Stric Andrej. Gori p.red cerkvijo smo se zbrali mladi vaščanje. Dobro zaviti v vol-nene rute, s sanmi, to smo bili pravi korenjaki! Kaj mraz, kaf veter — naj nas lovi, nič za to! Doli od cerkve smo speljavali sneg, hoteli smo očistiti pot snega, kot smo videli to lani pri miožeh. Polne sani smo vozili dbli na konec vasi, kjer je rastla pod lopaticami piramida, prava pravcata piramida, kot smo jo videli naslikano v šoli. Vozili smo pridno in kmalu smo morali utrujeni počivati. Pri miru smo stali tedaj in gledali na Gričarievo streho, kjer je Gri-čar kidal sneg. Gledali smo ga in jeli modrovati, »Kaj ni lepše, da je sneg na strehi,« je menil mali Janezek. 188 »Kaj boš ti? Kaj ne veš, da sneg premioči streho in pride mokrota v izbo? Lej ga, lej ga, še tega ne veš!« sem govaričil bahato jaz. »Kaj pa, kaj pa! Misliš, da imaš prav?« me je zavrnil sosedov Tonc. »Kaj misliš, da nisem slišal doma, ko so govorili o tem? Vidiš, streha se lahko vdere, sneg je težak. Tako je, vidiš.« Moško je pogledal Tone po nas in veselo raztegnil ustnice, ko so mu tovariši pritrdili. »Na delo, na delo!« In nakladali smo sneg na sani, hiteli z njimi po vasi. Konji — sevedla mi — so hrzali in vozniki kričali, da je bilo kaj. Doli na koncu vasi smo se ustavili. Pa kar nič nismo prevrnili sani: stali smo in gledali malega Janezka, ki je kar nacnkrat zaploskal z ro-kami. Začudeno smo ga pogledali, začudeno nas je gledal on s svojimi malimi očmi. »Veste kaj, tja pojdimo s sanmi, na pokopališče!« je zajecal boječe. »K Andreju — sneg je zasul grob!« Veselo mu je zvenel glas, kot bi sc zavedal, da je izroislil nekai lepega, vsem. prijctnega. Tedaj se je zgenilo nekaj v naših srcih. Tam nekod, od grička, od pokopališča je zavejalo toplo, božajoče, vsaj zdclo se nam je tako, in v srcu smo začuli glas, ki nas je vabil----------- Striček, skoraj smo pozabili nate! Gotovo si se jel žc žalostiti, a glej, snežec nas je zapeljal — pozabili sino tvoje prijaznro Kce. Pa čakaj, koj pohitimo k tebi, sneg speljemo s tvoje goinile, da te ne bo težil. Kmalu, kmalu smo pri tebi! Nič se nismo pogoVorili, vsak j.e prijel molče za svojc sani, položil lopatico nanje in odhiteli smo po snegu, tja za griček. Debela plast je pokrivala pot, globoko so se udirale nožice v mehki sneg — a mi smo hiteli ncutrudioma, saj nas je vabilo nekaj tam od grička----------- Bela kapelica sredi ozidja sc je zasvetila, Kot bi nas nje okno po^-zdravljalo, se nam je smehljalo oddaleč, odscvajoč v soinčnih čarkih, In vrba-žalujka sredi pokopališča se je priklaniala v lahkem vetriču, kot bi bila vesela našega prihoda. Stric Andrej, nismo te pozabili! Vidiš, tu smo pri tebi! Sneg spra-vimo s tvoje gomile, lažje ti bodc počivati, in gotovo se razveseli Bogec, ko pogleda zvečer dol z zvezdic na tvoj grob. — Končali smo delo, stali še tam, odhiteli domov, a v naših mladih dušah je vstajala slika strica Andreja, kako veselo nas glcda, kako sc nam smehlja s svojim dobrohotnim sinehljajem, kot zna on sam —------- * Mirno počivaj, stari Andrej, gori za gričkom, gori v domači vasicif Nevarna igrača.