957
GLEDALIŠČE
DUŠAN MORAVEC, POMENKI O SODOBNIH DRAMAH
Mestno gledališče si je pridobilo zasluženje, ker je začelo izdajati knjižice pro domo. V prvi knjigi Moravec prav tankočutno govori o šestnajstih dramah, uprizorjenih v Mestnem gledališču.* Spretno napisana, prijetna, kultivirana kramljanja bodo brez dvoma marsikomu zbudila smisel za aktualna vprašanja sodobne dramatike, drugim bodo tak smisel poglobila. Očitno pa je tudi, da je dramaturška vrednost teh kramljanj prav različna, posebno še, ker bi lahko bila namenjena vsem ljubiteljem gledališča v Sloveniji, ne samo tistim, ki so drame ali <res videli v Mestnem gledališču ali pa jih brali.
Gre za to, da bo mogoče marsikdo obžaloval (tako kakor jaz), da ni hotel Moravec kot dramaturg svojih bralcev tudi še česa naučiti — da ni dram razčlenil in se — kakor je že nekako nujno — vprašal: v čem je osnovni konflikt v drami, kaj je avtor pravzaprav hotel in kako je dosegel svoj dramatično-poetični namen. Marsikdo bi bil Moravcu brez dvoma prav hvaležen, ako bi bil prav sistematično z enotnega vidika najprej drame razčlenil in šele ob tem gradivu podal svoje kar primerne opazke. Tega pa avtor ni zmeraj storil. Človeku, ki dram ne pozna, bo takoj jasno, kakšna je »vsebina«, osnovni konflikt v delih kakor »Otroci prihajajo«, »Crainguebille«, »Čas in Conwayevi«, »Filumena Marturano« in še nekaterih. Nedvomno tudi ni vredno obnavljati del kakor »Martin Kačur« ali »Pohujšanje« — razen ako bi imel avtor človeku tudi kaj posebnega povedati o načinu, kako je je n. pr. mogoče tudi ob že neštetokrat uprizorjenem »Pohujšanju« odrsko podčrtati to ali drugo posebnost, nalašč izdelati tako in opustiti drugo >tehtno malenkost«. Stvar pa je precej drugačna, ako gre za domača, vendar izven Ljubljane precej manj znana dela kakor drama »Pozabljeni ljudje« ali »Balada o ulici«. Bralec, ki mu stvar ni znana v teh in podobnih primerih, od Moravčevih besed nima posebne koristi. Povečini mora uganiti, za kaj pravzaprav gre, saj mu tu dramaturg ni govoril o jedru vprašanja, temveč se je omejil samo na obrobne opazke.  Še bolj  velja to  za  drame kakor, recimo,
* Dušan Moravec, Pomenki o sodobnih dramah. Knjižnica Mestnega gledališča 1. Ljubljana 1958.
»Mariana Pineda«. Verjetno bi bralec le rad izvedel, zakaj je n. pr. tragedija te značajne, »isodnijsko umorjene« španske revolucionarke za nas vendarle tudi formalno zanimiva, zakaj jo občudujemo in — prav težko igramo. Recimo. Odposlanec sodišča pride k Mariani, da bi jo odpeljal na morišče, brez biričev. Samo pokloni se ji — z grozovito grandeco ¦— in ji pravi: »G&spa, na razpolago sem vam.« Kako težko je slovenskemu igralcu izgovoriti te besede iz popolnoma drugega sveta! O osnovnem dramskem spopadu v »Mariani Pinedi« ne izvemo kaj več, kakor n. pr. o spopadu v popolnoma drugačnem »Dobrem človeku iz Sečuana«, ob katerem je avtor zapisal nekaj glos, vendar ni napisal analize. Mogoče bo marsikomu lahko tudi prijetno tako svobodno pisanje, ki recimoi Giraudouxa (»Trojanske vojske ne bo«) obravnava nasploh kot pisatelja, SalacroujevO' komedijo »Življenje ni resno« pa res razčlenjuje prav »prijetno šolsko«, se pravi: dramaturško, z lastnimi opazkami, ki so resne in prizadete. Kakor o Giraudouxu, tako je Moravec — a drugače, bolj toplo —¦ spregovoril o Čehovu kot o avtorju dramskih del. Njegove besede so v tem primeru solidno podprte z navedbami. Kljub nujni fragmentarnosti sodijo med najlepše v knjižnici.
