državni pogodbi«. Ne le Haider, ki je bil takrat opozicijski politik, ampak tudi takratni predsedniški kandidat Avstrijske ljudske stranke in kasnejši predsednik Thomas Klestil, zvezni kanclcr Franz Vranitzky in zunanji minister Alois Mock so oh različnih priložnostih zavrnili že samo pomisel, da bi bilo lahko temu tako. Mednarodnopravni urad avstrijskega zunanjega ministrstva je pohitel z uradno razlago, da slovenski pristop ni možen po členu 37. ADP, ki status pogodbenic priznava le tistim državam, ki so bile 8. maja 1945 članice OZN in so bile v vojnem stanju z Nemčijo. V skladu s tem je bilo tudi stališče uradne avstrijske mednarodnopravne doktrine, po kateri ADP sodi med tako imenovane »zaprte« (restrieted) mednarodne pogodbe, pri katerih nasledstvo ni mogoče. Načelo kontinuitete naj bi veljalo le v primeru tki m. »radiciranih« pogodb, kakršne so pogodbe o mejah. Med avstrijskimi politiki je drugačno stališče takrat zastopal le kandidat »Zelenih« na predsedniških volitvah, zdaj že pokojni »alternativni Nobelovec«, Robert lungk. Odločitev avstrijske politike je označil za »napačno« in izrazil prepričanje, da bi morala Slovenija v okviru ADP zavzeti položaj Jugoslavije že zaradi tega, ker je kot na Avstrijo neposredno meječa država neposredno tangirana. Zavrnil je tudi tezo o obsoletnosti ADP in menil, da je potrebno nekatere tendence »humane in humanistične narave« v njej celo okrepiti, »ne da bi pri tem spreminjali samo državno pogodbo.«1'1 Hannes Tretter, asistenčni profesor na dunajski pravni fakulteti, je leta 1992 v pogovoru za celovški »Naš tednik« v načelu podobno stališče podkrepil tudi s strokovnimi argumenti. Po prevladujočem stališču države naslednice sicer ne •k k -k '1 »Minderheiten bringen die Gemeinschaft voran!«. Slovenski vestnik. Celovec 26. 6. L992. si. K, sir. 3-4. Poslanka "Zelenili* Terezija Stoisirs jc na zveznega kanclerja v juliju 1993 naslovila tudi nekaj vprašanj, povezanih z domnevno uradno izjavo zunanjega minisirsiva, po kaleri naj bi ADP ne imela nikakršne »aktualne jurklu nu In politična reievance« več. Zunanje ministrstvo je zanikalo obstoj takšnega sporočila, in se omejilo na ugotovitev, da v popolnoma spremenjenem političnem okolju nekatera določila ADP nimajo več tistega pomena, kakršnega so imel.i v letu 1955. V skladu s tem so bila omenjena določil» leta 1999 proglašena za obsoletna. to pa nikakor ne velja za člen 7. V tej zvezi je bilo v odgovoru, ki ga je podpisal dr. Alois Mock. izrecno ugotovljenii: »Nesporno jc. da člen 7 I )ržavne pogodbe in v njeni vsebovana zaščitna določila za slovensko in hrvaško manjšino na Koroškem, na GradiŠčanskem in na Štajerskem, ostajajo za Avstrijo še nadalje veljavna mednarodnopravna obveznost. Zakon o narodnostnih skupinah iz leta 1976 in njegova izvedbena določila so insirunienli konkretnega uresničevanja člena 7 Državne pogodbe v smislu obsežne ureditve zaščite slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.« (Oer Griine Klub im 1'arlameni. Presscinfoi mation. Stoisits begrusst Klarstellur ; von Ans-sen minister Mock zum Minderheitensehtitz in OMerreieh). 102______Samo Krislen: Nekoj pogledov no vprgifonje nadaljnje veljavnosti ... morejo avtomatično stopiti v multilateralne pogodbe, ki jih je sklenila država predhodnica, v pomanjkanju mednarodnopravnih norm, ki bi natančneje urejale načine in postopke, s katerimi je mogoče urediti pravno nasledstvo, pa je kot vzor, po katerem bi lahko ravnala avstrijska vlada, navedel takrat Še neratificirano Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb. Njen 34. člen določa, da v primeru ločitve delov držav, ko država predhodnica nc obstoji več, mednarodne pogodbe, ki veljajo na dan sukccsije, ostanejo v veljavi za države naslednice. V primeru, da se takšna pogodba nanaša le na del teritorija države predhodnice, ostane v veljavi le za državo naslednico, ki je nastala na tem delu ozemlja. Po drugem odstavku istega člena gornje pravilo ne velja, če se prizadete države dogovorijo drugače, ali če se ugotovi, da bi bila uveljavitev pogodbe glede na državo naslednic nezdružljiva s ciljem ali namenom pogodbe ali pa bi radikalno spremenila pogoje uporabe takšne pogodbe. Tretterjcv odgovor na prvo vprašanje, ali bi bil pristop Slovenije k ADP v skladu s ciljcm ali namenom pogodbe, je bil v celoti pozitiven. Po njegovi presoji bi Slovenija lahko postala pravna naslednica ADP žc zaradi tega, ker člen 7 ADP zagotavlja varstvo slovenske manjšine v Avstriji, za katerega Slovenija izkazuje pomemben interes. Njen pristop tudi ne bi v ničemer ogrozil uporabe tega člena, ampak bi »omogočil - tako kot doslej - mednarodni nadzor njegovega izpolnjevanja s strani 'matične drŽave' slovenske manjšine v Avstriji.« Položaj, ki bi nastal s taksnim prevzemom kontrolne funkcije, je primerjal s položajem Avstrije v razmerju do svoje manjšine na južnem Tirolskem in menil, da bi morala tudi Avstrija Sloveniji omogočiti zaščitniško funkcijo. Ker bi Šlo za prostovoljno avstrijsko odločitev, suverenost Avstrije zaradi tega ne bi bila v ničemer omejena. Šlo bi le za konsekventno nadaljevanje mednarodne zaveze, »ki od leta 1955 nima za seboj le tradicije, temveč predstavlja tudi ustavnopravne temelje avstrijskega varstva manjšin...