ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 1 139 Katja Sturm-Schnabl je odbrala 12 pisem Miklošiču ob njegovi sedemdesetletnici 1883. leta. Na pod­ lagi tistih, ki so mu jih poslali Slovenci, se bralec lahko ponovno sprašuje, kakšen odnos imamo do njega po skoraj 90. letih. Nas je motilo njegovo plemstvo (njegovo viteško diplomo opisuje Božo Otorepec), je bil premočna osebnost (to ugotavlja Anton Trstenjak)? Odgovor na ti vprašanji najdemo delno v pri­ spevku Martine Orožen, po znanju (in srcu) ene največjih slovenistk. Miklošič doma na Slovenskem ni nikoli imel pravega naslednika. Nekateri niso bili niti sposobni dojemati njegovih znanstvenih spoznanj. Avtorica zato predlaga ponovno branje Miklošičevih razprav. Na podlagi analize Miklošičevega razisko­ vanja slovanske obredne terminologije prihaja do zaključka, ki opravičuje ponovno razpravo o relevant­ nosti njegove panonske teorije. Želeli bi le, da bi bila diskusija v stilu znanja in strpnosti Miklošiča in Orožnove! Prispevek Marka Jesenska o slovenskem gradivu v Miklošičevi primerjalni skladnji je strogo jezikov­ nega značaja. Za nas je zanimivejši prispevek Ignacija Vojeta Pomen Miklošičevih študij in izdaj virov za proučevanje zgodovine južnoslovanskih narodov. Čeprav je smatral ediranje tovrstnega gradiva za nujno zlo, je njegovo delo v mnogih ozirih še nepreseženo. Poleg opozoril na pomen dela Monumenta serbica spe'ctantia historiam Serbiae, Bosnae, Ragusii (1858), izpostavlja Voje še posebej ključni delež Miklošiča pri raziskovanju Kulinove listine. O izrednem Miklošičevem jezikovnem talentu piše tudi Mate Simundič v zvezi z ugotavljanjem porekla balade o Asanaginici. O pomenu Miklošičevega dela za Slovence pišeta tudi Bernard Rajh in Tatjana Hojan. Prvi opisuje njegov prispevek k formiranju slovenskega jezika, druga pa ocenjuje njegova prizadevanja in delo za slo­ venska jezikovna berila. Čeprav zadnje po današnjih kriterijih nima pretirane vrednosti, pa sta obe ti nje­ govi dejavnosti toliko pomembni, da bi morali Slovenci imeti do njega tak odnos, kot ga imajo Italijani do Verdija: ni večjega mesta, ki ne bi po njem poimenovalo ene najuglednejših ulic. Za resnično velike Slo­ vence smo imeli vedno premalo posluha. Članek Marije Stanonik O slovstveni folklori v obdobju slovenske romantike je najobsežnejši v zbor­ niku. Naši šolniki, ki gojijo do našega znamenitega rojaka nek iracionalen odpor (ta izvira mogoče iz po­ sledic odnosov med Prešernom in Kopitarjem, ki je v bistvu omogočil Miklošiču kariero), naj bi prebrali vsaj Marijino ugotovitev o sličnosti nazorov s Čopom do ljudskega in umetnega pesništva. Ker je pisanje pesmi oziroma literarno ustvarjanje najpomembnejše delo na Slovenskem, če že ne edino pravo delo, bo javnost odnos do Miklošiča spremenila, in leta 2013 ob 200-letnici rojstva se ga bodo spominjali Slovenci vsaj pol toliko, kot so se Srbi 200-letnice rojstva V. S. Karadžiča. Bibliografijo Frana Miklošiča, ki obsega tudi literaturo o njem, je za zbornik pripravil Mirko Nidor- fer. . .. V gornjem poročilu smo neprestano nihali med prikazom znanstvene vsebine zbornika in našim odno­ som do osebe, ki ji je ta posvečen. Namen zbornika je nazadnje ravno ta, da nas opozori na pomen živ­ ljenja in dela našega rojaka in naš odnos do njega. Iz številnih prispevkov veje soglasna ugotovitev, da je Miklošič še v mnogih pogledih nepresežen in aktualen. To je ugotovitev, ni pa to kompleksna ocena nje­ govega znanstvenega opusa, do katere bi ob stoletnici smrti morali priti in ki bi jo lahko dal le vrhunski mednarodni simpozij z izbranimi strokovnjaki. Viktor Vrbnjak ni imel takih ambicij. Mož je v bistvu