1-40 6 1.l____ TKI PETICIJE do visoko c. kr. rainisterstva slov. narodno - politiškega društva ‘Gorica* po sklepu občnega zb oj a od 26. febr. 1874. (Ponatisnemo iz „Glas“-a). V GORICI 1874. Natisn. Seitz; založ. dr. Tonkli preds. društva „Gorica“. I. PETICIJA. Visoko c. k. ministerstvo! Zdaj, ko imamo vže precej ljudskih šol na naravni podlagi; vsiluje se nam v- prašanje: Nam je li pri tem ostati in na¬ daljevati po sedanjem načrtu, ali pa šole prestrojiti, in kako? Predno se odločimo za eno ali drugo, poglejmo nekoliko v naše šole in k sose¬ dom! V naših šolah se uči vsa mladina enako, naj je njen poklic kmetovalstvo, ro- kodelslvo ali kak drug; fantje vživajo isti poduk kakor deklice. Da nima kmetovalec enakih potreh kakor rokodelec, je jasno; a še različniše so potrebe mladenča od de¬ klice. Poslednje se v naših šolah deloma zanemarjajo, a deloma proti njih potrebam in proti naravi odgojujejo — odgojujejo jih možkih po možko! — Deklici (ženski) ni ravno vse petrebno, kar je mladenča vrlo važno in koristno; — med tem se pa za žensko glavni nauki prezirajo. Rekel bi, ravno zato se ni naše ženstvo in ljudstvo v poslednjih 20—30 letih toliko povzdig¬ nilo, kakor bi se bilo, ako bi se bile de- 4 klice primerno odgojevale. Ljudske šole ne izpolnujejo pri nas še svoje naloge; nam¬ reč, da bi odgojevale ljudstvo, ker po se¬ danjem sistemu podučujejo le poedine dečke in deklice a njih delovanje ne sega v kri- narodu. Vsakdanje skušnje učd, da pobožna mati napeljuje k pobožnosti, skrbna, ra¬ zumna ume izobraziti, narodna navdihniti ljubezen do naroda in domovine; v krat¬ kem otroci brihtne matere so tudi brihtni, kar se ne da trditi gledd očeta. Blagor prihodnjega roda je, rekel bi, izročen ma¬ teram, ker človeška odgoja začenja v zibelj- ki, pa se nadaljuje v prvih otroških letih. Ta je naj važniši pa naj vgodniši čas v- dihniti lepih čednosti v mlada srca -— v mehki spomin. — „ Krepke sadike se težko primejo*. — Ko pride otrok že v leta šo¬ lanje je vže večkrat prekasno, in ne da se nadomestiti to, kar bi bila skrbna mati lahko storila. Dokler bodo naše šole tak6 vredjene kakor so sedaj, je malo upanja za boljšo prihodnost, one se bodo morale pe¬ čati še le z elementi odgojevanja, mesto da bi bilo dete v njih vže po materi utrjeno. Slehern človek — če je le količkanj zaveden — ki se je ozrl čez domači prag, kakor tudi visoko učeni možje, ki so oseb¬ no ali v duhu prehodili dežele in kralje- o stva, opazovali narode v njih navadah, u- metnostih in znajdbah, vsi, vsi vprek ime¬ nujejo sedanjo dobo „vek napredku Temu pritrjujem tudi jez pristavši, da nekteri na¬ predujejo bolj, drugi manj. a tretji dirjajo brez premisleka po stranski poti, ne vedoč, da je kriva — pogubljiva. — Ako sežemo v prejšne veke nazaj, za¬ sledimo postave, po katerih ni bilo dopu¬ ščeno selskemu mladenču šolati se! — ne — ostati je moral pri domači živini in materi zemlji — neveden. Zanj se ni bri¬ gal ne grof, ne gosposka; sužen je bil na duhu in telesu. Edina vera ga je učila, da je tudi on višje bitje pred Bogom, enak grajščaku, plemenitašu in bogatinu. V tej tužni dobi mu je bil edini prijatelj in vo¬ ditelj dušni pastir, ki mu je bistril um in žlahnil srce, ter ga vodil k časni in večni sreči. Časi so se spremenili — — mladen- či vseh stanov so zahajali v šole; poelini so dospeli na visoke stopinje, drugi se vr¬ nili k domači družini. Prvi so bili svojem vojakom zgubljeni, ker njih poklic ni bil, zapuščeno ljudstvo buditi in učiti. Drugi mu niso veliko pomagali, ker v nepraktič¬ nih šolah se ni njih duh naravno razvil in požlahtnil; Taki so mnogokrat nedolžno 6 ljudstvo v napredku še motili in zapelje¬ vali. Tako je bilo do 1. 