Article VII — "Helsinki Accord" 1975. "The participating states will respect human rights and fundamental freedoms, including the freedom of thougjht, conscience, religion or belief, for ali vvithout distinctio/i as to race, language or religion." (Signed 35 States: YugosIavia.) $Lo\>enSKA FOR A FREE SLO.VENIA Article VII "Helsinki Accord" 1975. "The participating States on vvhose territorv national minorities exist vvill respect the right of persons belonging to sudh minorities to equalHy before the law, will afford them the full opportu-nitv for actual en jovment of human rights and fundamental freedoms and vvill, in this manner, protect their legimate interests in this sphere." (Signed 35 States: Austrija, . . .) ANTHOI.OGY OF SLOVENIAN AMERICAN LITERATURE vvith sixty reproductions of Slovenian ethnic art, edited by Giles Edvvard Gobetz and Adele Don-chenko. Willoughby Hills, Ohio: Slovenski Ameriški Institut — 1977. Cena $7,— (Slovenian Research Center of America, Inc., 29227 Eddy Rd., Willoughby Hills, Ohio, 44092, USA). V založbi Slovenskega Ameriškega Inštituta je izšla nova knjiga — Antologija slovensko-ameriškega slovstva. Knjigo sta pripravila dr. Edi Gobec s pomočjo prof. Ad. Donohenko, ki je prevzela odgovornost predvsem za' jezikovno uglajenost knjige. Poleg izbranih del, ki so organizirana v štirih poglavjih (Nevidni most; Daj nam danes naš vsakdajni kruh; Ljudje vseh vrst; Razklane duše) so nekatera, ki so bila pisana jn objavljena v angleščini, druga pa so bila pisana in objavljena v slovenščini in so podana tukaj v angleškem prevodu, ki so ga preskrbeli razni sotrudniki. Peto poglavje "Slovensko ameriško slovstvo" je napisal prof. Gobec. V njem podaje nekoliko ozadja o posebni vlogi, ki so jo igrali li-teratje v slovenski zgodovini, nato pa pregled slovstvenega delovanja literatov — Slovencev, ki so ali prišli sami iz Slovenije ali pa so potomci slovenskih priseljencev. Delo zaključujejo življenski podatki piscev ter prevajalcev. V celotnem delu so t> zde! jen- ; fotografije umctaiš-kih del umetnikov slovenskega rodu, ki, ali v kolikor, so delovali v Ameriki. Ker vključuje knjiga tako literarne prispevke kot tudi umetniška dela oseb, ki žive v Kanadi, je treba razumeti naslov "ameriški" kot "severnoameriški", kar včljučuje tudi Kanado, ne pa v ožjem pomena, v katerem se Amerika enači z ZDA. Slovenci smo zaradi svojega relativno majhnega števila in še bolj zaradi pomanjkanja politično samostojne enote bolj malo znam v širnem svetu, v veliki meri pa celo sami ne vemo dovolj, koliko smo prispevali svetovni kulturi (v širšem pomenu besede) ne samo v okviru svoje narodne kulture, marveč tudi v prispevkih drugim kulturam, v katerih so ustvarjali naši člani ali njih potomci, ko so se nekateri začasno, toda večina za stalno vključili vanje. Ta knjiga bo tako izpolnila dvoje nalog: ker je pisana v angleščini, bo opozorila na slovensko dejstvo v svetu svetovno javnost, obenem pa bo opozorila Slovence same na ustvarjalno moč slovenskega človeka. S tem bo prispevala y,e-liko k izboljšanju lastnega obraza in ponosa med Slovenci vseh rodov, ki žive izven strnjenega narodnega prostora, kar je pogoj za ohranitev slovenske individualnosti med drugimi kulturami. To naj bi bilo v bodoče toliko lažje, ker je zadnje čase sledila tudi družba v" Združenih državah kanadskemu zgledu, da namreč ne gledajo več na množico kultur v državi kot na nekaj, kar razdira državno edinost, marveč kot. na pozitivno vrednoto, ki omogoča še večji razmah in plodovitost države kot pa doslej propagirana politika "topečega kotla', ki pa je bila dejansko politika anglizi-ranja. To nalogo pa bo knjiga mogla izpolniti le, če se bomo Slovenci potrudili, da bo prišla v roke tako vodilnih osebnosti kot tudi šolskih in javnih knjižnic. — dreš Avgust 1977 Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave., Toronto, Ont., Canada Številka 8. — Number 8. DRAGA 1077 prejeli smo program za vsakoletni simpozij v Dragi. Petek 2. sept. 1977 tiskovna konferenca, kjer bodo predstavljeni letonji predavatelji. Po konferenci kosilo in družabnost, vse v dvorani Društva Slovenskih izobražencev, Trst, Donizetti ulica 3. Sobota 3. september ob 17 uri v Parku Finžgarjevega doma, Opčine, Narodna ulica štev 90. SLOVESNA OTVORITEV in potem prvo predavanje SLOVENSKA MISEL VZPLUJ . . . vsebina, — pogled nazaj v veličino primorske odporniške tradicije, 40 let smrti mučenika L. Bratuža in pogled naprej v snovanje slovenska bodočnosti. Nedelja 4. septembra: Služba božja na prostem z duhovno mislijo: Dr. Lojze Ambrožič, pomožni škof v Torontu, Kanada. Ob 10 uri predavanje LUČI IN SENCE V POKONCILSKI PRENOVI. Ob 16 uri predavanje MED SRHOM KAPITALA IN ŽAROM EVANGELIJA. Po predavanjih debata, kosilo odnosno večerja, družabnost. Kot znano so na ta edinstveni sestanek vabljeni vsi Slovenci tako iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Na žalost predavatelji niso navedeni, da se na ta način prizadeti izognejo eventuelnim težavam. POROČEVALEC EDVARD KOCBEK — REHABILITIRAN? Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani sta izšli dve knjigi Kocbekovih "Zbranih pesmi". Ob tej priliki je založba priredila tiskovno konferenco na kateri je Kocbek dejal: "Dolgo časa že sem si želel zbrati in natisniti vse svoje pesmi v eni ali dveh knjigah. Zdaj se je to zgodilo, in ko sem danes zjutraj dobil knjigi iz tiskarne, sem ju poljubil iz zanosa". Zanimavo je, da so . Kocbekove Zbrane pesmi izšle tik pred beo grajsko konferenco o uresničevanju Helsinških sporazumov, med katerimi je tudi določba o neoviranem širjenju idej in mi sli in določbe o človekovih pravicah, zaradi katerih je še danes v zaporu eden nekdanjih Kocbekovih sodelavcev sodnik Franc Miklavčič. SLOVO VELIKE SLOVENSKE UMETNICE V Ljubljani je 19. julija umrla ena največjih gledaliških igralk Mihaela šaričeva. Dočakala je visoko starost 86 let. Sterejši rodovi se je spominjajo po nepozabnih dramskih kreacijah v dveh desetletjih pred drugo svetove vojno. Mlajši pa kot pedagoginjo na Akademiji za gledališko umetnost. — Po rodu Hrvatica je dobila gledališko izobrazbo na Dunaju iin se priključila nastajajočemu Slovenskemu narodnemu gledališču v prvi sezoni 1918-19. Vrhunske dosežke gledališkega ustvarjanja je dosegla pod režiserjem Cirilom Debevccm, ko je ustvarila vrsto nepozabnih klasičnih vlog. Odlikovala jo je tudi posebno plemenita osebnost in značaj. Kot Prešernova nagrajenka se je Šaričeva uvrstila med prvake Drame Slovenskega narodnega gledališča. Naš rojak, dr. Tone štnkel, ki je direktor oddelka za statis tiko pri federalni agenciji za sta-novanjstvo (CMHC) v Ottavvi, je bil v začefku junija v ženevi kot delegat Kanade na enotedenskem zasedanju komlteta Ze-dinjenih Narodov za stanovanj-stvo, gradbo in načrtovanje. Dr. Štukel je bil izvoljen za pred sednika zasedanja, ki so se ga udeleževali delegati 32 držav. Namen zasedanja je bil, najti poti za poenotenje statistike. V marcu je dr. štukel zastopal Kanado na sestanku OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje bi razvoj) v Parizu. Tam so razpravljali o razvoju social-n indikatorjev v deželah zapad-ne Evrope in Severne Amerike. TITOVA DEDIŠČINA IN BODOČNOST JUGOSLAVIJE Profesor političnih ved vse-ušilišča Michigan (Ann Arbor) William Zimmerman je napisal za revijo Problems ol Commun-ism (maj-jumj 1977) članek z naslovom: The Tito Legacy and Yugoslavia's Future (str. 3349). Prof. Zimmerman skuša analizirati z znanstvenimi metodami političnih ved možnosti in verjetnosti nadaljnega razvoja politike Titovih naslednikov, kako bodo skušali ohranili neopredeljenost Jugoslavije med obema blokoma. Autar sku:u k. Ti- tovo pot do neopredeljenosti okrog temeljnih vprašanj: — Kako organizirati drŽavo politično? 