2020, letnik 13. št. 49-50 KOLOFON: Založnik: SKD Istra Pula, Držiceva 2, 52100 Pula, Hrvatska Ime publikacije: Mavrica 2020., letnik 13, številka 49-50 Urednica: Maja Tatkovic Diklic Uredniški odbor: Klaudija Velimirovic, Danica Avbelj, Danica Bojkovic, Mirjam Pram Lektoriranje slovenskega jezika: Mateja Klemencic Oblikovanje in graficna priprava: Aiko, Maja Cerjak s.p. Tisk: Tiskara Nova Fotografija na naslovnici: Božicni koncert, Encijan, Goran Šebelic Fotografija na zadnji strani: Gentiana, Svišc, Lovrenc, internetni vir Naklada: 300 izvodov Mavrica je glasilo društev: SKD Istra Pula SKD Oljka Porec SKD Ajda Umag Uradne ure Skd Istra Pula: Uradni dnevi: 10.00 – 12.00 razen ob cetrtkih: 16.00 - 18.00 Facebook ime: Skd Istra Pulj Spletna stran: www.skdistra.hr Prispevke za Mavrico pošljite na: slovenci@skdistra.hr Glasilo sofinancirajo: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Savjet Republike Hrvatske za nacionalne manjine, Mesto Pula, Istarska županija Fotografije: Ce ni drugace navedeno so fotografije last Skd Istra Pula, ostalih slovenskih društev v Istri, Fotolie, Slovenske turisticne organizacije in drugih internetnih virov. Kakšna polovica leta je za nami ... Prejšnjo Mavrico smo vam zaradi pomladne pan-demijske karantene poslali kar po pošti na dom. Maja je društvo znova odprlo vrata, pocasi so zacele delovati tudi naše delavnice, dopolnilni pouk slovenšcine pa je ucite­ljica Vida Srdoc vodila kar »online« (prispevke uciteljice in ucencev lahko preberete na naslednjih straneh). Dan državnosti Republike Slovenije smo praznovali v Šijanskem gozdu skupaj s clani skoraj vseh istrskih slovenskih društev, julija pa smo spet vsi skupaj kuhali enolonc­nice na Ucki. Mladi violinisti in violisti so bili tudi letos na delavnici »Glasbena Pula« v našem društvu in so nas, tako kot vsako leto, pocastili zakljucnim koncertom. V so-delovanju s Svetom slovenske nacionalne manjšine Mesta Pulj smo natisnili brošuro »Slovenci v Pulju – izven in znotraj arsenalskega zidu«. Predavanje dipl. ing. arh. An-tona Percana o Slovencih, ki so živeli in delali v Pulju od druge polovice 19. stoletja do danes, ki smo ga lani novembra gostili v našem društvu, je tako navdušilo prisotne, da smo se odlocili za tisk brošure. Lepo je vedeti, da so naši rojaki že vec kot 150 let pomemben del življenja v Pulju. Naš zbor Encijan letos praznuje 15. obletnico. Klaudija Velimirovic, ki je clanica zbora od samega zacetka, je povzela zgodovino zbora ter kratko intervjuvala nekatere clane zbora, jaz pa sem pobrskala po starih fotografijah. Med poletjem so se iz Istrske županije obrnili na nas, naj jim pošljemo nekaj vsebine o slovenskih simbolih, znacilnostih, obicajih in šegah. Rudija Merljaka, dolgoletnega prijatelja društva iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, sem povprašala, h komu naj se obrnem. Tako sem spoznala gospo Dušico Kunaver, ki že desetletja zbira ljudske pesmi, pripovedi, ohranja slovensko ljudsko izrocilo, njeni zapisi pa so prav pravljicni in magicni. Zapisala je, kako je nastala Slovenija, kako prleška gibanica in še kaj drugega. V Mavrici je tudi intervju z gospo Kunaver, ki združuje starodavne case in sodobnost, mitsko in digitalno. Uživajte v branju! Maja Tatkovic Diklic, urednica k kazalo 04 Dogodki v društvu 4 Proslava Dneva državnosti v Šijanskem gozdu 5 Pohod na Ucko 6 Tiskana brošura Slovenci v Pulju – izven in znotraj arsenalskega zidu 7 Encijan praznuje 15. obletnico 7 Ob Encijanovi 15. obletnici 17 Intervju z namenom 17 Multikulturalnost v MOJI Istri 18 Iz zakladnice Dušice Kunaver 25 Ljubezen do ljudske modrosti 28 Dogodki v društvu 28 Razstava „Toplina v objemu doma“ 30 Glasbena Pula 2020 31 Ema se je poslovila 32 Ministrica dr. Helena Jaklitsch na prvem uradnem obisku pri Slovencih na Hrvaškem 33 Slovenšcina v casu korone 33 Slovenšcina v casu korone 34 Korona 36 Kako smo preživeli korono 36 Darilo za rojstni dan 37 Moj zadnji prehlad 38 Zdravo življenje 38 Fige – medene kraljice Maja Tatkovic Diklic an državnosti v Šijanskem gozdu V cetrtek, 25. junija 2020, je bilo v Šijanskem gozdu v Pulju praznovanje dneva državnosti Republike Slovenije. Zbralo se je okoli 200 clanov društev iz cele Istre: clani SKD Snežnik iz Lovrana, SKD Oljka iz Poreca, SKD Lipa iz Buzeta, clani Društva Slovencev iz Labina ter domacini, SKD Istra iz Pulja. Prisotni so bili tudi predstavniki Društva slovensko­hrvaškega prijateljstva in njihov predsednik Franc Krajnc. Zdi se, da so ljudje komaj cakali ko-stop ŽPZ Ajda iz Umaga ter folklor­nec samoizolacije, ki je marca, apri-na skupina iz Hrvatinov, je bilo la in maja v svojih domovih zadržala vzdušje izjemno pozitivno. Nasto­cel svet. Toplo vreme, soncek, vonj pila sta Portoroški zbor ter zbor En-po gozdu in bogata zelena narava cijan iz Pulja, ki sta razveselila vse Šijanskega gozda so sprošcujoce zbrane. Trio Lipa pa je do vecera s vplivali na vse prisotne. Ceprav so svojo glasbo Slovence vabil k plesu. zaradi koronavirusa odpovedali na- Druženje v Šijanskem gozdu Nastop Encijana ohod na Ucko 5 Maja Tatkovic Diklic Kljub pandemiji koronavirusa, ki je prav junija in zacetek julija nekoliko opešal, so se 4. julija 2020 clani slovenskih društev iz cele Istre zbrali na Ucki: SKD Lipa iz Buzeta, DS Labin, SKD Oljka iz Poreca, SKD Snežnik iz Lovrana ter SKD Istra iz Pulja. Vsi so kuhali enoloncnice, zmagala pa je ekipa iz Poreca in njihov bograc. Barve SKD Istra je branila naša Šte­fica Sliško z zvestimi pomocnicami. Druženje na svežem gorskem zra­ku, pesem in dobra hrana so vedno odlicna kombinacija za dobro po-cutje. Hkrati pa je na odrtem lažje upoštevati ukrepe za varovanje zdravja proti okužbi s koronaviru­som. Za glasbo in ples je poskrbela buzetska zasedba Trio Lipa. Novi nacrti za jesen - Danica Avbelj, Vasja Bojan Bukovnik in Milica Markezic Simonic in Marjan Brecelj Šteficin predpasnik Vlakec na Ucki Štefica Sliško - glavna kuharica SKD Istra Trio Lipa iz Buzeta v akciji Maja Tatkovic Diklic t iskana brošura Slovenci v Pulju - zunaj in znotraj arsenalskega Strastni raziskovalec puljske zgodovine, Anton Percan, je 9. julija 2020 v Galeriji SKD Istra predstavil tiskano brošuro Slovenci v Pulju – zunaj in znotraj arsenalskega zidu. Na pobudo predsednice Sveta slovenske narodne manjšine mesta Pulj, Marije Langer, je bilo njegovo predavanje, ki je lani novembra v galerijo privabilo veliko poslušalcev, preneseno na papir. zidu Ljubezen do zgodovine mesta Pulj je Antona Percana pripeljala tudi do Slo­vencev, ki so s svojim življenjem in delom pustili globoke sledi v zgodovini mesta. Kot del Avstro-Ogrske monarhije so Slovenci, kot tudi drugi naro­di tedanjega cesarstva, zaradi zaposlitve prihajali v Pulj. Tako se je skupno število prebivalcev Pulja v samo desetih letih od utemeljitve Arsenala, po­vecalo za vec kot desetkrat. Pred zacetkom 1. svetovne vojne je imel Pulj z vojašcino skoraj 60.000 prebivalcev in je v tistem casu na podrocju od Drave do morja, sledil Zagrebu in bil drugo najvecje mesto. Pred 160 leti je bila dokoncana gradnja arsenalskega zidu, ki je zaokrožil Ar­senal kot mesto znotraj mesta. S svojim delovanjem pa so veliko prispevali k razvoju mesta znotraj in izven arsenalskega zidovja tudi prebivalci Pulja, ki so prispeli s podrocja današnje Slovenije, torej pripadniki slovenske na­cionalnosti in porekla. Clani društva so veseli in z velikim ponosom na svoje puljske rojake poslu­šali predavanje, ki ga zdaj lahko berejo v brošuri, bogato opremljeni s foto­ Tiskana brošura Iz brošure 7 Klaudija Velimirovic 15. obletnici Obdobje 15-tih let – dolgo? Kratko? Kakor za koga. V primerjavi z zbori z dolgoletno tradicijo je Encijan mlad. Nam, clanom zbora z najdaljšim clanstvom pa se zdi kar dolgo. No, poskušajmo se spomniti, kako je prišlo do ustanovitve in kako je potekalo delo zbora skozi leta. Leta 2005 je tedanja predsednica naše­ga društva, Alojzija Slivar, na željo nekaterih clanov poiskala dirigent­ko, ki je bila pripravljena zaceti delati z amaterji. Takrat smo imeli veliko sreco, saj je bila prof. Paola Stermotic zelo sposobna dirigentka z veliko izkušnjami in je z zborom sodelovala polnih 8 let, to je do leta 2013, ko je v jeseni vodenje zbora sprejela mlada dirigentka Ina Cero­vecki. Pod njenim vodstvom je zbor imel že nekoliko uspešnih koncer­tov, saj smo se dokaj hitro »ujeli« in v program uvrstili tudi vec novih pesmi. Nacrtujemo priprave nove­ga