pono­ vil akcijo, kakršno je storil ob stoletnici taborskega gibanja. Izdaja obsežnega zbornika Svet med Muro in Dravo je sprožila intenzivno raziskovanje taborskega gibanja, hkrati pa je utrdila med Slovenci tudi zavest o njegovem pomenu. Nekaj podobnega se obeta tudi sedaj. Nekateri člani Kulturnega foruma v Mariboru, pa tudi izpostava avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Ljubljani namreč razmišljajo o organizaciji cikličnih znanstvenih srečanj, posvečenih Miklošiču in njegovim krajem. Zbornik je nastajal »inter arma«. Posledice niso toliko razvidne iz vsebine kot iz nekoliko številnih ti­ skarskih napak in odsotnosti nekaterih sodelavcev. Kljub tem objektivnim težavam lahko ugotovimo, da je uredniku in založniku uspelo opraviti veliko dejanje. Poleg znanstvene vrednosti nosi zbornik tudi spo­ ročilo, da so ob 100. obletnici smrti Frana Miklošiča, enega največjih slovenskih znanstvenikov, enega začetnikov političnega gibanja, ki je pripeljalo do samostojne Slovenije, obstajali v njegovi domovini skromni in tihi posamezniki, ki so vedeli, kaj je v konkretnem primeru njihova dolžnost. S t a n e G r a n d a M o j c a N o v a k , Zamudniški vzorci industrializacije. Slovenija na obrobju Evrope. Ljubljana: Znanstveno publicistično središče, 1991. 152 strani. Delo Mojce Novak je že sedma knjiga, ki jo je izdalo sredi leta 1990 ustanovljeno Znanstveno in publicistično središče (bivši Marksistični center bivšega CK ZKS) in najmanj druga, ki bi znala še posebej zanimati zgodovinarje. Skratka po monografiji »Obračun s Perspektivami«, ki jo je napisal Božo Repe, je obravnavana dopolnjena doktorska disertacija Novakove tista publikacija, ob kateri se bodo še posebej zabavali avtorji, ki se ukvarjajo z novejšo gospodarsko zgodovino. Avtorica namreč skuša v njej razpreti »nikoli zapahnjena vrata v tisti del slovenske preteklosti, na katero«, kot pravi »smo pozabili zaradi pre­ tiranega in že izčrpujočega ukvarjanja s socialistično sedanjostjo in njenega zanikanja« (str. 7). Očitek iz drugega dela citata je seveda namenjen predvsem njenim kolegom sociologom, toda bolj ko listamo naprej, spoznamo, da tudi zgodovinarjem »ne ostaja dolžna«. Predvsem tistim, ki so nezaupljivi do teoretskih vprašanj vede. Po njenem mnenju (povzema ga po Terryju Moe-ju, 1979) je namreč »vsaka teo- 140 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 rija ,razredčena' oblika realnosti, zaradi česar ne moremo posameznega pojava izčrpno opisati in analizi­ rati in s tem podati celostne podobe realnosti. Problem racionalnih modelov in na njih utemeljenih teorij pa ni v ponazarjanju, prenašanju celostne podobe realnosti, temveč v tem, ali postavljajo ustrezne ali ne­ ustrezne trditve o tistih vidikih realnosti - družbenih pojavih, za katere trdijo, da so predmet njihove ana­ lize« (str. 29). Glede na to je za nas še posebej zanimivo zadnje podpoglavje I. dela, v katerem govori o »sociolo­ škem osmišljanju zgodovine« in se sprašuje, v čem je smisel njene analize dinamike nekaterih elementov (modernizacije) različnih družbenih sistemov (slovenskega in srbskega), ki se ne spreminjajo brez součin- kovanja z drugimi sistemskimi elementi in učinkovanja drugih družbenih sistemov. V čem je torej smisel in smotrnost analize zapisov o procesih dolgega trajanja in primerjavi njenih rezultatov? V odgovoru se sklicuje na Gerschenkorna, ki na podlagi svojih raziskav ekonomske zgodovine, to­ čneje ekonomske zaostalosti nekaterih evropskih dežel v 19. stoletju ugotavlja, da je: »smisel zgodovinskih raziskav v aplikaciji empiričnega gradiva na različne hipotetske posplošitve, ki pa so bile oblikovane tudi na empirični osnovi, da bi se ugotovila njihova podobnost po eni strani, po drugi strani pa določene eno­ ličnosti, določene tipične situacije in tipične odnose med posameznimi dejavniki.