1848, katero leto bi zgodovinarji ljudskih šol gotovo posta¬ vili za mejo med staro in sedan.o dobo. Pičlo število ljudskih šol (okoli 15. na slov. Go¬ riškem) pred 1858 bile so priprav-jul niče k ponemčevanja. -- Postavljene ko so bile šole na narodno podlago, začele so se ve- če občine za šolstvo brigati ter so si o- skrbele domače šole n. p. v Podgori, v Solkanu, v Mirni, v Št. Andreži, v Dorn- bergu, v Pervačini v Št. Petru, v Tertojbi, v Kamnjah, v Križi, v Žabljah, v Gorjan¬ skem in drugod. Otroci so začeli marljivše hoditi v šole, ljudstvo je spoznalo njih ko¬ rist, ker to, kar je otrok slišal, je bilo za življenje njemu in sosedom v korist. To je potiplji v dokaz, da je treba človeka likati v maternem jeziku. Od kot tolika zavest pri Nemcih ? Nem- kinja je odgojena odgojiteljica. Le poglej¬ mo jo: naj si je še tako borna, ima ven¬ dar vse v najlepšem redu, vse je čisto in znažno, vsako delo o pravem času storjeno, z družino je prijazna in potrpežljiva, pa tudi ojstra z lastnimi otroci. Tako so drugi izobraženi narodi dospeli na to stopinjo po zenskih. — 7 Da našim ženskam kot materam veli¬ ko pomanjkuje, je žalibog resnično, naj pa še omenim, da brihtna v ročnih delih znaj- dena deklica si bo znala tudi sama po ši¬ rokem svetu pomagati; med tem ko neved¬ na, ki ne zna sama sebe ceniti, gre lastni škodi nasproti. — Iz razloženega je jasno, da, ako želi¬ mo ves narod povzdigniti, paziti nam je ve¬ liko več na odgtjo deklic. To dosežemo po dobrih ženskih učiteljicah, ker te vedo, kaj je ženski potrebno in koristno, kako vsa¬ diti v mlada srca čednosti, ki storč žensko pripravno za nje poklic. Pri mm. Uršuli- naricah je sicer vže stara ženska šola, v to je hodilo več deklic se slov. Goriškega, ker je pa šola laška, je Slovencem prav malo koristila. — Dokler niso bile ljudske šole na narodni podlagi, bile so brezplod¬ ne; ravno taka je z odgojo ženstva: dokler se ne bodo ženske primerno na naravniši podlagi odgojevale, je vse naše delovanje le polovičarsko, ter ostati mora brez zeže- lenega sadu. Iz vsega sledi: Nam je živo treba dekliških šol, a pred vsem slov. učite¬ ljic, katerih do zdaj nimamo (sami 2 na Tominskem !!) Da jih vsaj v prihodnje vdo- birno je edina pomoč slov. nobrazevaJišče za učiteljice z slov. vadnico med, kateri za- 8 vod nam je vis. ministerstvo vže pred 3 leti pripoznalo, a vkljub vsem predlogom naših šol. oblastnij je vse še vedno le na papirji. V mestu, v bližnji okolici in na Goriškem sploh je obilo deklic, ki bi se rade posvetile učiteljskemu stauu, ali, ker priložnosti ni, morajo one zaostati, ž njimi vsa druga ženska mladina in poslednjič ves narod. Glede na vse to podaja slov. narodno politiško društvo „Gorica" v Gorici viso¬ kemu c. k. ministerstvu zaupljivo prošnjo, naj bi v Gorici slovensko izobrazevalisče zn učiteljice se slovensko vadnico vred ustano¬ vili blagovolilo. — 9 II. PETICIJA. Visoko c. Jer. ministerstvo ! Na podlagi občinske postave od 17. marca 1849 so bile vpeljane v pokneženi grofiji Goriški in Gradiščanski velike žu¬ panije, ktere so obsegale po več katastral- nili — ali davkovskih občin, in v nekate¬ rih so bile celo združene kmečke občine s trgi. Te županije so ostale od leta 1850 do 1865, v katerem letu je bilo na pod¬ lagi državne postave od 5. marca 1862 in dež. postave od 7. aprila 1864 več kata- straluih občin od tedanjih županij odloče¬ nih, katere so se potem ustanovile vsaka za se v samostojne županije. V omenjeni dobi se je pokazalo, da so velike županije nepraktične, in nastalo je bilo veliko napak. Posebno, kar se tiče gospodarenja z občinskim premoženjem, bilo se je veliko zamotalo. Ker ni bilo pre¬ moženje vsake katastralne občine odločeno, in so se prevdarki za celo županijo skupaj napravljali, ni bilo h koncu moč vedeti, v kakem stanu je premoženje te ali te ka- tastr. občine. 10 Posamesue kat. občine so bile v ne¬ katerih županijah po več ur hoda od sre¬ dišča in sedeža županstva oddaljene, in zatoraj se je mogla tudi policija zastran živeža, zdravja, zidanja i. t. d. le slabo opravljati. Pri vsem tem pa so znašale doklade na neposrednje davke za pokrivanje stroškov, ki jih je prizadevala občinska uprava, ve¬ liko in so povsod 20 celo 30% presegale. Vsled tega je nastala v vseh občinah splošna nezadovoljnost in splošna želja, da bi se velike županije sopet razdražile in ustanovile majhne županije. Tej obče izrečeni želji je hotela u- streči tudi državna postava od 5. marca 1862, ker je odločila v VIL členu, da se smejo občine, ki so bile na podlagi po¬ stave od 17. marca 1849 v eno županijo združene, s posebno dež. postavo sopet od¬ ločiti in kot samostalne županije ustanoviti, ako premorejo za se toliko, da jim bode mogoče opravljati dolžnosti, ki jim priha¬ jajo iz izročenega področja. Dež. postava od 7. aprila 1864 je pa v §. 