Človeška diagonala
»Po svetu hodimo, pa imamo doma, sredi Ljubljane kulturne dogodke, za katere riam lah-ko zavida sveti« je rekcl eden od ,udeležencev organiziranega obiska razstave Janeza Bernika v Moderni galerii, na katerega je občinska ZKO povabila vsa društva, likovnike, likovne peda-goge in ravnatelje šol. Po razstavi je vodil prof. Marjan Tršar, ki ni bil le presenečen nad številč-nostjo skupine, ampak je svojo lastno navduše-nje nad razstavo znal deliti tudi z najbolj pasiv-nimi gledalci. »Znebiti se morate notranje uka-lupljenosti, vprašanje »kaj pa ti vidiš v tem« je preenostavno. Prepričan sem, da imamo v Ber-niku takega malerja. ki bo dvignil našo samoza-vest. Zavedati se moramo, da se lahko tudi med nami rodijo umetniki, ki bodo ostali zapisani v zgodovini urretnosti«.
Seveda je profesor ob razstavljalcu opozarjal tudi na posamezne črkfc likovne abecede, brez
katere je pač nemogoče brati likovne govorice. Posnemanje narave je za razvoj umetnika nekaj časa sicer dobro in koristno, takoj,- ko pa to umetnik zna, pa posnemanje ni več potrebno, zato je menda uporaben bolj fotografski aparat in video kamera. Janez Bernik se na primer izraža s ploskvijo in črto. »Malaraj«, ki se izraža iz črte, pa te vendarle »zagrabi« je mojstrski »malaraj«. Pogoj za mojstrovino je vibracija gle-dalčeve notranjosti. Po mnenju prof. Tršarja je poglavitna in najbolj neprecenljiva lastnost Ber-nikova sproščenost, saj smo Slovenci tako utes-njeni, cnkrat se nam zdi škoda tega, enkrat drugega, on pa ima občutek, da se bo lahko še bolj sprostil in razmahnil. »Jaz slikam (prof. Tršar pravi: malam) realistično, zato mi lahko verjamete, da nisem nekdo, ki hvali svojo mal-ho, mnenja pa sem, da je to Bernikovo slikar-stvo višek slikarstva, nagrajenec AVNOJA, sli-
kar Edo Murtič, je tudi takega mnenja.« Berni-ka ne zadovoljujejo le izvirne likovne rešitve. Njegova abstrakcija ni čista V klasičnem pomenu besede, ko bi govorila le barva ali Iik. Obložena je z nekimi simbolnimi dodatki, gre za čustveno simbolno izražanje. Rumenilo, na primer, ne dobi tako, da bi ga namažal po vrhu, namaže ga z zadnje strani, da udari skozi. Tu dobi nek siv rob, ki to ostrino mehča, suprematizem preraš-ča z občutkom za snov, za material. Bernik je tako velik mojster obrti, da je prisiljen delati z levo roko. Njegova črta zato ne pleše več, izogi-ba se zunanjim rafiniranostim v prid notranjim. Moderno slikarstvo ne uporablja več ikonograf-ske govorice, važne so vibracije barv, ki »zvibri-rajo« kot pravijo esteti in psihologi naš notranji tonus. Ne vemo, kakšne so energije v krivulji, v ostri črti, najpomembnejše dejstvo pa je, da se je Bernik odločil ustvariti zavezujočo sliko, ki
bo imela vsebino, ki bo pretresljiva. Diagonala je pri Berniku najbolj živ element. Profesor Bernik je mnenja, da je prav diagonala pričeva-lec življenjske labilnosti in humanosti: »Motiti se je človeško«. Bernikove slike so pričevalci človeškega. Strahu pred smrtjo, strahu pred bo-lečino, pred izginotjem. Je borba s samim seboj.
Z željo priti si na jasno o svojem bistvu, o svojem pomenu in svojem flagelantskem samo-kazriovanju, da bi prišel do neke oprostitve in svobode. Obiskovalka je ugotovila, da jo mrtva-ško režeči obraz spominja na to, da Bernik upodablja mit, ki je zdaj nepreklicno mrtev, saj ga je umetnik prevzel nase in nam ga ponudil kot avtoportret, groteskna razgaljena ženska je ob njem seksualni simbol. Profesor Tršar se je strinjal, da je v Bernikovih slikah, ki sq čisto človeške, veliko erotizma in iskanja človeške resnice »je razstava, o kateri lahko govorimo kot o dogodku, kakršen je bil pred leti, ko je razstavljal Stupica.«
JASNA ŠKRINJAR