«'5 Hannes Tretter jc torej leta 1992 izrecno govoril o možnosti slovenskega pristopa k ADP in se pri tem skliceval na Dunajsko konvencijo o nasledstvu mednarodnih pogodb iz leta 1978, ki naj bi - glede na to, da takrat šc ni veljala - predstavljala zgolj najbolj primeren vzor, po karerem bi bilo lahko urejeno vprašanje nasledstva. Zavzel je stališče, da bi morala avstrijska zvezna vlada začeti s Slovenijo pogajanja o njenem pravnem nasledstvu ADP, izključil pa ni niti možnosti slovenskega parcialnega pristopa k členu 7. ADP in povezovanja omenjenega vprašanja z recipročno slovensko zagotovitvijo manjšinskega varstva za avstrijsko manjšino na slovenskem ozemlju, kar naj bi bilo v skladu s tendenco krepitve manjšinskih pravic v novi Evropi. * -k -k '5 Kann Slosvcnien als einer der Rechi.snachfolger Jugoslasviens in (Jen osterreiehisclien Siaatsverirag untre-len? Naš tednik, Celovec, 24. 1. 1992. j^^rnvfi in gradivo, Ljubljana. 2000, 51. 36/3/ 103 Toda v Času, ko je Tretter priporočal dunajski vladi zgledovanje po Dunajski konvenciji in s tem uporabo teorije kontinuitete, se jc Avstrija z argumentom, da konvencija še ni stopila v veljavo, v razmerju do Slovenije že postavila na načelo »clean slate« ali »čiste mize« (tabula rasa). V skladu s to doktrino je v obliki izmenjave not s Slovenijo, ki jo je obravnavala kot povsem nov subjekt mednarodnega prava, sklenila dvoje bilateralnih sporazumov. Sosednja republika je šele zatem, ko je 16. novembra 1996 z makedonskim deponiranjem ratifikacijske listine Dunajska konvencija pričela veljati »kot pozitivnopravni pogodbeni lex lata, ki v dobršni meri izraža tudi obče običajno pravo«,16 v pogajanjih o sukcesiji bilateralnih pogodb z Ukrajino in Hrvaško kot državama naslednicama ZSSR in SFRJ opustila teorijo »clean slate« in prešla na pozicijo doktrine kontinuitete. Po mnenju dvojice uglednih slovenskih strokovnjakov za mednarodno pravo, Boruta Bohteta in Mirjam Škrk, zapisanem leta 1997, je šlo pri pogajanjih s Slovenijo na avstrijski strani za »preračunljivo hitenje«, pravno nevzdržno pa naj bi bilo po njuni oznaki tudi stališče Dunaja, po katerem »ta avstrijski odmik od teorije clean slate' v smeri doktrine kontinuitete mednarodnih pogodb« ne more vplivati na že sklenjeni bilateralni sporazum z Republiko Slovenijo, »Češ da je le-ta po načelu specialnosti edina pravna podlaga za pogodbe, ki nadaljujejo kontinuiteto v odnosih med Avstrijo in Slovenijo.«17 V nasprotju s Tretterjem, ki je ves čas govoril o »pristopu«, omenjena slovenska mednarodnopravna strokovnjaka priporočata rešitev, po kateri Slovenija nc bi ubrala poti pristopa k ADP, temveč bi kot ena izmed pravnih naslednic razpadle SFRJ v skladu z načeli sukccsije po državi predhodnici z notiflkacijo depozitarju - torej Rusiji kot naslednici ZSSR - izrazila svoj namen, naslediti ADP v tistem delu, ki se tiče zaščite njene manjšine v Avstriji. Slovenija naj bi skratka ne pretendirala na pristop k ADP po njenem 37. členu, ki naj bi po avstrijskem stališču onemogočal njen »vstop« v načelno »zaprto jx>-godbo«, temveč »sc šteje za pravno upravičenko do njenega nasledstva po mednarodnem pravu kot država naslednica nekdanje Jugoslavije.Pisca torej stojita na stališču, da ni potrebno, da Slovenija sama izpolnjuje pogoje, naštete v 37. čl. ADP, saj v njenem primeru ne gre za pristop, temveč za pravno nasledstvo po državi predhodnici, ki je izpolnjevala te pogoje. Po njunem mnenju tudi ne kaže nasesti »avstrijski doktrini, da t. i. 'zaprte' pogodbe ni mogoče naslediti z notifikacijo suk-cesije oziroma, da je pri tem potrebno soglasje vseh pogodbenih strank. V vsakem konkretnem primeru je treba upoštevati določbe same pogodbe in pa seveda dejstvo, ali gre za pogodbe v okviru nekaterih mednarodnih, zlasti regionalnih organizacij. ADP ni takšne vrste pogodba in ni razloga, da zanjo ne bi mutatis * * * Bonu Bolne, Mirjam Škrk: Pomen Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva. Pravnik, Ljubljana. 52, 11-12, 1997, str. 618. 17 Ibid, sir. 6(17. Ibid sii 616. 10 4 Snmo Krisien' Nekaj pogledov no vprašanje nadaljnje veljavnosti mutandis veljala praksa, ki se je razvila pri multilateralnih pogodbah. Njene, še vedno veljavne politične klavzule imajo namreč veljavo erga omnes.«,y Glede na večkrat ponovljeno avstrijsko stališče, da načelo kontinuitete velja le v primeru tkim. »radiciranih« pogodb, kakršne so pogodbe o mejah, Bohte in Škr-kova nadalje zastopata scališČe, da ima rudi ADP z ozirom na 5. Člen »naravo pogodbenega mejnega režima ali t. i. 'radieirane' pogodbe, na katero nasledstvo držav nima učinka«.20 Slovenija naj bi imela v skladu s tem »kot soseda celo pravico do avtomatične kontinuitete.« Ne le, da ima namreč od vseh držav naslednic razpadle SFRJ edina skupne meje z Avstrijo »in samo njo zadeva in bremeni priznanje starih avstrijskih meja, s čimer je precejšen del slovenskega avtohtonega zgodovinskega ozemlja in prebivalstva ostal zunaj sedanjih slovenskih meja«, poleg HrvaŠke ima tudi edina svojo manjšino v Avstriji in zato tudi »pravico in dolžnost, da tudi kot sopogodbenica-sukcesor bdi nad uresničevanjem varstva slovenske manjšine.«21 Vsekakor je Borut Bohte že tudi leta 1992 na posvetu, organiziranem s strani ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja, svetoval, naj Slovenija »kot na-sledstvena država Jugoslavije, ki je sopodpisnica ADP, pristopi v smislu sukcesijc (s presumpcijo kontinuitete, ki jo predstavlja /.../ kot matična država/.../) in to ustrezno prijavi depozicarju ADP, Rusiji.