


































%





za

poduk in kratek čas,

Izdala in založila

ž Družba sv. Ciolpra v 'Celovcu.

v

Štiriintrideseti zvezek.

Z dovoljenjem visokoč. Kerškega knezoškofijstva.

1878 .

Katinnila tiikamira družbe gv. Mohora ▼ Celovcu.

Izdala in založila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

Štiriintrideseti zvezek.

Z dovoljenjem visokoča.st. Kerškega knezoškofijstva.

Natisnil* tiskarnic* dražbe «T. Mohora v C*!«?««.

1'foj’S' J

fc 03>OOo ^2f

Po volitvi novega papeža, sv. očeta,

dne 18. februarja 1878.

(F. Furlani.)

Neskončno dobri, milostivi Oče,

Brez kter’ga vedenja še las z glavice
Na tla ne pade, svoje sirotice
Ne pušča dolgo, da se britko joče.

Vsi od palače dol do zadnje koče,

Od mesta do najrevniše vasice,

Od Serafina do najmanjše ptice,

Previdnost Božjo zmer spoznajmo vroče!

Če Malahijevo prerokovanje*

Resnica v djanji je, ne prazne sanje,

S sedanjim poglavarjem cerkvi sveti

„Na nebu  luč“ prisije. Serčno uneti
Za Božji dar vsi krepko zadonimo:

Te Deum Laudamus — Tebe, Bog, hvalimo!

* Malahija je bil rojen na Izlandskem v Arinagu 1. 1094. Sperva
menih, potem opat v opatiji Bangonski, bil je poslednjič izvoljen nad¬
škof Armag-ski, ktero službo pa je odložil, da je postal podškof v
Dovn-iški cerkvi. Sloveč je bil zavoljo svoje svetosti in mnogih čudežev
in tudi zaradi prijatelstva, ki ga je imel s sv. Bernardom, v katerega
naročji je tudi umeri 2. nov. 1148. Spisal je obilno prorokovanj, ki so
bila od sv. Bernarda priobčena V svojem prorokovanji o verstitvi pa¬
pežev imenoval je ravno umerlega Pij-a JX. s pridevkom: „Crux de
Cruce“ — križ od križa; sedajnega pa imenuje: „Lumen in coelo“ —
„Luč na nebu“. Po tem prorokovanji ima biti še deset papežev s
pridevkom: 1. Ignis ardens. Ogenj goreči.

2. Religio depopulata. Zapuščena vera.

3. Fides intrepida. Vera neboječa.

4. Pastor angelicus. Angeljski pastir.

5. Pastor et nauta. Pastir in čolnar.

6. Flos florum. Cvetlica cvetlic.

7. De medietate lunae. Od polomeseca.

8. De labore solis. Od solnčnega dela.

9. Gloria olivae.'Slava oljke (miru).

10. V zadnjem času preganjanja sv. kat. cerkve bo na papeževem
trouu sedel, Peter z Rima, ki bo mnogo preterpel, toda po slavno premaganem
terpljenji in preganjanji bo ostri Sodnik pristopil in sodil žive in mertve.

&

Nevera.

(Podučna povest za sedanji čas.)

(Spisal  A.  Dobrčan.)

Kaj je pač človeško življenje? Veden trud in terdo pobi¬
janje od dne do dne, od leta do leta, in vse to, da bi si človek
pripravil nekoliko veselih trenutkov, kjer bi pozabil na obda¬
jajoče ga težave, kjer bi pozabil, da je revno Adamovo dete,
ter bi mislil, da je srečen. — Srečen? Da, da, srečen biti
želi, po sreči hrepeni, a le dozdevno srečo si vlovi samo za
trenutek, da potem tem bolje čuti, kako reven, slab, polen
nadlog je v resnici. In poprašaj cesarja na zlatem prestolu,
poprašaj bogatina v svitlih sobanah, poprašaj skopuha v sredi
zvenečega denarja, poprašaj učenjaka zatopljenega v učene
knjige: „ali si srečen, popolnoma srečen?“ Odgovor dobiš
povsod enak: „Ne, vse to mi sreče ne da! u

Zakaj toraj živimo, če ne dosežemo tega, v kar nameruje
vse naše delovanje? Življenje ni ničesar vredno, veržimo jo
proč nadležno butaro! — Toda stoj! to so besede brezver-
nikove, ki ne veruje v Boga, na dušo, neumerjočnost; res,
temu je življenje, v kojem nikakor ne more zadostiti groznim
željam svojega telesa, nično, brez cene! A kerščanski človek
misli drugače. Vera mu kaže, da ravno terpljenje je ona pot,
če tudi ternjeva, ki nas pelje in gotovo pripelje do večne
sreče, do sreče stalne, ktere tam več zgubiti mogli ne bomo;
vera mu kaže, da naše življenje je pokora, ktera naj bi nas
očistila madežev, ki nam branijo vstop v deželo sladkega
miru. Da isti nagon, isto neizbrisljivo hrepenenje po sreči in
sicer po sreči stalnej nam ravno poterjuje našo vero o bo¬
dočem življenju po smerti, ker, kako bi nam mogel ljubi
stvaritelj vsaditi nagon, kakoršnemu bi se nikdar zadostiti
ne moglo?

Ker nam toraj vera pokaže pravo ceno našega življenja,
ker nam sladi naše britkosti, ker nas ohrani vesele, stanovitne,
tudi v najhujih viharjih, zato, predragi, ne dajmo si je od¬
vzeti, marveč jo čujmo bolj od najdražega zaklada! In ravno
v poterditev vere naj služi moja mala pripovestica.

I.

Noč je razprosterla svoja krila nad utrujenim svetom,
razposlala je spanca, sela svojega, v mesta in vasi, da bi bla-

7

godejno zatisnil zemljanom oči, ter jim spečim vlival novih
moči v onemogle ude. Povsod in tudi v vasi Greben se od¬
pravljajo k počitku; oče moli sveti „rožni venec u , mati od¬
grinja detetom postelje, pokriža jih še, izroči ljubemu Bogu
in angelju varuhu, ter odide tudi sama k pokoju.

Malokje še luč berli; pri Bogatinu je tudi že vse tiho
in temno, razun v enej sobi. Mlada žena sedi pri mizi, ter
plete, zibaje malo dete. Solza se jej uterne iz lepega očesa
in pada po rudečih licih. Ura odbije deset

„Oh, še zdaj ga ni! Moj mož, moj mož, kam si zabredel?
Zmiraj se suče okrog gospode, ktera je pozabila na svojega
Boga, in skuša tudi druge odverniti od Njega. Da se jej
je moral vdati mož moj! . . . . Pravi, k zborovanju hodim.
Od zadnjega zbora si je prinesel nekov časnik poln bogokletja
in zdaj se je naročil nanj — tudi danes ne bo gotovo nič
dobrega! ... V cerkev več ne hodi, norčuje se iz vseh,
kteri se derže stare vere! Na moje prošnje se ne zmeni, več
mu ni mar ljubezni, obljubljene mi pri zaroki — z vero mu
je šla po vodi! u

In žena globoko zdihne spomnivši se prejšnjih časov. Dve
leti je poročena, na strani svojega Janeza je menila vživati
polno srečo — a sedanji Janez ni več prešnji. Prej so ga
vaščani sami jako čislali, volili so ga za župana, ker se je
razumel na bukve in pripisovaje mu več modrosti, hodili so
sploh k njemu po svet; kerčma njegova se je močno obisko¬
vala. Sam je bil vesel, družljiv, le nekako preveč častilakomen.
Pred dobrim letom so ga dobili v roke neki mestni kričači,
kterih je bila sicer le mala peščica, a kteri so se tim glasneje
in prederzneje zoperstavljali veri in verskemu življenju — od
ta čas se je Janez na slabo spreminjeval in popolnoma spre¬
menil. Mogočno je jel prevzetovati, sokmete pogledavati po
strani, popuščati službo Božjo, zahajati vedno pogosteje med
ono mestno gospodo, ter zanemarjevati domačnost. Prej je
ženo čislal, ljubil, a zdaj jo je zmerjal kot neumno, norčeval
se iz njene službe Božje in zakonska edinost — perva podlaga
srečnemu zakonu — šla je proč.

To je jako žalostilo dobro ženo, bodočnost jo je skerbela
tim bolj, ker je imela mlado dete. Kaj bo ž njim pri tacem
očetu? Takošne misli so rezale materno serce, in ni si mogla
kaj, če je jela solza pobijati solzo. Vsaj je vedela v kakošnej
družbi je zopet mož, dopoldne je že odšel, toda še zdaj ga ni
k domu; pričakovala ga je vsak trenutek in vsak trenutek jej
je serce bolj nemirno bilo.

8

Janez se je odpeljal zjutraj v bližnje mesto, kamor so
ga povabili preučeni gospodje na zborovanje. Nekdaj je hodil
v šolo, obiskal je že drugi latinski razred, pa knjige ga niso
nič kaj razvedrovale, več veselja je kazal do konjičev in po¬
ličev, do kmetijstva in kupčijstva; zato ga je obderžal oče
doma, ter mu izročil precej dobro posestvo. Sam je začel
kupčevati z vinom, vozil ga je iz Štajarskega, Hrovaškega in
Dolenskega, prodajal ga na drobno in debelo. Pošten je bil,
kakor smo že omenili, a zvabili so ga na svojo stran možje
s suknjami in očali, toraj gotovo preučeni, preslepili so ga s
svojim gladkim jezikom, vzbudili mu verske dvome, ter iz¬
bijali iz glave resnico. Vabili so ga k svojim zborovanjam,
kar je posebno vstrezalo njegovi častilakomnosti, tu so se po¬
svetovali, kako bi se bolj uspešno borili zoper duhovnike in
cerkev, ter si povekšali svoje kardelo.

Danes je bil enak shod. V velikej sobani se je zbrala
sijajna gospoda, med njimi več „gosposkih u  kmetov, kakor
Janez, močno so se čutili počastene, biti v tako visokej družbi.
Vsedejo se, pervosednik, dolg, vitek mož, poprime besedo in
kratko^tako-le beseduje:

„Cas prostosti, čas napredka je sedanji čas. Toda našej
prostosti, našemu napredku preti grozen sovražnik, strupena
kača in ga nam skuša uničiti s strupenim svojim želom —
to je katoličanstvo v duhovnih njegovih. V sužnost nas hočejo
vkleniti, zatreti nam presveto prostost v vesti, mislih in djanju,
zatreti pridobitke vednostne. Upihati nam hočejo svitlo luč
sedanjega veka, da bi vedno živeli v nevednosti, vražah in
temini. Zaterimo tega sovražnika, prisezimo mu večno sov¬
raštvo; zato izdajajmo časnike in knjižice, ter jih razširjujmo
med prosto ljudstvo, da ga rešimo trinoških rimskih okov!“

To so bile visoke besede še višega modrijana; plosk jim
odmeva iz vseh kotov lepe sobe. Zdaj se vzdigne majhen, seden
mož, iz obraza se mu sveti divja strast, ognjeno se ozre po
zbranih, povzdigne sroj glas in pravi:

„V poterjenje predsednikovih besedi, dodam še to-le in
vprašam: kaj uče ti farji? Da je Dog, pekel, duša! Ha, ha!
Vse to je overgla najnoveja vednost. Pregledala je vse pro¬
store, kjer se sučejo zvezde in ni videla Boga! Prekopala je
vse podzemske globine, a ni proderla do hudiča! Natanko, z
drobnogledom je preiskovala človeško truplo, toda ni je našla
duše in tudi ne prostora, kjer bi mogla bivati. Proč toraj z
vero! mi le pripoznamo, kar vidimo, kar primemo, vera pa
je sramotna za naš napredek, za naš um učeč, da ima človek

9

samo telo, da so toraj čenče, kar se uči o duhu, o podjarmljenju
telesa pod dušno oblast. To je zoper našo prostost in prokleta
sužnjost, ker se morajo telesni in toraj čisto naravni nagibi
zatajevati, zaničevati. Proč s to bedarijo, proč z goljufnim
farštvom — živela svoboda, živel napredek l u

Gromoviti plosk je napolnjeval vso sobano. Janez je kar zijal)'
to so učeni govori, to so dokazi jasni, kakor beli dan! Kako
dobro, da je odvergel svojo prešnjo neumnost, zdaj še le zajema
s polno žlico iz studenca vednosti! Da, da, nič ni Boga, nič
duše! proč s cerkvijo.

Temu govorniku je sledilo še več družili. Posebno eden
je še poslal po dvorani premogočno besedo: „Cerkev bi rada
pripeljala nazaj tisti temni srednji vek, kjer je vse gospodarila
— dobro, da so ti časi proč! Pridobljenih prostost si ne damo
več odvzeti, visoko deržimo zastavo našo, bojevaje se zoper cer¬
kvene naredbe, kakoršen je post in druge enake reči primerne
za stare babe, a ne za nas! Živili svobodnjaki!“ Ha, ha, hi, hi!
se je slišalo po tej preomikanej šali.

Tako so govorili, zmiraj eno mlatili, veliko besedi metali
krog sebe, a nič ne dokazali; potem pa so jedli in pili in
časnike brali in sicer časnike vredovane od judov, protestantov,
pa očitnih ali skrivnih odpadnikov; v njih so se „prav dobro(?) u
učili, kaj terdi katoliška cerkev; smejali se in norčevali iz
verskih naukov.

Ali se je pač Janezovej ženi sanjati moglo, v kako družbo
je prišel njen mož? Da je prišel med take modrijane, kteri
hote zvedeti kaj cerkev uči, poprašujejo cerkvene nasprotnike,
ne pa cerkve same? O, da bi bila to vedela, še bolj bi se
bila solzila, še bolj goreče bi bila prosila k usmiljenemu
gospodu, k očetu luči, da naj razsvetli njenega moža.

Kakor smo videli, jedli so, pili in govorili še mnogo ne¬
slanega, posebno, ko jih je začel še vinski duh navduševati.
Boriti se v spisih zoper cerkev in njenega trinoga, spodkopa¬
vati vero: to so sklenili. Se ve, v spisih ne povedd svojega
namena tako na debelo, kakor v družbi med seboj, marveč
počasi vlivajo strup, namešan na videz čistej tekočini, na
korenine; ko te nagnjijejo, treba je le še malega piha, drevo
pade, vera je proč, prijatelj cerkve spremenil se je v strastnega
nasprotnika.

Razidejo se še le pozno zvečer.

Janez zasede svoj voz, pridruži se mu še drug čisto po¬
doben tovariš. „No, ti Blaže, danes sva pa slišala veliko lepega!
Vsaj res! Prostost! Kdo bi me silil v cerkev, posebno k spovedi,

10

kdo bi mi branil jesti v petek mesne jedi? Oho, neumni kmetje
naj to delajo, midva pa napredujva ! u

„Ha, ha! dobro Janez! radoveden sem, kaj bo pojutranjem
ali bodo debelo pogledovali? ha, ha! ti še ktero uganeš! Res
učeni so pa ti možje; verjemi, jaz sem kot vojak mnogo
«veta prehodil, a le v največih mestih sem slišal kaj enaeega.
Že davno se neumnim kmetom posmehujem zarad njihovega
praznoverstva; zaničujejo me, šlape, zarad tega, kot prismuk-
nenega korporala! Da bi jih zlodej vzel, ko bi ga kaj bilo!
Ha, ha! Kaj pa tvoja babnica doma? Ko bi bila slišala
današnje govore, v medlevice bi bila cepnila pri vsacem
stavku ! u  in oba sta se smejala, norce brila in napletala ubo-
zega konjička.

Hitro privozita na Janezov dom. Blaže odide, Janeza pa
začenja jezica treti, ker ni nikogar spregat. Vse mu nagaja,
nič ne more prav narediti, zato obeca še svojega ljubi j enčeka
psa, da prav žalostno zacvili, akoravno se je prišel priiizovaje
plazit krog njega.

Žena se je deloma razveselila, deloma ožalostila njego¬
vega prihoda. Veselila, ker je prišel vendar k domu, žalostila,
opaziti rijegovo nasajenost, njegovo rotenje. Zdaj gre v izbo,
silno odpre vrata, silno jih zaloputne, videti pa preplašeno
ženo, zareži se na ves glas, ter jo zasmehljivo pozdravi: „No
svetnica, koliko je „bogov“? Kaj ne, kolikor v hosti tersov“?
Ha, ha! u

Ženi se serce britko zajoče. „Lepo te prosim, Janez, nikar
tako ne govori, nikar me še bolj ne žalosti s svojimi bogo¬
kletnimi besedami, vsaj sem že tako polna britkost ! u

„No, no! lečmerise! kaj ti pa manjka, jesti imaš dovolj,
druzega ne potrebuješ ! u

„Kaj mi manjka? Oh, vse, vse! Kje je tisti Janez, kte-
remu sem se poročila? Tisti pridni gospodar, ljubeznjivi mož,
pošteni katoličan . . .!“

„Teh litanij pa že ne potrebujem! Večerjo ! u  in se terdo
vsede. Žena mu jo prinese, ne zine besedice.

„Ha, le jejmo, vidimo, kako se prileže jed zavžita brez
molitve? No, le debelo glej! — ozre se zopet zasmehljivo
proti ženi, žalostno odkimovajočej, pozabivši, da ga je nekoliko
že njegova hitra jezica tresla, — vsaj žival tudi ne moli, sne,
pa je! Misliš, da smo mi kaj posebno več? Pervi med njimi,
to so danes učeni gospodje v mestu do pičice dokazali — in
ti gospodje kaj več ved6, kakor tisti, ki na prižnicah nepotrebno
ljudi strašijo z Bogom, kterega nikjer ni! Ha! greh! Greh gre

11

v meh, meh poči, greh van skoči! Jejmo, pijmo, posmertije
tako vsemu konec!"

Tako je govoril nalašč, ne brigaj e se zato, da verno
ženo vsaka beseda bolj zaboli, kakor bi jo udrihal s palico
po herbtu.

„Mož, kam si zabredel? — sklene roke — ali si obnorel,
ali se ti meša? Toraj čisto vso vero si zgubil? To je sad, ker
ne hodiš v cerkev, ampak se potikuješ okrog tacih, ki ne po¬
trebujejo Boga, vsaj imajo dosti denarja . . . u

„Oho, veš kaj, ne vjezi me pa ne! — reče in ženo serdito
pogleda — no, pa vsaj se bova že še pomenila, kdo je tu
gospodar! Jutri je četertek, zaklalo se bo naše tele; v petek
je praznik, pridejo gospodje k nam, in ne smejo reči, kako
se jaz neumno deržim še starih postav, jaz hočem biti prost ! u
Vstane in gre skozi vrata v pervo nadstropje spat.

Kdo bi pač popisal ženina čutila? Izliva jih v gorkih
molitvah in pošilja pred Njega, v čigar roki so serca človeška,
prosi ga, naj bi zadel žarek milosti serce zaslepljenega moža.
Oči povzdigne kviško, zre skozi okno v zvezdnato nebo, pride
jej v glavo, kar je slišala v zadnjej pridigi: Ce naletiš na
grob kamen, vtegneš reči, ta je slučajno tak, odlomil se je
kje od druzega; ako pa najdeš perstan, morda še umetno iz¬
delan, ako dobiš verigo sestavljeno iz več članov, berzo sodiš,
da tu ne more vladati naklučje, ampak da je to delala umetna
roka, višji razum, um človeški; ako opaziš v hiši lep red,
hitro misliš, tu mora biti modra gospodinja, ki vse to vre-
duje; in če pogledaš neizmerno ozvezdje, ter vidiš, kako je
vse vrejeno, kako natančna pot je odmerjena velikanskim
truplom, po kterej se morajo vedno gibati in določen Čas, v
kterem dokončujejo svoj tek, ali nisi prisiljen spoznati, tu je
moder vladar, vladar mogočen, veličanski, vzvišen nad vse
svetovje, da, mora biti neskončni Bog! Nehote padeš predenj
in ga moliš svojega Stvarnika ! u  Da, o Bog, molim Te iz glo¬
bočine svojega serca, vsaj vem, da le od Tebe pride pravi blagor,
pravi mir in prava tolažba! —

Tako je molila, v molitvi se okrepila, oserčila prenesti
vse, karkoli bo prinesla prihodnjost in nekako umirjena zaspi.

II.

Prišel je petek, praznik Matere Božje. Rotarji so opra¬
vili lepo, čedno dopoldansko in popoldansko službo Božjo,
potem so si pa hoteli privoščiti maselec dobre, rudeče kapljice
in pa kak kos belega kruha. Po navadi jih je prišla velika

12

večina k Janezu — marsikteri polovnjak so mu že spraznili
in marsikak groš prinesli, le nekako ošabno jih je jel pogle-
davati in čudno se jim skrivnosten dozdevati. Čudili so se, videti
toliko gospode zbrane, a še čudneje so se spogledali videti, da
, meni nič, tebi nič, meso jed6.

„E ti Smolej! kaj ne, midva ga pa ne bova?! u

„Ne, ne! — odgovori stari mož — gospodi pač pečenka
bolje diši, kakor cerkev; naj ravna po svojej vesti, mi delajmo
po svojej, kakor nam cerkev veleva l u

„Tako je — poprime besedo drugi — dobro, stare petice,
staro vino, pa stara vera, to je kaj vredno! ha, ha — alo sta¬
rega vina na mizo! w  —

Kmalo ga imajo, le Janez nima danes nič očesa za nje;
zmir se suče samo okoli gosposke mize. Kako se mu iskrijo
oči, sveti obraz in nasmehujejo usta. Vsaj je pokazal danes,
da ne zaostaja za časovim duhom, da je kaj več, kakor
neumni kmetje, ki na tak dan še mesa jesti ne upajo, da je,
v kratkem rečeno, olikan in vreden imenitne tovaršije. Da
njegovo ženo serce peče, da žena žalosti in sramote ne ve
kaj početi, to mu ni mar, češ, naj se kuja, da bo sita.

Korporal Blaže je tudi vmes, toda ravno zdaj gre h
kmetom pokazat jim velikanski pogum svoj, da se ne boji
v petek mesa jesti. Vsede se med nje, ne glede na to, da ga
ne marajo.

„No možje! — začne in nagubanči čelo v premodre gube

— le veseli, zakaj bi pa ne bili ? Ako zdaj ne bomo, kdaj
bomo pa mogli biti ? In ravno zato se jaz s cerkvijo ne morem
sprijazniti, ker nam veselje prepoveduje . u

„Oho, vsaj ga ne — smeja se mož njemu nasproti sedeč

— ravno danes smo slišali v cerkvi, da naj se veselimo in
radujemo. Zakaj pa nisi prišel poslušat, ne bi ti škodovalo,
ne! u  — Vse se smeja, Blaže pa povzdigne zopet svoj glas:

„Kaj ali vam ne kali veselja prepoved danes meso jesti?
Vi se štejete v samostojne može, in vendar pustite, da vam
cerkev vašo samostojnost tako krati! Lejte, kako tam le meso
jed6, nič jim ne škoduje, akoravno je petek ! w

Ponosno gleda krog sebe, a ni mislil, kakošno bo skupil.

„Otroci so, naj jed6 — odgovori prešnji mož — jaz pa
tako-le mislim. Imam doma 2 poba in 3 dekleta, jaz sem
gospodar, uni me morajo slušati. Ako rečem enemu, pojdi
derva cepit, druzemu prinesi vode, mora mi to storiti, dru¬
gače ga kaznujem, ali pa od hiše spodim, nekaj mora biti,
eden je glava, drugi podložni, če ne, gre vse križem. Kavno

13

tako smo vsi kerščeni in v družbi, v cerkvi. Če hočemo v
cerkvi ostati, moramo storiti, kar zapove in tudi hočemo, ker
smo možje in previdimo, da če eden ne zapoveduje, drugi pa
ne ubogajo, morajo se goditi nerodnosti!“ Dobro, vsi možje
so njegove misli, to se jim bere z obraza.

„Jaz ravno to mislim — pristavi drugi — kdor pa noče
postav spolnjevati in si šteje to še v čast, podoben je razpo¬
sajenemu otroku in zasluži palico, ali pa naj se izbriše iz
kerstnih bukev in vero zataji, potem pa bo delal, kar bo
hotel! u  Ha, ha, ha! gromi mu od vseh strani. Blaže ne ve,
kam bi se djal. Kavno o pravem času dohaja Janez in nese
mesa Blažetu.

„No možje, ali ga bote vi kaj?“ — popraša Janez za-
bavljivo. —

„Pravijo, da se vere derže — odgovori Blaže oserčen
videti pomagača na svojej strani — ko bi vedeli, kako ste
neumni. Po mestih, kjer so učeni, že so jo izgnali, to vero!
Le tepci jo še derže . u

„Stoj, ravno preveč pa nikar ne jezikuj! Ako znaš par
nemških besed in se umeš sukati okrog gospode, ktere nočemo
soditi mi, ampak jo bo že Bog, morda meniš, da si učen?
A ti se si zlagal, tudi v mestih niso vsi zatajili vere, vsaj
sem bral v „Novicah u , kako ravno po mestih najbolj imenitni
in učeni možje katoliške družbe snujejo, ker dobro vedo, da
bi se po svetu godile čudne komedije, ko bi se odpravila vera. “

„Res je tako, kakor ti praviš, ko bi vsi po veri živeli,
ne bilo bi tatvine, ne ubojev, moritev, ne vojske, ne beričev,
ne vojakov; ker pa vera peša, peša tudi občni blagor in mir,
vedno vpori, umori, samomori in enake reči! da, vera je dobra
le deržimo se je, deržimo, kar nam zapoveduje cerkev! u  To
je bilo dobro, in resnično mnenje vseh kmetov, vsi so se smejali;
Strojev Tomaž je dobro govoril, pa vsaj tudi v farovžu vse
časnike na posodo dobiva, zato tako zna.

Janezu je šinila kri v glavo in jezen je začel blesti o
prostosti, ki jo vera jemlje. A zopet ga pobije govor Tomažev,
kterega so kmetje še z očmi vžigali, naj še ktero zasoli:

„Kakošno prostost nam pa vera jemlje ? Ne ubijaj! Ne
kradi! No prešestvuj! Ne govori po krivem zoper svojega
bližnjega! Ne lagaj, ne podpiraj druge v hudobiji, ne odiraj
ubožcev, vdov in sirot! To, pravi vera, naj ne storim! In
čisto prav je to; kam bi prišli, ko bi bilo to dovoljeno? da
bi jo le vsi ubogali! Vsaj to vse tudi zdrava pamet zahteva.
Bač ni škoda, če nam pristriga tako prostost, prav radi jo

14

damo, ko bi nam jo le čisto uničiti mogla! Kaj bi pa bilo,
ko bi se smeli pobijati med saboj, kakor smemo pse in mačke,
ali krasti, ter ropati, kakor tigri in volkovi — to bi bila
lepa prostost! Kaj ne možje? E Janez, ti si neumen, ti, ne
pa mi! u

„Kaj, jaz neumen? Kdo izmed vas je toliko študiral,
kakor jaz? kdo od vas je prehodil toliko sveta, kdo zna brati
nemške časnike, kdo od vas sme zahajati med gospodo, kakor
jaz? Vi ste neumni, prismojeni! u

Tako je začel Janez kričati s pripomočjo Blažeta.

„Farji vas vodijo, kakor ravno hočejo, strašijo s hudičem,
vznemirjajo vest in meso jesti prepovedujejo, nazadnje vam
bodo prepovedali vse jedi in ukazali, da se živite le od zraka
in besede Božje!“

,.Ne, tako pa ne pustimo govoriti! Zabavljati zna vsak
norec! Mi pa ravno ne pustimo, da bi se oskrunjevalo naše
prepričanje in po neumnem z blatom ometavali naši duhovni!
— poskočijo kmetje na noge — in ti, oštir, za naše denarje
nam postreži, druzega ne govori. Sploh pa če smo ti ravno
preneumni, no, vsaj te lahko oprostimo naše tebi neljube
nazočnosti! In ti Blaže se lepo čedno zgubi iz naše družbe ! u

ATiame se prepir in šum. Janez kriči v svojej jezi, in kako
bi ne bil jezen, taki le se prederznejo kratiti mu čast! On
vpije, da naj le kar gredo, da jih ne potrebuje.

Dobro, — pravijo pošteni kmetje — dobro, povej račun
in gremo, da nič več ne pridemo! Naj ti gospoda vino pije,
naj ti ona polni mošnjico, nas ne bo več! u

Gospoda je pogledovala šunder in zdaj poprašuje, kaj se
je zgodilo? Janez se še jeze trese, vdari ob mizo, da so zazve¬
nele vse kupice.

r Zlodjeva neumnost kmečka! najboljim dokazom se posme¬
hujejo, in zraven pravijo, da sem neumen! Naj gredo, kamor
jim drago ! a

,.In jaz sem jih še le dal skozi klobuk! to so zijali videti,
kako se v petek meso je, da ravno tako diši, kakor druge dni!
ha, ha! — smeja se Blaže, ter kvasi, laže in skuša reševati
svojo čast sam pred seboj — potem so se pa spomnili, daje
to greh, ter me začeli zmerjati, ti surovci!“

In gospoda? Smejala se je spektakelnu. Hvalila Janezovo
pogumnost, ker je kmetom kar v obraz resnico povedal in
Blažeta je gladila zarad serčnosti njegove; v hvali in govorih
se je približal večer. Izkazoval se je s svojim jezikom posebno
nek ptujec, prišedši že, pedenj so odšli kmetje, k gosposkej


15

mizi; sicer je bil dosti snažno oblečen, toda koj na obrazu
mu je stalo zapisano, da je zvit, kakor kozji rog. Janeza bi
bil kar na ramah nosil, češ, on je posebno redka prikazen,
tako olikan človek se na deželi ne dobi lahko, navadno se vse
le vražje cerkve derži; toliko razsvitljenih, da bi spoznali ves
nesmisel, je strašno malo, da prav bele vrane, zatoraj živio
Janez! To je zgačkalo Janeza, jeza ga je hitro minula, smeh
se mu povernil na obraz, sam med ga je bil.

Mestni gostje odidejo med velikim šumom obetovaje, da
pridejo večkrat in prigovarjaje, naj si skušata še mnogo druzih
pridobiti na svojo stran. Le ptujec je ostal, in prosil pre¬
nočišča.

„Tacemu gospodu prav rad postrežem z naj bolj im, kar
imam! u  — reče Janez, ter zapove deklam napraviti izbrano
večerjo.

Koliko je žena tačas terpela, kar misliti si ne moremo!
Da se v njenej hiši tako praznik 03 krunjuje! Oh, ko bi bila
mogla zabraniti — ali kaj, pregovarjanje ni zdalo, prošnje so
bile zastonj in sila? Kaj bo slabotna ženska opravila nasproti
močnemu možu? Nikamor se ni mogla oberniti za pomoč!
Le eden je slišal njene goreče prošnje, le eden je videl njeno
žalost, njene solze: On, ki vse vidi in vse ve, pred čigar
obličjem so take solze predragi biseri, kakoršnih ne more zavreči.

Mož razkazavši ptujcu vse, kajti odperla sta se mu serce
in jezik, pelje ga spat in pride k ženi, pervič v teku današnjega
dneva jo vidi.

,,Prav lepo se prikupuješ mojim gostom, lepo Skerbiš za
dobro ime hiše, še doli te nič ni ! u  — tako jo nagovori na
pol nejevolno, na pol zbadljivo. Žena vzdihne le, milo se jej
stori in reče le: „Ali se ne bojiš Boga? u

r Ha, ha! — zadoni jej na ušesa — vsaj sem ti pravil,
da ga nič ni! Kaj se mi je danes zgodilo? Hiša se mi ni vderla
v zemljo, pečenka tudi ni v gerlu zavstala! ha, ha! — in
pristavi resno — glej, da boš tudi ti kmalo enacih misel z
menoj, take-le čmerike te ne morem gledati ! u

„Mož, mož! nikar se ne zagrešuj nad pravičnostjo Božjo
in ne kliči serda Božjega nad naju. Bogu ni treba čudežev
delati, čeravno jih naredi včasih, da upornike hipoma spokori,
greh se sam tepe. Bog že tako okoliščine obrača, da ravno iz
greha nad človeka najhuje nesreče treščijo; bojim se, da bi
se tudi pri tebi kaj enacega ne zgodilo ! u

Beži s svojimi čenčami, in če se jih kmalo ne znebiš,
ne vem, kaj bi naredil! u  Žena omolkne videti, da moža le


16

draži, da je zastonj njeno prizadevanje, zato ga lepo prosi, naj
odide spat in naj je ne nadleguje. Mož odide in tudi žena se
priporoči Bogu in se vleže počivat.

Druzega jutra postreže mož zopet gostu, ukaže hlapcu
napreči in ga nekoliko potegniti. Posle pošlje na delo; čas je
bil jesenskemu oranju, drugi so vse že podelali, on je zadnji.
Sam še nekoliko berna po izbah, potem piše nečemu hrovaškemu
vinokupcu, naj preskerbi vina, v tednu pride ponj. Pismu hoče
pridjati nekaj denarja, zato ga gre iskat. Toda strahu se mu
pošibe noge, opaziti blagajnico prazno, za več polovnjakov je
bilo v njej, a vse se je osušilo. Urno dirja nad ženo, ko bi
bila kam denar preložila. Dobi jo v kuhinji, ona se enako ali
še bolj prestraši, kuhovnica jej pade iz rok, hiti gledat, če je
res, če se morda mož ne moti.