2. še posebno določila, da se ob¬ stoječe županije ne morejo z eno ali več dragih županij zoper njih voljo v eno žu¬ panijo zediniti. 11 N a podlagi navedenih postav so se bile občine velikih županij Kobaridske, To¬ minške, Bovčane, 1 '' Cerkljanske in Kanal¬ ske v letu 18(15 oglasile, da bi se raz¬ dražile od tedanjih županij in ustanovile vsaka za se kot samostalna županija. Deželni zbor je našel, da so želje opravičene, in sklenil v letih 1865, 1866 in 1871 posebne deželne postave, vsled kterih je bilo več katastralnih občin od prejšnih velikih županij odločenih, ki so bile potem kot samostalue županije usta¬ novljene. Razlogi, na katere se je dež. zbor pri teh postavah opiral, nahajajo se v priob¬ čenih sporočilih dež. zbora leta 1865 stran 7—11. K njim spada v prvi vrsti velika oddaljenost posamesnih občin od središča in sedeža županstva, ki so znašale v župa¬ niji Bovški, Tominški in Cerkljanski od 3 do 7 ur hoda; zarad tega so morali Ob¬ činarji delati dolge poti, ki so združene z zamudo časa in pa se stroški, bodisi zarad lastnih opravkov, bodisi v občinskih za¬ devah, bodisi zarad udeležbe starašinskih sej. Potem je bilo slabo gospodarenje z občinskim premoženjem, ker nij bilo po¬ sebnih računov o dohodkih in stroških za vsako katastralno občino, in tako so mo- 12 rale oddaljene občine nositi stroške, ki so zadevali le eno občino v središču. Tre tič pa še to, da so se zanemarjali posebni in¬ teresi oddaljenih občin, ker le redko kedaj so imele v starašinstvu kakega zastopnika, večina je pa bila vselej v središču in nje¬ govi najbližnji okolici. To je pa prišlo od tod, da so bile volitve starašin v središču, in da so morali vsi volilci priti k volitvi na sedež županstva. Zatoraj so se volilci oddaljenih krajev le v majhnem številu ali celč nič volitev vdeleževali in izvoljeni so bili v starašinstvo sploh le možje iz sre¬ dišča in njega okolice. Tako sestavljeno starašinstvo ni moglo ali ni hotelo varovati interesov oddaljenih občin, in od tod je prihajala nezadovolj¬ nost Občinarjev z velikimi županijami, ker je bila tako občinam zagotovljena avtono¬ mija in samouprava nemogoča, illuzOrna. Na tak način so postale sedaj obsto¬ ječe županije, kakor so bile že od staro¬ davnih časov do leta 1850. Yse te županije opravljajo že več let vsa opravila, ki jim prihajajo iz lastnega in izročenega področja boljše in natanjč- nejše, ko so jih opravljale prešnje velike županije, in vsem tem občinam je postavno zagotovljena autonomija ali samouprava. 13 Te občinske autonomije ne sme nikdo kaliti ali krčiti, posebno pa bi imel deželni zbor kot zvesti varuh čuvati, da se občin¬ ska avtonomija ohrani nedotaknena. Vsled postave od 20. decembra 1868 sme se le tedaj od tega načela odstopiti, ako bi se pokazalo, da kaka občina sama za se ne premore toliko, da nima potreb¬ nih sredstev, da bi vse njej postavno na¬ ložene dolžnosti izpolnovala, ker za ta slu¬ čaj se sme po posebni dež. postavi taka županija z drugo županijo istega politiške- g - a okraja v eno županijo združiti. Ne, da bi bile pristojne oblastnije preiskavale, ali, in katere sedanjih županij nimajo potrebnih sredstev v izpolnovanje njim postavno naloženih dolžnosti, sklenil je deželni zbor v ravno pretekli sessiji v seji od 16. januarja 1874, da se ima raz¬ deliti vsa poknežena grofija Goriška in gra¬ diščanska v 32 novih, »jflikih, samovoljno sestavljenih županij, in da imajo vse seda¬ nje županije, katerih je okoli 130, nehati. S tem sklepom je stopil dež. zbor v protislovlje sč sklepi leta 1865, 1866 in 1871, s katerimi je velike županije raz¬ druževal in male županije ustanovljal, in sicer iz zgorej navedenih razlogov. Ti raz¬ lični sklepi morajo zbuditi tem veče začu- 14 