«1 Po mnenju Novakove gre v zgodovinopisju še vedno - »za dilemo, ali zapisovati in opisovati dogodke ter njihovo vzročno povezanost ali pa iskati strukturo v njih, čemur bi lahko rekli: sposoditi si pri socio­ logiji instrumentarij za raziskovanje preteklih vzorcev struktur družbenih sistemov«. Glede na to ugo­ tavlja, da je »pereča dilema zgodovinarjev . . . prav zrcalna dilemi sociologov«, oz. dileme ni, če obvelja Giddensova, ki pravi, »če potrebujejo zgodovinarji sociološko refleksijo za konstrukcijo preteklih realno­ sti, potrebujejo sociologi zgodovinsko refleksijo za konstrukcijo sodobnih realnosti« (str. 30). Izhajajoč s tega stališča meni avtorica, da »zgodovinsko usmerjena celovita analiza procesov moder­ nizacije omogoča tudi izognitev tako pretiranemu difuzionizmu teorije modernizacije . . . kot idealtip- skemu preučevanju odnosov center periferija, ko se protislovja modernizacij v tretjem svetu pripisujejo predvsem negativnemu učinkovanju dežel centra . . . Celo več, pristajanje na eno ali drugo skrajnost one­ mogoča prav izrabo prednosti, ki jih nosi v sebi zgodovinski pristop: primerjava v prostoru in času.« Le-ta je zanjo tudi »edini učinkovit način, kako zagovarjati teorijo odvisnosti pred kritikami o etnocentričnem in teleološkem pristopu ali celo pred kritikami teoretskega in iz tega izvirajočega akcijskega radikalizma avtarkije«. Korak naprej jo nato pripelje do spoznanja, da je »parametre različnega časovnega (timing) in struk­ turnega (insertion) vključevanja v globalne procese« mogoče ugotavljati le s kompleksnimi komparativ­ nimi zgodovinskimi analizami; kar je, kot dodaja, »tudi edina pot do vedenja o transformacijskih procesih dolgega trajanja (longue durée)«. Svoj posluh za vprašanja sociološkega zgodovinopisja pa na koncu še dodatno potrdi, ko »vključe­ vanje procesov dolgega trajanja« razume kot pot, »ki nam pomaga ugotoviti kontinuitete in diskontinui- tete v razvoju družbenega sistema«, oziroma prvi del knjige zaključi z mislijo, da sta prav »analiza zgodo­ vinskega gradiva kot metoda in sociološko osmišljena socialna zgodovina kot interpretacija . . . porok za premik raziskovalne radovednosti s hipotetskih posameznikov, nosilcev pripisanih vlog in funkcij, na akterje kot zgodovinske entitete, ki s svojimi vrednotami, normami, interesi in zmožnostmi oblikujejo in realizirajo projekcije razvoja družbenega sistema« (str. 31). Za konec tega prikaza nekaterih avtoričinih pogledov na teorijo zgodovinopisja dodajmo samo še to da je v njih mogoče prepoznati predvsem stališča Fernanda Braudela, Alexa Callinikosa in nekoliko manj Petra Burka, ob tem pa tudi več koristnih opozoril za zgodovinarsko branje Anthonyja Giddensa in Maxa Webra. Od empiričnih zgodovinskih del prevladujejo spisi Jožeta Šorna, Walta Rostowa, avtorica pa se naslanja tudi na dela Mija Mirkoviča, Kulischerja, Koštica, Kukuleče in Jovana Tokarevića. Glede na izhodiščne hipoteze: »da je analiziranim družbenim sistemom inherentna 'revolucionarna' logika nenehnega spreminjanja in permanentna tranzitnost zaradi prevladovanja eksogenih iniciativ, ne­ zmožnosti endogene kontrole njihovega uvajanja, lomov družbenih struktur ter prividne in dejanske dis- kontinuitete procesov; da zaradi različnega toka dogajanj v analiziranih družbenih sistemih kasnijo v uva­ janju eksogenih iniciativ v primerjavi z iniciatorskimi; da je njihovo prilagajanje eksogenim iniciativam vedno zmes uvajanja iniciativ različnih 'svetovnih