2. Kakšne so posledice povezav med državno ter mednarodno ekonomijo? 3. Kakšen bodi odnos Jugoslavije do drugih držav ali do skupin držav (blokov)? VLADIMIR V glavnem mestu Amerike i smo se nedavno zbrali v VVas- hingtonu in okolici živeči Slo venci z ameriškimi prijatelji slavijenca, da proslavimo petdeseti rojstni dan izrednega Slovenca Vladimirja Preglja. Dr. Franc Blatnik, ki je na slavje prišel iz NevvYorka, je z izbranimi odlomki iz Sv. pisma poudaril osebne vrline, oba govornika v svojih zdravicah — slovenski in angleški — pa izredne sposobnosti in mnogostransko osebnost slavljenca. Slavljenčev pevski zbor je ta večer brez njego-ga dirigiranja zapel poleg drugih slovenskih pesmi tudi Prešernovo Zdravico. Elegantni večer je bil odsev slavljenčeve o-sebnosti — ostal nam bo v prijetnem spominu. « V lepem slovenskem mestu ob madžarski meji, Murski Soboti, je 5. maja 1927 zagledal luč sveta edini sin Pregljeve družine. Bil je krščen s prijetno zvenečima imenoma Vladimir Nikolaj, a njegovi prijatelji ga kličemo Miro ali Mirče. Oče mu je bil po rodu Tržačan, mati pa s Kozine na Krasu. Ljudsko in srednjo šolo je obiskoval v Mariboru, Murski Soboti in Ljubljani, kjer je bil njegov oče profesor in ravnatelj na srednjih šolah. Že s šestnajstim letom je zgubil očeta, a kljub temu je končal klasično gimnazijo v Ljubljani 1. 1945 z odliko. Kot mlad maturant je 1. 1945 odšel v begunstvo. Pot ga je zanesla preko Avstrije v Italijo, odkoder se je 1. 1949 odselil v Ameriko. V novi domovini je Mirče s štipendijo študiral ekonomijo na St. Josephs College v India-ni, kjer je študij dokončal z odliko ali najvišjo pohvalo: Sum- 1 STATEMENT OF THE ONTARIO ADVISORY COUNCIL ON MULTICULTURALISM ON CANADIAN UNITY Canada is a composite of many different li-guistic, eultural and ethnic communities. This composite includes the Native Peoples, the co-founding nations — the French and the English — and im-migranits vvho have chosen Canada as their home-land. The long struggle of the French Canadians to maintain their institutions and euture and to survi-ve as people ereated an almosphere conducive to the preservation of the basic linguistic and eultural values of the various ethnocultural communit is with-in Canada; in this atmosphere vvere ereated the conditioans vvhich made multiculturalism a social reality which vvas adopted as official Canadian Go-verment policy in 1971. Despite this generally favourable atmosphere, vievvs have benn expressed do not recognize the rights of French Canadians under the Canadian constitution. The Ontario Advisorv Couneil on Multicultara-lism recognized French Canadians as a part of Ihe Canadian multieultural mosaic; however, as co-founders of the Canadian nation they must be di« stinguished from other ethnocultural groups whieh have formed through immigration. In their long struggle the French Canadians achieved certain constilutional and historic rights. The Couneil believes that there must be a frank acceptance by ali Canadians of these rights which must be restored and preserved. The Couneil believes that Canada is facing the gravesit erisis of the past 110 years; it urges ali Canadians to dedicate themselves and their expe-rience unreservedly to the preservation of Canadian unity — a unity vvhich is a living organism within which the aspirations of ali Canadians can be re-alilized. June 11, 1977 DECLARATION DU CONSEIL CONSULTATIF DE L'ONTARIO SUR LE MULTICULTURALISME AU SUJEST DE L'UNITE CANADIENNE Le Canada se compose de plusieurs entites lin-guistiqes, culturelles, et ethniques. Sa composition eomprend les peuples autochtones, les co-fondateurs, soit les Franciais et les Anglais ainsi que les im-migres quit ont opte le Canada comme partie. La longue lutte qu'ont livreee les Canadiens-franeais pour preserver leurs institutions et leur culture et survivre en tant que peuple a cree un elimat qui a mene a la conservation des valeurs fon-damentales linguistiques et culturelles des diverses collectivites ethnoculturelles au Canada. De ce elimat prirent forme les normes qui ont moule la rea-lite d'une societe multicuturelle, doint le concept fut adopte en 1971 par le gouvernement canadien. Bien que ce elimat ait ete favourable, de facon generale, certains ont exprime 1'opLnion qu'ils ne reeonnaissent pas les droits des Canadiens-franeais en vertu de la constitution canadienne. Le Conseil consultatif de 1'Onitario sur le multi-culturalisme reconnait les Canadiens,francais en tant que partie integrante de la mosaique multicul-turelle canadienne; neanmins, a titre de co-fonda-teur du peuple canadien, ils doivent se distiguer des autres groupes ethnoculturels issus de l'immigation. Au cours de leur longue epopee, les Canadiens-franeais se sont acquis certains droits. constitution-nels et hist»riques. Le Conseil est d'avis qu'il doive exister une franehe acception de a part de tous les Canadien de ces droits au sens 1'etre retablis et maintenus. Le Conseil entrevoit que le Canada envisage actuellement la pire erise qui se soit produite depuis 110 ans. De ce fait, il exhorte tous les Canadien de se consaerer sans reserve, de par leur experience surtout, au maintien de Tonite canadienne. Cette unite canadienne doit etre maintenue en vertu d'une constitution vivante au sein de laquelle tous les Ca-nadiens pourront realiser leurs aspirations. Le 11 ju in 1977 ma Cum Laude. Študij je nadaljeval še na univerzi Fordham v Nevv Yorku, kjer je dosegel diplomo magistra iz ekonomije in nato nekaj časa tudi poučeval. Kot študent je bil krajevni in eno leto pokrajinski predsednik Zveze ameriških katoliških visokošolcev. Po končanem študiju je služil dve leti v ameriški vojski, nato pa se je zaposlil v Kongresni knjižnici v Was-hingtonu kot izvedene za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Bil