„Kam je denar prišel? Ti si ga skrila! — vpije mož —
ti si ga skrila, da bi se maščevala nad menoj, ali pa so ga
pokradli posli; še danes spodim vse od hiše! u

„Janez, pomisli! morda si ga včeraj kam vtaknil? kaj pa,
ko bi ga bil ptujec . . .

„Kaj ptujec? — prestriže mož besedo — to je poštenjak,
izolikanec! Ne, vi svetaci, ki hodite v cerkev, ti, posli hinavski!
Uni? Ne, ni mogoče!“

„0e je tak nevernik, kakor ti, prav lahko! Ni Boga,
ni greha, in če tega ni, stori se vse lahko, naj bo že pravično,
ali krivično, da le gosposka ne zve! Glej, to je pervi vdarec,
greh se sam tepe!“

, 7 Molči, to ni mogoče, ti svetaški posli, ker so včeraj bili
lačni, nehote jesti mesa, ti mi kljubujejo! Le tiho bodi, vse
spodim in ako se ne izgubiš hitro izpred oči, še tebe! 4 *

Žena odide od razjarjenega moža; zmešana je bila tako,
da se jej je pri kuhi vse narobe delalo. Mož je letal po stopnjicah,
loputal z vrati, stikal po vseh kotih, a denarja ni bilo. Opoldne
pridejo posli domu.

„I)enar nazaj, kar ste ga pobrali! če ne, ukažem vas vse
zapreti! u  Poštenim poslom zavre kri pri tacem šumu; že
včeraj so bili nejevoljni in razžaljeni, danes pa kaj tacega
slišijo — ne, to naj prenese, kdor hoče, kar puste delo, zvežejo
svojo obleko in gredč; ostaneta mož in žena sama, polje pa
neobdelano.

„Vsaj družili dobim, pravičnih, svetacev neveč! u  vpreže
konja in se pelje, kam? ne pove. Zvečer se pripelje nazaj z
Blažetom, hvalečim ga zarad njegovega obnašanja in terdečim,
kako mu pojde vse izpod rok pri novih poslih — tem pa ne

17

bo vsaka reč greh, da jim le jesti da in piti, delali mu bodo
noč in dan.

„Polič na mizo — vpije mož — posle sem dobil, jutri pri¬
dete dve dekli, en hlapec v torek, potem se bo že kaj podelalo!“

Žena ne reče ničesar, le sama pri sebi meni, da bo šla
hiša rakovo pot, če so taki, kakor jih popisujeta.

III.

Imenovana tatvina je bila hiši hud vdarec, vendar ni še
Janeza poderla, vsaj so mu bili kerčmarji daleč na okrog mnogo
za vino dolžni; sicer je imel tudi bri Blažetu nekaj denarja,
a temu je zagotovil, da ga čaka še celo leto, če bi treba o.
Obiskoval je toraj druge dolžnike vse zapored in terdno zahteval
poplačati nagloma, če ne, jih toži. S svojim surovim obnašanjem
se je vsem zameril, vsakdo je na tihem sklenil, če bo le mo¬
goče, od njega ne več vina jemati. Kmetje so se pa tudi deržali
grožnje, da ne pridejo več k njemu, češ, ne vemo, zakaj bi
nadlegovali tacega, o komur vem6, da nas težko gleda, ter se
norčuje iz nas v svojej učenosti. Zahajati so jeli k Lazarju,
možu srednje starosti, kteri se je z lastno pridnostjo dokopal
do sedanjega, akoravno ne ogromnega, vendar dovoljnega pre¬
moženja. Začetkoma je prodajal kokoši noše jih na herbtu,
počasi si je napravil voz, konja, hišo, kerčmo. Vino je jemal
od slovečega Janeza, ravno pred 14 dnevi mu je plačal zadnji
dolg 2(X) gold. Ker je bil poštenjak, nadlegovali so ga vsi
oštirji zapustivši Janeza, naj on prične kupčijo v velicem in
res, šel je po vino z dvojno vprego in ravno danes je prišel s
polnimi vozovi in sodovi.

Zložili so vse v to določene klete, snidli so se okoliščani

v '  .*

in pijejo ga na dobro srečo. Zidane volje so — kar jim pride
siten brencelj druščino kalit — sitni, brezverni Blaže je kar
naenkrat med njimi. V imenu Janezovem je opazoval, kaj se
godi pri Lazarju, zato se je tudi zdaj vril v druščino. Vsi ga
od strani pogledujejo, le premagujejo se obleči svoj serd v
jasne besede. Pa Blaže je že naredil prepir, kamorkoli se je
vtaknil, ako z družim ne, pas svojim zabavljanjem zoper vero.
Tudi danes jo kinalo prav iz terte izvije, začne namreč tajiti
pekel in hudiča.

„Kdo ga je videl ? — kriči — povejte mi! Vi strašite
o Miklavžu svoje otroke s parkeljnom, enako strašijo vas tisti,
ki nosijo dolge, Černe suknje! Nič ni res! u

„I3ežite, bežite, kdo se bo prepiral ž njim! Vsaj ne ve¬
ruje na Boga, ne na večnost, kako bi mogel na hudega duha ! u

Slovenske večernice. 2

18

„Ha, ha, če je vas Bog tako dober in usmiljen, zakaj je
pa vstvaril hudiča in pekel? zakaj vas vseli kar ne vzame v
nebeško veselje, ampak vas nekoliko večnemu terpljenju pre¬
pusti? ha, ha, ha! w

„Ha, ha, ha — odziva se mu nazaj z enako zbadljivostjo
in čeravno je mislil, da je on kmete popolnoma na limanice
vjel, prepričal se je naglo, da so kmetje njega — pozna se
ti, da ne hodiš v cerkev in toraj tudi ne veš pervih naukov
znanih vsacemu otroku, ni čuda, da se ti tako blede! Ti Janezek
— in govoreči mož pokliče malega Lazarjevega sina — pojdi
sem in povej nam, kdo je vstvaril hudobnega duha? Ali ga
je dobri Bog? No, nič se ne boj, le pojdi sem! Tako, vidiš,
zdaj pa povej. Ves kos pogače dobiš, če prav odgovoriš!“

Pobič oserčen se odreže: „Ne, Bog ga že ni vstvaril, kar
je on naredil, bilo je vse dobro!“

„0d kod pa je hudobni duh? Le pogumno povej! Lej, ka-
košen kos te tu čaka!“

„Dobri angelji so se sperli zoper Boga, zato jih je pahnil
Bog od sebe in kraj, kjer stanujejo, se imenuje pekel

„Dobro, dobro — pravijo kmetje — vidiš Blaže, k otroku
te moramo v šolo pošiljati. No, Janezek, zakaj pa ne pridejo
vsi v nebesa ?“

„To so nam pa ravno danes razlagali gospod kaplan, rekli
so: Bog nas je vse vstvaril, da bi prišli v nebesa. Le dve
poti imamo, v nebesa ali pa v pekel; če hočemo v nebesa
priti, moramo po tistej poti hoditi, ktero je Bog pokazal, da
v nebesa derži, kakor moramo tudi hoditi po ovej poti, ki
derži v Ljubljano, če hočemo v Ljubljano priti. Oe pa nalašč
Boga ne ubogamo, ampak se nasprotno pot zavernemo, pa pri¬
demo v pekel!“

„Dobro Janezek, no, zdaj pa še pokaži, da znaš pogačo
jesti, le pogumno zobe vanjo zasadi!“ — Vesele se kmetje in
muzajo Blažetu, češ, zdaj vemo, kako so modri on in učitelji
njegovi, majhen šolarček jih osramoti in mu te misli kar na¬
ravnost povedd. Blaže se stogoti, da se kmetje tako iz njega
norčujejo! V svojej sramoti in togoti se začne rotiti in ob
mizo tolči. To je bilo pa kmetom že dovolj, dva ga primeta
in lepo čedno postavita pred duri med smehom vseh.

Blaže ne ve, kaj bi počel ? Ne, tako osramotil ga ni še
nihče! Prisega v svojem černem sercu, da se hoče maščevati
posebno nad Lazarjem. Marijo je že davno odzvonilo, a on le
še tava po vasi okrog, kuhaje ove sovražne misli — kar ploskne

19

Otf

V

V

v roke, posveti se mu obraz in usta zamermrajo: Dobro, hočem
pokazati, če je kaj hudiča, ali nič — za vas bova z Janezom
prava vraga ! u  iii pospeši korake naravnost k bogatinovemu
Janezu. Dobi ga doma, pomigne mu na stran, kakor bi mu
imel povedati nekaj jako skrivnostnega.

,,Janez — prične — ta Lazar te bo treščil v veliko
škodo, ako se ga kako ne odkrižaš, že ti je prevzel vso vinsko
kupčijo ! u

,.I)a vse mi je prevzel — in stisne pest — kak capin
pride še k meni pit, celih štirinajst dni nisem toliko spečal,
kolikor sem prej v enem dnevu, kadar mi je šlo najslabše.
Temu vražjemu Lazarju bi škodoval, ako bi se le dalo!“

..Prav imaš! Zob za zob ! Lnako mero z enako, če ne narav¬
nost, pa po ovinkih, da se le namen doseže. Ali ti je Lazar
že plačal tistih 200 goldinarjev ? ; ‘

„Da, kaj pa nameruješ? u
Ali si mu pobotnice kaj dal in ali je kdo videl?
Pobotnice sploh ni bilo treba dajati, dal mi je pozno
zvečer in bila sva sama! Zakaj hočeš to vedeti ?*‘

„ Kakor nalašč ! u  in pogleda krog sebe, tiho govori, še¬
peta, da bi ga vsaj kdo ne slišal. Janez pomišljuje, po dalnjem
razgovoru pravi nekoliko glasneje: „Kaj če pride stvar na

prisego ? u

„Ha, ha, ne bodi otročji — se zasmeje Plaže — vsaj
ni Poga, ž njo si lahko nekaj pridobiš in vsekaš nasprotniku
svojemu hudo rano. Puteljni vražasti bi pač ne prisegali v
tacein slučaju, ti bi bil pa prismojen, če bi ne porabil tako
lepe prilike 1“

„E, vsaj res — prime se Janez za glavo — še zmiraj se
ne morem znebiti starih predsodkov! Pojutranjem greva v mesto,
vsaj me spremiš, ne? u

Podasta si roke , Plaže gre s škodoželjnim obrazom in
veselim sercem domu, Janez se pa tudi v hišo zgubi. Videla
ju je žena razgovarjajoča, videla v luninem svitu satanski smeh
na Plažetu, dozdevalo se jej je, da ne moreta naklepati nič
dobrega.

Kaj pa ti je povedal Plaže ? u  vpraša moža prišlega v sobo.
Pravil je, da bo v treh tednih sneg padel, in pa, da se
ženske za metlo, šivanko in kuhalnico brigajte, drugo vam nič
mar!* ;  tako jej zbadljivo odgovori po svojej že v navado prišlej

ljubeznjivosti

r Janez, kje je tvoja odkritoserčnost, kje je sreča, ktero
si mi obetal, ko sem ti podala roko v zakon? Odkar si vergel

9 *

r

v

20

vero od sebe, vergel si tudi ljubezen do mene, ljubezen do
poštenih ljudi in poštenosti; zato se te ogibajo vsi verni, vsi
pošteni, in če pojde tako naprej, kmalo boš ubožec. Lej,
pregreha se sama tepe, kaj si si koristil s svojo nevero —
proč je tek, proč Božji blagoslov! w  govori žena prav resno.

„No, škoda, da nisi pridigar, prav dobra bi bila na leči,
le naprej, rad te poslušam, morebiti še angeljčka narediš iz
mene? w  zbada mož.

„Norčuj se iz mene, kar ti drago — odgovori žena in
se ozre proseče vanj — oh zapusti le svojo družbo ; koliko imaš
hasni od nje? Samo škodo predaj in zadaj; da ti ne ome¬
njam duše!“

Možu se obraz stemni, ker je žena govorila resnico, a on
je škodo pripisoval le škodoželjnim ljudem, ne pa sebi, zato
še enkrat sklene storiti gotovo, kar mu je svetoval Blaže.

„Pojutranjem me ne bo doma, pa lahko celi dan go¬
voriš, pridiguješ in spreobračaš! u  Ženi se milo stori, še ne
ve, kam zahaja njeni mož, pa naj bo, na Boga se zanaša in terpi.

Pride drugi dan in ž njim Blaže; hajd v mesto k sodniji!
Janez toži Lazarja, da mu je dolžan 200 gold., da mu jih ne
plača, naj se mu toraj pošlje pečat in ako ne da denarja z
lepo, naj se rubi. Se ve, sodnija obljubi vstreči njegovim željam.
Popoldne obiščeta še svo, e znane gospode, da si pri njih dobita
nove vednosti in nove uči in se bota mogla zopet za par
palcev više poveličati nad neumnim kmetom. Na noč še le,
čisto v mraku zaberneta svoje korake proti domu; bila sta
več, kakor Židane volje. Hodita skoz polje in travnike, da
prideta do čedne kmečke hišice. Na levo je ravno nekaj zašu-
meio in zacvililo. Janez skoči pogledat, kaj je, Blaže pa ostane
sredi ceste. Kar pridersi nekaj černega po poti in kar naravnost
na Blažeta, vsede se mu za vrat, ter ga objame z ostrimi
kremplji. Ta nenadna dogodba ga strašno iz uma spravi, na ves
glas začne kričati:

„Hudič me ima, hudič me bo vzel ! Janez, vsi svetniki po¬
magajte !“

,,Ha, ha, — mu zadoni iz hiše, kjer so se nagloma okna
odperla in glave primolele iz hiše — ha, ha! nevernega kor-
porala hudič trese! Uerži ga, derži ! u

Maček je bil, ravsal se je s psom na strani, od tod šum,
Janez ju je razpodil in maček menč, da stoji sredi ceste visok
hlod, dobro zavetje zoper psa, zaletel se je na Blažeta. Ta se
ga zdaj znebiti ne more, strah ga je sicer popustil, toda maček
ga objemlje zmir huje, videti spodaj svojega smertnega sov-

21

ražnika, psa. Janez pride, smej a se nehote Blaževemu strahu
in sramoti, skuša ga rešiti hudiča v mačkovej podobi; a ne
gre, maček piha in piha in kaže ostre zobe. Janez ga prime,
da bi ga odtergal, a zasadi mu zobe v kožo med kazalcem
in palcem in zdaj je oba hudič imel. Kaj sta hotela, Janez
seže po nož, ter ga zabode mačku v serce, mertvega pustita
na cesti.

Hitro se je razglasila pripoved po vsej vasi in na daleč
okrog, daleč so se norčevali iz Blažeta in njegovega prepričanja,
češ, kako terdno vero ima v hudiča in svetnike, kar je že
vse tako pogosto tajil. Nocoj se je pa še Janez nekoliko šalil
iz svojega tovariša: „E, nič ne de! zdaj bova laglje umerla;
hudiča ni več, vsaj sva ga zaklala! ha, ha! Na to veselje ga
hočeva še en poliček sprazniti ! u

Zena je bila ta dan doma. Poseben križ so jej delali
posli, svarila je moža pred njimi, a mož je ni slušal, raje je
vse veroval priliznenim poslom tožečim gospodinjo, kako je
ostra in sitna. Ako je posel veren, zvest je gospodarju vsikdar
zarad vesti, opravi mu vse najbolje, ne premakne mu niti
novca, ko bi ga tudi mogel. Ako je pa posel vest v sebi
vdušil, posebno, ako je čisto neveren, kaj mu brani bolj sker-
beti zase, kakor za gospodarja, vsaj je vsakdo najbližji sa¬
memu sebi in zakaj bi se zdaj tako pobijal, vsaj ni po smerti
nobenega veselja! Ni se treba zdaj preveč pretegovati in do¬
voljeno je, si napraviti veselje, kakoršno je po veri pregrešno,
zraven pa še s pripomočki, kakoršne vera in čisto po veri
živeči zametuje. Pri prešnjih je bilo vse v redu, le kteri jo je
goljufoval, ali nemarno svoje dolžnosti spolnoval, imela je
pred njimi vse odperto. Toda zdaj? Kolikokrat jih je videla
lene, nered je bil povsod in še ključ je morala skrivati pred
njimi. Polje slabo obdelano ni tako rodilo, pač pa je obilen
sad rodila samopridnost poslov. Nedelj niso posvečevali, pozno
v večer so hodili domu. In kako je bil Janez hud, ako se
mu je žena pritoževala.

„Ti jih tožiš, ker niso tako svetniški kakor ti, ker ne
tiče zmir v cerkvi, ker v petkih z manoj vred meso jed6,
zato bi se jih rada znebila. Naj bodo veseli, kdo jim more
braniti, jaz jim še nočem ne! u

Danes je bil ves ljubi dan nered, še posmehovali so se
jej ! Pritoži se prišlemu možu , kaže slabo opravljena dela,
nečeden hlev, nečedno, zmir bolj suho živino, akoravno se
kupi sena tako hitro zmanjšujejo. Pred ni bilo tako, — a

22

prešnji posli so hodili k spovedi, prejemali sv. zakramente
in spoštovali sveto cerkev.

„Spravi jih proč in dobi si prešnjim enake, vsaj na svojo
korist glej!“ tako konča svoj govor — a zastonj se je trudila.

„Beži s svojim vednim moledovanjem ! Vesele posle imam
rad, vsaj mi strežejo prav dobro, ne vedo, kako bi se mi bolj
prikupili. Po kaj bi govoril, polič vina prinesi na mizo ! u
Kaj je žena hotela? Storila je po moževem, potem se pa
odstranila, pustila ju sama, naj delata, kar hočeta! In res še
dolgo v noč sta se pogovarjala o junaškem delu denašnjega
dneva in o korakih, kolikor jih bo še trebalo narediti. Vest
njena je sicer molčala, vendar sta pokazala s svojim djanjem,
da delata pregrešno. Zakaj sta tako skrivala svoje naklepe,
zakaj šepetala, da bi se vsaj kaj ne slišalo? Kdor hudo dela,
sovraži luč in ne pride na luč, da se ne spoznajo in obsodijo
dela njegova; kdor pa služi resnici, pride na luč, da se po¬
kažejo dela njegova, vsaj so storjena v Bogu.

IV.

Kako debelo je pač Lazar pogledal, dobivši pečat od sod¬
nije? „Ha, more li človek tako daleč zabresti? S tem to-
raj me hoče uničiti ? u  — to izusti, verže delo iz rok in teče
k sodniji. Tudi sodniki pričnejo z glavami migati poslušaje
Lazarjevo pritožbo.

„Eden je goljuf! A mi besedam ne moremo veliko ver¬
jeti; da ste vino prejemali od njega, sami terdite, toraj je to
brezdvomno. Če ste res plačali, spričajte! Imate kaj prič?
kaj mož pri plači nazočih, ali pobotnico? Zmenite se z .Ja¬
nezom, danes teden ob 10 uri pridete zopet, mi povabimo
tudi Janeza .“  To mu je sodnija izrekla, a ničesar v nje¬
govo tolažbo, vsaj nima prič, vjet je v zanjke, ne more ne
naprej, ne nazaj. K Janezu iti in poterkati na njegovo po¬
štenost ? To ne gre pri človeku, kteri je v blato vergel vso
poštenost — pred sodnijo se bota videla.

Pride napovedani dan, nasprotnika gresta v mesto, vsak
z drugimi občutki. Janez ne hodi sam, stoji mu na strani
njegov levi angel j varuh v podobi Blažetovej podpihovaje ga
k vsemu slabemu. Posebno te dni se je sukal vedno okrog
njega, zapazivši, da se hoče Janezu vest obujevati. In res je
vest Janezu nekake čudne čute vzrojevala, ni si jih mogel
razjasniti, zraven pa tudi ne kaj miren biti od časa, od kar
je Lazarju omenjeno tožbo natvezel, — toda začeto je, nazaj
se ne more več, pregreha poriva v pregreho. Vendar dobri

23

čuti se niso mogli nič kaj vkoreniniti, prerasel in zaduševal
jih je čut maščevanja, kakoršnega mu je Blaže zmiraj bolje
podžigal.

Nekoliko prezgodaj sta dospela v mesto, zato jo vrežeta
še na verček piva v gostilnico. Ondi dobita zbrano društvo v
živahnem razgovoru, spoznala sta hipoma svoje može; a nimajo
časa, še pozdravijo ju komaj, ker vsi so zapaljeni, prepiraje
se z mladim možem mirno se branečim zoper ostre napade,
ktere je vse razdiral z umom razs vitij enim po veri. Janez
in Blaže se vsedeta k bližnjej mizi in poslušata,

„Vi tajite dušo. gospoda moja — govori mož — češ T
da le pripoznavate , kar vidite in otipate in zato dušo zani¬
kate, ker je ni še nikdo videl, kjer je ni dobil noben zdravnik
v človeškem telesu in tudi ne prostora, kjer bi mogla biti.
Kolikor besedi, toliko laži in zmot. Vsaj veliko verujete, česar
ne viditi in ne otipate. Ali ne pripoznavate moči, vsled
ktere mora telo izpuščeno na zemljo padati in ktero imenujete
težnost? In magnetno moč? Kdaj ste jo videli? Ali pa
električno moč, kdaj ste jo videli in otipali, pa je vendar
porabljujete pri telegrafu ? u

„Oho, — oglasi se eden — mi sicer ne vidimo teh moči,
pa vidimo to, kar narede: da telo pada, mora imeti svoj
vzrok in ta vzrok imenujemo težnost ! u

„Dobro — zasmejo se pervi — to sem hotel imeti, ha,
ha! toraj vendar pripoznavate, ali verujete, no le nič se
ne ustrašite te besede, kaj tacega, česar ne vidite, in ne¬
resničen je pervi del vaših terditev! Kako morate toraj
zahtevati, da bi morali tudi dušo gledati od obličja do obličja? In
jaz ravno pravim, ko bi se mogla zreti in ko bi se mogel
dobiti prostor, v kterem stanuje, potem bi ne bila duša,
namreč neumerjoča, ampak podobna drugemu mesu in kakor
tega červi snedo, snedli bi tudi dušo! Jaz verujem vanjo,
ker je ne vidim ravno z isto pravico, kakor vi v zgoraj
omenjene moči — vsaj čutim in opazujem to, kar duša dela.
Jlisli? ali šote iz mesa, kosti, kervi, možgan? Ali niso čisto
nasprotno duhovne? In boj v človeku? Kjer je boj, morata
si stati nasprotnika, drug od druzega različna; v človeku se
tudi nekaj  bojuje zoper meso in kri, meseno poželjenje in
meseno voljo, in to nekaj mora toraj biti različno od mesa
in kervi, čisto nasprotno, ne more izhajati iz mesa in kervi,
ter enake natore ž njim biti, mora biti toraj duh, duša sa¬
mostojna, ne odvisna od mesa, drugače bi se ne mogla bo¬
jevati zoper njega. Kdo mora torai tajiti dušo? Grem od tod

24

dalje in vprašam, kdo more tajiti večnost, Boga? Meso ali
telo namreč je postavljeno iz delov in spade v tiste dele,
duša pa ni iz delov, ker je ravno nasprotne natore z mesom,
zato tudi v dele razpasti ne more, mora biti neumerjoča in
če je neumerjoča, mora biti večnost in Bog, kamor in h kte-
remu se duša preseli po srečno dokončanem boju na svetu,
kjer se ravno poskuša, če je vredna tiste sreče, ali ne! Vi¬
dite, to so pač jasne misli, kdo od vas jih more ovreči ? u

Nasprotniki vernega moža res ne ved6 besede čerhniti.
V svojih judovskih in nevernih listih niso nikdar brali tacih
dokazov overženih, zato so zdaj čisto iz sebe in ne ved6,
kako bi si pomagali iz zadrege. A, da bi se ne pokazali pre¬
maganih, zine vendar le eden modro besedo:

„Pa vendar, ko bi tudi duše imeli, vendar čemu so nam
farji? terdeči, da samo oni prav učijo, da drugačnih misel
nobeden imeti ne sme, zakaj nam je pa Bog um dal? u

„Dobro, dobro! — zagromi društvo — gospodine, raz¬
ložite, ali nam ni s tem zaterta naša prostost v mislih, ako
moramo samo tako misliti, kakor oni uče? Ali ni zaterta
naša prostost v življenju, če moramo tako živeti, kakor oni
zahtevajo? ha, ha, zdaj govorite!“ — kriče navskriž, češ,
zdaj smo ga pa v zadrego spravili!

„ Kakor otroci, taki ste! No, pa da se prepričate, koliko
več mislimo mi branitelji vere, od vas spodkopovalcev njenih,
hočem vam razjasniti tudi to! Se ve, dokler ne verujete v
Boga, zastonj je moje govorjenje, a pravite, naj bo, pripo-
znavam dušo in zato morate tudi verovati v Boga. kakor sem
prej izpeljal; toraj poslušajte! Bog je vstvaril človeka, in
kakor jaz, kadar kaj naredim, n. pr. voz, sekiro in drugo,
naredim v kak namen, zato tudi Bog, razumni Bog, ni delal
slepo, ampak zavoljo gotovega namena, kakoršnega je tudi
človeku postaviti moral. Vsaka stvar je le kaj vredna, če je
za namen priravna, enako človek. Da bi mogel priti do na¬
mena, moral ga je najprej spoznati, zato mu ga je moral
pervič Bog povedati, drugič pokazati mu pot, ki pel ja do
njega in tretjič dati potrebnih moči; drugače bi bil človek
nesposoben za to, za kar ga je Bog vstvaril, a da bi ga bil
Bog naredil tacega, nikakor si misliti ne moremo. In res,
Bog je storil vse to: povedal mu namen, namreč tesna zveza
ž njim; povedal mu pot, vsaj mu je dal zapovedi, ktere kažejo,
kaj naj storimo in kaj opustimo, da se zvežemo z Bogom in
dal je tudi potrebnih moči: razum, prostost in svojo milost, člo¬
vek je toraj zdaj lahko šel proti namenu, ali pa se odtergal od

25

Boga, vsaj je bil prost in hodil po svojih potih. In res, padel
je že pervi človek in nas vse pokopal v svojem padcu, on se
je odtergal od Boga in ž njim ves zarod njegov, zgubil je milost
Božjo za se in za vse. On se je toraj pokazil, ni bil več zmožen
priti do namena in kakor uničim jaz orodje, če ne služi več
za namen svoj, enako bi bil moral tudi Bog uničiti človeka.
Toda Božji sin se nas je usmilil, sam je hotel priti na svet,
ter potolažiti razžaljeno veličastvo Božje, storiti nas še enkrat
pripravne za naš namen in nas zopet zvezati z Bogom —
človek sam ni mogel storiti tega; zakaj? Kolikor veči osebo
jaz žalim, toliko veče zadolženje, veči dolg si naložim; če
razžalim Neskončnega, naložim si neskončen dolg, tacega pa
more le neskončno bogati plačati, toraj le Bog. Zato je hotel
priti na svet Sin Božji — toda ni se hotel ljudem vrivati,
prosto so se odtergali od Boga, prosto naj požele zopet ž
njim se zvezati. In res v 4000 letih je človeštvo spoznalo,
da samo iz sebe pada zmir dalje, da hudobija porodi hudobijo,
in da najbolj modri ne morejo rešiti najbolj važnega vpra¬
šanja: odkod in zakaj smo nasvetu? Želeli so sploh in pri¬
čakovali rešenje od zgoraj. Zdaj je poslal Bog svojega Sina.
Ta nas je pervič podučil zopet o našem namenu in nam še
enkrat na novo pokazal pot, po kterej naj hodimo, podučevaje
nas, kaj naj storimo in kaj opustimo, da bomo prišli do
Boga; drugič je plačal namesto nas neskončni dolg, ker je
namesto nas umeri na križu; in tretjič je ustanovil sv. cerkev.
Zakaj pač? On je vedel, kako je človek slab, kako hitro po¬
zabi ali vsaj popači oznanjeno mu čisto resnico, kakor hitro
bi toraj zopet zašel iz prave poti, zastonj bi bil njegov prihod.
Zato je izbral 12 aposteljnov z glavarjem Petrom rekoč: „Poj-
dite in učiti vse narode!" Pa vsaj se tudi ti lahko motijo,
vsaj so ljudje, ko mi! Zveličar je to vedel, zato jim je ob¬
ljubil, da jih bo sam vodil in varoval zmote, da bo sv.
Duh pri njih ostal do konca sveta. Kokel je posebej še sv.
Petru: „Ti si skala, na to skalo bom sozidal svojo cerkev in
vrata peklenske je ne bodo zmagale!" Toraj Peter in njegovi
nasledniki so skala, skala neomakljiva, ktere ne more zma¬
gati najhuja sila. Te besede Gospodove bi bile pa lažnjive,
ako bi se zmotili v veri, ter odpadli od resnice Peter ali kak
njegov naslednik papež, vsaj bi ne bil skala, ampak slabotna
šibioa in cerkev bi bila zmagana, pokončana! Toda Kristus
ni človek, da bi se lagal, on stori, kar obljubi, vsaj je mo¬
gočen dovolj! In če reče, da cerkev njegova ostane vedno,
ostati mora, in ostala bo vkljub vsem sovražnim silam ! On

26

varuje vsake zmote papeže in ž njim zedinjene škofe. Kar uče
papeži in ž njim zedinjeni škofje, ter mašniki zedinjeni s škofi,
to je res, v vsacem dvomu se smemo zanesljivo na nje ober-
niti. To je ena. V drugo se pa človek lahko spodtakne, vkljub
temu, da resnico ve, njej nasproti ravna in se odterga od
Boga. Kdo ga bo zopet z Bogom zedinil? kdo ga vdeležil
zasluženja Kristusovega ? Gotovo tisti, komur je Kristus v to
potrebno oblast dal. In to so škofje in mašniki! — Tu sem
vam, kolikor mogoče ob kratkem razložil ves nauk in zdaj
veste, 1. čemu so duhovniki, ali niso pravi blagor revnemu
človeštvu, oni uče resnico in zdravijo dušne rane; 2. da oni
ne zatirajo prostosti v mislih; oni le uče, kar je res in to
vedo, ker so se nalašč zato učili pod vodstvom od papeža
poterjenih škofov; mi se jim moramo zahvaljevati za njihov
trud, ne pa nepremišljeno jih zasramovati. Oe kdo reče 2krat
2 je 4, to je res, vsak mora temu priterjevati, in kar nič se
ne bo pritoževal, da mu to omejuje prostost, kdor bi terdil
kaj enacega, peljali bi ga v norišnico; še bolj pa, ko bi hotel
svetu dokazovati, da je 2krat 2 kake 15! Enaka je v veri;
kar je resnica, ostane resnica, vsakdo jej mora priterditi,
kdor to taji, temu se meša; 3. vidite svojo nespamet vti¬
kati se v verska vprašanja, vsaj se niste tega prevažnega
nauka natanko učili! In če se jaz nisem učil zdravništva, ne
bom o tem govorih in tudi ne govoriti hotel, vsaj bi se mi
moral vsakdo smejati. Oe bom pa kaj poz vedeti hotel o zdrav¬
ništvu , šel bom prašat na to učene, ne pa druge, kteri so
morda tudi le memogrede kaj slišali o zdravništvu. Enako
tudi vi storite v verskih rečeh, ne sodite o njih sami in v
dvomu pojdite duhovnike prašat, ne pa nevedne časnike! To
zadostuje, primoran sem to povedal, akoravno vem, da sem
metal bob v steno . a

Tako neha verni mož in ne more se deržati pomilova¬
nega smeha, videti svoje nasprotnike v velikej zadregi, kako
bi mu jo zdaj zvili.

„Ne zamerite gospodje, iti moram po opravilih, čas me
kliče , morda se še kaj vidimo , do toraj premišljujte moje
besede, z Bogom ! u  to izgovorivši se prikloni in odide.

Ostali gospodje se spogledujejo, tacega govora še niso
slišali, pa tudi tako zbadljivih besedi ne, kakor te, s kakorš-
nimi je gospod govor dokončal.

„ Jaz bi mu bil že ktero zasolil — oglasi se eden — ko
bi ne bil tako hitro govoril.'“

„ Jaz tudi, jaz tudi — oglašajo se zapored — vsaj bi ga

Lilo lahko vreči, pa ni pustil nič vmes priti ! u  Tako govore,
da bi zakrili svojo nevednost.

Janez je tudi kar zijal, zdaj sedi zamišljen, še na pijačo
je pozabil. „Kaj, ko bi bilo to res? u  Ta misel se mu je začela
nekako temno vzdigovati in naraščati, v pravem času ga
dregne Blaže, češ, pij in jej! Lej kako se oni gospodje sme-
j a j o neumnemu govorjenju, pravijo, da ni vredno le besede
ziniti o vsem, kar se je odešlemu bledlo in res! kako je otrobe
vezal, zdaj jo je pa popihal, da bi kdo kaj ugovoriti ne mogel . 1 “

Janez se je poprijel tega bila. ter skočil čez neljube vzdi-
govajoče se mu misli, natočil kupico in jo spil v dušku, dobro
se mu je prilegla pijača, a še bolje Blažetove besede in norče¬
vanje gospodov. Odvezal se mu je jezik, z gospodi se je šalil
in govoril neprestano, vsaj so ga častili, ž n im terkali, to je
bolje delo njegove j častiželjnosti, kakor sladek med jeziku, še
na svoj namen današnji bi bil skoro pozabil — tako se vjame
muha na kapljico medu.

„Treba je oditi — pravi poslovljaje se — imam sitno
tožbo z nečim goljufom . u

„Oho, vsaj se popoldne še vidimo, pridite sem kosit! u

„ Pri de m u  — odgovori in odide k gosposki z maščevalnim
sercem. Lazar ga je že čakal, zagledavši ga vzbudi se Janezu
zopet ves spomin na škodo, ktero zdaj zarad njega terpi, od¬
kar ga je vse zapustilo in se obernilo k Lazarju.