«22 V krogu prominentnih udeležencev posveča je tedaj rak korak odsvetoval le Danilo Tiirk - zaradi taktičnih pomislekov. Ob prvem uradnem srečanjem med avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom in njegovim slovenskim kolegom Lojzetom Peterletom na Dunaju v marcu 1993 je Karel Smolle, takratni zunanjepolitični svetovalec slovenskega zunanjega ministra s sedežem na Dunaju, izjavil, da je vloga zaščicnice slovenske manjšine na Koroškem »de facto« od prejšnje Jugoslavije že prešla na Slovenijo. Sedem let kasneje bi se že lahko vprašali, kakšne konikc je slovenska država odtlej pod-vzela, da bi si status zašČitnice zagotovila tudi »de iure« in katere možnosti so bile v zvezi s tem eksplorirane? To je toliko bolj aktualno zaradi tega, ker Avstrija v razmerju do nje povsem na novo odpira tudi druga »bilateralna«, zlasti premoženjska vprašanja, že urejena z določbami ADP, in na tej podlagi na podoben ultimativen način, kot je to počela prej Italija, pogojuje lastno podporo slovenskemu vstopu v evropske integracije. Vprašanje »nediskriminacijske denacionalizacije« ji je z utemeljitvijo. da za prihodnjo članico EU ni dopustna ureditev, ki denacionalizacij-skim upravičencem nalaga dokazovanje lojalnosti med drugo svetovno vojno, us* -k -k Ibid, srr. 2(1 Ibiil sir. 6li). 21 Ibkl 22 Pri m.: ZAHI;L1;ŽKA pogovora o avstrijske ^slovenskih odnosih '/.vidika novih razmer in problematike, ki je zaobsežena v Avstrijski državni pogodbi (ADP), v organizaciji iilAliluia za narodnostna vprašanja, Ljubljana. 16. ']. 1992. írt grodivo. Ljubljano, ?000. šl. 36/37 105 pelo spraviti tudi v t.i. Skupno stališče EU, ki obravnava prost pretok kapitala, torej v oceno izpolnjevanja političnih kriterijev znotraj institucionalnega okvira pridružicvene sheme. Slovenijo skratka obravnava kot v načelu nov mednarodnopravni subjekt, do katerega sama nima nobenih iz preteklosti izvirajoČih pogodbenih obveznosti po določbi 2. odstavka 27. člena ADP, ki je dal takratni FI.RJ pravico, da »zadrži, zapleni ali likvidira avstrijsko premoženje, pravice in interese«, avstrijsko vlado pa obvezal, »da poravna škodo avstrijskim državljanom, katerih imovina je odvzeta po tej točki.« Resolucija avstrijskega parlamenta z dne 19- 5. 1999 nadalje omenja Slovenijo skupaj s Češko, ko ugotavlja, da je »vprašanje odprave avnojskih določil in Bene-Ševih dekretov postalo evropski problem.« Ob tem je resolucija v oporo tej trditvi lahko citirala le sklep evropskega parlamenta z dne 19. 4. 1999, v katerem je bilo le od Češke republike zahtevano, da «odpravi zakone, na podlagi katerih so izgnali posamezne narodnostne skupnosti iz nekdanje Češkoslovaške«, odlok AVNOJ-a pa sploh ni bil omenjen.23 Dekret AVNOJ-a z dne 24. 11. 1944 je bil seveda skoraj povsem identičen s poznejšimi »BeneŠevimi dekreti«, na podlagi katerih so bili izgnani sudetski Nemci, odvzeto pa jim je bilo tudi državljanstvo in zaplenjeno imetje, le da je bil njihov izgon in odvzem premoženja »legaliziran« s sklepi Potsdamske konference, kar za avnojski sklep ni veljalo. Toda samo Jugoslaviji je po drugi strani Avstrijska državna pogodba dovolila zadržati avstrijsko imetje, s čimer je dekret AVNOJ vsaj v vprašanju imetja »legaliziran za nazaj«.2"1 Vsekakor ta dejstva niso preprečila poslancema FPÓ, Grafu in Gudenusu, da ne bi izjavila, kako bo obnašanje Čehov in Slovencev v tem pogledu »pomembna preizkušnja« pri njihovem vstopanju v EU. Nihče sicer ne zahteva odprave pots-damskih sklepov, kajti to bi pomenilo višek zgodovinskega revizionizma in popravo rezultatov druge svetovne vojne, sudetsko vprašanje, ki je pomenilo uvod vanjo, pa se posredno znova odpira na podlagi dekretov, utemeljenih na njihovi podlagi. Vprašanje Benešovih dekretov in avnojskih sklepov je zdaj že pričelo deliti tudi vladno koalicijo; medtem, ko poslanec Graf grozi s »svobodnjaškim« vetom vstopu Češke in Slovenije v Evropsko unijo, poslanec ÓVP Miihlbacher predlaga obrnjeni vrstni red in meni, da bo odpravo Benešovih dekretov mogoče doseči tudi po sprejetju češke republike pod evropsko streho. * * * Mojen Drčar-Murko: Slovensko-avsuijski odnosi. Priročna, preveč negibna tarča Delo, Ljubljana. 29. 5. 1999 Drčar-Muikova je v isrem .sestavku omenila tudi stališče evropskega parlamenta do učenja tujih jezikov, ki poziva k uporabi jezikov novih držav poleg jezikov unije. V zvezi s slovenskim jezikom je zlasti zanimiva utemeljitev, da se jo velja naučiti in uporabljati »še zlasti zato, ker ime slovenščina deloma staius uradnega jezika zno traj F.U«, v tej zvezi pa sta navedeni avstrijski zvezni deželi. Koroška in Štajerska. »So se parlamentarci zmotili, koso meti avstrijske zvezne dežele, kjer naj bi bila slovenščina deželni uradni jezik, prišteli Štajersko? Ali pa g reza dosledno interpretacijo 7. člena avstrijske državne pogodbe iti opozorilo Avstriji, traj izpolni meddržavne obveznosti?« 24 Mojca Dičar-Murko: l'orazna lahkomiselnost ali premišljen načrt? Delo, Ljubljana, l:i 12. 1995. 106 Samo Krislen: Neko j pogledov na vprašanje nadaljnje vnl|avno5li Še nekaj mesecev pred omenjenimi koalicijskimi nesoglasji je avstrijski veleposlanik v Ljubljani Gerhard Wagner sicer izrecno zanikal, da bi Avstrija želela doseči odpravo avnojskih sklepov.25 Vprašati se je torej mogoče, čemu ena izmed obeh vladnih strank to vprašanje neprestano pogreva in zdaj že čudi zahteva odstop vladnega pooblaščenca za širitev EU na vzhod, nekdanjega zunanjega ministra Erharda Buscka, češ da kot domnevni pristaš »rdeče-črne koalicije« s svojimi stališči v tem pogledu vnaša razdor v koalicijske vrste. Hkrati avstrijski obrambni minister Herbert Scheibner v popolnem nasprotju z zatrjevanji avstrijskega zunanjega ministrstva, da Avstrija članstva Češke in Slovenije v EU ne bo povezovala z vprašanjem Benešovih dekretov in Avnojskih sklepov, vstop obeh držav v Evropsko unijo ultimativno pogojuje z njihovo odpravo. Slovenija in Češka nista zreli za sprejem v demokratično skupnost evropskih narodov, izjavlja Scheibner v najnovejši izdaji dunajskega političnega tednika »Format«, ker nc odpravita predpisov, ki so bili podlaga za pobijanje več sto tisoč ljudi.