t k # To 1 m a č h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije. Spisal dr. Metod Dolenc redni univ. profesor, član Vrhovnega zakonodajnega sveta in Svetovalnega odbora za kazenske zavode. V Ljubljani 1929. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 45694 Vse pravice pridržane. Natisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). Predgovor, Namen te knjige je, da tolmači novi kazenski zakonik. Naloga ni lahka. Saj ni motivov k zakonu, niti trdne opore v prejšnji judikaturi. Baš zato je tem bolj potrebno, da Slovenci načnemo probleme novega kazenskega prava na podlagi svojih tradicij v kazenskem pravosodstvu. V tem smislu je naš tolmač zasnovan tako, da navezuje kolikor mogoče na dosedanje, več kot 100 let trajajoče pravno stanje. Ali to navezovanje ni glavni smoter, ono je le posredovalno sredstvo za razumevanje — novih idej, ki jih prinaša novi kazenski zakonik. Žal, da v okviru tolmača, ki se ne sme ustavljati pri enem ali drugem zgolj teoretično zanimivem problemu, ne morem podati vsega tega, kar bi mogel in smel v sistemu, namenjenem teoretičnemu raziskavanju novih pojmov. Tolmač, ki se naj ozira zlasti na praktične potrebe, sme po tej strani prinašati le osnovne misli, on naj daje prave c, kako naj se razumejo nove določbe, zlasti pa, kako naj se spravijo v sklad na prvi videz nasprotujoče si določbe. Zakoni, ki so izdelani v naglici, ker so nujno potrebni iz državnih ozirov, dajejo rešitev problemov, ki bi bila tupatam lahko drugačna de lege ferenda. Toda tolmač mora stati na trdni podlagi legis latae; on hoče graditi, ne pa ru¬ šiti. Zlasti velja to za posebni del novega kazenskega za¬ konika, ki se v mnogočem razlikuje od miselnosti prejšnjega in se poslužuje v veliki meri bohotne kazuistike, ne da bi bile meje opredelitve posameznih zločinov povsod jasno začrtane. Podlago v jezikovnem pogledu tvori oficialni prevod urad¬ nega lista za ljubljansko in mariborsko oblast. Daši sem tudi sam sodeloval pri oblikovanju terminologičnega besedila slo¬ venskega prevoda, vendar nisem povsod z vsem zadovoljen. Ali iz razlogov prepotrebne discipline sem se rad uklonil in prosim 3 tudi vse slovenske kolege pravnike, da opustimo vsak sepa¬ ratizem. Usus tyrannus! Opažene prevodne in tiskovne napake pa so popravljene. (Glej seznam na koncu knjige.) Literature nisem navajal, komaj tupatam označil — za ve- ščake v teoriji. Saj pa tudi sklicevanje na tuje avtoritete nima smisla, ko ni točno znano, kam se je zakonodajec pri zasnovanju svojih kriminalnopolitičnih idej naslonil. V tem duhu sem se lotil dela in ga dosledno izvedel. Če mi bo usojeno, pripraviti drugo izdajo, hočem vsak pameten nasvet za poboljšavo dela, naj pride od katerekoli strani, drage volje upoštevati. V Ljubljani, na Malega Šmarna dan 1929. M. D. 4 Vsebina Stran Predgovor. 3 ■Okrajšave. 7 Popravki. 3 Zgodovinski podatki . 9 Kazenski zakonik.'3 J- oddelek: Občni del.'3 I. poglavje: Uvodne odredbe (§ 1 do § 14). 14 II. poglavje: Kaznivo dejanje in storilec.41 1. Razdelitev kaznivih dejanj (§15).42 2. Kazenska odgovornost in kaznivost (§ 16 do § 25) . . . 47 3. Odgovornost maloletnikov (§ 26 do § 30).79 4. Poskus (§ 31 do § 33).39 5. Nasnova in pomoč (§34).97 III. poglavje: Kazni (§ 35 do § 49).193 IV. poglavje: Očuv/alne odredbe (sredstva) (§ 50 do § 60) . . . 121 V. poglavje: Stek več kazenskih zakonov in kaznivih dejanj (§ 61 do § 64).. , 133 VI. poglavje: Pogojna obsodba (§ 65 do § 68).140 VII. poglavje: Kazniva dejanja obsojencev (§69).143 VIII. poglavje: Odmerjanje kazni (§ 70 do § 77).151 IX. poglavje: Zastaranje (§ 78 do § 83).162 X. poglavje: Odobritev. Predlog. Zasebna tožba (§ 84 do § 89) . 168 XI. poglavje: Povračilo pravic in izbris obsodbe (rehabilitacija) (§95). 177 II. oddelek: Posebni del .183 XII. poglavje: Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ure¬ ditev (§ 91 do § 126).185 XIII. poglavje: Kazniva dejanja zoper državno oblastvo ( 127 do § 134). , 228 XIV. poglavje: Kazniva dejanja zoper pravosodje (§ 135 do § 153) . 238 XV. poglavje: Kazniva dejanja zoper javni mir in red (§ 154 do §166) .261 XVI. poglavje: Kazniva dejanja zoper življenje in telo (§ 167 do § 186). 276 XVII. poglavje: Kazniva dejanja zoper občno varnost ljudi in lmo- vine (§ 187 do § 203). 308 5 Stran XVIII. poglavje: Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa za ljudi, imovino in obvestila (§ 204 do § 213).329 XIX. poglavje: Napravljanje lažnih listin in mer (§ 214 do § 233) . 341 XX. poglavje: Napravljanje lažnega denarja (§ 234 do § 241) . . 368 XXI. poglavje: Kazniva dejanja zoper osebno prostost in varnost (§ 242 do § 250). 376 XXII. poglavje: Kršenje tujih tajnosti (§ 251 do § 253). 389 XXIII, poglavje: Kazniva dejanja zoper občno zdravje (§ 254 do § 268) 393 XXIV. poglavje: Kazniva dejanja zoper javno moralo (§269 do §289) 412 XXV. poglavje: Kazniva dejanja zoper zakon (brak) in rodbino (§ 290 do § 296). 436 XXVI. poglavje: Kazniva dejanja zoper čast (§ 267 do § 313) . . . 445 XXVII. poglavje: Kazniva dejanja zoper imovino.471 1. Tatvina in utaja' (§ 314 do § 325). 471 2. Razbojništvo in izsiljevanje (§ 326 do § 332). 493 3. Prikrivanje in potuha (§ 333). 503 4. Prevara in bankrotstvo (§ 334 do § 356). 507 5. Oderuštvo in ogražanje kredita (§ 357 do § 361) . . . . 534 6. Igre na slepo srečo (§ 362 do § 364). 539 7. Poškodbe tujih stvari in imovinskih koristi (§ 365 do § 383) 543 XXVIII. poglavje: Kazniva dejanja zoper službeno dolžnost (§ 384 do §404). 564 III. oddelek: Končna odredba.589 Stvarnokazalo .. . 591 Popravki besedila Uradnega lista.605 9 Okrajšave § s številko brez pristavka pomeni paragraf v k. z. S»k § s številko pomeni paragraf in eventualni oddelek v tolmaču, k. z. = «krivieni zakonik* = kazenski zakonik z dne 27. januarja 1929. a. k. z. = avstrijski kazenski zakonik z dne 27. maja 1852. s. k. z. = srbijanski kazenski zakonik z dne 29. marca 1860. k. p. = «zakonik o sudskom krivičnem postopku* z dne 16. februarja 1929. voj. kaz. zak. = vojni kazneni zakonik z dne 31. januarja 1904. zak. o izvrš. k. = «zakon o izvršivanju kazni lišenja s lobode* z dne 16. fe¬ bruarja 1929. uv. zak. kaz. zak. = «zakon, kojirri se stavljaju na snagu i uvode u život krivični zakonik, zakonik o sudskom krivičnem postopku i zakon o iz¬ vršivanju kazni lišenja s lobode* z dne 16. februarja 1929. lisk. zak. = zakon o tisku po besedilu poslednje novele z dne 6. januarja 1929. zak. zaščit, drž. = zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi po besedilu poslednje novele z dne 1. marca 1929. advok. zak. = zakon o advokatih za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 17. marca 1929. zak. zlor. obl. = zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 22. marca 1929. O. d. z. = občni državljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrij¬ skega cesarstva z dne 1. junija 1811. c. pr. r. = civilnopravdni red. proj. I. = «Projekat i motivi kaznenog zakonika za kraljevimi Srbiju. Služ¬ beno izdanje mmistarstva pravdep> Beograd 1910. Vorenlw. = «Vorentwurf zu einem StrGBuch fiir das Konigreich Serbien. Von Topalovits und Landberg.* Berlin 1911. proj. II. = «Frojekat kaznenog zakonika za kraljevina Srba, Hrvata i Slo- venaca. Službeno izdanje ministarstva pravde.* Beograd 1922. ekspoze = «Ekspoze g. dr. Dušana Subotiča ...o predlogu kaznenog zako¬ nika.* Beograd 1926. predlog Gjuričič = «Pred log kaznenog zakonika za kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca ministra pravde* z dne 18. februara 1926., br. 10887. predlog Subotič = «Predlog kaznenog zakonika za kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca* z dne 3. novembra 1927,, br. 70374. Sl. N. = Službene novine (Beograd). Ur. 1. — Uradni list (Ljubljana). 7 Popravki, Med tiskanjem je bila izdana vrsta zakonov, ki se niso mogli več upoštevati. Citati zakona o ustrojstvu vojske in mornarice z dne 9. avgusta 1923., Sl. N. št. 203/X, Ur. 1. št. 329, v razlagi k §§ 105., 119., 161., so postali po novem zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice z dne 6. septembra 1929., Sl. N. z dne 23. septem¬ bra 1929., št. 222/LXXXIX, ki v Ur. 1. še ni izšel, obsoletni. Takisto vsled zakonov, ki so izšli po 3. oktobru 1929., ko je nastala Kraljevina Jugoslavija in bila razdeljena v banovine, pro- vzročene izpremetnbe niso mogle biti več upoštevane (gl. § 127. glede oblastne samouprave, § 225. glede velikih županij itd.). V § 22., vrsti 4., je pred besedo «pojmovanju» izostala be¬ sedica «tem». Ostale manjše tiskovne in druge pogreške naj se ne štejejo v zlo, ker je bilo treba delo pospešiti, da izide vsaj mesec dni pred 1. januarjem 1930. 8 Zgodovinski podatki. Za pravilno razlago kazenskega zakonika je treba poznati predvsem občni duh, ki ga preveva, a ta duh je odraz časa. Kako se odraža čas, kaže zgodovina kazenskega zakonika. V glavnem gre pri k. z. za modernizirano izdajo s. k. z.; vsaj je bil zasnovan k. z. v času, ko je politično življenje tradicije srbskega dela državljanov naše kraljevine krepko nadaljevalo in pospeševalo. K. z. je nastal iz proj. I., ki je bil predelan proj. II., iz katerega se je izobličil vladni predlog Gjuričič, iz tega vladni predlog Subotič in ta je postal z nekaterimi izpremembami današnji k. z. Pa to so le suhi podatki, katere je treba, če naj pomagajo pri razlagi, še dopolniti. S. k. z. z dne 29. marca 1860. ni zrasel na temelju domačega prava; bil je posnetek pruskega kazenskega zakonika z dne 14. aprila 1851. Le-ta pa je bil samo predelava francoskega code nemi z dne 1. januarja 1811. Toda, dočim se je moral pruski kazenski zakonik umakniti že dne 15. maja 1871. državnemu kazenskemu zakoniku za Nemčijo, ki velja še dandanes, se je vzdržal njegov pastorek s. k. z. dosihmal v veljavnosti, čeprav z velikim številom izmenjav in dopolnil, ki pa so si stale deloma v nasprotju, deloma pa so le v nezadostni meri ustrezale svrham modernega kazenskega prava. «Glavo IX. in X.» srbijanskega kazenskega zakonika smo dobili kot zakon, ki derogira vse določbe enakega dejanskega stanu v vseh kazenskih zakonikih različnih pokrajin države z ukazom ministrskega sveta z dne 25. februarja 1919., SI. N. št. 30, Ur. 1. št. 544, veljavnost občnih določb s. k. z. pa je bila raz¬ širjena toliko,-kolikor se tiče deliktov iz «glave IX. in X.», za vso državo z ukazom z dne 4. aprila 1921., Sl. N. št. 75, Ur. 1. št. 134. Zakon z dne 21. aprila 1922., ki je nastal po skrajšanem postopku v smislu predpisov tedaj veljavne vidovdanske ustave, a je bil razglašen šele v Sl. N. z dne 22. januarja 1924., št. 15/III 9 (Ur. 1. z dne 14. februarja 1924., št. 12), je dal zakonito podlago veljavnosti i «glavi IX. in X.» i občnim predpisom s. k. z. v ome¬ njenem obsegu. Da s. k. z. ni zadoščal potrebam novega časa, so spoznali v bivši kraljevini Srbiji že začetkom tekočega stoletja. Od mi¬ nistra pravde dne 27. marca 1908. postavljena komisija četverice strokovnjakov je izdelala 1.1910. proj. I. ter ga opremila z obšir¬ nimi motivi. Ministrstvo pravde je oskrbelo natis tega dela kot službeno izdanje še istega leta, obenem pa naročilo širši komisiji enajstorice strokovnjakov, da da osnutku za kazenski zakon kraljevine Srbije končno redakcijo. O tem času je veljal za najmodernejši kazenski zakonik oni iz Norveške. Ministrstvo pravde je naročilo prevod motivov k projektu občnega kazenskega zakonika za kraljevino Norveško ter je ta prevod iz nemškega prevoda oskrbel član komisije Marko Gjuričič. Tudi ta srbski prevod je bil izdan kot posebna knjiga službeno v 1. 1912./1913. Vplivi norveškega in ruskega kazenskega zakonika na proj. I. so bili znatni. Ko je gori omenjena komisija enajstorice opravila svoje delo glede splošnega dela (občni predpisi) projekta za nov kazenski zakonik kraljevine Srbije, izdala sta 1.1911. Živko Topalo- v i č in Hans Landsberg nemški prevod projekta (Vorent- wurf), ki je že prevzel izpremembe širše komisije v splošnem delu. Po ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je sestala nova komisija v januarju 1921., ki je dobila od ministra pravde nalogo, da naj izdela načrt za enotni kazenski zakonik za vso državo. Njen elaborat je izšel kot službeno izdanje leta 1922. (proj. II.). Ker je 1.1918. izšel v tisku prednačrt kazen¬ skega zakonika za Švico, ki je zaslovel kot najpopolnejše delo, je seveda lahko razumljivo, da je imel mnogo vpliva pri pre- osnovi zastarelega proj. I. v proj. II. Ta zadnje navedeni projekt ima na koncu tiskano «Kratko objašnjenje» (str. 81 do 118). Pisec teh vrstic je bil član komisije, ki je izdelavala proj. II. in mora ugotoviti, da vsebina «Kratkega objašnjenja» ni bila nikdar predmet ne posvetovanja ne glasovanja v komisiji, tako da ustre¬ zajo nazori, iznešeni v tem objasnilu samo nazorom piscev do- tične partije, ki so sicer uvodoma imenovani. O nadaljnji usodi tega projekta ni bilo oficialno nikjer ničesar sporočeno. Zato ne kaže, da bi se iznašalo to, kar se je o njej izvedelo— po strani. 10 Dejstvo pa je, da se je pojavil predelani proj. I. kot predlog vlade pod ministrom pravde Markom Gjuričičem pred narodno skupščino (predlog Gjuričič) dne 18. februarja 1926. in da je dne 27. aprila 1926. podal o njem zastopnik vlade dr. Du¬ šan Subotič, predsednik kasacijskega sodišča v Beogradu, pojasnila v obliki «ekspozeja» na 13 tiskanih straneh. V njem se nahaja nekoliko objasnil stvarnega značaja, ki so bila namenjena narodnim poslancem v orientacijo. Glede razmerja do prejšnjih projektov in zlasti njih utemeljitve je vladni zastopnik navedel to: «Predlog kaznenog zakonika, koji je podnet na rešenje Narodnoj skupštini 1926. god., treči je zakonski projekt ove vrste i on u mnogome zadrži odredbe ranija dva zakonska pred¬ loga, te se opširni motivi prvog i kratko objašnenje drugog pred¬ loga mogu korisno upotrebiti i za razumevanje izrade i sistema ovog zakonskog predloga.* Vplivi novejših projektov iz tujih držav, zlasti Češkoslovaške, Nemčije in Avstrije, na predlog Gjuričič so bili neznatni. Slednje navedeni predlog je bil predmet posvetovanja v sek¬ ciji zakonodajnega odbora. Do končne predelave v narodni skupščini pa ni prišlo, ker je bila poprej razpuščena. Oziraje se na sklepe sekcije zakonodajnega odbora je pre¬ delal novi minister pravde dr. Dušan Subotič prejšnji na¬ črt, ne da bi bil sprejel vse, kar je bilo tam sklenjenega, ter je predložil dne 3. novembra svoj elaborat kot «vladni predlog ka- zenskog zakonika u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca» na¬ rodni skupščini. Tudi ta predlog je bil predmet posvetovanja v sekciji zakonodajnega odbora, ali to delo je zatekel 6. januar 1929., ki je prinesel novo državno, začasno brezparlamentarno stanje. V ministrstvu pravde je nanovo sestavljena komisija zadnji vladni predlog vnovič predelala in se pri tem v večji meri ozirala na novejše, gori navedene inozemske osnutke za kazenski za¬ konik, zlasti nanemško-avstrijskega. Njen elaborat je bil odobren ter je bil proglašen kot «Krivični zakonik za Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca» dne 27. januarja 1929. Po uv. zak. kaz. zak. stopi kot enotni kazenski zakonik za vso kraljevino dne 1. janu¬ arja 1930. v veljavnost; deloma pa velja po zak. zlor. obl. že izza 19. aprila 1929. Če hočemo na podlagi tega historiata odgovoriti na vpra¬ šanje, česa se nam je držati pri razlagi poedinih določb kazen- 77 skega zakonika, kjer verbalno-logična interpretacija ne zadošča, moramo, upoštevajoč meje, do katerih se smejo materialije k zakonom sploh uporabljati, reči: 1. ) Tam, kjer je ostalo besedilo do zadnjega, torej do pro¬ glašenega k. z., identično s proj. I. ali proj. II., se smemo 'za tolmačenje posluževati motivov k proj. I., oziroma «objašnjenja» k proj. II. v prvi, motivov k norveškemu kazenskemu zakonu, oziroma švicarskemu projektu za kazenski zakonik v drugi vrsti; takih primerov pa je zelo malo! 2. ) Kjer pa takšne identičnosti ali vsaj skladnosti besedila ni, smemo in moramo določbe k. z. razlagati le v duhu sodobnih kazenskopravnih naukov, ki naj nas povedejo iz mračnih sfer zastarelega pojmovanja pod jasno solnce modernega duha so¬ dobne kriminalne politike pretežne večine kulturnih držav. Ardrn res est, vetustis novitatem dare, novts auctoritatem! 12 Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 27. januarja 1929., št. 6401. I. oddelek: Občni del. Pripombe k naslovu: Kazenski zakonik obsega samo tista kazniva dejanja, ki jih označuje kot zločinstva (prej v a. k. z.: hudodelstva) in prestopke (srb.prestupi, prej v a.k.z.: pre- greški). Za prekrške (srb. istupi, prej v a. k. z.: prestopki) je napovedan poseben zakon, a delikti ne bodo spadali pred. sodno kazensko pravosodstvo, ampak pred policijsko in upravno pravosodstvo — razen deliktov maloletnih oseb, ki naj pridejo pred sodišča. Dokončna ureditev teh vprašanj še ni ustanov¬ ljena. A. k. z. je vseboval tri stopnje kaznivih dejanj (hudodel¬ stva, pregreške in prestopke), ki so spadala vseskozi pred kazenska sodišča. A. k. z. je imel dva dela, prvega za hudodelstva, drugega za pregreške in prestopke, a vsak del je vseboval svoj občni del. Enotni k. z. za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pa se deli na prvi oddelek, ki obsega občni del (§ 1. do § 90.) in velja skupno za zločinstva in prestopke, ter na drugi od¬ delek (§ 91. do § 404.), ki prinaša posebne določbe za poedine zločine (t. j. zločinstva in prestopke). K tema obema oddelkoma pride kot tretji (§ 405.) še končna odredba, ki napoveduje le poseben zakon glede tega, kdaj naj dobi k. z. veljavnost. To se je že zgodilo z zakonom z dne 16. februarja 1929., ki je omenjen v zgodovinskih podatkih. V slednje navedenem zakonu pa odreja čl.6. tudi še to, da velja občni del k.z. (z izjemo § 13.) za: 1.) vojaški kazenski zakonik kraljevine Srbije z dne 31.janu- 13 arja 1901., razširjen na vso kraljevino Srbov, Hrvatov in Sloven¬ cev z uredbo z dne 19. avgusta 1919., dalje s čl. 127. finančnega zakona za 1927./28.; 2.) tiskovni zakon z dne 6. avgusta 1925., noveliran dne 6. januarja 1929.; 3.) zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929. (noveliran še pozneje dne 1. marca 1929.), — vendar samo toliko, kolikor ni nekaj posebej določenega (n. pr. smrtna kazen pri osebah starih nad 18 let po zak. zaščit, drž.). Vse določbe občnega dela kazenskega zakonika se nanašajo na k. z. k o t celoto. Vendar se tupatam nahajajo v posebnem delu določbe, ki z občnimi določbami v I. oddelku niso docela v skladu. Uporabljati se morajo navzlic temu kot lex specialis, ki ukinja lex generalis, čeprav to ni v posebnem oddelku zahtevano. Daši je «Kratko objašnjenje» v proj. II. (str. 115.) napovedo¬ valo tako zvane zaglavne naslove (marginalne rubrike), ki so bile v a. k. z. sestavina zakonitega besedila, v proglašenem k. z. ni nobenih naslovov ali oznamenil vsebine dotičnih posameznih določb. Radi preglednosti smo jih sproti v oklepaju .navedli, da vsaj glavno vsebino označimo. Seveda so ti naslovi zgolj po zasebnem mišljenju pisatelja tol¬ mača zasnovani in nimajo prav nobenega avto¬ ritativnega značaja. I. poglavje. Uvodne odredbe. Pripombe k naslovu: Vse določbe, ki se nahajajo v tem poglavju, se nanašajo na ta kazenski zakonik kot celoto, ako gre za zločinstva in prestopke. Izraz «uvodne» odredbe nima drugega pomena, nego da je to formalni začetek občnega dela. Zakon o prekrških (zakon o istupih) dobi po doslejšnjem osnutku svoje posebne uvodne odredbe. § 1 [Ni kazni brez zakona. Časovna veljavnost zakona] Nihče ne sme biti kaznovan zaradi dejanja, za katero ni predpisal zakon, preden je bilo storjeno, da bo in kako bo kaznovan oni, ki ga stori. 14 I. Zabrana analogije, običajnega prava. Po čl. IV. ces. pat. z dne 27. maja 1852., ki je uvedel a. k. z., je veljalo izrecno pravilo: «nullum c rim en sine lege (poenaii)». Toda spnco določbe § 32. a. k. z., da mora biti kazen določena natanč¬ no po zakonu ter da se ne sme izreči niti v ostrejši niti v milejši meri, nego hoče zakon; dalje spričo določbe § 33. a.k. z., da se Praviloma ne sme druga kazen odrediti, nego je v zakonu od¬ rejena, je veljal tudi stavek: «nulla_ po ena sine lege (poenali)». Prvoboritelj modernega kazenskega prava FrTecTrich v on Liszt se je zavzemal za to, da naj bi ostalo le pri prvem pra¬ vilu, drugo pa naj bi nikar ne prišlo v k. z. § 1. pa se je postavil na stališče, da sprejema oba stavka kot Pravno pravilo, ker sta oba potrebna, da se vsaka samopašnost imeteljev državne kaznovalne oblasti prepreči. Torej se sme kaznovati samo tisto dejanje, ki je kot kaznivo v zakonu ozna¬ čeno, kaz.en za storilca pa sme biti samo takšna, kakršno je zakon predpisal. Izključeno je torej, da bi neko dejanje postalo Po običajnem pravu ali po usus fori kaznivo. Glede kazni pa je Pripomniti, da zakonodajec daje v veliko večji meri, kakor je bilo to odrejeno v a. k. z., sodišču razmaha pri določitvi kazen¬ skega sredstva ali višine kazni, da celo v nekih primerih, ki jih Pa on — zakonodajec — sam vnaprej izrečno določa, prepušča vprašanje potrebe kaznovanja in concreto sodišču (§ 73.). Toda s tem se zakonodajec ni oddaljil od načela «nulla poena sine lege poenalh, ker nekaznovanje v okviru od zakonodajca dane oblasti navedenega načela nikakor ne more kršiti. Na tem stališču stoje vsi moderni kaz.enski zakoniki razen ruskega sovjetskega zako¬ nika, ki smatra kaznivo dejanje v smislu neprikrito izvajanega razrednega revolucionarnega prava za neko socialno nevarno dejanje, kar se da eventualno tudi šele za sedaj še nepoznane ali neslutene primere v bodoče ad hoc ugotoviti. Enako pa tudi kato¬ liško cerkveno kazensko pravo po kodeksu iz 1.1917. (5. knjiga) zavestno odstopa od načela: mulla poena sine lege», to pa zato, ker v cerkveni hierarhiji zakonodajna oblast od upravne oblasti ni ločena. Nekateri kazenski zakoniki (n. nr. dir .■dri jz, 1. 19 2 61 ali pa osnutki (grški iz 1.1924., italijanski in švicarski iz 1.1927.) zahte¬ vajo celo, da bodi zapretitev kazni ustanovljena «izrazito». Tudi v cit. čl. IV. z dne 27. maja 1852. je bilo za a. k. z. ustanovljeno, da mora biti dejanje «izrekoma» za hudodelstvo označeno. Ker 15 se nahaja § 1. v gorenji obliki šele v proj. II., a v tem ni najti prav nobenega migljaja, zakaj se beseda «izrazito» ni vstavila, bi se morda vprašalo, ali ni baš radi te opustitve analogija vendar uporabna. Da je stavljeno vprašanje zanikati, sledi iz dikcije § L, ki se je prilegala takratnemu švicarskemu osnutku, pa tudi iz celokupnega duha modernega kazenskega prava v pravni državi, ki je dobil jasnega izraza v čl. 8. razveljavljene vidovdanske ustave: «Kazna se može ustanoviti samo zako¬ nom i primeniti j e d i n o za dela, za koja je zakon unapred rekao, da če se t o m kaznom kazniti». Z ozirom na vse to za nas ni dvoma, da je zakonodajee smatral za nepotrebno, izključitev analogne uporabe določb k. z. še bolj podčrtati. K. z. pa ni izključna kodifikacija kazenskega prava. Mnogo kazenskopravnih določb poteka iz drugih zakonov, tako zvanih stranskih kazenskopravnih zakonov. Tudi za vse te stranske zakone morajo veljati načelne odredbe § 1., ki so očividno na splošno mišljene. V resnici v nobenem teh stranskih zakonov ni nobene § 1. nasprotujoče določbe. II. Vplivi na že sojene kazenskopravne za¬ deve. Glede časovne veljavnosti v absolutnem smislu —o rela¬ tivnem bo govora pri § 2. — določa § 1. čisto jasno, da nobena poznejša določba kazenskopravne vsebine ne sme biti retro¬ gradne veljavnosti, t. j. ne sme veljati za dejanje, storjeno še preden je dobila označena določba svojo moč. V določbi: «za katero ni predpisal zakon, preden je bilo storjeno« — je mišljen ne samo razglašen zakon, ampak zakon, ki je razen tega že dobil obvezno moč. Za tiste primere, v katerih zateče pravna obvez¬ nost novega k. z. v času, ko je kazenska stvar že bila v prvi instanci presojena, se izvede postopanje praviloma po zakoniku, ki velja za časa sodbe prve instance. Če se pa sodba razveljavi v višji instanci, se izvede postopanje po novem k. p. (čl. 11. uv. zak. kaz. zak.). Iz tega pa se ne sme sklepati, da bi veljalo v novem postopanju tudi novo materialno kazensko pravo (k. z.), ampak vse ostane navzlic temu pri načelu § 1. V proj. I. je bilo to naravnost tako določeno. Če je takšen pristavek iz k. z. iz¬ padel, se na tem načeloma ni ničesar izpremenilo. III. Načelno vprašanje storilca. Problem zase je vprašanje, ali se nanaša izraz «nihče» samo na fizične ali tudi na pravne osebe (prim. čl. 52., 56., tisk. zak.). Pridržujoč si, da se bavimo s tem problemom bliže pri deliktih zoper čast (glej 16 § 297., II.), treba na tem mestu ugotoviti, da je k. z. zasno¬ van na predpostavi možnosti eksistence in resnične eksistence Psihološke krivde kot pogoja kaznivosti. Ker pa je takšna psihološka krivda mogoča samo pri subjektih, ki imajo svojo psiho, sledi iz tega nujno, da pravna osebnost (juristična oseba) nima sposobnosti za psihološko krivdo. Druga pa je, ali se more naprtiti krivda fizičnim osebam kot predstaviteljem ali zastopnikom pravne osebe. IV. Vsebina kazenskih zakonitih predpisov. Kralj izdaja in proglaša zakone, torej tudi kazenskopravne (čl. 2. zak. o kraljevski oblasti z dne 6. januarja 1929., Sl. N. št. 6, Ur.l. št. 3). Vsebina kazenskopravnih predpisov je različna. Skoraj povsod je opisano inkriminirano zadržanje po svojih znakih, učinkih in spremljevalnih okolnostih. V §§ 126., 254. in 255. pa je zakonodajec dejanje samo na splošno označil in prepustil natanč¬ nejšo opredelitev drugemu oblastvu. Le-to naj v bodoče da določno vsebino predpisov v okviru splošne določbe, ki bodi od¬ ločilne važnosti za smernice, katere mora poslej vsakdo upo¬ števati. Po Bin dingu se imenujejo take norme blanketni k a zenski zakoni. Preden ni v določbi drugega oblastva notranja vsebina predpisa blanketnega kazenskega zakona fiksi¬ rana, kar se lahko zgodi samo za poedine oblasti (nasprotno vsaj ni nikjer ukazano), tudi ni mogoče kaznivo dejanje po dotični določbi v k. z. storiti. § 2 [Izmena zakona kazenskopravne vsebine] (’) Če se kazenski zakon po storjenem kaznivem dejanju izpremeni, se uporablja milejši zakon. ( I. 2 ) Očuvalne odredbe se uporabljajo po novem zakonu, najsi ne bi bil storilec po njem obsojen na kazen. I. Teoretično nasprotni načeli. Dva načina sta mogoča v tem pogledu, kako naj se upoštevajo kazenskopravne določbe, ko se menja veljavnost k. z. ali pa vobče kakšnega stranskega zakona s kazenskopravnimi predpisi. Lahko se reče: L) da naj se presoja dejanje po novih, ob času sojenja veljavnih kazenskih predpisih, ali 2.) da naj se presoja dejanje po starih, za časa storitve veljavnih kazenskih predpisih. Za prvo varianto I)r. M. Dolenc. Tolmač h kazenskemu zakoniku. /7 govori, da je sojenje po ne več eksistentnem pravu nelogično, za drugo pa, da se sodba ne more opravičiti po pravu, ki je v nasprotju z načelom: «mtilum crirnen, nulla poena sine lege poenalu. A. k. z. (čl. IX. uvod. ces. pat.) je stal na prvo označenem stališču: Zakon, veljaven ob času sojenja, učinkuje retrogradno 1 ; samo če je bil prejšnji zakon milejši, uporablja se le-ta. To, teore¬ tično ne baš priporočljivo stališče je bilo v poznejši zakonodaji opuščeno ter se je n. pr. prvič v zakonu o obrez.uspešenju prisilnih izvršil z dne 25. maja 1883. zavzelo drugo označeno stališče, ali zopet z dodatkom, da je v primeru, če je novejši zakon milejši, uporabljati le-ta milejši zakon. To stališče relativne veljavnosti prejšnjega zakona je vobče kot teoretično pravilnejše obveljalo v moderni kazenski zakonodaji. II. Pozitivno pravo. Naš k. z. se ni izrazil, katero načelo hoče kot pravilno uzakoniti, ampak je pripustil — tako kot je storil s. k. z. v § 11. — obe načelni stališči likratu drugo poleg drugega v veljavi, inače pa odredil, da naj se uporablja vedno milejši zakon. Praktično izbegavanje rešitve načelnega vprašanja nima upoštevnih pravnih posledic, ker ni lahko za¬ misliti dva stranska kazenskopravna zakona, katno-li kazenska zakonika, ki bi bila povsem enaka glede kazni. Kaj je milejša kazenskopravna določba, je treba določiti pred¬ vsem po tem, ali ustanavlja ena izmed obeh nekaznivost, dočim druga isto dejanje kaznuje. Če ga obe kaznujete, pa po tem, ali je kvalifikacija ene milejša kot po drugi (tu prestopek, tam zlo¬ činstvo). Če je kvalifikacija po dejanski presoji enaka, treba pre¬ sojati vprašanje po vrsti zapretenega kazenskega sredstva. Če jih je več kumulativno ali alternativno zapretenih, po najtežji vrsti. Če je vrsta kazenskega sredstva ista, po trajanju ali po višini. Če je tudi ta enaka, se je treba ozirati na to, ali se dajo izreči stranske kazni (§ 35., odst. 2.). Strogost kazenskega sred¬ stva se določa, tako pri glavnih kakor tudi pri stranskih kaznih, po redu, označenem v 1. odst. §35. Torej pomeni vsako naslednje navedeno sredstvo za eno stopnjo milejšo vrsto kazni. Glede primere strogosti kazni je določil § 8. uv. zak. kaz.. zak., da je v tisk. zak. določena kazen zapora tudi po k. z. zapor, a ne strogi zapor; v čl. 17. pa, da se naj smatrajo za najtežje vrste kazni glede izvrševanja kazni robija, odnosno težka ječa, odnosno ječa. Po ideologiji k. z. je smatrati robijo za težjo kazen kot 18 težko ječo, zlasti zaradi posledic, ki so z njo zvezane, a ječa je vedno milejša i od robije i od težke ječe. Pri trajnih zločinih ali pa pri zločinih, ki so storjeni v več delih, je treba uporabljati novejši zakon, tudi če je strožji, ako je protipravno dejanje trajalo preko — ali pa bilo zaključeno za časa, po katerem je stopil nov zakon v veljavnost, kajti odločilen je čas nastopa uspevka. Pri vrednostih predmetov, ki odločujejo glede kvalifikacije kaznivega dejanja (§§ 316., točka 7., 319., 320., 338., 365.) pa padec ali porast denarne vrednosti nimata vpliva na odločbo. Ostane pri prometni vrednosti za časa storitve dejanja. III. Večkratna izmena zakona. V odst. 1. § 2. ni odgovora na vprašanje, kateri zakon naj se uporablja, če so bili kazenskopravni predpisi med storitvijo in sojenjem več ko enkrat izmenjeni. Z ozirom na izvajanja pod II. ne more biti dopustno, vmesno zakonito določbo zanemarjati, kot da bi ne bila nikdar eksistirala, dasi ne velja več. Če je bila vmes veljajoča določba milejša, jo bo treba uporabiti že po načelu: «in dubio mitius». Pri besedilu, ki je uporabljeno^ v odst. 1. § 2. tega niti verbalna inter¬ pretacija ne izključuje. IV. Očuvalne odredbe. Načelo «nulla poena sine lege» Pri očuvalnih odrebah (mere bezbednosti, mesure de surete, sichernde Massnahmen) sploh ne velja, kajti očuvalne odredbe niso odredbe kazenskega sredstva, še manj pa so kazni. O tem bo še pozneje govora (gl. § 50. nasl.). Za uporabo očuvalnih sred¬ stev so odločilnega pomena edino le oziri na človeško družbo. Ako hoče moderni zakonodajec dati novemu pravu primerne učinkovitosti, mora določiti, da se smejo očuvalna sredstva upo¬ rabljati tudi tedaj, če jih ustanavlja samo poznejši zakon, dasi je bila kazen po 1. odst. § 2. izrečena po prejšnjem kazenskem Predpisu, ker je bil milejši. Le na ta način se da izvesti uspešna zaščita človeške družbe (to je: ljudi v okolici storilca kaznivega dejanja) pred obtožencem ali obdolžencem, ki ga n. pr. psihiatri Proglase za nevračunljivo osebo. Zato je treba odst. 2. § 2. tudi tako razumevati, da naj se izreče očuvalna odredba po novejšem zakonu, veljajočem ob času sojenja, tudi v takem primeru, če se po zakonu, veljajočem za časa storitve, sploh ne bi moglo neko dejanje kaznovati, ker je prejšnji zakon v tem oziru milejši in dotičnega dejanja sploh ni kaznoval. 2 * 19 §3 [Krajevna veljavnost k. z. po ozemlju] 0) Na vsakogar, ki stori v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slo¬ vencev kaznivo dejanje, se uporabi ta zakon. ( 2 ) Ta zakon se uporablja tudi na dejanja, storjena na doma¬ čem brodu ali zrakoplovu, tudi takrat, kadar ta ni ob času storje¬ nega dejanja v območju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. I. Splošni primeri. S tem paragrafom se pričenja za- konodajec baviti z meddržavnim (internacionalnim) kazenskim pravom. V pogledu na razlikovanje po državljanstvu si moremo zamisliti storitev kaznivega dejanja: a) od tuzemca v tuzemstvu, b) od inozemca v tuzemstvu, c) od tuzemca v inozemstvu in č) od inozemca v inozemstvu. Od vseh načel za krajevno veljavnost kazenskopravnih pred¬ pisov glede storilca kaznivega dejanja je najvažnejše in naj¬ učinkovitejše načelo teritorialne uporabe zakona (teritorialni princip), ki se glasi «Quod est in territorio, etiam est de terri- torio, leges ncn obligant extra territorium». (V a. k. z. je bilo oživotvorjeno v § 37.) Z ozirom na to načelo je treba smatrati pod izrazom «vsakogar» v 1. odst. tega paragrafa vsako fizično osebo, bodisi tuzemca, bodisi inozemca. Gre torej za primere a) in b) gornje razdelitve. Od inozemcev so izključene od upo¬ rabe tega načela samo eksteritorialne osebe; to je bilo v proj. L, § 13., izrečno navedeno, pa je sedaj prenarejeno, o čemer bo še govora (glej § 13.). Tuzemsko državljanstvo se določa po zakonu o državljan¬ stvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 21. septem¬ bra 1928. (Sl. N. št. 254/LXXXIV, Ur. 1. št. 365). Glede izgube in pridobitve državljanstva glej tudi naredbo ministra za notranje posle z, dne 28. decembra 1928. (Sl. N. št. 1/1, Ur. 1. št. 48/29.) Teritorij države je v naši kraljevini, ki je edinstvena, ne pa zvezna država, določen po mejah, ustanovljenih po internacio¬ nalno zasiguranih pogodbah. Te meje so identične z mejami okoliša, za katerega je k. z. izšel. Pripomniti je treba, da se pri¬ znava po zakonu o konvenciji z dne 6. decembra 1926., Sl. N. št. 8/11 de 1927, Ur. 1. št. 66 de 1927, s katero se ureja zrakoplov- stvo, vsaki od držav pogodnic popolna in izključna vrhovna oblast tudi v ozračju nad njenim ozemljem in obrežnimi vodami. 20 Kaj so eksteritorialne osebe? Po § 61. avstrijskega kazensko¬ pravnega reda je bilo določeno, da so to vnanji poslaniki, pover¬ jeni na dvoru vladarja in njih pravo poslaniško osebje; pa tudi domači ljudje in posli teh poslanikov in tujih vladarjev, bivajočih v državi, ki so bili obenem podaniki države, v katero spada vladar ali poslanik, niso bili podvrženi domačim sodiščem. V § 24. k. p. pa je rečeno, da o obstoju in obsegu eksteritorialnosti odločuje v dvomljivih primerih minister pravde na temelju med¬ državnih pogodb in prakse. Z ozirom na to so odločilne za pri- poznanje eksteritorialnosti. predvsem meddržavne (internacio¬ nalne) pogodbe, če pa se poraja dvom o njih razlagi, se je treba obrniti za avtentično interpretacijo na ministrstvo pravde. Po § 3. se ne dela razlike, ali je pravna dobrina, ki je po kaznivem dejanju oškodovana, okrnjena ali ogrožena, tu- ali inozemskega izvora. II. Posebni primeri. Po vzorcu mnogih tujih kazen¬ skih zakonikov ali osnutkov je k. z. sprejel še meddržavnopravno veljajočo fikcijo, da veljajo domači brodovi (ladje) in zrakoplovi katerekoli vrste za tuzemsko ozemlje, tudi če se nahajajo na, odnosno nad ozemljem tuje države ali pa na prostem morju ali nad njim, kjer nima nobena država svoje državne oblasti. To znači, da se vsa dejanja, ki so storjena na ali v domačem brodu ali domačem zrakoplovu, pa bilo od kakršnekoli osebe — razen eksteritorialne —, štejejo za storjena v tuzemstvu, pa naj se storilec nahaja kjerkoli. Kaj je d o m a č a jugoslovanska pomorsko-trgovska ladja, to določa zakon o vpisu pomorsko-trgovskih brodov ali ladij z dne 30. marca 1922., Sl. N. št. 251, Ur. 1. št. 397, tako, da so to po odredbah tega zakona v vpisnik uvrščene pomorsko-trgovske ladje (§ 1.) ali pa tiste, ki imajo medčasni potni list (§ 1. in § 25.). Slednji se izda, če kupi Jugoslovan ladjo v inozemstvu za čas, dokler bo mogla biti uvrščena v redni vpisnik. Kaj je domači zrakoplov, je določeno po zakonu o zrakoplovstvu z dne 22. fe¬ bruarja 1928., Sl. N. št. 50/XIII, Ur. 1. št. 83, tako, da je le tisti nevojaški zrakoplov domač, t. j. da spada pod oblast naše države, ki je vpisan (immatrikuliran) v matični register ministrstva za promet. O pristojnosti za sojenje zločinov, ki so storjeni na ladji ali zrakoplovu glej določbe § 16. k. p. 21 Dodatno naj pripomnimo, da je načelo 2. odst. § 3. sprejeto tndi v nemški projekt za novi kazenski zakonik in da se v motivih k temu projektu poudarja njega upravičenost s tem, da mora vsakdo, ki se zaupa naši ladji ali zrakoplovu, stati vedno pod zaščito naših zakonov. Kajti radi kaznivih dejanj, ki so storjena na tuji ladji v inozemski luki, intervenira tuja država navadno samo, če gre za oškodovanje njej lastnih pravnih dobrin. Da ne bi ostalo neko kaznivo dejanje morda brez kazni, zato se uvaja absolutna norma nalik v določbi § 3., 2. odst. Razen tega pa je pri zrakoplovih določitev teritorija, kjer se je nahajal zrakoplov ob času storitve kaznivega dejanja zelo težka; tudi to govori za ta princip. Vendar napoveduje nemški projekt v svojih motivih rezervo glede prisilne obveznosti pregona kaznivih dejanj, ki so se pripetila na nemški ladji ali nemškem zrakoplovu izven mej lastne države in pa glede možnosti izročitve (extradition, Aus- lieferung) inozemca, ki stori pod takimi okolnostmi po nemškem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje. Drugače po našem pravu! Niti v k. z. niti v predpisih o izročitvah v §§ 494. do 498. k. p. ni nobenega pridržka. Torej velja, da so' na domačem brodu ali zrakoplovu storjena kazniva dejanja pregonljiva brez izjeme vedno po občnih predpisih k. z., odnosno stranskih kazenskih zakonov, glede izročitve pa velja edino le načelo § 12., o katerem bo še govora, vendar v zvezi z dotičnimi uzakonjenimi med¬ državnimi pogodbami. §4 [Stvarna veljavnost k. z., občna in brezpogojna] Ta zakon se uporabi tudi na onega, ki stori izven kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev kakšno izmed kaznivih dejanj, navedenih v §§ 91. do 98., §§ 102. do 104,, §§ 106. do 110., § 115., prvem odstavku, § 215., št. 1. in 2., § 222., § 225., § 229., §§ 234. do 239. in § 283. Tudi tu je še vedno govora o primerih a) in b), h katerim pa pridejo tudi še primeri c) in c) v § 3. uvodoma navedenega shemata. Vendar je del pod a) in b) spadajočih zločinov že zapo- paden v primerih veljavnosti po § 3. Imamo torej opraviti enako kakor pri § 3. s tuzemci in inozemci, pa tudi s pojmom inozem¬ stva. Dočim se je treba glede pojmov tuzemca pozivati na prej- 22 šnja izvajanja (gl. § 3., I. in II.), moramo opredeliti pojem ino¬ zemstva negativno tako, da je vse inozemstvo, kar ni po izvaja¬ njih prejšnjega paragrafa tuzemstvo. Smisel določbe § 4. pa je uvedba tako zvanega realno-zaščitnega načela (tudi Pasivno-nacionalitetno načelo imenovano). Tu gre za kazensko-pravnopolitično misel, da nekatere po¬ sebno važne pravne dobrine potrebujejo zaščite s kazenskimi sankcijami ne samo zoper napade (okrnjenje ali ogrožanje) na domačem ozemlju, ampak tudi povsod drugod, torej tudi, če izvira in se izvrši napad izven meja naše države. Katere pravne dobrine se smatrajo za tako važne, da nastopi zanje uporaba realno-zaščitnega načela, to je določil zakonodajec sam taksa¬ tivno. Po skupinah so razdeljene tako-le: I. skupina zaščite obstoja države in njene ure¬ ditve iz XII.poglavja: § 91.: usmrtitev kralja, prestolonasled¬ nika ali kraljevega namestnika; § 92.: pripravljalna dela k zlo¬ činstvu po § 91.; § 93.: dejansko nasilje zoper kralja, prestolo¬ naslednika ali člana kraljevskega doma; § 94.: izdaja države; § 95.: javno navajanje h kaznivim dejanjem po §§ 91. do 94.; § 96.: komplot k izdaji države; § 97.: priprava k veleizdaji ali izdaji države; § 98.: snovanja društva za veleizdajne namene; § 102.: diplomatska izdaja države glede listinskega prometa; § 103.: diplomatska izdaja glede opravljanja državnih poslov; § 104.: vojaško izdajstvo s stiki s tujo državo; § 106.: izdajstvo v vojnem času z uslugami nevojaškega značaja (glede drugega odstavka tega paragrafa glej izvajanja pod § 106. II., po katerem za inozemce uporaba realno-zaščitnega načela ni priporoč¬ ljiva); § 107.: nabiranje vojakov, poskus nasnove k pobegu, sprejemanje vohunov, nasnovanje k pobuni, usmrtitve in ne¬ pokornosti vojakov; § 108.: oškodovanje vojne sile; § 109.: vohunjenje; § 110.: objava vojaških tajnosti; § 115., točka L: ogražanje notranje varnosti v državi; II. skupina zaščite pristnosti listin in merilnih Priprav iz XIX.poglavja: § 215., točka 1. in 2.: ponareja in prenareja javnih listin in službenih knjig, zapisnikov itd.; § 222.: Ponareja in prenareja osebnih legitimacijskih papirjev; § 225.: falsificiranje javnih vrednotnic; § 229.: ponareja in prenareja žigov itd.; III. skupina zaščite pristnosti denarja iz, XX. po¬ glavja: § 234.: ponareja in prenareja denarja; § 235.: sprav- 23 ljanje denarnih ialsifikatov v tečaj; §236.: zmanjšanje vrednosti kovanega denarja; § 237.: zbiranje falsifikatov; § 238.: promet s kovinskimi odpadki od denarja; § 239.: pripravljalna dela za falsifikacijo denarja; IV. skupina zaščite javne morale iz XXIV. poglavja: § 283.: zvodništvo v inozemstvo. Če primerjamo te določbe z onimi, ki so veljale po § 38. a. k. z., vidimo, da se je krog zločinov, ki se kaznujejo tudi, če so bili storjeni v inozemstvu, pa bilo od tuzemca, bilo od inozemca, znatno razširil. Zlasti velja to za norme glede zaščite po XIX. in XXIV. poglavju (gl. točki II. in IV.). Potrebna razlaga o poreklu in vsebini zaščitenih pravnih dobrin sledi v posebnem delu. Prav vsi navedeni zločini se preganjajo uradoma. Tu naj omenimo, da hoče češkoslovaški načrt brezpogojno zaščititi tudi češkoslovaškega državljana v pogledu uboja ali umora v inozemstvu, kar pa je po § 4. izključeno. Za vse gori navedene zločine (zločinstva in prestopke) velja k. z. vobče; to se pravi, če je zločin storjen, pa izve o njem na kakršenkoli način državni tožilec, uvede predpisano kazensko postopanje in ga sodišče izvede, kolikor je to mogoče, ne oziraje se na to, ali se nahaja dotični storilec v tuzemstvu ali v inozem¬ stvu, ali je kazen radi istega zločina v inozemstvu nemara že prestal ali ne. Celo tedaj se uvede uradoma pregon, če je bil v inozemstvu oproščen od obtožbe ali če je pravica pregona tam že zastarala ( arg. a contr.: ex' § 8.). Seveda se bo moralo ka¬ zensko postopanje dotlej, da se storilec v tuzemstvu zajame, ukiniti. Toda dolžnost pregona je občna, absolutna in se mora pregon do konca po predpisih k. p. izvesti. §5 [Stvarna veljavnost k. z. za inozemce, pogojna] Ta zakon se uporabi tudi za inozemca, ki stori izven kralje¬ vine Srbov, Hrvatov in Slovencev zoper njo ali njenega držav¬ ljana kakšno drugo kaznivo dejanje (§ 4.), za katero predpisuje ta zakon najmanj kazen zapora, če pride v kraljevino ali če se izroči njenim oblastvom. I. Načelo. Ta določba je dopolnitev k prejšnji po § 4. in z ozirom na njen obseg novost tako za a. k. z. kakor tudi za 24 s. k. z. Dočim je bila v § 4. veljavnost za v inozemstvu storjena kazniva dejanja neodvisna od tega, ali je storilec tu- ali inozemec, ali se nahaja v tu- ali inozemstvu, je v § 5. govora samo o ino- z.emcih in dalje samo o zločinih, a) ki so naperjeni zoper našo državo ali njenega državljana in b) za katere predpisuje k. z. najmanj kazen zapora. Seveda pri tem niso več mišljeni zločini (zločinstva in prestopki), ki so našteti v § 4., ker velja za nje itak tamkajšnji predpis. Po § 4. se uvede pregon vedno uradoma in brezpogojno, po § 5. pa samo, če pride takšen inozemec- storilec v našo državo sam ali ako ga tuja država izda obla- stvom naše države. Zaščitene so torej izvestne naše nacionalne Pravne dobrine, tudi če so bile kršene ali ogrožene v inozemstvu, n. pr. če je inozemec ubil našega državljana v inozemstvu, pa bilo v storilčevi ali v kakšni drugi tuji državi. Pravne dobrine, ki so zaščitene po določbah § 5., morajo biti naperjene 1.) zoper državo ali 2.) zoper našega državljana. Ki.) Sem' spadajo vsi zločini, ki so navedeni v XII. poglavju, Pa niso že obseženi v § 4. Ker se glasi besedilo v izvirniku, da mora biti zločin storjen izven kraljevine «greriia-«jeT»i mo¬ ramo smatrati kraljevino kot enotno celoto in interpretirati radi izjeme, ki tiči v teh besedah, utesnjevalno, da gre za celotni obstoj kraljevine, ne pa za poedine državne funkcionarje, niti ne za poedine državne naprave, kot so sodišča, bolnišnice, železnice in pod. K 2.) Tudi glede izraza «prema njenom državljaninu» je treba uveljavljati, da je to izjema od splošnosti, ki jo je striktno inter¬ pretirati. Samo oseba, ki more biti državljan v smislu § 5. zakona o državljanstvu, mora biti napadena, oškodovana, ogrožena, da stopi pravilo § 5. v funkcijo. Pravne ali juristične osebe ne morejo biti državljan, torej niso v § 5. zapopadene. Samo pravne dobrine, ki so v osebi sami neposredno podane (svoboda, čast, telesna celovitost, zdravje, življenje) in tvorijo njeno individual¬ nost, so zoper napade po smislu § 5. zaščitene, druge stvari, n - pr. osebi lastni predmeti (obleka, zemljišča) in pravice (kon¬ cesije in pod.) pa ne. II. Pogoji uporabe načela. Da nastopi sojenje po k. z., je glede kaznivega dejanja še treba, da so izpolnjeni iz- v e?tni pogoji: o>) Pogoji pozitivne narave: 1.) Za kaznivo dejanje, bilo na¬ klepno, bilo malomarno storjeno, mora biti predpisana najmanj 25 kazen zapora; predpis samo denarne kazni ali očuvalne odredbe ne zadošča. V poštev prihaja in abstracto predpisana kazen, ne pa in concreto primerna kazen. Naj govore še takšne okolnosti za to, da bo treba premeniti zaporno kazen v denarno (gl. § 71., točka 5.), to vendar ne pride v poštev. 2.) Oseba— storilec kazni¬ vega dejanja — mora priti na naše ozemlje ali pa bo izročena naši državi. Seveda je vobče izročitev od tuje države naši državi le na podlagi v tuzemstvu izvedenega kazenskega postopanja mo¬ goča. Le-to se pač more in sme izvesti; ali če nima uspeha, ker izročitev ni bila izvedena, ugasne veljavnost § 5. ex tune. Stvar velja, kakor da postopanje ne bi bilo nikdar uvedeno. Ni pa mo¬ goče sklepati na uporabnost določbe § 5. o veljavnosti k. z., če bi bila oseba-storilec izročena radi kakšnega drugega zločinstva. V takšnem primeru bi bila namreč — radi meddržavnopravno pripoznanega načela specialitete izročitve — raztegnitev kazen¬ skega postopanja na kakršenkoli drug zločin, torej tudi na zločin po § 5., brez izjeme zabranjena. h) Pogoji negativne narave: Kaznovanje navzlic izpolnitvi vseh pod a) navedenih pozitivnih pogojev za preganjanje ne more nastopiti, če predleži kakšen zadržek, ki je naveden v §§ 8. ali 9., o čemer bo pozneje govora. §6 [Osebna veljavnost k. z. za domače državljane] Ta zakon se uporabi tudi na državljana kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencv, ki stori razen kaznivih dejanj, navedenih v § 4., kakšno drugo kaznivo dejanje izven kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, če pride v kraljevino ali če se izroči njenim oblastvom. Po shematu, ki smo ga ustanovili uvodoma k § 3., imamo opraviti s primerom c), ko stori tuzemec kaznivo dejanje v ino¬ zemstvu. Po § 36. a.k.z. je veljalo personalitetno ali subdicijsko načelo po pravilu; « Ouilibet est subditus legibus patriae et extra territorium» tako, da je bil vsakdo, bodisi državljan bodisi «sujet mixte», ki ima več državljanstev, med njimi tudi domače, podvržen kazenskemu zakoniku glede «hudo- delstev» (zločinstev) brezpogojno, le morebitna prestana kazen se je vračunala, glede pregreškov in prestopkov pa takisto, 26 vendar z izjemo onih, ki so bili v inozemstvu že izpregledani ali kaznovani. Po novem k. z. velja za tisto vrsto zločinov (zločinstev in prestopkov), ki so v § 4. navedeni, realno-zaščitno načelo brez¬ pogojno, glede vseh drugih zločinov pa načelo, da se kaznujejo Po k. z. pod istim pozitivnim in negativnim pogojem, ki je bil gori naveden (gl. § 5., II. a) in b). Z ozirom na gori omenjene «suiet mixtes» se pripominja, da po § 2. zakona o državljanstvu tista oseba, ki je naš držav¬ ljan, isti čas' ne more biti državljan tuje države. Tako pravno; dejanski pa bodo izjeme vendar le obstojale. Ali ker je namen § 2. cit. zakona, da se prepreči izigravanje zdaj tega zdaj onega državljanstva, bo za vsako osebo, ki je tudi naš državljan, veljal § 6. ne glede na faktično tuje državljanstvo v vsej stro¬ gosti, pa bo tudi izročitev tuji državi nedopustna. § 7 LKazniva dejanja inozemcev v inozemstvu] Ta zakon se uporabi tudi na inozemca, ki stori izven kralje¬ vine Srbov, Hrvatov in Slovencev zoper tujo državo ali zoper inozemca zločinstvo, za katero predpisuje ta zakon najmanj robijo, če je prišel v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa se njegova izročitev ni zahtevala ali se je zahtevala, pa je bila ta zahteva zavrnjena, in če odredi pregon minister pravde. Tu je uveljavljeno tako zvano univerzalitetno na¬ čelo ali načelo vesoljnega svetovnega pravo- sodstva. Vsaka pravno urejena država bodi zastopnica inter¬ nacionalne prosvetne skupnosti in zato naj kaznuje vsakega zločinca (storilca zločina) brez ozira na njegovo narodnost in na kraj storitve, kakor hitro ga zasači na svojem ozemlju, po svojih kazenskopravnih normah. To načelo, ki ga je bivša Avstrija kot prva država uvedla v svoj kazenski zakonik (§§ 39., 40. in 234., odst. 2., a. k. z.), je v nekoliko utesnjeni obliki sprejeto tudi v k. z.. Predpostava je, da ne pride v poštev noben primer od onih, ki so bili že obravna¬ vani v §§ 3., 4., 5. Zakonodajec je izrazil to v pozitivni obliki, da mora biti predmet kaznovanja zločin inozemca, ki je bil storjen v inozemstvu (gl. točko č) shemata v uvodu k § 3.) zoper ino- 27 zenica ali inozemsko državo. Ta dikcija ni bas posrečena, ker bi se moglo misliti, da naj gre le za delikte, ki so po analogiji § 5. usmerjeni zoper državo ali državljana tiste države, kateri pri¬ pada zločinec. Temu pa ni tako! Po razvoju univerzalitetnega principa in po mestu, kamor je § 7. sistematično uvrščen, je šteti tudi tiste zločine inozemca, ki so usmerjeni zoper neko tretjo državo ali le-te državljana, v obseg § 7.; n. pr. če umori čilens ki državljan paraguajskega državljana v Braziliji, pa ga zasačijo v naši državi, pride lahko do uporabe § 7. V «ekspozeju» (str. 3.) je sicer drugačno mnenje izraženo, da mora biti zločin storjen «prema svojoj državi»; ali to je v nasprotju s pomenom univer¬ zalitetnega načela in se ne sklada z besedilom § 7. Dopustiti moramo torej razlago, da ni, da bi morala biti prvonavedeni inozemec in drugonavedeni inozemec državljana iste države. Pod tem vidikom pa imamo ob primerjanju z. zakonitim stanjem po avstrijskem kazenskem pravu (s. k. z. vobče univer¬ zalitetnega načela ni poznal) ugotoviti načelno utesnitev. Do- tični zločin mora biti po k. z. kvalificiran za zločinstvo, za katero je zapretena najmanj kazen robije, ne pa zatočenje, ker je to milejša kazen za zločinstvo; prestopki pa sploh ne štetejo sem. Kakor pri § 5., velja tudi tukaj, da gre za in abstracto zapre- teno, a ne in concreto zasluženo kazen robije. Kjer je alter¬ nativno zapretena robija ali strogi zapor, je pogoj, da gre za zločinstvo, izpolnjen (gl. § 15., III.). Vsa kazniva dejanja, ki so storjena od inozemca v inozemstvu, ne da bi spadala pod pred¬ pise §§ 4. in 5. pa so manj kazniva zločinstva ali prestopki, so za naše kazensko pravosodstvo brezpredmetna in neupoštevna. Pa tudi glede upoštevnih veljajo zopet pogoji za uporabo označenega načela: 1.) inozemski zločinec pride na ozemlje naše države na kakršenkoli način, izročitev se pa ne zahteva, ali, če se zahteva, pa se zahtevi ne ugodi; 2.) pregon mora odrediti sam minister pravde, to pa, da ne nastanejo internacionalne kompli¬ kacije radi nepoznanja razmerja do druge tuje države; 3.) kazno¬ vanje ne sme biti ovirano po zadržkih, ki so navedeni v § 8. Če so podani vsi ti pogoji za izvrševanje državne kaznovalne pravice, nastopi veljavnost § 7. ter se vse postopanje od ovadbe do izvršitve kazni vrši po določbah k. z. in k. p., pa tudi zak. o izvrš.k.; brez odredbe pregona po ministru pravde pa sodišču kazenskega postopanja započeti ni treba. 28 §8 [Zabrana kaznovanja v primerih §§ 5. do 7.J V primerih §§ 5. do 7. se storilec ne kaznuje: 1. če je kazen, na katero je bil obsojen v inozemstvu, po¬ polnoma prestal; 2. če je v inozemstvu oproščen s pravcmočno sodbo ali če niu je kazen odpuščena; 3. če se kaznuje kaznivo dejanje po inozemskem zakonu samo na predlog, po odobritvi ali na zasebno tožbo, a le-ti niso Podani; 4. če |e pravica do pregona ali pravica do izvršitve kazni po inozemskem zakonu zastarana. Kulturne države nečejo pretiravati načelna stališča do oči- vidne trdote. Tudi k. z. ustanavlja torej za primere uporabe načel §§ 5. do 7. izvestne izjeme. Ne pride do kaznovanja, ali če pride do formalnega uvoda kazenskopravnega postopanja, se isto ustavi, čim se ugotovi, da je dana ena izmed zabran, ki so nave¬ dene taksativno pod točko 1. do 4. tega paragrafa. Nemogočnost kaznovanja je absolutna; niti s privolitvijo prizadetega zločinca se ne more na tem nič izpremeniti, še manj po volji tožilca ali sodišča. Zabranjujoče okolnosti so: 1.) da je kazen radi istega zločina, ki se pojavi v tuzemstvu kot kazniv po §§ 5. do 7. (§ 4. nima te izjeme!), popolnoma tako prestana, kakor je bila v inozemstvu za ta delikt s sodbo izrečena; 2.) da je sodba, ki je bila izrečena v inozemstvu, storilca od obtožbe radi označenega kaznivega dejanja pravnomočno opro¬ stila ali pa je bila izvršitev kazni odpuščena. Odločilne važnosti je, da ga je sodba oprostila, pa bilo iz materialno-, bilo iz for- malno-pravnih razlogov, in da je sodba postala pravnomočna. Ustavitev postopanja pred sodbo s sklepom ne zadostuje. Opro¬ stitev od kazni pa je razumeti tako, da je prišlo do tega, da se kazen ne izvrši, po odredbi tistega činitelja v tuji državi, ki ima Po njeni ustavi-pravico za aboliranje, amnestiranje ali indivi¬ dualno pomiloščenje. Diskrepance pri izvajanju kaznovalne pra¬ vice po tuji in domači državi in concreto ne smejo biti v kvar zločincu; 29 3. ) da zakon tuje države, v kateri se je zgodilo dejanje, pred¬ pisuje, a) da se sme kaznivo dejanje le-tam kaznovati samo po predlogu od tistega, ki ni oficialen tožilec radi javnega delikta, ali h) da se sme kaznovati samo po odobritvi pregona od tistega, ki ni oficialen tožilec, ali c) če je kaznivo dejanje pregonljivo samo na zasebno obtožbo, pa .ni v naši državi k a) predloga za kaznovanje, k b) odobritve pregona, k c) zasebne obtožbe. Diskrepanca kazenskih zakonikov različnih držav ne sme biti v škodo zločinca, ker bi bilo to neopravičeno trdo; 4. ) da ni več kaznovanja, ker je pravica do pregona ali pa pravica do izvršitve kazni po predpisih kazenskega prava tuje države, v kateri je bil zločin storjen, že zastarana. Tudi tu dis¬ krepanca kazenskega prava raznih držav ne sme iti na kvar zločinca. § 9 LNekaznivost dejanja, storjenega v inozemstvu] Če za kaznivo dejanje, navedeno v §§ 5. do 7. v zakonih države, v kateri je bilo storjeno, kazen ni predpisana, se za- počne pregon v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev samo na zahtevo ministra pravde. Ista vodilna misel, ki smo jo poudarili uvodoma k § 8., je narekovala zakonodajcu ustanovitev še nadaljnje izjeme. Čeprav so v §§ 5. do 7. mišljena dejanja po našem k. z. vseskozi kazniva dejanja, zločini, je vendar lahko mogoče, da po inozemskem pravu niso kazniva. N. pr. «lez,biška ljubezen med ženskami« je po po § 285. prestopek, kazniv s strogim zaporom od sedmih dni do petih let, po sedaj veljavnem kazenskem zakoniku za Nemčijo pa ni kazniva. Če bi torej naša državljanka storila z nemško državljanko tak zločin v Nemčiji, bi bila v naši državi kazniva, na kraju storitve pa ne. Za takšne primere pa zakonodajec ni a priori določil, da pri nas ne smejo biti kaznovani, ker bi to utegnilo mnogokrat nasprotovati ljudski pravni zavesti. Določil je torej, da naj se uvede kazenskosodno postopanje radi takšnega zločina satno na zahtevo ministra pravde. Če dobi državni tožilec ovadbo v takšnem primeru, jo predloži ministru pravde, da stavi ta predlog (§ 2. k. p.). Na isto instanco se mora tudi obrniti, da izve avtentično, kakšne kazenskopravne določbe veljajo v tuji državi, kjer je bil storjen zločin. Samo če minister pravde za- 30 hteva pregon (kar velja za predlog upravičenca v smislu § 2. k- p.), stavi državni tožilec predlog sodišču, da se započne kaz.enski pregon. Brez izkaza te zahteve ministra pravde ne bo treba kazenskega postopanja niti započeti. Iz besedila § 9. se mora sklepati, da v inozemstvu nekazniva dejanja, ki so v tuzemstvu kazniva samo na zasebno obtožbo, v tuzemstvu tudi niso kazniva. § 10 (Vračunavanje v inozemstvu prestane kazni] Kazen, ki jo je storilec deloma prestal v inozemstvu zaradi istega kaznivega dejanja, se všteje ob izrekanju nove kazni v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, če pa nista kazni iste vrste, po svobodni oceni sodišča. Še vedno je govora o izjemah, ki slede iz vodilne misli, na¬ vedene v § 8. uvodoma. Če je bilo v točki 1. § 8. zamišljeno kot pogoj nekaznovanja dejstvo, da je v tuzemstvu ovajeni storilec v inozemstvu vso s sodbo izrečeno kazen že prestal, trebalo je določiti še posebe, kaj naj velja, če ravnokar navedene kazni ni prestal celoma, ampak le deloma. Tu pa sta mogoča dva pri¬ mera: a) In concreto prisojeno kazensko sredstvo (vrsta kazni) je v obeh državah identično. Tu se v primeru izreka nove sodbe v tuzemstvu že prestani del kazni vračuna storilcu v dobro, to je, prestani del se številčno odračuna od dobe trajanja ali višine zneska, odnosno izreče se eventualno, da je z novo sodbo do¬ ločena kazen že izvršena, b) Če takšne identičnosti ali bistvene skladnosti glede načina in pomena kazenskega sredstva ni, določi kazensko sodišče, ko izreka novo kazen po svobodni oceni, tisto kazen, ki najbolje ustreza prestanemu delu inozemske kazni in jo tako določeno vračuna po pod a) označenih pravilih. Posebnih navodil, kako naj se vrši svobodna ocena, v k. z. ni. Pač pa imamo v k. z. (gl. § 72.) predpise za omilitev kazni po svobodni oceni. Tu je rečeno, da v takšnih primerih sodišče ni vezano niti na vrsto niti na mero kazni, ki je predpisana. Tudi v § 10. je jasno, da sodišče ne more biti vezano niti na vrsto, niti na mero kazni, ampak ono si izbere, upoštevajoč pomen kazni in način izvršitve, tisto v § 35. navedeno kazensko sred- 31 stvo, ki smiselno najbolje ustreza tujemu ter bo razen tega tudi glede dobe prestane kazni ugotovilo po svoji najboljši vesti in vednosti pravično dobo ali višino kazenskega sredstva. § 11 [Kraj in čgs kaznivega dejanja] (’) Kaznivo dejanje še storjeno na onem kraju, kjer je bilo bitje kaznivega dejanja ostvarjeno bodisi celoma, bodisi deloma, ob poskusu pa, kjer naj bi se bilo ostvarilo naklepoma. ( 2 ) Kaznivo dejanje je storjeno takrat, kadar je storilec rav¬ nal ali je moral ravnati, ne glede na nastop posledice dejanja. I. Kraj storitve. Glede vprašanja, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno v inozemstvu ali v tuzemstvu, je upoštevati potrebnost norme za primere, v katerih je neko kaznivo dejanje započeto v tuzemstvu, toda ostvarjeno (realizirano) v inozem¬ stvu, a je nemara zopet drugod nastopila z,la posledica. Tu imamo opraviti s tako zvanimi razdaljnimi ali distanč- nimi delikti. N. pr.: oseba stoji na desnem bregu Mure na ozemlju naše države, pa strelja in pogodi osebo na drugem bregu, na oz.emlju avstrijske republike; ali: nekdo piše dopis¬ nico z žalečo vsebino iz Italije osebi v Ljubljani. Kje je bilo dejanje storjeno? S tem vprašanjem se nista bavila niti proj.I. in II., niti predloga Gjuričič in Subotič, vsekako za to, ker se je hotelo, da reši vprašanje k. p. Po vzorcu osnutkov kazenskih zakonikov za Nemčijo in za Češkoslovaško pa je sprejel zakonodajec v 1. odst. § 11. navedeno določbo, toda v drugačni obliki kot v omenjenih osnutkih. Trebalo je rešiti problem, da se odpravi nesoglasje med teore¬ tično zahtevo, da bodi kraj storitve tam, kjer se je zločinčeva volja do zadnjega od nje odvisnega zunanjega čina oživotvorila (delavnostna teorija, Tiitigkeitstheorie ; v gornjem primeru sto¬ rilec več kot pomeriti in sprožiti strel ni mogel) in med praktično potrebo, da se mora smatrati kaznivo dejanje za enoto in da je kraj storitve presojati pravilno tako, da se upošteva istočasno tudi uspevek (enotnostna teorija, Einheitstlieorie; uspevek strela je nastopil v tuji državi). Na dlani leži, da mora vsaka država, ki hoče zaščititi svoje državljane in svoje pravne dobrine, ustanoviti normo, da po- 32 stane o n a pristojna za takšne «distančne» zločine (ali samo ona, ali poleg nje tudi še tuja država, ni odločilne važnosti). Za to je treba, da odredi pristojnost tudi pri distančnih deliktih ne glede na njihovo posebno vsebino po teoriji enotnosti kaznivega dejanja. To je zakonodajec točno in v skladu z gori omenjenimi osnutki kakor tudi s prakso povedal v §§ 14. in 15. k.p. tako: kaznivo dejanje je storjeno tako v kraju, kjer je storilec deloval, kakor tudi v kraju, kjer je posledica nastopila; pri poskusu pa tam, kjer je bil storjen zadnji čin, ki je bil usmerjen na izvršitev kaznivega dejanja (stališče u b i k v i t e t e). Stojimo pred dejstvom, da je k. z. v § 11., odst. L, zavzel drugačno stališče kot k. p. v §§ 14. in 15. Prva določba pravi, da; veljaj za kraj storitve tisti kraj, «gde je biče dela ostva- reno bilo celo bilo delimice», pri poskusu pa «gde se po umišlja- ju imalo ostvariti». «Tisti kraj» (v izvirniku «na onom mestu») velja skupno za dovršeno in poskušeno dejanje, kaže pa na to, da misli zakonodajec le na eno mesto, en kraj, zlasti, ker more ostvaritev dejanja po naklepu imeti v misli le en sam kraj, pa bilo kjerkoli. II. Pojem «biče krivičnog d e 1 a» = «b i t j e kaznivega dejanj a». Prevzet je iz terminologije proj. I. Tam je v motivih večkrat govora o «biču krivičnog dela» v smislu «dejanski stan (učin) kaznivega dejanja», v nemškem je¬ ziku «Tatbestand», kar je Klein (Gottingen) kot prvi uvedel za srednjeveški izraz «cqrpus delicti». Ta izraz pa je pomenil sprva (Farinacius, 1.1581.) neposredno zaznatne sledove delikta, po katerih je bil podan obstoj delikta kot celokupnost vsega, kar je za kazensko preiskavo potrebno. Sele pozneje se je pod tem izrazom razumevalo poleg objek¬ tivnih tudi še subjektivne okolnosti, potrebne za obstoj delikta (Doerr). V tem smislu se poslužuje proj. I. na str. 242. izraza «biče» ter mu v oklepajih naravnost dostavlja «corpus delicti». V § U., odst. 1., sprejeti izraz «biče» pomenja torej zunanji dejanski stan delikta, ne da bi bil nastop uspevka (Erfolg) odločilne važnosti. V tem pogledu je zakonodajec posnemal nemško-avstrijski Projekt, ki se glasi « Die Tat ist an jedem Orte begangen, wo šic h der Tatbestand der str af bar en Handlung ganz oder zum Teti venvirklicht hat oder im Falle des Veršuchs nach dem Vorsatz des Tdters venvirkiichen sollte», samo, da je nadomeščena be- Dr. M. Dolenc, Tolmač li kazenskemu zakoniku. 3 33 seda «jedem» (sc. Orte) z «onome» (sc. mestu), kakor da bi v nemškem jeziku stalo «un j e ne m Orte». Tudi po tem potu pridemo do spoznanja, da je zakonodajec mislil v § 11., odst. 1., samo na en kraj storitve kaznivega dejanja. S tem je sta¬ lišče ubikvitete k. p. glede pristojnosti za sojenje deliktov name¬ noma opuščeno, teorija enotnosti kaznivega dejanja pa sprejeta. To more imeti le ta smisel, da naj velja predpis § 11., odst. 3., ki stoji med občnimi odredbami k. z., samo pri presoji vprašanj glede dejanja, ki se stori deloma ali celoma v inozemstvu, tako da naj smatra sodišče (§§ 4., 5., 6., 7.) in minister pravde (§§ 5., 6., 7., 9., 10.) za kraj sto¬ ritve tisti kraj v tuzemstvu, kjer je bil dejanski stan («biče») vsaj deloma ostvarjen (realiziran ali oživotvor- jen), ne glede na to, ali je kaznivo dejanje dovršeno ali po- skušeno. Z drugimi besedami: Za uporabo § 3., odst. L, zadostuje, da je bil dejanski stan kaznivega dejanja vsaj deloma na našem ozemlju ostvar¬ jen (realiziran). Za rešitev vprašanja pristojnosti, torej za uporabo formalnih predpisov kazenskega postopanja, pa veljaj stališče ubikvitete po §§ 14., 15. k. p., ne glede na to, ali gre za kraj storitve kakšen tuzemski ali inozemski kraj. III. Čas storitve. Ugotovitev časa, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, je mnogokrat potrebna, zlasti pa pri vprašanju, odklej naj tečejo roki za zastaranje (§ 89.). V tem pogledu pa se je zakonodajec postavil popolnoma na teoretično pravilno stališče delavnostne teorije, ki se prilega tudi zahtevam praktič¬ nega pravosodstva. Čas storitve je tisti čas, a) ko je storilec ravnal ali delal ( «gehandelt» pravi nemško-avstrijski osnutek, ki je bil za vzorec) — pri komisivnih (storilnih) deliktih, b) ko bi bil storilec moral ravnati ali delati («.hatte handeln miissen»), pa je ravnanje ali dejanje opustil — pri omisivnih (opustit- venih) deliktih. Niti pri prvih, niti pri drugih ni odločilne važ¬ nosti, kdaj je posledica dejanja nastopila. Pri komisivno- omisivnih deliktih (— pri katerih je dejanje storjeno s tem, da se neka dolžnost zanemari — ) je odločilen čas nastopa na¬ meravanega zla; n.pr. kretnik hoče povzročiti nevarnost za strč železniških vlakov, pa zanemari svojo službeno dolžnost s tem, da ne postavi kretnice v pravilen položaj: Odločilen je čas, ko je stanje nevarnosti ostvarjeno. Pri deliktih s t a - 34 n ia (Statusdeliktej gre z.a udejstvovanje volje (hotenja) na ostvaritev stalnega protizakonitega stanja, n. pr. dvojnega za¬ kona (braka); tu je za čas storitve odločilno udejstvovanje volje, da se ostvari dvojni zakon, kar je samo enkrat mogoče. To je zakonodajec izrečno priznal in bas zato uredil vprašanje početka zastaralne dobe drugače nego sicer (gl. § 290.). Pri trajnih deliktih (delictum continuum vel permanens) pa gre za udej¬ stvovanje volje, da se protizakonito stanje vzdržuje s sprotnim delovanjem (n. pr. neupravičeno pridržavanje v zaporu); čas storitve traja od prvega početka do konca protizakonitega delo¬ vanja. Pri nadaljevalnih deliktih (delictum conttnua- tum), kjer ustreza udejstvovanje volje — v nasprotju s ponav¬ ljalnimi delikti (delictum repetitum), ki temelje na vsakokrat znova storjenem naklepu — enkrat zasnovanemu naklepu na več zapored sledečih činov dejanja, pa je čas storitve tisti čas, ko je bil zadnji čin ponovitvene vrste storjen. Ista načela bodo morala biti vobče uporabljana tudi glede kraja storitve, tako da bo veljalo kaznivo dejanje kot na tistem kraju storjeno, za katerega gre ob času ostvaritve dejanskega stana (za «inozemske» delikte v smislu § 11., odst. L, glej zgoraj I.). Nelogično bi bilo, da bi bilo dejanje storjeno na dru¬ gem kraju, ki ne bi bil kraj za časa storitve. § 12 [Izročitve] O Državljan kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se ne sme izročiti tuji državi. ( I. 2 ) Inozemci se ne smejo izročati zbog političnih kaznivih delanj. I. Splošno načelo. Kdo je državljan naše države, je določeno v zakonu o državljanstvu. Sujet mixte (gl. § 6.) ne eksistira v pravnem smislu; tudi tak državljan se ne sme izročiti od naše tuji državi. Kdo je inozemec («stranac»), je treba nega¬ tivno opredeliti, da so to fizične osebe, ki niso naši državljani v smislu zakona o državljanstvu. Sujets mixtes za naše ka¬ zensko pravosodje niso inozemci. Samo inozemci se smejo od naše države tuji državi izročati, pa še ti ne radi političnih deliktov. 3 * 35 II. Politični delikt. Pojem ni razložen v k. z. Razen v k. z. je govora o političnih deliktih tudi še v čl. 92. tisk. zak. V vidovdanski, sedaj razveljavljeni ustavi so bile omenjene, pa ne razložene «čisto politične krivice» (čl. 9.) in «politične kri- vice» (čl. 50.). Po teoriji poznamo dvoje vidikov za presojo politične kako¬ vosti kaznivih dejanj. Po belgijskem vzorcu zakona iz 1.1883. so politični zločini tisti, ki so s svojim naklepom na¬ perjeni zoper obstoj in varnost države (domače ali tuje), dalje zoper državnega poglavarja ali politične pravice državljanov (ne pa zoper državno upravo); tu odloča vseskozi objektivni mo¬ ment. V smislu te teorije je lahko tudi tako zločinstvo politično, ki je s čisto političnim (— po prejšnjih izvajanjih —) v zvezi (fait connexe). To so inače navadna zločinstva (gemeine Ver- brechen), ki se kažejo kot sredstvo ali prikrivanje političnih zločinstev (crime mixte). Po drugi tako zvani švicarski teoriji (uporabljala se je prvič v švicarskem zakonu o izročitvah 1.1892.) pa je odločilni moment, da je podan politični nagib (motiv) ah pa politična svrha, pri čemer bodi ta subjektivni moment pretežnega značaja, tako da se zločinstvo ne šteje za politično, če nosi pretežno značaj navadnega delikta. Vprašanje, kdaj je to podano, naj reši tista država, v katero se je zločinec zatekel (azilna država), po svobodnem preudarku. Po tej teoriji ni potrebe, da bi se ustanavljali koneksni ali ne-pravi politični delikti. Katero obeh teorij je sprejel k. z., naj nam pokaže zgodovina postanka določbe § 12. V proj. I. in v Vorentw. je bilo rejeno, da se ne smejo izročati inozemci «zbog političnih krivičnih dela, kao i zbog dela, koja su ovima u vezi». V motivih k proj. I. (str. 109.) stoji, da se je s tem uzakonilo pravilo, ki je že do tedaj veljalo in se nahaja v vseh izvršitvenih pogodbah Srbije. Pod političnimi kaznivimi dejanji pa se razumejo čini, ki so naperjeni zoper obstoj in varnost države, zoper državnega poglavarja 'in zoper politične pravice državljanov (str. 109.). Proj. II. je črtal besede «kao i zbog dela koja su s ovima u vezi». V motivih k proj. II. (str. 89.) je poudarjeno, da se noče napravljati razlike med pravimi in nepravimi političnimi kaznivimi dejanji (ki je bila ob času izdaje teh motivov v zakonodaji že iz vidovdanske ustave znana). Pri tem je ostalo. Torej bi bilo uporabljati bel¬ gijsko teorijo pri določevanju, ah je delikt političen ali ne. 36 K temu pa je treba pripomniti, da so sicer nasledstvene države bivše avstrijske monarhije na konferenci v Rimu 1. 1922. pri Posvetovanju o vzorcu za iz.vršitvene pogodbe sklenile, da se hočejo držati švicarske formule. (Najnovejši projekt za k.z. za Italijo iz avgusta 1917., tako zvani Progetto R o c c o, je zdru¬ žil obe teoriji, belgijsko in švicarsko, v enoto.) V praktičnem izvajanju pa naravno ni ostalo pri tem. Tako je v zakonu o kon¬ vencijah, sklenjenih s kraljevino Bolgarsko z dne 26. no¬ vembra 1923., Sl. N. št. 175, Ur. 1. št. 250, rečeno zgolj, da se izročitev ne izvaja «radi političnih deliktov«; v zakonu o po¬ godbi, sklenjeni z republiko Češkoslovaško z dne 27.maja 1924., Sl. N. št. 181/XXXVIII, Ur. 1. št. 256, pa, da se izvršitev ne odobruje «radi političnih in s temi zvezanih kaznivih dejanj; kazniva dejanja zoper življenje ali telesno varnost državnega Poglavarja ysake stranke pogodnice se ne smatrajo za politična kazniva dejanja«; slednjič je v konvenciji z republiko Poljsko (zakon z dne 8. oktobra 1928., Sl. N. št. 302/XCIX, Ur. 1. št. 45 ex 1929.) rečeno, da se «ekstradicija ne izvrši, če je dejanje Političnega značaja ali če je v zvezi s podobnim dejanjem; vendar se sme ekstradicija dovoliti, če ni dejanje samo politič¬ nega, ampak tudi občnega zpačaja in če je ta poslednji značaj pretežnejši, o čemer odloča svobodno zaprošeno oblastvo; za kaznivo politično dejanje nikakor ni smatrati atentate na živ¬ ljenje poglavarja države ali člane njegove rodbine«. Po vsem tem je vprašanje politične kakovosti kaznivih dejani presojati v prvi vrsti: po duhu konkretne meddržavne izročitvene pogodbe, pri čemer je upoštevati, da je bil z za¬ konom z dne 28. junija 1922., Sl. N. št. 229, ratihibiran provi¬ zorični zakon z dne 10. maja 1920., Sl. N. št. 133 A, po katerem veljajo vse pogodbe ali konvencije, sklenjene s prejšnjo kralje¬ vino Srbijo tudi za sedanjo kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo¬ vencev; v drugi vrsti, t. j. če ni zakonite posebne konven¬ cije z dotično državo: po belgijskem vzorcu. Dvoje načel pa je vsekakor pri tem vedno upoštevati: a) Po tako zvani belgijski atentatski klavzuli (belgijski zakon z dne 22. marca 1856., ki je bil povzročen po izpodletelem poskusu umora Napoleona III. od bratov Jacquins) ne velja za političen delikt, če gre za napad na življenje državnega poglavarja (to klavzulo smo že srečali v češkoslovaški in poljski konvenciji, glej zgoraj); b) ni političen delikt po načelih internacionalnega, 37 obče priznanega prava, če je kaznivo dejanje naperjeno zoper obče priznane podlage človeškega družbinega reda (contre les buses de tnuts on*anisation sociale) in se radi tega ,ne pojavljajo kot zločini zopet to ali drugo državo ali zoper to ali drugo obliko državnega vladarstva. To na mednarodni konferenci v Rimu 1.1898. sklenjeno in zoper anarhiste naperjeno normo je upošteval zakonodajec, ko je odredil v zak. zaščit.drž. z dne 2. avgusta 1921. navzlic določbi čl. 9., odst. 1., vidovdanske ustave za celo vrsto zločinov po tem zakonu smrtno kazen. $? 13 [Utesnitev uporabe kazenskega zakonika glede osebj Predpisi tega zakona se ne uporabljajo na osebe, ki jih je kaznovati zaradi storjenega kaznivega dejanja po posebnih zakonih. I. Froj. 1. in Vorentw. sta imela izrečno določbo, da k. z. ne velja za narodne poslance in za eksteritorialne osebe, razen tega pa še slično normo, kakor stoji v § 13. Od proj. II. dalje je ostalo besedilo isto, kot je sedaj uzakonjeno v tem paragrafu. Ipak go¬ vori o «izvenoblastnosti» («vanoblasnost») ali eksteritorialiteti § 24. k. p., ki predpostavlja, da so eksteritorialci (gl. § 3., I.) podvrženi določbam kazenskega zakonika svoje lastne države. Glede narodnih poslancev pa pride do uporabe posebnih pred¬ pisov v ustavi, kakor je bilo to tudi v vidovdanski tako ustanov¬ ljeno po njenih čl. 87. do 89. II. Predpis § 13. se ne sme tako tolmačiti, dasi bi njegovo besedilo na prvi pogled utegnilo k temu zavajati, da se predpisi občnega k. z. vobče na stranske posebne kazenskopravne zakone ne smejo uporabljati. Poudarek § 13. je na besedi «na osebe» («prema licima»). Če je namreč za kakšno osebo kot tako (vojak, narodni poslanec t minister) ustanovljen poseben zakon, potem zanjo ne veljajo predpisi tega k.z. Ako pravi n. pr. § 139., da, kdor zoper svoje prepričanje lažno ovadi, da je druga oseba storila kaznivo dejanje itd...., tedaj se ne sme reči, da so kazniva dejanja, ki so v § 139. zapopadena, samo tista, ki so obsežena v posebnem delu tega k. z., druga pa, n. pr. ona po zak. zaščit, drž. ali po voj. kaz. zak., ne. To ni bilo ne¬ mogoče kazensko pravosodstvo. Zakonodajec je mislil očividno 38 le na per sonal n o kvaliteto storilca, za katerega ve¬ ljajo posebni predpisi za njegova konkretno storjena kazniva dejanja. To misel je proj. I. označil (str. 110.) celo kot samo po sebi razumljivo. Ali tam je stalo, da veljajo posebni predpisi pod pogojem, če tisti specialni zakon daje drugačne odredbe, kakor stoje v proj. 1. S tem, da je ta dodatek o pogoju veljav¬ nosti izostal, se jasnost § 13. ni povzdignila. Tudi radi zločinov, n. pr. po specialnem tiskovnem zakonu, more biti obsojena oseba, za katero veljajo predpisi voj. kaz. zak. To stoji v § 3. voj. kaz. zak. z dne 31. januarja 1901., ohranjenega v veljavnosti po čl. 6., uv. zak. kaz. zak. Raz.en tega pa je čl. 6. uv. zak. kaz. zak. v drugem svojem odstavku ustanovil izjemo od pravila § 13., namreč, da veljajo tudi vobče za voj. kaz. zak., tisk. zak. in zak. zaščit, drž. predpisi splošnega dela k. z., kolikor se z njimi posebej nekaj drugega ne odreja. Iz vsega tega izhaja, da je presojati utesnitev § 13. po tem, ali se morajo po posebnih zakonih, ki veljajo za konkretno kaznivo dejanje konkretne osebe, uporabljati Predpisi posebnega zakona. Kjer take utesnitve n a P o s e b ne osebe ni, veljajo vobče predpisi k. z. Določba § 4. voj. kaz. zak., po kateri «gradjanska lica za krivična dela iz §§ 34, 52, 69, 70, 71 i 115 ovog Zakonika, kazniče se po tim odredbama» je po § 13. derogirana. To je smisel zadnjega od¬ stavka čl. C. uv. zak. kaz.. zak., kajti sicer bi bili vsi predpisi za civilne osebe v k. z., ki vsebujejo natanko isti dejanski stan, kakor je vsebovan v §§ 34., 52., 69., 70., 71. in 115. voj. kaz. zak., Popolnoma odveč, ker bi se nikdar ne mogli uporabiti. § 14 iZakoniti pomen uporabljanih izrazov! Po tem zakonu so: 1. «otroci» osebe, ki niso dovršile 14 let, «mlajši malo- letniki« so osebe, ki imajo 14 let, a niso dovršile 17 let; «starejši maloletniki« so osebe, ki imajo 17 let, a niso dovršile 21.leta; 2. «krčma» pomeni vsak prostor, kjer se točijo alkoholne Pijače; 3. za «državnega uslužbenca« se smatra poleg osebe, ki je v državni službi po zakonu o civilnih uradnikih in ostalih držav¬ nih uslužbencih, tudi oseba, ki je v službi pri državnem ali samo- 39 upravnem oblastvu ali ki vrši z zakonsko pooblastitvijo trajno ali začasno javno službo, a ne spada pod zakon o uradnikih; 4. «listina» je vsak predmet, ki je sposoben ali namenjen, služiti za dokaz činjenice, ki ima pomen za pravne odnošaje; 5. «denar» je kovinski in papirnati denar, ki je na podstavi zakona v tečaju v naši ali tuji državi; 6. «premična» stvar je tudi električna, parna in vsaka druga slična energija; 7. pod «silo» se umeje tudi uporaba hipnoze in omamljivih sredstev z namero, da se kdo zoper svojo voljo onesvesti ali da se onesposobi za odpor. Po vzorcu modernejših osnutkov tujih držav, je sprejel zakonodajec v ta paragraf nekoliko izrazov, ki so navedeni med narekovaji (ušesci) in jim je dal legalno vsebinsko interpretacijo za ves obseg tega k. z., ne pa za stranske zakone kazensko¬ pravne vsebine, urg. verb. «po tem (ovom) zakonu». K posameznim točkam bodi pripomnjeno: K L: O časov¬ nem štetju življenske dobe zakonodajec ni dal posebnih pred¬ pisov. Pač pa ima tudi tu smiselno svojo veljavnost predpis § 41., da se štejejo leta po koledarju. Kdor je bil rojen 10. avgusta 1916. ob 9. uri dopoldne, dovrši 10. avgusta 1930. ob 9. uri dopoldne 14 let in postane mlajši maloletnik. Če se pa za natančni čas rojstva ne ve, treba smatrati po pravilu in dubio mitius, da mu gre še ves dan 10. avgusta 1930. v prid, ter postane šele 11. av¬ gusta 1930. sposoben za storitev zločina in za kazenskopravno odgovornost. Če dotičnega dne v koledarju ni (29. februar pre¬ stopnega leta), mora po istem pravilu preteči še en dan (1. marec). K 2.: Krčme ni, če se v njenem prostoru točijo brezalko¬ holne pijače. To ustreza duhu § 55., ki zabranjuje obiskovanje krčem. Krčma pa je, če se poleg brezalkoholnih pijač točijo tudi alkoholne (n. pr. običajno po kavarnah). K 3.: V k. z. je nekolikokrat govora o «uslužbencih», pa je pri tem naveden obrat, v katerem so zaposleni (n. pr. §§ 208., 210., 211.), ki pa je lahko tudi državen. Na te a priori razlaga § 14., točke 3., ni uporabljiva. To se razvidi iz tega, da k. z. početkom XXVIII. poglavja, ki govori o kaznivih dejanjih zoper službeno dolžnost, sam pojasnjuje državnega uslužbenca po smislu § 14., 40 točki 3. Vsekakor pa spada vsak uslužbenec, ki zanj veljajo predpisi zakona o uradnikih in ostalih državnih uslužbencih z dne 31. julija 1923., odnosno tudi z dne 24. junija 1929., pod pojem državnega uslužbenca, ne glede na to, da se navaja v besedilu k. z. samo kot «uslužbenec». K 4.: Pojem «listine» je legalno razširjen tudi na nepapirna dokazila vobče, ki so od važnosti za pravne odnošaje. Tudi rovaš šteje med listine, takisto računski znaki za dobavljene Predmete na vratih in pod. K 5.: Med «novce» ali «denarje» ne šteje kovan denar, ki ima morda veliko numismatično vrednost, pa ni več v tečaju. Ali je denar v inozemski državi v tečaju, se razsoja po zakonih tiste inozemske države. V dvomu o obstoju takega zakona pribavi ministrstvo pravde avtentična pojasnila. Stari tolarji Marije herezije so v Levanti v tečaju, ali ne vseskozi na podlagi velja¬ jočih zakonov; ponareja ali prenareja teh tolarjev torej ne spada d priori med kazniva dejanja XX. poglavja. K 6.: Doslej po a. k. z. neupravičena uporaba tuje električne energije v Sloveniji s Prekmurjem in v Dalmaciji ni mogla biti kaznovana kot tatvina, pač pa na Hrvatskem in v Slavoniji po posebnem zakonu z dne 28. julija 1910., ali v Srbiji po § 221. b) s. k. z. S pričujočo določbo je pravo unificirano v smislu moder¬ nega pojmovanja elementarnih energij. Ni razlike, ali je ener¬ gija vezana ali ne. V akumulatorju nabrana električna energija je kot taka premična stvar, pa najsi je akumulator sam nepremičen. K 7.: Sporno vprašanje, ali treba smatrati uporabo hipnoze ali narkotikov za «silo», je rešeno v pritrjevalnem smislu. Od¬ ločilno je, da se je uporabila hipnoza, odnosno narkotično sred¬ stvo od vsega početka zoper voljo prizadete osebe. II. poglavje. Kaznivo dejanje in storilec. Pripombe k naslovu: V sistematiki kazenskega prava se je smatralo, da vobče zadošča, obravnavati ga po dveh vidi¬ kih : glede kaznivega dejanja in pa glede kazni. Modernejša smer, ki se vse bolj bavi v zločincem kot človekom, pa hoče, da se raz¬ likuje troje vidikov: kaznivo dejanje, sto rilec in kaze n. V pripravljalnih delih za novi k. z. se je pojavila ta razdelitev 41 na troje vidikov prvič v proj. II. Namesto prejšnjega naslova II. poglavja «Pogodba kažnjivosti» je prišel naslov «Krivično delo i učinilac». To naj ima — po motivih k proj. II. (str. 84.), napisanih od prvoboritelja za trodelbo kazenskopravnih norm prof.T. Živanoviea (Beograd) — ta smisel, «što su krivično delo in krivac dve pretpostavke za kaznu, te je logično da iz- laganje o njima treba da prethodi izlaganju o kaznama i merama bezbednosti». V «ekspozeju» pa pravi o tej trodelni zasnovi Dušan Subotič (str. 3.): «1 ako isticanje ,učinioca‘ treba po mišljenju iz.vesnih redaktora, da pretstavi izvesnu novinu. k stvari ona ne znači pravno ništa... Učinilac je spona izmedju krivičnog dela i kazne i tako se dosad uvek pravilno posmatralo, te njegovo pominjanje u zaglavju ne predstavlja stvarnu po- trebu, niti se time ništa ne dobija.» O teh načelno nasprotujočih si .nazorih, od katerih jeŽivanovičevo stališče navsezadnje prodrlo, bo pri razlagi nekaterih predpisov še govora in se bo videlo, da posebno navajanje storilca ni brez vsega pomena. 1. Razdelitev kaznivih dejanj. § 15 [Zločinstvo in prestopek] 0) Kazniva dejanja so po tem zakonu zločinstva ali pre¬ stopki. ( I. 2 ) Zločinstva so ona kazniva dejanja, za katera predpisuje zakon smrtno kazen, robijo ali zatočenje. ( 3 ) Prestopki so ona kazniva dejanja, za katera predpisuje zakon strogi zapor, zapor ali denarno kazen. I. Slovenska terminologija. Izraz «hudodelstvo» za c rime, Verbrechen im engeren Sinne je uvedel Cigale v svojem besednjaku iz 1.1860. po «ročnem besedniku* A.J.Mur- ka iz 1.1832./33. Ni kazalo, da se obdrži, ker je spakedranka in jugoslovanski izraz «zločinstvo» popolnoma ustreza navedenemu pojmu. Približanje k skupni strokovni terminologiji pa je nujno potrebna zadeva zlasti na pravnem polju. Izraza «pregrešek», ki je bil v rabi do uvedbe k. z. za srbski «prestup» ali hrvaški «prestupak» tudi kazalo obdržati. Nado¬ meščen je bil s «prestopkom», da se tudi tu približamo skupni strokovni terminologiji. Zamenjavanje prestopkov izza l.janu- 42 arja 1930. s prestopki pred tem dnem se pri pravnikih ne bo lahko dogajalo, pri prostem ljudstvu pa kvalifikacija ne pride mnogo v poštev. Posledica tega, da rabimo za «prestupe» izraz Prestopek, pa je, da moramo dobiti za «istupe» nov izraz. Naj¬ boljši bo izraz prekršek (Uebertretung). II. Trihotomija ali dihotomija? Po dihotomiji (trojna kvalifikacija), ki jo je najprej code penale ustanovil, se dele vsa kazniva dejanja v najtežja (crimes), težka (delits) in manj težka (contraventions), po dihotomiji pa samo v najtežja in težka. Po a. k. z., kakor tudi po s. k. z., je veljala trihotomija. Ali a. k. z. je štel med manj težka kazniva dejanja, t. j. prestopke, tudi take zločine, ki so bili prevzeti iz kazenskega zakonika iz 1-1803., ki je izrečno obsegal tudi težke policijske prestopke. I udi je bila v a. k. z. (iz 1.1852.) razlika med «pregreški» in »pre¬ stopki* v bistvu samo procesualne narave. Proj. 1. je še hotel uvesti dihotomijo v tem smislu, da bi bila vsa kazniva dejanja v prvem delu kazenskega zakonika zločin¬ stva, ona v drugem delu pa prestopki. To bi pomenjalo razdelitev zgolj po teži kazni; kajti kot proj. 1. (str. 101.) sam priznava, bi prišli v drugi del tudi nekateri primeri «policijskog neprava*. K. z. pa je iskal nova pota za razdelitev kaznivih dejanj, da nudi primerno kazenskopravno zaščito pravnih dobrin. Kakor je bilo že v proj. I. (str. 101.) razloženo, je napravil glavno razliko med skupino kaznivih dejanj, ki so kriminalnega značaja, ker pravne dobrine na težak način kršijo ali ogražajo, in med skupino, katerim takega kriminalnega značaja ne gre pripisovati, ki se pa morajo vendar le preganjati s kaznimi, ker kršijo občni red s tem, da vsebujejo abstraktno nevarnost za pravne dobrine. Prva skupina naj spada v kazenski zakonik, ki obsegaj prava kazniva dejanja, druga pa naj gre v poseben zakon o prekrških in ta naj obsega policijsko kazniva dejanja. Če n. pr. pusti voznik konja pred gostilno, sam pa gre v gostilno, utegne se pripetiti nesreča, občni red je ogrožen, ni pa še kršena nobena konkretna pravna dobrina. To je tipičen policijski delikt in vendar je stal doslej v § 430. a. k. z., pravilno pa ne spada v k. z. Pri obraz¬ loženi načelni razdelitvi seveda nekatera kazniva dejanja iz a. k. z. in s. k. z. "ne pridejo več med prestopke k. z., če ne po¬ menijo konkretne kršitve ali ogražanja določene pravne dobrine. V kriminalni skupini kaznivih dejanj pa je zopet treba kvali¬ ficirati in zato klasificirati težo. Z matematično natančnostjo se 43 seveda to ne da ustanoviti. Še točno načelo se da le ! -težko izraziti. Češkoslovaški načrt za kazenski zakonik je vzel za merilo, ali kaže dejanje, da je storilec asocialen človek in da je storil zločin iz nizkotnega mišljenja. Tu so pa iste težave glede točnosti, kot pri teži kaznivega dejanja, dasi je pravilno, da se stavi poudarek na osebo zločinca. Naš k. z. je izhajal po motivih v proj. 1. (str. 101.) iz stališča, da je treba uvrstiti v lažjo skupino kriminalnih kaznivih dejanj «samo neznatnija, t. j. takva, od kojih kaztia, kojom se ugroža- vaju nije velika i kod kojih osuda neče imati štetnih posledica po društveni položaj osudjenog, bilo zbog prirode krivičnih dela, bilo s toga, što osudjeno lice gotovo več pripada zločinačkomu proletarijatu*. Ta poslednja misel pa je pač naravnost nasprotna modernemu duhu kriminalne politike in jo je treba vsekako eliminirati, ker naj kazen poboljšava tudi proletarce. Baš pri proletarijatu potrebujemo energičnih sredstev, da se zločinstve- nost njegovih pripadnikov preprečuje. Sicer pa nadaljujejo mo¬ tivi: «Ne može se najzad sporiti, da je u nekim slučajevima podela učinjena i sasvim proizvoljno.» Temu zadnjemu vidiku sledeč je zakonodajec sedajšnjega k. z. ustanovil po vzorcu proj. II. in predloga Gjuričič za težje kriminalne zločine tudi take, kjer osebnost storilca zahteva strožjega merila za zaščito človeške družbe pred njim. To se odraža v tem, da so kazni povišane in da je odrejeno, da se zločinskemu proletarijatu pripadajoče osebe že iz tega vzroka huje kaznujejo kot pa drugi zločinci, ki so storili dejanje samo radi priložnosti. III. Formalna kvalifikacija. Če notranja — mate¬ rialna — razdelitev kriminalnih zločinov ni po načelnih vidikih strogo izvedljiva, pa je formalna (zunanja) razdelitev vobče točna: Zasnovana je po vrstah kazni, ki so za dotični zločin predpisane. (Odločuje v k. z. zagrožena kazen, ne pa konkretno izrečena kazen ali kazen, ki naj se konkretno izreče po predpisih k. z. Kjer so različne vrste kazni kumulativno zagrožene, odloča najstrožja kazen. Če je najstrožja zagrožena kazen smrt, robija ali zatočenje, je kaznivo dejanje — zločinstvo, dasi se zagroža poleg take kazni še denarna kazen. Če je za¬ grožena alternativno ena a 1 i druga vrsta kazni, ki pa spadate obe v isto vrsto kvalifikativnih kazni, n. pr. robija ali zatočenje, strogi zapor ali zapor itd., ni dvoma, da gre tudi tu kvalifikacija po najstrožji zagroženi kazni. Ni pa rešil zakono- dajec naravnost vprašanja, kako naj se kvalificira dejanje, če je zanj zagrožena alternativna kazen po 2. odst. § 15. ali kazen po 3. odst. § 15. Po pravilni presoji celokupne ideo¬ logije kazenskopravne zakonodaje ostane kaznivo de¬ janje zločinstvo tudi tedaj, ako zakonodajee in t h e s i p r e d p i su j e robijo ali strogi zapor, Odnosno zatočenje ali z.apor, in ako sodišče iz¬ bere in c on c r e t o kazen strogega zapora, od¬ nosno zapora. Razlogi za pravilnost tega nazora so: n) To ustreza ideologiji srbskega zakonodajstva vobče. Po s. k. z. je ostalo zločinstvo zločinstvo tudi tedaj, ako se ni izrekla za zločinstvo predpisana kazen, ampak le taka, ki je inače pred¬ pisana za prestopke, n. pr. če je šlo za maloletnost storilca (§ 57. s. k. z.) ali za izpremembo kazni vsled olajševalnih okolnosti (§ 61. s. k. z.), ali samo za poskus delikta (§ 44. s. k. z.), ali za dejstvo, da je bil storilec samo pomagač (§ 47., odst. 2., s. k. z.). Srbski redaktorji novega k. z. so imeli vsekako tako mnenje o st ; yari pred očmi. ; ; b) K. p. je določil v svojem § 9. pristojnost okrajnih sodišč glede prestopkov mlajših maloletnikov in prestopkov starejših maloletnikov (§ 14., točka 1.) z največjo kaznijo strogega zapora do enega leta ali z denarno kaznijo, ali obeh, ali samo z denarno kaznijo; v § 10. je določena pristojnost sodnika-poedinca pri okrožnih sodiščih za vsa zločinstva mlajših maloletnikov in za Vse prestopke starejših maloletnikov in polnoletnih oseb, kolikor niso, pristojna okrajna sodišča; v § 11. je določena pristojnost okrožnih sodišč kot zbornih sodišč za sojenje vseh kaznivih dejanj, za katera kazenski zakon predvideva smrtno kazen ali kazen; robije ali zatočenja, ali za katera prepušča so¬ dišču izbiro med robijo in strogim zaporom ali med z a t o č e n j e m in zaporom (če ne gre za mlajše maloletnike). Iz § 202., točke 3., k. p. pa sledi, da more in mora Javni tožilec kvalificirati dejanje, kjer je zagrožena alt er n a- t i v no r o b i j a ali strogi z a p o r, odnosno zatočenje ali zapor, samo kot zločinstvo; kajti za prestopek bi bila drugačna pristojnost. j; c) Tudi siceršnji predpisi k. z. so zasnovani tako, da se pred¬ postavlja kvalifikacija dejanja kot z 1 o č i n s t v o, dasi je zao¬ krožena alternativno robija ali strogi zapor, odnosno zatočenje ali zapor. Po § 31. je namreč poskus kazniv samo pri zločinstvu' 45 brezpogojno, pri prestopku pa le, če to zakon izrečno predpisuje. Ker pa baš v primerih z alternativno zagrozitvijo (robija ali strogi zapor: §§ 98., 111., 215., 218., 230., 231., 354.; zatočenje ali zapor: §§ 168., 386.) zakonodajec nikjer ni izrekel, da je tudi poskus kazniv, je jasno, da je smatral dejanje vseskozi za zlo¬ činstvo; kajti da bi hotel pustiti vsa ta dejanja, če sodišče smatra, da se smejo kaznovati z milejšo kaznijo, za nekazniva, če so ostala samo pri poskusu, bi bilo absurdno. Enak položaj velja za poskus nasnove ali zavedbe, ki se naj kaznuje samo, če se znači dejanje za zločinstvo. Če pa je za dotično dejanje zagrožena alternativno kazen robije ali strogega zapora (n. pr. § 98.), kako naj bi prišlo sodišče do presoje, ali je kaznivo dejanje, h kate¬ remu je hotel nasnovatelj drugo osebo zavesti, ki pa ni storilec postala, zločinstvo ali prestopek? Baš od tega pa je odvisno, ali naj se nasnovatelj, ki mu nasnova ni uspela, kaznuje ali ne. č) Po § 71., točki 4., sme sodišče, če spozna, da je podana ena ali več olajševalnih okolnosti, izpremeniti robijo v strogi zapor, zatočenje pa v zapor. Po § 72. sme sodišče tam, kjer je to zakon izrečno odredil, vsako kazen omiliti po svobodni oceni (n. pr. po § 22.), torej izreči tudi kazen drugače kvalifikujoče vrste (3. odst. § 15.). Niti po § 71., niti po § 72. pa ni sodišče pooblaščeno kvalifi¬ kacijo izpremeniti iz zločinstva v prestopek. d) Če predpisuje § 78., da zastara pregonljivost zločinstev, za katere je zagrožena ka^en na prostosti izpod dvajsetih let, v desetih letih, spadajo semkaj gotovo tudi kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen robije do deset let ali strogi zapor (§ 98.), kot zločinstva; kajti na dlani leži, da ni mogoče kvalificirati jih vnaprej za prestopke in odrediti za nje zasta¬ ranje v petih letih, ne da bi sodišče izreklo sodbo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni razpravi. e) Da je za presojo kvalifikacije kaznivega dejanja najstrožja predpisana kazen odločilne važnosti, ighaja tudi iz določbe § 61.; na alternativno zagrožene kazni se ne sme sodišče ozirati. Kar velja tu, mora veljati tudi drugod, ker bi sicer medsebojna nesoglasnost določb občnega dela ležala na dlani. Iz vseh teh razlogov je treba mnenje (Žganec-Žorž) od¬ klanjati, da je po francoskem vzorcu tako zvana korekcionacija dopustna, t. j. da se sodišče samo odloči za eno izmed alterna¬ tivno zagroženih kazni in da šele po izbrani kazni kvalificira kaznivo dejanje za zločinstvo ali za prestopek. Pravilno ga 46 rnora vsakokrat kvalificirati za zločinstvo, ker mora smatrati ves stavek o alternativno zagroženi kazni za enotno celoto. Povsem drugačna je seveda stvar, če pristopi k dejanskemu stanu, ki je kvalificiran kot prestopek, še nov prekvalificirajoč moment (n. pr. v § 198., 1. in 2. odst., da se pretvori v posebno težak primer kaznivega dejanja). V takih primerih kazenska zagrozite v ni enotna celota, ampak eksistira dvoje različnih zagrozite v za vsako različno normirano kaznivo dejanje. Predpisi § 15. veljajo vobče, torej tudi za stranske kazenske zakone (čl. 6. uv. zak. kaz. zak.). 2 . Kazenska odgovornost in kaznivost. § 16 iNaklep, malomarnost] C) Kaznivo dejanje je storjeno naklepoma: če je storilec hotel njega izvršitev ali če je, dasi ve vnaprej za prepovedano Posledico, ki utegne nastopiti iz njegovega dejanja, pristal na njen nastop, ne glede na to, ali je to želel ali ne. ( 1 2 ) Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti: če je storilec vnaprej vedel za nastopivšo posledico, pa je lahkomiselno sma¬ tral, da jo bo mogel odvrniti, dasi je mogel ali bil dolžan po okolnostih, vedeti zanjo zlasti po svojih osebnih lastnostih. 1. Pojem kazenskopravne odgovornosti. Ka¬ zensko pravo ima svrho, da zaščito pravnih dobrin, ki je tudi inače že po pravnem redu podana, pod izvestnimi pogoji Pojača s sredstvom kazni, ki je od države po k. z. ustanovljena. Ti «izvestni pogoji® morajo biti, kakor je v § 1. rečeno, točno označeni. S tem pa še ni povedano, na kakšni Podlagi se snujejo cilji in pogoji uporabe kazenskega prava, z drugimi besedami, katero ne-pravo dejanje naj se kaznuje. Sta¬ rejša pravnofilozofična smer (Hegel) je učila, da so meje med Pravom in ne-pravom, ki naj se kaznuje, za vse države a priori •n za vedno podane. Danes vlada prepričanje, da temu ni tako, ampak, da so meje odvisne od historičnih in kulturnih odnošajev. Dvoje glavnih- načel se bori za prvenstvo, na katerih se lahko zgradi kazensko pravo: namreč načelo odgovornosti z a krivdof Schuldhaftung) in načelo odgovornosti za u s p e v e k (Erfolghaffung). Naša država se je postavila na sta- 47 lišče odgovornosti za krivdo, ker je upoštevala tradicionalno zavest ljudstva, da sme kazen slediti samo — krivdi. Svrha kazenskega prava ne bi bila dosežena, ako bi se oziralo le na uspevek, tako da bi se moral tudi otrok ali blaznež, ki stori zločin, podvreči predpisom kazenskega zakonika o kaznovanju s kaznijo. Učinkovita zaščita pravnih dobrin in s tem vsega prav¬ nega reda bo dosežena le tedaj, če se k. z. ne bo oziral samo na mnogokrat od golega naključja odvisen uspevek, ampak če bo glede kaznivosti dejanja in glede višine kazni smatral krivdo za odločilen moment. Kaj je storilec vnaprej vedel ali moral vnaprej vedeti, kaj je hotel storiti po svoji neprisiljeni volji, to bodi odločilno, ne pa posledice kot take. Tudi če je uspevek izostal, utegne biti dejanje storilca-zločinca zelo antisocialno, storilec je lahko kriv. V tem smislu je zgrajen pojem kazensko¬ pravne odgovornosti, a krivda je njen bistven kriterij. Če pa je kazenski zakon zasnovan po načelu, da je za kaznivost treba.eksistence abstraktne krivde, se pa mora sodišče, ki hoče storilčevo odgovornost prav presojati, ozirati na konkretno krivdo in upoštevati, ali ni krivda hujša nego uspevek, ali pa narobe, uspevek hujši nego krivda. Moderna kriminalna znanost je označila kazenskopravno .krivdp za očitavnost (Vor- werfbarkeit) (Frank, L i s z t - S c h m i e d,. W o 1 f i, dr.), kar pa ni točno, ker ne gre za očjtavnost kot možnost očitanja, ampak za očitanje kot predmet sodbe. Krivdo moramo torej označiti kot produkt miselnega preso¬ janja, da obstoji odnos, neka psihična vez med storilcem, ki ravna zoper svojo dolžnost, in med njegovim antisocialnim, t.j. protizakonitim de¬ janj e m (Stooss), kazenskopravno odgovornost pa za posledico presoje v tem smislu, da je storilec po ugotovljenem odnosu zaslužil kazen. II. Pomen kazni. Seveda o bistvu in o pomenu kazni ni enotnosti naziranja. Do pred kratkim ni bilo v nobeni državi kazenskega zakona, ki bi se upal zastopati samo eno teoretično zamišljeno funkcijo kazni. Šele «ugolovnyj kodeks» za Sovjet¬ sko Rusijo (z dne 22. novembra 1926., v preosnovani obliki z dne 6.julija 1927.) je izvedel ekstremno enotnost tako zvane-pozi- t i v i s t i č n e kazenskopravne teorije (po vzorcu po¬ nesrečenega in od Italije same že opuščenega pred.načrta za k. z. 48 Enrika Ferrija (f 13. aprila 1929.), ki zametuje popolnoma pojem k r i v d e in ga nadomešča s pojmom socialne nevarnosti same zase, kazen pa s «s ank c i j a m i»). Na načelu krivde zasnovano kazensko pravo pa more zdru¬ žiti kot funkcije kriminalne kazni sledeče svrhe: 1.) pravično povračilo (reakcija zastran občne pravičnosti, Rechtstrafe ); 2-) specialno nre venciio. ki hoče, da se storilec vsled kaznovanja poboljša; 3.) generalno nreven ciio. ki hoče, da se drugi ljudje storilčeve okolice ostrašijo vsled kaznovanja storilca, da sami ne store istega dejanja; 4.) očuvarde jdr.užbe pred antisocialnimi nagnjenji storilca ( Sicherungsstrafe) (M i 11 e r m a i e r). Dočim Pozitivistična teorija (ruski kaz. zak.; osnutek kaz. zak. za Kubo, bivši Ferrijev prednačrt) povzdigne očuvalno funkcijo kazni v e( Jini smoter, ki naj se uveljavi tudi brez. subjektivne krivde zgolj po storilčevi nevarnosti za družbo, smatra moderna tako zvana sociološka kazenskopravna teorija, da ka¬ zen, ki naj bo merilo za krivdo in hkratu lek zoper antisocialno dejanje, ne sme nobene gori navedenih funkcij (1. do 4.) docela zanemarjati ali pogrešati, ampak ona jih mora na pameten način združevati in drugo drugi prilagoditi (M i 11 e r m a i e r). V tem smislu pomenja kaznivost, ki je idejno samo Psihični odsev (refleks) gori označenega odnosa storilca napram normativno zabranjenemu dejanju, po meri kazenskopravne od¬ govornosti ugotovljeno nujno potrebnost, da se na storilca upo¬ rabi neko sredstvo, ki ima sposobnost, da vse označene funkcije (s poudarkom — zdaj te, zdaj one) resnično udejstvi: Vladati mora ekonomija zagroževanja kazni, a pri tem se je treba ozirati na osebnost storilca (sociološka šola), ne pa na kaznivo dejanje samo po sebi (klasična šola). III. Krivdne oblike. Kar ne spada v okvir kazensko¬ pravne odgovornosti, zasnovane na pojmu krivde, to se smatra zanaključjef casus, Zufall), a za naključno storjena dejanja, Pa naj bi bila še tako škodljiva, ni kazni. Oblike kazenskopravne odgovornosti so pa normativno lahko različne. Naš k. z. je ustanovil samo dvoje oblik, naklep in malomarnost. Češkoslovaški načrt za kazenski zakonik pa Pozna še neko vmesno obliko: «vina včdoma», krivda po zavesti. Ne da bi se spuščali v razmotrivanje o upravičenosti dvojne ali trojne oblike krivde, naj ugotovimo, da je tudi pri dvojni obliki krivde nujno potrebna, da obstoja neka psihična vez med osebo- Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 4 49 storilcem in njegovim dejanjem (glej zgoraj). Ta vez je: od razuma stvorjena volja. Samo če obstoja volja pri dejanju, je storilec zanjo odgovoren. Storilec mora biti v moči, da pokrene voljo, da eventualno porajajočo se voljo potisne naz,aj v nič; če tega storiti ne more, ni odgovoren za dejanje. Iz tega sledi nujno, da je prvi pogoj kazenskopravne odgovor¬ nosti, da storilec obvlada svojo voljo v tem smislu, da lahko odloči po svoje, ali naj neko dejanje stori ali opusti. Toda pred- postava volje, da se neko dejanje stori ali opusti, pa je ve¬ denje, kaj je tisto, kar se naj stori ali ne stori. Vse to spada v poglavje o vračunljivosti, o kateri bo pozneje govora. Mora se pa že tu omeniti, da se razvidi nujna predpostava za storilčevo kazenskopravno odgovornost. Dejanje storilca, če naj bo krivdno storjeno, mora biti produkt vedenja in hotenja tega storilca samega, pri čemer raz¬ umemo pod hotenjem baš iz, v e d b o volje. Zato mo¬ ramo tudi za obe krivdni obliki kazenskopravne odgovornosti zahtevati skupno, da je pri njih podano vedenje in ho¬ tenje izvestnega dejanja po izvestni relaciji med obema. Sposobnost za vedenje in hotenje je konstantni element krivde, vsebina vedenja in hotenja sta variabilna elementa krivde; po njih medseboj¬ nem razmerju se določata naklep in malo¬ marnost. IV. Naklep kot krivdno obliko je zakonodajec sam de¬ finiral. (Nemško-avstrijski načrt za k. z. tega ni storil, ampak on prepušča, da naj da teorija pojmu pravilno vsebino.) Defini¬ cija stoji v l.odst., ona pa obsega dve enakovredni vrsti na¬ klepa: a) neposre den naklep (dolus directus) in b) po- s r e d e n n a k 1 e p (dolus eventualis). K a): Storilec je hotel izvršitev kaznivega dejanja. Kakor že navedeno, hotenje ni mogoče, če storilec ni za vse bistvene sestavine kaznivega dejanja vedel (intelek¬ tualni moment). Torej mora najprej storilec vedeti za bistvene sostavine kaznivega dejanja. Bi- st vene sostavine so tiste, ki jih kazenskopravna norma za poedino kaznivo dejanje tako predpisuje, da kaznivega de¬ janja ne more biti, če ena sama teh sostavin odpade. K bistvenim sostavinam spada zlasti vedenje, da iz izvestnega delovanja ali nedelovanja pride posledica. 50 Te sostavine pa morajo biti v.obče, kjer zakon sam ne usta¬ navlja drugih pogojev, dejanske narave (glej spodaj VI.). Glede nastopa posledice in delovanja ali nedelovanja sto¬ rilca je zakonodajec zavzel stališče, da ni odločilno, ali je storilec smatral nastop zla kot posledico za več ali manj verjeten. Od¬ ločilno je, da storilec za posledico v e in da jo h o č e. (Na teorijo Predstave posledice (Vorstellungstheorie p o Franku ), ki po¬ slavlja na mesto hotenja (ne vedenja!) p r ecTs t a v o posle¬ dice, se tu ne oziramo, ker je njeno stališče na splošno že opuščeno. Hotenje je izvedba že prej (če tudi samo trenutno) na¬ stale volje in pomeni emocionalni moment naklepa. Tudi ono se mora nanašati na vse bistvene sostavine dejanskega stanu, zlasti kolikor se tiče posledice. Hotena posledica pa je JTs p e v e k. Sicer je vsaka volja motivirana, ali za pojem naklepa ni treba, da bi bila motivacija volje zavestno del hotenja. Tudi za tisti hoteni uspevek mora vobče kazenskopravno vsak storilec odgovarjati, ki ni dobil baš tistega izraza, ki bi ustrezal mo¬ tivu kot vzroku volje. Toda pripomniti je, da k. z. ustanavlja v izvestnih primerih diferencirano 1 obliko naklepa, ki jo imenuje namerno (n.pr. §§ 58., 101., 139., 143., 164., 217., 219., 222., 225., 234., 245., 300., 323., 334. itd.) ali — z ozirom na zahtevan zel uspevek — zlo¬ namernost (n. pr. §§ 212., 361.). Namera obsega ,ne samo motiv, kot tisti dražeči moment, ki ga storilčeva psiha smatra za vrednoto take vabljivosti (duševnega ugodja), da izbavi do¬ ločno željo po uspevku (ustrezajočem dražečem momentu), ampak tudi resnično željo, z oživotvorjenjenr primernega na¬ pora doseči označeni uspevek. Vedno je p r i n ame r i k o t vsebina naklepa zahtevan VaTrTmus ho 'ceni i\ Kjer Pa zakonodajec stavi v dejanski stan nekega zločinstva na¬ mesto občnega, tako rekoč brezbarvnega naklepa, namero, mora dobiti naklep obliko v smislu po dejanskem stanju karakte- nzirane namere, inače bistvene sostavine ni, vsled tega pa tudi ne kaznivosti dotičnega dejanja. V §§ 97., 157.,-161., 227. in 360. se poslužuje zakonodajec v izvirnem besedilu/zraza «u cilju«. S tem izrazom je označena zgolj smer naklepa, ne da bi bila vsebina naklepa izrečno kot unimus nocendi označena. Slovenski prevod (Ur. 1. št. 74/1929.) 4 * 51 je pravilno prevedel «cilj» ali z «namenom» (Absicht), ali izrazil zgolj dotični stavek finalno («da bi...»). K b): Storilec pa je nemara hotel izvršitev kaznivega de¬ janja po vseh njegovih bistvenih sostavinah dejanskega stanu v smislu izvajanj k a), toda vedel je, da utegne nastopiti hotena posledica = uspevek A (morda pa tudi p osledica|il|Za eno in za drugo možnost nastopa ve; on hoče sicer, da nastopi posle¬ dica A, toda za primer, da nastopi (kot možna predvidena) posledica B, pristane že vnaprej nato, da naj na¬ stane le-ta. Tudi tako hotenje eventualne, pa vendar usvo¬ jene posledice je po določbah § 16., 1. odst., naklepno dejanje. Tu ni zahtevana namera (motivirana želja, združena z oživotvorje- njem primernega napora v dosego uspevka B), tu je podana vedno le osnovna oblika naklepa (vedenje + hotenje). Ipak po¬ meni takšen eventualni naklep lege toliko kot navaden naklep, ne glede na to, kaj si storilec sam želi, da nastopi. Vendar mora biti pristanek (usvojitev) eventualnega uspevka (B) brez¬ pogojen. Ne zadošča, ako bi storilec, zaupajoč v svojo srečo, da uspevek B ne nastopi, ravnal vendarle, hoteč doseči samo uspevek l#j|v takem primeru bi šlo le za malomarnost, dasi zelo kvalificirano. (To je «huda nepazljivost* § 58., groba nemarnost, luxuria). Pomniti pa je, da je dolus eventualis tudi tedaj podan in kazniv, če hotenje prvega uspevka niti ni kaznivo (n. pr. stre¬ ljanje na divjačino), pač pa pristanek na eventualni uspevek (n. pr. usmrtitev človeka v bližini divjačine). V. Malomarnost. Pri tej krivdni obliki — «culpa» — mora biti takisto kot pri naklepu podano konkretno ve¬ denje možnosti, da nastopi zla posledica, ali pa vsaj ab¬ straktna sposobnost vedenja v označeni smeri. Razlika od naklepa obstoja v stvarjanju volje in le tej ustrezajočem hotenju. Volja pri malomarnosti ne obsega vnaprej vedenih posledic ravnanja storilca; nasprotno, zlo, za katero storilec ve, da utegne priti po običajnih pravilih življenskega prometa iz. njegovega (storilčevega) ravnanja (storitev ali opustitev), n i hoteno, pa je vendar nastopilo, ker je storilec: a) iz lahkomiselnosti smatral, da bo mogel pravočasno za- braniti ali preprečiti vnaprej vedeno posledico (zlo), pa je vse¬ eno tisto dejanje storil (to je zavestna malomarnost); b) ne izrabljajoč svoje abstraktne sposobnosti za vedenje nastopivše posledice, ki si jih vnaprej konkretno ni predstavljal, 52 stvoril voljo, da izvrši dejanje in ga izvršil, dasi je za dotične z Ie posledice mogel vnaprej vedeti ali pa je bil dolžan zanje vedeti, bodisi po okolnostih objektivne narave, bodisi in Posebno po okolnostih subjektivne narave (brezzavestna malomarnost). Za malomarnost odgovarja v primeru b) po eni strani a ) vsakdo, ki za normalnega človeka ceteris paribus nepred¬ videno posledico more vnaprej vedeti, ker razpolaga s svojimi n a d p r o s e č n i m i duševnimi sposobnostmi, /0 pa tudi tisti, ki takih nadprosečnih duševnih sposobnosti nima, pa je po svojih osebnih prilikah dolžan za posledice vnaprej vedeti (Schaff- s t e i n). Takšne osebne prilike so zlasti naravna dolžnost pažnje vsled razmerja med storilcem in storitvijo dejanja, ki je dano vsled ozke krvne vezi (mati — dete, naravna dolžnost), ali vsled poklica (zdravnik — pacient, tramvajski kondukter — potovalec itd., prevzeta dolžnost). Prevod v Uradnem listu, ki pravi «ali moral vedeti», ne izraža točno izvora, zakaj je podano vedenje vnaprej; v originalu stoji: «ili je bio dužan». V obeh primerih, zavestne (a) in brezzavestne (b) malomar¬ nosti, gre za napako pri stvarjanju volje in za pogrešnost hotenja. Dejanje (storitev ali opustitev), ki ga stori storilec, je tako, da o njegovih posledicah storilec ali naravnost vnaprej ve in si predstavlja ali pa vsaj more ali mora vnaprej vedeti in si predstavljati, da so kot neko zlo zabranjene. Navzlic temu pa se v storilcu zgodi pogrešno, napačno volja, da postopa, sicer ne tako, da bi hotel zlo, ampak vendar le tako, da nastane zlo, bodisi, da je lahkomiselno pričakoval, da ne pride do zla, ker ga bo mogel sam odkloniti, bodisi da je ob svojem- ravnanju sploh prezrl, da utegne zlo nastopiti, česar pa bi prezreti ne smel. Krivda tiči v poslednjem primeru v zakrivljeni ne¬ vednosti, ki jo je presojati po objektivnih in subjektivnih okoliščinah, katere spremljajo storilčevo dejanje. Če iz le-teh ne sledi zakrivljena nevednost, gre samo za naključje. Kjer se približuje zakrivljena nevednost ali zlasti lahko¬ miselnost po svojih velikih napakah, ki gredo na rovaš značaja storilca, že zelo naklepu, govori k.z. o grobi ali hudi nepazljivosti (gl. gori pod IV. b), § 58.). Presoja, kdaj na¬ stopi le-ta, pritiče sodišču po svobodnem preudarku. Pomotno bi bilo naziranje — ustrezajoč tradicijam a. k. z. — , da je za delikte iz malomarnosti zagrožena vseskozi blažja 53 kazen (strogi zapor, zapor ali denarna kazen). To načelo, ki ga je izvajal a. k. z. dosledno, sloni na ideji, da se kaznuje dejanje (klasična šola). Danes je opuščeno; kaznuje naj se storilec (moderna šola). Tudi za malomarno povzročeno dejanje je v iz- vestnih težkih primerih zagrožena robija (§ 208.: do desetih let). VI. Uspevek in posledica. Omenjeno je že bilo, da označujemo hotene posledice za uspevek (Erfolg). Pri na¬ klepu smo zahtevali hotenje dejanja (emocijski moment) po vseh njegovih bistvenih sostavinah vključivši posledico (zlo). § 16. govori o «kaznivem dejanju», čigar izvršitev je hotena. Jasno je, da je mišljen uspevek kot efekt dejanja, to je tisto zlo, ki ne sme nastopiti, če se hoče vzdržati pravni red. Kaj je tisto zlo, določa zakon po vseh k dejanskemu stanu zločina spada¬ jočih sostavinah. Naklep se mora nanašati na vse te sostavine v celoti, torej na sredstva in način izvršitve, na eventualno zahtevane posebne krajevne, časovne in modalne momente. Vendar morajo biti sostavine dejansko-konkretne narave, ne pa abstraktni pojmi. K takim abstraktnim pojmom spadajo zlasti tudi objektivni pogoji kaznivosti. Ni potrebno, da se naklep (ve¬ denje) nanaša na to, da je dejanje v k. z. prepovedano (gl. § 21.); da velja za to ali ono ozemlje ta ali drug kazenski zakonik. Takisto je brez odločilne važnosti in ni bistvena sostavina naklepa psihični moment, pri katerem se sme oživotvoriti za- groženje s kaznijo: kazniv je tudi tisti, ki meni na podlagi zdrav¬ niškega izpričevala, da ni vračunljiv, pa ga sodišče na podlagi sodnih izvedencev spozna za vračunljivega ali vsaj manj vra- čunljivega. Gre torej za tiste momente (sostavine kaznivega deja¬ nja), ki jih storilec spozna s svojimi čuti v zunanjem svetu, ne pa za to, kaj on smatra v svoji notranjosti za nekaz,nivo. Kdor usmrti od žene rojeno živo bitje, zagreši kaznivo dejanje, čeprav sodi, da je to spaček, ne pa človek. Kdor odvaja električni tok, je kriv tatvine, pa najsi ve, da smatra k. z. ta tok za premično stvar ali ne. Potrebno je le, da storilec k dejanskemu stanu spada¬ joče sostavine tako spozna, da izpolnujejo po resnični, objektivni presoji dejanski stan kaznivega dejanja; ali ga izpolnjujejo po subjektivni presoji storilca, ni relevantno. Pri malomarnosti posledice dejanja niso nikdar hotene; torej ne moremo govoriti o uspevku malomarnega kaznivega dejanja. O tem, ali je potrebno vedenje, da je storilčevo ravnanje protizakonito, bo govora v § 20. 