denje, ker večina deželnih poslancev dež. zbora let 1865 in 1866 sedi tudi v se¬ danjem dež. zboru, in ker je ravno tisti poročevalec, ki je sedaj nasvetoval zdru¬ ženje občin v velike županije, bil poro¬ čevalec v letu 1865 in 1866 in je vroče in prepričalno našteval napake velikih , ko¬ risti malih županij, ter priporočal razdru- ženje včlikih županij in ustanovljeuje malih. Tudi razmere se niso v tej dobi čisto nič predrugačile in delokrog županij je rav¬ no tisti danas, kateri je bil v letu 1865. Skušnja teh let pa je učila, da oprav¬ ljajo male županije vsa opravila hitreje, bolj natajšneje, ko velike, da predlagajo preudarke in rešujejo račune o pravem ča¬ su, pošiljajo na zahtevanje dež. odbora in drugih oblastnij urno pojasnila in da pri¬ zadevajo malo stroškov Občinarjem. Eeč je naravna; čeravno namreč je področje župa¬ nij obširno, je število posamesnih opravil v mali županiji le majhno, in opravlja jih lahko v malih županijah župan sam ali s pomočjo tajnika v večih županijah. Nadalje se ne more zadosti povdar- jati, da je dobro in na pametni podlagi vredjena občina temelj in steber, na kate¬ rem sloni osnova države sploh, in svobod¬ ne, pravne in ustavne države še posebno; 15 za to je dolžnost državne in deželne vlade za to skrbeti, da se občinska uprava na pametno podlago postavi in Občinarji za samoupravo izgojujejo. Deželni odbor Goriški je v tej zadevi že dosti storil, ker je pošiljal županijam posebne, občinsko upravo in gospodarenje občinskega premoženja zadevajoče poduke. Ti fbduki so imeli tudi že viden vspeh, in ako se ni moglo še vse doseči, treba je povdariti, da sedanje županije le malo let stojijo, in da se nahaja v kmečkih obči¬ nah zarad prešnjega popolnega zanemar¬ janja šolskega poduka le malo intelligencije. Vse te razmere pa se bodo na boljše obračale in intelligencija v kmečkih obči¬ nah se bo v tisti meri širila, v kateri se ho nova postava o ljudskih šolah izvrševala. Ako bi se toraj sč sedanjemi župauijami nadaljevalo, dosegla bi se gotovo v malo letih vredjena občinska uprava. Vse sedanje županje so poskusile ko¬ risti samouprave in jo tudi cenijo, in za to imajo vso pravico, zahtevati, da se jim postavno zagotovljena samouprava ne krči. Ravno zarad tega, da male županije vpli¬ vajo tudi na ljudsko šolo, dobile so tudi interes in ljubezen do šolstva in začenjajo tudi že ceniti dobrote ustave. 16 Ako bi se pa upeljale namerjene nove prevelike županije, potihnila bi v oddalje¬ nih občinah vsa ljubezen do šolstva in do samouprave, in stopila bi na njeno mesto apatija in indifterentizem, kar bi bilo veliK korak nazaj. Ako bi se pa vendar kje našla taka županija, da je dozdaj zanemarjala svoje dolžnosti, in da bi ne imela potrebnih sred¬ stev za izpolnovanje dolžnosti naloženih jej po postavah, po tem ima deželni zbor v postavi 20. decembra 1868 moč, zdru¬ žiti jo s kako drugo županijo. Velika in nezaslišana krivica pa je v tem, da je dež. zbor zarad nekterih takih županij vse sedanje županije zbrisal in celo grofijo v 32 novih velikih županij razdelil, pa ne da bi bil združil tiste županije, ki ne morejo svojih dolžnosti izpolnovati, in jih zedinil s kako drugo županijo. Ker so županije, temelj iu steber os¬ novi cele države, je na nje navezanih veli¬ ko pravic, katere bi se jim s tem sopet vzele, ako bi se jih več v eno županijo združilo. K tem pravicam spodajo sledeče: 1.) Po občinskem volilnem redu (dež. postave od 7. aprila 1864) se ima voliti starašinstvo in izmed starašinstva županstvo v občini, ki je sedež županstva. 17 Po § 14. občinskega reda more imeti starašinstvo naj več 30 starašin, po §. 