Zimski čar.
       padajo zunaj snežinke na zemljo in odevajo naravo s plaščem,      sličnim hermelinu, posutim z milijoni in milijoni biserov. Celo    neznatnim pokrajinam pristoja bela zimska odeja. Vsak kol nosi čepico. Golo grmičevje je kakor posuto s cvetjem. Vsaka travica, vse kroginkrog leskeče v deviškem blesku.
Bajnokrasen je pozimi gozd. V jasnih dneh je enak ledeni palači, ki jo prepleta najkrasnejši pajčolan raz vejo na vejo. Sveta, božanska tišina vlada v blestečih gozdnih dvoranah. Oddaljeno zvonjenje, glas ptiča, žuborenje potočka moti svečano, sanjavo tišino. Praznuje gozd tednc in tedne trajajoč Božič. Praznuje ga v tihem začudenju, nemi svečanosti. Tisoč lestencev žari na vejah in nebroj lučic plapola na grmičevju.
A divnejši še je zimski kras in čar v gorskem svetu velikanov. Sne-ženi pa}čolan jih odeva kakor tančica polnobarvna in oblikotvorna. Raz-ločno jasno se loči gorski greben od temne modrine ozračja. Kjerkoli zre človek čudo zasneženega gorskega sveta, povsod mu zasije nasproti sled
31
Stvarnikov. Vsakdanja bridkost se mu izloči iz duše. Zazdi se mu, da se z gorskih velikanov ozira narava po svojem Stvarniku v še lepšem ozemlju gori, gori. . V rohnenju viharjev in tuljenju vetrov trepečc hre-penenja polna pesem, V večerni zarji zažare gore. Potočki zažubore in v veselem teku hite nizdol; kakor bi se čulo ploskanje rok nad toliko krasoto.
Kako veličastni, slikoviti so ti prizori, ki jih nudijo solnce, mesec, zvezde, veter in oblaki neprestano v ledenem gorskem svetu!
Bolj kot kdaj preje nas vabi narava, da iščimo v njej tolažbe in leka v teh težkih dneh. Že se dncvi daljšajo. Solnce z večjo močjo topi snežno odejo. Skoro povsodi je že čuti šustenje kakor izgubljen pozdrav oddaljene pomladi.                                                                    Fr. Zupančič