54 § 17 LTežja posledica] Ce je nastala iz kaznivega dejanja posledica, ki je težja, kot je bila v naklepu, ter predpisuje za tako posledico zakon strožjo kazen, je izreči to strožjo kazen samo, če se mora pripisati na- stopivša posledica storilčevi malomarnosti. la določba stoji v najožji zvezi z. določbami o naklepu v Prejšnjem paragrafu. Z določbami o malomarnosti nima ne¬ posrednega stika, dasi se govori o njej. Gre za tiste pri¬ mere, v katerih je storilec ravnal z naklepom in hotel posledico (uspevek) A, iz njegovega dejanja pa nastopi v resnici posle¬ dica B, ki je hujša, težja kot A. Kdaj je posledica težja, se odloča Po tem, kakšno kazen zagroža k. z. za take vrste kaznivega dejanja, ako bi bilo storjeno z naklepom, t. j. z vedenjem in hotenjem posledice (uspevka) B. Kdor ve in hoče, da udari člo¬ veka močno s topim orodjem po glavi in da mu s tem povzroči lahko rano ali vsaj bolečine (uspevek A), pa mu pri tem, ne da bi ga hotel usmrtiti (posledica B), prebije črepinjo, da se ta zgrudi mrtev, je storil naklepoma kaznivo dejanje s hotenim uspevkom A, toda iz tega naklepnega dejanja je nastopila hujša posledica —- smrt. Na tako nehoteno, pa iz drugega hotenega dejanja izvirajočo usmrtitev stavi k. z. težjo kaz.en. Za smrt kot Posledico odgovarja storilec, dasi je ni hotel, vendar ne po isti določbi, ki velja za hoteno posledico, ampak po neki drugi posebej ustanovljeni določbi —, toda samo tedaj, če se mora (ne samo: more) šteti storilcu v krivdo, da je vsled njegovega iz malomarnosti izvirajočega ravnanja nastopila smrt. Z drugimi besedami: Če je storilec vedel ali mogel vedeti, da utegne nastopiti iz močnega udarca po človekovi glavi smrt, pa je prezrl po svoji krivdi, temu vedenju primerno uravnati svoje hotenje uspevka A, torej moč udarca ublažiti, da bi bila smrtna nevarnost odklonjena, in je smrt nastopila, je kriv usmrtitve po Posebej ustanovljeni določbi. Tako dejanje, imenujejo italijanski kriminalisti zelo posrečeno Preterintencionalno dejanje. Toda pomniti je dvoje: 1.) Osnovni naklep mora biti usmerjen na neko naklepno kaz¬ nivo dejanje, ki je usmerjeno zoper isto pravno dobrino. Ne zadošča, da bi imel storilec namen streljati na divjačino v svojem 55 lovu, pa bi — preterintencionalno — zadel gonjača. To dejanje se znači za povsem druge vrste dejanje in bi utegnilo pomeniti malomarnost, če so namreč podani pogoji § 16., 2. odst. Ne sme se nikdar kaznovati kot naklepno kaznivo dejanje po § 17. 2.) Ker se za preterintencionalno dejanje zahteva malomarnost na strani storilca, je samo po sebi razumljivo, da mora obstojati vzročna zveza, ki seveda ne more biti karakterizirana kot na¬ ključje. 3.) Za tako nastalo hujšo posledico mora biti posebej predpisana hujša kazen (n. pr. § 178., odst. 2., § 179., odst. 2., itd.). Pravilo § 17. ne prinaša nove vrste dolusa, zlasti ne uvaja iz a. k. z. znanega posrednjega dolusa (dolus indirectus). Pri posrednjem dolusu je bila po zastareli ideologiji sv. Tomaža Akvinskega taka malomarnost ex lege presumirana. Kdor «rei illicitae dabat operam» ali kdor je imel «anlmum nocendi», temu se pripisuje, da je že po tipičnih vnanjih okoliščinah, dasi so bile od storilčeve volje neodvisne, vendarle hujšo posledico hotel. S tem je bil unešen moment v voljo, ki ne ustreza pojmu osebne (psihične) krivde, ampak fingirano-tipične krivde; to je bil v resnici samo «pseudodolus», «slutvonaklep». Ta je v § 17. docela izbacnjen in namesto njega postavljeno pravilo, norma, da naj zadene vsakogar kazenskopravna odgovornost tudi za tisto težjo posledico naklepnega kaznivega dejanja, katere sicer ni hotel, ali je nastopila, ker je iz malomarnosti prezrl, da utegne navzlic njegovemu ne-hotenju nastopiti, ter je vsled tega tudi resnično nastopila,— toda po specialni odredbi kazen¬ skega zakona. Kjer take malomarnosti kot subjektivne krivde storilca ni, ali kjer ni označene specialne odredbe za hujšo posle¬ dico, ni odgovornosti. Kdor da klofuto z golo roko nepoznanemu človeku na sence ali lice, ker se je ujezil nad njim radi njegovega neotesanega obnašanja, hoteč ga ukoriti in ponižati na ugledu, pa ne ve, niti ne more vedeti, da ima ta človek na sencu od kostne bolezni razjedeno črepinjo, ni odgovoren za naklepno usmrtitev, če mu je prebil s klofuto črepinjo in ga usmrtil, ampak le za naklepno razžalitev. Tuni mogoče storilcu pripisati malomarnosti, češ, da se ni oziral na osebno kakovost oklofuta¬ nega človeka, ker niti ni mogel vedeti za njegovo telesno napako. Kdor pa da klofuto z roko, na kateri nosi prstane, pa udari na¬ klepoma po obrazu nasprotnika in mu rani oko, da mu izteče, je odgovoren ne samo za «klofuto», ampak za težko poškodbo, ker 56 bi v tem primeru mogel, po okolnostih tudi moral vedeti, da mu utegne oko izbiti ali podobno, pa na to ni mislil. Moment malomarnosti pri naklepnem dejanju daje sodišču v smislu § 17. dolžnost, smatrati nehoteno posledico za hoteni uspevek in uporabiti za take primere posebej ustanovljeno do¬ ločbo, da se težja kazen izreče. § 18 1 I ehnična odredba glede uporabepredpisovonaklepuinmalomarnosti] 0) Če ne predpisuje zakon drugače, se kaznuje storilec samo zaradi kaznivega dejanja, storjenega naklepoma. ( 2 ) Zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno iz malomar¬ nosti, se kaznuje storilec samo, če to zakon izrečno predpisuje. Ta določba ima samo značaj tehničnega pravila za upo¬ rabo kazenskopravnih norm glede posebnega dela k. z. Pred¬ postavlja se, da se kaznuje samo po smislu norme § 1. in samo, če je ena izmed obeh krivdnih oblik § 16. podana; saj drugih krivdnih oblik ni. Da se izogne zakonodajec vednemu ponav¬ ljanju, kdaj je treba za kaznivost naklepa, kdaj zadostuje že malomarnost, je odredil generalno, da se kaznuje za vsako v k. z. (in v čl. 6. uv. zak. kaz. zak.) navedeno dejanje samo tisti storilec, ki je to dejanje storil naklepoma, dasi to ni specialno v besedilu dotičnega paragrafa rečeno. Ker pa hoče zakonodajec, da se izreče kaz.en za neko kaznivo dejanje (tudi ali samo) tedaj, ko je storjeno iz malomarnosti, mora biti to v besedilu dotičnega Paragrafa izrečno navedeno. Kjer ni v besedilu nič na¬ vedenega o krivdni obliki, se dotično kaznivo dejanje sme kaznovati, samo če je naklepoma storjeno. § 19 iNedostajanje vedenja za bistvene sostavine dejanskega stanu kaznivega dejanja! (D Za kaznivo dejanje, storjeno naklepoma, ni odgovoren, kdor ob času, ko je storil dejanje, ni vedel za katerokoli izmed bistvenih ©znamenit bitja kaznivega dejanja, najsi so stvarnega ali pravnega značaja. 57 ( 2 ) Če storilec za ta oznamenila ni vedel zbog malomarnosti, je odgovoren za malomarno kaznivo dejanje v primeru, v ka¬ terem je predpisana kazen tudi za malomarnost. I. N e d o s t a j a n j e v e d e n j a. Ta določba je samo logična posledica pravilnega pojmovanja krivdne oblike naklepa ter se je za njeno razlago treba sklicevati na gori navedena izvajanja (gl- § 16., V.). Kdor v času storitve (proj. I. in II. pravi «pri izvršenju dela», k.z. v izvirniku: «u vremenu učinjenja dela») dejanja ne ve za katerokoli izmed bistvenih oznamenil «bitja» kaznivega dejanja, pa najsi bodo stvarnega ali pravnega zna¬ čaja (k. z. v izvirniku: «prirode»), ta ne more biti kaznovan radi naklepnega kaznivega dejanja. Kaj je pojmovati pod bitjem («biče») kaznivega dejanja, to je bilo že razloženo pri § 11. (gl. § 11., II.). Težave dela novi pojem «obeležje» (= «oz.namenilo») «biča krivičnog dela». V obeh projektih (I. in II.) in v obeh predlogih (Gjuričič in Subotič) se je glasilo besedilo «okolnosti, koje ulaze u pojam krivičnog dela. bile one stvarne ali pravne prirode. » Izraz «obeležje» je prevzet naravnost iz motivov k proj. L, kjer je na str. 161. rečeno sledeče: «Kad umišljaj znači predvidjenje i hotenje svih obe¬ ležja krivičnog dela, t.j. kad se on ima rasprostreti na sva obeležja, to iz same sušti-ne umišljaja logički izlazi, da nema ni umišljaja u slučaju, u kome... učinilac nije z.nao ma za koje obeležje krivičnog dela.» Tu se vidi, da je le izraz «okolnost» nadomeščen s točnejšim «oznamenilo» (ali znak); relativni stavek iz proj. I. (scil. okolnosti), «koje ulaze u pojam krivičnog dela», pa je nadomeščen z. izrazom «biče», ki morda v navadni govorici ni običajen, pa pomeni zunanji dejanski stan delikta (gl. § 11., II.). Pojem «obeležja stvarne ili pravne prirode« je pojasnjen v proj. I. tako, da so stvarne okolnosti ali obeležja vse v zunanjem predmetnem svetu tičoče okolnosti, pravne pa one, ki se tičejo po zakonih ustanovljenih oznamenil posebne vrste, ki same po sebi še niso dane v predmetnem svetu; n. pr. kaj je javna listina, kdo je uradnik, kaj je premična stvar, to stoji v § 14., mnogi drugi pojmi pa so določeni v posebnih zakonih (brak, vladar in pod.). Ali navzlic tej razlagi v motivih k proj. I. moramo vendar vztrajati pri nazoru, izraženem že gori (gl. § 16., V.), da 55 ni subsumirati pod oznamenila pravne narave onih okolnosti, ki se značijo za objektivni predpogoj kazenske odgovornosti, kot so to kaznivost po k. z., krajevna veljavnost k. z,, vračunlji- vost in pod., skratka: vse tiste okolnosti pravnega značaja, ki so urejene v občnem delu k. z. v uvodnih odredbah. V tem pogledu je novo besedilo («oznamenilo») bolje kot prejšnje, ker se tiče specialnih znakov bistva konkretnega kaznivega dejanja, ne pa tudi občnih pojmov kaznivosti. Gotovo ni bistveno oznamenilo kaznivega dejanja poznanje kazenskopravne norme; kajti ne- Poznanje ali nepravilno pojmovanje k. z. po § 21. ne opravičuje nikogar. Pripomniti je, da se v § 358. zahtevano vedenje za zmoto ne nanaša na zmoto v smislu § 20., ampak na dejansko «zmoto o pomenu sklenjene pogodbe«; kdor za to zmoto ne ve, ki je tu bistveno oznamenilo zunanjega dejanskega stanu, ni kazniv. II. Odgovornost za ned ostajanje vedenja. Če vzamemo tipičen primer nedostajanja vedenja za bistveno ozna¬ menilo v smislu gornjih izvajanj, da strelja nekdo na predmet, o katerem misli, da je žival, pa je človek, tedaj se vpraša: Kakšna je odgovornost storilca, če je tisti človek vsled tega strela bil usmrčen? Naklep je izključen, pravilo § 17. ni upo¬ rabno (gl. § 17.). Zopet je zakonodajec povsem logično-dosledno določil v 2. odst., da odgovarja storilec za malomarnost, če se je le-ta pripetila v smislu določb 2. odst. § 16. in — samoposebi razumljivo — če je dotično malomarno povzročeno dejanje po predpisih k. z. ali pa kakšnih drugih zakonov kazenskopravne vsebine sploh kaznivo. Če je v gornjem primeru storilec stre¬ ljal, dasi bi lahko ob potrebni previdnosti spoznal, da mu ni prišla divjačina na muho, je še vedno quuestio facti, ali je iz malomarnosti usmrtil človeka. Če je temu tako, je kazniv po § 177.; če pa je usmrtil n. pr. tele, ni kazniv, ker za poškodbo tuje stvari, ki je storjena iz malomarnosti, k. z. ni zagrozil nobene kazni. § 20 iZmota glede opravičujočih okolnosti kaznivega dejanja] 0) Odgovoren ni oni, ki smatra ob storitvi dejanja pomotoma, da obstoje okolnosti, po katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi te okolnosti resnično obstojale. 59 ( 2 ) Če je bil storilec v tej zmoti zbog malomarnosti, je od¬ govoren za malomarno kaznivo dejanje v primeru, v katerem je predpisana kazen tudi za malomarnost. I. Bistvena zmota vobče. Vse, kar je bilo rečeno v § 19., velja načeloma tudi tukaj. Razlik od prejšnjega pravnega stanja je dvoje: 1.) Tu je govora o «okolnostima, prema kojima bi to delo bilo dopustno« (— tam je stalo: «bitnih obeležja biča krivičnog dela» —); 2.) tu gre za pomotno ali za pogrešno smatranje («pogrešno uzme»), (tam je stalo: «nije znao»). K 1.) Pojem «bitnih obeležja biča krivičnog dela» ni ne širši ne ožji nego pojem «okolnosti, prema kojima bi to delo bilo dopušteno«, ampak oba pojma se deloma krijeta, deloma izključujeta. Obema skupno je to, da oba izključujeta naklep; tam gre lahko za stvarno ali pravno naravo oz,namenil (z gore¬ njimi pridržki, gl. § 19., L), tu pa samo za stvarne okolnosti, za katere je storilec pri svojem ravnanju — tudi tu je govoril proj. I. in II. o «izvršenju», kar pa je bilo preozko — pomotoma smatral, da so krivdo izključujoče okolnosti, ki bi, če so resnično ob¬ stajale, to dejanje napravile po k. z. za nekaznivo. N. pr. če nekdo pomotoma smatra, da se vrši napad na njegovo življenje ali telesno varnost in ubije onega, ki ga smatra za napadalca, je to pomotno smatranje druge osebe kot napadalca okolnost, ki po § 24. izključuje protipravnost. K 2.) Ne gre za to, da za okolnost takšne stvarne narave storilec ni vedel; nasprotno, on je vedel za njo, ali razlagal si jo je krivo vsled nedostatnih psihičnih operacij. Videl je slabo, bodisi radi svoje kratkovidnosti (subjektivni moment), bodisi radi teme (objektivni moment), slišal je slabo in pod., pa se je zmotil. Podoba, ki mu je kot predstava v psihi nastala in katero smatra on za resnici ustrezajočo, ni v skladu z objektivno res¬ nico. To nesoglasje med predstavo in resničnostjo je lahko za- nikalno ali pritrjevalno, toda tikati se mora vedno takih stvarnih okolnosti, ki smo jih spoznali k 1.). Nebistvena nesoglasja nimajo pomena. V drugem odstavku tega paragrafa se ponavlja ista misel kot v drugem odstavku § 19., samo da velja za krivdno malo¬ marno zasnovano zmoto (namesto za nedostajanje vedenja). II. Error in objedo, aberratio id us. Te zmote ali ta zgrešena dejanja n e spadajo pod normo § 20. Pri error in 60 objedo (ali in persona) gre za napad, ki je usmerjen zoper osebo X, torej zoper pravno dobrino človeškega življenja ali zdravja, ki pa v resnici pogodi osebo Y, torej zopet pravno dobrino človeškega življenja ali zdravja, ker je napadalec — storilec — pomotoma ali pogrešno imel Y-a za X-a. Ali napad je.bil vendarle izvršen na vsak način na pravno dobrino člo¬ veškega življenja ali zdravja in baš genus pravne dobrine je odločilen za kvalifikacijo storitve napada kot dovršenega na¬ klepnega kaznivega dejanja. Persona ali objekt je bila samo podlaga za nagib k dejanju, ki pa ni odločilen, če k. z. izrečno ne ustanavlja nekaj drugega (o pomenu motiva gl. § 16., III.). Če pa pri napadu ne gre za zamenjavo oseb, je treba seveda pre¬ sojati, ali je napad na drugačno pravno dobrino sploh kazniv. Pri aberratio idus (pogrešen udar) gre pa za čisto drug primer: Storilec izvrši naklepoma napad zoper osebo X, ali na¬ mesto le-tega pogodi zoper svojo voljo, neodvisno od resničnega hotenja, neko drugo osebo Y-a, ker je X-u namenjen projektil — ne vsled zamenjave oseb, ampak iz drugih povsem objektivnih vzrokov, n. pr. ker je atmosferičen pojav projektil v letu za¬ nesel, — zadel v bližini stoječega Y-a. Tu je dejanje napadalca v pogledu osebe X-a ostalo pri poskusu ( conatus proximus, glej § 31., L). Ali je ravnanje napadalca v pogledu na osebo Y krivdno, je presojati po splošnih normah § 16.: morda predleži dolus eventualis, morda culpa, morda pa je kavzalni potek pri¬ pisati samo naključju, da krivde ni (o kavzalnem neksusu ali vzročnosti gl. § 167., L). Stališče o pomenu aberratio ict us s e u im p e - tu s, ki ga je zavzemal § 134. a. k. z. kot izjemno stališče pri umoru, v k. z. ni nikjer sprejeto. § 21 [Neznanje kazenskega zakona in pravna zmota] Neznanje ali nepravilno pojmovanje tega kazenskega zakona ne oprašča nikogar; toda glede na razmere, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, sme izreci sodišče milejšo kažem v po¬ sebno lahkih primerih pa sme storilca tudi oprostiti vsake kazni. I. P r a v i 1 a. Po § 3. a. k. z. je bil kazenski zakonik zamišljen kot nekakšen kodeks norm, ki jih mora vsak razsoden človek 67 poznati in upoštevati. Vsako sklicevanje na nepoznanje «kazen- skega zakona o hudodelstvih* je bilo brezpomembno in ne- upoštevno. Ista misel se je še izraziteje ponovila v § 233. a. k. z. glede pregreškov in prestopkov. Tudi v s. k. z. je bilo zavzeto isto stališče. Oba zakonika sta, skratka rečeno, ustanovila na¬ čelo, da za krivdno obliko naklepa ali malomarnosti ni, da bi morala obstojati potrebna zavest protipravnosti v pogledu na kazenskopravne norme. V modernem kazenskem pravu pa gre velika vloga osebi storilca (gl. pripombe k naslovu II. pogl.!). Načelno sicer tudi k. z. zastopa stališče, da se zavest protipravnosti presumira, ker ne sme poedini državljan ali nedržavljan uveljavljati, da ni poznal določbe k. z. in ker ne gre, da bi dokaz za poznanje take določbe naprtil, kadarkoli se mu to zljubi, tožilcu. Ali upošteva se osebnost storilca vendarle toliko, da se smatra za primerno, napraviti izjemo, če storilec iz objektivnih vzrokov ni mogel poznati določbe k. z., n. pr. če se je stoprav po desetletjih bivanja v tujini vrnil v domovino, ali če je bil več let radi blaz¬ nosti interniran in pod. Dalje se pa upošteva tudi nepravilno poj¬ movanje določbe k. z., ki sloni na objektivnih momentih, n. pr. če se drži storilec judikature kasacijskega dvora izza časa pred storitvijo nekega dejanja, ne da bi zvedel za to, da je kasacijski dvor svoj pravni nazor v dotičnem vprašanju medtem že iz- premenil. Toda te okolnosti so samo izjema od načela, da se nikdo ne reši kazenske odgovornosti z izgovorom na subjektivno veljajoče nepoznanje tega kazenskega zakona, niti ne z iz¬ govorom, da ga je subjektivno krivo tolmačil. Izjeme se pa morajo logično utesnjevalno razlagati in je že radi tega izraz «razmere» (v izvirniku «prilike») tolmačiti samo kot objektivne razmere. Zakonodajec je uporabil v prvem stavku izraz «kazenskega zakona* in ne «kazenskega zakonika*. To treba tako razlagati, da veljaj ta določba kot občno načelo tudi za stranske zakone kazenskopravne vsebine, kar je kriminalnopolitično edino pra¬ vilno. Da na tem besedilo § 13. ne more motiti, gl. § 13. Kdaj nastopi ta ali druga izjema od načela, to je zakono¬ dajec prepustil svobodnemu preudarku sodišča, pri čemer se bo ozirati na to, kar smo navedli glede utesnjevalne razlage pojma «razmer, v katerih je bilo dejanje storjeno*. če sodišče prizna storilcu izjemo, ima odprto pot: aj Lahko storilcu kazen omili, pri čemer mora upoštevati določbe § 71. z ozirom na tisto kazen, ki je za kaznivo dejanje in concreto zagrešena, b) Lahko pa spozna tudi, da je podan posebno lahek primer v smislu § 73. (gl. § 73., L), ki opravičuje, da se storilec vsake kazni oprosti. — V obeh primerih gre le za fakultativno uporabo’ izjeme. II. Izjeme od pravila § 21. K. z. predvideva pa tudi takšna kazniva dejanja, pri katerih se zahteva zavest protiprav¬ nosti kot izrečna sostavina dejanskega stanu. V takšnih primerih postane ta zavest «bistveno oznamenilo bitja kaznivega dejanja» v smislu § 19. in velja za storilca glede kazenske odgovornosti, če takšne posebej zahtevane zavesti o protipravnosti ni, določba § 19.: če pa jio je napačno tolmačil, pa določba § 20. Na drugi strani pa je pomniti, da se ne sme nikoli šteti dejanje za krivdno storjeno, ako ni objektivno po zakoniti normi kaznivo, pa naj ima storilec še tako izrazito zavest, da ravna protipravno in kaznivo (n. pr. onanija, preklinjanje, «kriva pri- sega» v roke zasebnika in pod.). Takšni «zločini» so le puta- tyv n 1, so le v domišljiji storilca eksistentni. Takšne zmote v določbah kazenskega zakona niso v § 21. mišljene, one so kazenskopravno docela neupoštevne. § 22 I Vračunljivost in zmanjšana vračunljivost] ( a ) Odgovoren ni oni, ki ob času, ko je storil dejanje, ni mogel pojmovati narave in pomena svojega dejanja ali po pojmovanju ravnati zbog duševnega razstroja ali skaljene za¬ vesti ali duševne nerazvitosti ali slaboumnosti. ( I. 2 ) Če je bilo kakšno izmed navedenih stanj tako, da sta bili zaradi tega pri storilcu ob času, ko je storil dejanje, pojmovanje narave in pomena dejanja ali možnost ravnanja temu primerno bistveno zmanjšani, sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni. I. Pojem in izraz. Pod v r a č u n 1 j i v o s t j o je raz¬ umevati tisto duševno stanje storilca, ki daje državi pravico, kaznovati ga radi njegovega antisocialnega, v k. z. izrečno ustanovljenega kaznivega dejanja. Pri razlaganju o 63 kazenskopravni odgovornosti (gl. § 16., 1.) je bilo poudarjeno, da je njen prvi pogoj, da storilec obvlada svojo voljo, ki jo ustvarja po svojem razumu. V normi § 22. je zakonodajec preci¬ ziral, kdaj smatra storilca glede tega, prvega pogoja kazen¬ skopravno za odgovornega, kdaj se mu sme dejanje kot krivda (gl. § 16., I. in II.) pripisati, vračunati. Izraz «vra- čunljivost» velja potemtakem najprej glede svojstva dejanja, da je vračunljivo, kar imenuje Francoz «imputabel», Italijan «imputabtle», Nemec «zurechenbar». Toda v prenesenem smislu, eliptično, govorimo ravno tako, kakor pravi Francoz «imputabi- lite» za nemški terminus «Zurechnungsfahigkeit», tudi mi o vračunljivosti kot izrazu za sposobnost, da se osebi dejanje vračuna. Enako govore tudi Srbi; gl. motive V., proj. II.: «u § 19.» (sedaj § 22.) «se odredjuje pojam podobnosti za uračunljivost, ili krače uračunljivosti* (Živanovič); enako Hrvati: gl. Šilo- v i č, Kazneno pravo, str. 78.: «kad rešimo pitanje o sposobnosti ubroja, odnosno sposobnosti krivde, dolazimo do ubrojivosti, odnosno neubrojivosti» (Šilo vic - Frank, Kazneno pravo, str. 85., dobesedno enako, le namesto «krivde» se rabi «krivnje», namesto «ubrojivosti» — «neubrojivosti» pa «uračunljivosti» — «neuračunljivosti»). Pri posvetovanju o proj. II. je bilo sklenjeno, da puste Hrvati izraz «ubrojivost», Slovenci «prištevitost» in uporabljajo poslej kakor Srbi izraz «uračunljivost» po vzgledu Francozov za «imputabilite». Izraz «vračunljivost», ki se ne nahaja v § 22., je pa vendar od zakonodajca sprejet v § 135., odst. 2., in v § 166. Pogrešno bi bilo zamenjavati vračunljivost kot predpogoj za kazenskopravno odgovornost s sposobnostjo za naklep ali malo¬ marnost. Tudi blaznež je lahko toliko razsoden, da stori naklep ali zagreši malomarnost. Saj so n. pr. nekateri paranoiki imenitni matematikarji, slikarji, torej intelektualno zelo visoko stoječe osebe, pa vendar niso vračunljivi, ker je.njihov način ustvarjanja volje bolesten, nenormalen. II. Sostavine vračunljivosti. Zakonodajec se je poslužil v k. z. za ustanovitev pojma vračunljivosti negativne metode. Izhaja iz stališča, da je vsak človek, ki je dovolj star, brez ozira na spol, normalnega razuma in vsled tega normalen glede ustvarjanja svoje volje, da ima vračunljivost (= sposob¬ nost za vračunanje dejanja kot krivdo). Toda on priznava 64 izjemne položaje, kjer je takšna vračunljivost izostala ali pa je sploh nikoli ni bilo. Skratka, zakonodajec ustanavlja normo, kdaj n i vračunljivost podana. Tu pa sta možna dva momenta, ki pa imata oba vendar¬ le isti izvor ali vz.rok. Gre za moment, da storilec, ki bi bil po zunanjih okolnostih glede starosti vračunljiv, pa ob času svo¬ jega dejanja, ki naj bo predmet sodbe, ni mogel a) pojmo¬ vati naravo in pomen svojega dejanja (intelektualni defek t), ali b) po tem svojem pojmovanju ravnati (volun- t a r j s t i č n i defekt) vsled nekih posebnih okolnosti, o kate¬ rih bo pozneje bližje govora (duševni razstroj, skaljena zavest*, duševna nerazvitost ali slaboumnost). Proj. I. se je oziral v tem vprašanju na norveški, švicarski in nemški (1909) prednačrt kazenskega zakonika, imel pa je tudi pred očmi ruski kaz.enski zakonik z dne 23. marca 1903. Iz sled¬ njega je vzel tako zvani biološki kriterij nevračunljivosti, glede tako zvanega psihološkega kriterija nevračunljivosti pa je posnel le tisto stran ruske določbe, ki se nanaša na intelektualno stran storilčeve psihe (M a k 1 e c o v). Iz tega, v motivih (str. 168.) dovolj jasno priznanega vplivanja ruskega kazenskega zakonika pa vidimo, da je treba razumevati pod srbsko besedo «prirodo» (ruski «svojstvo») fizične pogoje dejanja, pod srbsko besedo < značaj« (ruski «značenje») pa njegov socialni in pravni pomen. (Karakter = značaj tu ne bi imelo smisla, ker dejanje nima karakterja, t.j. sinteze vseh duševnih lastnosti, h katerim spa¬ dajo tudi moralne, dočim je dejanje kot tako samoposebi brez¬ barvno.) Proj. I. pa je imel — pogrešno — samo prvonaveden moment (nemožnost pojmovanja narave in pomena svojega dejanja). Šele proj. II. je dodal še drugi moment: nemožnost po tem svojem pojmovanju ravnati. V motivih k proj. II. (str. 90.) je to izrečno navedeno: «U projektu se ova podobnost (sc. za vračunanje) zasniva na dvema močima: na moči shvatanja (in¬ telektualna moč) i na moči hotenja (voluntaristična moč)». Ker je od proj. II. dalje ostalo besedilo topogledne norme nespre¬ menjeno, vidimo, da ni vračunljiv tisti storilec, ki takrat, ko je storil dejanje, po močeh svoiega raz'urtL a_in svoje volje ni bil sposoben, da bi spoznal njegovo predmetno ali fizično naravo in socialni ter pravni pomen, torej — na kratko, dasi ne čisto točno pove- I>r. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 5 65 dano —, ki je krivo pojmil, kaj dela, ali pa, čeprav je pravilno pojmoval, kaj dela, ni bil sposoben, da bi uravnal svoje delo tako, kot mu je dal razum stvar spoznati. Tu ni in ne more biti govora o determinizmu vobče, ki pravi, da človeška volja ni prosta, ampak prisilna po kavzal- nostnih pravilih, niti ne o indeterminizmu, ki trdi, da je človeška volja prosta, ker ima človek sposobnost, da dražljaje, ki ga navajajo h kaznivemu dejanju, lahko sam od sebe premaga. Tu se vpraša le po konkretni sposobnosti razuma in volje, stvar (dejanje) pojmovati, kakor je, in temu primerno ravnati po psihičnem ravnotežju. «Storilec kot subjekt pravnega reda je tisti, ki v krogu svojih tovarišev prava ima sposobnost, da se pokorava zahtevam pravnega reda, kdor pa te sposobnosti nima, je samo objekt pravnega reda, kakor mrtva stvar ali žival» (Weber, H. pl.). Kdor radi duševne zaostalosti misli, da je ves širni svet z vsem, kar je na njem, enako last vseh in vsako¬ gar, pa si vzame predmet, ker mu ugaja, da se blišči, ali ki mu diši, da bi ga povžil, ta ne pojmuje fizičnih pogojev niti social¬ nega in pravnega pomena svojega dejanja. Kdor pa to vendar prav pojmuje kakor vsak drug človek, ki je normalen, pa v s 1 e d notranje učinkujočih gonov ne more temu primerno ravnati, ampak bliščeči se predmet, dasi ve, da tega ne sme, vtakne v žep samo zato, ker se blišči, ta ne more ravnati svoje volje, ki izhaja iz pravilno delujočega razuma. V tem drugem primeru so zunanji pogoji naklepa tatvine sicer podani, ali kazen¬ ska odgovornost ni nastopila, ker storilec ni vračunljiv in zato tudi nima deliktične sposobnosti. Za izključitev vračunljivosti pa zadošča samo eden in katerikoli obeh defektov (intelektualni ali voluntaristični), ker k. z. rabi disjunktivno obliko «ali». III. Vzroki nevračunljivosti. V k. z. so taksa¬ tivno našteti, in sicer takole: a) Duševni razstroj. O tem govorimo pri vsaki vrsti pravih bolezni ,na duhu, kakor tudi ob vsakem bolezenskem (patologičnem) motenju duševnega delovanja, ki obstoja za časa storitve inače kaznivega dejanja. Ugotovitev takšnega bolezen¬ skega stanja je stvar zdravnika-psihiatra. Semkaj spadajo para¬ liza, shicofrenija, paranoia, manija, deliriji itd., ki povzročajo, da se funkcija možganov vrši napačno, krivo. b) Skaljena zavest («pomučenje svesti»). V proj. I. in II. je stalo: «usled bezvesnosti», v Vorentw.: «Bewusstlosigkeit». 66 Ta izraz se je v predlogu Gjuričič umaknil izrazu: «usled po- mučenja svesti» in je poslej ostal. To znači, da ni mišljeno stanje popolne nezavesti, brezzavednosti, ampak vsako znatno mo¬ tenje ali skaljenje zavesti (proj. L, str. 168., ki navzlic slabemu izrazu v besedilu zakonite norme razlaga pravilno, da gre tudi za nepopolno brezvestnost). Izvor takega psihičnega stanja more biti otrovanje z alkoholom, kokainom in pod., pa tudi bolezenski napad epilepsije, halucinacija, somna mbulnost, sanje itd.; skratka, dana mora biti okvara zavesti, ki je tako znatna, da napravi storilca za nesposobnega, da bi izprevidel nepravo svojega dejanja ali določil svoje ravnanje primerno izprevidu v tistem smislu, kot smo gori izvajali. Ugotovitev vzrokov in intenzitete učinkovanja teh vzrokov skaljene zavesti je stvar psihiatrične presoje. Toda ugotovitev, ali je skaljenost, določena po intenzi¬ teti od psihiatra, znatna in zato relevantna za vprašanje vra- čunljivosti, je stvar sodišča. c) Duševna nerazvitost. Tu funkcioniranje možganov ni v redu, ker ni fiziološke predpostavke za normalno razvitost razuma. Vzrok je lahko prirojen, n. pr. idiotizem vsled telesne hibe ali pa nemočnost razvoja, ker niso vsi čuti v redu, n. pr. vsled gluhonemosti. Mogoči so pa tudi primeri, kjer pade razvoj uma na stopnjo nezadostne razvitosti vsled travmatičnega vpliva, okvare na možganih, ki je nastala daleko po rojstvu. Tudi tu je objektivna ugotovitev take hibe ali okvare stvar veščakov (zdravnikov, in eventu tudi pedagogov), presojanje relevantnosti pa stvar sodišča. č) Slaboumnost. Ta vzrok ni bil sprejet niti v proj. I., niti v Vorentw., niti v proj. II.; niti ni uvedba tega novega vzroka pojasnjena v «ekspozeju» k predlogu Gjuričič. Tako stojimo pred dejstvom, da se moramo razgledati po tujih osnutkih kazenskega zakonika, ki so izšli po 1. 1922., da vidimo, kako je prišlo do te dopolnitve: Češkoslovaški osnutek iz 1. 1926. ima — poleg du¬ ševne bolezni in skaljene zavesti — slabost uma, nima pa nedostatnega razvoja duha; nemški načrt (1925) in avstrijski načrt (1928) postopata enako, italijanski (Rocco: 1927) navaja vizio di merite, vizio purtiale di mente, sordomutismo itd., tudi briachezza, toda druge vrste vzrokov kot nerazvitost in slabost uma subsumira očividno pod vrsto vizio di mente. Po vsem tem bomo smeli smatrati, da je «slabost uma» ali «slaboumnost» le sinonimični pojem s pojmom nedostatnosti razvoja uma, da se 67 ne izključi tista «slabost uma», ki ni «nedostatni razvoj duha», ampak povrnitev od že razvitega uma v stanje nerazvitosti, torej ex post pridobljene slabosti uma, kar smo pa že upoštevali pod c). IV. Časovni nastop vzrokov nevračunljivo- s t i. Zakon pravi jasno, da morajo vzroki nevračunljivosti obstojati za časa dejanja. Če je dejanje, kar se tiče storilca zaključeno, do konca izvršeno, pa nastopi uspevek ali posledica dejanja šele pozneje, je presojati vračunljivost vendarle po času zaključenega dejanja storilca. Če pa je bil prej vračunljiv, ob času nastopa posledice pa ne, je vendar kazenska odgovornost podana; ob času dejanja ni bil abnormalen. Še manj bi bilo od¬ ločilno storilčevo abnormalno stanje za časa sodbe. Tu bi prišlo le vprašanje možnosti procedure zoper storilca v poštev, kar pa ne spada v razmotrivanja materialnega k. z. Zelo važno pa je vprašanje časa dejanja pri ducida intervalla», t. j. pri vedrih razdobjih med napadi duševne bolezni. Na strani puščamo vpra¬ šanje, ali ni tako bolan človek vobče duševno bolan, da ga moramo smatrati za nevračunljivega vsled duševnega razstroja. O tem morajo soditi psihiatri, ki bodo diagnosticirali latentni stadij duševne bolezni, ki je eventualno konstantni vzrok ne¬ vračunljivosti. Če pa bodo v govoru pristna lucida intervalla in če se bo dokazalo, da je bilo dejanje storilca, kar se njega tiče, storjeno v vedrem razdobju, kazenska odgovornost ni izključena; kajti odločilne važnosti je po § 11., odst. 2., čas delovanja brez ozira na nastop posledic. Isto velja pa na splošno za tako zvane actiones liberae in causa (seu ad iibertatem relatae), ki so poznane iz § 2. a. k. z. pri namenoma povzročeni pijanosti, da se v netreznem stanju stori kaznivo dejanje. Po gorenjih izvajanjih niti ni potreba, da bi zakonodajec za take primere ustanovil posebno določbo: Dejanje je storjeno z. naklepom (vedenje + hotenje zle posledice) ob času storilčeve vračunljivosti. Nevračunljivo stanje, vsled alkoholične intoksikacije nastala skaljena zavest, je bilo samo sredstvo ali modaliteta kaznivega dejanja. V. Zmanjšana v r ačun 1 j i v o s t. Ta pojem je proizvod modernih stremljenj v kriminalni politiki. Starejša doktrina, zlasti po ideologiji a. k. z., je nastala na stališču uut — aut: ali je vračunljivost podana, ali je ni, prav tako, kakor je človek živ ali mrtev — ceterum non datur. Tudi pravi še proj. I. na str. 135.: 68 «Mi negiramo postojanje smanjenje uračunljivosti i smatramo ovaj izraz kao veoma nezgodan.» Še dandanes je precej pri¬ stašev takšne doktrine, ki z nejevoljo opazujejo, da prihaja tisti cetenm vendar na površje, ter pripisujejo ta pojav «psihiatri- zaciji kazenskega prava». [Češkoslovaški načrt za kazenski zakonik (1926) odklanja pojem zmanjšane vračunljivosti.] Naša naloga ,ne more biti, razglabljati o upravičenosti uvedbe Pojma zmanjšane vračunljivosti v k. z., niti ne razlagati, kako si teoretiki, ki ta pojem pobijajo, predstavljajo ravnanje s sto¬ rilcem, ki ga manj težki psihični defekti navajajo k zločinu. Znano je, da je n. pr. a. k. z. veleval upoštevati «slab razum» storilca kot olajševalni razlog pri odmeri kazni. Mi se moremo in moramo postaviti na stališče k. z., ki je priznal tudi zmanjšano vračunljivost in hočemo samo v karakte¬ rizacijo tega pravnega instituta navesti, da je po našem mnenju atribut «zmanjšana» samo izraz notranje kvantitete vračunlji¬ vosti, ki ostane po kvaliteti še vračunljivost. Popularno bi jo označili kot — ne: prvovrstno, ampak — drugo- ali tretjevrstno vračunljivost, ki je še vračunljivost, pa še ni n e vračunljivost. Kajti vse sostavine so podane: storilec pojmuje naravo in pomen svojega dejanja in ima sposobnost, da deluje po svojem pojmo¬ vanju, le to je pri tem značilno, da te kakovosti niso — prvo¬ vrstne kvalitete. Če je dovoljena prispodoba iz praktičnega življenja: Tvarina sladkor je prvovrstna, ker je zgolj škrobo- vina v njej, je lahko drugo- ali tretjevrstne kvalitete, kolikor manj škrobovine je v njej; ni pa več sladkor, čeprav je sladka tvarina, če tvori tvarino samo saharin. Pri navzdol vodeči razvrstitvi zmanjšane vračunljivosti pa k. z. za normo o kaznovanju nima vsakega zmanjšanja vra¬ čunljivosti v mislih. Kajti inače bi spadala pod ta institut pretežna večina zločincev. Samo pri tistih primerih, kjer so sposobnosti pojmovanja narave in pomena dejanja ali ravnanja primerno pravilnemu pojmovanju bistveno zmanjšane, torej, da osta¬ nemo pri naši prispodobi, ne, če je vračunljivost samo drugo- ali tretjevrstna, ampak šele tedaj, ko postane, recimo, peto- ali šestovrstna, pride do porabe določbe § 22., odst. 2., z omili¬ tvijo kazni, in še to samo fakultativno, ako spozna sodišče to za umestno. [Tu se razlikuje naš k. z. od projekta za Nemčijo iz 1.1925. ali od italijanskega projekta Rocco (1927), ki odrejata obligatorno omilitev kazni. 1 69 Kdaj je tak primer zmanjšane vračunljivosti kot pogoj za fakultativno omilitev kazni podan, to bo moralo sodišče na podlagi psihiatričnega mnenja samo odločiti po psihološko- biološki metodi. Zakon pa ne govori o kakšni trajni psihični abnormaliteti kot vzroku zmanjšanja vračunljivosti. Tudi za¬ časni vplivi, kot menstruacija, nosečnost, porodni akt, posledice akutne intoksikacije z alkoholom in pod., utegnejo spadati semkaj, ravno tako kakor osebne posebne lastnosti muhavosti, nasajenosti patoloških lažnivcev, histerikov ali nevrastenikov. Stvar sodišča bo, da objektivne simptome izpremembe intelek¬ tualnih in voluntarističnih funkcij celokupnega človeka, ki jih ugotovi psihiater-psiholog, premotri z merilom § 22. in ustanovi zmanjšanost vračunljivosti ter se z ozirom na to odloči, ali je v skladu s celokupno ideologijo občnega dela k. z,, da se kazen omili. Omilitev kazni pa se izvrši po svobodni oceni (gl. § 72.). § 23 [Občni kriterij protipravnosti kaznivega dejanja] Kaznivega dejanja ni, če izključujejo predpisi javnega ali zasebnega prava protipravnost ravnanja. 1. Načelno vprašanje. Ta določba je prišla v k.z. šele pri zadnji redakciji. Najti je ni niti v proj. 1. in II., niti v predlogih Ojuričič in Subotič. Tudi a. k. z. je ni poz,nal. Sprejeta je bila pač po vzorcu projekta za Nemčijo (1925) in za Češkoslova¬ ško (1926). Določba je, kajpada, v mnogem pogledu sama po sebi razumljiva, toda kot dopolnilo k § 21. že radi tega potrebna, da ni bilo treba v posebnem delu pri posameznih deliktih ustanav¬ ljati izjeme, ki bi bile vsled predpisov javnega ali zasebnega prava na mestu. Pod javnim in zasebnim pravom razumemo celokupni pravni red, v kolikor velja bodisi po pisanih zakonih, bodisi po običaj¬ nem pravu, kjer je to upoštevano. Če je po predpisih kakega zakona ali zakonika izven k. z. oškodovanje, okrnjenje ali ogroženje pravne dobrine ukazano ali vsaj dovoljeno, o protipravnosti ni govora. Semkaj štejemo n. pr. pravico ukoritve, predpise o rabi orožja, o zaplembah, o hišni in telesni preiskavi, o priporu in zaporu, samopomoč po 70 o. d. z. Nikakor pa ne sinemo subsumirati semkaj povelja pred¬ postavljenih, da naj njih podložnik stori zločin. Moglo bi se govoriti edino le o skrajni sili (§ 25.). Nepoznanje teh predpisov storilcu ne škodi; § 19. ne more priti do uporabe, ker a priori ni kaznivega dejanja. Če pa smatra storilec pomotno, da je po normi javnega ali zasebnega prava protipravnost izključena, je treba presojati njegovo kazenskopravno odgovornost po § 20. II. Privolitev k zločinu. Vobče je privoljenje po zločinu prizadete fizične ali juristične osebe brez pomena, ker k. z. ščiti pravne dobrine načeloma v javnem interesu. Toda obstoj javnega interesa utegne biti odvisen od zasebnega in¬ teresa poedinega državljana ali nedržavljana. Če je neka pravna dobrina dana na prosto razpolago poedinega upravičenca, od¬ ločuje njegova volja tudi o obstojanju javnega interesa. Tako prosto razpolaganje je dano pri zasebni imovini, pri zasebni časti, pri tajnostih. Pri oškodbah ali okvarah telesne celovitosti (integritete) pa je razpolagalna pravica utesnjena v okvir, ki je določen po živ- ljenskih običajih. Zato je vposeg zdravnika v človeško telo v svrho lečenja ali iz kosmetičnih razlogov s privoljenjem pri¬ zadete osebe pravno dopusten. Takisto razpolaga pri izvestnih športnih igrah udeleženec že vnaprej s svojim zdravjem, vedoč in dovoljujoč, da se mu v okviru tudi običajne fair -igre pripeti telesna nezgoda; dejanje storilca, ki povzroči takšno nezgodo, ni protipravno, torej tudi ne more biti kaznivo. § 24 [Silobran in prekoračenje silobrambene pravice] 0) Ono dejanje, ki ga stori kdo v silobranu, ni protipravno. ( I. 2 ) Silobran je ona obramba, ki je potrebna, da odvrne kdo od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. ( 3 ) Če storilec prekorači meje obrambe, mu sme sodišče kazen po svobodni oceni (§ 72.) omiliti; ni ga pa kaznovati, če stori to prekoračitev zbog hude razdraženosti, prepasti ali strahu. I. Pojem silobrana. Kot s i 1 o b r a n označujemo pod zakonito določenimi okolnostmi storjeno naklepno obram- beno dejanje, pri katerem pa je protipravnost že po k.z. samem izključena. 71 Država uvideva, da ne more vselej učinkovito ščititi napa¬ denih pravnih dobrin po svojih za to postavljenih organih. Zato pa ne dovoljuje samo izjemoma, ampak daje napadeni osebi naravnost pravico, da odbije ona napad namesto nje, države. Državna pravica zaščite je tako rekoč posojena posamezniku, ki je napaden («difesa pubblica sussidiaria» — jo imenuje Car¬ rara). Kdor pa izvršuje tako pravico, ni krivičnik, ni zločinec. Toda — gre za neko izjemo od norme, da praviloma samo država nastopa kot zaščitnica pravnih dobrin v interesu prav¬ nega reda. Zato morajo biti in so v resnici pogoji taksativno navedeni in se morajo, kot izjema od pravila, vse določbe o silobranu v dvomu samo intenzivno interpretirati. II. Pogoji silobrana so: A. Na strani napa¬ dalca: 1.) napadalec je samo človek. Ni mogoče označiti neko mrtvo stvar (n. pr. samostrel) za napadalca, niti ne kakšne živali. Lahko pa je tudi žival napadalno sredstvo napadalca človeka. 2.) Napad mora biti objektivno krivično, protipravno dejanje človeka: a) Glede § 2. g a. k. z. so nekateri učili, da mora biti podan dolozen napad, kulpozno dejanje da ne zadostuje za silobran. To za naš k. z. ne velja. Ne more in ne sme se siliti tisti, ki se hoče ubraniti nekega napada, da naj še poprej, preden se brani, premotri položaj, ali gre za dolozen, ali le za kulpozen napad na njegovo pravno dobrino. Sicer pa je tudi besedilo «protipravni napad» jasno; tudi dejanje storilca, ki maha naklepoma s sabljo zoper A-ja, pa zadeva malomarno z isto sabljoJB-jžU-se more čisto neprisiljeno smatrati za protipraven napad tudi napram B-ju. Tak napad pa seveda ne sme biti pravno dovoljen, torej nTcfa‘n «protipraven napad», niti ne obstoja pravica silobrana, kjer gre za uradne čine zapretja, za izvrševanje izvestnih uko- rilnih pravic itd. (gl. § 23., II.). Prav tako pa tudi ni «napada», če se udejstvuje edino le kot dejanje, ki je storjeno v izvrše¬ vanju silobrambene pravice. Silobrana zoper v silo¬ branu storjen protinapad ni. b) Ni pa treba, da je napadalno dejanje tudi kaznivo; zahteva se le objektivno protipravno dejanje. Torej je silobran dovoljen zoper napad kazenskopravno nedorasle osebe, blaznežev, v zmoti delujoče osebe, eksteritorialcev, imuniteto uživajočih oseb, samo da je njihovo napadalno dejanje objektivno-krivičen 72 napad. Subjektivne krivičnosti ali kaznivosti napada ne smemo zahtevati (za a.k.z. sta to zahtevala Lammasch in Ruber); po eni strani zato ne, ker se niti tu ne more siliti napadenca, da hipoma presodi položaj glede kaznivosti .napadalca, preden se brani; po drugi strani bi morali pa vendar izkonstruirati kakšen drug vzrok za kazenskopravno neodgovornost, ker tu pravna zavest ne dopušča razlikovanja med kaznivimi in .nekaznivimi protipravnimi dejanji. c) Napad mora biti v sedanjosti protipravno dejanje. Kjer gre za bodoči, eventualno preteč napad, ki še ni niti začet, niti grozeč, si napadenec lahko drugače pomaga, n. pr. da opo¬ zori državne organe. c) Napadalec v smislu |_24. pa ni več tisti človek, ki jie napad ž e b il i z vrš il. Proti bežečemu napadalcu ali bivšemu na¬ padalcu ni silobrana, tisto dejanje bi bilo le — nedopustno mašče¬ vanje. Vendar je napad v smislu § 24. tudi tedaj podan, če je sicer zločin v pravnem smislu dovršen (n. pr. s coniunctio metn- brorum pri spolnem posilstvu onesvestene ženske), toda posle¬ dice zločina trajajo še dalje (žena, ki pride med izvrševanjem coitusa do 1 zavesti, ima pravico silobrana). Napad ni identičen pojem s dovršitvijo zločina. d) Tu di zope r napad, ki je bil i ntelek tualno po napadencu provociran (ne da bi provokacija bila sama po sebT zločin), je silobran upravičen. Zahteva se objektivna protipravnost, ne pa nezakrivljenost napadalnega dejanja. Autor rixae \ma silo- brambeno pravico zoper napad osebe, ki je aiitor pugnae . ^ 3.) Pravna dobrina, ki je predmet napada, je lahko katera¬ koli. Po a. k. z. je bila p rav na dobrina časti izključena, po k. z. je vključena. Proj. I. omenja to (str. 180.) izrečno in razlaga, da se je naštevanje pravnih dobrin opustilo, ker bi ne moglo biti taksa tivno^niti popol no. B. Na strani napadenca: 1.) Pod «stranjo napadenca» razumemo ne samo neposredno napadeno ali ogroženo osebo, ampak tudi vsako drugo osebo, ki pride napa¬ dencu na pomoč. 2.) Silobramheno dejanje (odboj) je mogoče samo proti napadalcu, ne pa zoper tretjo, neudeleženo osebo. Ko napadalec, videč, da pride silobrambeno dejanje napadenca, postavi pred svoje telo neudeleženo osebo, zoper le-to odboj napada pravno ni dopusten. (Seveda pride lahko do drugačnega razloga, da 73 postane odboj nekazniv, n. pr. stanje skrajne sile po § 25.) Ni pa opravičenega protinapada napadenca (odboja) zoper spremlje¬ valca napadalca, da bi napadalca samega pripravil do tega, da bi z napadi odnehal, ali da bi spremljevalec prišel napade¬ nemu na pomoč. 3. ) Napadenec sme odbiti s silobrambenim dejanjem samo pričujoč napad (laesio inchoata), to je: napad, ki se bas vrši (ki je v toku, če je zanj potrebno več činov) ali neposredno preteč napad (laesio minatis). Odboj napada z nastavljenim samostrelom, ki prične funkcionirati samo tedaj, če napadalec resnično prične napad, je pravno dopusten, seveda le, če je podana absolutna sigurnost, da ne deluje z.oper osebe, ki niso napadalci. Gle) tudi gori pod A, 2.), c) in c). 1 4. ) Odboj, silobrambeni protinapad mora biti potreben, da se napad odvrne. Glede tega vprašanja treba poudariti, da se k. z. ne strinja s prakso po § 2. g a. k. z. To je tem značilnejše, ker se je v predhodnih osnutkih h k. z. stališče menjavalo. V proj. I. je stalo «odbrana, koja je neobhodna», v Vorentw. «welche erforderlich ist», v proj. II. «neobhodna», v predlogu Gjuričič «neobhodna», v predlogu Subotič takisto, sedaj pa stoji — kakor v § 2. a. k. z, — «koja je potrebna«. Utemeljitev, ki jo je dal proj. L, odnosno tudi ekspoze, torej ne more biti več merodajna. Drugod pa ni najti motivov. Jasno je, da so pač tudi tu vplivali tuji vzorci. Nemško-avstrijski osnutek pravi: «in einer deri Umstdnden angemessenen Weise», češkoslovaški: «primefenym spusobem»; italijanski pa je sploh opustil označbo merila in govori samo pri prekoračenju silobrambene pravice o dimiti stabiliti... ovvero imposti dalla necessita». Iz tega pa sledi, da je naš zakonodajec namenoma opustil ideologijo švi¬ carskega projekta iz 1.1918., po katerem je bil zasnovan proj. II., in sledil ideologiji drugih držav, ki se odraža v naslednjih mislih: Res je bilo po doslejšnjem pravu zamišljeno, da naj se merilo za intenziteto odbojnega napada (silobrambe) ravna edino le po intenziteti objektivno-krivičnega napada in da se je torej smel smatrati za upravičen silobran, če pravna dobrina, ki je bila napadena, zdaleka ni toliko vredna, kot pravna do¬ brina, ki jo pogodi odbojni napad; — toda tako pojmovanje ni moči spraviti v sklad z nazori o nravnosti. Ne_gre, da bi dečka, ki je ukradel z drevesa pet češenj, smel vsakdo — ne samo okradeni — ustreliti, da ne bo še šeste in sedme češnje pozobal, 74 četudi se drugače tatvine tistih češenj ne more preprečiti... Napadenec naj premisli, ali je intenziteta take odvrnitve na¬ pada po načelih nravnosti in socialne potrebe primerna, mari bi ne zadostovalo, da si pomaga s palico ali prikliče pomoč. Ne gre, da bi nekdo blazneža, ki kravalifca' in se pripravlja, da bo delil golorok klofute, ustrelil ali zabodel, čeprav bi se mu z lahkoto umaknil... Toda s formulo o «potrebnosti p roti¬ n apa da» ni rečeno, da bi se morala vedno upoštevati veličina razlike med vrednostjo napadene dobrine napadenca in «proti- napadene» dobrine napadalca. Vse bodi presojeno po konkretnih prilikah in po subjektivnem razpoloženju napadenca za časa izvršitve silobrana. Sodišče naj se uživi v položaj napadenca glede možnosti uporabe protinapadalnih sredstev in naj določi, ah je bil odbojni napad v konkretni obliki z ozirom na socialne prilike resnično potreben. Objektivna neobhodnost — po kateri bi hromeč smel streljati na dečka na češnji, da mu zabrani nadaljnje tatinsko zobanje češenj — ni odločilna. Staro rimsko pravilo: «Defetisio debet esse proporcionata » pride zopet do veljave! ^-III. Prekoračenje silobrana. Iz orisanega okvira silobrambene pravice sledi, da je to pravico kot izjemo od pravila (gl. gori I.) utesnjevalno razlagati in da mora biti vsako prekoračenje meja te pravice kaznivo. Tu pa ne gre za tiste primere, kjer storilec smatra pomotoma, da so podani vzroki za silobrambeno dejanje; glede takih primerov je podal zakono¬ dajec normo že v § 20. Silobrambeno dejanje je naklepoma izvršeno dejanje, ki bi sicer zaslužilo kazen, ki jo zagroža k. z. za oškodovanje kakšne pravne dobrine, toda zakonodajec se ozira na vzrok, postanek in svrho hotenja na strani — napadenega — storilca. Če je sto¬ rilec vedel in hotel, da gre odboj, t. j. odvrnitev napada preko dopustne mere, da torej prestopi «moderamen inculpatae tute- lae», — to prekoračenje nima izvora v zlem, antisocialnem značaju storilca, ampak v prilikah, v katere je zabredel storilec največkrat samo po antisocialnem značaju napadalca. To je zakonodajec upošteval in odredil, da imej sodišče možnost, da kazen za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno s prekoračenjem meja upravičene silobrambe, omili po svobodni oceni (gl. § 72.). Ni torej dolžnost sodišča, kazen omiliti, pa tudi ni predpisa, da je ne sme omiliti. Odločilen bo prosti preudarek sodišča, ki 75 naj upošteva ideologijo k. z. Oziri na osebne lastnosti storilca so v prvi vrsti upoštevni. In vendar napravlja zakonodajec od tega pravila še nadaljnjo izjemo v korist tistega, ki se je silobrambne pravice poslužil. Če je namreč nastopila prekoračitev samo zbog hude raz¬ draženosti (sthenični afekti, n. pr. razgretje v prepiru), prepasti ali strahu (asthenični afekti), pa sodišče takšnega storilca sploh ne sme kaznovati. Ne-kaznitev ni fakultativna, ampak obliga¬ torna. Pripomniti je treba, da je a. k. z. poznal izključitev kazen¬ skopravne odgovornosti samo pri astheničnih afektih. Vendar zadene breme dokaza, da je bil astheničen afekt vzrok prekora¬ čitve, prav tistega, ki se s tem zagovarja. — Da ni moči upoštevati kot moment, ki izključuje kazensko¬ pravno odgovornost, tako zvano pretvezo ali pretekst silobrana, to je: izgovor s silobranom ex post, ki ob storitvi dejanja sploh ni bil kot silobran zamišljen, ni treba posebej utemeljevati. § 25 [Dejanje v skrajni sili] O Kaznovati ni onega, ki stori kakšno dejanje, da odvrne od sebe ali od koga drugega istočasno, drugače neodklonljivo nevarnost za življenje, telo, prostost, čast, imovino ali drugo dobrino, če ni poškodba, ki jo je storil s tem dejanjem, večja od nevarnosti; v nasprotnem primeru sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni (§ 72.). ( 1 2 ) Ta predpis se ne sme uporabiti na onega, ki se je dolžan izpostavljati nevarnosti. 1. Pojem skrajne sile. Avstrijsko kaz,ensko pravo je poznalo teoretično in praktično drugod že davno priznani pravni institut «stanja skrajne sile» (srbsko LŽ i v a n o v i čj: «stanje nužde; hrvaško [Š i 1 o v i čj: «nužda»; 'francosko: «necessite »; nemško: «Notstand») verbis expressis samo v § 5. zakona o pod¬ morskih kablih («storilca je morala huda sila, podmorski kabel pretrgati®). Inače ga je podrejevalo pojmu «nepremagljive sile». «Nepremagljive sile» pa naš k. z. ne obravnava posebej, ampak šteje jo med pogoje za vračunljivost. Gorenji paragraf pa uvaja pojem «stanja skrajne sile» iz¬ rečno kot samostojno veljaven pravni institut in mu daje vse- 76 bi,no, katere pravilnost je v teoriji silno sporna, katero pa moramo tu vzeti tako, kakor je dana. Upravičenost tega instituta, ki pomenja izjemo od norma¬ tivno ustanovljene kazenskopravne odgovornosti za naklepoma storjeno oškodovanje pravnih dobrin, se snuje iz misli, da v v nekih primerih država ne more z ahteva ti-jQd. tistega, čigar pravna dobrina je bas napadena, nenavadnega heroizma zato. da bi trpel svojo škodo, če jo more na tuj račun, s povzro¬ čitvijo tuje škode odvrniti. Dvoje tipičnih primerov se nam kaže v praktičnem življenju: 1.) «na morju plavajoča deska Karneada» —: oprijela sta se je dve utapljajoči se osebi, ali deska more nositi samo eno; torej obstoja skupna nevarnost, iz katere se da rešiti le ena oseba, ki drugo naklepoma pahne proč od deske; 2.) tatvina v skrajni sili (stiski); omenja jo že čl. 166. Caroline (CCC iz 1.1532.): kdor krade samo, da uteši svoj, svoje žene ali svojih otrok glad, ni kazniv, vendar samo, če ni tatvina «tapfer, gross und kiindlich» (R a d b r u c h). Iz teh primerov se vidi takoj razlika med insti¬ tutom silobrana in stanja skrajne sile. Pri silobranu mora država nujno priznati, da v silobranu storjeno dejanje ni prot ipravno, tu pa more reči samo, da je sicer res protipravno, ali da — ga ne kaznuje, ker je socialno stališče razumljivo in odpustljivo, da se pri križanju dveh dolžnosti ali interesov storilec ozira bolj na rešitev svoje pravne dobrine kot na ohranitev tuje. Obema institutoma skupna okolnost je moment obstoja nevar¬ nosti za pravne dobrine. Drugi relevantni momenti pa gredo pri obeh institutih različna pota. II. Pogoji skrajne sile. Kakor rečeno, gre za ne¬ varnost za neko osebo, da utrpi škodo za neko pravno dobrino. Vrsta pravnih dobrin, ki so naštete v 2. odst. ni za¬ ključena; naštevanje je eksemplifikativno. Vsekako pa je treba upoštevati zgolj tiste poedinim osebam pritikajoče pravne do¬ brine, ki so od k. z. kot takšne konkretno pripoznane. Abstraktni interesi, ki jih poznajo pravila etike, niso predmet, ki bi bil upošteven v smislu § 25. Nevarnost pa ne sme pretiti od človeka kot napadalca v smislu § 24.; v tem primeru bi veljali samo predpisi § 24. Tu mora biti podana neka drugačna nevarnost, n. pr. preteča od od elementarnih katastrof, nesrečnega naključja, živali in pod. Ali tudi za tako modificirano nevarnost za prej označene pravne 77 dobrine je ustanovil zakonodajec sam še dvoje važnih izjem: a) Nevarnost ne sme biti baš od tiste osebe zakrivljena, katere pravna dobrina je ogrožena ali napadena. Zakrivljena je samo tedaj, če zadene tistega, ki pride v nevarnost, krivda, da je nevarnost nastopila; krivda pa je lahko podana v smislu naklepoma ali malomarno storjenega dejanja. Nihče ne more zahtevati od države, da ga oprosti od kazni, če je po lastni krivdi povzročil nevarnost za svojo pravno dobrino, pa se je hoče na tuj račun ubraniti. Prvotna lastna krivda prevalira in ne daje oprostitve, b) Nevarnost ne sme izvirati iz dejstva, da je tisti, cigar pravna dobrina (zlasti življenje) pride v nevarnost, po poklicu, ki si ga je izbral, dolžan izpostavljati se nevarnosti (zlasti za življenje). Oseba, ki si je izbrala poklic paznika v blaznici, ne sme pričakovati, da ga država oprosti vsake kazni, če pobije blazneža, ki se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in nastane vsled te okolnosti nevarnost, da mu le-ta prizadene kaj hudega. Drugače je seveda, če ga je blaznež res že napadel; potem ima tudi stražnik pravico silobrana. III. Odvračilni napad. Če obstoja gori označena ne¬ varnost, kdo se sme brez kazni poslužiti odvračilnega napada na tujo pravno dobrino? Predvsem —podobno situaciji pri silo¬ branu — ne samo tisti, čigar pravni dobrini grozi nevarnost, ampak vsakdo. V tem pogledu se razlikuje v teoriji: dejanja v skrajni sili in pa pomoč v skrajni sili. Pomoč dajejo tretje osebe, prvo navedena dejanja prihajajo od neposredno ogrožene osebe. V pogledu upravičenosti odvračilnega napada pa je zakon v § 25. ustanovil, da med obema primeroma ni nobene razlike. Na strani ogrožene osebe (napadenca) ali pomočnika pa se sme poslužiti odvračilnega napada na tujo pravno dobrino: a) Samo dokler je nevarnost istočasno traja¬ joča. Če vidi nekdo, da se nevarnost bliža, ki pa še ni eksistentna, ima dolžnost, da se ji na kakršenkoli način iz¬ ogne in ne sme niti tvegati, da res nastane in da jo potem z napadom na tujo pravno dobrino odvrne, b) Če je nevarnost že eksistentna postala, se ne sme uporabiti odvračilni napad, ako se da nevarnost na kakšen drugačen način brez od¬ vračilnega napada preprečiti ali odpraviti. Kdor se sam ne more umakniti nevarnosti (n. pr. vsled telesne hibe), pa lahko prikliče na pomoč drugo osebo, da ga ščiti, je to storiti dolžan, preden izvrši napad na tujo osebo, c) Škoda, ki jo stori 78 z napadom v skrajni sili na tuji pravni dobrini, mora biti p r o - porcionirana škodi, ki grozi priti iz nevarnosti za lastno pravno dobrino. Ni torej vsak odvračilni napad, ampak samo tisti, ki je primeren za odvrnitev nevarnosti, prost kazni. Tu ne gre samo za način in sredstvo odvrnitve, ampak tudi za razmerje med vrednostjo ogrožene pravne dobrine storilca v skrajni sili in pa z odvračilnim napadom oškodovane ali zadete tuje pravne dobrine. Zakon naravnost prepoveduje napad za odvrnitev nevarnosti, če ste obe ravnokar v misel vzeti nevarnosti narobe proporcionirani, t. j. da je treba vrednost tiste pravne dobrine, ki naj se z odvračilnim napadom oškoduje ali zadene, više oceniti nego pravno dobrino v nevarnosti. Ocena naj se vrši raz stališče ideologije k. z., ki izraža višjo vrednost s tem, da za okrnjenje pravne dobrine zagroža hujšo kazen. Ipak zakonodajec dopušča, da sodišče z ozirom na oseb¬ nost storilca in vse druge okolnosti sme (ne pa: mora) tistega storilca, ki je prekoračil to utesnjevalno normo, mileje kaznovati, in sicer po svobodni oceni, kakor pri silobranu (gl. § 72.). Oziri na osebnost storilca so po ideologiji k. z. obliga¬ torni. č) Zoper odvračilni napad je dovoljena,najsi mu je treba priznati nekaznivost, vedno pravica silobrana. Kakor smo izvajali pri razlagi silobrana (gl. § 24., II. A, a), s i 1 o- brambeno dejanje ni protipravno dejanje, torej silo¬ bran zoper silobrambeno dejanje ni dopusten; dejanje storjeno v skrajni sili ali pomoč v skrajni sili pa je protipravno dejanje (čeprav ex lege izjemoma nekaznivo); zato je silobran zoper tako dejanje ali zoper pomoč v skrajni sili dopusten, d) Če smatra storilec pomotoma nevarnost za svojo ali drugo pravno dobrino za podano, pa ravna pomotoma v skrajni sili, zanj ne velja § 20. Kajti dejanje, storjeno v skrajni sili, ni pravno dopustno, ono je protipravno in samo iz vzrokov pa¬ metne kazenskopravne politike je zakonodajec sankcijo umaknil. Za takega storilca veljajo občne norme, edino le olajševalno okolnost mu utegne sodišče priznati. 3. Odgovornost maloletnikov. [Pjlipomba k naslovu: Po starejših kazenskih zako¬ nikih, ki so se opirali na «klasično šolo kriminalnega prava», se je vprašanje zločinstvenosti (kriminalitete) vobče napačno tretiralo; kajti upoštevalo se je v prvi vrsti, če ne celo izključno, 79 kaznivo dejanje kot tako. Dandanes pa je občepriznano in pra¬ vilno načelo, da se kaznuje — ne kaznivo delo, ampak storilec. Z1 oči ns t v e n o s t mladine more biti le posledica krive ali zanemarjene vzgoje. Moderno kazensko pravo upošteva to docela in pri velikem delu mladostnih kršilcev kazenskopravnih norm sploh ne uporablja kazni, ampak samo vzgojna sredstva, ki naj vedejo mladoletnika v bodočem nje¬ govem življenju na pravo pot. Temu naziranju se je pridružil naš k. z. v polnem obsegu. § 26 [Osebe v starosti do izpolnjenega 14. letaj /D) Otrok, ki stori dejanje, za katero predpisuje kazenski zakon kazen, se ne sme ne preganjati ne kaznovati. ( 2 ) Takega otroka je izročiti roditeljem ali varuhom (skrb¬ nikom) ali šolskemu oblastvu, da ga kaznujejo, da skrbe zanj in da ga nadzirajo. ( :! ) Če je tak otrok zanemarjen ali moralno pokvarjen, ga je izročiti zavodu za vzgajanje ali primerni rodbini, kjer ostane, dokler se ne poboljša, toda najdlje do dovršenega sedemnaj¬ stega leta. ( 4 ) To prisilne vzgajanje odredi varstveno sodišče. Ll\ fii«, Koga šteje k. z. za « otroka « (v izvirniku «dete»), je določeno v § 14., točki 1. Ako vzporedimo k. z. z a. k. z., vidimo, da je meja za starostno dobo otrok potisnjena navzgor za štiri leta (od 10. na 14. leto). To ustreza posledkom modernega razisko¬ vanja psihe mladostnikov, ki bi se dali trivialno izraziti tako, da šolska deca ne spada pred sodišče, ampak v šolo. Kako je šteti deško dobo, smo že navedli (gl. § 14., točko 1.). V odst. 1. stoji kazenski zakon, ne pa zakonik; to pomeni, da veljajo te določbe za vse stranske zakone kazenskopravne vse¬ bine. «Otrok... se ne sme preganjati« je razumeti tako, da se pregon ne sme predlagati niti upotiti, če je deška doba storilca oblastvu že znana. Dokler ta še ni znana ali pa je vsaj dvomljiva, se seveda mora vršiti postopanje v okviru kazenskega posto¬ panja predvsem v svrho ugotovitve starosti. Ko je vprašanje starosti razčiščeno v negativni smeri, mora vsako preganjanje takoj prenehati. 80 Primarno je treba v primerih, kjer otrok stori sicer po kazenskem zakonu kaznivo dejanje, le-tega izročiti ali predati njegovim staršem ali varuhu, odnosno skrbniku (oba pojma skupaj obsezata šele to, kar stoji v izvirniku, namreč «starate- ljima») ali šolskemu oblastvu. Izbira med temi tremi, ki so poklicani činitelji za vzgojo, je dana sodišču na prosto in naj se vrši po vidiku, kaj utegne biti bolje za vzgojo. Izraz «da ga kaznujejo», ni mišljen kot tehnično kaznovanje z enim ali drugim predpisanim kazenskim sredstvom, ampak je rabljen v smislu ljudske govorice, da naj se izvaja običajno vzgojevalno sred¬ stvo v svrho ukoritve. Pri otrocih, pri katerih se ne da pričako¬ vati vzgojnega uspeha pri uporabi običajnih vzgojevalnih sred¬ stvih (2. odst.), torej sekundarno, pride do izročitve otroka javnemu ali zasebnemu zavodu za vzgajanje ali pa primerni rodbini, ki ga sprejme v svoje okrilje. Tu se otrok vzgaja, dokler se ne poboljša, vendar ne preko 17. leta svoje starosti. Vse te odredbe, ki nadomestujejo kazen po posebnem delu k. z. ali po stranskih kazenskih zakonih, odredi varstveno sodišče. Celokupen obseg § 26. je urejen pod vidikom, da osebe, stare izpod 14 let, pod nobenim pogojem niso kazenskopravno odgovorne, četudi bi bile vsled svoje razvitosti po običajnem pojmovanju sposobne, da stvar prav pojmujejo in temu primerno ravnajo. Duševna nerazvitost se tu ex lege presumira v takem obsegu in tako absolutno, da ni kaznovanja, ampak edino — dopolnitev vzgoje, ki naj traja, če treba, do 17. leta. Ako pa oseba v starosti do izpolnjenega 14. leta v smislu § 22. ni vračunljiva (ker je bebasta, kretinozna), odpade tudi tako postopanje varstvenega sodišča po k. z. in se ono mora držati zgolj predpisov, ki veljajo za skrb duševno bolnih oseb. § 27 (Nevračunljive osebe v starosti od pričetega 15. do izpolnjenega 17. leta] 0) Mlajši maloletnik se ne sme kaznovati, če rti mogel poj¬ movati narave in .pomena svojega dejanja ali ravnati po tem pojmovanju. ( 2 ) Takega mlajšega maloletnika je izročiti roditeljem ali varuhom (skrbnikom) ali osebam, ki skrbe zanj, da ga kaznujejo, da ga nadzirajo in se brigajo zanj. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 6 81 ( 3 ) Če je tak maloletnik zanemarjen ali moralno pokvarjen, se izroči zavodu za vzgajanje ali primerni rodbini, kjer ostane, dokler se ne poboljša, toda najmanj leto dni in najdlje do dovrše¬ nega enaindvajsetega leta. I. Mlajši maloletniki. Osebe v starosti od pričetega 15. do izpolnjenega 17. leta imenuje k. z. «mlajše maloletnike» (gl. § 14., točko L). V primeri z določbami a. k. z. odgovarjajo osebam, katere so stare od 10 do 14 let; toda dočim je bilo tam kaznovanje «hudodelstev» kot «prestopek mladoletnikov* za¬ ukazano, je po k. z. vsebina kazenske odgovornosti povsem drugače urejena. Pri tem razmotrivanju pridemo do pojma «relativne kazenske doraslosti*. Ta pojem je poznal tudi že s. k. z., vendar v drugih starostnih mejah. Pri relativni kazenski doraslosti se vpraša predvsem po tem, ali obstoja pri mladostnem kršitelju predpisov k. z. — vračun- ljivost. Tu k. z. ne dela nikakšne razlike med občno ali zmanj¬ šano vračunljivostjo. Vsaka vračunljivost zadostuje kot pogoj kazenskopravne odgovornosti, seveda nekvarno pravici sodišča, da kazen v smislu ideologije § 28. omili, kakor je to po § 22. za dopustno izrečeno. Za presojo vračunljivosti mladostnikov so odločilni vsi tisti momenti, ki smo o njih razpravljali že prej (gl. § 22., III.). (Naj pripomnimo, da ogrski kazenski zakonik zahteva za kazenskopravno odgovornost mladostnikov «po- trebno duševno in nravstveno z.relost*, s čimer pa ni noben objektiven kriterij utemeljen, ampak so podane le smernice za presojo.) Ako obstoja dvom o tem, ali so podani pozitivni znaki za vračunljivost,juati predleže vzroki za nje izključitev, je treba rešiti vprašanje vračunljivosti v prid mladostnega kršilca pred¬ pisov k. z. in zanikati njega kazenskopravno odgovornost. II. Odredbe kazenskega sodnika. Če pride kazen¬ sko sodišče na podlagi strokovnjaškega mnenja psihiatrov, psihologov in pedagogov do prepričanja, da vračunljivosti mla¬ dostnika ni — zbog duševnega razstroja^ skaljene zavesti ali duševne nerazvitosti ali slaboumnosti, tedaj postopa prav tako, kakor pri vsakem drugem nevračunljivem zločincu. Če pa pride kazensko sodišče do prepričanja na podlagi izvedeniškega mnenja, da mlajši maloletnik radi svoje mladosti ni to¬ liko zrel, da bi mogel pojmovati naravo in pomen svojega dejanja ter ravnati po tem pojmovanju (gl. § 28., točko 1.), tedaj 82 postopa po 2. odst. tega paragrafa in odredi ono samo (torej kazensko , ne pa varstveno sodiš če') izvršitev vzgojevalnega sredstva analogno kakor pri § 26. Vendar je k. z. nadomestil «šolsko oblastvo» z «osebami, ki skrbe zanj», ker tak mlajši maloletnik redno ne hodi v šolo, ali je lahko v oskrbi gospodarja kot služabnik, rokodelskega mojstra kot vajenec in pod. Take odredbe kazenskega sodišča pa vendar niso nikakšna kazen, ampak edino le di^hhlo^jigdogtatne^zgoje. Če jih imenuje ekspoze (str. 6.) «zaščitne mere», ni zadel njih pravilne vsebine in pomena: Ne gre za zaščito družbe pred mlajšim maloletnikom, ampak za to, da se zatro z dopolnitvijo vzgoje klice zločinstve- nosti mladostnega kršilca predpisov k. z., zlasti da se mu ojači volja za nadaljnje pošteno življenje. Časovna meja za nadopolnilo vzgoje je določena tako, da mora doba bivanja v vzgojevališču ali v primerni rodbini trajati naj manj eno leto, pa ne dlje nego do tedaj, ko izpolni maloletnik svoje 21. leto. § 28 [Vraeunljive osebe v starosti od pričetega 15. do izpolnjenega 17. leta] ,/ 0) Če je mlajši maloletnik toliko zrel, da je mogel pojmovati naravo in pomen svojega dejanja ter po tem pojmovanju ravnati, se mu izreče ukor ali odpust na preskušnjo ali oddaja v zavod za vzgajanje ali v zavod za poboljševanje mlajših maloletnikov. ( 2 ) Mlajšemu maloletniku se izreče ukor, če je kaznivo de¬ lanje bolj neznatne narave in če je nastalo iz očividne nepre¬ mišljenosti ali lahkomiselnosti. j ( 3 ) Mlajši maloletnik se odpusti na preskušnjo za dobo do enega leta, če je nastalo kaznivo dejanje iz zgoraj navedenih razlogov, a je težje narave. ( 4 ) Vse te odredbe se uporabijo, če ni potrebno ne vzgajanje ne poboljševanje. ( 5 ) Oddaja v zavod za vzgajanje se izreče zoper mlajšega maloletnika, če je zanemarjen ali moralno pokvarjen. V zavodu mora ostati, dokler se ne poboljša, toda najmanj leto dni in naj¬ dlje do dovršenega enaindvajsetega leta. (°) Oddaja v zavod za poboljševanje se izreče zoper mlaj¬ šega maloletnika, če je toliko pokvarjen, da se ne more sprejeti v zavod za vzgajanje. V tem zavodu ostane, dokler se ne po¬ boljša, toda najmanj tri in najdlje deset let. 6 * 83 C) Mlajši maloletnik, ki stori, ko je dovršil petnajst let, v zavodu za vzgajanje ali v zavodu za poboljševanje ali izven zavoda zločinstvo in ki ga spozna sodišče za toliko zrelega, da je mogel pojmovati naravo in pomen svojega dejanja in ravnati po tem pojmovanju, se kaznuje po predpisu § 30. Zaradi drugega > kaznivega dejanja, storjenega med vzgajanjem ali peboljševa- njem, se kaznuje disciplinski. I. Pojem vračunljivosti mlajših malolctni- kov. Slično kot pri polnoletnih osebah, določa z.akonodajec za mlajše maloletnike glede njih vračunljivosti, da morajo biti toliko zreli, da imajo intelektualno in tudi volunta- r i s t i č n o sposobnost, o kateri je bilo že govora v § 22., H., a) in b). Šele obe skupaj tvorita zrelost; za nevračunljivost zadostuje, da je podan le en defekt. Ce uporablja § 22., odst. l.„ glede vračunljivosti med obema momentoma veznik «a 1 i», § 28., odst. L, pa v isti zvezi «in», to ni nikakšna razlika, ker je v prvo navedenem paragrafu govora o zanikalnem, v drugo navedenem paragrafu pa o p r 11 r j e v a 1 n e m primeru odgo¬ vornosti. II. Odredbe v rednih primerih. Če stori zrel mlajši maloletnik (l.odst.) kaznivo dejanje, ima sodišče mož¬ nost, da uporabi eno izmed naslednjih vzgojevalnih sredstev. Pomniti je treba zlasti, da ima javni tožilec po § 442., odst. 3., k. p. pravico oddati izjavo, da mlaj¬ šega maloletnik a, dasi je vračunljiv, ne prega¬ nja, ker je storjeno dejanje neznatno, pregon pa ni niti v interesu javnosti, niti v interesu njego¬ vega bodočega obnašanja in nravstvenega razvoja. Takisto ima tudi sodišče- — ne glede na predloge javnega ali zasebnega tožilca — po § 443., točki L, k. p. pravico, da ustavi kazensko postopanje, če je prepričano, da je kaznivo de¬ janje mlajšega maloletnika povsem neznatno. Če se pa sodišče te pravice ne posluži, more odrediti kot vzgojno sredstvo: v a) Mlajšemu maloletniku izreče ukor. Ta seže najmanj globoko v življenske prilike ter naj se uporabi: na pozitivno stran, če je dejanje neznatne narave, torej v socialnem smislu 84 skoro brezpomembna kršitev pravnega reda (n. pr. lažje kaznivi prestopki), in če je izviralo iz očividne nepremišljenosti in lahkomiselnosti, na negativno stran, če ni videti potrebe po prisilni vzgoji ali prisilnem poboljšanju, ker bo dosežena svrha k. z. po danih osebnih in socialnih razmerah tudi brez drugih vzgojnih sredstev. Ukor ni kazen; v § 35. ni niti omenjen. Kako ga je iz.vršiti, je stvar svobodnega preudarka sodišča ( arg. a contr. ex §§ 449. do 454. k. p., ki takega predpisa ne prinašajo). b) Mlajši maloletnik se odpusti na preskušnjo. Pogoj je, da dejanje ni več neznatne narave, torej kršitev socialnega reda težje vrste, da pa je vendar izvirala iz očividne nepre¬ mišljenosti in lahkomiselnosti. Pod a) naveden pogoj negativne narave velja pa tudi tukaj. Vobče bodo taka ne več neznatna dejanja tista, ki se v k. z. kvalificirajo za zločinstva, kazniva z robijo daljšega trajanja. Merilo ni, da bi postavljali. Izvršitev te odredbe, ki sme trajati le eno leto, je pobliže predpisana v § 449. k. p. c) Oddaja v vzgojevališče predpostavlja, da je mlajši maloletnik potreben prisilne vzgoje ali poboljševanja, ker je bil zanemarjen (t.j. sam sebi prepuščen, brez nege od strani svojcev ali drugih vzgojnih činiteljev), ali pa — navzlic taki negi — moralno pokvarjen (t.j. za načela morale neobčutljiv). V teh primerih ne gre več za vprašanje, ali je dejanje lažje ali težje vrste. Ko ugotovi sodišče pri takem mlajšem maloletniku potrebnost prisilne vz,goje, izreče, da se odda v zavod za vzga¬ janje (vzgojevališče). Oddaja velja najmanj za eno leto, lahko pa traja tudi več let, toda v skrajnem primeru ne preko izpol¬ njenega 21. leta mlajšega maloletnika. Izvrševanje tega vzgoj¬ nega sredstva je urejeno v § 451. k. p., kjer je tudi izrečeno, da se prisilna vzgoja vrši ali pod nadzorstvom javnih oblastev v okrilju primernih rodbin ali v zasebnih vzgojevališčih ali v državnih vzgojevališčih. Pomisliti pa je treba, da § 28. izključuje — v nasprotju s § 27., 3. odst. — «oddajo primerni rodbini« v vzgojne svrlie. č) Oddaja v poboljševalnico se odredi, če ne gre, da bi bil mlajši maloletnik sprejet v vzgojevališče, ker je že tako zelo pokvarjen, da bi pomenilo njegovo bivanje v vzgoje- vališču nevarnost za druge še ne tako pokvarjene osebe njegove starosti. Takšna oddaja se izreka za čas najmanj treh let, mlajši 85 maloletnik pa ostane v poboljševalnici, če se ne poboljša, še dalje, tudi preko svojega 21. leta starosti, dokler se ne poboljša, vendar najdlje deset let. Predpisi o izvrševanju te vzgojne odredbe so podani v §§ 452. do 454. k. p. III. Odredbe v izrednih primerih. Če mlajši malo¬ letnik, ki je zrel (= vračunljiv) v smislu 1. odst. tega paragrafa, stori v času, ko traja prisilna vzgoja ali poboljševanje, kaznivo dejanje, ki se kvalificira po k. z. ali stranskih zakonih s kazen¬ skopravnimi odredbami (gl.§ 13., II.) kot zločinstvo, ne kaže, da bi se mu nudila še dalje prilika za poboljšanje, ker je pokazal, da vzgojno sredstvo ne učinkuje pri njem. Zakonodajec je ustanovil v teh primerih dolžnost, da sodišče takega mlajšega maloletnika za tako zločinstvo (n. pr. če ubije svojega paznika, če okrade svojega tovariša pod okolnostmi § 316. in pod.) kaz¬ nuje po predpisih, ki veljajo za starejše maloletnike. Tu ni razlike, ali je bilo zločinstvo storjeno v zavodu ali izven zavoda (vzgojevališča ali poboljševalnice). Izjema od te.potrebne izjeme pa obstoja pri tistih mlajših maloletnikih, ki še niso dovršili 15. leta svoje starosti. Ti se niti za zločinstva, storjena ob času bivanja v vzgojevališču ali po¬ boljševalnici, ne kaznujejo, ampak samo disciplinirajo, kar velja vobče za vse take mlajše maloletnike, če zagreše dejanje, ki se kvalificira samo za prestopek. Ves zadnji odstavek § 28. tvori eno celoto, eno zakonodajno misel. To izhaja jasno iz. zgodovine postanka te izjemne določbe. Pojavila se je šele v proj. II., ostala v predlogu Gjuričič, izginila v predlogu Subotič, definitivno prišla v k. z. Besede «ili van zavoda» je razumevati edino le z ozirom na dobo, ki jo pre¬ staja mlajši maloletnik vsled odredbe prisilne vzgoje ali prisilnega p o bol j Sevanja ( v dotičnih zavodih). Primerjati je treba analogične- predpise, ki veljajo za odrasle obsojence, ako zagreše kaznivo dejanje med izvrševa¬ njem kazni na prostosti ali očuvalnih odredb. Določba § 28., zadnji odstavek, pa je potrebna, ker bi morala biti sicer celo na¬ klepna usmrtitev, ki jo izvrši 17 in pol let stara oseba v pobolj¬ ševalnici na svojem pazniku, le disciplinirana. To bi pa dajalo samo pobudo k izvršitvi takih in enakih zločinstev v zavodih, namenjenih prisilni vzgoji. 86 § 29 [Značaj vzgojnih odredb] Z odredbami, ukrenjenimi zoper mlajše maloletnike, niso združene nikakršne druge pravne posledice. Mlajši maloletnik, zoper katerega so bile te odredbe ukrenjene, se smatra za neoporečnega. Pod odredbami, ki so v tej določbi mišljene, treba razume¬ vati oddajo staršem, varuhom, skrbnikom, šolskemu oblastvu radi dopolnitve vzgoje; oddajo v zavod za vzgojo ali poboljše- vanje ali primerni rodbini; ukor in odpust na preskušnjo. Te odredbe zasledujejo samo vzgojne svrhe, one zlasti nimajo nobene pravne posledice v pogledu izvrševanja javnih (častnih) funkcij v bodočnosti. Mlajši maloletnik ostane na¬ vzlic temu, da je prestal eno ali drugo tako od¬ redbo, neoporečen. Če določa n. pr. § 317. [nalik § 176., II. a) a. k. z.] prekvalifikacijo glede kazni pri drugem povratku «tatvine iz § 316.», pa je prestal storilec še kot mlajši maloletnik radi «tatvin iz § 316.» že več vzgojevalnih odredb, se mu tista kaz¬ niva dejanja ne smejo pripisati na rovaš kot prejšnje obsodbe. Kazni pa, ki se izreko po § 28., zadnji odstavek, pa niso več vzgojna sredstva v ožjem pomenu besede po smislu §§ 27. in 28.; zanje velja vse to, kar je navedeno v § 30. Kazen se kot takšna registrira, kakor je izrečena, izvršuje se pa na poseben način (gl. §§ 449. do 454. k. p., § 4. zak. o izvrš. k.). Toda po takšni kazni obsojeni mlajši maloletnik izgubi svojo neoporečnost < ar g. a contr. ex § 29 in fine). § 30 [Osebe v starosti od pričetega 18. do izpolnjenega 21. leta] (') Starejši maloletnik se kaznuje po teh pravilih: 1. Zaradi kaznivega dejanja, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali dosmrtno robijo, se kaznuje z robijo ali zatoče- njem najmanj sedmih let; 2. zaradi kaznivega dejanja, za katero predpisuje zakon časno kazen, ni sodišče vezano na najmanjšo mero kazni, ki jo predpisuje zakon za to kaznivo dejaje, niti ne sme izreči večje od desetih let, če je uporabiti robijo ali zatočenje; 87 3. če sodišče spozna, da je treba kazen omiliti, sme izreči namesto robije ali zatočenja strogi zapor ali zapor. ( 2 ) Starejši maloletnik ne sme biti obsojen na izgubo častnih pravic. ( 3 ) Obsojeni starejši maloletnik prestaja kazen prav do do¬ vršenega enaindvajsetega leta ločen od polnoletnikov v posebnih zavodih. Kaj so starejši maloletniki, je bilo povedano v § 14., točki 1. Vzporedbe z določbami a. k. z. ni moči pokazati, kajti po §§ 46. in 52. so veljale le izvestne olajševalne norme glede določitve kazni za osebe, ki niso prekoračile 20 let, ne da bi to bistveno izpreminjevalo način kaznovanja. Pač pa so obstojale analogne določbe po § 58. s. k. z. V § 30. gre za legalno ustanovitev milejših norm glede načina kaznovanja kot veljajo za osebe, ki so že izpolnile 21. leto svoje dobe. V nasprotju z do¬ ločbami §§ 26. do 28. tu ni več govora o posebnih vzgojnih odredbah, ampak tu gre za kaznovalne predpise, ki se krečejo v okviru legalnih kazenskih sredstev (§§ 38. do 49.). Pri teh kaznovalnih predpisih mora sodišče upoštevati načela za odmerjanje kazni (§§ 70. do 77.). Vsekako pa zakonodajec preko vseh teh predpisov upošteva naravo starejših malolet- nikov, ki še nimajo dovolj življenskih izkustev, niti ni njihov značaj tako utrjen, kakor pri polnoletnih osebah. V pogledu vračunljivosti zakonodajec sicer ni normiral prav nobenih izjemnih predpisov. Toda če je kazenskopravna odgo¬ vornost za neko kaznivo dejanje starejšega maloletnika po občnih predpisih z.a polnoletne osebe ugotovljena, veljajo za kaznovanje milejši predpisi, ki so navedeni taksativno v točkah 1. do 3. glede uporabe kazenskega sredstva glavnih kazni, v od¬ stavku 2. pa generalno glede uporabe stranske kazni izgube častnih pravic (ne pa: glede izgube službe, ki ostane ne¬ dotaknjena). Glede točke 1. je pri izbiri med robijo in zatočenjem upo¬ rabljati predpis § 74., po katerem se izreka robija kot težja kazen, če je kaznivo dejanje poteklo iz nečastnih nagibov ali če kaže ono na hudoben značaj storilca. Glede točke 2. velja, da sodišče, ko izreče robijo ali zatočenje, ne sme iti nikdar preko dobe desetih let; ko pa izreče strogi zapor ali zapor, ne sme iti 88 nikdar preko petih let (arg. § 39., odst. L). Pač pa sme iti pri vseh navedenih kaznih na prostosti izpod najmanjše določene mere, torej pri robiji in zatočenju izpod enega leta (prim. § 37., 2. odst., in § 38., l.odst.), pri strogem zaporu in zaporu pa izpod sedmih dni (prim. § 39., l.odst.). Točka 3. tega paragrafa pa določa izjemo od § 71.: Če spozna sodišče, da je ena ali več okolnosti, vsled katerih je treba kazen omiliti, velja predvsem, da se sme za starejšega maloletnika namesto vsake kazni robije (tudi če je zagrožena dosmrtna) ali z at o če n j a, ne glede na to, ali je za to kazen določena izvestna najnižja mera, izreči strogi zapor ali zapor, in sicer po pravilu točke 2.; kajti če velja že brez razlogov za omilitev kazni pravica sodišča, da sme določiti vsako kazen na prostosti, celo robijo izpod najmanjše mere, mora to veljati tudi ob razlogih za omilitev pri nadomestni kazni strogega ali preprostega zapora. V tem pogledu dobi sodišče iste pravice, kakor so mu dane po § 72. Edino le glede denarnih kazni nima § 30. nobene izjemne od¬ redbe. To izhaja ob primerjanju določb §§ 42. in 71., točke 5., za polnoletne storilce. Uporaba predpisov § 30., točk 1. do 3., je obligatorna. Vendar so prepuščene meje uporabe svobodnemu preudarku sodišča. Prepoved obsodbe starejšega maloletnika na izgubo častnih pravic pa je obligatorna in absolutna: t.j. nobena obsodba sta¬ rejšega maloletnika se pod nobenim pogojem ne sme glasiti na izgubo častnih pravic; lahko pa se glasi na izgubo službe. Določba 3. odst. tega paragrafa je jasna. Samo po sebi je raz¬ umljivo, da velja tudi za mlajše maloletnike, ki so dobili kazen po § 28., odst. 7. Za izvrševanje kazni nad maloletniki (§ 28., odst. 7., in § 30.) izidejo po § 4., odst. 4., zak. o izvrš. kaz. po¬ sebne uredbe s potrebnimi predpisi, ki naj veljajo zlasti v po¬ gledu vzgoje. (Uredba še ni izšla.) 4. Poskus. § 31 •• [Občna kaznivost poskusa] Kdor je izvršitev naklepnega dejanja začel, a ga ni dovršii, se kaznuje zaradi poskusa ob zločinstvih vedno, ob prestopkih pa samo, če zakon to izrečno predpisuje. 89 I. Pojem. Vprašanje, kdaj je zločin (zločinstvo ali pre¬ stopek) dovršen, se ne da rešiti neodvisno od pozitivnih zako¬ nitih norm. Načela logike sprejme ta zakonodajec v tej, drugi v drugi obliki. Izhajati pa moramo iz stališča, da gre odločilna beseda zakonodajcu, oziroma od njega postavljeni zakoniti do¬ ločbi. Zato porečemo, da je zločin dovršen, čim so podani vsi znaki, ki naj ostvarijo (realizirajo) dotični zločin v smislu zako¬ nite določbe (norme) na način, da se morejo in morajo vračunati storilcu v krivdo. Dokler niso v s i znaki podani, h katerim spada zlasti hoteni uspevek zločina, se more govoriti samo o poskusu. Ali to je šele opredelitev pojma poskusa na negativno stran. Na pozitivno stran pa porečemo po pravilih logike, da se pravi poskusiti, nekaj hoteti, kar se ni obistinilo. Posterius udejstvo¬ vanja se ne sklada s hotenim prius: Ali hoteni uspevek se z dejansko doseženim uspevkom skoraj nikdar ne krije docela! Katere divergence naj se upoštevajo kot dovršitev, katere kot nedovršitev, — to zopet ni stvar teorije, ampak pozitivne zakonodaje. 'TJivergence med hotenjem (prius) in med oživotvorjenim delnim uspevkom ( posterius) hotenja, ker je cel uspevek izostal, so lahko različne. Dvoje tipov razločujemo: 1.) Dognani ali naj bližji poskus, canatus proximus: tu je vse tisto, kar more in mora zločinec storiti, da doseže hoteni uspevek, že storil; izvršil je vse, quantum in ipso fuit et od consumendum delictum necessarium putavit, — samo uspevek je izostal. To je le pri tistih zločinih mogoče, kjer gre za časovno ločen nastop uspevka in kjer je nastop uspevka materialna sostavina kazni¬ vega dejanja (uspešnostni zločini, Erfolgs- oder Materialdelikte). Ko postane stvar gotova, da uspevek ne nastopi več, govorimo o izpodletelem zločinu (delit manque). Tu ni dvoma, da je zlo¬ činsko dejanje ostalo pri poskusu; n.pr. morilec odda strel na svojega nasprotnika, pa ga ne zadene. 2.) Blizki ali ne¬ dokončani poskus, conatus propinquus. Tu je izvršenje ali izvedba dejanja započeta, ali ni še doprinešeno vse, kar je treba, da stori storilec za uresničbo hotenega uspevka. N. pr. storilec, ki hoče usmrtiti svojega nasprotnika, nameša strupa v vsak¬ danjo jed, ki naj jo nasprotnik použije; treba je le še jed s strupom predložiti, kakor vsak dan, pred nasprotnika. Dotlej je poskus še nedokončan. Pa tudi, ko je jed postavljena pred nasprotnika, je mogoče, da le-ta, ne glede na kakšno zlo slutnjo, 90 iz čisto drugih razlogov jed zavrne. Tu je treba v dosego uspevka še nadaljnjega delovanja, čeprav žrtve zločina same. Objektivno še ni vse storjeno, torej poskus še ni proximus. Ali baš pri teh poskusih, ki še niso dognani, se je treba ozirati na razne stadije delovanja (izvrševanja dejanja), pa tudi na način delovanja. Glede stadija je mogoče, da se vrše šele nekazniva pripravljalna dejanja, ki naj omogočijo, da se kazen¬ skopravno relevantno delovanje pozneje započne. Vobče se taka pripravljalna dejanja (n. pr. storilec si je šele preskrbel strup, ki ga hoče za zastrupitev nasprotnika porabiti) ne smatrajo za započetek kaznivega dejanja (conatus remotus). Zakonodajec pa lahko tudi takšna pripravljalna dejanja zabranjuje pod sank¬ cijo kazni. (Oboje stoji v § 32., odst. 3.). Glede načina delovanja, ki je že započeto, pa se da razliko¬ vati primere, ki vedejo objektivno do uspevka; delovanje je objektivno nevarno (n. pr. v jed namešana stvar je res hud strup) in primere, pri katerih je pač storilec subjektivno pre¬ pričan, da vedejo do hotenega uspevka, v resnici pa to ni mogoče, ker dejanje objektivno .ni nevarno, n. pr. ker je prodajalec strupov prevalil kupca in mu dal čisto podoben ne¬ škodljiv prašek, n. pr. natron (ontološka zmota), ali pa, ker je storilec sicer vedel, da ima natron pred seboj, pa je v zmoti, ker misli, da je natron strup (nomološka zmota). Pa tudi dotlej, ko je delovanje šele v prvem stadiju početka, je treba razlikovati, kdaj so prvi čini tega delovanja že objektivno nevarni, kdaj indiferentne narave. Ce nekdo piše pismo, da privabi lastnika na samoti stoječe hiše zvečer v mesto, ker ga namerava iti okrast, ko bo radi njegove odsotnosti nastala za to prilika, - ali je to dejanje objektivno nevaren početek izvrševanja dejanja tatvine, ali je to šele pripravljalno dejanje? Po vsem tem pridemo do razmišljanja, ali je početek delo¬ vanja, ki vodi po subjektivnem prepričanju storilca do dovršenja uspevka, kazniv poskus, dasi delovanje .ni objektivno nevarno (subjektivna teorija poskusa), ali mora ta početek delovanja poleg ravnokar omenjenega prepričanja, tudi še vse¬ bovati objektivno nevarnost objektivna teorija po¬ skusa). Zakonodajec se lahko priključi eni ali drugi teoriji. Katero stališče je teoretično pravilnejše, ne razpravljamo. Tudi se ne moremo pobliže baviti s stališčem, ki ga je zavzemal 91 § 8. a. k. z., ker je sporno, katero teoretično stališče je bilo v njem utelešeno in je piaksa iz njega izvajala za izvestne primere to, za druge drugo teorijo. Kateri teoriji se je priključil naš zakonodajec v § 31.? Če premotrimo njegovo besedilo, vidimo, da se dasta razbrati iz njega obe teoriji. Ali obe se druga drugo izključujeta. Pravo pod¬ lago skušajmo dobiti iz zgodovine postanka tega paragrafa in jo po občni ideologiji k. z. kontrolirati. II. Zgodovina. Proj. I. (str. 193.) konstatira, da je nor¬ veški k. z. uporabil subjektivno poskusno teorijo, tako da je že nabava orožja poskusno dejanje, če gre z,a svrho dovršitve določenega zločina. Dotična norveška določba se je glasila (v prevodu Gjuričiča po nemškem prevodu): «§ 49.: Kažnjivi pokušaj stoji onda, kad zločin nije svršen, ali je preduzeta radnja, kojom je učinilac nameravao, da odpočne izvršenje zločina.« To stališče pa je proj. I. odklonil in izrečno početek izvršenja poj¬ moval v objektivnem smislu. Zato je predlagal proj. I. besedilo: «§ 54.: Ko je izvršenje kakvog mišljenog zločina započeo, ali ga nije izvršio, kazniče se za pokušaj.« Vorent\v. mu je sledil doslovno. Proj. II. je ostal inače pri tej tekstaciji, samo na mesto besede «z)očina» je postavil «krivič.nog dela«. Toda v motivih (str. 91.) razlaga osupljivo, da se je spor med objektivno in subjektivno poskusno teorijo rešil z usvojitvijo srednjega sta¬ lišča, ki deloma zadovoljuje eno in drugo, s tem, da se je dala sodišču popolna svoboda, ali hoče mileje kaznovati kot dovršeno dejanje, ali ne. Predlog Gjuričič je ostal pri istem besedilu kot proj. II., a k temu pripominja ekspoze (str. 6.): «Pitanje pokušaja redaktori su regulisali na jedan nov način, u smislu modernih shvatanja. I da se ostavlja nauči, da opredeli, kad je neko delo ,započeo 1 i kad ga je ,dovršio‘.» Potemtakem naj bi ostalo vprašanje, ki nas zanima, odprta domneva teorije. V teoriji pa prevladuje danes ta, jutri drugi nazor. Enotnosti naziranja iščemo zaman! Preglejmo, da dobimo zadovoljiv odgovor, ostale določbe o poskusu. Pripravljalna dela so — raz.en če k. z. sam drugače odreja — nekazniva. Za poskus se sme storilec mileje kaznovati; ne: — mora. Če je sredstvo, s katerim se je poskušalo, ali predmet, na katerem se je poskušalo izvršenje, tako, da se ka¬ znivo dejanje na noben način (in abstracto) ne bi moglo izvršiti, mora sodišče storilcu kazen po svobodni oceni omiliti, če pa 92 je krivda neznatna in so posledice brez pomena, sme sodišče storilca oprostiti vsake kazni. Z ozirom na te določbe, ki dopuščajo kaznovanje tudi pri objektivno nesposobnih, torej absolutno nenevarnih sredstvih (n. pr. zastrupljenje naj bi se izvršilo s sladkorno vodo) ali na absolutno nesposobnih pred¬ metih (n. pr. oseba, ki naj bi jo usmrtil storilec, ko strelja nanjo, je že prej umrla), je jasno, da se mora izmed obeh teorij, po besedilu zakona, ki je edino odločilno, smatrati kot akceptirana subjektivna poskusna teorija. Za nazor, da bi bil zakon akceptiral obe teoriji drugo poleg druge, pa ni opravičbe! III. Posledki. Načelno je torej pojmovati poskus tako-le: A. Kdor je svoj naklep, da stori kaznivo deja¬ nje, utelesil s činom, ki tvori početek izvrše¬ vanja ali ki bi ga po stvarnem položaju, kakor si ga je on predstavljal, tvoriti moral, pa kaz¬ nivega dejanja in hotenega us pevka ni dovršil, ta se kaznuje radi poskusa. B . Dejanja, ki naj p rib a vi j o šele predpo¬ stavke, ob katerih naj bi se utelesil označeni čin kot početek zločinskega delovanja, so pri¬ pravljalna dejanja, ki so samazase, t. j. brez po¬ sebne kazenske norme, nekazniva. (Utelešenje je vsak način udejstvovanja volje, ki je zunanjemu svetu z.aznaten.) Korektiv za trdote, ki utegnejo nastati ob takšnem pojmo¬ vanju, nudi določba o omilitvi kazni po svobodni oceni, odnosno o možnosti oprostitve od kazni. Ker se zahteva utelešenje čina kot početka kaznivega de¬ janja, ni nikdar kazniv tisti, ki utelesi kak čin kot početek dejanja, ki de iure, t. j. po k. z., sploh ni kaznivo. Tako dejanje je le nekazniv .putativni zločin, torej tudi poskus putativnega de jan ja ob jekti vno n Tka zn i v . Poskus kaznivega dejanja, ki. ne te melji na hotenju uspevka, torej na naklepu, je teoretično nemogoča k onstru kcija. Naklep je lahko dolus directus ali eventualis; oba sta pristna naklepa. Toda pri dolus eventualis je upoštevati samo conatus proxi- mus, ki daje dejanju izrazito in odločilno smer. Nekateri osnutki pravijo izrečno, da je poskus malomarnega dejanja nekazniv (n. pr. češkoslovaški načrt iz 1. 1926.). V resnici ni samo ne¬ kazniv, ampak neeksistenten. t 93 Zločinstva opredeljuje k. z.. vobče po vidiku, da morajo biti naklepno storjena, dočim pri prestopkih menjavata krivdni obliki naklepa in malomarnosti. § 31. ustanavlja kaznivost poskusa pri zločinstvih vedno, pri prestopkih samo, če je to pri posamezni določbi izrečno predpisano. K temu je treba pripomniti, da zločinstvo, ki temelji na krivdni obliki malomarnosti (§ 208.), sploh ne more biti poskušeno, dalje pa, da poskus izjemoma niti pri dejanjih, ki se kvalificirajo za zločinstva ex lege, ni kazniv v primerih §§ 324. in 325. § 32 [Posebni predpisi za kaznovanje poskusa] C 1 II. ) Zaradi poskusa se sme kaznovati storilec mileje kot zaradi izvršenega dejanja. ( 2 ) Če je sredstvo, s katerim je kdo poskusil izvršitev kazni¬ vega dejanja, ali predmet, zoper katerega je poskušal izvršitev, tak, da se ne bi moglo izvršiti kaznivo dejanje niti s takim sred¬ stvom niti zoper tak predmet niti ob nobenih pogojih, omili sodišče storilcu kazen po svobodni oceni; v posebno lahkih pri¬ merih pa ga sme oprostiti vsake kazni. ( 3 ) Zaradi pripravljalnih dejanj se storilec ne kaznuje, razen v primerih, za katere zakon to posebej predpisuje. I. Vsak poskus, ki je storjen s sposobnim sredstvom na sposobnem predmetu, pa se ne šteje za pripravljalno dejanje (gl. § 31., III.), je kazniv, ali sodišču je dano na prosto, da-li ga kaznuje brez. ozira na značaj poskusa v navadnem okviru zagrožene kazni, da-li mileje. Niti tega ne navaja zakonodajec, ali naj velja primarno pravilo omilitve in sekundarno pravilo kaznovanja brez ozira na poskus ali pa narobe. Izjemo je na¬ pravil zakonodajec le za zločinstvo po § 91. (veleizdaja z usmrtitvijo kralja itd.), kjer se mora poskus kaznovati enako kot dovršeno kaznivo dejanje. Lex specicdis prevalira. Pod sposobnimi sredstvi in sposobnimi predmeti je treba smatrati z ozirom na odst. 2. tega paragrafa tako polno-sposobna kakor tudi relativno-sposobna sredstva, odnosno predmete. II. Vsak poskus, storjen z absolutno nesposobnim sredstvom ali na absolutno nesposobnem predmetu, mora sodišče kazno¬ vati po svobodni oceni (gl. § 72.). Torej tudi tu ni izključeno, da 94 ostane kaznovanje vendarle v okviru z,a doseženo dejanje za¬ grožene kazni. S m e pa sodišče pod pogoji, o katerih je bilo že govora (gl. § 31., II.), to je pri neznatni krivdi in neznatnih po¬ sledicah, storilca tudi popolnoma oprostiti. III. Pojem pripravljalnih dejanj (conatus remotus) ni v zakonu opredeljen. Opredelili smo se v tem pogledu po subjektivni poskusni teoriji že pri načelnih izvajanjih o poskusu (gl. § 31., III.fi). Po tistih izvajanjih je tisti, ki ubere pot s puško proti lovišču, da bi streljal divjačino, poskusil že delikt protizakonite prisvojitve (gl. § 322.). Kdor pa gre s puško na izprehod, še ne odločen, ali gre v tuj revir lovit, je započel samo pripravljalno delo. Dogovor dveh tovarišev, da gresta krast, še ni poskus; če pa gresta vsled tega dogovora na pot, pa je. Kdor piše pismo, da izvabi lastnika hiše na samoti v mesto, da bi bila hiša brez varstva in da bi izvršil v njej tatvino, si ustvarja pred¬ postavke za možnost izvršitve kaznivega dejanja. Ce pa gre zvečer v bližino hiše, da se prepriča, ali je imelo njegovo pismo uspeh, je storitev dejanja poskusil itd. Pripravljalna dejanja niso kazniva, razen če jih k. z. sam izrečno proglaša kot kazniva dejanja. V tem primeru jim gre značaj delikta svoje vrste (delictum sui generis). Primeri v po¬ sebnem delu so: §§ 92., 96., 114., 157., 193., 217., 230., 260. § 33 IOdstop od poskusa! Zaradi posk usa se storilec ne kaznuje, če je prostovoljno odstopil od izvršitve ali če je prostovoljno odvrnil posledico, ki bi nastopila z izvršitvijo kaznivega dejanja, preden je zvedel, da je njegovo delanje razkrito. I. Pravila. Nekaznivost prostovoljnega odstopa od po¬ skusa se je morala po § 8. a. k. z. izvajati a contrario iz določbe, da je poskus kazniv, če dovršitev zavoljo nemožnosti, ali ker je prišel vmes tuj zadržek ali iz naključbe ni nastopila. Ker tu prostovoljni odstop ni bil naveden, se je sklepalo, da je ne- kazniv. To samo' per conclusionem dobljeno pravno naziranje pa je dobilo v § 33. direkten konkreten izraz. Določba § 33. ima v mislih oba glavna tipa poskusa: conatus proximus in conatus propincpius (gl. § 31., I., 1.) in 2.). V obeh 95 primerih so ustanovljeni enaki pogoji za dosego nekazjiivosti. Samo prostovolj ni odstop povzroči nekaznivost. Ni pa odstop prostovoljen, če je bil storilec oviran pri nadaljevanju izvršitve po okolnostih, ki niso od njegove volje odvisne. To velja seveda samo pri conatus propinquus: Storilec gre n. pr. na prežo z na ¬ bito pušk o, da bi usmrtil svojega nasprotnika; postane mu pa slabo ali pa žrtev sploh ni prišla po tisti poti. Prostovoljnost pa še ni izključena, če nagib ni bil plemenitega značaja, n. pr. če je tat uvidel, da se je glede vrednosti predmeta zmotil, pa je odstopil sploh od izvršitve. Takisto je odstop prostovoljen tudi tedaj, če je treba, da sodeluje pri njem še sodelovanje tretje osebe, katero pa je storilec sam izposloval: n.pr. storilec je odposlal I po pošti pismo, ki vsebuje obrekovanje, v drug kraj; še preden pa pismo dospe k adresatu, ga prestreže storilec po svojem prijatelju, katerega je za to brzojavno naprosil. Pa tudi prostovoljni odstop ni še v vsakem primeru nekazniv, ampak samo tedaj, ako je bil storjen, še preden je storilec izvedel, da je njegov poskus razkrit, to je v zunanjem svetu, pri ljudeh kot kaznivo dejanje znan. Zunanji svet, ljudje, morajo biti samo na zločinu neprizadete osebe. K tem štejejo tudi osebe, katerih pravna dobrina je ogrožena, ne pa osebe, ki so na zločinu soude¬ ležene, n. pr. nasnovatelj, sostorilec, pomočnik. Tu gre pač za e tično presojo odstopa . Če storilec izve, da je poskus njegovega dejanja razkrit, dasi je bil prepričan, na ostane neodkrit, utegne sicer ta okolnost vplivati nanj tako, da odstopi od nadaljevanja delovanja, toda zakonodajec mu ne prizna več nekaznivosti. Lahko pa pridobi storilec s tem zase razlog za omilitev kazni po § 71. Glede vpliva prostovoljnega odstopa od poskusa na so¬ storilce in druge udeležence bo govora pri § 34. II. Nepravilni primeri. Odstop od že dovrše¬ nega kaznivega dejanja je nemogoč. Ali storilec more s primernim ravnanjem — actu contrario — povzročiti, da ne nastanejo ali ne ostanejo nobene zle posledice. Vobče vpliva tako ravnanje na odmerjanje kazni. V posebnih primerih pa zakonodajec reši to vprašanje drugače, n. pr. pri tatvini po § 314. ali pri utaji po § 318. (gl. § 321.). V primeru § 135., 1. odst., je ustanovljena dolžnost kontrarnega čina z ovadbo pripravljanega kaznivega zločinstva za druge osebe (razen bližnjih sorodnikov). Te postanejo kaznive tudi, če se priprav- 96 ljano zločinstvo samo poskuša izvršiti. Storilec poskusa zlo¬ činstva more v tem primeru ob prostovoljnem odstopu doseči nekaznivost; oseba, ki je opustila kontrarni čin, pa ne. Odstop od poskusa je takisto neupošteven pri priprav¬ ljalnih dejanjih, ki so kot delicta sui generis samostojno kazniva. Pa tudi pri tako zvanem kvalificiranem poskusu, kjer vsebuje delna oprava hotenega delovanja (torso) že neko zlo posledico, ki pa je zaostala za hotenim uspevkom (n. pr. če je nekdo hotel usmrtiti drugo osebo, pa jo je samo ranil ali na zdravju škodoval), ne more več od poskusa odstopiti, ker so posledice že nastale, čeprav ne v hotenem obsegu. Ako storilec učinek teh posledic dejanja udu contrario omili na ta način, da prikliče zdravnika in pod., je to samo razlog za omilitev kazni. 5 . Nasnova in pomoč. § 34 |Nasnova, jizpodletela nasnova/ pomoč in kaznovanjel ( ! ) Kdor drugega naklepoma zavede ali nasnuje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor bi ga bil sam storil. ( I. 2 ) Kdor poskuša drugega naklepoma zavesti ali nasnovati, da bi storil zločinstvo, se kaznuje zaradi takega poskusa mileje. ( 3 ) Kdor drugemu naklepoma pomore storiti kaznivo dejanje, se sme kaznovati mileje. ( 4 ) Osebne razmere, lastnosti in okolnosti, zbog katerih se ali odgovornost izključuje ali kaznivost povečava, zmanjšuje ali izključuje, se smejo vzeti v poštev samo pri onem storilcu, nasnovatelju ali pomagaču, pri katerem se najdejo. ( 5 ) Kdor naklepoma zavede drugega, da izvrši iz malo¬ marnosti kaznivo dejanje, ali kdor mu naklepoma pomore pri izvršitvi takega dejanja, se smatra za storilca tega dejanja. I. Uvod. Kjer je na kaznivem debanju udeleženih hkratu več storilcev (concursus plurium aelimuermum), se dajo raz¬ lične panoge sokrivde razvrstiti po troje vidikov: 1.) Kjer je več oseb udeleženih na istem kaznivem dejanju po enakem naklepu (vedenje + hotenje), in sicer vsaka s svojim Dr. M. Dolenc. Tolmač h kazenskemu zakoniku. 7 97 deležem pri izvrševanju, govorimo o sostorilcih. [Glede predstadija izvrševanja s komplotom ali v četi bo govora pozneje; gl. § 138.] 2. ) Kjer povzroči oseba v psihi druge osebe, da postane pri le-tej dotlej še ne eksistenten ali vsaj negotov naklep določno opredeljenega kaznivega dejanja določno eksistenten (definiti¬ ven), govorimo onasnovatelju («podstrekač», «Anstifter»). 3. ) Kjer povzroči oseba, da se kaznivo dejanje, ki se nahaja po naklepu druge osebe v stadiju izvrševanja, z dano pomočjo dovrši, govorimo o po kot strožje kaznivi delikt. Ako pa je zagrožena za oba delikta ista najvišja kazen, ostane pri kvalifikaciji po § 128., odst. L, v smislu izvajanj o konkurenci zakonitih določil (gl. pripombe k naslovu V. poglavja). Glede iz.bire med obema kazenskima sredstvima gl. § 74., glede eventualne omilitve §71., točko 4. Kaj je šteti za posebno težek primer po smislu drugega od¬ stavka tega paragrafa, je treba odločiti po normi § 75., odst. 2. Določba 1. odst. § 75. pa tu ni uporabljiva, kdr je zakonodajec kazen za posebno težek primer sam točno določil. Analogna uporaba določb l.odst. § 128. glede konkurence s težjimi delikti ni dovoljena. Če preide dejanje, ki ima znake § 128., zastran uporabe sile ali pretnje v hujše zagrožen delikt, pri katerem presega kazen v 2. odst. § 128. zagroženo kazen, je treba postopati po načelih idealne konkurence (gl. § 61.). Po besedilu bi se utegnilo smatrati, da spada limitiranje do petih let, odnosno do desetih let, samo k zatočenju. Toda že po¬ novna uporaba zagrozitve robije ali zatočenjavprvem in drugem odstavku kaže jasno, da spada limitacija k obema kaznima; sicer bi veljalo, da je zagrožena za prvi in za drugi odstavek enaka robija od enega do dvajsetih let, kar pa ne more biti, ker hoče zakonodajec primere po prvem odstavku mileje kaznovati kakor Po drugem. 231 § 129 [Poziv na razid mnogote] Če se zbere več oseb v mnogoto, pa jih pristojni državni uslužbenec pozove, naj se razidejo, a se ne razidejo, se kaznuje vsakdo, ki ne sluša povelja za razid, z zaporom do šestih me¬ secev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Tudi tu gre za pravno dobrino, ki je v § 127. navedena. Kaznivo dejanje more nastati le takrat, če se zbere mnogota ljudi (gl. §§ 117., 154.). V kakšen namen se je mnogota zbrala, ni odločilno. Pač pa mora imeti vsakdo, ki je del te mnogote, vedenje, da se nahaja v mnogoti. Kje se je zbrala mnogota, ni odločilno. Proj. II. in še oba predloga Gjuričič in Subotič sta imela posebno določbo, da se mora zbrati več oseb v tako mno¬ goto, ki preti z ogroževanjem javnega miru na kraju, ki služi javnemu prometu ali, kjer se naj vrši kakšen službeni posel. Vse to je sedaj v § 129. izpuščeno. Torej je delikt mogoč tudi, če se je zbrala mnogota samo iz radovednosti na privatnem dvorišču ali v hiši. Koliko ljudi je treba za ustanovitev mnogote, to mora sodišče po prilikah samo ugotoviti; upoštevati pa bo moralo predvsem vidik, da je mnogota šele tista množica ljudi, ki se v normalnih prilikah ne da namah razgnati ali odstraniti. V tem smislu bo število quaestio facti. II. Kaznivo dejanje obstoja v tem, da tisti, ki se nahajajo v mnogoti in čujejo, da je pristojni državni uslužbenec pozval na razid, temu pozivu ne slušajo, torej vedoč — da ravnajo zoper poziv, hočejo ostati na mestu, kjer se je mnogota zbirala ali zbrala. Vedenje za to, da je državni uslužbenec za svoje poslovanje pri¬ stojen, je tudi tu tako razumevati, kakor pri § 127., dasi je tu na¬ ravnost navedeno, da mora izhajati poziv od pristojnega organa. Razlika je ta, da v primeru, če nepristojen organ da povelje na razid,'kaznivega substrakta sploh ni. Ali v smislu določbe § 131. prepričanje o nepristojnosti v resnici pristojnega uslužbenca storilca ne oprošča povsem krivde, samo kazen je manjša. Enako pa velja tudi, da je delikt vendarle podan, če pristojni organ pre¬ korači svoje instrukcije; toda kazen je lahko manjša ali pa more sploh odpasti. Delikt po § 129. je prestopek. Poskus ni mogoč, ker gre za omisivno-komisivni delikt neposlušnosti. Glede izbire 232 kazni — zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev — gl. § 74.; glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. III. Nekako soroden delikt je oni, ki je ustanovljen v čl. 18., odst. 2., zak. zaščit, drž. Toda ta določba stoji v najožji zvezi s strajki in ščiti javno varnost in red v državi. Zato je uporabna samo, če gre za preprečitev stavkarskih ali podobnih shodov, to pa tudi, če ni prišlo do mnogote, pa se kaže nepokornost za izrazito hotenje, kršiti državni red. Zatorej je kazen delikta po čl. 18., odst. 2., citiranega zakona mnogo strožja. § 130 [Poziv na odpor ali neposlušnost; smešenje ali preziranje] P) Kdor javno pozivlje na odpor ali neposlušnost proti držav¬ nemu ali samoupravnemu oblastvu ali državnemu uslužbencu, vršečemu uradno dolžnost, se kaznuje z zaporom do enega leta. ( I. 2 ) Kdor izpostavlja oblastva ali državne uslužbence, vršeče uradno dolžnost, posmehu ali preziranju, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Poziv na odpor ali neposlušnost more biti usmerjen na splošnost ali na poedi.no osebo, vendar ne sme preiti v nasno- vanje individualno določene osebe h konkretnemu, hujše kazni¬ vemu dejanju (n. pr. § 113., zadnji odstavek, ali § 116.). Niti ne sme doseči kvalitete po § 115. Poziv mora biti javen; zgoditi se mora na mestu, ki je prosto dostopno vnaprej nedoločljivemu številu ljudi (puhlice). Storilec mora vedeti in hoteti, da zahteva od pozvancev odpor ali ne¬ poslušnost zoper državno ali samoupravno (oblastno, sresko, ali občinsko) oblastvo vobče ali pa zoper državnega uslužbenca (§ 14., točka 3.), ki in concreto izvršuje svojo pristojno poklicno službo. Dejanje je prestopek. Poskus ni kazniv. Opozoriti je treba na podoben delikt, ki je podan v § 6. noveli¬ ranega zak. zaščit, drž. z dne l.maca 1929., Sl. N. št. 54/XXIII, Ur. 1. št. 104. V tem deliktu pa je mišljena propaganda ali ustvar¬ janje razpoloženja, da bi se državna ali samoupravna oblastva ovirala v svojem delovanju. Diferencialna razlika tiči v tem, da gre v § 130. za direkten poziv na odpor, v čl. 6. cit. zakona 233 pa za indirektno propagando ali ustvarjenja razpoloženja, ter je zato poslednji delikt tudi laže kazniv. II. Kdor vede in hote izpostavlja oblastva (v zvezi s l.odst. so tu mišljena vsa tam navedena) ali pa državnega uslužbenca (§ 14., točka 3.), ko izvršuje svoje poklicne dolžnosti (n e p a: za¬ stran takšnega izvrševanja), posmehu ali preziru, stori prestopek. Poskus ni kazniv. Glede pojmov posmeh in preziranje gl. izva¬ janja k § 100. Iz § 100. izhaja tudi, da za vladarja kot nositelja vrhovne oblasti ne velja zaščita v smislu § 130., ker je že zaščiten po § 100. Glede izbire kazni — zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev — glej § 74., glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. III. Soroden delikt je ustanovljen v § 302. Tam gre za pravno dobrino časti, tukaj za državno oblast. Idealna konkurenca ni izključena; toda dejanje po § 130. se preganja uradoma, ono po § 302. (razgaljenje, kleveta) pa po predlogu, eventualno na za¬ sebno tožbo. § 131 [Vpliv protizakonitosti ali nepravilnosti poslovanja] Kdor stori kakšno dejanje iz §§ 127. do 130., izzvan s proti¬ zakonitim ali nepravilnim poslovanjem državnega uslužbenca, se kaznuje z najmanjšo mero kazni, predpisane za to dejanje, sme se pa tudi oprostiti vsake kazni. O teh okolnostih in njih vplivu na vprašanje krivde je bilo že govora (gl. §§ 127., L, 128., 129., II., in 130., I.). Pripomniti je treba, da govori zakonodajec o izzivanju ali provokaciji s proti¬ zakonitim ali nepravilnim dejanjem. Obseg oproščujočih povo¬ dov je tu v primeri z določbo § 303. razširjen tudi na taka deja¬ nja, ki so, kakor n. pr. pri dopustnosti presoje po svobodni oceni, sicer še formalno krita po zakonu, toda materialno ne ustrezajo čutu pravičnosti in primernosti (ius aequi et boni). Uradnik, ki se ne kreče v splošnem okviru svoje uradne oblasti, zlasti če ni pristojen za tisti posel, pa naklepoma postopa napačno, ne more biti zaščiten zoper odpor, ki se označuje za silobrambeno dejanje. Glede kazni je treba pripomniti, da zakonodajec predpisuje obligatorno najmanjšo mero kazni, bilo na prostosti, bilo v de¬ narju, pač pa po izbiri kazenskega sredstva v smislu § 74., fakul- 234 tativno pa se sme kazen tudi popolnoma opustiti. V smislu izvajanj po proj. II., str. 100., o katerih je bilo govora že pri § 127., je oprostilna sodba zlasti tedaj na mestu, kjer gre za čine v silo¬ branu. Ali po besedilu § 131. naj ima sodišče izven teh primerov možnost oprostitve vsake kazni, podobno kakor pri določbi § 73., dasi je tudi izraz, «v posebno lahkih primerih« izostal. Vendar velja, da je tudi tedaj, če se kazen na prostosti spusti na najnižjo mero, kvalificirati dejanje po prvotnem predpisu naj¬ strožje kazni, torej ostane z robijo zagroženo kaznivo dejanje še vedno zločinstvo (gl. § 15.). Določbo § 131. je treba smatrati za legalno ustanovljeno olajševalno okolnost z obligatorno do¬ ločeno omilitvijo; uporaba § 71. ni mogoča. § 132 [Potvarjanje značaja državnega uslužb.enca| Z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev se kaznuje: 1. kdor nosi znake državnega uslužbenca, najsi to ni; 2. kdor se izdaja javno ali v protipravnem namenu lažno za državnega uslužbenca; 3. kdor izvrši brez dovolitve posel, ki bi ga smel izvršiti samo državni uslužbenec; 4. kdor si prilasti oblast državnega uslužbenca. Zakonodajec je združil pod enoten vidik četvero primerov: 1. ) Nošenje znakov; pod znaki je treba razumevati taka zu¬ nanja oznamenila, ki delajo v svetu vtis, da je oseba resnično državni uslužbenec (§ 14., točka 3.). Kdaj je to mogoče, je (liucestio facti. Ravnanje storilca ne sme biti tako, da preide dejanje v težje kaznivo dejanje prevare po § 334. ali § 336. 2. ) Lažno izdajanje za državnega uslužbenca; to mora biti javno (o pojmu javnosti gl. § 130., I.) ali pa, če ni javno storjeno, mora imeti namen, da hkratu nekaj stori, kar po zakonih ni dovoljeno. Če kdo n. pr„ med zasebnimi povabljenci neresnično trdi, da je uradnik, ne da bi hotel izkoristiti položaj, da mu gostje verujejo, ta ni kazniv. 3. ) Neupravičena izvršitev nekega dejanja, ki pritiče samo državnemu uslužbencu, n. pr. osebna preiskava, hišna preiskava, 235 izmera parcele od neupravičenega zemljemerca, ki jo sme storiti le državni zemljemerec. Vendar ne sme biti v takem dejanju zapopaden strožji delikt. 