16 obč. reda pa je sestavljeno županstvo iz župana in k večemu iz 1 / 3 vseh starašin. Kakor so sedaj županije sestavljene, v kte- rik ni nobena občina preveč oddaljena od središča, so se mogli brez zamude časa in brez stroškov volilci vseh treh skupščin v- deleževati, in tako so bile v starašinstvu vse občine primerno zastopane. Pri nameravanih novih županijah, v kterih bi bile nektere občine po 3 do 7 ur hoda od središča oddaljene, bilo bi mo¬ goče le občini, v kteri bi imelo sedež žu¬ panstvo, in pa njej naj bliže ležečim ude¬ ležiti se volitev za starašinstvo, in ti bi le iz svoje srede volili starešine, tako da bi ne bile v starašinstvo oddaljene občine čisto nič ali le celo malo zastopane 2.) V zmislu §, 5 postave za nadzo¬ rovanje šol, ima starašinstvo pravico, 3 do 5 udov v krajni šolski svet voliti, toraj i- inajo to pravico vse sedaj obstoječe župa¬ nije. Ker ima vsled drž. postave od 14. maja 1869 in dež. postave leta 1870 za¬ devajoče ustanovljenje in vzdrževanje ljud¬ skih šol, biti v vsaki vasi, kjer doseže pet¬ letno srednje število za šolo sposobnih otrok 18 40, biti ustanovljena posebna javna ljud¬ ska šola, in ker se nahaja to število otrok skoraj v vsaki katastra!ni občini, ker tedaj bode s časom vsaka katastralna. občina i- niela svojo javno ljudsko šolo in poseben krajni šolski svet, postane pravica stara- šinstva voliti nekatere ude v krajni šolski svet velike važnosti. To pravico vživajo že zdaj vse sedanje županije, in morajo jo bra¬ niti v lastnem in v interesu šolstva sploh. Po nameravanem združenju več župa¬ nij v eno bi pa one to pravico zgubile, katera bi prešla na starašinstvo nove župa¬ nije. Da bi pa to, kakor je zgoraj doka¬ zano, enostransko izvoljeno starašinstvo le slabo zastopalo šolski interes oddaljenih ob¬ čin, je jasno in naravno. S tem pa bi se tudi veselje do ljudskih šol, ki sedaj v vseh žu¬ panijah vlada, izginilo, in ljudska omika bi šla sopet rakovo pot. 3.) Po §. 39. deželne postave leta 1870 zastran ustanovljenja in vzdržavanja ljudskih šol, ima biti vsak okrajni šolski svet za opravljanje njemu v §. 38. iste postave izročenih dolžnosti pomnožen z 8 udi, kateri se volijo od županstev županji istega okraja. Ker ima tako pomnožen o- krajni šolski svet pravico, v pokrivanje vseh stroškov, ki jih prizadevvajo ljudske šole, 19 skloniti doklade na neposrednje davke, i- menovati učitelje, da in kje se imajo ljud¬ ske šole zidati, je ta pravica za občine ve¬ like važnosti, in zato se morajo sedanje županije z vso močjo za ohranitev te pra¬ vice p o tez ati. Ako bi nove županije v živi jene sto¬ pile, bi pa skoraj vse sedanje občine to dragoceno pravico zgubile, ker bi bile v novem starašinstvu le malo ali celo nič za¬ stopane. 4. ) Po §. 18. dež. postave od 29. aprila 1864 oskrbuje skladovne ceste iste¬ ga sodnijskega okraja poseben cestni od¬ bor 7 udov. Tudi ta odbor volijo župan¬ stva županij istega sodnijskega okraja po §. 19. navedene postave. Tudi ta odbor ima pravico doklade na neposrednje davke v pokrivanje stroškov za vzdržavanje skla- dovnih cest sklepati, in je toraj velike važ¬ nosti. Vse sedanje županije so dosegle pra¬ vico, ude v cestni odbor voliti, ktera bi po ustanovitvi nameravanih novih županij na te prešla. Zgubila bi toraj po namera¬ vani postavi o združenju županij velika ve¬ čina današnjih županij tudi to važuo pra¬ vico. 5. ) Na podlagi ustave 26. februarja 1861. 1. in sicer §§. 14 in 15 volilnega 20 reda za pokneženo grofijo Goriško in gra- diščanko, imajo županije pravico voliti vo¬ lilne može za volitev poslancev v deželni zbor, in sicer po enega voiilca na 500 duš. Tudi volilni možje se volijo na sedežu žu¬ panstva, kterih volitev se lahko vdeležijo vsi volilci, ker so pri sedanjih županijah vse občine bližo središča. Po ustanovitni nameravanih novih žu¬ panij bi ne bilo to mogoče, ker bi daljava nekaterih občin od središča prevelika bila, in zgubila bi velika večina občin to volilno pravico. G.) Tudi ustava od 2. aprila 1870 zadevajoča direktne volitve poslancev za državni zbor, in sicer §§. 10. 