„Ha, — si misli — danes te navihani, da ne boš vedel,
kje se te glava derži u , in prične se obravnava. Tekla je na
Janezov prid; Lazar ni tajil, da bi mu Janez ne bil vina
dajal, a da mu je plačal, v to ni imel nikakoršnik prič v
svojo veliko žalost.

„Dobro — zavpije po hudem, viharnem razgovoru —
dobro, priseže naj, da mu nisem plačal, ako se prederzneL*

„Zakaj pa ne! — odgovori Janez in res prisega. Lazar
obleduje, pa tudi z zobmi škriplje; ne. take prederzne ne¬
sramnosti ni pričakoval in s tacim človekom se noče več pe¬
čati. Zato potegne denarnico iz žepa. všteje 200 gld. na mizo

Potegn

rekoč: „En krivičen vinar 10 pravičnih požre; greh se gotovo
sam tepe ! u  oberne herbet in odide.

In Janez z Blažetom? Denar pobereta in halo! Maš¬
čevanje se je izverstno dobro steklo, še ob dobro ime je prišel
Lazar, vsaj mora sodnija in ž njo ves svet misliti, daje
Lazar slepar. Zato se radujeta in vidimo ju opoldne polna
zadovoljnosti v znanej brezvernej družbi, kjer se Janezu vest

28

ni nikdar vzbujevala, marveč vse govorjenje tako vstrezalo
vsem nagibom njegovega spačenega serca.

Zadovoljen z današnjim dnevom jo je primahal še za časa
domu. A zopet ga začne žena nadlegovati. Dopoldne jej je stara
ženica prinesla strašno novico, da njen mož Lazarja toži in
sicer, kakor se sploh govori po krivem. Grozne misli za verno
ženo, da bi njen mož mogel kaj tacega narediti? Ne, tega
bi ne mogla prenesti! Pa vendar! Prekanjeni Blaže je zraven in
njen mož je zgubil vso vero ! Ko bi bilo le res! Za Božjo voljo!
Popoldne je že zvedela, da je njen mož prisegel in denar po¬
tegnil! Ni jej bilo sicer znano, ali je Lazar plačal, a Lazar
je veljal in velja povsod za poštenjaka, nasproti njen mož?
Neveren, v družbi nevernih tovarišev, zadrege ga tlačijo, ko
bi se bil poslužil tacega sredstva! Ne, ni mogoče, ni mogoče!
Enake misli so divjale celi dan po njenih možganih, niso jej
dale pokoja. Zdaj dohaja njen mož; ne ve, kako bi gapoprašala.

„Halo, vina na mizo, z Blažetom sva žejna! 41  Zena stori.

Prosim te, povej, kje si bil? Ljudje čudne reči od tebe
govore. Zakaj mi skrivaš? Kaj sta imela z Lazarjem? u  po-
prašuje moža in serce jej urneje bije.

„1, kje? po denar sem šel! Kar mi je naredil škode,
plačal mi je danes, rad ali nerad, tega nisem prašal. No,

zdaj veš! Blaže, pij!“ A žena ne miruje.

»Pravijo, da si ga ti goljufal, da si po krivem prisegel!

Oh, če je to res, ne morem več živeti ! u  — in pogleda ga s

plašnim očesom. Mož poskoči kviško; komaj si je vdušil no¬
tranjega červa v ljubej družbi, že ga mu žena zopet vzbuja.

,,Kdo pravi to? In če bi bilo tudi res, kaj komu mar?
In tebi, veš, kaj ti povem? Še enkrat mi pridi pred oči s
tvojimi pridigami, s tvojim javkanjem, kakor si se navadila,
pela bova drugačno, prečudno pesmico! In sploh ne bom
dolgo terpel tvojih izjem: danes nedelja, post, grem v cerkev,
ne smem tega! kar jaz, to ti! u  Izgovorivši kar stojč natoči
kupico, izpije do dna, vsede se, natoči drugo in naredi
enako. Blaže se mu pa smeja rekoč:

Dobro kar ti, to žena, vsaj sta eno! Ti si gospodar,
žena naj se ravna po tebi, ne ti po ženi! u

In pila sta ga, da se je poznalo. Revna žena pa je odšla
plakat, a ne plakat, vsaj se jej je že posušil studenec solza,
ampak molit v zgornjo izbico. V molitvi je dobila tolažila,
vsaj jej je tu jasno pred oči stopilo, da le kratko je življenje
na zemlji, toraj tudi kratko terpljenje njegovo, večno pa veselje
tam v naročju neskončne ljubezni. Ni šla več gledat, kaj se godi

29

spodaj, čul a je le še krik in šum prihajajoč iz pers polnih
vinske pijače. Gospodar je napil tudi poslom, vse je sklical
vkup, da bi bilo veselje veče; ti so ga hvalili, povzdigovali
in pili na njegov račun do terde trne. Kaj je bilo Janezu
mar za nekoliko bokalov, vsaj je danes lahko k denarju
prišel in v vinu se je vtapljal in zaduševal vzbujevajoči se červ.

V.

Globoko je Janez padel in sicer vsled svoje nevere; res,
ako ni Boga, ni večnosti, če je s smertjo vse pri kraju, go¬
tovo je prav ravnal, vsaj je sledil naiavnemu nagonu po sreči
in temu nagonu vstavljati se, to bi bila največa pregreha, ne¬
umnost po neverskih naukih. Da se pa zoper tako početje
vzdigne vsa narava in ga obsodi tudi najbolj spačeni in se
obsodi v takej krivdi zapleteni sam, kadar ima bolj jasne tre¬
nutke, to nam priča, da je napačen verski nauk in toraj tudi
napačen vzrok, iz kterega nauk izvira. Napačno je toraj, da
bi ne bilo Doga in duše, človekova narava sama to priča.

Da, da, ko bi ne bilo tistega kragulja v sercu , kteri se
sicer zamori za nekoliko časa, toda se zopet vzbudi, ter kljuje
neprenehoma noč in dan. V Janezu se je oglašal zmir bolj
pogosto in zmir krepkeje. Pregreho je naredil, prigoljufal toliko
denarja in prisegel po krivem ? A kaj prisega? Bog se pokliče
na pričo! Vsaj ga ni, toda, ko hi le bil, ko bi bil pekel?
Dvomi so se mu vrivali v serce, v misel, nič ni pomagalo,
če se jih je tudi skušal znebiti, naraščali so in naraščali, enako
ponočnemu strahu. V življenju ženinem se je ogledaval, kakor
v čistem zerkalu, ter videl svojo gerdo podobo ! Pridna gospo¬
dinja, varčna, poterpežljiva, ko bi le te vražje, njemu tako
zoperne vere ne imela! Jn vendar, če ima ona pravo! Ne,
ne! ni mogoče! In zaletaval se je v časnike, neverne knjige,
iz njih serkal v umirjenje nepokojne vesti, letal v mesto v
svoje družbe in če še to ni zdalo, zatopil se je v pijači. Gospo¬
darstvo? E vsaj so posli za to!

To je v kratkem življenje, kakoršno se je razvijalo v Janezu
po zimi, spomladi in pričetku leta. Se ve, da ova temota in
čmernost in huda vojska je trajala le kake dni, a potem je
bil zopet stari brezverni lahkoživec.

Ker se je kupčija skerhala, ker si denarja ni znal kovati
iz kmetijstva, ker se ni brigal za zanikarne posle vkljub že¬
ninih opominjevanj, jelo mu je primanjkovati denarja. Kes,
da ga je včasih gospoda še obiskala, in pritepel se je včasih
tudi še kak drugi pijanček, a to ni neslo! Kje dobi denar?

30

Aio, Blaže naj dolg plača! Slednji je zahajal prav pogosto k
Janezu, na kterega ga je vezala lastna korist, skušal se mu
je narediti potrebnega, češ, vsaj brez njega bi ne imel nobene
stalne tovaršije. Necega dne ga Janez opomni, naj poskerbi
za denar, ker bi ga on potreboval.

„Kakošen denar? — začudi se Blaže, kakor bi kar nič
zanj ne vedel — jaz o nobenem ne vem ! u  Janeza spreleti jezica.

„No, nikar se nalašč ne šali; le povej, kdaj mi ga moreš
poverniti, kake tedne bi te že še čakal; tačas si izposodim
od drugod, vsaj imam v mestu dosti prijateljev! u

„Ha, ha! — smeja se brezserčni, brezvestni Blaže — ko
bi ti bil tudi kaj dolžan, ali ti nisem naklonil tistih Lazarjevih
denarjev ?“

„Goljuf, kaj pa misliš, tožim te!“ govori Janez osorno.

„Ha, ha! — zasliši Janez zopet zaničljiv smeh — ha,
ha! Goljuf! Ali nisi ti sam največi? Tožiš me? Varuj se,
varuj, da jaz o Lazarju kaj ne povem ! tf

Kaj tacega se Janez ni nadjal, jeze mu zavre kri, šine
v glavo, roke sežejo po stol, da bi na tla pobil Blažeta. Zarad
nenadno hitrega napada se ne more čisto izogniti, stol mu
posname nekoliko kože na desnej strani glave in se vstavi padši
terdo na rame; kri se pocedi, pa tudi jeza vzbudi in boj bi
se bil pričel, a Blaže se ni upal zmagati, zaleti se na Janeza,
pahne nazaj in odnese pete rote se in groze, da ga gre tožit
in res jo mahne naravnost k sodniji. Janez je moral plačati
škodo in bil je nekaj malega zapert, ker poškodovanje ni bilo
ravno težko. Zdaj je previdel ve iko prijaznost; a doletela ga
je zaslužena kazen, kar je on naredil Lazarju, to mu je zdaj
naredil Blaže, ravnaje se po čisto enačeni pravilu. Da bi ga
mogel zdrobiti! Jezen na-se, jezen na ves svet, zapustil je ječo,
pa ni spoznal, da vsa jeza in serd pada nanj nazaj, vsaj je
bil Blažetu v vsem podoben, kakor krajcar krajcarju.

„ Vidiš — pravi žena — kakove prijatelje imaš! Ja, če
ni Boga, ni greha, prav ravna, kdor je bolj zvit in močan,
ima tudi prav. Vera pa vse drugače uči; tisti dela pravo,
kdor se ravna po večnih Božjih postavah, kdor jih prestopi,
vpre se volji Božjej in doseže ga kazen, ako ne na tem, pa
tem bolj gotovo na unem svetu. Ce pa vere ni, potem je
prav, kar komu vstreza, kar je komu dobiček. Spoznaj vendar,
kam nevera pripelje. Oh, ko bi bil ti veren, ko bi ti zopet v
cerkev hodil !

Mož je molčal, vsaj je sprevidel, da so ženine besede
nekako resnične, vzela jih je prav iz skušnje njegove; vsaka

31

beseda je bila zanj klofuta, odzivajoč se notri v globocih persih.
Ne more dalje poslušati, odide iz sobe in tava dolgo zamišljeno
po vertu.

Toda kje denar dobiti? To vprašanje se je vedno po¬
navljalo. Žena je sama komaj za vsakdanje potrebe poskerbela.
A treba je pripraviti vozovja, popraviti hišo, poplačati več
zastalega. Blaže ni dal denarja, kam bi še šel zdaj iskat?
Kmete okrog prositi? Kaje glada umreti! misli si Janez, vsaj
imam prijatelje v mestu, tje grem ! Gre. Terka na vrata in
serca — povsod se mu izgovarjajo in ga odpravljajo naprej,
pride že do zadnjega.

„Bi že dal, bi že dal — mu odgovori praskaje se za
ušesi, — koliko odstotkov mi bote pa plačevali? Ako jih daste
deset, naj bo \ u

,.Kaj tako skopi vendar ne bote ? vsaj sva že stara znanca,
vsaj nekoliko bolji kup mi pomagajte iz zadrege! V štirih
mescih vam vse vernem!“ odgovarja Janez.

,,Kaj, znanec tu, znanec tam! V drazih sedanjih časih
se zastonj nič ne naredi; hvaležni bodite, ako vam tako dam,
ravno ne silim vas pa ne vzeti“ — odgovori mu gospod hlad-
nokervno.

„Naj bo, pa dajte! Sila kola lomi!“ Mož pozvoni, stre-
žaj pride.

„Pojdi po doktorja A. naj pride malo k meni! u  zavkaže,
sluga gre.

„Cemu to ? u  — vpraša Janez.

r Ali mislite, da se denar koj tako posojuje? na golo
besedo? brez prič? Lahko ga mi jutri, ali pojutranjem odtajite
in obrisal bi si roke; pismo se mora narediti!“ — odgovori
gospod in ne more umeti Janezovega stermenja nad tem po¬
stopanjem. Janez je pač dobro čutil, da ima gospod prav,
ako denar tako zavaruje, ne zaupaj e tudi prijatelju.

Doktor pride, pismo se naredi, priče podpišejo, kolek
pritisne in denar se Janezu odšteje.

„Tu vidite vsi, koliko sem posodil; doktorjev trud in
kolek plačate vi Janez ! u  govori hladno in mirno. Za Janeza
nov vdarec, a kaj hoče , plača, vzame denar in gre zago-
tovljaje gospoda, da v štirih mescih, to je o vseh Svetih
plača, češ na polju vse dobro kaže ; ajda, proso, koruza, zelje,
repa, korenje, nekoliko se proda, prešiči se opitajo, pokoljejo
in plačano je.

Domu grede ga jeza poprijema. denar bi bil r dobremu
prijatelju u  pod noge vergel, a potrebuje ga. Pred oči so mu

32

stopili časi, ko je kupčeval z vernimi kmeti, tedaj je veljala
poštena beseda, v spomin mu stopila njegova žena, kterej ne
more ničesar očitati, kakor njeno neumno pobožnost in prazno
vero; tako premišljevaje je počasi korakal, ove temne misli
so se mu zopet vzdigovale; podpirali so jih govori kmetov
tisti nesrečni petek in ognjene besede mladega moža v kerčmi
tisti nesrečni dan, vzrok vsem notranjim bojem! Nasproti je
stavil vse te besede svojih prijateljev in svojih časnikov, misli
so se mu zapletale in razpletale, v duši se mu je jelo svitati,
da bi bila res cerkev, ako tudi ne prava, vsaj bolja od nevere.
Kaj, ko bi se ... . Dvignila se mu je neka misel, a berzo
jo je pahnil nazaj v tmino.

„Ne, ne! — zamermra pred saboj in mahne z roko po
zraku — ne, v cerkev nazaj nikdar ! Kaj bodo ljudje djali ?
Smejali bi se mi! In k spovedi? Nikdar! Nikdar!^ In kri se
mu vlije burneje po žilah, prej nekako mirne misli pričnejo
divjati in poditi se po možganih, počasni koraki se spremene
v hitre in ne! ne! nikoli! te besede mu vzhajajo iz ust. Kaj
bodo ljudje rekli? k spovedi? Tako ponižati se, to bi bilo
preveč, tega ne more prenesti še v misli ne.

Pride domu, ne more mirovati, notri se mu nekaj v serce
zajeda, podvojuje svoje grizenje v ženinej nazočnosti: vera!
nevera! in pije, da si pripije mir in pokoj vsaj za nekoliko
časa, akoravno ga s tem kali ženi, ki bi morala že davno
obupati, ko bi v veri ne zajemala obile tolažbe.

Pervej potrebi se je vstreglo. Janez je hodil tamen okrog,
vsaj ni imel prijatelja, tovariša; tamota se mu je množila
pri pogledu na polje, kamor je zdaj večkrat zahajal ; odpraviti
je moral vse posle razun enega. Na polju toraj je sicer lepo
raslo proso, krasno cvetela ajda, a na repo in zelje so se vsedle
požrešne gosenice, skoro po vseh njivah je repa kazala le
sama rebra, znamenje, da bodo tudi prešiči rebrati, ne ode¬
beljeni ostali! Toda to še ni bilo vse! Dnevi avgusta in pervi
septembra so grozno pripekali, da je poljski sadež začel močno
zaostajati; zrak je bil soparičen, suša je pretila vse uničiti.
Janez je hodil klavern po polju rotč se nad svojo prežalostno
osodo, tudi danes hodi, pogleda prek gora, bližnja gora ima
megleno kapico, obraz se mu naredi na smeh, vsaj je to zna¬
menje bližnjega dežja.

Zvečer so pokrivali gosti oblaki že vse nebo — le ne¬
kako pregoreči so bili videti. Zdaj je začelo kapati, a ne, to
so zerni toče, zmir gosteje padajo debeli, kakor lešniki, zdaj
se vsujejo, šum in hrum in ropot se razlega čez in čez, blisk

33

in grom in tresk — toča ponehuje, dež lije curkoma. Zjutraj
je vse jasno, nedolžno priplava solnce izza gora s smehlja¬
jočim obrazom, kakor bi se hotelo norčevati iz revnih kmetov
škodo terpečih. Vse je stolčeno, ajda, proso, repe ne bo, ko¬
renja in zelja tudi ne! Bodi Bogu potoženo.

Janez je ravno pred kosilom prišel s polja, a jed mu
ne diši.

„V dobrem mesecu bom moral plačati dolg, denar mi
je pa noč pojedla ! w

„E, pa pojdi k gospodu in prosi ga, da naj poterpi, po¬
časi se bo denar že dobil, u  nagovarja žena.

„Kaj? na posodo sem prosil, sramote bi se bil skoro
raji v zemljo vderl, in ko bi kmetje vedeli, da ima Bogatinov
Janez dolg! Tacega ponižanja ne bi prenesel! In zdaj bi še
prosil za odlog ?“ — in ponosni Janez se skloni kviško in
govori hitreje. Vendar teden za tednom je tekel, v osmih
dneh mine obrok, denarja še nima. Kaj še hoče, mora se
ponižati, drugače pride na boben in vse bo to zvedelo! Iz¬
med dvojnega hudega izbere si manje. Napravi se v mesto
— navadno je rad vanj zahajal, a danes je bila pot ternjeva.
Gre k upniku svojemu, prijazno je sprejet, a ko pride po
ovinkih do kočljive točke o denarju, zgerbanči se gospodu
čelo, prijaznost zgine z obraza in jezik zaostane.

„Vi ste zagotovili, da plačate o svojem času; ako ne
spolnite obljube, niste mož in tudi z vami kot z možem
ravnati ne morem. Danes teden je zadnji dan in če se mi
denar ne prinese, poiščem si ga sam, u  tako govori mož merzlo
in odločno. Janeza besede zbodejo, nekaj ga dvigne s stola,
podi iz sobe, podi iz mesta. Domu idoč preklinja ves svet,
preklinja svojo družbo, preklinja samega sebe. Toda, kako
zdaj? Njivo prodati? Če ne, gre na boben! Prevzetnemu Janezu
se je dozdevalo neprenesljivo. Tudi ženi se jo zdelo hudo, a
vse bi bila rada prestala, ko bi le nesreča moža spametovala,
pripeljala k veri nazaj.

r Oh, lej, kolikokrat sem ti pravila, da se greh sam tepe!
Odkar se je pričela tvoja nevera, zginil je iz hiše blagoslov
Božji. Še je čas, vsaj imava toliko, da se izkopljeva iz za¬
drege! Verni se nazaj k Bogu, da ti tudi on zopet pošlje
blagoslov svoj! u  Tako in enako mu je govorila na serce, a
moža se ni nič moglo prijeti, ker kaj bodo ljudje rekli in
Lazar in spoved!

Pervo vprašanje pa je zdaj bilo, od kod denar, da ne
pride v sramoto? Ni kazalo druzega. kakor prodati njivo,

Slovenske večernice. 3

34

*

bolje prostovoljno, kakor prisiljeno. Naznanil je to kmetom
in res, k sreči se koj oglasi njegov sosed, prej reven, a pri¬
dobil si je s pridnimi rokami in pomočjo Božjo nekaj denarja, rad
bi si nakupil nekaj polja in pri Janezu se mu je ponudila
priložnost. Kaka sprememba, kaka sramota za Janeza! Vzame
denar, in zdaj, kako ga spraviti v roke brezserčnemu? Sam
iti predenj? Ne! tudi v mesto več ne, vsi so se mu pri-
studili! A drugi ne ve zanj. V pismu? Toda, kako pobotnico
dobiti? ker drugače ... in prišlo mu je v spomin ravnanje
z Lazarjem, ter prisega. „Nič sam grem!“ Šel je zopet po
ternjevej cesti, a se zarotil, da nikdar več v mesto, nikdar
več k gospodi, ktera ne da druzega kakor gole besede!

VI.

Dva vzroka sta zaderževala Janeza v neveri: prevzetna
napulmenost in nesrečna prisega. Napuli se mu je zadnje
dni strašno vlomil in napuli potert težko zopet vzraste, ako
ne dobi ravno posebne hrane; te nevarnosti ni bilo pri Janezu,
vsaj ni imel več neverne družbe. En sovražnik bi bil toraj
zmagan, toda pretil je drugi. Ali je Bog vslišal jok in plak
v zaupanju neomahljive žene in hoče Janeza pripeljati k pra¬
vemu spoznanju? Morda je previdnost Božja pripustila, da
je Janez izdelal to prebritko šolo v lastni poduk? da je vžil
ves sad neverstva, da bi se prepričal o njegovej zapeljivej
sladkoti? Morda je božja modrost dovolila vsaj nekoliko po¬
gledati v strašanski prepad, kamor bi nevera pahnila vse
človeštvo, da bi se sprevidši svojo tamoto in okuženost to¬
liko bolj gorko oklenil Njega, usmiljenega očeta vseh stvari?
Morebiti zgine po volji Božjej še slednji sovražnik?

Vseh svetnikov dan je prišel; zvečer je odšla žena v
cerkev molit za verne duše, sam je ostal doma. V samoti se
dvomi povernejo, mrak je posebno vgoden za nje, Janeza
strašno mučijo, tako silni kakor danes, niso še bili! Ko bi
le te prisege ne bilo! . . . Smert in potlej ? ... Ne more
sterpeti doma, vzame klobuk in gre, kamor ga noge nes6.
Pride k pokopališču, na misel mu pride ranjki, dobri oče,
neka nevidna moč ga vleče k njegovemu grobu. Molil bi zanj,
toda če je po smerti vse proč? Morda pa ni? Morda ga zdaj
oče gleda iz unega sveta? ko bi zdaj vstal iz groba, ali bi
ga ne preklel lastnega sina, preklel dan, na kterega se je
rodil? ...

Noč se je naredila, ljudje so v cerkvi odmolili, mimo
pokopališča idoči so opazili nekoga na grobih sedeti, a niso

35

ga poznali vkljub luninemu svitu. Luna se zakrije, tema se
povekša, vse hiti domu, le Janezova žena jo zavije med gro¬
bove , poklekne na grob svoje matere in moli preserčno.
Nekaj zasumi, žena se ozre okrog, strah jo. nekoliko spreleti.
Toda, ali ni to njen mož? Kaj, ljudi li, ali se jej sanja?
Ravno iznad groba je vstal, tam je sedel precej dolgo, razne
misli so mu švigale po glavi, misli o sedanjosti, minulosti
in prihodnjosti, vzdigovale so se mu persi, mračilo oko, tem¬
nilo čelo. Zapazi prišlo ženo , oditi hoče natihoma — a že
ga je zapazila, že je pri njem, pretresne se, ko ga nagovori
s čudno milotožnim glasom.

„Janez! tudi ti si tukaj? Oh, da bi te obsenčil duh
tvojega očeta! da bi te zadel žarek milosti Božje, tu kjer
počivajo mertvi ! u

Janez se stresne, odpre usta, a ne ve kaj odgovoriti;
proč bi šel od tod, proč, daleč; po nočnej tmini, toda ne
more je premakniti noge, kakor bi mu bila prevelika teža
na sercu.

„Kaj bi oče rekli — nadaljuje žena — ko bi zdaj sto¬
pili pred te, prešnji Janez in sedanji ? u

„Žena molči — izpusti Janez — molči, ne budi inertvih!
da me ne prekolnejo! w  prešine ga nekak strah, noge se mu
omajejo in v liitrej sapi se zgubi iz pokopališča, zgubi se
ženi izpred oči v tami, gre, gre, sam komaj ve kam . . .
/ena stopa za njim, ne vidi ga, ne čuje več njegovih stopinj,
gre domu, a Janeza ni! Oh, kam je šei? strašan je bil nocoj,
obup se fnu je bral na obrazu. Dolgo sedi pričakovaje moža,
morda pride . . . Ura bije polnoči, ni ga še, žena še sedi,
težko jej je pri sercu, šla bi ležat, a ne more, ni zaspana!

Neke stopinje se zaslišijo, nekdo gre po stopnjicah,
vrata se odprd, Janez vstopi: a za Božjo voljo, kakošen? ves
bled, prepaden, čuden blesk v očeh, grozno se mu dvigajo persi.

r Oh mož, mož! u  — in solze jo polijd. —

r Žena, reši me! če ne grem ... in ne vidiš me več! u
— votlo izusti mož.

r Za Boga, kaj ti je,“ — milo javkne žena in prime
moža za roko. * *

r Brisega, Lazar, denar! u  votlo zadoni po sobi, Janez
stisne pesti, ter onemogel sede na stol. Žena zavikne, kri
jej skoro zastane; malo besedi, a vse ve, strah in groza —
mož je krivo prisegel. Toda ni čas premišljevati, mož je
obupal, že zopet vstaja in pogleduje po vratih.

36

„Kaj naj storim ?“  zajoka žena in prime moža terdno
za roko . . . vdarci cerkvene ure zadone, ura bije dve.

„ Počakaj do jutra, jaz grem k Lazarju, obljubim, da
plačava, da naj za-se obderži! u  ti sklepi jej sinejo v glavo
in jih pove, da bi vsaj moža prideržala doma. Mož je komaj
čul besede, le pomiga jej, naj stori. Ona ga prosi, da hi se
vlegel, vzdigne ga, pelje k postelji, pa koj napravljen se vleže
na odejo. Žena ostane blizo njega, zaspati ne more, misel
podi misel, zdaj joka, zdaj moli, zdaj premišljuje, kako bo
jutri pri Lazarju govorila, kako ga prosila.

Zjutraj zgodaj se poda na težavno pot. Lazar je doma, *)
prosi ga, da bi rada ž njim samem besedo spregovorila. Pelje
jo v posebno sobo; oh, kako jej bije serce! Dolgo je ni nazaj,
zdaj se vrata odpirajo, žena je objokana, a vendar jej žari r
'  veselje iz od solz rudečih oči; besede zahvale govori Lazarju, !
ki je videti jako ginen. Ne prav rad, a vendar se je dal
omečiti, kako bi mogel ostati terd nasproti nedolžno ter-
pečej ženi.

Kako ima zdaj lahke noge, kar tekla bi Janezu poročat
veselo naznanilo. Dobi ga tamnega sedeti v gornjej sobi,
pove mu, da Lazar bode molčal o vsem, ne bo ga tožil zarad
prisege, le denar mu mora poverniti. Neverno jo pogleda in
posluša Janez — Lazar bi bil tako velikodušen? Serce se mu
začne tajati . . .

Pride nedelja. Ljudje gredd od perve maše, glave stikajo,
postajajo in se čudijo. Ali ste videli Bogatinovega Janeza?
Pri obhajilu je bil? Od kod to? Nobeden ni mogel vganiti.
Vsi so se o njem menili, milovali njegovo ženo, privoščili jej,
da bi Janez zlezel iz domnevane višine, ter bi hotel biti njim
enak in sicer enak v veri, ponižnosti in poštenosti! Potem
bi ga^ hoteli čislati, kakor so ga nekdaj.

Ženinega veselja pa popisati ne morem. Dolgo so puhtele
do Boga le prošnje iz njenega serca, a danes je pela Bogu
čast in hvalo, pozivala je vse angelje in svetnike in stvari,
naj ž njo slave in poveličujejo milost Gospodovo, ž njo molijo
njegovo modrost in skrivnostno previdnost! Dolgo so lile po
obrazu solze žalosti in tuge, a danes so lile solze veselja in
namakale obraz žareč se notranje radosti. Tako srečna še ni
bila, da, zaupala je v Gospoda in ni bila osramotena, zaupati
hoče vedno in vselej, ter klicati: hosana na višavah!

In moževo serce? Divjali so prej v njem silni viharji,
ter ga metali v vse britkosti in nadloge — a zdaj so po-

37

tihnili, lahna sapica pihlja in ga neizrečeno, nebeško blaži.
Prej ga je grizel neumorljiv červ, težil pretežek kamen, a
zdaj mu je tako lahko, razlivajo se v sercu čuti nepoznani
neverskemu življenju; kako prosto se dviga v nebeške
višine, ter plava v morju Božje ljubezni; skusil je, da člo¬
veško serce ne počiva pred, dokler ne najde svojega pokoja v
Gospodu, le Neskončni ga more oblažiti . . . Prej se je Lazarja
bal, zdaj je šel sam k njemu, sramoval se je svojega preš-
njega dela, posebno videti Lazarjevo dobro serce. Lazar namreč
ga vabi, naj stopi ž njim v zvezo, naj vkup kupčujeta, drug
druzemu na roko gresta. Zgodilo se je tako. Kmalo so ljudje
zopet Janeza obiskovali, stara kupčija se je odperla, ter po¬
časi hiša poravnala, prišel je k njej zopet Božji blagoslov.

Filip Jakob Kafol.

(Spisal J. K.)

I.

Filip Jakob Kafol se je rodil 4. maja 1820 na Pečinah
v Tominških hribih. Bil je sin premožnih kmetovskih staršev.
Očetu je bilo ime Anton, materi pa Marija (Klemenčičeva).
Mati Kafdlova je bila dvakrat omožena. S pervim možem ni
imela sreče. Umeri je mlad^ ter jej zapustil eno hčerko. Dru-
zega moža je dobila iz Oepovana, iz znane Kafčlove hiše.
Imela sta zraven (pervorojenega) Filipa še tri sinove: Frančiška,
Luka in Andreja, pa dve hčeri Terezijo in Marijo (Alico).
Franc je podedoval po oči kmetijo ter se je oženil na domu.
Luka in Andrej sta vkupila vsak po nekoliko zemljišča ter si
uterdila vsak svoje ognjišče. Terezija je prišla za Vlako  na
močno kmetijo. Mica pa je bila nekaj let pri bratu Filipu
za gospodinjo. Umerla je v cvetočih letih ob času kolere v
Batujah.

Pri nas Slovencih ni nič nenavadnega, da se imajo možje,
ki so prišli do boljšega kruha, v pervi versti domačim du¬
hovnikom za to zahvaliti. Tudi Kafol ni bil morda nikdar nove
maše zapel, da ni bilo njegovega ujca, kaplana Klemenčiča
na Pečinah. Klemenčič je imel posebno ljubezen do otrok.
Dobro mu je delo, veselilo ga je, če jih je mogel učiti. Ker
ni imel primernega prostora za šolo, sklicaval jih je v farovž.

38

veseljem in lepo jih je učil, za tč mu pa tudi učencev ni
manjkalo. Še silili so se mu v šolo.

Tudi Kafolu je bil ta blagi gospod pervi učitelj. Ker je
imel mladega Filipa skoro vsak dan pri sebi, spoznal je berž,
da bi bilo škoda za fanta, ko bi otroška leta na paši zapravljal.
V šolo naj bi ga dali, iz Filipa bi utegnilo s časoma še kaj
biti. Tako je modroval takratni, vse časti vredni Pečinski
dušni pastir. Pa kakč spraviti otroka v Gorico! Oče Anton
je bil terd mož, krajcar mu ni šel rad izpod palca. Za r go¬
spoda “ ga ni mislil imeti, za „učenega' u  kmeta pa ni maral.
Domd naj dela, domd naj je; s tem izgovorom pride slovenski
kmet na dan, kedar je treba za sina kaj šteti. Previdni
Klemenčič ni delal brez glave. Znal si je pomagati. Vedel
je, da Filipova mati močno želi, da bi bil fant „gospod“. Z
njo se dogovori in kar ni dognal eden, dognala sta oba vkup
prav ob gladkem. Spregovorila sta očeta, da je peljal Filipa v
Gorico v šolo.

Iz njegovega študentovskega življenja nimam nič poseb¬
nega povedati. Hrano in stanovanje je imel pri advokatu
Polončiču,  ker mu je otroke podučeval. Vžival je verh tega
še K oj če v štipendij. Stradal toraj ni, kar ne more reči vsak
d i j A k. Po doveršenih modroslovskih šolah leta 1841 se je
začel učiti bogoslovja v Goriškem centralnem semenišči. V
mašnikaga je posvetil nadškof Lučin  21. septembra 1845. leta.

II.

Pol ure od Tomina, na desnem bregu Soče je prestara
farna vas Volče,  znamenita po lepem, ravnem, rodovitnem
polji in po dobri studenčnici. V tej fari je pričel Kafčl svojo
pastirsko službo okoli Svečnice 1. i846. Bil je raj. fajmoštva
Peternela, ki je tačas zavoljo svojih poljudnih cerkvenih go¬
vorov slul, pomočnik (subsidiarius). Verh tega je imel pa še
po 4 ure na dan šolo za otroke. Pridigal je navadno le o
Marijinih praznikih; vendar to malo, kar je pridigal, imajo
stari ljudje tu pa tam še sedaj v spominu. Znal je lepo go¬
voriti, segal je do serca. Pa se je tudi pripravljal, da je bilo
kaj, predno je govoril. Po pripovedi staršega duhovnika, moral
mu je fajmoštev dobra dva tedna prej povedati, da bo pridi¬
gal; drugače ga ni spravil na prižnico. — Posnemanja vreden
izgled za vsacega pridigarja, zlasti pa za novinca v tej versti
pastirstva.