programa, vendar nas omejujoci ukrepi v zvezi z epidemijo korona­virusa precej skrbijo, saj je vpra­šljivo, ali bomo uspeli koncati vsaj priprave za božicni koncert. Vrnimo se na sam zacetek tega 15-letnega obdobja. V novembru leta 2005 je bila prva vaja skupine clanov in clanic, ki so opravili avdi­cijo (ne tako resno, kot ta beseda zveni, pa vendar!) in bili sprejeti v mešano pevsko skupino. Vsi sami amaterji, ki so bili odlocni, da tudi v našem društvu zazveni slovenska pesem v lastni izvedbi. Zaceli smo s štirinajstimi clani in clanicami. Naj jih naštejemo kar po fotografiji z enega od prvih nastopov, ko smo clanice že ime­le uniforme, ki smo jih popestrile s slovenskimi rutami, kupljenimi prav za ta namen. To so bile clanice: Janjic Marija, Brešcic Mila, Koletnik Ivanka, Lapcevic Ernestina, Pezdirc Damijana, Filipovic Tanja, Osterc Eufemija, Šaule Marija, Ušic Abina, Velimirovic Klaudija, Horvat Irma in Anette Al Sharafy (ki je sicer na fo­tografiji ni) ter dva clana, Drlja Alojz in Nanut Stanko. Iz te postave aktivno pojeva samo še dve clanici, Ivanka Koletnik in moja malenkost, ter Stanko Nanut. Nekateri so odnehali zaradi visokih let, nekateri so se oddaljili zaradi njim znanih razlogov, clanici Šaule Marija in Anette Al Sharafy pa, na žalost, nista vec med nami. Dirigentka Paola si je zadala zah­tevno nalogo, da iz nas, ki nismo imeli izkušenj, privabi zvoke ubra­nega petja. Potrpežljiva kot je, in z veliko prakse kot zborovodkinja, nam je Paola že od samega zacetka vcepila osnovna pravila. »Zbor ne sme biti skupina staticnih figur, pet-je ne sme biti samo odpiranje ust, oziroma zgolj interpretacija not. Pe­vec ali pevka morata dati nekaj vec. Z vsem svojim bitjem mora obcutiti sporocilo pesmi in ga s primernim, tudi telesnim izražanjem posredo­vati publiki.« Emocije, ki jih zbor oddaja v avdito­rij, so pravzaprav tisto, kar publiko animira in pri njej vzbuja pozitiven odziv. Ta izmenjava energije seveda ustvarja posebne vezi med zborom in poslušalci, od koder tudi izhajajo vse uspešnejši nastopi zbora Encijan. Kar je naš zbor še dodatno locevalo od ostalih klasicnih pevskih zborov, je to, da je imel vsak pomembnej­ši nastop posebno scenografijo, saj je Paola ne le izkušena dirigentka temvec tudi umetniška voditeljica z veliko idej. Kdor je imel priložnost poslušati božicni koncert v decem­bru 2013 v Svetih srcih ali biti na koncertu pred hotelom Brioni na srecanju Slovencev iz Hrvaške, bo razumel zakaj. Le kdo ni bil navdu­šen nad koncertom s sliko zbora, pred katerim so na tleh gorele svec­ke in plesale vile – mlade plesalke iz prijateljskega puljskega plesnega studia, v ozadju pa morje v zatonu zgodnjega vecera. V Svetih srcih pa je v ozadju vsako skladbo spremlja-la druga, vsebini pesmi primerna povecana fotografija. V zacetku smo pripravljali enostav­nejše skladbe, ki smo jih peli seve­da dvoglasno. Spominjam se ne­katerih: Živijo Slovenci, Lovcev raj, Splet slovenskih narodnih ... Prvi nastop je sledil že cez pol leta v naših prostorih ob praznovanju dneva državnosti in obletnice usta­novitve našega Društva, nato v me-stni knjižnici, zatem na prvem Slo­venskem veceru, organiziranem v italijanskem domu kulture Circolu. Ime Encijan smo si zbrali že nekje v samem zacetku. Kdo je prvi omenil to ime, bi sedaj težko dognali. Vse­kakor za tiste, ki tega ne vedo, en-cijan je prekrasen, majhen moder cvet, ki s svojo modrino v maju do-besedno pobarva nekatere planote v Sloveniji. Pravi zagon in polet je zboru pri­spevala pevska skupina Alta Marea, ki je pod vodstvom Paole Stermotic delovala v drugi sredini. Leta 2007 so zaprosili za sprejem v naš zbor, kar bi jim omogocilo nadaljevanje dela, nam pa usvajanje zahtevnej­šega repertoarja. V skupini so bili izkušeni pevci, mlajši od nas, ki smo tedaj bili v zboru. Vodstvo društva jih je z veseljem sprejelo, saj so zbor okrepili. Nastala je uspešna simbioza »starih« in »novih« cla­nov zbora, ki se med seboj dobro razumejo in so pravzaprav vesela drušcina prijateljev. Zbor sodeluje tudi z glasbeniki. Kot korepetitorica je bila nekaj let z nami pianistka Tea Siladi, zatem pa zelo uspešen mladi pianist, San­dro Vešligaj, ki je sedaj profesor na puljski glasbeni akademiji univerze dr. Mijo Mirkovic. Kasneje se nam je v vlogi korepetitorice pridružila študentka Ema Ulemek, ki je letos diplomirala na glasbeni akademi­ji in se na našo žalost odselila iz Pulja. Na nastope smo vedno vabili tudi gostujoce glasbenike, na zacet­ku sta to bila violinist Silvano Kala-gac ter kitarist in mandolinist Alen Bellulo, trenutno pa sodelujemo z violinistom in pevcem Sreckom Savreticem ter kitaristom Tomom Divicem. V posebno cast nam je, da se nam veckrat pridruži tudi profe­sor Peter Napret, mojstrski citrar in obenem predsednik Zveze citrarjev Slovenije. Zvoki njegovih citer še kako prispevajo k »slovenskemu štihu« pesmi, ki jih pojemo. V glasbeni sekciji je poleg zbora v prvih letih delovala še mešana pev-ska skupina, ki je prav tako nosila ime Encijan. Obcasno pa so se prip­ravljali i nastopali še moški pevci - klapa Histri, mešana skupina Ad hoc in solistka Jasmina Ilic Drakovic. Glasbena sekcija je na ta nacin zelo uspešno predstavljala naše dru­štvo, tako v skupnosti, kjer deluje, kot tudi na gostovanjih. V prid tej trditvi naj omenim, da je bil zbor veckrat povabljen na srecanja Slo­vencev Dobrodošli doma, ki jih vsa­ko leto za izseljence s celega sveta organizira Slovenska izseljenska matica s podporo Urada za Slo­vence v zamejstvu in po svetu. Naj Otvoritev razstave Plecnik na Brionih 2018 poudarim, da na tem dogodku po­redko omogocijo veckraten nastop istemu zboru, saj tu verjetno odloca kvaliteta zbora. Zelo smo bili pocašceni z vabi­lom v Zagreb na okroglo obletnico Društva slovensko-hrvaškega prija­teljstva, saj je bil tedaj med poslu­šalci tudi tedanji predsednik Hrva­ške, gospod … Zbor je že petkrat nastopal na tra­dicionalnem Taboru slovenskih pevskih zborov, ki se že pol stole-tja vsako leto v zacetku julija odvi­ja v Sticni. Prvi nastop je bil za nas presenetljiv, v pozitivnem smislu seveda. Ko ena pesem zazveni iz par tisoc grl, je to prav posebno doživetje. Naj omenim da je Tabor pravzaprav revija pevskih zborov iz Slovenije, ki se ne organizira za­radi publike, temvec zaradi pevcev. Torej, prijavljeni zbori vnaprej do-bijo skladbe, ki se jih je potrebno nauciti za tabor. Del programa je posvecen tudi skupnemu nastopu vseh zborov. Da je tabor za Slove­nijo pomemben dogodek, dokazuje dejstvo, da ga vsako leto prenaša slovenska televizija v živo, in da že vec let + zboru vseh sodelujocih dirigira dirigent ljubljanske opere, Igor Švara. Tu si dovolim zapisati majhno odstopanje od priljublje­nosti in šarma tega izrednega diri­genta: ko na vajah ni zadovoljen z izvedbo, bi pricakovali izraze neza­dovoljstva in kriticne pripombe, on pa nasprotno kar tako »ustreli« z vprašanjem: »Povejte mi, no, a gle­damo v iste note?« Drugo pomembno srecanje, ki se je naš zbor že nekaj let udeležuje, je Primorska poje. Gre za revijalne nastope slovenskih zborov, ki pote­kajo vsako leto spomladi po krajih na Primorskem, obcasno tudi v Itali­ji in na Hrvaškem. Prijavljene zbore organizator razporedi po krajih, ki sodelujejo pri organizaciji posa­meznega koncerta. V takih manjših krajih potem na koncertu nastopa pet do šest zborov s svojim kratkim programom. Zaradi velikega števila prijavljenih zborov se revija odvija vsak vikend v marcu in aprilu. Naše društvo je bilo v vlogi organizatorja takšnega koncerta v Pulju. Zbor se je z veseljem odzval tudi vabilom na gostovanja pri drugih slovenskih društvih na Hrvaškem: v Zagrebu, na Reki, v Labinu, Buzetu, Porecu, Varaždinu, v Karlovcu in Splitu. Obi-skali smo društva Slovencev v Tr-stu, v Banja Luki, v Novem Sadu in v Beogradu, gostovali v Italiji v Aosti, zatem v Franciji ... Meni najlepša dva nastopa sta bila nastop pred hotelom Brioni ob srecanju clanov slovenskih društev iz Hrvaške in božicni koncert leta 2013 v muzej­sko-galerijskem prostoru Sveta srca v Pulju. Vseh nastopov se veselimo, saj vzpostavljamo nove stike i doži­vljamo prelepe trenutke, posebno v slovenskih društvih, ko se s pe­smijo dotaknemo duše tamkajšnjih Slovencev. Glasba nas združuje in plemeniti. In prav to je motivacija, da posvecamo svoj cas vajam, in da to radi pocne-mo. Zbor danes šteje 35 pevcev in pevk. V ponos nam je, da slovenske pesmi z nami pojejo tudi tisti, ki