časov', zato so ti sistemi stalno v prepadu med zunanjimi iniciativami in endogenimi zmožnostmi reagiranja nanje; da je, zatorej, osnovna značilnost semi-perifernih in perifernih družbenih sistemov nezmožnost pravočasnega reagiranja na eksogene iniciative globalnih sprememb; da je predvsem ta značilnost analiziranih družbenih sistemov tista, ki jim je inherentna in zanje usodna in s katero je bila pomembno pogojena tudi izkušnja socializma; zato je bil komunistični režim v zadnjih pol stoletja epizodna izkušnja v analiziranih družbenih sistemih, vsaj tam, kjer so bili avtohtono, endogeno inicirani;« (str. 13-14), je razumljivo, da v virih avtorice prevladuje predvsem sociološka lite­ ratura - v glavnem vezana na teorijo modernizacije. Zgodovinarja bo seveda zanimal predvsem tisti del, kjer avtorica gradi na omenjeni zgodovinski lite­ raturi in virih (Statistika kraljevine Jugoslavije, 1941), t. j . drugo in tretje poglavje. Šele tu namreč pride d° pravega soočenja med sociološkim in zgodovinskim pristopom, do transparentnega prenašanja »em­ pirije zgodovinarjev« na polje globalne sinteze sociologov oz. šele tu terja branje od zgodovinarjev tudi dejansko aktivno udeležbo, kar pomeni, da od tod naprej beremo s svinčnikom v roki. Če ne prej, ga bomo rabili (svinčnik namreč) na str. 45, kjer bomo - vsaj za lastno orientacijo - v tabelo 1 (»Stopnja industrializacije po posameznih deželah«, ki jo Novakova povzema po Rostowu in 1 Alexander Gerschenkorn, Economic Backwardness in Historical Perspective, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Mass. 1962, str. 6. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 141 Whitmanu) vpisali, da začetna faza industrializacije (angl. »take off«) v slovenskih dednih deželah ne kasni za nemško in da o kasnitvi lahko govorimo šele ob vprašanju prehoda v tehnološko zrelost.^ Pred vsako takšno posamično intervencijo pa se moramo vprašati, koliko je zares upravičena - in ne zgolj zanimiva - primerjalna analiza industrializacijskega procesa »slovenskega in srbskega družbenega sistema«. Res je sicer, da sta bila oba (sistema) bolj ali manj na obrobju dveh imperijev, vendar je res tudi, da sta si bila slednja v vseh pogledih med seboj diametralno nasprotna. Če je torej kasneje, ob združitvi v enotno državo res prišlo do nekakšne »okamenitve« modernizacijskega zagona in da so tudi »revolucio­ narji, čeprav izpričani glasniki nove urejenosti sveta, dejansko vladali staremu v modernizacijskem zagonu okamenelemu svetu«, to ne pomeni, da sta bila oba subsistema ob združitvi v istem materialno-orgamza- cijskem položaju. Ne glede na aktualna politična nesoglasja lahko namreč z gotovostjo trdimo, da je v so­ očenju med modernostjo in tradicionalnostjo prišlo do prevlade drugega; ki je nato povzročil regresijo prvega. Poleg tega moramo ugotoviti, da je pred upadanjem ali »kamenenjem« industrializacije slovenski družbeni sistem v kraljevini že v fazi prehoda v tehnološko zrelost, kar pa za srbskega (izrazito trgovskega) ne moremo trditi. In še na eno poglavitno razliko je treba opozoriti. Slovenske dedne dežele so bile sestavni del monarhije in kot take prostor, v katerega so vlagali in v njem tudi živeli t.i. eksogeni inicia- torji. To pomeni, da so slednji hkrati bili tudi dominantni endogeni akterji kontrole transfera in adaptacije (lastnih) »eksogenih modernizacijskih iniciativ«. Ali rečeno drugače, na ta del države se ni gledalo kot na politično nestabilno področje, iz katerega je v najkrajšem času potrebno potegniti največ surovin in po­ vratno, distribuirati kar največ gotovih izdelkov. . Že pregled zgodnje kapitalistične faze gospodarstva na