III.

V Volčah ni ostal dolgo. Leta 1847. meseca julija so ga

39

poslali v Ko čin j za kaplana in učitelja k ostarelemu in bo-
leMveinu vikanju Gregorčiču.

Ročinj ima krasno lego, lepo s tertami prepreženo polje,
žlahtno sadje in precej milo podnebje: lastnosti, po kterili se
človeku kraj hipoma prikupi. Lepo je imel Kafčl v Kočinji,
pa tudi dela mu ni manjkalo. Duhovnija jo štela tačas blizo
2000 duš in večina dela je slonela na njegovih ramah. Godilo
se mu je pa pri vsem tem prav dobro. Tako zadovoljen kot
v Kočinji ni bil menda nikjer. Delal je rad. Kar je v Volčah
začel kot novinec, nadaljeval je tu kot že na pol izurjen de¬
lavec. V šoli se je trudil. To je pripoznalo visoko ministerstvo
za uk 13. februarija 1852 v posebnem pohvalnem pismu. Na
prižnici je lepo in navdušeno govoril. Ročinjci se ga še zdaj
s ponosom spominjajo.

IV.

Leta 1854 je dobil lokalijo (samostojno kaplani j o) Batuj  e
v lepi Vipavski dolini. Tu ni bilo šole, brez nje pa ni hotel
biti. Ganil se je. Podučeval je mladino obojega spola v farovži.

Leto 1855 ostane vselej znamenito za zgodovino poknežene
Goriško-Gradiščanske grofije, ker je prineslo v deželo hudo
azijsko bolezen — strahovito kčlero. Ni mi treba praviti,
koliko so tačas terpeli dušni pastirji po krajih, kamor je segla
ta šiba Božja. Od belega dne do terde noči niso imeli počitka.
Tudi Kaf61 ni bil nikdar ugnan. Noč in dan je bil na nogah.
Ker je vas Selo,  ki  je spadala pod faro v K a m e n j a h,
komaj četvert ure od Batujske cerkve oddaljena, oskerboval
je ob času bolezni tudi tamošnje bolnike. Dobil je zato po¬
hvalno pismo od namestništva v Terstu.

Še nekaj moram tu omeniti. Ker so hodili bližnji Seljani
navadno le v Batuje k službi Božji, začel je Kafčl na to de¬
lati, da bi se ta vas od Kamenj odcepila in v cerkvenih za¬
devah Batujski duhovniji pridružila. Kar je nameraval, to je
tudi dosegel. Leta 1857 dobijo Batuje še Selško vas in posta¬
nejo fara.

Toda Kaf61 ni bil dolgo fajmošter. Zapustil je Batuje, ter
šel v Celje  na Štajarsko k Lazaristom.  Zakaj, ni znano
vsem, ampak le tistim, ki so bili ž njim v oži zvezi. Sprem¬
ljajmo ga po poti v ta novi poklic.

V.

Škof Slomšek je bil ljudskim misijonom velik prijatelj.
Ra od kod dobiti delavcev za slovenske kraje? Poklical je v

40

Celje k sv. Jožefu Lazariste ter jim naročil, naj hodijo po
Slovenskem pridigat in duhovne vaje vodit. O njih in nji¬
hovem življenji piše Kafol* blizo tako-le: „Iine jim je (La¬
zaristom) duhovniki sv. Vincencija Pav lana. Ljudstvo jih ime¬
nuje misijonarje. Po svetu so znani pod imenom „Lazaristi“,
ker stanujejo (v Parizu) v hiši, ki je slišala možu z imenom
Lazar. Lazaristov je vse polno po svetu. Glavnega prednika
— „general-superior“ mu dejo — imajo v Parizu. Lazaristov
poklic je ta: Na kmetih duhovne vaje voditi, verne k dolgi
spovedi spodbujati, po ječah zapertim pridigati in spovedavati
jih. Usmiljene sestre voditi in biti jim spovednik. Duhovna
semenišča voditi in skerbeti, da se mladi duhovniki pravega
duha navzamejo. Na Francoskem so večidel le Lazaristi uči¬
telji v semeniščih. Kedor želi, ta gre lahko tudi v zvunanje
misijone krivovercem in nevernikom pridigat. Lazaristu ne
gre ime „pater“ (oče), ampak le „gospodL Lazarist mora ob
štirih zjutraj vstajati in ob deveti zvečer spat hoditi. Dan
ima tako razdeljen, da mu le dve uri prosti ostanete. Enkrat
v tedni sme do poli šeste spati. Premišljevati mora nar manj
po eno uro na dan. Novicijat terpi dve leti. Na to stori
obljubo, ki ga veže do smer ti. “

Tako opisuje Kal‘61 Lazariste, kterim se je bil pridružil
15. junija 1. 1857. V Celji je ostal do 11. avgusta, potlej je
šel v Pariz v novicijat. Tu ni dostal leta. Prišel je, popu-
stivši hišo Lazaristov zopet v Goriško nadškofijo pastirit. **
Poslali so ga 30. julija 1858 v gorate, samotne Nemške
rovte  za farnega oskerbnika. Od tod je šel 10. maja 1859
po lastni želji v svojo rojstno vas za kaplana (ekspozita).

Leto 1881 nam je prineslo ustavno življenje in ž njim
deželne zbore. V govorjenji spretni Kafol postane poslanec
ter hodi k sejam v Gorico. Pravijo, da je bil on pervi, ki se
je prederznil v goriškem zboru slovenski  govoriti.

Na Pečinah je začel hudo bolehati. Povsod je iskal zdravja,
toda preboleti ni mogel. Dne 20. februarija 1. 1864 je prosil

* V „Prijatlu u  od leta 1857.

** Kedaj je zapustil Pariz in kod je hodil, predno se je vernil na
Goriško, pripoveduje nam Kafol sam v pismu do prijatelja P. — Ker je
bilo to pismo L 1858 v „Prijatlu natisneno, posnamem iz njega to, kar
gre tu sem. — Pariz je zapustil 19. aprila 1858. Šel je po morji v Rim,
kamor je dospel na sv. Marka dan. Sv. Očeta je dvakrat videl. Pervikrat
na god najdenja sv. Križa v cerkvi, drugič pa v Vatikanu, kamor ga je
bil šel prosit blagoslova za misijon. Rim je zapustil G. maja Od tod je
Sel na božjo pot v Loretto. Toliko Kafolovo pismo. Iz Loretto-a šel je
najberže v Celje, iz Celja pa domov na Goriško.

41

že za izpraznjeno faro v Solkanu, da Id prišel v milše podnebje.
Ni je učakal : smert ga je prehitela. Zamenil je časno z večnim
29. februarija 1864.

Pokopali so ga na domačem pokopališči pri cerkvici sv.
Mohora in Fortunata. Njegov grob spoznaš po spomineku iz
domačega kamena s sledečim napisom:

Tukaj počiva

Filip Jak. Kafol.

vikar pečinski, bivši fajm.,
misijski duhovnik sv. Vinc. Paul.

Delal je v vinogradu Gospodovem
in domovininem neutrudljivo
z zgledom, z besedo in s peresom
blizo 18 let in pol.

Poj. na Pečinah 4. maja 1820;
umeri 29. febr. 1864.

V. L. X. M. S.

Dodajmo životopisu še par verstic. Oglejmo se lvafdla kot
r o d o 1 j u ja in pridigarja.

lvafdl je dopisaval domačim listom, zlasti pa „Danici u
in Einspielerjevim ,.Stimmen aus Jnnerosterreich u . Veselilo
ga je vsako početje, ki je merilo na narodovo omiko. Ko je
zagledal r Zlati vek“ )>eli dan, bil je on med pervimi, ki so
ga v domačih listih pozdravljali in priporočali. ^Družbe sv.
Mohora 4 * ni mogel prehvaliti. Želel je, da bi se je Slovenci
z obema rokama oklenili. To nam pravi njegova domorodna
čertica „o cerkvi sv. Mohora in Fortunata na Tominških
Pečinah u  v družbenih „ Večernicah 4 * od 1. 1863. Pokazal je s
to ..čertico 4 * tudi pot, po kterej se dojde do gradiva za domačo
zgodovino. V marši kakem farnem arhivu leže stara zaprašena
pisma, po kterih bi došla luč domači zgodovini. Pa roke ni,
da bi jih na dan potegnila in uredila. Na tem polji je pri
nas še mnogo ledine. ..Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite
se u . (Kos.)

Posebno ljuba mu je bila Tominška hribovita, pa roman¬
tična stran. Ni čuda. Vsakemu se svoje najlepše zdi. Načertal
je ^zgodovino in geografijo Tominskega g 1 a-

42

varstva“. Kam so zanesli ta spis, ne vem povedati. Videl
sem ga leta 186G. Osnoval je bil tudi obširno razpravo ,,o
odpustkih w .  Kje je pa zdaj? Človeku težko de, ko vidi, da
se porabljivi spisi po nemarnosti gube.

Memogrede povem tudi to, da je znal več jezikov. Go¬
voril in pisal je slovenski, nemški, italijanski in francoski. *

Kot pridigarja  so poznali Kafola tudi zunaj Goriškega.
Nekoliko njegovih pridig ima v „Prijatlu“, druge je dal v
posebnih knjigah na svetlo. Perva dva vezka njegovih cerkvenih
govorov je izdala „ družba sv. Mohora“ 1. 1853.

Poshranjene so v njih pridige, ki jih je govoril Ročinjcem
kot kaplan. Knjige njegove „d o m a č i ogovori po p raz¬
ni š k i h evangelijih za verne ljudi  na  d ež  e 1 i“ je
natisnil 1. 1856 Milic v Ljubljani. Zadnje svoje pridigarsko
delo: „V e č n e resnice v pogovorih za ljudske m i-
sione po slovenskih deželah"  je dal natisniti 1.
1861 in 1862 pri Paternolli-u v Gorici.

Kafdlove pridige niso skoz in skoz izvirne. Izposodil si
je marsikaj pri Italijanih in Francozih. Govoril jih pa ni tako,
kakor jih je pisal. To znajo povedati tisti, ki so ga slišali
pridigati. Ali je pravo zadel ali ne, da je skoro v vsakem
govoru na to meril, da bi poslušalca do solz ganil, o tem ne
gre tii soditi. O njegovih pridigah pravi Slomšek *, da imajo
mnogo zgovornega zernja v gladki slovenščini. Kedar se bo
pisala zgodovina cerkvene zgovornosti na Slovenskem — in da
se bo pisala ni dvomiti — tedaj najde v njej tudi Filip Jak.
Kafol časten prostorček.

Kaj se je godilo pretečena tri leta doli

na Turškem?

(Priprostim bravcem pripoveduje J. V.)

Seveda sedaj ko ne poje več turški boben po slovenskih
tleh, in se kresovi po gorah zažigajo le v veselje, ne pa, da
bi oznanjevali hude ure in kervave dni turške sile, sedaj Vam,
prijazni bravci slovenski, ono grozno ime Turčije ne pretresa
več mozga po kosteh, in skoro ste do cela pozabili, kako se
je godilo našim starim očetom pred štiri in petsto leti. Brez

♦

Gl. „Drobtinice“ 1. 1862 stran 45.

43

skerbi se vležete sedaj na noč k počitku; saj veste, da ne bo
prihrui čez noč Turek, Vam zažgal domačijo nad glavo, notri
pod streho pa pomoril in pobral seboj, kar Vam je ljubega in
drazega, žene in otroke, brate in sestre.

Nekdaj je bilo drugače! In kdor bi hotel z lastnimi oči
videti, kako je bilo pred štiri in petsto leti po Slovenskem,
opertal bi se naj bil zadnja tri leta kterikrat, ter šel gledat
doli v Hercegovino in Bosno, Serbijo in Bulgarijo in Cernogoro.
Komur se niso vderle še nikoli solze po licih, tam na turških
tleh bi se moral izjokati. Ne bilo bi mu treba ze!6 daleč iti
do turške meje, koj za Zagrebom, tam za Sisekom je že. Celo
za pot vprašati bi ne bilo treba, deržal bi se Savine poti, ki
teče tako ponosna in vesela sredi po slovenskili in hervaških
poljanah; tako se zdi človeku, kakor bi bila vesela Vas, miro¬
ljubnih in poštenih ljudi slovenskih, ob svojem desnem in
levem bregu; a prestrašena odskoči od svojega nameravanega
teka, ko terci pervikrat ob turško zemljo. Ne hodi ji na mar,
da bi šla s svojim blagoslovom pozdravljat te grozne kraje,
ampak derži se le njihove meje. Ob enem bregu napaja sla¬
vonske in ogerske planjave, ob druzeni pa posluša tožbe in
stok bosniških in serbskih kristijanov, ki jim sloni grozni
turški jarem na ramenih. Ti so naši bratje, dvakrat bratje po
veri in po jeziku, kajti naše slovanske govorice niso mogli
pozabiti kljub večstoletnemu turškemu terpinčenju. Bošnjaki
in njihovi sosedje, Hercegovinci in Serbi, in še dalje notri v
globoki Turčiji so Bulgari naša slovanska žlahta. Sava noče
teči dolgo časa mimo teh žalostnih krajev. pri Belem gradu
že se združi z Donavo, kakor da bi jo bilo groza, to hčer
naših slovenskih gora, da potuje sama ob mejah ljutih Turčinov.
Z Donavo združena je od Belgrada pa do černega morja mo¬
gočen mejnik med Turki na eni, med Madjari in Kumuni na
drugi strani. Ko bi imela razum, čula bi vso dolgo pot od
tam, kjer pervikrat terči ob turško-bosniški svet, pa do tje,
kjer se z Donavo izliva v Černo morje, ob svojem desnem
bregu slovanski jezik, ker v Turčiji imamo Slovani mnogo
žlahtnikov, okoli 7 milijonov jih je: a toži se jim po onih dneh,
ko so bili svobodna ljudstva in imeli svoje kralje in svojega
čara. Hudi časi so prišli zanje, ko so pri hruli Turki v njihove
vestno obdelane in bogate dežele. —

Skoro bode minulo 500 let, ko so zdrobili Turki na Ko¬
sovem polju mogočni prestol serbskih čarov. Vedno više proti
zahodu in severu so 'se poganjali turški valovi ter požirali
kristijanske kraje, druge za drugimi. Tudi nam Slovencem in

44

Avstrijcem najbližje mejače Bošnjake in Hercegovince * je
zadela ta nesreča. Sicer so se avstrijanski cesarji poganjali,
da rešijo Bošnjake turške groze in res se jim je takrat po¬
srečilo to, takrat, ko so 1(399. 1. v Karlovcih Turci mir skle¬
pali, 1739. 1. pa so jo zopet izgubili in nič ni pomagalo, da
je tudi cesar Jožef II. v ta namen vse svoje moči napel.
Bosna je ostala turška, in v svištovskem miru so Avstriji in
Turčiji uganili ono mejo, ki še danes velja.

Dolgo so se pulili Turci in naši cesarji za Bosno. To so
bili hudi časi, a pravo gorje se je še le pričelo potem, ko se
Avstrijanci za svoje kerščanske bosniške brate pod turškim
jarmom več brigati niso mogli in so Bosni in Hercegovini
jela povelja iz turškega Carigrada dohajati. Kako veseli so
priromali pred več ko 1300 leti očetje sedanjih Bošnjakov v
to deželo, iz daljnih krajev, tam zadaj za Ogerskem. Razdelili
so si jo med seboj in živeli veselo mirno življenje, a prihrul
je Turek in jim vzel vse, domačijo, žene in otroke, marsikomu
pa tudi glavo. Kolikor jih je pa živili ostalo, in jih niso seboj
odpeljali, postali so ali berači ali pa so si s tem, da so izdali
svojo sveto vero. prislužili od Turkov domačije, polja in bo¬
gastva. A le gospoda, veliki bogatini, so prodali za tako ceno
vero svojih očetov, ter postali Turki; priprosti ljudje, kmetje
in drugi nizkega stanu pa so dali zanjo rajši vse, tudi življenje,
če je bilo potreba. Še danes so v Bosni le mestni prebivalci
in veliki bogatini Mohamedanci ali turški veri udani. Oni so
z zatirano rajo (raja je turška beseda, ki se pravi po naše
„živina na paši u , tako imenujejo Turki kristijaue) ene in iste
kervi, enega in istega slovanskega rodu in vendar ni jih hujših
zatiravcev, kakor ti poturčenci. kojili očetje so nekdaj govorili
isti serbski slovanski jezik, kakor ga govore danes po njih
zatirani Bošnjaki. To so ubogi ljudje! Kmetov, kakor ste
pri nas, prijazni bravci, ki imate vsak svoje zemljišče, ki je
Vaše in Božje in druzega nikogar, lacih tam v Bosni in Her¬
cegovini ni. Zemljišča Vam s silo ne more vzeti najviši gospod,
s cesarjem samem bi pravdo dobili, ako živite pošteni in pla¬
čujete naložene davke. Tam v Bosni ni tako. Zemljišča imajo
samo bogatini, poturčeni nekdanji Slovani, ki jim pravijo spahi
ali begi, ubogi raja, 'ubogi kristijani pa jim ga obdelujejo ter
jim plačujejo velike davke. Polovico pridelkov jim oddajajo,
verh tega pa delajo tlako po tri, štiri dni na teden z ženo
in otroci. Časih pa šine gospodu, begu bogatinu, huda muha

* Hercegovina je zadobila svoje ime po Štefanu Kozaki, ki je pervi
prejel od nemškega cesarja Friderika III. naslov „Hercog u  t. j. vojvoda.

45

v glavo; v najhujši zimi plane nad uhozega rajo, vzame mn
zadnje zerno žita ter ga zapodi iz koče vun v sneg in mraz,
naj se ubožec pobota s svojim kerščanskim Bogom, kako bode
živel in, ali bode sploh živel. Za rajo, ki ni begove vere, se
beg ne zmeni.

To je hujše gospodarstvo, kakor je bilo pri nas kedaj,
ko smo imeli še desetino in tlako. Pust čas je bil, a s turškim
gospodarstvom sedanjih zatiranih kristijanov primerjen, bi ga
človek prehvaliti ne mogel.

A kadar je posoda prepolna, takrat vskipi. Rev in terpljenja
niso mogli Bošnjaki in Hercegovinci več prenašati. Bilo je
pred tremi leti, ko so prišli Turški uradniki, davkov pobirat,
da kristijane do nazega slek6. A Herc-egovincem je kri zavrela,
zbrali so se skupaj ter pobili in potolkli turške oderuhe.

Berž se je raznesel glas, daje  mala deželica Hercegovina,
ki je komaj tolika, ko naša Kranjska, stopila na noge. Pri¬
hiteli so turški vojaki, ter strašno razsajali po nji. Morili so
brez razločka starčke, žene in otroke. Hercegovincev se je
lotil grozen strah. Razkropili so se na vse strani. Nekteri
so zbežali čez mejo na avstrijsko zemljo v Dalmacijo, drugi
so se odmaknili k svojim sosedom Cernogorcem.  Mala
deželica je to, več ko še enkrat manjši kakor Kranjska, in
se meji 'po eni strani ob Dalmacijo, po družili treh pa ob
turško Hercegovino, Bosno in Albanijo. Res mala deželica je
ta Černagora; mesta nima nobenega (Cetinje, kjer stanuje
černogorski knez Nikica, je le velik terg), a vendar je Oernagora
pravo orlovo gnjezdo, kjer je po stermih skalah raztrošenih 110
vasic. Kadar se je Turek v to deželico zagnal, nesel je vselej
kervavo glavo domu.

Tu sem so pribežali Hercegovinski uporniki. Prijazno in
z veseljem so jih Černogorci sprejeli, ter jim z vsem postregli,
dokler jim Turki niso dovolili, da smejo priti nazaj v zapuščeno
Hercegovino. Pa kaj je turška obljuba, turška prisega! Komaj
so se vernili, planili so nanje, ter ubili vsacega, kogar je meč
doseči mogel.

Po vsej Hercegovini je z nova zavrelo, in berž se je zbralo
2000 upornikov. Namesto lemeža in čertala, kovali so se meči
in puške kupovale. Od vseh strani so prihiteli Hercegovincem
serčni, neprestrašeni možje na pomoč, iz Bosne, Dalmacije in
družili krajev, največ pa iz Černogore.

Pričeli so se ljuti, kervavi boji po gorati in skalnati
Hercegovini. Mala peščica slabo oboroženih upornikov je na
planem proti obilnim turškim četam le malo izmogla, da si

46

je imela tudi izvedene in lirabre vodnike, Lazara Sočico,
Peko Pavloviča in Simoniča  Akimova. Umaknila se je
v hribe med skale in prepade in se bojevala tam gori z divjim
Turkom. Se ve da, mesta po dolinah, so dobili Turki tekoj
v pest in poslali vanje obilo vojakov. A velika četa ima tudi
velik želodec in marsikfcerikrat so prišli turški vojaki po mestih
v velike zadrege, ko jim je hrana pošla in jim Hercegovinci
niso pustili od drugod pripeljati živeža. Ko se je izvedelo,
da se bližajo Turki in peljejo seboj živež za svoje vojake po
terdnjavah in mestih, zastopili so jim uporniki v gorah pot
ter se poskusili ž njimi. Pota po skalnatih pečinah so ozka,
komaj gresta dva človeka drug zraven druzega. Za pečevjem
skriti so planili ustaši nad Turka, kadar je prišel v hribe in
marsikterikrat so ga zapodili v tek in mu odvzeli živež. Na
ozkih potih zgrabljeni Turki niso si mogli drug druzemu priti
na pomoč, ker z verha doli so ustaši metali z visočin in ster-
mega skalovja kamenje in valili silovite skale nanje. Le malo¬
kdaj so Turci odnesli pete.

Upor se je počel kmalo tudi po sosedni deželi, po Bosni
razširjati. Hercegovina sama, težko da bi bila zmagala, ker
Turčija ima vojakov ko listja in trave. Narodi po Evropi so
se s začetka kaj malo brigali za hercegovinski ustanek, a ko
je tudi Bosna stopila na noge, spel je ves evropejski svet
glavo po konci, ter se vprašal, kaj bode iz tega. Iz Ru¬
sije, Oerndgore, Dalmacije, Hervaškega in tudi s Slovenskega
so jeli vreti serčni možje ustašem na pomoč.

Odslej ni skoro minul dan, da se ustaši niso tu ali tam
spoprijeli s Turkom, enkrat so ga pobili, drugikrat pa so se
morali umakniti. Do kakega posebnega cilja in konca pa se ni
moglo priti, ker število ustašev je bilo le premajhno, pa pre¬
slabo oboroženo. Slovani so se po raznih deželah pokazali ko
usmiljen in dobroserčen narod, ki svoje žlahte na turški zemlji
ne pozabi. Za ranjene in pobegle ustaše se je nabiral denar
in obleka. Najgorkeje prijatelje pa so se skazali Rusi; iz no¬
bene dežele se ustašem ni poslalo toliko pomoči; nabiral se
je ne le denar, ampak pošiljali so tudi vojakov in zdravnikov,
in so pomanjševali kolikor je bilo mogoče, terpljenje in gorje.
Koliko ste pač prestali revni deželi Bosna in Hercegovina!
Do adventa 1875. 1. pribežalo je na avstrijsko zemljo okoli
130.000 sestradanih in bolnih, od celega sveta zapuščenih
Hercegovincev in Bošnjakov. Največ jih iz domačije ni odneslo
druzega, ko življenje, s praznimi rokami in bolnim sercem
so pribežali čez Savo v Dalmacijo, in čast našemu presvitlemu

47

cesarju! Skerbel je za pribežnike, da niso terpeli lakote in
mraza. Lehko je umeti, koliko rev in groze so prestali v do¬
mačiji, ko so djali možki, da bodo pometali svoje otroke v
Savo, ako jih Avstrijci posilijo nazaj, in da se bodo za tem
bili s Turkom za življenje in smert.

Prišla je zima 1875. L Zavoljo mraza potihnil je vojskin
hrum, a v domačijo verniti se ustaši niso upali. V gorah in
na ptuji zemlji so preživeli ostro zimo in se enkrat in dru¬
gikrat vdarili s Turki, ki so po dolinah in mestih gospodarili
kakor razbojniki. Prizanesli niso ne otrokom, ne ženskam, ne
onemoglim starčekom, in z divjo krutostjo požigali vasi iii
palili kerščanske cerkve; ne enej niso prizanesli.

Spomladi  1876. 1. p a s e j e v o j s k a z nova pričela.

Prijaznemu bravcu je neki morda že dalj časa vprašanje
na mislih, kaj je motilo kralje in cesarje po Evropi, da niso
prijeli za orožje, ter Turku zaukazali, naj odjenja od kervavega
klanja ter ravna s kristijani, kakor se ravna z ljudmi in ne z
neumno živino.

Ali ni nihče vdaril na Turka?

Nihče, ampak djali so, kdor bode močneji, ta bode zmagal.
Naj se morita in pobijata, mi drugi pa le od daleč glejmo
kervavo igro. Pri veliki gospodi si človek ne sme misliti, da
stori, kar serce in usmiljenje zaukaže. Po družili stvarih se
ravna! Že pred dvajsetem leti, 1856. leta so se v Parizu ime¬
nitne glave pomenile, da bodo skerbele zato, da se Turčiji ne
bode huda godilo. Takrat so se Angleži, Kusi, Francozje in
mi Avstrijanci zavezali, da primemo tekoj za orožje, ako bi
komu izmed teh narodov prišlo na misel od turškega cesarstva
odtergati kak kos zemlje in si ga prisvojiti; kaj pa Turek
doma v svojih deželah počenja, zato se ne bo nihče zmenil.
Sam naj gleda, kako se bode izmotal. Tako so se pomenili
in potem ravnali. Kusi bi bili ustašem, svojim slovanskim
bratom, kaj radi pritekli na pomoč, pa niso smeli, ker zagro-
melo bi bilo po vsej Evropi in vojska, velikanska vojska bi se
bila vnela.

Koke križem deržati in molče gledati kervavo mesarenje,
to so se pomenili že pred 20. leti v Parizu. Nevtralnost ime¬
nujejo gospodje to ravnanje. Nevtralnost je lepa reč in velja
najmanj. Evropejske oblasti so brez opravka gledale čez mejo
doli v globoko Turčijo. Pomagati niso smele ne ustašem, ne
Turku. Vse, kar bi bilo podobno kaki pomoči in podpori, znalo
bi biti vzrok vojske, saj velika gospoda ga kmalo najde.

48

Prijazni bravec! sicer dobro umeš, da je nevtralnost
ustašem mnogo škodila, na drugi strani pa si misliš, cesarske
in kraljeve oblasti so se pri tem ustanku ravnale, kakor se
ravnam jaz, kadar vidim, da sta se blizo moje hiše spoprijela
dva neprijatelja in se jela rovati. Takrat se skrijem v sobo
in le skrivoma gledam skoz okno, kaj počenjata in kako; dalj
ko je človek od tepeža proč, boljši je, ker ne podaja se v
nevarnost, da mu kdo razbije glavo, ali da ga kličejo k sod¬
niji za pričo in mnogokrat ravno o takem času, ko ima dela
čez glavo.

Mi Avstrijci smo koj pri početku ustanka ali upora v
Turčiji postavili vojake ob našeh mejah in zaperli pot v Turčijo
in iz Turčije na našo zemljo. Kdor je prestopil mejo, bodi-si
vojak, ali nevojak, vjeli smo ga in priperli. Kadar se je iz¬
vedelo, da se peljejo puške na Turško, v pomoč vstašem,
vstavili so vojaki voznike in jim jih odvzeli. Tudi to je
tirjala nevtralnost. Pomagati se ni smelo ne na eno ne na
drugo stran.

A moti se, kdor meni, le parižka pogodba je velikim
gospodom vezala roke, da niso prijeli za orožje. Ako bi jim
bilo v resnici kaj mar za ustaše, pomagali bi si bili kaj lehko.
Parižko pogodbo bi bili razlagali in razlagali, sukali in pre-
rešetovali tak6, kakor bi se bilo njim dobro zdelo, naposled bi
našli v nji, kar so iskali. — Še druge stvari so belile go¬
spodi glavo.

Ako bi se po nesrečni vojski Turek moral vmakniti,
kadar bi delal Turek zadnjo voljo ali testament, kdo bi dobil
njegove dežele? Ko so lani in predlanskem gospodje na to
pomislili, kar mraz jih je tresel. Dobil bi jih Kus, ki že sto
let in še več po Carigradu hrepeni. A Rus je sovražnik Angležev,
ki nikakor nočejo, da bi se Kus vozil iz Černega morja na vse
strani sveta.

Ti in še drugi vzroki derže Turka v Evropi, ker zanj je
Evropejcem kaj malo mar, danes bi ga zapodili rajši, ko
jutri, a boje se prepira za njegove dežele. Kadar hi bil Turek
zadušen, segel bi Kus najprej po Carigradu, a tudi Anglež bi
ga hotel imeti in naposled gledali bi nemara tudi mi Avstrijci
po kacem kosu turškega cesarstva.

Te reči so veliki gospodje, kadar so imeli čas, natanjko
premislili, zmajevali so z glavo in djali, iz te moke ne bo
kruha. Zakaj so pa učeni, če hi tega ne vedeli? Pa ko se
je predlansko spomlad vojska na vseh krajih z novega pričela,
jeli so vendar misliti in prevdarjati, kako vendar bi se dalo

49

to kervavo klanje pomiriti. Mi Avstrijanci imamo naOgerskem
imenitnega moža, ki pri cesarju nekaj velja, ministra Andrašija.
Kar je opravkov doma v Avstriji, zato se njemu ni brigati,
v njegovih rokah so zunanje zadeve.

Ko vojska in boji niso hoteli nič izdati, sestavil je pismo,
ki ga je podpisal cesar in druge evropejske oblasti, ter ga
poslal sultanu, turškemu cesarju Abdul Acicu, ter tirjal od
njega, da življenje in stanje Hercegovincev in Bošnjakov ko¬
likor mogoče poboljša. Tirjal je, naj imajo kristijani odslej
tiste pravice, kakor Turki, opravljati naj smejo službo božjo
kjer, kadar in kakor hočejo. Dalje, vsak kristijan ima pravico,
da si kupi kos zemlje. V najem se naj zemljišča več ne od¬
dajajo, kakor doslej. Davki naj se pobirajo tako, kakor po
družili deželah in se porabljajo le za to, kar je deželi v korist,
ne pa da bi se polnile ž njimi turške blagajnice ali kaše v
Carigradu. Hercegovinci in Bošnjaki pa naj iz svojega skerbe
za učenike, cerkve in duhovnike. Kar je neobdelanega in
pustega sveta, razdeli naj se med vstaše. Da pa se vse to
izverši tako, kakor se v pismu tirja, izvoli naj se komisija,
ki se sestavi iz enacega števila kristijanov in Turkov.

Tacim pravičnim tirjatvam se sultan se ve da ni mogel
vstavljati, ker to so zahtevale vse oblasti po Evropi. Toliko
prederzen pa vendar ni mogel biti, da bi se celej Evropi
nasproti stavil. „Že velja, je djal, obljubim Vam, da bodem
storil, kakor tirja Vaša želja . u  Toda obljubil je samo; res je
sicer ustašem dal razglasiti svojo obljubo, a kako malo mu
je bilo do nje! Izpolniti jo, mu še na misel ni hodilo, ker
v Serajevu, glavnem mestu Bosniškem, prebral se je ukaz
turškim vojakom in tacim ljudem, ki jih je malo ali nič
brigal. V Banji luki so ga prebrali sicer na javnem tergu pred
zbrano množico, toda ne v domačem slovanskem, ampak turškem
jeziku, ki ga med sto ljudmi komaj eden razume.

Na to so ustaši odgovorili, da s tacimi pogoji ne sklenejo
miru, ampak bojevali se bodo do zadnjega moža. Saj z An-
drašijevem pismom se jim pomaga malo, skoro nič, ker po
večein bi ostalo, kakor je bilo in koliko je Turkom verjeti,
poskusili so že pred 15. in 20. leti. Sicer se je v pismu djal o,
naj se neobdelana in opuščena zemlja razdeli med ustaše , a
koliko je take zemlje, če se primeri, koliko sto in sto ustašem
bi se morala razdeliti. Nihče bi je ne dobil toliko, da bi
mogel preživeti sebe in svojo družino. Kristijani so tirjali
zato, naj se turškim bogatinom, begom in spahijem vzame
zemlja, ki so jo imeli nekdaj spredniki slovanskih ustašev.

Slovenske večernice. 4

50

Ta zemlja je naša, so djali ustaši, po krivem jo je dobila
gospoda v last.

A te tirjatve izpolniti je bilo nemogoče. Pravično vla¬
danje, kakor smo ga vajeni po družili deželah, izpodkopalo
bi turško cesarstvo, ker turški bogatini žive se edino le od
žuljev zatertih in potlačenih kristijanov. Naj bi se pa vsedel
pravicoljuben sultan na prestol, prijeti bi morali begi in
spahi sami za plug in upor bi se pričel od druge strani,
ustajati bi jeli bogataši.