4.) Prilastitev oblasti državnega uslužbenca (§ 14., točka 3.). Mišljeno je prisvajanje oblasti, ne da bi prišlo do konkretnih činov izvajanja uradne oblasti. Vsi ti delikti, ki se morejo storiti samo naklepoma, ustrezajo predpisom § 333. a. k. z. Ker so vseskozi prestopki, poskus ni kazniv. Glede izbire kazni (zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev) gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 5. § 133 [Aktivno podkupovanje] C 1 ) Kdor zavaja državnega uslužbenca, sodnika državnega sodišča, razsodišča ali občinskega sodišča, sodnika borznih, upravnih in mednarodnih sodišč ali člane mednarodnih komisij z darilom ali z obljubo kakšne koristi, da kaj stori, kar naspro¬ tuje zakonu, ali da kaj trpi, kar nasprotuje zakonu, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju do 100.000 dinarjev. ( 2 ) Dano darilo ali dana imovinska korist se odvzame v korist fonda (§ 42.). Pravna dobrina je tudi tu ista, kakor v §§ 127., 128. Predmet, na katerem se delikt izvrši, so državni uslužbenci, h katerim spadajo seveda tudi državni sodniki rednih sodišč, prav tako kot državni tožilci (zakon z dne 24. septembra 1928., Sl. N. št. 237/LXXVII, Ur. 1. št. 104, odnosno zakon o državnem tožilstvu z dne 21. marca 1929., Sl. N. št. 73/XXIX, Ur.l. št. 138). Navajanje sodnikov poleg državnih uslužbencev (gl. § 14., točko 3.) ima namen, da se vzporedijo sodniki državnih sodišč z osebami, ki so sodniki, pa niso državni uradniki. Med izredna sodišča se šteje tudi državno sodišče za zaščito države (gl. zakon z dne 8. januarja 1929., Sl. N. št. 9/IV, Ur. 1. št. 17). Stori se ta delikt kakor pri §§ 127., 128., samo naklepoma. Toda način izvršitve je tu drugačen: Storilec vedoma in hote zavaja, toda ne zavede, da izvrši prej označena oseba nekaj, kar bi morala storiti ali pa trpi nekaj, kar nasprotuje zakonu. Tako zavajanje pa mora biti storjeno ali z danim darilom ali z obeča- 236 njem kakšne koristi, bilo materialne, bilo immaterialne vrednosti za tistega, ki se mu obeta. Ako bi nastal uspevek, da je državni uslužbenec, oziroma sodnik itd., sprejel dar ali korist, ne postane storilec nasnovatelj h kaznivemu dejanju po §§ 385., 386. Pasivno podkupljeni državni uslužbenec je namreč težje kazniv po §§ 385. ali 386. To je pač pravilno, da se podkupljivost državnih usluž¬ bencev strožje presoja kot dejanje aktivnega podkupljevalca, ker onega vežejo izrazitejše dolžnosti, kakor so službena pri¬ sega, etično in gmotno razmerje do države itd. V § 133. pa je kriminalizirano le aktivno obdarovanje ali obečanje koristi. Iz tega vzroka ni odločilne važnosti, ali je bil dar, oziroma obljuba sprejet ali ne. Tudi ni poskus tega dejanja kriminali- ziran, oziroma niti omenjen v § 133. Dejanje je samo neuspel poskus, ki se pa obravnava kot poseben delikt, a ne kot akce- sorično dejanje (S to os; gl. tudi proj. L, str. 330.; proj. II., str. 100.). Kazenska sankcija se obrača zoper nemoralnost pri¬ vatnih oseb, ki se kaže že v tem, da dvomi o poštenosti držav¬ nega uradnika in tvega pokrenitev nezakonitega postopanja. Tu je torej pojmovanje zakonodajen povsem drugačno kot je bilo po §§ 101. in 105. a. k. z., kjer uporaba § 5. a. k. z. glede delikta po § 101. a. k. z. ni bila izključena. Delikt po § 133. je prestopek, ki se kaznuje s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in z obligatorno združeno denarno kaznijo od 25 do 100.000 dinarjev. Ker je denarna kazen obligatorno združena, uporaba določbe § 45. poleg ome¬ njene denarne kazni ni dopustna. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. Ta delikt spada med one, ki so vključeni v zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929., Sl. N. št. 78/ /XXXII, Ur. 1. št. 161. § 134 [Poškodbe pečatov ali znakov] Kdor sname, stre ali poškoduje pečat, s katerim je oblastvo zaprlo ali postavilo pod prepoved kakšno stvar, ali izbriše znak, s katerim je oblastvo izrečno obeležilo kakšno stvar, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. Kakor že v § 99. poudarjeno, je posebej kazniva tista nakle¬ poma storjena poškodba pečata, ki je od oblastva, bodisi držav- 237 nega, bodisi samoupravnega, zato napravljen, da se neka stvar zapre pod omot, ovoj ali v prostor in pod., ali da se označi stvar kot postavljena pod prepoved. Vendar ta poškodba ne sme biti združena z izrazitim omalovaževanjem državnega oblastva v smislu § 99. (prim. dejanski stan § 316. a. k. z.). Pečatom je vzporejen znak, s katerim je oblastvo izrečno obeležilo neko stvar n. pr. kot zarubljeno, sekvestrirano in pod. (Prevod izraza «naročito obeležila* v «nalašč obeležilo* ne bi bil točen.) Sicer v § 134. ni tako izrečno navedeno kot v § 99., da stori¬ lec tega dejanja ni kazniv, če je za odpravo pečata ali znaka po zakonu upravičen; ali to sledi samo po sebi iz. določbe § 23. Poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarno od 25 do 5000 dinarjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora gl. § 74., točko 5. • XIV. poglavje. Kazniva dejanja zoper pravosodje. § 135 [Naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva! 0) Kdor ve, da se pripravlja izvršitev zločinstva, pa v času, ko je bilo še mogoče odvrniti to dejanje, tega ne naznani pri¬ stojnemu oblastvu, se kaznuje z zaporom, če se zločinstvo poskusi ali izvrši. V posebno težkih primerih se kaznuje z robijo do petih let. ( I. 2 ) Kazen se izreče tudi takrat, ko je bil storilec, ki je dejanje poskušal ali izvršil, nevračunljiv. ( 3 ) Te osebe ni kaznovati, če je storilec poskušanega ali izvršenega zločinstva s to osebo v sorodu po krvi v premi vrsti ali v stranski vrsti do vštete druge stopnje ali je z njim v zakonu (braku) ali če se je trudila na drug način, preprečiti izvršitev zločinstva ali odvrniti izid, ko je bilo dejanje posku- šeno, ali če bi pretila taki osebi zbog take prijave nevarnost za njeno osebnost ali iinovino. I. Pravna dobrina, ki se ščiti s to določbo, je pravica države, zahtevati od vsakogar, da pomaga vzdrževati pravni red in dobro pravosodstvo. Dosledno tej pravici ustanavlja zakono- 238 dajec v tem paragrafu dolžnost vsakogar, da odvrne izvršitev kaznivih dejanj. V § 114. je zakonodajec v svrho zaščite države na zunaj ustanovil dolžnost ovadbe vsakega pripravljalnega koraka, ki meri na izdajo vojnih tajnosti, čeprav tvorijo samo prestopek (gl. § 114., II.). Podobno je ustanovljena v § 203. dolž¬ nost prijave pretečih nezgod, o kateri bo še govora. V § 135. pa gre za vsako drugo kaznivo dejanje (iz.ven onih v §§ 114. in 203.) navedenih, toda le, če dosežejo zunanje znake nekega zločinstva. Torej je vsakdo dolžan, zločinstvo (v objek¬ tivnem smislu), ki se pripravlja in je še v stadiju, da se da njega izvršitev odvrniti, naznaniti pristojnemu oblastvu. Vobče je vsako varnostno ali policijsko oblastvo ali državno tožilstvo pristojno oblastvo; spričo določbe § 89. k. p. pa mora tudi vsako drugo oblastvo ovadbo vsakega kaznivega dejanja, ki se ura¬ doma preganja, itak naznaniti državnemu tožilcu. Dolžnost, o kateri je govora, pa bi postala iluzorična, ako bi se dalo kršilcu na prosto, da ugiba, ali je storilec zločinstva, ki se objektivno pripravlja, tudi subjektivno kazenskopravno odgovoren, vra- čunljiv. Zato odreja zakonodajec, da se mora pripravljano ali pripravljeno kaznivo dejanje, ki se šteje po objektivnih znakih za zločinstvo po občnem k. z.., po voj. kaz. zak. ali po stranskih kazenskih zakonih (gl. njih .navedbo v pripombah k naslovu posebnega dela k. z.), naznaniti pristojnemu oblastvu, ne glede na to, ali zadene storilca tistega zločinstva subjektivna krivda. (Olede kaznivih dejanj po čl. 1. zak. zaščit, drž. velja izjemna določba; gl.spodaj IV.) Pač pa mora storilec v smislu § 135. vedeti, da gre za tiste ali take zunanje znake, ki spadajo k dejanskemu stanu zločinstva. Za zakonito kvalifikacijo mu seveda in treba vedeti. Njegovo hotenje pa mora biti izrazito takšno, da noče omenjenega zločinskega dejanja naznaniti ali ovaditi in hoče v času, ko je bilo še mogoče tisto dejanje od¬ vrniti, prepustiti nadaljnji potek stvari, kakor da bi on, storilec, zanje ne vedel. Storilec je tudi tedaj kazniv, če je zločinsko dejanje, ki bi se dalo z njegovo prijavo preprečiti, ostalo pri poskusu, n. pr. vsled ovadbe od tretje strani. Želja, pomagati storilcu, ni potrebna. Dočim je stalo v ustrezajočem paragrafu proj. II. še besedilo «učiniocu kakvog krivičnog dela, komu Pomaže», sta bili besedi «komu pomaže» v naslednjih predlogih in v § 135. črtani. 239 II. Opustitev dolžnosti odvrnitve pa se ne kaznuje v treh primerih: 1. ) če je opustilec bližnji sorodnik (gl. odst. 3.) ali soprog tiste osebe, ki pripravlja zločinstvo; ker zakon ne dela razlike, je od mize in postelje ločen soprog deležen privilegija tega para¬ grafa, razvedeni pa ne; sorodstvo se šteje po rimskopravni komputaciji (gl. § 284.); 2. ) če se je storilec, ki je sicer opustil ovadbo, trudil, na drug način preprečiti izvršitev zločinstva ali ukloniti izid, ko je bilo dejanje poskušeno, oziroma zle posledice, ko je bilo izvršeno, n. pr. če nekdo ve, da je druga oseba poslala svojemu nasprot¬ niku strupa v obliki bonbonov, pa tega ni preprečila, pač pa dala tistemu, ki je strup použil, takoj tako protivno sredstvo zoper strup, da je uspevek popolnoma izostal. Da taka prepre¬ čitev ne gre v prid prvotnemu storilcu, smo izvajali pri razlagi odstopa od poskusa (gl. § 33., II.); tu imamo opraviti z neko tretjo osebo; 3. ) če bi za tistega, ki opusti ovadbo, govorilo dejstvo, da bi mu zaradi ovadbe pretila nevarnost, bodisi za njegovo oseb¬ nost (telo, zdravje, svobodo ali čast), bodisi za njegovo imovino. III. Označena opustitev, ki se ne da kvalificirati kot posebno težek primer v smislu § 75., je prestopek, ki je kazniv samo z zaporom od sedmih dni do petih let, ne glede na to, ali se je opuščena ovadba tikala poskusa ali dovršitve zločinstva. V posebno težkih primerih pa se kvalificira kot zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let. Samo v tem zadnjem primeru je poskus kazniv. Poskus je mogoč, n. pr. če nekdo poskuša drugi osebi, ki hoče ovadbo napraviti, zabraniti, da to stori, pa brez uspeha. Glede eventualne omilitve kazni zapora pri prestopku gl. § 71., točko 5., glede robije pri zločinstvu § 71., točko 4. IV. Posebna vrsta takih deliktov je ustanovljena v čl. 2., odst. 2., zak. zaščit, drž. Tam gre za specialno naklepno opustitev pripravljanja k deliktom po čl. 1. cit. zakona. Za delikt po čl. 2. cit. zakona, ki se kaznuje celo z robijo' od enega do dvajsetih let, lege nori distinguente določba 3. odst. § 135. ne more veljati. Bila bi tudi v nasprotju z ratio legis za delikte po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi. 240 § 136 iZavajanje ali nasnavljanje k zločinstvu in pristanek] Kdor zavaja ali nasnavlja javno ali z razširjanjem sestavkov, slik ali objav na izvršitev zločinstva izvzemši zločinstva iz §§91. do 94., ali kdor sprejme tako nasnavljanje, se kaznuje, če ne prehaja to v težje kaznivo dejanje, z zaporom do treh let ali v denarju do 30.000 dinarjev. Vsako zavajanje ali nasnavljanje, ki se izvrši javno (gl. o pojmu javnosti: §§ 95., 100., 130., I. itd.) ali z razširjanjem spisov, knjig ali objav, se kvalificira kot kaznivo dejanje, ako je usmer¬ jeno v pravcu, da naj druge osebe store konkretno označeno zločinstvo, bodisi po občnem k. z. ali po voj. kaz. zak. ali po stranskih kazenskih zakonih. Enako je kazniv tudi tisti, ki se poprime takega nasnavljanja, t. j. ki, bodisi ustno ali z gestami ali s konkludentnimi dejanji, na zunaj manifestira svojo priprav¬ ljenost, da stori zločinstvo, h kateremu je storilec nasnavljal ali zavajal. Sorodni delikti so oni po § 305. a. k. z., oziroma tudi po § 74. a s. k. z. (ki je bil posnet po tako zvanem Duchesne- paragrafu iz Nemčije). Če pride do resnične storitve zločinstva, je stvar presojati z vidika § 34. To sledi iz dostavka: «če ne prehaja to v težje kaznivo dejanje*. Mišljeno je osebno zavaja¬ nje ali nasnavljanje individualno še neopredeljenih oseb. Zakono- dajec se v § 136. ni poslužil izraza: «če ne prehaja to v težje kaznivo zločinstvo* (namesto: dejanje); gre z.a zavajanje ali nasnavljanje kot delictum sui generis, torej za delikt, ki se kvalificira kot prestopek. Nasnova individualno določene osebe k individualno opredeljenemu zločinstvu pa je vedno zločinstvo, k prestopku pa prestopek. Opredelitev napram sorodnim deliktom po čl. 43., 44. tisk. zak. je podana po načinu uporabljenega sredstva za storitev. Zato se pod pojmom «sestavek» (v izvirniku «napis») ne sme razumevati niti tiskanih spisov niti tiskanih slik ali objav. Določba § 136. ne velja, ko gre za zavajanje ali nasnavljanje k veleizdaji, veleizdajniškim pripravljalnim dejanjem, k vele- izdajniškemu dejanskemu nasilju in k izdajstvu države (§§ 91. do 94.), ker je tako nasnavljanje ali zavajanje v § 95. posebej kriminalizirano in strože penalizirano. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. IG 241 Delikt po § 136. je prestopek; poskus, ki bi bil mogoč, ni kazniv. Glede iz.bire kazenskih sredstev gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. § 137 [Ponudba in pristanek k zločinstvu) Kdor se ponuja, izvršiti kakšno zločinstvo, ali kdor sprejme tako ponudbo, se kaznuje z zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. Ponudba mora biti storjena z vedenjem, da gre za dejanje, ki ni samo protipravno, ampak ima vse znake zločinstva. Ako kdo ponudi sebe, da nasnuje neko drugo osebo, ki naj stori zločinstvo, je to tudi ponudba v smislu § 137., ker je tudi ta ponudba zločinstvo po § 34., odst. 2. (izvzemši edino le zločinstvo po § 208., ki se stori z, malomarnostjo). Ponudba glede prestopka ni kazniva. Storilec mora vedeti, da je ponujeno dejanje po svojih objektivnih znakih tako, ki se kvalificira za zlo¬ činstvo; kvalifikacije same mu ni treba poznati. Tako kot ponudba sama, je tudi sprejem ponudbe kaznivo dejanje, da se le stori naklepoma. Hotenje je podano že v za¬ vestni ponudbi, ker se brez hotenja ponudba ne da zamisliti, pri sprejemu ponudbe pa v zavestnem pristanku k ponudbi. Če je ponudba samo navidezna ponudba s hotenjem, da po- nujalec n e stori zločinstva, pač pa pripravi nasprotno stran k sprejemu «ponudbe», gre za storilca, ki je «agent provocateur» (gl. § 34., III.). Poskus zavedbe k sprejemu navidezne ponudbe pa ne more biti nikdar kazniv, ker zahteva § 34., odst. 2., za kaznivost zavedbo k storitvi kakšnega zločinstva, sprejem po¬ nudbe pa je vedno le prestopek. Javnost ponudbe ali sprejema ponudbe za Kaznivost ni za¬ htevana. če se zločinstvo, katero se ponuja ali ponujeno sprejme, v resnici oživotvori, bodisi dovrši, bodisi poskuša, se kaznivost ponujalca kakor tudi sprejemalca ne ravna po predpisih § 137., ampak po § 34. Poskus ponudbe ali poskus sprejema ni kazniv. Glede izbire kazni — zapor od sedmih dni do dveh let ali denarna kazen od 25 do 20.000 dinarjev -— gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. 242 § 138 [Komplot, četa] (') Če se dogovorite dve osebi ali dogovori več oseb, izvršiti zločinstvo, izvzemši zločinstva iz §§ 91. do 94., se kaz¬ nujejo, kolikor ne prehaja tak dogovor v težje kaznivo dejanje, z zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. ( 2 ) Prav tako se kaznujejo tudi osebe, ki se združijo za izvrševanje zločinstev, najsi bi ta v poedinostih še ne bila določena. ( 3 ) Kaznovati ni onega dogovornika, ki prostovoljno odstopi od dogovora ali poda o tem pravočasno oblastvu ovadbo ali prepreči izvršitev kaznivega dejanja. I. Za naklepoma storjen dogovor dveh ali več oseb, da iz- vrše kaznivo dejanje po §§ 91. do 94., se kaznuje po § 98. Če pa se stori enak dogovor glede nekega drugega, vnaprej do¬ ločenega zločinstva (ne: prestopka), bodisi po občnem k. z., po voj. kaz. zak. ali po kakšnem stranskem kazenskem zakonu, postane tak dogovor (= komplot) kaznivo dejanje po § 138., kolikor ne preide v težje kaznivo dejanje zlasti s tem, da se dogovorjeno zločinstvo prične izvrševati ali da se drugače oživotvori njegov dejanski stan. Za kaznivost po § 138., odst. L, pa zadostuje označen dogovor sam zase brez ozira na njega izvedbo. Zakon pravi, «k o 1 i k o r ne prehaja tak dogovor itd.», ker ni, da bi moralo pri vseh udeležencih dogovora nastopiti težje kaznivo dejanje. (Prim. § 136.: «ako to ne prolazi itd.», kjer se govori le o enem samem storilcu.) II. Če pa se dve ali več oseb združi naklepoma v to svrho, da store v bodočnosti zločinstva več po številu, ki niso vnaprej določena niti po vrsti niti po podrobnostih izvedbe, pa je vendar njihov značaj dogovornikom vseskozi znan kot zlo¬ činsko dejanje (tu gre lahko tudi za zločinstva po §§ 91. do 94.), govorimo o četi (Bande) ter postane vsak dogovornik vsled samega takega združenja kazniv, dasi ni prišlo do izvršitve konkretnega zločinstva. Pripominja se, da so bile v proj. I., proj. II. in v obeh pred¬ logih Gjuričič in Subotič v zvez) s to določbo še posebne določbe glede hajdukovanja, ki pa v k. z. niso bile sprejete. 16 * 243 III. V obeh primerih je dejapje prestopek; poskus ni kazniv. Kazen je ista kakor v § 137. (gl. tam). Nekaznivost doseže vsak od dogovornikov: 1.) če prosto¬ voljno odstopi od dogovora, to je, če ga ustno, pismeno ali s konkludentnimi dejanji prekliče; 2.) če pravočasno, preden se prične oživotvorjenje dogovora, stori prijavo oblastvu (gl. § 135. I.); 3.) če prepreči actu contrario, da se kaznivo dejanje (prav: zločinstvo, gl. odst. 1. in 2.) izvrši. § 139 [Obrekovanje osebe, ki ni storila zločina ali disciplinskega prekrška] 0) Kdor ovadi nekemu oblastvu lažno zoper svoje prepri¬ čanje, da je storil kdo kaznivo dejanje ali da je prekršil svojo službeno dolžnost, z namero, da bi se začelo zoper njega kazen¬ sko ali disciplinsko postopanje, se kaznuje s strogim zaporom ali z zaporom. ( I. 2 ) Če ovadmik prekliče svojo lažno ovadbo pred začetim postopanjem, ga sme sodišče oprostiti vsake kazni. ( 3 ) Na zahtevo obsodi sodišče v vseh primerih obsodbe laž¬ nega ovadnika, da se ob njegovih stroških objavi sodna sodba. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena, je državni interes na tem, da se vrši postopanje v kazenskem pravosodju samo tedaj, če je ovajenec kršil kazenske ali službene predpise. Zakonodajčev nagib (ratio legis) je vzdrževanje pravnega reda in preprečitev, da se sodišča in disciplinska oblastva neupravičeno ne obreme¬ njujejo z nepotrebnim delom. Interes poedinih oseb, da se njih čast ali osebna prostost ne krši, pride šele v poznejši vrsti do zaščite. Kolikor tiče v kaznivem dejanju elementi zasebno- pregonljivega delikta po § 301. (kleveta), gre v primeri z uradno pregonljivim deliktom po § 139. za subsidiarne zakonite določbe. Podan je stek zakonitih določb v smislu izvajanj v pripombah k naslovu V. poglavja. To pa ne more braniti, da oklevetana oseba kot zasebni tožilec samo za tisti primer, da se postopanje zaradi delikta po § 139. ustavi ali da neha z oprostilno sodbo, in eventu takega izida, vloži subsidiarno tudi sam zasebno tožbo zaradi klevete. II. Dejanje po § 139. obstoja v tem, da fizična oseba stori proti svojemu prepričanju lažno ovadbo zoper neko določno 244 označeno osebo. Domneva o možnosti neresničnosti za naklep ne zadostuje. Ovadba je lažna; storilec pripisuje storitev nekega določnega kaznivega dejanja, bodisi zločinstva, bodisi prestopka, ali pa nekega določnega prekrška službene dolžnosti neki do¬ ločni osebi, ki ni storilec, za kar bas storilec kaznivega dejanja po § 139., to je: obrekovalec, ve. Hotenje obrekovalca pa obsega ne samo hotenje ovadbe (ustne, pismene, s konkludentnimi deja¬ nji), ampak tudi poseben uspevek, namreč pričetek ali pokrenitev kazenskega ali disciplinskega postopanja zaradi obstoječega kaz¬ nivega dejanja ali disciplinskega prekrška zoper ovajeno določno besedo. Ta dolus obrekovalčev ni samo naklep, ampak namera (gl. § 16., IV. a; «dolus» je «coloratus» in tudi animus nocendi je podan). Ni pa za izčrpanje dejanskega stanja po- § 139. po¬ trebno, da bi moral pričetek kazenskega ali disciplinskega po¬ stopanja resnično nastopiti, še manj neka kazen. Kaznivo dejanje je dovršeno že, ko je obrekovalec označeno ovadbo z označeno namero napravil. V tem pogledu je dejanski stan podoben onemu po § 209. a. k. z. Katero oblastvo je mišljeno pod besedami «nekemu oblastvu»? Vsako oblastvo, ki sme po svoji iniciativi pokreniti pričetek pri¬ stojnega kazenskega ali disciplinskega postopanja, vendar le javnopravnega, državnega ali samoupravnega disciplinskega postopanja. Kot kaznivo dejanje je mišljeno vsako kaznivo dejanje po k. z., po voj. kaz. zak. in po stranskih kazenskih za¬ konih; ni utesnitve na delikte po k. z. (gl. § 13.). Ni razlike, ali je dejanje kvalificirano kot zločinstvo ali prestopek; glede pre¬ krškov bodočega zakona o prekrških pa bo moral zakonodajec sam dati normo. Ko se bo menjal zakon (gl. § 2.), ovadba zaradi bivših «prestopkov» (sedaj prekrškov), ki niso sprejeti v po¬ sebni del k. z., ne bo izčrpala dejanskega stanu § 139. (Po do- slejšnjem osnutku spada le del prekrškov v pristojnost sodišč.) Pod «službeno dolžnostjo* pa je razumeti le take dolžnosti, ki jih imajo v § 14., točki 3., navedeni uslužbenci in kolikor sploh eksistirajo predpisi o disciplinskem postopanju zaradi kršitve službenih predpisov. Ni kaznivosti, če je-ovadba izhajala od osebe, ki je po za¬ konih dolžna napraviti ovadbo v konkretnem primeru (§ 23.). Ali ker taka ovadba zoper svoje prepričanje pomenja pogaženje zakonitih predpisov, zakrivi uradna oseba delikt po § 386. (pri¬ stranost v službenem poslovanju), ki je eventualno zločinstvo. 245 III. Delikt po § 139. je prestopek, ki se kaznuje z zaporom ali s strogim zaporom od sedmih dni do petih let. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74.; glede eventualne omilitve gl. § 71., točki 4. in 5. V primeru vsake obsodbe (čeprav samo na denarno kazen — z uporabo določbe § 72. celo izpod 25 dinarjev — ) mora sodišče, če se to zahteva, odrediti, da se obsodba na stroške ovaditelja objavi. Kdo naj stavi zahtevo, ni povedano. Toda, ker gre za uradoma pregonljiv delikt, je jasno, da more to zahtevati samo javni tožilec. Način objave določi — lege non distinguente — sodišče po svobodnem preudarku; vsekako tudi z ozirom na stroške, ki nastanejo. Ker je objava dodatek h kazni (gl. § 35., II.), spada nje odreditev v dispozitivni del sodbe. Kako se ta objava napravi, ni predpisano, zlasti ne, da naj se napravi s tiskom. Pač pa pravi § 412. k. p., da se izvrši objava šele, ko nastopi pravnomočnost sodbe, in sicer takoj po tem (§ 414. k. p.). IV. Po izrečnem predpisu drugega odstavka obstoja mož¬ nost, da sme sodišče ovadnika oprostiti od vsake kazni, ako svojo lažno ovadbo prekliče, preden je kazensko ali disciplinsko postopanje pričeto. Za pojem pričetka postopanja je treba upo¬ rabljati določbe § 79., odst. 2. Da bi moral biti preklic motiviran s kesom, ni zahtevano; ali sodišče bo moralo vsekako motiv in kvaliteto preklica vestno premotriti, preden se bo’ odločilo, ali more storilca popolnoma oprostiti. Pripomniti je treba, da so¬ dišče nima pravice, izreči kazen po svobodni oceni (§ 72.), če storilca ne oprosti vsake kazni. Predpisi § 311. o dokazovanju resničnosti niso uporabni. § 140 [Obrekovanje radi nestorjenega zločina] Kdor ve, da se ni storilo nobeno kaznivo delanje, pa vendarle poda oblastvu lažno ovadbo o takem dejanju, ali kdor se lažno sam obtoži, da je storil kakšno kaznivo dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Zakonodajec smatra dejanje po § 140., dasi velja zaščita isti pravni dobrini, za manj nevarno državnemu pravosodstvu nego ono dejanje po § 139. Način izvršitve pa obsega dvoje vrst: 246 a) Ovadbo napravi storilec, ne da bi ovadil drugo določno osebo, samo v pogledu kaznivega dejanja (zločinstvo ali pre¬ stopek, pregonljivost je lahko uradna ali zasebnopravna), ne pa disciplinskega prekrška; toda tisto kaznivo dejanje v istini ne obstoja, ono je prosta izmišljotina (tudi po objektivni strani). Storilec mora, če naj nastopi kaznivost, postopati naklepno, torej z vedenjem o lažnosti ovadbe ter s hotenjem, da oblastvo (mišljeno je isto kakor pri § 139.) dobi ovadbo. Ni, da bi hotenje obsezalo tudi namero, da se prične kazensko postopanje zoper določeno osebo; s tem bi dejanje postalo po § 139. kaznivo. b) Ovadbo napravi storilec zoper sebe samega; predmet ovadbe pa je lahko prosto izmišljeno kaznivo dejanje (tudi po objektivni strani) ali pa je v resnici storjeno, toda ne od samo- ovaditelja. Tudi samoovaditelj mora postopati naklepoma, t. j. z vedenjem, da je ovadba lažna, in s hotenjem, da tako lažno ovadbo dobi oblastvo. Razlika med lažno ovadbo («prijavo») in «lažno obtožbo» nima globljega pomena. Kdor anonimno ali psevdonimno napiše in odpošlje ovadbo zoper sebe, ta spada pod določbo § 140., odnosno celo po § 139., če je obstojala na¬ mera, da se prične zoper njega kazensko postopanje z željo, da pride n. pr. preko zime v preiskovalni zapor. Poskus ni kazniv, ker je dejanje v obeh primerih prestopek. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 141 jPodpomoč zločincem, ki so na prostosti) 0) Kdor onemogoči ali prepreči, da se uvede zoper koga postopanje, ali komu pomaga, da ga ne doseže kazen zaradi nje¬ govega kaznivega dejanja ali očuvalno sredstvo, se kaznuje s strogim zaporom do treh let. ( 2 ) Poskus se kaznuje. ( 3 ) V posebno težkih primerih se kaznuje storilec z robijo do petih let. ( 4 ) Kazen ne srne biti ne po vrsti ne po velikosti večja od one, ki je zapretena za kaznivo dejanje, glede katerega se je ta pomoč izvršila. ( 5 ) Takega pomagača ni kaznovati, če je storilec kaznivega dejanja z njim v sorodstvu po krvi v premi vrsti ali v stranski vrsti do vštete druge stopnje ali če je z njim v zakonu (braku). 247 Pravna dobrina je pravica države, da izvede kaznovanje zlo¬ činskih oseb po svojih zakonih. Dejanje, ki ovira ali ovre udej¬ stvovanje te pravice države, je kaznivo, če storilec naklepoma a) onemogoči ali prepreči, da se zoper neko osebo, ki se nahaja na prostosti, dejansko postopa od strani oblastva, t. j. sodišča, n. pr. s tem, da jo skrije ali ji pomaga, da pobegne v gore ali v tujino in pod.; tudi samo začasno preprečenje zadostuje; b) gre dejansko s kakršnokoli pomočjo na roko neki osebi na prostosti, da je ne zadene kazen za storjeno kaznivo dejanje ali očuvalno sredstvo, kar pa mora biti že s pravnomočno obsodbo izrečeno. (Prim. vzporedne določbe § 214. a. k. z.) V naklepu mora biti podano vedenje storilca, da gre pod a) za oseSo, zoper katero govore takšne dejanske in osebne prilike, da ji preti postopanje, to je zapretje, prisilni privod, privedba, preiskava. Tudi koraki od strani varnostnih oblastev, ki imajo svrho, da se uvede kazen¬ sko postopanje, štejejo sem. Pod b) mora vedenje obsegati okol- nost, da je oseba obsojena s sodbo sodišča. Od očuvalnih sredstev morejo biti mišljene samo one iz §§ 51. do 54., na kar kaže vzpo- redba s kaznijo v 1. in 4. odst. Poskus je kazniv tudi pri pre¬ stopkih po tem paragrafu. Kazen za primere, ki niso posebno težki, je strogi zapor od sedmih dni do treh let. V posebno težkih primerih (definicijo gl. § 75.) pa se storilec kaznuje z robijo od enega leta do petih let, toda maximum kazni ne sme presegati niti vrste niti višine kazni, kijozagroža dotični kazenski zakon za kaznivo deja¬ nje, ki ga je zagrešila oseba, kateri gre pomoč. Kaznivo dejanje je lahko zločinstvo ali prestopek, uradoma ali na zasebno tožbo pregonljivo. Kdor da n. pr. priliko, da oseba, ki je bila pravno¬ močno obsojena radi prestopka po § 140., pobegne pred izvršit¬ vijo kazni, ne sme biti kaznovana niti, če so podani znaki za posebno težak primer, više nego z enim letom zapora. Na drugi strani pa je odločilna zagrožena kazen (za vrsto in višino ni, da bi moral storilec vedeti, ker so to pravne posledice; dovolj je, da ve za zunanje in notranje bistvene sestavine dejanskega stanu kaznivega dejanja) tudi tedaj, če zločinec vsled omilitve kazni dobi kazen milejše vrste, kot je najstrožja zagrožena. Ako bi bila v gorenjem primeru oseba kaznovana radi prestopka po § 140. le z denarno kaznijo od 1000 dinarjev, sme biti storilec 248 po § 141. navzlic temu kaznovan z višjo denarno kaznijo kakor tudi z zaporom do enega leta. Isto velja tudi glede uporabe §45., ki ni izključena. Kaznivost je izključena, dasi krivda obstoja (gl. § 34., odst. 4.), pri storilcih, ki dajo podpomoč, pa so v najbližjem so¬ rodstvu ali žive v zakonu z osebo, ki se ji da podpomoč. Ker zakon ne dela razlike, je pač od mize in postelje ločeni bračni drug deležen izjeme § 141., odst. 5., razvedeni pa ne. § 142 [Podpomoč zaprtim zločincem] C 1 ) Kdor oprosti s silo, pretnjo ali zvijačo koga, ki je v pri¬ poru, zaporu, obsojenca ali koga drugega, ki se čuva v zavodu ali je izročen kakšni rodbini po odločbi oblastva, ali mu kako drugače pomaga pobegniti, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Poskus se kaznuje. ( 3 ) Če je storilo to kaznivo dejanje več oseb, pa se ne ve, kdo je posamič kaj storil, se kaznuje vsak udeleženec s strogim zaporom. ( 4 ) Udeleženci, ki so uporabili silo zoper osebe ali stvari, se kaznujejo z robijo do desetih let. I. Dejanje je storjeno, če storilec doseže oprostitev ali pobeg osebe, ki je v priporu (§ 115. k. p.), zaporu (mišljen je preisko¬ valni zapor, §§ 118., 119. k. p.), v kazni na prostosti (zak. o izvrš. k. z dne 16. februarja 1929., § 17. nasl.), če se zoper njo izvršuje očuvalno sredstvo (§§ 51. do 54.) ali če je vsled naloga oblastva (varstvenega sodišča) izročena v vzgojo kakšni rod¬ bini (§§ 26., 27.). Dovršeno je dejanje, ko nastopi oprostitev ali pobeg tako, da je na zunaj kot tak zaznaten. Poskus je kazniv. Način storitve je točno opredeljen glede sredstev oprostitve, ki so: 1.) sila: volja se zlomi (tudi po § 14., točki 3.), toda tu je mišljena vis absoluta ali compulsiva ene same osebe; 2.) pretnja (volja se ukloni); 3.) zvijača (volja se z varanjem izbavi). Glede pomoči k pobegu je vsakršen način storitve kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Supletorična denarna kazen po § 45. je dopustna. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. 249 Pri več storilcih je dal zakonodajec obligatorno direktivo za kaznovanje, da ni treba preiskavati, koliko je poedini storilec pri pobegu ali oprostitvi sodeloval. Vsak izmed udeležencev se kaznuje po kazenskem stavku od sedmih dni do petih let. S tem pa ni rečeno, da se ne sme vršiti individualizacija pri kazno¬ vanju. Lahko, da je eden izmed njih sodeloval iz. koristoljubja (§ 45.), drugi iz motiva ljubezni do sorodnika. Kajti pri dejanju po § 142. določba § 141., odst. 5., ne velja. Izraza «učinio» in «učesnik» v izvirnem besedilu kažeta na pristno sostorilstvo (gl. § 34., L). II. Razlike od «sile» v prvem odstavku in sile v zadnjem od¬ stavku ni druge, nego da se je posluži naklepoma več oseb hkrati skupno. Pristavek «zoper osebe ali stvari* pri «sili» pomeni le, da je mišljena vsaka sila «vis compulsiva» kakor tudi «absoluta». Ker je tako ravnanje veliko bolj nevarno, je dejanje kvalificirano za zločinstvo ter je kazen povišana na robijo od enega leta do desetih let, toda le za tiste, ki so dejansko silo uporabili, za druge ne. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 143 [Samooprostitev] L) Oni, ki so v priporu, zaporu, ki so obsojeni, in druge osebe, ki se čuvajo po odločbi oblast v a v kakšnem zavodu ali zaporu, se kaznujejo s strogim zaporom, če se združijo z na¬ mero, da bi nasilno prišli v prostost. Če se združijo z isto na¬ mero, da bi z združenimi močmi napadli uradnike zavoda ali druge uslužbence, katerih nadzoru so izročeni, ali jih primorali s silo ali s pretnjo, da bodo uporabili silo, kaj storiti ali ne storiti ali trpeti, se kaznujejo z robijo do petih let. ( 2 ) Udeleženci, ki so uporabili silo zoper osebe ali stvari, se kaznujejo z robijo do desetih let, če ne prehaja njih ravnanje v težje kaznivo dejanje. Krog subjektov kaznivega dejanja je tu v primeru z onim po S 142. deloma razširjen, deloma utesnjen. Dodane so osebe, ki se čuvajo po odloku kateregakoli oblastva v kakšnem z.avodu ali zaporu. Sem spadajo torej tudi v javnem zavodu disciplinarno zaprte osebe, n. pr. šolski gojenci, dalje internirani bolniki, pa 250 tudi tisti, ki so radi prekrškov vsled odredbe policijskega ali upravnega oblastva v zaporu. Izločene pa so tu osebe, ki so izročene kakšni rodbini v vzgojo. Kazniva dejanja, ki morajo biti vseskozi naklepno izvršena, so: 1.) prosto skupljanje, t.j. dogovorno združeno postopanje ozna¬ čenih oseb v nameri (gl. § 16., IV. a), da pridejo na prostost. Ni, da bi bilo treba uporabe brahialne sile. Zadostuje že premaganje najmanjšega odpora, n. pr. z burnim, hitrim navalom na vrata, da jih vratar ne more zapreti; 2.) kvalificirano skupljanje, do¬ govorno združeno postopanje v isti nameri kot pod L), toda takšno, ki se izvrši z napadom z združenimi močmi na uradnika z.avoda ali druge uslužbence zavoda, ki jim je poverjeno nad¬ zorstvo; 3.) enako kvalificirano skupljanje v isti nameri kot pod 1.), toda izvršeno s silo (§ 14., točka 7., tu vis absoluta) ali s pretnjo sile (vis compulsiva) napram pod 2.) navedenim osebam, ki se primorajo, da ena izmed njih ali več oseb stori nekaj ali ne stori ali trpi, n. pr. da vrata odpre, da vrat ne zaklene ali da trpi nasilni vdor. V vseh teh primerih je kazen enaka, namreč robija od enega leta do petih let. Udeleženci («učesniki»), ki so kot sostorilci dejansko silo uporabili, pa se kaznujejo z robijo od enega leta do desetih let ali pa še huje, če uporaba sile izpolnjuje dejanski stan kaznivega dejanja, ki je še teže kaznivo (n. pr. v primeru uporabe razstrelilne snovi, ko je nastala nevarnost za življenje več oseb; kazen: robija od treh do desetih let, § 191., odst.2.). V takih primerih je po tekstu 2. odst. § 143. podana konkurenca zakonitih določb (gl. pripombe k naslovu V. poglavja). § 144 [Kriva prisega] (’) Kdor pred sodiščem lažno kaj izpove pod prisego, se kaznuje z robijo do petih let. ( 2 ) Če je priča, izvedenec, prevajalec ali tolmač v kazenskem postopanju lažno prisegel glede koga v njegovo korist ali škodo, se kaznuje z robijo do desetih let. (') Če je izpovedal krivoprisežnik lažno z namero, da bi bil obtoženec obsojen na smrt, in se sodba izvrši, se kaznuje z dosmrtno robijo. 257 I. Pri deliktih iz §§ 144. do 148., ki so v zvezi s krivim pričevanjem, se ne ščitijo pravne dobrine imovinskih interesov, oziroma drugih državnih interesov, ampak izključno le čistost pravosodja. Dočim je bilo uvrščeno krivo pričevanje po § 199. a a. k. z. med delikte goljufije, pri katerih gre za namen škodovati, je k. z. tako, kakor tudi vsi drugi modernejši zakoni, abstrahiral od namena škodovati kot sestavine naklepa. Tudi brez njega je delik podan. Le v nekaterih primerih je škoda moment, ki se upošteva pri določitvi kazni. II. Za pravilno razumevanje določbe § 144. je treba pred¬ vsem razložiti njeno zgodovino. V proj. I. je bilo v posebnem § 122. govora o lažnivi prisegi v «gradjanskim parnicima« (v Vorentw.: «in einem Zivilprozesse »). V proj. II. je § 154. očistil omenjeno določbo od označb dopolnilne, zavrnjene ali naložene prisege in dejal samo: «Ko kao parnična stranka u gradjanskom sporu pod zakletvom lažno nešto izkaže, kazpiče se robijom do deset godina». V predlogu Gjuričič je ostalo vse enako, samo kazen je izpremenjena «do pet let robije». Istotako v predlogu Subotič. Če je torej stopil namesto doslejšnjega besedila 1. odst. § 144., je jasno, da se je ustanovila za vsake vrste sodišč, samo da so državna ali po državnih zakonih ustanovljena (gl. § 148.), sankcija za lažne izpovedbe vsake vrste vsakršne osebe (tudi strank v civilnih pravdah), ki sme po zakonih položiti prisego. Izpovedba po smislu 1. odst. pod prisego pa mora biti oddana naklepoma, t.j. storilec ve, da lažno izpoveduje in hoče lažno izpovedbo napraviti pred sodiščem. Če storilec malomarno, iz nepazljivosti, smatra, da govori resnico, ni kazniv. Zakonodajec je torej sledil idejam § 199. a a. k. z., ne pa nemškega kazenskega zakonika § 163. Če se storilcu nehote zareče, kar noče izpove¬ dati, in to ni resnično, ni kazniv. Malomarno storjena, objektivno kriva izpovedba pod prisego ni kazniva. Vedenje za neresničnost mora biti popolno. Za lažno izpovedbo pod prisego je določena kazen robije od enega do petih let, toda so izjeme. III. O dveh izjemah bomo govorili takoj, ker sta podani v odst. 2. in 3. § 144., o tretji pa bomo razpravljali šele pri § 148. 1.) Za priče (gl. §§ 176., 177. k. p.), izvedence (§ 187. k. p.), prevajalce ali tolmače (gl. § 140. k. p.), ki izpovedo v kazenskem postopanju zoper neko drugo osebo bodisi pred, med ali po glavni razpravi tako, da gre njihova kriva prisega v prid ali škodo te osebe, velja določba, da se kaznujejo z robijo od enega 252 do desetih let. Za civilnopravdno postopanje to ne velja. Ne velja pa niti v kazenskem postopanju, če n. pr. priča pod prisego neresnično izpove o takšnih manj važnih stvareh, ki niso od¬ ločilne narave za presojo vprašanja o krivdi ali za odmero kazni (n. pr. osebna generalija). Tu se določa kazen vendarle po prvem odstavku. 2.) Če je krivoprisežnik iz prejšnjega (2.) odstavka izpovedal enako kakor je tam navedeno, ampak v nameri škodovati, vedoč in hoteč, da bi bil obtoženec v kazenskem postopanju na smrt obsojen in se obsodba na smrt izvrši, se kaznuje z dosmrtno robijo. (O pojmu namere gl. § 16., IV. a). Če se smrtna kazen ne izvrši, ostane pri kazenskem okviru robije od enega do desetih let. Glede eventualne omilitve kazni, s katero se more po § 45. združiti supletorična kazen v denarju do 250.000 dinarjev, glej § 71., točko 4., oziroma 3. odst., točko 2. § 145 [Pojasnila k določbam § 144.1 C 1 ) S kaznimi iz predpisov § 144. se kaznujejo vse one osebe, ki so z zakonom oproščene prisege ali so se sklicale na že oprav¬ ljeno prisego, če so karkoli lažno izpovedale pred sodiščem. ( 2 ) Prisegi je enaka slovesna obljuba, dana namesto prisege. I. Niso izvzete od kaznovanja po § 145.: a) Osebe, ki so bile oproščene od položitve prisege (n. pr. po kazenskem postopanju po § 178. k. p. ali po § 336. c. pr. r. za Slovenijo in Dalmacijo), pa so vendar naklepoma nekaj neres¬ ničnega, čeprav brez prisege, pred sodiščem izpovedale. b) Osebe, ki so se naklepoma pozivale, potem ko so bile prisego storile, na to svojo prejšnjo prisego in s tem nekaj laž¬ nega pred sodiščem izpovedale. Če je oseba izpovedala prvič pod prisego nekaj objektivno neresničnega samo iz malomarnosti in radi tega ni bila kazniva, pa se je pozneje preverila o ne¬ resničnosti prejšnje izpovedbe, pa se navzlic temu naklepoma sklicuje nanjo, stori vendarle s tako izpovedbo v drugem pri¬ meru kaznivo dejanje po § 144. 253 c) Osebe, ki so dale slovesno obljubo namesto prisege (§ 177., odst. 4., k. p., čl. XL. uv. zak. k c. pr. r.) in izpovedo naklepno nekaj neresničnega pred sodiščem. II. V § 178., 2. odst., k. p. je odločeno za priče v kazenskem postopanju, ki se ne smejo pod prisego zaslišati, pa so se vendar zaslišale, da njih prisega ne velja. Da spravimo v sklad to določbo z ono iz 1. odst. § 145., moramo uvaževati sledeče: Zakonodajec je hotel sodnika, ki naj presoja verodostojnost in dokazno moč izpovedbe priče, formalno oprostiti od upoštevanja dejstva, da je priča prisegla, kjer je bil čin zaprisege nezakonit. Vendar isti zakonodajec noče otvarjati možnosti, da bi se ista priča, ki je naklepoma neresnično izpovedala pred sodiščem, in to pod prisego, ki bi je niti ne smela dobiti, drugače kazno¬ vala kot druga kriva priča, ki je bila pravilno in zakonito zaprisežena. Posebno take osebe, kot so navedene n. pr. v § 178., točkah 2. ali 5., k. p., ki so bile obsojene na izgubo častnih pravic ali ki žive v sovraštvu z obtožencem, naj ne smejo iz¬ koriščati dejstva, da ne morejo biti zaprisežene, na kvar resnice in pravosodstva na ta način, da bi se k prisegi ponujale in sodišče slepile. § 146 [Nezaprisežena lažna izpovedba] Priča, izvedenec, prevajalec ali tolmač, ki ni prisegel, pa je pred sodiščem lažno pričal, podal lažno izvedensko mnenje, lažno prevajal ali tolmačil, se kaznuje s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. Tu so navedene samo tiste osebe kakor v drugem odstavku § 144. Kdor kot stranka v civilni pravdi .naklepoma neresnično izpove, vendar brez prisege, ni kazniv. Ne velja pa to docela za kazensko postopanje. Po § 179. k. p. se sme zasebni tožilec (kot oškodovanec in priča: § 161. k. p.) zaslišati brez prisege. V tem primeru pa velja, da je priča, in se nanj vendarle uporablja določba § 146. Za te primere je predpisana kazen strogega zapora od sedmih dni do petih let in izguba častnih pravic; dobo za izgubo časti določi sodišče od enega do treh let obligatorno (gl. § 46., 4. odst.). Ce pa sodišče uporabi določbo § 71., točko 4., in kazen omili v zapor, odpade tudi odreditev izgube častnih pravic. 254 § 147 [Preklic krive prisege in lažne izpovedbe] ( l ) Če osebe, omenjene v § 144., prekličejo svoje lažne iz¬ povedbe, preden se izreče sodna odločba o dotični stvari, se kaznujejo, ako so storile to iz lastnega nagiba, z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev; ako pa se stori to v zvezi z drugimi razmerami, se kaznujejo z zaporom. C0 Če ni bilo zbog tega za nikogar ne škode ne posledic, sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni ali oprostiti storilca vsake kazni. I. Za preklic ustanavlja zakonodajec kot skrajno mejo čas, preden se izreče sodna odločba o dotičnem predmetu. Preklic lažne izpovedi se stori upoštevno po osebah, ki so navedene v § 144., v vseh primerih kaznivega dejanja po §§ 144. do 146., a ne samo v primerih po § 145- V proj. I. je bilo pač-v ustreznem § 197. rečeno, da gre za preklic «posle položene klevete», kakor da bi pri drugih nezapriseženih izpovedbah preklic ne bil upo- števen. Toda navedene besede so bile od proj. II. dalje povsod izpuščene. Pod izrekom sodbe je razumeti delovanje kazenskega sodišča po §§ 273. do 287. k. p., ne pa objavo sodbe po §§ 288. k. p., toda vse le pri prvi instanci. Isto velja za sodbe v civilnosodnih pravdah (§ 114. c. pr. r.). Ako bi pa bila priča itd. zaslišana pri drugi instanci, velja analogno, da preklic oprošča, če je storjen, preden se izreče odločba na tej drugi instanci. Toda niso mišljene samo sodbe, ampak tudi odločbe, med katere mora spadati zlasti sklep na odgoditev razprave. Preklic po odgoditvi razprave v smislu § 145. ne more biti več upošte- vcn. Odločbe pa so tudi sklep na ustavitev, dostavitev obtožnice (§ 204. k. p.), sklep na ukrenitev preiskovalnega zapora in pod. V vseh teh primerih je treba odločati kot quaestio iacti, ali je bil preklic napravljen, preden je sodišče izreklo (ne objavilo) odlok o dotičnem predmetu. Če je bila n. pr. na podlagi nezaprisežene izpovedbe priče vložena obtožnica, ni to odločba sodišča (§ 202. k. p.), pač pa — sklep na priobčitev obtožnice (§ 203. k. p.). Ko je priobčitev odrejena, preklic izpovedbe priče v smislu § 148. ni več upošteven. Kdor izpove v korist obdolženca krivo kot priča, more preklic storiti do izreka odločbe o ustavitvi. Kdaj 255 se bo ta odločba izrekla, ne ve; čim odlaša s preklicem, tvega sam na svojo škodo, da preklic ne bo več mogoč. Izrečno bodi pripomnjeno, da izhaja iz proj. I. in II. in ekspozeja samo, da je stališče § 273. s. k. z., ki zahteva preklic, preden je kriva izpovedba odkrita in preden je drugo stran zadela škoda, opu¬ ščeno, dalje da je določba o preklicu izpovedbe urejena po vidiku, da gre v stvari za delikt zoper pravosodje in ne za imovinski delikt. II. Tudi pri pravočasnem preklicu lažne izpovedi ostane delikt po §§ 144. do 147. kazniv. Vendar je kazen milejša, even¬ tualno celo odpade: a) Ce je preklic rezultanta zunanjih prilik, ki storilca pri¬ pravijo k preklicu, da tako rekoč ni preklic povsem iz proste volje, more sodišče kaznivo dejanje prekvalificirati v prestopek s kaznijo zapora od sedmih dni do petih let. b) Če preklic nastane iz lastnega nagiba, ne da bi ga silile druge okolnosti k temu razen oglašujoče se vesti, je dejanje tudi prestopek, a kazen je še manjša: zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. c) Če pa ni vsled preklica nobene škode niti posledice za no¬ beno osebo — upoštevanje immaterialnega oškodovanja pravo- sodstva odpade —, sme sodišče postopati po določbi § 72., ali pa celo oprostiti storilca vsake kazni pod vidiki, ki so dani v § 73, čeprav ni rečeno, da mora biti dan posebno lahek primer. § 148 [Pojasnila k §§ 144. do 147.] ( ) Predpisi §§ 144. do 147. se uporabljajo tudi pri postopanju pred upravnimi, borznimi sodišči, razsodišči in drugimi sodišči in pred inozemskimi ali mednarodnimi sodišči ali mednarodnimi komisijami. ( 2 ) Lažne izpovedbe pred upravnimi oblastvi in v nespornem postopanju se kaznujejo z zaporom. V prvem odstavku je pojasnjen izraz «pred sudom» iz, § 144., odst. L, in § 146., oziroma «sudska odluka» iz § 147., odst. 1. V drugem odstavku so mišljene samo lažne izpovedbe, ki niso zaprisežene, ampak nezaprisežene; toda tu ne gre za upravna sodišča, ampak za državna upravna oblastva, ki imajo po svojih 256 predpisih pravico zasliševanja prič, izvedencev, tolmačev ali strank. Za take pred terni upravnimi oblastvi (samoupravna šte¬ jejo tudi sem) storjene lažne izpovedbe je zakonodajec odredil, da so samo prestopki s kaznijo zapora (od sedmih dni do petih let). Preklic po smislu § 147., odst. L, zniža kazen na tam do¬ ločeno mero, drugačen preklic pa ne. Tudi določba drugega odstavka § 147. velja. V isto vrsto z navedenimi lažnimi nezapriseženimi izpoved¬ bami pred upravnimi oblastvi pa je zakonodajec postavil glede kazni lažne izpovedbe v nespornem postopanju, vendar edino le nezaprisežene. Določba § 148. pomenja torej izjemo od določb po §§ 144. do 146. Ta misel je izšla šele v narodni skupščini o priliki pretresavanja predloga Gjuričič in ostala poslej v pred¬ logu Subotič ter prišla tako v k. z, Kaj je nesporno postopanje, se določa po civilnopravnih zakonih, v Sloveniji in Dalmaciji po tretjem delu jurisdikcijske norme (§§ 105. do 122.). Vsekako se mora vršiti postopanje pred sodišči, ki so navedena v prvem odstavku tega paragrafa, a zanj ne smejo veljati načela civilno¬ pravnega reda in izvršilnega reda, kjer si stojita dve osebi nasproti kot stranki. Razodetna prisega (§ 47. izvrš. reda ali čl. XL1I. uv. zak. k c. pr. r.) šteje za prisego v spornem posto¬ panju. Če se pa n. pr. v zapuščinski razpravi zaslišijo priče katerekoli vrste brez prisege, velja, da je izpovedba storjena v nespornem postopanju. Kakor hitro pa je bila priča (n. pr. po¬ slednje volje) pod prisego zaslišana, čeprav v zapuščinski raz¬ pravi, torej v nespornem postopanju, velja, da je izpovedala pod Prisego pred sodiščem (§ 144.) in jo eventualno zadene tam na¬ vedena kazen. § 149 [Objave iz glavnih razprav zoper mlajše maloletnikel Kdor objavi brez dovolitve pristojnega sodnika po tisku potek sodnega postopanja in sodbo, izrečeno zoper mlajšega maloletnika, ali objavi zoper dovolitev maloletnikovo ime ce¬ lotno ali tako, da se da sklepati, na koga se to nanaša, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. Po § 445. k. p. je ustne razprave v kazenskih stvareh zoper mlajše maloletnike z razglasitvijo sodbe vred proglasiti za ne¬ javne po predpisih §§ 223. do 225. k. p. Pa tudi tistim osebam, katerim je navzlic nejavnosti pristop k ustni razpravi dovoljen I.)r. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 17 257 (§§ 225., 226.), zabranjuje zakon, da bi o toku postopka in o sodbi zoper mlajšega maloletnika brez dovoljenja sodnika po tisku kaj objavili. Pa četudi sodnik dopusti objavo v tisku, ne sme biti ime obsojenca niti z začetnimi črkami, niti na noben drug način objavljeno tako, da bi se moglo sklepati na obsojenčevo ime. Kdor ta predpis krši, se kaznuje po § 149. (Pristojnost tiskovnega senata tu ni podana.) Dejanje, ki je kaznivo samo, ako je naklepoma storjeno, je prestopek. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni — zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev — gl. § 74.; glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. Glede sorodnega delikta po čl. 66., točki L, tisk. zak. glej § 151. a). § 150 [Druge objave iz nejavnih glavnih razprav] Osebe, ki jim je dovoljeno, prisostvovati razpravi, za katero je javnost izključena, se kaznujejo, če objavijo ali priobčijo komu zoper sodno rešitev to, kar so zvedele na razpravi kot tajnost, a zahteva korist državne varnosti, da ostane to še nadalje tajno, z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Glede izključitve javnosti izven primera glavne razprave zoper mlajše maloletnike veljajo določbe §§ 223. do 225. k. p., a po § 226. k. p. sme sodišče za primer, da zahteva interes državne varnosti, osebam, ki navzlic nejavnosti prisostvu¬ jejo razpravi, naložiti s posebnim sklepom, da morajo to, kar izvedo na glavni razpravi, pod pretnjo zakonskih posledic čuvati kot tajnost. Po § 223. k. p. pa je izključitev javne raz¬ prave izven primerov, kjer je maloletnik obtožen, dopustna radi ogrožanja javne morale ali javnega reda ali državne varnosti. V § 150. je kriminalizirana samo priobčitev tajnosti, ki je bila na neki razpravi doznana, pa bilo v katerikoli obliki (razen po tisku v primeru čl. 67. tisk. zak.) in četudi samo eni osebi, ako se stori naklepoma in se tiče interesa državne varnosti. Če se je priobčitev tikala samo javne morale zase, priobčitev ni stav¬ ljena pod sankcijo kazni. Tudi če interes države, da se čuva 258 stvar kot tajnost, ki se tiče državne varnosti ali reda v državi, pozneje preneha, priobčitev ni več kazniva. Glede kvalifikacije, poskusa, izbire, eventualne omilitve gl. § 149. in fine. Za poročila po tisku s kazenske razprave o dejanjih vele¬ izdaje in izdajstva države, če je bila javnost razprave o njih izključena, velja kot lex specialis čl. 67., točka L, tisk. zak. § 151 [Objave iz javnih glavnih razprav in o glasovanju sodnikov] Kdor objavi brez dovolitve po tisku obtožnico ali preskrb¬ ljeni dokazni material v kazenskem postopanju, preden se to objavi na glavni razpravi, ali kdor objavi na ta način vsebino glavne razprave, za katero je javnost izključena, ali objavi, kako so glasovali poedini sodniki, se kaznuje z zaporom do treh mesecev in v denarju do 3000 dinarjev, Tu gre za sledeče neopravičene objavitve iz glavnih razprav: a) Objava s tiskom brez dovoljenja, in sicer obtožnice ali pribavljenega dokaznega materiala, preden je bilo to objavljeno na javni glavni razpravi. Objava mora biti naklepoma storjena. Ker govori čl. 6. uv. zak. kaz. zak., da ostane v veljavi tiskovni zakon, kolikor ni izmenjen po k. z., je treba smatrati, da je čl. 66., točka 1., tisk. zak. derogiran, ne da bi bila s tem izpremenjena pristojnost tiskovnega sodišča za delikt po § 151. Materialni kazenski zakon ni hotel izpreminjati procesualnih predpisov. b) Objava s tiskom o vsebini glavne razprave, za katero je bila izključena javnost, celoma ali deloma, brez dovoljenja sodišča. Tudi tu gre le za glavne razprave v kazenskem posto¬ panju, ker v civilnem postopku glavnih razprav ni. Za takšne tiskovne objave iz civilnopravdnega postopanja velja še dalje čl. 66., točka 3., tisk. zak. Tu gre za vse druge objave, ki niso v § 150. zaščitene, osobito za one, ki se tičejo javne morale ali pa kjer ni državnega interesa z.a čuvanje tajnosti. Razlika je tudi v tem, da zadostuje po § 150. vsako objavljanje, tudi na štiri oči; v § 151. pa je zahtevano objavljanje po tisku. c) Nedovoljena objava o glasovanju v sodniških zborih. Za kazenskopravdno postopanje določa § 223., odst. 3., k. p. tajnost 17 * 259 glasovanja napram javnosti. Po § 343., odst. 3., k. p. način glaso¬ vanja samo napram višjim instancam ne ostane tajen. Za civilno- pravdno postopanje velja § 413. c. pr. r., glede višjih instanc § 449., odnosno § 508. c. pr. r. Objava mora biti storjena nakle¬ poma, in sicer s tiskom. Dovršen je delikt, ko je objava iz kazensko- ali civilnopravdnega postopanja izvršena. S tem je bil čl. 66., točka 4., tisk.zak. z enakimi posledicami, kakor so zgoraj pod a) navedene, derogiran. Glede kvalifikacije, poskusa, izbire, eventualne omilitve za¬ pora gl. § 149. in fine. § 152 [Dolžnosti glede mrličev kot dokaznih predmetov] Z zaporom do treh mesecev se kaznuje: 1. kdor protipravno uniči ali odstrani ali zamenja kakšnega mrliča, tako da ga ni mogoče pregledati; 2. kdor na zahtevo oblastva ne pove, kje je tak mrlič, dasi to ve. Ti določbi veljata samo v pogledu na pravosodstvo. S snovjo § 375. a. k. z., nimata nobene skupnosti, ker gre po tem paragrafu za varnost za življenje, da se pokop ne izvrši prehitro. Uničenje ali odstranjenje ali zamenjanje kakšnega mrliča je kaznivo samo v primeru, da se njegovo truplo v kazensko- ali civilnopravd- nem postopanju ne more več uporabiti za dokazno sredstvo. Ali tako dejanje mora biti storjeno naklepoma; malomarna storitev ni kazniva. Enako je tudi pod točko 2. navedeno oblastvo samo tisto, ki ima s pravosodstvom posla. K takim oblastvom pa spadajo po smislu § 89. k. p. vsa državna oblastva in njihovi -organi, ako gre za ohranitev sledov kaznivega dejanja. V točki 1. navedeni atribut protipravnosti pri storitvi je spričo § 23. mišljen samo kot poseben poudarek, drugače pa pleonazem. Dejanje je pre¬ stopek, poskus je nekazniv. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. Kaznivost delikta po § 306. a. k. z. s stališča ohranitve jav¬ nega pokoja in reda je odpadla. Ni pa seveda izključeno, da sto¬ rilec zagreši s tistim dejanjem prestopek po § 152- s stališča zaščite pravilnega funkcioniranja pravosodstva. 260 § 153 [Opustitev dolžnosti mrtvogledovj Z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev se kaznuje, kdor je z zakonom pozvan, ogledovati mrliče, če po ogledu ne sporoči cblastvu sumnih primerov, v katerih se osno¬ vano smatra, da se je provzrcčila smrt s kaznivim dejanjem. Kdo ima dolžnosti mrtvogleda, določajo do unifikacije to- poglednih zakonitih predpisov še od prejšnje države prevzete določbe, zlasti za Kranjsko instrukcija z dne 26. julija 1895., dež. zak. št. 17, za Štajersko instrukcija z dne 24. junija 1890., dež. zak. št. 19, in za Koroško instrukcija z dne 29. novembra 1901., dež. zak. št. 34. Dolžnost zdravnikov ranocelnikov, lekarjev, babic, ki je bila ustanovljena po § 359. a. k. z. glede sumnih smrtnih primerov, je prenehala samo toliko, kolikor te osebe ne vrše dolžnosti mrtvogledov. Kazniva je naklepno opuščena ovadba na pristojno oblastvo (zdravstveno ali varnostno). Tista sumljivost pa je le podana, če ima mrtvogled podatke, ki na podlagi njih po izkustvih svo¬ jega stanu osnovano smatra, da je smrt nastopila s kaznivim dejanjem, bilo z zločinstvom, bilo s prestopkom. Ni razlike, ali je tisto dejanje po določbah k. z. ali voj. kaz. zak. ali postranskih kazenskih zakonov kaznivo (gl. razlago k § 13.). Glede izbire kazni in eventualne omilitve kazni zapora glej § 74., oziroma § 71., točko 5. Poskus ni mogoč. XV. poglavje. Kazniva dejanja zoper javni mir in red. § 154 [Zločini mnogote] (’) Vsak udeleženec mnogote ljudi, ki se zbere in stori s skupnimi močmi nasilje osebam ali poškoduje ali opleni tuje stvari, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Vsi udeleženci mnogote, ki so posamezno storili nasilje osebam ali so poškodovali ali oplenili stvari, se kaznujejo z robijo do desetih let. 261 Pravna dobrina je javni mir in red kot garancija obstoja pravne države, česar naj se zavedajo njeni prebivalci, da morejo vršiti svoje poklice ali posle s polnim zaupanjem v eventualno potrebno zaščito. Dejanje obstoja v rušenju javnega miru (Land- friedensbruchj. V a. k. z. ni bilo analognega delikta. Storilec pa mora, da je njegovo dejanje kaznivo, ravnati naklepoma. On mora vedeti, da nastopa mnogota in da je on njen udeleženec, ter hoteti, da se izvrši s skupnimi silami nasilje nasproti osebam ali da se tuje stvari poškodujejo ali oplenijo. Dovršen je delikt šefe z nastopom nasilja, poškodbe ali oplenitve. Pojem mnogote («gomila», Masse ) smo že srečali v §§ 117. in 129. V prvem primeru je šlo za cilj oprostitve ujetnika ali interniranca, v drugem pa za zbrano mnogoto, ki nima še do¬ ločnega cilja. V § 154. je pojem mnogote v dvojnem pogledu opredeljen. Predvsem število udeležencev sicer ni določeno, toda biti jih mora več; koliko, je quaestio facti, pri čemer pa se je treba ozirati na cilj, ki ga zasleduje mnogota. Če se hoče s skupnimi močmi storiti nasilje proti osebam ali poškodovati ali opleniti tuje stvari, mora biti število ljudi v pravilni relaciji z označenim namenom. Vsi udeleženci pa morajo imeti interes, da sodelujejo v takšni mnogoti, kajti baš ta zavest o razpolaganju skupnih sil je moment, ki ojačuje ogražanje javnega miru in reda. Toda osebe, zoper katere se obrača mnogota, oziroma stvari, ki naj bodo poškodovane ali oplenjene, niso že vnaprej določene. Tudi ni da bi vsak udeleženec mnogote moral vedeti, kaj nameravajo kolovodje. Pojem kolovodje je bil iz k. z. kot neopredeljiv nalašč izločen (gl. proj. I., str. 335.). Dovolj je, da ve udeleženec, da se namerava vobče nasilje itd. in da naj se z združenimi močmi izvrši. Taka naklepna udeležba v mnogoti je prestopek, ki se kaz¬ nuje na vsakem udeležencu, četudi ni sam neposredno storil nobenega nasilnega, poškodovalnega ali plenilnega čina, s stro¬ gim zaporom od sedmih dni do petih let. Ako pa je ugotovljeno, da je udeleženec storil neposredno nasilje zoper osebe ali oškodoval ali oplenil stvari, se kaznuje radi zločinstva z robijo od enega do desetih let. Navzlic pluralu, ki ga rabi zakonodajec, kakor tudi na več drugih mestih (osebe, stvari), zadostuje, da se vrši nasilje zoper eno samo osebo, poškodba zoper eno stvar itd. Samo po sebi je razumljivo, da preide po načelih o kon¬ kurenci zakonitih kazenskopravnih določb vsako dejanje, ki je 262 še težje kaznivo, n. pr. pri deliktu po § 167., točki 3., v tak delikt. V tem pogledu naj pokažemo na motive iz. proj. L, str. 323. Tu je rečeno: «Sila i nasilje nisu jedno i isto. Sila bi n.pr. bila, kada dotično lice spreči činovnika, da udje u njegov stan, ili mu otme stvar, koju on treba da uzme i t. d. A nasilje je, ako on činovnika fizički napadne kao i nasilje prema stvarima, ako stvari nalomi, spali, počepa i t. d. Prema prirodi same stvari. Nasilje nije bas najodredjeniji pojam, ali bolji se nije mogao nači. Nasilje prema licu može sadržati i najmanju telesnu povredu, kao i najtežu. S toga smo držali, da je umesno, da se doda stav, da ako ko od službenih lica usled nasilja pretrpi težu povredu tela, da če se učinilac kazniti prema odredbama o sticaju i povredi tela.» Kar pa je bilo v proj. I. rečeno v pogledu na tamkajšnji § 103., ki je izrečno govoril o nasilju, to velja tudi pri deliktu po našem § 154., ker se proj.I. pri razlagi delikta mnogote naravnost po¬ ziva na motive, ki smo jih navedli. V duhu tega razlaganja smemo označiti našo gorenjo razlago za pravilno, dasi to ne stoji naravnost v zakonitem besedilu. Pri tem moramo pripom¬ niti, da uporaba izraza «nasilje» v k. z. ni tako strogo izvedena, da bi se mogel v vseh kazenskih določbah, kjer gre za nasilje, smatrati za identičnega. Poskus prestopka ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni za prestopek ali zločinstvo gl. § 71., točko 4. § 155 [Strašenje z občenevarnimi zločinstvi] Kdorkoli provzroči pri mnogih osebah strah s pretnjo obče- mevarnega zločinstva, se kaznuje s strogim zaporom do dveh let. Pravna dobrina je ista kot v § 154. Dejanje ( Landzwang: gl. proj. II., str. 101.) obstoja v pretnji z občenevarnim zločin¬ stvom. Kaj je občenevarno zločinstvo, je quaestio facti; sigurno Pa spada sem pretnja z zažigom, usmrtitvijo, pokoljem, pa tudi s težko poškodbo na telesu in pod. V proj. II. so bila v besedilu ustreznega § 132. eksemplifikativno navedena zločinstva: «ubi- stvo, razbojništvo, paljevina ali koje drugo opšte opasno zlo¬ činstvo* (str. 31.). Naklep mora vsebovati vedenje in hotenje, da vzbudi ozna¬ čena pretnja strah, t.j. psihično oslabljenje zaupanja v možnost 263 vršenja svojega poklica, posla, bivanja v kraju in pod. Ta strah pa mora nastati pri mnogih ljudeh. V proj. I. in II. je stalo «kot stanovništva», v Vorenhv.: «unter deri Bewohnern». To je na¬ menoma izpremenjeno v besedilo «pri mnogih osebah». Torej ni treba, da bi bile te osebe prebivalci dotičnega kraja. Kdaj je podano dejstvo, da je mnogo ljudi v strahu, je c/naestio facti; vsekakor je lahko pri treh, štirih ljudeh ta pogoj že izpolnjen. Toda ta bojazen (strah) mora — diferencialno od delikta po § 99. a. k. z. — v resnici nastopiti; ni dovolj samo to, da je grožnja sposobna, provzročiti strah. Dejanje je prestopek, poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do dveh let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. § 156 [Drugačno strašenjel ( 1 ) Kdor provzroči z rteosnovanim klicanjem na pomoč, z zlorabo znaka za silo ali temu podobnim strah pri večjem številu oseb ali gnečo ljudi ali prihod policije, gasilcev ali vojske, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 di¬ narjev. ( 2 ) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor raznese javno ali po tisku lažno govorico zoper svoje prepričanje ali če ni osnova¬ nega razloga, da bi jo smatral za resnično, toda utegne taka govorica provzročiti občno ogorčenost ali občen strah ali ne¬ varnost za javni mir in občni red. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena, je ista kot pri § 154., zaščita pa je v dvojnem pogledu izvedena. A. Dejanje ima za svrho provzročitev: a) ali strahu pri več¬ jem številu ljudi (da bi jih moralo biti «mnogo», kot v prejšnjem § 155., ni zahtevano); b) ali navala ali gneče ljudi, ki se skup- Ijajo v velikih gručah v bojazni za svoje življenje ali zdravje ali imovino; c) ali prihoda policije, gasilcev ali vojaštva v na¬ menu, da sprečijo namišljeno nevarnost. Za kaznivost dejanja je potreben naklep. Storilec postopa z vedenjem, da neutemeljeno kliče na pomoč ali brez potrebe uporabi znak za silo ali kakšno enako napravo, ter s hotenjem, doseči gori pod a) do c) označeno provzročitev. Da je dejanje dovršeno, mora označeni uspevek dejanski nastopiti. Kjer gre 264 samo za zmoto, vsled katere se tako dejanje zgodi, ni kaznivega dejanja. Niti ni kaznivo, če je iz. malomarnosti storjeno. B. Dejanje ima za svrho provzročitev: a) ali občnega ogor¬ čenja, ki se izraža na zunaj z ostrimi opazkami o neprijetnih občutkih, kot nejevolje, jeze, osvetoželjnosti in pod.; b) ali obč¬ nega strahu: ne zadošča samo strah pri več ljudeh; treba je, da nastopa splošno pri vseh ali vsaj pri ogromni večini ljudi, ki so navzočni ali ki zvedo za stvar; c) ali nevarnost za javni mir in občni red. Storitev tega dejanja mora biti izvršena z vedenjem, da se raznese objektivno neresnična vest, bodisi da je nevarnost pro¬ ti vna prepričanju, bodisi da storilec nima razloga, da bi jo smatral za resnično, ter s hotenjem, da nastopi eden izmed gori od a) do c) označenih uspevkov. Raznesenje mora biti javno ali s tiskom provz.ročeno. (O pojmu raznašanja gl. § 101.) V dru¬ gem odstavku za dovršitev delikta ni treba, da nastopi dejanski uspevek a) do c). Dovršitev je podana in je dejanski stan iz¬ črpan že tedaj, ko je raznesenje v označeno svrho in na označen način storjeno in je nastopila možnost uspevka aj do c). Dolus eventualis zadostuje. Tudi tisto raznesenje objektivno neres¬ nične vesti je tu izjemoma kaznivo, kakor da bi bilo na¬ klepno storjeno (z vedenjem in predstavljanjem o neresničnosti), ako je vedenje psihologično nezadostno motivirano in storilec nima osnovanega razloga za prepričanje, da je raznesena vest resnična. V smislu § 19. šteje neresničnost vesti kot bistveno obeležje bitja kaznivega dejanja (dejanskega stanu); nedovoljno kritično premotrenje razlogov za neresničnost pa mu je ex lege kot bistveno obeležje izenačeno. Če tega ne razlagamo tako, pridemo do rezultata, da ni naklepa v smislu določbe § 19., točke 1. Tega pa baš zakonodaj ec v določbi § 156. ne dopušča. II. Soroden delikt je oni po členu 46. tisk. zak. Razlikuje se od § 156., odst. 2., da gre tam poleg hotenega uspevka provzro- čitve nevarnosti za javni mir in občni red tudi še za to, da preti izzvana nevarnost, da se stori zločin ali pregrešek po kazen¬ skem zakoniku, po voj. kaz. zak. ali po stranskem kazenskem zakonu. III. Kazen za obe kaznivi dejanji, kvalificirani kot prestopek (sorodni delikt § 87. a. k. z. je bil zločinstvo), je zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev. 265 Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. To dejanje je bilo v proj. I. kvalificirano samo kot «istup» (prekršek), podobno kakor v s. k. z. § 157 [Pospeševanje izseljevanja] Kdor prikazuje javno ali z razširjanjem spisov lažno imovin- ske, zdravstvene ali druge razmere v tujih državah zato, da bi organiziral, provzročil ali podpiral izseljevanje iz kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se kaznuje s strogimi zaporom in v denarju. Pravna dobrina je javni red v državi. Ne sme se dopuščati, da bi se izseljevanje vršilo v škodo izseljencev. Že zakon o izseljevanju z dne 30. decembra 1921., Sl. N. št. 39/Vi ex' 1922., Ur. 1. št. 50 ex' 1922., pravi v § 24., da je «nabiranje za izselitev, zlasti z, neresničnimi informacijami ali obetanji« zabranjeno ter se tako dejanje kaznuje po § 35., točki 6., istega zakona z za¬ porom do enega leta in z globo do 50.000 dinarjev. To določbo pa je § 157. derogiral. Za kaznivost delikta je potreben naklep. Storilec ravna pred¬ vsem: z vedenjem, da je neresnica, kar prikazuje o imovinskih, obče pridobitnih, zdravstvenih ali drugih prilikah v tuji državi, in da utegnejo neresnično prikazane prilike nagibati k izselje¬ vanju, to je k daljšemu bivanju izven domače države; dalje ravna storilec s hotenjem, da organizira, n. pr. uredi pisarno za izseljevanje, ali povzroči ali podpira izseljevanje nedoločenega števila ljudi. Dejanje, storjeno glede enega samega človeka, bi ne bilo kaznivo; treba je, da se pospešuje izseljevanje, ne pa izselitev. Delikt je dovršen že s tem, da se je lažno prikazovanje iz¬ vedlo v označeno svrho, ne da bi bilo treba, da se organizacija ali izseljevanje dejansko izvrši. (O izrazu izvirnika «v cilju« gl. razlago v § 16., IV. a.) Tu je priprava za izseljevanje drugih v označenem smislu kriminalizirana kot samostojen delikt. Modaliteta izvršitve je, da mora biti storitev javna ali pa z raz¬ širjenimi spisi izvedena. Razširjeni spisi so lahko tudi tiskovine, ker se v tiskovnem zakonu ne nahaja vzporeden delikt za tako kršitev označene pravne dobrine. Poskus ni kazniv. 266 Kazen, ki je zagrožena, je strogi zapor od sedmih dni do petih let in denarna kazen od 25 dinarjev navzgor. . Obe kazni se morata obligatorično izreči; uporaba § 45. je torej izključena. Glede evantualne omilitve kazni strogega za¬ pora gl. § 71., točko 4. § 158 [Delomrznostj Kdor preživi čas iz delomrznosti tako, da se potepa, vlaču- gari, da berači ali se profesionalno bavi z igrami na slepo srečo, se kaznuje z zaporom do enega leta (§ 52.). Pravna dobrina je javni red, ki zahteva, da se ne ogrožajo koristi prebivalcev države po delomrznih ljudeh. Delomrznost je podana pri ljudeh, ki nočejo resno delati in hočejo zato živeti na račun drugih ljudi. Predpostavka je, da so sposobni za resno delo, s katerim bi se preživljali. Storilec tega delikta postopa naklepoma, to je: on ve in hoče prebiti izvestno dobo, katero naj ugotovi sodišče po svobodni oceni kot upoštevno, da so ogroženi interesi prebivalcev na tak način, da živi ob potepanju, vlačuganju (zlasti pri ženskah), beračenju ali ob poklicnem igranju takih iger na slepo srečo, pri katerih gre za razmeroma tako velike vsote, da se da pri- lično iz dobička živeti. Dejanska okolnost «ili u profesijonalnoj kocki» («ali se profesionalno bavi z igrami na slepo srečo») je bila unesena v pododseku zakonodajnega odbora narodne skup¬ ščine, torej šele v Gjuričičev predlog. Mišljeno je moralo biti spričo že tedaj določene strožje kazni za profesionalno igranje iger na slepo srečo (gl. § 362., prej § 350.), da naj se še posebej kaznuje, kdor od takih hazardnih iger tudi živi. Seveda bi bilo za tako posebno kriminaliziranje treba strožje kazni. Vsekako obstoja realna konkurenca dveh deliktov. S citiranjem § 52. je zakonodajec opozoril, da se individualno, v dobi potepuštva, spolnonečistega življenja, beračenja ali po¬ klicnega igranja iger na slepo srečo storjeno oficialno kaznivo dejanje kaznuje poleg kaznivega dejanja po § 158. po načelih, ki veljajo za realno konkurenco (§ 62. ali § 63.), a poleg takšne kazni naj se obligatorno ukrene očuvalna odredba po § 52. Določba čl. 12. zak. zaščit, drž. je v svojih odst. 1. do 3. dero- girana (gl. § 52.). Poskus delikta je pojmovno nemogoč, vse- 267 kako nekazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do enega leta. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. Tudi ta delikt je bil v proj. I. še kvalificiran za «izstup» (pre¬ kršek), pa je bila v dotičnem paragrafu še dodana določba, da se kaznuje tista oseba, ki je dobila od oblastva nalog, da naj si v danem roku najde delo, pa dela iskati noče, ali pa noče na¬ stopiti odkazanega ji dela. S tem, da je ta dodatek odpadel, so pogoji kaznivosti razširjeni. § 159 [Napotitev k beračenju| Kdor napoti svojega otroka ali otroka, ki je pod njegovim nadzorom, beračit, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev. Kaj je otrok (dete), je povedano v § 14., točki 1. Pod nad¬ zorom je razumevati ne samo varuštvo ali skrbništvo, ampak tudi drugačno, na etičnih motivih sloneče razmerje med od¬ raslimi osebami in osebami do 14 let, n. pr. pri šolskih otrocih, ki so na stanovanju in hrani. Napotitev je sinonimični izraz za nasnovo: uporablja se tu, ker nasnovanec ne more biti kazniv. Tudi pomeni napotitev več kot samo pripustitev. V napotitvi je treba, da so podani znaki poučevanja, hvalitve, pa tudi siljenja. Takšna napotitev — po- slanje je premalo izrazit prevod za srbski upotitev — pa mora biti, da je kazniva, naklepoma storjena. Storilec mora ravnati z vedenjem in hotenjem, da bo otrok vsled napotitve beračil. Doba beračenja ni opredeljena, zadostuje torej tudi najmanjša doba; uspeh beračenja, pridobitev milodara ali milodarov, za kaznivost ni potreben. Kazen za ta prestopek, čigar poskus ni kazniv, je zapor od sedmih dni do šestih mesecev. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 160 [Neupravičena oddaja ključa] Kdor napravi ali proda brez zahteve osebe, ki je za to upravičena, ključ za tujo ključavnico ali kdor napravi ali od¬ stopi ponarejeni ključ (odpirač) osebi, ki nima za to upravičene 268 potrebe, pa je mogel misliti, da se namerja storiti s tem kaznivo dejanje, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev in v denarju do 5000 dinarjev. Iz istih razlogov, iz katerih so bila kriminalizirana dejanja Po §§ 158. in 159., je prišel tudi ta delikt po § 160. v XV. poglavje, dasi proj. II. priznava, da se da taki sistematiki ugovarjati. (Glej vzporedni delikt po § 469. a. k. z., ki je bil uvrščen v poglavje zoper varnost lastnine.) Kaznivost dejanja je podana, če neka oseba napravi ali proda ali odstopi ključ od tuje ključavnice (ne pa take, ki je lastna storilcu, ali pa osebi, ki ključ dobi), pa bilo, da je ključ res ključ (docela pravilen ključ), bilo da je samo vitrih (odpirač), bilo da je ključ ad hoc, toda brez zahtevanja za to upravičene osebe (lastnika, najemnika ali oskrbnika), šele napravljen, bilo da je že napravljen na zahtevo upravičene osebe, pa prejemnik ključa nima za to pravične potrebe. Sto¬ rilec ni torej samo ključavničar, ampak je lahko vsaka druga oseba, ki je v posesti odpirača ali ključa, vendar ga zadene v prvem primeru kazen vedno, da je le — v prvem primeru — z vedenjem in hotenjem napravil ali prodal ključ od tuje klju¬ čavnice brez zahtevanja upravičene osebe, — v drugem pa samo tedaj, če ve in hoče napraviti ali odstopiti ključ ali od¬ pirač gori navedeni osebi, a poleg tega more misliti, da se na¬ merava storiti — ni treba, da takoj — s tistim ključem ali odpiračem kaznivo dejanje. Vrsta, kvalifikacija in način kaz¬ novanja ni odločilna, tudi delikt, ki je na predlog pregonljiv, zadostuje. Ni zahtevano, da mora biti kaznivo dejanje delikt zoper imovino. Glede kaznovanja tega delikta, ki se kvalificira kot pre¬ stopek in zato ob samem poskusu ni kazniv, velja isto, kar je bilo povedano pri § 156. in fine. § 161 [Prepovedana društva] Člani društva, čigar ustroj ali namen nasprotuje odredbam kazenskih ali vojaških zakonov, se kaznujejo, kolikor ne prehaja tako združevanje v težje kaznivo dejanje, z zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. 269 Predpostavljeno je društvo, ki ima a) ali svoj ustroj, ki je protiven predpisom k. z. ali voj. kaz. zak., b) ali cilj ali namen (gl. § 16., IV. d), ki je protiven predpisom k. z. ali voj. kaz. za ; k. Da je društvo od javne oblasti priznano, ni zahtevano, pa tudi ne izključeno. Niti se v § 161. ne zahteva dokončna ustanovitev društva. Že pri ustvarjanju društva (izvirnik: «udruživanje») je delikt dovršen. «Ustroj» ali «namen» (cilj) pravi zakon, ker je na zunaj vidljiv ustroj lahko neprikoren, a namen (cilj), tajen, protizakonit. Lahko pa je namen, ki je na zunaj označen, ne¬ prikoren, a ustroj je prepovedan, n. pr. če naj se organizirajo prepovedani veri pripadajoče osebe ali prepovedani politični stranki pripadajoči somišljeniki. Pod vojaškimi zakoni ni raz¬ umevati samo voj. kaz. zak., ampak vse vojaške zakone, zlasti zakon o ustrojstvu vojske in mornarice z dne 9. avgusta 1923., Sl. N. št. 203/X, Ur. 1. št. 329. Storilec je vsakdo, ki je član takega društva, to je, ki za kakovost društva ve in hoče biti njegov član in k društvu kot član pristopi. Ako je iz takega društva izstopil, pa državna pravica na kaznovanje še ni zastarala, je še kazniv. {Argum. a contrario iz določbe § 138., odst. 3.). Poskus dejanja ni kazniv. Zakonodajec je ustanovil subsidiarnost uporabe določb § 161., ker tako združevanje utegne preiti v težje kaznivo dejanje, kakor v zločinstvo po § 98. ali v zločinstvo po § L, točkah 2. in 4., zak. zaščit, drž. Sorodni delikt je oni po čl. 8. zak. zaščit, drž. (noveliran 1. marca 1929.): «Kdor postane ali ostane 'član društva, ki ni dobilo dovoljenja velikega župana, in s tem po¬ kaže, da ne priznava naredb oblastev..., se kaznuje z zaporom do šestih mesecev in v denarju do 6000 dinarjev.® Pri deliktu po tej določbi pa ni podan ustroj ali namen, ki se protivi kazen¬ skemu zakonu ali vojaškim zakonom. Kazen za delikt po § 161. je zapor od sedmih dni do dveh let ali denarna kazen od 25 do 20.000 dinarjev. Glede izbire kazenskih sredstev gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora § 71., točko 5. § 162 iKalitev javnega miru v verskem pogleduj Kdor preklinja Boga ali vero, priznano z zakonom, ali javno smeši obrede ali običaje bogočastja, se kaznuje z zaporom do enega leta. 270 V tem paragrafu so združeni delikti, ki so bili ustanovljeni v §§ 122. a) in b) a. k. z. kot zločinstvo blasfemije in sakrilega in pa v § 303. a. k. z, kot pregrešek razžaljenja priznane cerkve ali verske družbe. V § 162. zaščitena pravna dobrina je javni mir v verskem pogledu ali versko-javni mir, ki zahteva, da naj se verniki — analogno §§ 154. do 156. — zavedajo, da jih nihče ne sme v njihovih verskih čuvstvih žaliti in da smejo nemoteno vršiti svoje verske dolžnosti. Storitev je lahko: a) Javno preklinjanje Boga («hulenje» = vituperatio), to je izrekanje kletve, veljajoče Bogu, na javnem, neznanemu številu ljudi prosto dostopnem kraju. Ne gre za boga v abstraktnem smislu vseh ver, ampak za Boga kot konkreten pojem mono- teističnih religij. Kletve pa niso mišljene v navadnih brez¬ miselnih, čeprav po veri zabranjenih kletvicah, kakor n. pr. «oštija», «madona» itd., ampak one se morajo značiti kot pre¬ klinjanje (vituperatio) Boga, pri katerem storilec postopa z vedenjem, da gre za sredstvo nedopustne graje, združene z zaničevanjem Boga, ki utegne vznemirjati verska čuvstva pri drugih, — ter hotenjem, da se baš ta verska čuvstva in s tem tudi javni mir v verskem pogledu moti. b) Javno preklinjanje (nedopustno grajanje in zaničevanje) zakonito priznane vere. Glede preklinjanja velja isto kot pod a). Kaj je priznana vera, to v zakonu ni rečeno. Očividno je bilo besedilo prikrojeno šele po proj. I., ki je imel določbo «na čiju mu dragu veru» v smislu vidovdanske ustave, tako da se glasi besedilo v proj. II. dalje «na koju zakonom priznatu veru». Ker omenjena ustava ni več veljavna, je v dvomu odločilna izjava ministra pravde (gl. zakon o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. marca 1929. in § 2.,točko 5.,uredbe z dne 19.aprila 1929., Sl. N. št. 94/XXXIX, Ur. 1. št. 205). Izjava se bo ozirala na čl. 63. meddržavne senžermenske pogodbe. c) Smešenje (illudere) obredov cerkva ali veroizpovedi ali običajev, bogočastja, n. pr. domača pobožnost v hiši, krstna slava pri Srbih, božjepotni obhodi na javnem kraju in pod. (Glede pojma smešenja gl. § 100.) Krivdna oblika je v vseh primerih a) do c) naklep, to je storilec postopa z vedenjem nedopustnosti graje Boga ali vere, oziroma smešenja obredov ali bogočastja in s hotenjem, da doseže uspevek motitve javnega miru v verskem pogledu. Poskus ni kazniv. 271 Kazen je zapor od sedmih dni do enega leta. Glede even¬ tualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. V tisk. zak., čl. 50., stoji, da stori prestopek, kdor s tiskom omalovažuje ali žali eno izmed priznanih ver, ter se kaznuje z zaporom do treh mesecev. Ker se ta dejanski stan ne sklada z onim pod b) označenim, ostane v veljavi navzlic določbi čl. 6., točki 2., uv. zak. kaz. zak. in je razlikovati preklinjanje, združeno z grajo, od omalovaževanja ali žalitve zlasti po bistvenem značaju, da ima preklinjanje po svoji intenziteti smernico motitve versko-javnega miru. Pripomni se, da je bil javno storjen delikt po § 364. s. k. z. «istup». § 163 IMotitev službe božje, obredov, žaljenje verskih predmetov] Kdor prepreči ali vznemiri bogočastje ali opravljanje obredov priznanih ver ali oskruni ali izpostavi posmehu ali preziranju ikone ali druge svetniške slike in kipe ali druge stvari, ki so namenjene službi božji, v času, ko služijo te stvari za rabo po svoji namembi, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v de¬ narju do 10.000 dinarjev. Pod vidikom zaščite javnega miru v verskem pogledu je zakonodajec stavil pod sankcijo kazni naslednja naklepoma storjena dejanja: a) Preprečitev ali vznemirjenje službe božje, ali opravljanje obredov priznanih veroizpovedi. Preprečitev pomeni onemogo¬ čenje pričetka ali nadaljevanja, vznemirjenje pa tisto duševno razpoloženje med službo božjo ali med opravljanjem obredov, ki v znatni meri ali vsaj za dlje časa odvrača od prisostvovanja z zbranimi mislimi. Služba božja ni samo maša, ampak vobče po veri predpisana služba; to velja zlasti za nekrščanske vero¬ izpovedi. Vera in veroizpoved sta sinonimna pojma. b) Oskrumba ali izpostava posmehu ali preziranju ikon, drugih slik ali kipov svetnikov ali svetnic ali službi božji name¬ njenih stvari. Oskrumba je tako dejanje, ki povzroča po verskih predpisih ali nazorih, da postane predmet nesvet, eventualno potreben novega posvečenja, preden se sme uporabljati vnovič kot predmet verskega obreda. Glede izpostavljanja roganju, po¬ smehu ali preziru gl. § 100., I. Dejanje je dovršeno pri realnih 272 storitvah, ko nastopi uspevek, pri verbalnih pa z izustenjem izjave. Glede predmetov, ki so namenjeni službi božji, je zakono- dajec posebej podčrtal, da so zaščiteni le dotlej, dokler služijo za rabo pri službi božji. Če so n. pr. mašne bukve, zvonec in pod. izločeni od uporabe, prestanejo biti za kaznivo dejanje sposoben predmet. Javnost sicer ni predpisan sestavni del tega delikta ali iz dejanja samega sledi, da mora uspevek nastati v javnosti in za javnost. Saj gre za motitev javnega miru. Delikt je prestopek, poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. Glede izbire kazen¬ skih sredstev gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora § 71., točko 5. § 164 [Motitev shodov ali sprevodov] C) Kdor prepreči ali razžene s silo ali s pretnjo, da bo uporabil silo, ali s pretnjo, da bo storil zločinstvo ali prestopek, neprepovedane shode, sprevode ali podobne manifestacije, se kazmufe z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. ( 2 ) Prav tako se kaznuje, kdor stori pri neprepovedanih shodih, sprevodih ali podobnih manifestacijah nasilje z namero, da bi razgnal shod, sprevod ali manifestacijo. K pravni dobrini javnega mira in občnega reda šteje zakono- dajec tudi prostost zborovanja, kolikor niso po zakonitih pred¬ pisih zabranjena. [V tem pogledu gl. čl. 9. zak. zaščit, drž., nove¬ liranega dne 1. marca 1929.: Prepovedani so shodi pod milim nebom ali v zaprtem prostoru, kakor tudi vsi sestanki brez dovoljenja upravnopolicijskega oblastva, radi česar mora biti shod ali sestanek tri dni prej prijavljen. Isto velja za manifesta¬ cije in sprevode. Kršitev teh predpisov je prestopek po nave¬ denem členu in se kaznuje z. zaporom do treh mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev.] Dejanje obstoja v tem, a) da se neprepovedan ali nezabra- njen shod, zbor, sestanek, sprevod in pod. naklepoma pre¬ preči ali razbije. Javnost shoda ni omenjena, pač pa predpostav¬ ljena. Sredstvo storitve je naklepno uporabljena sila (gl. § 154.) ali pretnja s silo ali s storitvijo izvestnega zločinstva ali pre¬ stopka. b) Druga vrsta dejanja je, da se pri ali med nezabra- Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku 18 273 njenim shodom, zborom, sestankom ali sprevodom in pod. stori naklepoma dejansko nasilje (§ 154.) v nameri (gl. § 16., IV. a), da se že vršeč shod itd. razžene ali razbije. Dejanje je dovršeno k a) s preprečenjem ali razgnanjem, k b) s storitvijo nasilja, četudi ne nastopi preprečenje nadaljnjega zborovanja. Kvalificira se dejanje kot prestopek; poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do petih let ali denarna kazen od 25 do 50.000 dinarjev. Glede izbire kazenskega sred¬ stva gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora § 71., točko 5. § 165 [Draženje k razdoru ver, plemen ali družabnih slojev] Kdor javno na shodih ali na javnih krajih draži del ljudstva zoper drugega ali en družabni sloj zoper drugega im izziva s tem verski ali plemenski razdor ali razdor med družabnimi sloji, se kaznuje z zaporom v denarju. Tu se križajo tri določbe: 1.) Čl. 47. tisk. zak. pravi, kdor izziva s tiskom verski in plemenski razdor (kazen je zapor od enega meseca do enega leta in denarna kazen do 10.000 Din); 2.) čl. 5. zak. zaščit, drž. (30.marca 1929.) odreja: Kdor ščuje s tiskom ali kakorkoli drugače na razdor med plemeni ali dru¬ žabnimi sloji ali kdor izziva na isti način razpoloženje za ple¬ menski razdor (kazen zapor od sedmih dni do enega leta in v denarju do 10.000 dinarjev); 3.) § 165. (podoben § 302. a. k. z.), ki se razlikuje od prejšnjih dveh: a) v tem, da se dejanje stori na shodih (zborovanjih) ali na javnih krajih, torej takih, ki so nedoločenemu številu nedoločljivih oseb redno dostopni, b) da je kriminalizirano tudi draženje enega dela ljudstva («narod» v izvirniku ni mišljen kot nacija), ki pa ima isto svrho kot dejanje pod 2.). «Draženje» (irritatio) je po intenziteti udejstvovalne volje najmanj učinkovito izražanje želje in na_pora, da se doseže uspeh; hujše je izzivanje, najhujše ščuvanje. Javnost draženja je bistvena sestavina delikta. Kazen je pa tu najstrožja, zapor od sedmih dni do petih let ali denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Izraz družabni sloj («društveni red») ne pomeni državno- pravno, ampak čisto družabno tvorbo, namreč velikoštevilno skupino oseb, ki se zbog enakega življenskega položaja ali 274 zbog somišljenja glede nazorov, interesov ali ciljev smatrajo za nekakšno idejno zaokroženo celoto in se po tej celoti zavestno razlikujejo od drugih. V tem smislu tvori politična stranka ali uradništvo ali duhovništvo družabni sloj. «Del ljudstva* pa po¬ meni enako idejno celoto, pri kateri pa ni idejna zaokroženost v ospredju, ampak neki drug objektivni moment, n. pr. Štajerci, analfabeti, slepci in pod. Plemena pomenijo skupine ljudi po narodnosti, Srbe, Hrvate, Slovence, Nemce itd. Dejanje po čl. 47. tisk. zak. in ono po čl. 5. zak. zaščit, drž. se krijeta, vendar po pristojnosti sodišča ločita. Dejanje po § 165. je diferencirano od obeh po gori označenih momentih in je dovršeno z naklepoma na shodih ali javnih krajih izrečeno izjavo, ki draži in s tem izziva razdor, t.j. ostra nasprotstva, ki ugo- nabljajo skupno in složno delovanje raznih delov ljudstva ali družabnih slojev. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve zapora § 71., točko 5. § 166 [Pijanost] Kdor se z uživanjem močnih pijač ali opojil naklepoma ali iz malomarnosti tako upijani, da postane nevračunljiv, in stori v takem stanju kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolž¬ nosti, se kaznuje zbog same te pijanosti z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Po vzorcih osnutkov za kazenski zakonik tujih držav je — kot prvi — predlog Gjuričič kriminaliziral upijanjenje z alko¬ holnimi pijačami ali drugačnimi opojili (n.pr. opij, eter): a) če se povzroči s tem nevračunljivost (gl. § 22., odst. 1.) — samo «zmanjšana nevračunljivost* ne zadošča! — in b) če se v tem stanju stori po službeni dolžnosti pregonljivo kaznivo dejanje (zločinstvo ali prestopek) po k. z., voj. kaz. zak. ali po stranskih kazenskih zakonih. Krivdna oblika je dvojna: ali naklep ali malomarnost. Naklep pa ne sme vsebovati hotenja uspevka storitve kaznivega dejanja, inače preide v tisto kaznivo dejanje samo (pijanost postane sred¬ stvo storitve, actio liber a in causa: gl. § 22., IV., in fine). Kdor se 18 * 275 kot kretničar z vedenjem posledic pijanosti in s hotenjem, da ne bo pravočasno pravilno postavil kretnice, upijani, stori na¬ klepoma komisivno-omisivni delikt. To sledi iz. besedila § 166., ki pravi «i u takvom stanju učini», ne pa, «da u takvom stanju učini». Po naključju nastalo opitje (n. pr. če izpije nekdo ne vedoč, kaj pije, ker je nahoden, tako količino opojne pijače, da se opijani do nevračunljivosti) ni kaznivo. Ako pa je storilec imel dvome, kaj pije, pa vendar pije, je dejanje malomarno storjeno. Vedenje, da v stanju pijanosti provzroči gori ozna¬ čeno kaznivo dejanje, ni sestavina ne naklepa, ne malomarnosti, ampak samo objektiven kriterij kot pogoj kaznivosti. Poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. Glede izbire velja § 74., glede eventualne omilitve zapora § 71., točka 5. XVI. poglavje. Kazniva dejanje zoper življenje in telo. § 167 [Naklepno storjena usmrtitev] (G Z dosmrtno robijo ali robijo najmanj desetih let se kaz¬ nuje, kdor drugega usmrti. ( 2 ) S smrtjo ali dosmrtno robijo se kaznuje: 1. kdor drugega usmrti po zrelem preudarku; 2. kdor drugega usmrti s strupom ali na srep (okruten) načini; 3. kdor drugega usmrti na način, s katerim je ogroženo živ¬ ljenje več oseb; 4. kdor drugega usmrti iz koristoljubja ali zato, da izvrši ali prikrije drugo zločinstvo; ali 5. kdor je v povratku (§ 76., prvi odstavek), ker je koga usmrtil po prvem odstavku tega paragrafa. ( 3 ) Zaradi poskusa usmrtitve iz prvega odstavka tega paragrafa se kaznuje storilec z robijo najmanj treh let, za¬ radi poskusa dejanja iz drugega odstavka pa z robijo najmanj sedmih let. C) Kdor drugega na mah ubije, ker ga je spravil ubiti brez njegove krivde v močno razdraženost z napadom ali velikimi žalitvami, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do desetih let. 276 I. Pravna dobrina, ki je zaščitena v tem paragrafu, je človeško življenje neke druge, od storilca različne osebe. Izvzeto od teh določb je vsled posebne določbe «novo rojeno dete». Definicije, (kaj je «Iišenje života» (v proj. I.: «ubijstvo», v Vorentw.: «Tdtung»), zakonodajec ni podal, ampak je name¬ noma prepustil sodišču, da presodi kakšno ravnanje je smatrati v konkretnem primeru za kavzalno (proj.I., str. 378.). Za tako presojo bodo odločilne važnosti teoretični moderni nauki o vzročnosti ali kavzalnosti, ki se vobče skladajo s predpisi § 134. a. k. z. Vsekako ni mogoče uveljavljati filozofičnega pojma kav¬ zalne zveze. Jurisprudenca kot praktična znanost se mora zadovoljiti, da najde «bližnje vzroke® uspevka smrti in jih upoštevati z ozirom na legalno definicijo naklepa, kakor tudi na odgovornost in preterintencionalno posledico (gl. § 17. in raz¬ lago niže doli). Toda odločilno je, ali se more dejanski dogodek smatrati za neki človeški umstveni prigode k. To je pravi pomen tako zvane adekvatne kavzalitetne teorije, da stoji posledica v zvezi s človeškim zadržanjem, kjer se človek pojmuje kot misleče bitje, ne pa kot kos narave. Zato je vzročna zveza prekinjena: a) če poškodovanec sam z naklepom poseže v dejanski potek po dejanju storilca, da se rana poslabša. Malomarnost ne zadošča; «culpa laedentis culpa laesi non compensatur»; b) če stopi vmes naklepno (ne pa malo¬ marno) delovanje tretje osebe, n. pr. naklepno nestrokovnjaško lečenje; c) če nastopijo od storilca nepredvidljive in samostojno, t. j. neodvisno od volje ljudi nastale okolnosti, n. pr. elementarne nezgode, ki učinkujejo porazno, n. pr. strela, ki ubije ranjeno osebo (force majeur). Dejanje obstoja v usmrtitvi človeka, ki je lahko dovršena ali poskušena. Usmrtitev mora biti naklepoma storjena, toda brez privoljenja usmrčenega človeka. Naklepoma je tista sto¬ ritev, kjer storilec ravna z vedenjem, da sledi iz njegovega ravnanja smrt tistega, zoper katerega se ravnanje obrača, ter s hotenjem, da ta posledica kot uspevek dejanja nastopi. Ni odločilno, ali je bil ta uspevek zaželen, zadostuje, da je bil hoten, bodisi kot prvo hoten, bodisi kot eventualno hoten, torej tak uspevek, katerega si je storilec usvojil za primer, da prvo hoten uspevek, n. pr. telesna poškodba, ne nastane (eventualni 277 naklep). Če storilec ni ravnal s takim vedenjem, niti s takim hotenjem, dejanje ni kaznivo po § 167., ampak po predpisih drugih določb o malomarnem postopanju. Toda pomniti je, da je storilec odgovoren po smislu § 17. tudi za preterintencionalno posledico, če se mu more pripisati v krivdo malomarnost. Za take primere je zakonodajec sam odločil poseben predpis glede kazni (gl. § 178., zadnji odstavek). II. § 167. obsega troje vrst naklepne usmrtitve. A. Prva vrsta je tista, pri kateri se kaže velika pokvarjenost storilca. Ta se stopnjuje, kakor pravi proj. II., do bestialnosti. Tu morajo v naklepu a priori obstojati vse sestavine, vedenje in hotenje, prav kakor pri določbi § 134. a. k. z., samo da je izključena aberratio ictus. Upošteven pa je naklep kot dolus eventualis, če si usvoji storilec za primer, da ne usmrti osebe A, uspevek, da usmrti osebo B. Toda v določbe o tej vrsti delikta po § 167. so uneseni posebni momenti: 1.) glede postanka na¬ klepa ali 2.) glede načina izvedbe naklepa, ki pomenjajo kvalifikujoč moment za strožje kaznovanje. Predmet usmrčene osebe, n. pr. sorodnost osebe, ki je imela v a. k. z. zelo pomembno vlogo, je tu namenoma negligiran (proj.I., str. 391.). K 1.) Postanek naklepa: a) Sem spada predvsem prvi primer iz drugega odstavka § 167.: če kdo usmrti drugega po «zrelem preudarku«. Ta moment ni bil še izražen niti v proj.I., niti v Vorentw. Prišel je prvič v besedilo proj. II. v obliki «posle zrelog razmišljanja i pripremanja», kar se je iz- premenilo v predlogu Gjuričič in Subotič v sedanjo skrajšano obliko. Ker definicija usmrtitve ni nikjer podana, moramo spričo hujše kaznivosti misliti na psihologični postanek naklepa, namreč, da izvira iz zrelega razmišljanja, torej iz storilčeve umstvene odločbe, ki ustreza vsem pravilom logične ocene razlogov pro in contra z rezultatom, da so razlogi za storitev upoštevnejši kot oni, ki govore zoper njo. Vsekako je potreben za zrelo razmišljanje iz.vesten čas razmišljanja brez znatnega vplivanja istočasnih psihičnih afektacij. Zakonodajec je unesel ta moment iz § 155. s. k. z., kjer je stalo «hotično i s pred- umišljajem«. Praksa je definirala ta «predumišljaj» kot «odluci na ubijstvo prethodeče razmišljanje, da li da se ono izvrši ili ne». V s. k. z. je prišlo to besedilo iz pruskega kazenskega zakonika iz 1. 1851. Danes pa nima tega momenta «posle zrelo 278 prepričanje« niti nemško-avstrijski, niti češkoslovaški, niti ita¬ lijanski projekt. Zdi se, da je vsako razmišljanje zrelo, sicer ni razmišljanje. Ali ker je zakonodajec uporabil ta izraz, name¬ noma, se mora tolmačiti kot posebno trezno in globoko razmišljanje. Sicer pa bo sodišče ob pravilni individualizaciji upoštevalo tudi občne predpise o izmeri kazni po § 70. b) Nekako specialnejši primeri iste vrste naklepa, kot je Pod a) obravnavana, so po svojem postanku naklepi, ki na¬ stanejo iz koristoljubja ali iz nagiba, da se izvrši drugo zločinstvo (ne neko kaznivo dejanje vobče), ali da se prikrije drugo že izvršeno zločinstvo. Tudi razbojništvo se stori iz koristoljubja, in če nastane iz takega zločinstva smrt druge osebe (§ 328., odst. 2.), se kaznuje dejanje baš tako, kakor ono po § 167., odst. 2., točka 4. Razlika je, da gre pri § 167. v prvi vrsti za usmrtitev in da je koristoljubje le motiv, ne pa ne¬ posredno dejansko udejstvovanje. Kdor usmrti osebo, ki mu je na poti, da ne dobi dediščine, ta je kazniv po § 167., odst. 2., točki 4.; kdor naklepno usmrti osebo, da bi se mogel polastiti njegove zlate ure, istotako. Kdor pa ima naklep, polastiti se ure in zato uporabi silo, radi katere nasprotnik umre, ta je kazniv po zadnjem odstavku § 328. Prikrivanje drugega zlo¬ činstva, ki je že storjeno, ali pa dajanje priložnosti, da se drugo zločinstvo more izvršiti, mora stati z usmrtitvijo v razmerju realne konkurence. Ni pa takšne kvalifikacije, če se izvrši usmrtitev radi izvršitve ali prikrivanja prestopka ali morda samo po carinskih predpisih kaznivega dejanja. c) Ce je naklep usmrtitve nastal v povratku. Sprijenost je večja, če storilec že iz svoje predkazni ve, kako ostro kazen izreka zakonodajec za naklepno usmrtitev. Vendar ni vsak povratek kvalifikujoč moment, ampak samo tisti, katerega zakonodajec v § 76., odst. 1., kot povratek definira, toda z modifikacijo: Ne gre za to, da storilec v toku petih let pred novim storjenim dejanjem vobče ni radi kateregakoli na¬ klepnega zločina s kaznijo na prostosti kaznovan, ampak za povratek velja le, če je bil v toku petih let pred novim zločin¬ stvom po § 167. baš radi naklepne usmrtitve kaznovan. Če pravi zakonodajec, da je moralo biti dejanje po prvem od¬ delku tega paragrafa kaznivo, smatra očividno kot prvi oddelek resnično prvi odstavek, ker je tako štetje čisto jasno izraženo v tretjem odstavku, ki govori o poskusu. Toda navzlic temu 279 je uporabiti določbo § 167., odst.2., točko 5., tudi tedaj, če je bilo prvo dejanje kvalificirano po § 167., odst. 2., torej po drugem oddelku. Logičnost argumentacije a maiori ad minus je evidentna. Opozoriti je treba, da mora biti za kvalifikacijo po točki 5. (gl. § 76., odd. 1.) storilec radi predidoče kazni na¬ klepne usmrtitve kaznovan s kaznijo na prostosti. Če je bil n. pr. storilec radi zmanjšane vračunljivosti kaznovan samo z denarno kaz.nijo, povratka ni. 2.) Način izvedbe naklepa: a) Sem spada zastrup- Ijenje in pa okrutna usmrtitev. Izraza «srep» in «okruten» sta sinonima. Tudi srepost pomenja «Grausamkeit» (Pleteršnik, Cigale). Glede strupa pride v poštev kvalifikujoč moment, da se iz,vrši dejanje na nič hudega sluteči žrtvi (vzporedno za¬ vratnemu ali skrivnemu umoru po § 135., točki L, a. k. z.), razen tega pa tudi še, da se storilec teže izsledi. Kdaj je dejanje stor¬ jeno na okruten način, t. j. tako, da je spremljano z bestialnostjo ali težkimi mukami za žrtev (mrcvarjenje, klanje, mučenje), je quaestio facti, ki jo mora sodišče rešiti samostojno, čeprav z upoštevanjem mnenja zdravniških izvedencev. Vendar ne sme biti okrutnost po načinu storitve posledica hude razdraženosti. Kajti zato odreja z,akonodajec posebno določbo 4. odst. tega paragrafa. Bližati se mora tak kvalifikacijski moment za strožje kaznovanje storilca onemu iz točke L, 2. odst. § 167. (gl. proj. I., str. 381.). b) Drugi primer izvedbe naklepa je tisti, ki ogroža življenje več oseb. Zadostuje, da je poleg ene usmrčene osebe še ena oseba v nevarnosti (proj. II., str. 104.). Taka povzročitev ne¬ varnosti za več ljudi mora biti vključena v vedenju storilca. Če je vključena tudi v hotenju, nastopi nov delikt, ki se even¬ tualno kaznuje posebej, n. pr. pri uporabi razstrelilnih sredstev § 191. v realni konkurenci z deliktom § 167. Ako je podano hkratu več kvalifikujočih momentov po drugem odstavku § 167., je dejanje enako kvalificirati in kaz¬ novati, pač pa se vobče upošteva tak stek kvalifikacijskih okolnosti kot obtežilna okolnost pri individualizaciji dejanja in kaznivosti. Če dejanje iz drugega odstavka, o katerem smo sedaj go¬ vorili kot o kvalificiranih usmrtitvah, ostane pri poskusu, je kazen odrejena nekvarno določbi § 32., odst. L, z robijo naj¬ manj sedmih let do največ dvajsetih let, dočim je kazen za 280 dovršeno dejanje smrt ali dosmrtna robija. Glede izbire kazni velja tudi tu določba § 74., glede eventualne omilitve kazni pa pri dovršenem zločinstvu § 71., točki 1. in 2., pri poskusu zlo¬ činstva pa § 71., točka 3. Odreditev dopolnjevalne denarne kazni v smislu § 45. je dopustna. B. Druga vrsta usmrtitve je tista, ki je inače identična s prvo obravnavano vrsto A., vendar nima niti ene huje kvalitikujoče okolnosti po odst. 2., točkah 1. do 5. Ta vrsta preproste (nekvali¬ ficirane) naklepne usmrtitve je uvrščena v 1. odst. § 167. Kazen je v teh primerih, če dejanje ostane pri poskusu, nekvarno do¬ ločbi § 32., odst. L, omejena glede najnižje mere na tri leta robije, a traja lahko do dvajsetih let. Če pa je dejanje dovršeno, je kazen dosmrtna robija ali robija od najmanj desetih let do največ dvajsetih let. Glede eventualne omilitve kazni pri do¬ vršenem zločinstvu gl. § 71., točki 2. in 3., glede izbire § 74., pri poskusu zločinstva pa § 71., točko 3. Uporaba določbe § 45. ni mogoča, ker motiv koristoljubja prekvalificira kaznivo deja¬ nje v strožje kaznivo dejanje po točki 4. 2. odst. tega paragrafa. C. Tretja vrsta usmrtitve ni analogon k hudodelstvu uboja po § 140. a. k. z., ampak posebna vrsta naklepne usmrtitve. Tu se polaga važnost na postanek naklepa. Ta naklep je pristen naklep z vsemi atributi zakona (§ 16., l.odst.), ali on v smislu starejše doktrine o postanku dolusa ni dolus praemeditatus, ampak dolus repentinus. Storilec po besedilu zakona «ubije na maku (doslej je bilo v tem paragrafu povsod govora o «lišenju» života), ker ga je k temu privedel neposredno pred storitvijo dejanja izvršen napad ali velika žalitev (ena zadostuje). Ta napad ali žalitev pa ne sme biti zakrivljena od storilca, ampak od nasprotnika, ter je imela za posledico hudo razdraženost, torej sthenično stopnjevanje duševne razburje¬ nosti, ki je hkratu ovira za trezno presojanje položaja. Pomniti je treba, da je lahko podana polna vračunljivost ali zmanjšana vračunljivost, da pa označena huda razdraženost ne sme doseči stopnje nevračunljivosti. V takem primeru bi ne bil podan primer kaznovanja. (O primerih usmrtitve iz malomarnosti gl. § 177.). Kazen za delikt po- § 167., odst. 4., je robija ali zatočenje od enega do desetih let. Glede izbire kazni gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve kazni § 71., točko 4. Hudodelstvo uboja po § 140. a. k. z., ni takšen delikt, ki bi se smel po § 167. kaznovati. Pri uboju je naklep usmrtitve izključen, 281 § 167. ga pa predpostavlja. Ipak je dobilo dejanje, ki odgovarja smiselno hudodelstvu uboja po § 140. a. k. z., svojo določbo za težje kaznovanje, namreč v § 178., odst. 2. (gl. § 178.). III. Na tem mestu bodi še pripomnjeno, da zakonodajec namenoma ni uvrstil v to poglavje nikakšnih določb o dvoboju. Torej veljajo za dvoboj splošne določbe § 167. in nasl. § 168 [Usmrtitev na zahtevo] 0) Kdor koga usmrti na njegovo izrečno in resno zahtevo ali prošnjo, se kaznuje z zatočenjem do petih let ali z zaporom. ( 2 ) Če je tako usmrtil to osebo iz usmiljenja z njenim bednim stanjem, se kaznuje storilec z zaporom do treh let. I. Dočim a. k. z. ni poznal takega delikta in se je morala praksa oprijemati teoretično povsem neosnovano določb o malomarnem usmrčenju (§ 335. a. k. z.), je § 168. sledil vsem modernejšim kazenskim zakonikom in osnutkom, da se tako dejanje kriminalizira kot poseben delikt manjše kaznivosti. Usmrtitev mora biti storjena naklepoma, z vedenjem in hotenjem, prav tako kot pri § 167. Samo način postanka na¬ klepa je drug: nastati mora vsled izrečne in resne prošnje ali enake zahteve tiste osebe, ki naj se usmrti. Samo domnevana prošnja ali zahteva po usmrtitvi ne zadostuje za ta privilegiran način kaznovanja. Kazen v težjih primerih je zatočenje od enega do petih let, pri lažjih primerih pa zapor od sedmih dni do petih let. Poskus je mogoč in kazniv, ker je treba dejanje kvalificirati za zločinstvo, tudi če se izreče samo kazen zapora (gl. § 15. II.). Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni pa § 71., točko 4., oziroma 5. II. Če je nagib (motiv) take usmrtitve po l.odst. § 168. ob izrečni resni prošnji ali zahtevi, ki mora biti a priori podana, sočutje ali usmiljenje z. bednim stanjem druge osebe, je dejanje samo prestopek, ki se kaznuje z zaporom od sedmih dni do treh let. Poskus v takem primeru ni kazniv. S tem je zakonodajec izrečno odklonil upravičenost uničbe življenja, ki «živetja ni vredno*. Tako zahtevo sta formulirala Binding in Hoche de lege ferenda z ozirom na izkustva izza svetovne vojne. Bedno 282 stanje v smislu § 168., odst. 2., je podano, ako so zunanje objek¬ tivne okolnosti za nadaljevanje živetja tako trde, da prizadeta oseba smatra smrt za manjše zlo nego svoje nadaljnje življenje. § 169 [Zavedba in pomoč k samomoru] C) Kdor zavede koga do samomora ali mu pomaga izvršiti samomor, se kaznuje, če se samomor izvrši, s strogim zaporom, če pa ostane pri poskusu, z zaporom. ( 2 ) Kdor uporabi pri tem samomoru zoper zavedenca ne¬ varna ali jako težka predstavljanja, da bi ga zavedel do samo¬ mora, se kaznuje z robijo do desetih let. ( 8 ) Če je bil zavedenec v stanju nevračunljivosti, otrok ali mlajši maloletnik, se kaznuje storilec po § 167. I. V neposredni zvezi s prejšnjo določbo ščiti z.akonodajec pravno dobrino življenja s tem, da zabranjuje tudi: a) zavedbo k samomoru, b) pomoč pri izvršenju samomora. Oboje je samostojen delikt, ki mora biti storjen z vedenjem, da gre za samomor, torej za prostovoljno končanje svojega življenja po sklepu neke druge osebe, ter s hotenjem, da nastane v psihi druge osebe baš tak sklep, da se sama umori. To je kriterij, ki loči ta delikt od tako zvanega skupnega samomora, kjer na¬ stane sklep hkratu od obeh oseb, dalje od delikta po § 168., kjer je sklep na samomor nastal brez sodelovanja storilca, pa je bil od njega naklepoma izvršen, slednjič od deliktov po § 167., kjer sploh ni bilo niti sklepa druge osebe, da se sama umori, niti zahteve ali prošnje, da naj jo storilec usmrti. Za dovršitev delikta je treba objektivnega kriterija, da je zavedenec storjen sklep, da se sam umori, oživotvoril, pa bodisi da je vsled samo¬ mora umrl, ali pa navzlic izvršitvi sklepa ostal pri življenju. I)a bi moral imeti poskušen samomor posledice za življenje ali zdravje osebe, ki se je hotela sama umoriti, ni zahtevano za kaznivost zavajalca. II. Glede načina zavedbe k samomoru razlikuje zakonodajec troje primerov: a) Zločinstvo postane dejanje, če se je izvršila zavedba osebe, ki je v stanju nevračunljivosti, t. j. v stanju polne ne¬ vračunljivosti za časa zavedbe (gl. § 22., odst. 1.), vsled dušev- 283 nega razstroja, skaljenje zavesti ali duševne nerazvitosti ali slaboumnosti ali pa, ki je otrok ali mlajši maloletnik (gl. § 14., točko 1.), torej oseba do izpolnjenega 17. leta. Za tako kakovost osebe, ki se zavede k samomoru, mora storilec vedeti; samo domneva ali slutnja ne zadostuje. b) Zločinstvo postane dejanje razen v primeru a) tudi, če storilec pri zavedbi k samomoru uporabi napram zavedeni osebi nevarna ali jako težka predstavljenja, t. j. če prigovarja k samo¬ moru s tem, da ji predstavlja, v kakšnem nevarnem položaju ali kako težkih okolnostih se druga oseba nahaja, n. pr. da ji preti blaznost ali da je storila zločinstvo, ki se zelo težko kaznuje, ali da ima neozdravljivo bolezen, ali da je popolnoma minirana in pod. Pod takimi predstavljanji misli zakonodajec pač le samo fingirane ali vsaj neutemeljene izjave. c) Prestopek je delikt, če je storjen pod okolnostmi, ki ne podajajo kvalifikacije, ki so navedene zgoraj pod a) in b). Po¬ skus je v vseh treh oblikah kazniv, pri primeru c), ki se kvali¬ ficira kot prestopek, vsled zakonodajčeve izrečne odredbe. Kazen je pri a) «ista kot pri § 167.». Ker vsebuje § 167. tri razne vrste kaznivih dejanj s posebnimi odredbami o kazni, bo stvar sodišča, preudariti, ali se da podrediti primer izvedbe delikta po § 169. pod okolnostmi, ki so navedene v § 167. Če ni izrazito takih okolnosti, ki bi kazale na to, da je sto¬ rilec postopal — analogno predpisom § 34., odst. 5. — kot sto¬ rilec kaznivega dejanja po § 167., odst. 2., ali če je obstoj takih okolnosti dvomljiv, bo po načelu in dubio mitius izreči kazen po 4. odst. § 167. V primeru b) je zagrožena kazen robi ja od enega leta do desetih let. V primerih a) in b) glede zapretene kazni zakonodajec ni napravil nobene razlike, ali je nastopila smrt k samomoru zavedene osebe ali ne. V primeru c) pa je dejanje le prestopek, ki se kaznuje, če je druga oseba storila samomor in umrla, s strogim zaporom od sedmih dni do petih let, če pa je samomor le poskusila, pa ostala pri življenju, zapor od sedmih dni do petih let. Samo poskušena zavedba, ki ni vedla niti do poskusa samo¬ mora, ni kazniva, ker samomor sam zase ni kaznivo dejanje (gl. § 34.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., in sicer pod n) točki 1. in 3., pod b) točko 4., pod c) točko 5. 