Res je. Tu pa tam bi kdo mogoče le začutil voljo do polemike z avtorjem. Tudi jaz. Diirrenmattova tragična komedija »Obisk stare gospe« vendar obravnava še vse kaj drugega kakor »človeški pohlep« (kakor stoji v naslovu). Ta stara gospa, neskončno pokvarjena in neskončno falziticirana v sami osebi (celo z eno umetno roko in umetno nogo!), bi bila mnogo manj nevarna in neizprosna maščevalka, ako si ne bi bila ohranila delčka nekdanje svežine, trdnosti, mladostne volje in — celo — idealov, pa čeprav se je vse to spreobrnilo v komaj pojmljivo grozoto, ki jo sijaj nekdanje ljubeznivosti samo še »ožairja«, mogoče tako, kakor ožarjajo barvasti krogi sumljivo mlako. To je eno. Drugo pa je, da ta »stara gospa« končno zrase v simbol, in sicer simbol neizmerno izprijenega, v pravem pomenu besede »perverznega« sveta, v katerem se dobra resnica lahko tako hitro in uspešno spremeni v strupeno laž. Z velikim zanimanjem beremo pri Moravcu, kako se je Diir-renmatt bal, da bodo pri nas ravno' to delo uprizorili kot satiro na zahodni svet. Podcenjeval je naše režiserje. Res pa je, da je premalo, ako vidimo v i&j strašni »staai gospe« samo poosebljeno pokvarjenost moderne strojno-denarne civilizacije, izoblikovano t postavi, ki ji človeško začudo nekje vendarle Terjamemo. Ta »stara gospa« pomeni še vse kaj več. Z grozo sc zavedamo, da je maščevanje pred leti zapuščene žene tu zraslo v resnično im-pozantni simbol modernega absurda odgovornosti sebi in neodgovornosti drugim. In to tudi še ni vse. Diirrenmattova satira brizga daleč preko mej njegove rodne Švice in prav gotovo ne samo v eni smeri.
O vseh teh in mnogih drugih vprašanjih pa Moravec ni spregovoril. Ostal je nekako »klasičen«, umirjen, skromen, izogibal se je polemiki ali sploh »trdim orehom« in jih je rajši pustil nedotaknjene. V uvodu pravi, da ima rad preprosto umetnost. Sodim k ljudem, ki mu tu ne morejo docela slediti, temveč mislijo, da za dramatiko gotovo velja Wildov izrek: »Resnica je redko jasna in nikoli ne preprosta«. Ni ga bolj preprostega dela, kakor je Ajshilov »Prometej«, vendar zbuja njegova monumentalnost precej vprašanj, ki še daleč niso rešena. Ali ni bistvo dramatike, da je zmeraj agresivna, celo v smehljanju in pesmi? Vsemu temu pa se je Moravec izogibal v — ponavljam — zanimivih, prijetnih, nemalokrat tehtnih kramljanjih. Ker pa svoje
958
»pisateljske kariere« nikakor še ni končal, pač lahko pričakujemo, da bo še
kdaj o istih  ali podobnih dramah  spregovoril bolj  oseibno in ostreje, manj
zaokroženo in bolj problemsko in  tudi problematično. In mogoče bodo tista
prihodnja razmišljanja  povzročila  dobrodejne krize  kakor  tista aromatična
zdravilna zelišča, ki so ostrega okusa.                                                 t,      ,    , r
Branko   Rudolf
959