In zato se je boj z nova pričel. Prijazni bravec bode
gotovo hvalo vedel, ako se mu ne pove, koliko sto bitk se
je bilo zdaj tu zdaj tu med Turki in ustaši, koliko jih je
odpalo od te, koliko od une strani. Slovenci smo prerahlega
serca in ne zveselimo se , kadar zagledamo teči mimo nas
gorak potok človeške kervi. Ni minul skoro dan brez boja
in od dne do dne se je Turkom slabeja godila; opomniti
hočemo le enega samega boja, na Dugem klancu, kjer so
ustaši Turke kaj kervavo otepli. Ustaši so se moško in serčno
deržali, ker za vojvode so imeli serčne, hrabre može. Glava
vsega upora je bil Ljub ob ra tič,  rojen Serb iz Belega
grada, marsikaj turških glav je posnel njegov meč. Po zimi
krog adventa 1876 1. izbrali so si ga uporniki za svojega
vojvodo. Ko se je na pomlad boj z nova pričel, gledala je
vsa Bosna in Hercegovina nanj. V početku meseca sušca je
zgrabil Turke pri Ljubuski ter jih porinil čez mejo na av¬
strijska tla; a 10. sušca moral je sam s svojo četo bežati iz
dežele v Dalmacijo, kjer so ga avstrijski vojaki na meji prijeli
in odpeljali, daleč gori na nemško, v zgornje avstrijsko mesto
Line in od tod v Gradec. Po deželah, koder so ga peljali,
priteklo je ljudstvo od vseh strani skupaj, ker videti so hoteli
serčnega moža in branivca svoje vere in slovanskega ljudstva.
Dalmatini so mu na njegovem potu skazovali veliko čast,
njegova vožnja ni bila podobna jetniški , ampak cesarskemu
prihodu.

Ž njimi vred so vjeli tudi mnogo njegovih častnikov
ali oficirjev in neko Jovano Markuš, * bogato gospodično iz
Holandije, ki je z usmiljeno roko razdajala svoje premoženje
med revne ustaše, obvezovala ranjence ter stregla, kolikor so
njene moči pripuščale.

A ustašem ni vpadlo serce, ko so jim vjeli najbolj izur¬
jenega moža. Bili so se dalje kakor levi, ko jim iz berloga
mladiče pobirajo. Sreča se je nagibala zdaj na to zdaj na
uno stran. Vedno več in več jim je prihajalo vojakov na

51

pomoč iz raznih dežel. Černogorski knez Nikica, ki je bil
tudi nevtralen, branil je zastonj svojini ljudem prihajat
ustašem na pomoč. Nekterikrat so mu Turki poslali vprašanje,
zakaj ne varuje svojih mej in ne brani Černogorcem. A zma¬
jeval je z rameni, pomagati ni mogel, njegovo ljudstvo seje
v teku sto let čez in čez napilo sovraštva do Turčije. A naj večjo
pomoč dobivali so ustaši iz ruskih rok. Vojakov zavoljo tiste
parižke pogodbe v Bosno in Hercegovino sicer niso smeli po¬
šiljati, a prišli so od tam prostovoljci, zdravniki z zdravili,
in mnogo zlati, kar časih tudi kaj velja. Turkom se je jelo
vedno bolj kropa prilivati, a še jim je bilo premalo zmešnjav
in homatij. Med tem ko je razsajal punt po zahodnih delih
turškega cesarstva, zgodil se je v Solunu turškemu mestu
prigodek, ki je vso Evropo osupnil. Divji Turki so planili
necega dne na kristijane in ubili med njimi tudi francoskega
in nemškega konzula. Konzul je imenitna glava, na ptuji
zemlji je namestnik svojega kralja ali cesarja. — Ves svet
se je nad to hudobijo zavzel, tacih prigodkov Evropa dosedaj
še ni doživela. Kdo ve, kaj bi se bilo pri tej razburjenosti
zgodilo, ko ne bi bili Turki z draziui denarjem urno plačali
glave ubitih konzulov.

Nič boljše se ni jelo goditi v Carigradu samem, kjer je
jelo ljudstvo razsajati , kakor bi bilo ob pamet. Vrelo je
zvunaj po cestah, znotraj po hišah, najbolj pa še v cesarski
palači, kjer so 4. junija ministri malo prej odstavljenega
sultana A )dul Acica usmertili in novega naslednika razklicali.

Komaj se je ta hrup povlegel, zaslišala se je iz Carigrada
druga novica, da je nek oficir Hasan ustrelil v ministerski
zbornici dva ministra do smerti, dva pa ranil, ker se je hotel
nad njimi maščevati, ker sta vsruertila svojega gospoda.

Med tem pa, ko so se v Carigradu take grozne reči godile,
pričele so tudi druge turške dežele ustajati. Po Serbiji so z vso
silo tiščali upor k tlam. Ljudstvo je hotelo od kneza Milana
vojsko na v^ak način, in v sosedni Bulgariji je vrelo na vsili
koncih in krajih. Neznanske grozovitosti so se godile po raz¬
burjeni deželi, kamor so poklicali Turki iz Azije surove to¬
lovajske Čerkese, ki so po zverinsko divjali.

Ustaši po Bosni in Hercegovini se dosedaj še niso od¬
povedali turški oblasti, zahtevali so le boljših postav in
„ubogali Vam bomo po tein, u  so djali. A kadar je bilo vse
zastonj, odpovedali so se Turku in si izbrali novega gospoda.
Dva dni po kresu pretečenega leta 187G. razklicali so Her-
cegovinci černogorskega kneza Nikico za svojega gospoda,

4 *

in dva dni za tem je storila tudi Bosna ta nevaren in od¬
loči ven korak, a za svojega gospodarja izvolila si je moč-
nejega in bolj bližnjega soseda, serbskega kneza Milana. Bosna
pa je bila prej turška zemlja in Milan je moral v Carigradu
vprašati, kaj porekd Turki k temu. Seveda, vse liomatije
bi se bile s tem končale, a Turkom je bilo žal za te dve
zgubljeni pokrajini in odgovorili so Milanu, da mu Bosne
ne dajo.

Sedaj ni bilo nobene rešitve več. Nazaj Milan ni mogel.
Krono in prestol mu vzamejo, žugali so Serbi, ako ne na¬
pove vojske. Dosedaj so Rusi Serbom vedno svetovali, naj ne
primejo za orožje, a je prišel trenotek, ko vsi dobri sveti
niso nič pomagali. Rus je priterdil, naj Serbi le začno in na¬
povedala se je vojska. Serbski narod je bil sila navdušen,
pogum in sovraštvo do Turka je gorelo v vsaeemu sercu. —
Tri čete so se poslale na turško mejo, da zabranijo Turkom
pot v Serbijo. Za vojvode jim je dal Milan: pervi četi ge¬
nerala Caha,  drugi ruskega vojvoda C e majeva,  ki je po¬
zneje prevzel vodstvo čez vso vojino, tretja armada pa je
dobila Ran k o Ali m pica  za vojvodo. 1. julija pričel se je
serbski boj, a tudi Oernogorci so z druge strani zgrabili Turka.

S početka so bili Serbi srečni, ker vbranili so ne le
mejo, ampak 2. julija proderl je Černajev celo v Bulgarijo
na turške tla, na drugi strani pa je Lešjanin  podil Turke
v Turčiji nazaj, a 12. julija moral se je Osman-paši umak¬
niti zopet nazaj na Serbsko.

in odslej verstila se je nesreča za nesrečo. 14. julija
zgrabi Černajeva Abdul Kerini-paša ter mu odvzame To-
polaiko, kjer je Černajev kaj dobro in terdno stal.

Seveda drugače, z boljšim vspehom bi se bili Serbi voj¬
skovali , ako bi se bila Bulgarija spuntala in k Serbom po¬
tegnila. Tak6 je stalo, v vojskinem planu, a Černajev se je

_ v

ec

in

zmotil in ob odločnem času Bulgarija ni prijela za m
ta slučaj je pahnil Serbe v nesrečo.

3. in 4. avgusta sta bila odločivna dneva, ker pri Knja-
ževcu so Turki Serbe popolnoma pobili. A serce jim ni še
vpalo. Bojevali so se dalje in čez štirnajst dni za tem se je
pri Aleksincu vnel vroč boj, ki je trajal celili pet dni.  Serbi
so se bili kakor levi, a Turka je bilo preveč in serbska
vojska je bila zopet pobita v

lil kako se je godilo Černogorcem in Bošnjakom? Ne¬
koliko srečneji so bili, sicer so jih Turki nekterikrat zapodili
v beg, a Černogorci so bili vendar v obče na boljšem.

53

Nesrečna petdnevna bitka pri Aleksincu, če tudi je bila
odločivna, ni vzela Serbom serca. Bojevali so še dalje več
ko en mesec, a med tem so sklepale evropejske oblasti mir.
Turki bi bili radi Serbe*popolnoma uničili, a Kusi so se tudi
sedaj pokazali verle slovanske prijatelje ter se potegovali
za Serbe.

Kusi pričiič vojsko s Turkom.

Zatem pa, ko so bili Serbi tako pobiti in potlačeni, ko
so jim Turki požgali 3 mesta in 200 vasi, 10.000 mož po-
streljali, 25.000 jih pa ranili, pričela se je v turškem Cari¬
gradu konferencija ali posvetovanje, kamor so poslale velike
evropske oblasti svoje poslance. Ugibali so tu, kako naj Oer-
nogorci, Bošnjaki, Hercegovinci in Serbi mir sklepajo s Turki.
Ne idimo poslušat tega posvetovanja, ter bodimo le veseli,
da je bil mir na Serbskem, ko je prišel Božič s svojimi
prazniki v deželo. Serbom se ni vzelo nič, tudi nov davek se
jim ni naložil, a žalostno je Bilo, da je bila vsa draga vojska
zastonj vojskovana in vse velike svote denarja potrošene za
goli nič.

Kaj pa s Černogorci, Bošnjaki in Hercegovinci? Ivo so
se o tem pogovarjali jeli, nosili so Turki celo glave po konci,
češ mi smo zmagovalci in sedaj naj oni uporniki čutijo našo
jezo. A tu se je ruski poslanec ignatiev toliko zel6 zanje
potegoval, da je prišel z drugimi poslanci navskriž, ter z
žuganjem Carigrad zapustil. Da je do tega prišlo, bili so
največ Angleži krivi, ki se z Kusom že več let kaj pisano
spogledujejo. Ti so Turkom v eno mer v uho šepetali in
jih ščuvali, naj ruskemu poslancu prav nič onega ne dovolijo,
kar tirja za upornike. Oe Kus zarenči, bodo mu že pokazali,
kaj znajo in koliko se ga boje.

Tako se je konferencija razšla in komaj je potihnil hrup
in šum lanske vojske, že je jelo po novi dišati. Odgovor,
ki ga je Ignatiev Kusom iz Carigrada prinesel, je vse ljudstvo
neznansko razburil in prerokovali so modri možje, da leto
1877. nima zastonj dveh sekiric (77). To bo klanje, to bo
morenje! Že pretečeno 1876. leto so imeli Rusi nekako na-
kanjeno, da planejo nad Turka, ter so jeli vozariti svoje ar¬
made doli proti Turčiji. Sredi meseca januarja leta 1877.
stalo je že čez 200.000 vojakov na ruskih mejah. Ko je sel
ruski poslanec Ignatiev iz Carigrada, žugal je Turkom z
vojsko, ako store Černogorcem ali Bošnjakom ali Hercego-
viucem kaj žalega. Kar je žugal, to se je zgodilo. Ko jo

54

ruski car Aleksander IT. nekaj dni pred svečnico zavkazal,
da morajo vse železnice, ki doli proti Turškemu derže, za
vožnjo njegove vojske pripravljene biti, spogledali so se Turki,
češ, saj mu je morda vendar-Ie resnica s tem, kar je žugal,
in sklicali so vse mahomedance od 15. do 70. leta v orožje;
pri svojih prijateljih Angležih in Amerikancih pa so naročili
pušk, kanonov in vsega potrebnega streliva ter jeli svoje
armade k Donavi pošiljati. Pripraviti se jim je bilo na vroč,
hud boj; v mnogih praskah, v kterih so se z Rusi poskusili,
so izpoznali, da se z mokro cunjo ne dad6 razpoditi. Najprej
so menili doma vse v pravi red deti; lanski upor so sicer
s silo k tlam pobili, a pod kupom pepela je še tlela iskra,
ki bi jo znala ruska burja v velik ogenj podpihati. Pa kak6
so se menili pred njim zavarovati? Cernogorcem in Serbom,
s kterimi so sklenili premirje do konec meseca marcija,
so ponudili mir. Sprejeli so ga le Serbi, Černogorci pa so
stavili take tirjatve, da je postal mir ž njimi nemogoč. Ti
so skenili , da se 21. marcija, ko premirje poteče, hote s
Turci zopet vdariti.

Tudi po družili deželah so poskusili mir prav po turško
napraviti. V svojo  deželo, Bulgarijo, ker se jim je zdelo,
da je nekaj upornikov prikritih, poslali so iz Azije celo ker-
delo divjih tolovajskih Čerkesov med mirne prebivalce, kjer
so prav po zverinsko razsajali. Od uboge Bosne pa so tirjali
Turki cel milijon goldinarjev! Od kod naj bi ti berači do¬
bili toliko bogatijo? Ni bilo mogoče! Zato se je pričelo
grozno mesarjenje po deželi, ravno tisti čas, ko so Bošnjaki
menili, da so za vselej rešeni težav in terpljenja. Kdor je
mogel, je ubežal, kakor daleč so ga pete nesle. Tri tavžent
jih je priteklo čez Savo na naša avstrijska tla. Tako so me¬
nili Turki sprijazniti se s svojimi podložni, pa ker so se jim
te grozovitosti še premajhne zdele, poslali so v Hercegovino
in Bosno 3ti.(X)0 mož, kterim sta Sulejmanpaša in Saihpaša
zapovedovala, vse druge armade pa, kolikor so jih mogli
spraviti na noge, odposlali so pod poveljnikom Kerimpaša
proti Donavi, kamor so jeli na spomlad ruski vojaki pritiskati.

Rus in Turek si tu ob Donavi nista mejaša, med nju
vmes ste potisnjeni rumunski deželi Moldava in Valahija.
Rumuni so bili nekdaj tudi pod turškim jarmom, a osvobodili
so se, imajo sedaj svojega lastnega kneza, ter plačujejo le
letni davek v Carigrad. Tod, skozi to deželo so morali Rusi
marširati. če so hoteli priti do Donave, kjer se pričnd koj
unstran reke turške dežele, najprej Bulgarija, zadaj za Bul-

55

garij o pa Rumilija, na kterej stoji glavno mesto turškega ce¬
sarstva, Carigrad.

Ko so se zmenili Rusi za pravico, da smejo skoz Ru-
munijo popotovati, jeli so vreti tje proti Donavi, po noči in
po dnevi, prihajali so peš in po železnici, ker mudilo se je,
unstran Donave se je v kratkem nabralo Turka ko listja in
trave. Pa tudi Rusi so prišli z grozno močjo, v pričetku
majnika jih je stalo po Rumuniji že do 300.000 mož, pri¬
pravljeni zato, da jo o priležnem času vdarijo čez Donavo.

Da, čez Donavo! To ni lehkastvar, vedeli so Rusi dobro,
vedeli so pa tudi Turki. Odkar so se jeli z Rusom ruvati,
zagorelo je na Ruskem grozno sovraštvo do Turkov in vedno
so imeli nakanjeno, da jih požend kdaj iz Evrope v Azijo.
A doslej so vsi poskusi po vodi splavali, ker Turki so se na
to stran svojih mej zavarovali, kolikor je bilo mogoče, ter
nasejali ob desnem donavskem bregu polno velikanskih in
močnih terdnjav , da se vbranijo Rusov, ako bi jim prišlo
kterikrat na mar, ogledati se s svojimi kanoni po turških
deželah, kako znajo tu gospodariti. Vidin, Nikopolje, Sistova,
Ruščuk, Tuturkan, Silistrija, Rasova, Hirsova, MaČin , Tulča,
Sulina so oni močni turški čuvaji ob Donavi, ki so s kanoni
nabodeni, kakor jež z iglami. Prijazni bravec se poprosi, da
si vse naenkrat zapomni, ker pokali bodemo krog vsili kaj
krepko in prelili dosti kervi. Se veda bomo stali v ruskih
verstah in se zapodili, kadar bode le toliko mogoče z vso silo
v turške druhali, a kogar bomo v j e 1 i, prizanesli mu bomo, k
večjem da ga odpeljemo daleč kam na Rusko za toliko časa,
da postane zopet mir. Živemu ne bodemo posekali nikomur
rok in nog in mu ne iztaknili oči ter ga potem s kolom pre¬
bodli ter se njegovemu stoku in zvijanju posmehovali, dokler
da pogine. Tako so delali Turki kedaj, tako bodo delali tudi
v tej vojski.

Med tem pa, ko se bodo pripravljali Rusi za prehod čez
Donavo, nam ostaja časa, da pogledamo kaj vojskinega se
godi drugod po Turškem, postavim v Bosni ali Hercegovini.
Zapustimo Ruse za kratek čas, ter jim zaupajmo, da bodo
morda tudi brez naše pomoči kaj opravili. Da bi se jim le
posrečilo čez Donavo smukniti! Velik kos vojske bi bil s tem

že dobljen!

Djali smo, da so Turki s Serbi mir sklenili, ker serbski
knez Milan Obrenovič IV. je djal, da to lehko stori, ker je
slovanska in keršanska stvar v Turčiji prišla v boljše, ruske
roke. Na Serbskem je ostalo vse pri starem.

56

A s Čer n ogorči se niso mogli pobotati, ker ti so tir-
jali preveč, en kos Hercegovine in pot do morja. Ko je pre¬
mirje s Černogorci in Turki dva dni po svetem Jožefu, 21.
marca 1877. leta minulo, postavil se je Černogorski knez
Nikica svojim junakom na čelo, ter z Bošnjaki in Hercegovinci
združen pričel nov boj s Turkom. Kakor strela je treskal na
Sulejmanpašo in Saibpašo; o Sulejmanu bodemo slišali v tej
vojski še marsikaj, a dobrega nič, mož je imel povsod nesrečo,
kamor se je ganil. V Bosni je zbral Despotovič in Vukotič
zatirane upornike, ter od dne (io dne pomnoževal svojo četico s
prostovoljci, ki so mu prihajali od vsih krajev na pomoč, največ
pa je prišlo Serbov.

Toraj na vsili koncili in krajih so imeli Turki mnogo,
mnogo opravka, tu v Hercegovini in Bosni, v Černogori, pa
tam ob Donavi. A še nekje drugej so jim postavili Kusi
svoje armade nasproti, unkraj Černega morja, v Aziji,  kjer
se rusko in turško cesarstvo mejita. Kusi zgrabijo Turke tudi
v Aziji. Tu sem so poslali 200.000 mož, ki so jeli 13. aprila
z ruskega Kavkaza vreti proti turškim armadam v Aziji.
Vodstvo ruske vojske je imel v teh krajih carjev brat, veliki
knez Mihael  v rokah, Turkom pa je zapovedoval vojskini
minister Kedivpaša sam. Okoli sv. Jurija, sv. Katarine dan
ste se te dve vojski v Armeniji blizo Karsa, kije  mimogrede
povedano, najmočnejša turška terdnjava v Aziji, pervikrat za
resno sprejeli. In kdo je tekel? Turek, ter se zaperl v močni
K ar s, kamor so začeli metati Rusi s početkom meseca maj-
nika bombe in ogenj. Od vsih krajev so ga obstopili in okle¬
nili. Med tem pa so drugi ruski oddelki zajeli 17. majnika
neko drugo turško terdnjavo Ar daha  n,  zopet drugi pa so
jo vderli za Muktar-pašo. ki se je vmikal nazaj proti terdnemu
Erženi  mu.  Toliko da je še srečno pete odnesel in se za¬
perl vanj. Kusi so ga od vsih strani oklenili, metali vanj
bombe, a druzega pa tudi nič niso opravili. Generale je zapustila
sreča in bistra umnost in celo slabo se jim je jelo goditi.
Turki so jih zapodili od Erzeruma proč in po leti, krog sv.
Jakoba so Rusi, razun Ardahana vse zgubili, kar so si v teh
dolžili mesecih pribojevali. To so bili za Kuse hudi pasji
dnevi, velika vročina, ki je nastala ž njimi po Armeniji, je
pripravila vso vojsko ob veselje in pogum. Boj se je z nova
pričel, ko je huda vročina pominula. 18. 25. 28. avgusta so
se bili na veliki planjavi blizo Karsa. Drug druzemu si niso
mogli kaj in zopet se je pričelo ono dolgotrajno obleganje.

Sedaj je prišlo Turkom nekaj za Kuse zel6 nevarnega na

57

mar. Pregovorili so ruske podložne v Kavkažkik gorah, naj
se zoper Ruse vpro, ter jih od zadaj primejo, oni, Turki jih
pa bodo od spredaj zagrabili. To je bilo nevarno! Naj velja
kar hoče, te upornike so morali Rusi najprej užugati, kadar
se je pa to zgodilo, pripravili so se, da enkrat planejo z vso
močjo na Muktarpašo. 2. oktobra , tri dni po sv. Mihelu so
se ga lotili. Skoro se ni vedelo, kdo je zmagal, se ve da
Muktar paša je poročal v Carigrad, da je bil on tisti. A dru¬
gače je bilo 15. oktobra, Rusi so ga tako pobili, daje bežal
v Kars, kakor urno so ga pete nesle. To je bila slavna zmaga!
Oez 6000 mož so mu Rusi potolkli. Berž se je nagnila sreča
zopet na rusko stran, v početku adventa so Rusi Erzerum zopet
oklenili s svojimi kanoni.

Turki so bili v veliki zadregi. Njihovi najterdneji terdnjavi
v Aziji, na kteri so se najbolj zanašali, ste bili tako zaperti,
da ni mogel nihče ne vun ne noter. Po vsem širokem Ruskem
so zaukali carjevi podložni, ko so dobili Rusi, 18. novembra,
en dan pred sv. Elizabeto močni Kars v svojo pest. 12 ur
so se bili krog njega, celo noč so razsajali kanoni in puške
in naposled goli meč in bajonet. 7000 Turkov je bilo poklanih,
10.000 pa vjetih. Verh tega so zajeli Rusi mnogo živeža in
streliva, vojskino kašo in 300 kanonov.

To je bil za Turke grozen vdarec, Rusom pa je dal nov
pogum za njihovo daljše vojskovanje. Še tisti dan 18. no¬
vembra so jo mahnili s 15.000 mož proti drugi močni terdnjavi,
proti Erzerumu. Posedaj bi bili Turki morda še lehko ušli,
ko bi bili hoteli bežati naravno v Carigrad, odslej pa je po¬
stalo to kar nemogoče. Rusi so me3to tako obsuli, da bi jim
zajec ne bil iz njega vtekel. A zavoljo debelega snega, ki je
med tem zapal, ni šlo vojskino delo nič kaj dobro izpod rok.
Muktarpaša je bil v Erzerumu z živežem sicer dobro pre-
skerbljen, a ker je mraz tako zel6 pritiskal nanj, zmanjkalo
mu je celo kurjave. Vendar se je še dobro branil, v početku
novega leta je pa v veliko začudenje njegovih vojakov izbežal
iz Erzeruma ter hitel v Carigrad. Strahopetneža je vzela noč.
Turki so bili, kakor ovce, ki so pastirja izgubi i in jeli so
se Rusom ponujati, da se jim vdajo, samo orožje naj jim
puste, da se ne bode reklo po Turškem, kako sramotno so se
vdali. A Rusi jim tega niso dovolili, ker vedeli ali vsaj čutili
so, da Turkom teče že voda v gerlo.

Oblega je zato trajala še dalje in gotovo bi se bili Turki
naposled vdali, ko ne bi se bil v konec letošnjega predpusta
sklenil mir med Turki in Rusi.

58

Kako pa je li do tega prišlo? — To so storile one ruske
armade, ki smo jih zapustili tam pri Donavi, ko smo šli gledat
čez černo morje v Azijo, kako se tu Turkom in Kusom godi.
Posebno možki ne smejo biti, ne ti, ne uni, skoro celo leto
so se vojskovali za dve terdnjavi in naposled vendar samo eno
v pest dobili. A drugače častno in možato so se borili ruski
vojaki ob Donavi, tam v Evropi.

Rusi premoste Donavo.

Da, tam ob Donavi sva zapustila, prijazni bravec, Kuse,
ko so se majnika meseca pripravljali, da jo mahnejo čez to
reko tje na turško zemljo v Bulgarijo. Verniva se nazaj k
njim, potem, ko se cele tri četert leta nisva zanje zmenila
in jima le srečo vošila, ko sva se odpotila v Azijo. Da, te¬
žavno delo je bilo; ker na vsem desnem bregu donavskem so
na gosto nasejane turške terdnjave, kamor so navlekli Turki
vojakov iz vsili svojih evropejskih dežel in iz Egipta, iz Arabije
in male Azije. V bulgarsko terdnjavo Vidin blizo serbske meje
in tik Donave jih je primarširalo sto tisoč, od kodar so jeli
streljati v rumunsko mesto Kalafat, unstran vode. To je bil
za Kumunce čuden pozdrav. Saj jim Turki še vojske napo¬
vedali niso in še prej so jeli streljati, predno so Kusi stopili
na Kumunska tla, Sedaj se je bilo treba urno odločiti. Prav
Turki sami so jih prisilili, da so obljubili Rusom tekoj vse
svoje vojake v pomoč.

Vojsko so pričeli Kusi, kakor se kristijanom spodobi.
Predno so jele marširati na Rumunsko, sčakovale so se ruske
armade v ruskem mestu Kišenevu, kjer jih je pred odhodom
car Aleksander II. sam ogovoril ter jih k hrabrosti s lodbujal.
Potem pa je opravljal kišenevski škof za srečo ce e vojske
slovesno sveto mašo ter po končanem opravilu blagoslovil
njihovo orožje. In „ vojvode in vojaci Kristusa ljubeči !“ jim
je dejal : ^Preblagi naš vladar in car kliče vas na izveršitev
svete naloge, da tudi za Donavo in Balkanom, na turški zemlji
povzdignete Kristusov križ nad poluinesec, kakor so ga dvignili
naši predniki križ nad turški šerp, ki žanje, enako klasju, člo¬
veško življenje. Na imenitno delo vas kliče vaš bogoljubni
car! Vojaki! resni pojdite na delo, ki Vas čaka“.

^Odločena bojna pot je dobro znana ruski vojski, uhojena
je z rusko nogo, posejana z ruskimi kostmi, napojena s kervijo
braniteljev in sovražnikov ruskega naroda in Kristusovega
imena. Na svoji poti bodete srečevali vasi, mesta, terdnjave,
ki vas bodo spominjale velicega Ruskega imena, hrabrih bojev

59

in slavne zmage ruskih vojakov. Na vas bodo gledali z lju¬
beznijo in upanjem vaš car, oče s carinjo in slavno rodovino,
na vas bode gledala ruska zemlja, Vaša mati, na vas bodo
obernjene oči bratov naših, terpečih kristijanskih ljudstev, ki
čakajo rešenja od divjega strahovalca. Sv. cerkev bode molila
za vas in vas bode hagoslavljala. Sam Gospod naš, Jezus
Kristus, bode gledal z ljubeznijo na vas, ki se hočete darovati
za brate Vaše in vas bode blagoslovil ! u

Tn ko je izgovoril in vso armado blagoslovil, razlegnil
se je navdušen, vesel: ura, ura, po ruskem taboru. S hrabrim
sercem in navdušeno je prisegla vsa vojska, da se če do zadnje
kapljice kervi potegovati za čast in slavo ruskega imena in
rešenje svojih keršanskih bratov.

Vriskaj e in pevaje so vreli doli k Donavi, kjer so se raz¬
postavili po rumunskih terdnjavah. Najprej so se dobro za¬
varovali ter zaperli Donavo, da ne bi po nji prišle turške la-
dije iz černega morja, ter se postavile pod njihove terdnjave,
da jih motijo, ko bi delali mostove čez to veliko vodo. —

Kako to? čudi se eden ali drugi. „Ladija, lesena ladija
— naj bi silila pod kanone, ki jo lehko v drobne treske raz-
klestijo? — Toda kanonova krogla tudi Di vsemogočna. Po¬
sebno učenemu ni treba biti človeku, da to razume. Tako so
djali tudi prebrisani generali, ter odeli svoje vojskine ladije
z en in dva čevlja debelim oklepom in jim dali ime: oklopnice
ali fregate. Zavoljo te debele kože jim skoro ni moč do živega
priti, kanonske krogle se razploščijo na njih, ko testo, ko v
steno prileti. Za obleganje pomorskih mest so one sila ne¬
varne. A užugali so jih drugače, iznašli so zanje hujšega
sovražnika kakor je kanon — to so torpedi. Neka prebrisana
amerikanska glava, Fulton, jih je spravil na dan. Torpedi so
velike steklenice, flaše, ki derže kacih deset bokalov. -Vanje
se dene malo hudičevega olja, malo sladkorja, klorove soli in
10 kilogramov smodnika. Za tem se zamaše, postaujo v le¬
sene koše ter se skrijejo pod vod6. Kadar prijadra ladija do
njih in se zadene ob zamašek, takrat se zmes v steklenici
vžge ter raznese najmočnejšo ladijo v tisoče kosov. To je
velikanska iznajdba. A še drugačne torpede so iznašli, take
da jih je treba le kje v vodo spustiti, da plavajo vedno v
tisti meri naravnost naprej do sovražne ladije. do ktere bi se
po drugej poti ne moglo približati. Skoro pol ure daleč za-
morejo ti torpedi pod vod6 plavati. Kadar se zadenejo ob
ladijo, razpočijo se, ter jo vzemejo seboj v zrak.

S tacimi sovražniki so zaperli Rusi pot iz Cernega morja

60

v Donavo. Ne ena turška ladija se ni prederznila zaveslati v
tako nevarno vodo. Pri preinostevanju Rusov turške ladije
niso mogle nadlegovati, a nadlegovala jih je naraščena spo¬
mladanska reka, in pa turške armade na uni strani. Tu sem
je priderlo Turka, ko mravelj, ko je razglasil sultan „sveto
vojsko“,  to  se pravi, ko je poklical vsacega deržavljana ma-
homedanske vere v vojsko. ki je dopolnil trinajsto leto. Če
bode v vojski padel, vzel ga bode veliki prerok Mahomed k sebi
v nebeški paradiž. Nobena druga stvar ni Turkov sedaj v tej
vojski in tudi v vsili prejšnih časih 1 >o 1 j podžigala, ko ta
vera, da bode vsak izveličan, kdor bo na bojišči obležal, in
da je o gotovem času namenjena človeku smert, naj leži dom&
v svojej postelji ali pa na bojišči s svojim životom prestrega
svinčene krogle.

Glavnega zapovednika in pervega vojskovodjo vsem ob-
donavskim trumam je postavil sultan K e r i m -paš  o. Naložila
se mu je naloga ubraniti Rusom, ki jim je zapovedoval carev
brat. veliki knez Nikolaj  prehod v Turčijo. Se ve da,
to bi se dalo morda ubraniti, ko bi Turki vedeli, kje name¬
ravajo Rusi čez vodo vdariti. A poskušali so na več krajih;
danes je bilo videti, da menijo pri Žimnici planiti nad turški
svet, jutri pri Ruščuku, pojuteršnem pri Silistriji ali Brajli
ali Galacu itd. Najbolj verjetno se je pa Turkom zdelo, da
bodo premostili Donavo malo preje, predno se izliva v Černo
morje, zato so v Dobrudžo, pusto nerodovitno deželico navlekli
vse polno vojakov, v Donavo pa so spustili po suhem seboj
pripeljane okovane ladije, monitorje, ki so švigale po reki
gori in doli, ter motili Ruse pri njihovem delu. Bili so varni,
ker le v spodno Donavo so Rusi poskrili torpede. A največji
monitor so Rusi kmalo, že 26. majnika uničili. Dva ruska
oficirja, Dobašev in Sestakov sta pokazala vso svojo serčnost.
Bila je temna noč, ko smukneta ob treh zjutraj v majhen
čolniček ter veslata od Brajle tiho proti unemu bregu, kjer
so mirno stali turški monitorji. Pod največjega podtakneta
varno en torpedo, nasadita vanj smolnato nit. ter jo zažgeta,
potem pa odveslata, tako kakor sta priveslala. A nista bila
še na unem bregu pri svojih ljudeh, ko se za njima posveti
in turška ladija sferči z 150 ljudmi in 5 kanoni v zrak.

Po tem prigodku se je lotil Turkov grozen strah, noben
trenotek si niso bili več svesti in ko je prišel 5. junija car
Aleksander JI. sam k Donavi, bilo je za prehod že vse pri¬
pravljeno, a naraščena reka je delala veliko opovir. Ko pa
se že ni smelo več čakati, zavkazal je veliki knez Nikolaj

61

prisiljen generalu Cimmermanu, naj poskusi pri Brajli, od
kodai* je bil lesen most že potegnjen, prekoračiti Donavo.
Cimmermanov major Šukov je v noči od 22.—23., tisto noč
pred kresom, naložil 3000 mož na ladjice in čolniče ter jih
srečno privel na uno stran. Tu so zgrabili Turke in jih v
beg zapodili, v kratkem je dobil Cimmerman skoro vso un-
stransko deželo Dobrudžo v svojo pest.