284 S 170 [Detomor] 0) Mati, ki usmrti svojega otroka za poroda ali neposredno P« porodu ali dokler traja ona motnja, ki jo provzroča pri porod¬ nici porod, se kaznuje, če je otrok zakonski, s strogim zaporom, če pa je otrok nezakonski, z zaporom. ( 2 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni. Upoštevajoč moderno stremljenje, da se psihične depresije matere, ki so posledice fiziološkega procesa rojstva, smatrajo za posebno olajšujoč moment pri presoji krivde, je zakonodajec odredil, da je naklepoma storjena usmrtitev (gl. § 167.) novo¬ rojenčka le prestopek in da ostane poskus takega dejanja ne- kazniv. Vendar je opredelil učinkovanje psihične depresije na sam porajalni čin in na čas neposredno po porodu. Kot naj¬ skrajnejša meja pa velja čas, dokler traja motnja psihičnega ravnotežja, ki ga porod pri rodilji izzove. Zunanje fizične okol- nosti te motnje ugotoviti in časovno opredeliti, je stvar izve¬ dencev zdravnikov, a presojati jih glede njihovega učinka stvar sodišča. Koliko časa je taka motnja psihičnega ravnotežja po¬ dana, naš zakonodajec namenoma ni navedel. Nekateri zakoni v drugih državah določajo dobo 24 ur po porodu, kar pa je bilo v proj. I., str. 386., izrečno odklonjeno. Zakonodajec pa je tudi namenoma opustil označiti motive, ki so osobito podani v tako zvani scusa della causa d’onore (bojazen pred kompromitira¬ njem) in se uveljavljajo zlasti v romanskih kazenskih zakonikih. V proj.I. je v ustrezajočem § 135. še stalo: «usled bojazni, da se njen porodjaj ne saz,na». Ta motiv je bil iz besedila črtan, kar pa ne pomeni, da ni kot olajševalna okolnost upošteven zlasti pri prvorodečih nezakonskih materah, pri vdovah itd. Toda za presojo krivde kot take nima vpliva. Vprašanje, ali je detomor delictum sui generis, kakor pravijo motivi v proj. I., str. 386., se more staviti samo v pogledu kazni¬ vosti. Kajti dikcija § 170. («liši života svoje dete») kaže jasno, da je dejanje kot takšno naklepna usmrtitev. Samo kazen je drugačna, blažja, in se smatra za privileg vsled psihične depre¬ sije fiziološkega čina poroda. Zato ostane nasnova k detomoru pri nasnovatelju delikt po § 167. (gl. § 34,, odst. 4.), in to celo tedaj, 285 če je kazen določena za detomorilko po § 72. (svobodna ocena) ali če se detomorilka oprosti vsake kazni radi nevračunljivosti. V drugih državah je prišla misel do izraza, da ni upravičeno razlikovati med izvenzakonskim porodom in porodom poročene matere. Zakonodajec, ki daje pravnim institutom rodbine in braka posebno z.aščito (§ 100.), je tako naziranje odklonil in ločil kazen: Oboje dejanje je sicer prestopek, ali pri porodu zakon¬ skega deteta je kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let, pri porodu izven zakona pa zapor od sedmih dni do petih let. Poskus ni v nobenem primeru kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4., odnosno 5. Če so podani razlogi za ugotovitev posebno lahkega primera (§ 73., odst. 2.), ni dopustno, da se detomorilka popolnoma oprosti, ampak kazen se določi po svobodni oceni (§ 72.). Kazen se mora izreči navzlic temu, da je krivda izredno majhna, seveda v obliki, ki kaže, da gre za resno kazen. To velja tudi tedaj, če se ugotovi zmanjšana vračunljivost rodilje (§ 22., odst. 2.). § 171 [Neposredna odprava telesnega ploda] C 1 ) Noseča žena, ki sama odpravi svoj plod ali dopusti dru¬ gemu, da ji to stori, se kaznuje z zaporom do treh let. ( 2 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni, nezakonsko mater pa, če je sama odpravila plod, tudi oprostiti vsake kazni. Še bolj milo kot detomor presoja zakonodajec odpravo telesnega ploda. V tem paragrafu govori o kaznovanju noseče ženske, v § 172. o kaznovanju tretje osebe, ki sodeluje pri od¬ pravi telesnega ploda z voljo noseče ženske, slednjič v § 173. o kaznovanju sodelujoče tretje osebe, ki ravna brez volje noseče ženske. V slovenskem jeziku se govori o splavu, če gre za ne¬ dozoreli telesni plod, pa tudi za dejanje odprave nezrelega teles¬ nega ploda. V omenjenih zakonitih določbah ni razlikovanja med zrelim ali nezrelim telesnim plodom. V § 171. gre za naklepoma storjeno odpravo telesnega ploda, to je fiziološko živeči produkt opravljene spolne zdru¬ žitve moškega z žensko. Ali je produkt sposoben za življenje 286 extra uterum, ni odločilne važnosti; pač pa je upoštevno pri odmeri kazni («opasnost za društveni poredak i posledice dela», gl. § 70.). Naklep obstoja v tem, da noseča ženska, bodisi poro¬ čena, bodisi neporočena, ravna z vedenjem, da nosi telesni plod, in da to, kar dela, vede k odpravi telesnega ploda pred iznoše- njem. Ce je plod že iznošen, preide dejanje v delikt § 170. Dalje je potrebno še hotenje, da se doseže takšna odprava svojega ploda. Tu pa je enako, ali opravi noseča storilka takšno odpravo sama lastnoročno ali pusti, da to opravi druga oseba. O krivdi in kaznovanju tretje osebe gl. §§ 172., 173. S tem, da je zakono- dajec odredil, da ženska dopusti opraviti odpravo na svojem telesu, je izključil možnost krivdne oblike nasnove k deliktom §§ 172., 173. od strani noseče ženske. Dovršeno je dejanje z odpravo telesnega ploda, t. j. ko se loči telesni plod iz, fiziološke lege v maternici in zapusti nožnico. Dejanje je prestopek. Za poskus se ne kaznuje; kazen je zapor od sedmih dni do treh let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. Če so podane okolnosti, ki upravičujejo, da sodišče ugotovi posebno lahek primer (§ 73., odst. 2.), se sme pri vsaki noseči ženski storilki določiti kazen po svobodni oceni (§ 72.). Še nadaljnja izjema pa je ustanovljena za neporočene noseče matere, h katerim je treba šteti tudi vdove. Če le-te od¬ pravijo svoj telesni plod same, ne pa po drugi osebi, sme sodišče v posebno lahkih primerih izreči oprostilno sodbo. Ta poslednja določba je prišla v k. z. šele pri najzadnji redakciji po vzorcu novega avstrijskega osnutka za k. z., brez dvoma vsled daleko- sežnega upoštevanja scusa della causa d'onore. § 172 [Posredna odprava telesnega ploda s privolitvijo noseče žene] 0) Kdor da noseči ženi na njeno zahtevo ali z njenim pri¬ stankom sredstvo ali stori, da plod odpravi, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Če stori to zdravnik, lekarnar, babica ali kdo, ki vrši to za nagrado, se kaznuje t robijo do petih let. ( 3 ) Zdravnik ali babica se kaznuje z zaporom do enega leta tudi, če že započeto odpravljanje ploda dovrši ter o tem ne obvesti pristojnega oblastva v treh dneh. 287 I. Tista oseba, ki noseči ženski naklepoma na njeno zahtevo ali z njenim pristankom pripomore, da odpravi njen telesni plod s tem, da ji a) da abortivna sredstva (mehanična ali notranja) za povzročenje splava, b) povzroči splav, stori — če ni zdravnik, lekarnar ali babica ali oseba, ki dela za plačilo — prestopek, ki je kazniv s strogim zaporom od sedmih dni do petih let. (Ženska sama je kazniva po § 171.) Dovršeno je dejanje, ko se telesni plod loči iz maternice. Poskus ni kazniv. Glede even¬ tualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Določba § 45. ni izklju¬ čena, če je nagib nenagrajenega delikta koristoljubje, n. pr. da ni treba plačati alimentov ali skrbeti za otroka — nezakonskemu ali zakonskemu zaploditelju. Ako pa stori tako dejanje zdravnik, lekarnar, babica ali nekdo za nagrado, je delikt zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let. Poskus je kazniv. Glede eventualne omilitve te kazni gl. § 71., točko 4. Zdravnik, lekarnar ali babica so kaznivi po strožji določbi, čeprav ne opravijo dejanja za nagrado. To mora veljati zlasti za soproga-zdravnika, ki svoji ženi odpravi z njeno privolitvijo telesni plod. Hujša kaznivost ima svoje idejno opravičilo v večji nevarnosti, da se odprava telesnega ploda vrši en masse vsled višje tehnične izobrazbe in spretnosti takih oseb. Določba § 45. je pri njih uporabna. II. Zadnji odstavek k temu paragrafu je prišel v zakonik šele ob zadnji redakciji; prejšnji projekti in predlogi niso imeli nobenega niti podobnega zločina. Zdravniku ali babici je sicer dovoljeno, da že započeto odpravljanje telesnega ploda dokončno izvede, toda mora to dejstvo v treh dneh naznaniti pristojnemu oblastvu. Pomniti je treba, da gre tu a) za vsako fiziološko že pričeto od¬ pravljanje telesnega ploda (ne pa morebiti za priprave k od¬ pravi, ki še niso v fiziološkem smislu vedle do nikakšne izpre- membe), b) za tako fiziološko odpravljanje, ki je započeto od katerekoli druge osebe razen od zdravnika ali babice, ki naj započeti splav izvede do konca. Ratio legis je: Če je že delik- tično ali nedeliktično prišla ženska v položaj, da so nastale glede telesnega ploda na njej fiziološke izpremembe, ki kažejo, da je indiciran splav, naj se v svrho ohranitve zdravja te ženske izvrši odprava telesnega ploda po tehničnih pravilih medicinske znanosti. Zakonodajec ima v mislih primer, da je fiziološki proces splavitve že v toku, tako da bo neizbežna 288 posledica, da gre plod od žene. Kdaj je taka «započeta» odprava dana, mora zdravnik ali babica presojati predvsem raz točno označen vidik, da gre za fiziološki proces pričetka ločitve teles¬ nega ploda iz maternice (krči, krvavitve in pod.). Kjer ta ločitev še ni pričeta, ni podan primer po § 172., odst. 3.; lahko pa gre za primer § 173., odst. 3. Zakonodajec je pa utesnil možnost zlorabe te ureditve tako, da je zaukazal, da mora zdravnik ali babica tak primer odprave telesnega ploda naznaniti. Poklicano oblastvo naj se more pre¬ veriti, ali se je izvršila odprava pod pogojem potrebnosti vsled že fiziološko započetega splava; dalje pa tudi, ali in koga zadene krivda, da je bilo odpravljanje započeto. Opustitev naznanitve je kaznivo kot prestopek, toda le, če je naklepno storjena. Malo¬ marnost n. pr. vsled pozabljivosti, prezaposlenosti in pod. ne zadostuje za krivdo. Kazen za prestopek, čigar poskus ni mogoč, je zapor od sedmih dni do enega leta. Glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. Določbo «v treh dneh» je razumeti, ker ni uporaben § 41., in dubio v prid storilca tako, da ima le-ta možnost polne tri dni Po dnevu, ko je dokončno izvedel za odpravo telesnega Ploda (izločitev ploda iz maternice), napraviti naznanilo, ne da hi se pregrešil zoper določbo § 172., odst. 3. Pristojna oblast, kateri je treba naznaniti, je v smislu § 89., odst. 1., k. p. predvsem državno pravdništvo, v čigar okoliš spada kraj storitve; ker pa gre vedno za nevarnost, da se sledovi kaznivega dejanja za¬ brišejo, tudi okrajno sodišče (§ 89., odst. 2., k. p.). Predpisi § 252. o zaščiti osebne tajnosti tu ne veljajo. Čl. 16. Pravilnika za babice z dne 27. februarja 1924., Sl. N. št. 130/ /XXVIII, Ur. 1. št. 187, je derogiran. § 173 [Posredna odprava telesnega ploda zoper voljo noseče žene] 0) Kdor da noseči ženi sredstvo za odpravo ploda ali ga sam uporabi proti njej brez njene volje, in gre plod od nje, se kaznuje z robijo do petih let. ( B ) Če žena zbog tega umre, se kaznuje storilec z robijo najmanj petih let. ( 8 ) Kaznovati ni zdravnika, ki pravilno provzroči noseči ženi ob predhodni prijavi oblastvu po zdravniškem komisijskem Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 29 289 mnenju prekinitev nosečnosti ali odpravi plod, da ji reši živ¬ ljenje ali odvrne neizogibno nevarnost za njeno zdravje, če to na noben drug način ni mogoče. C) O ustanovitvi zdravniške komisije izda ministrstvo za narodno zdravje posebno uredbo. I. Vsaka oseba — brez ozira na poklic —, ki noseči ženi (poročeni ali neporočeni) odpravi brez njene volje telesni plod, je kazniva; tem bolj, če stori to zoper njeno voljo. (O izjemi stvarnega ali osebnega pomena pri nevarnosti za nosečo ženo glede zdravnikov gl. spodaj III.) Dejanje je kaz.nivo samo, če je naklepoma storjeno. Storilec, ki mora biti od noseče žene različna oseba, ravna z vedenjem, da je sredstvo, ki ga da noseči ženi, abortivno, to je za povzro¬ čitev odprave telesnega ploda absolutno ali vsaj relativno spo¬ sobno sredstvo, ter s hotenjem, da se doseže odprava ali splav telesnega ploda noseče žene. Če pravi zakonodajec, daje bistven moment delikta po izvirniku «i ona plod pobaci» (kar je prišlo v besedilo tega paragrafa šele pri posvetovanju v narodni skup¬ ščini o predlogu Gjuričič), je s tem poudarjeno, da je za dovršitev dejanja potreben učinek splava telesnega ploda. Če do tega ne pride, torej če se plod ne izloči iz maternice, je opisano kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, a je navzlic temu kaznivo, ker gre za zločinstvo. Predpis § 32., odst. 2., je uporabljati tako pri absolutno nesposobnih sredstvih, kakor tudi na absolutno ne¬ sposobnemu objektu (n. pr. sredstvo je sladkorna voda, ali pa, žena fiziološko ni zanosila). Kazen je robija od enega leta do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. Uporaba določbe § 45. ni izključena. II. Zakonodajec ustanavlja posebno kaz,en «ako žena zbog tega umre» — ; mišljeno je dejanje po prvem odstavku tega para¬ grafa. Kaz.en je robija od petih do dvajsetih let. (Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 3.) Tu naklep ne sme obsegati hotenja, da nastane smrt (sicer preide dejanje v delikt po § 167.). Pač pa mora za uporabo te določbe (2. odst.) obstojati vedenje, da nastopi, če se da tako sredstvo kot abortivno sredstvo, even¬ tualno tudi smrt ženske. Če tega vedenja ni ali če je nevedenje samo posledica malomarnosti, je odgovoren storilec po določbi § 17. za smrt kot preterintencionalno posledico. Če pa se niti malomarnosti v pogledu na smrt storilcu ne more pripisati 290 v krivdo (n. pr. storilec je sledil izvajanjem uglednega stro¬ kovnjaka), ne more priti do uporabe drugega odstavka in ostane samo pri uporabi določbe po prvem odstavku tega paragrafa. Poskus je načeloma nemogoč. III. V kriminalni politiki je bilo mnogo razpravljano vpra¬ šanje o možnosti in dopustnosti umetnega splava. To vprašanje je rešil zakonodajec tako, da se je poslužil neke srednje poti. Dopustil je umetno odpravo telesnega ploda, toda pod strogimi kavtelami zoper zlorabo. Proj. I. je stal še na popolnoma od¬ klonilnem stališču, češ, da zakonite določbe o skrajni sili (§ 25.) predvidevajo vse primere, ki upravičujejo perforacijo foetus -a ali «sectio coesarea». Skliceval se je na norveški kaz. zak. in na švicarski prednačrt kaz. zak. (str. 388.). Tudi proj. II. je še ostal pri talkšnem naziranju stvari. Predlog Gjuričič je pa predlagal odredbo: «Neče se kazniti lekar, koji trudnoj ženi prouzrokuje pobačaj, da bi joj spasio život ili otklonio veliku opasnost po njeno zdravlje.» Ta dalekosežna, zlasti take noseče matere privilegirajoča določba, ki razpolagajo z obilnimi gmot¬ nimi sredstvi, je ostala v ekspozeju nepojasnena. Zakonodajec pa je nazadnje v § 173. možnost dopustnega umetnega splava utesnil, oziroma dopustil prekinjenje nosečnosti kot nekaznivo dejanje: 1. ) samo državno aprobiranemu zdravniku; 2. ) po predhodni prijavi oblastvu (vsekako zdravstvenemu oblastvu prve instance) na temelju zdravniškega komisijskega mnenja (komisija se bo sestavila in bo poslovala po posebni uredbi, ki še ni izdana); 3. ) če je prekinjenje potrebno za odklonitev smrti ali ne¬ izbežne nevarnosti za zdravje (pač v znatni meri); 4. ) če ni odklonitev neizbežne nevarnosti za življenje ali zdravje na noben drugačen način možna; 5. ) če se na temelju zdravstvenega komisijskega mnenja ugotovi, da je bil umeten splav izveden po pravilih zdravniške znanosti. S tem je ustanovljen nov zakoniti razlog z,a izključitev krivde v smislu § 23. To pot bo ubral vsak previden zdravnik, kjer bo količkaj mogoče, da se oprosti vsakega očitka nepra¬ vilnega in kaznivega dejanja. Ali v mnogih primerih takšna pot ne bo mogoča, ker bi — preden se napravi naznanilo in preden se sestane komisija — žena utegnila umreti (n. pr. če je nujno 19 * 291 potrebna «sectio caesarea»). V takih primerih bo postopal zdravnik na svojo odgovornost, pa bo nekazniv, če so podani pogoji skrajne sile (§ 25.). § 174 [Oglasi o abortivnih sredstvih] Kdor objavlja javno ali po tisku oglas, s katerim prikrito ali očitno ponuja, javno razlaga ali hvali izvestna sredstva ali orodje za odpravo ploda ali ponuja za to svoje ali tuje usluge, se kaznuje s strogim zaporom do enega leta. I. Ta določba je derogirala določbo čl. 49., odst. 3., tisk. zak., kolikor gre tam za objavljanje ali ponujanje s tiskom takih sredstev, ki preprečujejo porod ali so namenjena, da se od¬ pravlja ž njimi telesni plod. Tudi je izpremenjena kazen (čl. 6., točka 2., uv. zak. kaz. zak.). Pristojnost tiskovnega sodišča pa ostane (§ 11. k. p.). Glede krivde velja v smislu čl. 33., izprememba po čl. 11. tisk. zak. z dne 6. januarja 1929., da odgovarjajo vse osebe, ki so naklepno postopale, torej ne samo inserent (pisec), ampak tudi urednik, tiskar, izdajatelj in razširjevalec, po § 174., a če bi se ne našla krivda pri nobeni teh oseb, po določbah k. z. (občni del in § 174.), zadene pa vendarle kazen v smislu odgovornosti par cascades (čl. 33. tisk. zak.) enega izmed gori navedenih oseb. II. Dejanje po § 174. je kaznivo samo, če je naklepoma storjeno, torej z vedenjem in hotenjem, da se javno ali po tisku oglašajo in ponujajo, javno razlagajo ali hvalijo meha¬ nična ali notranja abortivna sredstva ali da se ponujajo usluge. Delikt je prestopek; poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do enega leta. Glede eventualne omilitve kazni velja § 71., točka 4. Uporaba določbe § 45. je dopustna, če gre za koristoljubni motiv, ki pa pač še ne more biti sama želja po prodaji z običajnim trgovskim dobičkom. § 175 [Naklepna izpostava smrtni nevarnosti] 0) Kdor spravi drugega v smrtno nevarnost, pa ga zapusti brez vsake pomoči, se kaznuje s strogim zaporom. 292 ( 2 ) Če izgubi oni, ki je bil spravljen v tako nevarnost, zaradi tega življenje ali je težko poškodovan (§§ 178. in 179.) ali se mu s tem zdravje trajno okvari, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. I. V zaščito pravne dobrine telesne varnosti ljudi odreja zakonodajec posebno kaznivo dejanje naklepnega ogražanja po dveh vidikih: V § 175. govori o izpostavi katerekoli osebe smrtni nevarnosti, v § 176. pa o prepustitvi smrtni nevarnosti oseb, ki se same ne morejo čuvati nevarnosti. Prvi delikt ima svoj analogon v § 87. a. k. z., drugi v § 149. a. k. z. (gl. tudi §§ 171., 172. s. k. z.), toda v obeh ozirih so podane z,natne razlike. Dejanje po § 175., odst. L, stori vsaka oseba brez ozira na svoj stan, če neko drugo osebo naklepno spravi sam v smrtno nevarnost in jo zapusti brez vsake pomoči. Naklep obsega vedenje posledice, da nastane z delovanjem lahko smrtna ne¬ varnost, ter hotenje, da se resnično doseže smrtna nevarnost za drugo osebo. Dejanje je dovršeno, ko zapusti storilec drugo osebo v nevarnosti za življenje brez vsake pomoči, dočim bi jo mogel iz te nevarnosti rešiti. Primer: Turist spusti namenoma svojega tovariša po vrvi v brezno, pa ga zapusti visečega na vrvi, prepuščajoč ga smrtni nevarnosti, bodisi da si razbije glavo, če se spusti sam v brezno, bodisi da umre od gladu. Če pravi zakonodajec «zapusti brez. vsake pomoči», misli brez vsake take pomoči, s katero bi si utegnil sam rešiti življenje. Kar se tiče žrtve tega kaznivega dejanja, ni razlike, ali je ona maloletna ali polnoletna, zdrava ali bolna oseba itd. Dejanje je prestopek; poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Določba § 45. je uporabna. II. Isto dejanje pa preide v zločinstvo, če nastopijo kot posledice — smrt ali težka telesna poškodba po smislu §§ 178., 179. Dostavek, «ali se mu s tem z.dravje trajno okvari»,je sicer v § 178., točki 4., podan, toda ker so tu v § 175. izpuščene besede: «in v znatni meri», pomeni to poostritev določbe § 175., odst. 2., ker je sploh vsaka trajna posledica narušenja zdravja (kvanti¬ tativna) vključena, tudi če ni znatne mere (po kvaliteti). Te posledice pa ne smejo biti vključene v hotenju storilca. Hoteni uspevek v smislu teh posledic bi se kvalificiral po §§ 167., 178., 179. Da se uporabi § 175., odst. 2., morajo takšne posledice 293 nastati v smislu § 17. pod takšnimi okolnostmi, da se njih po¬ stanek pripiše v malomarnost storilca, t.j. on je vedel, da dejanje vede do takšnih težjih posledic, jih sicer ni hotel, pa je dejanje storil, lahkomiselno meneč, da more nastop posledic odvrniti, ali bi bil dolžan vedeti za nastop posledic po svojih osebnih razmerah, pa jih je vsled nepazljivosti prez.rl. Dejanje po § 175., odst. 1., s preterintencionalnimi posledicami po § 175., odst. 2., v smislu § 17. je zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do desetih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. § 176 [Naklepna in malomarna pustitev v smrtni nevarnosti] 0) Kdor zapusti onemoglo osebo, ki mu je zaupana ali za katero je sicer dolžan skrbeti, ali jo pusti brez pomoči v raz¬ merah, ki so nevarne za življenje ali zdravje, se kaznuje z robijo do petih let. ( I. 2 ) Če je zapuščena oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) ali se ji je s tem zdravje trajno okvarilo, se kaznuje storilec z robijo do pet¬ najstih let. ( s ) Kdor stori to iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom. I. Zaščitena je s temi poostrenimi določbami posebna vrsta oseb: «nemočna lica». «Nemočen» pomeni prvotno bolan, sla¬ boten, aegrotus ; ali tu se uporablja izraz v prenesenem, razšir¬ jenem smislu: Sem spadajo mala deca, slaboumne odrasle ose¬ be, pohabljenci, hromci, slepci, gluhonemci in pod. Iz proj. I. (str. 389.) se razvidi, da se nanašata na «n e m o č n o lice» (v Vor- entxv.: «hilflose Person») tako prvi kakor drugi relativni stavek današnjega izvirnika § 176. (slovenski prevod je to že upošte¬ val), kar je tudi stvarno opravičeno, ker obstoja samo glede takih oseb dolžnost skrbi. Ta dolžnost pa ni' zamišljena samo kot tehničnopravno «varstvena dolžnost», ampak vsaka dolž¬ nost, ki je po predpisih, temelječih na zakonu, ustanovljena kot dolžnost skrbi ali brige za življenje ali telo zaupane osebe. Proj. I. razlaga v tem pogledu samo (str. 389.): «Dakle pored ostalih lica tu spadaju i roditelji.« Šteti pa je treba sem vsekako tudi osebe, ki so pazniki umobolnih v zavodih, dojilje, čuvaji težko pohabljenih invalidnih oseb in pod. 294 II. Dejanje po § 176. ni naklepna izpostavitev smrtni nevar¬ nosti, ampak naklepna ali malomarna pustitev v takšni ne¬ varnosti, ki je nastopila brez delovanja storilca, po naključju ali pa po neprevidnosti zaupane osebe same ali po ravnanju tretjih oseb. N. pr. mati pusti naklepoma ali iz malomarnosti svoje dete v sobi, kjer je nastal ogenj vsled električnega krat¬ kega stika, da se utegne zadušiti ali zgoreti. Naklepno storjeno dejanje je zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let, malomarno storjeno pa prestopek, ki se kaznuje z, zaporom od sedmih dni do petih let. Dovršeno je dejanje, ko se pojavi na zunaj zaznatno stanje zapustitve ali pustitve brez pomoči. Poskus je samo pri zločinstvu mogoč in kazniv. Glede even¬ tualne omilitve kazni pri zločinstvih gl. § 71., točko 4., odnosno pri prestopkih § 71., točko 5. III. Pri zločinstvih ponavlja zakonodajec iste določbe glede posledic smrti ali težke poškodbe, ki so bile predmet razlage pri § 175., II. Samo kazenski okvir je zvišan za pet let. § 177 [Malomarna usmrtitev] 0) Kdor drugega usmrti iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do treh let. ( I. 2 ) Če je mogel storilec vnaprej vedeti za smrt ali Je moral biti po svojem poklicu ali poslu pazljiv, se kaznuje s strogim zaporom najmanj enega leta. I. Če je dejanje, ki je vedlo do usmrtitve človeka, storjeno iz malomarnosti (§ 16., odst. 2.) in če ni uporabiti določb o malomarno povzročenih preterintencionalnih posledicah po §§ 173., odst. 2., 175., odst. 2., in 176., odst. 2., niti določb po §§ 177., odst. 2., 178., odst. 2., se kaznuje takšno dejanje po § 177., odst. L, kot prestopek z zaporom od sedmih dni do treh let. Glede vzročne zveze gl. § 167., I., glede eventualne omilitve kazni § 71., točko 5. Pod «drugim (človekom)* je treba tu razumeti, ker zakonodajec ni ustanovil nobene izrečne iz¬ jeme, tudi osebe, ki so navedene v §§ 91. in 93. (Kralj, prestolo¬ naslednik itd.) II. Razlika med kaznivim dejanjem po 1. in po 2. odst. — oba spadata v obseg § 335. a. k. z. — se ne da točno pojmovati, 295 če se ne upošteva geneza te določbe. Pojem malomarnosti je ostal od proj. I. do predloga Subotič in do § 16., odst. 2., enak. Za malomarno usmrtitev pa je določil proj. 1. v svojem, § 117, ustrezajočem § 140. to-le: «0) Ko nehatno lisi kakvo lice ži¬ vota, kazniče se zatvorom. ( 2 ) Ako je učinilac svojim pozivom ili zanimanjem bio pozvan, da bude pažljiv u svome radu, onda če se, u slučaju nehatnog lišenja života, kazniti zatvorom naj- manje tri mesece. ( 3 ) U slučaju povrata kot krivice iz II. odelka ovoga naredjenja, pored kazne zatvora, zabraniče se učiniocu vršenje njegovog zanimanja za vreme od 1 do 5 godina i pre- suda če se objaviti u službenim novinama.» V motivih (proj. I., str. 389., 390.) je bilo govora o blažjih primerih in o slučajih «povrata kod lica, koje su po svome pozivu i zanimanju dužna, da obrate naročitu pažnju...»; posebej se navajata zdravnik in lekarnar (str.390.). V Vorentvv. je ostalo vse pri tem; izraz «nehatno lisi života» je preveden z. besedami «fahrliissig den Tod eines Menschen verursacht». Iz te dikcije se vidi, da je proj. I. imel v svojem dodatnem odstavku o poostritvi kazni v mislih tako zvano «indicatio vitalis» pri zdravnikih in lekar¬ narjih. V proj. II. se je glasil ustrezajoči § 175. tako-le: «0) Ko drugog iz nehata lisi života, kazniče se strogim zatvorom do 3 godine. ( 2 ) Ako je učinilac smrt mogao predvideti ali je po pozivu i zanimanju svom bio dužan biti pažljiv, kazniče se zatočenjem do 5 godina.» V objašnenju k proj. II. (str. 105.) ni nobene opombe, kako je bilo to mišljeno'. V predlogih Gjuričič in Subotič se je pojavilo isto besedilo, ki je v § 177. uzakonjeno, a ekspoze ne omenja problema niti z besedico. Po vsem tem moramo smatrati, da je v 1. odst. § 177. mišljen prvi primer malomarnosti, ki se tiče storilcev, ki niso zdravniki niti lekarnarji, niti ne druge osebe, ki nimajo sposobnosfi spo¬ znati indicatio vitalis, pa so vnaprej vedele za nastopivšo posledico smrti, a so iz. lahkomiselnosti smatrale, da jo bodo mogle odvrniti. V drugem odstavku pa so mišljene vse tiste osebe — zakonodajec jih ni naštel, ker je 'smatral, da imajo tudi še drugi poklici sposobnost, da lege artis spoznajo indicatio vitalis —, ki so po svojih stanovskih razmerah mogle vnaprej vedeti za možnost posledice smrti ali pa so po svojem poklicu bile dolžne k posebni stanovski pazljivosti, pa je iz nepazljivosti nastopila smrt. Upoštevati je treba tudi zgodovino postanka besedila sorodnega delikta po § 183., ki se je prvotno v proj. I. 296 glasil malone dobesedno enako, po smislu pa popolnoma enako kakor določba današnjega § 177., a je v sedanji obliki bolje pri- lagoden drugemu primeru malomarnosti iz § 16., odst. 2., («kad je učinjena iz nehata, a učinilac je bio dužan po svom pozivu ili zanimanju, da bude pažljiv»). Čeprav kaže sedanje besedilo § 177., odst. 2., na nekakšno disjunktivnost primerov ali bolje, na dvoje primerov, je treba vendarle smatrati, da tvori ves drugi odstavek le eno celoto, ki se nanaša na osebe, ki so tehnično usposobljene za spoznavo smrtne nevarnosti. (Gl. tudi § 182. z istimi razlikami.) Poskus je v teh primerih idejno nemogoč. Kaz.en za prestopek po drugem odstavku je strogi zapor od enega do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 3. Uporaba § 45. ni izključena. Zabrana poklica, ki je bila v proj. I. predvidena v primerih «povratka», ni mogoča, niti ne pri hudi malomarnosti (§ 58., odst. L). Sicer pa povratka pri malo¬ marnih dejanjih v tehničnem smislu besede ni (gl. § 76.). § 178 [Zelo težka telesna poškodba] 0) Kdor drugega telesno poškoduje ali mu okvari zdravje, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do osmih let: 1. če ostane poškodovani ali oboleli vsled tega trajno ne¬ sposoben za delo ali umobolen; 2. če je bila vsled te poškodbe telesa ali zdravja nevarnost za poškodovančevo življenje; 3. če je ostal poškodovančev obraz vsled tega trajno skažen; 4. če je važen del telesa uničen ali trajno skažen ali poškodo¬ vančevo zdravje trajno ali v znatni meri okvarjeno. ( I. 2 ) Če poškodovanec za tako poškodbo umre, se kaznuje storilec z robijo do dvanajstih let. I. Zakonodajec je zbral v tem paragrafu tiste primere, ki so bili v §§ 155. in 156. a. k. z. navedeni. Samo, da je treba tu predvsem poudariti, da je po a. k. z. zadostoval dolus in- directus, dočim je po § 178. potreben naklep po § 16., odst. L; tudi eventualni dolus zadošča. Zdravniške operacije nimajo momenta hotenja uspevka kot prepovedanega zla. Pri njih ni naklepa v smislu k. z., dokler so tehnično i n d i c i r a n e opera¬ cije. Glede vzročne zveze gl. § 167., I. 297 Z ozirom na predpis § 17. odgovarja storilec za težje po¬ sledice svojega ravnanja, kot so bile obsežene v naklepu, samo da mu jih je pripisovati v malomarnost, če je za takšne posle¬ dice ustanovljena posebna določba (gl. § 17.). Kdor udari člo¬ veka s kladivom po glavi, vedoč, da ga poškoduje in hoteč mu prizadejati težko poškodbo, ker uporablja kladivo, ve vnaprej, da poškodovanje možganov privede lahko do trajne duševne bolezni ali do smrti; on odgovarja za poškodbo kot vzrok umobolnosti (odst. L, točka 1.) ali za smrt (odst. 2.). Vul- nera non dantur ad mensuram ; zato je zakonodajec ustanovil posebno določbo o odgovornosti tudi za preterintencionalno posledico, samo da objektivno težji uspevek ne sme biti na¬ ključen, ampak vsaj v malomarnosti storilca obsežen. II. Glede pojma poškodbe telesa vobče se razvidi iz proj. II., da gre za izpremembe v zunanji celovitosti (integriteti) člo¬ veškega organizma, kakor tudi za motitve notranjih funkcij organizma, torej pokvare zdravja. «Zakonski predpisi so redi- girani v tem pravcu, da je opuščena prejšnja terminologija teh kaznivih dejanj kot poškodba telesa, grdo ravnanje (zlo- stava), kakor tudi ono čisto računsko razlikovanje poškodb v težko, lahko ali še v srednjo po številu dni» (str. 105.). Samo radi plastičnega izražanja smo naslovili vrste poškodb po§ 178. za «zelo težke telesne poškodbe*. Zakon sam se poslužuje samo v § 181. izraza «težka poškodba*. Način storitve je naklepna telesna poškodba ali naklepna pokvara zdravja. Uspevek storitve kot objektivni znak kate¬ gorizacije kaznivega dejanja mora biti po odst. 1.: 1. ) Trajna nesposobnost za delo (v Vorentw.: «dauernd arbeitsunfdhig ») ali trajna duševna bolezen. Nesposobnost za delo se tiče individualno izvrševanega po¬ klica ali pridobitnega posla poškodovane osebe. Ni mišljena abstraktna nesposobnost za vsako delo. Trajna duševna bo¬ lezen je pojem medicinsko psihiatrične narave, ki se lahko z duhom časa in napredkom vede izpreminja. Ugotovitev je možna samo na podlagi prepričevalnega mnenja izvedencev psihiatrov. V dvomljivih primerih, ali bo bolezen trajna, kazni¬ vosti po § 178. ni. 2. ) Nevarnost za življenje poškodovane osebe, ki nastopi (kot vzročna posledica) vsled poškodbe telesa ali pokvare zdravja. Vzročna zveza je tu potencirana 298 v ožjo, neposredno, n e pa daljšo, posredno zvezo z osnovnim dejanjem poškodbe ali pokvare. Ugotovitev bo morala upošte¬ vati poleg občnih pravil o vzročnosti (gl. § 167., I.) tudi še posebej zahtevo zakona, da naj gre za neposredne posledice. Nevarnost za življenje mora biti podana z vidika medicinske vede, ne pa iz zunanjih momentov po ljudskem mišljenju. 3. ) T r a j n o s k a ž e n j e (pogrdenje) obraza poškodo¬ vanega. (Pogrdenje po § 156. a. k. z. je bil širši pojem, ker je šlo tam za splošno pogrdenje telesa; toda v § 178. je pogrdenje telesa posebej kriminalizirano.) Glede pojma trajnosti skaženja je treba rešiti vprašanje, kakšen vpliv ima možnost, da se da s pro¬ tezo skaženi obraz popraviti. Če si poškodovanec ne da napraviti proteze, ki zanj ne pomenja nobene znatne neprijetnosti, je kavzalni nexus glede trajnosti skaženja ukinjen (gl. § 167., L). 4. ) Uničenje ali trajno skaženje važnega dela telesa ali pa trajna znatna okvara zdravja. Ko pravi zakonodajec «važen del telesa», ne misli na fiziološki pojem dela telesa, ampak na praktično-funkcionalen del telesa. Po besedilu § 179. je treba upoštevati, da ima telo tudi manj važne dele, to je take, ki nimajo na zunaj zaznatnega funkcio¬ nalnega opravila (n. pr. noht, ušesce pri uhlju, brki, lasje itd.). V proj. I. je stalo v ustreznem § 141. g: «važan deo tela... bude unakažen ili unesposobljen za svoj rad», v Vorentw. pa: «ein wichtiges Glied des Korpers... dauernd berufsunfdhig». Torej je bil mišljen le del, ki je sposoben za delo, a to je baš — ud (oko, uho, nos, jezik, moški ud, roka, noga). To se je pri poznejših re¬ dakcijah izpremenilo in je pač quaestio facti, ali je smatrati del telesa tudi tedaj za sposoben predmet poškodbe, če ne gre za ude. Vsekako pa pride pri delih telesa, ki niso udi (n. pr. pljuča, jetra i. pod.), pašo poškodovani, lahko do trajne znatne okvare zdravja. Znatna okvara zdravja je pojem, ki se zlaga s pojmom «težko pohabljenje» iz § 152. a. k. z. Če je trajno, se kvalificira po¬ škodba po § 178., točki 4. Kdaj je trajna, je treba presojati po tem, ali so fiziološke funkcije uničene, za kar bo izvedeniško mnenje odločilno. Kot zdravje je mišljeno celokupno občutje dobrega zdravstvenega ..razpoloženja. Kaj je važen del telesa je določiti individualno, in to tudi z ozirom na določbo § 179., da se dobi primerna gradacija spričo potrebnosti težjega ali manj težkega kaznovanja. Enako je treba presojati tudi vprašanje, kdaj je zdravje znatno okvarjeno. 299 5.) Smrt. V tem primeru gre za uporabo določbe § 17. Usmrtitev ne sme biti hotena, sicer preide v delikt po § 167., pač pa se mora posledica smrti pripisati storilcu v malomarnost. III. Kazen za primere zločinstva po § 178., točkah 1. do 4., je robija ali zatočenje od enega do osmih let. Glede izbire kazen¬ skega sredstva gl. § 74. Ker v k. z. ni določb glede dvoboja, utegne za poškodbe v dvoboju kazen zatočenja zadostovati, če sta oba storilca izhajala s stališča, da je dvoboj način ureditve častnih zadev. Glede eventualne omilitve kazni gl. §71., točko 4. Poskus pri teh deliktih je mogoč, če je storilčevo hotenje ob¬ segalo uspevek po točkah 1. do 4. Pri zločinstvu po drugem od¬ stavku tega paragrafa (gori, točka 5.) je poskus idejno izključen, ker gre za provzročitev smrti iz malomarnosti. Kazen je v takem primeru samo robija od enega do dvanajstih let. Uporaba do¬ ločbe § 45. ni izključena, če gre za koristoljubje kot motiv dejanja. Ne sme pa biti koristoljubje sestavina hotenja, inače preide dejanje v delikt po § 328. § 179 [Težka telesna poškodba] 0) Kdor drugega tako poškoduje, da se mu manj važen det telesa uniči ali da postane trajno slabši, kot je bil prej, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do treh let. ( I. 2 ) Če poškodovanec za tako poškodbo umre, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. I. Tu gre le za podobne vrste delikta po § 178., točkah 1. do 4., namreč za naklepno storjeno poškodbo nekega manj važnega dela telesa, če se sploh uniči. Tako je n. pr. prst na nogi manj važen del, ker nima samostojne funkcije; enako je manj važen del vobče zob, toda tudi tu je stvar presojati individualno. Zakonodajec stavi v isto vrsto kot popolno uničenje tudi trajno oslabljenje takšnega dela telesa, če ni združeno s trajnim ska- ženjem. Razlika od poškodbe po § 178. je torej tudi v tem, da tu ni govora o okvarah zdravja, ampak samo o «manj važnih delih telesa». Delikt se kvalificira kot zločinstvo, ter velja glede kazni to, kar smo izvajali pod § 178., II. II. Ker se tudi iz takšnih (ne — zelo) težkih poškodb na manj važnih delih telesa utegne izcimiti primer smrti kot preter- 300 intencionalna posledica v smislu § 17. — seveda mora biti po¬ dana vzročna zveza v smislu izvajanj gl. § 167., I. —, velja tu vse, kar je bilo že prej rečeno, gl. § 178., III. § 180 [Manj težka naklepna telesna poškodba s smrtnonevarnim orodjem] Za poškodbo, proivzročeno z nožem ali smrtonosnim orodjem in vobče s sredstvom, sposobnim, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari, se kaznuje storilec, najsi bi bila storjena poškodba telesa ali okvarjenega zdravja manjša od poškodbe iz § 179., s strogim zaporom najmanj šestih mesecev. Tu ne gre za naklepno telesno poškodbo, ki je storjena na splošno' kot ona po § 179., vendar ne da bi bil manj važen del telesa uničen ali trajno o s 1 a b 1 j e n. Naklep se nanaša na neko še manj težko vrsto telesne poškodbe, ki pa je še vedno težkega značaja (težko pohabljenje v smislu § 152. a. k. z.). Način storitve pa je tak, da storilec naklepno uporablja nevarno sredstvo. Naštevanje v besedilu ni taksativno; vsekako pa mora biti sredstvo sposobno, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari. Vedenje za takšno nevarno lastnost orodja (sredstva) mora biti v naklepu vključeno. Če je pri uporabi takega sred¬ stva nastala manj težka telesna poškodba, nego je v § 179. miš¬ ljena, je takšno poškodovanje telesa prestopek, ki se kaznuje samo za dovršeno dejanje. Če bi bilo dokazano, da je hotel nekdo prizadeti drugi osebi manj težko poškodbo, nego je v § 179. mišljeno, pa po naključju ni predrl niti obleke napadanca, ni kazni. Če pa je dejanje doseglo kvaliteto po §§ 178. ali 179., se kaznuje storilec radi takšnega zločinstva, a uporabo smrtno- nevarnega orožja je treba smatrati za obtežilno okolnost, zlasti še pri takih osebah, ki so vedno pripravljene za spopad z nožem (Messerhelden). Dejanski stan po tem paragrafu je podoben onemu po § 155. a a. k. z. [Izvirno besedilo v § 180. («povreda tela ili narušenog zdravlja») in zato tudi slovenski prevod nista posrečena. Šilovič-Frank (Krivični zakonik, str. 149.) sta izvirno besedilo popravila v «povreda tela ili narušenost zdrav- lja». O pravem smislu besede ne more biti dvoma.] Kazen je zagrožena s strogim zaporom od šestih mesecev do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 3. 301 § 181 [Manj težka in lahka telesna poškodba brez smrtnonevarnega orodjal C) Za vsako drugo težko poškodbo, manjšo od poškodbe v §§ 178. in 179., ki ne bi spadala niti pod predpis § 180., se kaznuje storilec z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Če je poškodba lahkega značaja, se kaznuje storilec z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev; če pa je bil storilec brez svoje krivde izzvan s poškodovančevim sirovim ali nevljudnim ravnanjem, ga sme sodišče oprostiti vsake kazni. V tej določbi je obravnavanih dvoje vrst telesnih poškodb: a) Vse tiste poškodbe (izpremembe na telesu s slabimi učinki), ki se ne kaznujejo niti po § 178. kot zelo težke, niti po § 179. kot težke, n. pr. izguba nohta ali zoba, niti niso manj težke, pa storjene z nevarnim orožjem, pa so vsled motnje teles¬ nih funkcij ali pokvarjenja zdravja po mnenju zdravnikov vendar še težke (nalik določbi § 152. a. k. z.). Te poškodbe se kaznujejo kot prestopek z zaporom od sedmih dni do enega leta ali z de¬ narno kaznijo od 25 do 10.000 dinarjev. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74.; glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. b) Vse druge poškodbe telesa (izpremembe na telesu s sla¬ bimi učinki), ki so lahke narave. Kakor ni bilo definicije, kaj je težka telesna poškodba, tako tudi ni definicije, kaj je lahka telesna poškodba. Proj. I. celo naglaša (str. 392.), da je taksa¬ tivno naštevanje primerov poškodb namenoma opuščeno in da je istotako navzlic vzorcu norveškega kazenskega zakona za¬ vržen kriterij trajanja dobe bolezni, češ, nekdo oz,dravi prej, drugi pozneje, trajanje bolezni pa naj pride samo pri izmeri odškodnine v poštev. Seveda lahka telesna poškodba ne sme preiti v težko, po drugi strani pa mora vendar imeti izvestne kriterije poškodb. Daši kot tak kriterij v § 181., odst. 2., ni na¬ ravnost postavljen, vendar smemo smatrati za lahko poškodbo tako izpremembo na telesu, ki je na zunaj vidna in za¬ zna t n a in ima tudi vsaj nekaj zlega za posledico. To je baš tisti kriterij, ki je bil podan pri prestopkih lahke telesne poškodbe v smislu § 411. a. k. z. To se da razbrati jasno iz določbe predloga za zakon o prekrških, ki postavlja kriterije 302 za še manjše delikte na telesu v §§ 126. in 127. tako: «ko drugog nasrne i Čuši ga», odnosno: «hrvač, koji prilikom hrvanja, slučaj- nog ili iz navade, povredi drugog hrvača tako, da se to smatra kao obična posledica hrvanja za nenamišljene i nehatne po- vrede, o kojoj govori kazneni zakonik». Iz vseh teh določb se da razvideti, da mora tudi lahka telesna poškodba biti storjena naklepoma z vedenjem in hotenjem, povzročiti na telesu neko izpremembo, ki velja za poškodbo v tem smislu, da ruši normalno telesno stanje. Temu nasproti pa nenaklepne poškodbe med tepežem ne morejo spadati v obseg § 181., odst. 2.; morda pridejo v zakon o prekrških (gl. gori cit. § 127.). To dejanje je prestopek. Poskus ni kazniv. Kazen za do¬ vršeno dejanje lahke telesne poškodbe po § 181., odst. 2., je za¬ por od sedmih dni do' šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev. To kaznivo dejanje se preganja le na predlog poškodovanca (§ 85.). Glede izbire in eventualne omilitve velja isto kot gori pod a). Nov moment je vnesen pri tem od predloga Gjuričič dalje, da sme sodišče fakultativno oprostiti od vsake kazni tistega storilca lahke telesne poškodbe, ki je bil brez svoje krivde izzvan, kakor je gori navedeno. V proj. II. je stalo, da je morala biti poleg tega lahka poškodba tudi «sa svim ne¬ znatna«. To je pač primer, ki ga zakonodajec sam formulira kot posebno vrsto lahkih primerov (gl. § 73.). Vendar glej do¬ ločbe o vznemirjanju pri tepežih z uporabo nevarnega orodja pri § 248. Glede uradne osebe, ki stori telesno poškodbo ob zlorabi službene oblasti gl. § 395. § 182 [Mamolarne zelo težke in težke poškodbe s posledicami po §§ 178., 179.] 0) Zaradi poškodbe iz §§ 178. in 179. se kaznuje storilec, če se je storila iz malomarnosti, z zaporom do enega leta. C 2 ) Če je storilec po svojem poklicu ali poslu dolžan, biti pazljiv, se kaznuje z zaporom najmanj šestih mesecev. ( 3 ) Če poškodovattec za tako poškodbo umre, se kaznuje storilec po § 177. Mišljena je tu stopnja poškodbe po § 178., odst. L, in po § 179., odst. 1., torej zelo težki značaj ali težki značaj telesne 303 poškodbe ali okvara zdravja, samo da dejanje, ki je to provzn> čilo, ni bilo naklepoma, ampak malomarno izvršeno. Poskus je torej nemogoč. Kazen za tak prestopek je zapor od sedmih dni do enega leta. Za drugi in tretji odstavek je glede vsebine malomarnosti primerjati, kar je bilo izvajano spredaj, gl. § 177., II.: Tu gre za osebno kvalificirane storilce, vendar ne samo za zdravnike in lekarnarje, ampak za vse ad hoc kvalificirane osebe, ki imajo opraviti z občenevarnimi orodji svojega poklica, kakor na primer šoferji, tesarji itd. Za take osebe je kazen zvišana na zapor od šestih mesecev do petih let. Za tretji odstavek pa velja takisto to, kar smo izvajali v § 177., I. Tu pa niso mišljene samo kvalificirane osebe iz dru¬ gega odstavka tega paragrafa. Sposoben subjekt tega kaznivega dejanja je vsaka oseba, kateri je pripisati v malomarnost, da je iz malomarno povzročene poškodbe (gl. § 16., odst. 2.) po pra¬ vilih, ki veljajo za vzročno zvezo (gl. § 167., I.) nastopila smrt. Kazen je zato tudi ista kot v § 177. § 183 [Malomarne in lahke telesne poškodbe s posledicami po §§ 180., 181.j 0) Zaradi poškodbe iz §§ 180. in 181. se kaznuje storilec, če se je storila iz malomarnosti, z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. ( 2 ) Zaradi poškodbe iz § 180. se kaznuje storilec, če se je storila iz malomarnosti in je bil po svojem poklicu ali poslu dolžan, biti pazljiv, z zaporom do enega leta. Stopnja poškodbe je lahko težka (§ 180. in 181., odst. 1.) ali pa lahka (§ 181., odst. 2.). Krivdna oblika storitve je malomar¬ nost. Poskus je nemogoč. Iz kazenske določbe l.odst. § 183. v zvezi s kazensko določbo 2. odst. § 181. izhaja, da zakonodajec namenoma kaznuje tako naklepno, kakor tudi malomarno lahko telesno poškodbo na enak način. Opustil pa je pri § 183., odst. 1., normo glede možnosti oprostitve (§ 181., zadnji stavek), oči- vidno zato, ker izzivanje storilca k poškodbi nima smisla, razen če je storilec postopal naklepno. Izzivanje k malomarnemu de¬ janju ni mogoče. 304 Glede drugega odstavka § 183. je treba pripomniti, da gre tu za osebe enake vrste, kakor so bile označene pri razlagi dru¬ gega odstavka § 182. Vsi primeri teh prestopkov po § 183. se preganjajo samo na predlog poškodovanca. (§ 186. in § 85.) Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 184 [Udeležba pri tepežu] 0) Kdor se udeleži tepeža, pri katerem je kdo usmrčen, se kaznuje zbog same te udeležbe s strogim zaporom. (") Kdor se udeleži tepeža, pri katerem se stori kakšna izmed poškodb iz §§ 178. in 179., se kaznuje zbog same te udeležbe z zaporom do dveh let. ( 3 ) Kdor se udeleži tepeža, pri katerem se stori komu kakšna izmed poškodb iz §§ 180. in 181., se kaznuje zbog same te udeležbe z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. 0) Te kazni se uporabljajo samo, če se ne da ugotoviti, kdo ie provzročil smrt ali prizadel omenjene poškodbe. Udeležba pri tepežu je lahko storilstvo, sostorilstvo, nasnova ali pomoč. Niti ena teh oblik udejstvovanja ni tu mišljena. Ude¬ ležba pri tepežu je (lelicium sui iuris. V proj. I. je bilo to stališče še izrečno odklonjeno (str. 394.); zato se je glasil ustrezajoči § 145.: «ko učestvuje u kakvoj tuči, kazniče se prema težini po- vrede i posledicama po napred izloženim naredjenjima o povredi tela». Proj. II. se je postavil na nasprotno stališče, ne da bi to posebej podprl z razlogi, in je dejal v ustrezajočem § 182., da, kdor se udeleži tepeža, v katerem je prizadejana («pričinjena») ena izmed poškodb po §§ 176., 177. (sedaj §§ 178., 179.), se kaznuje že samo zaradi udeležbe z zaporom do treh let, če pa je prizadejana poškodba po § 180. (sedaj § 181.), pa z zaporom do enega leta. Predlog Gjuričič je prinesel besedilo, ki se stvarno popolnoma ujema z odst. 1. do 3. sedanjega § 184. Tu bi bilo torej mogoče kaznovati storilce, sostorilce, nasnovatelja in pripo- močnike po občnih pravilih, a ostale udeležence tepeža po teh specialnih predpisih glede udeležbe pri tepežu. V narodni skup¬ ščini pa je bil dotičnemu paragrafu dodan še nov, četrti, odsta- Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 20 305 vek, ki se je glasil: «Ova če se kazna primeniti samo, ako se ne da utvrditi, koji je prouzrokoval smrt ili naneo pomenute po- vrede.» Toda predlog Subotič in ž njim današnji § 184. je izpre- menil pravkar navedeni tekst tako: «Ove če se kazne prime¬ niti* itd., kar ustreza stilistično bolje, ker so kazni različne. Iz te geneze določbe se vidi, da je sedaj stališče, da se usta¬ navlja delictum sui generis, postavljeno na drugo osnovo: Samo tedaj, če se ne da individualna krivda in kazenska določba uporabiti, se smejo subsidiarno uporabiti določbe § 184. Kjer so individualni krivci znani, se udeležba pri tepežu ne sme kaznovati. (Gre torej za nekakšno določbo v smislu §§ 140. ali 147. a. k. z., toda brez norme za kaznovanje pri dosegi celotnega uspevka.) Udeležba pri tepežu pa mora biti storjena naklepoma, torej z vedenjem, da gre za gručo oseb, kjer se razvija tepež, ter s hotenjem, biti v tej gruči aktivno udeležen. Dokaza, da je udeležba prešla v lotenje ( «Handanlegung» v smislu prejšnjih §§ 140., 157. a. k. z.) ni treba. Kazni so postopoma razvrščene po težini posledic. Vsa de¬ janja so le prestopki. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni pa § 71., točko 4., od¬ nosno glede zapora točko 5. § 185 [Pretirano izkoriščanje ljudi] (*) Kdor priganja koga, ki je v njegovi službi, pod njegovim skrbstvom ali nadzorom ali ki je drugače zavisen od njega, zlasti če je maloleten ali onemogel, na pretirano telesno ali du¬ ševno delo, pa nastopijo zaradi tega škodljive posledice za telo ali zdravje te osebe, se kaznuje z zaporom do dveh let ali v de¬ narju do 20.000 dinarjev; če pa stori to iz koristoljubja ali iz zlobnosti, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Če bi bilo zdravje te osebe zbog takega ravnanja z njo težko okvarjeno, se kaznuje storilec z robijo do petih let. Zaščita gre pravni dobrini pravice države na ohranitev te¬ lesnih in umskih sil. Dejanje se izvrši s prekomernim izkorišče- vanjem umskih ali telesnih moči iz kateregakoli motiva, pri katerem nastopijo škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi. Dejanje morejo storiti službodajec, varuh, nadzornik na od njih odvisnih osebah, zlasti na maloletnikih in onemoglih. Glede 306 izraza maloletnih je treba pripomniti, da to niso samo mlajši in starejši maloletniki od 14. do 21. leta, ampak da spadajo sem tudi otroci do 14. leta. V proj. I. je bilo izrečno rečeno v ustrezajočem § 146.: «Ko maloletnike ili ženska lica bez obzira na doba sta¬ rosti itd.» Če je to v § 185. posplošeno, s tem niso druge osebe izključene ter so maloletniki in obnemogle osebe samo eksem- plifikativno navedene. Krivdna oblika tega kaznivega dejanja je samo naklep, ki obsega vedenje in hotenje pretiranega priganjanja. Pod takim priganjanjem je treba razumeti zahtevo, ki se poziva na avtori¬ teto storilca, ali pa, ki se poslužuje namigavanja odpustitve ali discipliniranja. Da nastopijo vsled pretirano zahtevanega na¬ pora umskih ali delavnih sil škodljive posledice, mora biti v naklepu vključeno. Škodljive posledice pa so po svojem zna¬ čaju vsaj take, ki jih označuje zakonodajec za lahke (§ 181., odst. 2.). Tako dejanje je kaznivo kot prestopek z zaporom od sedmih dni do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev pri nekvalificira¬ nih primerih naklepne storitve. Če pa je naklep kvalificiran v tem pogledu, da je motiv dejanja koristoljubje ali zlobnost, karakteri- zirana po prijetnih občutkih, če vidi storilec trpljenje drugih, se prestopek kaznuje s strogim zaporom od sedmih dni do petih let. V drugem primeru je združitev supletorične denarne kazni po § 45. ne samo dopustna, ampak priporočljiva, kolikor gre za dejanje iz koristoljubja. Delikt se preganja uradoma. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4., oziroma 5. Opozoriti je treba, da se v primeru kazno¬ vanja s strogim zaporom vendarle ne sme izreči izguba častnih pravic (§ 46.). V drugem odstavku je krivda hujša. Ni tu govora o naklepu, prizadejati težko okvaro zdravja. Tako dejanje bi prešlo v de¬ likt, ki je bil že predmet obravnavanja pri §§ 178., 179. Naklep je isti, kot pri deliktu po prvem odstavku tega paragrafa; ali hujše posledice, ki so izvirale iz takega ravnanja, so po § 17. pripisati storilcu v malomarnost. Zakonodajec razumeva pod tako težjo posledico pokvarjenja zdravja v smislu svoje termino¬ logije tako težko poškodbo, ki se kvalificira kot okvara v smislu §§ 178., odst. L, 179., odst. L, in 181., odst. 1. Sodišče mora pre¬ sojati, če je vzročna zveza s temeljnim naklepnim dejanjem po¬ dana (gl. § 177., L). Če je temu tako, in če je pripisati težjo po- 20 * 307 sledico storilcu v malomarnost, se kvalificira storilčevo deja¬ nje zaradi preterintencionalne posledice kot zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let. Poskus bi bil kazniv, pa idejno ni mogoč. Uporaba določbe § 45. je dopustna. Obliga¬ torna je odreditev izgube častnih pravic (§ 46., odst. 2.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 186 [Primeri preganjanja na predlog] Zaradi dejanj iz § 181., drugega odstavka, in § 183. se za- počne pregon samo na poškodovančev predlog. Predlog na pregon mora staviti poškodovana oseba v roku treh mesecev, odkar je nastopila posledica lahke telesne po¬ škodbe v smislu drugega odstavka § 181. in obeh primerov iz § 183. XVII. poglavje. Kazniva dejanja zoper občno varnost ljudi in imovine. § 187 [Preprosti požigi Kdor stori požig (požar) na tuji imovini, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom. I. Določbe o požigu, storjenem z naklepom, so porazdeljene po treh paragrafih, ki stopnjujejo kaznivost po meri storilčeve krivde. To stopnjevanje se ozira na jakost provzročene kon¬ kretne nevarnosti za nedoločen in nedoločljiv krog več ljudi in hkratu tudi imovine. Vsa kazniva dejanja, ki so združena v XVII. poglavju imajo nalogo, da ščitijo pravno dobrino življe¬ nja, zdravja in imovine hkratu zoper splošne nevarnosti, ki prete od razdivjanih naravnih elementov ali pa od umetno provzročene njihove sile (gl. proj. I., str. 400., 411., proj. II., str. 105., 106.). II. § 187. govori o storitvi požiga. V proj. I. je stalo samo «ko stori paljevinu», v Vorentw.: «einen Brand verursachU. Od- predloga Gjuričič dalje stoji «ko učini paljevinu (požar)*. Z do¬ datno besedo «požar» je stvar dobila značilno opredelitev na- 308 pram poškodbi iraovine z ognjem. Kdor zažge na polju sveženj kolov, je tudi storil požig, ali ta ni provzrooil požara. Požar mora biti karakteriziran po pro-vzročitvi občne al splošne nevarnosti hkratu za ljudi in imovino. Kdor pa naklepoma zažge isti sve¬ ženj kolov v hlevu, ki je natrpan z gorljivimi stvarmi in prizidan k stanovanjski hiši, povzroči gori označeno veliko nevarnost za življenje, zdravje in imovino, temu je pripisati provzročitev po¬ žara kot hudodelstvo požiga. Razlika od delikta po § 166. a. k. z. je v tem, da je delikt po § 187. le tedaj dovršen, če je nastal požar, dočim je bil po § 176. a. k. z. kazniv vsak čin, ki je bil izvršen v namenu, da se zaneti požar. Delikt po § 187. je temeljni delikt. Njega določbe se uporab¬ ljajo, če ni nobene kvalifikacije iz naslednjih dveh paragrafov. Zato ga imenujemo «preprosti požig». Predmet delikta je v tem primeru samo tuja imovina. Krivdna oblika je naklep, obsega¬ joč vedenje, da gre za provzročitev opisane nevarnosti z ele¬ mentom ognja, ter hotenje, da doseže storilec tak učinek kot uspevek. Poskus je mogoč in kazniv. Prostovoljna odklonitev nastopa škodljivih posledic je razlog, da se more kazen omiliti po svobodni oceni, eventualno v posebno lahkih primerih od¬ rediti oprostitev od vsake kazni (prim. § 202.). Idejno moremo priznati možnost uporabe te določbe pač le, če gre za poskus dejanja (conatus proximus ali propinc/uus). Po dovršenem de¬ janju take odvrnitve škodljivih posledic ni moči zamisliti. III. Dejanje je zločinstvo v vsakem primeru ter naj se kaznuje z robijo od enega leta do petih let ali s strogim zaporom od sedmih dni do petih let. (Gl. § 15., III.) Izbira kazenskega sred¬ stva se ravna po določbah § 74., uporaba § 45. ni izključena. Za eventualno omilitev kazni veljajo določbe § 71., točke 4. Izrek o izgubi častnih pravic je dopusten samo pri kaznovanju z robijo (§ 46., odst. 2.). § 188 [Požig, združen z nevarnostjo težje vrste] Z robijo do dvajsetih let se kaznuje: 1. kdor provzroči s požigom svoje ali tuje imovine nevarnost za življenje kakšne osebe ali nevarnost v velikem obsegu za tujo imovino; 309 2. če je kakšna oseba zbog požiga izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), a je mogel storilec za to vedeti vnaprej. 1. Drugače kot v § 187. je predmet požiga po §§ 188. in 189. ne samo tuja, ampak tudi lastna imovina, toda le pod pogoji, ki so navedeni v §§ 188., 189. Kjer niso ti pogoji podani, je požig na lastni imovini, pri katerem gre za prevarno pridobitev za¬ varovalne vsote, kaz,niv kot zavarovanjska prevara («lndustrie- brand») po § 340. Če pa tudi tega naklepa ni, bi nastopila ne glede na krivdno obliko kaznivost samo v smislu predloga za zakon o prekrških, ki pravi v svojem § 75.: «Kazniče se, koji rade s vatrom ili njom podobnim predmetima, ako ne obezbede od požara svoje lokale i okolinu.» II. Občna nevarnost v smislu izvajanj (gl. § 187., I.) je poten¬ cirana: 1.) s posebej poudarjeno nevarnostjo: a) za življenje neke osebe (da gre samo za eno osebo, se razvidi iz besedila § 189., točke L, in a contrurio iz besedila § 194. «ljudi»); b) za tujo imo- vinov velikem obsegu. Provzročitev nevarnosti za življenje osebe mora biti vključena v vedenju in hotenju storilca, ne pa povzro¬ čitev smrti tiste osebe, ker bi v tem primeru dejanje prešlo v drug delikt po § 167. Provzročitev dejanske škode v velikem obsegu pa ni posebej kriminalizirana, ampak velja kot otežujoča okolnost. Kdaj je nevarnost v velikem obsegu podana, je stvar presoje sodišča z vidika zaščite pravne dobrine tuje lastnine in concreto, ne pa in abstracto. Abstraktna nevarnost je vobče odklonjena (gl. proj. I., str. 401.). Merilo konkretne velike ne¬ varnosti je pa treba tudi spraviti v sklad s težo kazni, ki je v § 188. zagrožena. Pri pravilni individualizaciji bo seveda tudi vsebina momenta velikega obsega konkretne nevarnosti v raz¬ ličnih primerih različna. Eno kakor drugo, nevarnost za življenje neke osebe, kakor tudi nevarnost v velikem obsegu za tujo imo- vino, zadostuje samo po sebi brez drugih momentov za izčrpanje dejanskega stanu po § 188., točki 1. 2. ) Občna nevarnost je potencirana z dejansko posledico, da je neka oseba (ena) vsled požara umrla ali bila na način, ki je opisan v §§ 178. in 179., težko poškodovana na telesu ali zdravju. Olede obeh posledic velja predvsem, da morajo stati v dejanski vzročni zvezi (gl. § 167., I.), dalje, da hotenje ni obrnjeno niti naravnost niti eventualno tudi na tako posledico, ker bi dejanje 310 inače prešlo v delikt po § 167., oziroma 178., 179. Pač pa je po besedilu zakona potrebno za krivdo po § 188., točki 2., da je «storilec mogel vedeti vnaprej za tako posledico*. To dodatno določbo je treba tolmačiti v duhu § 17. tako, da je treba nastop take preterintencionalne posledice pripisati storilcu v malomar¬ nost. Seveda taka malomarnost ni podana samo v primeru, da je storilec po stvarnih okolnostih in osebnih razmerah za tako posledico mogel [gl. § 16., V. b) a)] vnaprej vedeti, ampak tudi v primeru, da je za posledico vnaprej vedel, pa je lahkomiselno menil, da jo bo mogel odkloniti. N. pr. požigalec ve, da je težko pohabljen bolnik v hiši, ki jo naklepoma zažge, pa misli, da bo že on ali po njegovem naročilu neka druga oseba bolnika iz goreče hiše odnesla, kar pa se ne posreči. Tu odgovarja poži¬ galec za smrt bolnika, da celo za kap, ki zadene do smrti bolnika vsled požiga. Pristavek v točki 2. «a je mogel storilec zato ve¬ deti vnaprej* torej ne pomeni nikakšne izjeme od načel § 16., odst. 2., in § 17. Določba § 188., točke 2., je torej samo «predpis strožje kazni* v smislu § 17. Delikt je zločinstvo. Poskus je mogoč samo v primeru točke 1. tega zločinstva. Glede vpliva dejstva, da storilec od¬ kloni zle posledice gl. § 202. in iz,vajanja k § 187., II. O eventualni omilitvi kazni robije gl. § 71., točko 4. § 189 [Požig, združen z nevarnostjo zelo težke vrste] S smrtjo, dosmrtno robijo ali robijo najmanj desetih let se kaznuje: 1. kdor provzroči s požigom svoje ali tuje imovine nevarnost za življenje več oseb; 2. če je zbog požiga več oseb izgubilo življenje ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), a je mogel storilec za to vedeti vnaprej. V prvi točki je podan analogen primer k točki 1. § 189., vendar ni več govora o konkretni nevarnosti za tujo lastnino, ampak samo za življenje več ljudi; tudi dvojica ljudi zadostuje za izčrpanje dejanskega stanu. V proj. I. je stalo «za život mnogo ljudi* (gl. § 149., točko 2., ki ustreza našemu § 189.). A v motivih je bilo rečeno v opravičilo velikega okvira kazni 311 «smrti jednog ili više ljudi* (str. 407.). V Vorentw. je stalo «fiir das Leben mehrerer Menschen», v proj. II. «za život mnogo ljudi», v predlogu Gjuričič «za život više ljudi», v predlogu Su¬ botič «za život više lica». Toda jasno je, da pomeni izraz «več oseb» vsaj dvojico, ker bi inače požig z dvema smrtnima žrt¬ vama v zakonu ne imel nobene kazenske določbe. V drugi točki tega paragrafa se izraža ista ideja, kakor v drugi točki prejšnjega paragrafa z razliko, da gre zopet naj¬ manj za dve osebi. V ostalem gl. gorenja izvajanja k § 188., II. Glede izbire kazenskih sredstev gl. § 74.; robija more trajati ali od desetih do dvajsetih let, ali pa je dosmrtna. Glede even¬ tualne omilitve kazni robije gl. § 71., točki 2. in 3., oziroma glede kazni smrti tudi točko 1. Tudi tu velja določba § 202. o od¬ vrnitvi zlih posledic požara, ki pa je samo pri točki 1. uporabna. § 190 [Malomarno provzročen požig] 0) Kdor provzroči iz malomarnosti požig na tuji imovini in spravi s tem v nevarnost življenje kakšne osebe ali spravi v nevarnost tujo imoviuo v velikem obsegu, se kaznuje z zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s stro¬ gim zaporom najmanj treh mesecev. ( 3 ) Če je zbog tega več oseb izgubilo življenje ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s stro¬ gim zaporom najmanj enega leta. Sem šteje le požig na tuji imovini. Krivdna oblika je tu malo¬ marnost. Delikt je podan samo tedaj, če je požar nastal in je s tem hkratu nastopila nevarnost za življenje kakšne osebe ali tuje imovine v velikem obsegu. Kjer ni požar nastal in taka nevarnost ni hkratu nastopila, ni govora o izčrpanju sestavin dejanskega stanu tega paragrafa in dejanje ni kaznivo. Poskus je nemogoč, pač pa velja tudi tu določba § 202. Kazen za dejanje, pri katerem so sestavine dejanskega stanu po odst. 4. izčrpane, a ni nastopila nobena v naslednjih od¬ stavkih navedena zla posledica, je prestopek, ki se kaznuje z zaporom od sedmih dni do dveh let ali v denarju od 25 do 312 20.000 dinarjev. Vzporedno k določbam § 188., točka 2., in § 189., točka 2., je kazen zvišana. Glede vzročne zveze in pripisanja zlih posledic v krivdo samo vsled malomarnosti gl. izvajanja v § 188., II. Glede izbire kazni gl. § 84., glede omilitve kazni pa § 71., točko 5., oziroma točko 3. § 191 [Naklepna provzročitev splošne nevarnosti z eksplozivnimi snovmi] C) Kdor provzroči z razpočno snovjo nevarnost za življenje kakšne osebe ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z robijo do desetih let. ( I. 2 ) Če je provzročil storilec s tem nevarnost za življenje več ljudi, se kaznuje z robijo najmanj treh let. ( 3 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje z robijo najmanj petih let; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo ali z robijo najmanj desetih let. I. V §§ 191. do 193. se bavi zakonodajec s predpisi, ki so podani tudi v zak. zaščit, drž. v §§ 13. do 15. Načelna razlika med obema skupinama predpisov je ta, da kazenski zakon uvršča delikte pod vidikom «splošne sigurnosti ljudi in imo- vine», zak. zaščit, drž. pa pod vidikom «zaščite javne varnosti in reda v državi». Če predpisuje čl. 6. uv. zak. kaz. zak., da naj ostane zak. zaščit, drž. brez takšne modifikacije, ki je uveljav¬ ljena pri določbah glede tisk. zak., po celem obsegu poleg k. z. v veljavnosti, je treba to razlagati tako, da veljajo povsod do¬ ločbe zak. zaščit, drž., kjer gre za državne interese, čeprav je iu po svojih določbah glede kazni blažji nego k. z., določbe k. z. pa tam, kjer n e gre za vprašanje državnega obstoja, ampak za interese splošnosti v obstoječi, a glede obstoja nenapadeni državi. Ker pa veljata oba zakona drug poleg drugega, ne more biti več govora o opravičenosti kriminalnopolitičnih motivov določb iz §§ 191. do 193., ki jih navaja proj. I., str. 407., namreč — sprečavanje anarhističnih podjetij. Kot eksplozivne snovi smatra zakon snovi, katerih sile se razmahnejo z elementarno močjo, ki se z normalnimi sredstvi 313 glede učinkovanja ne dajo preprečiti. Ekspanzijska sila ne sme biti umetno usmerjena na izvesten način učinkovanja, n. pr. pri izstrelitvah iz puške. Za taka dejanja niso uporabne določbe, ki veljajo za uporabo eksplozivnih snovi po § 191. Razmah sil se smatra le tedaj v smislu §§ 191. do 193. za eksploziven, če se izprememba, ki mahoma nastane, tiče tako kemične kakor tudi agregatne sestavine snovi in zavzema tako hitro in toliko večji volumen, da namah vsako na potu stoječo oviro razširjanja volumna sunkoma odrine. Para ni eksplozivna snov, ker se ji kemična vsebina pri razširjanju ne izpremeni. II. V § 191. je kriminalizirano naklepno povzročenje nevar¬ nosti za življenje kakšne osebe ali za tujo imovino v večjem obsegu, torej tiste nevarnosti, ki je uspevek delikta po § 188., točki 1. Če pravi zakonodajec v §§ 188., točki L, in 190., odst. 1., nevarnost za tujo «imovino v večjem obsegu«, v § 191., odst. L, «nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino«, je to le različno besedno izražanje, ki ne more imeti globljega pomena. V § 195., odst. 1. in 4., se izraza identificirata. Torej veljajo vsa pri § 188., točki L, navedena izvajanja tudi tu, razlika je le v načinu sto¬ ritve: Tam uporaba nevarnega elementa ognja (požar), tu upo¬ raba umetnega elementa razpočne snovi (eksplozija). V drugem odstavku je podana paralela k § 189., točki 1. V tretjem odstavku pa sta združeni paraleli §§ 188., točke 2., in 189., točke 2. Vse, kar smo gori izvajali k tem določbam, mora veljati tudi tu. Kazni so nekoliko drugače stopnjevane. Preden ne nastopi nevarnost z eksplozijo, delikt ni dovršen. Poskus je lahko podan ter se kaznuje po določbah § 32. III. Povzročitev «škode in nevarnosti za imovino, življenje ali zdravje drugih«, ki se kaznuje po čl. 14. zak. zaščit, drž., n e da bi bila tam možna uporaba § 20 2. k. z., mora biti tudi naklepoma provzročena (gl. zadnji odstavek čl. 6. uv. zak. kaz. zak.). Čl. 14. z,ak. zaščit, drž. se tiče kaznovanja samo tistih, ki so pooblaščeni, imeti eksplozivne snovi, § 191. pa velja za take osebe, ki so in ki niso v tem smislu pooblaščene. Glede pooblaščenih oseb obstoja dejanski stan po čl. 14. v «ravnanju z razstrelilnimi snovmi zoper veljavna pravila in naredbe pri¬ stojnih oblastev«. Potrebno je vedenje storilca, da ravna zoper te predpise, kar pa po § 191. tudi ni izključeno kot element vedenja. Pri deliktu čl. 14. zak. zaščit, drž. pa gre pri hotenju za manj določno odrejeno provzročitev škode in nevarnosti za 314 imovino, življenje ali zdravje drugih, in to samo z vidika obstoja države. Zato more veljati cit. čl. 14. tedaj, če ni imovina v večjem obsegu ogrožena ali če ni v e č ljudi prišlo v nevarnost življenja, odnosno, če niso nastopile posledice po zadnjem od¬ stavku § 191. § 192 [Malomarna provzročitev splošne nevarnosti z eksplozivnimi snovmi] C 1 ) Kdor provzroči z razpočno snovjo iz malomarnosti nevar¬ nost za življenje kakšne osebe ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z zaporom najmanj enega meseca. ( 2 ) Če je spravil storilec s tem v nevarnost življenje več oseb, se kaznuje s strogim zaporom. ( 3 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s stro¬ gim zaporom najmanj enega leta; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj dveh let. Vsebina tega paragrafa je docela izravnana z vsebino prej¬ šnjega paragrafa, edinole krivdna oblika je tu namesto naklepa malomarnost. Dejanja so vseskozi kvalificirana kot prestopek. Poskus je idejno nemogoč. Glede eventualne omilitve gl. določbe § 71., točk 3. do 5. Tudi tu velja določba § 202. Vzporedne določbe za kulpozna dejanja glede uporabe eks¬ plozivnih snovi po zak. z.aščit. drž. ni. § 193 [Pripravljanje eksplozivnih snovi ali njih uporabe] Kdor napravlja razpočne tvarine ali priprave ali orodje, po¬ trebno za njih napravljanje, ali daje navodila, kako se naprav¬ ljajo, jih nabavlja, hrani ali izroča komu drugemu, najsi ve in mora smatrati, da so namenjene za uporabo zaradi izvršitve kakšnega zločinstva, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom najmanj treh mesecev. I. Krivdna oblika tega kaznivega dejanja je naklep. Storilec ravna z vedenjem, da gre pri njem za izdelovanje eksplozivnih snovi, priprav ali orodja za tako izdelovanje ali za poučevanje 315 drugih ljudi glede izdelave, nabave itd. Njegovo vedenje pa ob¬ sega tudi pozitivno znanje ali dobro utemeljeno domnevo, da gre za to, da so tiste stvari namenjene za izvršitev nekega zlo¬ činstva (ne samo prestopka), ne pa morda za pripravo v eks- perimentalnoznanstvene svrhe ali za zabavo. Kaznivi dejanski stan se pokaže torej kot pripravljalno dejanje (conatus remotus), ki je ex lege ustanovljeno za delictum sui generis. Besedilo «najsi ve i n mora smatrati, da...» pomenja tu —- drugače kot v §§ 333. in 373., kjer stoji «najsi ve a 1 i mora sma¬ trati, da ...» — nekakšno praesumptio iuris, ki se da ovreči. Spričo nevarnosti dejanja iz § 193. je kvalificirano za zlo¬ činstvo, ki se kaznuje z robijo od enega leta do petih let ali s strogim zaporom od treh mesecev do petih let; kvalifikacija zločinstva ostane, tudi če se odredi samo kazen strogega zapora (gl. § 15., III.). Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omi¬ litve kazni pa § 71., točko 4., oziroma točko 3. Tudi določba § 202. velja. II. Diferencialna kvalifikacija čl. 13. zak. zaščit, drž., ki vse¬ buje takisto dejanje, ki je kvalificirano za zločinstvo in se kaz¬ nuje od enega leta do petih let robije, ne da bi bila izbira med robijo in strogim zaporom dopuščena a priori in ne da bi bila uporaba § 202. mogoča, se da razbrati le pod vidikom sistema¬ tične uvrstitve (gl. § 191., I.). Opozoriti je treba, da spada deja¬ nje po čl. 14. zak. zaščit, drž. pod pristojnost državnega sodišča, dejanja po § 193. pa pred redna sodišča. Isto dejanje čl. 13. pa utegne, če se tiče priprave anarhističnih, komunističnih ali anti- militarističnih podjetij, preiti v zločinstvo po čl. 2. zak. zaščit, drž. § 194 [Naklepna provzročitev splošne nevarnosti brez eksplozivnih snovi] 0) Kdcr provzroči z električno, parno ali drugo motorno silo nevarnost za življenje ljudi ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z robijo do desetih let. (“) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje z robijo najmanj petih let; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec z robijo najmanj desetih let. 316 I. V tem in naslednjem paragrafu je pravna dobrina in krivdna oblika do male izjeme, o kateri bo še govora, izenačena s §§ 191., 192., samo da je način izvršitve drugačen. Tu ne gre za eksplozivne snovi, katerih sile niso zajete, ampak za umetno zajete elementarne sile elektrike, plina, pare in še drugih, kakor n. pr. bencina, komprimiranega zraka, ko so zajete v motor. Ne šteje pa sem prosta vodna sila, ker zanjo veljajo posebni pred¬ pisi § 196. Glede nevarnosti se v § 194., odst. 1., ne dela razlika med nevarnostjo za eno ali več oseb, ampak a priori mora biti, da je dejanski stan izčrpan, podana konkretna nevarnost za ljudi (za eno ali pa tudi več oseb), dočim je glede konkretne nevarnosti za tujo imovino tudi tu potrebna nevarnost v večjem obsegu. (O tem gl. § 191., II.) Dejanje je dovršeno, kakor hitro je s sredstvom označenih elementarnih zajetih sil nevarnost za zunanji svet zaznatno nastopila. Poskus je lahko podan in se kaznuje. II. Kakor pri dejanskem stanu § 191., je tudi tu kaznivost stopnjevana, če je vsled delikta nastala posledica: a) da je bila ena oseba usmrčena ali težko poškodovana ob kvalifikaciji po¬ škodbe po §§ 178., 179. (ne pa § 181.), b) da je bilo več (vsaj dve) osebi usmrčenih ali težko poškodovanih ob kvalifikaciji poškodbe, kakor prej povedano. Ti dve posledici ne smeta biti hoteni; inače preide dejanje v drugo kaznivo dejanje po § 167., eventualno, če ni težje kaznivo kot po § 194., odst. 2., v realni konkurenci z deliktom po § 178. in 179. Pač pa mora biti v na¬ klepu podano vedenje, da gre za provzročitev nevarnosti, kot je tu zahtevana, a poleg tega za možnost, da storilec naprej ve za nastop smrti ali težke telesne poškodbe po §§ 178., 179. To do¬ datno določbo je treba tolmačiti v duhu § 16., odst. 2., in § 17., kakor je bilo glede preterintencionalnih posledic izvajano, gl. § 188., II. Ta dodatna določba torej ne pomenja nikakršne izjeme od določbe § 17. III. Kazen za dejanje po prvem odstavku je robija od enega leta do desetih let; pod to kazensko določbo spada tudi primer posledice težke telesne poškodbe po § 181. Pri dejanju po dru¬ gem odstavku je kazen za prvi primer robija od petih do dvaj¬ setih let, za drugi primer robija od desetih do dvajsetih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točki 3. in 4. Določba § 202. velja tudi tu. 317 § 195 [Malomarna provzročitev splošne nevarnosti brez eksplozivnih snovi] 0) Kdor provzroči z električno, parno ali drugo motorno silo iz malomarnosti nevarnost za življenje ljudi ali nevarnost v velikem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z zaporom do dveh let. ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s stro¬ gim zaporom do dveh let. ( 3 ) Če je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko po¬ škodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim za¬ porom najmanj enega leta. C) One osebe, ki jim je dolžnost, posluževati parne stroje ali druge motorje, se kaznujejo, če so zanemarile to dolžnost ter je nastopila zbog tega nevarnost za življenje ljudi ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino ali je kakšna oseba izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), s strogim zaporom najmanj enega leta. I. Dejanski stan in stopnjevanje kaznivosti po težini posledic, vse to je v tem paragrafu izravnano podobno določbam v § 194. Razlika obstoja le v krivdni obliki, da je tu dejanje storjeno iz malomarnosti. Poskus je torej idejno nemogoč. Zakonodajec uporablja v prvem odstavku izraz «nevarnost ... v velikem obsegu za tujo imovino«, v četrtem pa «nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino«. Tudi tu velja, kar smo to¬ zadevno izvajali gori gl. § 191., II. Dejanje je kvalificirano vseskozi za prestopek in kaznivo: v nekvalificiranem primeru z zaporom od sedmih dni do dveh let, v kvalificiranem primeru smrti ali težke telesne poškodbe ene osebe po §§ 178., 179. — s strogim zaporom od sedmih dni do dveh let, več oseb (torej vsaj dveh) s strogim zaporom od enega leta do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5., odnosno točko 4., odnosno točko 3. Sorodni delikt po § 204. se loči od delikta po § 195., da je tam izločena nevarnost v velikem obsegu za tujo imovino in izključena električna, parna ali druga motorna sila kot sredstvo storitve. 318 II. V zadnjem odstavku je zakonodajec ustanovil posebne določbe za osebe, ki so po svoji zaposlenosti dolžni h kvali¬ ficirani pazljivosti. To so osebe, ki se bavijo s parnimi stroji in drugimi motorji ali stroji po poklicu. Katere osebe so primorane k posebni pazljivosti, je treba na podlagi posebnih predpisov za vsak primer posebej določiti. Določba § 306. a s. k. z. iz leta 1902., iz katerega je bil ta drugi odstavek § 195. prevzet, je govoril le o električnih napravah. Za današnje razmere gl. radi primera čl. 7. in 8. zakona o državnem prometnem osebju z dne 28. oktobra 1923., Sl. N. 251/XI, Ur. 1.356. Za take osebe, ki so to svojo dolžnost zanemarile, je kaznivost stopnjevana. Za nje velja določba o kazni v primeru prvega odstavka tega paragrafa (namesto zapora do dveh let) in v primeru drugega odstavka tega paragrafa (namesto strogega zapora do dveh let) — strogi zapor od enega leta do petih let. Če nastopijo posledice po tret¬ jem odstavku tega paragrafa (več oseb je prizadetih), je kazen izenačena s prejšnjimi primeri. Torej je treba kazen odmeriti v istem okviru in se sme upoštevati ta moment kot obtežilna okolnost (§ 70., odst. 2.). Določba § 202. velja tudi tu. § 196 [Naklepna in malomarna provzročitev poplave] (D Kdor provzroči poplavo, s katero se spravi v nevarnost v večjem obsegu tuja imovina ali se spravi v nevarnost življenje ljudi, se kaznuje z robijo. ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog poplave izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje z robijo najmanj petih let. ( 3 ) Če je izgubilo s poplavo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo ali z robijo najmanj desetih let. ( 4 ) Kdor provzroči tako poplavo iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom; če je kakšna oseba zbog take poplave izgubila živ¬ ljenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj treh mesecev; če pa je iz¬ gubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje s strogim zaporom najmanj enega leta. 319 I. Poplava je podana, ko se naravnemu elementu vode pre¬ pusti, da zalije pokrajino ali del pokrajine in s tem ustvari položaj splošne konkretne nevarnosti za ljudi in imovino. (Tu je zopet rečeno «nevarnost v večjem obsegu»: gl. § 191., II.). Ni vsaka vodna nevarnost poplava, ampak le tista, ki po svoji elementarni sili učinkuje tako hitro in mogočno, da je človek njej nasproti onemogel in nesposoben za obrambo sebe in svoje imovine, kvečjemu, da si skuša rešiti življenje z begom. Provzrokovanje take poplave je delikt, bodisi da je storjeno naklepoma, bodisi iz nemarnosti. (Glede nevarnosti «za ljudi» gl. § 194., I.) Dovršeno je dejanje, ko nastopi označena nevarnost. Pri na¬ klepni krivdni obliki je poskus mogoč in kazniv. Dejanje, ki je naklepno storjeno, je vedno zločinstvo, iz malo¬ marnosti storjeno pa prestopek. Glede različnega kaznovanja se poslužuje zakonodajec istega shematičnega stopnjevanja kot v § 190. Glede razlage gl. §§ 188., 190., 194. in 195. Glede izbire kazni velja § 74., glede eventualne omilitve § 71., točke 1. do 5. Določba § 202. velja tudi tu. § 197 [Naklepna in malomarna provzročitev nevarnosti pri umetnih na¬ pravah zoper nezgode) P) Kdor uniči ali poškoduje vodovode, jezove, propuste, na¬ sipe in vobče naprave, ki so jih zgradili ljudje, da se branijo zoper naravne nezgode, in provzroči s tem nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z robijo. ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje z robijo najmanj petih let. ( 3 ) Če je izgubilo zbog tega življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo ali z robijo najmanj desetih let. ( 4 ) Kdor provzroči ob gorenjih pogojih iz malomarnosti ne¬ varnost za življenje ali zdravje ljudi ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z zaporom do šestih mese¬ cev; če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje s strogim za- 320 porom; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178 in 179.), se kaznuje s strogim zaporom naj¬ manj enega leta. Dočim je bilo govora v prejšnjem paragrafu o poplavi, je tu moment poplave izvzet. Seveda nastane vobče tudi lahko po¬ plava pri uničbi in poškodbi umetnih, od človeške roke, ne pa od prirode same ustvarjenih naprav zoper nezgode. Če je resnično nastala poplava, potem je treba uporabiti določbe § 196. Če pa nastane vsled uničenja ali poškodbe vodovoda, zatvornic pri kanalih, predorih, nasipih in podobnih napravah, ki jih napravijo ljudje v obrambo nevarnih nesreč, na neki drugi način — in ne s poplavo — nevarnost za življenje ali zdravje ljudi (tudi ene same osebe: gl. § 194., I.) ali v večjem obsegu za tujo imovino, je podan primer § 197. Če pa teh momentov ne bi bilo, bi ostala še vedno kaznivost po § 365. nasl. (poškodba tujih stvari). Tu je v razlikovanje od prejšnjih primerov uporabljen izraz življenja ali zdravja ljudi, kar kaže, da je zakonodajec mislil tudi na tisto nevarnost, ki nastane na primer, če se vodovod pokvari, da so ljudje brez pitne vode in morajo poseči po nezdravi vodi, pa obolijo. Dovršeno je dejanje, ko nastopi označena nevarnost. Kaznivo je pri krivdni obliki naklepa kot zločinstvo (tudi poskus je kaz¬ niv), pri krivdni obliki malomarnosti pa kot prestopek (poskus je idejno nemogoč). Tudi tu je zakonodajec upotrebil shematično stopnjevanje kaznivosti kakor v § 190. (gl. razlago pri §§ 188., 190., 194., do 196.). Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni § 71., točke 1. do 4. Tudi tu velja določba § 202. § 198 [Nepravilna gradnja ali podiranje zgradb] (D Kdor ravna ob voditvi ali izvajanju zgradbe ali ob po¬ diranju zgradbe zoper zakonite predpise ali zoper občepriznana pravila graditeljstva, tako da utegne nastati nevarnost za člo¬ veško življenje, se kazrluje z zaporom do enega leta. ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je tila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj treh mesecev; če pa je izgubilo živ- Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 21 321 Ijenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj enega leta. ( 3 ) V posebno težkih primerih se kaznuje z robijo do de¬ setih let. I. Pravna dobrina, ki je tu zaščitena, je varnost življenja ljudi. O varnosti tuje imovine (kot pri §§ 191. do 197.) ni več govora. Oseba, ki je lahko subjekt tega kaznivega dejanja, more biti taka, ki opravlja ali izvaja zgradbe ali podiranje gradb. To ni vsak pri takem delu zaposlen ročni delavec, ampak samo tisti, ki ima ta dela izvrševati kot intelektualni vodja dela, vendar ne da bi moral biti vrhovni vodja sam. Dejanje se stori s tem: a) da se delo pri gradbi ali pri podiranju zgradb izvrši v nasprotju z zakonitimi predpisi ali občepriznanimi pravili gradbene znanosti; in b) da se s tem pri tem ustvari možnost, da nastane nevarnost za življenje ljudi. (Tudi ene osebe, gl. § 194., L). Ker je dejanje kaznivo samo, če je naklepoma storjeno, mora storilec ravnati z vedenjem, da deluje zoper zakonite predpise ali občepriznana pravila gradbene znanosti in da utegne nastati nevarnost, ter s hote¬ njem, da opravi navzlic možnosti provzročitve nevarnosti svoje izvajalno delovanje zoper zakonite predpise ali občepriznana pravila gradbene znanosti. Dovršeno je dejanje z opravo tehničnih činov označene kakovosti. Poskus je mogoč, ni pa kazniv v primeru odst. L, kjer je dejanje samo prestopek. (To dejanje se ne sme zamenjati z onim § 431. a. k. z., ker je v tem zadnjem primeru krivdna oblika malomarnost.) II. V drugem odstavku se stopnjuje kaznivost glede na posledice po shemi prejšnjih paragrafov, vendar je tu izpuščen pristavek, ki se pri prejšnjih naklepnih povzročitvah splošne nevarnosti uporablja (§§ 191., 194., 195., 197.), namreč «a uči- nilac je to mogao da previdi». Toda to je le redakcijska novota brez značilnega pomena. Dočim so bili redaktorji v proj.II. pri deliktih, ki ustrezajo §§ 191., 194., 196., 197., izrečno vklju¬ čili za besedami «a je mogao predvideti* pod oklepaj § 18., kar je z.načilo, da naj se upošteva določba § 18. (sedaj 17.) glede težjih posledic, nego so bile hotene, so smatrali redaktorji od predloga Gjuričič dalje tako opozoritev na določbe občnega dela k. z., za nepotrebno in izbrisali povsod citacijo § 18. (sedaj 17.). V § 198., ki je dobil baš v predlogu Gjuričič še drugi 322 odstavek današnjega paragrafa, pa so sploh izpustili večkrat omenjene besede, kot nekaj, kar se samo po sebi razume. Opozarjati je treba, da velja tu prav tako, kakor pri §§ 191., 194., 196. in 197., uporaba § 17. za preterintencionalne posledice. III. Šele v zadnji redakciji, ki je bila uzakonjena, je dobil § 198. svoj tretji odstavek, ki ustanavlja zločinstvo tudi brez ozira na posledice, ki so vsebovane v drugem odstavku ali pa v takih okolnostih, ko se težja posledica ne more pripisati sto¬ rilcu v malomarnost, pod pogojem, da mora biti podan primer posebno težkega značaja v smislu § 75., odst. 2. Vendar § 75., odst. L, ni uporaben, ker zakonodajec sam določa tisto kazen, ki naj se upotrebi. V zadnjem primeru zločinstva je poskus mogoč in kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5., odnosno 3. in 4. Tudi določba § 202. velja. § 199 [Nepravilno postopanje pri nevarnih obratih] C 1 ) Kdor uniči, pokvari ali odstrani v rudnikih, tvornicah ali podobnih napravah, katerih dela utegnejo spraviti v ne¬ varnost življenje delavcev, pripravo, ki služi varnosti dela in zaščiti življenja delavcev, ali kdor stori, da take priprave ne delujejo, ali pa jih zoper svojo dolžnost ne spravi v delovanje ter provzroči s tem nevarnost za življenje, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( 2 ) Če !e kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj treh mesecev; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj enega leta. ( s ) V posebno težkih primerih se kaznuje z robijo do de¬ setih let. Navedba rudnikov in fabrik je eksemplifikativna. Zakon misli vobče na vsak obrat, pri katerem je opravljanje dela samo po sebi z.druženo z nevarnostjo za delavce in v katerem so po Predpisih oblastev napravljene posebne priprave, ki naj slu¬ žijo varnosti dela in življenja delavcev. Tu ne gre samo za zabranjenje poraznega delovanja elementarnih sil, ampak tudi za preprečenje vplivov strupenih plinov, radijevih žarkov in pod. 21 * 323 Dejanje obstoja: 1 . a) v naklepnem uničenju, pokvarjenju ali odpravljanju označenih naprav, b) v naklepnem onemogočenju, da tiste naprave funkcionirajo, c) v naklepni opustitvi funkcioni¬ ranja tistih naprav; hkratu pa tudi 2.) v naklepni provzročitvi nevarnosti za življenje ljudi. Dejanje je dovršeno, ko nastopi vsled delovanja ali opuščenja delikta nevarnost. Poskus je mogoč samo pri komisivnem deliktu, pa tu ni kazniv. V drugem odstavku je zakonodajec stopnjevanje kaznivosti prilagodil popolnoma drugemu odstavku § 198., v tretjem od¬ stavku pa ustrezajočemu tretjemu odstavku istega paragrafa. Določba glede odvrnitve zlih posledic po § 202. velja tudi tu. § 200 [Naklepna in malomarna provzročitev nevarnosti pri ladjah] ( a ) Kdor provzroči, da ladja nasede ali se potopi in nastopi s tem nevarnost ljudi ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z robijo. ( I. 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje storilec z robijo najmanj petih let; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko po¬ škodovane (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje storilec s smrtjo ali dosmrtno robijo ali z robijo najmanj desetih let. ( 3 ) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom. Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali jle bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj treh mesecev; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodo¬ vane (§§ 178. in 179.), se kaznuje s strogim zaporom najmanj enega leta. I. Dočim proj. I. še ni imel nobene določbe o ladjah (kralje¬ vina Srbija ni imela morske obali), je proj. II. že določil to-le: «Ko prouzrokuje, da kakav brod nasedne ili utoni i time nastupi opasnost za ljudski život,... kazniče se robijom.» V nadaljnjih predlogih pa se je besedilo razširilo do današnjega besedila. Ali v objašnjenju proj. II. je samo to rečeno, da gre 324 za bistveni pogoj povzročenja konkretne nevarnosti; k po¬ znejšim izpremembam besedila motivov ni najti. II. Pojem ladje (brod, navis, Schiff) v zakonu ni definiran. Sodišče bo moralo presojati vprašanje, ali gre za ladjo ali le za drugačna vodna vozila (čolne, motorne čolne, plave in pod.), Po vidiku, ki je razložen gori v I. Upoštevati pa bo treba kon¬ kretno splošno nevarnost ne samo v pogledu na življenje ljudi, ampak tudi na večji obseg imovinske škode, dalje na kakovost vode z ozirom na to, da mora povzročitev nevarnosti priti od nasedenja ali potopitve. III. Dejanje je dovršeno, ko nastopi konkretna nevarnost opisane kakovosti, ter je kaznivo v krivdni obliki tako naklepa, kakor tudi malomarnosti. Pri naklepu ravna storilec z vedenjem, da gre za ladjo, ki nasede ali se potopi ob njegovem delovanju in da s tem nastopi nevarnost, ter s hotenjem, da doseže opi¬ sano nevarnost. Tako dejanje je zločinstvo, poskus je mogoč in kazniv (razen pri naklepnih omisivno-komisivnih dejanjih). Pri krivdni obliki malomarnosti gre za isto vedenje, toda sto¬ rilec, ki noče povzročiti nevarnosti, ravna lahkomiselno, misleč, da mu bo moči zle posledice odvrniti, ali pa gre za to, da navzlic vedenju in abstracto za eventualne posledice, za nje sicer in concreto vnaprej ne ve, ali bi jih po svojih osebnih razmerah mogel (gl. § 16., V. b, a) ali je bil dolžan jih vnaprej spoznati. To dejanje je prestopek, poskus ni mogoč. IV. Za primere, kjer nastopi iz kaznivega dejanja škodljiva Posledica za ljudi, je zakonodajec ustanovil stopnje kaznivosti prav take vrste kakor v §§ 191., 194., 196., 197. Za razlago teh določb gl. § 188., II., 191., II. itd. Pripomniti je treba, da so tu redaktorji predloga Gjuričič prenesli iz § 191. itd. obliko «učinilac je to mogao da predvidi*, o čemer velja zlasti to, kar smo izvajali gori (gl. § 198., II.). Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni § 71., točke 1. do 4. § 201 [Naklepna ali malomarna provzročitev nevarnosti vobce] 0) Kdor provzroči z drugim občenevarnim dejanjem nevar¬ nost za življenje ljudi ali nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino, se kaznuje z robijo. 325 ( 2 ) Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje storilec z robijo najmanj petih let; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. in 179.) in je mogel storilec za to vedeti vnaprej, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo ali z robijo najmanj de¬ setih let. ( 3 ) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom. Če je kakšna oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana (§§ 178. in 179.), se kaz¬ nuje storilec s strogim zaporom najmanj treh mesecev; če pa je izgubilo življenje več oseb ali so bile težko poškodovane (§§ 178. 179.), se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj enega leta. Semkaj spadajo vsi tisti primeri provzročitve konkretne občne nevarosti za življenje ljudi (gl. § 195., I.) ali v večjem obsegu za tujo imovino (gl. § 191.), ako jih ni uvrstiti v neko drugo doslej obravnavano določbo XVII. poglavja. Po svoji temeljni ideji gre torej tu za določbo subsidiarne veljavnosti. (Podobno je bilo določeno v § 87. a. k. z. za naklepno ogrože- vanje, odnosno v § 335. a. k. z. za malomarno ogroževanje.) Taka dejanja so n.pr.: razpustitev zajetih strupenih plinov, ki na prostem usmrte ljudi in ugonobe živali in rastline; krik v polnem gledališču, da gori, s čimer se provzroči gneča, da se otroci in ženske pohodijo in poškodujejo. Takisto spada sem, če spusti nekdo divjo žival med ljudi, če sproži skalo nizdol po bregu med ljudi, če vrže skozi odprto okno med zbrane ljudi kamen; enako pa tudi, če odpre v hiši za palme okna, da eksotične rastline pozebejo in pod. Ne spadajo pa v ta okvir tista dejanja, ki so posebej kriminalizirana pod drugimi vidiki, kakor pozneje v §§ 254., 255. Delikt je dovršen, čim je konkretna nevarnost nastopila. Poskus je pri zločinstvu kazniv. Dodati je treba v pogledu razlikovanja od a. k. z., da je bilo malomarno poškodovanje tuje imovine edinole v primeru kaz¬ nivo, da je iz objestnosti (luxuria) storjeno (§ 318. a. k. z.), drugod pa nikjer, dočim pa po k. z. nastopi kaznivost tudi za malomarno dejanje, če je podana nevarnost v večjem obsegu za tujo imovino. V ostalem veljajo glede kaznovanja izvajanja k § 200. (gl. § 200. III. in IV.). 326 § 202 [Učinkovanje prostovoljne odvrnitve zlih posledic] Če storilec kaznivih dejanj iz tega poglavja prostovoljno odvrne nastop škodljivih posledic svojega dejanja, mu sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni, v posebno lahkih pri¬ merih pa ga tudi oprostiti vsake kazni. Tu gre za tako z,vani stvarni kes pod okolnostmi, ki dopuščajo vobče možnost, da se stvarni položaj povrne v prvotno stanje pred kaznivim dejanjem, ki še nima obeležja škode. Dočim je proj. I. učinkovanje takšnega stvarnega kesa v prid «skesanega» storilca naravnost odklanjal (str. 413.), čemur je tudi proj. II. sledil, je predlog Gjuričič sprejel določbo § 202 . Odvrnitev nastopa škode mora biti prostovoljna. Etičnega momenta kesa pa vendar ni treba. Celo odvrnitev nastopa škode na prošnjo oškodovanca ni neupoštevna. Po besedilu pa je treba, da so vse možne škodljive posledice odpravljene, ki bi iz dejanja nastopile — po pravilih, ki veljajo za k. z. glede vzročne zveze (gl. § 167., I.). Ni pa predpisano, na kakšen način naj se odvrnitev nastopa škodljivih posledic izvrši. V tem pogledu bo stvar sodišča, da presoja po vseh razmerah stvarne in osebne narave, ali je nastop škode popolnoma odvrnjen. Nastop škodljivih posledic pa v primerih, kjer je bila oseba dejansko poškodovana, vobče ni več odvračljiv. Vendar gre le za škodljive posledice, ki zadenejo poškodovanca, ne pa tretje osebe. Da je tu odprto široko polje individualizacije, se razvidi iz, tega, da zakonodajec prepušča tudi v tem primeru, da so vsi Pogoji § 202. točno izpolnjeni, kaznovanje po svobodni oceni (§ 72.), v posebno lahkih primerih (§ 73., odst. 2.) pa popolno oprostitev od vsake kazni. Na vse te možnosti smo opozarjali sproti pri poedinih primerih od § 187. do § 201., zavedajoč se Pri tem, da pri nekaterih uporaba določbe § 202. ni mogoča a li pa je zelo utesnena (gl. § 187., II.). V nemškem osnutku za nov kazenski zakonik, odkoder je bila ta, kazen izključujoča norma prevzeta, so meje dopustnosti uporabe te norme ožje začrtane. 327 § 203 [Naklepna opustitev odvrnitve velike nezgode] Kdor opusti brez nevarnosti za samega sebe ali za drugega, s pravočasno prijavo pristojnemu oblastvu ali na drug način po možnosti odvrniti požig, poplavo, eksplozijo ali drugo ne¬ zgodo, s katero se ograža življenje ljudi ali spravlja v nevarnost v večjem obsegu tuja imovina, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev. I. V predlogu Gjuričič se je pojavila ta določba očividno pod vplivom osnutka za nemško-avstrijski kazenski zakonik («opuščena pomoč»), ne da bi bil dal ekspoz.e pojasnila. Ker je ta določba postavljena na konec XVII. poglavja, ki ščiti pravno dobrino občne varnosti ljudi in imovine v večjem obsegu, je jasno, da gre tudi tu za prav isto pravno dobrino. Dejanje se stori z naklepno opustitvijo odvrnitve ali zabranitve objektivno obstoječe konkretne nevarnosti, ki neposredno preti življenju ljudi ali imovini v večjem obsegu (gl. § 191., II.), pa je takšna odvrnitev ali zabranitev mogoča: a) brez nevarnosti za sebe ali druge ljudi. Če zadene tudi samo eno od storilca različno osebo, pa bila sorodnik ali tuj človek, nevarnost, da bi bila ogrožena na življenju ali zdravju ali svobodi (samo na imovini ne) — pomeni to že razlog, ki izključuje krivdo storilca za opustitev; b) s tem, da se napravi pravočasno prijava pristojnemu obla¬ stvu, bodisi varnostni, bodisi zdravstveni oblasti, če gre za kazniva dejanja, tudi državnemu tožilstvu ali sodišču; c) ali da se na kakšen drug način poseže v razvoj nevarnosti od momenta, ko nastop nevarnosti postane neizbežen, do momenta, ko se nevarnost stopnjuje do akutnosti. II. Nevarnost, katero je storilec dolžan odvrniti ali zabraniti, obstoja v vehementni nezgodi, ki je lahko elementarna ali umetno provzročena, vsekakor pa taka, da ograža neposredno življenje ljudi ali tujo imovino v večjem obsegu. Dolžnost od¬ vrnitve pa naj ne presega moči, niti duševnih, niti telesnih, s katerimi storilec razpolaga, razen če utegne pravočasno napraviti prijavo. Če to ne more biti učinkovito, je storilec samo tedaj kazniv, če bi mogel odvrniti takšno nevarnost spričo svojih duševnih in telesnih sil, pa je ne odvrne. Ta kriterij možnosti odvrnitve pa je treba presojati raz subjektivno stališče storilca ob času dejanja. Nihče ne bi mogel zahtevati od njega, 328 da naj se baš, ko nastopi nevarnost, ki naj jo on odvrne, vede Po nekem objektivnem merilu, ki velja za ljudi v normalnem stanju stvari. Vprašanje, ali naj zadene dolžnost prijave pod gori opisanimi okolnostmi neko osebo tudi v primerih, ko neka druga oseba krivdoma zagreši požar, poplavo, eksplozijo ali drugačno nevarnost, je treba potrditi. V § 135. je ustanovljena dolžnost prijave pripravljanega ali poskušenega (naklepoma storjenega) zločinstva, za katere nekdo izve, ter je kaznivost podana tudi, če je storilec pripravljanega ali poskušanega zlo¬ činstva nevračunljiva oseba. V § 203. pa so mišljeni taki primeri, kjer nastane nevarnost vsled ravnanja druge osebe, n. pr. iz malomarnosti. Če zakonodajec navaja v § 203. samo objektivne posledice nekega prigodka, ki je lahko tudi človeško dejanje, s tem ni na potrebi zaščite pravne dobrine splošne varnosti ničesar izpremenil. Delikt po § 203. je kazniv samo, če je naklepno storjen. Zakonodajec ga je kvalificiral kot prestopek. Poskus sploh ni mogoč. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni pa § 71., točko 5. Opozarja se, da je kazen v primerih § 135. veliko hujša ter da tam ustanovljen privilegij za bližnje sorodnike in svake pri dejanjih po § 203. navzlic sorodnosti obeh deliktov — ne velja. III. Kot soroden delikt se šteje lahko oni po čl. 2., odst. 2., zak. zaščit, drž., ker utegne med pripravljanimi zločinstvi biti tudi priprava eksplozije. Toda tu je treba naklepa, pri katerem gre z.a vedenje, da se pripravlja zločinstvo po čl. 1. cit. zakona, ter za hotenje opustitve prijave baš tega delikta. Zato tudi neprimerno strožja kazen (od enega do dvajset let robije). XVIII. poglavje. Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa za ljudi, imovino in obvestila. § 204 [Ogražanje življenja ali zdravja na prometnih mestih] 0) Kdor tako ogrozi varnost javnega prometa zlasti na ulicah, cestah, tržiščih, da provzroči s tem nevarnost za živ¬ ljenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom. 329 ( 2 ) Kdor stori to iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. I. Pravna dobrina, ki jo tu ščiti zakonodajec, je varnost javnega prometa v pogledu življenja in zdravja ljudi. Imovina se ne upošteva. V nizu dotičnih določb pričenja zakonodajec z zaščito navadnega prometa po cestah, ulicah, potih, na tržiščih (krajih trgovanja) in pod. Naštevanje teh prometnih sredstev je eksemplifikativno. Da se opredele konkretna prometna sred¬ stva po tisti kategoriji, ki jo ima zakonodajec v § 204. v mislih, je treba predvsem izločiti vsa druga, v naslednjih paragrafih posebej omenjena prevozna sredstva, kot so železnice in parobrodi (v proj. I., str. 415., se imenujejo «kulturna sredstva prometa«), dalje tramvaje, avtobuse itd. (O kvalificiranju nekih vrst prometnega sredstva, n. pr. konjske železnice, bo govora pod § 206., L). Pa tudi ne glede na krajevno in stvarno omejen značaj prometnega sredstva, glede katerega naj obstoja varnost za življenje in zdravje ljudi, je treba uvaže- vati, da se ogražanje ne sme vršiti na konkretno opisan način §§ 195., 196., 197. v prejšnjem poglavju, to je s sproščenjem elementarnih sil (poplava, eksplozija), niti na način, omenjen v § 201., ki ustanavlja mnogo težjo splošno nevarnost za ne¬ določeno in nedoločljivo število ljudi ali za imovino v večjem obsegu. Primer kaznivega dejanja po § 204. je podan tudi, če gre za ogroženje ene same osebe, ker za več oseb velja določba § 205. (gl. proj. II., str. 106.). Ali več oseb pa vendar ne sme pre¬ hajati v množico ali v mnogoto, da bi utegnila nastopiti splošna nevarnost po § 201. Delikt se stori ali naklepno ali malomarno. Dovršeno je kaznivo dejanje, ko nastopi nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ki se poslužujejo prometnega sredstva. Tudi nevarnost ene same osebe zadošča. Način storitve v besedilu ni definiran. Treba ga je pozitivno ustanoviti kot konkretno ogroževalno dejanje (storitev ali opustitev), pri čemer je individualizacija potrebna. V negativnem pogledu je treba pri ustanovitvi načina ogražanja izločiti vse tiste primere, katere zakonodajec še postavi v bodoči zakon o prekrških. Po sedaj predležečem načrtu vidimo, da naj bi se kaznovala opustitev postavitve vidnega znaka, ki naj odvrača od nevarnosti pri zgradbah, pri razkopanih mestih, pri namestitvi živine ali vozil na cestah, 330 pri opustitvi razsvetljave in pod. (gl. §§ 77., 78. omenjenega osnutka). Vendar bo tvoril mejo med deliktom po § 204. in prekrški predvsem kriterij, da spadajo pod § 204. taka dejanja, ki ogražajo javni promet v toliki meri, da se utegne pripetiti telesna nesreča pri ljudeh, dočim gre pri prekrških predvsem za to, da storilec ovira prosti promet kot tak. Kazen za malomarno dejanje je zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kaz.en od 25 do 10.000 dinarjev, za naklepno dejanje pa zapor od sedmih dni do petih let. Poskus ni kazniv v nobenem primeru. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 205 [Ogražanja življenja ali zdravja na prometnih mestih s težjimi posledicami] 0 ) Kdor spravi v nevarnost življenje ali zdravje več oseb na krajih, označenih v § 204., ali če je bil kdorkoli zbog tega težko poškodovan (§§ 178. in 179.) ali je umrl, se kaznuje sto¬ rilec, če je mogel za to vedeti vnaprej, z robijo. ( 2 ) Kdor je provzročil tako nevarnost iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev. Isto dejanje, ki je označeno po določbi § 204., je hujše kaznivo — po analogiji raznih drugih že obravnavanih določb podobne narave —: 1.) če je vedlo k nevarnosti za življenje ali zdravje več oseb; tudi tu bo zadostovalo, da ste vsaj dve prizadeti (gl. izvajanja k §§ 188., 189., 190., 192., 196., pri katerih se vidi, da je enoobraznost namenoma vzdržana), ali 2.) če je katerakoli oseba na takem javnem prometnem kraju vsled nastale nevarnosti bila težko poškodovana v smislu določb §§ 178., 179. (ne pa § 181.) ali pa umrla, «a učinilac je to mogao da predvidi...». Če je dejanje naklepno storjeno, je v obeh pri¬ merih kvalificirano za zločinstvo ter je pogoj, da je storilec za težjo preterintencionalno posledico mogel vnaprej vedeti, raz¬ lagati po smislu § 16., odst. 2., in § 17. (gl. o tem izvajanja k §§ 188., 191., II., in 198., II.). Iz besed «zbog toga» v prvem stavku se vidi, da mora obstojati vzročna zveza med provzro- čitvijo nevarnosti in poškodovanjem ali smrtjo, da pa poškodo¬ vanje ali usmrtitev ni vključena v hotenje naklepa. «Kdorkoli» 331 pomenja seveda le osebe, o katerih eksistenci ni, da bi moral storilec vedeti; zadostuje, da je vedel, da morejo na tisti kraj priti osebe. Poskus naklepnega kaznivega dejanja je mogoč in kazniv le v pogledu provzročitve nevarnosti za več oseb (zgo¬ raj L), ne pa v pogledu nadaljnjih obteževalnih momentov (zgoraj 2.). Kazen je robija od enega leta do dvajsetih let; torej je izenačena s kaznijo prvega odstavka § 201. (naklepna provzročitev splošne nevarnosti). Razlika med obema deliktoma tiči v momentu kraja storitve. Da bi pa oseba morala baš na tistem prometnem kraju, torej na licu mesta tudi umreti, na kar bi se moglo sklepati po besedilu (arg. «tu»), ni moči smatrati za subjektivni pogoj kaznivosti, ampak je mišljeno samo to, da je nastopila smrt vsled poškodbe na prometnem kraju, čeprav poškodovanec umre šele pozneje drugod. Opozarja se, da je kazen robije od enega do dvajsetih let odrejena tudi samo za primer 1.) prvega odstavka. Pri dejanju po § 205., ki se stori iz malomarnosti, mora sto¬ rilec ravnati v smislu določb § 16., odst. 2., tako glede pogoja, da je več ljudi ogroženih ali pa da so nastale označene hujše posledice. Kazen, ki je zagrožena, je zapor od treh mesecev do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. Tudi tu ni razlike pri kazni, ali je nastala nevarnost imela težje posledice ali ne. Sodišče bo moralo to samo upoštevati pri odmerjanju višine kazni (§ 70.). § 206 [Ogražanje varnosti prometa pri kvalificiranih obratih] P) Kdor spravi v nevarnost varnost železniškega, tramvaj¬ skega ali brodarskega prometa ali prometa z zrakoplovom, se kaznuje z robijo. p) Kdor stori to iz malomarnosti, se kaznuje s strogim zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. I. Kvalificirana prometna sredstva so v smislu te določbe železnice, tramvaj, ladje in zrakoplovi. Naštetje je taksativno. Promet z. državnimi avtomobili po zato določenih cestah ne spada sem. Glede občnega značaja četverih taksativno navedenih pro¬ metnih sredstev je treba podčrtati, da mora biti z obratom 332 le-teh združena neka objektivno višja nevarnost, nego z obra¬ tom po prometnih sredstvih, ki so mišljena v § 204. Samo zato je zakonodajec v § 206. stavil pod zaščito — ne tako kot pri §§ 204. in 205. življenje ali zdravje ljudi —, ampak že pravno dobrino smotrenega varnega prometa kot tako, brez ozira na ogražanje življenja. Abstraktna nevarnost motenja sigurnosti prometa je predmet zaščite. Odločilen je psihološki moment, da naj ima vsakdo, ki se poslužuje teh prometnih sredstev, občutek sigurnosti, ki mu ga garantira država s tem, da vsako provzročitev nevarnosti hudo kaznuje. Iz tega vidika moramo presojati četvero vrst predmetov kaznivega dejanja. Železnice so po železnih tirih tekoča vozila, ki jih goni neka sila, bodisi človeška, bodisi živalska, bodisi naravna (para, elektrika, bencin in pod.). V proj. I. se nahaja sicer (str. 414.) naz.or, da se železnica, ki jo gonijo konji, ne šteje za železnico. Mi smatramo, da je tudi pri voznih železnicah, ki se gonijo s človeško silo, mogoče zakriviti gori opisano abstraktno ne¬ varnost. N. pr. tisti, ki zavira navzdol drčeče vozilo, na kate¬ rem je naloženo blago poleg ljudi, se mora zavedati večje nevarnosti, a prevažani ljudje morajo imeti čut sigurnosti, inače se tak promet, ki je za človeško družbo ponekod ali v gotovih časih naravnost nujno potreben, ne bi smel vršiti. Mi ne trdimo, da je vsaka ročna ali konjska železnica nevaren obrat v smislu § 206., pač pa, da je c/uaestio facti, pri katerih vrstah železnic je posebna zaščita sigurnosti ljudi potrebna. To velja tudi za tramvaje, ki so vobče samo tehnična podvrsta železnic in na¬ menjeni prometu z ljudmi. Konjska železnica, ki prevaža po samoti par sto metrov blago, ne bo železnica v smislu § 206., pač pa, če prevaža ljudi po cesti kot tramvaj. Kaj je ladja ali brod, smo že razmotrivali v § 200., toda z ozirom na načelno stališče zakonodajca, da se ščiti v tem Poglavju pravna dobrina smotrenega varnega prometa samo kot takšna, moramo šteti semkaj take brodove ali ladje, ki naj nudijo gori označen psihološki moment sigurnosti. Tak pa ni podan pri vsakem, v § 200. navedenem brodu ali ladji. Dalje le pri § 200. potrebno za izvršitev kaznivega dejanja, da pride do nasedbe ali potopa ladje, kar je pa tu v § 206. izločeno; določba § 200. prevalira kot lex specialis. Kaj je zrakoplov, smo razpravljali v § 3., II. Toda v § 206. ni mišljen samo domač zrakoplov, ampak vsakteri. Opozarjati 333 je treba, da veljajo dejanja na domači ladji ali brodu ali zrako¬ plovu za dejanja, ki so storjena v tuzemstvu, dasi se nahaja ladja ali zrakoplov v času storitve dejanja v inozemstvu. II. Da je dejanje po § 206. kaznivo, mora biti promet pri gori označenem obratu doveden v objektivno nevarnost. Ni treba, da nastane tudi konkretna nevarnost za ljudi. Nevarnost prometa pa je že podana, če grozi, da se vozilo razbije ali zgori, če nadomestilo ni takoj mogoče. Način dejanja ni opre¬ deljen, edinole v pogledu na določbo § 200. moramo smatrati, da je izvzeti dejanje, ko ladja nasede ali se potopi. Sicer je vsako drugačno dejanje, najsi bo storitev ali opustitev, spo-, sobno, da izpolni dejanski stan po § 206. Vendar mora obstojati objektivna nevarnost za promet s temi sredstvi; samo oviranje ali sprečavanje gladkega prometa brez objektivne nevarnosti za smotreno varni promet ne zadostuje še za delikt po § 206., pač pa za delikt po § 209. Krivdna oblika je naklep ali malomarnost. V prvem primeru je dejanje zločinstvo, ki naj se kaznuje tudi pri poskusu z robijo od enega do dvajsetih let (torej enako kot pri § 200.); v drugem primeru pa je dejanje prestopek, ki se kaznuje s strogim za¬ porom od sedmih dni do petih let ali pa v denarju od 25 do 50.000 dinarjev. Oseba storilca pa je negativno opredeljena po « določbi § 208. Ne sme biti uslužbenec, ki ima nadzor nad želez¬ nico, vlakom, tramvajem, ali ki vodi ladjo ali zrakoplov, ker veljajo zanj mnogo strožji predpisi. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni robije ali strogega zapora pa § 71., točko 4. § 207 [Naklepno ogražanje življenja ali zdravja pri kvalificiranih obratih] 0) Kdor spravi v nevarnost življenje več oseb v prometu, označenem v § 206., ali če je bil zbog tega kdorkoli težko po¬ škodovan (§§ 178. in 179.) ali usmrčen, se kaznuje storilec, če je mogel vedeti za to vnaprej, z robijo. ( 2 ) Kdor je povzročil to nevarnost iz malomarnosti, se kaznuje s strogim zaporom najmanj šestih mesecev. V prvem odstavku je podan isti dejanski položaj kot v § 206., odst. L, toda s kvalifikujočim dodatkom: 1.) da nastane nevar¬ nost za življenje več ljudi (najmanj dveh oseb, gl. §§ 188. do 190., 334 192., 196., 205.), ali pa 2.), da je prišlo do posledice težke po¬ škodbe po §§ 178., 179. (ne pa po § 181., odst. L), ali usmrtitve ene ali več oseb, za kar naj odgovarja storilec po § 16., odst. 2., in § 17. kakor za preterintencionalno posledico (gl. o razlagi dodatka «če je mogel vedeti za to vnaprej» izvajanja k §§ 188., 191., II., in 198, II.). O načinu storitve in krivdnih oblikah gl. § 206. Poskus je mogoč in pri zločinstvu kazniv samo glede primera dejanja Pod 1.). Dočim je kazen za zločinstvo po l.odst. § 207. ostala ista kot pri § 206, je pa kazen za prestopek po 2. odst. zvišana na strogi zapor od šestih mesecev do petih let. Glede even¬ tualne omilitve zadnje navedene kazni gl. § 71, točko 3. Tudi tu je oseba storilca negativno opredeljena v smislu, kakor je bilo razloženo v § 206. § 208 [Malomarno ogražanje pri kvalificiranih obratih] Uslužbenci, ki jim je poverjen nadzor nad železniško progo ali vlakom ali tramvajem, uslužbenci, ki vodijo vožnjo ladje in zrakoplova, se kaznujejo z robijo do petih let, če se spravi Po njih malomarnosti vlak, tramvaj ali ladja v nevarnost; če Pa je kdo pri tem izgubil življenje ali je bil težko poškodovan (§§ 178. in 179.), se kaznujejo z robijo do desetih let. Mišljeno je neposredno nadzorstvo, to je intelektualno obrato¬ vanje ali intelektualno in ročno obratovanje glede proge, vozil kakor tudi neposredno k obratovanju spadajočih pomožnih na¬ prav (signalement, telefon, telegraf itd.) pri železnicah, vlakih ali tramvajih. [Izraz «železnički put» se nahaja že v proj. I. (§ 161.) in ga je prevedel Vorentw. v «Eisenbahtistrecke».] Pri ladjah in zrakoplovih so mišljeni uslužbenci, ki vodijo vožnjo ladje in zrakoplova. Navzlic različnemu izražanju pri prvih in drugih uslužbencih je treba razlagati stvar tako, da gre za tiste osebe, ki so odgovorne za smotreno-varni promet. Kaznivo dejanje obstoja v tem, 1.) da tako kvalificirana oseba spravi železniško progo, vlak, tramvaj ali ladjo v ne¬ varnost, ki je označena v § 206, ali pa 2.) da nastopi posledica, navedena v § 207, 1.) glede življenja ali z,dravja vsaj ene osebe (sl. razlago pri § 207.). 335 Krivdna oblika je tu samo malomarnost. To dejanje se prikazuje kot edino kaznivo dejanje, ki je navzlic temu, da je malomarno storjeno, kvalificirano za zločinstvo. Poskus je seveda idejno nemogoč. Kazen je za prvi primer robija od enega do petih let, za drugi pa robija od enega do desetih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. Če je dejanje storjeno z naklepom, preide v hujše kaznivo dejanje po § 207. § 209 [Naklepno oviranje za življenje važnih obratov] 0) Kdor ovira ali preprečuje javni železniški, brodarski, zrakoplovni, poštni, telegrafski, telefonski, tramvajski ali avto¬ busni promet ali delovanje priprav za javno oskrbovanje z vodo, razsvetljavo, toploto ali drugo energijo ali javnih naprav za obrambo zoper nevarnost po ognju ali vodi ali državnih za¬ vodov za deželno obrambo na ta način, da poškoduje, uniči, odstrani, zamenja sestavne dele ali onemogoči njih delovanja, se kaznuje s strogim zaporom. ( I. 2 ) Poskus se kaznuje. ( 3 ) Posebno težki primeri tega dejanja se kaznujejo do petih let robile. Kdor stori to iz malomarnosti, se kaznuje v denarju do 5000 dinarjev. I. V proj I. je bil zaščiten samo promet glede izvestij, to je javni telegrafski in telefonski promet. Proj. II. je dodal poštni izvestiteljski promet. V predlogu Gjuričič je ostalo pri tem, a v predlogu Subotič je bil pridodan še javni železniški in tram¬ vajski promet, dalje javni brodarski, zrakoplovni in avtobusni promet in delo pri napravah za javno preskrbo z vodo, lučjo, gorkoto (toploto, ne pa «kurjavo») ali kakšno energijo, dalje delo pri napravah javnih podjetij za obrambo ognja ali poplav ali delo državnih zavodov za deželno obrambo. Ni dvoma, da je redaktorjem lebdela pred očmi določba § 214. načrta za nemško-avstrijski kazenski zakonik. Tam stoji glede zadnje navedenih zavodov «einer staatlichen Anstalt, die der Landes- verteidigung dient», a naslov (marginalna rubrika) dotičnega paragrafa se glasi «Verhinderung eines lebensmchtigen Be- triebes». Iz utemeljitve v nemškem načrtu (2. Teil: «Begriindung, str. 113.) spoznamo sledeče motive za bistvo te določbe: «Tu ne 336 gre za opustitev ali za zadrževanje dela (strajk, pasivna rezi¬ stenca), ampak za sabotažo prometa, ki je za življenje odločilne važnosti. Dejstvo, da se sabotaža uporablja za sredstvo v de¬ lavskih borbah, zahteva nujno, da se zakon jasno izrazi o kaznivosti sabotaže. Ali sabotaža ima še večji pomen, ki gre preko takih delavskih borb. Primeri zgolj sirovosti in zlob¬ nosti imajo tu svojo vlogo. Med svetovno vojno ni bila redka prikazen, da se je obrat v municijskih tvornicah in drugih za vojno važnih zavodih s sabotažo oslabil. Taka dejanja vedejo pogosto s poškodbo imovine, ki je sama na sebi nesreča, še do tega, da ostanejo delavci brez kruha in da mnogokrat prinesejo nevarnosti za življenje v teh obratih zaposlenih ljudi. Poštni promet vključuje tudi prevažanje ljudi in ne samo prenašanje vesti in blaga. Železniško, brodarsko, zrakoplovno, vodo¬ vodno itd. podjetje mora služiti javnosti, splošnosti. Da so v lastnini države ali javne korporacije, pa ni zahtevano, razen pri napravah za deželno obrambo. Kazniv je, kdor promet s tem ovira ali prepreči, da sestavne dele ali pritikline poškoduje, raz¬ ruši, odstrani ali izpremeni. Kakor se iz tega raz.vidi, je treba upoštevati samo taka dejanja, po katerih se obrat kot tak ovira ali preprečuje. Kjer niso ti pogoji dani, so uporabljive edinole splošne določbe, zlasti one za poškodbe stvari.» II. Iz pokazane geneze § 209. se vidi, da veljajo do malen¬ kostnih izjem navedeni razlogi tudi za določbe § 209. Opre¬ delitev od drugih sorodnih deliktov je ta-le: a) od §§ 200., 201., 206., 207. se razlikuje dejanski stan § 209. v tem, da ni provzročitve nevarnosti prometa, ampak da je samo oviranje obrata kot takšno kriminalizirano; b) v § 108. gre naravnost za naklep, prizadeti škodo vojni, v § 115. pa je kriminalizirano naklepno ogražanje notranje var¬ nosti države; c) od dejanja pod čl. 17. (prej 13.) zak. zaščit, drž. se raz¬ likuje § 209. v tem, da prvo navedena določba kriminalizira pa¬ sivno rezistenco ali sabotažo državnih uslužbencev, ki so na¬ vedeni v tem členu, vobče, brez poškodovanja ali izpremembe sestavin prometnega sredstva; če pristopi ta moment, je treba § 209. uporabiti tudi za državne uslužbence. III. Krivdna oblika delikta po § 209. je naklep. V preprostih nekvalificiranih primerih je dejanje prestopek, toda kaznivost Poskusa je izrečno ustanovljena. Kazen prestopka je strogi Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 22 337 zapor od sedmih dni do petih let. Združitev denarne kazni po § 45. je dopustna. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Če je podan posebno težak primer naklepne storitve v smislu § 75., preide dejanje v zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let. Pristavek glede posebno težkih primerov je povzet iz osnutka za nemški kazenski zakon. Nadaljnji dostavek: «ko ovo učini iz nehata« pa se znači kot nova zakonodajčeva misel. Ker ni napravljen nov odstavek, se sme ta dogodek glede malo¬ marne storitve nanašati takisto le na posebno težke primere tega kaznivega dela, kakor je v prvem odstavku označeno. Ali pri tem v smislu § 75. ne gre upoštevati voljo, ki naj bi bila nenavadno močna in zlobna, ker hotenje sploh ne sme biti usmerjeno na uspe vek. Tako se more upoštevati samo drugi del § 75., ki govori o posebno težkih posledicah. Pri malo¬ marnih dejanjih, ki nimajo posebno težkih posledic, ni kaznivosti. Ali zdi se, da bodo v takih okolnostih največkrat podani pogoji za kaznivost po §§ 201. ali 206. ali celo § 207. Glede kazni za malomaren delikt velja, da predpisa za omilitev ni. § 210 [Malomarnosti uslužbencev pri za življenje važnih obratih] Železniški, poštni, telegrafski, telefonski, tramvajski, bro¬ darski, avtobusni uslužbenci in uslužbenci ostalih naprav iz § 209., ki so dolžni skrbeti za varnost teh naprav, se kaznujejo z zaporom do enega leta, če provzroče z malomarnostjo, da se prepreči ali spravi v nevarnost navedeni javni promet ali delo¬ vanje omenjenih naprav. Navedeni uslužbenci ni da bi morali biti državni uslužbenci. Toda mišljeni ne morejo biti manualni uslužbenci na splošno, ampak taki, ki imajo dolžnost skrbeti za varnost navedenih na¬ prav. Kdaj je ta dolžnost dana, bo quaestio facti, ki naj jo pre¬ soja sodišče zlasti z razlago delovne ali mezdne pogodbe. De¬ janje, ki je kaznivo, je ali preprečenje javnega prometa ali delo¬ vanja omenjenih naprav, ali provzročitev nevarnosti glede na¬ vedenega prometa ali delovanja. Dovršeno je torej dejanje, če je bil obrat ovrt ali pa, če je nastopila nevarnost, da obrat zastane. 338 Da more biti ta nevarnost neposredno preteča in v vzročni zvezi z dejanjem, se spozna po vz,poredbi obeh primerov glede enake zapretnje kazni. Krivdna oblika je samo malomarnost, kazen pa zapor od sedmih dni do enega leta. Opozoriti je treba, da je kazen za to dejanje težja kot za malomarno dejanje po § 209., odst. 3. Glede eventualne omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 5. § 211 [Posebni predpisi glede izgube službe! Zoper železniške ali brodarske uslužbence ali uslužbence zrakoplovov, ki se obsodijo zaradi dejanj iz § 206., prvega od¬ stavka, § 207., prvega odstavka, in § 208., prav tako pa tudi zoper poštne, telegrafske, telefonske in tramvajske uslužbence, ki se obsodijo zaradi dejanj iz § 209., prvega odstavka, in iz § 210., je uporabiti predpis § 49. Glede državnih in javnih uslužbencev (gl. § 47.) ne bi bilo treba tega predpisa, ker je že po občnem delu (§§ 47., 48., 49.) uporaba § 49. jasno odrejena. Še več, tudi pri kaznivih deja¬ njih po § 206., odst. 1., § 207., odst. L, in § 209. (razen določbe kazni za malomarno dejanje v denarju) je izrek o izgubi službe že odrejen, bodisi obligatorno, bodisi fakultativno. Takisto pri § 210., če se izreče kazen strogega zapora na leto dni. Da bi bilo na predpisu § 49. po specialni normi § 211. kaj izpremenje- nega, ni videti. Vzrok za to, da je zakonodajec postavil določbo § 211. v to poglavje, mora torej biti samo v tej smeri dan, da je hotel, da izgube službo tudi tisti uslužbenci, ki so pri tako nevarnih obratih zaposleni, pa ne spadajo med «državne ali druge javne uslužbence*, ampak so zasebni uslužbenci pri jav¬ nem obratu, torej z zasebno pogodbo obvezani uslužbenci. V proj. I. se je glasil ustrezajoči paragraf na koncu: «Služ- benici ... mogu uz glavnu kaznu sudskom presudom biti ogla- šeni, da su nesposobni za svoju službu.» Motivi k proj. I. (str.419.) pravijo samo to: «Mi smo za njih (stil. ,uslužbence') Propisali težu kaznu neže za privatna lica. Sem toga predvideli smo za njih i fakultativno lišenje zvanja ali sudsko oglašanje, da su nesposobni za vršenje funkcija svoje službe.* V proj. II. je ta dostavek k dotičnemu paragrafu iz proj. I. ostal, redaktorji so mu pa pristavili v oklepajih § 46., ki je ustanavljal enako do- 22 * 339 ločbo kot sedanji § 49., samo, da je bil dodan še tretji odstavek glede trajanja izgube službe (od dveh do desetih let). Ta zadnji dostavek je v predlogu Gjuričič odpadel, § 209. (sedaj § 211.) pa je dobil obliko «primeniče se naredjenje iz § 47.» (sedaj § 49.). Dočim je proj. II. povedal o § 206. (sedaj § 211.) samo to, da «sud može nebrijdjive službenike uz glavnu kaznu oglasiti da su ne- posobni za svoju službu», je ekspoz.e potrebno pojasnilo glede izpremembe popolnoma spregledal. Po tej genezi sedanjega § 211. je gorenja razlaga opravičena. V koliko so privatni službodajalci vezani na takšno sodbo, ki proglaša zasebne uslužbence za nesposobne službe, je stvar upravnih oblastev. Sankcije za neupoštevanje take sodbe glede izreka o nesposobnosti za službo po kvalificiranih obratih § 221. v k. z. ni. § 212 [Zloraba znaka S. O. S.] Kdor odpravi z radiotelegrafskih ali radiotelefonskih pri¬ prav s hudobno namero ali brez potrebe mednarodno dogovor¬ jeni znak grozeče nevarnosti ali znak za klicanje na pomoč, se kaznuje s strogim zaporom. Najbolj je poznan mednarodni znak za nevarnost S. O. S. («Rešite naše duše» — Save our Souls). Razen tega znaka so še drugi znaki, internacionalno dogovorjeni; gl. zakon o konven¬ ciji, s katero se ureja zrakoplovstvo itd., z dne 6. decembra 1926., Sl. N. št. 8/II, Ur. 1. št. 66. Ti znaki so tu v interesu varnosti izvestiteljske službe postavljeni pod zaščito k. z. Dejanje se stori z dajanjem znaka S. O. S. z radiotelegrafskimi ali radio- telefonskimi napravami, ne da bi pretila nevarnost ali da bi bila dana potreba po pomoči. Krivdna oblika je samo naklep. Sto¬ rilec ravna z vedenjem, da se znak a) «zlonamerno», to je z na¬ mero provzročitve nekega zla, ali pa b) tudi samo brez potrebe, toda s hotenjem, da provzroči dejanje, ki sledi v internacionalnem prometu na tak znak, namreč, da se izvrši rešilna akcija. De¬ janje je dovršeno, ko je znak odpravljen, ne da bi bilo treba, da pride do izvršitve rešilne akcije. Poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omi¬ litve kazni gl. § 71., točko 4. 340 Izraz «zlonamerno» ni sloveniti z «nalašč», ampak «zlo- merno» ali «s hudobno namero». Nahaja se razen v § 212. samo še v § 361. (gl. § 16., IV.«). § 213 [Motitve delovanja radijskih naprav] Kdor preprečuje ali moti z električnimi aparati namenoma ali iz malomarnosti delovanje radijskega aparata ali kdor vzkrati za radijske aparate potrebno delo, se kaznuje, če je ovira na¬ stopila, z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Kriminalizirano je vsako namerno ali malomarno izvršeno dejanje, obstoječe v tem, da nekdo a) prepreči ali moti (tudi samo: ovira) delovanje radijskih naprav z električnimi pripra¬ vami, ne pa na kak drug način, ali b) vzkrati za funkcij oniranje radijskih naprav potrebno delovanje. Glede izraza «namera» gl. § 16., IV.«. Dejanje je dovršeno šele tedaj, ko je ovira ali motitev (impeditio) res nastopila. Če vsled namernega dejanja motitev še ni nastopila, je ostalo dejanje pri poskusu, pa ni kaznivo. Dejanje more storiti vsakdo, ne samo posestnik pri¬ vatne električne instalacije za telegrafijo in telefonijo (gl. pra¬ vilnik o sprejemnih radijskih aparatih za privatno porabo z dne 24. junija 1926., Sl. N. št. 152/XLI, odnosno XLIII, Ur. 1. št. 289). če pa stori kdorkoli na ta način, kot je opisan v § 213., dejanje, ki vsebuje znake drugega zločinstva, n. pr. § 108., nastopi kazno¬ vanje po pravilih realnega steka kaznivih dejanj v smislu §§ 62. in 63. Kazen za prestopek po § 213. je zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. Glede izbire gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. XIX. poglavje. Napravljanje lažnih listin in mer. § 214 [Preprosta ponareja ali prenareja listin] 0) Kdor napravi lažno listino, domačo ali inozemsko, ali predrugači pravo listino z namero, da bi se uporabila taka listina 341 kot prava, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju do 20.000 dinarjev. ( 2 ) Kdor uporabi listino, o kateri ve, da je lažna ali predru¬ gačena, kot pravo, se kaznuje z robijo do petih let in v denarju do 50.000 dinarjev. ( 3 ) Če je hotel storilec s tem samo pridobiti sebi ali drugemu dokaz za terjatev, do katere ima on ali drugi pravico, ali zaradi obrambe zoper brezpravno terjatev ali neosnovano obtožbo, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. I. Zakonodajec ščiti v XIX. poglavju pravno dobrino varnosti pravnega prometa, in sicer v §§ 214. do 216. prometa z listinami. Izraz listina (Vorenhv. pravi «Urkunden») ni točen, kajti listina je definirana v § 14., točki 4., kot vsak predmet, ki služi v dokaz pravnih razmerij. To legalno razširjenje pomena listine («iz- prave») je treba osobito v § 214. predpostavljati, dočim je v §§ 215. in 216. legalni pojem utesnen na resnične listine (skrip- turne akte). Od a. k. z. se razlikujejo delikti, ki so navedeni v §§ 214. do 216., v tem, da je kriminalizirano zgolj dejstvo ponareje ali prenareje listine že radi namere, da se take listine prej ali slej spravijo v promet in uporabijo, kot da bi bile pristne, ne da bi bil podan še hujši animus nocendi. Kako se taka ponareja ali pre- nareja izvrši, je bilo v proj. I. kakor tudi v proj. II. eksemplifika- tivno določeno: izpolnjenje listine na golo (in bianco), podpisane z vsebino proti dogovoru; z zvijačno dosego podpisa od osebe, ki ne pozna prave vsebine listine; z izdajo listine od neeksistentne osebe; pristavek nepravilnega položaja ali čina podpisovalca, kateri pristavek ima vpliv na dokazno moč listine; neupravičen pristavek pečata, žiga ali znaka. V objašnjenju k proj. II. (str. 107.) je izrecno povedano, da so ti «iz,vestni slučajevi» na¬ šteti samo «zaradi tačnije primene zakona». Predlog Ojuričič je ustanovil občno definicijo o «ispravi», ki je prej stala na čelu XIX. poglavja, ter jo je postavil v občni del (sedaj § 14.); poedine eksemplifikativno naštete primere ponareje in prenareje pa je prenesel v § 232. II. V odst. 1. do 3. § 214. gre samo za take veljavno izstav¬ ljene listine (§ 14., točka 4.), ki niso naštete v §§ 215. in 216., niti v §§ 219. do 221., 223. in 224., kajti z,a listine, navedene v teh paragrafih, pri katerih je treba potencirane zaščite radi varnosti 342 teh listin v pravnem prometu in radi vzdržavanja državne avtori¬ tete, je zakonodajec ustanovil posebne določbe. Pri listinah v smislu § 214. pa ni razlike, ali so domače ali tuje, to je, ali so po kraju svojega nastanka tuzemskega ali inozemskega izvora. Vendar je treba upoštevati, da so v inozemstvu ponarejene ali prenarejene listine samo tedaj predmet kaznivega dejanja, če so storjene od našega državljana. Določba § 4. ne ščiti takih predmetov vobče, če je delikt storjen od inozemca v inozem¬ stvu; nasprotno stališče pa je zavzel zakonodajec v § 215., točki 1. in 2. Storitev obstoja v ponareji (napravi) ali prenareji (predruga- čitvi) take listine, ki se izvrši naklepoma. Storilec ravna z ve¬ denjem, da predmet storitve ni pristen, pravilen ali zakonit, ter s hotenjem, da napravi tak predmet, ki ni pristen, pravilen ali zakonit, toda tu mora po besedilu zakona priti v obseg hotenja še namera (gl. § 16., IV. a), da se tako napravljena ali ponarejena listina prej ali slej uporabi za pristno. Ponareja (naprava) ali prenareja (predrugačitev) pa ob¬ stoja vedno v nekem pozitivnem dejanju. Samo opustitev dolž¬ nosti vpisa, n. pr. pri rojstvenih matrikah, ni ponareja, niti pre¬ nareja, dasi je naklepoma storjena (prim. § 398.). Ponarejena listina, ki je po videzu od neke druge osebe narejena ali na¬ pisana, nego je to v resnici bilo, vara glede osebe izstavitelja. Vsebina, ki predleži, ne izhaja od osebe, ki je označena v listini za začetnika (Urheber), dasi je morda iz pristnih delov sestav¬ ljena. Resničnost ali neresničnost vsebine je za vprašanje prist¬ nosti listine neodločilna. Pristna je listina, ki jo je izstavitelj res podpisal sam ali po pooblaščencu. Tudi če je bil podpis zvijačno pridobljen, je listina pristna. Prenareja pa je podana, če se pravno relevantna vsebina listine izpremeni bodisi s pozitivno predrugačitvijo pisanja z urinki, dostavki ali z izbrisom. Vse te izpremembe se morajo tikati tistih dejstev, glede katerih naj listina po svoji namembi nekaj pove ali trdi. Kombinacije med ponarejo in prenarejo so mogoče. Dovršeno je dejanje, ko je bila v gori označeni nameri takšna listina, ponarejena ali prenarejena, napravljena. O načinu izvr¬ šitve gl. § 232. S tako napravo listin je že nevarnost za pravni Promet nastopila, in to ne glede na to, ali je listina spravljena v promet ali ne, kajti storilec lahko potvorjeno listino izgubi ali on 343 umre, pa pride listina brez njegovega sodelovanja v promet (gl. proj. I., str. 427.). Dokler se poraba ponarejene ali prenarejene listine v pro¬ metu ne izvrši, je dejanje kvalificirano za prestopek, ki se kaznuje s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in kumu¬ lativno obligatorno tudi v denarju od 25 do 20.000 dinarjev. Upo¬ raba določbe § 45. torej ni več dopustna. Tudi ni mogoče izreči izgubo častnih pravic. Poskus tega delikta po prvem odstavku je mogoč, pa ni kazniv. Orodje, snov, oziroma izdelek, ki je pri kaznivem dejanju uporabljen ali napravljen, se odvzame. Določba § 59. je izpremenjena; ne možnost, ampak dolžnost je ustanov¬ ljena, da se izreče odvzem ali konfiskacija (§ 233.). Glede even¬ tualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. III. Če se isto kaznivo dejanje, ki je bilo predmet izvajanj pod II., vsovrši tako, da se lažna {iti toto ponarejena) ali pre¬ drugačena (pro parte) ponarejena listina uporabi kot pristna, zagreši storilec zločinstvo po drugem odstavku tega paragrafa. Storitev je mogoča samo naklepno, z vedenjem, da je listina, ki se spravi v promet, nepristna, ter s hotenjem, da se uporabi kot pristna. Ni pa treba, da bi bil storilec takega zločinstva tudi sam listino ponaredil ali prenaredil. Tudi vsaka druga oseba, samo da ve, da je listina lažna, čeprav ne ve, kdo je to in kako je to storil, je istotako kazniva, samo da ravna tudi s hotenjem, da upotrebi lažno listino kot pristno in to izvrši. Dovršen je de¬ likt z uporabo listine kot pristne listine po svrhi njene vsebine. Poskus je mogoč, n. pr. če ponarejeno listino predloži uradu po pošti, pa listina po naključju ne pride na adresata, ampak na drug urad, ki napravi takoj ovadbo. Poskus je kazniv. Kazen je robija od enega do petih let in kumulativna obligatorna denarna kazen od 25 do 50.000 Din. Uporaba določbe § 45. je torej izključena. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 74., točko 4. Glede zapada predmeta kaznivega dejanja gl. § 233. IV. Dočim v pogledu prvega in drugega odstavka ni bilo govora o tem, da mora obstojati škodovalni naklep (kot po §§ 197., 199. d, 201. a a. k. z.), so v tretjem odstavku zamišljeni primeri, pri katerih se izvrši prenareja ali ponareja pod I. ozna¬ čenih listin (tu gre zlasti za listine kot dokazila) z naklepom (vedenjem ter hotenjem storilca), da: a) pribavi zase ali za drugo osebo dokaz za upravičeno zahtevo, bodisi svojo, bodisi 344 neke druge osebe, ali pa b) da si ustvari obrambeno sredstvo zoper nepravične zahteve (v zasebnopravnem postopku) ali za neutemeljene obtožbe (v kazenskopravnem postopku). V teh pri¬ merih zakonodajec ustanavlja milejšo določbo; on noče upošte¬ vati, da gre, kakor je bilo to v določbi § 199. a a. k. z. zamišljeno, eventualno za naklep, škodovati pravilnemu toku pravosodja; zahteva samo, da je ta naklep tako, kakor je bilo navedeno pod IV. a) ali b), edini naklep. Če bi pristopila k temu naklepu še namera, pridobiti zase neko korist izven označenega okvira, bi spadalo dejanje vendar pod določbo prvega ali drugega od¬ stavka tega paragrafa. Vsekako je privilegij, ki je dan označeni vrsti storilcev v tretjem odstavku, v dvomljivih primerih inter¬ pretirati kot izjema in zato utesnjevalno. Dejanje je navzlic privilegiju še vedno kot prestopek kaznivo, in sicer z zaporom od sedmih dni do enega leta ali pa z denarno kaznijo od 25 do 10.000 dinarjev. Poskus takega prestopka ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. Določbe § 233. glede odvzema predmetov veljajo tudi tu. § 215 [Ponareja ali prenareja kvalificiranih listin] 0) Storilec se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim za¬ porom, če je lažna ali predrugačena listina: 1. domača ali inozemska javna listina, izdana po predpisih zakona; 2. uradna knjiga, zapisnik, register ali seznamek, ki se vodi pod uradno verodostojnostjo; 3. oporoka ali vobče zapis poslednje volje; 4. menica, pravnoveljavna po zakonu, ali ček. Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor lažno vodi ali predrugači trgovinske knjige. ( I. 2 ) Poleg kazni na prostosti sme obsoditi sodišče storilca na denarno kazen. I. Strože nego v § 214. se kaznuje ponareja in prenareja v § 215. taksativno naštetih javnih listin (točki 1. in 2.), privat¬ nih listin (točka 3. in 4.) in trgovinskih knjig, to pa ne glede na razlikovanje, ali je prišlo do uporabe v prometu ali ne. 345 Pod javno listino je treba razumevati a) vsako listino, domače ali inozemske provenience (točka L), kolikor je izdana po pred¬ pisih zakonov tiste države, v kateri je nastala; b) uradne knjige, zapisnike, registre ali seznamke, ki se vodijo z uradno vero¬ dostojnostjo (točka 2.). Razlog posebne višje zaščite je kršenje državne avtoritete. V prvo in drugo vrsto listin (točki 1. in 2.) spadajo vse one, ki so v §§ 292. in 293. c. pr. r. navedene. Ne samo listine državnih uradov ali zavodov, ampak tudi cer¬ kvene, oblastvene, občinske, notariatske listine in pod. spadajo sem, bodisi pod točko L, bodisi pod točko 2. Ni, da bi kazuistiko še nadalje razprejali. Delikti, storjeni na predmetih, bodisi ino¬ zemskih, bodisi tuzemskih, ki štejejo za listine po smislu točke 1. in 2. § 215., se preganjajo in kaznujejo po realno-zaščitnem na¬ čelu v tuzemstvu, tudi če so storjeni od inozemca v inozemstvu (§ 4.). Gre pač tudi za varnost internacionalnega pravnega pro¬ meta z listinami. Pod točko 3. spadajo listine kot testament ali volilo (§§ 552., 578. in 647. o. d. z.), ki jih napravljajo zasebne stranke. V koliko gre za dedne pogodbe (§ 1249. o. d. z.), katere je treba po zakonu z. dne 25. julija 1871., št. 76, avstr. drž. zak. skleniti v obliki notariatskega spisa, ali za uradne zapisnike o poslednji volji (§ 587.), spadajo le-ti itak po točki 1. tega paragrafa med javne listine. Pod točko 4. spadajo menice, trasirane in lastne, ustanovljene po določbah zakona z dne 28. novembra 1928., Sl. N. št. 295/CIV, Ur. 1. št. 135, in čeki po določbah zakona z dne 29. novembra 1928., Sl. N. št. 295/CIV, Ur. 1. št. 136). Če stoji v besedilu «po zakonu punovažna» za besedo menica, se vendar nanašajo te besede tudi na čeke. V proj. I. in II. še ni bilo omembe čeka. Redaktorji predloga Gjuričič so ga prislonili ob času, ko čekovnega zakona še ni bilo. Odtod nekoliko dvomljiva stilizacija. V stvari pa je gotovo mišljen le tak ček, ki je prav tako po zakonu pravnoveljaven kot menica. Glede v drugem odstavku posebej navedenih trgovinskih knjig je stal v proj.I. dodatek: «Koje po zakonu imaju kakvu dokaznu snagu», v VorenUv.: «Die eine gewisse Beweiskraft in sich schliessenden Handelsbiicher falsch geiiihrt oder verfdlscht hat». Ta odstavek je bil v proj. II. izbrisan. Objasnitve glede 346 tega, zakaj je bil najprej dostavek sprejet, pozneje pa izbrisan, ni. Torej je smatrati stvar samo za redakcionalno ureditev. Kaj so trgovinske knjige, je treba določiti po IV. naslovu trgovin¬ skega zakonika, odnosno po §§ 19. do 22. uvodnega zakona k trgovinskem zakoniku. Lažno vodenje obstoji v sistematični, resnici nasprotujoči metodi, ki ne daje pravilne slike imovin- skega stanja. Predrugačenje pa je krivo vodenje po posameznih delih ali vsaj vpisih trgovinske knjige. II. Krivdna oblika je tu naklep. Storilec napravi lažno listino ali prenaredi pristno z vedenjem, da to dela, ter s hotenjem, da si pridobi lažno ali prenarejeno listino, ki je videti kot pristna. Nadaljnjega hotenja zakon v § 215. ne zahteva. Zlasti ni v § 215. govora o potrebi namere, da se listina uporabi za pristno, kar stoji v 1. odst. § 214. O načinu storitve gl. tudi § 232. Če storilec ni dosegel videza pristne listine, vsaj s stališča opazovalca, ki opazuje z navadno natančnostjo povprečno nadarjenega člo¬ veka, je mogoče govoriti samo o poskusu kaznivega dejanja, ki je tu kazniv. Če pristopi k označenemu hotenju še drugo naklepno dejanje, ki je posebej kriminalizirano, n. pr. v §§ 334., 340. itd., pride do realne konkurence dveh deliktov. Če pa ob¬ stoja v § 344., točki 3., navedeno kaznivo dejanje, da se pred¬ pisane knjige predrugačijo ali pa napačno vodijo z naklepom, da dolžnik pogorša imovinsko stanje in napravi konkurz, pride do idealne konkurence, pri kateri se izreče kazen v smislu § 61. po § 344. III. Dejanje po § 215. je kvalificirano kot zločinstvo navzlic temu, da je zagrožena alternativna kazen robije od enega do petih let ali strogega zapora od sedmih dni do petih let (gl. § 15., III.). Tretji odstavek ne more biti opozorilo na določbo § 45., kjer je odreditev supletorične denarne kazni do višine 250.000 dinarjev dopustna samo pod pogojem, da je bil motiv dejanja koristoljubje. Določba tretjega odstavka pomeni samostojno zagrozitev fakultativne kumulativne denarne kazni poljubnega zneska od 25 dinarjev naprej, brez ozira na koristoljubni motiv. Glede odvzema predmetov gl. § 233. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. 347 § 216 [Ponarejanje ali prenarejanje vrednostnih papirjev] C 1 ) Storilec se kaznuje z robijo do osmih let, če je lažna ali predrugačena listina: vrednostni papir, ki se glasi na prinosnika; delnica vobče ali začasna listina ali potrdilo, ki nadomešča delnico, kakor tudi njim pripadajoča listina (kupon ali talon); obveznica ali zastavnica: državna, občinska ali kakšne korpora¬ cije ali družbe, izdana po zakonitem pooblastilu. ( 2 ) Poleg kazni robije se sme obsoditi storilec tudi na de¬ narno kazen. Dejanski stan tega delikta obstoja v istem dejanju, ki je v § 215. navedeno, ter velja vse tam izvajano tudi tu, razen tega, da gre tu za predmet ponareje ali prenareje, ki ga smatra zakonodajec za še bolj važnega, radi česar zagrožava za take delikte kazen robije od enega leta do osmih let. Ti predmeti so taksativno naštete listine. Pri njih pa zakonodajec ni ustanovil zaščite, enake za tuzemske in inozemske listine. Zato je treba smatrati, da je ponareja ali prenareja inozemskih listin kazniva samo toliko, kolikor je to po splošnih načelih §§ 3., 5. do 9. dopustno. Pod tako, posebno visoko kazensko zaščito so stavljeni: vrednostni papirji, ki se glase na prinosnika ( Vorentw. pravi «lnhaberpapiere »; gl. čl. 306. in 307. trgovskega zakonika), del¬ nice («akcije», Vorenhv.: «Aktien»), kakor tudi začasne listine ali potrdila, ki nadomeščajo delnice in k njim pripadajoče stranske listine (Vorentw.: «Nebenpapiere»). Ni razlike, ali se delnice glase na imetnika ali na ime (čl. 222., 223. trgovskega zakonika). Dalje spadajo sem zadolžnice (obveznice) ali za¬ stavna pisma (zastavnice), pa bodisi, da so izdane od države, občine, bodisi od neke korporacije ali družbe po zakonitem po¬ oblastilu. V proj. I. in II., kakor tudi v predlogih Gjuričič in Su¬ botič je stalo poleg tega «ali privatne osebe». Ta pristavek pa je v poslednji redakciji odpadel. Po besedilu zakona morajo biti zadolžna ali zastavna pisma vseh tu navedenih izdajateljev iz¬ dana na podlagi kakšnega zakonitega pooblastila. Ali ta moment se nanaša, kakor je samo ob sebi razumljivo, na vse papirje, ki so v tem paragrafu navedeni. Tako je tudi Vorentw. prevedel 348 tekst proj. I., ki je identičen glede naštevanja papirjev, s § 216., tako: «Wer eine Urkunde falschlich anfertigt in Form v on auf Grund einer gesetzlichen Restimmung ausgegebenen Inhaber- pupieres ...» itd., kar pomeni, da je zadnji pogoj, ki se navezuje na zadnje vrste papirjev, prišel na poudarjeno mesto pred vsemi Papirji. Storilčev naklep mora obsegati tudi bistveni element vedenja, da gre za ponarejo ali prenarejo takih papirjev, glede katerih obstojajo zakoniti predpisi, kdaj in kako se izdajajo; hotenje pa mora imeti smer, da se ponaredi ali prenaredi papir, ki ima videz pristnega. O načinu storitve gl. tudi § 232. Glede eventualne omilitve kazni robije od enega do osmih iet, glede fakultativne denarne kazni in zapada predmeta velja vse to, kar je navedeno pri § 215. Pripominja se, da je proj. I. utemeljeval (str. 430.) potrebo, da se ponareja ali prenareja Papirjev, ki so navedeni v § 216., kaznuje z isto kaznijo, kot Ponarejo denarnih vrednotnic, ker se spravljajo v promet v večjem številu kot tiskanice, ki so v stalnem prometu med ljud¬ stvom (objektivni moment) in ker je za falzificiranje takih pa¬ pirjev treba večje sposobnosti storilca, ki mora biti poleg tega v dogovoru z drugimi (subjektivni moment). V sedanjem kazen¬ skem zakoniku pa je kazen za delikt po § 216., ki je zagrožena, vendar nekoliko manj težka. § 217 [Zbiranje listinskih ialzifikatov po § 216.] Kdor zbira lažne ali predrugačene papirje, označene v § 216., z namero, da bi jih uporabil za prave, se kaznuje z zaporom. Tu je ustanovljen delikt sui generis za pripravljalno dejanje uporabe falzifikatov po § 216. Kdor naklepoma zbira falzifikate, to je, kdor ve, da so falzifikati, ter hoče, da jih zbere z namero (gl. § 16., IV. a), jih prej ali slej uporabiti za pristne, ta stori delikt. Ker leži v pojmu zbiranja (Vorentw.: «sammelt») moment, da mora biti takih falzifikatov več, je pač treba, da je zbral najmanj dva falzifikata, ni pa treba, da bi bila iste vrste. Dejanje je pre¬ stopek, poskus nekazniv. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. Tudi tu velja § 233. 349 § 218 [Intelektualna falzifikacija javnih listin] C 1 ) Kdor provzroči, da se overovi v domačih ali inozemskih javnih listinah, zapisnikih ali knjigah neresnična činjenica, ki se hoče dokazati s to overovitvijo, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom. ( 2 ) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor uporabi tako listino kot pravo, dasi ve, da je činjenica, ki se overavlja z listino, neresnična. I. Dočim je bilo v §§ 214. do 216. govora o neposredni po- nareji ali prenareji, ki povzroči nepristno listino, bodisi in toto, bodisi pro parte, je tu kriminaliziran čisto drug primer, primer, ki ga a. k. z. ni poznal kot delikt goljufije po § 199. d a. k. z., ampak samo kot delikt pod občnimi vidiki § 197. a. k. z. Predmet, ki nastane vsled kaznivega dejanja v smislu § 218., je pristna javna listina v smislu § 14., točke 4., ali zapisnik ali knjiga, uspevek kaznivega dejanja pa je overitev neke činjenice, ki je po obliki pristna, po vsebini pa neresnična ali neeksistentna. Način, kako pride do take overitve, ki naj dokaže pod javno verodostojnostjo nekaj neistinitega ali neeksistentnega, je po¬ ljuben. Zakonodajec pravi: «Ko čini». Lahko, da storilec ravna z zvijačo, da povzroči zmoto overitelja pristne listine ali da ga primora k sestavitvi. Kjer je način postopanja storilca posebej kriminalizirano dejanje, ker storilec «čini» posredno, je lahko podana idealna konkurenca različnih kaznivih dejanj. V knji¬ ževnosti se je udomačil za take vrste dejanj izraz «intelektualna falzifikacija listine*. Za delikt po § 218. je potrebno, da ravna storilec z naklepom, to je z vedenjem za to, da napravi nekdo drug, ki je za to upra¬ vičen, javno overilno listino, zapisnik ali knjigo, s katero se overuje neresnična činjenica, o čemer naj tista listina, zapisnik ali knjiga tvori dokaz, ter s hotenjem, da nastane poverilo take neresnične činjenice. Da je tu sodelovanje neke druge osebe potrebno, ki ne ve, da gre za kaznivo dejanje, sledi iz tega, da bi prešla, če ve druga oseba kot činitelj, ki je poklican za iz¬ stavitev, da overuje neistinito ali neeksistentno činjenico, po¬ nareja ali prenareja v delikt po § 397., glede katerega bi bil glavni storilec činitelj, ki je poklican za izstavitev, tisti, ki ga je 350 pripravil k izstavitvi, pa .nasnovatelj. Lahko pa je zamisliti storitev delikta po § 218., na ta način, da si pridobi storilec pri¬ sten blanket kot osnutek za javno listino, katerega je izpolnil sam z napačno vsebino. Tu se očituje izdaja z atributi javne listine opremljenega, ne docela izpolnjenega blanketa kot so¬ delovanje druge, v zmote pripravljene osebe, ki ne šteje za kaznivo. Zakonodajec tudi tu, kakor v § 215., točki L, ni napravil nobene razlike med domačimi in inozemskimi javnimi listinami, zapisniki ali knjigami. Vsekako pa mora biti namemba dotične listine po zakonitih predpisih taka, da se nekaj pod javno vero¬ dostojnostjo potrdi, tako, da garantira javna avtoriteta za res¬ ničnost. Realno zaščitno načelo § 4. pa tu ne velja. Kaznivo dejanje je zločinstvo navzlic alternativne kazni robije od enega do petih let ali strogega zapora od sedmih dni do petih let (gl. § 15., III.). Poskus je mogoč in kazniv. Združitev denarne kazni po določbah § 45. je dopustna. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Določba § 233. o odvzemu listine velja tudi tu. II. Kriminaliziranje v drugem odstavku tega paragrafa ozna¬ čene naklepne uporabe listine, ki je nastala po tako zvani inte¬ lektualni falzifikaciji v smislu prvega odstavka tega paragrafa, ie bilo potrebno, ker gre za izrabo javnih pristnih listin, ki pa niso v §§ 214. do 216. vključene. Predpisi o kaznovanju so isti kot po prvem odstavku. § 219 [Falzifikacija zdravniških izpričeval] Z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev se kaznuje: 1. kdor napravi lažno zdravniško izpričevalo o zdravstve¬ nem stanju ali o vzroku smrti kakšne osebe ali vobče o činjenici, ki jo mora osvedočiti po svojem poklicu zdravnik, ali kdor pre¬ drugači pravo zdravniško izpričevalo z namero, da bi se taka listina uporabila kot prava; 2. kdor napravi ob zgoraj označenih pogojih lažno ali pre¬ drugači pravo živinozdravniško izpričevalo. Zakonodajec je ustanovil posebne predpise za falzificiranje zasebnih zdravniških izpričeval, bilo zdravniških (za ljudi), bilo 351 živinozdravniških (za živino). Ni jih uvrstil med one listine, ki so mišljene v § 214., ampak, po vzorcu francoskega prava, kate¬ remu je sledil že s. k. z., dal jim je nekakšno privilegirano stališče in kriminaliziral posebej: 1.) ponarejo neuradnih zdrav¬ niških izpričeval, kakor da bi bila napravljena od zdravnika a) o stanju zdravja, b) o vzroku smrti, c) o kakšni drugi einjenici vobče, ki jo mora le zdravnik potrditi; 2.) prenarejo resnično od zdravnika napravljenega izpričevala s katerokoli vsebino. Kaj velja za ponarejo, kaj za prenarejo, je zgoraj navedeno (gl. § 214., II.); dopolniti je pač treba, da more biti v primeru § 219., točke L, samo taka oseba, ki ni zdravnik za ljudi, od katerega naj izhaja izpričevalo. Če je izpričevalo javnoprav¬ nega izvora, torej uradna listina, oziroma če ponareja ustanav¬ lja listino, ki je po vsebini zdravniško izpričevalo z videzom od uradnega zdravnika po zakonitih predpisih napravljene uradne listine, preide ponareja v delikt po § 215., točki 1. Pod točko 2. navedeno dejanje vsebuje idejno iste znake kot ono pod točko L, samo da je ponarejena listina na videz izstav¬ ljena od živinozdravnika, ki ni javni uslužbenec, odnosno, da se prenareja tiče vsebine resnično od živinozdravnika izstavljenega izpričevala. Krivdna oblika v obeh primerih je naklep, in sicer iste kako¬ vosti, kakor je bilo zgoraj (gl. § 214., II.) opisano. Glede načina storitve pa velja, da ni mogoč samo tisti, ki je po proj. I. v iz¬ vajanjih, gl. § 214., I., naveden; tudi intelektualno falzifikacijo privatno-zdravniških izpričeval je šteti sem. To sledi iz teksta v zvezi z zgodovino postanka te določbe (proj. I., str. 448.). Dovršeno je dejanje z dokončno napravo listine, ki ima videz pristne. Poskus tega, kot prestopek kvalificiranega dejanja, ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 5. Glede odvzema deliktnih pred¬ metov gl. § 233. § 220 [Izdaja nepravilnih zdravniških izpričeval] 0) Zdravnik ali živinozdravnik, ki izda neresnično listino, navedeno v § 219., da bi se uporabila kot prava, se kaznuje s strogim zaporom do dveh let. ( 2 ) Če se je obljubila ali dala izdatelju take listine nagrada, se kaznuje izdatelj s strogim zaporom najmanj enega leta in v 352 denarju; poleg tega mu sme sodišče prepovedati izvrševanje zdravniškega poklica. I. Zdravnik ali živinozdravnik, ki izstavi kot državni usluž¬ benec (§ 14., točka 3.) vsled posrednega vplivanja tretje osebe v smislu § 219. malomarno neko objektivno neresnično ali ne¬ pravilno izpričevalo, ni kazniv; vsaj po predpisih k. z. ne. Če pa stori to naklepoma, z vedenjem, da ima izpričevalo neresnično ali nepravilno vsebino, ter s hotenjem, da takšno izpričevalo izda in da se ono uporabi ne le kot pristno, ampak tudi kot res¬ nično in pravilno, stori kaznivo dejanje, ki je kvalificirano kot prestopek. Dovršitev dejanja nastopi z izdajo, t.j. z izročitvijo tretji osebi v svrho poljubne uporabe. Ni treba, da bi tretja oseba vedela za neresnično ali nepravilno vsebino izpričevala. Pred takšno izdajo je dejanje šele poskušeno, poskus pa ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do dveh let, ampak le, če izdaja izpričevala ni bila honorirana ali proti obljubi honorarja izvršena. II. Ako je izdal zdravnik ali živinozdravnik v prvem od¬ stavku navedeno izpričevalo za obečan ali plačan honorar v kakršnikoli obliki, ostane kvalifikacija ista (prestopek) in poskus nekazniv, a kazen, ki je zagrožena, je hujša, namreč: a) strogi zapor od enega leta do petih let, b) kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev navzgor, ki je ni fakultativno, ampak obligatorno odrediti. Določba § 45. tu ni uporabna, ker je zakonodajec sam moment koristoljubja upošteval. Razen tega se fakultativno izreče začasna odredba prepovedi izvrševanja poklica zdrav¬ nika ali živinozdravnika, za kar pa veljajo določbe § 58. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 3. Glede odvzema deliktičnih predmetov velja § 233. Če je zdravnik ali živinozdravnik državni uslužbenec, veljajo za falzifikacije javnih izpričeval predpisi § 397. § 221 [Uporaba listinskih falzifikatov iz §§ 219., 220.] Kdor uporabi kakšno izmed listin, omenjenih v §§ 219. in 220., kot pravo, dasi ve, da je lažna ali predrugačena, se kaznuje s strogim zaporom do enega leta in v denarju. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku 23 353 Vzporedno k § 214., odst. 2., je posebej kriminalizirana upo¬ raba zdravniških izpričeval, ki so nastala vsled kaznivega deja¬ nja po § 219. ali 220. Če zakonodajec pravi «znajuči, da je ona (isprava) lažna ali preinačena», misli s tem samo na sestavino naklepa, ki naj pri hotenju vključuje baš takšno vedenje; to je v proj. I. (str. 448.) izrečno omenjeno. Ni da bi bil storilec delikta po § 221. identičen s storilcem delikta po § 219. ali 220.; lahko je tudi neka tretja oseba, samo da uporablja izpričevalo nakle¬ poma. (01. tudi izvajanja k § 214., III.) Dejanje je kvalificirano kot prestopek. Dovršeno je z dejan¬ sko uporabo listine; da bi uporaba postala učinkovita ali hasno- vita, ni element dovršitve. Poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do dveh let in kumulativno obligatorna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. (Glede nedopustnosti uporabe določbe § 45. gl. § 220. in fine.) Omilitev zaporne kazni je dopustna pod pogoji § 71., točke 4. § 222 [Falzifikacija osebnih legitimacijskih listin] 0) Z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinar¬ jev se kaznuje: 1. kdor napravi lažno potno listino ali predrugači pravo z namero, da bi jo uporabil kot pravo, ali kdor stori, da se mu izda potna listina pod lažnim imenom; 2. kdor lažno napravi ali predrugači z namero, da bi pre¬ slepil oblastvo ali zasebnika zaradi svojega ali čigar drugega boljšega napredovanja, služiteljske ali delavske knjižice in listine, listine o odpustu iz vojske, izpričevala o sposobnosti ali vedenju in tem podobne listine; 3. kdor lažno napravi ali predrugači z namero, da bi jih upo¬ rabil kot prave, potniške vozovnice za železnico, ladjo in druga prometna sredstva, vstopnice v javen prostor, kakor gledališče, koncerte in temu podobno, ali podoben predmet, ki se mu je hotela dati oblika, kakor bi bil veljaven, dasi je že izgubil veljav¬ nost, ali kakor bi imel večji pomen, kot ga dejanski ima; 4. kdor uporabi kašno izmed lažnih listin, označenih pod št. 1. do 3., ali kdor uporabi prave listine, izdane za koga dru¬ gega, kakor bi bile izdane zanj, ali kdor da take prave listine, ki so izdane zanj, v uporabo drugemu. 354 ( 2 ) Kdor opravlja te posle obrtoma, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. I. V sodniški praksi se je občutila kot velika nepriličnost strogost a. k. z., če je šlo za navadne potne izkaznice, službene knjižice in pod., kjer je bila vsaka ponareja ali prenareja z umetno izkonstruiranim naklepom, oškodovati državo v njeni pravici nadzorovanja osebnega prometa, že «hudodelstvo goljufije®. Po vzorcu francoskega prava izza revolucije, posebno pa pod vpli¬ vom ruskega kazenskega zakonika (1903), je zakonodajec (gla¬ som proj. I., str. 454., 455.) namenoma ustanovil privilegij (favo- rabile) za falzifikate izvestnih listin (papirjev), ki služijo samo boljšemu preživljanju («zwecks besseren Fwtkommens», proj. II., str. 107.). Kot razloge za privilegiranje navajajo motivi (proj I., str. 454.) v bistvu, da v objektivnem pogledu takšni osebni legi¬ timacijski papirji vobče ne ogražajo pravnega prometa in so neznatnega pomena, v subjektivnem pa, da ne gre za zlobne in nevarne namene, ampak za osebno olajševanje zaslužka pri sebi ali drugih, storilcu blizu stoječih osebah. Posebno značilna je opomba iz proj. I. (str. 455.), da listine iz § 189. (danes § 222.) redaktorji niso «mogli ostaviti neopažene, jer bi se one inače prema pojmu isprave u § 178. ovog projekta® (danes § 14., točka 4.) «morale smatrati kao isprave i podležale bi neoprav- dano veoma teškoj kazni®. Samo glede tistih primerov, kjer se vrši falzifikacija obrtoma, veljajo izjeme, o katerih bo govora pozneje. II. 1.) Kriminalizirana je ponareja in prenareja (gl. § 214., II.) potnih listin z vedenjem, da gre za eno izmed vrst potnih listin, ter s hotenjem, da se uporabi prej ali slej kot pristna. Prav tako se kaznuje tudi posredna ali intelektualna falzifika¬ cija, ki se stori na način, ki je naveden v § 218. Kaj so potne listine, tega zakonodajec ni definiral. Odločilno je, da izhaja iz oblike in napisa, da gre za izkaznice na poto¬ vanjih, ki jih izdaja predpisano javno oblastvo (potni list, pasus, certifikat itd.). Ni treba, da bi morala biti izkaznica popisan formular; vsebina listine pa mora ustrezati označeni svrhi. Zakonodajec uporablja tu izraz namero (enako tudi v toč¬ kah 2. in 3. tega paragrafa) kot intenzivnejšo obliko naklepa (gl. § 16., IV. a). Animus nocendi je treba zazreti v zaželenem in hotenem oškodovanju (kršitvi) pravne dobrine, omenjene v 23 * 355 § 214., I., ob uporabi potne listine. Dovršen je delikt, ko je s tako namero napravljena listina dobila videz pristne listine. 2. ) Dalje je v smislu § 222. kazniva ponareja ali prenareja (gl. § 214., II.) služiteljskih (poselskih), delavskih k n j i ž i c in listin (legitimacij), listin o odpustu iz vojske, izpriče¬ val o sposobnosti in vedenju. Naštevanje ni taksativno; zakon izenačuje s temi listinami izrečno «tem podobne listine«. Kakor poudarjajo motivi k proj. I. (str. 454.), je stvar sodišča, da v tistih primerih, ki niso naravnost v besedilu navedeni, presoja pravno vsebino dotične listine in svrho njene falzifikacije ter da jo vzporeja z listinami, ki spadajo nedvomno sem. Po takšni oceni naj odloči v soglasju z duhom zakona. Po teh smernicah si lahko mislimo, da bo n. pr. dijaška izkaznica spadala vselej v to kate¬ gorijo, takisto izpričevala o izvršeni vajeniški službi. Vprašljiva utegne biti stvar pri izpričevalih o absolviranju šol. Semestralna izpričevala štejejo še v to kategorijo, izpričevalo o zrelostnem izpitu, o državnih strokovnih izpitih, o doktoratu pa redoma gotovo ne, ker so objektivno sposobne, napraviti nered glede nastavljanja kvalificiranih uradnikov, javnih ali zasebnih, kar ni neznatnega pomena. Tukaj je zakonodajec označil naklep kot «namero, da bi (storilec) preslepil oblastvo ali zasebnika zaradi svojega ali čigar drugega napredovanja«. Ta naklep je soroden onemu pri prevari § 334., vendar pri njem ni namena, prizadejati drugi osebi materialno škodo, kar se zahteva za prevaro; pač pa vsebuje tudi tu «namera» animus nocendi v smislu izvajanj pod točko 1. Dovršen je delikt, podobno kot pri točki 1., ko je z označeno namero napravljena listina dobila videz pristne listine, ki je sposoben, da preslepi oblastvo ali zasebnika v po¬ gledu na boljše napredovanje storilca ali druge osebe. 3. ) Potniške karte za železnico, ladjo in druga prometna sredstva vsake vrste (vozovnice), tudi na blan- ketih pisane, dalje vstopnice v gledališče, kino, kon¬ certe, razstave in pod. štejejo pod točko 3., takisto pa smiselno tudi vsak drugačen izkazni instrument, ki se napravi, kakor da bi veljal, dasi nima veljavnosti ali pa jo je že izgubil. Na dlani je, da navajanje ni taksativno. Zato spadajo semkaj tudi kovin¬ ski znaki, ki legitimirajo k vstopu na razstave, ali znaki lovskih, planinskih, avtomobilskih društev, ki dajejo izvestne udobnosti. Naklep, ki je tu potreben, je isti kot pri točki 1.) (namera); ni 356 pa tu kriminalizirana intelektualna falzifikacija. Dovršen je delikt enako kot pri navedeni točki. 4.) V tem primeru gre tudi za drugo, od ponarejevalca ali prenarejevalca različno osebo, ki naklepoma («namera» tu ni zahtevana): a) uporabi svrhi primerno eno izmed lažnih listin, predmetov ali znakov, ki so navedeni v točkah 1. do 3.; b) upo¬ rabi za drugo osebo izdano pristno listino, kakor da bi bila zanj izdana, pa mu je to po javnem ali osebnem pravu prepove¬ dano; c) izroči za sebe izdano listino neupravičeni osebi v svrho uporabe. Naklep pod a) mora obsegati tudi vedenje o lažnosti listine. Dovršen je delikt pod a) in b), ko nastopi čin uporabe na za zunanji svet zaznaten način, pod c) z izročitvijo listine drugemu; tu uporaba za dovršitev ni potrebna. III. Vsi ti primeri so prestopki. Poskus ni kazniv. Za vse velja realno zaščitno načelo (§ 4.). Kaznujejo se z zaporom od sedmih dni do šestih mesecev ali v denarju od 25 do 5000 di¬ narjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora § 71., točko 5.; deliktični predmeti se odvzamejo (§ 233.). IV. Če se vrše taki delikti o b r t o m a, je kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Obrtoma ( gexverbsmassig , po rim¬ skem pravu: «quasi artern exercere») je delikt storjen, če je karakteriziran po namenu storilca, napraviti si s ponovno sto¬ ritvijo takih deliktov pridobitni vir (v nasprotju z. enkratno do¬ sego imovinskega dobička). V primeru drugega odstavka tega Paragrafa je določba § 45. neuporabna. Očuvalna odredba pre¬ povedi izvrševanja poklica ni predvidena, § 58. ni uporaben. § 223 [Ugonabljanje listinske dokazne moči] Kdor uniči, prikrije ali poškoduje ali napravi deloma ali ce¬ loma neporabno tujo listino z namero, da bi preprečil ali otežil dokaz z listino, se kaznuje s strogim zaporom ali z zaporom. Kriminalizirano je vsako dejanje, ki zasleduje cilj, da vzame listini, ki je last druge osebe, dokazno moč popolnoma ali deloma, bodisi, da jo uniči, bodisi prikrije ali poškoduje. Sto¬ rilec mora ravnati z vedenjem, da gre za tujo listino, ki ima izvestno dokazno moč (dokazna moč v smislu prava ne sme 357 biti izključena, ali poznanje pravnih določb o dokazni moči ni potrebno) in da le-to z nameravanim postopanjem ugonablja. Dalje mora storilec ravnati s hotenjem, ki pomenja namero (glej § 16., IV. a), da dokazno moč listine odpravi v toliki meri, da je pravilno funkcioniranje pristne listine glede dokaza, ki ga vsebuje, preprečeno ali oteženo. Ni pa po § 223. potreben namen, koga oškodovati, kakor je to zahtevano v § 201. a a. k. z. Ani- mus nocendi pri nameri leži le v tem, da naj se krši pravna dobrina, navedena v § 214., I. Način storitve je ustanovljen na videz taksativno. V resnici se da in mora podrediti vsako dejanje, ki je sposobno, da ugo¬ nablja dokazno moč listine, enemu ali drugemu pojmu uni¬ čenja, prikrivanja, poškodovanja itd. Tu gre za vsake vrste listin v smislu § 14., točke 4. Poudarek leži na kakovosti, da služi «listina» po svoji svrhi dokazovanju pravnih razmerij. Domače in inozemske, javne in zasebne listine, samo da so tuja last, — je zakonodajec združil v isto skupino glede kazni¬ vosti. (V proj. II. je bilo to drugače urejeno.) Dejanje je dovršeno, ko je naklepoma nastala tista izpre- memba na listini, ki naj prepreči ali otežuje dokazno moč listine. Poskus dejanja je kazniv. Kazen je za vse vrste listin (§ 14., točka 4.) ista: strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede izbire kazni gl. § 74., zdru¬ žitev kazni v smislu § 45. pri izreku strogega zapora je do¬ pustna, če gre za koristoljuben motiv dejanja. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točki 4. in 5. Odvzem listine je odrejen v § 233. § 224 [Izpremembe meja] ( x ) Kdor odstrani, uniči pokvari, odmakne ali premakne mejnik, zemljemerske znake ali vobče znak nepremične lastnine ali znak o pravici, uporabljati vodo, ali kdor tak mejnik ali mejni znak napačno namesti, da bi pridobil, otežil ali prikril dokaz za pravna razmerja, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( I. 2 ) Poskus se kaznuje. I. Po § 199. e a. k. z. je bila premaknitev mejnikov (termini motio) kriminalizirana pod vidikom namena oškodovanja ka- 358 terekoli pravne dobrine, dočim je bil element zvijačnosti a priori subinteligiran v samem načinu izvršitve dejanja. Določba § 244. pa ne ščiti pravne dobrine lastnine ali druge stvarne pravice, ampak zgolj varnost javnega pravnega prometa. Motiv je bil (proj. I., str. 462.), da se prepreči abstraktna nevarnost, da bi bili interesi, ki so združeni s pravilnim funkcioniranjem mejnikov in drugih razmejevalnih znakov, ogroženi, ne glede na to, ali so kakšni konkretni interesi oškodovani. II. Kaznivo dejanje je podano: a) Če se mejni kamen ali mejnik, bodisi ležeč ali stoječ, ali zemljemerski znak ali sploh kakšen znak, ki kaže na lastninsko pravico na nepremičnini, ali kak znak, ki kaže na pravico, upo¬ rabljati vodo, odstrani, uniči, pokvari, odmakne (v izvirniku «pomeriti», «movere ») ali na drugo mesto postavi, kolikor je pač to mogoče. Glede zemljemerskih znakov gl. določbo čl. 71. zakona o katastru z dne 18. januarja 1929., Sl. N. št. 14/VIII, Ur. 1. št. 76, ki je po § 224. derogirana, ter pravilnik o zamejniče- vanju katastrskih občin z dne 4. aprila 1929., Sl. N. št. 49/XXXlII, Ur. 1. št. 96. Razen pravih mejnikov štejejo sem tudi ograje, žive meje, mejna drevesa, če so enakovredna mejnikom in kot taka od obeh sosedov v smislu običajnega prava priznane. Zna¬ menja, ki kažejo na pravico uporabiti vodo, so rečna, potočna, studenčna znamenja; morajo pa imeti takisto značaj mejnikov. b) Dalje je kaznivo dejanje podano, če se dotlej še ne po¬ stavljen ali ne nameščen mejnik ali drugačen znak, ki naj služi v svrho, ki je pod a) navedena, lažno, to je na neupravičenem kraju namesti. K a) in b) je edina krivdna oblika naklep. Storilec ravna z vedenjem, da gre za označeno postavljenje ali prestavljenje takih predmetov in za ogroževanje njih funkcij, ter s hotenjem, da pridobi, oteži ali prikrije dokaz za neko pravno razmerje do lastninske pravice ali druge stvarne pravice na nepremičnini ali vodi. Dejanje je dovršeno, ko nastopi uspevek popačbe na način, ki je zunanjemu svetu zaznaten. Dejanje, kakor je zamišljeno po določbi § 294., utegne vsebo¬ vati še druge delikte v idealni konkurenci, n. pr. naklepno uni¬ čenje tuje lastnine, naklepno oškodovanje z varanjem. Ali tu je kriminalizirano zgolj gori opisano ogroženje varnosti prav¬ nega prometa v pogledu pravilnega funkcioniranja mejnikov in podobnih znakov. Dejanje je prestopek, ki pa je kazniv tudi 359 pri poskusu. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let in kumulativna obligatorna kazen v denarju od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Določba o odvzemu predmetov § 233. velja tudi tu. § 225 [Falzifikacije vrednostnih znakov] Kdor napravi lažne vrednostne znake državnega ali dru¬ gega javnega oblastva, bodisi domačega, bodisi inozemskega, kakor: kolke, poštne ali trošarinske znamke, taksni papir in vobče vse take znake, ki obstoje na podstavi kakšnega zakona, ali kdor predrugači kakšnega izmed takšnih pravnih znakov in mu da videz večje vrednosti z namero, da bi jih uporabil kot prave ali jih prodal ali dal v uporabo drugemu, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. I. Dočim je zakonodajec v § 222. ustanovil za osebne legi¬ timacijske papirje privilegium favorabile, je pri stvarnih vred¬ nostnih znakih odredil predpise, ki se očitujejo za privilegium odiosum. V proj. II., str. 108., so označeni falzifikati vrednostnih znakov ali znamenj, ki jih izdajajo državna ali občinska obla¬ stva, kot najvažnejši primeri, v katerih se kršijo državne ali občinske koristi. Iz teh vzrokov je kazen strožja kot pri falzi- ficiranju vrednostnih papirjev po § 216. Predmet falzifikacije, bodisi ponareje, bodisi prenareje, so po § 225. «vrednostni znaki državnega ali drugega javnega oblastva», dočim se je še do proj. II. glasilo besedilo «... držav¬ nega ali občinskega oblastva». Predrugačenje besedila je posle¬ dica uvedbe oblasti (velikih županij). Tudi znaki oblasti (velike županije) spadajo torej pod zaščito § 225. Znaki ali znamenja za vrednost (Vorentw. pravi: «Wertzeichen») imajo skupno svojstvo tipičnih znakov in samostojno vlogo, da krožijo v prometu. Razlikujejo se od vrednostnih listin po § 216., da imajo tipizirano zunanjo obliko, ki jih usposablja za promet brez zu¬ nanjih znakov listin, obstoječih v opremi s podpisi in žigi. Tudi je njih uporaba v občnem prometu priročnejša, hitrejša in ni vezana na nobene formalnosti, ker imajo vrednostni znaki po svoji lahki vnovčitvi quasi -pomen v prometu se nahajajočega denarja. 360 V dvomu, ali gre za vrednostno listino ali za vrednostni znak, se je treba po načelu in dubio mitius odločiti za vrednostno listino. Vrednostni znaki morejo biti izdani od državnega, oblast¬ nega ali občinskega oblastva na podlagi zakonitega dovoljenja. Kolki, poštne in trošarinske marke, taksni papir so našteti v zakonu eksemplifikativno. Glede teh kakor tudi glede vseh drugih mark, ki naj na podlagi zakona kot tipizirani znaki krožijo samostojno v prometu, velja, da so lahko tuzem¬ skega ali inozemskega izvora. § 225. ščiti varnost javnega prometa glede vrednosti znakov tudi, če stori takšen delikt ino- zemec v inozemstvu, ne da bi bilo treba zajamčene reciproč¬ nosti (§ 4.). Zakonodajec predpostavlja enako zaščito v vseh kulturnih državah (proj. I., str. 468.). Zato ščiti tako domače kakor tudi inozemske vrednostne znake. II. Krivdna oblika je naklep. Storilec ravna z vedenjem, da ponareja ali prenareja vrednostne znake pod I. označene vrste, ter s hotenjem, ki je tu stopnjevano v namero (gl. § 16., IV. a), da jih sam uporabi kot prave ali jih proda ali jih da v uporabo drugi osebi. Način storitve je ponareja in toto, da nastane znak z videzom pristnega znaka, ali pa prenareja vsebine pristnega znaka, da dobi večjo vrednost. Če ostane vrednost ista, ali če pride do z,manjšanja vrednosti, prenareja ni kriminalizirana. Delikt je dovršen, ko je nepristen znak dobil videz pravega znaka in to ob gori navedeni nameri, oziroma, ko pristni znak manjše vrednosti dobi videz pristnega znaka večje vrednosti ob isti nameri. Kazen je robija od enega do desetih let in obligatorna kumu¬ lativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Odvzem predmetov po § 233. je obligatoren. § 226 [Odstranitev sledov uporabe] Kdor meri z odstranitvijo žiga, s katerim se znaki iz § 225. uničujejo, ali kako drugače na to, da bi dal tem znakom videz, kakor ne bi bili rabljeni, dasi so rabljeni, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. Tu predmet kaznivega dejanja ni vrednostni znak (marka, kolek) ter se na njegovi vsebini ničesar ne izpremeni, ampak samo tisti žig ali inače napravljeno znamenje, ki kaže, da se 361 je pristni vrednostni znak pravilno uporabil in da ne more več biti kot polnoveljaven vrednostni znak v prometu, se odstrani (izradira mehanično, izbriše kemično, pri zumbi umetno napolni in pod.). Samo pri pristnih vrednostnih znakih je delikt mogoč. Krivdna oblika je naklep. Dejanje je dovršeno, ko je dobil vred¬ nostni znak videz, da ni uporabljen, dasi je bil že uporabljen. Dotlej, da nastopi ta videz, je kaznivo dejanje, dasi započeto, samo poskušeno, a nekaznivo. Kazen za prestopek je strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Uporaba določbe § 45. je torej izključena. Glede even¬ tualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Zapad deliktnega pred¬ meta in orodja po § 233. je obligatoren. § 227 [Uporaba falzificiranih vrednostnih znakov] Kdor uporabi lažno napravljen ali predrugačen znak iz § 225. kot pravega ali ga v ta namen nabavi zase ali za dru¬ gega ali ga prodaja ali hrani zaradi prodaje, se kaznuje z robijo do petih let. Dočim se po § 214. uporaba ponarejene ali prenarejene za¬ sebne listine teže kaznuje, je zakonodajec uporabo falzificira- nega vrednostnega znaka stavil pod blažjo kazen. Delikt se stori naklepoma od osebe, ki ni sama dotičnega vrednostnega znaka ponaredila ali prenaredila, z. vedenjem, da je znak po¬ narejen ali prenarejen (ne pa samo uporabljen, gl. § 228.) ter s hotenjem, da doseže uporabo ali ga v namenu («cilju», gl. § 16., IV. a) uporabe nabavi, kupi, zamenja (za sebe ali za drugo osebo), ali proda, ali ima na prodaj, kakor da bi bil pristen znak. Dovršen je delikt, ko je takšna uporaba, nabava, prodaja ali stavitev na prodaj postala na zunaj zaznatna. Do tega mo¬ menta je dejanje samo poskušeno, a je kaznivo. Glede eventualne omilitve kazni (robija od enega do petih let) gl. § 71., točko 4. Uporaba določbe § 45. glede supletorične denarne kazni je dopustna. Odvzem predmeta je odrejen po § 233. Predmet delikta so vsi znaki, ki so navedeni v § 225., torej tudi inozemski. Vendar kaznivo dejanje iz tega § 227. ni kaznovati, če ga stori inozemec v inozemstvu, ker § 4. tega ne odreja. i j 5j 362 : i § 228 [Uporaba neveljavnih vrednostnih znakov] Kdor uporabljene vrednostne znake iz § 225. uporabi ali jih proda, kakor bi veljali, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. Tu gre v nasprotju z določbo § 227. samo za že uporabljene pristne vrednostne znake, ki so navedeni v § 225., pa nimajo več veljave. Na njih ne sme biti ničesar izpremenjenega, inače morajo priti do veljavnosti določbe § 226. Storilec ravna na¬ klepno; on ve, da je pristni vrednostni znak že uporabljen in da zato vnovič ni več uporaben, hoče in izvrši pa navzlic temu uporabo ali prodajo, kakor da bi bil še v polni veljavi. Dovršeno je dejanje, ko je postala uporaba in prodaja eksistentna in za zunanji svet zaznatna. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni med zaporom od sedmih dni do šestih mesecev ali denarno kaznijo od 25 do 5000 dinarjev gl. § 74. Glede eventualne omi¬ litve zapora gl. § 71., točko 5. Določba o odvzemu predmeta Po § 233. velja tudi tu. § 229 [Falzifikacija službenih znakov blagal S strogim zaporom in v denarju se kaznuje: 1. kdor lažno napravi ali predrugači službene znake za oznamenovanje domačega ali inozemskega blaga, kakor: pe¬ čate, žige ali znamke, s katerimi se žigosajo: živali, les, zlato, srebro ali drugo blago, z namero, da bi jih uporabil kot prave; 2. kdor uporabi take lažne ali predrugačene znake kot prave. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena, je varnost trgovinskega prometa, ki naj ne bo ogrožena na ta način, da se stavi v promet tako blago (predmet), ki bi moralo biti označeno kot pravo ali žigosano blago (predmet), pa se mu da s falzifikacijo videz Pravega ali žigosanega predmeta. Spadajo pa sem samo žigi, ki niso stavljeni pod kazensko sankcijo kakšne specialne do¬ ločbe k. z. Tako velja' za žige na javnih merilih in utežih § 231. Mišljeni so pa izključno le takšni državni ali javni pečati, žigi ali znamke za oznamenovanje tuzemskega ali inozemskega blaga, ki so napravljeni, pritrjeni ali zarisani ali utisnjeni na 363 blagu službeno, to je po zakonito ustanovljenih predpisih dotične države, kjer žig nastane, in od zakonito določenega pristojnega uslužbenca. Tu je zakonodajec uveljavil načelo realne zaščite kaznivega dejanja po § 4., torej so kazniva tudi takšna dejanja iz § 229., ki so storjena od inozemca v ino¬ zemstvu. Specialni zakon o kontroliranju čistine izdelkov iz zlata, srebra in platine z dne 30. junija 1928., Sl. N. št. 156/L, Ur. 1. št. 253., je v svojih določbah čl. 26., točke 1.) do 3.), v smislu čl. 5., odst. 2., uv. zak. kaz. zak. po določbi § 229. razveljavljen (ne pa točka 4. čl. 26., odnosno čl. 28., 29., 32., 34., 35., 37., 39. in 40.). II. Krivdna oblika je naklep. Dočim pravi § 225. «ko načini lažne znake», se glasi besedilo točke 1. § 229.: «ko lažno na- čini». To pomeni, da je krimnalizirana ne samo ponareja ali prenareja (gl. § 214., II.), ki jo stori neupravičena oseba, ampak tudi posrednja protizakonita dosega prenareje ali ponareje, podobna intelektualnemu falzificiranju po § 218. Sestavina naklepa pri dejanju po točki 1. mora biti poleg potrebnega ve¬ denja hotenje v potencirani obliki namere (gl. § 16., IV. d), da se žigi uporabijo kot pravi (točka L), dočim pri dejanju po 2. odst. zadošča hotenje, da se uporaba tako lažnega ali predrugačenega z.naka izvrši (točka 2.). Dovršen je delikt že, ko je lažni žig ob označenem naklepu dobil videz pristnega, ali pa, ko je tretja oseba, ki ve za to, da je žig ponarejen ali prenarejen, ne da bi bila to sama provzročila, ta žig uporabila, torej blago z žigom vred spravila v trgovinski promet. Dokler ni delikt dovršen, se poskus ne kaznuje. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let in obliga¬ torna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Zapad predmeta, ki je tu napačno žigosano blago, je odrejen po § 233. § 230 [Pripravljalna dejanja za falzifikacijo listin ali znakov] Kdor napravlja, nabavlja ali razpečava kalupe, orodja, ali sredstva, namenjena za lažno napravljanje ali predrugačevanje listin ali službenih vrednostnih znakov ali znakov za ozna- menovanje blaga, se kaznuje z robijo do treh let ali s strogim zaporom in v denarju. 364 I. Kriminalizirano je kot delictum sui generis vsako dejanje, ki se očituje kot pripravljalno dejanje (conatus remotus) k dejanski izvršitvi ponareje ali prenareje listin (§§ 214. do 216.) ali vred¬ nostnih znakov (§ 225.) ali žigov (§ 229.). Daši se imenujejo tudi osebni legitimacijski papirji v § 222. «isprave» (listine), vendar se določba § 230. smiselno ne da uporabiti na pripravljalna dejanja glede falzifikatov po § 222.; to kaže že kazen, ki bi bila tu hujša za enkratno nabavo sredstev za inače glede kazno¬ vanja «privilegirano» falzifikacijo, kakor za delikt po § 222., čeprav bi bil storjen obrtoma. Za kaznivost dejanja po § 230. je potreben naklep. Način storitve je naklepoma storjena naprava, nabava ali razpeča¬ vanje (spravljanje v promet kalupov [modelov]) orodja ali sred¬ stev, ki so namenjeni za ponarejo ali prenarejo označenih stvari. Vedenje in hotenje mora obsegati tudi ta moment, da je model, orodje ali sredstvo (zadostuje en sam tak predmet, množina v tekstu na tem ne sme motiti) namenjeno za ponarejo ali pre¬ narejo baš enega izmed prej navedenih predmetov. Različno od vzporedno ustanovljene določbe § 239. tu v § 230. začetkoma ni navedeno: «kone ovlaščenonapravlja»» itd. Navzlic temu je samo po sebi razumljivo, da je samo neupravi¬ čeno dejanje napravljenja, nabavljenja itd. kaznivo, ker to, kar je upravičeno dejanje, po smislu § 23. itak ne more biti kaznivo. II. Delikt je vedno zločinstvo, dasi je zagrožena alternativna kazen robije od enega do treh let ali strogega zapora od sedmih dni do petih let (gl. § 15., III.). Torej je tudi poskus naprave, nabave ali razpečave kazniv. S kaznijo na prostosti je obliga¬ torno združiti tudi kazen v denarju od 25 dinarjev naprej. Glede izbire med kaznima na prostosti gl. § 74., glede eventualne omilitve § 71., točko 4. Tudi v teh primerih se morajo predmeti kaznivega dejanja odvzeti (§ 233.). § 231 [Ponareja ali prenareja mer in uteži] Kdor lažno napravi," predrugači ali izpremeni mere ali uteži ali kdor uporabi lažno predrugačene ali izpremenjene mere ali uteži kot prave, se kaznuje z robijo do treh let ali s strogim zaporom in v denarju. 365 I. Zakonodajec je hotel ojačiti zaščito pravne dobrine var¬ nosti javnega prometa, zlasti trgovinskega glede premičnin. Da se ne ograža pravni trgovinski promet, je odrejeno po zakonu o merah, njih rabi v javnem prometu in nadzorstvu nad njimi z dne 30. junija 1928., Sl. N. št. 156/L, Ur. 1. št. 252, katere mere (merila) in uteži se smejo uporabljati v javnem prometu. Predpisi § 231. se nanašajo torej na mere (merila) in uteži, ki ustrezajo določbam cit. zakona. Surogati za merila in uteži, ki si jih stranke v zasebnem življenju dogovorno naprav¬ ljajo ali pripravljajo in ki niso namenjeni za javnost (n. pr. rovaši), se po § 231. ne dajo upoštevati. Če se pripeti ob takih surogatih nepravilnost ali oškodovanje, pridejo eventualno druge določbe do uporabe (n. pr. § 343. o varanju). Za javni promet namenjena merila in uteži pa morajo biti itak žigosani (čl. 10. do 15. cit. zak.). V koliko štejejo sem tudi alhokolometri, saharometri, je odvisno od tega, ali so dotična merila po obče veljavnih predpisih za vso javnost enotno določena. Glej še določila o tokomeru za elektriko po zakonu z dne 2. decem¬ bra 1928., Sl. N. št. 268/XC, Ur.l. št. 239, iz 1.1929. II. Kaznivo dejanje po § 231. se da storiti samo naklepoma. Ni potreba, da bi bilo v naklepu vsebovano hotenje, oškodovati drugega (kakor je bilo to odrejeno po § 199. c a. k. z.). Storilec mora ravnati z vedenjem, da ponareja ali prenareja (gl. § 214., II.) ali da izpreminja mere in uteži, kakor so označene zgoraj pod I., ter s hotenjem, da jim da videz pristnih, ki ustrezajo zakonitim predpisom. Izprememba merila se izvrši na ta način, da storilec naklepoma uporablja neko, za javni promet nespo¬ sobno mero ali utež, n. pr. tako, ki jo je nadzorna oblast izvrgla, ali pa, da vdela pri sodih žigosano dogo v drug sod. Kdor na¬ pravi za javni promet namenjeno steklenico, ki ne drži celega litra, pa jo opremi z znakom enega litra, je delikt s tem že dovršil. Ako bi bil zasačen pri takem ravnanju, preden bi bil omenjeni napačni znak nastal, bi bilo dejanje poskušeno in tudi kaznivo, dasi storilec ni imel namena uporabiti mero ali utež v javnem prometu. Razen tega je posebej kriminaliziran primer dejanske uporabe falzifikata v prometu. III. To dejanje se kvalificira kot zločinstvo, dasi je zagro¬ žena kazen robija od enega leta do treh let ali strogi zapor od sedmih dni do petih let (gl. § 15., III.). Poleg kazni na prostosti, glede katere izbire velja določba § 74., se mora odrediti kumula- 366 tivna denarna kaz.en od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4., glede odvzema predmetov gl. § 233. IV. Razveljavljeni so vsi predpisi kazenskopravne vsebine, ki spadajo v podsodnost kazenskih sodišč po zakonu z dne 30. junija 1928., Sl. N. št. 56/L, Ur. 1. št. 252, zlasti čl. 34., 35., 40., 45., 46. (gl. čl. 5., odst. 2., uv. zak. kaz. zak.). Ostala, kot »pre¬ stopki« kvalificirana dejanja (čl. 33. cit. zak.) bo presojati po določbah zakona o prekrških. Od naprave, predrugačitve ali izpremembe mer ali uteži je razlikovati primere lažnega merjenja pri prodaji, ki je posebej kriminalizirano v poglavju kaznivih dejanj zoper imovino (gl. § 343.). § 232 [Primeri načina ponareje ali prenareje listin] Predpisi tega poglavja o lažnih listinah se uporabljajo tudi na te-le primere: 1. če dopolni kdo papir, golico ali drug predmet, na katerega ie kdo postavil svoj podpis, pozneje neupravičeno z izjavo, ki je važna za pravne odnošaje; 2. če preslepi kdo drugega o vsebini listine in postavi ta na to listino svoj podpis, češ, da se podpisuje pod drugo listino ali pod drugo vsebino, ne pa pod ono, pod katero se je podpisal; 3. če izda kdo listino v imenu kakšne osebe brez njene po¬ oblastitve ali v imenu osebe, ki je ni; 4. če postavi izdatelj listine poleg svojega podpisa brez¬ pravno, da ima tak položaj ali čin, ki bistveno vpliva na dokazno inoč listine; 5. če napravi nekdo listino na tak način, da neupravičeno uporabi pravi pečat, prave žige in znake. Kakor je bilo že omenjeno pri § 214., L, je zakonodajec podal nekaj navodil, kaj naj se smatra za ponarejo ali prenarejo listin (§ 14., točka 4.). Storil je to izrečno eksempliiikativno. Glede izraza «izdavač» (izdatelj) po točkah 3. in 4. je treba pri¬ pomniti, da v duhu srbskega jezika pomeni to tistega, ki na¬ pravlja ali spravlja listino v promet, na kar je Vorentw. izrečno opozoril (str. 43.). Iz vseh teh opisov načinov se razvidi, da se 367 je zakonodajec dosledno držal načela, da oškodovalni naklep v pogledu gmotne koristi za storitev delikta ni zahtevan. § 233 [Odvzem orodja, tvarine in izdelkov pri lažnih listinah in merah] V vseh primerih kaznivih dejanj, označenih v tem poglavju, se odvzamejo vse orodje in vse tvarine, kakor tudi stvari, iz¬ delane s kaznivim dejanjem, ne glede na to, čigave so. S tem se ne žalijo pravice do odškodnine osebe, ki ima do teh stvari zakonito pravico. Kakor je bilo že pri poedinih kaznivih dejanjih na kratko označeno, velja predpis § 233. prav pri vseh kaznivih dejanjih, ki so navedena v XIX. poglavju. Odvzem orodja, tvarine in izdelkov pa je dobil večji obseg, kakor je to v poglavju o oču- valnih odredbah § 59. določeno. Prvič se mora zapad pri vseh deliktih XIX. poglavja obligatorno izreči, drugič pa zapad ni vezan na dejstvo, da so stvari lastnina storilca ali udeleženca kaznivega dejanja. Če so tretje osebe vsled tega na svojih kakršnihkoli zakonitih pravicah prizadete, imajo pravico do od¬ škodnine. Od koga se odškodnina terja, to se ravna po načelih o. d. z. z upoštevanjem zakonito odrejene dolžnosti izreka zapada v interesu javnega pravnega prometa. XX. poglavje. Napravljanje lažnega denarja. § 234 [Ponareja in prenareja denarja] Kdor dela denar z namero, da bi ga dal kot denar v tečaj, ali kdor predrugačuje pravi denar z namero, da bi ga dal v tečaj kot denar večje vrednosti, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. I. Tu in v naslednjih paragrafih tega poglavja je zaščitena pravna dobrina naše države, izdajati novec (denar), to je: iz- menjevalna sredstva s prisilnim tečajem (cours forse, cours legal). Posredno je zaščitena tudi varnost trgovin¬ skega in poslovnega pravnega prometa. 368 Izmenjevalno sredstvo se imenuje v § 234. «novac» (denar). Razumevati pa je treba pod tem pojmom po določbi § 14., točki 5., tako kovinski kakor tudi papirni novec ali denar, ki je na podlagi zakona v tečaju v naši ali tuji državi. Vsi delikti tega poglavja se kaznujejo tudi, če so od inozemcev v inozem¬ stvu storjeni (§ 4.). Treba je torej, da je novec ali denar še ali že v tečaju kot prisilno izmenjevalno sredstvo na podlagi zakonite odredbe, s katero država (naša ali tuja) na poseben način poveruje legalno vrednost denarja. Vrsta de¬ narja ni merodajna. Tudi naš drobiž po deset par in pet par iz kovine «game» (zakon z dne 30. decembra 1921., Sl. N. št. 238/XXXII, Ur. 1. št. 368), odnosno drobiž po dva dinarja in en dinar in 50 par (pravilnik z dne 29. novembra 1924., Sl. N. št.275/LVI, Ur. 1. št. 366), šteje sem. Enako pa tudi papirnati denar (banknote) Narodne banke. Glede tujega denarja je treba dokazati tožilcu, da je v tečaju na legalni podlagi z legalno prisilno veljavo. II. Delikt po § 234. stori: a) kdor sam gori opisan novec (denar) dela («izradjuje»), v nameri (gl. § 16., IV. a), da ga kot denar da v tečaj; b) kdor pristen novec (denar) predrugačuje z namero, da bi ga dal v tečaj kot denar večje vrednosti. V proj. I. je stalo, kdor «gradi novac», v Vorentw.: «.Wer Geld anfertigU, oziroma glede drugega načina storitve v proj. I.: «čineči na njemu promene u novčanim znacima», v Vorentw.: «Wer echtes Geld dadurch verfdlscht, dass er ari den Wert- bezeichnungen Verdnderungen vornimmU. V proj. II. je ostalo «ko gradi novac», pri drugem načinu pa je bil izbrisan dostavek «čineči na njemu promene u novčanim znacima». Od predloga Gjuričič dalje je ostal tekst tak, kakršen je danes v § 234. «Izradjivati» pomeni daborando ac(/uirere», «erarbeiten», iz- radjivanje, «ac(/uisitio per laborem», «das Erarbeiten». Če pravi proj. I., ki je uporabil izraz «gradi novac», da je «svršetak delikta i ovde pomaknut napred u stadium pokušaja» in se skli¬ cuje na falzifikate listin, je treba to tudi tu tako razumeti, kakor smo v smislu proj. I. izvajali, gl. § 214., II., namreč, da ni treba drugega dela falzifikacije, t. j. razpečanja, ampak da zadostuje že ponareja (Fdlschung) v nameri, dplati denar. Zakonodajec rabi imperfektivni glagol «izradjuje». Toda ni razloga misliti, da bi hotel že izdelovanje pred dovršitvijo novca v tehničnem Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 24 369 smislu kriminalizirati, ampak izdelovanje je kot tako brez do- vršitve šele poskus. «Izradjivati» — izdelovati je tu mišljeno v smislu ponovnega izdelovanja več novcev, kar se predvsem v praksi dogaja. Toda tudi izdelanje ali ponareja enega samega novca je dovršen delikt, — če se to zgodi z namero, da se spravi ta izdelek kot denar v tečaj. Poslednja določba v po¬ gledu na §§ 106., 118. a. k. z. ni nova, ampak samo posebej izražena. Če je bil način dejanja pod a) vzporejen z enakim dejanjem ponareje listin, je druge vrste dejanja pod b) zamisliti kot pre- narejo (Veridlschung). Ali tudi v tem pogledu veljajo ista načela kakor za dejanja pod a). Kako se predrugačitev izvrši, zakono- dajec v nasprotju s proj. I. ni navedel. Toda ni dvoma, da je prenareja mogoča na isti način, kakor je bilo to v proj. I. in Vorentw. navedeno. Vendar ne bo to edini mogoč način. Bi¬ stveno je, da mora novo prenarejen denar imeti videz denarja večje vrednosti; če bi se vrednost ne povečala, bi dejanje ne bilo po § 234. kaznivo. III. Krivdna oblika je vseskozi naklep. Dejanje je kaznivo kot zločinstvo z robijo od enega do desetih let in z. obligatorno kumulativno denarno kaznijo od 25 dinarjev naprej. Glede even¬ tualne omilitve gl. § 71., točko 4. Izdelek, ki je nastal po deliktu, se odvzame (§ 241.). § 235 [Stavljenje denarnih falzifikatov v tečaj] C 1 ) Kdor dale v tečaj ponarejen denar kot pristnega, bodisi da je napravljen s ponarejo, bodisi predrugačen, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju, ( 2 ) Kdor daje v tečaj ponarejen denar, ki ga sprejme on ali kdo drugi, kot pristnega, dasi ve, da je ponarejen ali predru¬ gačen, se kaznuje z zaporom do enega leta in v denarju do 10.000 dinarjev. I. Razlika napram deliktu po § 234. je v tem, da storilec tega kaznivega dejanja ne napravi sam denarnega falzifikata, pa ga da ali stavi v tečaj, kakor da bi bil pristen denar. a) V primeru 1. odst.,se predpostavlja, da je storilec sam ali kdorkoli sprejel falzjfikat, vedoč, da ni pristen denar. Naklep je potreben in vključuje takšno vedenje že za časa sprejema ter 370 hotenje, da se spravi falzifikat v tečaj na kakršenkoli način. Po besedilu § 235. ni izključeno, da se kaznuje storilec po § 234. tudi kot storilec po § 235. V takem primeru realne konkurence je treba uporabiti določbo §§ 62. in 63., čeprav je kazen po obeh §§ 234. in 235. ista. Glede eventualne omilitve robije gl. § 71., točko 4.; uporaba § 45. je izključena. b) Po drugem odstavku pa se kaznuje tisti, ki je falzifikat sprejel kot pristen denar, pa ga potem, ko ga spozna kot falzi¬ fikat, spravi v tečaj, kakor da bi bil pristen denar. On ga je «odrinil» («Abschiebung»). Potrebno je sodelovanje dveh oseb, tiste, ki je falzifikat kot pristen denar izročila, in pa storilca Po § 235., odst. 2. Naklep je potreben in vključuje a) vedenje, da je bil falzifikat sprejet od storilca ali od druge osebe kot pristen denar in da je storilec po tem sprejemu prišel do spo¬ znanja, da je falzifikat, dalje b) hotenje, da stavi spoznan falzi¬ fikat v tečaj. Samo sum o možnosti, da je naprej oddani denar nepristen, ne zadošča. Pač pa zadošča dolus eventiialis (§ 16.). Dejanje v primeru po 2. odst. je prestopek, ki se kaznuje z zaporom od sedmih dni do enega leta in kumulativno v denarju od 25 do 10 000 dinarjev. Dovršeno je dejanje, ko pride falzifikat po ravnanju storilca v tečaj, kar pa je tudi tedaj udej- stvovano, če je denar od tistega, kateremu ga je bil storilec dal, izročil in pod., odklonjen kot spoznan falzifikat. Do spra- vitve v tečaj je dejanje le poskušeno, pa ni kaznivo; n.pr. storilec prinese falzifikat v trgovino, da bi ž njim nekaj kupil, Pa ga prej zasačijo. Glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. O od¬ vzemu denarnih falzifikatov gl. § 241. Realno zaščitno načelo § 4. velja za kazniva dejanja v primeru obeh odstavkov tega paragrafa. § 236 [Zmanjšanje kovinske vsebine pristnega denarja] 0) Kdor zmanjšuje kovinsko vsebino denarja z namero, da bi ga dal v tečaj po pravi vrednosti, se kaznuje s strogim naporom in v denarju. ( 2 ) Kdor dela to obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. 24 * 371 ( 3 ) Kdor daje tak denar v tečaj kot polnovrednega, dasi ve, da je njegova prava vrednost zmanjšana, se kaznuje po prvem, odnosno drugem odstavku tega paragrafa. ( 4 ) Kdor daje tak denar, ki ga prejme on ali kdo drugi kot denar s pravo vrednostjo, v tečaj, dasi ve, da je njegova vred¬ nost zmanjšana, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev in v denarju do 5000 dinarjev. I. Delikt po § 236. se tiče samo kovinskega pristnega de¬ narja. Dejanje se stori po 1. odst. s tem, da se kovinska vsebina na mehanični način, n. pr. z. opiljenjem, postrženjem ali obreza- njem, ali na kemični način, n. pr. z izdolbljenjem z jedko teko¬ čino, zmanjša po obsegu ali tudi po kakovosti tako, da preostala kovina ne ustreza več zakonito predpisani vrednosti kovine («Kippen urni Wippen», pravijo Nemci). Dejanje se da storiti le naklepoma, z vedenjem, da se zmanjšuje kovinska vsebina po vrednosti, ter s hotenjem, ki je stopnjevano v namero (gl. § 16., IV. a), da bi spravil tak denar v tečaj po pravi vrednosti. Do¬ vršeno je dejanje, ko je ob označeni nameri kovinski denar (en komad zadostuje) dobil zmanjšano kovinsko vsebino*. Dejanje je prestopek, poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Ako pa je dejanje storjeno obrtoma (glej § 222., IV.), postane dejanje zločinstvo (pri katerem se tudi poskus kaznuje). Kazen za to zločinstvo je robija od enega do desetih let in obligatorna kumulativna kazen v denarju od 25 dinarjev naprej. Uporaba § 45. je tu izključena. II. Pri dejanju po § 236., odst. L, ni treba, da je bil falzifikat spravljen v tečaj. Spravljenje v tečaj je posebej kriminalizirano dejanje nalik določbi § 235., odst. 1. To je odrejeno v 3. odst. tega paragrafa in velja mutatis mutandis, kar je bilo za § 235., odst. 1, navedeno, tudi tukaj (gl. § 235.«), Vzporedno k § 235., odst. 2., pa je tudi pri deliktu po § 236., v odst. 4., konstruiran primer, da storilec ali kdo drugi sprejme od tretje osebe ko¬ vinski novec kot polnovreden, pa ga potem, ko v njem spozna, da je njegova vsebina zmanjšana, spravi v tečaj kot polno¬ veljavnega. Glede naklepa, dovršitve, poskusa in odvzema glej § 235. b). Kazen je tu nižja, ker je dejanje samo po sebi manj nevarno. Realno zaščitno načelo po § 4. velja tudi tukaj. 372 § 237 [Zbiranje denarnih falzifikatov po §§ 234. do 236.] Kdor zbira ponarejen ali predrugačen denar ali denar z zmanjšano kovinsko vsebino z namero, da bi ga dal v tečaj kot polnovrednega, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom in v denarju. Kot delictum sui generis je kriminalizirano zbiranje ponare¬ jenega, prenarejenega in glede kovinske vsebine razvrednote¬ nega denarja, dasi se znači to za pripravljalno dejanje v po¬ gledu deliktov po §§ 235., odst. 2., in 236., odst. 3. Ustanovljena je paralela k § 217., le kazen je tu težja, ker je nevarnost večja. Dejanje je kaznivo kot zločinstvo z robijo od enega leta do petih let ali s strogim zaporom od sedmih dni do šestih mesecev in z obligatorno kumulativno denarno kaznijo od 25 do 5000 dinar¬ jev. Poskus je kazniv tudi v primeru, da se izreče kazen stro¬ gega zapora (gl. § 15., III ). Odvzem falzifikatov je obligatoren (gl. § 241.). Realno zaščitno načelo po § 4. je treba uporabljati tudi pri teh deliktih. § 238 [Promet s kovinskimi odpadki] Kdor nabavlja ali razpečava odpadke, ki se dobivajo s tem, da se postrže kovina s pravega denarja, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju do 10.000 dinarjev. Že nabava (kup, menja, sprejem darila, pa tudi tatvina, ne Pa najdba) kakor tudi razpečavanje (odsvojitev, s prodajo, za¬ meno, darovanjem in pod.) odpadkov, ki nastanejo pri opiljenju, postrženju, obrezanju ali izdolbljenju (gl. § 236.) kovinskega denarja, je poseben delikt, ne glede na to, ali ima nabavitelj ali odsvojitelj namen pri nabavi spraviti odpadke v promet, odnosno pri odsvojitvi pridobiti kakšno imovinsko korist. Toda Potreben je naklep, pri katerem ravna storilec z vedenjem, da gre za označene predmete, ter s hotenjem, da jih kot takšne nabavi ali razpeča. Dejanje je dovršeno z nabavo ali odsvo¬ jitvijo. Dokler ta uspevek ne nastopi, se nahaja dejanje v stadiju poskusa, pa ni kaznivo. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do 373 petih let in obligatorno združena denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. Uporaba določbe § 45. ni dopustna. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4.; glede zapada deliktičnega predmeta gl. § 241. Realno zaščitno načelo po § 4. se mora tudi tu uporabiti. § 239 [Pripravljalna dejanja za falzifikacijo denarja] Kdor neupravičeno napravlja, nabavlja ali razpečava orodja ali sredstva za napravljanje kovinskega in papirnatega denarja ali bankovcev Narodne banke, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom in v denarju. I. Vzporedno k § 230. je tu kriminalizirana vrsta priprav¬ ljalnih dejanj kot delictum sui generis. Če uvodoma stoji, «ko neovlaščeno pravi...» je s tem zakonodajec le podčrtal itak v § 23. ustanovljeno pravilo, da ni kaznivosti, kjer je dejanje za¬ konito dovoljeno (v državnih kovnicah). Izraz «pravi» v izvir¬ niku je treba tu istotako prevesti v slovenščino kakor pri § 230., torej «napravlja». II. Različno od besedila v §§ 234. do 238., kjer se rabi izraz. «novac» v legalnem pomenu § 14., točke 5., je tu govora o kovin¬ skem in papirnatem denarju ali bankovcih Narodne banke. Vendar ni razloga, da bi utesnili pri takšnem besedilu kovinski ali papirnati denar, ker je vzporejen z bankovci Narodne banke, samo na tuzemski denar. Ni dvoma, da se je le spregledalo, da spričo § 14., točke 5., ni potrebno ostati pri starem tekstu proj. II., ki še ni imel v občnem delu za ves k. z. legalne inter¬ pretacije pojma denar, dočim je proj. II. v uvodu k poglavju o ponarejanju denarja izrečno navajal kot denar tudi bankovce Narodne banke. Na drugi strani pa obstoja gotovo zakonodaj- čeva namera, da kriminalizira tudi pripravljalna dejanja, ki veljajo falzificiranju inozemskega denarja, ker je delikt kazniv v tuzemstvu tudi, če ga stori inozemec v inozemstvu (§ 4.). V ostalem prim. glede naklepa, dovršitve, kaznivosti po¬ skusa, kvalifikacije, eventualne omilitve kazni izvajanja k § 230., II. Kazen je tu težja radi večje nevarnosti delikta. 374 § 240 [Denarju na videz podobni izdelki] Kdor napravi, razpečava ali hrani z namero, da bi jih raz¬ pečaval, odtiske na papirju ali kovinske znake ali izdelke, ki so videti kakor denar, se kaznuje v denarju do 10.000 dinarjev. Zakonodajec je ustanovil ta delikt, pa ga je uvrstil v XX. po¬ glavje, dasi ne gre za lažni denar, ampak za izdelke, ki imajo zunanji videz denarja, bilo kovinskega, bilo papirnatega. Na¬ vedeni so odtiski na papirju (n. pr. reklamni listi) ali kovinski znaki ali sploh drugačni izdelki (n. pr. bonboni v obliki kovanega denarja, prevlečeni s staniolom z utisnjeno podobo denarja), ki pa nimajo svrhe, da bi veljali kot denar in so kot ne-denar lahko spoznatni. Tu gre predvsem za preprečenje, da lahkoverni, ne¬ izkušeni ljudje ne nasedejo sleparjem, ki jim v slepilnem namenu vrinejo izdelek, ki ni kot denar napravljen, za denar. (Ta delikt je posnet po avstrijskem načrtu za kazenski zakonik iz 1.1909., § 230.) Krivdna oblika je naklep. Način storitve je naprava, raz¬ pečavanje označenih izdelkov, pa tudi njih hranjenje v nameri (§ 16., IV. a) razpečanje v bodočnosti. Vedenje mora obsegati okolnost, da gre za izdelke z zunanjim videzom denarja, ki se utegnejo zamenjati s pristnim denarjem. Če je izdelek evidentno nesposoben za zamenjavanje, ni kaznivega dejanja. Dejanje je prestopek, poskus ni kaz.niv. Kazen je samo denarna od 25 do 10 000 dinarjev. Omilitev po § 71. ni predvidena. Določba § 4. tu ne velja, pač pa določba § 241. § 241 [Odvzem orodja, tvarine in izdelkov pri lažnem denarju] Predpis § 233. velja tudi za primere §§ 234. do 240. Na ta predpis smo opozarjali sproti pri kaznivih dejanjih tega poglavja. Za razlike glede predpisov za očuvalno odredbo Po § 59. gl. izvajanja k § 233. 375 XXI. poglavje. Kazniva dejanja zoper osebno prostost in varnost. § 242 [Primoranje] Kdor primora drugega s silo ali s pretnjo zločinstva ali pre¬ stopka, da kaj stori ali ne stori ali da kaj trpi, se kaznuje s stro¬ gim zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. I. Zaščita pravne dobrine osebne prostosti se pojavlja v k. z. najprej kot delikt subsidiarne narave. Na dlani leži, da je tipični element marsikaterih deliktov uporaba sile ali pretnje s silo ali z nasiljem ali s kaznivimi dejanji. Prostost, ki obstoja iz ne¬ ovirane možnosti oblikovanja in ostvarjanja volje lastne osebe (Willensentschliessung in Wittensbetatigmg), je pač tako ime¬ nitna pravna dobrina, da jo je treba generalno zaščititi v vsakem primeru. Ako pa naj ustanavlja kršitev te pravne dobrine pose¬ ben delikt, dobi tak poseben delikt le subsidiaren pomen v raz¬ merju na specialen delikt, pri katerem je taka kršitev le neob- hodno potrebna oblika izvršitve v dosego specialnega deliktič- nega uspevka. Tako moremo reči, da je v doslej obravnavanih določbah §§ 94., 115., 117., 127., 142., 143., 154., 164. bilo govora o izvestnih primerih sile, nasilja in pretenj v dosego uspevka izvestnega, posebej določenega kaznivega dejanja. Tem in tak¬ šnim deliktom nasproti se pojavlja delikt po § 242. kot sub¬ sidiaren delikt, pri katerem nastane tako zvana konkurenca kazensko-pravnih zakonitih določb, med katerimi obvelja za delikt tista, ki je najspecialnejša kot edino upoštevana (gl. pri¬ pombe k naslovu k V. poglavju). II. Moderna doktrina razlikuje izsiljevanje («globljenje» ali «iznuda», Erpressung) od primoranja («prinuda», «prinudjenje», Notigung). Razlike so dane na eni strani po s vrhi dejanja, na drugi strani po sredstvu storitve. Glede svrhe pri izsiljevanju je potreben naklep, da si storilec pridobi neupravičeno imovinsko korist, pri primoranju («prinudi») pa je baš ta, ravnokar ome¬ njena svrlia izključena, vsaka druga pa možna. V § 98. a. k. z. so bili po starejši doktrini združeni momenti izsiljevanja in pri¬ moranja v eno samo skupino, ter je bilo z ozirom na to, da je svrha izsiljevanja (v ožjem smislu besede) sama po sebi pro- 376 tivna pravu, potrebno, da se je obseg sredstev storitve razširil, da je veljala kot sredstvo izsiljevanja tudi že pretnja s kakšnim takim zlom, ki ne pomenja ničesar protizakonitega, n. pr. pretnja z ovadbo radi delikta, ki ga je storilec resnično zagrešil. - Tudi «chantage», to je izkoriščanje s prikrito pretnjo «razgaljenja pred svetom*, je spadala pod pojem izsiljevanja. Za primoranje pa šteje kot sredstvo storitve samo taka pretnja, ki zagroža prizadetje neke protizakonite škode. Ali § 98. a. k. z. je postopal drugače. Vrste storitve so bile enako določene, če je šlo za dobičkaželjno izsiljevanje ali za nedobičkaželjno- izsiljevanje, prav — primoranje. V § 242. je kriminalizirano samo in čisto primoranje (prinuda, «N6tigung»). Tu je izključen naklep, da naj se izsili neka imovinska korist. Tu, v določbi § 242., gre za zaščito osebne prostosti, v § 327. pa za zaščito pravne dobrine imovine ali imovinskih koristi. § 98. a. k. z. je torej v smislu moderne doktrine razcepljen na dva dela: samo primoranje spada pod določbo § 242. Proj. II. (str. 109.) poudarja pravilno, da je delikt primoranja samo delikt zoper osebno prostost v ožjem pomenu besede. III. Za delikt primoranja je potreben naklep. Storilec postopa z vedenjem, da dela drugi osebi silo na njeni osebni prostosti (v smislu, kakor je označen gori pod L), ali da ji preti s storitvijo zločinstva ali prestopka, — dalje pa s hotenjem, da druga oseba primorana žrtvuje svojo osebno prostost in nekaj zoper svojo voljo stori ali opusti ali trpi, da se zgodi. Storitev, opustitev ali trpljenje mora biti protipravno; sto¬ rilec ne sme imeti pravice napram drugi osebi, ki jo primora do dejanja, opustitve ali trpljenja. To izhaja iz splošne določbe § 23. N. pr. omožena ženska mora debitum carnale trpeti, ker je s sklepom braka v to pristala, in to zakon ustanavlja kot njeno dolžnost; ni pa primorana trpeti tako zvane paranym- phalne trike (gl. § 269.). Način storitve je sila ali pretnja. Pojem sile je zakonodajec sicer avtoritativno razširil v § 14., točki 7., ali definicije ni podal. Mišljena je sila kakor v §§ 115., 117., 127.; ni treba, da bi nastopilo nasilje (gl. § 154.). Pripomniti je treba, da je v proj.I. stalo; «Ko drugog šilom ali pretnjom protizakonito pri- nudi», in da so motivi izrečno odklanjali, da bi morala biti vse¬ bina pretnje določena z «zločinstvom ili prestupom* (gl. proj. L, 377 str. 500), češ, sodišče presojaj resnost zažuganega zla. V proj. II. je stalo samo «silom ili pretnjom», v predlogu Gjuričič pa se je pojavilo besedilo «silom ili pretnjom zločinstvom ili presto¬ pom*. (Prim. še § 155.) Niti v proj. II., niti v ekspozeju ni raz¬ lage, zakaj se je besedilo izpreminjalo. Zdi se, da je bil vzrok namen, spraviti to določbo z ono § 194. s. k. z. v sklad. Toda napravil se je popravek. Dočim je po § 194. s. k. z. pretnja mo¬ rala vsebovati zažuganje zločinstva ali prestopka napram osebi, kateri storilec preti, je po sedanjem besedilu mogoče tudi žu- ganje napram tretji osebi, ter je le od presoje sodišča odvisno, ali je takšna pretnja sposobna za storitev delikta po § 242., n. pr. storilčeva pretnja, da raznese nečastne afere hčerke edinke, čeprav so izmišljene. Izvzeta izmed načinov storitve pa je zvijača ali izraba zmote. Tako dejanje je itak na drugem mestu kriminalizirano (§ 334. nasl.). Dejanje je prestopek; poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni strogega zapora pa § 71., točko 4. § 243 [Utesnitev osebne prostosti] C 1 ) Kdor neupravičeno drugega zapre ali mu drugače ne¬ upravičeno vzame prostost, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Poskus se kaznuje. ( 3 ) Če je pretrpela zaprta oseba ali vobče oseba, ki se ji je vzela prostost, težko poškodbo iz § 178. ali § 179. ali če je trajal odvzem prostosti dlje nego mesec dni, se kaznuje storilec z robijo do desetih let, če pa je ta oseba zbog tega izgubila živ¬ ljenje, z robijo najmanj šestih let. I. Kriminalizirana je čista utesnitev osebne prostosti v teles¬ nem smislu, prostosti gibanja v prostoru (LocomotionsfreiheitJ. Ni treba, da je oseba pravno sposobna določiti po svoji volji svoje bivališče, zadostuje, da je dejansko za to sposobna. Pred¬ postavka pa je protipravnost, zato pravi zakonodajec, kdor »neupravičeno... zapre*, kar mora pa spričo generalne določbe § 23. veljati le za posebno opozoritev, ne da bi se s tem uvajal ali izvajal kakšen diferencialen moment napram § 23. Elementi naklepa so vedenje, da storilec nima pravice osebno- 378 telesno svobodo utesniti in da gre za dejanje, ki jo utesnuje, ter hotenje, takšno utesnitev brez pravice doseči. Kakor pri § 93. a. k. z., je tudi tukaj utesnitev telesne prostosti svrha kaznivega dejanja. Če je samo spremljajoča posledica izvršitve nekega drugega dejanja, ne gre za konkurenco zakonitih kazensko¬ pravnih določb (gl. pripombe k naslovu V. poglavja), ampak za način storitve; n.pr. kdor hoče zadaviti drugo osebo, ji s tem obenem, ko jo davi, vzame telesno prostost. Če pa je utesnitev telesne prostosti pogoj za možnost izvršitve nekega specialno kriminaliziranega dejanja, gre pač za konkurenco po zakonu ustanovljenih kaznivih dejanj. N. pr. kdor posili žensko, ji utesni telesno prostost, pri kateri pa mora veljati po načelih konku¬ rence zakonitih kazenskopravnih določb utesnitev telesne pro¬ stosti kot subsidiarno dejanje, ki se ne more posebej kaznovati. Način storitve v zakonu ni odrejen; torej je vsak, dejansko mogoč način kriminaliziran, ki vede do zapretja osebe v zaprtem prostoru ali pa do drugačne utesnitve osebne prostosti, n. pr. od¬ vzem bergel hromcu. Sem spada tudi zvezan je, hipnotiziranje, sugestija, onesveščanje, seveda pod pogojem, da se izvrši na¬ klepno in brez. volje prizadete osebe. Toda način storitve sam po sebi ni vnesen kot bistven element dejanskega stanu. Ako je n. pr. nekdo drugo osebo po naključju zaprl v prostor, iz katerega sama ne more priti, pa šele nato storilec sklene, da jo pridrži v zaprtem prostoru, se očituje to naklepno «držanje v zaprtem prostoru« tudi kot način storitve, ne glede na to, da je bilo pripretje naključno in zato nekazniv čin. Če storilec v takem primeru razpolaga kot edina oseba z možnostjo, da oprosti zaprto osebo, ima dolžnost, vrniti ji prostost, inače postane kazniv. Ne gre tu za dolus subsequens, ampak pravi dolus directus, ki nastane, ko storilec sklene faktično (nekaznivo) posledico naključnega čina izpremeniti neupravičeno in brez potrebe v hoteni uspevek utesnitve telesne prostosti. Uspevek pa mora biti upošteven kot neko resno, objektivno zlo. Po tem momentu je treba presojati, kakšna doba trajanja utesnitve zadošča z.a izčrpanje dejanskega stanu § 243. Stvarni ali dejanski kes ne oprošča krivde, utegne pa vpli¬ vati pri odmeri kazni olajševalno (gl. proj.I., str. 506.). V proj. I. je bila kriminalizirana tudi malomarna utesnitev svobode (str. 503.), kar pa je že proj. II. izrečno opustil. 379 Dejanje po § 243. pa ne sme biti storjeno od državnega usluž¬ benca (§ 14., točka 3.) v izvrševanju službene dolžnosti. Zanj veljajo posebni predpisi (§ 391.), po katerih pa malomarna utes¬ nitev svobode tudi ni kazniva. Kazen za prestopek, ki je pa kazniv tudi, če dejanje ostane samo pri poskusu, je strogi zapor od sedmih dni do petih let. O eventualni omilitvi gl. § 71., točko 4. Ali ta kazen se izreče samo tedaj, če ni težjih posledic. II. Kot težje posledice so taksativno navedene sledeče okol- nosti: a) izguba življenja, b) težka in zelo težka telesna po¬ škodba, c) trajanje utesnitve telesne prostosti preko meseca dni. K a) i,n b): Zakonodajec je izključil, da bi bile težje posledice vključene v naklep, ker bi sicer dejanje prešlo v delikte po §§ 167., 178. ali 179. Glede nastopa teh posledic je torej potrebno, da se kot hujše preterintencionalne posledice morajo pripisati storilcu v malomarnost (§ 17.). Če nastopi na enak način iz naklepne utesnitve telesne prostosti samo težka telesna po¬ škodba po § 181., odst. L, ostane dejanje prestopek. K c ): Doba mesec dni se računa, ali po koledarskem štetju ali pa po običajnem štetju, da velja 30 dni za mesec. Predpis § 41., odst. 2., ni odločilen, ker je izdan za štetje kazni na prostosti. Kjer je stvar dvomljiva, jo je treba razlagati tako, kakor je to za storilca kaznivega dejanja ugodneje. Glede trajanja dobe utesnitve pa je mogoče, da je bil naklep a prion usmerjen na to, da naj bo druga oseba dlje kot mesec dni n. pr. zaprta, ali pa, da prvotno ni bila zamišljena tako dolgo¬ trajna utesnitev telesne prostosti. V prvem primeru je treba izreči strožjo kazen radi hujše posledice brez nadaljnjih ugoto¬ vitev. V drugem primeru pa je lahko mogoče, da je naklep nastajal sukcesivno in da je temu primerno tudi utesnitev dalje trajala, in to preko meseca dni; tudi tu gre za pristno na¬ klepno dejanje. Če pa nekdo zapre drugo osebo z naklepom, da jo protipravno obdrži v zaprtem prostoru tri tedne, pa dotlej pozabi na njo (dasi ostane glede prehrane itd. pri prvotnih od¬ redbah), je odgovoren za hujšo, preterintencionalno posledico utesnitve telesne svobode preko meseca dni, ker se mu mora težja posledica pripisati v malomarnost (§ 17.). Ako bi pa na¬ stopila težja posledica, ker je storilec nagloma težko obolel (n. pr. od kapi zadet), pogoji § 17. ne bi bili izpolnjeni in se storilec ne bi smel kaznovati po drugem odstavku § 243. 380 Kaz.en je v primeru a) robija od šestih let do dvajsetih let, v primerih b) in c) — tudi če oba hkratu nastopita — robija od enega leta do desetih let. Glede eventualne omilitve gl. pod a) § 71., točko 3., pod b) in c) pa § 71., točko 4. § 244 [Blažji primeri utesnitve osebne prostosti] Kdor prime storilca pri samem kaznivem dejanju ali takoj po njem na begu, mislec, da pobegne ali da ga ne bo mogoče najti, ali kdor po potrebi zadrži ali zapre duševno bolno osebo, se kaznuje, če ne obvesti o tem odvzemu prostosti nemudoma krajevnega policijskega oblastva, z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Za dvoje primerov je predvidel zakonodajec, da se sme osebna prostost vzkratiti, a) če so podani razlogi § 114. k. p., namreč, da nekdo storilca ali udeleženca pri samem kaznivem dejanju zaloti (in flagranti) ali če kot očividec takoj po storitvi kaznivega dejanja ujame storilca ali udeleženca, slednjič, če se storilec kaznivega dejanja takoj izza storitve zaloti, ko ima v roki še orožje ali corpus delicti. Tu pravi § 114. k. p., da sme vsakdo pri kaznivem dejanju zaloteno osebo ujeti, vendar Pa jo mora predati takoj preiskovalnemu sodniku, okrajnemu sodišču ali prvemu policijskemu oblastvu, — če pa tega ne more, je dolžan takoj eno od navedenih oblastev o ujetju obvestiti. § 244. je to pravico še nekoliko razširil, namreč, da se sme storilec kaznivega dejanja tudi tedaj ujeti, če takoj po zalotenju na samem dejanju zbeži in če smatra druga oseba (očividec), da storilec pobegne tako, da ga ne bo mogoče najti, dasi se izve, kam je pobegnil, ali pa tako, da se skrije in ga ne bo mogoče dobiti. b) Če so podani razlogi za to, da se duševno bolna oseba po potrebi zapre ali pridrži. Zakonito dopustni so primeri takega pridržanja po §§ 32., 34. preklicnega reda z dne 28. junija 1916., št. 207, avstr. drž. zak."Za te § 244. ne velja. Pač pa se da takšen primer zamisliti, če se neki osebi utesni telesna prostost radi vzrokov iz § 25. (storitev v skrajni sili), ali pa če se je zgolj v korist zblaznele osebe, da se sama ne usmrti ali pobije in pod. 381 II. V obeh primerih je zakonodajec ustanovil v § 244. dolž¬ nost za tistega, ki je v opisanih okoliščinah utesnil osebno prostost — izvzeti so pa primeri § 391. za državnega usluž¬ benca —, da o tej utesnitvi obvesti krajevno policijsko ob- lastvo brez odlaganja, v § 114. k. p. pa dolžnost izročitve ujete osebe, kakor je gori pod I. navedeno. Oboje predpisov je zdru¬ žiti, da je treba takoj ujetega zločinca predati ali iz,ročiti, s čimer je dolžnost obvestitve hkratu z navedbo vzroka predaje ali izročitve tudi izpolnjena. (Po § 93. a. k. z. je veljal za kazni¬ vega, kdor «tega brž redni gosposki nalašč ne naznani*.) «Bez odlaganja*, po slovenskem prevodu «nemudoma», pomeni za ob¬ vestitev, da naj se izvrši takoj, ko je to po teku dogodkov sploh mogoče. Oboje predpisov — § 244. in § 114. k. p. — ima svrho, da se ipak in pod vsakim pogojem državnemu oblastvu, ki ima skrbeti za javni red, nudi možnost uradnega poslovanja. V tem smislu je torej tudi § 244. tako tolmačiti, da je pod krajevnim policijskim oblastvom razumevati tudi vsa v § 114. k. p. nave¬ dena oblastva (v proj. I., str. 503., je bil naveden celo občinski urad). Rok za obvestitev ni več določen, kakor v § 193. s. k. z., s 24 urami, ampak bo vedno krajši (toliko, kot je potrebno), utegne biti pa tudi daljši (n. pr. zalotitev na širokem morju na ladji). III. Kaznivo dejanje po § 244. se da samo naklepoma storiti (v proj. I. je bila tu malomarna storitev vključena; str. 504.). Naklep obstoja v vedenju dolžnosti obvestive o utesnitvi telesne prostosti, ki vključuje subjektivno prepričanje, da gre za primer dopustnosti ujetja ali pridržanja, ter v hotenju, to dolžnost zanemariti in s tem doseči uspevek utesnitve telesne svobode. Če je storilec pogrešno smatral, da ima opraviti s pri¬ merom § 114. k. p. ali duševne obolelosti po § 244., ni kazniv, niti ne, če se mu malomarnost dokaže, ker malomarno storjen delikt nalik onemu § 244. ni kazniv (§ 20., odst. 1.). Če se sklicuje storilec na to, da ni vedel za predpis, da- mora nemudoma ob¬ vestiti krajevno policijsko oblastvo, ga to ne oprošča, vendar pride lahko po smislu § 21. do blažje kazni ali celo do popolne oprostitve. Dovršeno je dejanje po § 244. v prav tistem času, ko je bilo obvestilo brez odlaganja mogoče, pa naklepno opuščeno. Poskus idejno ni mogoč. Dejanje je prestopek. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora § 71., točko 5. 382 § 245 [Otmica maloletnih oseb] C 1 ) Kdor odvzame maloletno osebo izpod oblasti njenih rodi¬ teljev, varuhov (skrbnikov) ali vobče oseb, ki so po zakonu upravičene, skrbeti zanjo, se kaznuje z zaporom do enega leta, če pa maloletna oseba ni dovršila štirinajstih let, z zaporom najmanj treh mesecev. ( 2 ) Tak storilec se kaznuje z robijo do petih let, če se je izvršil odvzem z namero, da bi se maloletna oseba porabljala za beračenje ali v drugo koristoljubno svrho. ( s ) Zaradi dejanj iz tega paragrafa sme sodišče storilcu omiliti kazen po svobodni oceni; v posebno lahkih primerih pa ga sme tudi oprostiti vsake kazni. I. Dejanje, ki je tu kriminalizirano, je skoraj slično § 96. a. k. z, kolikor gre za otroke. Pomniti je treba, da zakonodajec ščiti pravno dobrino osebne prostosti dece, dasi se krajšajo s takim deliktom tudi ali celo najbolj praktične pravice rodi¬ teljev, varuhov ali skrbnikov. Isto velja v pogledu na druge osebe, ki so po zakonu upravičene, skrbeti za maloletne osebe, n. pr. ravnatelje državnih vzgojevališč. Mogoče je, da pride do sokoba pravic teh oseb med seboj. V takih primerih je pre¬ sojati krivdo storilca pod vidikom utesnitve osebne prostosti maloletne osebe, ki naj se ohrani kolikor mogoče po zakonitih predpisih o oskrbi za take osebe. Vendar daje zakonodajec dalekosežne pravice sodišču, da sme presojati take primere raz človeško stališče vobče. Otmica maloletnih oseb se pač stori lahko tudi v njih očividno korist. II. Kaj je maloletna oseba, je določeno v § 14., točki 1. V ob¬ segu § 245. so vključeni mlajši in starejši maloletniki, seveda pa tudi «otroci». Naklep obstoja v vedenju, da je ena od v prvem odstavku navedenih oseb v izvrševanju svoje oblasti na podlagi zakona ukrenila neko odredbo glede osebne prostosti maloletnika, ter v hotenju, razpolagati glede osebne prostosti maloletnika v smislu, ki se protivi omenjeni ukrenjeni odredbi. Privoljenje maloletnika ne izključuje krivde. Način izvršitve je kakršenkoli, samo da je svrhi primeren; samo odvedba za kratek čas, nlpr. radi izprehoda ne zadostuje. Dejanje je izvršeno v času, ko se 383 pojavi uspevek kot zaznaten, tako da pride maloletnik v tak položaj ali stanje, da njegovi roditelji ali druge zakonito upra¬ vičene osebe izgube dejansko možnost, izvajati skrb za malo- letnika, ki jim pripada po zakonu. Dejanje po prvem odstavku je prestopek. Poskus ni kazniv. Če gre za mlajše ali starejše maloletnike, je kazen zapor od sedmih dni do enega leta; če pa gre za otroke (§ 14., točka 1.), pa zapor od treh mesecev do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. III. Posebej in huje penaliziran je primer delikta po prvem odstavku tega paragrafa, če je naklep obsegal v hotenju namero (gl. § 16., IV. a), da se maloletnik uporablja za beračenje ali drugo koristoljubno svrho. Ni treba, da je prišlo do beračenja ali do druge koristoljubne svrhe. Zadošča otmica, izvršena v taki nameri. Dejanje je dovršeno, kakor je navedeno pod II. Poskus je mogoč in tudi kazniv. Kazen je robija od enega leta do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Dopustnost, da sodišče postopa po zadnjem odstavku in kazen omili po svobodni oceni (§ 72.), je dana za vse primere tega paragrafa brez izjeme. Kaj je posebno lahek primer, pove § 73., odst. 2. § 246 [Otmica ženske] C) Kdor odvede žensko osebo s silo, pretil jo zločinstva ali prestopka ali prevaro z namero, da bi on ali kdo drugi stopil z njo v zakon (brak), se kaznuje z zaporom. ( I. 2 ) V posebno težkih primerih se kaznuje z robijo do petih let. ( 3 ) Preganjati se začne na predlog. ( 4 ) Če pa se zakon tudi sklene, je dopustno preganjati sto¬ rilca samo, ako se zakon razveljavi. I. Predmet tega dejanja je samo polnoletna ženska, ker gre glede maloletnih uporabljati določbo § 245. (gl. proj. I., str. 510.). Ni pa uporaben § 246. glede ženske, ki sama privoli v tako dejanje, kajti sestavina dejanskega stanu je uporaba sile ali pretnja z zločinstvom ali prestopkom (gl. § 242.) ali pa prevara (zvijača), ki pa se ne sme tolmačiti samo v smislu § 334., ampak vobče kot zvijačnost («lukavstvo», gl. §§ 117. in 142.). Vse to izključuje prosto voljo ženske osebe, ki je prizadeta po dejanju 384 Po smislu § 246. Slednjič ni uporaben § 246., če svrha ni omeji¬ tev telesne svobode, ampak življenje v nečistosti; kajti tisto dejanje je posebej in teže kaznivo (§ 278.). II. Za kaznivost je potreben naklep, to je vedenje, da se ženska brez svoje privolitve ali pa z izsiljeno ali izvabljeno privolitvijo odvede v nameri (gl. § 16., IV. a), da kdorkoli stopi z njo v zakoniti brak, ter hotenje, da se pri tem doseže uspevek utesnitve telesne svobode. Dovršen je delikt z nastopom na zunaj zaznatnega oživotvorjenja odvedbe. Ni pa dovršen šele z omožitvijo odvedenke. Nasprotno, omožitev je razlog, ki iz¬ ključuje kaznivost. Način storitve je odvedba, to je prestav- ljenje ženske osebe iz kraja, kjer se nahaja po svoji volji, na kraj, kamor nima volje iti, bodisi da se je to zgodilo z vozilom ali kako drugače. Preprosti primeri so kvalificirani kot pre¬ stopek in je zanje zagrožena kazen zapora od sedmih dni do petih let; poskus torej ni kazniv. Samo če gre za posebno težke primere (gl. § 75.), se kvalificira dejanje kot zločinstvo, za katero je kazen robija od enega leta do petih let. V takih primerih je tudi poskus kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. pri prestopkih § 71., točko 5., pri zločinstvih § 71., točko 4. III. V vsakem primeru, bodisi pri zločinstvih, bodisi pri pre¬ stopkih, bodisi da gre za dovršeno, bodisi za poskušeno deja¬ nje, je delikt pregonljiv samo na predlog prizadete ženske. Izjemoma (gl. § 85.) pa se tu rok treh mesecev za stavitev pred¬ loga na kaznovanje šteje za primer, da se je brak v zakoniti obliki sklenil, pa je bil pozneje razveljavljen, šele od tistega dne, ko je bil prej sklenjeni brak pravnomočno razveljavljen. Če je brak veljavno sklenjen, to je s privolitvijo obeh bračnih drugov, odvoditelja ali osebe, v čigar korist se je odvedba zgodila, in odvedenke, pa se predlog na kaznovanje od nobene strani ne more staviti, ni več kaznivosti. Pripomniti je treba, da'se sme predlog na kaznovanje umakniti (gl. § 85.). § 247 [Vznemirjajoča zapretitev zločinstva] Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno pretnjo zločin¬ stva, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 25 385 I. Pravna dobrina je tu osebna varnost (sigurnost). Proj. I. je razlagal (str. 512.), da je to «lično spokojstvo», ki se «na neki način uvredja, da se remeti onaj osečaj lične sigurnosti, koji treba, da bude zagarantovan u pravno uredjenoj državi*. Vor- entw. je dejal v ustreznem paragrafu: « Wer . . . die Sicherheit einer Person geflihrdet» ; proj. II. (str. 110.) pa: «pravno spo- kojstvo dotičnog lica». Za določitev vsebine pojma je treba, da se ozremo po najbližjih sorodnih deliktih. Telesna varnost, to je sigurnost ohranjenja telesne celovitosti (integritete), je za¬ ščitena i zoper dolozna i zoper kulpozna dejanja v § 167. nasl. in § 182. nasl.; varnost ostvarjanja lastne volje v § 242., varnost razmerja med voljo in imovinskimi vrednotami v § 327.; varnost zdravja v § 254. nasl.; varnost spolnega živ¬ ljenja in udejstvovanja spolnega gona v § 269. nasl. Kar ostane še od osebne sigurnosti, ni veliko; more se le označiti kot varnost, da ostane oseba v svojem duševnem ravnovesju. Motitev te varnosti pa označimo za vznemirjenje. Delikt po § 264. je torej podoben onemu po § 99. a. k. z. II. Delikt se stori samo z naklepom; storilec ravna z vede¬ njem, da resno izjavlja z besedo, gesto, simbolično ali pismeno zapretenje z zločinstvom (ne pa s prestopkom), ter s hotenjem, da pride izjava do znanja nasprotni osebi in jo spravi v strah, ji vzame duševno ravnovesje. Zločinstvo pa ni da bi moralo biti zapreteno glede osebe, ki se vznemiri, ampak ono se more obračati tudi napram tretji osebi, ki pa je v takem razmerju, da spravi tudi zločinstvo na njej osebo, na kateri se zgodi deja¬ nje v smislu § 247., v strah in vznemirjenje, n. pr. grožnja gre zoper ljubljeno dete, dejanje po § 247. zoper njegovo mater. Zločinstvo tu ni samo tako po k. z., ampak vobče vsako zločin¬ stvo po kateremkoli zakonu. Določba § 13. tu ni uporabna. Dovršeno je dejanje, ko preide izjava storilca do znanja ogro¬ ženi osebi. Ni da bi vznemirjenje resnično nastopilo; dovolj je sposobnost izjave, da vznemiri ogroženca. Resnost pretnje je pogoj, očituje se kot premišljeno izgovorjena, ne pa le v nagli jezi iz zadrege ali pod. (gl. proj. I., str. 513.). Razen tega seveda naklep ne sme biti usmerjen na dosego zgoraj pod I. navedenih drugih uspevkov, kajti sicer preide dejanje v specialni delikt. Pri takem položaju velja za «vznemirjenje» načelo konkurence zakonitih zakonskopravnih določil (gl. pripombe k naslovu V. pogl.). Poskus ni kazniv, ker je dejanje po § 247. prestopek. 386 Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora Pa § 71., točko 5. § 248 [Zapretitev z nevarnim orodjem] Kdor seže pri tepežu ali prepiru po nožu ali drugem nevar¬ nem orodju ter s tem ogrozi varnost druge osebe, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. Tu je kriminaliziran poseben primer vznemirjenja, ki ob¬ stoja v simbolični napovedi pretnje z izvršitvijo dejanja, o katerem nasprotna oseba vnaprej ne more vedeti, ali bo imelo znake zločinstva. Zato je kazen blažja. Naklep je potreben. Storilec ravna z vedenjem, da se nahaja v položaju tepeža ali prepira, da zgrabi za nož ali seže po drugem nevarnem orodju in da vznemirja s tem nasprotnika. V originalu stoječi izraz «mašiti» pomeni poKaradžiču «manum immittere, atiingere», po Šamšaloviču pa «mašati se», «nach etwas greifen ». Kaj je drugo nevarno orodje, je quaestio facti. Ni da bi moralo biti bodalo ali rezilo, tudi revolver spada sem. Vsekako mora biti neko orodje, ki se v navadnem življenju lahko rabi za napad ali obrambo. Drugi element naklepa je hotenje, da se vznemirjenje nasprotnika doseže. Dejanje je dovršeno, ko stopi zgrabljenje noža ali nevarnega orodja do znanja ogrožene osebe. Poskus dejanja ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora pa § 71., točko 5. Ta delikt je prišel šele v proj. II. v besedilo osnutka. Pri¬ pomniti je treba, da velja, če pride samo do poškodbe lahkega značaja v smislu § 181., odst. 2., enaka kazen kakor v § 248., da pa določba § 181., odst. 2., glede oprostitve v primeru, če je bil storilec brez svoje krivde izzvan s poškodovančevim siro¬ vim ali nevljudnim ravnanjem, pri dejanju pri § 248. ne pride do uporabe. § 249 [Odreka pomoči] Z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev se kaznuje, kdor ne pomaga, brez nevarnosti za samega sebe ali za drugega, po možnosti onemu, čigar življenje je v očividni in neposrednji nevarnosti. 