jim slovenski jezik ni materni jezik. To posebno cislamo in smo jim tudi hvaležni za to. Omeniti je treba tudi dve osebi, pomembni za delovanje zbora, predsednika zbora Branka Velimirovica in pridno arhivarko Vi-viano Velkavrh, ki poleg tega, da na­tancno shranjuje partiture skladb, ki smo jih obdelali, poskrbi za kopi­je novih, beleži podatke o nastopih Sandro Vešligaj korepetitor na orgljah in je tudi nepogrešljiva organizato­rica pri nacrtovanju oziroma izved-bi naših gostovanj. Ne gre pozabiti najzvestejšega spremljevalca vseh nastopov En-cijana, našo maskoto, Marjana Brecelja. Pa tudi na kakšno vajo pride poslušat. Na gostovanjih se sliši njegov glasen »bravo« in vca­sih glasno po koncanem programu zahteva »bis« ter s tem opogumi tudi druge poslušalce, da se zahtevi pridružijo. Nam pa takšni želji seve­da ni težko ustreci. Srecko Savretic, violina V nadaljevanju bomo dali besedo nekaterim clanom zbora, predvsem tistim, ki so najdlje zvesti Encijanu. IVANKA KOLETNIK, CLANICA 15 LET Ivanki smo zastavili vprašanja, za­pisana spodaj, odgovore pa nam je poslala pisno, saj gre za osebo »od peresa«, ki vztrajno piše pri­spevke za revijo Naša luc, v kateri poroca o dogajanju v našem dru­štvu. Kako to, da ste se prijavili na av-dicijo, oziroma kako in od koga ste izvedeli, da društvo ustanav­lja pevski zbor? Kaj vam pomeni clanstvo v zboru? Kako se pocutite v družbi clanov Encijana. Cas neusmiljeno beži, a kljub le-tom, ki so minila, se spomini vraca­jo, kot bi se vse skupaj zgodilo pred kratkim. Življenjska pot ali usoda je vodila celo družino v letu 1970 iz Maribora preko meje v sosednjo Avstrijo, v Gradec, kjer smo bili ce­njeni, srecni in ustvarjalni vsa leta. 1988. leta sva zgradila pocitniško hišico v prelepi Istri, v Premanturi, 12km od Pulja, ker smo se odlocili, da poleg doma v Mariboru, preživi-mo jesen življenja tudi tukaj. Sem Slovenka, ki jo življenjska usoda premetava od Slovencev v Grad-cu k Slovencem v Pulj. Tako so me ujeli v svoje mreže tudi Slovenci iz SKD Istra. Pri nagovarjanju za vclanitev v pevski zbor je bila zelo vztrajna dolgoletna prijateljica optik iz Ptuja, Anette Al Sharafi (žal je ni vec med nami) in takratna tajnica Jasmina Ilic, ki me je tedensko nekajkrat pokli­cala in prepricevala. Vedela sem, da razen amaterskega petja od mladosti in sedaj v cerkve­nih zborih nimam v petju nobenih izkušenj. Odlocila sem se za pevski zbor Encijan in nikoli obžalovala, saj nas je umetniška vodja, prof. Paola Stermotic, s svojimi bogatimi izkušnjami prepricala, da bo iz nas nekaj naredila. In tudi je, hvala ji! V družbi clanov pevskega zbora Encijan se pocutim vedno lepo, saj pra­vijo: kdor poje, slabo ne misli (vsaj takrat, ko poje, ne). Ce pomislim, da je veliko clanov zbora hrvaške narodnosti in jim je pri nas in z nami lepo, kako ne bi bilo meni? Na racun slovenskega društva zanemarjam Mari-bor in Gradec. 13. 3. 2006 sem poslala prvi clanek naših dejavnosti za Našo Luc (to je glasilo za Slovence po svetu) in tako smo postali prepoznavni tudi širše. Vsako leto nam objavijo od 4 do 6 prispevkov. Verjetno izžarevamo pozi­tivno energijo, ceprav nas je v Društvu malo dejavnih clanov. Pa še tole, od nekdaj je moja najljubša barva modra. Ko smo imeli na sa­mem zacetku sestanek o izboru imena za pevski zbor, sem predlagala, da bi lahko bil ENCIJAN. To je lepa modra rožica, ki krasi slovenske planote, sem dejala. Vse to je posneto, imam zgošcenko in jo bom skušala najti, saj so bili na sestanku takrat prisotni clani zbora in Paola. Osebno bi želela, da bi bil mešani pevski zbor Encijan še dolgo prepo­znaven v Istri, Sloveniji in v tujini, da bi se mu pridružilo cim vec novih obrazov, mogoce mlajših, in da bi cim prej prepevali brez strahu pred »korono« in brez mask! STANKO NANUT, CLAN 15 LET DINO RAKIC, SUZANA MANIN CLAN 14 LET IN MARINO GRABROVIC, Vi pojete v zboru že od samega zacet­ CLANA 13 LET ka, torej 15 let. Kaj je tisto, kar vas je Baje prihajate iz 10 km od­ motiviralo, da vztrajate? daljene Premanture. Kaj Tudi njiju smo zastavili pisna Vsa ta leta sem tu predvsem zato, ker vas pravzaprav »drži«, da vprašanja, ki sta ju odgovorila v rad pojem, posebno ljudske pesmi. vztrajate vsa ta leta? hrvašcini. Odgovor je preveden. Zraven se v veseli in prijetni družbi, Predvsem sem tu, ker rad kot je naš zbor, tudi lepo pocutim. pojem. Drugo, kar mi je va- V evidenci imamo podatek, da žno, pa je prijetno druženje sta pristopila k zboru leta 2007 Kaj vas v zboru najbolj veseli? v zboru, saj smo vsi postali kot clana skupine Alta Marea. Pravzaprav vse to, kar sem prej naštel. prijatelji. Ceprav je cez cas skupina pre­ nehala z delovanjem, sta vidva, Ali se vam zdi lepo, da z nami prepe- Kako ste se odlocili prav za skupaj z nekaj drugimi clani, vajo tudi clani, ki niso Slovenci? naš zbor? ostala z nami. Kaj je bilo to, kar Lepo je od njih, da se trudijo, vendar S Koletnikovo Ivanko se poz­ vas je obdržalo v Encijanu? Enci- bi želel, da nas je vec Slovencev.Od­ nava že vrsto let. Vedela je, jan je zbor, ki v program najprej govorim, da se na žalost kljub veckra­ da igram kitaro in rad prepe­ uvršca pesmi v slovenšcini – ali tnim vabilom v našem biltenu novi vam. Zacela me je nagovar­ vama to predstavlja težave? Kaj clani slovenskega rodu ne javljajo. jati, naj se pridružim in tudi vama je bilo skozi ta cas najpo- Verjetno med mlajšimi ni takih, ki bi uspela. membnejše pri delovanju zbora? jih petje veselilo, ali pa si ne morejo Dejstvo je, da sva leta 2007 vzeti casa. Saj pri tem nisem mislil, Ali vam je težko peti v slo­ pristopila k zboru slovenskega da me moti, ker je toliko pevcev druge venšcini, saj to ni vaš jezik? društva z željo, da pojeva in da narodnosti. Vsekakor jim gre zahvala, Ne, ni prevec težko. Pojemo se druživa, ter da se seznaniva z saj se morajo dodatno truditi zaradi pesmi tudi v drugih jezi­ obicaji drugega naroda. Te želje jezika. kih, italijanšcini, nemšcini, so se nama tudi uresnicile. Bilo anglešcini ... Vse se da nau­ nama je zelo lepo in prijetno z Ali ste se cutili ponosnega, ko je citi. vsemi clani zbora. bil Encijan povabljen v Slovenijo, veckrat tudi s strani organizatorjev To, da je skupina nehala obsta­ pomembnih dogodkov, kot je sreca­ jati, naju ni motilo, da še naprej nje Dobrodošli doma? ostaneva v zboru. Pridobila sva Seveda sem ponosen in ne samo na številna nova poznanstva, bilo je pomembne nastope, ponosen sem na veliko lepih nastopov, potovanj. vsak naš nastop, ko pojemo slovenske Seznanila sva se z velikim prede­ ljudske pesmi. lom prelepe Slovenije, z zborom smo bili povsod prisrcno sprejeti. Naucila sva se nekaterih sloven-skih besed in doživela mnoge, nepozabne trenutke. Veseli naju, da sva z Encijanom obiskala tudi kraje drugih držav. Repertoar je bil vedno raznovr­sten in zanimiv. Normalno je, da zbor neguje pesmi v slovenskem jeziku, a to nama ni predstavljalo težav – vse so to lepi aranžmaji, saj je v Sloveniji zelo razvito zbo­rovsko petje. Glede na to, da se v zboru neguje tudi multikultur­nost, smo peli tudi pesmi v hrva-šcini, italijanšcini, anglešcini in v drugih jezikih. Razlog, da sva tako dolgo ostala v zboru, so poleg ljubezni do petja tudi zdravo in lepo vzdušje, dru­ženje in dobri odnosi med clani. Želela bi si, to nama je zelo po­membno, da se vse to še naprej vzdržuje. JOZEFINA KOLDERAJ, CLANICA 2 LETI Kako to, da ste se prikljucili En-cijanu, ki je slovenski zbor? Ob neki priložnosti sem ta zbor slišala na nastopu v Mestni knji­žnici in bila navdušena. Všec mi je bilo, kako zbor poje. Takoj sem se odlocila, da se želim vclaniti. Ali imate težave s slovenskimi besedili pesmi? Ne, nimam jih. Rada pa bi videla, ce bi se pri uvajanju nove pesmi v program, nekdo malo bolj pot-rudil in bi nam pomagal pri izgo­varjavi. Ali imate izkušnje s petjem v kakšnem zboru od prej? Do sedaj sem pela samo v šol­skem zboru, koncala sem na­mrec srednjo glasbeno šolo. JELA DIVKOVIC, PRISTOPILA V TEM LETU Kaj vas je pritegnilo, da se pri­družite Encijanu? Ko sem v življenju ostala sama, sem zacela iskati možnost dru­ženja v kakšnem zboru, ker rada pojem. Do sedaj sem bila clanica nekaj zborov, v cerkvenem, pri Slavonskem društvu in v Društvu upokojencev. Slednji se je prene­hal z delovanjem, zato sem iska-la novo možnost. Encijan sem nekajkrat poslušala, zato sem povprašala, ali lahko pristopim. Tako se je zacelo. Lepo sem bila sprejeta in dobro se pocutim. Ali vam je slovenski jezik pesmi motec element? Ne, a predstavlja manjšo teža­vo. Vsa sreca, da sem nagovorila znanko Slavico Ivancic, Sloven-ko po materi, da se pridruži. Tako mi obcasno pomaga pri izgovar­javi. IRMA HORVAT, CLANICA OD SAMEGA ZACETKA, PRENEHALA PETI ZARADI VISOKIH LET Z Ivanko Koletnikovo sva jo pred kratkim obiskali na njenem domu. V pogovoru sva mimogrede izvedeli, da jo je petje v zboru zelo veselilo. Spominjam se, da sva še prej na ob­casnih druženjih v društvu na njeno pobudo kaj skupaj zapeli: »A znaš tisto ...