A težje je bilo priti čez srednjo Donavo. Turki so za
vsakim človekom streljali, ki se je ob reki pokazal; sila so
bili opazni, naposled so se pa straženja Je naveličali. Ko je
Nikolaj sam našel najmanj nevaren prehod, vkazal je generalu
Radeckiju v noči od 26.—27. junija mahniti čez Donavo. Ta
je poslal najprej 60 kozakov na ta nevaren pot, za tem pa
3(H)0 peščev. Prepozno so se Turki izbudili, Rusi so jih vergli
z bajoneti nazaj, ter dobivali vedno*več pomoči iz unega kraja.
Drugi dan ob dveh popoldne so Turki zbežali in Rusi so za¬
sedli turško mesto Sistovo.  Konec kresnega tedna, to je do
30. junija je stalo že 120.000 Rusov v Bulgariji na turški zemlji.

To je bil oni sloveči prehod pri Žimnici.  Berž so na¬
pravili štiri mostove ter vozili po njih noč in dan vojake,
strelivo in živež na Turško, ki ga v obropani Bulgariji ni
bilo nikjer nič najti. Turki so ubozim keršanskim Bulgarom
vse žito in govedino pobrali. Tako so delali s svojimi pod¬
ložni, kako še li gospodarijo, kadar se razlijo po sovražnikovi
deželi! Z navdušenjem in vriskanjem so sprejeli Bulgari svoje
rešenike.

A za Turke so bili ti novi prišleci kaj neljubi gostje.
Skoro bi bili djali, da jim ne bodo ušli nikoli čez Donavo.
Velik strah je bil pri hiši, ko so se jeli Rusi razlivati po
Bulgariji. Bjela in Ternova. glavno mesto nekdanjih bulgarskih
čarov, jim je pala koj v roke, in na levo in desno so raz¬
gnali Turke, ko so se jeli niže doli v Turčijo pomikati. Berž
so potisnili Rusi svoje čete doLovaca, Monastira, Sel ve,
Gabrova  in Pl  e v ne. Tod so se zadnjikrat 1854. leta ruske
armade s Turkom poskusile, tildi lani, 1877. leta so 9e kaj
dobro spoprijeli, vendar so s početka kaj počasno dalje pro¬
dirali, ko so imeli na desno močnega Osman-pašo, na levo pa
Kerim-pašo s 120dKX) možmi za sovražnika. Obema se je bilo
treba ubranjevati in krepko so se morali deržati Rusi, ker po¬
kazalo se jim je kmalo, da so si mislili Turke preveč slabe.
— A zapustimo to rusko armado za malo časa. ter poglejmo
kako so godi na zapadni strani Černogorcem, Hercegovincem

62

in Bošnjakom, proti kterim so Turki koj v početku vojske
poslali močne armade.

Cernogorska slavna vojska.

Ko smo imeli černogorske junake zadnjič v mislih, pri¬
tiskali so nanje že trije paše, Sulejman-paša, Saib-paša,
Mebemed Ali-paša. Sicer je bilo tu v zapadu vse na nogah,
a Turki so vganili, da se je treba vsakako najprej Cernogorcev
lotiti, ti so bili najnevarniši. Zato je sklenil veliki sultan v
Carigradu jih kar s tal pomesti — in kar na nos na vrat so
silili od treh strani trije paše v deželo. To se je za Cerno-
gorce prekmalo zgodilo, ker z Kusi so se pomenili, da bodo
vdarili nad Turka še le ko premoste Rusi Donavo, a eden
turških paš, Saib,  je h£el biti že preje tepen, že tretjega
junija, tri tedne pred prehodom čez Donavo. Zakaj bi mu
Cernogorci tega ne storili, ko si je tako želel? Kako je bil
revež tepen! Vmaknil se je nazaj v turški Spuž in prešle so
mu vse prejšne želje.

Kaj pa drugi, Mebemed  Ali-paša? No, tudi tega je
skominalo po černogorski zemlji in res je priderl vanjo , pa
žal mu je bilo, nikoli več si ni voščil priti še med te skale
in gore. Kavno sv. Vida dan, 15. junija, so ga Cernogorci
strašansko natepli. Vendar sta smela ta dva še o sreči govo¬
riti, če sta pomislila, kako se je tretjemu paši, Sulejmanu
godilo, ki je hotel Černogorcem prav v živo pokazati, kdo je
in kaj zna, namreč kako zna teči. Se ve da rad bi bil tekel,
ko bi bil mogel, a Cernogorci mu tega niso dovolili. Nad
30.000 mož je pripeljal iz Bosne in Hercegovine in najprej
planil na Vuk o tiča,  ki je branil sotesko Dolgi klanec.
Tod je šla po hribih pot v turški Nikšič,  kjer so bili turški
vojaki že skoro do cela izstradani. Sulejman jim je hotel
živeža pripeljati, kar se mu je po vročem in kervavem boju
z Vukotičem res posrečilo. A kaj mu je prišlo zatem na
misel? Od Nikšiča jo je menil kar po sredi Cernogore vda-
riti, do Spuča na drugi strani, kjer si je celil Saib-paša in
njegovi vojaki rane. Dva dni po svetem Vidu, nedeljo je
bilo, se je podal na pot. Od Nikšiča skoz Cernogoro v Spuč
ni Bog ve kako dolga pot, kacili 13 ur, dober pešec jo v
enem dnevu prehodi, a Sulejman je potreboval celih devet
dni, in kaki dnevi šo bili to! Ce se je menil po Cernogori
sprehajati, se je kaj zelo motil. Koj drugi dan se je že pre¬
mislil , ter jo je menil nazaj proti Nikšiču pomakniti, a bes

63

te lopi ! Černogorci so mu pot za herbtom zastopili, naprej
ni mogel, nazaj ni smel. Vdati se je moral ali si pa z mečem
delati pot dalje. Volil si je zadnje, pa s tacim veseljem,
kakor se pravi o psu, ko se česna loti. Letele so nanj krogle
ko dež, vsak korak je moral kupiti s celo kopo turških mer-
ličev. V šestili dneh je prišel pol drugo uro daleč, to ni bil
prijeten pot! In ko je prišel naposled res iz Černogore vun
imel je 10.000 manj, ko pred devetimi dnevi. Turki si^ bodo
teh devet dni zapomnili, a zapomnili si jih bodo tudi Černo¬
gorci, ker tako slavne zmage še niso dobili, odkar se bojujejo
s Turci, kar traja pač nekoliko stoletij že.

Zel6 je bil Sulejman tepen, a v Carigradu so o tem dru¬
gače mislili, poklicali so ga iz Černegore tje v Rumelijo, pač
so ga morali zel6 potrebovati. Čestite bravce prosimo, da malo
poterpe, če je to res ali ne. Tudi Mehemed Alija so iz Čer¬
negore tje k Donavi proti ruskemu generalu Cimmermanu
postavili, in sicer zato, ker je bil turški sultan sila jezen, da
njegov ondotni general Iveri m-paša Rusov kar do zadnjega
moža ne pobije. Odstavil ga je in pregnal v Azijo, kjer se
je revežu sila terda godila, cel6 tisto sabljo, ki so mu jo enkrat
madjarski mladiči poklonili, je moral prodati, da ni beračil.

Ob Donavi je šlo res vse zel6 počasi, počasi so se Rusi
dalje pomikali, ker na desni jim je stal Osman-paša pri Vidinu,
na levi pa Kerim-paša, zadaj so imeli Donavo za seboj, Rog
varuj ko bi se bila ta dva paši združila in jim pot naza k
Donavi prestrigla. Na desno so imeli Rusi terdnjavo Nikopo je,
ki je bila še v turških rokah, od tod pa ni bilo daleč do
ruskih mostov. Ko bi jim Turki te poderli, bila bi to velika
nesreča, zato so hoteli Rusi, predno gredd dalje, imeti najprej
to terdnjavo in res 16. julija, en dan pred sv. Alešem, so jo
dobili ter vjeli 9000 Turkov, 3000 pa jim jih je ušlo v Plovno.
Ko je Osman izvedel, kako terda prede Nikopolju, popustil je
Vidin, ter mu pritekel na pomoč, a prišel je prepozno, ter
se približal Rusom do Pleme, kjer se je berž vtaboril. Kačih
20.000 mož je pripeljal seboj , ktere so Rusi urno s kanoni
vklenili in menili, da bodo imeli Osmana koj v pesteh, ker
Plevna ni bila terdnjava, Osman se je le v naglici in za silo
vterdil in zašancal v nji.

Tu pri Donavi se Rusi niso smeli muditi; če so hoteli
Turčijo zgrabiti, morali so prodreti dalje v njeno serce, a tu
so se jim postavile visoke balkanske gore čez pot, ki so od
Donave 50 ur proč in se vlečejo ž njo vštric ob meji bulgarski
in rumelijski, unstran teh gor leži lepa rodovitna dežela

G4

Ru me lija, na nji pa stoje velika bogata mesta Zofija,
F i 1 i p o p e 1 j, A d r i j a n o p e 1 j in Carigrad.

Donava je bila ena težava, Balkan druga, ker čez te gore
ne peljejo široke cesarske ceste, ampak se vij6 le ozke steze
in revna pot, ktera so pa Turki vsa s kanoni zavarovali. A
kaj je to pomagalo! 13. julija je prederzni ruski general
Gurko  našel pot, po kteri je pripeljal čez te gore 18 bata-
lijonov doli v Kumelijske ravnine, kjer je zadel pri Kandi-
kioju na perve Turke. Na tej strani Balkana niso imeli Turki
skoro nič vojakov, in o tej priložnosti je poklical sultan onega
nesrečnega Sulejmana iz Černegore, da zastavi Rusom pot, ko
bi ti le jeli v gostili trumah s hribov doli lezti. Silo težavno
pot je imel Gurko, ko je lezel čez balkanske gore, kanone je
moral z voz vzeti ter jih konjem naložiti in celo vozove so
morali vzeti saksebi ter posamezne dele nesti čez gore! Po
taki poti bi velika ruska armada se ve da ne mogla priti čez
Balkan, treba je bilo vzeti Turkom glavno cesto, ki pelja
mimo Šibke. Šibka, rožna vas, je sila velika, osem sto hiš
ima in stoji ravno na ovinku, ko začne cesta od Donave sem
lezti v Balkanske gore. Tu sem so postavili Turki 8000 mož.

Teh se je menil Gurko lotiti. Cesta čez Balkan mimo
Šibke je šest ur dolga, od južne strani so jo Turki kaj malo
zavarovali in ker je Gurko one v Šibki od zadaj prijel, posre¬
čilo se mu je Šibko 19. julija v pest dobiti, in s tem tudi
glavno cesto. Ko je ruska glavna armada pod Balkanom to
izvedela, poslala je Gurku 15.000 mož v hribe na pomoč, da
ga Turki ne prežene in mu tako veljavne ceste zopet ne od-
vzemejo.

A Ruska armada spodaj pod Balkanom ni smela prej
čez-nj, dokler ni zadušila Osman-paše, ki se je v Plevni tako
v tla zaril, da mu ni bilo moč priti od nobene strani blizo,
verhu tega je pa dobival od dne do dne novih turških moči
po cesti iz Zofije v Plevno, tako da je imel naposled že

70.000 mož. Teh niso smeli pustiti Rusi za herbtom, ter se
pomikati v hribe, zato je sklenil general Krildener  lotiti
se ga 31. julija, sv. Ignacija dan. Ta dan so imeli Rusi
polovico kanonov več ko Turki, IGO, a Turki so bili za ze-
meljnatimi nasipi in prekopi v Plevni tako dobro skriti , da
so tisoče Rusov doli na planem pobili, prodno so oni mogli
še blizo priti. Osman se je znal braniti kakor eden pervih
mojstrov. Rusi, ki so menili, da imajo Turki v Plevni le

30.000 mož, so se jih lotili le z 35.000, a zmotili so se in
bili ze!6 ze!6 tepeni.

wr  Ta pobitka jih je zel6 poparila, posebno ker so tudi pri¬
hajale od drugod, od desne in leve žalostne novice. Le Gurko
se je med tem v balkanskih gorah kaj junaško deržal. Ko so
se pokazali pri prehodu Gurkovem liusi v dolinah unstran
Balkana, bežali so Turki, kamor so mogli; ruski knez Mirski
je zaporedom pregnal Turke, ki so se mu v naglici nasproti
postavili ter se bližal Filipopelju. Oni Sulejman, ki so ga
Oernogorci tako pretepli, je pobral vse, kar je moglo le puško
nositi, 12.000 mož je nabral, a Gurko ga je tako zgrabil, da
je ušlo le 3500 Turkov njegovemu meču. To je bilo 26. julija.
Vedno dalje je prodiral in dva dni za tem so prijezdili nje¬
govi kozaki do železnice, ki derži iz Zofije v Carigrad. Pa
kakor strela iz jasnega je zadelo Gurka povelje, ki mu je
prišlo od unstran Balkana, naj se urno pomakne nazaj v hribe.
Da so bili Kusi pri Plevni tako nesrečni, še ni izvedel. Po¬
pustiti je moral vse, kar je v enem tednu pridobil. Sulejman
je dobil zopet pogum in lotil se je Gurka in Kadeckija v
balkanskih hribih. 21. avgusta je vdaril pervikrat nanje, in
zatem še ednajstkrat v enem tednu, a Kusi se niso premaknili
ter mu pobili do 10.000 mož. Miroval je zopet kake tri tedne,
a tudi 17. septembra ni nič opravil.

Med tem pa so Rusi dan za dnem Plevno napadali, a en
poskus je bil bolj nesrečen kakor drug, tako da so naposled
že obupali ter z naskoki ponehali. Carjevič Nikolaj je pozval
iz Rusije najodličneje vojake, carsko gardo, 00.000 mož ter
jo postavil krog Plevne, a vse zastonj.

Cela dva meseca smo čakali, kaj nam prineso novine od
Plevne, in iz bojišča sploh; a o kaki veliki zmagi pa se ni
hotelo slišati nič, le o Cernogorcih se je pripovedovalo, kako
prodirajo vedno dalje, da so vzeli Turkom 8. septembra Ni k s ič
in jih na množili krajih v beg zapodili. Slišalo se je o Gurku,
da je bil v hribih skoro vedno v bojih s Turki, a od Plevne
ni prišel noben glas. Že smo skoraj obupali, da bodo Rusi
zmagali, ker bližala se je zima in sneg je zapadel že vse gore.

A naenkrat se je razlegnil vesel glas, ki ga je lani slišal
in poznal skoro vsak otrok :

Plevna je pala!

Veselje po vsili slovanskih deželah je bilo veliko in po
naših slovenskih krajih smo zažigali vesele gromade. Plevna
jo pala 10. decembra, 14 dni pred Božičem lanskega leta. Že
okoli sv. Martina so poslali Kusi Osman-paši v Plevno ponudbo,

Slovenske večernice. 5

GG

naj se jim uda, a odvernil jim je, da se hoče braniti do
zadnjega moža. Zanašal se je, da mu bode pomoči prinesel
Sulejman, ki so ga poslali Turki tje k Donavi, ko so oktobra
meseca odstavili Mehemed Alija, ter ga zopet Oernogorcem
nasproti postavili, ki so ga pred enim četert leta tako pobili.
A Sulejman je bil tudi tu nesrečen človek, Osman v Plevni
je ostal brez pomoči. Imel je še kacih 40.000 mož, 10. de¬
cembra se je namenil z mečem v roči prodreti goste ruske
verste, ter pobegniti v Vidin, ki ga je pred štirimi meseci
zapustil. Žal mu je bilo, tam bi se bil lože branil.

A tudi Rusi so po špijonih (ogleduhih) izvedeli, kaj na¬
merava, ter bili celo pazljivi. Sprejeli so Turke z vso močjo,
ko so hoteli vdreti iz Plovne. Štiri ure so se kervavo bili;
naposled so Turki omagali, ter se jeli nazaj v Plevno umikati,
a bilo je nemogoče, ker med tem so jo Rusi dobili že v pest.
Kake pol ure od Plevne proč je razvil Osman, v stegno
vstreljen, belo zastavo, znamenje da se hoče vdati, Turki so
pometali orožje raz sebe in ob treh popoldne so praznovali
Rusi svoj slovesen vhod v Plevno. Drug dan pripeljal se je
car Aleksander, ter v znamenje, kako visoko ga spoštuje za¬
voljo njegove serčnosti, je dal Osmanu nazaj sabljo, ki si jo
je moral odpasati, ko so ga vjeli.

„V Carigrad! V Carigrad ! w  oglasil seje po ruskem taboru
vesel glas in na vsih krajih so jeli lezti Rusi čez Balkanske
hribe, ko so užugali najnevarnejšega sovražnika Osmana; na
vsih stezah jih je bilo polno. Ob enem pa je poslal ruski
knez Gorčakov Serbom vest, naj pričnd sedaj tudi oni vojsko.
Zgrabili so za orožje ter zadeli 22. decembra pri Pirotu in
Ak-palanki na perve turške čete, ki so se jim vmaknile proti
Zofiji po cesti v Carigrad.

Hoja do Carigrada.

Slednjič so se Rusom vresničile gorke želje, ki so jih
gojili že čez pol drug sto let, šli so terkat na vrata Carigrada.
Pot čez Balkan se ve da ni bila lehka, sproli so si morali
Rusi delati cesto s streljanjem skalovja, na družili krajih pa
se zopet spoprijeti s Turki, ki so napenjali svoje zadnje moči.
A vse je bilo zastonj, zmagonosno so prodirali Rusi čez hribe
in 14. januarija letošnjega leta stala je glavna ruska armada
že to stran gora proti Carigradu. 3. januarija so vzeli Rusi
lepo Zofijo, IG. Filipopelj.  Vse je bežalo! Še enkrat so
hoteli poskusiti Turki svojo vojsko. Poklicali so Sulejmana

67

od Donave, zdaj ga bode treba v Carigradu, naj le popusti
Donavo, ter pride s svojimi vojaki po morju v Carigrad. A
pride sam in kaj se je začudil, ko je proti Adrijanopelju
peljavši se vgleda cele trume bežečih Turkov. Toraj že to¬
stran Balkana so Rusi! Ne tega si bi ne bil nihče pričakoval,
v taki hudi zimi, v tacem snegu priti čez balkanske hribe!
No, pa je tudi 2400 ruskih vojakov na poti zmerznilo.

Sulejman ni vedel kaj početi — nesrečen človek, kamor
se je obernil. Ko so Rusi jeli proti Adrijanopelju  mar¬
kirati, zbežali so Turki ter ga popustili Rusom. To je bilo
20. januarija, a že je poslal sultan dva dni prej 3 poslance
k Nikolaju ter ga prosi miru, a dokler si niso bili Rusi
svesti, da se jim Carigrad nikakor ne more več vstavljati,
odlašali so sklepanje miru in še le zadnji dan meseca januarija
so se pobotali za pogodbe, ktere so poslali čaru v Petrograd,
da jih poterdi.

31 i r.

Četertega marca 1878. leta podpisala se je mirovna po¬
godba v Št. Štefani  blizo Carigrada.

Z velikansko vojsko, ki je trajala skoro celo leto, dosegli
so Rusi to-le:

1. Černogorci  dobe Nikšič, Gacko, Podgorico in Bar,
ter se popolnoma odtergajo od Turčije. Če pride med njima
kdaj do prepira, razsojevali bodo Rusi in Avstrijanci. Po
vojski je Cernagora dvakrat veča ko prej.

2. Ser bi dobe nekoliko turške dežele, serbska meja sega
do Novega Bazara, malega Zvornika in Zakace. Tudi dobe
odškodnine za vojskine potroške.

3. Bul garij  a postane samostojna kneževna deržava s
keršansko vlado in lastno vojsko, le nekaj letnega davka naj
bode plačala Turkom, a koliko, to odločijo velike evropske
oblasti. Imela bo lastnega kneza, ki si ga Bulgari sami iz¬
volijo. Postave si dajo Bulgari sami. Ruski vojaki pa osta¬
nejo toliko časa v deželi, dokler si Bulgari ne osnujejo lastne
vojske. Vse turške terdnjave po Bolgariji in ob Donavi se
morajo podreti. Bulgarija bode obsegala 3000 štirjaških milj,
to je tretji del vse evropejske Turčije! Zadevala se bo cb
dve morji in imela dve veliki reki Marica in Vardar.

Slava Rusom! Ubogi bulgarski Kristijani so Turkov za
vselej rešeni.

'4. V Bosni in Hercegovini  bodo vpeljane one na-
redbe, kakor jih je zahtevala pred enim letom carigrajska kon-

5 *

68

ferencija; ako se pa naj kako spremene, določijo naj evro¬
pejske vlade.

5. Rusom  je pot iz černega morja mimo Carigrada
dovoljena, verh tega oddajo Turki Rusom nekaj vojskinik ladij.

Slednjič so se pomenili, da plačajo Turki Rusom tavžent
štiristo in deset milijonov rubljev, to je 2897 milijonov gol¬
dinarjev, a pozneje so jim Rusi to velikansko svoto znižali na
petsto in deset milijonov.

Tako se je končala velikanska turško-ruska vojska, ki je
pomorila nad 200.000 mož in veljala Ruse 1360 milijonov
goldinarjev. Mnogo kervi je teklo, Bulgarija je z merliči po¬
sejana, ki leže deloma nepokopani po hribih, a ves keršanski
svet kliče Rusom slavo in čast, ker so rešili svoje brate turške
grozovitosti, ki je razsajala med njimi skoz 500 let.

Morje.

(Spisal A. Z.)

Morje je imeniten del sveta že bilo v starodavnih časih,
še bolj pa je dandanes; kajti tisoč in tisoč brodov se giblje
po njem iz vsih delov sveta in vsih primorji. Le slaba kupčija
bi bila, ako bi se ljudje bali na morje se podati, posebno
današnji dan, ko se brez mere veliko blaga iz Amerike za¬
menja, Stari so tudi brodili po morju in tudi njihova kupčija
ni bila brez pomena, Feničani, Kartagani in Gerki so se bogatili
s kupčijo po morju. A stari mornarji niso vendar imeli istega
poguma se podati na širjavo morja kakor ga imajo naši mor¬
narji naše dobe. Zato ker v starih mornarjih ni bilo tistega
duha kakor v naših novih, so imeli pa tudi mnogo praznih
ver, ki so se popolnoma strinjale z njihovo malikovavsko vero.
Te prazne vere ali prav za prav njih vera o bogovih in družili
podbožanstvih so njim branile se podati kaj bolj dalječ oi
njihovega navadnega bregovja. Menili so stari, da tam un-
kraj morja se preseljujejo mertvi, ko morajo zapustiti svet,
tam tedaj je strašni Orkico ali nevidni svet; tam je z že¬
leznim zidom obdani Tartarus za hudodelce; tam ima Pluto,
podzemeljski bog, svoje kraljestvo, ki vsacega, kdor koli pride
njegovo kraljestvo obiskat, obderži za vselej. Tam so tudi
Serene (morske deklice), ki mornarje s krasnim petjem oma¬
mijo, da zaspč, Serene pa jih pridejo tako spijoče podavit.

69

Take in enake pravljice so branile starim se podati v daljavo
morja. Ni čuda, da so stari tako mislili in iz teli vzrokov tudi
zemljo za veliko ploščo deržali, katera nima nikjer konca ne
kraja; čudno pa je, da so tudi poznejekristijanje te basni ve¬
rovali! Pa saj jih je še zdaj veliko, ki imajo zagotovo istino
pravljice o omenjenih deklicah, zraven bi se pa tudi marši*
kedo še danes zamerdnil, ako bi mu kedo overgel pravljice o
povodnem možu — ki je najberž tudi ostanek nekdanjih vodnih
bogov. Vsaj po večem je storil Krištof Kolumbus tem basnim
konec, ko je prijadral unkraj morja in zopet tam našel našim
bregovom enake bregove. Kes je, da tam je najdel drugi
svet in ljudi, pa ne svet mertvih, ampak živih. Ni jih videl
nobeden še Seren, ki bi bile koga zadavile, temveč tisuče jih
je že zakopanih v dnu morja, ki jih je morje za posiini
davek vzelo.

Danes brodovi povsod kretajo, ni je že luke, ktere bi ne
bili mornarji obiskali. Ne le mornarji, tudi popotnikov mno¬
žina gre na morje, nekteri se preseljujejo, drugi grejo iz
znanstvenih vzrokov na morje. V sredi vodene plani se znaj¬
dejo mornarji čestokrat o mirnem in viharnem vremenu. V
mirnem vremenu imajo popotniki veličastni prizor vshajajo-
čega solnca in tako tudi zahajajočega. Veličastno je videti
solnce, ki kakor bi se z vode pomikalo v svoji purpurni zarji;
tako tudi kadar se vtaplja v morje in nebo in vodo kervo-
rudeči. Po sredi vodnega kroga se peljajo mornarji, nikjer ne
vidijo suiie zemlje, le semtertje se njim prikaže kakovi otok,
ki se jim kakor blisk hitro izpred oči umakne. A ni zmerej
to, le o mirnem vremenu, kajti ko prej prepevajoči mornarji
ugledajo prihajajoči vihar, akoravno še dalječ, že utihnejo in
k delu jih kliče povelje poglavarjevo; kakor vojak v dvoboju,
tako se zdaj mornarji bore za življenje z viharjem, vihar pa
serdito tirja davek, zato da se smejo peljati po morju, od njih:
življenje, in jim žuga jih zdaj pa zdaj v dno morja pokopati.
Visoko vzdignejo zdaj valovi barko in jo kakor psico med
se globoko potisnejo, med tem ko že zopet pod njo šinejo in
tako iz herbta v dol in od tam zopet na herbet spodlezejo,
jo še bolj s silo pahnejo. Tako se versti mornarjev sreča, ti¬
suče jih je že morje svojim živalim žertovalo in vendar še
zmiraj bolj se množe brodovi po morju, vedno več se pre-
peljavajo ljudje in blago sem ter tje, ne glede na nevarnost,
ki jim proti.

Pa dovolj o mornarskem življenji, preiskujmo sedaj glo¬
bočino morja in njegovo naravo sploh.

70

Vsakdo že ve, da obseže morje tri dele vse zemlje in le
ena četert ostane suhega sveta. Manj pa je znana globočina
morska. Globočina morja je se ve da razna v morju, kakor
je dno v nekterih krajih nižje nego v drugih, sem ter tje se
verhi morskega dna celo iz vode dvigujejo, kar mi potlej
otoke imenujemo; vsa zemlja ni druzega kakor veliki verhi,
ki mole iz morja, to tedaj: veliki otoki. Kakor pa nekteri
verhi visoko nad morjem proti nebu mole, kar gore imenu¬
jemo, tako se tudi v morju strašne brezna najdejo, ki prese¬
žejo z globočino mero visočine naj višjih verliov. — Na¬
vadna globočina v morju, terdijo nekteri, je okoli 1000 met.
(514°), vendar ^e nekoliko neverjetno, kajti v obče bi moglo
več od 1000 m. meriti; vendar se pa ne ve še za gotovo,
ker morska zibel nam je še jako neznana.

Med najbolj znanimi globočinami je llaltiško in Atlansko.
Atlansko je najbolj znano postalo o času, ko so z Evrope v
Ameriko telegraf delali; našli so namreč 8000 m. (okoli 4115°)
globoko, da celo 14.000 m. (7300°) globočine. Naj večkrat so
pa 9000 m. globoko našli. — Tiho morje je najberž do sedaj
nedokazano v oziru globokosti. Vendar so pa tudi v tihem
morju 14.000 m. brezna našli.

Vprašajmo še, iz kakih tvarin obstoji morje? — Tz slane
vode! se bo smejaje kdo namuznil; pa to ni še vse. Ne samo
sol in voda skupaj je morje, tudi družili tvarin ima še v
sebi. Vsaka voda ima razim svojega bitja tudi še drugih
različnih tvarin, ki se ji priobčijo, ko teče po strugah po¬
tokov in rek. Ako teče voda po apnenem kamnu , si pri¬
obči apna; ako po premogu, premoga, žvepla, železa i. t. d.
Zakaj se nam pa vse vode enako dobre ne zde? zakaj ločimo
terde od mehke? zato ker niso vse enake po tvarinah, ki jili
imajo v sebi. Tako tudi morje! pa, ali se ne zlivajo vse vode
v morje? ako se pa zlivajo, tedaj prinesd seboj tudi tvarine,
ki so se jim med tekom priobčile. Poleg tega pa ima morje
samo na sebi množine rudnin med vodo mešanih, ki si jih
je deloma iz svojega dna odločila; mislim, da ne bo nikdo
tajil, ako rečem, da je v morju mnogo rud in še več, kakor
zunaj vode. — Sol je pa vendar poglavitna stvar v morju;
vendar pa tudi soli ni povsod enakomerno, kajti nekteri deli
morja so mnogo manj slani, kakor postavim: Jadransko je
bolj slano kakor Černo. Uzrok tega je, ker se v nektera
morja manj sladkih vod izliva kakor v druge. Iz morja pulite
soparji in megle in te megle se zberd v oblake in tisti naprej
dirjajoči dalječ preč od istega morja, kjer so se vzdignili,

71

dež učinijo; dežnica se potem v reke zliva, ki ne tečejo v
tisto morje, od koder so se oblaki nabrali. Da pa dežnica ni
slana, vsak ve, tedaj z meglo se je sama voda vzdignila, sol
pa ostala; ako je pa voda sol pustila v morju, tedaj je morje
toliko bolj slano, kolikor je sladke vode zgubilo.

Bode se našel znabiti kedo, ki bode hotel besedovati: da
na način, ki sem ga omenil ravnokar, bi moglo isto morje,
kamor ne teče dovolj rek, sama sol postati; pa ne, saj so
posamezni deli morja med seboj v zvezi, kakor n. p. Jadransko
se derži Srednjezemeljskega in to Cernega, Rudečega in tako
naprej. — Rekel sem, da reke dostikrat ne teko v tisto morje,
od koder so se nabrale, in s tem store, da eno morje bolj
slano puste, kamor pa tek6, morju slanost manjšajo; kajti,
ako ravno se deli morja vkup derže, vendar se zato ne po¬
mešajo naenkrat s sladko vodo, da bi mogli biti vsi enako
slani, temveč voda, ki iz rek priteče v morje, slano vodo le
bolj proti drugim delom odriva. — Enak prikaz imamo preč
mi Slovenci: mi dobimo dež le največkrat! od Jadranskega
morja, dežnica se zliva pa v Savo, Dravo, Muro in druge reke,
ki pa ne tek6 nazaj v Jadransko, temveč v Černo morje. Tako
dež, ki pri nas pade, kolikor več ga je, toliko bolj slano
Jadransko morje pusti, Černo pa osladi. — Rudeče morje,
jako plitvo primeroma z drugimi morji, nima rek znamenitih,
ki bi mu slanost manjšale, je najbolj slano morje. Tudi je
bilo rudeče morje premalo v zvezi z drugimi vodami, da bi
se mu bila slanost manjšala. Vendar ravno omenjeni uzrok
se sme zdaj opustiti; od kar so storili vodotok Suč (Suec), je
prišlo Rudeče tudi s Srednjezemeljskim morjem v zvezo in
tako nekoliko na slanosti zgubilo. Baltiško morje je najmanj
slano, kajti v njega se zliva množina rek, ki mu slanost
zmerijo. V primeri z Rudečim je Baltiško za karih 30 tisočev
manj slano, tako da če se more storiti iz vode Baltiškega
morju G — 8 funtov soli, se stori iz ravno toliko vode Rudečega
35 — 40 funtov.

Razim soli ima morje tudi mnogo rud, največ železa,
premoga, bakra, svinca in žvepla; kdo ve, če preseže vsa teža
srebra, ki ga imamo mi Avstrijani kovanega, tisto težo, ki bi
utegnila biti, ako bi vse srebro, kar ga je med vodo morja,
stehtali? —

Morje ni nikdar prav mirno, kajti vedno narašča in vpada.
Morje vpada in narašča vsaki dan, toda ne vedno ob eni in

Ako opazuješ naras
zjutrej narašča, in

tisti uri. Tudi ne vselej enako močno,
morja, našel boš, da ono kimovca mesca

72

potem vsaki dan nekoliko pozneje, tako do mesca sušca že
zvečer narašča. Posebno znamenito je, da je naras ob mlaju
tri  dni precej močneji, ob ščipu pa štiri  dni. Iz tega se
razvidi, da more imeti tudi luna mnogo upliva do morja, po¬
sebno pa o imenitniših spremembah.

Barve je morje modrozelenkaste; ako ga od dalječ gledaš,
vidilo se ti bode višnjevo kakor nebo, to pa največ zato, ker
se v zerkalu morja nebni obok vidi. Ako ga pa blizo opazuješ,
spoznal boš, da je nekoliko zelenkasto. Vendar čisto tako je
morje, da mu prezreš neverjetno globočino do dna. Mnogo
mu barvo spremenijo razne tvarine, ki so mu med vodo me¬
šane, kakor sem omenil, posebno sol; zato pa tudi morje ni
vseskoz enake barve; je več ali pa manj modro.

Toplote morja se ve da se ravnajo po letnem času in po
legi, vendar pa to je le v obče, posamezno pa se tudi dva
morja enake lege in letnega časa razločita. Vzrok temu je,
da ktero morje je bolj plitvo, tisto tudi toliko ložje solnce
pregreje. Po legi se morje po toploti loči eno od drugega,
kolikor bolj bliže je solnčnega ravnika, to je, ekvatorja*. Ko¬
likor bolj oddaljeno je pa od ekvatorja, toliko merzleje je.
Eudeče morje je najbolj toplo, celo čez 30° R. mu naraste
vročina. 30° R. pri nas o poletnem času komaj naraste vro¬
čina zraka, tam pa je voda tako topla. Rudeče morje je tudi
zarad vročih vetrov bolj vroče, ki prihajajo iz Azije in Afrike
čez to morje.