-6 Sudetsko vprašanje se torej znova nevarno odpira, potem ko je to že prenehala početi nemška stran. Če ne bi nemška vojska leta 1938 vkorakala v Prago in leta 1941 napadla in okupirala Jugoslavijo, ob čemer so bili za številne grozovitosti okupacijskega režima dokazano zaslužni tudi Hiulerjevi rojaki iz takratne »Ostmarke«, seveda ne bi bilo ne BeneŠe-vih dekretov, ne Avnojskega sklepa, z njihovimi, v marsičem obžalovanja vrednimi posledicami za usodo nemške narodnostne skupnosti v obeh državah. Vprašanje, komu je mogoče izstavljati račune v skladu s takšno logiko in pri kateri letnici se je mogoče ustaviti pri poskusih revizije preteklosti, ni zgolj retorično, saj je zlasti slednjih na razpolago kar nekaj (1941, 1938, 1920, 1919, 1918...) ■k -k -k -5 v pogovoru /a mariborski »Večeri', v katerem so bila obravnavana vprašanja, ki soclijo v »železni repertoar« medsebojnih odnosov, lorej vprašanje priznanja statusa narodnostne skupnosti majhni skupini nemško govorečih, »ki v Sloveniji živi zelo razpršeno», in seveda slovenskega nasledstva po A H I', se je avstrijski veleposlanik o veljavnosti avnojskih sklepov izrazil takole; » Avstriji ne gre za to, da bi avnojske sklepe preprosto želela odpravili. Avnojski sklepi so del zgodovine. Niti nam ne gre za to, da bi premoženjsko in odškodninsko ureditev po drugi svetovni vojni Avstrijci želeli kakorkoli spreminjati. Ne govorimo o tem, da bi Slovenija povrnila škodo ali odvzeto premoženje tistim Avstrijcem, ki so odškodnino že dobili. Te sivari so bile urejene lei.i 1955 z Avstrijsko državno pogodbo in še dodatno leta 19K0 s premoženjskim sporazumom in nič od tega nočemo spreminjati. Za kar nam gre, je. da bi bili tisti državljani nekdanje kraljevine Jugoslavije pred drugo svetovno vojno, ki so bili nemškega ali avstrijskega ixxlu in so bili prav s sklepi v Jajcu razlasininjeni, povojni pa so.t&li ¡/Jugoslavije pregnani ali pa so pobegnili, nediskriminacijsko upoštevani pri sedanjem denacionalizaeijsketu procesu. V sedanjem zakonu o denacionalizaciji je določba, ki ima osnovo v avnojskih sklepih in ki izhaja iz domnevne kolektivne krivde vseh ljudi nemškega rodu To domnevno kolektivno krivdo pa Kvropa peinajsrence ne sprejema in je v nobenem pravnem tedu nI...« Glede slovenske sukcesije po ADP je njegovo sialisče Še bolj jasno: »Avstrijska državna pogodba je limitirana multilateralna pogodba, to je pogodba z limitiranim krogom pogodbenih strank. Pristop države sukccsorke po mnenju izvedencev ni mogoč Dejansko k tej državni pogodbi ni pristopila nobena država naslednica. /. izjemo Ruske federacijo, ki je ena iznicd držav podpisnic. V tem primeru je vprašanje razrešil Varnostni svet Združenih narodov, ko je Rusko federacijo kvalificiral kot državo naslednico bivše Sovjetske zveze.« (Avstrija noče biti evropska izobčenka Večer, Maribor, h. 3. 20011). Slovenija nr zrela /u liU. Avstrijski zunanji minister: Slovenija z avnojskimi sklepi ne more v lil). Delo, Ljubljana, 28. 8. 2000. pa_-7nrnvfi in gradivo. Ljubljano. 2000 št. 36/37 90 Kot je znano, je Praga pred nedavnim z diplomatsko noto dokaj previdno sondirala ameriško stališče glede vprašanja, ali nemsko-ameriški dogovor o poravnavi odškodnin prisilnim delavcem med drugo svetovno vojno lahko negativno vpliva na veljavnost zakonskih aktov nekdanje Češkoslovaške, State Department je na vprašanje, ki je tesno povezano z veljavnostjo »Beneševih dekretov«, posredno pa seveda tudi s Polsdamskimi sklepi, odgovoril dokaj nedvoumno; ne le, da omenjeni sporazum ne posega v povojne akte, vse te »odločitve, sporazumi, dogovori in deklaracije« so »zgodovinska dejstva« in ZDA jih ne nameravajo postavljati pod vprašaj. Koroški deželni glavar Jorg Haider je 18. 8. 2000, med obiskom na Bledu, kjer je sodeloval na turnirju pod naslovom »Brez meja / Senza confini / O h ne Grcn-zen«, že pokomentiral tudi omenjeni ameriški odgovor in podvomil, da gre za uradno stališče ameriške vlade. Pri domnevni ameriški podpori BencŠovim dekretom naj bi šlo po njegovem mnenju le za diplomatsko vljudnost nasproti Pragi, ki jo ZDA žele videti v EU. Kritiziral je ameriško stališče do trgovanja s Kitajsko - co naj ne bi kazalo ravno na dosledno spoštovanje Človekovih pravic - in diferencirano pohvalil Evropsko unijo, »ki je razvila konsekventen način spremljanja standardov človekovih pravic...«27 Igralcc golfa jc tudi optimistično dejal, da se »žogica« znotraj EU že »pomika k polju regionalizma«, čeprav rezultat med prizadevanji za okrepitev regionalizma in težnjami k centralizmu ostaja trenutno šc vedno »neodločen«. Hkrati je koroški plebiscit tik pred praznovanjem njegove osemdesetletnice značilno označil za »zmago regionalizma« (sic!) in to v času, ko je »vsak narod zahteval lastno državo«, Korošci pa so se »že takrat odločili za svojo skupno in enotno deželo, ne glede na nacionalno pripadnost.« To naj bi bila tudi »platforma letošnje proslave plebiscita, ki ga spoštujemo kot zgodovinski dogodek, kakor spoštujemo tudi odločitev Slovencev za lastno državo ob razpadu Jugoslavije.