je urednik dveh obsežnih študij o gospodarstvu ZSSR in vzhodno evropskih držav, ki ju. je izdal gospodarski odbor Kongresa. Precej njegovih razprav in analiz je bilo objavljenih v uradnem Kongresnem zapisniku, nekaj pa so jih izdali razni kongresni, odbori v obliki uradnih dokumentov. Njegove strokovne razprave in raziskave uporabljajo senatorji in poslanci, ki jih pogosto sprejemajo z izrazi pohvale in priznanja. Izven službenega dela je Pregelj sodeloval pri pripravi izčrpne bibliografije o jugovzhodni Evropi, ki jo je izdal Ameriški svet društev znanstvenikov, kot svetovalec za celotno delo-in avtor poglavja o splošnih in opisnih virih o Jugoslaviji. Pregljevo poklicno delo pa je skoraj dve leti prekinila afera VVa-tergate. Po nedavnem naključju je ime Vladimirja Preglja postalo povezano s sodobno ameriško zgodovino. Miro se je odzval pozivu "sodišča za.službo v poroti kot je to dolžnost vsakega ameriškega državljana, in bil postavljen za njenega starešino (foreman). Po dveh lednih preiskovanja raznih navadnih kazenskih slučajev, je bil tej veliki poroti — zdaj že pred petimi leti — predložen v preiskavo tudi vlom v urade Demokratske stranke v stanovanjskem kompleksu VVatergate v VVashingtonu. S tem je 23 članska velika porota, zlasti pa Pregelj kot je njen starešina, dobila izredno odgovorno, težavno in dolgotrajno nalogo. Ker se je afera ki je segala prav v vrhove Bele hiše, vedno bolj širila, je bil njen razplet dolgo časa središče pozornosti vse Amerike in domala vsega sveto. V času, ko je zasedala velika porota za VVatergate so ameriški časopisi in radijske in televizijske postaje veliko poročali o njenih nalogah, problemih pa tudi težavah. In to po pravici, kajti malokdaj — morda sploh še nikoli v zgodovini Združenih držav — ni morala velika porota zasedati v tako važni zadevi in toliko časanjen termin je bil po preteku predpisanega roka še s posebnim zakonom podaljšan in je trajal dve leti in pol. Priznanje ni izostalo. Ameriški tisk je — zla- sti po izročitvi obtožnic, s čemer je bila glavna naloga velike porote opravljena — brez izjeme pohvalno ocenjeval njeno delo. Med številnimi izrazi pohvale in priznanja smo tedaj v ameriškem tisku lahko brali izjave kot: "Velike porote za VVatergate ... se bomo spominjali kot ene najboljših. Vodilni član porote je bil Vladimir Pregelj . . . Čut poslanstva je bil pri porotnikih očividen . . . Med vsemi se je najbolj izkazal predsednik porote Vladimir Pregelj. Enaindvajset državljanov je služilo republiki bolje, kot pa človek, ki ji je (bil) na čelu . . . Bilo je jasno, da se celo velika porota sama zaveda, da ustvarja zgodovino ..." Mnogi dnevniki in tedniki so tedaj objavili fotografije Preglja na poti na sodišče ali pa skice njegovih najvažnejših nastopov v sodni dvorani. Nekateri pa so ta poročila in priznanja združili tudi z omembo Pregljevega narodnega porekla, njegove vestnosti in natančnosti in z karakterizacijo n jegove osebe. Tako smo mogli brati: "Pregljevi sodelavci v Konresni knjižnici se ga spominjajo kot vestnega, natančnega in zanesljivega državnega uslužbenca, prijaznega, vendar ne takega, "ki bi druge trepljal po ramenih".Pregelj, ki je po rodu jz Slovenije . , . živi na Kapi-tolskem griču v hiši, ki jo jc sam prenovil ... Kot mnogi Američani, se Pregelj zaveda ameriškega izročila, da je pred zakonom pravica enaka za vse, in to očividno jemlje resno." Drug časopis pa je svojo pohvalo zaključil: "Pregelj, ki je visoke postave ter čedno oblečen, ima Van, Dvckovo bradico, ki pa je — odkar se je začela zaseda VVatergate — vidno posivela. Vladi mir Pregelj je bil eden izmed začetnikov odbora za zgraditev Slovenske kapele v-Narodnem svetišču v VVashingtonu in Sourednik obsežne Spominske knjige, za katero je napisal poglavje o zgodovini prizadevanj in dela ža ta trajni spomenik slovenskega živija v Ameriki. Delno na njegovo pobudo je bil ustanovljen odbor za ohranitev Slovenske kulturne dediščine v VVashingtonu, kateremu predseduje že sedem let. Na vsakoletnem kulturnem večeru tega društva in pogosto še na drugih slovenskih prireditvah sodeluje s slovensko in angleško besedo, dostikrat tudi z občudovanja vrednimi angleškimi prevodi iz slovenske pesniške literature. Slovenci v Nevv Yorku pa se še danes živo spominjajo njegovih odrskih nastopov, kjer je kot študent pogosto jioživljal prireditve v farni dvorani. Miro ima posebne talente* in veselje za aglasbo in jezike. Že kot ljudsko šolec je bil član tedaj zelo znanih Mariborskih malih harmonikarjev, ki so gostovali po raznih mestih Jugoslavije in v tujini. V gimnaziji je bil član pevskega' zbora, v begunskem taborišču član slovenskega okteta, na univerzi pa celo solist in član moškega kvarteta. Kljub temu, da slovenska skupnost v ameriški prestolnici številčno ni močna, je Mirče pred desetimi leti ustanovil Slovenski pevski zbor, ki vsa ta leta pod njegovim marljivim vodstvom nastopa na slovenskih (Nadaljevanje na 2. strani) m slovenska Ml A Mil HtfM« Subscription rates $6.00 per year; 500 single issue. Advertising 1 coiumn x 1" $2.80 Published monthlv by Slovenian National Federation of Canada 646. Euclid Ave., Toronto 4. Vlember of C.EJP.F. SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu. Letna naročina znaša: Za ZDA in Kanado $6.-, za Argentino 375 pe-zov, za Brazilijo 90 kruzeirov, za Anglijo 30 šilingov, za Avstrijo 53 šilingov, za Avstralijo 3.75 aivstr. L., za Italijo in Trst 1.200 lir, za Francijo 900 frankov. la podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva nazlranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja. Toronto • Žalostna novica: v noči od 12. do 13. julija 1977 je nesrečno preminul na svojem domu v Prekmurju g. Martin Viočec iž 134 Dynevor Ave, Toronto. Pokojnik je bivši predsednik Prekmurskega Društva in se je po 20 letih emigracije prvič podal na obisk v Trnje, kjer je po komaj dveh dnevih postanka v Sloveniji v nesreči umrl. G. M. Vinčec je bilo splošno poznan v Toronto kot silno prijeten družabnik, ki je z vsemi rojaki najrazličnejšega stanu vedno našel primeren kontakt in bo tudi radi tega zelo pogrešan. Zap iš-čan soprogo Elizabeto in dva otroka, katerim izrekamo nase sožalje. • Novi štirinajsdnevnik Catho- lic New Times, ki izhaja v Torontu, je objavil 3. julija prispevek Johna Hovvarda Griffina o torontski karavani. Griffin, avtor knjige "Black like me", je obiskal letošnje pavilijone in poudarja njih pomen za medsebojno spoznavanje ljudi, ki pripadajo različnim kulturam. Med besedilom je slika Griffina na obisku slovenskega pavilijo-na. CARL VIPAVEC SLOVENSKI ODVETNIK IN NOTAR The Simpson Towers 401 Bay St. Suite 2000 - EM. 4-4004 V vseh pravnih zadevah se z zaupanjem obrnite na: SEJANJE SPORA MED SLOVENCI IN HRVATI Chicago • Novega župnika imamo. V nedeljo 