tem prostoru kaže na to, da so se »tujci« z organizacijo obratov trajno vezali na življenje tukaj, se pravi, da so postali del lokalnega družbenega sveta: lep primer za to je družina Zois. Gospodarstva, nad katerimi je imela monopol država (npr. idrijski rud­ nik), so bila organizirana podobno kot drugod po Evropi, torej vodena iz centra države, Trboveljska pre- mogokopna družba, kot ena od obeh večjih družb privatnega kapitala pa je, kot vemo, po letu 1918 svoj sedež z Dunaja prenesla v Ljubljano. Skratka, čeprav na robu, slovenske dedne dežele v gospodarskem smislu niso podlegale drugačnemu režimu kot osrednje avstrijske dežele. Povsem drugačen je bil v istem času položaj v Srbiji. Kot del otomanskega imperija je (ne glede na različna odvisnostna razmerja) podlegala ekonomiji harača, ki niti v svojih kasnejših omiljenih variantah ni potekala drugače kot enostransko. Tudi z »osvoboditvijo« se stvari niso bistveno spremenile. Kot ugo­ tavlja Mirkovič, Novakova pa povzema, je bil tudi Miloš Obrenovič prisiljen uporabiti »otomanski način in sistem državne administracije« ter »način akomulacije bogastva (prek davkov, carin, monopolov, pod­ kupnin)«. Slednji se je obdržal še v 20. stoletju, ko je »državna administracija zaradi državnih in svojih pri­ vatnih koristi« še vedno favorizirala koncesije trgovcem in preprodajalcem ne pa »kmetom kot producen­ tom«. Bivstvena značilnost tega sistema, kot pravilno ugotavlja Kostič, pa je ta, da se kapital, akomuliran iz agrarnega sektorja (skoraj) nikoli ni vrnil nazaj v agrarni sektor, čeprav je bil ta vedno najbolj obreme­ njen. Druga obča značilnost primerjave slovenskega in srbskega vzorca modernizacije pa je spoznanje^ da obravnavani, diametralno nasprotni gospodarski mentaliteti do polpreteklega časa generalnih političnih sprememb nista nikoli odkrito kolidirali. V kraljevini zato, ker je specifičen »postotomanski« način državne administracije globalno veljal za celotno državo, v socialistični Jugoslaviji pa je najprej sovjetski tip državnega gospodarstva, nato pa sistem dogovorne ekonomije v načelu prekinil tako z eno kot drugo tradicijo: (šele novejše politološke in sociološke študije ugotavljajo, v kolikšni meri se je predvsem srbski in črnogorski tradicionalistično-patriarhalni vzorec ohranil denimo v regrutaciji odgovornih političnih in gospodarskih kadrov). Pravzaprav bi lahko dejali, da smo šele dandanes priče odkritega razhajanja obeh sistemov oziroma, da je šele zlom političnega sistema razgalil resnično vsebino obeh modernizacijskih procesov. Glede na to se načeloma strinjam z Novakovo, da je v obeh primerih mogoče govoriti o zamudniškem vzorcu moder­ nizacije, vendar je ob tem potrebno spregovoriti še o njunih patoloških dimenzijah. Skratka, v bodoče je potrebno ugotoviti, v kateri(h) točki(ah) je tako v slovenskem, predvsem pa v srbskem procesu moderni­ zacije mogoče zaslediti patološke razvojne poti2 - pri čemer o patologiji govorimo šele, ko smo se prepri­ čali, da je neka družba v svojem zgodovinskem razvoju delno ali v celoti opustila lastne strukturne nastavke. Patološko pomeni - tako osrednja teoretska hipoteza - da se v koliziji različnih mišljenskih tra­ dicij izoblikuje neka politična kultura, ki teh mišljenskih tradicij ne zna realno operacionalizirati in zato m sposobna vzpostaviti socialnega reda, ki bi ustrezal njihovim normativnim premisan. To pa ne malo­ krat pripelje do stanja, ko tovrstna politična kultura celo onemogoča vsako razpravo o tem, kateri norma­ tivni red naj ima kolektivno veljavo. Toda preden ta naš komentar preraste v uvod za nekakšno patogenezo modernizacije v obravnavanih sredinah, poglejmo, kaj