Vojeslav Mole:
Antična maska.
\Jč vekov ji je lice vse razprano, a v gorkih solnčnih žarkih se smeji iz polnih rož nad marmorno fontano,
kot se smejala je nekdanje dni.
In z večnim svojim smehom prepojila
ves tihi vrt je, kot da smrti ni.
Šume nad njo skoz zrak pomladni krila golobov, zid prepleta venec trt, drevesa so se s cvejem ogrnila.
Od oken tiha pesem gre skoz vrt o sreči in ljubezni in življenju in o bolesti, ki ime ji smrt.
A maska v svojem marmornem blestenju iz rož smeji se kot nekdanje dni in vsa šepeče v vode žuborenju: „Ah, poj, življenje, poj, saj smrti ni . . ."
»Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 5.