28. in 29. podeluje sedanjim županijam pravico, da se imajo volitvi volilni možje za volitev dr¬ žavnih poslancev v državni zbor na sedežu teh županij. To pravico so sedanje župa¬ nije tudi že vživale in jo djanstveno rabile meseca oktobra 1873. Po ustanovitvi na¬ meravanih novih velikih županij bi pa tudi ta pravica prešla na središče teh novih žu¬ panij in bi postala illuz&rna na 2 / 3 seda¬ njih županij. Dokazano je tako, da predložena nova deželna postava o združenji župauij krati Občinarjem vse v prešnjih točkah 1 do 6 21 navedene pravice in da lomi v njih nave¬ dene državne in deželne postave. čudno je, da se ta predlog postave nanaša na dež. postavo od 20. decembra 1868 1., čeravno ne obsega izvršenja ome¬ njene postave, marveč jo očitno prezira, kakor je zgorej dokazano. Opomniti je treba, da za združenje županij v nove velike županije niso bile sedanje županije za svoje menenje popra- šane ali, in s katerimi županijami se ho¬ čejo v eno samo županijo združiti, čeravno odločuje §. 2, obč. reda 7 aprila 1864, da se ne more tako zedinjenje županij zgoditi zoper njih voljo. Povdarjati je treba, da vsled postave 20. decembra 1868 bi mogla vsaka kata- stralna občina po svojem gospodarskem svetu izvrševati vsa opravila, ktera spadajo v lastno področje, kolikor zadevajo njih lastne interese. Opravila lastnega področja pa so našteta v §. 27. obč. reda od 7. a- prila 1864 in so sledeča: 1. Svobodno oskrbovanje občinskega pre¬ moženja in tistih reči, ki se tičejo občin¬ ske zveze; 2. skrb za varnost osebe in svojine ali lastnine; 3. skrb za občinske ceste, poti, planišča 22 (plače), mostove, da se drže v dobrem stanu, kakor tudi skrb za varno in lahko občenje (hojo in vožnjo) po cestah in vodah in pa za poljsko varnost (poljska policija); 4. policija zastran živeža in pazenja nad trženjem in semnjevanjem, sosebno nadgle- dovanje nad mero in vago; 5. policija zastran zdravja ; 6. policijska pažnja nad posli (družinče- ti) in delavci in skrb za to, da se posel- ska (družinska) postava spolnuje; 7. policija zastran lepega ali čednega ponašanja; 8. skrb za uboge in za občinske do¬ brotne zavode ali naprave; 9. policija zastran zidanja ali stavljanja in zastran ognja, skrb za to, da se stav¬ bena postava spolnuje, in pa dovoljevanje policijsko, da se kaj zida; 10. opravljanje prostovoljne prodaje pre¬ makljivih reči na dražbi (licitacii). Pripadala bi po tem takem v pristoj¬ nost predloženih novih velikih županij le opravila, ki prihajajo iz izročenega podro¬ čja. Ako se pa primerijo opravila lastnega področja, prevagujejo prva druga, bodisi gledč na važnost, bodisi gledč na število posameznih opravil, ker med najvažniša o- 23 pravila izročenega področja spada vsled §. 57. obč. samo pravica kaznovati prestop¬ nike v krajno policijo segajočnih naredeb, ktero izvršuje župan z dvema podžupanoma. Ako ima pa deželni zbor vsako naj manjšo katastralno občino za sposobno iz¬ vrševati vsa opravila lastnega področja, morajo se brez dvombe imeti tudi vse se¬ danje županije, morda s prav redkimi iz¬ jemami za sposobne, da morejo izvrševati tudi vsa opravila izročenega področja. Dokazano je tedaj, da ni potrebe, da bi se vse sedanje županije razpustile in razdelila cela poknežena grofija Goriška in Gradiškanska v 32 velikih županij. Nastali bi pa po vpeljanju teh novih županij tudi prepiri o pristojnosti. Imeli bi namreč 1 . velike županije, 2 . katastralne občine z gospodarskim svetom na podlagi osmega poglavja §. 99 do 104 in kata- stralne občine z gospodarskim svetom na podlagi postave 20. decembra 18G8. Pristojnost pa vseh teh treh verst občin ni nikjer natanko popisana, odločena in omejena, in zatoraj bi bili prepiri o pri¬ stojnosti med županijo in katastralno ob¬ čino, oziroma med starašinstvom in gospo¬ darskim svetom na dnevnem redu; ti pre¬ piri bi vzročili veliko pritožeb na dež. od- 24 bor, in ne, da bi se opravila dež. odbora po vpeljanji nameravanih velikih županij zmanjšala, bi se še marveč zdatno pomno¬ žila. Pa tudi občinska uprava bi ne bila s temi prepiri pospešena, marveč le še bolj zanemarjena. Yrh tega vsega pa bi vzročile velike županije Občinarjem le še več stroškov in bremen, katerih je že sedaj toliko, da jih občine ne morejo prenašati. Naj omenimo že sedanje bremena ob¬ čin, k temi spadajo: prvotni neposrednji davki, vojskine doklade, bolnišnični stroški, 28 — 30°/ o doklade za zemljiščno-odvezni in deželni zalog, 20—30% doklade za vzdržavanje skladovnih cest, 20—30% do¬ klade za ljudske šole. Nove županije, ktere obsegajo