31. avgusta nam ga je predstavil kustov slovenskih františkanov p. Anastazij Lov-renčič, ki je imel tudi ob 10. dop. slovensko mašo. V pridigi je p. K. Okorn, novi župnik povedal smernice svojega dušno pastirskega dela: Ljubezen, potrpežljivost drug z drugim, odkrito sodelovanje tako od strani fa-ranov kakor tudi od strani župnika. Po maši je pri cerkvenih vratih pozdravljal farane in se rokoval z njimi. Napravil je dober vtis. Bog mu daj vstrajnosti, zdravija, potrpežljivosti s fara-ni, od strani faranov pa tudi potrebno sodelovanje. Bog ga živi ined nami! • P. Tomaž Hoge, bivši župnik In p. dr. Vendelin Spendov sla že na svojih novih mestih, župnik p. Tomaž je sporočil po Farnem glasilu, da ga je globoko ganila poslovilna slovesnost, ] katero so mu pripravila v soboto 16. julija farne organizacije v veliki dvorani. "Nisem mislil," tako je napisal, "da ste me tako radi imeli". V nedeljo 17. julija pri slovenski haši ob 8. zjutraj so mu pri govoru prišle celo solze v oči. Tudi faranom je bilo težko. — Od Slovencev se je od njega poslovil organist A. Fishinger, učenka Marija žerdin v spremstvu dveh učencev slovenske šole mu je izrekla zahvalo in mu v spomin dala šopek rdečih nageljnov. Vsi so bili v narodni noši. Pevski zbor mu je v slovo zapel nekaj prav lepih slovenskih pesmi. • V Lemontu so v teku velike priprave za Baragov dan, ki bo 3. in 4. septembra v Baragovem parku. V soboto 3. sept. bo (imel večerno mašo škof iz Cle-vulanda Most Rev. James A. Hickey. V nedeljo 4. sept. bo glavni mašnik Most Rev. Ohar-les A. Sajatka, 9 naslednik svetniškega škofa Friderika Barage. Pridigal bo žuipnik od Marije Vnebovzete v Clevelandu č. g. Viktor Tome. Ste se že odločili, da pridete na Baragov dan? In pa, da postanete člani Baragove Zveze. • Folklorna skupina SARC je nastopila 29. junijk na Dalcy Plaza s lepimi slovenskimi narodnimi plesi. Bili so deležni vsestranskega priznanja. • V Chicagu je na valu 26 televizijska oddaja pod naslovom "Bit of Jugoslavija". Vzdržuje jo jugoslovanski rdeči režim. Na žalost so, v nedeljo 3. julija nastopili na tej postaji tudi člani slovenske Folklorne skupne SARC. Tokrat že drugič ... Kdo naj razume tako slovensko nedoslednost . . . • Počitnice so. Ob jezeru Peli Lake, Wisc., je nekaka slovenska vas. Tam imajo svoje počitniške hišice mnogi mnogi slovenski ia-rani Svetega Štefana. VLADIMIR PREGELJ (Nadaljevanje lin drugih prireditvah. Potrebno glasbeno gradivo pogosto sam priredi. V privatni družbi je vedno dobrodošel in največkrat središče pozornosti s svojstvenim čutom za humor in zavzetimi debatami. Če se družba ob njih preveč razgreje, prime za kitaro in zapoje v mnogih jezikih, katere je — obdarjen z izrednim spominom — mogel razviti do zavidljive stopnje, že iz gimnazije si je prinesel odlično znanje latinlščiine in grščine, poleg srbščine, francoščine, nemščine in italijanščine. V be gunskih taboriščih se je izpopolnil še v drugih jezikih kot v ruščini, španščini in seveda angleščini, ki mu je danes — poleg slovenščine — glavni obče-valni lin tudi znanstveni jezik. PETDESETLETNIH s prve suani) Zanimanje za tuje jezike ga je privedlo celo do 'tega, da se je poldrugo leto ubadal s — ki-tajščno. Kljub intenzivnemu študiju in pozneje resnemu stro kovnemu delu pa je Mirče vedno našel čas za razvedrilo in lepo pesem — vsekakor nenavadna kombinacija znanstvenika in veselega, življenja polnega slovenskega človeka. Miro Pregelj nikoli ne opusti prilike, da ne bi spregovoril kol zaveden in ponosen Slovenec. Njegova življenjska skrivnost je: pametno uporabljaj talente in bodi z njimi radodaren do drugih; bodi maljiv in vesel — a tudi preudaren, da boš v ponos sebi iti narodu. Bog mu daj še mnogo zdravih, srečnih let! Prijatelji Odkar se je tako razveseljivo ■poživilo >in okrepilo gibanje za neodvisno demokratično slovensko državo, se množijo tudi poskusi titovske tajne obveščevalne službe in politike, da preprečita povezovanje slovenskega in hrvaškega gibanja za neodvisnost. Tega se Titov režim boji kot hudič križa. Boiji se zlasti, da bi se povezala demokratična gibanja za neodvisnost pri Hrvatih in Slovencih. Zato bi rad s hujskanjem preprečil, da se to ne zgodi. Ne smemo podcenjevati spretnosti in cinizma Titove tajne policije, ki razpolaga z obsežnimi kartotekami in tako ve, na koga naj pritisne, da doseže zaželeni učinek. S tem si je razlagati, da se ji je zadnji čas posrečilo vtihotapiti tako v slovenski kot v hrvaški tisk članke, ki so polni strupenega besa proti Hrvatom oziroma Slovencem in njihovemu boju za neodvisnost. Tako je npr. Krnje-vičev 'Hrvatski Glas" prinesel nedavno članek, ki je direktno žaljiv za ves slovenski narod, kateremu očita, da gospodarsko napreduje in si gradi industrijo na račun Hrvatov, katere da izžemajo Slovenci skupaj s Srbi. Nekaj podobnih člankov in pisem se je pojavilo v drugih hrvaških. listih v Evropi in na drugih celinah. A tudi v slovenskem begunskem tisku, zlasti v iondoskem "Klicu Triglava", so bili zadnji čas objavljeni članki, ki so hudo krivični in žaljivi do hrvaškega naroda in za vse tisto, kar mu je pri srcu, npr. za njegove narodne voditelje in mučence, kot je bil Stjepan Radič, pa tudi do vse hrvaške zgodovine. Tako npr. nekdo očita Hrvatom, da so se prostovoljno podredili Madžarom v 11. stoletju, da so potem skupno z njimi sovražno nastopali proti Srbom (!), itd. Ne more biti slučaj, da se pojavljajo taki dejansko bedasti šovinistični izpadi na obeli straneh prav zdaj, ko se je začelo kazati boljše razmerje med Slovenci in Hrvati in določeni znaki političnega sodelovanja za skupne cilje. Nedvomno so ti članki in poskusi razdvajanje Slovencev in Hrvatov sugerirani iz neke tajne centrale, verjetno ne da bi nekateri pisci takih člankov to sami vedeli, kajti spodbuda za pisanje jim prihaja iz prijateljskih krogov, ki jim ne moreja vzbuditi suma. Toda do takih prijateljskih krogov vodi spet cela veriga .vplivov in pritiskov, kar je prav dobro znano npr. v Trsta in v Celovcu. S 'takimi sugestijami prihajajo nepartijski ali dozdevno nepartijski in nesunuljivi prijatelji, naj večkrat razni tudi ugledni kulturniki, k svojim prijateljem v zamejstvu in 'ti prijatelji prenesejo take sugestije spet naprej na druge prijatelje, dokler se ne najde tisti, ki napiše, kar se je zdelo tajni centrali titovske propagande • potrebno. Pri tem zna izredno spretno izkoriščati razne potrebe in osebne in politične simpatije in antipatije med begunci samimi in begunskimi gibanje ter izigravati npr. četnike proti Hirva-tom in slovenskemu gibanju za neodvisnost, ustaško gibanje proti hrvaškemu demokratičnemu gibanju in proti slovenskemu gibanju za neodvisnost, dražili! Slovence s hrvaškimi iz istega centra sugeriraoimi zemljevidi, ki prikazuje slovensko o-balo pod Hrvaško, Hrvate p. & tem, da