« Torej nič več znamenita »zmaga v nemški noči« (Sieg in deutschcr Nacht), ki skupaj s panslavističnimi kon-strukti sodi v zgodovinsko ropotarnico 20. stoletja, temveč, povsem v skladu z Molzerjevim scenarijem, nekakšna postmoderna apoteoza regionalizma, po Hai-derjevi napovedi pospremljena celo s skupnim nastopom regionalnih simfoničnih orkestrov »Celovca, Ljubljane (sic!) in Trsta«. Takoj po vrnitvi v Celovec je koroški deželni glavar že izdal uradno sporočilo za javnost, v katerem je Benešove dekrete in avnojske sklepe označil za »Ijudomrz- niška določila iz diktatorskih dni, ki naj bi bili že zdavnaj preseženi« in za »ejda- * * * Samozavestni koroški interpret zgodovine. Koroški plcbiscit, ircli Haider, ni bil zmaga enega naroda nad drugim, temveč zmaga koroškega regionalizma - Avnoj in Hcneš po njegovem ne spadata v Ki J. Večer, Maribor. iy. 8. 2000. Avstrija neenotna o vstopu Slovenije v li L J. Delo, Ljubljana, 23■ 8. 2000. tantno kršitev človekovih pravic in mednarodnega prava«.28 Kdor se želi priključiti evropski »skupnosti vrednot«, mora poskrbeti, da so »tovrstne domače naloge že opravljene«, je požugal Ljubljani in Pragi. Pri tem se je znova izkazal kot nepre-kosljiv demagog, ki ga v njegovi docirajoči pozi ne zmoti niti dejsrvo, da je evropska štirinajsterica pred nedavnim osamila Avstrijo ravno zaradi nezdružljivosti »idejne prtljage« njegovih »svobodnjakov« s temeljnim evropskim sistemom vrednot, temelječim med drugim tudi na antifašizmu. če bi imela Slovenija urejeno vprašanje nasledstva po ADP, bi lahko na takšne izzive reagirala s stoično mirnostjo. »Žrtev Jugoslavije«, ki se je kazala v sprejemu potrditve meja s pristopom k ADP je bila rudi in predvsem njena »žrtev«, potrditev njene dobre volje do Republike Avstrije in s tem odpoved vračanju v preteklost, kar sicer Haider in del uradne avstrijske politike dušebrižniško počne s tako imenovanimi »avnojskimi sklepi« iz leta 1944. Uradna Ljubljana se je po nekaterih poročilih sodeč pred nekaj meseci sicer diskretno pozanimala, kako je z njeno morebitno sukcesijo v okviru ADP.Odgovor je po pisanju slovenskega tiska menda izzvenel »v duhu toplega odsvetovanja drezanja v pogodbo, ki je tudi za nekatere na Zahodu postarana v tistem delu, ki zaukazuje nevtralnost Avstrije, saj jo mnogi vidijo na poti v NATO. Toda ob bok političnemu vidiku, ki odsvetuje drezanje v status quo, pravne veljavnosti pogodbe ne izpodbija nihče, vključno z ZDA, če sodimo po odgovoru Čehom.«31 Avstrijska živčnost, povezana s vprašanjem slovenske sukcesije ADP, je bila v preteklosti povezana predvsem z bojaznijo, da bo Rusija tudi v tem pogledu poskušala naslediti ZSSR. Ko je predsednik ruske vlade Viktor Černomirdin leta 1993 na Dunaj prinesel Jelcinovo pismo, je povzročil vznemirjenje zlasti Jelcinov predlog načelne »pogodbe o prijateljstvu«, s katero bi državi nadgradili ADP. Ru- * * * N. IV: zgodovinsko dokazljiv je on sam avnojski sklep, tako da ¡c v tej zvezi vprašljiva že sama uporaba plu-lala. »Pno izmed mojih pivih dejanj po prevzemu zunanjega ministrstva je bilo, da sem vsum veleposlaništvom v državah, ki so podpisnice ali soudelež.enke v AO P, naročil poizvedeii o stališčih držav do slovenske aktualizaciji: tega vprašanja.« je na novinarsko vprašanje v februarju 2000 odgovoril tedanji zunanji minister Dimitrij Kupci. Do takrat naj bi na ministrstvu že prejeli nekaj odgovorov, vendar jih Kupe! v interesu države ni hotel predstaviti. »Ali je sedaj ugoden politični trenutek, ko F,tJ stopa na prste modro-črni koalk ¡ji. m bi morebiti bolj stopila na stran Slovenije, kot pa je v primeru zaostrovanj odnosov z Italijo?« sta ga nadalje \ prašala novinar;.i: »Rupel izmikajoče odgovarja: 'To je vprašanje za 65.000 dolarjev. Imamo upanje, da borno kaj koristnega storili za 10 državo.' Prav tako nismo dobili odgovora na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo kakšne nove poteze Slovenije glede nasledstva ADP. Rupel si noče postavljati rokov ali napovedovati prihodnosti. Hkrati pa opozarja, da je naša severna soseda kot članica petnajsterice zavezana tudi spoštovali Unijine norme o manjšinah. Toda na tem mestu je treba opozoriti, da so določila ADP vendarle lex specialis in slovenski manjšini dajejo konkretnejše pravice, ki jih evropski manjšinski dokumenti ne določajo lako podrobno.« [Aleš Gaube, Vesna Kalčič: Vprašanje za 65 tisoč dolarjev. Svobodna Avstrija in njena pogodba. Sobotna priloga Dnevnika. Ljubljana. 26. 2. 2000). Andrej brstovšek: Hm in drugi. Sobotna priloga Dnevnika, Ljubljana, 22. 7. 2000. jn gradivo. Ljubijono. 2000. Št. 36/37 109 ski predlog, v katerem je avstrijska diplomacija prepoznala poskus posredno pripraviti Dunaj k priznanju pravnega nasledstva Rusije kot ene izmed štirih sopod-pisnic ADP, je takratni kancler Vranitzky zavrnil z previdno utemeljicvijo, du Avstrija nima izkušenj s takšnimi »prijateljskimi pogodbami.