na Bovškem in Cerkljanskem cele sodnijske o- kraje po 9000 duš, in v drugih okrajih pa toliko občin, da štejejo od 6— 9000 duš, bi zahtevale v pokrivanje stroškov za upravo občinskih zadev tudi od 20—30% doklad na neposrednje davke, kar bi bre¬ mena za toliko povišalo, da bi jih ne mo¬ gle več nositi. Za izvrševanje občinskih opravil, ka¬ tere se sedaj, razun male plače tajnikove, brez plačila opravljajo, in toraj nikakih 25 stroškov ne prizadevajo, moral bi se vpe¬ ljati pri novih županijah, cel birokratičeu apparat, obstoječ vsaj iz enega tajnika, več pisarjev in obhodnikov. Pa tudi župan bi ne hotel zastonj župauovati, in bi zahteval veliko plačo, in ravno tako bi starašine za hojo k sejani dnine zahtevali. Tako bi nepotrebna centralizacija žu¬ panij nikakih koristi ne prinašala, ampak na vse strani škodovala in Občinarjem no¬ vih neprenesljivih bremen nakladala. Glede na vse te tehtne razloge, predlaga slov. na¬ rodno polilisko društvo „Gorica“ v Gorici visokemu c. k. ministerstvu zaupljivo proš¬ njo, naj bi blagovolilo Njegovemu Ces. Kralj. Veličanstvu odsvetovati, dabiodvis. deželnega zbora Goriškega v pretekli ses- siji dne 16. januarja skleneno postavo, vsled katere bi se imela cela poknežena grofija goriška in gradiščanska razdeliti v 32 neprimerno velikih županij ne potrdilo. 26 III. PETICIJA. Visoko c. k. ministerstvo! Pred letom 1854 ste bile v Gorici dve sodniji, ena „ 1 . sekcija“ za mesto dru¬ ga pa kot „ okrajna sodnija “ za Goriško okolico. Ysled ministerskega razpisa od 2. oktobra 1854 št. 253 ste pa te sodniji v eno samo v „mestno-pooblascenn sodnijo u v Gorici zdiuženi. Ta sodnija ima dvojno pod¬ ročje, omejeno za mesto Gorico, in obširniše kakor vsaka okrajna c. k. sodnija. V prvih letih se je zdelo, da bode mestno-pooblaš- čena sodnija dvojni svoji nalogi popolnoma vstrezati mogla; od leta 1858 do 1862 so bila opravila cel6 redkeja postala, tako da, čeravno ni imela ta sodnija toliko u- radnikov, kolikor ste jih imeli do leta 1854 c. k. okrajna sodnija za goriško o- kolico, in pa sodnija I. sekcije, je vendar redno in v zadostenje vsa opravila oprav¬ ljala. V teh letih je imela ta sodnija po 5 juridičnih uradnikov, 3 auskultante, 4 kanceliste in 5 diurnistov. V letu 1859 je bilo vseh civilnih o- pravil št. 10557, in 356 kazenskih; pri¬ šlo je na vsakega juridičnega uradnika po 27 13 4 / 5 rednih, 16 okrajšanih pravd, 48 de- diščinih obravnav in 67 kazenskih opravil in med temi 39 ovadeb. To leto kaže to- raj skovo ravno toliko opravkov kolikor ste jih imeli v letu 1852 obe sodniji, I. sek¬ cije in okolične skupaj. Razloček pa je velik med osebjem leta 1859 in onim, ki ste ga imeli omenjeni sodniji skupaj, ker je bilo leta 1852 pri obeh sodnijah 7 ju- ridičnih uradnikov, 1 auskultant, 5 kan- celistov, 6 diurnistov, in prišlo je na vsa¬ kega juridičnega uradnika po 14 rednih, 42 okrajšanih pravd, 23 sklenenih dediš- činih obravnav in po 111 kazenskih opravkov. Od leta 1862 pa je poskočilo število vseh opravkov in raslo leto za letom, pa ne da bi se bilo pomnožilo v primeri tudi osebje te sodnije, in je doseglo število v- seh civilnih opravkov leta 1873 število 15799, med kterimi se nahaja 113 red¬ nih, 230 okrajšanih pravd, 207 sklenenih - dediščinih obravnav, kazenskih opravkov pa št. 1979. Osebja pa je imela ta sodnija v pre¬ teklem letu le malo in sicer: 4 juridične uradnike, 4 auskultante, 2 kancelista in 6 diurnistov. Prišlo je toraj v preteklem letu na vsakega pravnega uradnika po 28 red¬ nih, 57% okrajšanih pravd, 51 sklenenih 28 dediščiiiih obravnav in 494 3 / 4 kazenskih opravkov, med kterimi se nahaja 385 ovadeb. Ako se primeri to leto letu 1852, vidi se, da se je delo za vsakega uradnika pomnožilo v okrajšanih pravdah čez polo¬ vico, in v dediščinih obravnavah in rednih pravdah pa za dvakrat toliko. Se veča je razlika v kazenskih opravkih, ker že same ovadbe znašajo trikrat toliko, kakor v letu 1852, in celo število se je .pomnožilo za čez štirikrat. V letu 1873 pa so se pridružile še pravde za male zneske, ktere so dale samo v treh zadnjih mesecih 