o teh stvareh misli sama avtorica, ko jih oukvirja v zaključno razmišljanje o »nedokončani preteklosti« oz. o »medigri med modernizacijskim teoretskim okvirom in empirično evi­ denco«. Po njenem mnenju je v slednji potrebno iskati korenine socialistične modernizacije. »Ce se osre­ dotočimo na 'trdo' modernizacijo (industrializacijo), potem se bodo začele podirati domine spoznavnega in vztrajnega ponavljanja real-socialističnega razvoja kot ekstenzivnega tipa. razvoja«, oziroma ugotovili bomo, »da tip razvoja, katerega avtorstvo se pripisuje revolucionarjem, ni njihov izum, temveč je ne­ skončno ponavljanje podedovanega vzorca, prek katerega so se ti družbeni sistemi vključevali v svetovne 2 Ko uporabljam pojem »patologija«, mislim seveda na družbeno patologijo, ki se kot pojem vzpostavlja predvsem v nem­ ških analizah socio-kulturne evolucije oz. v evolucijsko teoretskih poskusih razlage nastanka in razvoja modernizacije 18. in 19. sto­ letja. Primer v Klaus Eder, Geschichte als Lernprozeß? Zur Pathogenese politischer Modernität in Deutschland, Suhrkamp, Frankfurt/M 1985. 142 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 1992 • 1 procese tehnološke in ekonomske modernizacije konca prejšnjega stoletja; prav tako kot Nemčija Italija Japonska Avstro-Ogerska . . ., kot zgodnji zamudniki (early latecomers). In v tem okviru lahko po a- smrno tudi nosilce vzorca, ki so se razlikovali med sabo: bolj so oddaljeni od centra, ki je sprožal iniciative modernizacijskih sprememb, več nasilja so morali izvajati s svojimi modernizacijskimi strategijami« (str. In če do konca verjamemo Novakovi, je, - »kot se običajno dogaja v dobrih zgodbah«, »resnica pre­ prosta toda paradoksna: analizirani družbeni sistem združuje v svojem pridruževanju globalnim moderni- zacijskim tokovom značilnosti tako Srednje kot Vzhodne Evrope. To dvojnost pa je mogoče s pomočjo ustreznih teorij, modernizacije in odvisnosti, opisati kot prevladovanje od zunaj sprožene dinamike raz­ voja, družbene sisteme, kjer prevladuje, pa uvrstili v globalno periferijo« 3 ^ . . ^ ' O t o L u t h a r ' »Novice« slovenskega sociološkega društva, št. 23, 1991, str. 7. V a s j a K l a v o r a , Plavi križ. Soška fronta : Bovec 1915-1917. Koper : Lipa 1991. 318 strani. »Spomini se brišejo, neposredni udeleženci umirajo in današnjost jemlje miselnemu svetu ljudi toliko moči, da se mora krvava prva svetovna vojna ( in z njo tudi soška fronta - op. PS) in njena predstava na slovenskih etničnih tleh umikati v pozabo ali pa se vsaj manj prizadeto in čustveno uvršča v vrsto tistih dogajanj, ki so Slovence skozi zgodovino fizično in duhovno globoko prizadela . . . In vendar človek ne sme pozabljati . . .« Tako je Branko Marušič leta 1977 zapisal v spremni besedi h Gradnikovemu Krva­ vemu Posočju. Kakor odmev na te besede se zdi, ne da bi bili ob tem krivični do vsega, kar je bilo medtem napisanega, knjiga novogoriškega kirurga primarija dr. Vasje Klavora, »zbirka« spominov, ustnih in red­ kih zapisanih pričevanj udeležencev dogodkov na soški fronti, vtisov iz avtorjevih poti po fronti in povzetih uradnih virov o avstrijsko-italijanskih vojevanjih na soških bojiščih. Naslov »Plav križ«, po znaku, ki je označeval plinske mine in granate, polnjene z bojnim plinom klo- rarzinom, imenovanim tudi Clark, kot ga navaja V. Klavora (v Vojni enciklopediji se pod geslom »Bojni otrovi« pojavlja difenilklorarzin ali Clark I, to je dražljivec in kihavec, sicer v trdem elementarnem stanju ki pa se z eksplozijo pretvori v strupene aerosole), obeta, da bo glavnina dela posvečena plinskemu pre­ boju avstro-nemške vojske v Bovški kotlini ali da se bo