94
OB ZAČETKU NOVEGA LETNIKA (namesto uvodnika)
Da je čas kulturi zmerom manj prijazen, je domala soglasna ocena slehernega kulturnika, predvsem pa občutek, ki pogojuje njegovo razpoloženje; da je bilo v letu 1973 težje kot leto dni prej, je mogoče ponazoriti s statistiko; da bo v letu 1974 težje, kot je bilo v pravkar minulem letu, najbrž ne gre dvomiti, kajti vsa oprijemljiva znamenja napovedujejo takšen razvoj.
Stara, klasična jeremijada bi bila torej povsem (in že spet) na mestu. Poskušajmo se ji izogniti in ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja, da je stanje takšno.
Z gospodarsko reformo, ki se je kulture dotaknila sicer pozneje kot drugih področij, a zato toliko bolj usodno, z ustanovitvijo kulturnih skupnosti, ki nesluteno razširjajo demokratične okvire organiziranosti kulture, a se zaskrbljujoče dušijo v tesnih možnostih financiranja, z nastajajočo novo ustavo, ki prvič tako eksplicitno uzakonja kulturo kot pravico in dolžnost človeka, so se vse   kulturne   dejavnosti   in   z   njimi
95
Ob začetku novega letnika
ustvarjalci, ki znotraj njih delajo, živijo in životarijo, znašli v nekakšnem razredčenem zraku, ki objektivno najbrž pomeni korak stran od zatohlosti, ni pa v njem še mogoče zadihati s polnimi pljuči, zdravo in delavno. Gre torej za trenutek, ko je čutiti vsestransko zrahljanost odnosov, ko marsikaj ne funkcionira skladno in spodbudno in je za marsikatero stanje težko ugotoviti, ali ni VEČ takšno, kot smo ga ŽE bili vajeni, ali pa ŠE ni takšno, kot smo ga tudi ŽE napovedali, že hvalili kot nov odnos, novo obliko, novo možnost, ne da bi bili kdaj čisto prepričani, da je res tako, večkrat pa obtoževali, da sploh ni tako in da tudi ni znamenj, da bi se kulturi resnično odpirali boljši časi.
Resigniran umik vase mnogih, ki so bili delavno odprti navzven in še skušajo sebe vpeti v skupnost, je prav gotovo ena žalostnih lastnosti sedanjega trenutka v slovenski kulturi. Čeprav so bila pričakovanja nasprotna. Najbolj umirjena sodba se nagiba k misli, da se je nekje zataknilo in je treba nekaj storiti, če naj stvari stečejo. In iz takšnega prepričanja, da se je nekje zataknilo, se ubeseduje tudi pričujoče razmišljanje.
Morda je ena naših glavnih napak (in vzrok za številne poznejše nesporazume), da smo kulturo, umetnost pa še posebej, obravnavali preveč dobesedno kot dejavnost posebnega pomena, kot nekaj, kar je bolj ali manj zunaj materialnih zakonitosti in jo je zato tudi mogoče uravnavati predvsem z nematerialnimi posegi vanjo, čeprav je vsa kultura in skoraj vsa umetnost (v njenem okviru) v enem svojem delu prav Življenjsko vezana na materialne možnosti. Dovolj je, če pomislimo na tisk, od časopisov do knjige, kako velik del takšne dejavnosti je vezan na industrijski proces (tiskarske usluge, transport, pošta itd.) — in prav tu je prišlo do preloma, o katerem premalo razmišljamo: industrijski del v procesu kul-
turnih in umetniških dejavnosti se je že pred desetletjem začel ravnati po zakonih ponudbe in povpraševanja, še več: imel je in ima to veliko prednost, da se lahko ravna samo po zakonih povpraševanja, da torej sam postavlja norme za svoje »usluge«, ki pa so po svoji strani povsem normalna industrijska dejavnost, rast cen takšni dejavnosti pa je znana stvar. Na področju kulture se dogaja naslednje: industrijska, gospodarska, ekonomska ali kakorkoli Že imenujemo to fazo v procesu realizacije sleherne kulturne dejavnosti postaja prevladujoč element v današnjih možnostih in nemožnostih kulture, ki vse bolj samo še lovi, ne pa tudi ujame dovolj sape, da bi lahko normalno živela. Sredstva, ki jih imajo kulturne skupnosti, da bi podprle, kar se jim zdi podpore vredno, se v vse večjem obsegu »vračajo« v industrijo, v razne gospodarske panoge, tudi v birokracijo, in le v manjšem delu pomenijo materialno kompenzacijo za kulturo v njenem finalnem »proizvodu«, v obliki torej, ko lahko učinkuje: kot knjiga, kot film, kot razstava, kot predstava, kot koncert itd. Za ilustracijo »domač« primer, zelo nazoren, v ničemer izjemen: pred desetimi leti so bili avtorski honorarji pri eni številki Sodobnosti za 70 °lo višji od tiskarskih stroškov, letos se napovedujejo tiskarski stroški, ki bodo pri eni številki za dvakrat in pol višji od avtorskih honorarjev. To z drugimi besedami pomeni: plačilo za avtorsko delo (pesnikom, pisateljem, kritikom) je še zmerom na ravni izpred desetih let, torej nominalno nespremenjeno, po svoji vrednosti pa seveda za toliko manjše, kolikor znaša v tem času inflacija.