76 poravnav, 53 kontumacnih in 15 razsodeb vsled prejšnje obravnave. Ako ostane to primerje tudi v letu 1874 imelo se bo konec leta 304 poravnav, 212 kontumačnih razsodeb in 60 razsodeb po prejšnji obravnavi. Te pravde za male zneske ne bodo skoro nič zmanjšale števila okrajšanih pravd, ker bi ne bila vpeljana obravnava za male zneske, bi ne bilo še % del vseh tožeb. Naj se omeni še delo, ki ga imajo uradniki pri sprejemanju pravd za male zneske, za okrajšano obravnavo kazenskih ovadeb, in pa vsakovrstne komisije, posebno pri pravdah za motenje posesti, bode v- sakdo priznati moral, da so sedanji juri- 29 dični uradniki te sodnije z delom preoblo¬ ženi, da ga ne morejo opravljati tako, ka¬ kor to interes prava in strank zahteva, in da pri vsem tem se čez mero žrtujejo. Ali to še ni zadosti. Z novim letom je prišel v veljavo novi kazenski ubrav- ravni red, vsled katerega je imenovan vo¬ ditelj mestne sodnije za predsednika senatu sostavljenemu za obravnavanje vseh hudo¬ delstev, ki ne spadajo pred porotno sodnijo in pa senatu II. stopinje za obravnavo o prestopkih. Drug juridičen uradnik pa je imenovan pa za uda prvega senata. Kako bode mogel gospod voditelj mestne sodnije voditi sodnijo, predsedovati dvema kazen¬ skima senatoma m povrh tega še reševati vse na-nj spadajoče pravdo pri mestni sod¬ niji, in kako se bo mogel drugi uradnik te sodnije udeleževati vseh kazenskih obrav¬ nav pri c. k. okrožni sodniji in izdelovati pri mestni sodniji vsa nanj spadajoča dela, tega ne more nikdo razumeti. Pri vsem vse hvale vrednem prizade¬ vanji voditelja in druzih juridičnih urad¬ nikov, gredo pravde le polževo pot, ker se na prvo tožbo navadno še le čez tri do štiri mesece pervi narok napovč in to v rednih in okrajšanih pravdah, in potem se navadno vsi naroki odkladajo na tri me- 30 sece. Tako ravnanje pa zakasnuje konečno rešenje pravd, prizadene dosti stroškov in dela škodo strankam in cesarskemu erarju, ker uči skušnja, da čim hitrejše pravde tečejo, tem bolj se pravde množijo in tem več dobička na kolekih c. erarju dajajo. Še druga prav huda neprilika pa tiči v združenji mestne-pooblaščene sodnije z okolico goriško; v mestu Gorici je nam¬ reč največ laških prebivalcev, goriška oko¬ lica pa je vsa slovenska. V tej sodniji je toraj ljudstvo različnih narodnosti, laške in slovenske, združeno. Nasledki temu so, da se nastavljajo pri tej sodniji uradniki, ki sicer laški ali le po redkem tudi slovenski jezik govorijo in pišejo. Ne le tedaj, da v tej sodniji slovensko uradovanje mogoče ni kakor je to Slovencem v razvpitem členu 19. temeljnih prav zagotovljeno, je cel6 večina takih uradnikov, da Slovenca ne umejo. Ysem tem neprilikam ni mogoče dru¬ gače v okom priti, kakor s tem, da se sopet loči okolica goriška od mestne poo¬ blaščene sodnije in ustanovi za njo posebna okrajna sodnija v Gorici, in da ostane me¬ stno-pooblaščena sodnija z omenjenim pod¬ ročjem za mesto Gorico, kakor je to že bilo pred letom 1854. Ako se v poštev vzame, da ima oko- 31 lica goriška brez mesta Gorice, 15 župa¬ nij in 30202 duš, mora se priznati, da sme ona zahtevati, da se za njo ustanovi posebna okrajna sodnija, in to tem več, ako se pomisli, da šteje n. pr. okrajna sodnija v Cirknem le 8724 duš. Ta nova okrajna sodnija bi ne priza¬ dejala državi liikakih stroškov, kajti ti bi se pokrivali samo s koleki in še bi kaj čistega dobička ostalo, in vrh tega bi vse dediščine davščine bile čist dohodek. Gledč na to, da hitro in čenč oskrbijevanje prav¬ nih zadev dela narode zadovoljne in vladi udane; glede, da se to za okolico goriško ne da drugače doseči, kakor s tem, da se loči okolica goriška od mestno-pooblaščene sodnije, gledd na vse zgoraj omenjene druge tehtne razloge podaja slovensko-na- rodno politiško-društvo „Gorica “ visokemu c. k. ministerstvo prošnjo, naj bi v zmislu §. 2 postave od 11. junija 1868 št. 59 po storjenih potrebnih korakih, okolico goriško, ki je sedaj z mestno - pooblaščeno sodnijo v Gorici združena, od le sodnije ločili in zanjo posebno okrajno sodnijo v Gorici ustanoviti blagovolilo.