kažejo drugi zemljevidi še kos obale onkraj Savu-drijskega rta kot slovensko itd. RAZOČARANJE NAD EDVARDOM KOCBEKOM Že nekaj let se ponavljajo poskusi ljubljanske UDBe (na sugestijo beograjske, seveda), da bi naščuvala Slovence proti Hrvatom v zvezi z vprašanjem vveekend hišič, ki si jih postavljajo Slovenci v hrvaški Istri, navadno brez urbanističnega dovoljenja, tako da so jih začele j itn si ustvarita boljšo prhodnost. Neprijeten vtis je napravil Edvard Kocbek v nekomunistični javnosti v Sloveniji, ko je na slovesnosti ob izidu dveh knjig svojih zbranih pesmi pri Cankarjevi založbi s pravim navdušenjem govoril o tej izdaji in namigoval, da ima še več del, ki bi jih bilo dobro objaviti. Jav- politične vrste. Sumljiv mora postati vsakdo, kdor prihaja na dan s takimi odurnimi šovinističnimi skrajnostmi. Danes sta slovenski in hrvaški narod v enaki nesreči in samo v sodelovanju se lahko izkopljeta iz nje hrvaške oblasti podirati. Taki1 članki so bili objavljeni tako v ljubljanskem tisku (kljub temu, da so bili očitno šovinistični), kot trudi v tržaškem slovenskem. Znan je primer, da je prihajal neki ljubljanski prijatelj, dozdevno velik slovenski nacionalist in pristaš gibanja za slovensko državo, k" prij »telj u-beguncu v zamejstvo in ga skušal pridobiti za to, da bi začel pisati v tem smislu proti Hrvatom. Prinašal mu je tudi gradivo. Očitno je tajna centrala računala, da so Slovenci zelo občutljivi v vprašanju vveekend-hišic in glede Istre .ter da bodo ti argumenti zanetili v slovenski javnosti, bodisi doma bodisi v begunstvu, nevoljo in odpor do Hrvatov. Obe strani, slovenska in hrvaška, bi morali skrbno paziti, da ne nasedeta tem pravokaci-jam, in da si ne delata iluzij glede sposobnosti titovske tajne, tj. "varnostne" policije za intrige in vdiranje v begunske Med njima mi velikih,, vsekakor pa ne nerešljivih problemov. Te probleme je treba trezno in premišljeno odpravljati, ali pa jih odložiti za čas, ko bosta vladi obeh demokratičnih držav, slovenske in hrvatske, odstranili take medsebojne težave in ovire. Nedvomno bosta obe državi tudi v svobodi v .mnogih pogledih sodelovali med seboj. Danes je zaLo važno, da ostanemo Slovenci in Hrvati prijatelji in da čimbolj sodelujemo, tudi če se poslužujemo v boju za svojo državo in svobodo različnih taktik, ki pač odgovarjata narodnemu značaju in zgodovini obeh narodov. Veliko odgovornost nosijo pri tem uredništva listov, ki bi morala dosledno odklanjati objavo takih hujskaških šovinističnih člankov. To ni omejevanje tiskovne svobode, ampak onemogočanje sovražnikovega poskusa, da ohromi tako slovensko kot hrvaško osvobodilno gibanje za narodno neodvisnost. nost si ne more pojasniti tega njegovega ravnanja spričo dejstva, da sta zdaj v ječi na prestajanju kazni časnikar Viktor Blažič in 'sodnik Franc Miklavčič, ker sta objavila v tržaški reviji "Zaliv" članka v njegov zagovor po napadih, ki jih je vzbudil svoj čas njegov znani intervju o pokolu domobrancev. Kritično stališče do tega Koobeko-vega ravnanja sta zavzela tudi tržaška pisatelja Alojz Rebula 'in Boris Pahor, izdajatelj in u-rednik "Zaliva". Razlagata si ga delno s Kocbekovo starostjo in s psihološkimi spremembami, M jih prinaša ta s seboj, in pa s tem, da je Kocbek po vsej verjetnosti zelo težko prenašal pritisk in osamljenost, ki sta ga obdajala zadnja leta. Vendar pa to le ni pravo opravičilo. Boris Pahor ne prikriva svojega razočaranja v intervjuvu, ki ga je dal za najnovejšo, 6. številko tržaške "Mladike", kjer pravi med drugim: "Da, Kocbeku so izdali zbrano delo v dveh knjigah, in prav gotovo je v redu, da so popravili krivico, ki mu je bila storjena, ko ga je slovenski in jugoslovanski "tisk prikazoval kot ponarejevalca zgodovine, kot izdajalca in kot človeka, ki je šel na limanice emigraciji — emigracija pa naj bi bil jaz! Ponavljam, Kocbek zasluži, da ga slovenski svet ceni, partijski ljudje pa so še na poseben način dolžni, da ga spoštujejo, ker bi bili brez njega in njegovih kulturno izredno sposobnih krščanskih socialistov za časa osvobodilnega boja v hudi zagati; škoda pa je, da se knjigi po- javljata kot lastavici, ki naj bi bili znanilki pomladi v helsinški jeseni. Kolikor namreč Edvarda Kocbeka poznam, vem, da mu ni vseeno, če v tem času v kaznilnici V Dobu dela v livarni in spi z ubijalci sodnik Franc Miklavčič, ki je zagovarjal vsebino njegovega intervjuva. To, vidite, tudi meni kazi veselje, ki sem ga doživljal ob izidu sleherne Kocbekove knjige: zavest, da njegovo zadoščenje v tem trenutku ni popolno, in pa misel, kako skažen je duhovni obraz današnje slovenske kulturne srenje. Saj je le-ta pasivno sprejemala moralno linčanje pomembnega piedstavnika slovenskega duha, zdaj pa prav tako pasivno in zabubano občuduje še po tiskarskem črnilu dišeči knjigi istega, še pred kraltkim izobčenega avtorja." Na' splošno vlada mnenje, ki ga izražata tudi Boris Pahor in Alojz Rebula ter razni drugi ugledni predstavniki slovenskega kulturnega življenja v Trstu, da je Titov režim nenadno pokazal zanimanje in "simpatijo" za Kocbeka zato, da bi si s tem dobil alibi za jesenski del beograjske konference o uresničevanju sklepov helsinške konference. Na pričakovane kritike o zatiranju kulturne in politične svobode v Jugoslaviji se bo režim skliceval na dejstvo, da je ena največjih slovenskih založb izdala dve knjigi Kocbekovega zbranega pesniškega dela, ne-glede na polemične poli tične nastope proti Kocbeku, in da torej taki nastopi nikakor niso pomenili in ne pomenijo kakega (Dalje na str.4, 7 stolpec spodaj) NIC SE NE IZPREMENI... Starostni zavarovalni načrt, predkrat-kim spremenjeni v Kanadskem parlamentu, gleda v bodočnost. Če sprejemate sedaj starostno pokojnino . . . se nič ne izpremeni. Vam namenjene uslužnosti vam pripadajo kot popre je. Prav tako, če ste tukaj sedaj, in ste stari preko 25 let, jiič ne potrebuje iz-premembo. če ste stari preko 25 let, prebivate tukaj, ali ste prebivali tukaj v preteklosti (po starosti 18 let), ali če ste posedovali vselitveno vizo, ko so zpremembe poslale zakon, boste imeli možnost izbire — ob slarosti 65 let — da zaprosite za starostno pokojnino po starih pravilih, ali izbrati isto po novih. Vse zavisi popolnoma od vas. Po novih pravilih ... se stvari spremene na boljše. Vsi bodo upoštevani na enak način, če ste ipod 25 letom starosti in ■ ste bili rojeni tukaj in. ostali tukaj ■ ste bili rojeni tukaj in odšli drugam ■ s,te bili rojeni tukaj, odšli drugam in se vrnili ■ če ste prišli sem kol doseljenec (immigrant), bo vsota višine vaše starostne pokojnine ob starosti 65 let odvisna od števila let, ki ste jih preživeli v Kanadi po vaši starosti 18 let. Novo Starostno zavarovanje SAMO IZBOLJŠA SE. Pravico do kojonine boste dobili s tem, če ste živeli v Kanadi na j menj 10 let po vaši starosti 