« In je kar zacela peti. Izhaja­va iz pokrajin, ki sta cisto blizu ena drugi, ona iz Goriških Brd, jaz pa s tržaškega Krasa. Takoj sva se dobro razumeli. V prostem pogovoru nama je pove­dala, da ji visoka leta in poslabšanje zdravja nista vec dovolila, da bi ho-dila na pevske vaje ali na potovanja. Spomnila se je, da sva bili velikokrat skupaj v sobi, ce smo na gostova­njih morali prenociti. »Upam, da te z mojim smrcanjem nisem prevec nadlegovala,« je skoraj bojazljivo povprašala. »Kje pa, moja Irma, jaz tako trdno spim, da me niti topovi ne bi prebudili.« Spomnila se je, da smo ji za poslovi­tev od zbora s Paolo pripravili pesem Zabucale gore, ki jo ima še vedno najraje. Ob omembi te pesmi smo kar vse tri zapele, pridružila se je tudi njena hci Mila, ki je v preteklih letih prav tako pela v Encijanu. Naredile smo še klik za skupno fotografijo. SEDANJI CLANI ZBORA Soprani: Stajcic Ljiljana, Koletnik Ivanka, Kolderaj Jozefina, Gužvic Tatjana, Velkavrh Viviana, Bulic Zlata, Kovacevic Dolores, Piralic Danijela, Divkovic Jela in Ivancic Slavica. Alti: Mardešic Jadranka, Velimirovic Klaudija, Brnobic Gracijela, Cirovic Ljiljana, Martincic Nada, Koraca Darinka, Manin Suzana, Marinovic Tatjana, Avbelj Danica, Tatkovic Malci in Markezic Milica. Tenori: Savretic Srecko, Paus Dean, Šteko Marko, Rakic Dino, Lorencin Ivan, Šegota Sergio in tenorina Joka Sonja. Baritoni: Grabrovic Marino, Bulic Giuliano, Nanut Stanko. Basi: Zubic Veljko, Velimirovic Branko, Šain Valter, Lorencin Željko. 17 Maja Tatkovic Diklic v MOJI Istri Proti koncu avgusta smo na spletno pošto društva prejeli prošnjo Upravnega oddelka za italijansko skupnost in druge etnicne skupine Istrske županije, da pošljemo nekaj zapisov tradicionalnih slovenskih receptov, obicajev in šeg, plesov, otroških iger, tradicionalnih otroških imen in podobno. Prispevke bodo vkljucili v svoj projekt, in sicer izdajo brošure za otroke, kjer bodo skozi pogovor deklice in fantka predstavljene vse manjšine, ki živijo v Istri. Zelo lepa iniciativa in projekt, kajti sožitja ter sprejemanje drugega in drugacnega se uci od malih nog. Želela sem, da bi poslali nekaj izjemnega, nekaj ne toli­ko obicajnega. Poklicala sem velikega prijatelja našega društva, Rudija Merljaka iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, da mi predlaga nekoga, ki je resnicna avtoriteta na podrocju slovenske tradicije. Napotil me je h gospe Du-šici Kunaver, ki me je navdušila že ob prvem pozdravu. Tako tople in prisrcne osebe ne srecate danes tako pogosto. Ko sem se predstavila in povedala kaj potrebujemo za brošu­ro Multikulturalnost v MOJI Istri, je z navdušenjem sprejela mojo prošnjo in poslala otrokom prilagojene, kratke zapise o bogati slovenski tradiciji. Zaradi topline, ki sem je bila deležna po telefonu, sem zace-la brskati po internetu in ugotovila neverjetne stvari o zelo plodoviti gospe Kunaver. Predlagam, da v nadaljevanju pre­berete nekaj njenih kratkih zapisov, ki bodo del brošure za otroke. Zagotovo vas bodo navdušili. Nato sledi še intervju. Vanesa Begic z zakladnice Dušice Kunaver NASTANEK SLOVENIJE Stara slovenska ljudska pripoved nam prinaša razlago, zakaj je Slo­venija tako lepa in raznolika dežela. Ko je v davnih dneh Gospod Stvar­nik ustvarjal svet, je iz svoje vrece trosil po Zemlji gore, jezera, reke, morja, polja … nenadoma pa je vi-del, da je na majhen košcek na Zem­lji povsem pozabil. V svoji vreci je imel še ostanke vseh lepot, ki jih je trosil po svetu , zato je vse, kar je še imel v vreci, stresel na ta mali košcek Zemlje in tako je ustvaril Slovenijo, deželo, ki ima gore, hribe, reke, jezera, podzemne jame, polja, vinograde … vse lepote tega sveta. TRADICIONALNA SLADICA Najbolj slovesna slovenska sladica je potica – kraljica, ki je vse do da­nes ohranila svojo praznicnost. Ce-tudi danes lahko potico kupimo v trgovini, bomo težko našli gospodi­njo v Sloveniji, ki bi pekla potico na obicajen dan. Potico se pece le ob prazniku, ob božicu, ob novem letu, veliki noci ali pa ob rojstvu otroka, svatbi ali kakem drugem velikem prazniku. Tudi gibanica je praznicna jed. Prvo gibanico je v Prlekiji menda spekla neka dobra vila - tako trdi ljudska pripoved iz Prlekije, kjer vilam pra-vijo božje deklice. Prleška gibanica – darilo božje de­klice. Slovenci na severnem robu Slovenskih goric so poznali bitje z imenom božja deklica. Bila je to lepa deklica, imela je dolge lase in oblecena je bila v belo haljo. Naj­raje je bivala ob jezerih in rekah. V mesecnih noceh je hodila k vodi prat perilo. Pri njenem delu je nihce ni smel motiti ali ogovoriti. Prihaja-la je tudi v hiše vašcanov. Ko je šla družina spat, je moral biti kamen v kuhinji skrbno osnažen, da bož­ja deklica ne bi prišla kurit na og­njišce. V borni koci je živel revni dninar. Ponoci je rad spal na topli peci. Nekega dne ga je opolnoci zbudilo prasketanje ognja in ropotanje oko­li ognjišca. Odprl je oci in ob ognju zagledal ženo prekrasnega obraza. Delala je gibanice in jih pravkar dajala v pec. Bila je božja deklica. Veckrat se je ozrla na pec, pa tudi vinicar je milo pogledoval zalo de­klico, ki se je sukala pred prasketa­jocim ognjem. Gledal je tudi gibani-co, ki je prijetno dišala. »Ne povej nikomur, kar si videl!« je vinicarju rekla skrivnostna deklica in mu dala kos gibanice. Dninar je košcek gibanice prihranil in ga nas­lednjega jutra dal svojim domacim. Vsem je gibanica silno ugajala, zato so hoteli vedeti, kdo jo je prinesel. Nekaj casa je vinicar molcal, potem pa je le povedal. Naslednjo noc je božja deklica spet prišla v vinicarje­vo koco in spet spekla gibanico pri ognjišcu. Osorno je pogledala vini-carja in mu ocitala njegovo klepeta­vost. Vinicar ni vec dobil slašcice od božje deklice, a sladkost njene dob-rote je bila tedaj že znana v vinicar­jevi vasi. Tako je prleška gibanica poleg potice postala najbolj slovita slovenska ljudska slašcica. (Povzeto po Jakobu Kelemini, Bajke in pripo­vedke slovenskega ljudstva) PRAZNIKI – BOŽIC IN NOVO LETO December, zadnji, najbolj mrzli in najbolj temni mesec v letu, je poln najsvetlejših praznikov. Vsi prina­šajo veliko veselja odraslim in otro­kom, tudi danes, v preteklosti pa še toliko vec. Naša dežela je bila zelo revna, zato je praznik pomenil za otroke predvsem praznicna jedila. Božicni prazniki Božicni cas traja od 24. decembra do 6.januarja. V tem casu se zvrstijo »trije božici«, tako je naše ljudstvo nekdaj imenovalo tri vecere: sveti vecer – 24. decembra, silvestrovo – 31. decembra in vecer pred sv. Tremi kralji – 5. januarja. V tem casu je bila v vsaki slovenski kmecki hiši pripravljena božicna miza. Na njej je moral biti božicni kruh, ki je pri­našal v hišo sreco, semensko žito za dobro letino v prihodnjem letu, rožni venec za pobožnost, srp, da so z njim »rezali« nevihtne oblake, voda, da je v prihodnjem letu ne bi bilo ne prevec in ne premalo. Vsak predmet na božicni mizi je imel svoj pomen in svoje care. Tepežni dan - 28. december Tepežni dan je praznik, ki so se ga Tepežni dan otroci nekdaj zelo veselili. V noci na 28. december so bili že navsezgo­daj zjutraj pokonci. Pripravljene so imeli šibe ali iz šib pletene koro­bace, da so z njimi »tepežkali« oz. natepli vse odrasle. Pripravljene pa so imeli tudi košarice ali vrece, v katere so jim odrasli v zahvalo za to, ker so bili tepeni, nasipali darila s praznicne mize. Cim so se zbudili, so otroci vzeli v roke šibe in najprej glasno in bojevito pridrli v spalni-co oceta in matere. Ce sta se skrila pod odejo, je pa padalo po odeji, a le kratek cas. Mati je že imela prip-ravljene dobrote za otroke. Ko jim je razdelila suhe hruške ali morda tudi vsakemu košcek poticke, so otroci zaceli tekati po vasi, od hiše do hiše, in tepežkali še vse sosede in polnili svoje košarice in vrece s kruhom, potico, suhimi hruškami, z orehi in krhlji. Ob vsem otroškem živžavu nihce ni mislil, kako star in lep je