« Černomirdinovo stališče je bilo prav tako jasno; Rusija se ne bo odrekla ničemur, kar je nekoč veljalo. V tem pogledu se z ruske strani ni nič spremenilo tudi dve leti kasneje, ob štiri-desetletnici podpisa ADP. Dunaj ruskega nasledstva glede ADP sam ni izrccno priznal, državna pogodba pa tudi ni bila omenjena v krovnem sporazumu o suk-cesiji pogodb, sklenjenih med ZSSR in Avstrijo. Po avstrijskem stališču naj bi EU, katere članica je Avstrija, Rusiji nasledstvo tako ali tako priznala, zato Dunaju tega ni potrebno izrecno storiti. Če bi bila ADP in avstrijska nevtralnost omenjena kot »veljavna instrumenta«, kot se je menda glasil ruski predlog, bi namreč obstajala možnost, da Moskva v določenem trenutku izkoristi svoje podpisniške pravice in poda veto na avstrijsko članstvo v zahodne vojaške integracije (NATO, WEU).32 Prav v tej zvezi pa bi kazalo omeniti še nedavno iniciativo, ki jo je podvzela nova avstrijska zunanja ministrica, Benita Ferrero-Waldner. Na zaupnem srečanju zunanjih ministrov v Bruslju je julija 2000 predlagala ustanovite vojaške zveze znotraj ožje skupine na tesnejšo integracijo pripravljenih članic EU, kar bi bilo mogoče realizirati s podpisom »fakultativnega dodatnega protokola k pogodbi o Evropski uniji«. V primeru napada na eno članico te skupine bi ji morale druge priskočiti na pomoč. Za Avstrijo bi to seveda pomenilo revizijo ADP, saj bi to pomenilo slovo od njene, v državni pogodbi zaukazane »trajne nevtralnosti« (Immerwährende Neutralität).33 Avstrijski predlog je sicer vzbudil precejšnje zanimanje zlasti pri baltiških državah, kandidatkah za Evropsko unijo, ki jim je pristop k NATU otežen zaradi nasprotovanja Moskve, skrbi pa jih tudi Putinov kurz ponovnega vzpostavljanja Rusije kot velesile. A naletel je na odločno opozicijo ene izmed podpisnic ADP, Velike Britanije. London v tem vprašanju zavzema dosledno odklonilno držo, ki ustreza tudi Washingtonu, saj Britanci nasprotujejo slehernemu poskusu, ki bi oslabil s strani ZDA domini rano organizacijo NATO v Evropi. Zaradi tega so na Otoku vselej poskrbeli za to, da pomen Zahodnoevropske unije ne bi postal prevelik, nič pa niso navdušeni tudi nad težko predvidljivimi vojaškimi garancijami, ki jih predlaga prva dama avstrijske diplomacije. Najnovejši avstrijski poskus, doseči obsolct- * * -k Vojko Flegar: Moskva nima posluha za Dunaj. Delo, Ljubljana, 2 Der Spiegel, Hamburg, 3). 7. 2000, sir. 133. Samo Krt5len: Nekaj pogledov na vptnšanje nadaljnje veljovnosti nost ADP rudi na področju skupne evropske obrambe, je torej vsaj zaenkrat spodletel. Ko je leta 1994 predsednik Klestil med državniškim obiskom v Sloveniji proglasil ADP za izpolnjeno, slovenski gostitelj pa naj bi mu po nekaterih časopisnih poročilih sodeč prišel nasproti z izjavo, da je celo »absurdna« (ob hkratnem poudarku, da ga veseli, ker po KlestiJovem zagotovilu člen 7. ni sporen),je dunajski komentator Erhard Stackl v »Standardu« zapisal, da je ton, ki ga Klestil ubira nasproti »majhni, do Avstrije kar najbolj prijateljsko razpoloženi Sloveniji« ob tudi siceršnji »tujcem in manjšinam nenaklonjeni klimi« povsem neustrezen. Zaključnemu delu Stacklovega komantarja vse do danes ni mogoče odrekati aktualnosti: »Klestil je Slovencem in drugim predstavnikom manjšin večkrat pokazal svoj pozitiven odnos do manjšin. Nek južnotirolski politik je nasprotno menil, da v času Druge republike zapisane manjšinske pravice niso uresničene. Vsakomur, ki je na jezikovno mešanih področjih Koroške, Štajerske in GradišČanske iskal dvojezične krajevne napise, zahtevane po členu 7 državne pogodbe, je znano, o čem gre beseda. Kdor pokopava državno pogodbo, se lahko nadeja novih zahtev - manjšinskega ustavnega zakona ali bilateralnih pogodb s Slovenijo. Nasledstvo po državni pogodbi, da ali ne: nobeni vladi v Ljubljani ni mogoče zameriti, da ob vsem prijateljstvu z Avstrijo skrbi za Slovence preko meje.«35 Kot je znano, se je Jugoslavija kot drŽava predhodnica leta 1991 osamosvojene Slovenije s pristopom k ADP leta 1955 zavestno odpovedala ozemeljskim zahtevam do Avstrije, a kot pridružena članica tudi pridobila legitimno pravico, da bdi nad doslednim spoštovanjem in uresničevanjem člena 7. Te zaščitniške vloge iz naslova sukcesije Slovenija doslej še ni prevzela,kljub temu, da sta to od nje izrecno pričakovali tudi obe manjšinski organizaciji na Koroškem,'1" Republika Avstrija pa ji vse doslej tudi ni bila pripravljena omogočiti izvajanja podobne zaščitniške funkcije, kakršno ima sama v razmerju do svoje manjšine na južnem Tirolskem. * * * Kučan: »Siaaisvertrag isL absurd geworden«. Sloweniens Präsident sieht völlig anderes Kuropa. Kurier, Wien, 3-9. '994. (Prim, tudi: Informacije & komentarji. Tedenski info-bilten Slovenskega znanstvenega inštituta. Celovec, 3 Q4), št. 22, 7. 6. "1994, str. 7). Pisanje beograjske Politike Hkspres. Kučan: »Absurdna državna pogodba.« Republika, Ljubljana, 5. Cr 199 V I aha id Siackl: Hartes Wort, falscher Ort. Standard, Wien, 3. 6. 1994. Ima pa jo vselej - kot je leta 1992 zagotovil v poročilu neimenovani generalni sekretar za zunanje zadeve v avstrijskem zunanjem ministrstvu - v skladu z dokumenti Konference o evropski varnosti in sodelovanju (.Dokumenti KP-VS Sloveniji omogočajo vlogo zaščitnice.« Slovenski vesinik, Celovec, 11. 3. 1992). Poziv NSKS Pererletu, Bučarju, Kučanu in Puplu: »Pričakujemo, da bo Slovenija pristopila k Avstrijski državni pogodbi ". Naš tednik (NT), Celovec 13- 12. 1991, Predsedstvo NSKS: Republika Slovenija ima pravico in dot/ nost do formalne ingercnee. NT, 24. 1. 1992; Slovcnija-Z.aščiinica prori izvotljenju državne pogodbe! Slovenski vesinik, Celovec, 19- 2. 