18 let. Tako vam da 40 let življenja v Kanadi po 18 letu starosti polno-pokojnino, 20 let Vz pokojnine in 10 let 'A pokojnine. Če boste živeli v pokoju v tujimi, boste vseeno dobili plačano kanadsko pokojnino, če ste živeli v Kanadi najmanj 20 let. Še več, Kanada bo sedaj imela mož-nosi dogovora s tujimi državami dati vseljencem (immigrants), ki so plačevali v svojih starih domovinah, možnost prenosa pokojninskih dobronamerosti z njimi sem. Seveda, lo drži samu za države, ki so pripravljene podpisati izme-njavno (reciprocal) pogodbo s Kanado. Odvisno od rezultatov takih razgovorov 500.000 kanadskih brebivalcev bi, imelo možnost dostopa do socialno zavarovalnih kreditov, ki so si jim pridobili v prekomorskih državah. To so nove odredbe starostnega zavarovanja (Nevv Old Age Security). Lahko na nje opozorite vaše stariše, sorodnike in prijatelje, ki bodo v v kratkem verjetno delali prošnjo za starostno pokojnino. če imate kaka vprašanja, ali če želite nadljnih informacij, stopite v tisk z najbližnjim uradom. Old Age Security /Canada Pensioa Plan Office. Radi vam bomo odgovorili na vaša vprašanja hi vam dali katerikoli zaprošno pomoč. I* Health Santeet and Welfare Bien-žtre social Canada Canada MarcLalonde, Minister Novice iz Slo veni je •• • in * i OBJAVA KOCBEKOVIH IN REBULOVIH KNJIG Potem ko je Cankarjeva založba v Ljubljani s presenetljivo naglico izdala dve knjigi Kocbekovih zbranih pesmi, se je zganila tudi koprska založba Lipa in se končno odločila poslati na knjižni itrg knjigo novel tržaškega pisatelja Alojza Rebula, ki je bila več let blokirana iz političnih vzrokov. Knjiga ima naslov "Snegovi Edena". Iziti bi bila morala že pred dvema letoma, a so iz Ljubljane izid preprečili, ker je Rebula skupaj s Pahorjem izdail znano knjižnico o Kocbeku, v kateri je bil objavljen Kocbekov intervju, kjer je sprožil tudi vprašanje krivde za pokol domobranske vojske leta 1945. Na splošno vlada prepričanje, da so se zdaj odločili izdati Kocbekove zbrane pesmi in tudi Rebulovo kji-go v zvezi z beograjsko konferenco o uresničevanju sklepov helsinške konference o miru in varnosti ter izpolnjevanju človeških pravic v Evropi. Jugoslovanska vlada bi se rada sklicevala 'na jesenskem, važnejšem dedu konference na nekaj konkretnih dejstev v svoj prid, ko bo nedvomno obtožena kršenja človeških pravic in zatiranja kulturnih ustvarjavcev, ki veljajo za disidente oziroma niso "na 'liniji". Rebulova knjiga trenutno še ni v prodaji, vendar je že gotovo, da se bo to zgodilo v najkrajšem času. Pač pa je založba izpustila iz nje radijsko igro "Vojska kralja Matjaža", ker Rebula v njej obsoja diktaturo in režimsko nasilje, čeprav v prikriti obliki pravljice. Očitno so v Ljubljani dobro razumeli, v kaj je naperjena ost te obsodbe. Zadeva s Kocbekovimi in Rebulovimi knjigami pa tudi značilno razodeva, kdo odloča vse tiho, ker si nihče ne upa pro- j čejo z udeležbo v reprezentanci testirati. To katastrofo, ki je za slovenstvo tudi demografska in etnična, lahko prepreči le čimprejšnja ustanovitev neodvisne slovenske države ali vsaj demokratizacija z raztitovljenjem, ki bi omogočila, da bi prišli na oblast v Sloveniji bolj zavedni in odgovorni elementi. ŠKANDALOZNE RAZMERE V SLOVENSKEM ŠPORTU Skvarjenost življenja zaradi dolge totalitarne diktature Josipa Broza Tita, pod katerim se je do kraja razmahnila balkanska srbska -mafija, se odraža na vseh področjih življenja v državi in tudi v športu. V vrhovih klubov in športnih zvez vladajo same intrige in korupcija. Nogometni klubi "kupujejo" in "prodajajo" tekme s podkupovanjem igravcev, sodnikov an klubskih vodstev. Strokovnega trenerskega kadra skoro ni več, kolikor pa ga je še, je odrinjen in nima besede spričo gobezda-čev in "političnih aktivistov", ki hočejo imeti vse v rokah. V Sloveniji kot tudi v vsej državi so najvišji in odločujoči funkcionarji znani bivši ali sedanji "ud-ba?ii". V UDBi je namreč praksa, da je vsak "zaslužni" funkcionar nagrajen za svoje delovanje s tem, da dobi vodilno mesto v kakem gospodarskem podjetju ali organizaciji, kjer potem favorizira "svoje ljudi". V slovenskem športu vladajo tako neverjetno klavrne razmere. V klubih ni discipline, športniki ne poslušajo trenerjev, zlasti ne, če ti nimajo politične zaslombe, ne hodijo na treninge ali celo bojkotirajo trenerje. Izginil je tekmovalni duh in težnja za kvaliteto, namesto tega je razširjeno mnenje, da "ni važno zmagati, važno se je udeležiti", ki ga . spodbujajo nesposobni športni p delovanju založb v Sloveniji, {unkcionarji trenerji> bi namreč politično-policijski center v Ljubljani, po željah Beograda. GROZEČA KATASTROFA ZA SLOVENSKI KRAS V Jugoslaviji in Italiji sta začeli delovati komisiji za uresničenje osimske pogodbe glode ustanovitve industrijske proste cone na Krasu. S pogodbo v Osimu, ki je bila ratificirana letošnjo pomlad od parlamentov v Beogradu in Rimu, je bila, kot znano, proglašena sedanja meje med Italijo in Jugoslavijo za dokončno, s čimer je prenehala provizoričnost meje med conama A in B bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja.' Cona A je zdaj dokončno italijanska, cona B pa jugoslovanska, pri čemer je pripadel koprski okraj Sloveniji, bujski okraj pa Hrvatski. Komisiji za industrijsko prosto cono .bosta vodili, vsaka na svoji strani aneje, izgradnjo te cone, ki obsega na italijanski strani okrog 22 kvadratnih kilometrov, na jugoslovanski strani pa dvakrat toliko. Po sedanjih računih bo zaposlenih v industrijski coni na italijanski strani od 30.0000 do 50.000 delavcev na jugoslovanski strani pa gotovo Se več. Industrijska cona na jugoslovanski strani pri Sežani naj bi absorbirala znaten del brezposelnih v Jugoslaviji. Za cono se ni prijavilo dozdaj, kolikor je znano, nobeno slo-vensko podjetje, a nad 60 podje-tih iz ostale Jugoslavije. Tudi delovno silo bodo pripeljali iz južnih delov Jugoslavije. Računajoč še družine, se bo tako naselilo na Krasu v bližini meje, med Koprom in Sežano, v doslednem času vsaj 100.000 juž-njakov. Na italijanski strani računajo na delovne silo iz južne Italije, Furianije itd. To bo pomenilo 'silovit udarec za slovenski značaj Krasa, potujče-nje na obeh straneh meje in pravo ekološko katastrofo, proti ka-fteri odločno protestira tržaška Javnost, Na slovetj&M strani jč opravičili neuspehe in svojo nesposobnost. Slovenski hokej se je letos rešil samo s pomočjo "kupčije" s Poljaki izpada iz B skupine se je okoristil z zaplenjeno zemljo. Cerkev je bila gotovo odškodo-vana za vse, kar so ji uporniki vzeli in uničili. Karantanski knez pa ji je verjetno pridal še kaj povrhu. Ali ni možno, da so takrat nekaj uporniške zemlje dobili tudi bavarski plemiči, ki so pomagali zadušiti upor? Toliko bolj verjetno, če so se uporniki borili do konca, brez predaje. Gotovo pa si je prisvojilo