ta praznik. Dotik z leseno šibo naj bi po prastari veri na cloveka in žival prenesel moc drevesa. Tepež­karji so zato v vsako hišo prinašali sreco. Tepežkanim staršem naj bi šibe tepežkarjev prinašale zdrav­je, dekletom ženina, živini zdravja, sadnemu drevju rodovitnost. Tudi v tepežkanju so skrite novoletne že­lje: Dosti žita, dosti vina, zdrava bodi vam družina! Tristo blagrov – tristo srec! SLOVENSKA PREPOZNAVNOST Slovensko prepoznavnost bi najbo­lje predstavili z ljudsko dedišcino. Gotovo je malo narodov na svetu, ki bi toliko svetovno znanih na­ravnih cudes obogatilo z ljudskim znanjem. V Sloveniji je bilo najde-no najstarejše glasbilo na svetu – 60.000 let stara neandertalceva pišcal iz votline ob Idrijci. Ljudstvo je to votlino imenovalo Divje babe – torej je ljudstvo vedelo, da so tam živeli neki divjinci. Tudi najstarejše vozilo na svetu je bilo najdeno v Sloveniji, in sicer na Ljubljanskem barju. To leseno kolo, staro 5.000 let, je dokaz, da je po­znavanje in obdelava lesa v naši de­želi zares zelo staro znanje in da je raslo iz tisocletja v tisocletje. Danes leseni kozolec ali toplar, ki je izdelek nepismenih, nešolanih mojstrov, sega v svetovni vrh ljud­ske gradnje. Kozolec je dobil ime od kozla, ki je bil nekdaj sveta ži-val, posvecena poganskemu bogu Perunu, bogu strele. Še sredi 19. stoletja so naši kmetje na kozolce pritrjevali drevesne rogovile v obli­ki kozlovih rogov in nanje zataknili snop požetega žita. Tako so obvaro­vali dragoceno zrnje v kozolcu, saj bog Perun ni metal strel na svoje­ga kozla in svoje darilo. Tudi pos­tavljanje kozolca, toplarja spada v svetovni vrh organizacije gradnje. Vaški mojster je izdelal štiri strani­ce toplarja, nato pa je postavil va­ške može vsakega na svoje mesto in dal ukaz: »Ho-ruk, ho-ruk!« in štiri stranice toplarja so padle skupaj za naslednjih štiristo let! Tudi potres ne podre kozolca, saj je postavljen tako umno, da je samonosilen. Naslednja slovenska svetovna zna­menitost so lesene poslikane panj­ske koncnice, ki so nekdaj krasile cebelje panje in segale v svetovni vrh ljudskega slikarstva. Šesto raz­licnih motivov na panjskih koncni­cah je edinstvena zbirka slik nezna­nih ljudskih umetnikov. Prikazujejo zgodovinske prizore, pobožnost, ša­ljivost, delo, praznik in vsakdanjost našega ljudstva v 19. stoletju. Cerkniško jezero je najbolj razi­skano presihajoce jezero na svetu, a davno preden je znanost prišla do znanstvenih spoznanj, je naše ljudstvo v ljudski pripovedi našlo razlago, zakaj jezero vsako leto iz­ginja in se spet pojavlja. ZLATOROG Slovenska sveta žival je beli divji kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog, ki je nekdaj kraljeval v Zlatorogovem kraljestvu - v Triglavskem pogorju. Jezerska dolina in skalnata Komna sta bili nekoc planinski raj. Tam so bivale bele žene, mila, dobrosrcna bitja. Prikazovale so se v dolini, po­magale so siromakom v stiski, pas-tirje so ucile spoznavati zdravilna zelišca in prebujale so travo k rasti – da bi ubožceva koza našla pašo. Hvaležnosti dolincev niso pricako-vale. Ce je kdo prišel v bližino njiho­vih bivališc v gorah, so ga s kamniti-mi plazovi prisilile k vrnitvi. V gorah, ki strmo padajo v Soško do-lino, so se pasle bele koze teh belih gorskih žen. Te koze je vodil Zlato­rog, beli kozel z zlatimi rogovi. Bele žene so ga naredile neranljivega. Ce bi ga kdo ranil, bi iz njegove krvi zrasla cudodelna roža - triglavska roža. Že en list te skrivnostne cveti­ce bi ozdravil ranjenega Zlatoroga. Njegovi zlati rogovi so bili kljuc do bogatega zaklada, ki ga v gori Boga-tin cuva stoglavi zmaj. Kjer se stekata Soca in Koritnica, je stala nekoc ob cesti v Trbiž krcma. Krcmaricina lepa hci je imela mnogo snubcev, a ljubila je le trentarskega lovca, sina slepe vdove. Ta mladenic je slovel kot najboljši lovec. Ljudje so govorili, da je pod zašcito belih gorskih žen, saj je poznal vse gorske steze in ni se mu bilo treba bati ka­mnitih plazov. Neko pomlad se je v krcmi ob Soci ustavila skupina beneških trgovcev. Eden od njih se je s sladkimi bese­dami dobrikal domaci hceri. Tudi z zlatimi darili ni skoparil. Zato sta se deklica in trentarski lovec sporekla. »Mož tujih zlatega darila ljuba moja pac ne bo nosila!« je vzkliknil Tren-tar, ko je prišel k svoji deklici in ji pri­nesel cvetice z gora. »Ne maram vec za šopek sleca. Zlato in biseri, glej, to je sreca!« - je slišal v odgovor. Užaljen in žalosten je Trentar ste­kel iz krcme. Tekel je v gore in se tam sestal s skrivnostnim Zelenim lovcem. Ta zlobni skrivnostnež mu je pripovedoval o bogastvu v gori Bogatin in ga nagovoril, da sta šla zalezovat Zlatoroga. Prišla sta mu na sled. Kljub svarilom belih žen je trentarski lovec streljal na Zlatoro­ga. Zadel ga je in zasledoval ranjeno žival po ozki stezi, ki se je koncala pred strmo pecino. Medtem so iz Zlatorogove krvi že vzklile triglavske rože. Zlatorog jih je nekaj použil in postal spet zdrav in krepak. Skoko-ma se je po ozki skalnati polici bli­žal Trentarju. V soncu je žarelo zlato Zlatorogovo rogovje, ko je nesrecni Trentar omahnil v globino. Ko so naslednje leto prišli pastirji v Jezersko dolino, so našli tam names-to prejšnjega cvetocega raja le sive skale. Bele žene so kraj za vedno za­pustile, z njimi so odšle tudi njihove bele koze, a besni Zlatorog je v svoji jezi porušil cvetoce livade in še da­nes se v skalovju poznajo sledovi njegovih rogov. Zlatorog je odšel neznano kam, ne vemo kam, vendar severno Trigla­vsko steno še danes precka drzna smer z imenom Zlatorogove police, v Triglavskih gorah še danes ras­te skrivnostna triglavska roža, pod goro Bogatin je menda še danes skrit bogati Zlatorogov zaklad in po triglavskih gorah med skalami še vedno najdemo cvetoce livade, ki so nekdaj prekrivale vse Zlato­rogovo kraljestvo. (Besedilo pripo­vedi povzeto po: Francek Bohanec, Slovenska ljudska pripoved; verzi iz pesnitve Anton Aškerc, Zlatorog) LIPA Lipa – slovensko sveto drevo V slovanski dobi so se pod lipo zbi­rali starešine, se posvetovali in raz­sojali spore. Družila jih je senca lipe – tam se je smelo govoriti le resnico! Iz lipovine so naši slovanski predni­ki klesali kipe svojim bogovom. Naš jezik je v reku - držiš se kot lipov bog - ohranil spomin na te davne dni. Od davnih dni je lipa drevo živ­ljenja in zdravja, drevo modrosti in pravicnosti, drevo glasbe in plesa, zašcitnica mladoporocencev in va­ruhinja družine. Poleg Triglava, nageljna in Zlato­roga je lipov list najpomembnejši slovenski simbol. Ne le kot simbol, lipa je v zgodovini našega naroda odigrala nadvse pomembno vlogo. Pod vaško lipo je bil prostor, ki je družil starosvetno slovensko vas. Naša vas ne bi mogla preživeti tisoc let tako trde zgodovine, ce ne bi di­hala in živela kot celota. Ko so v deželo pridrli Turki, so va-šcani pod vaško lipo postali bram­bovci in se odlocili, da bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo, ob-dano s taborskim zidom. Ko je tla-cansko breme postalo pretežko, so si puntarji pod vaško lipo pripenjali zimzelen za klobuk in se odlocili, da le punt naj reši nas tlacanskih muk. Temni turški in puntarski casi so dali našemu narodu najsvetlej­še ljudske junake – Petra Klepca, Miklovo Zalo, kralja Matjaža. Kralj Matjaž še danes spi v gori Peci, a ko se bo prebudil, bo pred njegovo votlino zrasla lipa, tako trdi ljudska pripoved. Na to lipo bo kralj Matjaž obesil svoj šcit in prinesel v deželo zlate case. Ko bo kralj Matjaž kraljeval, bo kme­tic lahko kmetoval. SLOVENSKA LJUDSKA PESEM Slovenska pesem je spremljala na­šega cloveka skozi trdo zgodovino, ko je bilo treba živeti in preživeti tisoc let tuje oblasti, tristo let tur­ških vpadov, štiri stoletja kmeckih puntov in še marsikaj, kar je naše-mu narodu prinesla trda zgodovina. Pa vendar, skozi vsa ta trda stoletja je naš narod prinesel deset tisoce pesmi. Naš clovek je pel v veselju in žalosti, ob delu in prazniku, ob svatbi in pogrebu, od pomladi do pomladi. V dolgih zimskih vecerih ob preji in tkanju, ob ribanju repe in lušcenju fižola je domaca pesem spreminja-la delo v prijetno druženje. V pred­pustnem casu je pesem veselo uka-la po vasi in spremljala svatovske sprevode. Pesem je nato pomagala klicati in priklicati pomlad. Ko je prišla vesela pomlad, je slovenski fant zapel žalostno pesem v slovo dekletu in domacemu kraju. Prišel je njegov cas. Odhajal je k vojakom, v boje za koristi tujega cesarja. A zemlja na domacih poljih je med-tem