Najbolj merzla sta pa ledena morja, namreč severno le¬
deno in južno ledeno, ta dva morja sta najbolj oddaljena od
ekvatorja. Bog je hotel pokazati svojo vsegamogočnost, zato
ni hotel vseh krajev enako toplih vstvariti. On je hotel sto¬
riti, da bi ga povsod človek častil v takem stanu, v kakoršnem
je in občudoval njegovo modrost in mogočnost; hotel je tudi,
da bi razne toplote raznih stvari vodile in tako eno drugej
služile. Bog bi bil lahko vstvaril povsod enake toplot#, pa

* Ekvator ali ravnik je tista čerta ravno čez sredo zemlje, ki loči vso
zemljo v dve polovici, namreč v dve strani solnca v južno in severno.
To je tista čerta, ki ima naj topleje kraje, tista čerta, ob kterej se
zemlja krog solnca suče Tam solnce človeku dne 21 marca ali 2*2.
septembra, ko je poldan, ravno nad glavo stoji, tako da, ako bi kdo
človeku iz solnca kamen spustil ob poldnevni uri, bi mu ravno na verh
glave padel. — M? smo na severni strani solnca in imenujemo južno
stran od nas topljejo, severno pa merzlejo; tisti ljudje pa, ki sta¬
nujejo na južni strani solnca, kakor postavim prebivavci južne Amerike,
imenujejo pa severno stran topljejo, južno pa merzlejo, zato ker njim.
solnce od severja prigreva, ne pa, kakor nam, od juga.

73

vendar je vstvaril vročino in merzloto , in te tako vredil,
da si ena drugi služite v večjo čast Božjo in korist človeku.
Tako severno premerzlo morje dobiva nekoliko toplote od
toplih morji skoz plajkanje in zopet nasprotno dobiva vroče
bregovje nezmernih toplih krajev nekoliko hladnejih vetrov
in vode, da zamorejo pretopli kraji biti v korist človeku;
kajti skoz ta način postanejo pretopli kraji zmerniSi in tedaj
človeku ložje koristijo.

Rekel sem, da sta ledena morja naj oddaljena od ravnika,
tedaj najbolj merzla, kar ju že ime izda. Ledena morja sta
večidel leta zamerznena, posebno severno, tako da o tistem
času ne morejo po njem jadrati. Leto o najtoplejem vremenu
se ledene gore ne pregrejejo toliko od solnca, ki le skopo iz
za gor svoje žarke pošilja, da bi se toliko raztajale, da bi se
mogle kedaj zgubiti. Da, gore ledu so v ledenih morjih, pa
še obširne, celo do 150 čevljev nad vodo in okoli skoraj pol
ure hoda. Lehko si je misliti, kaka velikanska je taka gora,
če ima že 150 čevljev nad vodo, koliko mora imeti še le pod
vodo mere! Za vsaki čevelj ledu nad vodo se računi 8
čevljev pod vodo, tedaj za 150 čevljev visočine nad vodo
se računi 1200 čevljev pod vodo. V teh morjih morjani, akoza-
stajejo predolgo, se veliki nevarnosti zroče, zmerzniti in tudi
jih je že veliko ostalo za vselej na ledenem morju, ki jih je
mraz obšel in so tam zmerznili.

Čudovito je tudi prebivalstvo morja. Različnih med seboj
in veliko več verst nego na suhi zemlji. Kdo pozna vse ribe,
mušelje , rake in žuželke in druge verste živali v morju?
Nekfcere imajo take lastnosti kakor nekteri tiči, da se pre¬
seljujejo iz ene v drugo stran, iz enega morja v drugo;
zopet jih je takih, ki le v eno mer od enega v drugo morje
plavajo. Tudi je takih, ki se nikdar ne preselijo in so, tako
rekoč, v terdi skali zležene in tam poginejo. Velikosti so
različne; nektere, ki tisoče centov tehtajo in strah delajo v
morju prebivalcem sosedom, in zopet so druge, ki so tako majhne,
da jih lahko tisoče na enkrat z vodo spiješ in še ne boš sit,
če ne boš sit vode, ki ti bode nazaj silila, če je nisi vajen.
Vsako morje, da celo vsaka luka ima že drugačne živali, naj
topleje in naj merzleje. Vsakej žiralici dobri) de kraj, kamor
jo je Božja roka postavila, ako jej ni ukazala nemirno si po
vodi živeža iskati, nobena stvar se ne more pritožiti, da ni prav
vstvarjena. Zato hvalimo Boga, ki je vse prav storil!

74


Povesti.

(Posl. F. H.)

Ogljar in cesar Maksimiljan.

(Moravska pripovedka.)

Za časa cesarja Maksimilijana bil je ogljar. Daleč od
drugih ljudi v temnem gozdu imel je svojo kočo. Ko je
kuhal nekega dne oglje, pride cesar Maksimilijan, kateri je
lovil po gozdu, k njemu in ga pozdravi: „Božja sreča s teboj !* 4

„Bog poverili! Dobro došli ! u

„Hvala! kaj pa delaš? 4 *

„Oglje kuham . 44

^Koliko si pa prislužuješ? 44

„1 no, koliko oglja skuham, toliko denarja si prislužim. 44

„Ali imaš kaj jedi? 44

Moj a koča je daleč proč; zato si kuham cmokov. Prosim,
kdo ste pa? 44

„Maksimilijan. 44

Ogljar ni si mogel zapomniti dolgega imena, katerega
še ni slišai nikoli. „Kako? Maksi — Maci — aha! Marcipan! 44
Dobri cesar se nasmeje nekoliko, pa mu pusti veljati ime.
„Kaj pa delate v gozdu, gospod Marcipan? 44

„ Sel sem se sprehajat . 44

„Gotovo ste že lačni, kakor jaz. Le nekoliko poterpite,
da bodo kuhani cmoki! Lehko jeste z menoj. Le počakajte,
koj bodo gotovi! 14  Hitro verze še nekoliko oglja na žerjavico,
da so se kuhali cmoki hitreje. Ivo so bili gotovi, vzeme jih
z lesenimi vilicami iz lonca, jih zabeli v leseni skledi in reče:
„Le jejte z menoj, gospod Marcipan. 44

Cesar vzeme lesene vilice in nabode kos cmoka, pokusi
ga, pa ni mu dišal posebno.

Ogljar ga sili. „Le jejte, le jejte! Niso iz Černe moke,

<0

ampak iz bele ! u  Cesar se mu pa zahvaljuje, češ, da ni lačen.
Med jedjo ga vpraša ogljar: „Ste tudi oženjeni ?“

„Se ve da! u

„ Ali imate tudi otrok !“

,,Imam jih. Če prideš v mesto, obišči me. Tam stoji
moja koča. Le po gospodu Marcipanu poprašaj, vsak ti bo po¬
vedal, kje stanujem. Tedaj ti bom pokazal tudi ženo in otroke. u

Vesel mu obljubi ogljar, da ga obišče. Cesar mu reče
„z Bogom !“ in odide. —

Čez nekoliko časa bilo je oglje kuhano. Ogljar ga naloži
na voz. in ga pelje v mesto. Ko ga proda, spomni se, da
mora obiskati gospoda Marcipana. Cesar zapovedal je že vsem
stražam , naj pripeljejo moža , kteri bo prašal po gospodu
Marcipanu , v cesarsko palačo. Res vpraša ogljar nekega
stražnika, kje stanuje gospod Marcipan. Stražnik ga pelje v
cesarsko palačo. Strežaji povedti cesarju, da je prišel ogljar,
in ta ga pusti pripeljati koj k sebi. Ko stopi ogljar v sobano
dn zagleda svojega gosta iz gozda, reče: ,.Xo, gospod Marcipan,
Vi imate lepo kočo in lepo sobo; tako lepo ni pri meni. Zdi
se mi, da jeste boljših cmokov, kakor sem Vam jih ponujal
v gozdu, zato Vam niso dišali! Kje so pa Vaši otroci

„V drugi sobi so. Le malo počakaj, koj jih pripeljem ! u
Cesar pripelje berhke sinove in jih seznani z ogljarjem. No,
berhke sinove imate! Nekaj sem jim prinesel in mislim, da
bodo veseli te igrače ! u  S temi besedami potegne iz žepa velik
kos rude in jo da cesarjevičem. Na to vpraša: ..Kje je pa
Vaša žena, gospod Marcipan ? u  ..Ibizo, v drugi sobi. zavoljo
tebe jo bom poklical koj ! u  Na lo gre k cesarici in ji reče,
da je pri njem prost mož, kteri bi jo rad videl, nikar naj
ne bo huda, če bi ji rekel kaj nemilega, ampak naj ga po¬
sluša milostivo. Na to jo pripelje in reče: ..Glej, to je
moja žena!“

,.Pri moji veri. gospod Marcipan, lepo ženo imate! Prav
v lepem redu je vse pri Vas. w

Cesarica odide in cesar vpraša ogljarja, če hoče kaj jesti.

„No, če imate ravno kaj kuhanega, hi že jedel . u

Česar ukaže, da prinesti merzle pečenke, belega kruha in
dobrega vina. Ogljarju je dišalo vse prav dobra Ko se nasiti,
reče: r To že verjamem, da Vam moji cmoki niso bili všeč.
Bolje jeste, kakor jaz ! u

Na to ga vpraša cesar: r Kje si pa našel igračo, ki si jo
priaesel mojim sinovom? u

„Takih igrač je dosti po gozdu. Če oglje kuham, nateče

76

se take reči obilo. Navadno jo mečem na stran, dva, tri vozova
bi naložil ž njo.“

„Veš kaj, s teboj pojdem, in bom zvozil kosove domu. 4 *

„Le vzemite, kolikor hočete. Na kupu leži, kakor suha derva. u

Cesar gre ž njim in da zvoziti kosove domu, o kterih
ogljar ni vedel, da so samo zlato. Potem vzeme ogljarja z
ženo in z otroci k sebi in jih preskerbi vse prav bogato. Ali
ogljarju tako življenje ni bilo po godu; dolg čas mu je bilo,
zato pride kmalu k cesarju, kterega je bil že spoznal, in mu
reče: ^Milostljivi gospod! Prav dobro mi je pri Vas, jem in
pijem dobro, to je res, ali brez dela ne morem biti. V gozdu
pri delu bilo mi je ljubše, kakor brez dela v Vaši palači! a

Cesar mu pa odgovori: „Nečem da bi lenaril, tudi meni
bi bilo dolg čas brez dela. Če hočeš, pa pojdi na vert in delaj,
veselilo me bo.“

Kmalu naučili so se ogljar, žena njegova in otroci vert-
narskega dela. Ostali so na carskem dvoru do smerti in mno¬
gokrat so pripovedali o dogodku v gozdu.

Poboljšani črevljar.

(Moravska pripovedka.)

Bil je nekdaj črevljar. Delal je navadno v saboto čez
polnoč, mnogokrat celo še zjutraj, ko so prihajali ljudje že cd
svete maše domu. V pondeljek je pa praznoval kakor marsikak
nereden delavec, da, še v torek sedel je mnogokrat v gostivni.

Pozno zvečer pride neke sabote dimnikar k njemu v hišo
in ga prosi prenočišča. Črevljar dela, kakor bi ga ne slišal
in šiva dalje. r Prosim vas, mojster, prosi dimnikar, dovolite,
da prenočim pri vas. Prepozno je že, da bi mogel še domu. u
,,Ne morem, soba je premala! u  odverne Črevljar. „Saj mi ne
treba mnogo prostora , u  prosi dimnikar dalje. „Ne moreni!“
zarenči črevljar zopet.

Dimnikar odide, ali ne gre iz hiše, ampak v kuhinjo; zleze
v peč in zaspi kmalu.

Že je sijalo solnce v nedeljo zjutraj, črevljar šival je pa
še vedno. Žena vstane in ga začne opominjati; ,,Peter, Peter!
ali se ne bojiš Boga? Ljudje gred6 že v cerkev, ti pa še delaš,
kakor da bi bil delavnik. u  „ Jezik za zobmi, pamet nedeljska ! u
zarenči črevljar nevoljen, ,.dosti imam še dela, zato moram
še šivati. 44  Žena gre v cerkev. Po maši pride domu in najde
moža še na stolu pri delu. Med vratini se ustavi in reče:

77

„Za Božjo voljo, Peter, pusti vendar delo . 4  Črevljar pa začne
preklinjati in šiva dalje.

Žena odide v kuhinjo, da zaneti ogenj v peči. Ko se verne
v sobo, vidi moža še pri delu. Razjezi se in reče: „Kaj še
delaš? Nezbožni človek, gotovo pride še vrag po te, ker nečeš
ubogati ! u  Med tem začelo je goreti v peči, ogenj začne peči
dimnikarja, ta se zbudi, skoči po konci, ko je končala žena
komaj svoj govor, ker jo pa bila peč prenizka, jo podere, ko
plane kviško in skoči v sobo. Črevljar se ustraši, misli, da
pride res hudoba sama ponj, ubije okno in skoči na ulico.
Dimnikar ni imel časa, da bi premišljeval, skoči za njim.
Žena sama misli prestrašena, da se je spolnilo njeno prero¬
kovanje, teče za dimnikarjem in vpije na vse gerlo: „Hu-
doba, prosim te, ne vzemi mi moža! Mož, teci, teci, pre¬
križaj se ! 4

Tako so tekli vsi trije do srede vasi, kjer je stalo še
mnogo ljudi. Tu se ustavi črevljar ves spehan, dimnikar ostane
tudi in spoznata se. Od tega dne naprej pa črevljar ni šival
več v nedeljo, tudi ni praznoval več ponedeljka in dobro
mu je bilo.

Zena in mož.

(Češka pripovedka.)

Nekdaj živel je bogat kmet: imel je pa trapasto ženo.
Čez nekoliko časa umerje mož in žena dobi vse njegovo pre¬
moženje. Noč in dan jokala je po njem, da je zgubila še to
malo pameti, kar je je imela prej. Ker je pa bila bogata,
pride jo snubit kmalu drug kmet. Ona privoli in v štirih
tednih bila sta poročena. Mislil si je mož: r Če prav ni po¬
sebno pametna, je pa bogata ! u  V zakonu pa vendar nista bila
srečna, mož ni imel dosti poterpljenja s svojo ženo.

Neko jutro gre mož v gozd po derva; kmetica ostane
sama doma. Čez nekaj časa pride popotnik rokodelec. Kme¬
tica ga gleda z ufltmi in z očmi in ga praša: „No, od kod
pa pridete? u  Potnik, prebrisan mladeneč, ugane koj, da ni
posebno pametna, in odgovori: ..Ravno z nebes. u  „Z nebes? u
čudi se žena. r Zakaj pa ? 4  „I)a vas obiščem. a  r I — res ? 4
zavpije reva. r Ali ste videli v nebesih mojega moža? Tri
leta je že, kar je umeri . 4  „Se ve, da sem ga videl , 4  odverne
popotnik. „Kaj pa počenja ? u  — „Nič, obleka, ktero je pri¬
nesel seboj, je že stergana, skoro nag hodi okolo . 4  — „Kaj

78

pa je?” — „IS T ič, saj nima ničesa." — „ Revež, prosim vas,
povejte mi. ali pojdete zopet nazaj?" — „Se ve da ! u  „ Ali
bi ne bili tako dobri, da bi vzeli kaj zanj? Rada bi mu
poslala kako stvar. Kaj naj mu pa pošljem ?" — „1 nu, jedi,
obleke in denarja ! u  meni popotnik. Kmetica odide in prinese
kmalu pisker masla, dva sira, dva hleba kruha, srajc, nogovic,
hlač, čr e vij e, klobuk in stirdeset cekinov in da vse popotniku
za svojega moža. Porednež spravi vse, se poslovi in odnese pete
kolikor hitreje more.

Zvečer pride gospodar iz šume. Vesela mu začne pripo¬
vedovati žena: „ Ljubi mož, danes je bil posel z nebes pri
meni, moj mož me da pozdravljati. Pravil mi je, kako je
gori, da terpi moj ranjki pomanjkanje, da mora hoditi skoro
nag in da nima kaj jesti !“ — „ Ali te je opeharil že zopet
kak slepar?“ togoti se kmet. „Ali nisi poslala nič svojemu
ranjkemu?" „Se ve, da" odreže se vesela ženica. — „Kaj si
mu pa poslala ?" — „Masla, dva sira, dva hleba kruha, srajc,
nogovic, hlač, črevlje. klobuk in štirdeset cekinov. " Kmet se
razjezi, zagrabi bič in pretepe svojo ženo.

Na to gre in.prešteje cekine, kateri so ostali in jih skrije
v lonec. Ali žena ga je opazovala in ga vpraša : w Ljubi mož,
kaj si pa djal v lonec?" — „Tiho!" zarohni jezni mož, ,.ne
glej sem, sami strahovi so. V klet jih bom nesel. Ne hodi

v klet, dokler so strahovi notri !" Zena ga praša še dalje:
„Za koga jih pa hraniš ?" „Za potrebo", odgovori razkačeni.

Drugo jutro se odpelje kmet zopet po derva. Med tem
pa pride lončar s polno krošnjo loncev, malih in velikih.
Nosil jih je na semenj; pri kmetici se pa ustavi in prosi po¬
žirka vode. Kmetica mu prinese vode in ga vpraša: ,.AIi ste

vi Potreba?“ Lončar opazi, da je trapasta in reče: „Se ve
da sem Potreba!" „Prav veseli me," reče ženica. „Moj mož
je shranil za vas strahov. Ne smem v klet, dokler so notri.
Pojte, pojte in vzemite jih !" Lončar gre v klet, najde lonec
in cekine, jih strese v vrečo, verže vrečo na ramo in jo po¬
bere rekoč: „Za strahove vam puščam vse svoje lonce!"

Kmetica je bila vesela, da je dobila za strahove toliko
lepih loncev. A koj jih znosi v klet, enega pa, kteri je počil,
ker je bila nerodna, natakne na kol v plotu.

Ko pride zvečer kmet domu, zagleda novi lonec na kolu
in reče hlapcu: „Glej no, nov lonec na plotu! Gotovo je sto¬
rila žena zopet kaj pametnega. ,.Kaj pa počenjaš?" zarohni
nad kmetico, ,.ali si nora? da obešaš nov lonec na kol?" —
,,T, kaj pa še!" odverne ženica, ,.Potreba je prišel, za kterega

79

si hranil strahove, dala sem mu jih, odnesel jih je, meni je
pa podaril zanje celo krošnjo loncev. Prav vesela sem, da smem
zopet v klet. u  Kmet si začne puliti lase z glave in upiti in
razsajati, ker je zgubil del svojega premoženja, ki mu je bil
naj ljubši. Na zadnje vpraša jezen: ,,Na ktero stran se je pa
obernil potepuh ? u  Žena mu pokaže pot, on pa skoči na konja
in dirja za potepuhom. Kmalu zagleda ga pred seboj moža.
Lončar pa zapazi koj, da dirja kmet za njim, hitro vjame
žabo, jo pokrije s klobukom, se vsede v travo in derži mirno
s roko klobuk na žabi, da ne uide. Kmet prijezdi, ker je pa
sedel lončar prav mirno, kakor bi imel vest popolnoma čisto,
ne misli kmet, da bi bil ta lončar. Praša ga toraj, ali ni
videl teči človeka po potu. ,.Da. da, videl sem ga/* reče
lončar. ,.Tjekaj-le je tekel. Gotovo vam je kaj ukradel? Le
počakajte, trudni ste že, dajte mi konja, da jaham za njim,
poznam ga, kmalu ga vjamem, — med tem mi pa deržite
klobuk, da mi tič pod njim ne uide! u  Kmet mu da konja,
se vsede na travo in derži klobuk, lončar sede hitro na konja
in dirja dalje. Kmet čaka. čaka in čaka ali — možaka ni
nazaj. ,,Kakovega tiča ima li pod klobukom ? u  misli si, seže
pod klobuk in zgrabi — žabo. ,.Pri moji veri ! a  zavpije in
skoči kviško; ,.sedaj še le se mi odpirajo oči, presneti potepuh!
— o neumnež! Cekini so šli rakom žvižgat in konj, pa še
sam sem mu ga dal. Pa prav se mi godi, ženo sem tepel,
sam sem pa vreden še huje kazni! Pa naj mi reče še kdo,
da je trapasta; od danes naprej vem, da sem sam še bolje
trapast, kakor ona!“

Od tega dne naprej ravnal je s svojo ženo veliko bolje.
Več se ni kregal nad njo . tepel je pa že ni nikdar več. po-
terpel je ž njo. Kadar se je pa jezil nad njo, spomnil se je
vedno lončarja in kmalu se je pomiril. Nič ni kalilo več za¬
konske sreče.

Bog ve. kako naj kaznuje človeka.

(Maloruska pripovedka.)

Pil je nekdaj bogat kmet; imel je lepo pohištvo in vsega
zadosti. Nekdaj bili so prijatli pri njemu v gostih. Veselili
so se in razgovarjali. Med drugimi reče jim tudi: „Če tudi
pogori moja hiša, leliko si pomagam. w  Zanašal se je na svoj
denar, ker era je imel veliko. Kakor je govoril, tako se mu

u •" il C 1

je zgodilo. Se se je veselil z gosti, ko Koče eden izmed njih

80

na dvorišče; komaj pa odpre vrata, verne se in zavpije: „Gori,
gori! u  „Če gori, naj pa gori! u  reče kmet in res ni kotel
gasiti in ni pustil družili gasiti. Pogorela so vsa poslopja do
tal. Gospodar pa ni bil žalosten, denarje imel je skrite v
votli vrbi ob potoku, ni se bal zanj. Nenadoma pa nastane
povodenj; voda spodkoplje vrbo in jo odnese, Bog ve kam.

Kmet je bil siromak, da si prisluži kaj, nosil je pisma
za razne gospode s pošte ali na pošto. Nekega dne je bil še
na potu, daleč od svojega stanovanja, ko se naredi noč. K
sreči pride še do hiše še precej bogatega pa dobrega kmeta
in ga prosi prenočišča. Po večerji sedeli so še nekaj časa
za mizo in pomenkovali so se o tem in unem. Potnik začne
pripovedovati, da je bil sam tudi nekdaj bogat, da mu je pa
zgorelo vse in da je postal revež. „Imel sem sicer še nekaj
denarja, skril sem ga bil v votlo verbo, ali prišla je povodenj,
spodkopala je verbo in splavala je verba z denarjem povodi,
Bog ve kam. Tako sem zgubil vse, marsikdaj moram pro¬
siti kruha . u

Ko sliši to gospodar, pogleda svojo ženo. Verba bila je
priplavala do njene hiše; ko jo pa skoljeta, našla sta denar
v nji. Ko se vležeta spat, posvetujeta se, kako bi vernila denar
gospodarju, da bi ta ne vedel, od kod je. „Veš, kaj čeva sto¬
riti ? u  reče gospodar. „ Odreživa od hlebca kruha spodnjo skorjo,
izreživa sredico, deniva denar v hleb in pokriva ga s skorjo.
Ko bo odhajal jutri zjutraj, dala mu bodeva kruh na pot. u
Tako storita. Zjutraj, ko se je odpravljal popotnik, mu dasta
hleb kruha in rečeta: „Tu imate! na potu bo dobro . u

Kevež vzame kruh in ide. Med potjo sreča svinjarja,
kateri je kupoval prešiče. Poznal ga je, ker mu je bil prodal
prej marsikdaj kaj. Tudi ta dan ga vpraša svinjar, ali mu
neče prodati kaj. Popotnik mu pa odgovori : „Prej sem pro¬
dajal tudi jaz, ali nesreča me je zadela, pogorel sem, sedaj
pa moram služiti. “  Medtem pa seže v torbo in reče: „Kruha
si kupite, nisem ravno lačen in težko nosim, par krajcarjev
mi bode služilo bolje na potu. u  Svinjar kupi kruh, popotnik
vzame denar in ločita se.

Svinjar pa pride kmalu potem k ravno istemu gospodarju,
kteri je dal kruli popotniku in vpraša, ali ima kaj na prodaj.
„Jaz ne, ampak Bog, u  odgovori mu kmet. „Vsedite se in
počite si ! u  Na to pošle svojo ženo naj prinese jedi in pijače.
Svinjar ga pa prosi, naj se ne trudi. „Med potjo kupil sem
hleb lepega kruha od nekega moža, kateri nosi pisma . u  Kmetu
in ženi bilo je tesno pri sercu, ko slišita te besede; uganila

81

sta koj vse. Ko vzame svinjar kruh iz torbe, spoznata svoj
hleb, kterega sta dala popotniku. Gospodar pogleda svojo
ženo in reče svinjarju: „Le poglejva prej, morda kupite kaj. u
„Dobro, poglejva!“ reče kupec in odideta iz sobe. Gospodar
pa migne svoji ženi in ta umela ga je, kaj hoče. Ko sta
bila zvunaj, prinese gospodinja drug hleb, ga dene na mizo
in odnese pervi. Možaka se verneta čez nekaj časa, se pogodita
za kup, zajuterkata in svinjar se poslovi.

Oez nekoliko dni prinese popotnik zopet pismo in prenoči
pri kmetu, svojem starem znancu. Gospodar in gospodinja
bila sta zeld vesela, ker sta mislila, da mu bodeta mogla dati
denar vendar le. Zavijeta toraj denar v robec in mu ga deneta
v torbo, ko se napravi zjutraj na pot.

Pismonoša odide, na potu pa pride po stezi skoz nek vert.
Ko zagleda lepih jabelk na drevesu, misli si: „Lepa so jabelka,
eno si hočem utergati na pot!“ Torbo obesi na drevo, da bi
ga ne zaderževala in spleza na drevo po jabelko. Ali isti hip
pride gospodar tega verta. Ko ga zagleda pismonoša, prestraši
se in odbeži in pusti svojo torbo. Gospodar ga pusti teči in
si misli: „Revež, ustrašil se je tako, da je pozabil torbo. u
Vzame jo toraj in reče pri sebi: ,,Gotovo mora iti čez berv
tu blizo, med germovjem se splazim tje, da me ne vidi in
položil mu bom torbo na berv, da jo najde gotovo. u  Tako
stori tudi, splazi se do bervi in položi torbo nanjo in se skrije,
da bi se prepričal, ali bo našel torbo ali ne.

Kmalu pride popotnik do bervi. Oči pobesi in misli sam
pri sebi: „I)obro, da vidim še, da morem nositi pisma in
služiti denarja. Kaj bi počel, ko bi bil oslepil, kako bi mogel
čez berv? Pa, čakaj, poskusil bom, ali bi mogel slep čez
berv? u  Zapre toraj oči, pritipa s palico do bervi, stopi čez
torbo in čez denar, in ide vesel dalje, ker je vedel, da bi
našel pot tudi slep. Kmet opazoval ga je med tem in reče
sam pri sebi: r Ta zaslužil si je gotovo Hožjo jezo.“

Dihur kralj.

(Ceska pripovedka.)

Žabe bilo so nekdaj nezadovoljive, da nimajo kraljice,
začnejo toraj regljati in regljale so tako dolgo, da so si zvo-
lile štorkljo za kraljico. Ko zvejo o tem petelini in kokoši,
niso hoteli zaostati za žabami, menili so, da bi jim trebalo
tudi kralja. Skličejo toraj velik zbor in se posvetujejo, ali bi

Slovenske večernice. 6

82

ne bilo dobro, da si zvolijo kralja. Ysi so bili ene misli, da
jim ga treba. Ko so se pa začeli pogovarjati, kdo naj postane
kralj, začeli so se pričkati, kajti nikdo ni hotel prepuščati te
časti drugemu, vsak bi bil rad sam kralj. Petelini začeli so
se kavsati, da je perje letelo na vse strani in so imeli vsi
kervave grebene. Konečno svetuje jim star, moder petelin, da
bi bilo najbolje, ko bi si zbrali dihurja za kralja, ker je ta
velik gospod in ima ostre zobe, da se ga boji vsak; ta bi
znal gotovo skerbeti za mir in za red. Vsirn petelinom bil
je všeč ta svet, zatorej pošlejo koj poslance k dihurju, naj se
pogovore ž njim.

Ko zasliši dihur, kaj hočejo, postal je zelo prijazen, ob¬
ljubi jim, da jih bo varoval skopca, kteri jim krade otroke
piščance, vrabcev, kteri jim kradejo zernje spred kljuna, in
vsih drugih sovražnikov. Obljubi jim tudi, da si bo zvolil
izmed lepih, velikih petelinov svoje služabnike in jim bo po¬
delil visoke časti. Vsim bile so všeč obljube njegove, pete¬
linom in kokošim; z veliko svečanostjo posade toraj dihurja
na prestol in so bili veseli, da so si zbrali tako mogočnega in
dobrega kralja.

Ali ni terpelo dolgo, kar poželi dihur kakega petelina,
Ali odkrito ni smel ravnati s silo, da bi ne začeli godernjati
podložni, zato si zmisli, kako bi mogel usmertiti pravično kako
kuro. Pošlje toraj po lepega, tolstega petelina in ga praša,
ali kaj duha. Petelin, dobra, poštena duša, odgovori mu od-
kritoserčno: „Ne zamerite, gospod kralj, nekaj duham, topa
strašno smerdi.“ Dihurji smerde namreč. „Nesramnež!“ za¬
vpije dihur, „kako si moreš upati, reči kaj takega svojemu
kralju?“ Zgrabi ga, odgrizne inu glavo in mu izpije kri.

Na to pošlje po drugega petelina in ga vpraša, ali voha
kaj. Petelin pride; ko pa zagleda ležati pervega mertvega
na tleh, ustraši se in strepeče na vsem životu. „Zakaj se
treseš ? u  vpraša ga dihur ostro. „Zdi se mi, da nimaš čiste
vesti. Peci, kaj vohaš? 4 * Petelin zbere zadnjo moč, prikloni
se globoko in reče s sladkim glasom : „Gospod in kralj, tako
lepo diši, kakor bi cvetele same rožice. w  „Prilizun, nesramni, “
zavpije dihur, „kaj hočeš skrivati svojo hudobijo z lepimi be¬
sedami ?“ Oap! odgrizne mu glavo in izpije mu kri.

Dihur bil je sit, ali veselila ga je igra s petelini; pošlje
toraj po tretjega petelina in ga vpraša zopet, ali kaj voha.
Ta je bil pa pameten in zvit. Ko zagleda perva dva na tleh
brez glav, in opazi da je kervav gobec dihurjev, zbere vso
moč in dela, kakor bi ne videl nič. Prikloni se, kakor se

83

spodobi pred velikimi gospodi in odgovori pohlevno: „Ne za¬
merite, mogočni gospod kralj, vreme je slabo, nahoden sem.“
Dihurju bilo je všeč, da se je znal odrezati petelin tako pa¬
metno, nasmeje se mu in ga spusti.

Medved, svinja in lisica.

(Serbska pripovedka.)

Združijo se nekdaj medved, svinja in lisica, pa se dogo¬
vore, da bodejo orali zemljo in sejali pšenico, da se živč.
Prašajo drug drugega, kaj bode delal vsak in kako bodo našli
semena. Svinja reče: „Jaz bom zvernila kmetu vrečo pšenice,
ukradla jo bom in bom zorala zemljo z rivcem.“ Medved
reče: ,,Jaz bom sejal.“ Lisica pa reče: ,,Jaz bom zavlekla s
repom. u  Zorali so in posejali so. Pride čas žetve. Začn6 se
razgovarjati, kako bodo želi. Svinja reče: „Jaz bom žela.“
Medved pravi: „Jaz bom vezal snopje. 4 ' Lisica pa reče : „Jaz
bom pobirala klasje. “ Požanejo in povežejo snopje. Dogo¬
varjajo se, kako bodo meli žito. Svinja reče: „Jaz bom pri¬
pravila gumno.“ Medved pravi: „Jaz bom znosil snopje in ga
bom omel.“ Svinja reče: „Jaz bom pretresala in ločila bom
slamo od pšenice.“ Lisica pa pravi: ,.Jaz bom opahala pleve
s pšenice.“ Svinja reče: „Jaz bom zvela,“ medved pa: „Jaz
bom razdelil žito.“ Omeli so žito in očistili so ga. Medved
razdeli pšenico, a ne deli prav; svinja ga je prosila, naj ji
da samo slamo, pšenico pa vzame vso sam in lisici ne da nič.
Raztogoti se lisica, pa gre tožit in jima reče, da bo pripeljala
carskega človeka, kteri bo razdelil žito prav. Medved in svinja
se oplašita, pa reče medved svinji: „Zakoplji se v slamo, jaz
bom pa splezal na to-le hruško.“ Svinja se zakoplje v slamo,
medved pa zleze na hruško.

Lisica najde na potu mačko in jo povabi v društvo, da
greste na gumno lovit miši. Ker je vedla mačka, da je na
gumnu mnogo miši, gre rada z lisico in skače s pota sedaj
na to, sedaj na ono stran za ticarai. Iz daleka zapazi jo medved
s hruške in reče svinji: ,,Gorje nama, svinja, lisica pelje
strašnega človeka; oblečen je v kožuh kuninih kož in celo
tiče lovi v zraku.“ Med tem se ukrade mačka medvedu iz
oči pa se priplazi med travo na gumno in začne iskati miši
po slami. Svinja vzdigne glavo, da pogleda, kaj je, mačka
zagleda nekoliko njenega rivca med slamo, misli da je miš
in jo zagrabi s kremplji. Svinja se ustraši, skoči kviško in

6 *

84

pade v potok; mačka se pa ustraši svinje, pa spleza na hruško;
medved pa misli, da je že zadavila svinjo in da gre sedaj
nad njega, pade od straha s hruške in se ubije, lisici pa ostane
žito in slama.