krščansko karantsko plemstvo uporniške dvore. To je bila najlepša prilika, da je karantanski knez povečal svoje imet je, s tem pa tudi svojo oblast. Bila pa je ugodna prilika tudi za pokrajinske krščanske kneze in velmože, da so si povečali svojo posest, upornike pa prodali ali pa so si jih podredili kot novo delovno silo. Ne glede na to, ali je kateri bavarski plemič takrat dobil kakšen kos uporniške zemlje — te možnosti vsekakor ne smerno izključiti — pa smemo čisto pravilno sklepati, da je poganski upor doprinesel k nadaljnji stratifikaciji karantan-ske družbe, pri tem pa posebno pomnožil zemljiško posest višjega plemstva. TRI RAZLIČNE DOBE KARANTANSKE SAMOUPRAVE NEMŠKE NASELITVE možno, da je Hotimir pripeljal s seboj tudi kakega bavarskega prijatelja-plemiča in mu podaril kakšno karantansko posestvo? Nič ne vemo, ali je bil Hotimii poročen, ali pa ne. Milko Kos (Conversion Bagoarlorum et Ca-rantanorum, Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, št. 11, Historični oddelek, št.3, Ljubljana, 1936) predpostavlja, da je bil Hotimir le okoli deset let star, ko je bil poslan na Bavarsko kot talec, vrnil pa se naj bi bil kakih deset let pozneje. Ali i\ možr no, da se je Hotimir na Bavarskem oženil? V tem slučaju je ravno tako verjetno, da je njegovo ženo spremljaj kak sorodnik, ki mu je nato Hotimir podaril kakšno večje ali manjše zemljiško posestvo. Tretja možnost pa je bila leta 772, ko je bavarski vojvoda Ta-silo zadušil poganski upor. že preje, še za življenja Hotimira, sta izbruhnila dva manjša poganska upora; bila pa sta hitro zadušena. Po tretjem in največjem, ki je izbruhnil po Hoti-mirjevi smrti, je poganska stranka zmagala in pregnala vse duhovnike, tako da je Karanta-nija ostala več let brez vsakega duhovnika, šele 772 je Tasilo premagal pogansko stranko in postavil Valtunka za kneza. Nič ne vemo, ali je bil Valtunk Borutovega rodu ali pa sin kakega drugega velmoža. Karantanci so sicer še nadalje ohranili svojo samoupravo, vendar iz virov ni Možnost torej obstoja, da so se bavarski in frankovski plemiči naselili po slovenski zemlji že pred uporom Ljudevita Posavskega. Ljudevdtov upor pa je odprl vrata na stežaj tujemu naseljevanju in s tem dokončno utrdil frankovske politične in ekonomske pozicije v Karantaniji in v Grofiji ob Savi. Že v prvem delu tega spisa sem zavrnil trditve, da je z Ljudevito-vim uporom pronehaio obstojati slovenske plemstvo. Danes se vračam k Ljudevitovemu uporu in se bom pridružil bolj zmerni interpretaciji upora samega kakor tudi njegovih posledic. Po moje večina slovenskih zgodovinarjev, vendar ne vsi, preveč poudarja pomen Ljudevitovega upora. Po njihovem je ta končal karantansko samoupravo in radikalno, nekako kar čez noč, uvedel novi frankovski socialno-politični red. Nočem zanikati zgodovinskega pomena Ljudevitovega upora, podčrtati pa želim milejšo obliko posledic tega upora socialno-polnično strukturo nove frankovske karantan-ske grofije. Se več, nakazati želim, da bavarsko-frankovski sistem že pred uporom polagoma in postopoma napreduje, dokler ne spremeni Karantanije v fran-kovsko upravno enoto. Ce bomo gledali na Ljudevitov upor s stališča tega postopnega napredovanja bavarsko-frankovske oblasti, bomo tudi bolje razumeli posledice tega upora. V tej zvezi je važno, da lahko že pred Ljudevitovim uporom razlikujemo tri različne vrste karantanske samouprave, od katerih ima vsaka naslednja nekoliko manj avtonomije. Prva se je začela s priznanjem ba-barske, pozneje frankovske nad-oblasti okoli leta 741, ko je zaprosil Borut Bavarce za pomoč proti Obrom. Ta dogodek je veliko bolj važen in tudi veliko bolj usoden za slovensko zgodovino kakor pa Ljudevitov upor. Brez leta 741, ne bi bilo leta 820 in 828. Ta prva doba karantanske samouprave sega od okoli 741. pa do zadušitve velikega poganskega upora leta 772 ter je najbolj široka in svobodna. Po letu 772 vlada Valtunk še kot ko je bila Kaiantanija vključena v vzhodno prefekturo. Tretja doba, ko vzhodni prefekt že posega v notranje razmere Karantanije severno od Drave, furlanski prefekt pa južno od Drave in v gornjem Posavju, se konča leta 820, za gotovo pa 828, ko je postala Karantanija navadna upravna enota frankovske države. Karantanska samouprava se konča, kneza pa zamenja frankovski grof. To postopno naraščanje frankovske oblasti potrjujejo tudi zgodovinski viri. Naš najvažnejši vir, Conversio, govori skupaj na enem mestu o knezih Borutu, Gorazdu in Ho-timirju, in to v četrtem poglavju. V petem se dotakne velikega poganskega upora in pove, da je knez Valtunk po njem zaprosil pri škofu Virgilu za nove duhovnike. Šele v desetem poglavju govori o zmagi, nad Obri in v tej zvezi pove, da je cesar po zmagi imenoval za upravitelje vzhodnih pokrajin mejne grofe, prvega Goterama, nato pa Verinharja, Albrika, Gotfrieda in Gerolda. Pod temi grofi pa so bili domači knezi Pribislav, Semika, Stojmir iin Edgar. Po teh knezih, nadaljujejo Conversio. pa so dobili deželo v upravo bavarski grofje HelmvLn, Albgar in Pabo.Da gre tukaj za Karantanijo, vidimo tudi iz povzetka iz Conversije (Excerptiun de Karentanis). Conversio torej jasno razlikuje med prvimi knezi, Borutom, Gorazdom in Hatimirjem, katerim pozneje še posebej prida Valtunka, na eni strani, ter Pri-bislavom, Semiko, Stojmirom in Edgarjem na drugi. Prvi so direktno odgovorni, sprva bavarskim knezom, nato pa frankov-skim "kraljem in cesarjem, drugi pa so odgovorni Upravitelju vzhodnih pokrajin oziroma vzhodnemu prefektu. Nič pa ne pove Conversio, ali so biLi zadnji knezi Borutovega rodu, ali potomci Valtunka, niti'ali sta bila Valtunk in Borjt istega rodu, in ali so bili zadnji knezi med seboj v kaki sorodstveni zvezi. Conversio tudi ne navede •nobene letnice, kedaj so mejni grofje začeli upravljati vzhodne dežele, niti kedaj so vladali ka- ni mogel postati upravitelj vzhodnih pokrajin, dokler nnso Franki premagali Ob rov, torej ne pred letom 796. Za Gerolda lahko ugotovimo, da je bil upravitelj do leta 831 ali 832. Doba vzhodnih mejnih grofov ki jih Conversio navaja, torej traja od 976. do 832. Med to dobo, to je od leta 796, so morali vladati zadnji karantanski knezi, in najdalje do 828, to je do časa, ko so Franki reorganizirali vzhodne pokrajine radi Bulgar-ske nevarnosti. Takrat vemo za sigurno, da je Karantanija že grofija. Lahko pa je zadnji knez vladal le do leta 820, to je do Ljudevitovega upora. Vprašanja, do kedaj je vladal zadnji karantanski knez, ali do 820. ali do 828. se bomo dotaknili prihodnjič. Predno pa zaključim, naj omenim še kneza Inka. O KNEZU INKU Pred kratkim smo brali v zamejske tisku, da je Inko aLi In-go bil zadnji karantanski ali slovenski knez. Conversio ne imenuje Inka med karantanskkni knezi. Zgodovinarji zato mislijo, da je zgodba o Inku poznejša interpolacija