klicala k oranju in sejanju. Ko je odcvetelo majsko cvetje je že slovesna kresna pesem naznanjala visoko poletje. Izpod vaške lipe ali od vaškega vodnjaka je tedaj vsak vecer donela po vasi prelepa fan-tovska pesem. Dekle za oknom je tiho prisluhnilo tej fantovski pesmi, mlada mati pa je medtem s pesmijo uspavala otroka v zibelki, a nasled­nje jutro se je pridružila koscem in žanjicam, ki jih je družila pesem v ritmu kose in srpa. Ko je bila letina pod streho in novo vino v kleti je napo-cil cas za razigrano in šaljivo pesem, a že so dnevi postajali vse krajši in noci vse daljše. Temne, mrzle dni ob koncu leta pa razveseljujejo svetli prazniki in svetla praznicna pesem. Od hiše do hiše so tedaj po vasi hodili koledniki in pred vsako hišo zapeli pesem, ki je vošcila, da bi v prihodnjem letu spet rodilo žitno polje in vinske trte. Slovenska ljudska pesem je nenava­dno skladna s pokrajino. Poskocna Gorenjska je pokrajina, ki »skace« – visoke gore, globoke doline, poskocne reke, slapovi, na noši skacejo barve na židanih krilih in židanih marelah, skaceta tudi valcek in polka: Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko. Tudi Koroška je živahna po­krajina polna živahnih pesmi. Po Koro­škem po Kranjskem že ajda zori, prepe­vajo Korošci. Štajerska je ravna dežela, tam so rav­na polja, tam teceta pocasni Drava in Mura, dežela je široka, taka kot so Štajerci, ki veselo prepevajo pocasno pesem - Pojdem na Štajersko gledat kaj delajo ljubice tri ... Dolenjska je polna prijaznih gricev, polnih vinogra­dov, tam Dolenjci prepevajo prijazne pesmi - En hribcek bom kupil, bom trto sadil ... Bela krajina je dežela belih hiš, belega platna, bele noše, belih brez, tople, valovite Kolpe, tam Lepa Anka kolo vodi … In že smo na Notranjskem, na Krasu, blizu morja in iz pesmi nam zavalovijo valovi Jadrana - Barcica po morju plava … 25 Maja Tatkovic Diklic ljudske modrosti Dušica Kunaver je samostojna kulturna publicistka, profesorica anglešcine in rušcine v pokoju, zbirateljica ljudskega izrocila in etnološkega gradiva, avtorica in urednica poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig ter pedagoških prirocnikov. Rojena je leta 1937 v Ljubljani, kjer še vedno živi in dela. Prvic sem se pogovarjala z vami o Ljubezen do vsega domacega mi je vašem delu zbirateljice ljudskega v zibelko položil predvsem moj oce, izrocila in etnološkega gradiva. Andrej Zlobec, Kraševec, ki je doži-Primarno ste profesorica anglešci-vel pet vojn in preživel veliko hude­ne in rušcine. Od kod ljubezen do ga zaradi svojega domoljubja. ljudskega izrocila - zakaj in kdaj ste se zaceli ukvarjati z njim? Nikdar nas, treh otrok, ni vzgajal z besedami, a pri nas doma je bilo vse nekako domace. Med vojno, ko je oce bil skoraj ves cas v zaporih in taborišcih in smo bili zelo, zelo lacni, je mama zvecer prepevala domace pesmi in smo otroci zaspali ob njeni pesmi in ob tem pozabili, kako smo lacni. Danes imam prele­pe spomine na te vecere. Da pa sem zacela z zbiranjem in objavljanjem slovenskih pripovedi, šeg, pesmi, pregovorov … pa imajo zasluge tudi moji ucenci in dijaki. Še tako nemiren razred ucitelj lah­ko umiri s pripovedjo domace pra­vljice ali pripovedke. To bi zelo rada povedala tudi mojim današnjim mladim kolegom uciteljem. Z ob-javljanjem ljudske dedišcine sem zacela šele potem, ko sem odšla v pokoj, prej res ni bilo casa. Zbirka del s tega podrocja je izje­mno velika. Ljudsko izrocilo obsega zelo razlicno tematiko od vsakda­njega življenja, obredov, misticnih bitij do zgodovine naroda. V ko­likšni meri se zgodovina Slovencev lahko najde v ljudskem izrocilu? V veliki meri. Vedeti moramo, da zgodovino vedno pišejo zmagoval­ ci. V primeru našega naroda to še toliko bolj velja. Celih tisoc let – od karantanskih casov – smo preživeli pod tujo oblastjo, zato pac glede zgodovine ni lahko vedeti, kaj je res in kaj je »minister Gregor velel dru­gace zapisati«. Uradna zgodovina resda pozna toc­ne letnice, imena, kraje – vsi po­datki so tocni, o vsebini dogodkov pa vedno lahko dvomimo. V pripo­vedih nepismenega ljudstva pa ni nobenih tocnih podatkov, verjeti pa moramo, da obcutljiva ljudska tehtnica nezmotljivo locuje, kaj je dobro in kaj zlo. V vsaki ljudski pri­povedi je skrito zrno resnice – ce ne v sami zgodbi, pa v sporocilu, ki ga pripoved prinaša, v veri, svarilu, kazni, nagradi, nauku, tabuju, v opi­su življenja v starih dneh. Zbirke Car vode, Car kamna, Car kruha in Car lesa se mi zdijo zelo zanimive, ker govorijo o nekaterih fizicnih prvinah, ki nas dolocajo kot ljudi. Hkrati pa te prvine, verjetno zaradi svojega pomena za naše živ­ljenje vsebujejo tudi nekatere sim­bolicne, duhovne in misticne moci. Zakaj prav kamen, voda, kruh in les? Prav te štiri prvine so dolga stoletja oblikovale življenje na naših tleh. Življenje našega cloveka je trajalo od krstnega do nagrobnega kamna, od krstne vode do škropljenja na parah, od krstne pogace do kruha ob sedmini, od lesene zibelke do lesene krste. Zakaj so misticna bitja tako pogo-sta v vseh ljudskih izrocilih, tudi v slovenskem? Od kod potreba nava­dnega cloveka po obstoju povodnih možev, zmajev, vil, škratov, coprnic in podobno? Misticna bitja obstajajo v ljudskih izrocilih vseh ljudstev. Vedeti mora-mo, da je clovek nekdaj živel mno-go bližje naravi, kot danes, ko zna­nost daje odgovore na dogajanja v naravi. Ce se omejimo na naš narod – za našega cloveka je bila narava okrog njega živa. V gozdu so živele vile, škrati, gozdni možje, divji mož­je, v vodah so imeli povodni možje svoje bivališce, v gorah so se vali­li zmaji, pod zimskim nebom se je podila divja jaga, v gorskih pecinah je živela pehta baba in kuhala babje pšeno – ledeni dež. Vsa ta bitja so se vtikala v življenje cloveka in mu v pripovedih, ki so prehajala iz roda v rod, narekovala pravila življenja, merila, kaj je prav in kaj ne, mu da­jala moralne nauke, cloveka nagra­jevala za dobra dejanja in ga kazno­vala za slaba dejanja. Poleg ljudskega izrocila ste avtori-ca knjig s podrocja angleškega je­zika, pedagogike ter alpinizma. Od kod potreba po pisanju, kaj je tisto, kar vas vedno znova posede za mizo pred bel papir? Res, poleg ljudskega izrocila pišem tudi ucno gradivo za poenostavlje-no ucenje anglešcine. Kot uciteljica anglešcine sem spoznala, kako zelo se da šolski pouk jezikov poenosta­viti in ga približati ucencem. Vso temeljno slovnico sem postavila v eno samo preglednico v sedmih mavricnih barvah. In prav toliko besednih vrst imajo vsi evropski jeziki (rdeci samostalniki, oranžni pridevniki, rumeni zaimki itd.). To metodo mavricne bližnjice je Repu­bliški strokovni svet Slovenije po­trdil že leta 1995, registrirala jo je tudi Avtorska agencija in v teh letih sem dobila tisoce pohval ter tudi najvišjo državno nagrado na podro-cju šolstva, a kljub temu med šolar­je ne pride niti omenjena osnovna preglednica. Imamo namrec zakon, da med šolske potrebšcine spadajo le ucbeniki in delovni zvezki, moja gradiva pa so obšolsko gradivo. Šolske izkušnje me vodijo tudi, da pišem prirocnike za ucence, uci­telje in starše, na primer: Ucim se uciti, Ucim se pomagati uciti, Ucim se poucevati … Knjige o alpinizmu pa pišem ob zapiskih in v imenu mojega moža, alpinista Aleša Ku-naverja, in njegovih prijateljev, ki so jugoslovanski himalijem pripe­ljali od himalajskih zacetnikov do najboljšega alpinisticnega moštva na svetu. Po vzponu na južni steni osemtisocaka Makaluja leta 1975 jim je to alpinisticni svet tudi enog­lasno priznal. Ko sem vam omenila, da potrebu­jem vašo pomoc pri projektu ti-skanja brošure za otroke, kjer se bo predstavila vsaka izmed v Istri živecih narodnih manjšin, ste bili prav navdušeni nad idejo. Celo de­lovno dobo ste delali z otroki. Zakaj vas je ta ideja tako navdušila, in zakaj menite, da je pomembno pri otrocih vzgajati pozitiven odnos do drugih in drugacnih? Kakšne so vaše izkušnje? Res je, kar pravite. Navdušila sem se nad vašim projektom in prizade­vanji vzgajati pri otrocih pozitiven odnos do drugih in drugacnih. To so nadvse dragocena prizadevanja. Vec kot dvajset let sem ucila v Lju­bljani na osnovni šoli, ki je bila v ne­posredni bližini tovarne Litostroj. V tej tovarni je bilo zaposlenih tisoce delavcev iz vseh jugoslovanskih republik. Imam najlepše spomine na ta moja lepa uciteljska leta, na prijateljstvo med ucenci in njiho­vimi starši. Ljubiti svoje in spošto­vati tuje – to je pravo prijateljstvo, vendar stara modrost pravi »Ne ljubiš, cesar ne poznaš.