25 * 387 Za delikt je potreben naklep. Storilec mora opustiti pomoč (v izvirniku «propusti, da ... pomogne») z vedenjem, da gre za očividno in iznenada neposredno nastopivšo nevarnost za življenje druge osebe in ki ji lahko brez nevarnosti zase ali za druge pomore po svojih močeh, ter s hotenjem, da spravi itak v slabem položaju nahajajočo se osebo v osebno življensko nevarnost, torej pač v hujšo nevarnost, ako ne pomaga. «Preka opasnost» je tista, ki nastopi iznenada in neposredno («prek» pomeni repentinus, gl. Karadžič). Tu je misliti na primere v turističnem življenju, če dober in zdrav turist noče pomagati v življenski nevarnosti nahajajočemu se turistu, ali na enake primere pri avtomobilskem prometu, če pusti ponesrečenega potnika v življenski nevarnosti, dasi bi ga lahko vzel na voz in pod. Glede izbire kazni gl. § 74., glede omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 250 [Kršenje hišnega miru] 0) Kdor vdre v tuje stanovanje ali zaprte prostore zoper voljo upravičene osebe ali se na zahtevo upravičene osebe ne umakne odtam* se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Če uporabi storilec pri tem silo ali preti s silo, se kaz¬ nuje z zaporom. Za poskus se kaznuje. ( 3 ) Preganjati se začne na predlog. ( 4 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. Podobno kakor v § 83. a. k. z. se ščiti tu pravna dobrina hišnega miru, ki je prvi pogoj osebne varnosti. Vendar je delikt po § 250. mnogo blaže kazniv. Dejanje se stori naklepoma. Storilec ravna z vedenjem, da upravičeni stanovalec v hiši, sobi ali drugačnem zaprtem (ne pa zaklenjenem) prostoru, ki je namenjen za prebivanje ljudi, vstopa ne dovoli ali pa zahteva, da se storilec od tam umakne, ter s hotenjem, da vdre v hišo, sobo itd. navzlic temu, da upravičena oseba vstopa ne dovoli, ali pa da ostane v njej, dasi zahteva upravičeni stanovalec, da naj se odstrani. Tudi konkludentna dejanja morejo vsebovati označeno zahtevo. Dovršeno je dejanje, ko nastopi uspevek, da vdre storilec v sobo, odnosno da pokaže na zunaj za- 388 znatno (tudi ena oseba, ki to zazna, zadošča), da ne ustreže zahtevi. Ta zavrnitev pa mora biti resna in izrazita. V obeh primerih je treba pri presoji dejanja ali nedejanja izhajati iz zakonodajčeve svrhe, da se ščiti hišni mir in s tem osebna var¬ nost v smislu § 247. Tudi glede upravičenosti stanovalca bo quaestio facti, ki jo je treba rešiti iz istega pravnega vidika, da gre za hišni mir in s tem za osebno varnost v smislu § 247. Zlasti se bo treba ozirati na ta moment, če gre za vprašanje upravičenosti vstopa v stanovanje hišnega gospodarja napram najemniku in pod. Dejanje je prestopek. Kazen je različna, če se izvrši dejanje a) nasilno (gl. § 242., III.) ali s pretnjo sile, ki pa praviloma ne sme biti kaznivo deja¬ nje, ker pride sicer do ostvarjenja drugega delikta, ali b) če se izvrši brez te kvalifikacije. V vsakem primeru je dejanje kaz¬ nivo tudi pri poskusu. Sicer je zakonodajec postavil stavek o kaznovanju pri poskusu na konec drugega odstavka, ali smiselno ni mogoče, da bi bilo kaj razlike med dejanji prvih dveh od¬ stavkov. Saj je takisto v vsakem primeru dejanje pregonljivo samo na predlog prizadete osebe (§ 85.). [Izdaji k.z. Gojka Niketiča kakor tudi Šilovič-Franka navajata stavek «Za pokušaj če se kazniti...» kot tretji odstavek. Tekst v Sl. N. je bil nemara po tiskovni hibi postavljen brez posebnega od¬ stavka.] Kazen je za kvalificiran primer zapor od sedmih dni do petih let, v nekvalificiranih primerih pa zapor od sedmih dni do enega leta ali denarna kazen od 25 do 10.000 dinarjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede omilitve kazni na prostosti pa § 71., točko 5. Zakonodajec smatra, da se primeri teh dejanj pod okol- nostmi tako posebno lahki, da sme sodišče sploh oprostiti od vsake kazni (§ 73.). XXII. poglavje. Kršenje tujih tajnosti. § 251 [Pisemska in podobne tajnosti] G) Kdor neupravičeno odpre tuje pismo ali telegram ali drugo zaprto pisanje ali pošiljko ali kdor neupravičeno obdrži, Prikrije, uniči ali izreči drugemu tuja pisma, tuje pošiljke, tele- 389 grame ali tuja zaprta pisanja, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. (-) Kdor priobči drugemu tajnost, ki jo je zvedel s tem, da je neupravičeno odprl tuje pismo, tujo pošiljko, tuj telegram ali druga tuja zaprta pisanja, ali jo uporabi z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu korist ali da bi storil prizadeti osebi škodo, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. I. V proj. II., kakor tudi v predlogih Gjuričič in Subotič, je bilo predpostavljano, da se osebna prostost ali varnost krši tudi z neupravičenim prodiranjem v sfero tuje tajnosti (proj. II., str. 110.). To stališče je zakonodajec opustil in s tem pokazal, da smatra neko drugo pravno dobrino potrebno zaščite. Ta je pisemska tajnost ali podobna tajnost kot taka. Za tajnost je odločilna volja neke osebe, fizične ali pravne, da naj izvestna, od nje določena vsebina ne pride do znanja nikomur razen tistim osebam, katere ona naravnost določi ali kot možne predpostavlja in odobri. Vsaka druga oseba naj respektira tajnost vsebine. To zahteva današnji živahni promet s pismi in podobnimi priobčili. Zakonodajec je stavil kršitev take tajnosti pod sankcijo kazni. Izjema od te norme je le po¬ dana, če volja prizadetega v smislu zakonitih predpisov ni upoštevna. N. pr. preiskovalni sodnik sme odpirati pisma oseb, ki so v preiskovalnem zaporu (§ 149. k.p.); enako vodstvo kazenskega zavoda (§ 35. zak. o izvrš. k.). Pa tudi oče ne¬ dorasle osebe sme pisma odpreti in pod. Vse, kar ni dovoljeno po zakonitih predpisih, spada v pojem neupravičenosti (prim. tudi določbo § 243.). Kot zunanji znak volje, da se odredi nekaj za zasebno tajnost, je dejstvo, da je vsebina priobčitve, na¬ menjena samo izvestni osebi, dana pod zaporo. (O šifriranih brzojavkah v trgovskem prometu gl. razglas Sl. N. z dne 16. maja 1923., Ur. 1. ex' 1923., kos 50.) Ni odločilno, da bi morala biti pošiljka namenjena za pošiljanje po občnih prometnih na¬ pravah pošte, železnice, zrakoplova. Tudi vsako privatno od¬ poslano zaprto priobčilo je zaščiteno. Če pa priobčilo ni zaprto (dopisnica, cirkularji in pod.), ni sposobnega predmeta za kaz¬ nivo dejanje. Glede kršitve državnih tajnosti gl. § 102. Pogaženje pisem¬ skih tajnosti državnih prometnih uslužbencev je kriminalizirano v posebnih določbah §§ 402. do 404. 390 II. Za delikt po § 251. je vedno potreben naklep; malo¬ marno povzročena otvoritev pisma itd. ni kazniva. Način iz¬ vršitve je ali pozitivno delovanje (odpretje) ali negativno zadržanje (prikrivanje, uničenje, izročitev pisma drugi osebi in pod.). Neupravičena ni samo samolastna storitev, ampak tudi storitev dejanja ob privolitvi neke neupravičene osebe, ki ravna s storilcem v sporazumu (prim. § 402., odst. 2.). Zakonodajec je upošteval pri penaliziranju osebo storilca, kakor avstr. zak. z dne 6. aprila 1870., drž. zak. št. 42. (O tem gl. § 402., točki 1. do 3.) Dalje je razlikoval med preprostim odpretjem pošiljke kot takim brez namena, sporočiti vsebino naprej drugi osebi, in pa med kvalificiranim odpretjem, kjer storilec vsebino zve po odpretju, kaznivem po prvem odstavku, pa jo ali drugemu priobči ali se je posluži v korist samega sebe ali kakšne druge osebe ali pa na škodo po odpretju prizadete ali v ozki zvezi z njo stoječe osebe. V izvirniku stoji, da «učini štetu interesovanom licu», ne pa «uvredjenom licu»; torej gre za vsako interesirano, t. j. glede svojih koristi prizadeto osebo. Ni pa posebej kvalificiran primer, če storilec odpre pismo ali pod., pa ga po prečitanju uniči. Tak primer spada pod določbo prvega odstavka. Vendar je mogoča idealna konkurenca s kakšnim drugim deliktom zoper imovinske interese. Dovršen je delikt po prvem odstavku z odpretjem zatvor- jene pošiljke. Če storilec, ki ni po § 402. kvalificirana oseba, samo čita vsebino skozi šipo ali skozi kuverto, dejanski stan ni izčrpan, ker ne gre več za tajnost. Pri dejanju po drugem odstavku pa je delikt dovršen s priobčitvijo ali poslužitvijo po odpretju spoznane tajnosti. Poskus ni kazniv. Pregon se vrši samo na predlog (§ 253.). Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 252 [Poverjena poklicna tajnost] Z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev se kaznujejo: pravni zastopniki, branilci in zastopniki v pravnih poslih, javni notarji (beležniki), kolikor ne poslujejo kot sodni poverjeniki, zdravniki, medicinci, babice, lekarnarji in pomoč¬ niki teh oseb in vobče vsi organi zdravstvene policije in bolnice 391 in organi javnih in privatnih organizacij za zavarovanje živ¬ ljenja, zdravja in invalidske podpore in zavarovanje zoper nezgode, če neupravičeno razodenejo drugim zasebne tajnosti, k| so jih zvedeli v izvrševanju svojega poklica. I. Zaščitena je pravna dobrina osebne tajnosti. Država je interesirana na tem, da se bolnik izleči, da se osebe, ki so bile prikrajšane na svojih pravicah, smejo obrniti na pravne zastop¬ nike brez strahu, da le-ti izdajo morebitne tajnosti itd. Ta vrsta tajnosti je diferencirana od one po § 251. tako, da mora biti spoznana v izvrševanju poklica. Nosilci poklicev, ki spadajo v obseg § 252., so našteti, toda ne taksativno, ampak eksempli- fikativno. Jasno je, da se morejo z zakoni še druge vrste poklicev primorati, da čuvajo tajnost, ki jo spoznajo, izvršujoč svoje posle, n. pr. pri članih davčnih komisij. Izvzeti pa so vsekako duhovniki glede čuvanja spovedne tajnosti. Ti so bili v tekstu ustrezajočih paragrafov obeh predidočih projektov in obeh pred¬ logov še izrečno navedeni, pa so v § 252. izpuščeni. To znači, da izdaja spovedne tajnosti ni kriminalizirana, ker spada v interno versko sfero, za katero veljajo zakonite norme cerkve¬ nega prava. II. Delikt se more storiti le naklepoma. Storilec ravna z vedenjem, da gre za osebno tajnost, ki jo je izvedel v izvrše¬ vanju svojega poklicnega posla, ter s hotenjem, da to tajnost neupravičeno priobči drugi osebi. Način priobčitve je lahko raznovrsten. Tudi s simboličnim ali konkludentnim dejanjem se da tajnost izdati. Ni zaščitena tajnost neke osebe, za katero n. pr. zve zdravnik izven ordinacije ali siceršnje z.dravniške preiskave dotične osebe. Pojem «neupravičeno razodevanje» je sicer tu gotovo upotrebljen enako, kot v § 251., vendar je treba priznati upravičnost tudi mimo določbe § 23. (gl. za¬ koniti primer upravičenosti pod § 172., odst. 3.), zlasti še v vseh tistih primerih, kjer gre za izključitev kazni vsled razodetja tajnosti v stanju skrajne sile (§ 25.). Dovršen je delikt s pri- občitvijo, to je z momentom, ko druga oseba določno spozna vsebino tajnosti, čeprav tisti čas niti ne ve, da gre za kršitev poverjene poklicne tajnosti. Poskus ni kazniv. Preganjanje se začne samo na predlog prizadete osebe, torej tiste, katere osebna tajnost je bila razodeta, pri maloletnikih njenega za- 392 stopnika. (Po § 498. a. k. z. je bilo razodetje tajnosti oficialno pregonljiv delikt.) Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 253 [Pregon po predlogu] Kazniva dejanja, navedena v §§ 251. in 252., se začno pre¬ ganjati na predlog. O pogojih gl. § 85. Rok se šteje od časa dovršitve dejanja (prim. § 251., II., in § 252., II.). XXIII. poglavje. Kazniva dejanja zoper občno zdravje. § 254 [Provzročitev nalezljive bolezni ljudi] 0) Kdor se ne ravna po predpisih, s katerimi je odredilo pristojno oblastvo preglede ali oddelitve ali prepovedalo iz- vestna vnašanja za zaščito zoper prenos ali zoper širjenje na¬ lezljive bolezni pri ljudeh, in prenese s tem nalezljivo bolezen, se kaznuje z robijo do dveh let ali s strogim zaporom. ( I. 2 ) Če je kdo zbog tega umrl, ostal težko poškodovan ali se mu je zdravje znatno okvarilo, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. ( 3 ) Kdor stori to dejanje iz malomarnosti, se kaznuje z za¬ porom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. I. Zaščita gre pravni dobrini občnega zdravja. Delikt ni samo ogroževalne, ampak tudi okrnjevalne narave (Gefcihr- dungs-, Verletzangsdelikt) . Ogroževalni delikti so po zasnovi o kriminalizaciji najlajših kršitev pravnih dobrin vobče pridržani zakonu o prekrških (gl. pripombe pred § 91.). Toda zagrozjtev kazni glede pravne dobrine občnega zdravja dela izjemo, zlasti ko gre za napade na zdravje ljudi po nalezljivih boleznih (epidemije). Niti naštevanje nalezljivih bolezni v pravilniku za zatiranje nalezljivih bolezni po šolah z dne 14. februarja 1922., Sl. N. št. 89, 393 Ur. 1. št. 145, niti v pravilniku z dne 5. septembra 1924., Ur. 1. št. 356, ni v smislu § 254. izčrpljivo. Izvzete so pač venerične nalezljive bolezni, ker veljajo zanje posebni predpisu Zakono- dajec tudi ni mogel prinesti vseh določb, ki so potrebne, v iz¬ delani konkretni obliki. Zato se je poslužil blanketne za¬ konite norme, ki naj daje točno smer, kdo sme in kaj se sme odrediti v okviru norme k. z„, da bo tvorilo vsebino dejanskega stanu in s tem bistvo kaznivega dejanja (gl. § L, IV.). Pristojno oblastvo, t. j. sanitetsko policijsko oblastvo, ki odreja preglede ali oddelitve ali prepoveduje vnašanja glede zaščite zoper pre¬ nos ali zoper širjenje nalezljivih bolezni pri ljudeh, je po § 13. uredbe o razdelitvi na oddelke ministrskega predsedništva in ministrstev z dne 10. aprila 1929., Sl. N. št. 94/XXXIX, Ur. 1. št. 205, ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje. Podrobne predpise gl. v zakonu o službi epidemijskih zdrav¬ nikov z dne 25. novembra 1921., Sl. N. št. 290/XLIII, Ur. 1. št. 21 ex' 1922., dalje v zakonu v ustanavljanju posebnih sanitetskih naprav za preiskavanje in pobijanje nalezljivih bolezni z dne 25. novembra 1921., Sl. N. št. 5/1, in Ur. 1. št. 31, ter v razpisih, ki so bili izdani na podlagi teh zakonov, kot n. pr. o desinfek- torjih z dne 3. januarja 1923., Sl. N. št. 131, Ur. 1. št. 217, o epi¬ demioloških preiskavah z dne 29. marca 1923., Sl. N. št. 131, Ur. št. 218, dalje o pobijanju trahoma z dne 12. novembra 1925., Sl. N. št. 276/LXXI, Ur. 1. št. 368, in o poslovanju ambulatorija za venerične bolezni z dne 11. aprila 1923., Sl. N. št. 100, Ur. I. št. 187. Vendar ni v določbi § 254. nobenega abstraktnega pred¬ pisa glede zakonov ali na podlagi zakona izdanih splošnih odredb ali konkretnih, za poedini primer naravnost zaukazanih odredb, ki naj veljajo za preglede ali oddelitve ali prepovedi izvestnih vnašanj za zaščito zoper prenos ali zoper širjenje nalezljivih bolezni pri ljudeh. [Izraz izvirnika «odvajanje» (od- delitev) pomenja «disiunctio, separatio, isolatio», «unošenje» (vnašanje), pa «illatio», «Einschleppung».] II. V prvem in drugem odstavku so kazniva dejanja zločin¬ stva (gl. § 15., III.), ki se morejo storiti samo z naklepom (tudi z eventualnim). Storilec ravna z vedenjem, da gre za neki gori pod I. naveden konkreten predpis, ki zabranjuje prenašanje nalezljive bolezni (infekcije), ter s hotenjem, da s kršitvijo — pozitivno ali negativno — tistega predpisa ograža vobče zdrave ljudi in da prenese s tem nalezljivo bolezen. Da bi bilo hote- 394 nje usmerjeno v povzročitev uspevka na individualno določeni osebi, ni mišljeno. Takšno dejanje bi prešlo v delikte po¬ glavja XVI. zoper življenje ali telo ljudi. To se pravi: V pri¬ meru § 254., odst. 1., je nastop naklepoma povzročene okužitve kakšne vnaprej nedoločljive osebe z nalezljivo boleznijo, radi katere je sanitetsko policijsko oblastvo izdalo konkretni pred¬ pis, pogoj za dovršitev dejanja, ker pravi zakon «i prenese zarazno bolest». Poskus pa je tu mogoč in kaz,niv. Za primere naklepnih kršitev večkrat imenovanih predpisov brez posledice prenosa kužne bolezni bo moral zakon o prekrških skrbeti za posebno sankcijo ali pa bo izrekalo sanitetsko policijsko oblastvo samo administrativne kazni (proj. II., str. 111.). Drugače je treba razlagati nastop v drugem odstavku nave¬ denih posledic, to je smrti ali težke telesne poškodbe ali znatne pokvare zdravja. Tudi tu povzročitev takih posledic ni obse¬ žena v hotenju, ampak hotenje se tiče samo ogražanja občnega zdravja. Hujša preterintencionalna posledica, eventualno smrt, ki je vzrok, da je kaznivo dejanje po posebni zakoniti določbi drugega odstavka teže kaznivo, pa se mora pripisovati storilcu v malomarnost. Pogoj je, da obstoja vzročna zveza med na¬ stopom posledice in med okuženjem s tisto nalezljivo boleznijo, radi katere je bil izdan konkreten predpis pristojnega oblastva. Zakonodajec se pri oznaki posledic glede njihove težine ne drži siceršnjih predpisov XVI. poglavja. Ker je to namenoma storil, je stvar sodišča, presojati, ali je okužena oseba ostala težko poškodovana ali kdaj se ji je zdravje z,natno pokvarilo. Presoja se bo morala ozirati na mnenje zdravnikov, pa tudi na namen zakonodajčev, ki ga je imel, ko je zagrozil tukaj kazen robije od enega do desetih let, ki niti pri z.elo težkih poškodbah po § 178., točkah 1. do 4., ni v taki višini zagrožena. Torej bo moral učinek po 2. odst. § 254. biti najmanj tako težak, kakor v primerih § 178., točkah 1. do 4. Poskus dejanja po drugem odstavku ■§ 254. idejno ni mogoč. Kaznivost poskusa je podana le pri kaznovanju po prvem od¬ stavku. Glede izbire kazni po prvem odstavku gl. § 74. Da so dejanja po prvem odstavku tudi, če se kaznujejo s strogim zaporom od sedmih dni do petih let, vseskozi zločinstva, gl. § 15., III. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. III. V tretjem odstavku je kriminalizirana malomarna sto¬ ritev dejanja. Ta malomarnost mora obstojati v tem: a) da 395 storilec pač ve za to, da gre za gori pod I. označen predpis pristojnega oblastva in da utegne s kršitvijo predpisa prenesti nalezljivo bolezen, pa stori dejanje lahkomiselno, misleč, da bo ubranil nastop infekcije, ali b) da storilec sicer v konkretnem primeru ni vedel vnaprej, da nastopi okuženje, pa je bil in ab- stracto po svojih osebnih lastnostih in po okolnostih dolžan za to vnaprej vedeti in dejanje opustiti. V besedah «ko ovo delo učini», — je seveda razumeti samo objektivne momente kazni¬ vega dejanja iz prejšnjih obeh odstavkov, torej je kazen ista, če nastopi iz dejanja samo okuženje ali pa posledica, ki je na¬ vedena v drugem odstavku. Dejanje je prestopek, poskus ni mogoč. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. § 255 iProvzročitev nalezljive bolezni v živalstvu in rastlinstvu] C 1 ) Kdor se ne ravna po predpisih, s katerimi je odredilo pristojno oblastvo preglede ali oddelitve ali prepovedalo iz- vestna vnašanja za zaščito zoper prenos ali zoper širjenje kužne bolezni pri živini, perutnini, divjačini in ribah, pri gozdu, sadju, poljskih posevkih ali rastlinah vobče, in prenese s tem kužno bolezen pri njih, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Kdor stori to dejanje iz malomarnosti, se kaznuje z zapo¬ rom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Vzporedno z določbami § 254. je zakonodajec krimi- naliziral provzročitev nalezljivih bolezni tudi drugod, ne samo na ljudeh. Tudi tu se je poslužil blanketne norme (gl. § 1., IV.). Pristojna oblast je po § 10. uredbe o razdelitvi na od¬ delke ministrskega predsedništva in ministrstev z dne 10. apri¬ la 1929., Sl. N. št. 24/XXXIX, Ur. 1. št. 205, ministrstvo za poljedelstvo. Predpisi, ki spadajo v to snov, so zakon o od¬ vračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni z dne 14. ju¬ nija 1928., Sl. N. št. 144/XLVII, Ur. 1. št. 287, in pa pravilniki, ki so na podlagi zakona izdani, n. pr. z dne 14. novembra 1928., Sl. N. št. 273/LXXXIX, Ur.l. št. 377. Glede terminov v izvirniku «stoka, živina», kar je prevedeno v «živina, perutnina«, je treba pripomniti, da je imel proj.I. za oboje samo izraz «domača stoka«. To je prevedeno v Vorentw. «Haustiere». Od proj. 11. dalje je besedilo izpremenjeno tako, 396 kakor se glasi sedaj v § 255. Glede izraza «stoka» prim. razlago pod § 316.,III.,7. Po Karadžiču pomenja «živina» v vojvo¬ dinskem narečju alites domesticae, «Federvieh». Prevod «ži- vina in perutnina« pomenja torej vse domače živali (govedo, konje, ovce, pse, mačke), pa tudi perutnino pri hiši. II. O naklepu in o potrebnosti nastopa okužitve velja mutatis mutandis vse to, kar je povedano v § 254., II. Edino težjih posledic po drugem odstavku § 234. zakonodajec ni penaliziral. Enako pa veljajo tudi izvajanja pod III. prejšnjega paragrafa za dejanja po drugem odstavku § 255. Veljavnost čl. 112., 114., 115. cit. zakona o odvračanju in zatiranju kužnih bolezni (epi¬ demij) glede v prvem odstavku navedenih živali in kultur je derogirana, vendar ostane veljavnost čl. 7. in 8. leg. cit. kot predpis pristojnega oblastva še v veljavi. III. Dejanje je vseskozi prestopek; poskus je pri deliktu po prvem odstavku mogoč, pri deliktu po drugem odstavku pa ne; kazniv ne more biti. Glede izbire kazni gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve gl. § 71., točko 4., za prvi odstavek, oziroma pri zaporu v drugem odstavku pa § 71., točko 5. § 256 [Venerično okuženje] (') Kdor izvrši, spolno okužen, telesno združitev ter drugega okuži ali ga kakorkoli izpostavi nevarnosti te okužitve, se kaz¬ nuje z zaporom in v denarju do 50.000 dinarjev. ( I. 2 ) Če je storilec mož proti svoji ženi ali žena proti svojemu možu, se začne preganjati samo na tožbo zakonskega druga. I. Pravna dobrina, ki je tu zaščitena, je zdravje ljudi v po¬ gledu spolnih organov. Kaj je spolna okuženost, tega zakono¬ dajec ni označil. Niti v pravilnikih za poslovanje ambulatorijev za venerične bolezni iz 1.1923., odnosno v naredbi za pobijanje in zdravljenje spolnih bolezni ni navedeno, kaj so spolne nalez¬ ljive bolezni. V pravilnik, ki določa obligatorno naznanitev kužnih bolezni, take bolezni, ki se tičejo spolnih organov, niso bile sprejete (gl. § 254" I.). Vsekako je treba torej od primera do primera na podlagi zdravniškega strokovnega mnenja ugoto¬ viti, kaj je spolna okuženost. Vobče veljajo bolezni sifilis, ka- pavec, trdi (ali Hunterjev) čanker in mehki čanker za nalez- 397 ljive spolne bolezni. Endemična sifilis je v pravilniku o pobi¬ janju nalezljivih bolezni izrečno omenjena. II. Za kaznivost dejanja je potreben naklep; malomarno storjeno dejanje se v tem pogledu ne kaznuje. Storilec mora ravnati z vedenjem, da je spolno okužen in da je ta bolezen nalezljiva, ter s hotenjem, da se v takem stanju z osebo drugega spola telesno združi (coitus) ali na kakršenkoli način drugo osebo (raz,en primera telesne združitve) spravi v nevarnost spolne okužitve. Takšna dejanja drugega «načina» so vse mani¬ pulacije z osebo drugega spola ali z osebo istega spola, ki so podobne telesni združitvi oseb različnega spola in pri katerih se udejstvuje zakužen spolni organ. Dolus eventualis zadostuje. Dejanje je dovršeno: a) ko nastopi vsled telesne združitve infekcija (gl. § 254., II.); b) ko nastopi ob spolni združitvi ali na kakršenkoli način nevarnost okuženja s spolno boleznijo, ki jo ima storilec. Poskus ni kazniv ne v prvem, ne v drugem primeru. Delikt je uradoma pregonljiv, razen v primerih, če se prenos spolne bolezni povzroči naklepno med bračnimi drugo- vimi (soprogi); tu je pregonljiv le na zasebno obtožbo (§§ 86., 87.). Kazen je zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 do 50.000 dinarjev. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. § 257 [Pokvarjenje živil za ljudi] S strogim zaporom, v primerih manjše nevarnosti pa z zaporom ali v denarju se kaznuje, kdor dodaja vodi ali drugim življenskim potrebščinam sestavine, ki utegnejo okvariti zdravje ljudi, kakor tudi kdor ima take potrebščine, škodljive za zdravje ljudi, v zalogi zaradi prodajanja. Če kdo zbcg uporabe take vode ali takih življenskih potreb¬ ščin umre ali se mu zdravje znatno okvari, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. Kdor stori to dejanje iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom ' ali v denarju do 50.000 dinarjev. I. Pod vidikom zaščite občnega zdravja ljudi je kriminali- zirano pokvarjenje vode ali drugih življenskih potrebščin 398 («inamirnica»). Mišljena je tu samo zajeta voda. Kajti prosto tekoča voda še ni življenska potrebščina; sicer pa je glede onesnaženja prosto tekoče vode ustanovljena zaščita v posebni kazenski določbi (§ 267.). Tudi po avstr. zak. o prometu z živili z dne 16. januarja 1896. je bila voda označena za živilo. Sicer pa zakon ne daje definicije, kaj so živila. Po splošni doktrini je treba smatrati za živila (Lebensmittel) vse naravno ali umetno stvorjene produkte, ki imajo svrho, da jih ljudje jedo ali pijejo, bodisi v prvotnem stanu, bodisi na poseben način prirejene. Ker so dejanja, ki se tičejo zdravil, posebej kriminalizirana (glej §§ 259. do 261.), se zdravila ne štejejo za živila. Sporno je, ali spada med živila tudi tobak za kajo ali njuhanje. Po naši definiciji ni živilo. Objasnitve ni v materialijah h k. z. nobene. Pripomniti pa je treba, da je stalo v proj. I. «ko trnje», v Vor- entw.: «wer vergiftet», kar daje ožji smisel. Šele proj. II. in naslednji predlogi so posplošili ustrezni izraz v «dodaje... sestavine» itd. II. Delikt se stori z naklepom (1. in 2. odst.) ali pa malomarno. Z naklepom je storjen delikt po prvem odstavku, če ravna sto¬ rilec z vedenjem, da pridodaja vodi ali drugim življenskim po¬ trebščinam sestavine, ki so za zdravje ljudi škodljive, ali da ima take življenske potrebščine na prodaj, ter s hotenjem — dolus eventualis zadostuje —, da spravi zdravje ljudi v nevarnost. Kazen za naklepno dejanje je zagrožena po teži uspevka. V pri¬ merih, kjer nevarnost ni velika po obsegu oseb, ki so prizadete, ali po intenzivnosti možnega obolenja, se kaznuje z zaporom od sedmih dni do petih let ali pa v denarju od 25 dinarjev naprej. Dejanje, ki povzroča večjo nevarnost, ki pa vendar ni združena s posledicami po drugem odstavku, je zagroženo s kaznijo strogega zapora od sedmih dni do petih let. Ako pa je imelo dejanje hujšo posledico po drugem odstavku, to je znatno pokvarjenje zdravja ali smrt vsaj ene osebe, je kazen robija od enega leta do desetih let. Vzročna zveza med deja¬ njem storilca in med smrtjo ali znatnim pokvarjenjem zdravja mora biti podana (gl. § 167., I.). Označena posledica pa mora biti v smislu § 17. preterintencionalna, ki pa izvira iz storilcu pripisane malomarnosti (gl. § 254., II.). Glede pojma znatnega pokvarjenja zdravja gl. § 254., II. III. Glede pogojev za kaznovanje iz malomarnosti storje¬ nega delikta po tretjem odstavku tega paragrafa gl. izvajanja 399 k § 254., III. Povišanje denarne kazni na maksimum 50.000 dinarjev (namesto 10.000 dinarjev v § 254.) je očividno ustanov¬ ljeno v pogledu na tipično profesionalnost takih deliktov. § 258 [Pokvarjenje živil za domače živali] P) Kdor onesnaži vodo ali življenske potrebščine, ki služijo živini ali domačini živalim, ali doda tem življenskim potreb¬ ščinam sestavine, ki jim utegnejo okvariti zdravje, se kaznuje, če je kakšna žival poginila za tem, z zaporom najmanj šestih mesecev. j ( 2 ) Kdor stori to iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. Glede konstruiranja deliktov po tem paragrafu se je treba sklicevati — podobno kot pri § 255. v zvezi s § 254. — na iz¬ vajanja pri prejšnjem § 257. Posebej je treba poudariti vzpo¬ rednost določbe v § 254. «i time prenese zaraznu bolest» z določbo v § 258. «ako je kakva životinja od toga uginila». Nastop te hujše preterintencionalne posledice mora biti tak, da se mora pripisovati malomarnosti storilca, ki hoče naklepno provzročiti samo nevarnost za zdravje domače živali (gl. § 17.). To sledi tudi iz tega, da spada naklepno uničenje živali pod normo § 365. Takisto veljajo izvajanja pod §§ 254., III., 255., II., in 257., III., tudi tu. § 259 [Prodaja manj vrednih zdravil] Kdor ima na prodaj narejena zdravila, ki nimajo onih dobrih lastnosti, katere jim pripisuje prodajalec, ne da bi bil na njih pismeno označil vse sestavine, se kaznuje z zaporom; poleg tega pa se sme kaznovati tudi v denarju do 20.000 dinarjev. Pod zdravili («lekarije» v proj. I., «Arzneien» v Vorentw.), je smatrati po proj. I. (str. 423.) vse kemične snovi, ki se pro¬ dajajo v svrho lečenja (zdravljenja ali pa ohranitve zdravja). Po tej definiciji ne šteje za zdravilo taka snov, ki je naraven produkt (n. pr. arzenova voda). Razen tega zakonodajec pred- 400 postavlja pri zdravilih v smislu § 255. možnost pismene označbe vseh sestavin, kar je pač samo pri umetno narejenih snoveh običajno. Zdravila morajo biti «gotova», to je narejena; samo Pri teh je podana možnost falzificiranja (gl. proj. II., str. 111.). Vzporedni delikti so bili prestopki po §§ 349. in 353. a. k. z. Storilec ni samo lekarnar ali drogist, ampak vsakdo, ki stavi na prodaj narejena zdravila. Za kaznivost je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da gre za manj vredna, toda ne škodljiva zdravil a, ki pa naj veljajo, ker jim ne da označbe sestavin, za polnovredne, za kar jih storilec oznamenuje, ter s hotenjem, spraviti jih v promet. Dolus even- tualis zadostuje. Dovršeno je dejanje s postavitvijo na prodaj. Poskus ni kazniv. Glede denarne kazni velja, da je samo fakulta¬ tivno zapretena, to pa brez ozira na določbo § 45., ki že radi tega ni uporabna, ker je zagrožena kazen samo zapor. Torej za odreditev denarne kazni ni treba koristoljubnega nagiba, ampak stvar sodišča je, da presoja po svobodnem preudarku v smislu § 70. potrebnost, da se združi z zaporom tudi še denarna kazen. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. § 260 [Prodaja škodljivih zdravil] (D Kdor napravlja za prodajo zdravila ali ima na prodaj zdravila, ki utegnejo biti škodljivih posledic za zdravje onega, ki jih uporabi, se kaznuje z robijo do treh let. ( 2 ) Če kdo zbog uporabe tega sredstva težko oboli, se kaz¬ nuje storilec z robijo do petih let; če pa kdo umre, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. ( 3 ) Kdor stori to dejanje iz malomarnosti, se kaznuje z za¬ porom ini v denarju do 20.000 dinarjev. Razlika od dejanskega stanu po prejšnjem paragrafu obstoja bistveno v tem, da gre tu za zdravila, ki utegnejo škodovati zdravju ljudi. Ta pogoj je izpolnjen, samo če je zdravilo sma¬ trati po objektivnem merilu zdravniške vede za absolutno škod¬ ljivo zdravju. Tolmačenje, da zadostuje za izčrpanje dejanskega stanu že relativna konkretna škodljivost eni sami osebi, bi vedlo do nemogočih posledkov, da bi moral storilec vsakokrat pre¬ sojati možno učinkovanje zdravila na eventualne osebe kupcev, Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 26 401 za kar pa niti usposobljen ni, niti ne more vedeti vnaprej, kakšno dozo zdravila hoče kupec vzeti. Vzporedni delikti so bili podani v §§ 345. nasl. a. k. z. Način storitve je tu: a) postavitev na prodaj označenih zdravil kakor pri § 259., b) napravljanje zdravil gori označene škodljive kvalitete v svrho prodaje. Za kaznivost je potreben naklep, t. j. vedenje za absolutno škodljivost zdravila, ter ho¬ tenje (tudi dolus eventualis zadostuje), da se proda navzlic označeni škodljivi kakovosti. Dovršen je delikt, ko se zdravilo v označeno svrho napravi ali pa od drugega napravljeno stavi na prodaj. Poskus je mogoč in kazniv, ker gre za zločinstvo. Glede storilčeve osebe, vzročne zveze med uporabo (ne gre samo za použitje, ampak tudi za grgranje, mazanje, injeciranje itd.) zdravil in težkega obolenja, odnosno smrti velja isto, kar smo izvajali pri § 254., II. ; torej veljajo glede odgovornosti na¬ stopa težjih, preterintencionalnih posledic tudi tu predpisi § 17. Kazen za naklepoma storjeno dejanje (zločinstvo) brez težjih posledic po drugem odstavku je robija od enega do treh let. Če pride do težkega obolenja, čeprav samo ene osebe, je kazen robija od enega do petih let. Če pa je taka hujša posledica smrt vsaj ene osebe, se kaznuje dejanje z robijo od enega do desetih let. Glede omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Glede malomarne storitve dejanja po tretjem odstavku, ki se kvalificira samo za prestopek, gl. izvajanja k § 254., III. Kazen je zapor od sedmih dni do petih let in obligatorno kumulativna denarna kazen od 25 do 20.000 dinarjev. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. § 261 [Oddaja nepravih zdravil] ( 1 ) Lekarnar, njegov pomočnik ali namestnik, ki da, ko pripravlja zdravilo, drugo zdravilo namesto predpisanega in zahtevanega ali ga ne napravi v predpisani razmeri ali količini, se kaznuje, če nastopijo zbog tega škodljive posledice za bolni¬ kovo zdravje, z robijo do petih let, če pa bolnik zbog uporabe takega zdravila umre, z robijo do desetih let. ( 2 ) Kdor izmed njih stori to dejanje iz malomarnosti, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. 402 I. Delikt morejo storiti samo lekarnarji in njihovo tehnično osebje. Med tako osebje spadajo tudi lekarniški pripravniki (gl. naredbo z dne 9. septembra 1924., Sl. N. št. 221/XLVIII, Ur. 1. št. 304). V svrho zaščite občnega zdravja je kriminalizirano: a) pripravljanje zdravila, ki ni zahtevano, če hoče stranka sama po svoji volji nekaj kupiti, ali ki ni predpisano, če gre za nakup zdravila na podlagi recepta; b) napravljenje zdravila, ki ne ustreza po količini in po razmerju, toda v obeh primerih le tedaj, če nastanejo vsled tega škodljive posledice za zdravje bolnika. Brez takih dejansko zlih posledic dejanski stan ni izčrpan; po¬ sledice so pogoj za kaznivost. Ali tu ni, da bi bilo dejanje usmerjeno v povzročitev uspevka na individualno določeni osebi. Takšno dejanje bi prešlo v delikte XVI. poglavja. Škod¬ ljivost zdravila mora biti absolutna. Če ni škodljivosti v tem smislu, ni delikta; ostane le eventualno dejanje, ki se kaznuje disciplinsko od lekarniške zbornice (čl. 16. uredbe o lekarniških zbornicah z dne 31. januarja 1925., Sl. N. št. 39/IX, Ur. 1. št. 64). Glede prevoda izraza v izvirniku «spravljanje» omenjamo, da se je nahajal že v proj. II. in da ga je Vo>rentw. prevedel s «Zubereitung»; temu ustreza slovenski izraz «pripravljenje». II. Dejanje je zločinstvo, če se stori z naklepom. Storilec ravna z vedenjem, da pripravi ali sestavi in da gori označeno zdravilo, ter s hotenjem, povzročiti nevarnost za zdravje bolnika. Eventualni dolus zadostuje. Dovršeno je dejanje, ko nastopi po¬ sledica obolenja ali smrt bolnika. Vsake vrste in vsak primer obolenja, tudi male nevarnosti, samo da je in concreto resno upošteven, zadostuje. Poskus tu ni mogoč, ker posledica, ki je bistven pogoj kaznivosti, ne sme biti naklepno povzročena, ampak se mora storilcu pripisati po določbi § 17. samo v malo¬ marnost. Uporaba določbe § 45., odst. 1., je dopustna. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. III. Malomarno je storjeno dejanje, če lekarnar, njegov za¬ stopnik ali pomočnik «ovo delo» po l.odst., seveda brez hotenja uspevka, stori z vedenjem, da pripravlja ali napravlja škodljivo ali nepravo zdravilo, vendar lahkomiselno smatra, da so posle¬ dice odklonil, ali pa, dasi za možnost zlih posledic in abstracto vnaprej ve, je vendar in concreto ne upošteva, dasi bi bil po svo¬ jem stanu dolžan to storiti. Dejanje je izvršeno tudi tu šele, če nastopi vsaj obolenje bolnika. Poskus dejanja ni mogoč. Kazen 26 * 403 je strogi zapor in pa obligatorna kumulativna kazen od 25 di¬ narjev naprej; določba § 45. tu nima mesta. Glede eventualne omilitve kazni strogega zapora gl. § 71., točko 4. § 262 [Mazaštvo ali slutvozdravništvo] C 1 ) Kdor zdravi bolnike, ne da bi imel predpisano strokovno izobrazbo, obrtoma ali za nagrado, se kaznuje z zaporom. ( 2 ) Kdor se izda brezpravno za zdravnika in zdravi bolnika, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( 3 ) Če se zbog tega zdravljenja bolezen tako poslabša, da je življenje ogroženo ali da bolnik umre, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. I. Lečenje bolnikov je monopol zdravnikov, ki imajo pred¬ pisano strokovno izobrazbo. V tem pogledu prim. sedaj naredbo ministrstva za narodno zdravje o bolniškem poskusnem letu zdravnikov z dne 19. maja 1923., Ur. 1. št. 359; dalje na podlagi čl. 187. finančnega zakona za leti 1927./1928. izdano naredbo o obveznem praktičnem stažu za medicince in zdravnike z dne 17. avgusta 1927., Sl. N. št. 196/LV, Ur. 1. št. 389, in pravilnik o praktičnem stažu po absolviranih medicinskih študijah z dne 23. septembra 1927., Sl. N. št. 224/LXII, Ur. 1. št. 424, po katerem smejo medicinci in zdravniki, ki so dobili diplomo, vstopiti v javno službo ali dobiti pravico, izvrševati privatno prakso samo na podlagi diplome domače univerze ali pa na podlagi potrdila, ki ga da dekanat medicinske fakultete na nostrificirani diplomi tuje univerze o opravljeni enoletni praktični (stažni) službi. Kdor nima te predpisane izobrazbe, pa leči bolnike obrtoma (gl. § 222., IV.) ali za nagrado, stori kaznivo dejanje. Za kazni¬ vost je potreben naklep. Zdravnik iz tuje države, ki se mudi na letovišču v naši državi, ki pa nima predpisane diplome s potrdi¬ lom o opravi stažnega leta, ne more biti obrtoma (gl. 222., IV.), niti za nagrado lečiti. Ne more pa to veljati za tiste zdravnike, ki so bili ob času izdaje omenjenih naredb v naši državi že praktični zdravniki ali kot zdravniki v javni službi, ali pa za inozemske zdravnike, ki so poklicani ad hoc kot konziliariji. Kdor se pa naklepno, to je: brezpravno izdaja za zdravnika z vedenjem, da sploh ni zdravnik, da se pa njegovo poslovanje 404 smatra na zunaj za lečenje, ter s hotenjem, lečiti bolnika, stori kaznivo dejanje ne glede na to, ali je storil to obrtoma ali za nagrado ali zastonj. V to skupino spadajo zlasti mazači, pa tudi vsi «čudodelni» ali «narayni zdravniki* in pod. Ni treba, da delajo iz, teh poslov, kot pravi § 343. a. k. z., «obrtnijo». Ne- odločilno je, ali je njih «lečenje» ali «zdravljenje» «pomagalo» bolniku ali ne. Dovršeno je dejanje, ko nastopi z zdravljenjem možnost povzročitve nevarnosti za zdravje ljudi in abstracto. Po prvem odstavku se kaznuje dejanje kot prestopek z zaporom od sedmih dni do petih let, v drugem takisto kot prestopek, s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in z obligatorno kumulativno kaznijo v denarju od 25 dinarjev na¬ prej. Poskus ni kazniv. Uporaba § 45. ni dopustna niti pri kazni strogega zapora, ker je z,akonodajec denarno kazen sam odredil. III. Besede v tretjem odstavku, «če se zbog tega zdravljenja bolezen tako poslabša* itd., se nanašajo na oba prejšnja odstavka. Sicer bi bilo zdravljenje oseb brez potrebne prediz- obrazbe privilegirano ne samo napram «mazačem» po drugem odstavku, ampak tudi napram polnovrednim zdravnikom, ker bi zdravnikov, ki so označeni v prvem odstavku, kazen po § 263. ne mogla zadeti, pač pa prave zdravnike. Pogoj za zločinstvo po tretjem odstavku je, da pride iz neupravičenega lečenja do poslabšanja bolez,ni, ki pomeni nevarnost za življenje (odločilno za rešitev tega vprašanja je izvedeniško mnenje), ali pa da bolna oseba zbog tega umre. Ta preterintencionalna posledica se mora tudi tu, kakor smo že izvajali v § 254. itd., pripisati v storilčevo malomarnost (§ 17.). Direktni ali eventualni naklep za takšen uspevek bi pomenil kaznivo dejanje po § 167. nasl. (gl. § 254., II.). Dovršeno je dejanje, ko nastopi nevarnost za življenje ali smrt. Poskus je nemogoč. Kazen je robija od enega do desetih let, s katero je združljiva supletorična kazen po § 45. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 263 [Malomarno nepravilno zdravljenje] Zdravnik, ki oškoduje s svojo malomarnostjo pri zdravljenju zdravje ali znatno poslabša bolezen osebe, ki jo zdravi, se kaz¬ nuje z zaporom do treh let in v denarju do 30.000 dinarjev, če pa bolnik zbog tega umre, s strogim zaporom najmanj dveh let. 405 I. Subjekt tega kaznivega dejanja je po besedilu zdravnik. Ali tu ni mišljen samo tisti zdravnik, ki je opravil po doktoratu enoletni praktični staž (gl. § 262., I.), ampak tudi tisti, ki se nahaja v stažni pripravljalni dobi. Inače bi bil ta privilegiran, ker bi bil kaznovan le po blažji kazni § 177., za kar ni razloga. Za poklic in posel, kakor je zdravniški, veljat napram § 177., odst. 2., poostreno kaznovanje po § 263., a tudi stažni zdravnik je lege non distingnente zdravnik, dočim se storilec v § 262., odst. 1., od zakonodajca ne imenuje še zdravnik. (V proj. I. se je glasil uvod: «Diplornirani lekar, koji...»; v Vorentw. pa: «Der ap- probierte Arzt»-, izpustitev besede «diplomirani» potrjuje našo razlago. IT. Malomarnost (§ 16., odst. 2.) zdravnika samega (v iz¬ virniku «lekar, koji svojim nehatom ...») mora privesti: a) do oškodovanja zdravja ali b) do znatnega poslabšanja ali c) k smrti osebe, ki jo zdravnik leči. V prvem pogledu je misliti na primere zdravljenja neke objektivno za zdravo, v drugem neke objektivno za bolno veljajoče osebe. V proj. I. (str. 45.) še ni bilo trojnega razlikovanja («ko svojim nehatnim lečenjem na- škodi bolesnika»), v proj. II. je stalo (str. 53.): «ko svojom ne- urednošču u lečenju ošteti ili znatno pogorša bolest...». Šele od predloga Gjuričič dalje je prišlo do besedila, ki je danes uza¬ konjeno. Važno je, da pravi zakonodajec «s svojo malomar¬ nostjo* itd.; to pomeni, da nastanejo hujše posledice z večjo odgovornostjo zdravnika baš in samo vsled zdravnikove malo¬ marnosti same in ne vsled malomarnosti, ki jo kot sovzrok zakrivi tudi še druga in tretja oseba itd. Meje vzročne zveze je zakonodajec očividno namenoma utesnil. Malomarnost pa mora biti ugotovljena pri lečenju. Izraz «neurednošču u lečenju* iz proj. II., ki je pomenil nepravilnost, je bil zamenjan v «nehat u lečenju*. To pomeni, da zadene zdravnika odgovornost pri poslu, ki ga vrši na osebi, ki išče od zdravnika strokovno- zdravniške pomoči za dosego zdravja. Kdor se ponudi, dasi zdrav, samo za objekt eksperimentiranja, ta ni «u lečenju*. Kdaj je bolezen znatno poslabšana, to mora sodišče ugotoviti na podlagi izvedeniškega mnenja, pri čemer pa ne sme pustiti v ne- mar vzporednega upoštevanja kazni, ki so zagrožene v XVI. po¬ glavju za razne stopnje poškodovanja. Poskus dejanja je načelno izključen. 406 Kazen je zapretena za primera a) in b) z zaporom od sedmih dni do treh let in z obligatorno kumulativno denarno kaznijo od 25 do 30.000 dinarjev, za primer c) pa strogi zapor od dveh do petih let. V poslednjem primeru kaznovanja je uporaba do¬ ločbe § 45. dopustna. § 264 iNepreskušena metoda zdravljenja] Zdravnik, ki uporabi doslej nepreskušen način zdravljenja ali izvrši doslej nepreskušeno kirurško operacijo brez pristanka bolnikovega ali njegovega zakonitega zastopnika, če je bolnik brez zavesti ali če še ni dovršil šestnajstih let, pa bolnik zbog tega umre, se kaznuje z robijo do petih let in poleg tega se mu prepove, izvrševati zdravniški poklic za dobo od dveh do petih let. Za kaznivost je potreben naklep. Storilec je lahko vsak zdravnik v smislu izvajanj, gl. § 363., I. Naklep obstoja v ve¬ denju, da gre za dotlej praktično nepreskušen način lečenja ali kirurške operacije in da bolnik k opravi takega načina ni dal svojega pristanka. Tak pristanek da bolnik a) sam, če je nad 16 let star in pri polni zavesti, b) po svojem zakonitem zastop¬ niku, če še ni 16. leta starosti izpolnil, ali pa če sploh ni pri zavesti. Zakoniti zastopnik se pri osebah izpod dovršenega 16. leta določa po predpisih o. d. z. Pri tistih, ki so to dobo pre¬ koračili ali pa niso pri zavesti, bi bilo treba, da pristojni sodnik postavi po pravilih o. d. z. skrbnika na čin, ker gre za izvrše¬ vanje neke osebne pravice, ki je bolnik sam ne more izvrševati (§ 269. o. d. z.). Koliko bo to praktično izvedljivo, je drugo vpra¬ šanje. Anticipirano dovoljenje še nepostavljenega skrbnika je spričo besedila § 264. izključeno. Drugi element naklepa je ho¬ tenje uporabe nepreskušene metode ali operacije. Ne sme biti v hotenje vključeno, da naj nastopi smrt. Če bi bilo temu tako, bi bil podan delikt po § 167. Smrt kot preterintencionalna posle¬ dica mora biti v vzročni zvezi z zdravljenjem ali operacijo in se mora storilcu pripisati v malomarnost po § 17., sicer ni kazni¬ vosti v smislu § 264. Kjer ne nastopi pacientova smrt, dejanski stan § 264. ni izčrpan. Zato poskus tega dejanja ni mogoč. Dejanje je zločinstvo, kaznivo z robijo od enega leta do petih let, s katero je obligatorno združeno očuvalno sredstvo pre- 407 povedi izvrševanja zdravniškega poklica za dobo dveh do petih let. Ker je zakonodajec predpisal to očuvalno odredbo obliga¬ torno in ne oziraje se na predpise § 58., veljajo le-ti samo toliko, kolikor niso po § 264. izpremenjeni. Zadnji odstavek § 58. (pre¬ poved za vselej) je pri povratku uporabljiv. Opozarja se posebej na eventualno obsodbo izgube javne službe po § 49., ki je pa stranska kazen. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 265 [Sprejem službe ali v službo nalezljivo bolnih oseb] Z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev se kaznuje: 1. kdor ima nalezljivo bolezen, pa prevzame službo v kakšni hiši, preden ga proglasi zdravnik za zdravega ali ne več nevar¬ nega za zdravje drugih; 2. kdor sprejme v službo osebo, o kateri ve, da ima nalez¬ ljivo bolezen, za katero se mora zdraviti po naredbi pristojnega oblastva. Ta delikt ni bil niti v proj. I. niti v Vorentw. sprejet. Pojavil se je šele z bistveno enakim besedilom v proj. II. V objašnjenju k proj II. ga pa označujejo motivi na str. 111. z besedami: «Služba polno zaraženih». Ta označba ni točna, pa vendar kaže, da je zlasti zaščita zdravih ljudi napram takim mišljena, ki imajo spolne bolezni, katere se dajo na zunaj težko spoznati. Točna pa ni označba, ker mora po besedilu isto veljati tudi pri drugih na¬ lezljivih boleznih (gl. § 254., I.) in ne samo pri spolnih boleznih. Delikt nastane samo iz naklepa. Storilec je lahko službo- jemalec, ki pa mora biti uslužben v hiši, kjer je očividno nevar¬ nost okuženja drugih oseb ozkega medsebojnega kontakta poten¬ cirana, ali pa službodajalec. Pri slednje navedenem verbis ex- pressis ni rečeno, da veljaj samo tisti, ki sprejme neko osebo v službo v hiši; zato je lahko vsak službodajalec subjekt tega delikta, tudi če ne gre za službo v hiši. Službojemalec kakor tudi službodajalec pa morata vedeti, da gre na strani službo- jemalca za osebo z nalezljivo boleznijo. V prvem primeru mora vedenje storilca-službojemalca tudi to obsegati, da ga zdravnik še ni proglasil za zdravega in «nenevarnega za zdravje drugih«. Zadnje besede je vrinil šele zakonodajni pododsek v narodni skupščini, brčas samo radi poudarka, da gre lahko za nevarnost 408 tudi še tedaj, če se nekdo v subjektivnem smislu počuti zdravega, pa je kot nosilec bacilov še vedno nevaren. Pri službodajalcu pa mora vedenje obsegati razen poznanja okuženja tudi še to, da je pristojno sanitetsko-policijsko oblastvo odredilo, da se mora bolna oseba radi svoje nalezljive bolezni lečiti. Hotenje obsega uspevek, da se ustanovi službeno razmerje s pogodbo. Ko je pogodba sklenjena, je dejanje dovršeno. Poskus bi bil mogoč, pa ni kazniv. Kazen je alternativna, zapor od sedmih dni do šestih me¬ secev ali denarna kaz,en od 25 do 5000 dinarjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 266 [Ponareja živil] j 1 ) Z zaporom do šestih meseecv ali v denarju do 5000 dinar¬ jev se kaznuje: 1. kdor umetno pripravlja živila za prehrano ljudi in živali, pa jih prodaja pod imenom pravih in naravnih potrebščin; 2. kdor hrani živila za prehrano v nečistih ali za zdravje škodljivih posodah ter jih prodaja; 3. kdor prodaja pokvarjena živila za prehrano, zlasti pa meso poginulih živali. e) Živila se odvzamejo in uničijo. Od delikta po § 257. se ločijo delikti po § 266. po tem, da živila, dasi ponarejena, ne smejo biti zdravju škodljiva. Od de¬ liktov po § 11. avstr. zak. o živilih z dne 18. januarja 1896. pa se ločijo po tem, da je po § 266. potreben vseskozi naklep. Pri točki 1. gre za hranilna živila (= življenske potrebščine) za ljudi in živali (glede pojma živil gl. § 257., I.), ki so umetno napravljena, pa se prodajajo (ni treba prodaje v trgovini ali sicer obrtoma) za prava in pristna. Opozarja se, da gre v § 257. za živila ali življenske potrebščine vobče, v § 266. pa vseskozi samo za prehranjevalna živila. Pri točki 2. gre za uporabo nečistih ali za zdravje škodljivih povsod za živila, ki se v pogledu prehrane prodajajo. Nečistoča draži stud in zadostuje za delikt, čeprav ne povzroča bolezni. Pri točki 3. je mišljena odplatna prodaja kakršnekoli oblike, ne pa n. pr. odsvojitev donationis causa pokvarjenih živil, zlasti 409 mesa poginulih živali. Pod živalmi je razumeti vsako žival, tudi divjačino, ribe itd., vendar tako, da je dotična žival poginila vsled bolezni ali sicer pod okolnostmi, da se znači njeno meso kot pokvarjeno živilo. Pri pokvarjenih živilih ne sme biti dan moment, da so zdravju škodljiva (gl. § 257.). Če nastane iz okolnosti, da je bilo živilo prodano iz posode, ki je bila zdravju škodljiva, resnična škoda na zdravju ljudi ali celo smrt in je bila ta okolnost vključena v naklep ali pa jo je vsaj v smislu § 17. pripisati v malomarnost storilca, utegne priti do obsodbe radi deliktov v smislu XVI. po¬ glavja. Kazen je ista kakor v § 265., a poleg tega se mora obliga¬ torno odrediti zapad živila kot očuvalno sredstvo. Za ta živila je predpisana tudi še uničba. Glede očuvalne odredbe v pogledu uporabljenih škodljivih posod pa veljajo občni predpisi § 59., ki se bodo mogli uporabiti tudi glede uničenih živil v toliko, da gre eventualno izkupilo v fond, ki je predviden po § 42. Malomarno povzročenje gori označenih dejanj se kaznuje samo po splošnih predpisih za kulpozne delikte (§§ 177., 182., 183.). § 267 [Onesnaženje ali zastrupljenje prosto tekoče pitne vode] Z zaporom do treh mesecev in v denarju do 3000 dinarjev se kaznuje, kdor onesnaži vodnjak, studenec, reko ali potok, iz katerih zajemajo poedinci ali občine pitno vodo, kdor pa jih za¬ struplja in provzroča s tem nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali živali, z robijo do petih let. Tu se predvideva dvoje deliktov: 1.) naklepno onesna¬ ženje prosto pritekajoče pitne vode kjerkoli, katero uporab¬ ljajo poedine osebe ali cele občine. Kazen je zapor od sedmih dni do treh mesecev in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 do 3000 dinarjev; 2.) naklepno zastrupljenje takšne pitne vode in hkratu povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali živine. Kazen je robija od enega leta do petih let. Od sorodnega delikta po § 258. se loči delikt po § 267., prvi primer, po momentu, da gre za prosto tekočo ali pritekajočo, ne pa za zajeto vodo, po § 267., drugi primer, pa po momentu, da gre pri § 258., odst. 1., za možno pokvarjenje zdravja in ab- stracto, v § 267. pa za konkretno sredstvo strupa, ki je abso- 410 lutno škodljivo, čeprav ne letalno (smrtno nevarno). Če pa na¬ stopi ne samo nevarnost, ampak resnična znatna bolezen ali smrt, pride do kaznivega dejanja po § 257., odst. 2., čeprav to ni v § 267. omenjeno. Kajti ni misliti, da bi zakonodajec pustil tako dejanje namenoma brez kazni. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5., odnosno 4. Malomarno onesnaženje prosto tekoče ali pritekajoče pitne vode ni kriminalizirano. § 268 (Kršitev zabrane glede opojnih pijačj Z zaporom do šestih mesecev in v denarju do 5000 dinarjev se kaznujejo: 1. gostilničarji in kavarnarji (kafedžije), ki strežejo z močnimi pijačami maloletnikom pod šestnajstim letom zaradi neposred- nje ali posrednje uporabe. Obsojencu, ki je v povratku, se sme prepovedati izvrševanje obrata; 2. kdor zavede osebo pod šestnajstim letom, da se na javnem kraju upijani; 3. kdor neupravičeno streže z morfijem, kokainom, opijem in drugimi opojili, ki učinkujejo škodljivo na zdravje; 4. kdor ve za prepoved iz § 55., pa streže tam označenim osebam s takimi pijačami. Kaznivost tukaj naštetih dejanj je odvisna od tega, da ravna storilec z naklepom. Vedenje pri naklepu obsega k točki 1. in 2., da gre za osebo, ki še ni izpolnila 16. leta, in da se ji daje močna, to je opojna pijača; k točki 4., da gre za osebo, kateri je od¬ rejena prepoved obiskovanja krčme (o pojmu krčme gl. § 14., točko 2.) za izvestno, še ne izteklo dobo in da se ji daje alko¬ holna pijača; k točki 3., da gre za neupravičeno preskrbo z zdravju škodljivimi narkotičnimi sredstvi, ki pa niso taksativno navedena. Hotenje pri naklepu obsega le dosego uspevka: k točki L, da označeni maloletnik pijačo svrhi primerno uporabi, k točki 2. pa, da se upijani (pijanost do nevračunljivosti ni miš¬ ljena); k točki 3., da oseba nabavi od storilca narkotično sred¬ stvo; k točki 4., da oseba, ki je preklicana glede obiskovanja krčem, to prepoved krši z uživanjem alkoholne pijače. Dovršeno je dejanje, ko ta uspevek za zunanjost zaznatno nastopi. Poskus je tu mogoč, pa ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do 411 šestih mesecev in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev. Glede eventualne omilitve zapora gl. § 71 ., točko 5. Malomarno ali na malomarnosti sloneče zmotno dejanje s po¬ sledicami po § 268. ni kaznivo. XXIV. poglavje. Kazniva dejanja zoper javno moralo. § 269 [Posiljenje spolno zrele ženske v normalnem stanju] Z robijo do desetih let se kaznuje: 1. kdor primora žensko osebo, s katero ni oženjen, s silo ali s pretnjo istočasne nevarnosti za življenje ali telo do telesne združitve; ali 2. kdor izvrši telesno združitev z žensko osebo, ki jo spravi predhodno v nezavestno stanje ali jo drugače onesposobi za obrambo. I. V tej in naslednjih določbah je predmet kazenskopravne zaščite javna morala v pogledu na spolno življe¬ nje 1 j u d i, ki je podlaga pravno ustanovljene rodbine. Udejstvo¬ vanje spolnega gona v zakonskem življenju ni v nobeni fizio¬ loško naravni obliki, čeprav gre samo ad extinguendam libidinem, zabranjeno, izven zakona (braka) pa načelno povsod, kjer trpi vsled takega dejanja javna morala na ta način, da se druge osebe dražijo ali zavajajo k udejstvovanju spolnega gona izven zakonskega življenja. II. V § 269. je predmet, na katerem se izvrši kaznivo deja¬ nje, samo taka ženska, ki s storilcem ni poročena. To velja tudi za točko 2., dasi se besede: «s katero ni oženjen» (v izvirniku «s kojim nije u braku») ne ponavljajo; one se očividno in logično predpostavljajo. V proj. I. je bilo zastopano mnenje (str. 566.), da naj se kriminalizira tudi posiljenje moškega od strani mo¬ škega, takisto posiljenje moškega od strani ženske. Ta nazor pa je bil v proj. II. zavržen, ter se je tam glasil ustrezajoči § 264. tako; «Ko žensko lice, s kojim nije u braku, šilom ili preteči mu s mesta opasnoču po telo ili život, prinudi na obljubu ili obljubu 412 izvrši, pošto ga prethodno dovede u nesvesno stanje i za od- branu onesposobne » Predlog Ojuričič je numeriral oboje vrst dejanj tako, kot sta danes v § 269. numerirani, ne da bi pripiso¬ val v ekspozeju temu dejstvu sploh kakšno važnost, ker pravi (str. 12.) samo: «ostale izmene su neznatnije prirode*. Tako pokaže zgodovina postanka tega paragrafa, da je treba, kar je tudi z občnega vidika umestno (gl. gori I.), tudi pod točko 2. razumeti žensko, ki s storilcem ni poročena. III. Način storitve je v točkah 1. in 2. po izvirnem besedilu označen kot «obljuba», to je spoj spolovil dveh oseb različnega spola. V smislu k. z. ta spoj (coitus, Beischlaf) ni fiziološko oprav¬ ljen spolni akt, ki utegne vesti do spočetja ali zaploditve embria, ampak vobče vsak spoj spolovil dveh oseb različnega spola v slični obliki, kot se opravlja fiziološki spolni akt, to je z erigira- nim penisom, tudi če je naravni namen spolnega akta, namreč oploditev, sprečen ali a priori onemogočen, samo da zadovoljuje spolnemu gonu ali pohoti. Kjer se zadovoljuje pohotu na drugi način kot s spojitvijo spolovil dveh oseb različnega spola, ni govora o telesni združitvi, ampak o nečistih dejanjih («bludne radnje», prim. 289.). Vobče ni zahtevana spolna zrelost niti pri moškem niti pri ženski, niti ejaculatio seminis pri moškem, niti defloracija pri ženski, da je pojem telesne združitve v kazen¬ skem pravnem smislu izčrpan (prim. proj. II., str. 111.). IV. Storilec po smislu § 269. je samo moška oseba. (Analogno kaznivemu dejanju po § 125. a. k. z.) Ženska oseba more biti le nasnovateljica ali pomočnica moškega krivca. V § 269. pa gre samo za spolno zrele ženske kot objekt kaznivega dejanja, to je take, ki so 14. leto svoje dobe že izpolnile (§ 273.). Dejanje je kaznivo, samo če je z naklepom storjeno. Storilec ravna z vedenjem: k točki L, da ženska ni ž njim poročena, da noče izvršiti ž njim spolni čin in da jo on, storilec, k temu pri¬ mora, bodisi z dejansko silo (corpore corpori) ali s pretnjo isto¬ časne nevarnosti za življenje ali telo. Ta pretnja se torej raz¬ likuje od one v § 242., dasi se zakonodajec ne poslužuje izraza «pretnjom zločinstvom ili prestupom», v tem, da se mora pret¬ nja nanašati na žensko osebo, ki je predmet dejanja in da mora vsebovati pretnja neko neposredno, takoj izvršljivo zlo, ki ograža življenje ali telo posiljene ženske, dočim se v § 242. lahko misli na pretnjo, ki naj se eventualno udejstvuje šele pozneje. Pretnja 473 v § 269. je istovrstno učinkujoče sredstvo kakor sila, ter se očituje zato kot psihična sila v nasprotju s fizično. (Prim. tudi § 247., kjer gre za «resno» pretnjo z zločinstvom, ki se da storiti na tretji osebi.) K točki 2. obsega vedenje, da gre za žensko, ki s storilcem ni poročena in katero je sam (prim. § 270.) poprej spravil v nezavest ali v drugačno stanje, ki v njem ni sposobna ubraniti se spolnega čina. Sem spada takisto, kakor tudi pod točko L, sila v smislu § 14., točke 7., ki se pojavlja kot hipnotizacija, lahko pa tudi kot alkoholična ali drugačna intoksikacija z učinkom onesposobljenja za ubranitev spolnega čina. Hotenje je v obeh primerih usmerjeno na telesno združitev, to je spoj storilčevega moškega uda s spolovilom ženske v smislu izvajanj pod III. Dovršeno je dejanje z dejanskim spojem obeh spolovil, vendar popolne erekcije moškega uda pri tem ni treba; takisto ne možnosti spočetja na strani ženske. V. Kazen je v obeh primerih enaka (v proj. I. je bila za primer točke 1. pet let, za primer točke 2. deset let) in to robija od enega leta do desetih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Dodatek k določbi o kazni za primer smrti ženske pride v § 279. § 270 [Posiljenje spolno zrele ženske v nenormalnem stanju] Kdor izvrši telesno združitev z žensko osebo, s katero ni oženjen in ki zbog duševne bolezni, slaboumnosti, omamljene zavesti ali iz drugih vzrokov ni sposobna za obrambo, se kaz¬ nuje z robijo do osmih let. V tej določbi, ki ima svojo paralelo v § 127. a. k. z., gre za neko podvrsto dejanja, kakor je označeno po svojem bistvu v § 269., točki 2. Dočim je stanje nezavesti ali nesposobnosti za ubranitev spoja spolovil po § 269., točki 2., povzročil vedoma in hotoma sam storilec, gre za podobno nezavest ali nesposobnost ženske, ki je pa ni povzročil storilec sam, ampak nekdo drugi brez storilčeve volje ali pa ženska sama ali pa naključje. Storilec ravna z naklepom, to je z vedenjem, da je ženska, s katero ni poročen, vsled duševne bolezni kakršnekoli vrste (zlasti štejejo 414 sem epilepsija, dementia ali shicofrenija) ali vsled slaboumnosti, omamljene zavesti ali kateregakoli vzroka (n. pr. globoko spa¬ nje po več prečutih nočeh) nesposobna za ubranitev spolnega čina. Če razlikuje zakonodajec posebej slaboumnost od duševne bolezni, misli pač na manj učinkovito nerazvitost ali oslabljenje duha, ki v medicinski vedi ne šteje za duševno bolezen. V proj. I. je stalo «licem, umobolnim, blesavim ili licem u neuračunljivom stanju, a u bolesnom stanju nesposobnom da se odupre i brani*; v Vorentw.: «mit einer Geisteskranken, Geistesschwachen oder in einetn unzurechnungsfdhigen Zustande befindlichen Person»; v proj. II.: «licem, koje zbog narušene svesti ili s kakvih drugih uzroka ne može da se protivi ili kao duševno bolesno ili slabo¬ umno ne može, da razume to što sa njim biva*. Če je predlog Gjuričič in enako tudi § 270. izpremenil ta tekst, kakor gori raz¬ vidno, izhaja iz tega, da se naj polaga važnost na nesposob¬ nost ubranitve spolnega čina, bodisi da prihaja iz psihičnih, bodisi fizičnih razlogov. Zahteva, da ženska ne razume, kaj se ž njo namerava storiti, bi šla po zakonodajčevi volji predaleč. Hotenje ima pri § 270. isto vsebino kot pri § 269., kazen je pa samo v manjši meri določena nego tam. Dodatek k določbi o kazni za primer smrti ženske pride v § 279. § 271 [Zvijačno posiljenje] (G Kdor izvrši telesno združitev z žensko osebo, ki jo je predhodno lažno uveril, da je z njo oženjen, se kaznuje s stro¬ gim zaporom. ( 2 ) Poskus se kaznuje. ( s ) Preganjati se začne storilec na predlog. Dočim zvijača, katere se posluži storilec, da doseže svoj namen telesne združitve, vobče ni krimiinalizjrana, j,e vendar iz¬ vzeta posebna vrsta zvijače v § 271., toda mileje penalizirana. Storilec ravna z naklepom, to je z vedenjem, da ženska ni ž njim poročena in da jo je zvijačno poprej uveril, da je ž njim po¬ ročena, ter s hotenjem, doseči telesno združitev. Ker pojem zvijače v zakoniti določbi verbis expressis ni opredeljen, se more semkaj šteti vsako kakršnokoli postopanje, 415 samo da ima značaj lažnosti. Proj. I. omenja primer, da je nekdo insceniral neko vrsto venčanja, ki nima pravnega učinka braka (str. 570.). Spadal bi pa sem v praksi morda ne tako nenavadni primer, da pride tuj moški k poročeni ženski ponoči v temi, kakor da bi bil njen soprog, in se ž njo, ko ni opazila zamenjave, telesno združi. Tudi ta je postopal lažno, ker je žensko s konkludentnimi dejanji uveril, da je z njo v braku, na kar je storil dejanje v smislu § 272. Zakonodajec je označil te primere za blažje in ustanovil zanje samo prestopek, ki se preganja samo na predlog prizadete ženske (§ 85.), vendar tudi tedaj, če je dejanje ostalo pri po¬ skusu, to je, če še ni prišlo do telesne združitve v smislu izva¬ janj § 269., III. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Tudi tu velja dodatek glede kazenskih določb v smislu § 279. § 272 [Nečisto dejanje ali oskrumba] C) Kdor izvrši v primerih §§ 269. in 270. samo nečisto de¬ janje, ne Pa tudi telesne združitve same, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Kdor izvrši v primeru § 271. samo nečisto dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta. ( 3 ) Preganjati se začne na predlog. V tej določbi je govora o ženski, ki ni poročena s storilcem in na kateri storilec ne opravi spoja spolovil, pač pa z njenim telesom ali na njenem telesu opravi neko drugo dejanje, ki z njim zadovolji svojemu spolnemu gonu ali pohoti v kakršnikoli obliki razen telesne združitve. Tudi onaniranje moškega spolnega uda s pomočjo ženske (samooskrunitev ali onanija po samem sebi ni nikjer kriminalizirana) ali cunilingvus moškega na ženski je mogoč način storitve, če izvira iz. pohote, toda vse pod po¬ goji § 269. (sila ali pretnja) ali § 270. (nenormalno stanje) ali §271. (zvijača). Dovršeno je tu dejanje z nastankom uspevka, to je z zadostitvijo pohote v nameravani obliki. Kdaj je zado¬ stitev nastopila, je quaestio facti, ki jo reši sodišče eventualno na podlagi mnenja izvedencev. 416 Dejanje je tu prestopek, kazen blažja. Poskus ni kazniv. Pre¬ gon se vrši le po predlogu (§ 85.). Tudi tu velja dodatek k kazen¬ ski določbi v smislu § 279. § 273 [Posiljenje spolno nezrele ženske] ( ] ) Kdor izvrši z žensko osebo, ki ni dovršila štirinajstega leta, telesno združitev, se kaznuje z robijo do desetih let. ( 2 ) Kdor izvrši proti taki osebi nečisto dejanje, se kaznuje s strogim zaporom. ( 8 ) Kazniva dejanja iz drugega odstavka se začno preganjati na predlog. Spolno zrelost ženske je določil zakonodajec z dovršenjem 14. leta (v proj. I. in II.: 15 let). Kriminalizirana je telesna zdru¬ žitev ali oskrumba (nečisto dejanje) (gl. § 269., III., in § 272.) ne glede na to ali je ženska vir go ali ne, ali privoli v dejanje ali ne. Proj. I. razlaga (str. 568.), da je vseeno, ker ima oboje korupti- ven pomen. Očividno pa gre za ratio legis , da se pusti ženski, ki še ni spolno dozorela, da naj se razvija naravnim potom brez predčasnega draženja spolnega gona na fizični ali psihični način. V prvem odstavku je za kaznivost potreben naklep, po katerem storilec ravna z vedenjem, da ženska še ni izpolnila 14. leta. Če je dvom upravičen, n. pr. vsled velike telesne zre¬ losti, vedenje ne obstoja. Hotenje storilca pa obsega telesno združitev ali vsaj spoj spolovil. Dovršeno je dejanje s spojem spolovil kakor pri § 269., IV. Kazen je robija od enega leta do desetih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Tudi za dejanje v drugem odstavku je potreben naklep. Raz¬ likuje se od prej navedenega le glede hotenja, da obsega le izvršitev oskrumbe (prim. § 128. a. k. z.). Dovršeno je dejanje, kakor je v § 272. razloženo. Kazen je tu strogi zapor od sedmih dni do petih let. Poskus ni kazniv, ker je dejanje samo prestopek. Tudi se ta postopek preganja le na predlog (§ 85.), ki ga more staviti samo zakoniti zastopnik nedozorelega dekleta. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Tudi tu velja do¬ datek § 279. glede določitve kazni, če nedozorelo dekle zbog kaznivega dejanja umre ali dobi telesno poškodbo težje vrste. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku 27 417 § 274 [Spolna zloraba maloletnih] 0) Z robijo do petih let se kaznuje: 1. kdor zlorabi moško osebo pod štirinajstim letom za te¬ lesno združitev; 2. kdor izvrši telesno združitev s svojim maloletnim pastor¬ kom, posvojenim otrokom, rejencem ali rejenko ali varovanko. ( 2 ) Kdor izvrši nečisto dejanje proti tem osebam, se kaznuje s strogim zaporom. Ta delikt se je nahajal v proj. I. samo glede dejanskega stanu po točki 2. (§ 237., proj. L). V proj. II. (§ 279.) se je pojavil kot samostojno kaznivo dejanje tudi še primer točke L, toda v obliki, da je bilo kriminalizirano prisiljenje vsake moške osebe na «blud», kar je pomenilo po motivih (proj. II., str. 111.) tako «obljubo» (telesna z,družitev) kakor tudi «bludno radnju» (nečisto dejanje ali oskrumbo). V predlogu Gjuričič pa se je glasil prvi odstavek ustreznega § 270. tako-le: «1.) Ko mužko lice izpod 15 godina zloupotrebi za blud», zadnjo besedo pa je zakonodajni pododsek narodne skupščine izpremenil v «obljubu», kar je ostalo tudi še v predlogu Subotič in prešlo v § 274., točko 1. Ker pa ni mogoče misliti, da bi pomenil izraz «obljuba» tu nekaj drugega kakor v § 269., je jasno, da gre tudi v § 274., točki L, samo za «obljubo» (coitus) na moških osebah izpod 14 let starih, ki jo pa morejo storiti samo spolno zrele ženske, torej nad 14 let stare. Za dejanje je potreben naklep, obsegajoč vedenje ženske, da moška oseba še ni 14 let stara, ter hotenje telesne združitve s tem moškim. Dejanje je dovršeno z nastopom te¬ lesne združitve ali vsaj enakovrednega spoja spolovil. Pristanek zlorabljene osebe moškega spola krivde ne izključuje. Tudi v drugi točki je govora samo o «obljubi», torej telesni združitvi. Tu pa more storiti delikt moška kakor tudi ženska oseba, seveda na osebi nasprotnega spola. Ni upoštevano, ali je spolno zlorabljena oseba privolila v dejanje ali ne. Pogoj je le, da je druga oseba nasprotnega spola pastork, posvojen otrok, rejenec, rejenka ali varovanka in da je še maloletna, torej v smislu § 14., točke 1., da je izpolnila že 14 let, a še ne 21. leto. Ako je predmet delikta ženska, stara izpod 14 let, pride določba § 273., ako pa moška oseba izpod 14 let, določba § 274., točke 1., 418 do uporabe. Iz/virni izraz «na svojom stičenicom» v § 274. je nadomestilo izraza «nad svojom pupilom», ki se je nahajal v proj. II. in v predlogih Gjuričič in Subotič. S tem se je na videz izključila kriminalizacija telesne združitve med zrelo žensko in njenim skrbljencem ali kurandom; vendar pa takega razmerja med žensko-kuratorjem in njenim pupilom pač ne more biti; če pa se da vendarle izkonstruirati, bi šlo samo za primere, v katerih je dana krvosramnost (§ 284.). Dejanje se da storiti samo z naklepom. To, kar smo izvajali gori pod točko L, velja mutatis mutandis tudi tu. Glede pastor¬ kov (privignus ali privigna, Stiefkind) je pa jasno, da so s sto¬ rilcem v prvem členu v svaštvu in da velja zanje, pa najsi bodo polno- ali maloletni, tudi določba § 284., odst. 3., da se kaznujejo radi naklepne telesne združitve moškega z mačeho ali ženske z očimom. Toda posebno kaznovanje nima tu mesta, ker gre v resnici le za nepravo konkurenco kazenskopravnih zakonitih določb (gl. pripombe k naslovu V. poglavja). Kazen za dejanje pod točko 1. in 2. prvega odstavka je robija od enega leta do petih let. Če pa ne gre v primerih po točki 1. in 2. za telesno združitev v smislu § 269., ampak za oskrumbo ali nečisto dejanje v smislu § 272., oziroma § 289., se znači dotično dejanje le za prestopek, ki se kaznuje s strogim zaporom od sedmih dni do petih let. Poskus takega dejanja ni kazniv. Glede eventualne omilitve obeh kazni gl. § 71., točko 4. § 275 [Spolna zloraba zaupanih oseb] (G Z robijo do desetih let se kaznuje: 1. kdor izvrši kot starejšina, nadzornik, zdravnik, verski predstavnik, vzgojitelj, učitelj ali drug organ, izkoriščajo oblast, ki mu jo daje ta njegov položaj, proti osebi, s katero je v dotiki ali na katero ima po tem svojem položaju vpliv, telesno zdru¬ žitev s to osebo; 2. kdor izvrši telesno združitev z osebo, ki je pod njegovim nadzorom v zaporu, bolnici, sirotišču, v zavodu za vzgajanje ali poboljševanje, v zavodu za delo ali za zdravljenje ali čuvanje. ( 2 ) Zaradi izvršenega nečistega dejanja se kaznuje storilec v tem primeru s strogim zaporom. 27 * 419 Dočim je bila po § 274. predmet zločina maloletna oseba, je v § 275. lahko maloletna ali polnoletna oseba sposoben objekt spolne zlorabe. Kakor pri § 274., je tudi tu zakonodajec raz¬ dvojil spolno zlorabo telesne združitve (§ 269.) od nečistega dejanja ali oskrumbe (§§ 272. in 289.). V točki 1. so vobče kriminalizirani vsi primeri, kjer se izvrši spolna zloraba na način, da se storilec posluži svoje oblasti, ki jo ima nad neko osebo kot starejširu (n. pr. v uradu), nadzor¬ nik itd. Zvanja v § 265. niso taksativno, ampak samo demonstra¬ tivno navedena. Njihov avtoritativni položaj, ki sloni na pred¬ postavljanj etični veličini in je zavisen od stroge osebne moral¬ nosti, jim daje možno priliko, da z zlorabo svoje oblasti ali svo¬ jega vpliva primorajo podrejeno osebo k spolnemu občevanju. Zakonodajec pa kaznuje tako zlorabo, tudi če niso dani znaki sile ali pretnje v smislu § 269., celo tedaj, če se izvrši dejanje s pristankom osebe nasprotnega spola. Naklep, ki je za kaznivost potreben, mora obsegati predvsem vedenje, da ima storilec oblast nad drugospolno osebo in da bo ta oblast, če se je posluži, tako učinkovita, da druga oseba radi te oblasti pristane v spolno občevanje. Hotenje kot druga se¬ stavina naklepa pa mora obsegati ali telesno združitev (prvi odstavek) ali nečisto dejanje (drugi odstavek). Kjer ni mogoče ugotoviti zlorabe avtoritete na strani storilca telesne združitve ali oskrumbe, ni kaznivosti dejanja: n.pr. če se učenka na za¬ vodu sama vsiljuje k spolnemu občevanju. Dejanje je dovršeno, ko nastopi označeni uspevek. V točki 2. označene osebe so taksativno navedene osebe, ki imajo dolžnost nadziranja, ne kot neko etično visoko upoštevno vrednoto, ampak kot dejansko razmerje podrejenosti zastran hišnega reda v bolnišnicah, kaznilnicah, jetnišnicah ali v kakrš¬ nemkoli zaporu, v sirotiščih ali poboljševalnicah, prisilnih delav¬ nicah ali v zavodih, kjer se izvršujejo očuvalne odredbe. Za take osebe ne velja pogoj za kaznivost, da se zlorabi avtoritativni položaj. Kriminaliziran je vsak primer spolnega občevanja abso¬ lutno, tudi če gre na obeh straneh zgolj za prostovoljno dejanje, z edino izjemo, da bi bilo dotično dejanje dovoljeno, ker sta obe osebi poročeni (§ 23.). Ta primer pa se navaja tu seveda samo radi drastične ilustracije in naravno v praksi skoro ne bo mogoč. Storilec je lahko moški ali ženska. 420 Naklep je potreben; storilec mora vedeti za to, da stoji oseba drugega spola pod njegovim nadzorstvom v enem takih zavodov; vendar zadostuje nadzorstvo tudi izven poslopja za¬ voda, n. pr. pri poljskih delih, če se opravljajo po predpisih za dotični zavod. Dalje pa more storilec hoteti spolno občevanje. Dovršeno je dejanje, ko je uspevek nastal. Dejanje po prvem odstavku je zločinstvo ter je tudi poskus kazniv, dejanje po drugem odstavku pa je prestopek in poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni za oba primera gl. § 71., točko 4. Določba § 279. velja tudi tu. § 276 [Zloraba zaupanja maloletne device] (D Kdor zavede s tem, da zlorabi zaupanje spolno neoma- deževane maloletne deklice, ki je dovršila štirinajst let, to de¬ klico v telesno združitev, se kaznuje z zaporom najmanj šestih mesecev. ( 2 ) Če se storilec z zavedeno deklico oženi, se ne kaznuje. ( 3 ) Preganjati se začne na predlog. S to določbo ščiti zakonodajec samo dekleta, ki so že do¬ vršila 14. leto, pa še niso 21. leta dopolnile in so spolno neopo- rečene, torej še device v fiziološkem smislu. Poslednji pogoj neomadeževanosti ali bolje devištva v fiziološkem smislu, ni bil podan izrečno ne v proj. I. ne v proj. II., ker je tam stalo samo «maloletne devojke», kar pomenja lahko samo puella, ne pa virgo Intacta. Zakonodajni pododsek narodne skupščine je besedo «neporočne» nadomestil z. «nevine», a predlog Subotič tega izraza ni sprejel, ampak je vzpostavil prejšnjega «neporočne». V stvari je zakonodajec torej odklonil spolno nedolžnost kot neinformiranost o naravnih funkcijah spolovil in zamislil spolno nedotaknjenost, kar je devištvo. Storilec je samo moški. Dejanje mora biti storjeno z nakle¬ pom, sicer ni kaznivo. Storilec mora vedeti, da ima dekle ozna¬ čenih lastnosti pred seboj in da uživa pri njem zaupanje, to se pravi, da storilca ne smatra za sposobnega, spraviti jo v nesrečo ali sramoto ali pa tudi samo do nezaželene izgube de¬ vištva zoper njeno voljo. Lahko, da uživa storilec zaupanje malo- 421 letne deklice, da jo bo za primer, da privoli v telesno združitev (samo to je mogoč način storitve), poročil in da se mu v tem zaupanju vda, a storilec tega zaupanja pozneje ne opraviči. Vendar je potrebno za delikt dolozne narave, da storilec ve že pri izvršen ju dejanja, da zlorablja zaupanje in deklico zapelje. Torej v primeru, da je zavedel zaročenec zaročenko v siarosti od 14. do 21. leta Ik telesni združitvi, tedaj resnično hoteč, poročiti jo, pa se kesneje skesa in jo pusti neporočeno, za kaznivost potrebnega dejanskega stanu ni. (Analogona k deliktu po § 500. a. k. z. ni.) Hotenje mora biti usmerjeno na telesno združitev; oskrumba ali nečisto dejanje pod takšnimi pogoji ni kriminalizirana. Dovršeno je dejanje, ko je nastopil uspevek telesne združitve. Dotlej ostane dejanje pri poskusu, pa ni kaznivo. Tudi po do¬ vršenem kaznivem dejanju doseže storilec lahko nekaznivost, če stopi z zapeljano deklico v zakon ali brak. Z ozirom na delikatno naravo tega dejanja je zakonodajec določil, da se preganja samo po predlogu. O osebi predlagateljice gl. § 87. Kazen je zapor od šestih mesecev do petih let; glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. Določba § 279. velja tudi tu. § 277 [Zloraba ženske v nuji] C 1 ) Kdor izkoristi nujo, v kateri je spolno neomadeževana ženska oseba, pa jo zavede v telesno združitev ali nečisto dejanje s seboj ali s kom drugim, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Storilec se ne kaznuje, če z zavedeno žensko sklene zakon. ( 3 ) Preganjati se začne na predlog. Zaščita gre vsaki spolno neoporečni ženski od dovršenega 14. leta naprej, ki se nahaja v nuji (v izvirniku «nevolja», «angustiae», Bedrangnis»). Proj. I. je rabil izraz «nužda», Vor- entw. pa «Notlage». Kdo je zakrivil bedno stanje ženske, ki se nahaja v nuji ali stiski, ni odločilno; treba je samo, da objek¬ tivno obstoja in da se je dotična ženska zaveda. Nuja je lahko ekonomične, pa tudi moralne narave (skrb ali strah za svojce). Storilec je samo moški. 422 Dejanje se stori z naklepom, inače ni kaznivo. Storilec ravna z vedenjem, da je ženska spolno neoporečna, torej, kakor v § 276., fiziološko še devica, in da se nahaja v nuji, katere se on, storilec, poslužuje, da jo zavede ali zapelje k telesni, zdru¬ žitvi ali oskrumbi (nečisto dejanje, «bludnja radnja»). Storilčevo hotenje pa je usmerjeno na enega od teh uspevkov, toda tako, da ni, da bi storilec vedno sam opravil telesno združitev ali nečisto dejanje, ampak to lahko opravi tudi tretja oseba, ki pa zakrivi isti delikt samo, če ravna tudi ona z opisanim naklepom. Zavedba je tu samostojno kriminalizirano dejanje. Od posiljenja ženske (§ 279.) se razlikuje po tem, da ni niti sile, niti pretnje, niti zlo¬ rabe, ampak da obstoja samo izkoriščanje nuje, ki stori voljo ženske za labiinejšo. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Dejanje je dovršeno z označenim uspevkom. Dotlej je podan samo poskus dejanja, ki pa ni kazniv. Pregon je dopusten samo po predlogu (§ 85.). Glede eventualne omilitve kazni velja § 71., točka 4. Če sledi iz dejanja smrt ženske ali težka poškodba, pride do uporabe določbe § 279. Storilec doseže nekaznivost, če poroči sam ali tisti, kate¬ remu je pripravil uspevek, izkoriščeno žensko. Ne sme se misliti, da povzroči nekaznivost sploh vsaka poroka izkoriščene ženske, torej tudi z neko tujo osebo. Določba § 277. govori o zavedeni ženski v pogledu na tu podane predpise. (Boljša stiliza¬ cija je v § 276.) Pri omoženi ženski, na kateri se stori (seveda pred defloracijo po soprogu) dejanje po § 277., se brak ne more skleniti, dokler njen zakon ne neha. Vendar obečanje, poročiti žensko, potem ko njen brak neha, ni upoštevno, niti ne, če ženska umrje (§ 87.). Tudi se kazen ne da spraviti ob moč, če je že prestana in je storilec stopil z žensko v zakon šele po prestani kazni. Odlog izvršitve sodbe za izvesten čas dotlej, da izpolni pogoj za nekaznivost, ni nedopusten. § 278 [Odvedenje radi nečistosti] ( x ) Kdor odvede s silo, pretnjo ali prevaro spolno neoma- deževano žensko osebo z namero, da bi živel z njo sam ali kdo drugi v nečistosti, se kaznuje z robijo do petih let. 423 ( 2 ) Če odvedena oseba ni dovršila štirinajstih let, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. ( 3 ) Storilec se ne kaznuje, če se s tako odvedeno žensko oženi. Delikt se razlikuje od onega po § 246. (otmica), po tem, da gre tu a) za spolno neomadeževano žensko, torej devico v smislu § 276. pod ali nad 14 let staro; b) da storilec ne namerava stopiti ž njo v brak, ampak da gre njegova na¬ mera (gl. § 16., IV. a) za tem, da živi ž njo v nečistosti (spolni zablodi), označeni bodisi s telesnim združevanjem, bodisi s čini oskrunjevanja te ženske izven braka; c) da pri pretnji ni treba, da se zapreteno zlo znači za zločinstvo ali prestopek; č) da je dejanje po § 278. vedno zločinstvo; d) da se dejanje po § 278. preganja uradno tudi brez predloga oškodovane osebe. Inače veljajo izvajanja k § 246. tudi tu. Kazen robije je diferencirana; pri ženskah starih nad 14 let, gre od enega do petih let, pri manj starih pa od enega do desetih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4., glede razlogov za dosego nekaznivosti gl. izvajanja k § 277. in fine. Določba naslednjega paragrafa velja tudi tu. § 279 [Težje posledice pri zločinih §§ 269. do 278.1 P) Če oseba, s katero se je izvršila telesna združitev ali nečisto dejanje po §§ 269. do 278., zbog tega umre, se kaznuje storilec z robijo najmanj petih let. ( 2 ) Če je pretrpela oseba zbog te telesne združitve ali ne¬ čistega dejanja težke poškodbe iz § 178. ali § 179., se kaznuje storilec z robijo do dvanajstih let. Pri vseh doslejšnjih zločinih tega poglavja, kjer gre z,a napad na seksualno življenje ali spolno celovitost, je zakono- dajec predvideval, da utegne irneti tak napad težje posledice, nego so bile nameravane. Povzročitev takih težjih preterinten- cionalnih posledic je analogno kot v poglavju XVI. ali XXIII. stavil pod posebno sankcijo, če so se pojavile kot smrt ali kot težka (§ 179.) ali kot zelo težka poškodba (§ 178.) tiste osebe (moške ali ženske), na kateri ali s katero je bil zločin storjen. 424 Gre tu vseskozi za posledice, za katere odgovarja storilec samo pod pogojem § 17., namreč, da se mu preterintencionalni uspevek mora pripisati v malomarnost. Velja pa določba § 279. pri vseh deliktih enako, ne glede na to, ali so zločinstva ali prestopki, ali gre za telesno združitev (spoj spolovil) ali samo za oskru¬ nitev. Ne upoštevajo se težke ali lahke telesne poškodbe po §§ 180., 181. Ah je zaploditev embria s sledečim abortom ali porodom šteti za težko poškodbo zlasti v pogledu § 178., točke 2. (nevar¬ nost za življenje), je vprašanje, ki se da rešiti samo po posebnih okolnostih poedinega primera. § 280 [Pomoč k že zasnovani nečistosti] (G Kdor pomaga iz navade ali iz koristoljubja izvrševati nečistost, se kaznuje s strogim zaporom do dveh let. ( 2 ) V posebno težkih primerih se kaznuje z robijo do petih let. Dejanje se stori z naklepom, inače ni kaznivo. Storilec ravna z vedenjem, da aktivno pomaga (v izvirniku «ide na ruku») izvrševati nečistost vobče, to je ne samo eno izmed dejanj, ki so navedena v §§ 269. do 278., ampak tudi nekaznive telesne združitve ali oskrumbe, ki s stališča javne morale niso do¬ pustne. To je zlasti pri takih osebah mogoče, ki so že same sklenile ah zasnovale načrt, da tako nečisto dejanje opravijo (iam alias facturi). V tem pogledu je pri osebah istega spola vsako medsebojno udejstvovanje spolnega gona, pri osebah raznega spola vsako udejstvovanje izven bračnega razmerja ne¬ dopustno. Izjema bi bila podana le, ako bi se na zakoniti podlagi toleriralo vzdrževanje bordelov ali pa nastopanje prostitutk s kontrolnimi knjižicami. O teh izjemah pa v kazenskem zakoniku samem nikjer ni govora. V proj. I. je bilo posebej kriminalizirano «držanje prostitut- skih radnja». Takega delikta sedaj ni, pač pa ima isto svrho določba § 280. Hotenje pri naklepu storilca dejanja po § 280. je usmerjeno na dajanje konkretne, faktične ali aktivne pomoči, ki je lahko materialna ah immaterialna (dajanja zavetišča, prehrane, nasve¬ tov ali pomoči pri z,dravljenju, skrivanja). Ne sme pa obstojati 425 taka pomoč v odvedenju, ker je to samostojno kriminalizirano dejanje. Samo pasivna strpljivost glede toleriranja nečistosti ne izpolnjuje dejanskega stanu. Delikt je dovršen, ko je označeni uspevek aktivne pomoči na zunaj zaznatno nastopil. Kaznivo pa je tako dejanje le, če se ugotovi: a) da je storjeno iz navade (rufianstvo), t. j. po tem, ko je taka dejanja storilec že mnogokrat zagrešil, kar kaže na dejstvo, da mu za storitev ni treba premagovati moralnih pomislekov, ki so že itak zelo omajani; ali pa b) da je storjeno iz dobičkaželjnosti ali koristo¬ ljubja, torej za nagrado ali plačilo kakršnekoli vrste, samo, da ima denarno vrednost. Pri navadnih primerih, ki niso kot zločinstvo kvalificirani, se kaznuje pomoč k že zasnovani nečistosti samo, če je dejanje dovršeno, in to s kaznijo strogega zapora od sedmih dni do dveh let. Kjer pa se očituje tako dejanje za posebno težak primer v smislu § 75., pa postane tako dejanje zločinstvo, ki se kaznuje z robijo od enega do petih let. Poskus je tu kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. za oba primera § 71., točko 4. § 281 [Izkoriščanje prostitutk] Kdor izkorišča žensko osebo, ki izvršuje nečistost obrtoma, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. Dejanje (sutinerstvo) je kaznivo samo, če je storjeno z naklepom. Storilec ravna z vedenjem, da neka ženska živi spolno nečisto življenje in da ji je to obrt. Ni treba, da se peča ženska samo s plačanimi telesnimi združitvami ž njo, tudi vsako drugo kot nečisto dejanje označeno dejanje ž njo, za katero si pusti plačati, je zadostno. Naš izraz «prostitutka» v naslovu ni mišljen kot tehnično oznamenilo v bordelih za¬ poslenih žensk, ampak naj pomeni vsako žensko, ki služi kakor¬ koli obrtoma moški pohoti za denar. Druga sestavina naklepa, hotenje, pa je usmerjeno na dobivanje koristi od tiste ženske in njenega zaslužka. Taki moški se imenujejo s tujko Louis, Lowri ali Stritzi. Dejanje je dovršeno, ko tak moški sprejme večkratno korist. Enkratna korist ne zadostuje, ker zakon pravi: «izkorišča» (v izvir. «iskoriščuje»). O pojmu, da živi 426 ženska v nečistosti obrtoma, gl. § 222., IV. Dejanje je prestopek, kazniv s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in z obli¬ gatorno kumulativno denarno kaznijo. Uporaba § 45. torej ni dopustna. § 282 [Zvodništvo v tuzemstvu] Z robijo do desetih let se kaznuje: 1. kdor zvodi osebo, mlajšo od osemnajstih let; 2. kdor zvodi svojo ženo, hčer, sestro, vnukinjo ali osebo, poverjeno njegovemu skrbstvu ali nadzoru; 3. kdor odvede kakšno osebo zaradi nečistosti iz nje doma¬ čije ali prebivališča v drug kraj ter jo tam zapusti ali jo izroči drugemu. Delikt (lemcinium, Kuppelei) je samostojno kriminalizirana nasnova ali pomoč, ki jo daje zvodnik (leno) ali zvodnica (lena) s tem, da napelje, posreduje ali pripravi priliko, da dve od storilca različni osebi različnega ali istega spola zadostitve svoji telesni pohoti na način, ki se kaznuje, ali pa, ki je raz stališče morale nedopusten (gl. § 280.). Toda tu niste tisti dve osebi kot pri § 280. «iam attas facturae», ampak storilec jih šele pri¬ pravi na kakršenkoli način, da nastane v njih sklep na iz¬ vršitev nečistosti, bodisi enostransko, bodisi obojestransko. Ni pa potrebno, da je oseba spolno neoporečna. Zadostitev pohoti je lahko normalno-fizjološka telesna zdru¬ žitev, pa tudi vsaka druga iz pohote izvirajoča oskrumba ali nečisto dejanje. Za storitev je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da gre pod 1. za osebo izpod osemnajstih let staro; spol ni odločilen. Samo domneva manjše starosti ne zadostuje. Dalje ve storilec, da vrši zvodništvo v gorenjem smislu vsaj glede ene osebe, ki še ni sama prišla do sklepa, izvršiti nečisto dejanje. Pod 2. ve storilec, da gre za lastno soprogo, hčer, sestro, vnu¬ kinjo ali kakršnokoli osebo (tudi moškega spola), ki je njemu, storilcu, zaupana, da vrši nad njo varuštvo, skrbstvo ali nadzor. Varovanci, pa tudi učenci-gojenci v šolah ali v vzgojnih zavo¬ dih spadajo pod ta pojem. Če so te osebe mlajše od osemnajstih let, gre za idealno konkurenco (§ 61.). Pri osebah pod 1. in 2. ni odločilno, ali nagovori ali nasnuje storilec sam to osebo, ali 427 je druga oseba, ki hoče zadostiti svoji telesni pohoti, pripravila osebo k privolitvi. Storilčevo dejanje je samo posredovanje k glavnem cilju, da se provzroči vsaj pri eni osebi kot predmetu dejanja sklep, vdati se zadostitvi telesne pohote druge osebe. Pod 3. pa je samostojno kriminalizirano pripravljalno deja¬ nje. Storilec ve, da gre za osebo katerekoli starosti, ki nima namena ali volje, vdati se drugemu zastran zadostitve telesne pohote, pa jo odvede (enako kot pri otmici) iz domačije ali prebivališča na drugi kraj v tuzemstvu (prim. § 283.) in jo tam naklepno pusti ali izroči drugi osebi radi zadostitve telesni pohoti. («Zavičaj» izvirnika pomeni po Karadžiču «solum nat(de», slovensko torej domačija.) Hotenje je usmerjeno na odvedenje iz kraja v kraj v navedenem cilju. Motiv koristo¬ ljubja ni potreben. Dejanje pod 1. in 2. je dovršeno, ko nastopi uspevek, da se zadosti telesni pohoti, pod 3., čim je oseba kot predmet delikta prišla na kraj namembe ali čim je izvedena izročitev drugi osebi v tuzemstvu. Od sorodnih deliktov se razlikujejo dejanja po točkah 1. do 3. § 282., da zvodena oseba sama ni tam alias factura, kakor v § 280. Dejanje pod 3. pa se razlikuje razen tega od dejanja po § 278. po tem, da je oseba za delikt po § 278. spolno ne¬ oporečna ženska, način storitve pa sila, pretnja ali prevara, dočim je po § 282., točki 3., oseba lahko tudi že spolno omade¬ ževana ženska ali moška oseba, ki je z odvedbo sporazumna, vendar, ne da bi vedela, da jo storilec pusti na cedilu ali izroči drugemu radi nečistega dejanja. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Uporaba določbe § 45. se zlasti priporoča, ako je dejanje storjeno iz koristoljubnih motivov. § 283 [Zvodništvo v inozemstvo] Kdor odvede kakšno osebo zaradi nečistosti v inozemstvo ali jo komu zaradi tega odda ali se zaradi tega s kom druži, se kaznuje z robijo do petnajstih let. Delikt je zasnovan vzporedno z deliktom po § 282., točki 3. Obema je skupno to, da gre za žensko ali moško osebo 428 katerekoli starosti (prim. proj.l., str. 573.), da je ženska lahko spolno že omadeževana, da izvrši storilec dejanje sicer z njeno privolitvijo glede odvedbe, toda ne da bi vedela, da gre za od- vedenje zaradi nečistosti (§ 282., točka 3.). Za dovršitev dejanja pa po § 283. ni treba, da jo storilec v kraju namembe zapusti, pač pa mora biti kraj namembe v inozemstvu. Storilec žensko ali moško osebo, ki jo hoče odvesti v inozemstvo, v ta namen lahko izroči drugi osebi ali pa stopi v svrho izvedbe takega podjetja s kakšno drugo osebo v družbo. Bistveno je za naklep, da storilec ve, da gre za odvedenje v inozemstvo (sicer velja § 282.). Dovršen je delikt, čim je odvedenje v inozemstvo nastopilo. Vsaka inozemska, tudi naj¬ bližja država s kakršnimkoli stanjem kulture, je mogoča kot takšna država, kamor se more odvedenje storiti. Če pa storilec izroči odvedeno osebo drugi osebi ali si privzame kot družab¬ nika drugo osebo, makar v tuzemstvu, je dovršen delikt, čim storilec odvedeno osebo drugi odda ali čim se dogovor glede družbe v tako svrho sklene. Ta delikt se imenuje v internacio¬ nalnem prometu «trgovina z belim robljem» in se kaznuje tudi, če ga inozemec stori v inozemstvu, v naši državi po načelu realne zaščite v smislu določbe § 4. Poskus je kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Tudi tu velja glede uporabe § 45. isto, kar je bilo navedeno pri § 282. § 284 [KrvosramnostJ (G Telesna združitev med sorodniki v premi vrsti se kaz¬ nuje z robijo do desetih let. ( 1 2 ) Telesna združitev med sorodniki po krvi v stranski vrsti do vštete druge stopnje se kaznuje z robijo do petih let. ( 3 ) Telesna združitev med sorodniki po svaštvu do vštete prve stopnje in med krstnim botrom in krščencem ali tega roditeljem se kaznuje z zaporom do enega leta. 1. Zakonodajec je združil delikte incesta, ki jih zagreši lahko moška ali ženska oseba (prim. §§ 131., 501. a. k. z.). Kaznuje se kot zločinstvo telesna združitev (gl. § 269., III.): a) pri krvnih sorodnikih v direktni črti najhuje; četudi ni rečeno «sorodnikov po krvi», je vendar to samo po sebi razumljivo, ker sorodstva 429 v premi vrsti drugače ni; b) pri krvnih sorodnikih po stranski vrsti zaključno do druge stopnje rimske komputacije (med bratom in sestro obeh istih ali enega skupnega roditelja) manj hudo. Glede izraza «stopnja» je treba pokazati na to, da izhaja iz motivov k proj. I. (str. 576.) jasno, da gre za rimsko kom- putacijo tot gradus, quot generationes, ne pa za štetje po paren- telah (kolenih). Pri dejanjih obeh vrst je naklep sestavljen iz vedenja, da gre za tako bližnjo krvno sorodstvo, ter iz hotenja, s tako so¬ rodno osebo telesno se združiti. Zmota v osebi ne zadošča. Ni odločilne važnosti, kako je drugo spolna oseba privolila v ta spolni čin (eventualno pride do realne konkurence z deliktom § 269. itd.), niti ni zahtevano, da mora priti vsled tega dejanja do javnega škandala ali pohujšanja. Delikt je dovršen brez¬ pogojno, ko nastane označeni uspevek. Poskus je kazniv, ker je dejanje po 1. in 2. odstavku zločinstvo. II. V tretjem odstavku je kriminalizirano isto dejanje, toda med «sorodniki» po svaštvu, torej med «svaki» različnega spola do vštete prve stopnje. Ker se štejejo stopnje svaštva po stop¬ njah drugega bračnega soproga, so mišljeni tast napram sinahi, tašča napram zetu. očim napram pastorki in mačeha napram pastorku. Sestre in bratje soproge, odnosno soproga so v pri¬ meru svaštva že v drugi stopnji «sorodniki», torej niso več sposoben objekt za delikt po § 284. Svaštvo prve stopnje pa mora še obstojati. Če je bil zakon razveljavljen ali uničen, ni več svaštva; enako ne, če je zakon prenehal s smrtjo enega soproga. Za kaznivost je potreben naklep. Storilec mora vedeti, da gre za označeno svaštvo. S tem pa je zakonodajec izenačil tako zvano duhovno sorodstvo, ki obstoja po izvirniku «medjn onoga ko je krstio i krštenoga ili ovoga roditelja«. V duhu slo¬ venskega jezika je smatrati to duhovno sorodstvo za podano med krstnim botrom (botro) in krščencem (krščenko) ali le-teh očetom ali materjo. Tudi tu je zahtevana za dovršitev delikta telesna združitev v smislu § 269., III. Ker pa je to dejanje samo prestopek, poskus dejanja ni kazniv. Opozarjati je treba na izjemo od § 284., odst. 3., ki je podana v smislu § 274. pri te¬ lesni združitvi očima ali mačehe z maloletno pastorko ali pastorkom. Glede eventualne omilitve kazni gl. pri obeh zločinstvih § 71., točko 4., pri prestopku pa § 71., točko 5. 430 § 285 [Nečistost med ljudmi] Zaradi nenaravne nečistosti med ljudmi se kaznuje storilec s strogim zaporom, kolikor ne prehaja to dejanje v težje kaznivo dejanje. Kriminalizirana je spolna zabloda ali nečistost zoper naravo, bodisi da se smatra za pederastijo ali lesbiško ljubezen, bodisi za drugačen čin, ki ni v skladu z normalnim fiziološkim udej¬ stvovanjem in z. normalno zadovoljitvijo spolnega gona. Upo¬ raba teles dveh oseb je pogoj. (Prim. § 129. b a. k. z.) Ekshibi¬ cionizem ne spada sem. Spolna zabloda pa po besedilu § 285. tudi ni izključena med neoženjenima osebama različnega spola, n. pr. pri cunilingus, mutuelna (nasprotna) onanija dveh oseb različnega spola ali coitus per os in pod. (tako zvani paranim- falični triki). Za delikt je značilno, da moreta biti dve (živi) osebi sporazumni s storitvijo dejanja na telesih obeh oseb. Kjer ni sporazuma, utegne biti podan delikt po § 272. ali po § 242.; če ne, dejanje ni kaznivo. Za kaznivost dejanja po § 285. je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da na drugi osebi istega ali drugega spola zadovoljuje spolnemu gonu na nenaraven način, ki je protiven fiziološko normalnemu udejstvovanju spolnega gona, ter s ho¬ tenjem, da doseže to zadovoljitev (spolno naslado ali uživanje) cb telesu druge osebe. Za tako uživanje pri moškem ejakulacije semena ni treba. Način storitve po zakonu ni opredeljen. Kazniv je vsak način, ki je sposoben za izvršitev. Javnost ni zahtevana, niti ne, da je dejanje postalo neprizadetim osebam znano. Če je podan pri obeh storilcih naklep, sta oba kazniva (n. pr. aktiv¬ na in pasivna pederastija). Ovadba enega izmed obeh zadostuje za kaznovanje obeh, dasi kaznivo dejanje ni postalo drugim osebam znano. «Kontrarno seksualno občutje® se sme smatrati za krivdoizključevalni razlog samo toliko, kolikor je ono feno¬ men dokazljivega patološkega duševnega stanja v obsegu § 22., odst. 1. Dovršen je delikt po § 285., ko nastopi spolno uživanje ob telesu druge osebe. Dotlej je dejanje samo poskus, ki ni kazniv, ker gre za prestopek. Glede eventualne omilitve kazni, ki je strogi zapor od sedmih dni do petih let, gl. § 71., točko 4. 431 V težje kaznivo dejanje preide tako dejanje zlasti, če so podani pogoji utesnitve osebne prostosti v smislu § 243. § 286 [Nečistost z živaljo] Zaradi nenaravne nečistosti med človekom in živaljo se kaznuje storilec z zaporom do enega leta. Kriminalizirana je tako zvana bestialiteta ali sodomija vsake vrste (prim. § 129. a a. k. z.). Predmet spolnega uživanja in za¬ dovoljitev spolnemu gonu v katerikoli obliki je tukaj telo živeče živali. Da bi bilo dejanje podobno telesni združitvi med osebama raz,nega spola, ni zahtevano. Za kaznivost je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da ima živečo žival in da manipulira z njenim telesom radi spolnega uživanja, ter s hotenjem, da zadovolji svojemu spolnemu gonu. Ni treba da nastopi fiziološki efekt spolnega uživanja, ejakulacija semena ali detumescenca, Dovršen je delikt, ki ga stori lahko moška kakor tudi ženska oseba, ko nastopi uspevek spolnega uživanja (naslade). Glede perverznega seksualnega občutja velja isto, kar smo izvajali pri kontrarno seksualnem občutju v prejšnjem paragrafu. Ker je dejanje kaznivo z zaporom od sedmih dni do enega leta in je torej prestopek, poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 287 [Javna izvršitev nečistega dejanja] Kdor javno izvrši nečisto dejanje, se kaznuje z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. Ta določba je subsidiarne narave in pride do uporabe, če se «bludnja radnja», torej nečisto dejanje, izvirajoče iz telesne pohote (§ 289.), drugače ne kaznuje. Tudi med zakonci dovoljena dejanja pohote spadajo pod določbo § 287., če jih storita javno. Zlasti pa šteje med take delikte udejstvovanje ekshibicionizma. Kjer pa je tako dejanje že samo po sebi strože kaznivo, je ne« odločilno, ali je javno ali nejavno storjeno (gl. uvod k V. po¬ glavju: konkurenca zakonitih kazenskopravnih določb). 432 Delikt je kazniv samo, če je javno in naklepno storjen. Za naklep je treba predvsem vedenja, da se javno vrši označeno nečisto dejanje (gl. § 269., III.). Javnost je podana, če se more dejanje zaznati od nedoločljivega števila vnaprej nedoločenih ljudi (puhlice in tudi palam). Način storitve ni opredeljen, torej je lahko kakršnekoli vrste, samo da spada med dejanja, ki so definirana v § 289. Dovršen je delikt z nastopom uspevka uži¬ vanja spolne naslade ali telesne pohote. Poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. § 288 [Javno nemoralno predavanje, promet z nemoralnimi umskimi izdelki] C 1 ) Kdor ima javno predavanje nemoralne vsebine, s katerim nasnavlja nečistost ali nečista dejanja, kakor tudi kdor izdeluje, prodaja, razširja ali vobče dajo v javni promet spise, novine, slike in druge predmete, ki obsezajo težko kršitev javne mo¬ rale, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( 2 ) Predmeti kaznivega dejanja se odvzamejo. I. Ta določba vsebuje dvoje heterogenih kaznivih dejanj, katerih skupni kriteriji so naklepnost in javnost (glede javnosti gl. § 287.). Prvi delikt je predavanje nemoralne vsebine. Za kaznivost je potreben naklep, ki mora pri vedenju obsegati tudi to, da gre za javno predavanje, ki je nemoralne vsebine in s katerim se nasnavlja a) ali spolno občevanje, ki po zakonu ni dovoljeno (sem spada sploh vsaka spojitev spolovil izven braka), ali b) specialno za pribavljanje užitka telesne pohote na drugačen način kot s telesno združitvijo. Storilčevo hotenje pa mora biti usmerjeno, da ustvari s takim predavanjem možnost nasnavljanja označene vrste, ne da bi bilo treba, da se nasnova posreči. Nasnavljanje je torej samostojno kriminalizirano. Izraz «ima javno predavanje* kaže na okvir predavanja, kakor se je v praktičnem življenju ta pojav priobčevanja svojih misli izoblikoval. Potreben je neki poseben način objave pre¬ davanja. Zlasti je treba, da so poslušalci na kakršenkoli način vabljeni. Koliko oseb je potrebno, da se govori o predavanju, je quaestio facti. Vsekako pa ni pojem predavanja zavisen od števila ljudi, ki ga poslušajo, ampak od dejstva, da so ti ljudje Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 28 433 zbrani , v namenu, imeti, odnosno poslušati predavanje. V tem je lahko pravilno, da tres faciant coUegium. Ni pa predavanja v smislu § 288., če nekdo pred že zbranimi prijatelji ali gosti prične govoriti, ne da bi bilo to vnaprej naznanjeno. Odločilno je, da se predavatelj z.aveda, da ima ljudi pred seboj, ki ga hočejo poslušati, a poslušalci se morajo zavedati, da imajo ne¬ koga pred seboj, ki hoče predavati, torej svoje misli več ljudem hkratu v govoru priobčiti. Kjer ni na strani predavatelja hotenja, da nasnavlja na spolno občevanje ali specialno na pribavljanje užitka telesne pohote, n. pr. pri poučnih predavanjih o seksualnih problemih, kaznivosti ni. II. Drugi delikt je popolnoma drugačne vrste. Dejanje ob¬ stoja v naklepnem izdelovanju, prodajanju, razširjanju ali sprav¬ ljanju v promet na kakršenkoli način spisov, novin, slik in drugih predmetov, ki obsegajo težko kršitev javne morale. Naštevanje načinov priobčevanja ni taksativno, takisto ne oblik umstvenih produktov. Vendar je treba vsled vzporedbe «i druge predmete* misliti samo na podobne izraze, ki se prikazujejo kot tehnična sredstva za lahko razširjanje vsebine med večje število ljudi. Torej spadajo sem eventualno tudi fotografije ali kinematograf¬ ski snimki ali odtiski s štampiljko. Pri teh proizvodih pa zakono- dajec ne zahteva, kot pri deliktu pod I., da se ž njimi nasnavlja na uživanje telesne pohote. Zadostuje že to, da je predmet pornografične vsebine, t. j. nekaj, kar normalno ljudi, ki spoštu¬ jejo nravnost in sramežljivost kot zahtevo dostojnosti, odvrača in žali. Zahtevana pa je težka žalitev ali kršitev javne mo¬ rale. Ta pogoj je izpolnjen, če je vsebina pohujšljiva, ali pa takšna, da vede do zgražanja radi žalitve spolne sramežljivosti. Ni treba, da bi pomenila težka kršitev javne morale draženje spolnega gona in concreto. Potrebno pa je, da stoji vsebina in abstracto v zvezi s spolnim vprašanjem. V tem oziru se krije ta delikt z glavnim momentom prestopka po § 516. a. k. z., kjer je bilo tudi zahtevano hudo žaljenje nravnosti ali sramežlji¬ vosti v pogledu na spolno vprašanje. Naklep pri tem deliktu je vedenje, da gre za predmete ozna¬ čene vsebine in za spravljanje predmetov v javni promet, ter hotenje, usmerjeno na ustvarjanje možnosti težke kršitve javne morale. Kdor takega uspevka noče, ni storil delikta. Zlasti velja to za umetnike, ki ustvarjajo umetnine, zasledujoč pri tem samo umetniške svrhe. Pač pa je dolus eventnalis tudi tu zadosten. 434 Napravljanje in spravljanje v promet tiskanih predmetov baš označenega značaja pa je kriminalizirano tudi v čl. 49. tisk. zak. Kolikor gre za identična dejanja, velja tudi za taka, s tiskom povzročena dejanja kazen po § 288. (gl. čl. 13. zakona o izpre- membah in dopolnilih zakona o tisku z dne 6. januarja 1929., Sl. N. št. 9/IV, Ur. 1. št. 5). Ali s tem se glede pristojnosti tiskov¬ nega sodišča za take delikte ni nič izpremenilo. III. Kazen za obe vrsti deliktov je strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni zapora glej § 71., točko 4. Poleg tega je predpisano obligatorno, da se odredi očuvalno sredstvo odvzema predmetov kaznivega dejanja (§ 59.). S tem je deloma derogiran drugi odstavek čl. 49. tisk. zak. Po § 2., odst. 2., se mora predpis § 288., odst. 2., tudi tedaj uporabiti, če se je ugotovil dejanski stan delikta po § 288. glede porno- grafičnih predmetov v objektivnem pogledu, a se krivda po milejšem prejšnjem kazenskem zakonu ni mogla izreči. To sta¬ lišče je strožje kot ono, ki je ustanovljeno v § 49. tisk. zak. In vendar se mora ta določba uporabiti tudi za tiste primere, ki so bili storjeni, še preden stopi k. z. v veljavo. § 289 [Pojem nečistega dejanja] Za nečisto dejanje se smatra po predpisih tega poglavja vsako tako dejanje, s katerim kani storilec zadostiti svoji telesni pohoti. Ta paragraf je bil uvrščen v obseg k. z. šele ob pretresanju predloga Gjuričič v zakonodajnem pododseku narodne skup¬ ščine. K naši razlagi o pojmu nečistega ali pohotnega dejanja (gl. § 269., III.) je treba dodati še to, da je telesna pohota samo tista, ki izvira neposredno ali pa vsaj v zvezi s spolno na¬ slado, to je z uživanjem spolnega gona, pa bilo pri normalnem, bilo pri nenormalnem perverznem človeku. To izhaja jasno iz uvrstitve določbe § 289. z razlago pojma za vsemi delikti, ki pomenijo kršitev javne morale v spolnem pogledu. Pomniti pa je treba, da spada tudi telesna združitev med pohotna dejanja, da jo pa zakonodajec v nekaterih določbah ostro razlikuje od «bludnje radnje» (prim. § 273. na eni, §§ 275., 279., 287. na drugi 28 * 435 strani) in da označuje inače pod izrazom «blud» obe vrsti zado¬ stitve spolnemu gonu, namreč telesno združitev in vse druge manipulacije izven telesne združitve (§§ 280., 281., 282., točka 3., 283., 285. in 286.). V § 288. pa se rabita izraza «blud» in «bludnja radnja», kakor da bi bila to dva posebna pojma, ki se izklju¬ čujeta. Naša razlaga k poedinim paragrafom se opira na mo¬ tive v proj. II., ki so različne pojme pravilno razločevali (glej § 269., III.). Ker pravi zakonodajec v izvirniku, da storilec «ide na zadovoljenje*, ni to samo notranji psihični čin hotenja, ampak je mišljena na zunaj pokazana namera (nakana). XXV. poglavje. Kazniva dejanja zoper zakon (brak) in rodbino. § 290 [Dvojni brak] O Kdor stopi v nov zakon, dasi je že v zakonitem zakonu, se kaznuje s strogim zaporom. ( I. 2 ) Prav tako se kaznuje tudi oseba, ki je stopila, najsi neoženjena ali neomožena, v tak zakon, ko je vedela za že obstoječi zakon. ( :! ) Zastaranje tega kaznivega dejanja prične teči s prestan- kom prejšnjega zakona. I. Zakonodajec ščiti pravno dobrino, ki je dana v pravici udejstvovanja spolnega gona v legalno priznani obliki braka, iz katerega izvirajo tudi pravice otrok. V zadnji vrsti je torej za¬ ščitena pravna dobrina občnega pravnega reda. Storilec delikta po § 290. je zakonito oženjena ali omožena, kakor tudi neomožena ali neoženjena oseba. Tudi tisti storilec, ki živi ločen od mize in postelje, je še v zakonitem zakonu (braku). Dejanje obstoja v naklepno izvršeni sklopitvi novega braka. Naklep obsega vedenje (sumnja ne zadostuje) omožene ali oženjene osebe, da je omožena ali oženjena in da njej sklo¬ pitev novega zakona z drugo osebo drugega spola v istem času po predpisih občnega državljanskega zakona (ne pa morda po cerkvenih predpisih) ni dovoljena; pri neoženjeni ali neomoženi osebi pa, da je druga oseba drugega spola oženjena ali omožena 436 in da tej nova sklopitev braka ob času storitve dejanja enako, kakor prej navedeno, ni dopustna. Gre vedno za oviralne za¬ držke javnega prava. Hotenje je usmerjeno na sklopitev novega braka navzlic prepovedi. Da nov brak ne postane materialno veljaven, ne izključuje krivde. Kot «nov brak» v smislu k. z. in v nasprotju z materialnopravnimi predpisi občnega državljan¬ skega zakonika je zamišljen tak brak, ki je po svoji zunanji obliki pravilno sklenjen ter daje nepoučenih osebam po svoji kakovosti videz zakonitega braka. Dolus eventualis v tem smislu, da bi bilo dejanje storjeno tudi, če bi storilec in eventu usvojil označeni uspevek, je tu brezpredmeten, ker bi tedaj potrebnega vedenja za oviralni zadržek javnega prava ne bilo. Dovršeno je dejanje s sklopitvijo braka v legalno predpisani obliki. Poskus ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede even¬ tualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Ker je zakonodajec uvidel, da bi pravica države do kazno¬ vanja dovršenega dejanja po normalnih predpisih zastarala že v času, ko bi bil prejšnji zakon še v moči (za zastaranje je treba preteka petih let), je ustanovil izjemo od občnega pravila, po katerem prične teči zastaranje od dne storitve dejanja (§ 79., odst. L). Proglasil je delikt bigamije za trajen delikt, toda samo v pogledu zastaranja, tako, da zastara pravica pregona šele v petih letih od dne, ko je prvi, oziroma prejšnji zakon nehal biti veljaven. V drugih pogledih, n. pr. če je storilec postal duševno bolan šele pozneje, dočim je bil za časa dovršenja delikta vra- čunljiv, veljajo občni predpisi brez ozira na vprašanje zastaranja. § 291 [Prikrivanja bračnih zadržkov] C 1 ) Kdor prikrije, ko stopa v zakon, zvijačno drugi stranki činjenico, zbog katere se more proglasiti zakon za ničnega ali razveznega, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Prav tako se kaznuje tudi, kdor zavede drugega, da stopi z njim v zakon, z zvijačno preslepitvijo, zbog katere se more zakon izpodbijati. ( 3 ) Preganjati se začne storilec na predlog, in sicer samo, če se proglasi zakon zbog prikrite činjenice ali zbog preslepitve za neveljavnega. 437 Zaščita braka je podana tudi v tem pogledu, da se brak ne sme sklepati pod takimi okolnostmi, ki bi, da so znane, ovirale veljavnost braka. Zato je zakonodajec v prvem odstavku krimi- naliziral: a) pasivno zamolčanje, ki pa mora biti zvijačno ali prevarno, tistega bračnega druga, ki ve za oviralni ali raz¬ diralni zadržek, pa navzlic temu sklopi z, drugo osebo brak; b) aktivno, zvijačno premamljenje ali preslepljenje bračnega druga glede pri drugi osebi pojavljajočih se dvomov o obstoju ali neobstoju oviralnih ali razdiralnih bračnih zadržkov; impedi- menia impedientia et dirimentia. Prvi provzročajo, da je zakon sicer veljaven, pa nedovoljen (matrimoniam illicitum), drugi pa, da je zakon neveljaven (matrimonium invalidum). Za nedovo¬ ljenost ali neveljavnost zadostuje, da je po zabrani ali zapreki prizadeta ena sama stran. V značaju zaščite braka med pasiv¬ nim in aktivnim delovanjem storilca ni razlike; oboje je usmer¬ jeno na sklopitev braka, ki je izpodbojen. Upoštevati je seveda predpise tiste veroizpovedi, katere je storilec. Delikt je kazniv samo, če je storjen z naklepom. Storilec ravna z vedenjem, da obstoja po ustrezajočih državnih pred¬ pisih njegove vere zadržek, pa ga prevarno zamolči ali s pre- varnim slepljenjem prikazuje za neobstoječega in pripravi na¬ sprotno stran, ki bi, če bi za pravo stanje vedela, ne privolila v sklenitev braka, da to privolitev vendar da. Hotenje je usmer¬ jeno na sklopitev braka pod rizikom, da se pozneje zadržek zve in da pride do tega, da se brak proglasi z.a neveljavnega ali da se razvede. Dovršeno je dejanje z nastopom formalne sklopitve braka. Dotlej je dejanje samo poskušeno', pa se ne kaznuje. Pregon se prične samo na predlog stranke, ki je prizadeta, torej: druga neveljavnega ali nedovoljenega braka. Ta pred¬ log se sme staviti šele takrat, ko je bil brak baš vsled tiste okolnosti pravnomočno razveljavljen, ki je izpolnila dejanski stan delikta. V tem oziru obstoja izjema od določbe § 85., odst. 2. V proj II. je bilo (str.58.) rečeno še jasneje: «Predlog se može dati tek kad se brak oglasi da... ne važi...» Z ozirom na čas postanka dovršenega delikta pa velja tu — argumento a contrario — analogno določbi § 290., odst. 3., da prične teči zastaralna doba šele od časa, ko se brak pravno- 43S močno razveljavi ali razvede in dobi vsled tega prizadeti drug možnost, da stavi predlog na kaznovanje (§ 80.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Uporaba § 45. ni izključena. § 292 [Prešuštvo] 0) Z zaporom do dveh let se kaznuje mož ali žena zaradi prešuštva, ki bi ga eden izmed njiju izvršil z drugo osebo, katera se prav tako kaznuje z isto kaznijo. ( 2 ) Preganjati se začne storilec na zasebno tožbo, ta pa se more podati šele, če se zbog prešuštva zakon razveže ali loči od mize in postelje. S smrtjo razžaljenega moža, odnosno raz¬ žaljene žene, prestane pravica do tožbe. ( 3 ) Če sta živela zakonca v času, ko se je izvršilo prešuštvo, ločeno, sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. Razlika od delikta po § 502. a. k. z. obstoja samo glede po¬ goja zasebne obtožbe. Dejanje je kaznivo, če je storjeno na¬ klepoma. Oženjen soprog ali omožena soproga ve, da se telesno združi (drugačna pohotna dejanja — gl. § 289. — ne zadostujejo) z neomoženo ali neoženjeno osebo ali pa z osebo', ki živi v braku z drugim. Isto velja tudi narobe za neoženjeno osebo, če se združi z osebo, ki živi v braku, in ve, da brak obstoja. Objektivni pogoj vedenja je, da vsebuje znanje o formalnem obstoju braka. Če je storilec subjektivno prepričan, da je brak formalno še veljaven, vendar materialno ničen ali neveljaven, je prešuštvo vendar podano. Ne gre, da bi se dalo storilcu na prosto, da od¬ loča po svoji presoji o takih javnopravnih vprašanjih. Hotenje je usmerjeno na telesno združitev, čeprav samo enkratno. Tudi tu ni potreba, da bi obstojala fiziološka možnost spočetja ali za¬ ploditve embrija (gl. § 269., III.). Dovršen je delikt z nastankom uspevka, to je s spojitvijo spolovil. Poskus ni kazniv. Kot objektivni pogoj kaznivosti pa je izrečno ustanovljeno dejstvo, da je bil brak radi predmetnega kaznivega dejanja raz¬ veden ali pa od mize in postelje ločen. Kaznovanje nastopi na zasebno obtožbo (§ 86.). Dotlej, da zve žaljeni soprog o raz¬ vodu ali o ločitvi od mize in postelje po pravnomočni odločbi, ki je bila izdana na podlagi državnih zakonitih predpisov, ki ustrezajo veri storilca, velja, da je pričetek zastaralne dobe 439 odgoden (§ 80.). če pa nastopi smrt prizadetega soproga ali soproge, določba § 87., odst. 2., ni uporabna, ampak pravica ob¬ tožbe ugasne. Razen tega določa zakon, da sme sodišče, če sta storilec in žaljeni soprog, ki je naperil zasebno tožbo, živela za časa storitve kaznivega dejanja ločeno, torej da nista imela faktične bračne skupnosti, storilca vsake kazni oprostiti. Ni zahtevano, da bi morala obstojati pravna ločitev od mize in postelje. Argumento a contrario iz določbe po drugem odstavku tega paragrafa je treba sklepati, da od mize in postelje ločen soprog ne more biti kaznovan radi telesne združitve, ki jo stori z neporočeno osebo drugega spola šele po pravnomočni ločitvi svojega prejšnjega braka. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 293 [Privoljeno odvedenje deklice izpod 18 let] (G Kdor odvede deklico pod osemnajstim letom z njenim pristankom, toda brez dovolitve roditelja ali onega, ki mu gre pravica, skrbeti za njeno osebnost, z namero, da bi se on ali kdo drugi oženil z njo, se kaznuje z zaporom do treh let, kolikor ne prehaja to dejanje v težje kaznivo dejanje. Prega¬ njati se začne na predlog. ( 2 ) Če pa se zakon tudi sklene, je dopustno preganjati sto¬ rilca samo, če se zakon razveljavi. Ta določba se znači za dopolnilo k določbi § 246., ki je uvrščen med delikte zoper osebno prostost v XXI. poglavju, dočim spada delikt po § 293. med delikte zoper rodbino, ker oseba kot predmet delikta sama privoli v odvedbo radi omo- žitve s storilcem ali z drugim moškim in s tem ruši notranje soglasje v rodbini. Objektivni pogoj glede objekta storitve je, da gre za deklico, ki še ni izpolnila 18. leta, ki pa privoli v odvedbo. Ni zahtevano, da bi morala biti deklica spolno neomadeževana (gl. § 276. argumento a contrario). Nadaljnji pogoj za storitev tega delikta pa je, da ni privolitve ne glede odvedbe ne glede sklopitve 440 braka z označeno deklico od strani roditelja (torej od očeta, ki je njen zakoniti zastopnik, ali od matere, ki je njena varuhinja), niti ne od strani kake druge osebe, ki ima zakonito dolžnost, brigati se za njeno osebno življenje (varuh ali varuhinja, even¬ tualno ravnatelj zavoda v smislu § 178. a novel. o. d. z.). Izraz «roditelja» v izvirniku ni pluralni genitiv, ampak genitiv v singularu. Proj. II., ki ima v svojem § 280. v bistvu isto določbo, označuje ta delikt v objašnjenju kot odvedenje «brez odobre- nja njenog starijeg» (str. 112.). Na strani storilca mora za kaznivost dejanja obstojati na¬ klep. Storilec postopa z vedenjem, da odvede (o pojmu glej § 246.) deklico izpod 18 let staro, da bi se on ali kdo drugi ože¬ nil z njo, ter s hotenjem, da se ta namera (gl.§ 16., IV. a) izpolni, bodisi s sklopitvijo braka s storilcem samim, bodisi z drugo osebo, v čigar interesu se je dejanje izvršilo, radi česar pride le-ta lahko kot storilec ali nasnovatelj v poštev. Delikt je do¬ vršen, ko je deklica prišla na mesto, kjer naj se brak sklene. Dotlej je dejanje samo poskušeno in se ne kaznuje. Sklopitev braka se za dovršitev kaznivega dejanja ne zahteva. V težje kaznivo dejanje preide to dejanje, če je bilo pri¬ voljenje deklice izsiljeno ali zvijačno pridobljeno (§ 246.). Pre¬ gon se vrši le na predlog oškodovanca (§ 85.). Oškodovana oseba je tu tisti upravičenec, čigar pravica privolitve k poroki je bila kršena. Tudi deklica sama utegne biti kot nasnovateljica kazniva in kot starejša maloletnica obtožljiva. Vendar je za- konodajec odredil, da se obtožba v interesu novo nastale rod¬ bine sploh ne sme vložiti, če je prišlo do pravnoveljavnega braka. Samo, če je bil resnično sklenjen brak poslej s pravno¬ močno odločbo uničen ali razveljavljen, se sme staviti predlog na kaznovanje. Dotlej ne teče rok zastaranja (§ 80.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 294 [Kršitev rodbinskih dolžnosti do dece] Roditelji, redniki, varuhi (skrbniki) in vobče oni, ki jim je poverjeno skrbstvo za otrokovo osebnost, se kaznujejo, če ga zapuste ali če s prekoračitvijo svoje pravice kaznovanja grdo 441 ravnajo z otrokom, ki je pod njih oblastjo ali nadzorom, s stro¬ gim zaporom, kolikor ne prehaja to dejanje v težje kaznivo dejanje. Pravna dobrina, ki je tu zaščitena, je zdravje ter normalni telesni in duševni razvoj dece. Kaj je dete ali otrok, je povedano v § 14., točki 1. Storilci so samo roditelji, redniki, varuhi in vobče tisti, ki jim je poverjena skrb o osebnosti otroka in nad katerim imajo oblast ali nadzorstvo. Torej spada sem tudi ne¬ zakonska mati, varuhinja ali predstojnik vzgojevališča (§ 178. a novel. o. d. z.), enako tudi posinovitelji ali pohčeritelji (§ 179. o. d. z.). Sicer pa krog teh oseb ni taksativno naveden. Vsekako je ta krog širši kakor v §§ 293. ali 245., ožji pa kot krog storilcev po § 274., točki 2. Odločilno je, da ima storilec skrb za osebnost otroka (v nasprotju s skrbjo za njegovo imovino). Tista skrb pa mora biti legalna, kajti le legalno ustanovljena skrb daje pra¬ vico kaznovanja. Za kaznivost delikta je potreben naklep. Dejanje pa se more storiti na dvoje načinov: a) z, zapuščenjem otroka, b) s pre¬ koračenjem kaznovalne pravice nad otrokom. K a): Zapuščenje je kršitev v § 139. o. d. z. ustanovljene dolžnosti vzgoje otroka, to je, dolžnosti, skrbeti za njegovo živ¬ ljenje in zdravje ter primeren preživitek, dalje za razvoj nje¬ govih telesnih in duševnih sil v tem pogledu, da se otroku daje pouk v veri in koristnih znanostih in s tem položi temelj nje¬ govega bodočega dobrobitja. Zapuščenje je naklepoma stor¬ jeno, ako storilec ravna z vedenjem, da ima te dolžnosti in da jih opušča, ter s hotenjem, da otroka s takim zapuščenjem oško¬ duje na tej, iz rodbinskega življenja izvirajoči pravici. Quaestio facti je, kdaj so interesi otroka oškodovani; pri dojenčku n. pr. gre samo za izvestne dolžnosti prehrane in skrbi za zdravje; pri otroku, ki se bliža izpolnitvi 14. leta pa so dane čisto druge dolžnosti. Bistveno je, da se z.nači zapuščenje primerno rod¬ binskim odnošajem kot občuteno zlo. K b): Pravica kaznovanja je ustanovljena v § 145. o. d. z. ter se tiče nenravne, nepokorne ali take dece, ki moti hišni red in mir. Toda kazen ne sme biti pretirana, niti zdravju dece škodljiva. Storilec, ki prekorači pravico kaznovanja, ravna z vedenjem, da gre za otroka, ki je poverjen njegovi skrbi in da nima vzroka za kaznovanje otroka (kakor n. pr. pri dojenčkih) ali pa, da ima sicer vzrok, pa vrši kaznovanje tako, da je pre- 442 tirano vobče ali pa zdravju škodljivo. Hotenje storilca pa je usmerjeno na grdo ravnanje («zlostavljanje», Misshandlung ) z otrokom. Način grdega ravnanja ni, da bi moral biti vedno corpore corpori udejstvovan, dasi bo ta način glavna vrsta storitve tega delikta. Tudi zapoved, klečati na grahu, opravljati za kazen stanu neprimerne posle, prekomerno postenje itd. utegne spadati v ta pojem. Bistveno je, da ne gre več za ani- mus corrigendi, ampak za animus laedendi, ki nima z vzgoje- valnimi svrhami ničesar več skupnega. Dejanje je dovršeno, ko nastopi grdo ravnanje v taki obliki, da je kot takšno zunanjemu svetu zaznatno. Poskušeno dejanje se ne kaznuje. Če pa doseže naklepno grdo ravnanje značaj hujše kaznivega dejanja, n. pr. po §§ 175., 176. ali 178. do 181., odpade kaznivost po § 294. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 295 [Pomoč k ničnemu braku] Kdor ve, da se more zakon razveljaviti, pa vendarle po¬ maga, da se izvrši poroka, se kaznuje z zaporom do treh mesecev. Neveljaven je brak (matr 'monium invalidum, nallum) le tedaj, če je podan pri sklopitvi razdiralni zadržek, ki ustanavlja ne¬ sposobnost ene ali obeh strank radi bistvene hibe v privolitvi ali vsled nedostatka predpisane oblike. Tak brak se more raz¬ veljaviti ali uničiti. Kdor ravna z vedenjem za tak ničnostni razlog ter s hote¬ njem pomaganja, da se izvrši poroka (venčanje), ta stori delikt po § 295. Tu je torej kriminalizirano kot samostojen delikt vsako dejanje vsake osebe kakršnekoli vrste, tudi duhovnika in nje¬ govega ministranta, ki se smatra lahko za pomoč v smislu k. z. (gl. § 34., IV.), da se izvrši sklopitev tega braka po tisti zunanji obliki, ki je predpisana za dosego pravnega nastanka braka. Dejanje je torej dovršeno"šele, ko se izvrši venčanje do kraja, kot je predpisano. Dotlej je samo poskušeno, pa ni kaznivo. Kazen je zapor od sedmih dni do treh mesecev. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. 443 § 296 [Podvržba ali zamenjava deteta] C 1 ) Kdor podvrže ali zamenja otroka pod sedmimi leti in s tem oškoduje njegovo rodbinsko razmerje, se kaznuje z zapo¬ rom; če pa se je storilo iz koristoljubja, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Posebno težki primeri se kaznujejo z robijo do petih let. Zaščitena pravna dobrina je tu celokupnost tistih pravic, ki izhajajo za poedinca iz njegove pripadnosti k izvestni rodbini, zlasti pravica do priimka, preživitka, vzgoje, dedovanja in pod. Francozi pravijo tej celokupnosti «£tat civile» (osebni stan), zakonodajec pa ga označuje z izrazom «porodnični odnos» ali rodbinsko razmerje. Z dejanji, ki sta kriminalizirani po § 296., postane ta oseben stan — lokalizacija v rodbini — dvomljiv, razen tega, ker gre samo za deco izpod sedmih let staro, tudi težko dokazljiv. Storilec mora ravnati naklepno, sicer ni kazniv. On postopa z vedenjem, ali da podvrže (podtakne) neko dete, ki ni rojeno od matere, materi, kot da bi bilo od nje rojeno, ali da zamenja dete, ki ni bilo rojeno od matere A, ampak od matere B, pa napravi, kakor da bi ga bila rodila A, dočim pride dete matere B v položaj, kakor da bi ga bila rodila A. V prvem primeru je podvržba mogoča tudi od neke ženske, ki ni rodila, pa napravi, kakor da bi bilo dete od nje rojeno. Če sta v drugem primeru materi A in B sporazumno dete zamenjali, ste obe storilki. Ne gre namreč za delikt, ki bi bil všled privolitve mater nekazniv; kajti oškodovana je javnopravna dobrina, takisto pa tudi koristi in pravice očetov, eventualno tudi drugih sorodnikov. Hotenje pri naklepu pa je v obeh primerih isto, namreč kršitev rodbin¬ skega razmerja. Dovršeno je dejanje tedaj, ko je postal pre¬ povedani rodbinski položaj na zunaj zaznaten tako, da je nepravo rodbinsko razmerje maskirano, kakor bi bilo pravilno. Dejanje se kaznuje z zaporom od sedmih dni do petih let, če ni storjeno iz koristoljubja, s strogim zaporom od sedmih dni do petih let pa, če je storjeno iz koristoljubja. V drugem primeru je uporaba supletorične denarne kazni po § 45. dopustna. V obeh primerih poskus ni kazniv. Če pa so podani pogoji, da se smatra primer za posebno težak v smislu § 75., potem postane 444 dejanje zločinstvo, pri katerem je tudi poskus kazniv, a kaznuje se z robijo od enega do petih let. Če je motiv koristoljubje, je seveda tudi tu uporaba § 45. dopustna. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5., odnosno 4. XXVI. poglavje. Kazniva dejanja zoper čast. § 297 [Razžalitev] ( J ) Kdor drugega razžali, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Če se je storila razžalitev javno, se kaznuje z zaporom. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena, je čast. Čast pa je lahko zunanja ali objektivna čast, to je vrednost, ki jo ima oseba pri drugih ljudeh svoje okolice, ali pa notranja ali subjektivna čast, to je vrednost, ki jo čuti oseba sama zase o sebi. Pojem zunanje časti pa ni enotnega kova, ampak sestavljen iz raznih speci¬ fičnih časti, od katerih pride sedaj ena, sedaj druga do poseb¬ nega izraza. Sestavine zunanje časti so: a) čast kot človeško dostojanstvo, torej vrednost osebe brez ozira na njen društveni položaj, spol in starost v nasprotju z vrednostjo živali ali mrtvih predmetov; b) kulturna čast, to je vrednost, ki jo ima oseba v pogledu izpolnjevanja moralnih, kulturnih in socialnih dolžnosti; c) spolna čast, to je vrednost osebe glede spolne integritete in po zakonih morale uravnanega udejstvovanja spolnega gona; č) poklicna čast, to je vrednost, ki jo ima oseba glede izpolnje¬ vanja dolžnosti svojega poklica; d) kreditna čast, to je vrednost, ki'jo ima oseba glede izpolnjevanja gmotnih dolžnosti napram svojcem kakor tudi drugim ljudem, po kateri se ravna prepri¬ čanje o volji in sposobnosti, vzdržati se na površju v aktivnih gmotnih razmerah; e) pravna čast, to je vrednost, ki jo polaga svet na dejstvo kazenskopravne neoporečnosti. Vse te sestavine je treba smatrati za usedlino odnošajev človeka posameznika do z.u-nanjega sveta. Ta usedlina pred¬ stavlja neko trajno stanje. Ob normalnih prilikah v splošnem poteku časa so vse te sestavine uravnovešene in se smatrajo 445 kot nekakšen — osebno-rodbinski mir. Ta mir more biti raz¬ rušen, uničen ali narušen, zmanjšan tudi zgolj etično s tem, da se ena ali druga sestavina časti napade in uniči ali okrne. Če bi smatrali, da naj se določa merilo zmanjšanja ali uničenja ene ali druge sestavine časti po notranjosti, to je, po duševni oceni posamezne osebe, potem bi prišli do zaključka, da bi bila čast umrlih ali čast dece ali nasciturusa nesposoben predmet zaščite. Vsakdanja skušnja pa nas uči, da je prej označeno uravnovešeno stanje kot sinteza interesnih sfer v moralnem in materialnem pogledu tudi tedaj razrušeno ali narušeno, če gre za deco, za blaznike, ali če se napade čast umrlih članov rod¬ bine, ki notranje časti ne morejo ocenjevati. Čast mrtvih jih preživi v interesu rodbine — ne v krvnem — ampak v socio¬ loškem smislu. Iz tega sledi, da mora zakonodajec ščititi zunanjo ali objektivno čast. Le posredno je namenjena zaščita zoper napad na notranjo ali subjektivno čast, kjer je to sploh mogoče in potrebno. II. Po teh vidikih, ki so bili doslej obrazloženi, je treba rešiti takšna vprašanja, ki se sama po sebi pojavljajo glede predmeta žalitve časti. Deca (definicija § 14., točke L, tu ne velja) do šestnajstega leta (gl. § 87.) ima gotovo izvestno število sestavin časti (glej gori a), b), c), eventualno še več; more torej biti predmet žalitve časti. Tudi nevračunljive osebe (blazneži, bebci, du¬ ševno zaostali itd.) so deležni izvestnih sestavin časti (gl. gori a), b), slednjič takisto, kakor že izvajano, umrle osebe. Zelo težavno je vprašanje glede «pravnih oseb». Tiskovni zakon jih navaja izrečno kot pasivno sposobne objekte žalitev. (Čl. 52., 56. tisk. zak.). Tudi v predhodnikih sedanjega k. z. so se nahajale pravne osebe («pravna lica»), n. pr. v §§ 216., 219. proj. I., kar je prevedel Vorentw. z «Juristische Person». Enako je bilo tudi v proj. II. in v predlogih Gjuričičin Subotič. Sele v izenačenem k. z. je prodrlo pravilno stališče, da je pojem pravne osebe že v teoriji preveč sporen in zato neuporaben. Saj teorija deloma celo zanika eksistenco pravnih oseb! Pa tudi v praksi se značaj pravne osebe pripisuje ali odreka zdaj tej, zdaj drugi skupnosti, udruženju ali družbi, tako da a priori sploh ni enotnih vidikov, po katerih bi se moglo ustanoviti, kaj bodi predmet žalitve pri pravni osebi. Če je § 297. (enako tudi § 301.) opustil 446 navedbo pravnega lica, je s tem prepustil razsojo, ali in katere kolektivne osebnosti so predmet žalitev, praksi, ki se bo ozirala na logično sklepčne izsledke teorije in pa na potrebe vsak¬ danjega življenja. Po našem mnenju imajo samo tiste kolek¬ tivne osebnosti svojo zunanjo čast, ki so zakonito priznane in po statutih organizirane združbe več živih ljudi, ki imajo vsak zase svojo čast, katerih vsota pa ni čast kolektivne osebnosti, ampak je posebej eksistentna čast svoje vrste, ne glede na to, ali teorija ali praksa dotični kolektivnosti pripisuje značaj pravne osebnosti v civilnopravnih odnošajih ali ne. (Pobliže o teh vpra¬ šanjih gl. D o 1 e n c v Policiji 1928., št. 1 do 4.) Po teh izvajanjih moramo tudi vprašanje, ali naj ima kakšno podjetje samo po sebi kot tako svojo čast (n. pr. dnevnik), zanikati, kolikor ni podjetje organizirana in na zunaj kot takšna sama po sebi do¬ ločljiva kolektivna osebnost. III. Zunanja čast se da zmanjšati ali uničiti na dvoje načinov: z razžalitvijo («uvreda», Vorentw.: Beleidigung, offensio), ali pa s kleveto (kriva obdolžitev, Vorentw.: Verleumdung, calumnia). Kaj je razžalitev (uvreda), tega zakonodajec ne pove. Proj. II. (str. 113.) se je izrazil: «Njega (sdt. pojem razžalitve) ima da utvrdi zdrav narodni život i razumna sudska praksa.» Ipak je treba, da se pojem opredeli v duhu k. z., zlasti radi tega, ker je proj. I. izhajal še iz neopravičenega vidika, da je uvreda napad «na sopstveni osečaj časti» (str. 533.), kar po gorenjih izvajanjih ne more biti pravilno. V duhu k. z. je razžalitev vzkratenje, okrnjenje ali zmanj¬ šanje zunanje časti druge osebe, ki se stori a) z iz.kazanjem, da se druga oseba, persona certa, ne spoštuje ali vsaj ne za¬ dostno spoštuje (pozitivni moment: psovka, omalovaževanje in pod.); b) toda brez navedbe dejstev v smislu historičnega dogodka ali pa faktične lastnosti (negativni moment). To poj¬ movanje se približuje skoraj popolnoma dejanskemu stanu § 496. a. k. z. S takim okrnjenjem ali zmanjšanjem zunanje časti se vobče okrne ali zmanjša tudi notranja čast. Ali to ni absolutno potrebno; n.pr. pri razžalitvi otroka, ki še nima pojmovanja o osebni časti, bi sicer ostale hude psovke kot pes, pokveka, vrag in pod. nekaznive. 447 Pod besedo «drugega» v prvem odstavku tega paragrafa raz¬ ume k. z. vse osebe in kolektivne osebnosti razen tistih, glede katerih ima k. z. v naslednjih določbah tega poglavja posebne določbe. IV. Za kaznivost razžalitve po § 297. je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da izkazuje drugi osebi nespošto¬ vanje brez navedbe dejstev, ter s hotenjem, da pride ta izkazani izraz njegovega mišljenja do znanja drugi osebi. Dolus eventualis zadostuje; animiis iniuriartdi pa ni potreben. Način storitve je lahko kakršenkoli, usten, pismen, simbo¬ ličen, pozitivno delovalen ali negativno opustitven, samo da pride uspevek na zunaj do določnega izraza. Ni treba, da pride takoj do znanja zaželeni osebi. Niti ni treba, da je razžalitev javna. Dokaz resnice se tu ne jemlje v poštev in ni dopusten (gl. § 311., II.). Opredelitev od oškodb telesa v poglavju XVI. je podana v razliki napadenega predmeta: tu čast kot immate- rialna, tam telo ali zdravje kot materialna pravna dobrina. Dovršeno je kaznivo dejanje, ko pride izkazani izraz mišlje¬ nja storilca do zaznanja neke druge osebe; ena oseba zadošča. Dotlej n. pr. pri pismih, ki zgrešijo naslov in jih pošta vrne ne¬ odprte, ostane dejanje pri poskusu; pa ni kaznivo. Kazen za delikt, ki je pregonljiv na zasebno tožbo (§ 87.), je zapor od sedmih dni do enega leta ali alternativno v denarju od 25 do 10.000 dinarjev, to vse pa le, če delikt ni bil javno storjen. (Gl. § 100., I., vendar je tu izključeno sredstvo tiska.) Kazen pa je zapor od sedmih dni do petih let, če je bil delikt storjen javno. Ta kazen velja po čl. 13. noveliranega zakona tudi za razžalitev v smislu čl. 56., odst. 1., tisk. zak. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire kazni pa § 74. Priobčitev razžalitve po odprtih pismih se smatra za javno dovršen delikt, kakor hitro je uspelo obče zaznanje drugim ose¬ bam. Če je tako zaznanje actu contrario izključeno, n. pr. pri tajnopisu ali pa če se poslužuje storilec vobče nepoznanega jezika, ni substrata za kaznivost. (Drugega mnenja je Živa- n o v i č, istega Frank-Šilovič.) Pripomniti je treba, da je bila nejavna grdnja, psovka itd. po s. k. z. prekršek («istup»), javna pa prestopek («prestup»). 448 [Oprostilni povod pri razžalitvi] C 1 ) Če je dal kdo s svojim nedostojnim nastopanjem ali kaz¬ nivim dejanjem neposredno povod drugemu, da ga razžali, se sme razžalilec oprostiti vsake kazni. ( 2 ) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno izmed njiju kaznovati ali oprostiti vsake kazni. Tu gre za dvoje: a) za neposredno provokacijo razžalitve z nedostojnim po¬ našanjem ali s kaznivim dejanjem. Za kaznivo dejanje se šteje vsako tako, ki je v k. z. ali kakšnem drugem zakonu kazensko¬ pravne vsebine kriminalizirano (gl. § 13.). Ali bo tudi zakon o prekrških (ki je šele napovedan) spadal med stranske kazen¬ ske zakone, bo treba presojati po njegovi vsebini. Provokacija mora biti obrnjena zoper razžaljenca; bj za dvostransko razžalitev. K a) je potrebno, da je nedostojno nastopanje ali pa kaznivo dejanje izzvalo takoj na licu mesta razžalitev v smislu § 297. kot neke vrste psihološko-nujno posledico. V primeru a) kaz¬ nivo dejanje ni razžalitev, ampak neko drugo vznemirjajoče dejanje, inače veljajo predpisi drugega odstavka. Ni treba, da bi bilo kaznivo dejanje ugotovljeno po pravnomočni sodbi. Pač pa mora biti v formalnem pogledu subjektivno in objektivno kaznivo. Zakonodajec presumira, dasi tega ne izraža, da je primer tak, da se more izreči oprostitev od vsake kazni tudi ne glede na to, ali so podani pogoji osebno lahkih primerov v smislu § 73. ali ne. K b ): Povrnjena razžalitev (retorzija) je tista, ki je izzvana od nasprotnikove razžalitve. Ona sme biti samo razžalitev, ne pa kleveta. Tudi tu je zahtevano, da sledi povrnjena razžalitev nujno neposredno na razžalitev od strani prvega razžalitelja. V smislu drugega odstavka pa šteje sem samo razžalitev prvega raz¬ žalitelja osebno, ne pa'njegovih sorodnikov ali soproge in pod. Obe razžalitvi morete biti v smislu § 297. kaznivi dejanji, obe ste lahko ali javni ali nejavni. Ni treba, da bi bile enako težke. Tudi ni treba, da obe stranki vložite tožbi v dobi treh mesecev, Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 29 449 ki je za osebno tožbo predpisana (§ 86.). Nasprotna žalitev se sme uveljavljati tudi še na glavni razpravi radi prvoobtožene razžalitve. Kajti, prvič obstoja vzporedba primerov prvega in drugega odstavka § 298., ne da bi bilo pri prvem odstavku omenjeno, da je kaznivo dejanje že predmet pregona. Drugič bi bilo ilu¬ zorno, zahtevati zasebno tožbo, če je nasprotni žalitelj osebno nepregonljiv, n. pr. zbog imunitete, eksteritorialnosti ali če sto¬ rilca vsled nedoraslosti ne more zadeti sodna kazen, dasi so razen tega subjektivnega momenta vse druge sestavine za krivdo podane. Tretjič, zakonodajec namenoma utesnjuje kaz¬ nivost, da preprečuje nasprotne razžalitve. Uveljavljanje ni vezano na formalne predpise za vložitev zasebne tožbe, pač pa mora biti pritožba vložena do sklepa glavne razprave (§ 51. k. p.) in mora vsebovati navedbe vseh podatkov po § 202., točkah 1. do 6., k. p. Kajti sicer ni mogoče, da bi sodišče postopalo po določbah §§ 279. in 280., odst. L, k. p. Pri retorzijskih razžalitvah ima sodišče nalogo presojati, katera izmed nadaljnjih možnosti ustreza najbolj čutu pravič¬ nosti. Sodišče lahko obojestransko krivdo pobota (kompenzira) in oprosti obe stranki. Ono lahko obe stranki enako ali raz¬ lično kaznuje ali pa lahko eno od obeh strank oprosti, drugo pa obsodi. Ako izreče kazen, se mora držati okvira kazni, ki je določen v § 297., ne da bi bila izključena uporaba § 71., radi morebitnih olajševalnih okolnosti. § 299 [Indiskrecijska razžalitev] KdPr ruši z izrekanjem ali raznašanjem osebnih ali domačih razmer druge osebe pokoj ali mir te osebe, se kaznuje z zapo¬ rom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Zakonodajec je dal izraza upravičenosti francoske pri- slovice: «La v'e privee doit etre muree.» Država ščiti v inter¬ esno sfero rodbine ali njenih članov vključeno tajnost zaseb¬ nega ali rodbinskega življenja kot pravno dobrino (prim. § 498. a. k. z.) in zabranjuje vsako kršitev takih tajnosti, ki se znači za cansa efficiens, da ruši hišni mir. Osebne in domače prilike so one iz, življenja v rodbini. Vendar morajo biti te prilike tako 450 kvalificirane, da motijo pokoj ali mir tiste osebe, o kateri se zvedo, in to ne glede na to, ali so resnične ali ne. Tu torej ne gre za razžalitev v smislu § 297., ampak za delictum sili generis. Samo, ker se te vrste delikt laže kaznuje kakor klevete in raz¬ žalitve, je dobil tu svoje mesto. V proj. I. te določbe še ni bilo. Prišla je šele v proj. II., ter stoji o njej v objašnjenju (str. 113.) zapisano: «Ova je odredba vrlo potrebna, ali je vrlo opasna. Njenu korisnost ili štetnost pokazače njena primena.» Po upo¬ rabi § 498. a. k. z. v praksi sodeč, se zdi, da nevarnost ne bo prevelika. Polkoj («spokojstvo») kaže na notranjo ali duševno uravno¬ vešenost dejanj in stremljenj, sedanjih in pričakovanih občut¬ kov v psihi poedine osebe; mir isto, vendar v zunanjem social¬ nem odnosu te osebe do drugih članov rodbine in ljudi pri domu. Kolikor je pravni red prepustil poedincu, da razmere glede sebe in svojega odnosa do rodbinskih članov sam urejuje, toliko je pokoj ali mir zaščiten zoper odkritje lastnosti ali dejanj, ki se izvrše z izrekanjem («iznošenje») ali z raznašanjem («pro- nošenje»). Pripomniti je treba, da je v čl. 57. tisk. zak. govora o miru ali zadovoljnosti, kar pa smiselno ni različno od pokoja ali miru. Izrekanje («iznošenje») se znači za priobčitev lastnih misli drugi osebi motu proprio; raznašanje («pronošenje») pa kot priobčitev nekih misli drugi osebi kot mnenje drugih. (Prim. §§ 100., 156.) Način priobčitve je lahko usten, pismen, s sliko, simbolično ali z gestami izražen; samo s tiskovino storjena pri¬ občitev ne spada sem, ampak pod sankcijo tisk. zak. Kdaj je narušen pokoj ali mir, to je vprašanje, ki ga mora sodišče presojati po konkretnih razmerah, upoštevajoč pri tem, da ščiti zakonodajec pravno dobrino tajnosti zasebnega ali rod¬ binskega življenja pod vidikom zaščite časti. Mišljene so tu tiste sestavine pojma časti, ki se očitujejo kot nekakšna rodbin¬ ska last in ki se odražajo zlasti v spolni in kreditni časti. De¬ janje, ki naj bo po § 299. kaznivo, ne sme biti priobčenje brez¬ pomembnih indiferentnih dejanj ali lastnosti. Ono mora biti tako, da razdira, moti ali zmanjšuje pokoj in mir prizadetega. Ni pa potrebno, da bi moralo biti naravnost sramoteče. Vprašanja o resničnosti ali neresničnosti priobčene trditve o razmerah se zakonodajec ni dotaknil, ker niti noče, da bi se o tem moglo in smelo razpravljati (§ 312., točka 4.). Pripomniti 29 * 451 pa je treba, da izrekanje ali raznašanje neresnične činjenice, ki more škoditi časti, tvori itak težje kazniv delikt klevete po § 301. II. Za delikt po § 299. je potreben naklep. Storilec mora po¬ stopati z vedenjem, da spravlja svojo ali tujo misel do znanja neke druge osebe (ena sama zadostuje, javnosti ni treba) kot vest, ki ruši pokoj ali mir prizadete osebe, ter s hotenjem, da vsled doznanja vesti pride do rušenja pokoja ali miru tiste osebe. Dokler ne pride vest do znanja prizadete osebe, je dejanje samo poskušeno, pa ni kaznivo. Če nekdo izreče ali raznese tako vest drugi osebi z naročilom, da je ne sme pripovedovati drugim osebam in da ne zve za to prizadeti, pa se to vendar zgodi, je treba smatrati dejanje vedarle za storjeno, ker je nastop uspevka pripisati vendarle storilcu. Delikt je pregonljiv samo na osebno tožbo prizadetega. Kazen je zapor od sedmih dni do šestih mesecev ali denarna kazen od 25 do 5000 dinarjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve § 71., točko 5. § 300 [Očitanje kazni] Kdor očita komu z namero, da bi ga izpostavil preziranju, kaznivo dejanje ali da je bil zbog tega obsojen, ali to priobči drugemu, najsi je sodba in kazen, izrečena zaradi tega dejanja, prestana, zastarana, odpuščena ali je prestala zbog pogojne ob¬ sodbe, odnosno najsi je pravica do kazenskega pregona za¬ starana ali je bila z amnestijo uničena, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. I. Ta določba se ni nahajala v nobenem prejšnjem projektu ali predlogu, pa je prišla v zakon očividno v pogledu na določbo §497. a. k. z. in njeno inačico v bosansko-hercegovinskem kazen¬ skem zakoniku (§ 452.), toda v obliki, ki skoro dobesedno po¬ snema § 317. nemško-avstrijskega osnutka zakona iz leta 1927., kar nam olajšuje razlago. II. Kriminalizirano je: 1. ) Očitanje ali oponos, ki je naperjen naravnost na drugo osebo, da je storila neko kaznivo dejanje ali da je bila radi tega dejanja sodno kaznovana; 2. ) sporočilo o teh stvareh neki drugi osebi. 452 Kaznivost očitanega dejanja mora biti v obeh primerih ustanovljena po k. z. ali pa po stranskem zakonu s kazensko¬ pravno vsebino, ki je veljal ob času storitve očitanega kazni¬ vega dejanja ne glede na kvalifikacijo. Očitano kaznivo de¬ janje pa mora biti a) sicer že sojeno, toda kazen tudi že prestana, zastarana, s pomilostitvijo odpuščena ali neeksistentna radi tega, ker se je obsojenec po pogojni obsodbi obnesel. Ali pa je b) pregonljivost radi tistega dejanja po zakonu zastarala ali bila z amnestijo ali abolicijo (čl. 3. zakona o kraljevski oblasti in vrhovni upravi) odpravljena. Kaznuje se pa le očitanje ali pri- občitev, če je storjena s kvalificiranim naklepom. Storilec ravna z vedenjem, da gre za gori opisano očitanje ali priobčitev ome¬ njenega dejanja ali kazni druge osebe same (ne pa njenih sorod¬ nikov), ter s hotenjem, ki mora biti tu izjemoma namera (glej § 16., IV. a), da se s tem izroči nasprotna oseba preziranju pri drugih ljudeh. Tako preziranje pomenja ponižanje ali diskvalifi¬ kacijo glede moralne ali socialne vrednosti. «Schmahung ... eine Kundgebung, bei der der Tdter darauf ausgeht, deri anderen lierabzusetzen oder zn kranken», pravi Amtlicher Entmirf za Nemčijo, str. 147. Animus nocendi ali laedendi mora biti podan. Četudi je dejanski pogoj nastanka preganjalne pravice, ki pri- tiče prizadeti osebi zoper storilca, dejstvo, da prvi o očitku zve, vendar po zakonitem besedilu ni treba, da bi hotenje moralo vključevati tudi to, da naj prizadeta oseba očitek zve. Že spo¬ ročilo drugi osebi samo zase je kriminalizirano in zadostuje izročitev preziranju eni sami osebi, ne da bi bila javnost po¬ dana, prav tako kakor tudi zadostuje očitanje ali oponos, da se stori samo napram prizadeti osebi. Ratio legis je pač ta, da naj se s hoteno diskvalifikacijo ne otežava popolno prilagodenje človeški družbi takšni osebi, ki je za svoj greh pravici že zadostila. Dovršeno je dejanje z izjavo očitanja (oponosa) ali spo¬ ročitve. Način storitve je lahko kakršenkoli, samo da ustreza svrhi. Poskus dejanja je mogoč, pa ni kazniv. Glede kazni velja isto kot pri § 299. § 301 [Kleveta] 0) Kdor izreka ali raznaša o kom karkoli neresničnega, kar utegne škodovati njega časti, dobremu imenu ali gospodar- 453 skemu kreditu, se kaznuje kot klevetnik z zaporom najmanj petnajstih dni. ( 2 ) Kdor stori to javno, se kaznuje z zaporom najmnaj treh mesecev. ( 3 ) V obeh primerih obsodi sodišče klevetnika tudi na de¬ narno kazen. ( 4 ) Če je meril klevetnik s posebnim namenom na to, da bi uničil dobro ime ali gospodarski kredit oklevetane osebe, se kaznuje s strogim zaporom najmanj šestih mesecev in v denarju. I. Pravna dobrina je po zakonu določena kot čast, dobro ime ali pridobitni kredit. V odgovarjajočem čl. 52. tisk. zak. stoji razen tega še društveni ugled. V vzporednih §§ 487., 488. a. k. z. je stalo samo «poštenje ali čast». V bistvu gre za posnemanje francoskega kazenskopravnega pojma diffamation, ki pomenja obdolžitev z neko neistinito činjenico, ki je lahko dejanje, svoj- stvo ali mišljenje in ki napada čast ali dobro ime (consideration) fizične osebe ali kolektivne osebnosti, tako da jo spravi v nevar¬ nost slabega glasu (Rafgefiihrdung). Toda vse dobrine, ki so v § 301. imenoma naštete, so samo sestavine pojma časti v objek¬ tivnem smislu. Dobro ime se znači zlasti za kulturno in poklicno čast, društveni ugled po tisk. zak. pa zlasti za poklicno in rod¬ binsko čast, a gospodarski kredit je samo učinek kreditne časti (gl. o vsem tem § 297., I.). Vobče torej gre navzlic razporedbi navidezno različnih pravnih dobrin poleg časti za isto, kar je bilo v §§ 487. in 488. a. k. z. označeno pod besedami «čast ali poštenje«. II. Kaznivo dejanje obstoja v izrekanju ali raznašanju «što- god neistinito«; (glede razlage pojmov izrekanja in raznašanja gl. § 297., I.). Že v proj. I. je stalo «štogod neistinito«, kar je bilo prevedeno v Vorenhv. «.eine unwahre Tatsache». Izraz znači torej katero¬ koli neresnično činejnico, to je, ali človeško dejanje ali prigodek kakršnekoli vrste, duševni dogodek, svojstvo ali lastnost, mišlje¬ nje, sploh vse, kar se je dalo v preteklosti ali se da v sedanjosti zaznati kot nekaj za človeški um drugih ljudi opazljivega, ki niso prizadeti po dejanju. Le za bodočnost ni mogoče govoriti o činjenicah, ker se da nanje le sklepati, ne pa jih opaziti ali zaznati. O resničnosti ali samo namišljeni neresničnosti činjenic gl. § 304. 454 V § 301. pa se predpostavljajo samo neresnične činjenice, ki morejo ali utegnejo škoditi časti, dobremu imenu ali gospodar¬ skemu kreditu prizadete osebe. Kakor mora biti čast objektivno pojmovana, tako mora biti tudi škodljivost objektivno podana, če je storilec zase prepričan, da utegne činjenica nasprotniku škodovati ali pa da bo resnično oškodovan, pa se pri objektivni presoji položaja pokaže, da izrekanje ali raznašanje neresnične činjenice ni škodljivo, dejanski stan po § 301., odst. 1., ni izčrpan. Storilčevo dejanje je ostalo le pri poskusu z nesposobnim sred¬ stvom, ki se pa po § 32., odst. 2., ne da kaznovati, ker poskus take klevete sploh ni kazniv. II. Kleveta se kaznuje na zasebno obtožbo (§ 313., točka 1.* če je naklepno storjena. Glede malomarno storjene «klevete» gl. § 304. Animus iniuriandi ni potreben. Storilec postopa z ve¬ denjem, da izreka ali raznaša .neresnično činjenico kakršnekoli vrste, ki utegne spraviti v nevarnost čast itd., ter s hotenjem, da spravi tisto neresnično činjenico do znanja vsaj eni osebi, ki je od oklevetanca različna. Actus contrarius, to je priobčitev drugi osebi z naročilom molčečnosti, je treba presojati po smislu določb o naklepu. Dejstvo, da prizadeta oseba vendarle zve o kleveti, je prišteti storilcu v krivdo in je dejanski stan kaznivega dejanja izčrpan, ako je storilec za možnost take posledice vedel. Pač pa ni izrekanja ali raznašanja, če je izjava izrečena na tak način, ki drugim osebam ni razumljiva. O storilčevem hotenju dejansko škodovati gl. izvajanja spodaj pod III. Ni naklepno storjeno izrekanje ali raznašanje neresničnih činjenic, če je storilec odvetnik, ki je bil po § 21. odvetniškega reda z dne 17. marca 1929., Sl. N. št. 65/XXVIII, Ur. 1. št. 131, dolžan nekaj iznesti v obrambo zastopane stranke, kar ne na¬ sprotuje sprejetemu pooblastilu, zakonu in njegovi vesti (tako zvana odvetniška imuniteta, ki pa n e more veljati za razžalitev po § 297.). Dovršeno je dejanje, ko nastopi zaznanje neresnične činje¬ nice na strani tretje osebe. Če tega ni (n. pr. pri odposlatvi pisma tretji osebi, katero pa adresata ni doseglo), je ostalo de¬ janje pri poskusu in ni kaznivo. Glede načina storitve velja tudi za kaznivo dejanje po § 301. vse, kar je bilo navedeno zgoraj (gl. § 297., IV.). Kazen je različna za nejavno in za javno kleveto. O pojmu javnosti gl. §§ 100., 287.; vendar je izključeno sredstvo tiska. 455 Pri nejavni kleveti je kazen zapor od petnajstih dni do petih let in obligatorna in kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Pri javni pa je kazen zapor od treh mesecev do petih let z enako denarno kaznijo. Glede eventualne omilitve kazni za¬ pora gl. § 71., točko 5. III. V zadnjem odstavku je kriminalizirana kleveta, ki je kvalificirana po posebnem naklepu. Tu hotenje ni usmerjeno samo tako, da spravi v nevarnost čast, dobro ime ali gospo¬ darski kredit, ampak vsebuje izraziti namen (v proj. II. je stalo «plan»), da spravi, ,ne samo v nevarnost, ampak, da naravnost uniči dobro ime ali pridobitni kredit nasprotnika. Posebni namen torej tu ni samo preprosto hotenje, ampak izrazita .namera (glej § 16., IV. a). Ni pa potreben naravnost obsežno zasnovan načrt, ker je beseda «plan» nadomeščena s «ciljem» (namenom). Do¬ vršeno je tako dejanje, ki bo praviloma sestojalo iz več činov, ki slede iz enega samega prvotnega naklepa (delictum contimm- tum), ko se pokaže v odločilni izjavi označen namen tako, da je zaznaten vsaj eni, od prizadete osebe različni osebi. Poskus tudi v tem primeru ni kazniv. Ako nastopi resnično uničenje, je to seveda otežujoča okolnost. Kazen, ki je bila v proj. II. še robija do petih let, je v § 301., zadnjem odstavku, samo strogi zapor od šestih mesecev do petih let z obligatorno kumulativno denarno kaznijo od 25 dinar¬ jev naprej. Uporaba določbe § 45. je izključena, ker je zakono- dajec sam odredil obligatorno denarno kazen, ki lahko presega vsoto 250.000 dinarjev (gl. § 45., II.). Tu ni razlikovanja ali je dejanje javno ali nejavno izvršeno. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. § 302 [Razžalitev in kleveta urada in uradnih oseb] 0) Kdor razžali urad ali politično telo ali državnega, voja¬ škega, civilnega uradnika ali uslužbenca ali predstavnika pri¬ znanih ver, razsodnika, častnega sodnika, pričo, izvedenca, tolmača ali prevajalca ali vobče javnega uslužbenca o priliki uradnega poslovanja ali glede uradnega poslovanja vobče, se kaznuje z zaporom ali v denarju, če pa se je storila razžalitev javno, z zaporom najmanj petnajstih dni in v denarju. ( 2 ) Kdor okleveta ista telesa ali iste osebe ob zgoraj ozna¬ čenih okolnostih, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju; 456 če pa stori to javno, se kaznuje s strogim zaporom najmanj enega meseca in v denarju. I. Od delikta po § 312. a. k. z., se loči delikt po § 302. (v skladu z deliktom po § 104. s. k. z.) po tem, da razžalitev v smislu § 297. urada ali uradne osebe ali osebe, ki ima ad hoc uradno funkcijo, ni kriminalizirana samo, če se pripeti, ko izvršujejo navedene osebe uradno, to je, predpisom za njih posle odgovar¬ jajoče dejanje, ampak tudi tedaj, če je njih uradno delo ali delo¬ vanje motiv ali povod razžalitve. V prvem primeru razžalitve pri uradnem delovanju se predpostavlja .neposredni stik med osebo razžalitelja in razžaljenca; tak stik je mogoč tudi na raz¬ daljo, če se vsaj vidita ali pa v telefonskem pogovoru. Od de¬ likta po § 130. se loči delikt po § 302. po zaščiti drugačne pravne dobrine (gl. § 130., III.). II. V § 302. navedeni objekti kaznivega dejanja pa so za¬ mišljeni samo kot tuzemski uradi ali uradne osebe ( arg. a con- trario §§ 308. in 309.). «Nadleštva» (uradi) so oblastva, poli¬ tična telesa pa so zastopstva ali skupščine, ki so zakonito organizirane in imajo javne funkcije legislative ali uprave, n. pr. narodna skupščina, vrhovni zakonodajni svet, oblastne skup¬ ščine, univerzitetni svet, fakultetni svet in pod. V smislu legalne razlage § 14., točke 3., glede pojma državnega uslužbenca so podani v § 302. eksemplifikativno še drugi javni uslužbenci, ter spadajo med nje tudi vsi samoupravni uradniki in uslužbenci. Razen tega so šteti semkaj predstavniki priznanih ver. Tako je treba tolmačiti po duhu bivše vidovdanske ustave (gl. čl. 12., odst. 3.), ker je določba § 302. zasnovana pod vladavino te ustave. Častni sodniki so sodniki-lajiki pri trgovskem sodišču, porotniki, prisedniki itd. Za ta kazniva dejanja je potreben naklep kakor za razžalitev (gl. § 297., IV.) ali za kleveto (gl. § 301.). Poskus ni kazniv. III. Kazen je različna: za nejavno dejanje razžalitve zapor od sedmih dni do petih let, za javno storjeno dejanje zapor od petnajstih dni do petih let. Če pa je dejanje kvalificirano po § 301., pa za nejavno dejanje strogi zapor od sedmih dni do petih let, za javno storjeno strogi zapor od enega meseca do petih let. Z vsemi temi kaznimi je obligatorno združena kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve 457 kazni gl. § 71., točko 5., oziroma 4. Glede pregonljivosti teh dejanj so podane določbe v § 313., točki 2. Kazen je po § 302. strožja, nego je odrejena v tisk. zak. i za razžalitev i kleveto (čl. 54.). Spričo § 13. noveliranega tisk. zak. se morajo kazni po § 302. uporabljati tudi na dejanja, ki, so storjena s tiskovino. Enako pa je kazen tudi strožja kot za delikt po § 130., odst. 2. § 303 [Oprostilni povod pri kleveti zoper uradne osebe] Če bi postopala ena ali druga izmed oseb, navedenih v § 302., pri svojem uradnem poslovanju nezakonito in dala s tem pri¬ zadeti osebi povod, da stori spredaj označeno dejanje razžalitve ali klevete, sme sodišče po svobodni oceni storilcu omiliti kazen; če pa gre za razžalitev, sme razžalilca tudi oprostiti vsake kazni. Vzporedno k določbi § 298. je tudi za žalitve uradov in urad¬ nikov ustanovljen oproščujoč povod. Ta je podan: 1. ) Če je bilo uradno postopanje urada ali političnega dela ali v § 302. navedenih oseb protizakonito, to je objektivno, ne pa po mislih žalitelja (subjektivno) v nasprotju z zakoni in na njih slonečih izvršilnih odredbah pravilnikov in pod. 2. ) Če je baš to uradno postopanje dalo povod za razžalitev ali kleveto. 3. ) Če je razžalitev ali kleveta prišla od osebe, ki ima na tistem uradnem postopanju zanimanje, da se reši pravilno po zakonih. Ni rečeno, da mora biti isto zanimanje neposredno; torej je lahko posredno, n. pr. če se vrši cenitev nepremičnine v dražbenem postopanju protizakonito prenizko, s čimer pridejo postlocirani, pa tudi drugi, še nevknjiženi upniki v škodo. Ti so samo posredno interesirani, pa vendar velja zanje določba § 303. Tudi ni razlike, ali je prišla žalitev pri izvrševanju ali zaradi izvrševanja službenega posla. Pri obeh oblikah, pri razžalitvi kakor tudi pri kleveti, sme sodišče, ki ugotovi gori označene pogoje, kazen omiliti po svo¬ bodni oceni (§ 72.), pri razžalitvi pa sme sodišče, če smatra za primerno in pravično, storilca oprostiti, ne da bi bili dani pogoji § 73. (gl. tudi § 298., L). Pripomniti je treba, da velja tudi pri oviranju službenega posla (§§ 127., 128.), pozivu na razid (§ 129.) in pri pozivu na 458 odpor ali nepokornost (§ 130.), ob provokaciji v še večji meri podobno načelo kot pri § 303. Pri tej določbi je samo nepravilno (pa sicer zakonito) postopanje izključeno kot oproščujoč povod, pri določbi § 131. pa oboje: nezakonito in nepravilno postopanje. § 304 [Opravičevalna zmota pri kleveti] Klevetnika ni kaznovati, če je bil v opravičevalni zmoti, zbog katere je mislil, da je resnica, kar izreka ali raznaša. I. Te določbe v proj.I. še ni bilo. V proj. II. je bila sklop¬ ljena v en stavek skupaj z določbo naslednjega § 305., a sama se je glasila: «klevetnik se neče kazniti samo onda, ako je bio u izvinjajučoj zabludi usled koje je držao ili mogao držati, da je istina ono što iznosi ali pronosi, ili pošto se uverio u neisti- nitost tvrdjenja, izjavi...» itd. po § 305. O tej novi določbi je rekel proj II. (str. 113.) samo to-le: «§ 295. (danes §§ 304. in 305.) predvidja popunije regulisanje tako zvane izvinjajuče za- blude kod klevete, o kojoj je govorio § 222., oddjelak II., pro¬ jekta 1910. godine.» Ali ta § 222. v proj.I. je govoril samo o primerih današnjega § 303. Zakonodajni pododsek narodne skupščine je razčlenil v predlogu Gjuričič, ki je ostal pri tekstu proj. II., ne da bi ekspoze o tej določbi kaj govoril (str. 12.), obe v proj. II. skupaj se nahajajoči misli, a je besede «ili mogao držati* črtal, kar je poslej ostalo. II. Če se po § 301. zahteva za kleveto naklepno dejanje in da naj obsega vedenje moment, da klevetnik pozna neresničnost izrečene ali raznesene škodljive činjenice, bi bilo spričo določb §§ 19. in 20. jasno, da niti naklepa, niti kaznivosti ni, če tega vedenja za neresničnost omenjene činjenice ni. To nevedenje pa je lahko a) opravičljivo, namreč če temelji na nezakrivljeni zmoti (nesoglasje med resnico in storilčevo mislijo) ali pa b) ne¬ opravičljivo, če temelji na malomarno zakrivljeni zmoti. Če n. pr. izhaja storilec iz prepričanja, da neka časti škodljiva činjenica, katero razpese o drugi osebi, odgovarja resnici, ker mu jo je sporočila neka tretja oseba, je velika razlika v tem, ali pozna storilec to osebo že dolgo časa za absolutno zaneslji¬ vega človeka ali pa je slišal činjenico od človeka, ki ga je prvič v življenju srečal, morda v gostilni. Takšno prepričanje o res- 459 ničnosti ne sloni na opravičljivi zmoti. Nastalo je po malo¬ marnosti, po nepazljivosti storilca, dasi je bil ta po danih okolnostih (§ 16., odst. 2.) dolžan paziti. Po §§ 19. in 20. pa se kaznuje samo takrat dejanje, ki izvira iz malomarne zmote, če je dotično kaznivo dejanje kaznivo tudi pri malomarni storitvi. Ker pa tu v § 304. zakonodajec odreja nekaznivost izrečno samo za primer opravičljive ali opravičevalne zmote in mora to imeti svoj pameten smisel, je razlagati to določbo tako, da tu ne velja glavno načelo §§ 19. in 20., ampak specialna izjema: sodišče naj presoja, mari je zmota opravičevalna ali opravičljivo nezakriv¬ ljena, torej taka, da se ji niti nastanka po storilčevi malomar¬ nosti ne more pripisovati. Samo v pritrjevalnem primeru ni kaznivosti, v drugih primerih pa. Kleveta je torej vendarle kazniva, če je nastalo storilčevo subjektivno prepričanje po njegovi lastni nepažnji. Tako pridemo do zaključka, da usta¬ navlja § 304. v § 19., odst. 2., mišljeno izjemo v tem smislu, da je pri izrekanju ali raznašanju objektivno neresničnih in časti škodljivih činjenic storilec kazniv, ne samo, če je vedel, da niso resnične, ampak tudi, če je prišel do nazora, da so resnične, vsled svoje malomarnosti, nepazljivosti pri zaznatju ali pri skle¬ panju na resničnost. Samo tedaj, če se mu niti malomarnost v tem pogledu ne more naprtiti, je kazni prost. Ta določba je uporabna lege non distinguente tudi pri kle¬ vetah po § 302. § 305 [Preklic klevete] Klevetniku, ki izjavi pred sodiščem, da ni resnica ono, kar je izrekel, in kleveto prekliče, sme sodišče omiliti kazen po svo¬ bodni oceni. V tem primeru sme sodišče odrediti, da se sodba ob klevetnikovih stroških objavi. Po genezi te določbe (gl. § 304., I) bi bil privileg § 305. samo tedaj priznan, če bi bil storilec klevetal v polnem prepričanju o resničnosti izrečene ali raznesene činjenice, a bi to preklical, «pošto se uverio u neistinitost tvrdjenja». Ker pa je ta poslednji stavek izpal iz predloga Gjuričič (utemeljitve za to v ekspozeju ne najdemo), se mora priznati možnost omilitve kazni po svo¬ bodni oceni (§ 72.) v vsakem primeru, tudi če je bil klevetnik že a priori prepričan o neresničnosti svoje trditve. Zdi se, da hoče 460 zakonodajec v takšnih primerih favorizirati sprave pred so¬ diščem. Če se nasprotnik (razžaljenca) tožari in noče poravnati, mu preti, da bo kazen izrečena tako milo, da ne dobi zažele¬ nega zadoščenja. Lege non distinguente pride tudi pri klevetah po § 302., določba § 305., do uporabe. Glede fakultativne objave sodbe gl. § 139., II. § 306 [Primeri potrebe žalilne namere za kaznivost] Kdor kritizira znanstvena, umetniška, strokovnjaška in obrtna dela ali da pojasnilo zaradi izvršitve kakšne dolžnosti ali pravice ali zaradi obrambe kakšne pravice ali zaradi zaščite opravičenih koristi, kolikor so te pretežnejše kot oškodovana korist oklevetane osebe; ali kdor opomeni ali ukori kot višji svojega podrejenca ali stori v službi prijavo ali odda kot uradnik mnenje o kakšni stvari — pa pri tem koga razžali, se kaznuje zbog te razžalitve samo, če se ugotovi iz načina izražanja ali iz drugih okolnosti, ob katerih se je razžalitev storila, njegova namera, razžaliti izvestno osebo. I. Za naklep, ki je potreben za delikt po § 297., smo izrečno poudarili, da ni potreben animus iniuriandi, to je žalilna namera. Zadostuje preprosto, čeprav inače indiferentno, hotenje, da pride izraz omalovaževanja do znanja drugi osebi. Pri primerih, ki so v § 306. taksativno navedeni, pa je radi posebnih prilik za kazni¬ vost potrebna namera ra z. žalitve izvestne osebe (glej § 16., IV. a). Ti primeri so: 1. ) Čin kritiziranja. Predpostavlja se oseba kritiko- valca, to je znanstveno, umetniško, strokovno ali obrtno izobra¬ ženega človeka, ki razvija brez subjektivnih insinuacij ali pod- tikavanj svoje misli o vrednosti nekega, njegovi izobrazbi ali spretnosti utrezajočega dela (tako zvana objektivna kritika). 2. ) Dejanje pojasnil ali razlage zaradi izvršitve kakšne dolžnosti ali pravice" ali zaradi obrambe kakšne pravice ali zaščite opravičenih interesov (priče, izvedenci, zagovorniki, za¬ stopniki strank, skrbniki). Opravičen interes je lahko javni ali zasebni, toda, da opraviči žalilno postopanje, mora biti važnejši 461 kot pa je interes okrnjenega interesa na strani razžaljene osebe. Izraz «oklevetana oseba» v tej zvezi je mišljen samo v smislu razžaljene osebe, ker velja ves obseg določbe § 306. samo za razžalitve (uvrede). Pripomniti je treba, da je bil stavek «u koliko su oni pretežniji od povredjenog interesa oklevetanog» prevzet šele v zadnji redakciji iz § 318., odst. 2., nemško- avstrijskega načrta za kazenski zakonik. Tam se je glasil: «Wenn der Tdter zur Wahrnehmung eines berechtigten offerit- lichen oder privaten Interesses handelt und dieses Interesse das verletzte Interesse des Beleidigten iiberxviegt.» Ta nemško- avstrijska določba pa je bila predlagana pri izključitvi kaznivosti radi «Ueble Nachrede», kar pa nikakor ni identično z «uvredo». Izraz «oklevetanog» je torej logično in historično tolmačiti za «uvredjenog». Mišljeno je na primer, da zasebnik radi zaščite javnega interesa stori ovadbo na varnostno oblastvo zoper neko ugledno osebo v dobri veri, za kar je tudi po določbi § 90. k. p. upravičen, pa se pri tem prenagli, ker dejanja ni storila tista ugledna oseba, ampak neka druga, ki je že itak v preiskavi. Tu je interes, ki ga ima storilec-žalilec na tem, da izide baš od njega ovadba, veliko manjši, nego interes javnosti in interes ugledne osebe, da naj ne bo ovadba neresnična. 3. ) Opomin in ukoritev v službenem razmerju, bodisi javnem, bodisi zasebnem, med nadrejenimi in podrejenimi osebami. 4. ) Službena ovadba. 5. ) Oddajanje mnenja od strani uradnika; lege non distin- guente je ta uradnik lahko javni ali pa zasebni uradnik. II. Če se v navedenih primerih prigodi, da rabi kritika, poročilo, ovadba, mnenje, pouk, opomin ali ukoritev izraz, ki bi se v drugih razmerah smatral za razžalitev, nastopi kazni¬ vost samo tedaj, če je podana namera razžaljenja v gori pod I. navedenem smislu. Ni pa treba, da bi morala biti namera na vsak način jasno izražena. Podana je tudi tedaj, ako se da ugotoviti iz spremljajočih okolnosti. Animus nocendi, ki mora biti v nameri, je tukaj namen, da se prizadene škoda na časti ali ugledu. III. Kjer ne gre za «razžalitev» («uvredo») v tehničnem smislu besede po § 297., ampak za neko kleveto, torej za za¬ vestno priobčitev neresničnih činjenic, ki so priobčene zlasti 462 v neobjektivnih kritikah, poročilih itd., tam ni govora o uporabi § 306., ampak veljajo samo občne določbe o kleveti. § 307 [Razžalitev in kleveta kralja in članov kraljevskega doma] C) Kdor razžali kralja, prestolonaslednika ali kraljevskega namestnika, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev. ( 2 ) Kdor razžali kateregakoli člana kraljevskega doma, se kaznuje z zaporom najmanj dveh mesecev. ( 3 ) Kdor okle veta te osebe, se kaznuje s strogim zaporom najmanj šestih mesecev. Načeloma velja, da pomeni izraz «razžalitev», oziroma »kle¬ veta« v § 307. natančno isto, kot v § 297., oziroma v § 301. Vendar mora pri naklepu vedenje obsegati tudi kakovost osebe, ki naj se žali, da je podana kaznivost po § 307. O pojmih pre¬ stolonaslednik, kraljevski namestnik, član kraljevskega doma gl. §§ 91., 92. Delikti so vsi javno pregonljivi. Pomniti je treba, da tudi v teh primerih poskus dejanja ni kazniv, ker je dejanje kvalificirano samo za prestopek, ne pa za hudodelstvo kakor še v §§ 63. in 64. a. k. z. Glede eventualne omilitve kazni pri razžalitvah gl. § 71., iočko 5., pri klevetah pa § 71., točko 3. Denarna kazen tu v razlikovanju od § 301. ni zagrožena. Kazen za kleveto v čl. 53., odst. 4., tisk. zak. je milejša kot v § 307., ker je tam zagrožen samo zapor v zvezi z denarno kaznijo (gl. čl. 8. uv. zak. kaz. zak.). Po čl. 13. tisk. zak. velja torej tudi za klevete po tiskovinah kazen § 307., odst. 3., ne da bi se bila s tem izpremenila pristojnost tiskovnega sodišča. § 308 [Razžalitev in kleveta reprezentantov tujih držav] Kdor razžali ali okleveta vladarja, predsednika republike ali namestnika ali člana vladarskega doma tuje države, se kaznuje po § 307., če se preganjajo taka dejanja, storjena v tej tuji državi zoper vladarja, namestnika ali člane kraljevskega doma kralje¬ vine Srbov Hrvatov in Slovencev, kazenski v tej tuji državi. 463 Kdo je vladar, predsednik republike, namestnik ali član vla¬ darskega doma inostranske države, se določa po zakonitih predpisih tiste države. V primeru potrebe je izposlovati pribavo predpisov diplomatičnim potom preko ministra pravde. Vedenje pri naklepu, ki je potreben za kaznivost, mora ob¬ segati razen elementov po §§ 297. in 301. tudi kakovost osebe ali osebnosti, ki se žali. Kaznovanje se vrši po določbah § 307., toda le: 1. ) pod materialnim pogojem: a) zajamčene reciprocitete (prim. § 494. a a. k. z.), b) da je dejanje storjeno v tuzemstvu bodisi od kogarkoli, v inozemstvu pa od našega državljana; 2. ) Pod formalnim pogojem: a) da stavi predlog na kazno¬ vanje vlada ali diplomatični zastopnik tiste države, kateri pri¬ pada prizadeti visoki funkcionar, b) da odobri pregon minister pravde. Pripomniti je treba, da se odobritev ne da preklicati, če je bila dana, pač pa predlog. Tudi tu velja glede storitve tega delikta s tiskovino kazen § 307. (gl. § 307. in fine). § 309 [Razžalitev in kleveta diplomatskih funkcionarjev tujih držav] 0) Kdor razžali tujega poslanika, pooblaščenega ministra, diplomatskega agenta ali opravnika poslov, ki je poverjen pri dvoru kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se kaznuje z zaporom. (-) Kdor okleveta eno izmed teh oseb, se kaznuje s strogim zaporom najmanj enega meseca. Vedenje pri naklepu, ki je potreben za pojem razžalitve, od¬ nosno klevete, se mora nanašati tudi na kakovost v § 309. na¬ vedenih diplomatičnih funkcionarjev (ambassadeur, ministre plenipotenciaire, envoye extraordinaire, charge d’affaires, agens diplomatique). Da je funkcionar akreditiran, je objektivni pogoj za hujše kaznovanje. V tiskovnem zakonu teh kaznivih dejanj ni; torej je uporab¬ ljati zanje, čeprav so s tiskovino storjene, določbe § 309. Poskus ni kazniv. Uradna pregonljivost je podana pod enakimi pogoji, kakor so navedeni v prejšnjem paragrafu, z edino izjemo, da ni potreba zajamčenja reciprocitete. 464 § 310 [Razžalitev in kleveta umrlih oseb] Kdor stori razžalitev ali kleveto proti umrli osebi, se kaz¬ nuje po §§ 297. do 309. I. V proj. I. je bilo kriminalizirano dejanje v pogledu na umrle osebe, ako bi se smatralo za razžalitev ali kleveto teh oseb, da so še žive. Pregon pa je bil samo tedaj dopusten, če je bilo dejanje storjeno v nameri, da se žali čast ali škoduje ugledu živih potomcev umrle osebe. V Vorentiv. se je glasil ustrezajoči stavek: «Wenn dies in der Absicht geschehen ist, die iiberlebenden Nachkommen in ihrer Ehre zu verletzen oder in ihrem Ansehen zu schadigen.» V proj. II. in v predlogih Gju- ričič in Subotič pa se je glasilo besedilo doslovno tako, kakršno je v današnjem § 310. navedeno; dodana je bila tam samo še določba osebe, ki bodi upravičena za pregon, kar pa stoji danes posebej zabeleženo v § 313., točki 1. V tisk. zak. pa je ostala kriminalizacija (gl. čl. 58. tisk. zak.) povsem taka, kakršna je bila unesena v proj. I. in Vorentw. Ugotoviti je torej treba, da se določba § 310. idejno strinja z normo § 495., odst. 2., a. k. z„, ne pa s členom 58. tisk. zak., ki hodi svoja pota. Zaradi tega, ker ima delikt po čl. 58. tisk. zak. drugačen dejanski stan kot delikt po § 310., veljajo tudi pred¬ pisi glede kaznovanja delikta § 58. tisk. zak. po tej določbi še naprej, ne pa (z uporabo čl. 13. novel. tisk. zak.) predpisi § 310. Za to govori zlasti dejstvo, da so oni deloma milejši in da mora veljati in dubio mitius. II. Zastran ideologije kaznivosti takšnih dejanj zoper umrle, ki nimajo subjektivne časti, pač pa obstoja glede njih objektivna čast v smislu trajnega stanja interesnih sfer materialnega in moralnega značaja, iz katerega se snuje kaznivost žalitelja umrle osebe, gl. izvajanja pri § 297., I. III. Dejanje je kaznivo samo, če je naklepoma storjeno. Poudariti je treba, da se mora za razžalitev (§ 297.) kakor tudi za kleveto (§ 301.) potrebno vedenje nanašati na dejstvo, da je žaljena oseba mrtva, ne pa, da se žali s tem čast njegovih k zasebni tožbi upravičenih bližnjikov (§ 313., točka l.b). Pri tem položaju ne spada žalitev osebe, glede katere storilcu ni znano, da je mrtva, v okvir § 310. ter se kaznuje samo tedaj, če je po- Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 30 465 dan dejanski stan § 297. ali § 301., torej, če je dokazan namen žalitve ali klevete soproga, sina, hčere itd. umrle osebe. Če kdo reče, «vem, kdo si ti, tvoj oče je bil večkrat radi tatvine kazno¬ van«, pa je bil oče tisti čas že mrtev, za kar pa storilec ne ve, se ne uporablja določba § 310., pač pa določba § 301. ali vsaj § 297., kar bo quaestio iacti v pogledu na žaljeno živo osebo. Glede primera, da je več oseb upravičenih za vložitev za¬ sebne tožbe, gl. § 87., IV., kar je tudi glede tiskovnih žalitev po čl. 58. tisk. zak. analogno določeno. § 311 [Dokaz resničnosti trditve] 0) Če obdolženec dokaže resničnost svoje trditve, ga ni kaznovati kot klevetnika, sme pa se kaznovati zaradi raz¬ žalitve. ( I. 2 ) Če je predmet klevete kaznivo dejanje, ki se preganja pc službeni dolžnosti, se dokaže resničnost činjenic samo s pravnomočno obsodbo sodišča, pristojnega za to dejanje, razen če preganjanje ali sojenje ©klevetane osebe ni dopustno ali ni izvedno. Dokler se postopanje zaradi tega dejaaia ne dovrši pravnomočno, se postopanje zaradi dejanja klevete odloži. I. V prvem odstavku gre za kaznivo dejanje v obliki kle¬ vete, torej za izrekanje ali raznašanje neresnične, časti škod¬ ljive činjenice. Ako je vprašanje, ali činjenica ustreza resnič¬ nosti ali ne, sporno, dopušča zakonodajec vobče ugovor dokaza resnice (primeri nedopustnosti so navedeni v § 312.). Tak dokaz mora sodišče dopustiti, toda vobče samo v toku postopka radi delikta po § 301. ali 302. Izjema je podana v odstavku IV., spodaj. II. Kjer je sploh dokaz resnice storilčeve trditve dopusten, mora biti, da nastopi nekaznivost klevete,- popolna objektivna resnica izkazana. Toda dokaz resnice se sme nanašati edinole na izrečeno ali razneseno činjenico. Če je pri načinu ali obliki izrekanja in raznašanja prišlo do storilčevega izraza, ki po- menja, materialno sicer neodvisno od take činjenice, formalno pa vendar v ozki zvezi z njo, grdnjo, psovko ali omalovaže¬ vanje in pod. (gl. § 297., III.), ostane navzlic temu pri kaznivosti po določbah § 297. radi razžalitve. Če n. pr. storilec raznaša 466 trditev, da je druga oseba svojo rodno mater pustila v veliki bedi in ga imenuje radi tega malopridneža in če dokaže, da je njegova mati resnično velika reva, toda žaljena oseba pa na¬ sprotno dokaže, da mati sama ni hotela od njega ničesar sprejeti, češ, da sin sam nima dovolj za svoje male otroke, je izraz malo¬ pridnež dejansko neopravičena grdnja, ki se kaznuje kot raz¬ žalitev. V pogledu na § 490. a. k. z. je treba pripomniti, da § 311. ne dela nobene razlike med javno in nejavno storjenim deliktom in da zakon zahteva vedno dokaza za polno resničnost. III. Če se dokaz resnice ponesreči, pa se storilec sklicuje na svojo dobro vero, veljajo predpisi § 304. Če izhaja iz dob¬ ljenih dokazov, da je bila zmota, ki je storilca pripravila do prepričanja, opravičljiva (oproščujoča), ker je nastala brez vsake krivde, torej tudi brez malomarnosti, ni kaznivosti kle¬ vete. Če pa zmota ni opravičljiva, ker temelji na storilčevi malomarnosti, je kaznivost sama po sebi podana v isti meri, kakor pri naklepno storjenem izrekanju ali raznašanju neres¬ ničnih činjenic, ki spravljajo čast v nevarnost. IV. Ves drugi odstavek § 311. je prišel šele v predlogu Gju- ričič do izraza, a ekspoze utemeljuje to samo tako (str. 12.), da je dobil predpis dotičnega paragrafa nov važen oddelek o načinu dokazovanja. Podobno določbi § 268. avstr. c. pr. r., pa čisto neodvisno od idej § 490. a. k. z., je določil zakonodajec v drugem odstavku § 311., da se more dokaz resničnosti zatrjevanega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, dognati samo po pravnomočni sodbi za to očitano dejanje, ki izide od pristojnega kazenskega sodišča. Če pride do zasebne obtožbe v takem pri¬ meru, preden postane v že započetem ali tekočem postopanju obsodba pravnomočna (v § 4., odst. 2., k. p. je govora le o raz¬ sodbi ali sodbi), se mora postopek radi klevete začasno odložiti, da se reši vprašanje, ali pride do obsodbe, ki postane pravno¬ močna. Iz dostavka «izuzevši da gonjenje ili sudjenje okleve- tanog lica nije dopušteno ili nije izvodljivo», se mora sklepati, da je treba v vseh ..primerih očitanja uradno pregonljivega delikta (tudi na predlog pregonljivi spadajo sem, gl. § 313., točko 2.), če je sojenje dopustno in tudi izvedljivo*, še ne za- počet pregon najprej uvesti, da se pokaže, ali pride do pravno¬ močne sodbe. Uradno nepregonljivost provzroča n. pr. dejstvo, 30 * 467 da uživa storilec imuniteto, eksteritorialiteto, da je bil spoznan za nevračunljivo osebo že ob času storitve; neizvedljivost pa n. pr. dejstvo, da je storilec pobegnil v inozemstvo, pa izročitev ni dovoljena. Pri dejanjih, ki se preganjajo samo na zasebno tožbo, pa dokaz resnice dotlej, da se zasebni tožilec sam ne zgane in toži, sploh ni dopusten. Če pa je bila že iztekla pravnomočna obsodba v primeru zasebnopravne tožbe, sodišče sicer po bese¬ dilu § 311., odst. 2., ne bi bilo vezano, da smatra pravnomočno obsodbo za dokaz resnice, ali v praksi bo pač navzlic temu taka analogija nujna. Pripomniti je treba, da vse te določbe ne veljajo za delikte po §§ 139., 140. (obrekovanje), ker je tam predpostavljena ovadba ali samoovadba radi neeksistentnega delikta in je pred¬ met zaščite povsem drugačna pravna dobrina. § 312 [Nedopustnost dokaza resničnosti] Dokazovanje resničnosti ni dopustno: 1. v primeru §§ 307., 308. in 309.; 2. če bi se moralo dokazovati kaznivo dejanje, ki se pre¬ ganja samo na zasebno tožbo; 3. če je oklevetanec zaradi kaznivega dejanja, ki ga je kle¬ vetnik navedel zoper njega, oproščen odgovornosti s pravno¬ močno sodno odločbo; 4. če se tičejo navedene činjenice rodbinskega življenja ali zasebnega poslovanja, ki ni v zvezi z javnim poslovanjem dotične osebe ali z industrijskim, trgovinskim ali finančnim podjetjem, ki se opira na javno zaupanje. Primeri so našteti taksativno. Citiranje §§ 307., 308. in 309., ki obsezajo razžalitve in klevete, seveda na načelu, da gre v § 312. za dokazovanje resničnosti samb pri klevetah, ničesar ne izpreminja. Primer nedopustnosti po točki 2. velja samo, če pregon radi zasebnopravnega delikta ni bil uveden ali če je tožilec od svoje tožbe odstopil. Če je omenjeni postopek že zaključen, se polna resničnost s pravnomočno obsodbo lahko dokaže. Pomniti pa je treba, da ta izjema ne velja za delikte, ki se preganjajo po odobritvi (§ 84.) in zlasti ne po predlogu (§ 85.). 468 Nasprotno temu, kar velja po § 268. a. c. pr. r., je po točki 3. določeno, da pri oprostilni kazenski sodbi sodišče vendar ne sme skleniti izvedbe dokazov v svrho ugotovitve, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno. Res iudicata obvelja lege non distin- guente celo tedaj, če je oprostilna sodba izšla iz formalnih vzrokov, ker je tožitelj opustil staviti kaznovalni predlog ali pa, ker je od tožbe odstopil. Da se razume ratio legis k točki 4., je treba navesti genezo določbe. Proj. I. je posnel svojo določbo iz čl. 34. zakona o štampi iz 1. 1904. in določil: «ako se kleveta odnosi na porodični život, izuzimajuči slučaj, ako kleveta sadrži iznošenje kakve kažnjive radnje, ili na privatni rad, ako taj nema veze sa javnim radorn dotičnog lica ili s kakvim preuz,ečem industrijskim, trgo- vačkim ili financijskim, koje se obrača na javan kredit», v Vor- entw. se glasi prevod (glede rodbinskega življenja): «...Ver- hallnisse des Fdmilienlebens mit Ausnahme des Falles, dass der Inhalt der Verleumdung die Aufdeckung einer strafbaren Harid- lung bedeutet ...» Proj. II. se je držal točno besedila proj. I., ne da bi bilo v objašnjenju nekaj meritornega navedeno. V pred¬ logu Gjuričič se je pojavila prvič današnja tekstacija, a ekspoze je pripomnil (str. 12.) samo to, da «u suštini na pojmu uvrede i klevete i načinu dokazivanja nije učinjena izmena te ranije motivi vrede i ovdje». Iz te geneze je razvidno, da je dopuščeno dokazovanje činjenic iz rodbinskega ali zasebnega življenja, ki se nanašajo na «javno delo», ker z,ahteva občni interes, da naj se nihče ne skriva za svoje privatne osebne ali rodbinske tajnosti (gl. § 299.). Interesi javnosti so vsekako važnejši. Zakonodajec pa misli na javno delo dotične osebe, ne pa na njegovo življenje v javnosti sploh. Če se n. pr. očita duhovniku nemoralno življenje, je vse¬ kako to v zvezi z njegovim javnim delom in dokaz resnič¬ nosti ni izključen. Če se mu pa očita, da zbira poštne marke in trati s tem več denarja, kot je to za duhovnika primerno, je to osebna zadeva, ki nima z javnim delom duhovnika nikakrš¬ nega stika. Posebej je treba omeniti kazniva dejanja, ki spadajo v okvir privatnih ali rodbinskih činjenic. Kakor je iz geneze razvidno, je'Zakonodajec stavek, ki je govoril v proj. I. in II. o kaznivih dejanjih v rodbini, popolnoma črtal. Ker se pa besede «koji nema veza sa javnim radom dotičnog lica» na¬ našajo očividno le na prejšnje besede «ili privatnog rada», no 469 pa tudi na «činjenice... porodičnog života», je črtanje otnembe kaznivih dejanj popolnoma razumljivo. Bilo bi seveda nepo¬ trebno; kajti delikti, ki se tičejo činjenic rodbinskega življenja, so ali zasebno pregonljivi in spadajo pod točko 2. tega paragrafa, ali pa so po predlogu pregonljivi in ne spadajo med delikte, glede katerih dokazovanje resnice ne bi bilo dopustno (§ 311., odst. 2.). Z javnim delom so izenačena v pogledu na nedopustnost dokazovanja resnice — industrijska, trgovska ali finančna pod¬ jetja, ki se obračajo na javno zaupanje. (V tisk. zak. za Srbijo iz 1. 1904. je stalo «kredit».) Tu je mišljeno delovanje funkcio¬ narjev takih institutov, ki so v zvezi z delovanjem v navedenih podjetjih. V interesu javnega kredita in vobče zaupanja je usta¬ novljena ta izjema, da se prepreči skrivanje za zasebno ali lodbinsko tajnost v svrho .nelojalnih spekulacij. Ni treba, da je že po statutih dotičnega podjetja predvideno obračanje na javno zaupanje; faktično obračanje (reflektiranje) zadostuje. Vendar ne sme biti to samo izjemni pojav, ampak stvar obrata vobče. Dočim je v interesu zasebnega in rodbinskega življenja dokazovanje resničnosti ali neresničnsti činjenic nedopustno — to je pravilo —, veljajo vendarle gori navedene izjeme v interesu javnosti. Če se očita nekomu, da si vzdržuje rnetreso, je to stvar privatnega življenja in je dokaz resnice nedopusten, če pa se očita bančnemu ravnatelju, da njegova metresa upo¬ rablja brez plačila njemu na razpolago dan avto banke z njegovo vednostjo, je taka činjenica dokazljiva, ker posega v interese bančnega zavoda, ki se obrača na javno zaupanje. Dočim je bilo določeno v proj. 1. in II. ter v predlogih Gjuričič in Subotič, da se dokaz resnice v primerih pod točkama 2. i.n 4. navedenih sme vendarle izvesti, če pristane v to «okleve- tanec», je to v sedanjem besedilu k. z. izpuščeno. Zakonodajec torej ne dovoljuje pod nobenim pogojem dokaza resničnosti. Opozarjati je treba, da je vprašanje dokaza resničnosti po čl. 61. tisk. zak. urejeno na povsem drugačni podlagi. § 313 [Načini preganjanja] Razžalitev in kleveta se začne preganjati: 1. na zasebno tožbo: a) v primeru §§ 297. do 301. in b) v primeru § 310., kolikor ne gre za člane kraljevskega doma ali 470 za osebe, omenjene v 8 308., na zasebne tožbo zakonskega druga umrleoevih roditeljev, otrok, bratov ali sester; 2. na javno tožbo, in sicer: a) v primeru § 302. za javne uslužbence in ostale tam navedene osebe na njih predlog, če Pa tega sami ne podado, na predlog njih višjega oblastva in za vse ostale po odobritvi njihovega predstavnika; in b) v primeru § 307. in v primeru § 310., kolikor gre za umrle člane kraljevskega doma, po odobritvi ministra pravde; a v primerih §§ 308., 309. in kolikor gre za umrle osebe iz § 308., na predlog vlade tuje države ali njenega diplomatskega zastopnika in po odobritvi ministra pravde. O načinu preganjanja in postopanja pri preganjanju gl. §§ 84. do 89. K točki 2. tega paragrafa je treba pripomniti, da smatra zakonodajec tudi nadrejeno oblastvo za oškodovanca, da pa zaradi tega ne veljajo za nadrejeno oblastvo glede rokov ni- kakšni drugi predpisi nego oni, ki so ustanovljeni za uslužbenca samega kot neposredno oškodovano ali prizadeto osebo. XXVII. poglavje. Kazniva dejanja zoper imovino. 7. Tatvina in utaja. § 314 [Preprosta tatvina stvari, vrednih nad 300 dinarjev] j 1 ) Kdor odvzame tujo premično stvar drugemu z namero, da bi pridobil z njeno prisvojitvijo sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje kot tat s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. ( 2 ) Poskus je kazniv. 1. Pravna dobrina, ki je zaščitena v določbah glede tatvine in utaje, je vsaka oblika pravic do imovine na premičnih stvareh. Kaj je premičnina, se določa po predpisih o. d. z., preko le¬ teli pa tudi po k. z„ (§ 14., točka 6.). Kjer se pojmi križajo, velja prednost k. z. Zato je tudi tista stvar v smislu k. z. premičnina, ki nastane šele s storitvijo delikta sploh samostojna stvar, n.pr. če nekdo odreže deklici kito; kajti dotlej je bila kita del osebe. Enako tista, ki kot del nepremičnine šele postane pre- 471 mična stvar, n. pr. sadje na drevesu, ki se utrže, žito na polju, ki se požanje itd. Premičnine so pa po k. z. tudi električna, parna in druge energije; tudi zajeta toplota umetno razgretega zraka utegne šteti mednje. Premičnine morajo imeti stvarno corpus in dejansko omejen obseg tega corpusa, četudi ni treba, da je vidljiv, n. pr. pri plinih, ki so zajeti. Ni treba, da se dajo premičnine prijeti z roko. Premičnina pa mora imeti kot imovina neko vrednost ali korist. Kar ni nič vredno, ni imovina v smislu k. z. Telo mrliča samo zase v tem smislu ni premičnina s praktično vrednostjo. Dobi jo šele, če se s privoljenjem pristojnih čini- teljev izpremene deli telesa v eksperimentalni ali muzealni objekt. Stvari, ki se dajo mrličem v grob, so derelinkvirane; kaznivost v smislu § 306. a. k. z. je odpadla. (Toda gl. § 152.) Stvari, ki se nahajajo pri še ne pokopanem mrliču, niso še derelinkvirane in so lahko predmet tatvine ali utaje. Premičnina mora biti tuja, ne sme biti niti derelinkvirana (res millius), niti vsakomur stati na razpolago, n. pr. voda v javni reki. Tuja je stvar, če ima neka druga oseba, ki je od osebe storilca različna, pravico do stvari. Pri solastnikih, sopo- sestnikih ali sodedičih nerazdeljene zapuščine je tatvina možna od strani enega solastnika itd. napram drugim. Kridatar pa ostane še vedno lastnik svoje imovine in tudi premičnin, dasi mu je uprava odvzeta. On ne more biti tat na svojih premič¬ ninah, vendar stori lahko v tem pogledu drugačen delikt (glej § 383.). Po a. k. z. so spadale med premičnine tudi stvari, glede katerih so imeli izvestni upravičenci privilegirano okupacijsko pravico (ribe, divjačina, ki se lovi v športne svrhe ali radi koristi). V smislu § 314. so žive ribe v javnih vodah in divjačina v pogledu na storilca pač tuje premičnine, ali odvzetje se ne vrši napram drugi osebi, ker jih ta še ni prevzela, dasi ima na njih privilegirano okupacijsko pravico. Samo, če so ribe in divjačina že okupirane ali če se nahajajo v zooloških vrtili ali v zagrajenih gozdovih, ribe in raki v privatni vodi, se morejo vzeti drugi konkretno določeni osebi kot lastniku, posestniku ali hranitelju. (Za prosto divjačino gl. § 322.) II. Tatvina obstoja v odvzemu premičnine, kar se more zgoditi le na premičnini, ki pripada celoma ali deloma (gl. zgo- 472 raj) drugi osebi. V kakšnem pravnem razmerju naj stoji vzeta premičnina napram drugi osebi, kateri se vzame, zakonodajec namenoma ni opredelil. V proj. I. je bilo izrečno zahtevano, da se mora vzeti «iz tudjeg pritežanja», kar je prevedel Vorentw.: «aus dem Gewahrsam eines Andern». Tako je ostalo tudi še v proj. II., dočim je kot prvi predlog Gjuričič izpustil označbo tega razmerja. To je ekspoze (str. 12.) pustil nerazloženo, vendar je bilo to v zvezi z izpremembo načelnega stališča: Dočim v proj. I. in II. za tatvino in utajo ni bilo treba motiva koristoljubja, postane po predlogu Gjuričič težišče tega kaznivega dejanja, «oduzimanje u nameri, da je prisvoji« (namreč: «državinu ili posedu») «i da postigne imovinsku protipravnu korist« (str. 12.). Po tem legislativnem momentu je predvsem treba, da se premičnina iz koristoljubnega nagiba (o tem gl. spodaj IV.) odvzame iz tuje hrambe ali posesti druge, od storilca različne osebe (soposestnika ali so- hranitelja). V tuji hrambi ali posesti se nahaja stvar tako dolgo, dokler ima druga oseba dejansko oblast nad premičnino, osno¬ vano na volji, da razpolaga z njo sama v smislu praktičnih življenskih potreb. «Odvzeti» samo po sebi pomeni ustanovitev istega praktičnega dejanskega razmerja zase z dejansko iz¬ ključitvijo doslejšnjega posestnika ali hranitelja premičnine. To odvzetje je izvršeno v smislu usvojene aprehenzijske teorije (proj. I., str. 588.), ne da bi bilo potrebno za stvar prijeti, pa tudi ne na varen kraj prenesti; ampak izvršitev nastopi, ko je stvar na licu mesta vzeta, tako da pride prisvojitev stvari kot take do določnega izraza, ne glede, ali je to na zunaj postalo znano ali ne. Imovinska korist kot predmet koristoljubnega motiva se tiče imovine in sploh vseh dobrin, s katerimi more nekdo razpolagati in ki se dajo izraziti v neki denarni ceni. Korist pomeni po¬ višanje denarne vrednosti neke stvari. Omenjeno dejansko praktično razmerje ni identično z lastninsko pravico samo. Razlastitev brez odvzema stvari ni kriminalizirana. Pa tudi pri furtum usus ni prisvajanje stvari podano, ampak le izkori¬ ščanje njene uporabe, torej ni kaznivo, dokler se usus (poraba) ne izpremeni v použitek ali potrošek stvari. Dejansko razmerje, o katerem je govora, je treba pojmovati specifično po kazen¬ skem pravu. Ono je identično s civilnopravno posestjo. Ono 473 se lahko očituje kot takšno razmerje tudi pri premičninah, glede katerih oseba niti ne ve, da jih ima pri sebi, n. pr. pri stvari, katero vtakne tretja oseba v njen žep, predpostavljaje njeno voljo, da jo sprejme. Na drugi strani pa obstoja zaščiteno dejansko razmerje lahko tudi tedaj, če se oblast ne more ne¬ posredno vršiti, n. pr. pri živini na paši, pri plugu, ki ostane čez noč na polju. Značilno in odločilno pa je, da je prišla pre¬ mičnina v tak položaj z voljo druge osebe, bodisi z izrečno, bodisi s tiho, ki se kot dana presumira. Kdor založi v sobi premičnino, ima še hrambo ali posest. Kdor pa premično stvar izgubi, da ne ve, kje se nahaja, ali pa da za to sicer ve, pa ne more do nje, n. pr. ker je na dnu morja, nima več hrambe niti posesti. Pozabljene premičnine, glede katerih prejšnji hranitelj ne ve, kje bi jih iskal, praviloma niso več v hrambi. Pač pa je mogoče, da so stopile te pozabljene (ali pa tudi najdene premičnine) že v razmerje hrambe pri tretji osebi. Pri sohra- nitelju je razlikovati, ali so razmerja več sohraniteljev med seboj koordinirana (mož in žena, solastniki trgovske firme) ali subordinirana (lastnik trgovine pa njegov pomočnik, gostilničar pa natakar, gospodinja pa kuharica). V prvem primeru je od¬ vzem smatrati v smislu § 314. za dan, če izključi sohranitelj drugega, v drugem pa, če podrejena oseba izključi nadrejeno, toda ne narobe. Ni da bi moralo biti odvzetje storjeno neposredno. Tudi posredno, n. pr. s pomočjo psa, ki premičnino aportira, ali s pomočjo nevračunljive osebe, storjeno je smatrati za odvzetje v smislu § 314. Ni pa govora o odvzetju, če je druga oseba, katera sme razpolagati s stvarjo, sama privolila v delikt. Tu gre za vprašanje razmerja med lastnikom in hraniteljem. Če privoli lastnik, da preide stvar iz dejanskega razpolagalnega razmerja od hranitelja na tretjo osebo, le-ta ne stori tatvine, ker premičnina ni samolastno odvzeta, ampak z voljo upravi¬ čenega lastnika prevzeta. V § 171. a. k. z. izražen moment «brez privoljenja* je sam po sebi subsumiran v pojem «odvzema». III. Dočitn je glede delikta tatvine po § 171. a. k. z. obstojal spor, ali je treba, da se odtegnitev iz posesti drugega zavoljo svojega dobička smatra za koristoljuben imovinski delikt, n. pr. odtrganje rože v javnem parku, da jo storilec vtakne v gumb¬ nico in jo duha, je to vprašanje v § 314. jasno v pritrjevalnem 474 smislu rešeno. Kakor že omenjeno, sta stala proj. I. in II. še na nasprotnem stališču, a predlog Gjuričič je krenil na pot drugih modernih zakonskih osnutkov, ki zahtevajo včasih celo obogatitveno namero (tako nemško-avstrijski načrt 1.1927.). Za kaznivost tatvine je potreben naklep. Storilec ravna z vedenjem, da gre za tujo premakljivo stvar in da jo odvzame drugi osebi brez njenega privoljenja. Dalje pa postopa storilec s kvalificiranim hotenjem, da si omenjeno stvar prisvoji in s tem pridobi zase ali z.a tretjo osebo imovinsko (ne pa idealno ali moralno) korist, ki njemu, oziroma tretji osebi po pravu (t.j. po zakonitih predpisih ali pa tudi po običajnem pravu) ne pristoji. Že prisvojitev, ki izključuje druge od vsakega dejan¬ skega razpolaganja, mora biti protipravno dejanje, to je brez histus titulus in modus acquirendi, ker ni privolitve prejšnjega hranitelja. Hotenje je, kakor rečeno, kvalificirano; zakon ga označuje kot namero (gl. § 16., IV. a). Dovršeno je dejanje, ko nastopi nameravani uspevek, to je protipravna imovinska korist. Ni pa treba, da bi nastopilo obogatenje v vulgarnem smislu besede. Do nastopa označenega uspevka je dejanje po- skušeno, ki se pa po § 314., odst. 2., dasi je dejanje kvalificirano samo za prestopek, vendarle kaznuje. IV. V § 314. je kriminaliziran občni tip tatvine. Imenovati jo hočemo preprosta tatvina, ker ni niti kvalificirana po strožjih momentih §§ 315. do 317., niti privilegirana po po določbah § 320., kjer je govora o tatvini stvari male vred¬ nosti, ki ne sme presegati vrednosti 300 dinarjev. V pogledu na sistematično kategoriziranje tatvin po višini vrednosti ukradenega predmeta v smislu §§ 171.nasl. a. k. z. je treba podčrtati, da je k. z. uveljavil docela drugačno stališče. Iz proj. L, str. 592. do 594., posnemamo glavne vidike. Kazuistika s. k. z., ki je bila po obsegu podobna oni po a. k. z., se je namenoma opustila. V § 314. je podan osnovni tip, pre¬ prosta tatvina. Opustilo se je razlikovanje pri kaznovanju z ozirom na vrednost ukradenega predmeta, češ, da sigurno merilo ni mogoče, ampak je že abstraktna ugotovitev vred¬ nosti vedno samovdljna, še bolj pa v konkretnem primeru, ki je tudi v pogledu na okradeno osebo relativne narave. Pridržana je bila vrednost kot kvalifikacijski moment edino¬ le- pri «stoki», t. j. pri domači živini (gl. § 316., točko 7.). 475 Inače pa je proj. I. določil le tiste vrednosti, ki naj razmejičijo «istupe» (prekrške) od «prestupov» (prestopkov). Za tatvine pri vrednosti do desetih dinarjev (danes 300 dinarjev) je bilo določeno, da so «prestupi», in ti so prišli v drugi del k. z. (za prestopke). Glede kriterija vrednosti, na katerega se bomo morali pozneje opetovano sklicevati, pa pravi proj. I. na str. 594.: «Jedr,a izvesna vrednost može služiti samo kao osnovica za razlikovanje prestupne kradje od zločine; i u tom smo smislu mi kot prestupne radnje utvrdili vrednost od deset dinara, iznad koje se svaka kradja smatra kao teže delo.» (Proj. I. pa je poznal kot kvalifikacijo kaznivih dejanj samo zločinstva v prvem delu in prestopke v drugem delu.) Po teh navedbah velja torej: če se ne more vzeti nobena specialna določba v poštev, je treba uporabiti generalno po § 314. Tu, po § 314., pa je zapretena kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let, s katero je obligatorno združena stranska kazen izgube častnih pravic za čas od enega do treh let (§ 46.). Razen tega je uporaba supletorične kazni v denarju po smislu § 45. dopustna. Če se vsled omilitve kazni v smislu § 71., točke 4., glasi obsodba na z.apor namesto strogi zapor, izguba častnih pravic vendarle odpade. § 315 [Preprosta tatvina ob tretji ponovitvi] Kdor je zbog tatvine iz § 314. dvakrat ali večkrat obsojen na kazen strogega zapora, se kaznuje v ponovnem primeru z robijo do desetih let. Po isti ideologiji, ki je bila vzrok za ustanovitev določbe § 176. II. a a. k. z., je tudi naš k. z. ustanovil hujšo kvalifikacijo tatvine pod pogojem, da gre za dejstvo, da je bil storilec tatvine po smislu določbe § 314. dvakrat ali večkrat obsojen na kazen strogega zapora. Tu gre samo za analogni primer povratka; kajti proj. II. je označil na str. 115. v objasnilo to tatvino kot «prostu kradju u povratu». Pomniti je treba, da besedilo § 315. ne govori o povratku, ampak o ponovnem primeru obsodbe. Ni torej odločilno dejstvo dvakratne predkazni s strogim za¬ porom, n. pr. dveh tatvin, storjenih in kaznovanih v 1.1928., 476 če se tiče postopanje v i. 1930. tatvine, ki je bila storjena že poprej v 1.1927. V tem primeru niti ni povratka, ker se mora pri povratku predpostavljati, da naj bi prej prestana kazen vplivala poboljševalno na poznejše življenje storilca. Na drugi strani pa zakonodajec očividno ni mislil na povratek v smislu § 76., ampak je uporabo § 76. izrečno izključil in vprašanje kvalifikacije ter kaznovanja rešil neodvisno od §76. na samostojen način. Petletno zastaranje po¬ vratka torej tu nima mesta. Kakšne vrste je bila tatvina, ki se stori po že dvakratnem kaznovanju s strogim zaporom, ni navedeno. Ni odločilno, ali je bila kazen izrečena za dovršeno ali poskušeno dejanje. Torej je vsaka tatvina, ki se kvalificira po § 314., sposobna, da ta pogoj izpolni. Tatvine, ki so kva¬ lificirane po § 320., ne štejejo, če gre za rešitev vprašanja ponovne obsodbe po smislu § 315. Tatvino po § 320. smatra zakonodajec za posebno privilegiran delikt, ki tvori nekakšen delictum sui generis. Tega delikta se zakonodajec v določbi § 315. niti z besedico ne spominja. Tudi je značilno, da je kazen po višini pri § 315. izenačena s kaznijo po § 316., a kazen v § 317. je zopet hujša, če gre za ponovitev zločinstva po § 316. Pomniti je treba, da je nastala določba § 315. iz § 261. proj.L, ki je predvideval v § 360. zločinstvo tatvine, a ni imel današnjemu § 320. analogne določbe v oddelku za zlo¬ činstva, ampak je šele v § 394. med prestopki navedel tatvine stvari v vrednosti do desetih dinarjev, kar smatra danes § 320. kot privilegirano malo tatvino pri vrednosti predmeta do 300 di¬ narjev. Če je § 394. proj. I. citiral samo § 260. (sedanji § 314.), to na naši razlagi § 315. ničesar ne izpreminja, ampak jo le potrjuje. Kajti citacija se drži osnovnega pojma tipične tatvine, ki je po proj. I. zločinstvo, obenem pa pogoj za uporabo § 262. Določba § 262., ki je prešla sedaj v § 316., pravi namreč «kra- dljivac» in stavi v oklepaj § 260., kar odgovarja v bistvu današ¬ njemu § 314. Ker pogoja za uporabo § 260. (sedaj § 314.) ni bilo, se tudi o uporabi § 262. (sedaj 216.) ni moglo govoriti. Da je danes delikt po § 314. samo prestopek, ne izpreminja na bistvu izvedene kategorizacije ničesar. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Uporaba § 45. je dopustna. Izguba častnih pravic se določa po dejansko izrečeni kazni (gl. § 46.). 477 § 316 [Težka tatvina] Tat (§ 314.) se kaznuje z robijo do desetih let: 1. če je storil tatvino tako, da je vlomil, vdrl ali odprl s ključem ali z drugim orodjem zaprte prostore ali skočil ali se splazil v tako zaprte prostore; 2. če je storilo tatvino dvoje ali več oseb, ki so se združile za izvrševanje tatvin; 3. če je storil tatvino ponoči; 4. če je storil tatvino iz prostorov in krajev, ki pripadajo javnim napravam ali služijo javnemu prometu; 5. če je imel ob vršenju tatvine pri sebi nevarno orodje zaradi napada ali obrambe; 6. če je storil tatvino, izkoriščaje nujo drugega, ki mu je bila provzročena s požarom, poplavo ali podobnimi dogodki; 7. če je storil tatvino živine, katere vrednost je večja od 3000 dinarjev. I. Pojem nevarne tatvine («opasna kradja») je zakonodajec namenoma zavrgel, dasi je uvrstil v § 316. skoro vse delikte nevarne tatvine iz § 223. s. k. z. Tako razlikovanje naj bo pre¬ puščeno teoriji (gl. proj. I., str. 593., in ekspoze, str. 12.). Mi smo dali tatvinam iz § 316. naslov težke tatvine, ker jih je zakonodajec (proj. I., str. 692.) označil, da so take, katere je treba združiti «u jednom paragrafu zbog njihove težine i osobenosti». Poostri¬ tev kvalifikacije in kazni velja samo za primere tatvine, ki se kvalificirajo po § 314.; ne pa za one, ki se kvalificirajo po § 320. (vrednost do 300 dinarjev). Torej mora biti vsaka stvar, ki je predmet tatvine, kvalificirana po § 314. po vrednosti nad 300 di¬ narjev. Za sumiranje vrednosti več ukradenih stvari pri posebej storjenih tatvinah, ki temelje na posameznih posebnih naklepih, ni nobene zakonite podlage. Samo pri naklepu, iz- krasti polagoma neko množino stvari, n. pr. skladišče v več¬ kratnih ugrabkih, se sme vrednost posameznih ukradenih stvari sešteti, da se dobi skupna vrednost vseh stvari v svrho težje kvalifikacije tatvin, ki pridejo hkrati na sodbo. Pravilo § 173. a. k. z. glede seštevanja vrednosti ukradenih predmetov je docela odpravljeno. Uporabni so 478 samo predpisi steka kaznivih dejanj po določbah V. pogl. k. z. (gl. proj. I., str. 594.). II. Vrednost ukradenih stvari nad 300 dinarjev je ob¬ jektivni moment in kot tak pogoj za hujšo kvalifikacijo. Ni treba, da bi storilec moral vedeti za vrednost in hoteti uspevek prisvojitve baš toliko in toliko vredne premičnine. Vrednost predmeta ne more biti bistveno obeležje bitja zločina (gl. § 19.), ker se sploh ne da brez izvestne procedure preceniti in bi bila izvedba kazenske zaščite, ko bi se smatralo nasprotno za pravilno, iluzorna. III. Ker se besedilo § 316. bistveno ujema z besedilom ustrez¬ nega § 262., proj. I., in Vorentw., naj radi točnejšega razumevanja poedinih primerov težje kvalifikacije navedemo ustrezne nemške izraze iz Vorentw.: K 1. «Obijanje» (vlom) = Erbrechen von Behdltnissen, «pro- valjivanje (vdretje) = Einbruch, «uskakanje» (skočenje) = Ein¬ steine n, «provlačenje» (splazenje) = Erschleichung, «otvaranje ključem« — Oeffnung eines Schlosses. Ta točka ustreza torej tatinski kvalifikaciji po § 174., I. d., a. k. z. Zaklenjeni prostori niso samo prostori v zgradbah, niti ni treba, da v zaklenjenih prostorih žive ljudje. To izhaja iz primerjanja § 316., točke 1., s § 223., točko 1., s. k. z., ker je zakonodajec vse utesnjevalne momente črtal. K 2. Dostavek «koja su se udružila za vršenje kradja» je prišel šele v pododseku zakonodajnega odbora narodne skup¬ ščine v predlog Gjuričič v obliki: «koja su se udružila za vršenje kradje« (po našem izvestitelju, bivšem narodnem po¬ slancu dr. Jakobu Hodžarju). V predlogu Subotič pa čitamo: « ... kradja» (ne «kradje») Daši je stalo v § 222., točki 7., s. k. z.: «kad je kradja učinjena od dva ili više lica, koja su se na tu celj dogovorila«, vendar moramo smisel § 316. k. z. razlagati neodvisno od morebitnega nesoglasja med voljo in izrazom volje zakonodajca v tem smislu, da niso mišljeni tatinski tovariši pri konkretni tatvini (§ 174., II. b, a. k. z.), ampak tatinski tovariši, ki so se združili, da bodo izvrševali tatvine, zapore, kakor bodo to dopuščale prilike. Torej bi bilo to nadomestilo za neko blažjo vrsto hajdukov, glede katerih zakonodajec ni uvrstil nobene določbe v k. z. in tako dotične norme s. k. z. derogiral (čl. 4. uv. zak. kaz. zak.). 479 K 3. Kaj je nočni čas, mora sodišče po lokalnih in osebnih razmerah samostojno ugotoviti. Pri tem se bo treba v prvi vrsti ozirati na ustanovitev višje nevarnosti za imovino zoper na¬ pade tatov vobče, ki so zato nevarnejši kot pri dnevnih tatvi¬ nah. V nočnem času se ne more vršiti pažnja od ljudi, ki spijo. Toda tatvina opolnoči v dvorani, kjer se pleše ob tiso¬ čerih lučih, po posebnih razmerah ne more biti nočna tatvina v smislu k. z. Na drugi strani pa krade tudi tisti ponoči, ki se je dal za dne zapreti v zaklenjen prostor, da bo ponoči kradel. Prim. § 223., točko 2., s. k. z., ki je bil prenesen v besedilo proj. II.; dalje prim. § 180. a. k. z., po katerem pa je nočni čas samo obtežujoča okolnost. K 4. «Javne naprave* je izraz, ki ga je treba razlagati spričo njegove nejasnosti, intenzivno. Mišljene niso «zadužbine» (pobožne ustanove), ampak po analogiji ustrezne določbe za švicarski in nemško-avstrijski projekt kazenskega zakonika (iz 1. 1919., oziroma 1. 1925.), ki govore o «Raume oder Beforde- rungsmittel eines dem offentlichen Verkehre dienenden Unter- nehtnens, insbesondere einer Eisenbahn oder Post», — javnih podjetij, pri katerih je tak živahen promet, da je za varnost imovine težko skrbeti. Torej je treba tukaj misliti predvsem na poštne, železniške, telegrafske urade («prostori»), pa tudi na kraje («mesta»), kot n. pr. v železniških vagonih, poštnih vozovih in pod. Besedica «in» med «prostorov» in «krajev» je tukaj mišljena kakor «i takodjer*. Izraz «pripadati» pomeni, da morajo prostori in tudi kraji biti uporabljeni primerno svrhi javne naprave. Kot «javen» je tu po analogiji pojma javnosti smatrati promet tedaj, če je namenjen nedoločenemu številu vnaprej nedoločljivih oseb; to pa velja tudi za naprave. Iz¬ ključena je torej uporaba te določbe pri zasebnih podjetjih, ki se omejujejo na promet samo glede vnaprej določenih oseb ali stvari. Tatvina mora biti storjena iz prostorov ali iz krajev, ne pa v prostoru ali n a kraju, kar pomenja odnesenje ukra¬ denega predmeta iz prostorov ali iz krajev, ne pa n. pr. použitje na samem prostoru ali kraju. Mišljene so kot najnavadnejši pri¬ mer tatvine po § 316., točki 4., kraje poštnih pošiljk ali železniških tovorov. Žepna tatvina v železniškem vagonu pa ne spada pod to določbo. K 5. Nevarno orodje ni orodje za lažjo izvršitev tatvine, ampak orodje, s katerim more storilec osebo, ki ga zaloti, na 480 brzi način zelo občutno napasti ali pa se njej ubraniti. Ni zahte¬ vano, da more «orožje» nositi, kot je v § 223., točki 4., s. k. z., oziroma v § 174., L, a. k. z. določeno, pač pa mora imeti orodje že pri tatvini, ne pa šele po storjeni tatvini, n. pr. pri begu. Glede izraza «orodje» gl. besedilo § 262. v Vorentw., ki slove: «Wenn er ... eine dem Angriff oder der Verteidigung dienende gefčihr- liche Waffe mit.sich fiihrt», dasi je imel proj. 1. izraz «opasno orudje» in ne «oružje» (kot § 223. s. k. z.). K 6. Ta točka je prišla v zakon po poslednji redakciji, ker je še ni bilo niti v predlogu Subotič. Ona je skoro dobeseden prevod § 329., točke 3., osnutka za novi a.k.z., ki pravi: «Wer stiehlt, indem er sich die durch Feuers- oder Wassersnot oder durch Unfall oder čihnliche Ereignisse hervorgerufene Bedriing- nis eines andern zunutze macht.» Podobni dogodki so torej tu le taki, ki učinkujejo z elementarno močjo, n. pr. eksplozija, pod- sutje hriba, potres itd., in provzročujejo nevarnosti za več ljudi, kjer pa si izbere storilec eno osebo, da jo okrade. Izraz «iz- koriščaje nujo drugega* (nemški «zunutze macht» ) pomeni prosto toliko kot «beniitzen», torej «uporabiti» ali «poprijeti se prilike*. K 7. Stoka pomeni po Karadžiču «Herdenreichtum», copia urmentorum et peculorum, po M u š i č u živina, po S a m - š a 1 o v i č u «Vieh». Mišljena je domača živina poljedelcev, ne pa psi, mačke, gosi, kure in pod. V Vorentw. je bila ta beseda prevedena v «Vieh». V § 223. a) s. k. z. je bila kvalificirana tat¬ vina «stoke», če je dosegla vrednost preko 200 «čaršijskih gro¬ šev*. Danes znači to po uredbi o pospešenju sodnijskih poslov z dne 22. junija 1921. valoriziran znesek 200 dinarjev. Mišljena je torej živina, ki predstavlja prilično malo vrednost. V proj. I. se je glasila določba o vrednosti «stoke» (živine), «čija je vrednost veča od 50 dinara*. Potem je bilo določeno v § 394., ki ustreza današnjemu § 320., kot mala vrednost 10 dinarjev (danes v § 320.: 300 dinarjev). Motivi v proj. I. (str. 593.) so to obraz¬ ložili tako, da znači 50 dinarjev prosečno vrednost, ki predstavlja v imovini srbijanskega pridobitnega staleža v rednih prilikah znatno vrednost, znaten del imovine. Za manjše vrednosti tatvin živine se naj uporablja § 260. (danes § 314.), ako ne nosi zna¬ čaja izvršitve po § 262. (danes § 316.). Za tatvine vobče v vred¬ nosti do 10 dinarjev, «pa da to bila i kradja stoke*, uporablja naj se odredba § 394. (danes § 320.). Ker je razmerje med vrednostjo 10 dinarjev k 50 dinarjev in 300 dinarjev k 1000 dinarjev ob Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 31 481 premembi valutnih razmer ostalo v gospodarskem smislu precej podobno, če tudi ne matematično enako, smemo vse to, kar smo iz proj. I. navedli, uporabljati tudi še za današnje določbe k. z., kar je tudi ekspoze izrečno izjavil (str. 12.). Pod «živino» bomo torej razumevali domačo užitno živino (Nutzvieh). Ker zakonodajec to gospodarsko blago ni več spra¬ vil v zvezo s poljedelstvom, kakor je to bilo še v § 223. a) s. k. z. določeno, moramo kot «živino» smatrati ne samo tisto, ki se nahaja na kmečkih domih, ampak tudi v mestih in na planinah. V primerih tatvine živine pa je treba, ker zakon z uporabo izraza «stoka» to odreja, vrednost živine sumirati, v kolikor pride do sojenja glede tatvine živine, ki je bila iz enega naklepa ukradena. Tudi tu ni moči konstruirati izjeme od gori pod I. poudarjenega načela, da se vrednost predmetov radi kvalifikacije ne sešteva (v smislu § 173. a. k. z,). Samo pojem «tatvina stoke» zahteva, da se upošteva celotna vrednost na en mah ukradene živine, ne pa po komadih. § 317 [Težka tatvina pri tretji ponovitvi] Kdor je bil zbog tatvine iz § 316. obsojen dvakrat ali večkrat, se kaznuje v ponovnem primeru z robijo najmanj petih let. Primer je popolnoma analogno konstruiran kakor oni po § 315. Mutatis mutanclis velja vse, kar je tam navedeno, razen kazen. Kazen je robija od petih let do dvajsetih let; glede even¬ tualne omilitve velja torej § 71., točka 3. § 318 [Preprosta utaja stvari vrednosti nad 300 dinarjev] P) Kdor protipravno prisvoji v svojo ali tujo korist tujo premično stvar, ki mu je zaupana ali ki jo je našel ali do katere je prišel po naključju, se kaznuje kot utajilec s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic, v lažjih primerih pa z zaporom ali v denarju. ( I. 2 ) Preganjati se začne na predlog. I. Po a. k. z. ni bilo delikta utaje kot protipravne prisvojitve stvari, ki se nahaja izven hrambe (Gewahrsam) osebe, ki je z 482 dejanjem oškodovana. Namesto tega enotnega pojma utaje je a. k. z. uvedel dva: v §§ 181. in 183. a. k. z. pojem poneverbe za¬ upanega blaga, v § 201. c) a. k. z. pa utajo najdenih ali pomotno dobljenih stvari. V tem pogledu se je postavil zakonodajec v § 318. na stališče, ki je teoretično splošno kot pravilno priznano. Postopal je pa analogno kakor pri tatvini, tako, da je dal v § 318. občno definicijo in kriminaliziral preprosto dejanje vobče, v naslednjem § 319. je ustanovil kvalificirane težje primere, uradne utaje, v § 320. pa je skupno s tatvinami odredil privile¬ girane primere, ki se tičejo utaje stvari manjše vrednosti, to je, izpod 300 dinarjev. II. Glede pojmov «tuj» in «premična stvar» velja isto, kar je bilo rečeno pri tatvini (gl. § 314., I. in II.). Za depositum miserabile, to je ob velikih nezgodah, n. pr. požaru zaupano blago, ki je bilo glede utaje v § 232. s. k. z. posebno ostro krimi- nalizirano, ni v novem k. z. nobenega izjemnega stališča. Razmerje, v katerem se nahaja storilec do stvari kot pred¬ meta delikta, je drugačno kot pri tatvini. Dočim je izvršitev tatvine mogoča na stvari, ki je v posesti ali brambi druge osebe, je utaja mogoča načeloma samo tedaj, če se stvar, na kateri se izvrši delikt, nahaja že pred storitvijo utaje v posesti ali hrambi storilca samega. Zakonodajec ščiti v § 318. izključno lastninsko pravico lastnika, ne pa njegovo posest ali hrambo. Dejanje po § 318. obstoja v tem, da si storilec stvar, ki je že v njegovi po¬ sesti ali hrambi, resnično prisvoji, to je, da z manifestacijo nekega smotrenega čina pokaže, da jo ustanavlja in proglaša za svojo last. Glede prisvojitve, ki mora biti protipravna in storjena v korist storilca samega sebe ali druge osebe, gl. § 314., II. in III. Vendar je treba opozoriti, da pri utaji čin odvzetja odpade in da tu korist ni označena kot imovinska korist, torej sme biti neimovinska, immaterialna. Zlasti je prisvojitev podana, če sto¬ rilec stvar proda, potroši, zastavi ali inače odsvoji. Ni bistveno, da je prisvojitev neodplatna, vsako, tudi odplatno brezpravno prisvojitev je šteti med utaje (gl. proj. I., str. 605.). III. Utaja je kazniva samo, če je storjena naklepoma. Storilec ravna z vedenjem za enega izmed naslednjih navedenih momen¬ tov, ki drug drugega izključujejo, namreč, da je neka premična tuja stvar: a) njemu zaupana, to je s posodbeno, rabo- 31 * 483 kupno ali kakšno drugo tako pogodbo v hrambo izročena in za¬ upana, ki ni prinesla lastninske pravice do stvari od prejšnjega lastnika in storilca, ampak jo je ohranila prejšnjemu lastniku, dasi se stvar nahaja v posesti ali hrambi storilca; b) n a j d e n a, ne da bi bila samo založena ali pozabljena od lastnika; ona mora biti izgubljena tako, da lastnik ne ve, kje jo je izgubil, ali pa, da sicer ve za to, pa ne more do nje; c) p o n a k 1 j u č j u p r i š 1 a v r o k e s t o r i 1 c a, ne da bi mu jo bil lastnik zaupal ali jo izgubil, n. pr. lastni pes aportira stvar storilcu, a storilec ne ve, kje jo je pes dobil; tudi pomotoma v roke storilca prišle stvari spadajo sem. V vseh teh primerih storilec ve, da do stvari nima pravice, niti si jo prisvojiti, niti jo pridržati. Storilec pa ravna dalje tudi s hotenjem, da si stvar brez pravice prisvoji kot last v korist sebe samega ali v korist tretje osebe. Dovršeno je dejanje, ko je prisvojitev z naklepom okoriščenja v gorenjem smislu (ki pa ni, da bi moralo pomeniti obogatitev) dobila na zunaj vidnega izraza, pa bilo na katerikoli način. Dokler to ni nastopilo, je dejanje samo poskušeno, toda ni kaznivo. IV. Kazen je odrejena posebej za težje in lažje primere, ki pa niso identični s posebno težkimi ali s posebno lahkimi pri¬ meri v smislu § 73., odnosno § 75., pač pa se njim približujejo. Sodišče bo po prostem preudarku ugotovilo težo krivde in jo utemeljilo, ozirajoč se zlasti še na pravično razmerje med kaznijo za težje in lažje primere. Za omilitev kazni v težjih pri¬ merih ni povoda, ker preidejo pač samo po sebi v lažje. V težjih primerih je kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let in izguba častnih pravic, ki je obligatorna (§ 46., odst. 4.), v lažjih primerih pa zapor od sedmih dni do petih let ali denarna kazen od 25 dinarjev naprej. V vsakem primeru pa se vrši preganjanje samo na predlog oškodovancev. § 319 [Kvalificirana utaja] 0) Če je storil utajo državni uslužbenec v izvrševanju javne službe ali varuh, skrbnik ali vzgojitelj glede njemu zaupane imovime, se kaznuje z robijo do desetih let. ( 2 ) Če je vrednost utajene imovine manjša od 1000 dinarjev, se kaznuje utajilec s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. 484 I. Kdo je državni uslužbenec, pove § 14., točka 3. Ni pa samo javni uradnik ali uslužbenec v takem položaju, da zahteva javni interes višje zaščite njemu zaupanih ali v roko došlih stvari. Zakonodajec je zato vzporedil državnemu uslužbencu tudi va¬ ruha, skrbnika in vzgojitelja glede njemu, v tem položaju za¬ upane imovine. Dočim sta prva dva pojma (varuh, skrbnik) opredeljena po občnem državljanskem pravu, je pojem vzgoji¬ telja ali vzgojiteljice presojati po dejanskih funkcijah. Gre za vodstvo in izvajanje celotne vzgoje, pri kateri obstoja avtori- tetna oblast, ki se ne sme kršiti, če se pa krši, zahteva zakono¬ dajec strožje kaznovanje. Pripomniti je treba, da so bili v § 232., točki 2., s. k. z. navedeni «tutori, staratelji, roditelji i vaspita- telji», ki jim je imovina poverjena. Ni razločka, ali so vzgojitelji javni funkcijonarji ali privatni nastavljenci. Ni treba, da izvr¬ šujejo vzgojo poklicno, niti, da so za to plačani. Tudi tisti, ki prisilno vzgaja, je vzgojitelj. II. Pri prvonavedenih uslužbencih (§ 14., točka 3.) mora stati predmet utaje v zvezi z izvrševanjem njegove službe. Priti mora do hrambe predmeta vsled službenega poslovanja kot uslužbenca. Vendar ni treba, da je uslužbenec baš za tako vrsto posla pristojen, ki mu je privedel predmet v hrambo. (Primeri proj.I., str. 606.; enako načelo je veljalo tudi za takšne primere po § 181. a. k. z.) Poseben poudarek leži pri takih uslužbencih na pomenu prisvojitve. Iz določbe § 379., ki kaznuje začasno poslužitev denarja, vrednostnih papirjev ali stvari proti skoraj¬ šnji nadomestitvi, se razvidi, da gre (trg. a contrario v § 318. in § 319. za definitivno prisvojitev, za svojo ali tretje osebe korist. Če se hoče v praksi presoditi, ali je upravičen izgovor uslužbenca, da si je hotel samo posoditi in izposojen denar kmalu vrniti, je treba osobito premotriti upravičenost izgovora raz to stališče, ali je bil storilec po svojem značaju in načinu življenja voljan in pa prav posebno tudi v položaju možnosti, da vrne. Naklep po § 319. mora obsegati vedenje, da ni v položaju, vrniti utajeno stvar. Tudi način storitve bo odločilen za presojo na¬ klepa. Kdor n. pr. defravdacijo na rafiniran način maskira, ta vobče pač nima namena vrniti denar. Pri varuhih, skrbnikih in vzgojiteljih se da delikt storiti edinole v primeru konkretno zaupane imovine njegovega pupila, kuranda ali gojenca. Tu je izključena uporaba tiste določbe 485 § 318., ki govori o stvareh, ki so storilcu po naključju prišle v roko ali bile izgubljene; za te primere more veljati samo pred¬ pis § 319. o zaupani imovini. Dovršeno je dejanje enako, kakor pri § 318., ko dobi prisvo¬ jitev obliko dokončnega značaja, ki je na zunaj kot taka zaznatna. Poskus je kazniv samo, če se dejanje znači za zločinstvo po prvem odstavku, torej, če presega navadna, objektivno ugotov¬ ljena vrednost utajene stvari znesek 1000 dinarjev. Tudi pri utaji se ne sme seštevati utajenih predmetov podobno predpisom §§ 173., 181. a. k. z., če niso dotične utaje izvirale iz enega sa¬ mega naklepa. Presojati je treba vsako dejanje samo zase po določbah o konkurenci več kaznivih dejanj (V. poglavje). Pri utajah, pri katerih presega vrednost stvari znesek 300 dinarjev (gl. § 320.), a ne doseže vrednosti 1000 dinarjev, je dejanje kaznivo samo kot prestopek, ter ostane pri poskusu nekaznivo. Ker pa v § 319. ni citiran § 318., moramo smatrati, da zakonodajec kvalificira vsako utajo državnega uslužbenca (§ 14., točka 3.) izpod vrednosti 1000 dinarjev kot prestopek po § 319., odst. 2., ,ne glede na določbo § 320. in ne glede na dru¬ gačno postopanje pri tatvinah (gl. § 316.), če ne pride do težjega kaznovanja po XXVIII. poglavju radi kršitve službene dolžnosti. V primerih utaje po drugem odstavku § 319., je kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna izguba častnih pravic. Uporaba določbe § 45. je dopustna. Glede izgube državne ali druge javne službe gl. § 49. Pri primerih po prvem odstavku pa je kazen izenačena z ono za težke tatvine: robija od enega leta do desetih let. Za eventualno omilitev kazni velja glede obeh odstavkov § 71., točka 4. § 320 [Male tatvine in utaje] 0 ) Kdor ukrade (§ 314.) ali utaji (§ 318.) stvari male vred¬ nosti, toda največ do 300 dinarjev, se kaznuje s strogim zaporom do enega leta. ( 2 ) Kdor stori to iz nuje, se kaznuje z zaporom do treh me¬ secev ali v denarju do 3000 dinarjev. ( s ) Z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinar¬ jev se kaznuje tudi, kdor ukrade ali utaji živila ali življenske 486 potrebščine male vrednosti, toda največ do 300 dinarjev, zaradi neposrednje porabe ali uporabe zase ali za svojo rodbino. ( 4 ) Poskus se kaznuje. ( 5 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi opro¬ stiti vsake kazni. ( 8 ) Dejanja iz drugega in tretjega odstavka tega paragrafa se začno preganjati na predlog. I. Dočim je podana v § 314. definicija preproste tatvine in v § 318. definicija nekvalificirane utaje, ustvarja § 320. tako rekoč privilegiran dejanski stan s kaznivostjo po nižjem stavku. V proj. I. je bila citiranima §§ 314. in 318. ustrezajoča tatvina ali utaja zločinstvo. Od proj. II. dalje je postala prestopek, današ¬ njemu § 320. ustrezajoča tatvina in utaja izpod 10 (danes 300) di¬ narjev, ste bili v proj. I., kakor smo izvajali v § 314., IV., pre¬ stopek z zelo majhno kaznijo. S tem je tudi za § 318. podana predpostavka, kdaj naj se storilec kaznuje v smislu § 314., to je, če presega vrednost predmeta 300 dinarjev. Besedilo «stvari od male vrednosti, a najviše do 300 dinara» je nastalo tako: V proj.I. ga še ni bilo. V proj.II. se je glasil ustrezajoči paragraf: «ko iz nužde ukrade ili utaji stvari od male vrednosti* brez navedbe vsote. V predlogu Gjuričič: «ko iz ne- volje ukrade ili utaji stvari od male vrednosti, ali najviše do 100 dinara». V predlogu Subotič: «ko iz nevolje ukrade ili utaji stvari od male vrednosti, ali najviše do 300 dinara». V uzako¬ njenem § 320. je ostalo v tem stavku vse do besed «iz nevolje», za katero se je ustanovila nanovo posebno določba drugega odstavka. Iz tega se čisto jasno vidi, da je meja vrednosti do 300 dinarjev ali več postala kriterij za kaznivost po nižjem po- stavku § 320., odnosno za kaznivost po višjem postavku § 314. in s tem § 318. Vendar mora biti vsaj mala vrednost pred¬ meta podana; če niti te ni, ampak je neeksistentna ali povsem minimalna, potem ni tatvine (gl. § 314., I.) niti utaje. II. Kazen za takšno malo tatvino ali utajo je lahko različna: 1.) Če je storilec ravnal iz nuje, to je v stiski vsled bede, ob težkih elementarnih prilikah in pod., je kazen zapor od sedmih dni do treh mesecev ali denarna kazen do 3000 dinarjev. Vendar je treba izrečno pripomniti, da vede utemeljena poraba določbe o stanju skrajne sile (§ 25.) lahko do popolne oprostitve ali pa vsaj do določitve kazni po svobodni oceni sodišča. Ali razen 487 tega je dopustna popolna oprostitev, če so pogoji posebno lahkega primera po § 73. izpolnjeni. Tak delikt je pregonljiv le na predlog. 