v tekst Conversi je, ali pa gre tukaj za pokrajinskega kneza z razliko od Karantenskega. Na interpolacijo, morda celo originalno, da misliti vsebina zgodbe o Inku, ki je povabil sužnje-kristjane in jih gosposko pogostil, dočim je ia-vnal s povabljenimi velmožmi-pogani poniževalno. Gotovo pa je, da Inko ni bil niti karantanski knez, še manj po zadnja. knez, ki je bil direktno podlo- rantanski knezi. žen kralju oziroma cesarju. Ta morda nekoliko manj svobodna druga doba se konča okoli 796, Da to doženemo moramo poklicati na pomoč druge dokumente. Logično je, da Goteram IZ PISMA UREDNIKU . . . . . Pišem vam med drugim o tem . . . Cital sem. nekatere izseljenske liste pa vam hočem iz njih navesti nekaj zanimivosti, oziroma povzeti iz njih, o čem pišejo . . . Prvi tak list so "Naše Novi ne" . . . ... Na 4. strani z dne 20. julija letos Katarina Kostič opisuje delovanje somišljenikov pod zaglavjem "Jugosloveni dokazu-ju da su jedinstveni". Med drugimi omenja slovensko društvo "Bled" v Hamiltonu. Zanimivejši pa je sestavek dopisnika Potrča od 22. julija 1977. V listu "Prosveta", kjer popisuje obisk na giobu majorja Jonesa. v Kanadi pod naslovom "S Cankarjem v Kanadi". (Stran 3.). Nikakor ne odobravam razbitje njegovega nagrobnega kamna upajoč, da merodajne oblasti iz-slede storilce ter jih kaznujejo po kanadskih zakonih, — ne strinjam pa se z načinom pisca, ki storilce primerja hijenam in izlije golide žolča v vsemogočih literarnih enačicah na neznane storilce. Med drugim pravi dobesedno v enem odstavku takole: Ali takšen onemogli hijenski ples je vselej ples hijen samih samemu se bi zaplesan, je poslednji obup in poslednji srd zapisan poginu." Kot nam je vsem znano iz pri-rodoslovne vede, hijene izkopljejo grobove, kjer leže njih žrtve" ... da jih požro in zadoste svoji gladi ... in to smo verjetno prvič opazili pri "hijenskih izkopavanjih" grobov mrtvih nasprotnikov v Ljubljani 1945. — (Grob univ. prof. dr. L. Ehrlicha, Orlov Vrh, itd. — takih poročil imamo na stotine! Katere "oblasti pa bodo preiskovala te zločine"? Opomba uredništva.) . . . Morda bi lahko slovenski pisatelj, ki živi med naimi, pripravil tudi tekst o tem? Kdo ve? Dostop do virov mu je gotovo "odprt"?! Tako bo opravil pre-potrebno delo na obe strani in bo lahko z grenkobo obsodil one, ki ne najdejo krivcev, ne tu ne tam ... in za tako opravljeno pisateljsko ali poročevalsko delo mu bodo Slovenci tukaj in — v stari domovini na večne čase hvaležni. KAKO DELUJE Amnes,ty International je zelo ugledna, zasebna organizacija, ki deluje po vsem svetu, neodvisno od vsake vlade in ki se trudi za izpustitev tistih, ki so v zaporih zaradi svojega prepričanja, narodnostnega pokolenja ali vere. Pri tej organizaciji ni nihče plačan, vsi delajo prostovoljno in nepristransko. Zato organizacija uživa pri mnogih vladah, kot na primer v Združenih državah in Britaniji in zahodni Evropi, velik ugled. Sodelavci se odlikujejo po tihem, marljivem in vztrajnem delu za plemenite cilje. Pri tem delu je seveda potrebna velika natančnost in pa potrpežljivost. V našem listu smo že poročali, da je svetovni odbor organizacije Amnesty International meseca februarja letos proglasil zaprtega sleven-skega sodnika Franca Mi-klavčiča za "jetnika meseca", s čemer je bila vsa svetovna javnost opozorjena na Mi-klavčičev primer in na položaj človekovih pravic v Jugoslaviji. Nedavno pa je organizacija objavila seznam 104 žurnalistov, ki so zaprti iz političnih razlogov. Poročilo poudarja, da se. je zadnje leto število zaprtih novinarjev povečalo za 50% in da še daleč ni popolno. Poročilo navaja, da so bili mnogi izmed zaprtih časnikarjev mučeni ali pa so sploh izginili. Namen tega seznama je o-pozoriti svetovno javnost, da je vedno več časnikarjev v zaporih zato, ker so poročali ORGANIZACIJA kaj misli svet, in ker so zagovarjali človekove pravice, zakoreninjene v Univerzalni deklaraciji Združenih narodov. Na seznamu je naštetih 25 držav, med njimi seveda tudi Titova Jugoslavija. Med zaprtimi novinarji je imenovan tudi nekdanji novinar Dela Blažič, ki je v zaporu zato, ker je anonimno v tržaškem Zalivu objavil nekaj pogledov na današnjo Jugoslavijo. Prizadevanjem organizocije Amnesty International se je pred kratkim pridružila še Mednarodna Liga za človekove pravice s sedežem v Nevv Yorku, ki je pripravila obširno poročilo o teptanju človekovih pravic v Jugoslaviji. V poročilu je poudarjeno, da je v Jugoslaviji zaprtih zaradi svojega prepričanja sorazmerno več ljudi kot pa v Sovjetski zvezi. Navedeni so primeri grobega teptanja in preziranja najosnovnejših pravic svobodnega izražanja in političnega prepričanja. To poročilo je organizacija objavila v času, ko v Beogradu zaseda konferenca, ki naj pregleda, kako so se države podpisnice helsinških deklaracij držale prevzetih obveznosti. Organizacija je to poročilo izročilo vsem 35 delegacijam v Beogradu, diktatorju Titu in pa generalnemu tajniku Združenih narodov Kurtu VValdheimu. To je bilo najlepše spričevalo o razmerah v Jugoslaviji za drža-vo-gostiteljico. DELO IN ORGANIZACIJA Ameriški oddelek organizacije Amnesty International do nedavnega ni užival toliko pozornosti kot oddelka v Britaniji in Zahodni Evropi. Toda zadnje leto — še preden je predsednik Carter posvetil posebno pozornost vprašanju človekovih pravic — so Američani začeli kazati vedno več pozornosti takim vprašanjem. Prispevki in članstvo v tej organizaciji se je zadnje leto tako povečalo, da je bila uprava komaj kos temu naraščanju zanimanja in članstva. Osnovo dela celotne organizacije sestavlja nad 1.600 skupin za "adopti-ranje" v 33 dižavah, od teh je 90 v Združenih državah. Te skupine, ki štejejo od 10 do 20 oseb, imajo nalogo, da "adoptirajo" po tri jetnike. Katere, jim sporoči Mednarodni sedež organizacije v Londonu, kjer okoli 40 strokovnjakov skrbno preišče vse informacije o vsakem jetniku. Ta skrbnost in verjetnost je organizaciji pridobla pcj-svetovalni položaj v Združenih drža vali. Ko so poedini skupini dodeljeni jetniki, lahko člani skupine pišejo, telefonirajo javnim predstavnikom, vpostavijo stike z veleposlaniki ali drugim osebjem ambasad, dalje — stike z jetnišnicami, nabirajo podpise na razne vlogi ali pa skušajo doseči svoje cilje — izpustitev vsakega, ki je zaprt zaradi svojega prepričanja — na vsemogoče druge načine — nekatera zelo iznajdljive. — Člani skupin za adoptiranje tudi pišejo vzpodbudna pisma jetnikom samim in kjer je možno, dajejo tudi finančno pomoč družinam zaprtih. Vse to seveda zahteva dosti časa za zaposlene ljudi, ki sodelujejo pri organizaciji popolnoma na prostovoljni osnovi, brez vsakega plačila. To delo je dostikrat zelo zahtevno in naporno. Dostikrat preteče več mesecev, ali celo več let, preden so sploh znani kaki rezultati. Toda organizacija Amnesty InWnati