« Poznati se moramo med seboj in uciti naše ot­roke prijateljstva in prijateljskega sobivanja, to je prava pot v srecno prihodnost nas vseh. »Srecna mla­dina – srecna domovina« – tudi to je stara modrost, ki velja vedno in povsod. Maja Tatkovic Diklic azstava „Toplina v objemu doma“ Clani naše slikarske delav-nice so bili zelo pridni letos. Iz Združenja slovenska izse­ljenska matica so jih vkljucil iv svojo spletno razstavo „Toplina v objemu doma“. Razstavo so razdelili v štiri temat­ske sklope: moji domovi, Domaca pokrajina, Na morju ino b morju ter Lepote zime. Umetnice in umetni­ki so ustvarjali v tehniki: akril ter olje na pletnu in tudi racunalniška grafika. Sodelovale so umetnice in umetniki iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Kana­de in Slovenije, skupaj njih 31, pos­lali pa so 42 slik, od tega tudi eno fotografijo. Tule so slike naših predstavnikov na razstavi. Neva Pibernik Stancic, Vrše Brane Orlovic, Rovinj pod oblaki Fernanda Nikolic - Orlovic, Bulevar ponoci Darija Zenzerovic, Pot v snegu Duša Civjak, Sneg v gozdu Milenka Misdaris, Ledena drevesa Stanko Nanut, Vas pod Krimom Norma Vlah, Maki v travi Vesna Krstic, Oživelo listje Maja Tatkovic Diklic lasbena šola Pulj 2020 Tudi letos so imeli mladi violinisti in violisti poletno glasbeno šolo v prostorih Slovenskega kulturnega društva Istra. Pridno so vadili celo leto, poleti pa sta jih mentorja Rok Hrvatin in Pla­menka Dražil, profesorja violine na ljubljanski Glasbeni šoli Moste-Polje, dodatno poucevala v Pulju. Koncert za starše in clane našega društva je bil 5. julija v Galeriji SKD Istra. Letos žal zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo mentorice Plamenke Dražil, zaradi tega pa je tudi otrok bilo manj, le ucenci prof. Hrvatina. Kot vsako leto, je bil korepetitor prof. klavirja, Matija Potisk. 31 Maja Tatkovic Diklic od Encijana Zbor Encijan je imel zadnjo vajo pred dopustom 9. julija 2020. Korepetitorica Ema Ulemek je tisti dan s clani zbora praznovala svoj rojstni dan in se hkrati od njih poslovila. Dobila je namrec službo kot uciteljica glasbene umetnosti v Karlovcu, kjer živi tudi njen partner, in se je preselila. Ljubezen in služba – bingo! Vesela vendar odlocna Ema je bila desna roka dirigentke Ine Cerovec­ki, zbor je spremljala na klavirju na vseh nastopih in vseh vajah. Prepri-cani smo, da bo odlicna uciteljica in mogoce tudi dirigentka nekega karlovškega zbora. Kot spomin na zbor Encijan in naše društvo ji je v imenu društva pred­sednica Danica Avbelj podarila ris­bo akademskega slikarja Martina Bizjaka. Praznovanje rojstnega dne­va sta združili s Klaudijo Velimiro­vic, ki rojstni dan praznuje 7. julija, skupaj sta naredili poslovilno in rojstnodnevno »žurko« za vse En-cijance. Emi želimo sreco in uspeh še naprej. Skrajšano iz objave za medije Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu inistrica dr. Helena Jaklitsch na prvem uradnem obisku pri Slovencih na Hrvaškem Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helena Jaklitsch, se je 17. junija odpra­vila na prvi celodnevni uradni obisk izven Slovenije. Obiskala je slovensko manjšino na Hrvaškem. Dopoldne je obiskala predstavnike slovenske skupnosti v Gorskem Kotarju, kjer si je ogledala tudi lokacijo za vzorcno kmetijo. Popoldne pa se je na Reki srecala s predse­dnico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, dr. Barbaro Riman, ter predstavniki slovenskih društev. Namen dogodka je bilo osebno srecanje in predstavitev izzivov, s katerimi se soo-cajo Slovenci na Hrvaškem. Prvega uradnega obiska na Hrvaškem se je udeležil tudi državni sekretar, dr. Dejan Valentincic. Popoldne so se zbrani odpravili na Reko, kjer se je ministrica srecala s predsednico Zveze Slovenskih društev na Hrvaškem, dr. Barbaro Riman, ter predstavniki drugih slo­venskih društev s celotne Hrvaške. Srecanje je potekalo v pozitiv­nem vzdušju, pogovor je bil zelo poglobljen in konstruktiven, od­pirali so se kljucni problemi. Iz­postavljene so bile naslednje teme: problem demografskega upada števila clanov manjšine, težave s pritegnitvijo mladih v dejavnosti društev, zadrege pri izvedbi pou­ka slovenskega jezika. Slovenska društva so namrec zelo aktivna na kulturnem podrocju. Strinjanje, da obstaja potreba po nacionalni koordinaciji svetov za slovensko narodno manjšino in da se je že sedaj potrebno pripravljati tudi za naslednje volitve, z željo, da bi bil Slovenec izvoljen za manjšin­skega poslanca, je bilo obojestran­sko. Vsi prisotni so poudarili tudi potrebo po dobri pripravi za popis prebivalstva v prihodnjem letu, da bi se jih vec izreklo za Slovence. Zavedati se je treba, da je na Hrva­škem od števila pripadnikov odvi-sen tudi obseg manjšinskih pravic. Ministrica se je zahvalila za kon­struktivno razpravo in gostoljubje ter obljubila vso svojo podporo in pomoc. 33 Vida Srdoc, uciteljica dopolnilnega pouka slovenšcine v casu korone Kje je tisti letošnji februar, ko je bilo še vse po starem, ko smo se vsak teden veselo zbrali pri pouku slovenšcine, kot to pocnemo že nekaj let? Kje so naša druženja, peka potice in kifeljckov, naši nastopi na prireditvah, pred kamerami raznih televizij, kje so vsakoletni projekti napredne skupine o slovenskih piscih in zgodovinskih dogodkih, kje je spremljanje zanimive potopisne predstavitve naše Nadie, kje so naši zabavni in poucni izleti po Sloveniji? Od 11. marca je vse drugace. Živ-ljenje se je ustavilo in omejilo za »zapahi« naših hiš in stanovanj. Se-veda so nekateri morali še naprej v službo, ker bi brez njih pa zares po­mrli. Hvala zdravstvenim delavcem in vsem ostalim poklicem, ki niso smeli biti »samo« doma. Tudi slovenšcina ni bila vec takšna kot prej. Naenkrat ni bilo vec cud­nih naglasov, še bolj cudnih pravop­isnih in pravorecnih pravil, cudnih besed, ki pomenijo nekaj nepricakovanega, nic vec smeha ob branju do-macih nalog in napenjanja možganov ob uporabi novih besed v stavkih ter odgovarjanju na vprašanja … Ostal nam je samo internet. Po tednu zatišja in napetega pricakovanja, da se bo vse vrnilo nazaj, se je zgodila slovenšcina na daljavo. In lahko mi verjamete, da so bili nekateri zelo pridni. Kar preberite si njihove spise, pa boste videli, da je res. Jaz lahko recem samo: »Odlicno, 5!« Dajana Skitarelic orona Pripravljala sem se na dopust. Naslednji dan smo šli z ekipo za en vikend na smucanje. Poslušala sem porocila: na Hrvaškem 10 oseb okuženih, v Pulju nobeden, v Sloveniji samo eden v Ljubljani. Korona je potrkala na vrata, a v mojih mislih je bila še vedno nekje drugje, dalec na Kitajskem, malo bližje v Italiji in na severu Hrvaške. Upala sem, da bo vse v redu. V nedeljo pozno zvecer smo se z Rogle vrnili sprošceni in veseli. Naslednji dan pa sem v službi do-živela šok. Sodelavci, s katerimi sem še prejšnji teden pila kavo ali šla skupaj v službo, so bili vidno zaskrbljeni, nekateri pa so me celo jezno opozorili, naj se držim v varni razdalji. Spet sem prebirala: skupina stro­kovnjakov za covid-19 na Hrvaškem je razglasila nevarnost epidemije, v Sloveniji je bilo potrjenih 6 okužb, na Hrvaškem 11, po svetu se je oku­žilo vec kot 95.000 ljudi in preko 3.200 je umrlo! Nevarni in sumljivi so bili tisti, ki so se vrnili s smucanja, saj se je veci­na okužb razširila ravno od tistih, ki so bili na smucanju v Avstriji in Italiji. Tudi jaz sem bila zaskrbljena. Klicala sem prijatelje, ali so v redu. Nobeden ni imel simptomov, a so takoj klicali epidemiologinjo in ji povedali, kje smo bili. Rekla je, da je za zdaj vse v redu. Pripomnila je, naj upoštevamo priporocila Na-cionalnega štaba civilne zašcite, ki vkljucujejo naslednje ukrepe: re-dno umivanje rok z milom in vodo, izogibanje tesnejšemu stiku z obo­lelimi osebami, izogibanje dotika oci, nosu in ust, upoštevanje pravil higiene kašlja, ob simptomih bolez­ni zadrževanje doma in klic epide­miologa. V službi smo dobili maske in razku­žila za roke ter sredstva za cišcenje delovnih površin. Kmalu smo dobili navodilo, naj izkoristimo svoj stari dopust in delamo od doma. Tako sem ostala doma. Vsi clani gospodinjstva smo bili ves cas pri­lepljeni na televizijo in vpijali po­rocila in priporocila Nacionalnega štaba civilne zašcite. Ampak kljub temu sem morala v trgovino in skrbeti za mamo, ki je stara 86 let. Upoštevala sem torej navodila in pocela to, kar je bilo potrebno, brez panike. S hcerko sva prepevali priljublje-no