1992 RgzpiS.vG-i n gradivo. Ljubljano 2000. šl. 36/3/____111 Omenili smo Že sedem let staro ugotovitev Karla Smollera, po kateri naj bi vloga zaščitniee slovenske manjšine na Koroškem »de facto« od prejšnje Jugoslavije že prešla na Slovenijo. Kljub izjavi nekdanjega avstrijskega kanclerja Vranitzkcga izpred osmih let, po kateri avstrijska politika ne čuti potrebe po nikakršnem »opomtnjajočem prsni« in vidi »aktivno in odprto manjšinsko politiko kot politično obveznost an sich, po sebi, in ne kot obveznost do kakega manjšinskega zaščit-nika«,3H je Smolle medtem očitno že spoznal, da zgolj platonično »dejansko« zaš-čitnišrvo ne zadostuje. Zdaj namreč predlaga, da bi Republika Slovenija z enostransko noro sporočila Dunaju, da se ima za državo zaŠčitnico slovenske manjšine v Avstriji, torej analogno kot je to storil Dunaj v primeru Južne Tirolske.39 Veliko razlogov govori za mnenje, da je to še vedno mogoče storiti, potem ko bodo izčrpane vse druge možnosti. Ne le, da je učinek tovrstne notifikacije vprašljiv, če bi že namreč kazalo kreniti po unilateralni poti, bi bilo vsekakor najbolje storiti korak pri depozitarju ADP in mu tako, kot je že leta 1992 nasvetoval profesor Boh te,sporočiti, da Slovenija prevzema nasledstvo ADP po državi predhodnici. Za to dejanje vsekakor obstoji legitimni nacionalni interes v zvezi s členom 7 ADP, za Republiko Slovenijo kot neposredno avstrijsko sosedo pa je pomembno tudi izpolnjevanje drugih obveznosti, izhajajočih iz ADP (spomeniki in grobovi, odškodnine)/'1 * * * Pogovor s Pranzom Vranitzkim: Obveznosti imamo do manjšine, ne pa do slovenske vlade. Delo. Sobotna priloga. Ljubljana, 25. 1. ¡992. 39 Ganbe, Kalčič: ibid. Prtm.: Zabeležka pogovora o avsuijsko-slovenskih odnosih z vidika novih razmer in problematike, ki je zaobsežena v Avstrijski državni pogodbi (ADP). v organizaciji Inštituta za narodnostna vprašanja. 1 jubijanu 16 4. 1992. 11V Po Stališču internega znanstvenega posveta na SAZU, vprašanje nasledstva v statusu podpisnice ADP predstavlja »...temeljno vprašanje mednarodnopravnega razmerja Republike Slovenije z Republiko Avsinjo in ga je kol raki no potrebno postaviti Avstriji na rangu čisto samostojnega in prioritetnega vprašanja v slovenski zunanji politiki. Če v tem pogledu ni bilo kaj pravočasno storjenega, je zunanja politika Slovenije dolžna to sronn nemudoma zdaj. Še pred pridružitvijo RS k ELI je treba sprti?, in predvideni postopek za ta namen. Sedanje -*ta lišče Avstrije, ki odreka Sloveniji pravico do nasledstva med podpisnicami ADP, neogibno postavlja Republiko Slovenijo v podrejen položaj, odrekli ji (v razmerju s seboj) status udeleženke v drugi svetovni vojni na strani proti rasističnih sil Združenih narodov in sebe postavlja za čas druge svetovne vojne m po njej v polivaj starejše države, ki ni v ničemer odvisna od zgodovinskega prispevka Slovenije k obnovi neodvisne in demokratične Avstrije. Dejansko Republika Avstrija pred 2*7 aprilom 1945 ni obstajala niti v obliki begunske vlade, medtem ko je Slovenija bila žc državno formirana na svojem ozemlju (vključno z Glavnim štabom slovenske NOV. ki je poveljeval tudi obema avstrijskima bataljonoma, ustanovljenima na tleh Slovenije). ADP določa vse tcinel] ne pogoje za miren obstoj Avstrije tudi v razmerju z Republiko Slovenijo, med njimi sedanjo državno mejo. Slovenska državna politika tukaj ne more sklepati nobenih novih pogodb brez spoštovanja slovenskega prispevka k okoliščinam obnove Avstrije v drugi svetovni vojni, izraženega v mirovni pogodbi po njej..«(Interni znanstveni posvet »Nemci na Slovenskem« v priredbi Odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin v sodelovanju z Inštitutom za narodnostna vprašanja, dne K), junija "1999 Zapis glavnih poudarkov iz razprave. INV, Ljubljana). 112 Samo Ktislen: Nekaj pogledov no vprašanje nodoljnje veljavno.',li Kljub menda dokaj robustnemu opozorilu nekdanjega avstrijskega zunanjega ministra Schiissla slovenskemu kolegi Frlecu, po katerem naj Ljubljana kar poskuša naslediti ADP, če hoče doseči poslabšanje medsebojnih odnosov,42 so mednarodne razmere sedaj, ko je kancler Schussel ujetnik koalicije s Haiderjem, trije »evropski modreci« pa sestavljajo svoje poročilo, takšne, da bo grožnjo le stežka uresničil. Glede na to, da se avstrijske zahteve do Slovenije že več let stopnjujejo, tudi ni razloga, da slovenska diplomacija vsem morebitnim pomislekom in taktiziranjem navkljub ne bi podvzcla tega koraka, ncnavsezadnje pa bi to lahko storila prav v interesu dobrih sosedskih odnosov, ki jim nenehne avstrijske zahteve še najbolj škodujejo. Izkušnje minulih let in minulih dni namreč kažejo, da se cena opustitve z vsakim novim dnevom zvišuje. Tisti, ki pravijo, da je bila najugodnejša priložnost zamujena že leta 1992, ko je Slovenija pričela urejati nasledstvo multilateralnih pogodb v paketu, od avstrijske notifikacije obsoietnosti nekaterih členov ADP pa sta minili komaj dve leti, imajo le delno prav, saj Dunajska konvencija o sukcesiji pogodb takrat še ni stopila v veljavo. Oportunitetno okence je zaenkrat še odprto, slovenska pogajalska pozicija pa bi bila tudi v primeru neuspešne notifikacije močnejša kot je danes. Zgolj zaradi Haiderjevega odnosa do ADP slovenski manjšini na Koroškem seveda ni potrebno »a limine« zavračati njegovih aktualnih ponudb. Že kmalu se bo namreč izkazalo, ah gre za prava ali »danajska darila«. Slovenska politika pa bi se morala zavedati, da slovenska manjšina v Avstriji ne potrebuje takšnih ali drugačnih daril, temveč zgolj dosledno izvajanje tistega, kar ji je že zagotovljeno na državni in mednarodnopravni ravni. Edina mednarodnopravno veljavna pogodba, s katero je Dunaj zavezan k absolutni manjšinski zaščiti za slovensko manjšino na Koroškem in Štajerskem (!) vse do njenega morebitnega preklica, potrjenega s strani podpisnic, Še naprej ostaja ADP s členom 7 - tista pogodba torej, ki so jo zavezniške sile druge svetovne vojne, kot že rečeno, sklenile »z Republiko Avstrijo in ne s koroško regijo...