avtor najobsežneje razpisal prav o učinkih uporabe bojnih plinov na človeško telo. Vse navedeno je v knjigi seveda v grobih obrisih zapisano, verjetno pa bi pisec s poudarjeno strokovnim (t.j. medicinskim) prikazom smrtonosnega in razkrajajočega delovanja boj­ nih strupov, uporabljenih tudi na »naši« fronti, še podkrepil glavni namen knjige, to je (ponovno) opozo- n t ! n a vojne strahote na zgornjesoškem bojišču in izraziti svoj protest proti vsakršni vojni. Le nesrečno naključje je hotelo, da izid knjige sovpada z nedavno končano vojno v Sloveniji in vedno bolj razplamte- limi spopadi na Hrvaškem. Knjiga, razdeljena na petnajst poglavij s povzetkoma v nemščini ter italijanščini, in zato razumljiva tudi tujim bralcem (obeta pa se celo prevod celotnega dela v omenjena jezika), obravnava sicer že znane dogodke. Toda prostor soških bojev je avtor spretno »skrčil« na Bovško kotlino in gore med Rombonom in Krnom, torej »domače igrišče«, na kraje, ki jih je prehodil po dolgem in po čez in popisal v lastni spo­ min, predvsem pa v pomnjenje svojega očeta, najbolj vtisnjene dogodke. To daje knjigi poseben pečat. Avtorja je skozi pisanje vodila predvsem skrb za človeka in človeško trpljenje, ne glede na bojujočo se stran. Zato v knjigi nt govora o sovražnikih, temveč o branilcih in napadalcih položajev, o vojakih ki so se bojevali na »grozljivi človeški klavnici med Tolminom in Jadranskim morjem«. (F. Weber Tappe della disfatta; Milano 1968, str. 98). Knjiga je razkošno opremljena, besedilo pa številčno ter vsebinsko bogato dopolnjeno z namenoma orumenehmi fotografijami iz vojnega in sedanjega obdobja, ki bralca kar »potegnejo« v sivino vojaškega vsakdana statične vojne in nespremenljivosti fronte ter v megleni oktobrski dan, ko se je »zgodil« kobariški »čudež«. Knjiga je lahko zgled ali izziv za zgodovinarje - pisce zgodovinskih knjig, kako bralcu tudi optično približati neko obdobje zgodovine. Navdušenju - bleščeča predstavitev knjige v Bovcu je bila pravi happening, ki preplavlja bralstvo, sponzorje in založnike te knjige in ni - bralstvo namreč - le z Bovškega, je gotovo potrebno pridati, da (preprostega) človeka pritegneta k prebiranju zgodovinskih tek­ stov posebej vojna in velike osebnosti; predvsem vojna ima bolj kot kakršnikoli drugi »dogodek« tisto moc, ki na najbolj odločilen in obenem simboličen način poseže in skrene tok človeške zgodovine. Ob prebiranju knjige se mi je nehote porodila dilema, ali je knjiga pripoved o soški fronti (večkrat je prekinjena z avtorjevimi vtisi ob srečanjih s še vidnimi ostanki bojev na soški fronti ali mnenji in popoto­ vanji predhodnih piscev) ali hoče biti zgodovinsko delo oziroma delo, ki se ukvarja z zgodovinskimi dogodki in ni leposlovje; toda za to bi morala biti knjiga o tem obdobju slovenske (svetovne) zgodovine pisana po strogih strokovnih merilih, pri čemer bi se moral avtor zavedati, da je vsaka nova knjiga o soški fronti, predvsem ali zaradi pomanjkanja le-teh v slovenskem jeziku, tudi pomagalo poklicnim in ljubitelj­ skim raziskovalcem. Zatorej bi bil dobrodošel, če že ne potreben, znanstveni aparat, dosledna navedba vseh omenjenih virov in literature (tudi njih ločitev) ter njihovih nahajališč. Natančnega in zavzetega bralca namreč kar prevzamejo podatki o obstoju njemu doslej neznanih pisem vojakov, generalov pa zaman išče med navedenimi viri in literaturo. Tako npr. V. Klavora na strani 91 piše: »Zanimiva so pisma z bojišča na Bovškem polju, ki jih je pisal Tirolec Anton Dörrer, . . . ; objavili so jih v skromni knjižici takoj po vojni«, kar pa je tudi vse, kar o knjižici lahko izvemo. Pisma Antona Dörrerja so izšla že leta 1916