pesem s spremenjenimi verzi, prežetimi s humorjem, in tako na­sprotovali vsakodnevnim slabim novicam, ki so v nas postopoma vzbudile strah pred neznanim. Delo od doma je bilo težko, predvsem zato, ker je bil moj delovni prostor v dnevni sobi, vnukinja, stara 7 let, pa je vso svojo energijo porabljala prav v dnevni sobi, ker je ni mogla zunaj. Ven na igrišca je bilo namrec prepovedano hoditi. Na zacetku tega obdobja sem se sprostila, saj mi ni bilo treba zgo­daj vstati. Vse je šlo pocasi, dan za dnem. Ampak jaz, ki imam rada naravo, sprehode ter druženje, sem zacela vse to pogrešati. Komaj sem docakala, da so se ukre-pi ublažili. Prvi sprehod po Šijan­skem gozdu in Lungomare, prva kava na soncu na terasi kavarne s prijateljicami. Neprecenljivo. Vendar pa vrste pred banko, zdra­vstvenim domom, lekarno in dru-god opominjajo, da virusa covid-19 še ni konec in moramo še naprej ravnati previdno. Kandlerova ulica v Pulju pomlad 2020 ako smo preživeli korono Snježana Ilic Mikulcic V casu koronavirusa je naše življenje potekalo le v stanovanju. Poslušali smo novice na televiziji, brali na spletu novosti in se pogovarjali v krogu družine o situaciji, ki je bila nova in popolnoma drugacna od vsega, kar smo poznali. Strah je postal naš prijatelj in redni spremljevalec. Iz varnega zavetja svojega doma smo spremljali razvoj dogodkov in razmišljali o prihodnosti. Obisk nakupo­valnega centra je bil zelo stresno in posebno doživetje. Dodaten stres je povzrocalo šolanje na daljavo, ki ga je Anja deležna še vedno. Zgodilo pa se je tudi marsikaj lepega. Preživeli smo veliko casa v krogu družine in se ponovno zbližali, ker ni bilo treba hoditi v službo, na treninge, po celodnev­nih nakupih … Veliko smo se smejali in zabavali, vcasih smo imeli razlicna mnenja, ampak se nismo kregali. Po-iskali smo pozitivne plati in uspeli ohraniti dobro voljo ter pozitivno vzdušje. rojstni dan Ivana Orkic, Umag Najin otrok Filip je imel rojstni dan v zacetku aprila. Bil je zelo žalosten, ker ni mogel proslaviti svojega rojstnega dne s prijatelji v igralnici. Starša sva mu priredila veliko presenecenje. Narocila sva prek spleta elektronski pikado in pušcice. Zvecer pred njegovim rojstnim dnevom sva darilo zapakirala v okrasni papir in ga pustila na mizi. Napihnila sva ba-lone in jih zalepila na strop, tako da so viseli. Naredila sva napis iz papirja “SRETAN ROĐENDAN”, ki sva ga iz­rezala in pobarvala. Ko se je Filip zjutraj zbudil, je bil zelo presenecen. Dan nam je minil tako, da smo pihali svecke, jedli torto, pili otroško penino, igrali pikado in peli. Zvecer smo vsi trije gledali dolgo risanko in jedli popkorn. Ob koncu dneva je Filip povedal, da je mislil, kako mu bo ta roj­stni dan najslabši do zdaj, ampak je bil najboljši. Zdaj jaz komaj cakam svoj rojstni dan in svoje darilo:). 37 Jelena Rukavina, oj zadnji ucenka DPS Umag prehlad Fran se je v zadnjem casu pocutil zelo nenavadno. Kihal je ves cas. Kašljal ni, tudi grlo ga ni bolelo pri požiranju. Sumil je, da se je okužil z virusom, ni pa vedel kje, kako in od koga. Koronavirus je pred dvema mese­cema napadel cel svet. Ljudje so kljub temu hodili ven, se družili, ve-cerjali drug z drugim, kot da se ne dogaja nic, pravzaprav, kot da se ni­koli ne bo nic zgodilo. Spoznali so, ko je bilo že prepozno. Fran je zacel razmišljati in sklenil: »Mogoce nisem bil dovolj previ-den. Ampak, kako? Nikoli ne grem ven, z vsemi prijatelji se družim le preko spleta. Mogoce rabim vec zašcite. Dober znak je, da ne kaš­ljam,« je razmišljal. Maske so bile razprodane, vsa razkužila tudi. Le-karne so bile zelo slabo založene, razen spletnih lekarn. V veliki krizi leta 2020 je vse delalo samo preko spleta. »Kaj pa ...« je pomislil, »Nemogoce, ni bilo ljudi, samo pobral sem ga in podpisal.« Pogledal je majhnega psa, ki je spal ob njegovi postelji. Možnost, da je pes nosilec virusa, je bila minimalna. Približal se mu je in ga pobožal po glavi. In v tistem trenutku … kihnil! Oddaljil se je in se zamislil: »Poskusimo še enkrat.« Tako se je še enkrat približal, ga pobožal … in spet kihnil! Ker ni bil zdrav­nik, ukvarjal se je z racunalništvom, se je posvetil temeljitemu iskanju po spletu. »Simptomi, kihanje,« je vpisal in nerad dodal »Pes.« Prvi rezultat: alergija. »Seveda, najpreprostejša rešitev je verjetno pravilna!« je pomislil in v spletni lekarni narocil zdravilo. Upal je, da mu bo pomagalo, da ozdravi. Že pri prvi uporabi je kihanje prenehalo. »Pa vendar bom moral pocakati na svoj zadnji prehlad,« je pomislil z nasmehom in pobožal svojega novega kosmatega prijatelja. Maja Tatkovic Diklic f ige – septembrske medene kraljice S figami se ljudje sladkamo že od anticnih casov. Vedno so veljale za cenjen dar narave. Kako tudi ne bi, ko pa so polne vlaknin, vitaminov in mineralov. Pa še naravno sladke! In zdrave niso le sveže, temvec tudi suhe fige. S figami zaužijemo veliko minera­lov, in sicer magnezij, železo, kalcij, baker in kalij. Železo naše telo pot-rebuje za dobro kri, kalcij za zdrave kosti, kalij pa moramo nujno redno uživati, ce ne želimo imeti previso­kega krvnega tlaka. Fige poleg tega vsebujejo vitamina K in B6 ter še vi-tamina A in E. Vsebujejo tudi mocne antioksidante fenole. Z uživanjem vlaknin poskrbimo za dobro prebavo in zdravo creves­je. V crevesju vsakega od nas živi razlicna kombinacija mikroorganiz­mov. Tiste, ki jih hranimo, so tisti, s katerimi si bomo delili telo. Tiste najboljše mikroorganizme za naše zdravje imamo, ko uživamo dovolj vlaknin., brez teh mikroorganizmov pa ni dobro delujocega imunskega sistema. Raziskovalci imajo vse vec dokazov, da blagodejno vplivajo na naše pocutje. Fige so obcutljiv sadež. Ce so že zrele, jih shranimo v hladilnik. Po-jejmo jih cim prej, najbolje v dne­vu ali dveh. Ce še niso cisto zrele, pustimo, da dozorijo na kuhinjskem pultu. Najokusnejše so, ko so meh­ke in rahlo ovenelega videza. Ce se na dnu fige naredi medena kapljica, je to znak dobre zrelosti in kako­vosti. Ko so ravno prav zrele, imajo tudi najvec antioksidantov. Blagodejne ucinke fig lahko uživa-mo celo leto, saj so tudi suhe ena­ko zdrave. Pravzaprav se hranilna vrednost fig tako celo poveca! Po-lovica skodelice svežih fig ima to-liko kalcija kot polovica skodelice mleka, toda le ena sama suha figa ima toliko kalcija kot eno jajce! Ko so posušene, se ohrani tudi njihova antioksidativna moc. Suhe fige po-leg suhih sliv pravzaprav veljajo za najbolj zdrav suh sadež. Uvožene fige obirajo preden do-zorijo, saj bi imeli sicer težave pri transportu zaradi njihove mehkosti. Fige morajo biti obrane zrele, saj po obiranju ne dozorijo. Lokalno pri­delane fige, ki so obrane na vrhun-cu zrelosti, imajo vec hranilnih sno-vi, so bolj sveže, mehkejše in imajo znacilen prijeten vonj in okus. Figova marmelada Z marmelado iz svežih lokalnih fig se bomo lahko sladkali še pozno pozimi. Potrebujemo: • 1 kg fig • 500 g sladkorja • sok ene limone • malo naribane limonine lupine Zrelim figam odstranimo peclje, jih olupimo in razpolovimo. V širo­ki posodi karameliziramo polovico sladkorja. Dodamo fige, limonin sok in njeno lupino. Pustimo vreti 10 minut, nato dodamo preosta­nek sladkorja, ki smo ga pred tem pogreli v loceni posodi. Kuhamo še 10 minut in stalno mešamo. Marmelado vložimo v ciste kozarce, ki smo jih pred tem ogreli v pecici na 100 stopinjah Celzija. Pri roko­vanju s kozarci se zašcitimo z de­belimi rokavicami. Z marmelado jih napolnimo do roba. Pazimo, da robovi kozarcev ostanejo cisti, in jih previdno zapremo. Ohlajamo jih 15 minut, in sicer obrnjene narobe. Hitri figov štrudelj Potrebujemo: • 2 listnata testa • 1 kg fig • 12 žlic belih krušnih drobtin • 5 dag masla • 2 vaniljeva sladkorja • Cimet po želji Pripravljeno (kupljeno) listnato testo razvaljamo. Na maslu hitro popražimo drobtine, jih ohladimo in potresemo po testu. Ce imajo fige trd olupek, jih olupimo, ce ne, pa kar narežemo na rezine, debele nekje 0,5 cm in jih zložimo približ-no po polovici testa. Sladkamo po okusu, oziroma glede na sladkobo fig in potresemo s cimetom. Zvijemo v štrudelj, premažemo s stepenim jajcem, veckrat z zobotrebcem prebodemo in pece­mo približno 30 minut. Drobtine lahko zamenjamo z zdrobljenimi keksi. V tem primeru ne potrebujemo masla, jih samo zdrobimo in posujemo po testu. Ce pogledate, kaj imate v življenju, boste vedno imeli vec. Ce pogledate, kaj nimate v življenju, nikoli ne boste imeli dovolj. - Oprah Winfrey