«43 -k -k -k 42 Gaube. Kalčič ibid. 43Upoštevati moramo, da jc od nastanka prispevka do njegove objave preteklo že nekaj mesecev. Ne le, da Jean-Pierre Chcvcnemeni ni več francoski notranji minister, v minulih mesecih se je tudi sicer marsikaj spremenilo - sankcije bU nasproti Avstriji so bile umaknjene, oddano je bilo poročilo treh evropskih modrec cv z. ugotovitvijo, da je normativna raven avstrijskega manjšinskega varstva zgledna, polemika o pomenu AVNOJ a jc pred volitvami okupirala skorajda ves razpoložljivi slovenski «politični um« Kljub izjavam avstrijske zunanje ministrice bericroAValdnerjcvi: o nujnosii pospešene širitve HU in nepogojevanju tega procesa /. ■■■odprtimi vprašanji*, avstrijski obrambni minister Scheibncr in njegov strankarski šef Jorg Haidei še vedno ponavljata zahtevo o nujnosti odprave Uene.ševih dekretov in »avnojskega sklepa« oz. sklepov, rako d.i v tem pogledu lahko govorimo o nespremenjeni sirategiji ideološkega ozadja stranke, ki preko »majhnih farč- meri na vel-ko večji cilj - na revizijo celotnc povojne mirovne ureditve. Na eni strani je torej zunanja politika Dunaja, ki si prizadeva povečati avstrijsko zunanjepolitično težo z lansiranjem ideje o Strateškem partnerstvu na področji) dcžci nekdanje monarhije, na drugi strani potencialno destabilizirajoče >'Cinoregionalisi.ične< laktike koroškega deželnega vladarja, ki dolgoročno skrbijo ludi italijanske sosede. Tako npr., Uenz.o Guolo 9. 9. 2000 v tržaškem »II 1'iccoki" poročilo treh modrecev označuje za Haiderjev osebni iriumf in nevaren znak evropskega popuščanja ^g^p^nygjn.grgdivo, [j ubi ¡ana, 2000. šl 36/37 113 Summary Some views on the issue oe eurther v/ujdity oe the Austrian State Treaty and Slovene succession oe the status oe the treaty co-signatory The article brings an analysis of some characteristic standpoints regarding the issue of the obsoleteness of the Austrian State Treaty (AST) ¿hiring the past ten years. It points out the strong tendencies for the revision ofthe treaty which represents the foundation of the Austrian statehood after 1955, whereby, in the demands for its complete elimination foerg Haider, the controversial provincial governor of Carinthia, was the foremost amongst the major Austrian politicians. The question appearing in this context is whether Haider's protest against »the curatorship of the AST signatory power states« can be explained within the framework of a long-term strategy of the regionalistically founded historical revisionism, which is to radically reshape the geopolitical map of Europe. Andreas Moelzer, Haider's biographer and one ofthe leading ideologists ofthe present government party, the FPOE, namely wrote quite openly in 1993 that the ethnore-gionalistic »revival» is setting new foundations for the common European house, thereby »revising the European political landscape as determined by the Paris Peace Treaties from 1919 and the conferences of Potsdam and Jalta«. Regarding the question of the Slovene succession within the framework of the AST, the author, due also to such radical standpoints which attempt to revise the post-war peace treaties, at the same tirne interfering with, the existing European regulation, joins the standpoint expressed in the Slovene international legal theory, according to which, the Slovene succession after the predecessor state, i.e. Yugoslavia, should be brought into value by notification with the AST depositary, Russia. This action is certainly justified by the legitimate national interest relating * -k k in ugotavlja: »...Poročila tako omogoča Kvropi, cla sc izogne pasti referenduma, ki ga je Haider vsilil kanc lerju Scliiisslu. Izid evenmelnega posvetovanja o odnosih Evropa-Avstrija (..) bi omogočil Dumiju ne le zahtevo po prcklicu sankcij, temveč tudi spravi) na tapeto vprašanje spoštovanja ljudske .suverenosti in različne razdelitve moči med Brusljem, državami in regijami. Deli kalna reforma pravil, ki zaposluje Kvropo in za katero je še vedno potrebno enoglasno sprejemanje odločitev, bi bila paralizirana. Predvsem pa bi I laider, ki bi izšel kol zmagovalec iz, konzultacije, poskušal zaostrili krizo iJnijc, utemeljene na'velikih državah', s Il-id da bi j: zopcrstavil svoj etnoregionalisiični model. Da je to linija koroškega glavarja se zdi že povsem jasno. Prenehanje nasprotovanja Širitvi na vzhod, donedav-na bojnega ovna moža iz Bati Goisema, meri na. kot potrjuje tudi ideolog )-"PČ> in 'prinčev sveiovalec: Andreas Mblzcr, zajezitev Trancosko-nemške premoči'. Po Molzerju, nekdaj prepričanemu panget nianu, Avstrija nima več naravnih prijateljev v Kvropi, še posebno odkar je socialdemokratska vlada v Berlinu pretrgala vezi 'Kultur nation'. Le z deželami evropskega vzhoda, ki so nekdaj pripadale avstro-ogrskenui imperiju, in regijami severne Italije lahko Avstrija poskuša formirati blok, ki hi se bil zmožen upirati supremaciji Rena in fungi rati kol model /a Uvropo 'majhnih domovin.'...« (II Piccolo, 9 9. 2000) to the minority protection of Slovenes in Ccirinthia in Styria, determined by the Article 7 of the AST For the Republic of Slovenia as the immediate Austrian neighbouring state, however, the fulfillment of other obligations arising from the AST (monuments, tombstones, reparations) is also important.