Narodno blago za nauk in kratek čas.

(Priobčuje Matija Maj ar Ziljski.)

I. Vrank.

(Koroška iz Ziljske doline.)

Bog je vranka tako stvaril, da je bil eden najlepših ptic
po perji in pel je tako prijetno, da so ljudje iz hiš letali,
poslušat ga, kadar je zapel. Srečen človek, kteri je v svojem
življenji prelepega vranka videl in njegovo milo petje zaslišal.
— Nekokrat je vrank zapel ravno med službo božjo in ljudi
so leteli od službe božje gledat in poslušat vranka. Bog nad
tim nevoljen, da je vrank mešal službo božjo, mu je odvzel
lepo perje in sladko petje, da bi ne mešal več službe božje
in od tega časa je vrank samo černa ptica; mesto petja samo
zamolklo kokepa: prat! prat! prat! Ni rad čem, bi se rad
opral in bil rad spet lep, kakor je bil popred. Otroci pri Zilji,
kadar ga slišijo kokerati, mu odgovarjajo: Le ti idi prat, imaš
Černe nogice!

Nauk:  Ne mešaj službe božje.

2. Prepelica.

(Štajerski.)

Stara prepelica je rekla mladim prepeličicam : Jaz pojdem
nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslušajte, kar ljudi porečč,
ki memo gredč. Pride gospodar in reče: Žito je zrelo, porečem
sosedam, da pridejo jutri žet. Kadar je pa prišla stara pre¬
pelica, rekle so m ade prepeličice: Joj, vletimo, vletimo, go¬
spodar je prišel in je rekel: žito je zrelo, porečem sosedam,
da pridejo jutri žet. Stara prepelica je rekla mladim prepe¬
ličkam: Nič ne bojte se, dokler se on na sosede zanaša, nič
ne bojo želi.

Drugi den je rekla stara prepelica mladim prepeličicam":
Jaz pojdem nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslušajte, kaj

85

ljudi porečč, ki memo gred6. Pride gospodar in reče: Žito
je zrelo, porečem žlaliti, da pridejo jutri žet. Kadar je prišla
stara prepelica, rekle so mlade prepeličice: Joj, vletimo, vle-
timo, gospodar je prišel in je rekel: Žito je zrelo, porečem

žlaliti, da pridejo jutri žet. Stara prepelica je rekla mladim
prepeličkam : Nič ne bojte se, dokler se on na žlalito zanaša,
nič ne bojo želi.

Tretji den je spet rekla stara prepelica mladim prepeli¬
čkam: Jaz pojdem nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslu¬
šajte, kaj ljudi porečejo, ki memo gredd. Pride gospodar in
reče: Žito je zrelo, ni drugače jutri pojdemo pa jaz in moja
družina žet. Kadar je prišla stara prepelica, rekle so mlade
prepeličice: Joj, vletimo, vletimo, gospodar je prišel in je
rekel: Žito je zrelo, ni drugače, jutri pa pojdemo jaz in
moja družina žet. Stara prepelica je rekla mladim prepeli¬
čkam: Sedaj pa vletimo, ako se on sam dela prime, tedaj pa
bojo želi.

Nauk: Svoja rolca gospod  — ne zanašaj se pri delu
na sosede ali na žlahto, ako se sam dela lotiš, tedaj bode
storjeno .

3. G r o h n i č k o - p o I j s k i niožek.

(Iz Koroške)

Na Koroškem blizo šest ur severno od Celovca leži Grob-
ničko polje; nekdaj so Nemci to polje imenovali dosta pra¬
vilno Grabenhvalt, zdaj pa pravijo Krapfteld. Tamo, kakor v
obče v celi Koroški so v starih časih živeli Slovenci , kteri
so se časem pa ponemčili. Pa še denešen den ima nemalo
gor. berd, hribov, lazov, bregov, njiv in travnikov, rek in po¬
tokov, vesi in pojedinili hiš na ponemčani strani Koroške, ki
so obderžali svoja slovenska imena; obderžali so se tam tudi
slovenski obredi in običaji. V Starem Dvoru na Grobničkem
polju (Althofen) sem slišal pripovedovati sledečo izvirno slo¬
vensko pripovedko:

Mizo Starega Dvora na Grobničkem polju je živel v starih
časih star možek (meni so njegovo ime povedali, sem ga
pa pozabil). Ta možek je po Grobničkem polju rad mejnike
prestavljal. — Kadar je umeri, ni imel mira in pokoja; ljudi
so ga po noči videli, kako je po polji hodil, deržal v eni roki
svečo, v drugi mejnik-kamen in je glasno upil: Kam bodem
dejal? oj kam bodem dejal? Od početka je ljudi strah obhajal

86

in groza jih je obletala, kadar so možeka videli z lučjo po
noči po polju hoditi in slišali ga upiti. Tako je ta grobničko-
poljski možek svetil in upil na polju mnogo, mnogo let in
ljudi so se ga navadili in se ga niso več bali; nego, kadar
je po noči po polju hodil, svetil in upil, so samo rekli:
Nicoj možek že spet upije. Neko noč gre pijanec črez polje
domu; možek pa upije kakor obično: Kam bodem dejal? oj
kam bodem dejal? Pijanec zaupije: Molči! — Možek se pa
le bolje z lučjo približuje in enako kliče: Kam bodem dejal,
oj kam bodem dejal? Pijanec na to: Ne deri se, tiho bodi!
Možek se mu še bolje približa in še bolje upije: Kam bodem
dejal, oj kam bodem dejal? Pijanec ves serdit zakliče: Potep,
dejaj tota, od kodar si vzel! Možek se sedaj oglasi: Bog lonaj,
Bog plačaj, slava Bogu! sedaj sem pa rešen! On leti z lučjo
na polje, posveti in utakne mejnik-kamen tota, od kodar ga
je vzel, ugasne luč in od tistega časa je imel mir in pokoj
in se nič ni več videlo, ne slišalo od' tega grobničko-polj-
skega možeka.

Nauk: Ne prestavljaj mejnikov, je velik greli 1

4. Bela breza.

(Koroška iz Svečan.)

Bog je stvaril brezo tako, da je imela šibke letarce in
temno škorjo, kakor druga drevesa. Kadar so bili otroci ne¬
poslušni in terdovratri, šli so starejši in so narezali si šibke
šibe brezove in so terdovratne otroke kaznili. Prigodilo se je
pak, da so bili otroci nekdaj hudobni in terdovratni tudi po
noči in starejši so šli po šibe brezove, pa po temi niso mogli
najti breze; zato je Bog dal brezi belo škorjo, da bi jo sta¬
rejši tudi po noči ložeje dobili in najšli, ako bi jim trebalo
po noči brezovih šib za hudobne otroke.

Nauk: Strah je dobra rec pri hiši.  — Naginjaj mlado
drevcej dokler se dd pripogniti.  — Pripoguj drevce, dokler
mu verha dosežeš.

5. Kurant.

(Koroška na Cajni v Ziljski dolini )

Nek kurant, to je mladeneč, hlapec, je služil in gospodar
mu je obljubil dati mezde vsako leto krajcar in ako bode

87

dober in pošten, še tudi eno suknjico. Služil je pridno in po¬
šteno tri leta in gospodar mu je dal tri krajcarje pa suknjico.
— Zdaj gre kurant po sveti vesel in peva: Sem tri leta služil,
sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, juhuhuhuj! Sreča ga
siromak in ga prosi za božji dar; kurant mu da krajcar in
gre dalje vesel in pevajoč : Sem tri leta služil, sem tri kraj¬
carje prislužil pa suknjico, en krajcar sem siromaku dal, imam
še dva krajcarja pa suknjico, juhuhuhuj ! On gre dalje, sreča
ga spet en siromak in ga prosi za božji dar; kurant mu da
spet krajcar in gre dalje vesel in pevajoč: Sem tri leta služil,
sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, dva krajcarja sem si¬
romakoma dal, imam še en krajcar pa suknjico, juhuhuhuj!
On gre dalje, sreča ga spet en siromak in ga prosi za božji
dar; kurant mu da spet krajcar in gre dalje vesel in pevajoč;
Sem tri leta služil, sem tri krajcarje prislužil pa suknjico,
tri krajcarje sem siromakom dal, pa imam še suknjico; juhu¬
huhuj! Kurant gre dalje, sreča ga sam Bog in mu reče: Ti
si človek dober in čestit, tisti siromak, kterim si krajcarje
daroval, to sem bil jaz; izprosi si nekako milost, kaj želiš, da
ti dam? Oh, reče kurant, daj mi, da bodem vselej vesel in
vselej mlad. In Bog ga je dejal v luno, v kterej se še sedaj
vidi, kadar je polna luna in se vsakega meseca omladi.

Nauk  te slovenske pripovedke se najde v poslovici ruski ,
ktcra po slovenski glasi: Vesdi sc in siromakov vstnili se.

6. Konj.

(Štajerska iz Lutbrega.)

Bog je stvaril konja tako, da je bil jako močen, tako
močen kakor konj; pa je bil tako hud, da ga niso mogli ukro¬
titi, zato je Bog konju najmočnejšo žilo na peti odtergal,
da bi ne bil neukrotljiv. To se pozna na konji še denešnji
den, ima kopito, pete pa nič; je odtergana.

Nauk: Ne bodi neukrotljiv, Buškaposlovica glasi: Na
silnogo Bog pa gosudar (car).

7. Spavajoči zec.

(Koroška iz Goričan v Ziljski dolini.)

Nek človek najde v detelišči spavajočega zeca in reče:
Glej, mene prav sreča išče, zeca vjamem in prodam, pa

88

kupim kuro; kura bode izlegla piščeta, kuro in piščeta prodam
in kupim mlado kozico ; kozica zraste, bode velika koza in
bode imela kozliče; prodam kozo in kozliče in kupim telico,
telica zraste, bode velika krava in bode imela tele; prodam
kravo in tele in kupim žrebe; žrebe zraste in bode lep konj,
jaz se tedaj vsedem na njega, dirjam ž njim po gosposki in
zakričim: prrrrr!

Zec se ustraši, praskne na kviško in pobegne v velikih
skokah po polju — človek pa nema ne zeca ne konja.

Nauk: Ne prodajaj zeca , dokler ga nisi vjel. To uče
tudi poslovice ruske :

Ne rekaj hops!  — dokler ne poskočiš.

Dokler ne vlove medveda , ne prodajajo koze.

Ne prodajaj volka , dokler ga ne ubiješ.

Ne brusi noža , dokler nisi ovna vjel  — ali: dokler je
oven še v planini.

8. Grablje.

(Koroška iz Gorjan.)

Nek Slovenec se je na Nemškem malo nemščine naučil
in kadar je spet domu prišel med Slovence, silil se je samo
po nemški govoriti, se je Slovencev in lepe slovenščine sra¬
moval, se je deržal, kakor da bi ne znal več reči po slovenski
poimenovati in je mnogokrat popraševal: AVie hast dos, kako
se to imenuje po slovenski? Tako je to popraševal, da bi
skazal, da on samo nemško zna in da je po slovenski govoriti
že pozabil. Nek den so na travniku seno grabili; pred njim
na tleh so grablje ležale znak, tako da so zobi grabljini kviško
moleli. On pa stopa z nogo grabljeni na zobe in grabljišče
je mahalo na kviško več ali manje, kakor namreč je on sto-
poval grabljeni na zobe rahle e ali močneje, pa je popraševal
po svojej navadi: AV r ie hast dos? — V tem stopi nekako pre¬
močno grabljeni na zobe in grabljišče mahne mu tako silno
po obličji, da se mu je kri curkoma iz nosa prilila in on je
zakričal: Te preklete grablje, te! Popred ni hotel vedeti: AVie
hast dos — zdaj je pa dobro znal po slovenski, da so to: pre¬
klete grablje.

Nauk; Ne zametuj slavnega svojega naroda slavjanslcega
in lepega svojega govora slovenskega. Tega nauka nas spo-
menjajo tudi lepe poslovice:

Slab ptič, ki ne more svojega perja nositi.

89

Kdor je sebi hud, komu dober?

Kdor niti svojej kapi dobra ne zeli, kako more drugemu
dober biti?

Ptuj nikdar ne bodi, kdor svoj biti more.

Kdor svoje zametuje, Uidi ptujega ni vreden.

Vsaka ptica k svojej trumi leti.

Drugim proso braniš, svoje pa vrabcem pustiš.

Kdor nece spoznati brata za brata, te bode spoznal pa
ptujca za gospodarja.

llavno tako krepko govorijo tudi ruske poslovice:
Odsekaj tako roko do lakta, ktera sebi dobra ne želi.
Neumna ptica ta, ko ja svojega gnjezda ne milu je.
Malovreden ptič, kteri se v svoje gnjezdo pocedi.

Ne zidaj ptujih hiš, kadar se tvoj dom podira.

Kteri rod ljubi se, tisti poviša se.

Kako se more pogoditi premen

vremena.

(Spisal K. M.)

Ker ni samo prebivalcem v mestih, ampak tudi ljudem
na kmetih prav koristno in važno, da naprej poznajo, kdaj
da bo lepo vreme, kdaj pa dež, zatorej je prav koristno poznati
znake ali znamenja, iz katerih se zamore eno ali drugo po¬
goditi. Narod pozna veliko tacih znamenj, toda malo jih je,
na katera bi se moglo terdno zanesti. Kar so torej do sedanjih
časov učeni ljudje stalnega ustanovili, to vam čem na vašo
korist kratko razložiti.

Pomnite pa pred vsem, da v zraku je zmerom vodena
para, ki je sedaj raztegnena in tanka, da se celo ne vidi,
sedaj pa zopet tako gosta, da jo vidimo. Vemo, da je para
raztegnena in tanka; dokler je tanka, ne potemni ocT nje
zrak, ampak je še toliko svetleji, kolikor več je ima.
Kedar so nam v tej čistoti zraka tudi oddaljeni predmeti po¬
polnoma jasni, takrat se nam zdi, da so prav blizo; tukaj je
videti, da se je v zraku nakopičilo veliko vlage in da bode
skoro dež. Morebiti da zarad tega, ker je zrak tako svetel
in previdljiv, o tej priliki solnce močneje pripeka in pot**m
nam je solnčna pripeka znamenje, da se bode vreme preme-

90

nilo. Kavno zavoljo tega se mora terditi tudi to, da bode
lepo vreme trajalo, kedar so daljne gore odete s tanko, mo-
drasto meglo. Kedar nebo pobledi, pomeni to, da se je para
jela stiskati in skupljati v male kapljice, pa da pride kmali dež.

Ako se solnce ali mesec prej pokaže kakor navadno, to
pomeni, da je v zraku veliko vlage. O tem se zamorete pre¬
pričati tako - le : Uzemite čašo ali kako posodico, ki ni pre¬
plitva, verzite va-njo sreberno desetico in odtegujte odmiko-
vaje se pogled od nje tako dolgo, dokler vam ne zgine spred
oči. Potem ostanite na miru, kak drug naj vam pa nalije

vode v čašo; in ako tudi se niste ne vi, ne desetica premaknili

z mesta, vendar jo bote zopet zagledali na dnu. Taka nam
je tudi s solncem: Kedar je v zraku veliko vlage ali mnogo
mokrote, zato ga vidimo že tedaj, ko bi ga še nikakor ne
videli, ako bi bil zrak popolnoma suh. Zarad tega se nam zdi
solnce ali mesec, kadar se pomoli, prav velik, košat in na¬
šopirjen; to pa dokazuje ne samo, da je v zraku mnogo vlage,

ampak tudi, da se je n&dati dežja. Ako solnce izhaja bledo,

rudeče ali pa izza oblakov, je to znamenje, da pojde skoro
dež, dasi je nebo vedro in jasno. Še prej se je pa nadati
dežja, kedar solnce zaide za oblakom, ker to dokazuje, daje
veliko pare na zahodni strani nakopičene.

Najgotoveji znamenja dežja so pa: podobnost, lega in
premen oblakov. Oblaki dolgljati, lahki in povaljasti kažejo,
da bo veter s tiste strani vlekel , kamor so jim repovi ober-
neni. Ravno to je treba misliti tudi od oblakov povoljnjakov,
kedar se zbero in nagermadijo. Ako se germadni oblaki z
ranim jutrom pokažejo, dopoldne zberd, popoldne pa se raz¬
idejo , tedaj bo trajalo lepo vreme ; ker iz tega se zamore
sklepati, da se je gori nabralo veliko toplega in suhega zraka.
Kadar pa poldanski čas ni zmožen , da bi razgnal germadne
oblake in če jih noč še bolj stisne, tedaj je tudi pod temi
oblaki zrak vlažen, zato padajo nižje, se zgoste in predelavajo
v oblake verstake; iz tega pa nastaja dež. Deževni oblaki to¬
liko ne prete, kedar so z istoka, kolikor takrat, kedar so z
zapada, ter jih tedaj največkrat veter k nam pritira. Povejte
mi pa, zakaj da je soga ali mavrica, kedar se pokaže zvečer,
navadno dobro znamenje lepega vremena? in zakaj je misliti
na dež, kedar se prikaže zjutraj? Oe se oblaki nizko derže,
ali so že prav gosti, tedaj se bodo kmali zbrali v kaplje, ali
pa je zrak pod njimi prav mokroten; oni zatorej vsekako žu¬
gajo dež, posebno če zapadni veter vleče. Zato se tudi ali
bojimo ali pa se nadjamo dežja, kedar se zdi, da so verhunci

91

gora zakriti v oblake n. p. če ima Krim kapo; in dokler se
nam s tiste strani, s katere jih oblaki pokrivajo, ne pokažejo
čiste, dotlej nimamo upati lepega vremena.

Vse torej, kar kaže, da je zrak vlažen in zelo mokroten,
kaže na dež. Zatorej pogajamo dež, če se kade gozdi, če se
dim vlači in doli pada, če smerde zahodi in kanali, če se
pote zidovi in kameni, če vlažen postane razprostert papir,
če se raztaplja sol, če se daljni zvoni močneje slišijo kakor
navadno itd.

To vsi veste, da pri nas navadno za zimo nastane druga
neka manjša zima, za letom pa drugo leto, ki ga imenujemo
babje leto. To je dobro znamenje, če druga ta zima hitro
nastane za pervo, ker je takrat zrak zgodaj nabral dovolj toplote.
Zato tudi raje imamo suh marec, bojimo se pa hudega aprila.
Jutranji dež navadno ne terpi dolgo; ker dnevna toplina raz-
rejuje oblake, pretežni zahodni veter jih pa popolnoma raz¬
podi. I)a je pa drugače z večernim dežjem, to bote tudi sami
zapopadli. Ako je po dežju še soparno, tedaj se zemlja o
južnem vetru naglo pari; iz tega pa nastaja nov dež. Velike
rose kažejo, da je zrak zel6 mokroten ; kedar pa ni nikakoršne
rose, je to zategadelj, ker vlečejo ali vetrovi, ali ker je zrak
oblačen; iz tega pa je treba vsekako dežja pričakovati.

Spazili so ljudje , da se vreme najlaglje premeni, kedar
je mlaj ali mladi mesec; da je stalneje in stanovitneje, kedar
je poln; pa da je najstalneje, kedar je v zadnjem četertu.

Vedeli bote tudi to, da celo živali večkrat kažejo, da se
bode vreme premenilo. Te-le v prostem zraku živeče stvari
imajo nekak prirojen nagon ter ved<3, kdaj da se ima vreme
premeniti, da si najdejo svoj živež laglje na enem kraju kakor
pa na drugem. Tako n. p. lastavke pred dežjem letajo prav
nizko, ker nižje zemlje dobivajo najlaglji merčese, od katerih
žive; ti pa ljubijo po vsem suh in topel zrak. Prav zato ska¬
čejo ribe, da love muhe, ki nad vodo letajo. Kedar pa pridejo
tiče selivke, je to znamenje, da prihaja poletje.

Lepo vreme  se da pričakovati, kedar pri deževju sove
sovikajo, Škorjanci in tašice visoko letajo in mnogo prepevajo;
kedar Slaviči noter do jutra gostolijo, kanje, čaplje in bobna¬
rice glasno kriče letajo, se pribe visoko vzdigujejo in glasno
kriče. Nadalje kedar mračniki netopirji zjutra rano in zvečer
pozne letajo, kresničice nenavadno jasno svetijo, rege na prostem
visoko sede, ovce na paši veselo skačejo, govnjači zvečer se
pogosto prikazujejo, seršeni in ose še zvečer pogosto letajo in
pijavice mirno na dnu steklenic leže. — Slabo vreme gre

92

pričakovati, kedar ščinkovci pred solnčnim vzhodom popevajo,
vrane visoko nad pečevjem, stolpovi in poslopji letajo, glave
po koncil nosijo, po takem letanju vode iščejo in glave v njo
pomakajo; kedar lastavice blizo zidov letajo, se v bližnjo vodo
potapljajo; kedar se golobje kopljejo, pozno na večer domu
vračajo ; kedar šterki svoje mladiče v gnjezdu pokrivajo, žerjavi
pri lepem vremenu kričijo in se domača kuretnina po prahu
valja. Kedar pa psi travo jedo, mačke se dolgo snažijo, do¬
mači petelini neprenehoma pojejo, gliste iz zemlje lazijo, sledi
dolgo deževanje. — Kratek  dež  bode, kedar rega nizko
sede kvaka, kedar gre v vodo in se potaplja, krastavice na
dan prihajajo, miši na glas žvižgajo, kerti visoko narivajo,
mušice v senci plešejo in ljudi in živino termoglavo nadlegujejo.
— Kmalu bode dež, kedar si goveda nos ližejo, svinje kermo
raztrošajo, pijavice se na poveršju vode vzderžavajo in ovce z
paše grede med potoma travo mulijo in nerade v hlev gredo.
Pogosto letanje govnjačev za rana pomenja dež o poldne; ne¬
vihte se je v kratkem bati, kedar piškur nepokojen iz vode
poskakuje, pijavice iz vode siliji in se bučele daleč od ulnjaka
ne upajo; kedar pa tropoma domu prihajajo, je vihar priča¬
kovati, ravno tako tudi, kedar drozgi in ščinkovci nepokojni
postanejo, ribe iz vode skačejo in se liske potapljajo.

Naposled imamo tudi še nekako orodje, s katerim merimo
zrakovo težo, ki se imenuje zrakomer ali težomer, s tujo gerško
besedo pa barometer; z njegovo pomočjo zamoremo sklepati
na lepo ali na neugodno vreme. To orodje visi po navadi
med okni, kakor ste to videli tudi že sami. To orodje vam
je steklena cev, ki je pripeta na podolgasto deščico, v cevi
pa so nahaja živo srebro. Kedar se to živo srebro dviga, je
to dviganje znamenje, da bode lepo vreme; kedar pa pada živo
srebro v cevi, takrat se je bati dežja. Kako se pa to godi,
da se živo srebro enkrat dviga, drugikrat pada in zakaj da
zamorete iz tega sklepati na lepo vreme ali na deževno : tega
vam razlagani drugo pot.

Pogled v Egipt.

(Spisal F. R.)

Evo, podajva se na pot, kakor ga na svetu skoraj lepšega
ni. V mislili tebe peljem v Egipt, da ti pokažem ta čudni

93

svet, nekdaj cveteč in bogat, zdaj razdert in nbožen. Ko so
po naših krajih še cotali se medvedje, ko še Rima ni bilo,
ne Grecije slavne: pred štiri tisuč leti je prebivalo tam že
izobraženo ljudstvo, ki je povzdignilo se do slave, in si vstva-
rilo lastno omiko. Vse je minulo in se pozgubilo, le razvaline
še najdeš, razvaline krasne in ogromne!

Ako bi danes povernil se nekdanjih Egipčanov kdo, peljal
bi ga v deželo njegovih očetov, postavil bi ga na njegov dom
in mu rekel: „Ali mar poznaš to deželo, svoj preljubljeni dom,
svoj prekrasni Kerni ali Egipt? u  Ves zavzet bi on majal
sivo svojo glavo, začuden bi pogledal okoli sebe in odgovoril:
..Tukaj ni Kerni; moj Kerni je bil prijazen vert, da mu para
ni bilo. Tukaj ni bogastva, le pomanjkanje, uboštvo gledam.
In to ljudstvo, to vmazano ljudstvo, to moje ljudstvo ni ! u  Tako
bi rekel nekdanji Egipčan — Kem en Kerni — ter bi po¬
nosno obernil se v stran.

Peljimo ga dalje in pokažimo njemu minarete mošej v
Kajiri, to so stolpi mohamedanskih molišč mesta Kajiro. Egipčan
bi mermral za se na pol glasno rekoč: „0udno mesto; stol-
pove ima in poslopja ima, a to niso naši obeliski, ne palače
naših kraljev; druga je mera in drugačen okus. Ne poznam
tega kraja ! u

Obernimo starca zdaj na južno-zapadno stran, kjer dela
gorovje kakih sto čevljev visoko plan. Tam postoji, njegovo
oko gleda šerpo tje; život mu trepeče, noga se šibi, on pade
na kolena ter kliče: ,,Piramide, piramide! u  Pobožno nagne
svojo glavo, da poljubi posvečeno zemljo domačo. Vsa se je
spremenila. Nekdaj krasna dežela faraonov je zdaj razdjana,
ukončana, razderta, posuta. Samo na piramidah bi še spo¬
znal svoj dom nekdanji Egipčan, ako bi ga okiskal današnji dan.

Kako se boš zavzel, kedar zagledaš te orjaške zidine. Do¬
kler nisi blizo, slepi te pogled, da kaj večega pričakuješ; ali
kedar se približaš, naraščajo ti kamneni orjaki gor do neba,
in gledalcu se dozdeva, kakor da bi se prevračali nanj. Pravo
njih egiptovsko ime je „Parammah u , hiša večnosti, ker so bili
grobovi in nadgrobni spominki kraljevskih rodovin. Vseh se šteje
nad štirdeset.

Največo piramido je dal postaviti kralj Chufu ali Cheops;
ona stoji na pozidani plasti, ktera je 140 čevljev visoka. Na
tem odstavku sloni velikanski trivogeljnik, kteri meri do verha
še 450 čevljev. To je zdatna višina, pa širjava še veča, ker
meri spodaj 71(5 čevljev na vsako stran. Ta kamneni kup je
tako ogromen, da bi zamogli va-nj spraviti največo cerkev

94

sveta, cerkev sv. Petra v Kirnu, ako bi votel bil. Več mest bi
se dalo pozidati z kamna te same piramide. Iz tega pa povze¬
mimo , koliko neizrečenega truda je trebalo, da se je kamen
nalomil, dovažal in stavil. Lomili so ga pa unstran Nila v
vzhodnjih hribih, kjer se prekopi še poznajo.

Sto tisuč ljudi je več let obsekovalo kamne, in deset let
je stavilo kamneno plast ali podlago in napoševen pot do nje.
Ko so to dokončali, delalo je spet 100.000 ljudi celili dvajset
let, da postavijo piramido. Prijatelj, pomisli vendar, kaj se
to reče: Stotavžent ljudi dela trideset let isto zidovje! Zna-
biti porečeš: „Kako je pa kralj plačal delavce?“ To ga ni
kaj skerbelo. Orodje je napravil, delavcem tudi živeža dal,
druzega plačila pa niso sprejeli. Ko je minulo četert leta,
šel je eden del domu, in prišlo je ravno toliko novih moči.
Vse ljudstvo je delalo kralju spominek.

Vsa piramida je gosta in celotna, v sredi pa ima votel
prostor kakih 30 čevljev premer. Tam stoji do osem čevljev
dolga rakev iz rudečega granita, v njej leži druga do šest
čevljev dolga ter lesena, v tej pa se najde še tretja, ki ni
daljša, kot je navaden človek. Tukaj je počival kralj Chufu
ali Cheops, pa ni spaval bolje in ne slabše, kakor njegovi
zadnji sluga, kedar gre na večni pokoj. Pred 800 leti je
našel C h a 1 i f El M a m u m pot v piramido in je prišel do
groba. Kamnene rakve sicer ni mogel odnesti, merliča so pa
Saraceni potegnili ven in ga spravili na beli dan. Kar je
bilo na mumiji dragocenosti in zlatnine, to so pobrali, tru¬
plo so pa vergli na plan. Tak je konec nekdaj toliko mo¬
gočnega kralja!

Kamor človek sega, vse razdira in zravniva, pa piramide
so se mu ustavile. Še stoje in kažejo svojo ponosito postavo.
Že tisuč in tisuč let gledajo razdjanje v svojem podnožji, same
pa niso razdjane. Zato rekajo zdajni prebivalci nekako spoštljivo
o njih: „ V s e boji se časa, pa čas 1) o j i se pira  m i d.“
Že poznava se čas in človeška roka tudi na njih; pošla je
prejšnja čudna lepota in nenavadna krasota; stoje pa vendar
še in z višine nagovarjajo popotnika: „ Ptuj ec, ti stojiš na
sveti zemlji, zdaj si v starem Kerni, Egiptovske piramide
gledaš. Ljudje nas ne bojo poderli, pa čas bo nas vendar le
zdrobil!“

95

Naznanilo

o smerti sv. očeta, papeža Pij-a IX. dne 7. februarja 1878.

Prijazni žarek, kteri vsako Čelo,
Visoko, nizko, čmerno in veselo,

Narode kot domače tako ptuje
S svitlobo čisto krepko obžaruje;

Mogočno kladvo, ktero vsako želo,

S pogledom le na božje nam razpelo,
Brez vsega straha, spake tud' najhuje,
Tam v „Sillabus u -u zmagovito kuje;

Pohlevnost sama, ktera polna vere
In upa in ljubezni brez overe,

,,Od križa križ 46  pošilja gor v nebesa:

Prebritko dans katoljški svet pretresa:

Šest, osemdesetletni Pij deveti,
Luč, vgasne se zveččr po uri peti!

a napredek v blisk  in grom!“ Vse ti da slovenski svet.

(J. Furlani.)

Krasna naša je zastava,

Venča zlata jo postava:
v V s e za vero, vse za dom!

Mirisna slovenska lipa
Sinu, hčerki blagor vsipa,
Ladjo, rudo, kaščo, klet:

Vera je nebeška hči.

Tud napredek  je beseda,
Dans Slovence sploh obseda
Brez koraka čverstega
Narod plen je sužnjega.

Je steklina brez overe,
Kolovratek glave hud,
Zlata ptica brez perut.

Zlata ptica brez perut.

Umni duh kaj je brez vere?

A napredek bodi mičen,
Po postavi vedno ličen,
Poštenjaka serčen stop
Je verigam meč in top.

Domovina,  slovo gladko,
Kak se taja v sercu sladko!
Sin pošteni domu vdan,
Za-nj se giblje noč in dan.

Blagor rodu le pomigne,

Kras zastave v boj se vzdigne,
Blisk mogočno zagromi:

Vsa Slovenja naj živi!

Kass&lo*

Po volitvi novega papeža Leona XIII.

Nevera.

Filip Jakob Kafol.

Kaj se je godilo pretečena tri leta doli na Turškem?

Morje.

Povesti:

Ogljar in cesar Maksimilijan

Poboljšani črevljar.

Žena in mož.

Bog ve, kako naj kaznuje človeka

Dihur kralj.

Medved, svinja in lisica ....
Narodno blago za nauk in za kratek Čas:

1. Vrank.

2. Prepelica.

3. Grobničko-poljski možek

4. Bela breza.

5. Kurant.

6. Konj.

7. Spavajoči zec.

8. Grablje.

Kako se more pogoditi premen vremena .

Pogled v Egipt.

Naznanilo.,

Naša zastava.

Stran

5

6
37
42
68



74

76

77
79
81

83

84

84

85

86
86
87
87

89

90
92
95
95

♦

Tiskarnica družbe sv. Mohora t Celovcu

je izdala in založila:

Zbral in uredil M. Len do vse k, katehet v Pluji.

Cena broš. iztis 1 gl. 20 kr., terdo vezan 1 gl. 30 kr.

Perva knjiga te zbirke: A. 31. Slomšekove
Pesmi se tudi še dobiva broširan iztis po
90 kr. terdo vezan po 1 gld.

V založbi tiskarnice družbe sv. Mohora se še dobi:

Anton Janežičev

slovensko-nemški slovar.

Drugi popravljeni in pomnoženi natis.
Broširan gld. 2.20 kr. terdo vezan gld. 2.f)0 kr.

Naročila sprejemajo vse bukvarnice. V Ljubljani
Bamberg k  Kleinmajr in M. Gerber. V Ter s tu F. H.
Schimpff. V Gorici  Wokulat. V' Mar i b o c  n A. Ferlinc.
V C el ji J. Geiger. V Ptujem  W. Blanke. V Radgoni
J. Weitzinger. V Novomestu  C. Tandler. V Gradcu
Leuschner k  Lubenskjr in U. Moser.

Kdor pa znesek franko pošlje tiskarnicl družbe
sv. Mohora v Celovec (najceneje |>o nakaznici
[Postainvelsung]) dobi tudi knjigo franko poslano.















COBISS


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA












V

'S

* j*


.rr*. %

;•: '

»»>> *fA *

’# *#/■##,•*’!» *» *,y

V *. #. .v«* #-*"

’ *u* •

'\v:rr

•USfo** »*•. ■ ■ • *.v

<SV A  ** jta* * -U^.i

•L« V >**

>


, * «v’ * •.«*

*: * ^ *4

* ♦*