Ta dvojnost v procesu realizacije kulturnih dejavnosti ni naključna: en partner v tem delovnem procesu je ostal brez pravic, drugi jih uveljavlja v skladu z zakoni in naravo svojega dela. Kulturni delavec dobi torej za svoje delo, kar ŠE ostaja, ko so računi za in-
96
Ciril Zlobec
dustrijsko, obrtno in drugo delo pošteno plačani. In tega, kar ostaja, je zmerom manj. Tudi prehod od proračunskega na samoupravni sistem financiranja tega absurda ne more spremeniti. V ekonomskem pogledu je torej kulturni delavec, zlasti ustvarjalec (da ne uporabim osovraženega izraza umetnik), vse bolj mezdni delavec, ki ima sicer vse pravice, možnost pa komaj še katero. Tu je seveda mišljen tisti kulturni delavec, ki svoje delo ponuja »na prostem trgu«, kar velja domala za vso umetniško dejavnost. Pri rednem delovnem odnosu te diskriminacije ni. Stanje je že tako kritično, da bo čez dve, tri leta ohromljena normalna kulturna dejavnost, pa čeprav bi bili kulturni pripravljeni odstopati svoje delo zastonj.
Razumljivo, da tako stanje v kreativnem smislu ne more biti spodbudno. Lahko pa rečemo (s kancem ironije), da bo, ko bo nova ustava sprejeta, tudi protiustavno, saj bo kulturno, zlasti pa umetniško delo kmalu »brez vrednosti«, čista duhovna kategorija. Kot versko prepričanje ali zaljubljenost.
Če se je na tej relaciji, zaradi naše nepazljivosti, samo nekaj zataknilo, bo pač treba nekaj storiti.
Toda tudi ko bo tisto nekaj storjeno, bodo težave ostale. Podpisani je namreč prepričan, da smo v slovenski kulturi priča fenomenu, ko je ponudba večja od povpraševanja. Nagla demokratizacija v organiziranosti kulture, ki so jo sprožile kulturne skupnosti, je vrnila voljo do življenja tudi tistim oblikam kulturnih dejavnosti, ki so že kazale znake umiranja. Pravica do življenja, do svojega prostora na soncu, je postala splošno geslo, po katerem se zdaj v kulturi vse ravna. Nobena oblika ne zamre, nobena dejavnost ne presahne, tudi staranja ni več, kar je pravzaprav čudno: ko je revščina največja,
je lačnih ust največ. Tudi Vidmarjev klic po strogi selekciji nič ne zaleže. Drobnih ročic s prosojnimi prstki, iz-tezajočimi se proti tenkemu kosu kruha, ki ga reže kulturna skupina, je vsako leto več. Kdo bi štel te ročice, pa tudi veliko ne zahtevajo, le da jih je mnogo. Ali pa je kos kruha premajhen. Salo na stran: v zadnjih dveh, treh letih se je organiziranost kulture izpopolnila, trdnejša je in sleherno področje je prav v tem boju za obstanek globlje osmislilo svojo dejavnost; kjer je dejavnost zaradi pomanjkanja sredstev minimalna, pa svoj obstoj, pravico do obstoja. Tako se kultura večidel vse bolj prostituira, ponuja se in vsiljuje; ker spontanih potreb po njej ni, poskuša sama izsiliti potrebe, ki bi ji — zadovoljene — omogočile normalno življenje. To stanje je samo po sebi smešno, v svojem bistvu pa žalostno in bridka ironija ob misli na ustavo, po kateri naj bi bila kultura dolžnost in pravica človeka. Težko je komu vsiljevati dolžnost, če je sam ne čuti, še težje ga navduševati za pravico, če mu ni do nje, če mu nič ne pomeni.
Če človek gleda, kot podpisani, iz-kože kulturnika, ne more biti optimist, čeprav bi bil optimizem v teh časih potreben, v teh časih pravim, ko od kulture veliko zahtevamo in od nje mnogo pričakujemo, hkrati pa brez nje vsak dan laže živimo. Brez slabe vesti. Materialno stanje v kulturi razgalja naš odnos do nje.
In prav to stanje, ki se mi zdi, da implicira hude posledice, se mi je zdelo tako pomembno, da sem o njem kanil napisati uvodnik ob začetku novega letnika naše revije, pa se mi je — kot tolikokrat že ob takem razmišljanju — izcimila le trpka glosa.
Ciril Zlobec