2.) Če pa je tatvina ali utaja pri vrednosti predmeta izpod zneska 300 dinarjev storjena, ne da bi bil storilec v bednem položaju, je kazen strogi zapor od sedmih dni do enega leta. Določba § 45. je seveda eventualno uporabna. Ni pa dopustno, uporabiti določbe šestega odstavka glede oprostitve radi po¬ sebno lahkega primera. Glede eventualne omilitve kazni glej § 71., točko 4. III. Enako milo kot iz nuje storjena tatvina ali utaja je kaz¬ niva tatvina ali utaja, če tvorijo predmet živila, torej prehranje¬ valne snovi, ki so in concreto potrebne za vzdrževanje življenja in zdravja, ali pa predmeti življenske potrebe, to so druge stvari, ki se za življenje potrebujejo, pa se ne uživajo, ampak dlje časa uporabljajo. Ti predmeti pa ne smejo presegati vred¬ nosti 300 dinarjev. Tu pa mora biti hotenje pri naklepu usmer¬ jeno na to, da se živila takoj ali vsaj zelo hitro po tatvini ali utaji uporabijo ali potrosijo neposredno za storilca ali njegovo rodbino, ki trpi pomanjkanje na takih predmetih. Glede kazni velja isto, kar je bilo navedeno pod II. IV. Glede kaznivosti poskusa je treba opozoriti, da je poskus tako male tatvine, kakor tudi male utaje v smislu 1. do 3. odst. kazniv (gl. 4. odst.), dočim poskus preproste utaje, ki je težje kazniv, ni proglašen za kazniv. § 321 [Povračilo predmeta ali vrednosti] Če tat v primeru § 314. ali utajilec v primeru § 318. prosto¬ voljno oškodovancu vrne pred obsodbo stvar ali povrne njeno vrednost, mu omili sodišče kazen po svobodni oceni; če pa je storil to pred pokrenjenim postopanjem, ga sme sodišče tudi oprostiti vsake kazni. Gre za dovršeno kaznivo dejanje tatvine ali utaje. Če je tako dejanje ostalo pri poskusu, veljajo predpisi § 33. O dejanskem kesu iz proste volje storilca tu ni govora, kakor je bilo to v § 187. a. k. z. odrejeno. Odločilno je le, da storilec sam, ne pa drugi zanj, dejansko povrne predmet, ki je 488 bil od njega ukraden ali utajen ali pa njegovo nadomestno vred¬ nost, ki se določa in concreto po objektivnem merilu. Motiv je lahko indiferenten, morda celo nemoralen; n. pr. če storilec vrne utajeno stvar z namenom, pridobiti si zaupanje, da mu bo še več vredna stvar zaupana, ki jo bo utajil. Nadaljnja razlika od § 187. a. k. z. je še ta, da ni merodajna vsa škoda, ki jo je do¬ vršeno kaznivo dejanje povzročilo, ampak zadostuje povračilo oškodovancu: ali stvari ali nje nadomestne vrednosti. Slednjič obstoja še tretja razlika: Ni samo tisto povračilo, ki je nastopilo, še preden je izvedelo kakšno oblastvo za dovršeno kaznivo de¬ janje, krivdo modifikujočega pomena, ampak vsakršno povra¬ čilo, ki se je izvršilo, preden je prišlo do obsodbe, to je dotlej, da se po § 288. k. p. dovrši posvetovanje in izreče obsodba. (V izvir¬ niku stojite besedi «pre osude» pred «stvar», kar pa je očividna redakcijska netočnost, ki na pravem smislu določbe, da spada «pre osude» k obema primeroma, ne sme motiti.) Torej, da le še ni predsednik sodišča pričel proglašati obsodbe, provzroči izpri¬ čano povračilo, da se sodišče vrne vnovič k posvetovanju in do¬ loči kazen po § 72. Ako pa je označeno povračilo nastopilo, preden je radi tega dejanja «pokrenut postupak», to je, preden je javni tožilec, eventualno na predlog oškodovanca, upotil po § 44. k. p. kazenskopravni pregon storilca, sme (fakultativno) sodišče sto¬ rilca vsake kazni oprostiti, torej tudi, ne da bi bil moral biti podan posebno lahek primer po § 73. Če ga pa neče popolnoma oprostiti, sme mu vsaj kazen določiti po prosti oceni (§ 72.). § 322 [Protipravna prisvojitev] 0) Kdor protipravno prisvoji izven primerov tatvine ali utaje sebi ali drugemu tujo premično stvar, se kaznuje z zaporom. ( 2 ) Poskus se kaznuje. ( 3 ) V posebno težkih primerih se kaznuje storilec z robijo do petih let. Ta določba se ni nahajala v nobenem osnutku pred kazen¬ skim zakonom in je prevzeta iz avstrijskega osnutka za kazen¬ ski zakon (1927), odkoder je dobesedno prevedena. V resnici je kriminalno-politično potrebna, ker bi sicer neka vrsta deliktov ne mogla biti kaznovana, dasi zahteva to pravni čut. 489 Kjer za dejanski stan tatvine ali utaje niso podane prav vse sestavine, kakor to zahteva določba § 314., odnosno § 318., pa bi bil sicer podan razen ene ali druge sestavine po ostali vsebini dejanja dejanski stan tatvine ali utaje, tam pride do veljave do¬ ločba § 322., seveda ne subsidiarno, ampak primarno. Tak pri¬ mer je n.pr. podan pri prosti divjačini, ki še ni okupirana; tu manjka element, da se komad divjačine odvzame drugemu po¬ sestniku ali hranitelju (češkoslovaški in italijanski načrt za ka¬ zenski zakon sta konstruirala poseben delikt lovske tatvine); enako pri tatvini, pri kateri storilec nima hotenja, pridobiti imo- vinsko korist zase ali za drugo osebo, n. pr., če nekdo odvzeto stvar poplača s pravilno vrednostjo v denarju, ki ga pusti na licu mesta. Dejanje se da izvršiti samo naklepno. Dane pa morajo biti kot sestavine dejanskega stanu: 1.) premična stvar, 2.) tuja stvar, 3.) prisvojitev, 4.) protipravnost. O teh pojmih velja isto, kar smo navedli pod § 314. Dejanje je dovršeno, ko nastopi uspevek prisvojitve v za zunanji svet zaznatni obliki. Poskus je kazniv. Kazen je za nekvalificirane primere (prestopke) zapor od sedmih dni do petih let (za eventualno omilitev velja § 71., točka 5.), za kvalificirane primere (zločinstva); ki se značijo kot posebno težki primeri v smislu § 75., sme sodišče porabiti kazen robije od enega leta do petih let. Tudi tu je poskus proti¬ pravne prisvojitve kazniv. S to kaznijo je tudi dopolnilna de¬ narna kazen združljiva (§ 45.). Glede eventualne omilitve kazni pri zločinstvu gl. § 71., točko 4. § 323 [Trajna oškodovalna odtegnitev] 0) Kdor trajno odtegne z namero, da bi komu provzročil škodo, drugemu tujo premično stvar, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Preganjati se začne na oškodovančev predlog. ( 3 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče tudi oprostiti vsake kazni. Ta določba se ni nahajala v nobenem predhodniku h k. z. in je prešla v k. z. iz nemškega osnutka iz leta 1925., samo, da je v § 323. obdržan pojem premične stvari, dočim je stalo v nemškem 490 načrtu (§ 304.) samo «fremde Sache» in so motivi izrečno po¬ udarjali, da gre tudi za nepremičnine. Delikt je zelo različen od tatvine ali utaje. Predvsem ne gre za prisvojitev, ampak za odtegnitev stvari, ki mora biti trajna. Kdor vrže obleko druge osebe v brezno, iz katerega je ni mogoče več dobiti, je odtegnil stvar, pa si je ni prisvojil. Na¬ daljnja razlika je, da ne sme biti dejanje storjeno v svojo ali tretje osebe korist, ampak v nameri (gl. § 16., IV. a), da se neka oseba oškoduje, ki pa ni, da bi bila identična z osebo posestnika stvari. Zlasti ni treba, da bi bilo dejanje storjeno napram lastniku stvari; tudi usufruktuar, zakupnik ali tisti, ki si je stvar izposodil, je lahko oseba, kateri se stvar trajno odtegne, škoda pa z.adene lastnika. Od tatvine in utaje se razlikuje ta delikt dalje po tem, da je vrednost stvari za kvalifikacijo irrelevantna, vendar mora biti v resnici v katerikoli višini še dana. Pojem trajnosti odtegnitve ni mišljen kot matematično abso¬ lutna trajnost, ampak kot gospodarska trajnost, pri kateri mora oškodovanec računati s tem, da si bo moral omisliti nadomestilo. Če n. pr. izpusti nekdo dragocenega ptiča iz kletke, je še mogoče, da lastnik slučajno pride v posest ptiča, ali računati ne more več s tem. Dejanje se da samo naklepno izvršiti. Storilec ravna z ve¬ denjem, da gre za tujo premično stvar izvestne vrednosti in da napravi z odtegnitvijo te stvari škodo neki osebi, ter s hote¬ njem, to škodo provzročiti kot trajno. Odtegnitev stvari pomeni dejstvo, pri katerem upravičenec ne more več s stvarjo raz¬ polagati; vendar se niti na substanci ali celovitosti niti na mož¬ nosti uporabe vobče ne sme ničesar izpremeniti (prim. § 365.). Dovršeno je dejanje, ko postane odtegnitev zunanjemu svetu zaznatna. Trajnost se na zunaj ne more videti, torej ni bistven element dovršitve delikta, ampak objektiven znak karakteriza¬ cije naklepa. Dejanje, ki ni dovršeno, se ne kaznuje. Če pa je storjeno le iz malomarnosti, ni predmet kazenskopravne zaščite, pač pa utegne biti še vedno izvir odškodninskega zahtevka po predpisih o. d. z. Delikt se preganjaje na predlog oškodovane osebe, ki pa ni, da bi morala biti identična z osebo, kateri se je stvar odtegnila. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire gl. § 74. Če so podani pogoji § 73., odst. 2., sme sodišče storilca popolnoma oprostiti. 491 8 324 [Lažje kaznive tatvine, utaje, protipravne prisvojitve in trajne oškodovalne odtegnitve] Če so storili tatvino ali utajo ali dejanje iz § 322. ali § 323. zakonski drugovi drug proti drugemu ali predniki proti potom¬ cem v premi vrsti, jih ni kaznovati, ako obstoji med temi osebami skupnost življenja; če pa te skupnosti ni, se začno preganjati na zasebno tožbo. Analogno predpisu, veljajočemu za tatvine in poneverbe v § 189. in v § 463. a. k. z.., je zakonodajec v § 324. privilegiral kazniva dejanja, tatvine, utaje, protipravne prisvojitve in trajne oškodovalne odtegnitve, pa bili ti delikti kvalificirani po kakr¬ šnemkoli paragrafu, če so storjeni od bračnih drugov, torej med zakonci istega braka ali od prednikov napram potomcem v premi vrsti (ne pa narobe). Pogoj je, da žive v skupnosti. Torej so bračni drugovi le tisti, ki žive neločeni skupaj. Pri prednikih pa je privilegij — lege nori distinguente — podan tudi pri kazni¬ vih dejanjih roditeljev napram nezakonski deci. Kdaj je podana skupnost, mora presojati sodišče po določbah o. d. z. o medseboj¬ nih dolžnostih zakoncev in po konkretnih razmerah. Vobče je treba, da žive v skupnem gospodarstvu. Zahteva, da žive pod skupno streho, bi utegnila vesti do trdot. Če se taka skupnost ugotovi, se kaznivo dejanje vobče ne kaznuje. Če pa take skup¬ nosti ni, velja: a) da se začne pregon samo na zasebno tožbo; b) da se sme kazen omiliti po svobodni oceni v smislu § 72. ali pa sploh opustiti, če so podani pogoji za posebno lahek primer; c) da se izguba častnih pravic ne sme izreči, dasi bi bila inače predpisana ali vsaj dopustna; čj da se niti poskušena tatvina po § 314. ne kaznuje (samo po sebi razumljivo, tudi ona po § 320. ne), pač pa vsa druga, težje kazniva dejanja po §§ 315., 316., 317., če so ostala pri poskusu. Zločinstvo po § 319. seveda ni izvzeto, ker tam ne more priti do uporabe takega privilegija. Izjeme k b) do c) stoje v § 325., zadnjem odstavku. § 325 [Manj lahko privilegirani primer] 0) Zaradi tatvin in utaj in dejanj iz §§ 322. in 323., ki jih izvrše predniki proti potomcem in potomci proti prednikom v 492 stranski vrsti, se začno preganjati storilci, če obstoji skupnost življenja, in zaradi tatvin in utaj proti zadrugarju, redniku, varuhu in vzgojitelju, na zasebno tožbo. ( 2 ) Za te osebe sme sodišče omiliti kazen po svobodni oceni, v posebno lahkih primerih pa Jih tudi oprostiti vsake kazni. ( 3 ) Izgube častnih pravic ni izrekati. C) Vkljub § 314. se poskus ne kaznuje. ( 3 ) Poslednji trije odstavki veljalo tudi za § 324. V tej določbi so zapopadena kazniva dejanja: a) iste vrste kot po § 324., vendar pri drugih osebah: če so namreč storjene od potomcev preme ali stranske črte napram prednikom; n.pr. vnuk okrade staro mater, nečak strica, ako žive ti v skupnosti (gl. § 324.). Različno kot pri § 135. sorodniki stranske črte niso vtesnjeni na sorodnike stranske črte do druge stopnje, ker je zahteva, da žive v skupnosti, dovoljna opredelba intimnejšega razmerja med njimi; b) samo tatvine ali utaje, če so storjene nasproti članom iste zadruge ali napram redniku, skrbniku ali vzgojitelju (gl. § 315.), ne da bi živeli v skupnosti. Staratelj (skrbnik) je tu namenoma izpuščen. Privilegij obstoja v tem: 1.) da se začne pregon samo na zasebno tožbo, dočim se inače glede kvalifikacij in kazni upo¬ rabljajo v glavnem predpisi dotičnih določb iz tega poglavja za neprivilegirane osebe; 2.) ne glede na privilegij pod 1.) veljajo tu privilegiji prav kakor so bili navedeni pod b) do c) v izvaja¬ njih k § 324. Torej pri tatvini n. pr. nečaka, ki ne živi v skup¬ nosti s stricem, ali vnuka, ki ne živi v skupnosti s staro materjo, storilec nima privilegiranega stališča § 325., odst. 1. (privatna tožba), pač pa vse ostale privilegije po odst. 2. do 4. tega paragrafa. 2. Razbojništvo in izsiljevanje. § 326 [Preprosto razbojništvo] Kdor odvzame tujo premično stvar s silo, uporabljeno zoper kakšno osebo, ali s pretnjo istočasne nevarnosti za življenje ali telo ali kdor kakšno osebo na drug način onesposobi, preprečiti ta odvzem, z namero, da bi pridobil s prisvojitvijo stvari sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje kot raz¬ bojnik z robijo do petnajstih let. 493 I. Pravna dobrina, ki je zaščitena po določbah o razbojništvu, je imovina, torej ista kot pri tatvini. Tudi nadaljnje sestavine razbojništva, da gre z,a tujo, premično stvar, za odvzem, za namero (gl. § 16., IV. a) prisvojitve stvari in za pridobitev proti¬ pravne imovinske koristi sebi, storilcu ali drugi osebi, se skla¬ dajo s sestavinami, ki se zahtevajo za tatvino. Tudi volja oškodo¬ vanca in njegovo razmerje do stvari je ista, namreč, obdržati se v posesti ali hrambi premične stvari. Bistvena razlika je, da pri tatvini storilec samo obide voljo oškodovanca in ravna samo brez njegove privolitve, ko odvzema stvar, pri razbojništvu pa storilec stre ali zlomi voljo oškodovanca s silo ali pretnjo (kakor po določbi § 190. a. k. z.). Pojem sile (gl. § 14., točko 7.) in pretnje je tu drugače mišljen, kakor pri spolnem posiljenju (gl. § 269., IV.), namreč, da sestavina delikta ni samo tista sila, ki je neposredno od osebe storilca na osebi oškodovanca storjena, ampak tudi tista, ki je naperjena zoper drugo osebo, ki ni oškodovana, n. pr. zoper dete oropane matere. V § 326. stoji namreč «silom, upotreblje- nom protiv nekog lica», v § 327. pa vzporedno «upotrebi šilu protiv nekog lica» ter «pretnju... opašnošču za čiji život». (Prim. delikt primoranja, § 242., kjer je stvar ista kot tu.) Sila, ki bi bila usmerjena samo na neko stvar, za konstruiranje zakonitega pojma razbojništva ne bi zadostovala. Treba je, da je sila neko delova¬ nje, ki premaga odpor oškodovančeve ali neke druge osebe. Ni pa treba, da je sila samo neposredna, vis absolutcr, tudi posredna, vis compulsiva, to je pretnja z opasnostjo za življenje ali telo, iz¬ vršena na istem kraju ob istem času, ki ne daje nobene izbire med privoljenjem ali neprivoljenjem, zadostuje. Neprivoljenje bi pomenilo heroizem, ki se zbog neposredno pretečega važnega zla ne more pričakovati niti od zelo energične osebe, še manj pa seveda od osebe povprečnega značaja. (O razliki med raz- bojništvom in izsiljevanjem gl. § 329.) Še tretji način razbojni¬ štva je mogoč, namreč s kakršnimkoli delom, ki provzroči, da postane storilec nesposoben, preprečiti večkrat omenjeni od¬ vzem stvari. Tako provzročenje bo vobče pač uporaba sile po smislu § 14., točke 7., to je s pomočjo hipnoze ali omamljivih sredstev. Toda ni izključeno, da se še na kakšen drugačen način provzroči nesposobnost za odpor, n. pr. storilec prenese oškodo¬ vanca na otok deroče vode in ga pusti tam, dasi oni ne zna plavati, v nameri, da mu obleko na bregu vode odvzame. 494 II. Razbojništvo se da izvršiti samo naklepoma. Storilec ravna a) z vedenjem, da gre za tujo premično stvar katerekoli vrednosti, ki je v posesti ali hrambi druge osebe, do katere stvari nima nobene pravice, dalje, da druga oseba nima volje izročiti to stvar in da jo je mogoče prisvojiti le z neposredno silo ali pretnjo ali neosposobljenjem za odpor, b) s hotenjem, prisvojiti si to stvar na opisan način v svojo ali druge osebe korist. Do¬ vršen je delikt, ko postane pribavitev stvari na zunaj zaznatna. Kazen je za preprosto razbojništvo, to je za tako, ki ni kvali¬ ficirano v smislu § 328., robija od enega leta do petnajstih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 327 [Razbojniška tatvina] Kot razbojnik (§ 326.) se kaznuje tudi tat, ki uporabi, zaloten pri dejanju tatvine, z namero, da bi ukradeno stvar obdržal, zoper kakšno osebo silo ali pretnjo istočasne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe ali onesposobi kakšno osebo na drug način, da bi mu preprečila odnesti stvar. Kakor je zakonodajec v § 326. kriminaliziral vsako razboj¬ niško odvzetje stvari ne glede na vrednost predmeta, tako tudi v § 327. ustanavlja poseben delikt za vsakega tatu, ki se označuje kot tak po katerikoli določbi tega k. z., brez ozira na vrednost ukradenega predmeta. (Vzporednost je podana po § 174., I.a a. k. z.) Delikt tatvine mora biti v smislu aprehenzijske teorije že dovršen (gl. § 314., II.), kajti sicer ne bi moglo biti v § 327. govora o ukradeni stvari. Besedilo «na delu kradje uhvačen» se ne da razumevati točno po pravnotehničnem smislu, ampak vulgarno. Ni mogoče govoriti o «uhvačenju na delu», če se je spustil storilec po storitvi v beg. Gre torej v § 327. za zalotenje tatu v takšnem smislu, da je on, tat, že v hrambi ukradene stvari m jo hoče odnesti, pa ne radi prisvojitve, ker jo že ima, ampak v nameri (gl. § 16., IV. a), da si jo sam obdrži. Če storilec stori na¬ klepoma eno izmed dejanj, ki so navedena v § 326. (sila, pretnja, onesposobljenje), prav pod tam navedenimi predpostavkami, postane prejšnji tat, ki bi bil eventualno samo po privilegijskih določbah §§ 320., 324., 325. kazniv, zaradi označenega dejanja po tatvini ipso facto razbojnik in se kaznuje po določbah § 326., 495 ne da bi se mu smela šteti v prid katerakoli privilegijskih določb. Dejanje pa je še vedno «na delu kradje» storjeno, če se tudi tat neposredno po tatvini spusti v beg in ga na begu zalotijo, ker naklep storitve tatvine obsega gotovo tudi to, da se storilec po dovršenju tatvine okoristi na obče navaden način z ukradeno stvarjo. Če bi pa bil po storjenem delu n. pr. že na svojem domu prijet, ko ima ukradeno stvar že v popolni varnosti, ne bi mogli govoriti o zalotenju pri delu. Kazen za tako dejanje je izenačena s kaznijo po § 326., dočim se kaznuje tat, ki ima pri tatvini opasno orodje za eventualno obrambo (§ 316., točka 5.), samo z robijo do desetih let. § 328 [Težji primeri razbojništva] C 1 ) Razbojnik se kaznuje z robijo najmanj petih let ali z dosmrtno robijo: 1. če se je prizadela pri razbojništvu komu težka poškodba iz § 178. ali § 179.; 2. če je storilo razbojništvo več oseb; 3. če se je storilo razbojništvo ponoči; 4. če se je storilo razbojništvo s srepostjo (okrutnostjo) ali mučenjem; 5. če je imel razbojnik pri sebi zaradi napada ali obrambe ali zato, da bi uničil osebe in imovino, nevarno orodje ali raz- počne tvarine; ( 2 ) Če je bil pri tem kdo usmrčen, se kaznuje razbojnik s smrtjo ali dosmrtno robijo. I. Analogno kot pri tatvini, se je zakonodajec tudi pri raz¬ bojništvu izognil prevelikemu kazuističnemu kategoriziranju. Vzporedno k določbi § 316. je določil naslednje težje primere razbojništva: 1.) Težka telesna poškodba (§ 179.) ali zelo težka telesna poškodba (§ 178.), ki je bila prizadeta neki osebi pri razbojništvu. To dejanje se kvalificira samostojno po predpisih § 326. in § 178. ali § 179., toda ne šteje se kot zločinstvo po §§ 178. in 179., ampak v smislu norme o konkurenci zakonitih kazenskopravnih določil (gl. pripombe k naslovu V. poglavja) kot kvalificirano in težje kaznivo razbojništvo (načelo konsumpcije). Ni treba po 496 besedilu zakona, da je oseba, ki je na telesu poškodovana, z osebo, ki je po razbojništvu oškodovana na imovini, identična. To ustreza naši razlagi o pojmu sile v § 326., I. Težka poškodba pa mora biti storjena pri razbojništvu, to je pri izvrševanju delikta, ne pa potem, ko se je storilec spustil v beg. Tu je podana razlika napram določbi § 327., ki govori o «delu kradje», ne pa o kraji sami, dočim govori § 328., točka L, o storitvi pri razbojništvu. Ni da bi morala biti težka telesna poškodba narav¬ nost hotena. Tudi če se mora ona kot hujša preterintencionalna posledica pripisati storilcu v malomarnost (§ 17.), velja od¬ govornost storilca po § 328., točki 1. 2. ) Ta primer ima svoj analogon v § 316., točki 2. Toda tu ni govora o tem, da bi se moralo več oseb (najmanj dve) udružiti v svrho početja več razbojništev. Zadostuje faktično sodelovanje v smislu predpisov o nasnovi in pomoči ali o naklepu, ki je storjen skupno od več oseb glede konkretnega razbojništva. 3. ) O analognih določbah glej § 316., točko 3. Tamkajšnja izvajanja o nemožnosti uporabe te določbe za iz.vestne primere kaznivega dejanja praktično ne pridejo do veljave. 4. ) Tu je podana določba vzporedno z določbo § 167., točko 2. (Izraza «srepost» in «okrutnost» sta sinonima za «Gransam- keii» ; gl. § 167., II., 2. a.) Mišljeno je dlje časa trajajoče upli- vanje s silo ali pretnjo, ki se smatra za okrutno dejanje in ki hkratu bije čutu človečanstva v obraz. Mučenje je prizadetje bolečin hude vrste skozi daljši čas. Oboje je treba kot quaestio facti rešiti tudi z ozirom na višino kazni, katero zakonodajec zagroža, in po razmerju osebnosti storilca in njegove žrtve. 5. ) Določba § 316., točke 5., je tu razširjena. Razen nevar¬ nega orodja se navaja kot posebno sredstvo tudi še eksplozivna snov. Zadostuje, da je storilec imel naklepno (z vedenjem ter hotenjem) eksplozivne snovi pri sebi, da bi jih uporabil ali za napad (sila) ali za obrambo (zoper silobrambena dejanja) ali radi uničenja imovine in oseb (vis absoluta). Olede dovrševanja deliktov razbojništva med primeri §§ 327. in 328. ni razlike. Kazen je robija od petih let do dvajsetih let ali pa dosmrtna robija. Olede izbire kazni gl. § 74., glede even¬ tualne omilitve gl. § 71., točki 2. in 3. II. Posebej penalizirano je dejanje razbojništva, če nastane iz njega smrt, bodisi neposredno z zločinstvom oškodovane, Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 32 497 tu diši kakšne druge osebe. Smrt mora biti v vzročni zvezi z razboiništvom. Vendar v § 328. ni mišljeno, da bi storilec imel naklep (dolus directus ali dolus eventualis), da usmrti drugo osebo, ker bi inače dejanje prešlo v zločinstvo po § 167., v katerem je v nekvalificiranih primerih celo manj težka kazen zapretena (§ 167., odst. 1). Vsekako pa je poleg vzročne zveze potrebno, da se mora preterintencionalna posledica usmrtitve pripisati storilcu v malomarnost (§ 17.). Če n. pr. nekdo stori silo in zabode z mečem v sveženj, ki ga nosi neka oseba, ne vedoč, da se v njem nahaja dete, vendar s hotenjem, da na ta način stre odpor zoper odvzetje svežnja, je odgovornost za Usmrtitev deteta le tedaj podana, če bi bil storilec opustil dolžno pažnjo, ali če bi bil vnaprej vedel, da se nahaja v svežnju dete, pa bi bil mislil, da mu bo možno odkloniti tako posledico. Sto¬ rilec, ki pri prizadetju sile provzroči smrt oškodovanca samega pod pogoji § 17., je kazniv kot razbojnik. Ne sme se sklepati, da mrlič ne more ničesar imeti v posesti ali hrambi, zatorej ni moči storiti na njem delikt z odvzemom stvari. Usmrtitev, ki itak ni naklepna, ampak preterintencionalna (§ 17.), je samo sredstvo za izvršitev dejanja istočasno z usmrtitvijo, ki praktično itak ne nastopi na mah. Dejanje je dovršeno, ko nastopi smrt. Kazen je smrt ali dosmrtna robija. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točki 1. in 2. III. Na tem mestu bodi omenjeno, da je zakonodajec opustil ureditev, da se kriminalizira kot poseben delikt hajduštvo, dasi se je nahajal tak delikt v obeh projektih I. in II. kakor tudi v predlogih Gjuričič in Subotič v neposredni zvezi z zločini raz- bojništva. V smislu čl. 4. uv. zak. kaz. zak. prestanejo veljati določbe o hajduštvu, ki so navedene v s. k. z., razen če bi se s posebnim zakonom zopet uveljavile. § 329 [Preprosto izsiljevanje} 0) Kdor Izsili od drugega z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, ko mu je zapretil z zlom ali ga je onesposobil za odpor, da kaj stori ali ne stori ali trpi na škodo svoje ali tuje imovine, se kaznuje kot izsiljevalec s strogim zaporom in v denarju in z izgubo častnih pravic. ( 2 ) Poskus se kaznuje. 498 I. Pravna zaščita velja tudi tukaj imovini. Delikt pa krši izven imovinskih koristi tudi še prostost volje. Če smo govorili pri razbojništvu, da storilec stre ali zlomi voljo oškodovanca, rekli bi, da jo pri izsiljevanju ukloni, pripogne. Razlika med deliktom izsiljevanja po § 329. in med deliktom primoranja po § 242. je v glavnem v tem, da pri poslednje navedenem deliktu ne sme biti govora o hotenju uspevka, pribaviti sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, pri prvem pa mora biti baš taka korist namerjena (gl. § 16., IV. a). Pojem pribavitve imovinske koristi se ujema z istim pojmom pri tatvini in razbojništvu. Način izvršitve pa je tu drugačen. Ker ne gre za stretje ali zlom volje, ampak samo za upognitev ali uklonitev, ni govora o prizadetju dejanske sile. Pogoji so le: a) da se zapreti neki drugi osebi (ni potrebno, da je identična z osebo, od katere se imovinska korist izsili, niti se ne zahteva neposrednost kraja in časa) z. nekim zlom, ali pa b) da se druga oseba onesposobi za odpor. Pretnja je sicer enaka oni v § 326., samo da ni taka, da bi grozila ne¬ posredno oškodovancu z istočasno nevarnostjo za življenje ali telo. Zadostuje vsako «z1o», t.j. učinek nekega naklepnega deja¬ nja, ki provzroča nezadovoljnost, skrb, strah, jezo in pod., samo da je učinek protipraven ali protisocialen, nasproten zakonu ali veri in poštenju. Pretnja je lahko ustna ali pismena ali pa tudi s konkludentnimi dejanji izražena. Opomin ni še zapretitev. Glede onesposobljenja (b) je je zakonodajec ustanovil razliko med § 326. («da spreči ovo oduzimanje») in § 329. («da se protivi»). Kdor «spreči» ali prepreči nekaj, se tudi protivi; kdor se protivi, pa še ne sprečuje. Pojem protivljenja je širši; moment onesposob¬ ljenja je torej pri § 329. ekstenzivneje razlagati. Uspevek dejanja mora biti izsiljevanje, da oškodovanec nekaj stori (tudi izročitev premične stvari je v smislu § 329. storitev), opusti ali trpi, kar zmanjšuje imovinsko stanje svoje osebe ali tretje osebe, ker provzroča imovinsko škodo {minus na imovini), a na drugi strani korist za storilca ali tretje osebe {plus na imovini), do katere pa nima nobene pravice. Imovinska korist je tista, ki se tiče materialnega pospeševanja imovine; idealna ali moralna korist ne šteje sem. Glede momenta protipravnosti gl. § 316., III.. II. Dejanje je kaznivo samo, če je z naklepom storjeno. Storilec ravna z vedenjem, da preti drugemu ali ga onesposablja 32 ' 459 za odpor na gori opisan način, ter s hotenjem, stopnjevanim v namero (gl. § 16., IV. a), da doseže storitev, opustitev ali trplje¬ nje v gori navedenem smislu. Dovršeno je dejanje tedaj, ko postane storitev, opustitev ali trpljenje na škodo imovine zu¬ nanjemu svetu zaznatna. Da bi izsiljevalno dejanje ostvarilo resnično korist za storilca ali druge osebe po storilčevi nameri, za dovršitev delikta ni potrebno, pač pa je pri odmerjanju kazni upoštevno. Sicer pa je tudi tu poskus dejanja, dasi se kvalificira samo kot prestopek, kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let, s katero je obligatorno zvezana kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej in izguba častnih pravic. Glede omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 4. Če se vsled omilitve izpremeni strogi zapor v zapor, odpade tudi izrek o izgubi častnih pravic, ne pa denarna kazen. § 330 [Izsiljevalna težka pretnja in uporaba sile] Kdor preti z namero izsiljevanja (§ 329.) drugemu z usmr¬ titvijo ali z drugim občeznanim zločinstvom ali uporabi zoper koga silo, se kaznuje z robijo do petih let. Ta določba ustanavlja samostojno penalizirane težje načine izsiljevanja dvojne vrste: a) pretnja, s katero se izvrši izsilje¬ vanje, ima za vsebino groženje kvalificirane vsebine, b) sila se dejansko uporabi. K a) Težja kvalifikacija zagroženja, ki tiči v pretnji, se tiče zagroženja usmrtitve ali kakšnega drugega občepoznanega zločinstva (ne prestopka). V proj. I. je stalo poleg «ubijstva» še požig ali poplava. V Vorentw. je bilo prevedeno «ubijstvo» z «Mord», dočim se je glasil prevod izraza «ubijstvo» v § 131. (danes § 167.) v Vorenhv. s «Tdtung». Vsekako «ubijstvo» ni «uboj» v smislu § 140. a. k. z., katerega delikta k. z. sploh ne pozna. Mišljena je naklepna usmrtitev, kakor je tudi § 131. v proj. I. izrečno identificiral «lišenje života» z «ubijstvom» (glej str. 34.). Kaj so «občeznana zločinstva* sedaj, ko je ta izraz nadomestil prvotno sonaštevanje požiga in poplave, ostane quciestio facti ter bo sodišče moralo upoštevati zlasti osebne razmere storilca in prizadete osebe v tem pogledu, da je obema zločinstvo kot takšno poznano in sposobno, da neposredno učin- 500 kuje na voljo prizadete osebe. Torej se grožnja z zločinstvom zoper državo ali z usmrtitvijo neke tuje osebe vobče ne bo štela za grožnjo v smislu § 330. Inače veljajo določbe § 329. Vendar je dejanje tu dovršeno že tedaj, ko je prišla kvalificirana izsiljevalna pretnja nasproti drugi osebi do zaznatja. V proj. I. je stalo: «Ko je u cilju nasilne iznude kakve imovine koristi pretio... ili upotrebio šilu protiv istog lica...». Vorentw. se je izrazil: «Wer, um fiir sich oder fiir einen anderen einen V er- mogensvorteil zu erpressen, einen anderen bedroht ...» V proj. II. je stalo: «Ko se u cilju iznude (§ 322.) preti... ili upotrebi...», od predloga Gjuričič naprej pa: «Ko u nameri iznude...» itd. Namera izsiljevati še ni izsiljevanje. S tem se približa delikt po § 330. deliktu po § 247. (vznemirjajoča -zapretitev), od katerega pa ga loči narava naklepa: pri § 247. hotenje, ogražati varnost osebe, pri § 330. hotenje, doseči pribavo protipravne imovinske koristi. V kriminalizaciji pretnje po § 330. je podan samostojen delikt. K b) Sila je vis absoluta ali compulsiva, toda ni usmerjena na stretje ali zlom volje pri tej priči, ampak na skorajšnjo uklo¬ nitev ali pripognitev volje drugega, ki «coactus voluit, sed tamen voluit». Ni, da bi morala biti sila neposredno učinkujoča, isto¬ časno delujoča kot pri § 327. Gre za preudarno vplivanje na voljo drugega v svrho izsiljevanja nekega dejanja ali nedejanja druge osebe, ne pa za takojšnjo pribavitev imovinske koristi brez so¬ delujoče volje oškodovanca. V kriminalizaciji uporabe sile v izsiljevalni nameri je torej ustanovljen samostojen delikt. Do¬ vršen je delikt, ko je prišla uporaba sile opisane kakovosti drugi osebi do zaznatja. Poskus dejanja je podan v obeh primerih a) in b) dotlej, da pretnja ali sila ne dobi še na zunaj takega izraza, da jo zazna oseba, od katere hoče storilec imovinsko korist izsiliti. Kazen je robija od enega do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. § 331 [Izsiljevalna pretnja z oškodovanjem na časti] Kdor priobči komu z namero izsiljevanja (§ 329.), da bo iz¬ ročil javnosti zoper njega ali njemu bližnje osebe karkoli, kar bi škodovalo njih časti, ter ga s tem prisilil, da kaj stori ali ne 501 stori ali trpi na škodo svoje ali tuje imovine, se kaznuje s stro¬ gim zaporom in v denarju. Zakonodajec je v § 331. vzpostavil (na sličen način kot v § 330.) sestavine izsiljevanja po § 329., samo, da je postavil na mesto «pretnje z zlom» — priobčitev nečesa, kar se smatra za zlo posebne vrste, namreč izročitev neke vesti javnosti, katera bi škodovala na časti drugi ali njej bližnji osebi. Ni treba, da je sorodnik ali soproga; lahko je nevesta, ženin, hišni drug. Moment bližnosti je treba presojati po individualnih osebnih prilikah. Priobčitev («saopštenje») samo po sebi ni pretnja, toda v vključeni napovedi eventualnega oškodovanja na časti postane vendarle dejanska pretnja, čeprav je izrečena v for¬ malno vljudni obliki. Priobčitev «štogod javnosti« kaže na to, da ni potreba, da je vest resnična. Tudi neresnične vesti ško¬ dujejo na ugledu in je tudi tožbena pot za restitutio in integrum vsekako nekaj neprijetnega. Da je dejanje kaznivo, mora biti storjeno naklepoma. Storilec ve, da priobčuje drugi osebi svojo namero (gl. § 16., IV. a), iz¬ ročiti javnosti označeno vest in da jo stavi pred alternativo, ali pribaviti storilcu korist ali pa dopustiti škodo na časti, ki hoče doseči na takšen način imovinsko korist. Dovršeno je dejanje po § 331. ne glede na enaki uvod «ko u nameri iznude...» (§ 329.) itd., tako pri § 330., kakor tudi pri § 331., vendarle pod drugačnimi okolnostmi, namreč šele tedaj, ko nastopi tudi uči¬ nek izsiljevanja (arg. verb.: «i time ga prinudi«, katerih besedi v § 330. ni). Poskus je mogoč, pa ni kazniv. Pri deliktu po čl. 51. tisk. zak., ki je sorodne vrste in tudi ni storjen s tiskovino, ampak z uporabo drugačnega sredstva radi tiskarskega dobička, pa je tudi poskus kazniv. Določba § 331. ni derogirala čl. 51. tisk. zak. Kazen je pri § 331. strogi zapor od sedmih dni do petih let in obligatorna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede even¬ tualne omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 4. § 332 [Obrtoma ali nadaljevalno izvrševanje izsiljevanja] Če vrši izsi.jevalec (§§ 329. do 331.) izsiljevanja obrtoma ali nada jevalno zoper isto osebo, se kaznuje z robijo do petnaj¬ stih let. 502 O pojmu «obrtoma» gl. § 222., IV. Ni da bi bila izsiljevanja, ki se vrše obrtoma, naperjena zoper isto osebo. Nadaljevalno vršenje pomeni večkratno izsiljevanje po izvestnem načrtu, ki pa je naperjen zoper eno in isto osebo ali določeno skupino oseb in se pokaže na zunaj kot izvestno število, bodisi dovršenega, bodisi poskušenega izsiljevanja. Quaestio facti je, katero število večkratnega ostvarjenja dejanskega stanu, ki je ustanovljen V §§ 329. do 331., se sme in mora smatrati kot nadaljevanje («produženje»). Način izvršitve je poljuben, vendar se mora gibati v okviru §§ 329. do 331. Vsekako je treba pri tem stvar presoditi tudi raz stališče, da mora biti krivda tako velika, da storilec zasluži visoko kazen od enega leta do petnajstih let. Zato bo pač treba, da je izsiljevalec profesionalen zločinec. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. Združitev supleto- rične denarne kazni po § 45. je dopustna in priporočljiva. . • j 3. Prikrivanje in potuha. § 333 LPrikrivanje stvari in kaznivih dejanj] 0) Kdor prikriva stvari, o katerih je mogel misliti, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, jih sprejema v zastavo ali z drugo namero, kupuje ali pomaga, da se razpečajo pri drugem, se kaznuje s strogim zaporom do treh let ali v denarju do 30.000 dinarjev. ( I. 2 ) Kdor to stori, a je vedel ali je mogel smatrati, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( 3 ) Kdor stori dejanje iz drugega odstavka tega paragrafa obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. I. Glede naslova tega pododdelka poglavja kaznivih del zoper imovino je treba pripomniti sledeče: Proj. 1. je na str.624. izrečno izvajal, da se izraz «jatak» ali «jatakovanje» ne smq uporabljati, dasi se nahaja v § 250. a) in b) s. k z. izraz «pri- krivač (jatak)», v § 2Ž0. s. k. z. pa «prikrivanje (jatakovanje)», kajti dejanje (§ 278.), ki ga ustanavlja proj. I., ne obsega pojma «jatakovanje». Proj. I. sam je dal deliktu naslov «Pomaganje u pogledu stvari». Sicer pa v proj. I. in II. poglavje o kaznivih dejanjih zoper imovino, danes XXVII. poglavje, sploh še ni bilo na pododdelke razdeljeno. Šele v predlogu Gjuričič so se po¬ javili naslovi za pododdelke, ali pododdelka z naslovom «prikri- vanje i jatakovanje» še ni bilo. Dotični — edini — paragraf je dobil svoje mesto kot zadnji v pododdelku 2. z naslovom «Raz- bojništvo i iznuda». V pododseku zakonodajnega odbora na¬ rodne skupščine pa so vrinili pred ta paragraf naslov: «3. Prikri¬ vanje in jatakovanje», kar je ostalo v predlogu Subotič in prišlo tako v današnje besedilo. Beseda «jatak» je turškega izvora in pomenja po Kara- džiču «receptor latronum aut furum», torej skrivača razboj¬ nikov in tatov ( Hehler ; v velikem Mažuraničevem delu: Prinosi za hrvatski pravnoprojesni rječnik, pojem «jatak» ali «jatakovanje» ni obravnavan). V določbi § 333. pa nikakor ne gre za skrivanje tatov, razbojnikov, niti drugih zločincev! Ti delikti so bili že obravnavani v skupini zločinov zoper pravo- sodstvo (§§ 141., 142.). Tu gre izključno za stvari, ki so bile predmet že izvršenega delikta kakršnekoli vrste. Izraz »pri¬ krivanja stvari» bi dal misliti, da mora biti dotično dejanje skrivno. To pa tudi ni res, kakor bomo videli pozneje, ter je baš radi tega nesoglasja med izrazom in pojmom prišlo do do¬ datka «i jatakovanje» z razširjenjem vsebine pojma tudi na stvarno prikrivanje. Slovenski izraz «potuha» je v tem pogledu ravno tako netočen, kakor «jatakovanje», ker se daje potuha samo osebam, ne pa stvarem. II. Zaščita § 333. velja pravni dobrini imovine, ker se nahaja ta delikt v skupini zločinov zoper imovino. Vendar ne gre za samo zaščito lastninske pravice, ampak vobče za pravni pro¬ met, ki se vrši v pogledu lastninske pravice. «Stvar» tu ni izraz za tujo, telesno, premično stvar, toda kakšen drugi primer stvari, ki bi bile predmet tega zločina, je težko zamisliti. Proj. I. citira pač kot tak primer nepremičnino, ki je prišla v roke neke osebe po izsiljevanju (str. 629.). O teh stvareh je storilec mogel misliti, da so bile pridobljene s kazni¬ vim dejanjem. V proj. I. so bila kazniva dejanja v motivih ozna¬ čena kot tatvina, utaja, razbojništvo in izsiljevanje. Ali, ker je dobil § 333. sedaj samostojno mesto in ker je mogoče, da pride stvar še na kakšen drugačen zločinski način v roke drugega, bi se eventualno dalo smatrati, da je mišljeno vsako kaznivo de¬ janje. Toda upoštevati je, da gre vendar za zaščito imovinskih 504 pravic tudi na strani storilca delikta po § 333. Ženska, ki je dobila za storjeno plačano nečisto dejanje prstan, je postala napram tretjini osebam lastnica prstana; kdor ga od nje kupi, pa vendar ne more biti kazniv. Vsekako je treba razumeti pod «stvarmi, ki so s kaznivim dejanjem pridobljene*, le take stvari, ki so bile telesni predmet, na katerem se je kaznivo dejanje sto¬ rilo. To sledi tudi iz tega, ker je § 333. uvrščen po tatvini, utaji, razbojništvu in izsiljevanju, toda — pred prevaro. Stvar sama je predmet, na katerem se je dejanje izvršilo. Derivati te stvari ne spadajo več pod zaščito. Če kdo menja ukraden bankovec za 1000 dinarjev in da pod pogoji § 333. skriti nekaj bankovcev iz. tistega menjanja, glede izmenjanih stotakov itd. ni več moči trditi, da so pribavljeni s kaznivim dejanjem, ker so pribavljeni z nekaznivim pravnim opravilom. «Pridobljenje» (v izvirniku «pribavljenje») se ne sme ekstenzivno razlagati. V tem oziru ostane naša razlaga na stališču, ki ga je praksa ustanovila in dosledno izvajala za dejanski stan § 185. a. k. z. Pojem «prikrivanja stvari* je v ozki zvezi z določbo o mož¬ nosti, da storilec misli o stvari, da je s kaznivim dejanjem pri¬ dobljena, torej, da je sumljive provenience. [To je torej tista pred¬ postavka, ki je veljala za delikte po §§ 476., 477. a. k. z.] Sumlji- vost se pojmovno ne da vnaprej opredeliti. Sodišče bo moralo to lastnost stvari ugotoviti po osebnih in stvarnih prilikah, toda vedno pod vidikom, ali je dotična oseba imela povod, razmišljati o tem, mari ne bo neka tretja oseba zahtevala stvar kot svojo, in do kakšnega sklepa je pri tem prišla. Prikriva pa stvar tisti, ki na kakršenkoli način spravi stvar v položaj, da sumljivost odstrani, potlači ali zmanjša. Tudi skritje spada sem. Onemo¬ gočenje spoznanja, deloma ali celoma, pri tretjih osebah, da je stvar sumljivega izvora glede načina pridobitve, je značilna poteza «prikrivanje». Da se prikrivanje vrši tajno, ni zahte¬ vano. Enako ne, da si storilec lasti sam lastninsko pravico do stvari. Vendar mora biti prikrivanje dejansko, ne samo v mislih in željah. Posebne oblike kaznivega dejanja so kup, sprejem v zastavo in pomoč, da se stvar razpeča. Tu je, n. pr. pri kupu, predpostava, da si storilec prilašča pravico lastnine na stvari. Deloma pa tega ni treba, n. pr. če storilec posluje kot mešetar. V prvem odstavku označen delikt «prikrivanja» (tako ga imenuje proj II., str. 116.) se da storiti samo naklepoma. 505 To je v proj. I., str. 629., tudi izrečno navedeno. Storilec ravna z vedenjem, da je stvar sumljive provenience, ker je morda pri¬ dobljena z že poprej dovršeno tatvino, utajo, razbojništvom ali izsiljevanjem in pod., ter s hotenjem, sumljivost teh stvari na gori naveden način prikriti. Dovršeno je dejanje, ko nastopi prikritje v zaznatni obliki v zunanjem svetu. Sumljivost stvari je predpostavka in bistven element krivde. Kako je sumljivost nastala, ni odločilno; odločilno je, da je nastala. Če ni nastala, še preden je storilec stvar prodal ali zastavil itd., delikta po § 333. ni. III. V drugem odstavku naveden delikt se razlikuje od onega po prvem odstavku edino le v tem, da ni govora o sumljivosti provenience stvari, da je morda pridobljena s tatvino, razboj¬ ništvom itd., ampak o gotovosti, da je stvar pridobljena s tatvino, razbojništvom itd. Ta gotovost more biti ali direktno od storilca pripoznana ali pa sledi iz takih indicijev (osumljajev), ki ne dovoljujejo nobenega dvoma več o poznanju prave pro¬ venience. Sklepčnost teh indicijev je treba kontrolirati ter do¬ kazati po obče pripoznanih pravilih mišljenja. Čeprav storilec zanika, da je prišel do sklepa, da je bila stvar ukradena, utajena itd., naj mu to nič ne koristi. Eden izmed najpogostejših pri¬ merov bo, da je n. pr. tat sam povedal ali namignil storilcu dejanja po § 333., da je stvar, ki mu jo ponuja, ukradena. Ni po¬ treba, da se krije vedenje storilca po § 333. s poznanjem sto¬ rilca tatvine, utaje itd. po vseh podrobnih okolnostih. Zadošča, da ve za bistveno okolnost, da je stvar pribavljena s storitvijo kaznivega dejanja. Dejanje prikrivačapo §333. pa mora časovno slediti dovršenemu dejanju prvotnega storilca tatu, razboj¬ nika itd. Tudi tu je pogoj kaznivosti, da je sama stvar, s ka¬ tero pride skrivač v stik, pridobljena iz kaznivega dejanja, ne pa njen derivat. Vzporedni delikti §§ 185., 186. a. k. z. so bili kazui- stično bolj razpredeljeni. Zlasti o vrednosti stvari in o kakovosti predhodnega kaznivega dejanja kot zločinstva v § 333. ni govora. Kaznivost je podana pri vsaki vrednosti stvari, ki pride gospodarski še do veljave (gl. § 314., L). IV. Delikt je po prvem in drugem odstavku prestopek; po¬ skus torej ni kazniv. Glede eventualne omilitve zaporne kazni gl. § 71., točko 4. Kazen v denarju po drugem odstavku je obligatorno kumulativna in gre od 25 dinarjev naprej. Uporaba določbe § 45. ni dopustna. 505 Ako je storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku tak zločin storil obrtoma (gl. § 222., IV ), se kvalificira njegovo dejanje kot zločinstvo, katero se kaznuje z robijo od enega do desetih let in z obligatorno kumulativno denarno kaznijo od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4. 4. Prevara in bankrotstvo. § 334 [Preprosta prevara pri vrednosti imovinske koristi preko 300 dinarjev] (') Kdor dovede koga z namero, da bi pridobil sebi ali dru¬ gemu protipravno imovinsko korist, z lažnim predstavljanjem ali prikrivanjem ali s potvarjanjem činjenic v zmoto ali ga vzdr¬ žuje v zmoti, v kateri je oni, ter ga s tem zavede, da oni na škodo svojega ali tujega imetja ali svojih ali tuj.h imovinskih koristi kaj stori ali ne stori ali trpi, se kaznuje zbog prevare s strogim zaporom, v denarju in z izgubo častnih pravic. ( I. 2 ) Če se je storilo to samo z namero, oškodovati drugega, se kaznuje storilec z zaporom do treh let ali v denarju. ( 3 ) Poskus se kaznuje. I. V § 334. je podanih dvoje primerov kaznivega dejanja, od katerih je oni iz drugega odstavka, ki je manje kazniv, vzpo¬ reden deliktu po § 197. a. k. z., a oni iz prvega odstavka je na¬ slonjen na delikt po § 271. s. k. z. Obema je bistven element, da sta čista imovinska delikta, to je, da je zaščitena pravna dobrina imovine ali imovinskih koristi. Kategoriziranje deliktov prevare, ki segajo od §§ 334. do 343., je slično kakor pri tatvini in utaji. Najprej pride splošni delikt preprostega značaja, pozneje šele pride do opredelitve pre- varnili dejanj, pri katerih znaša vrednost imovinske koristi preko 300 dinarjev. Za dejanje iz odstavka 2., ki je vzporedno deliktu § 197. a. k. z., pa take distinkcije ni, ker je tam namera imovinske koristi izključena. II. Skupen element prevare in že obravnavanih deliktov tat¬ vine, utaje, razbojništva in izsiljevanja je nan e a (gl. § 16.. IV. a), pridobiti sebi ali drugemu kakšno imovinsko korist (gl. § 314., II.). Razlika med temi delikti pa je podana po načinu pridobitve 07 Glavno je, da se pri razbojništvu volja nasprotnika stre ali zlomi, pri izsiljevanju ukloni ali upogne, pri prevari pa zvijačno izvabi. Pri prevari se zahteva lažno (zavestno neresnično) pred¬ stavljanje (priobčenje misli) ali prikrivanje (gl. o pojmu § 333., II.) ali potvarjanje činjenic (to je tako prikazovanje, da vsebina izjave o neki činjenici v bistvenih delih ne soglaša z resnično vsebino). Najvažnejša oblika v praksi bo lažno predstavljanje. Ni treba, da se vrši v govoru, storiti se da s pismom, s konklu- dentnimi dejanji, pa tudi z drugačnimi slepilnimi dejanji, kot so n. pr. čaranje, barvanje vina, markiranje kart, prememba števca glede porabe elektrike itd. Svrha, katero zasleduje storilec, je enotna, toda sestavljena iz dveh elementov: a) Nasprotna stranka naj se privede v zmoto, ki je še ni, ali pa naj ostane v zmoti, ki je pri njej že prej nastopila nezavisno od storilca varalca. b) Baš potom te zmote katerekoli vrste se druga oseba zavede ali pripravi k izvršitvi akta volje, da stori, opusti ali dopusti katerokoli dejanje ali stanje, iz katerega nastopa škoda na imovini ali imovinski koristi nje same ali druge osebe. Imovinske koristi ali interesi so odnos osebe napram vsakovrstnim pravicam, ki se tičejo vzdr- žanja ali povišanja imovine po njeni denarni vrednosti. Identič¬ nost osebe preslepljenega in osebe poškodovanca ni potrebna. Dejanje po prvem odstavku § 334. je naklepno. Storilec postopa z vedenjem, a) da z zgoraj opisanimi sredstvi privede drugo osebo v zmoto in da vsled tega ona nekaj stori, opusti ali trpi, kar ji bo imovinsko škodljivo, b) s hotenjem, na ta način doseči tisto škodljivo dejanje. Bistven pogoj je tu nastanek škode na drugi in pridobitev imovinske koristi (obogatitev) na storil¬ čevi strani. Dejanje je dovršeno šele, ko nastopi škodljivo de¬ janje druge osebe, žrtve prevare. Tu tiči razlika od § 197. a. k. z., ker je bil v tej določbi dejanski stan izčrpan z dosego zmote v svrho oškodovanja, ne da bi bil nastop škode odločilen. Preden ni nastopilo škodljivo dejanje v smislu § 334., obstoja, če so siceršnji pogoji izpolnjeni, samo poskus, ki je tu kazniv, dasi je dejanje kvalificirano samo za prestopek. III. Isto dejanje, ki je brez namere oškodovanja druge osebe (tudi tu ni treba identičnosti osebe preslepljenca in oškodo¬ vanca) storjeno, to je brez namere pridobiti si obogatitev, tvori dejanski stan drugega odstavka tega paragrafa. S tem se 508 približa deliktu § 365., od katerega ga loči moment, da nastane škoda pri § 334. posredno po dejanju prevarane osebe, pri § 365. (poškodba ali uničba tujih stvari) pa neposredno po delovanju storilca. Dovršeno je dejanje po drugem odstavku § 334. takisto, ko nastopi škodljivo dejanje prevaranca in je tudi tu poskus kazniv. IV. Zastran kazni je treba pokazati glede delikta po prvem odstavku na določbo § 338., iz katere sledi, da je določba o kazni po prvem odstavku samo tedaj uporabna, kadar vrednost imovinske koristi ne presega zneska 300 dinarjev. Imovinska korist pomeni zvišanje vrednosti imovine na strani storilca, kar pa ni identično z lucrum cessans in damnuni emergens na strani oškodovanca (prim. § 314., IV.). Ker pa je imovinska korist odločilna samo pri deliktu po prvem odstavku, je kazen, ki je določena po drugem odstavku za tam označeno kaznivo dejanje, vedno, t. j. ne glede na to, ali je škoda nastala, oziroma, če je nastala in v koliki višini je nastala, enaka, to je zapor od sedmih dni do treh let ali pa denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pri deliktih prvega odstavka § 71., točko 4., pri deliktih drugega odstavka pa § 71., točko 5. V. Opozarjati je treba, da velja predpis § 321. pri povračilu stvari ali plačila njene vrednosti pod vsemi tam navedenimi pogoji tudi za prevare, kar je le dosledno, ker zakonodajec smatra delikt po § 334. za čisti imovinski delikt (v nasprotju s stališčem zakonodajca po § 197. a. k. z.). To je odrejeno v § 341. Takisto veljajo tudi predpisi o privilegiranih vrstah tatvine po §§ 324. in 325. tudi pri prevari. § 335 [Preprosta prevara pri pogodbah] Pri pogodbah se smatra za prevaro in se kaznuje kot stori¬ lec po § 334. stranka: 1. ki je sklenila pogodbo samo kot sredstvo za prevaro ter je drugo stranko dejanski oškodovala v imetku; 2. ki je podvrgla namesto dogovorjenega predmeta drug predmet manjše vrednosti ali druge lastnosti ali zmanjšala vred¬ nost dogovorjenega predmeta; 509 3. ki je preslepila drugo stranko o naravi ali bistvenih last¬ nostih ali sestavi in količini koristnih delov kakšnega blaga; 4. ki je preslepila drugo stranko o vrsti blaga ali njegovem izvoru, če je označba vrste blaga ali njegovega izvora, ki je blagu lažno pridodana, bistven pogoj, da se pogodba sklene. I. Uvod k tej določbi se je glasil v proj I. še tako, da je pre¬ vara storjena: «i ako nema obeležja iz prethodnog naredjenja». Od proj. II. dalje je besedilo smiselno isto kot v § 335. Iz. tega sledi jasno, da morajo biti podane točno vse sestavine dejan¬ skega stanu po § 334. v vseh primerih § 335., da so torej tudi obe vrsti delikta po § 334., odst. 1. in 2., možne in da se izreka temu primerno kazen po § 334., torej pri dejanjih po prvem odstavku le, če presega pridobljena imovinska korist znesek 300 dinarjev. II. Posebni primeri kaznivih dejanj so navedeni v § 335. v štirih točkah. K 1. Kaznivo dejanje je odeto v obliko pogodbe, seveda onerozne. Poudarek, da je škoda stvarna, znači, da se izključuje lucrum cessans. Nastanek prevare je istočasen s sklenjenjem pogodbe. K 2. Identiteta predmeta onerozne pogodbe ni podana. Tu nastane prevara še po sklenitvi pogodbe, ki mora biti konsen- zualna. Pri izvršitvi svoje pogodbene obveznosti storilec pod¬ vrže drug predmet, ki ima manjšo vrednost ali je drugačnih last¬ nosti, t. j. vendar je morala biti lastnost pogoj za sklenitev po¬ godbe (ne pa samo motiv) in je vsled tega nasprotna stranka trpela škodo. K 3. Sklenitev pogodbe je bila dosežena s preslepitvijo druge stranke: a) o naravi ali vrst ; , b) o bistvenih svojstvih, c) o sestavi in količini koristnih delov nekega blaga. Koristni deli blaga so deli, ki so odločilni za imovinsko korist nasprot¬ nega pogodbenika, zaradi katerih je ta pogodbo sklenil. Tu gre za tvarinske dele blaga. K 4. Pogodba je bila sklenjena, ker je bila druga stranka preslepljena glede vrste blaga ali njenega izvora ali glede označbe («oznaka», Vorentxv. pravi «L!ezeichniing») te vrste, odnosno izvora blaga Vrsta blaga, izvor blaga, označba vrste blaga je morala biti lažna, to je taka, ki se ne sklada z resnico, a je bila bistven pogoj za sklenitev pogodbe. 510 Pri vseh teh točkah mora naklep obsegati vedenje okolnosti, ki so v njih zapopadene, hotenje pa je tudi prav tako, kakor je bilo predpostavljeno pri § 334. Kar je bilo navedeno v § 334., V., velja tudi tu. § 336 [Prevara pri državnih nabavah] Kdor stori prevaro pri državnih nabavah, se kaznuje z robijo najmanj treh let in v denarju. Delikt je po svojih občnih načelih glede naklepa in njegovih sestavin prav tisti kot pri § 334. Težja penalizacija je podana za prevaro, ki se izvrši: a) napram državi; lege nori distinguente bi bilo razumevati, da spada sem vsaka nabava lastne ali tuje države. Vendar je po duhu k.z., zlasti po določbi § 14., ročki 3., da smatra za državne uslužbence samo tiste osebe, ki so v n a š i državi v službi, vtesniti pojem samo na nabave v naši državi, b) samo pri pogodbah na dobavo blaga kakršnekoli vrste. V proj. I. je stalo «pri vojnih in državnih liferacijah». Do¬ bava je lahko kupoprodaja ali menja. Kazen je tu zagrožena z robijo od treh do 20 let in je obli¬ gatorno združena z denarno kaznijo od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 3. Kar je bilo navedeno v § 334., V., velja tudi tu. Privilegiji iz §§ 324. in 325. seveda tukaj ne pridejo do uporabe. § 337 [Obrtoma izvrševana prevara] Kdor izvršuje prevaro obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let. O pojmu «obrtoma» gl. § 222., IV. Kazen od enega leta do desetih let robije je treba uporabiti tukaj pri tisti prevari, pri kateri sodišče ugotovi, da tvori prvi člen v verigi dejanj, katera je storilec izvršil s prevaro na način obrta. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Tudi tu velja, kar je navedeno v § 334., V. 57/ § 338 [Mala prevara] 0) Če ne znaša vrednost imovinske koristi, pridobljene s prevaro, nad 300 dinarjev, se kaznuje storilec z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev. ( 2 ) Kdor stori prevaro iz nuje ter prizadene s tem neznatno škodo, toda največ do 300 dinarjev, se kaznuje z zaporom do enega meseca ali v denarju do 1000 dinarjev. ( 3 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi opro¬ stiti vsake kazni. ( 4 ) Preganjati se začne na predlog. I. Analogno kot pri tatvini in utaji je zakonodajec ustanovil vrsto mileje kaznivih prevar po višini vrednosti imovinske koristi, katero je pridobil storilec s prevaro. V § 338. ni govora o višini storjene škode, zato se ta paragraf ne nanaša na § 334., odst. 2. Tudi ni v § 338. citiran § 334., dasi je v § 320. določba za splošen pojem ali utaje (§§ 314., 318.) citirana. Pri tem po¬ ložaju se mora smatrati, da je pri vsaki prevari, torej tudi oni iz §§ 334. do 337. določba § 338. uporabna, če vrednost imovinske koristi ne presega 300 dinarjev. Pridemo torej tudi tu do istega bistvenega rezultata kakor pri razlagi § 320. (O genezi tega razlikovanja po višini vrednosti gl. § 320., I.) II. Za storitev prevare iz nuje veljajo analogno vsa izvajanja kakor pri § 320., odst. 2.; kazen je tu v § 338. celo milejša kot tam. Glede uporabe določbe o oprostitvi od kazni pri posebno lahkih primerih gl. § 73; glede eventualne uporabe § 25. velja to, kar je bilo omenjeno gori, gl. § 320., II. Pregon se vrši v vseh primerih male prevare po prvem in drugem odstavku samo na predlog oškodovanca. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. Tudi tu velja določba § 341., o kateri je bilo govora po § 334., V. § 339 [Lažna izročitev predmetov z oznako denarne vsebine] Kdor izroči pisma, vreče ali pošiljke z denarjem, ki so za¬ pečatene z uradnim pečatom in opremljene z napisom vsebine, 512 pod polno označeno vrednostjo, najsi ve, da so se odprle in se ie denar vzel iz njih, se kaznuje z zaporom. V nasprotju z določbo § 334. je tu kriminaliziran primer, kjer ne gre niti za namero pribavljanja imovinske koristi niti za uspevek poškodovanja. To se pravi, če so ti momenti podani, spada dejanje v okvir § 334. Gre za denarni promet v uradno zapečatenih omotih ali za¬ vojih. Pod uradnim pečatom ni mišljen samo poštni pečat, ampak pečat kateregakoli urada po smislu § 14., točke 3. Pač pa je bistveno, da ima omot ali zavoj označbo, da je v njem denar in koliko. Storilec je oseba, ki ni državni uslužbenec; kajti za te veljajo posebni predpisi XXVIII. poglavja. Kaz r niv postane storilec po § 339., če ravna; a) z vedenjem, da je ovoj ali omot bil odprt in da je bil vzet ven denar, celoma ali deloma, in da je bil ovoj ali omot nato uradno zapečaten, ter b) s hotenjem, izročiti tak predmet, kakor da bi vseboval polno zapisano vrednost. Izklju¬ čena mora biti za delikt po § 339. oškodovalna namera, ker preide to dejanje inače v lažno prikrivanje, kaznivo po § 334.; odst. 2. Enako mora biti izključena namera, pridobiti si imovin- sko korist, n. pr. s protidajatvijo, ker preide inače dejanje v delikt po § 334., odst. 1. Dovršen je ta delikt z izročitvijo iz roke storilca v roko druge osebe, pa bilo, da ta sprejme, bilo da odkloni izročeni predmet. Do izvršitve iz roke v roko je dejanje le poskušeno in ni kaznivo. Kazen je zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 5. § 340 [Zavarovanjska prevara] Kdor uniči, poškoduje ali prikrije zavarovano stvar z na¬ mero, da bi dobil od zavarovatelja zavarovalnino, ali kdor pro- vzroči, da se potopi ali razbije ladja ali drugo prometno sredstvo, ki je zavarovano ali ki mu je tovor zavarovan, se kaznuje z robijo do desetih let ih v denarju. Gre za dvoje vrst zavarovalnih pogodb; pri požarih in pri potopitvah (gl. proj.I., str. 667.). O zavarovanju na življenje ni Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 33 513 govora. Dejanje ima tipične sestavine prevare, vendar je tu po¬ sebej kategorizirano in v primerih z deliktom po § 339. težje kvalificirano. Miselno vzporeden delikt je bil tako zvani »indu¬ strijski požig» ( « hidustriebrand») po § 167. a. k. z. Ker v § 340. ni navedeno, da-li mora biti stvar (premična ali nepremična) last storilca ali ne, tudi ni bistveno, da je storilec sam tisti, ki je lastnik zavarovane stvari. Pač pa je bistveno, da ima storilec namero (gl. § 16., IV. a), da si pridobi od zavarovatelja zavaro¬ vano vsoto. Torej bi bil delikt mogoč tudi, če nekdo zavaruje z zavarovalno pogodbo tujo stvar. (Praktično morda, če jo ima v shrambi.) Izvršitev dejanja obstoja v uničenju, poškodovanju, prikritju zavarovane stvari ali v provzročitvi, da se potopi ali razbije ladja ali drugo prometno sredstvo, ki je samo zase za¬ varovano, ali pa glede tovora, ki ga nosi. Oškodovalni moment je potreben, v kolikor tiči v prej ozna¬ čeni nameri. Ni pa treba za dovršitev delikta, da škoda resnično nastopi. Torej tudi, če se zavarovalna vsota izplača, ni treba raziskavati, ali je škoda nastala za zavarovatelja ali ne. Okori- ščevalna namera pa je podana s tem, da storilec hoče in želi pridobiti zavarovalnino, ki brez kaznivega dejanja ne bi mogla priti do izplačila. Dejanje je samo naklepno storjeno kaznivo. Kdor bi iz malo¬ marnosti zažgal stvar, ni zakrivil kaznivega dejanja po § 340., pa najsi bi mu bilo pribavljanje zavarovalne vsote ex post še tako všeč. Mutatis mutandis velja vse doslej navedeno tudi za potopitev ali ugonobitev prometnih sredstev. Storilec mora ravnati: a) z vedenjem, da je lastna ali tuja stvar zavarovana in da z navedenimi dejanji po pravilih za¬ varovalne pogodbe dobi zavarovalnino, b) s hotenjem, storiti navedeno dejanje v svrho, da dobi zavarovalno vsoto. Dovršen je delikt, ko je navedeno dejanje dobilo na zunaj viden izraz v tako popolni obliki, da nastopi primer obveznosti, poplačati zavarovalnino. Dotlej je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, pa je vendar kaznivo, ker gre za zločinstvo ne glede na višino za¬ varovalnine. Kazen je robija od enega leta do desetih let in obligatorna kumulativna kazen v denarju od 25 dinarjev na¬ vzgor. Glede eventualne omilitve kazni robije gl. § 71., točko 4. Če obstoja dejanje, ki je potrebno za dovršitev tega delikta v uničenju ali požigu tuje stvari in če so združene s takim deja- 514 njem tudi še bistvene sestavine drugih, težje kaznivih dejanj, gre za uporabo načel realne konkurence v smislu §§ 62., 63. Kjer pa takih posebej potrebnih sestavin, zlasti glede naklepa, ni, ali pa tako dejanje, ki je posebej storjeno, ni težje kaznivo, pride do uporabe načel za konkurenco zakonitih kazenskopravnih predpisov (konsumpcija: gl. pripombe k naslovu V. poglavja). § 341 [Povračilo stvari ali škode in privilegirani primeri prevare] Predpisi §§ 321., 324. in 325. se uporabljajo tudi na dejanja prevare iz §§ 334. do 338. Na vse te momente smo že opozorili pri posameznih vrstah kaznivih dejanj od § 334. do § 338. Za kazniva dejanja §§ 339. in 340. dotične določbe ne veljajo. Glede vsebine določb §§ 321., 324., 325. ni tukaj ničesar dopolniti. § 342 [Prevara v trgovini ali pri drugačnem prometu] C) Kdor prodaja zaradi prevare v trgovini ali v prometu surogat blaga kot pravo blago ali prisvaja blagu lastnosti, ki jih nima, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju. ( I. 2 ) Kdor dela to obrtoma, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju. ( 3 ) Sodna sodba se objavi, blago pa odvzame. I. Ta določba se očituje kot kvalificiran primer prevare, ki je v pogledu kazni privilegirana. V s. k. z. so bili taki delikti samo «istupi» (§ 382. s. k. z.). Če pravi zakonodajec «zaradi prevare«, more misliti le na to, da se vrši dejanje v okviru ustanovljenega pojma prevare, vendar tako, da se izvestne sestavine kaznivega dejanja opredeljujejo posebej. Pod trgovino je razumevati trgovinske posle v obratu trgovca, pod prometom pa take posle, ki niso trgovinski posli v smislu trgovinskega zakona. Trgovinski ali netrgovinski posli se morajo tikati blaga. V s. k. z. so bili mišljeni posli glede obrt- nijskega blaga (§ 256. s. k. z.). Predvsem gre le za blago, robo, torej prodajo takih predmetov, ki se razpečavajo en masse. Dejanje obstoja v naklepni prodaji, ki kaže na potvarjanje dej- 33 * 575 štev, namreč: a) da se proda surogat blaga, torej nepristno na¬ domestilo za pristno blago, ali b) da se pridaja ali prisvaja blagu svojstva odločilne narave, katerih blago nima. Prisvajanje last¬ nosti je mišljeno kot resno zatrjevanje lastnosti, ne pa kot ne¬ resno hvalisanje v reklamne svrhe, ki je vsakomur kot tako poznano. Hotenje, pridobiti si koristi, ni zahtevano, pa bo v naj¬ več primerih samo po sebi podano. Namera, oškodovati na¬ sprotno stranko, da preslepljena plača za stvar toliko, kolikor bi odgovarjalo ceni za blago, ki je pristno, je bistven element. Nastop škode je potreben kakor pri prevari sami; saj se zakono- dajec sam sklicuje na prevaro. Dejanje je dovršeno, ko nastopi škoda na strani kupca. Kazen se ne ozira na določbo § 338. Torej jo je uporabljati pri vsaki prodaji, tudi če imovinska korist, ki si jo pridobi pro¬ dajalec, presega vrednost 300 dinarjev. V tem pogledu je kazen teže zagrožena, zlasti če gre le za en sam primer takšne pro¬ daje ali za pripisovanje neeksistentnih odločilnih lastnosti blaga. Za drugačne primere, kjer gre za velike vsote, pa je kazen v manjši ostrosti zagrožena in velja to celo, če gre za obrtoma (§ 222., IV.) storjeno prevaro. Samo po sebi je razumljivo, da je tudi pri obavljanju trgovinskih poslov prevara po §§ 334. in 335. mogoča in po § 334. kazniva. Izvzeti so samo primeri, pri kate¬ rih gre za prodajo surogatov in za pripisovanje neeksistentnih odločilnih lastnosti nekega blaga. Glede objave sodbe gl. §§ 50., II., in 139. III. Glede odvzema blaga (robe) gre § 342. samo toliko dlje kot določba § 59., da je odvzem obligatoren. V ostalem glede obsega odvzema ni nobene izjeme od določbe § 59. Torej je odvzem mogoč samo na še neprodanem, pa za izvrševanje prevare namenjenem blagu. Odvzem se ne more izvršiti pri tistem blagu, ki je že prešlo v last kupca. Glede eventualne omilitve kazni na pro¬ stosti gl. § 71., točko 5., odnosno točko 4. § 343 [Krivo merjenje ali tehtanje] 0) Kdor pri prodajanju krivo meri, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. ( 2 ) V povratku se kaznuje s strogim zaporom do dveh let ali v denarju do 20.000 dinarjev. 516 I. Pogoj za uporabo te določbe je sklenitev kupoprodajne pogodbe, pri kateri je po naravi kupljenega predmeta potrebno in od obeh pogodbenikov samo po sebi predpostavljano, da se določi količina stvari z neko pripravo ali orodjem, ki pa ne sme biti «mera» ali «utež» v smislu § 231., ker preide sicer lažna uporaba v hujše kaznivo dejanje po § 231. Pod določbo § 343. spada n. pr. tehtanje brez utežev ali na dogovorjen način brez. meril, n. pr. na dolžino roke; pa tudi tehtanje ali merjenje po starih, nepravih in necimentiranih utežih ali merah je šteti med te primere. Storilec ni da bi moral biti trgovec. Dejanje je kaznivo samo, če je z naklepom storjeno. Storilec ravna z vedenjem, da je tisti način merjenja ali tehtanja nepra¬ vilen, kriv, bodisi da gre za drugo napravo za merjenje ali tehtanje, nego je bilo dogovorjeno, bodisi da je kriv, varalen, način merjenja ali tehtanja s pravo pripravo, kolikor ni mera taka, ki je mišljena v § 231., ter s hotenjem, da doseže uspevek lažnega rezultata. Da gre pri tem samo za krivo merjenje v škodo kupca, je razvidno iz tega, ker je delikt uvrščen med kazniva dejanja zoper imovino. Dovršeno je dejanje, ko je rezultat merjenja z objektivno krivo mero dognan. Poskus se ne kaznuje. II. Kazen je določena z zaporom od sedmih dni do šestih mesecev ali v denarju od 25 do 5000 dinarjev. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora pa § 71., točko 5. Če pravi zakonodajec, da se v primeru povratka kaznuje strože — s strogim zaporom od sedmih dni do dveh let ali v denarju od 25 do 20.000 dinarjev —, pa ne kvalificira tega po¬ vratka bliže, tedaj je treba določiti pojem tega povratka po § 76. Ali po tej določbi se v § 343. za povratek določena strožja kazen ne sme uporabiti, če je bil storilec prej obsojen samo na denarno kazen. Na drugi strani pa tudi imperativna norma § 76., odst. 2., o povišanju kazni in abstracto nima mesta, ker je zakonodajec sam določil drugačno, težjo kazen. Ker je treba potemtakem določbo § 343., odst. 2., šteti za samostojno penaliziranje, bo pri povratku, ki sledi povratku, torej pri drugem povratku, veljal predpis § 76., ampak samo, če je bila za prvi povratek kazen na prostosti izrečena. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4., glede izbire kazni pa § 74. 5/7 § 344 [Lažno bankrotstvo] C 1 ) Dolžnik, ki navidezno ali dejanski pogorša svoje imovin- sko stanje z namero, da ne bi plačal svojih dolgov, pa se otvori o njegovi imovini vsled tega konkurz, se kaznuje zbog lažnega bankrotstva z robijo do desetih let. ( 2 ) To pogorsanje imovinskega stanja se izvrši s tem: 1. da je dolžnik svoje imetje ali njega del prikril, navidezno prodal, brezplačno odstopil, za slepo ceno prodal ali uničil; 2. da je sklenil lažne pogodbe o dolgu ali priznal neresnične terjatve drugih; 3. da je prikril, uničil, predrugačil ali tako vodil predpisane knjige ali one, ki so po značaju posla potrebne, da se iz njih ne more zvedeti pregled njegovega pravega imovinskega stanja; 4. da je prenesel svojo trgovino in firmo na drugega brez vednosti svojih nepoplačanih upnikov. I. Pravna dobrina, ki jo ščiti zakonodajec v tej in v nasled¬ njih določbah, so imovinske pravice upnikov. Storilec dejanja po § 344. je vsaka fizična oseba, trgovec ali netrgovec, industrijec, uradnik, delavec ali privatnik itd.: a) kolikor je sposoben, da se zaveže za nekaj, kar dolguje (glede nefizičnih osebnosti iste kakovosti pride posebna določba v § 356.), b) če pride v konkurz in se ta otvori, po §§ 2., 74. avstr, ces.nar. z dne 10. decembra 1914., št. 237, avstr. drž. zak. Odločilen je dan, ko se nabije konkurzni edikt na sodno desko konkurznega sodišča. Delikt storilca je ogroževalne narave (Gefahrdmgsdelikt) ; če na¬ stopi kršenje pravic (Verletzungsdelikt), je to toliko upoštevno, kolikor se smatra takšen primer za težji primer pri odmeri kazni. (O «otvoritvi konkurza» kot pogoju kaznivosti bo govora niže pod II.) Kaznivo dejanje obstoja v navideznem ali dejanskem pogor- šanju (poslabšanju) dolžnikovega imovinskega stanja, ki mora biti provzročeno zato, da dolžnik ne bi plačal svojih dolgov, pa se vsled tega otvori konkurz o njegovi imovini. Deliktna oblika je v § 344. samo naklep. Storilec ravna a) z vedenjem, da ima svojo imovino in da njeno stanje «pogoršava» s storitvijo po enem pod točkami 1. do 4. navedenem dejanju, bodisi navidezno, bodisi dejansko, in da svojih dolgov (mora jih 518 biti več, torej vsaj dvoje) noče poplačati, ter b) s hotenjem, da doseže navidezno ali dejansko pogoršanje imovinskega stanja, in vsled tega uspevek, da ne bo plačal svojih dolgov. Pogor¬ šanje mora biti usmerjeno na imovinsko stanje in toto. Tiče se pa pod tem vidikom seveda samo poedine sestavine imovine. Ker pa je za otvoritev konkurza pogoj, da obstoja neplačevitost, ne pa prezadolženost, in ker je pogoršanje lahko samo navidezno, je neodločilno, ali pridejo upniki resnično v škodo ali ne. Zado¬ stuje, da nastopi konkurzno postopanje. Proj. I. (str. 652.) pravi v tem pogledu: «Prema torne stečaj ne znači još i bankrotstvo, niti je stečajni dužnik istovremeno i bankerot.» II. Zakonodajec pravi: «pa se nad njegovom imovinom usled toga otvori stečaj». Zahtevana je torej izrečno vzročna zveza, po kateri sledi iz pogoršanja otvoritev konkurz,a. V proj. I. je pravilno pripomnjeno, da dolžnik hoče, da se oglasi za bankrot- nika, da bi oškodoval svoje upnike, on «priprema ostečenje po- verilaca, lažno se predstavlja kao insolventan dužnik» (str. 652.). Odtod je po proj. I. tudi pravilno nazivati tak bankrot bolje za «lažen» kot pa za «prevaren», kajti «kot bankrotskih radnja nije potrebno isticanje namere prevare, jer se lažno bankrotstvo i sastoji u suštini u pokušaju prevare preduzete radi neisplate svojih dugova poveriocima» (str. 651., 653.). Moment, «u nameri da svoje dugove ne plati» je cilj, ki «ne mora imati ničega za- jedničkog sa namerom oštečanja poverioca, još manje pribav- Ijanja koristi za sebe, jer se cilj može sastojati i u nameri pri- bavljanja koristi nekom trečem» (str. 653.). Namero dolžnika, da svoje dolgove ne plača, pobija zakono¬ dajec; predpostavlja pa: 1.) da obstoja činjeniga konkurza in 2.) da so podana taka dejanja, ki so navedena v besedilu zakona, in sicer taksativno, «koje daju verovati, da je otvaranje stečaja proizvedeno usled tih radnja, t. j. krivicom dolžnikovom. Pri tom je ravnodušna stvar, dali je stečaj otvoren po traženju samog dužnika ili njegovih poverilaca ili po oceni samog suda, t. j. po službenoj dužnosti» (str. 653., 654.). Vse to je bilo treba omeniti radi tega, da se pojasni pomen pogoja «otvoritev konkurza». Predvsem po stilizaciji prvega odstavka § 344. otvoritev konkurza ni subjektivna sestavina dejanskega stanu, ampak objektivna. Da bi bil šel naklep storilca za tem, da se konkurz otvori, ni zahtevano. Saj tudi ni samo od dolžnika zavisno, kdaj se otvori konkurz. Otvoritev konkurza 519 je lahko samo posledica storilčevega dejanja, ne da bi mo¬ rala biti uspevek (gl. § 16., IV. n). Sicer pa pozna konkurzni red za Slovenijo in Dalmacijo z dne 10. decembra 1914., št. 237 avstr. drž. zak., konkurzne zapreke (§ 73. leg. cit.). Ni težave, če gre samo za enega upnika, ker predpostavlja § 344. več dolgov in zatorej tudi več upnikov; sicer pa pride pri edinem upniku tudi lahko do konkurza. Po strogem besedilu § 344. pa njega določbe niso uporabne, ako ne bi prišlo do otvoritve konkurza iz vzroka, da predvidoma ne bo dovolj imovine za kritje stro¬ škov konkurznega postopanja. Baš pri dejanjih po § 344., točki 4., bi bilo brez izpodbijanja takih akcij dolžnika iz navedenega raz¬ loga mnogokrat nemogoče, da bi prišlo do otvoritve konkurza. Da bi se pa pri takšnih prav posebno nevarnih dolžnikovih mahi¬ nacijah ne mogle uporabljati določbe § 344. v zaščito upniških imovinskih koristi, zakonodajec ni mogel niti ni hotel odrediti. Zato je uvrstil v § 353. določbo, ki izenačuje primere otvoritve konkurznega postopanja s primeri zavrnitve predloga na takšno otvoritev radi nedostajanja kritja za stroške mase, torej za stro¬ ške konkurznega postopanja, ki jih mora imeti masa. Pravilno se torej tolmači § 344. v z v e z i v § 353. tako, da nadomestuje v primeru, ko ni dovolj imovine za kritje stroškov konkurznega postopanja, v § 73., odst. 3., konkurznega reda naveden sklep sodišča, ki se priobči v centralnem listu in ki odreja razodetno prisego. Radi vzporednega primerjanja naj pokažemo še na § 205. a [noveliranega] a. k. z. [vsled uvodnega zakona k cit. konkurznemu zak.], ki nosi naslov «betriigerische Krida» in se krije po svoji vsebini z našim § 344., pa ne zahteva pogoja za kaznivost v formalni otvoritvi konkurza. III. Dejanja pogoršavanja so v § 344. pod točkama 1. do 4. izčrpno navedena. To je podčrtal že proj. I. (str. 654.). Svrha, ki jo zasledujejo, je ali zmanjšanje aktiv ali zvišanje pasiv. V po¬ sameznem se pripominja: K točki 1.: Tu se navajajo primeri zmanjšanja aktiv, od kate¬ rih so prikritje, navidezna prodaja, navidezni odstop brez pla¬ čila samo navidezno, ostala dva primera pa dejansko pogoršanje imovine. K točki 2.: Zakon zahteva več «lažnih pogodb o dolgu» ali misli na dolg kot celokupnost pasiv. Ore za navidezno pogor¬ šanje pasiv. 520 K točki 3.: Dejanja, ki so tu našteta eksemplifikativno, se očitujejo kot dejanske onemogočitve, da se ugotovi pravo raz¬ merje med aktivami in pasivami, s čimer se dejansko ali na videz poslabša kreditna sposobnost, ki naj vpliva, da se otvori konkurz. K točki 4.: Tu gre za dejansko poslabšanje aktiv, ki se na¬ naša samo na prenos trgovine, ne da bi bili o tem obveščeni še nepoplačani upniki. Če bi storil isto dejanje neprotokoliran trgovec, mu gre lahko na rovaš dejanje po točki L, ako je kup¬ nino prikril ali pa ako je svoje celokupno imetje pod pravo vred¬ nostjo za slabo ceno prodal. Pri trgovcu, ki ima firmo, pa je že sam prenos trgovine ali firme za hrbtom upnikov po sebi kaz¬ nivo poslabšanje imovinskega stanja, ker upniki ne morejo več seči baš po tistem objektu izvršbe, na katerega so v prvi vrsti računali. Poudariti je treba, da je za delikt po § 344. potreben tudi naklep glede vseh pod točkami 1. do 4. navedenih pogorševalnih dejanj in da malomarna storitev ne zadostuje. IV. Kazen je zagrožena za delikt po § 344. z robijo od enega leta do desetih let. Dopustna je uporaba § 45. glede izreka supletorične denarne kazni v denarju od 25 do 250.000 dinarjev. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4., in § 351. (Glede obsodbe na izgubo častnih pravic velja § 46.) § 345 [Malomarno bankrotstvo] Zbog malomarnega (preprostega) bankrotstva se kaznuje s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic konkurzni dolžnik: 1. ki je postal s svojim razkošnim življenjem ali prekomer¬ nimi domačimi stroški nesposoben za plačevanje, kakor tudi, če je provzročil svojo nesposobnost za plačevanje s tem, da je odsvajal svojo imovino ali dele imovine za slepo ceno, prav tako pa tudi, če je dajal ali jemal blago lahkomiselno ali nerazmerno na upanje; 2. ki je zanemaril svojo trgovino in neredno vodil predpisane knjige ali knjige, potrebne po značaju posla; 3. ki je opustil, pravočasno sestaviti letno bilanco svoje trgovine; 521 4. ki, najsi ve, da je nesposoben, za plačevanje, napravi nov dolg, izplača obstoječ dolg, da zastavo ali ne predlaga o pravem času sodišču, naj se mu otvori konkurz, in oškoduje s tem svoje upnike ali nekatere izmed upnikov; 5. ki se je spustil v borzne ali druge spekulacije, ki niso v razmerju z njegovim imovinskim stanjem. I. Bistvena razlika med malomarnim («krida») in lažnim barikrotstvom je v tem, da storilec pri prvi ni imel namere, da svojih dolgov ne plača, ampak da je prišel v položaj «konkurz- nega dolžnika® z malomarno storitvijo ali opustitvijo enega izmed taksativno pod 1. do 5. navedenih dejanj, ne glede na to, ali je pri tem prišlo do njegove neplačevitosti ali do njegove pre¬ zadolženosti (§ 349.). Kakor v § 344., je tudi tu v § 345. storilec konkurzni dolžnik, kar samo po sebi predpostavlja že izvršeno otvoritev konkurza. Vendar velja tudi tu določba § 353. glede primera, da se konkurz ni otvoril, tako kakor pri § 344. (gl. izva¬ janja o pomenu § 73. konkurznega reda pod § 344., II.). Po § 486. a. k. z. [v novelirani obliki] ni bilo pogoja formalne otvoritve konkurza, ampak je zadostoval nastop neplačevitosti; tudi je bilo treba več upnikov. Po § 354. je treba glede števila upnikov omeniti, da je po miselnosti in analogiji § 344. zahtevano vsekako več upnikov, ki naj pridejo v poštev za izplačilo po konkurzu. II. Za kaznivost dejanja po § 345. mora biti podana storilčeva malomarnost. Storilec stori dejanje ali dejanja, ki so pod toč¬ kami 1. do 5. navedena, vedoč vnaprej, da utegne priti do nje¬ gove neplačevitosti ali prezadolženosti, ali on te posledice noče, ker pričakuje lahkomiselno, da jo bo mogel odkloniti, ali pa za posledice ne ve in concreto vnaprej, pa so mu bile morale vna¬ prej biti znane (vedenje in abstracto), zlasti po načelih vere in poštenja, ki morajo v trgovinskih odnošajih veljati. III. Glede dejanj, ki vedejo do malomarno provzročene ne¬ plačevitosti bodi pripomnjeno: Pod točko 1. navedena dejanja zmanjšujejo aktiva in zvišu¬ jejo pasiva, ne da bi imel storilec naklep, storiti jih (kakor to zahteva za kaznivost po § 344., točki 1.). Pod točko 2. je mišljena tipična malomarnost v trgovinah, kjer se ne pazi na kavtele, ki so potrebne za razvidnost aktiv in pasiv. 522 Pod točko 3. Opustitev bilanciranja, ki je predpisano po po čl. 29. trgovinskega zakona za protokolirane trgovce ob pri¬ četku obratovanja in potem vsako leto, se očituje za istotakšno dejanje kot je pod točko 2. navedeno. (Vzporedni delikt gl. v § 486. a [noveliranega] a. k. z.) Pod točko 4. navedeno dejanje predpostavlja že poznanje nastopivše neplačevitosti. Zlasti je tu podčrtati, da storilec ne sme imeti namere, da ne bo poplačal celoma ali deloma svojih dolgov, ampak, da le iz malomarnosti, lahkomiselno pričaku¬ joč, da bo mogel otvoritev konkurza preprečiti, povečuje pasiva ali zmanjšuje aktiva ali, kar je po učinkovanju isto, obratuje dalje, ne da bi predložil sodišču predlog za otvoritev kon¬ kurza, in na ta način dejansko, ne pa naklepno, pripravi upnike (vse ali nekatere, celoma ali deloma) v škodo. Poudariti je treba, da je zakonodajec opustil stališče § 263., točke 4., s. k. z. in vseh poprejšnjih projektov in predlogov za k. z., namreč, da je dolžnik dolžan šele takrat predlagati konkurz, ko vidi, da aktiva ne zadostujejo več za poplačanje polovice dolgov (pasiv). Sedaj je vzpostavljen red, ki velja za vse kulturne dele sveta, da je dolžan vsak dolžnik, ki ve za svojo neplačevitost, predlagati konkurz. Neplačevitost (nesposobnost za plačevanje) je podana, če dolžnik ne more več svojih upnikov poplačati, zlasti če plačila ustavi (§ 68. konkurzpega reda). Neplačevitost je vzrok za konkurz, prezadolženost sama zase še ne, če je n. pr. le slu¬ čajna, začasna in ne ograža definitivno pravic upnikov. Zlasti če govore osebni momenti za sposobnost dolžnika in opraviču¬ jejo njegovo resno voljo, da odpravi prezadolženost, in če ni stvar taka, da bi se moralo presojati nesposobnost pokritja pasiv z aktivami zgolj po stvarnih momentih. V takšnem primeru pomenja seveda prezadolženost hkratu že neplačevitost. Pod točko 5. omenjeno dejanje je lahkomiselna igra na borzi ali neka druga spekulacija iste vrste, ki v pogledu na imovinsko stanje stvarno ni opravičena. Tu ne odloča, t.j. ne more eks- kulpirati, osebna nadarjenost za takšno igranje. Po izrečni do^ ločbi § 352. pa nastopi nekaznivost konkurznega dolžnika, ako je bila provzročena igra na borzi ali spekulacija na slepo srečo po nasnavljanju enega izmed upnikov (zakon ne misli na enega samega upnika), ki ima namero, da bi zasigural poplačilo svoje terjatve. 523 IV. Kazen je določena za dovršeno malomarno bankrotstvo (poskus dejanja je idejno nemogoč) s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in z obligatorno odreko častnih pravic po smislu § 46., odst. 3. Ce se kazen strogega zapora eventualno po § 351. ali § 71., točki 4., omili v zapor (ali v denarno kazen), izrek o izgubi častnih pravic odpade. Določba § 45. pa je uporabna, če se odredi kazen strogega zapora. § 346 [Ugodovanje upnikov] (’) Kdor postavi, ko je postal nesposoben za plačevanje, namerno katerega izmed upnikov v ugodnejši položaj, da bi s tem oškodoval svoje ostale upnike, se kaznuje s strogim za¬ porom najmanj šestih mesecev in z izgubo častnih pravic. ( 2 ) Kaznovati ni upnika, ki je sprejel zavarovanje ali plačilo terjatve, ki mu dejanski pripada. I. Pod točko 4. § 345. je navedeno, «koji... isplati koji po- stoječi dug», dasi ve za svojo neplačevitost, a kaznivo je tako dejanje, če stori malomarno, torej brez naklepa, da se drugi upnik ali upniki oškodujejo. (Da nadomešča tudi prezadolženost v cit. paragrafu zahtevano neplačevitost, je odrejeno v § 349.; gl. § 345., točko 4.) V § 346. je govora baš o objektu istega dejanja, vendar samo, če je storjeno dejanje z naklepom, ki se stopnjuje v namero (gl. § 16., IV. a), da storilec-dolžnik nakloni enemu upniku ali več upnikom ugodnost, obstoječo v tem, da dobi on vso svojo terjatev poplačano, toda da vsled tega drugi njegovi upniki, ki imajo kaj terjati, utrpe škodo, ker bodo pri sorazmerni dodelitvi poplačila iz skupnih aktiv na vse preostale, še ne poplačane terjatve dobili manjšo kvoto. V tem primeru zakonodajec ne govori izrečno o otvoritvi konkurza. Lahko je zamisliti primere, da nastopi takšen dejanski stan brez otvoritve konkurza, zlasti če je največji upnik baš z vso dolžnikovo imo- vino poplačan, a za druge nič ne ostane. Opozarjati je treba, da dejanje tega § 346. — tudi ne glede na krivdno obliko — ni zapopadeno v § 344.; kajti tu ni nobenega pogoršanja imovin- skega stanja, ko ostane pravno razmerje med aktivami in pasi- vami isto, in tudi sicer tako dejanje nima v § 344. mesta. Ostalo 524 bi radi tega nekaznivo, ako ne bi bilo v § 346. kriminalizirano kot delictum sui generis. Dejanje je dovršeno, ko dobi upnik ugodnejši položaj. Poskus bi bil mogoč, n. pr. bodisi če se izdano nakazilo poplačila inhibira z otvoritvijo konkurza, bodisi s sodnim sklepom, ki se dolžniku vroči kot prepoved izplačila zarubljene terjatve v izvršilnem postopanju zoper dolžnikovega upnika. Poskus pa ni kazniv. Kazen je strogi zapor od šestih mesecev do petih let, s katero je združena izguba častnih pravic. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4., in § 351. II. V drugem odstavku je ustanovljena izjema. Ne sme se ravnati s tistim upnikom, ki je nasnoval ali na kakršenkoli način pripomogel k ugodovanju sebe samega pred drugimi upniki in s tem posredno oškodoval soupnike, po predpisih, ki veljajo za nasnovo ali pomoč. Ampak kaznivost odpade, če je bila njegova terjatev v smislu zakonitih predpisov in osebne pogodbe res¬ nično dospela v plačilo ali zavarovanje (gl. § 34., VI.). § 347 [Aktivno podkupljenje člana upniškega odbora] P) Konkurzni dolžnik, ki je obljubil ali dal kakšno korist članu upniškega zbora, da bi glasoval v njegovo korist ali da bi izostal od glasovanja, se kaznuje s strogim zaporom do dveh let. ( 2 ) Poskus se kaznuje. Upniški odbor sestoji iz treh do petih članov, fizičnih ali juri- stičnih oseb, ki so ali pa tudi niso konkurzni upniki (§ 88. kon- kurznega reda). Vsekako je upniški odbor mogoč šele po dejanski otvoritvi konkurza v teku konkurznega postopanja. Zato ne pride tu do veljave dejstvo, ki je bilo že gori omenjeno, gl. § 344., III., glede neotvoritve konkurza vsled nedostajanja kritja za stroške. Dejanje stori konkurzni dolžnik, ki naklepoma obeča ali da kakršnokoli, tudi neimovinsko korist članu upniškega odbora v to svrho, da bi ta glasoval ali pa da bi se vzdržal glasovanja v izvestnem vprašanju v dolžnikovo korist. Potrebno je, da gre za konkretno formulirano vprašanje, ki se da rešiti v prilog ali na kvar konkurznega upnika in da skuša le-ta doseči narav¬ nost nepravilno glasovanje zoper svoje boljše prepričanje ali pa posredno vplivanje na ugodnejši izid z izostankom od seje ali 525 z vz;držanjem od glasovanja pri seji. O načinu glasovanja glej § 89., odst. 3., konkurznega reda. Obečanje ali dajatev koristi v svrho, da pripravi člana upniškega odbora, da glasuje zakonito in pravilno, ni kaznivo. Dovršeno je kaznivo dejanje, ko storilec člana upniškega odbora pripravi do tega, da sprejme obljubo ali darilo v označeno svrho. Če ga ne pripravi navzlic obečanju ali ponujanju koristi, ostane dejanje pri poskusu, ki je kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do dveh let. Glede even¬ tualne omilitve gl. § 71., točko 4., in § 351. Združitev te kazni s supletorično denarno kaznijo po § 45. je dopustna. Nasnova in pomoč k deliktu konkurznega dolžnika po § 347. sta kaznivi po § 34., odst. 1. in 3., če nasnovatelj ali pomočnik ni sam član upniškega odbora. V nasprotnem primeru se kaz¬ nuje po § 355., odst. 2., ki ima strožja določila. Prim. vzporedna izvajanja k § 133. v zvezi s § 388. (gl. § 133., I.). § 348 [Slepljenje konkurznega sodišča] (D Konkurzni dolžnik, ki slepi, da bi prišel do prisilne po¬ ravnave, konkurzno sodišče glede svojega imovinskega stanja, zlasti z lažnivim poročilom iz knjig ali z lažnivo bilanco, se kaznuje s strogim zaporom do enega leta. ( 2 ) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor započne tako dejanje pri sodišču v korist konkurznega dolžnika. Predpostava je, da je konkurzno postopanje otvorjeno in da gre za prisilno poravnavo v smislu § 140. konkurznega reda. Poravnava izven konkurza (v poravnalnem postopanju) ni pred¬ met zaščite, ker je čl. 89. budžetnega provizorija z dne 31. marca 1925. ukinil veljavnost drugega dela konkurznega reda (ne pa prvega, kakor bi se moglo iz netočnega besedila čl. 89. sklepati). Storilec je lahko konkurzni dolžnik (prvi odstavek) ali pa vsaka druga oseba, ki započne kakšno dejanje iz prvega od¬ stavka v korist konkurznega dolžnika (drugi odstavek). Dejanje po prvem odstavku je kaznivo samo, če je naklepoma storjeno. Storilec ravna a) z vedenjem, da gre za neresnične po¬ datke o imovinskem stanju konkurznega dolžnika, kakor da bi bile resnične, zlasti sklicujoč se na lažno poročilo iz knjig ali falzificiranih bilanc in da more priti na ta način do prisilne porav- 526 nave; b) s hotenjem preslepitve konkurznega sodišča, da privoli v prisilno poravnavo. (Proj.II. je imel določbo: «da bi došao lakše doprinudnog poravnanja«.) Ni odločilno za dovršitev de¬ likta, da je preslepljenje uspelo. Dovolj je, da je slepljenje prišlo do zaznatnega izraza pri konkurznem sodišču v pismeni ali ustni obliki. V drugem odstavku so samostojno penalizirana priprav¬ ljalna dela kogarkoli, ki imajo svrho, da pride do uspevka deja¬ nja po prvem odstavku. Glede pojma «započetje dejanja« glej § 92., I. Poskus je v obeh primerih mogoč, pa ni kazniv. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do enega leta. Glede eventualne omilitve gl. § 71., točko 4., in § 351. Uporaba določbe § 45. glede fakultativne dopolnitve kazni z denarno kaznijo je dopustna. § 349 [Prezadolženost v razmerju z neplačevitostjo] Predpisi § 345., št. 1. in 4., in § 346. glede nesposobnosti za plačevanje veljajo tudi za prezadolženost, kolikor je prezadolže¬ nost pogoj za otvoritev konkurza. O teh pojmih in njih vzajemnem in nasprotnem učinkovanju je bilo govora že prej pri izvajanjih o malomarnem konkurzu (gl. § 345., II., točko 4.). Prav isto velja tudi za pogoj kaznivosti po § 346. § 350 [Dopustnost prepovedi poklica] Sodišče sme kaznovati konkurznega dolžnika trgovca še s prepovedjo, samostojno voditi trgovino, v primeru § 346. pa s prepovedjo, biti član upravnega In nadzornega odbora, direk¬ tor, prokurist ali likvidator delniške družbe. Ta določba je dopolnilo k določbi § 58. o očuvalni odredbi glede prepovedi izvrševanja trgovskega poklica. Ratio tegis je, da naj sodišče presoja, ali ne kaže, da se človeška družba ob¬ varuje pred mahinacijami nevestnega in nepoštenega trgovca. Očuvalna odredba je tudi v § 350. samo fakultativno zamišljena, kakor v § 58. Nanaša se pa na konkurznega dolžnika v vseh primerih od § 344. do § 348. ter vsebuje zabrano samostojnega vodstva trgovine tudi tedaj, če gre trgovina pod drugo firmo, 527 n. pr. na ime soproge. Ce tega ne tolmačimo tako, očuvalna odredba ne pride do veljave in bi norma, ki tako odreja, bila brez smisla. Posebej pa je za primer naklepnega ugodovanja posameznega upnika na kvar drugim zakonodajec prepovedal pri delniških družbah izvrševanje posla ali službe ali poklica člana upravnega sveta, nadzorništva, direktorja, prokurista ali likvidatorja. Zakonodajec je utesnil te službe ali poslovanja na delniške družbe; razširjenje uporabe določbe na druge družbe ali na zadruge ni dopustno. Za očuvalne odredbe velja predpis § 2., odst. 2. § 351 [Povračilo škode] Če izjavijo upniki pred sodbo, izrečeno zaradi kaznivih dejanj, ki so navedena v §§ 344. do 350., da je bodisi dolžnik, bodisi kdo drugi v njegovo korist deloma ali popolnoma zadostil njih terjatvam, vzame sodišče to zadostitev v poštev ob odmeri kazni: ako je izreklo robijo, jo zmanjša v trajanju, če je za¬ dostitev delna, ali jo zamenja s strogim zaporom, če je zadostitev popolna; ako pa je izrečen strogi zapor ali zapor, omili kazen po svobodni oceni, če je zadostitev delna, ali oprosti vsake kazni, če je zadostitev popolna. Po vzoru § 265. s. k. z., kateremu v a. k. z. ni bilo nobene vzpo¬ redne določbe, je ustanovljen tu analogon k določbam pri tatvini in utaji (§ 321.) in prevari (§ 341.) za povračilo škode. Vendar je privilegij razširjen v tem pogledu, da pride povračilo lahko tudi od tretje osebe. Toda tretja oseba ne sme biti eden ali drugi upnik sam. Iiatio legis je, da naj se skrbi v največji meri za javni kredit in občno sigurnost (proj. L, str. 658.). V bistvu se očituje delna ali popolna zadostitev, dana upni¬ kom, za legalno obligatorno olajševalno okolnost, ki je pa tudi kombinacija s predpisi § 71. Če je bila zadostitev delna, a kazen robija (§ 344.), se da v trajanju znižati, ali ne preko najmanjše mere enega leta (§ 37., 2.odst.; razen v primeru § 30., točke 2., pri starejših maloletnikih). Ako bi se to zdelo pretežko, bi itak že po § 71., točki 4., bilo dopustno izreči strogi zapor v trajanju od sedmih dni do petih let. Naravnost predpisana pa je zamena robije v strogi zapor, če je bila zadostitev popolna. Ker v §§ 345. 528 do 348. ni nikjer zapretena kazen zapora, je nadaljnja določba «u slučaju izrečenog strogog zatvora i 1 i z a t v o r a» tako razumevati, da naj presoja sodišče najprej po občnih predpisih §§ 21 ., 22 ., 25 ., 30., ali ni primerno in pravično, da se zameni kazen strogega zapora v zapor, in če smatra, da je temu tako, sme sodišče iti po dopuščenju § 351. še dlje ter kazen omiliti po § 72., če je zadostitev delna, popolnoma pa sme storilca opro¬ stiti, če je bila zadostitev popolna. Sodišče ima dolžnost postopati po občnih načelih in po iz¬ jemnih načelih § 351., arbitrarnost mu je dovoljena v mejah predpisa o zmanjšanju kazni robije in o omilitvi kazni po svo¬ bodni oceni. § 352 LOprostilni razlog pri malomarni kridi] Vsake kazni oprosti sodišče dolžnika v primeru § 345., št. 5., če ga je upnik nasnavljal na borzne ali druge spekulacije, da bi zavaroval izplačilo svoje terjatve. Opozoriti je treba na obligatorni značaj tega predpisa. V ostalem gl. § 345., točko 5. § 353 [Predpis zastran neotvoritve konkurzaj Vsi predpisi o konkurznem dolžniku se uporabljajo tudi na onega dolžnika, o čigar imovini se ni otvoril konkurz zbog tega, ker ni bilo imovine, iz katere bi se plačali stroški mase. Stroški mase so stroški konkurznega postopanja po smislu §§ 125. do 127. konkurznega reda. Sicer se je treba sklicevati na izvajanja gl. § 344., II., in § 345., I. Vendar mora biti za kaz¬ nivo dejanje po § 347. konkurz na vsak način otvorjen, ker sicer ne pride do izvolitve upniškega odbora. Taka izvolitev pa more odpasti navzlic otvoritvi konkurza, če gre za malenkostni konkurz, (§ 171., točka 3., konkurznega reda). § 354 [Spletkarstvo radi imovinske koristi] P) Kdor sporazumno z dolžnikom skrije, odpravi, odsvoji ali poškoduje izvesten sestavni del dolžnikove imovine ali kdor Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 34 529 ostvarja izmišljene terjatve iz dolžnikove imovine, da bi pri¬ dobil s tem protipravno na škodo upnikov ali nekaterih izmed njih imovinsko korist bodisi zase, bodisi za dolžnika, bodisi za tretjo osebo, se kaznuje z robijo do desetih let. ( 2 ) Kdor stori to brez sporazuma z dolžnikom, se kaznuje z robijo do petih let. Analogno § 20.5. b noveliranega a. k. z., vendar mnogo strože, zabranjuje zakonodajec spletkarstvo bodisi upnikov, bodisi tretjih oseb, ki se vrši pred ali med konkurznim posto¬ panjem na škodo upništva, pa na korist dolžnika ali posamez¬ nega upnika ali tretjih oseb. To spletkarstvo obstoja: a) v naklepnem zakonito neupravičenem skrivanju, odpravljanju, odsvajanju ali poškodbi nekega sestavnega dela, ki spada k imovini konkurznega dolžnika, ali b) v naklepnem ostvarjenju (realizaciji ali uveljavljanju, prim. izraz: «geltend machU v § 205. b a. k. z.) izmišljenih terjatev do imovine konkurznega delikta. Glede izraza «ostvarjenja» je treba pripomniti, da so imeli mko § 262. s. k. z. kakor tudi oba projekta in oba predloga Gjuričič in Subotič v ustrezajočem besedilu namesto izraza «ostvarao» stavek «obračao u masu dužnikovu sa lažnim po- traživanjima, pa uspe, da mu se potraživanje kao istinito priz,na». Ce je torej zakonodajec na tem besedilu napravil označeno izpremembo v tem smislu, da je odpravil pogoj, da je spletka imela uspeh, potem pomeni izraz «ostvaruje» («realizira») samo dejansko uveljavljenje potom prijave ali tožbe, brez ozira na to, ali je namera končno uspela. Delikt je ogroževalne narave, ker se resnično oškodovanje niti ne zahteva, ampak samo namen storilca, da bi na škodo upnikov ali upnika dobil neko proti¬ pravno korist (gl. § 314., III.). Pripomniti je treba, da se pri tej določbi ne zahteva otvoritev konkurza, da je torej storitev dejanja mogoča tudi izven kon- kurza, v glavnem pred konkurznim postopanjem. Dejanje se stori samo naklepno. Storilec ravna a) z vede¬ njem, da pogoršava imovinsko stanje dolžnika z neupravičenimi dejanji, b) s hotenjem na škodo upnikov ali tudi samo enega upnika doseči z navedenimi neupravičenimi dejanji neko ne¬ zakonito imovinsko korist za sebe ali za tretjo osebo. Dovršeno 530 je kaznivo dejanje, ko se neupravičeno dejanje skrivanja, od¬ svojitve itd. na zunaj zaznatno ostvari. Kazen je zapretena z ozirom na veliko nevarnost, ki pretj ostalim upnikom, če storilec postopa sporazumno z dolžnikom, v primeru sporazuma s storilcem istotako kot pri storilcu (glej § 344., točko 1.) z robijo do desetih let, inače brez sporazuma pa z robijo do petih let. Glede eventualne omilitve kazni glej § 71., točko 4. Določba § 351. za storilca po § 354. ne velja. § 355 [Spletkarstvo v drugačne svrhe] (') S strogim zaporom in z izgubo častnih pravic se kaznuje: 1. kdor ostvarja lažno terjatev ali terjatev v lažnem iz¬ plačilnem redu, da bi pridobil s tem vpliv na konkurz, ki mu dejanski ne pripada; 2. upnik, ki sprejme zase ali za tretjo osebo imovinsko korist ali obljubo take koristi, da bi glasoval v izvestnem smislu ali da ne bi glasoval, kakor tudi oni, ki da ali obljubi namerno upniku v isti namen imovinsko korist; 3. upnik, ki sprejme zase ali za tretjo osebo imovinsko korist ali obljubo take koristi, da bi glasoval za prisilno poravnavo, na katero ostali upniki niso pristali, kakor tudi oni, ki da ali obljubi namerno v označenem namenu upniku posebno imovinsko korist. (“) Prav tako se kaznuje konkurzni upravitelj (branilec ali skrbnik) in član upniškega odbora, ki sprejme zase ali za tretjo osebo na škodo upnikov imovinsko korist ali obljubo take ko¬ risti, ki jim ne pripada. Ta določba je prišla šele ob zadnji redakciji v k z. po vzorcu § 486. b a. k. z. Tu so kriminalizirana, podobno kot v § 486. b a. k. z., taksativno navedena dejanja, pri katerih je skupen znak spletkarstvo na škodo pravilnega, po zakonitih predpisih ureje¬ nega postopka. Izključen pa je moment, da bi bil storilec s svojim dejanjem zmanjšal aktiva ali povečal pasiva imovin- skega stanja konkur^nega dolžnika. Taka dejanja spadajo pod § 344. Vseskozi velja predpostavka, da je bilo konkurzno po¬ stopanje otvorjeno že pred kaznivim dejanjem. Vsa pod 1. do 3. izčrpno navedena dejanja morajo biti, da 5o kazniva, naklepno provzročena. - 34 * 531 K 1. Svrha je, da dobi storilec dejansko po zakonu (§§ 91. do 94. konkurznega reda) nepripadajoč vpliv na potek in izid konkurza. Sredstvo je ostvarjenje (realizacija) neresnične ter¬ jatve bodisi po celoti, bodisi po delni višini, bodisi po vrstnem redu izplačila (§§ 50. do 53., 103., 110., 131. konkurznega reda). Pod «ostvarjanjem» (§ 486.b a.k.z, je rabil izraz: «geltend macht ») je razumeti dejanje po predpisih konkurznega reda §§ 102. in nasl. o obliki in vsebini prijave radi uveljavljenja. Ni pa treba, da bi imela prijava uspeh. Dejanje je dovršeno s pri¬ javo (§ 103. konkurznega reda) neresnične terjatve v navedeno svrho. K 2. Svrha je, da bi glasovanje izvestnega upnika, ki ni član upniškega odbora (za takega člana velja predpis § 347.) ustrezalo izvestni zaželeni smeri ali pa da bi se upnik po želji storilca vzdržal glasovanja (§§ 92. do 94. konkurznega reda). V svoji lastni zadevi oddan glas (§92., odst. 4., konkurznega reda) ne more šteti, razen če gre za volitve. Sredstvo je izvršeno ali obečano pasivno podkupljenje na strani upnika, aktivno pa na strani dolžnika ali druge osebe, ne izključivši drugega upnika. Podkupljenje — ne podkupovanje — se mora izvršiti z itno- vinsko koristjo v prid podkupljenca ali kakšne tretje osebe. Dovršeno je dejanje in uspevek dognan s sprejetjem imovinske koristi in natura ali obljube imovinske koristi v navedeno svrho. Ni treba, da pride resnično do zaželenega načina glasovanja. K 3. Svrha je, da bi upnik glasoval za prisilno poravnavo (§§ 143., 93. konkurznega reda). Sredstvo je izvršeno pasivno podkupljenje na strani upnika, odnosno aktivno na strani drugih oseb. Podkupljenje se more izvršiti z itnovinsko koristjo in natura ali pa z obljubo imovinske koristi, na katero drugi upniki niso pristali. Na strani osebe, ki daje posebno imovinsko korist,, mora obstojati namera (gl. § 16., IV. a), ki je karakterizirana z animus nocendi. Dovršeno je dejanje tedaj, kakor je navedeno pri točki 2. Splošnejša pa je določba enake vsebine pri konkurznem upravitelju in članu upniškega odbora, ki se da podkupiti na isti način, če je svrha vobče oškodovanje upnikov. Prim. izvajanja pri § 347. glede dolžnika, ki podkupi, pa je mileje kazniv. Za vse druge osebe, ki nasnujejo ali pomagajo k izvršitvi delikta po § 355., pa veljajo predpisi po § 34., odst. 1.. in 3. 532 Kazen v vseh teh primerih je strogi zapor od sedmih dni do petih let z obligatorno izgubo častnih pravic. Poskus dejanja ni kazniv, torej tudi ne izpodletelo nasnovanje. Glede even¬ tualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. § 356 [Skupne določbe glede odgovornosti voditeljev in pooblaščencev trgovinskih podjetij] 0) Če je v primerih §§ 344. do 348. konkurzni dolžnik, v primerih § 355. pa upnik ali dolžnik družba, zadruga ali društvo, se uporabljajo ti predpisi tudi na njih organe ali pooblaščence (zlasti na člane nadzornega in upravnega odbora in direktorja, prokuriste in likvidatorje delniških družb kakor tudi na odgo¬ vorne družabnike javne in komanditne družbe ali družbe z ome¬ jeno zavezo in družbe za posamezna podjetja), ki so izvršili dotična dejanja. ( 2 ) Prav tako se kaznuje, kdor je samostalno vodil dolžni¬ kove ali upnikove posle, če stori dotično dejanje. ( 3 ) Če je pravna oseba član upniškega odbora, se uporabijo omenjeni predpisi na organe ali pooblaščence, ki so storili dotično dejanje. Ta določba ustreza § 486. c novel. a. k. z., vendar je dopol¬ njena z dodatkom v tretjem odstavku glede pravnih oseb. Predvsem je določeno, da veljajo predpisi za kazniva dejanja, ki so navedena v §§ 344. do 348. in v § 355., tudi za družbe, zadruge in društva, če pridejo v položaj dolžnika, tako da je treba smatrati njihove organe (prav za prav voditelje) in po¬ oblaščence za odgovorne storilce. Naštevanje v oklepaju je samo eksemplifikativno. Razen tega velja tudi za samostojne voditelje opravil poedinega dolžnika isti predpis, n. pr. pro¬ kurista, trgovca kot osebe. Seveda se mora tem osebam do¬ kazati, da so dotično delo naklepoma izvršili, prav kakor da bi šlo za samega dolžnika. Ni izključeno, da zadene odgovornost po tej določbi več oseb hkratu, torej poleg dolžnika tudi nje¬ govega samostojnega pooblaščenca ali voditelja podjetja. Četudi zakonodajec ni izrekel, da veljajo §§ 349. do 354. za primere kaznivih dejanj po §§ 344. do 348., vendar je to samo po sebi razumljivo. Saj so te določbe samo bistvena 553 dopolnila k določbam §§ 344. do 348. in imajo veljati, kolikor olajšujejo kaznivost, že po načelu in dubio mitius tudi tu. Z ozirom na možnost, da je član upniškega odbora lahko tudi pravna oseba (po § 88. konkurznega reda celo tedaj, če niti ni konkurzna upnica), je določil zakonodajec, pač za primer, če se ne bi mogli uporabiti predpisi § 356., odst. L, za to pravno osebo, da so enako odgovorni tisti organi (voditelji) poobla¬ ščenci, ki so dejanje storili kot individualne osebe, seveda naklepno. 5 . Oderuštvo in ogrožanje kredita. § 357 [Denarno in stvarno oderuštvo] 0) Kdor pogodi zase ali za drugega prekomerno imovin- sko korist, izkoriščaje težko imovinsko stanje drugega po- godnika, njegovo nezadostno pojmovanje, lahkomiselnost ali zmoto o pomenu sklenjene pogodbe, se kaznuje s strogim za¬ porom najmanj enega meseca, v denarju in z izgubo častnih pravic. ( I. 2 ) Poskus se kaznuje. I. Pravna dobrina, ki je zaščitena, je pošteni promet in posredno irnovina. Dočim druge zakonodaje dele predpise o oderuštvu na denarno in stvarno oderuštvo, je v § 357. oboje hkratu zapopadeno. Tip z.elenaštva je stvarno oderuštvo. Kaz¬ nivo dejanje je ogroževalne narave. Ni, da bi morala škoda nastopiti in abstracto (absolutna škoda), dovolj je, da je škoda in concreto (relativna) pri sklepu pogodbe o dvostranskem pravnem opravilu individualno med storilcem in neko drugo osebo izpogojena. Kakšne vrste je ta pogodba, ni odločilno. Lahko je posojilo, kupoprodajna, menjalna, delovršna ali na¬ jemniška pogodba itd.; skratka, vsaka pogodba, ki naj služi zadostitvi denarne ali drugačne potrebe na strani oderuhovega nasprotnika. Tudi v sporazumni odgoditvi plačila dospele ter¬ jatve more tičati oderuški moment. Odločilno je, da išče iz- koriščanec neko pravno dobrino (denar, življenske potrebščine, stanovanje), čeprav po ovinkih; pri storilcu pa, da mu ta po¬ godbeno zagotovi to, kar išče, toda s prekomernim dobičkom, 534 tako da dobi za svojo dajatev od nasprotnega pogodnika tako vrednost, ki je prekomerna imovinska korist. Prekomernost je podana, če storilčeva dajatev stoji po pojmih o običajni novčni vrednosti dotične dajatve storilca v kričečem nesoglasju z običajno vrednostjo izkoriščančeve dajatve, tako da niste samo v razmerju manjše in večje, ampak zelo majhne in zelo velike vrednosti. Pri presojanju nesoglasja je treba vsekako upošte¬ vati tudi vse okolnosti gospodarskega prometa, torej zlasti tudi riziko, ki tiči v pogodbi. II. Dejanje postane kaznivo šele tedaj, če si da storilec od nasprotne stranke pogodbeno priznati prekomerno im o vin¬ sko korist (ne pa n. pr., da poroči hčerko storilca, ali da opusti pijančevanje itd.) in če pri tem sklepu pogodba izkorišča težavno imovinsko stanje ali pa tudi — ne glede na nasprotnikovo imovinsko stanje — njegovo nedovoljno pojmovanje opravila, nespretnost, nerodnost, lahkomiselnost, zmoto ali napačno in¬ formiranost. Če storilčevo dejanje ograža ne samo gospodarsko eksistenco nasprotnika, da postane še bolj težavna, ampak če se razvidi iz storilčevega dejanja namera, da uniči nasprotni¬ kovo gospodarsko eksistenco, gre kaznivost presojati po § 359. III. Kdaj je podano težavno imovinsko stanje, je (jiuiestio Uicti. Odločilni moment je, da grozi nasprotniku poslej še večje pogo-ršanje njegove ekonomske eksistence, pa naj je že prej postala težavna iz kateregakoli razloga, bodisi subjektivne, bodisi objektivne narave (samozakrivljena nevarnost ali slaba konjunktura, nesreča itd.). Nedovoljno pojmovanje ni samo neizkušenost, ampak tudi naravna nespretnost, nerodnost itd. vsled slabe nadarjenosti v obče ali za pravna opravila posebej. Lahkomiselnost je ne¬ upoštevanje tiste brižnosti, ki se zahteva in tudi najde pri pro- sečnemu posamezniku, ki se bavi s takimi posli. Ni treba lahkomiselnosti na splošno in abstracto; zadošča, da je dana in concreto pri dotičnem primeru pogodbe. Zmota je nesoglasje o pomenu sklenjene pogodbe po pravu, za katerega storilec ve, in po mislih izkoriščevanca, ki misli na drugačen pomen; n.pr. podpis na menici, katero smatra izkoriščanec za navadno listino. IV. Dejanje se da storiti samo naklepno. Storilec ravna z; vedenjem, da sklepa pogodbo ob opisanih okolnostih, ter s hote- 535 njem, doseči s pogodbo prekomerno imovinsko korist. Dolus eventualis zadostuje. Dovršeno je dejanje, ko je postalo dvo¬ stransko pravno opravilo po predpisih o. d. z. formalno per¬ fektno. Da je bilo pozneje dotično pravno opravilo izpodbijano in razveljavljeno, kaznivosti ne izključuje. Poskus je kazniv navzlic temu, da je dejanje prestopek. Kazen je strogi zapor od enega meseca do petih let in obliga¬ torna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej, kakor tudi izrek o izgubi častnih pravic za eno do treh let (§ 46., odst. 4.). Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 3. § 358 [Prenos terjatve iz oderuške pogodbe! 0) S kaznijo iz § 357. se kaznuje tudi, kdor ve za to stanje, pa si priskrbi s prenosom kakšno terjatev ter jo prenese dalje na drugega ali sam zahteva njeno ostvaritev. ( 2 ) Poskus se kaznuje. Znanje, ki se zahteva od tistega, ki si pridobi terjatev iz oderuške pogodbe (§ 357.), je poudarjena bistvena vsebina prvega elementa naklepa, torej vedenja za okolnosti, ki dajejo obeležje kaznivosti dejanja. Kaznivost dejanja kot taka ni da bi morala biti storilcu znana (gl. § 19.: kaznivost je tu le posle¬ dica strnjenja izvestnih okolnosti, ne pa pravna okolnost). Dejanje se stori naklepno s tem, da da storilec kot singularni sukcesor terjatev iz oderuške pogodbe potom kupa, cesije, da¬ ritve s svojo voljo prenesti nase in pa da isto terjatev ali a) prenese na drugega kot singularnega sukcesorja, b) sam realizira, to je izterja. Kaznivost je podana tudi pri poskusu, n. pr. če se je prenos izjalovil neodvisno od volje storilca ali če je poskušeno reali- ziranje terjatve bilo onemogočeno, ker še je izkoriščanec usmrtil in ni zapustil nobene imovine. Odločilno je, da je sto¬ rilec poskusil pridobljeno terjatev sebi v prid vnovčiti. Ratio legis je, da naj si neposredni oderuh ne more za- sigurati dobička s tem, da prevali gospodarski efekt svojega delovanja na tretjo osebo, ki bi se mogla ž njim nekaznivo okoristiti, ako ne bi bil zakonodajec odredil v § 358. nasprotno. 536 § 359 [Zločinsko oderuštvo] Če je namerjal pogodnik (§ 357.) drugega pogodnika gospo¬ darski uničiti ali če sklepa take pogodbe obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. Preprosto oderuštvo se kvalificira kot zločinsko v dveh primerih. O prvem smo že deloma govorili, gl. § 357., II. Pod gospodarskim uničenjem (v izvirniku «upropastiti») ni razume¬ vati absolutnega ugonobljenja, pač pa tako, ki pomenja nujno potrebo, da si izkoriščanec poišče novo lastno gospodarsko eksi¬ stenco, ker bi bil on sam s svojo rodbino vred inače navezan na miloščino od drugih. Drugi primer je sklepanje oderuških pogodb obrtoma. O tem pojmu gl. § 222., IV. Kazen je robija od enega leta do desetih let in obligatorna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. § 360 [Izkoriščanje maloletnikov] Kdor izkorišča iz koristoljubja maloletnikovo lahkomiselnost ali nedostajanje skušnje zato, da bi ta obljubil njemu ali komu drugemu izplačilo denarne vsote ali da bi kaj dal ali storil, kar predstavlja denarno vrednost, ali da bi zavaroval izpolnitev take obveze, se kaznuje z zaporom do dveh let. Ta določba je prišla v k. z. po vzorcu v nemško-avstrijskem kazenskem zakonu. Tam je govora o lahkomiselnosti «eines Minderj(ihrigen», tu o fiziološko pojmovanem maloletniku. Kajti brez dvoma ni misliti samo na maloletnike po definiciji § 14., točke 1., bilo mlajše bilo starejše, ampak tudi na še neizkuše¬ nejše osebe, na deco, staro izpod 14 let. Ni razlike, ali je malo- letnik že postal samosvoj, niti ne, ali gre njegova dajatev iz pekulija (peculium) ali iz imovine, ki stoji pod upravo varuha ali skrbnika pod nadzorstvom pupilarnega oblastva. Razlika napram § 357. obstoja predvsem v tem, da tu ne gre samo za pogodbe, ampak tudi za enostranska pravna opravila (poslednja volja, volilo). Dalje ne gre pri dvostranskih pogodbah za dosego prekomerne imovinske koristi, ampak za vsako, 537 tudi manjše izkoriščanje, dalje, da se more tudi na takem malo- letniku, ki je gospodarsko zelo dobro situiran, dejanje storiti, če je maloletnik lahkomišljen ali če nima dovoljnjih življenskih izkustev, bilo vobče, bilo praktično ad hoc. V izvirniku je rabljen izraz «u cilju, da ovaj obeča». Ta «cilj» (gl. § 16., IV. a) ni samo pridobitev izrazite imovinske kori¬ sti, ampak sploh vsake, za maloletnika onerozne dajatve ali pa zavarovanje izpolnitve obveze, ki pomeni za storilca korist, najsi ne poveča njegove imovine (n. pr. da maloletnik daruje v imenu storilca in za storilca nekaj tretji osebi). Važna razlika pa je še, da je dejanje dovršeno, ko je izko¬ riščanje postalo eksistentno in na zunaj zaznatno, to je, ko je maloletnik obljubil plačati za storilca dolg brez nasprotne da¬ jatve. Na tem ne izpreminja nič, da znači obljuba in nje sprejem darilno pogodbo, ki radi nedostajanja notarskega akta ni ob¬ vezna, čeprav je maloletnik že proglašen za samoupravno osebo. Dejanje je samo naklepno mogoče. Vedenje mora obsegati zlasti tudi okolnost, da gre za maloletno osebo v gori ozna¬ čenem smislu besede. Poskus dejanja ni kazniv. Kaznivost je po § 360. presojati samo, če niso podani pogoji kaznivosti po § 357. Kazen je samo zapor od sedmih dni do dveh let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 361 [Zlobno oškodovanje kreditaj Kdor zlonamerno znatno oškoduje gospodarski kredit dru¬ gega ali spravi ta kredit v resno nevarnost, se kaznuje s stro¬ gim zaporom in v denarju. Predvsem tu ne gre za zaupanje, ki ga uživa poštenjak v pogledu pričakovanja, da bo prevzeto obveznost v dogovor¬ jenem času pravilno izpolnil, ampak tu je govora o splošnem gospodarskem kreditu («privrediti» pomeni po Kara- d ž i č u «prodesse», «Nutzen bringen»). Zakonodajec ščiti tak¬ šen kredit kot pravno dobrino napram spletkam ali mahina¬ cijam, ki se dajo inscenirati. Vendar pa noče iti predaleč, ampak pusti, da se v prosti konkurenci gospodarji morejo gibati v okviru za druge morda neprijetnih dejanj. Izločil pa je iz tega okvira kot nedovoljene predvsem vse neresnične izjave ali raz- 538 nasanja kot klevete (§ 301., odnosno- čl. 52. tisk. zak.) in jih še huje kaznoval kot po § 361. Dalje pa je izločil še vsa, inače storjena dejanja, v kolikor niso zlonamerna, to je hudobno za.- snovane namere (gl. § 16., IV. a), da se doseže uspevek. Slednjič je kriminalizirano samo znatno oškodovanje gospodarskega kredita drugega ali znatno provzročenje resne nevarnosti za gospodarski kredit. Kaj je resna nevarnost, kaj znatno oškodo¬ vanje ali znatno provzročenje resne nevarnosti, se da presojati samo po konkretnih razmerah. Pri tem je treba upoštevati kot glavni vidik, da gre za velike vsote ali pa za zelo občutno stran gospodarstva. Ce kdo trgovcu z lesom v veliki sezoni ustavi kre¬ dit, da ne more izplačati delavcev ali kriti transportnih stroškov, nemotivirano iz zlobe in ga s tem izpostavi nevarnosti, da ne bo mogel izpolniti dobavnih pogodb in da bo tožen radi velikih vsot, kar potlači razmah njegovega gospodarskega pokreta na minimum, ta je gotovo zaslužil, da se kaznuje v smislu § 361. Kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let in obliga¬ torna kumulativna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. 6. Igre na slepo srečo. § 362 (Kaznovanje igračev] (’) Kdor se obrtoma bavi z igrami na slepo srečo, se kaznuje v denarju do 20.000 dinarjev, v ponovnem primeru pa tudi s strogim zaporom do enega leta in z izgubo častnih pravic. ( I. 2 ) Prav tako se kaznuje tudi, kdor mamljivo zavaja ljudi v igre na slepo srečo. ( 3 ) Kdor sicer na javnem kraju igra na slepo srečo, se kaznuje v denarju. ( 4 ) Kdor upotrebi pri igri na slepo srečo napačne k var te ali drugače kakšno slepilo zaradi osebnega dobička, se kaznuje z robijo do petih let in v denarju. ( 6 ) Predmeti igre na slepo srečo kakor tudi denar, zaple¬ njen pri igri na slepo srečo, se odvzamejo v korist fonda (§ 42.). I. Zaščitena je pravna dobrina imovine v pogledu poštenega, dobrim šegam ustrezajočega pridobivanja, v drugi vrsti pa tudi javna varnost, kajti igrači, ki se zanašajo na dobičke pri hazard- 539 nih igrah, so za občni ustroj družbe nevarni; oni ji kvarijo tudi nravnost. Pod igro na slepo srečo, ki jo zove izvirno besedilo «koc- kanje», je mišljena vsaka igra, to je: dogovoru ustrezajoča manipulacija, ki naj donese izgubo ali dobiček, če je izid odvisen zgolj od slepe sreče ali vsaj mnogo več od slepe sreče, kot od spretnosti ali sposobnosti za kombinacije. Igre na slepo srečo so torej hazardne igre in se razlikujejo od stave («oklada», Wette) po tem, da je pri slednji odločilna razlika v mislih o izvestni činjenici, pri kateri tvega vsaka stran z ozirom na svoje prepričanje izvestno stvar ali denarno vsoto za primer, da je prepričanje slonelo na napačnih predstavah. Igra pa je po ideologiji k. z. dogovor, da se igralci, ki predstavljajo več aktivno sodelujočih oseb, merijo med sabo, kdo ima večjo spret¬ nost (n. pr. pri biljardu) ali sposobnost kombinacije (n. pr. šah) ali pa poleg slednje tudi sreče (n. pr. tarok in pod.), in po teh vidikih dobe ali izgube v naprej določen predmet. Igre na slepo srečo pa se igrajo lahko na različne načine, n. pr. z metanjem kovanega denarja, z vlečenjem kroglic, a poglavitno s kartami in pod. Tu je možnost izgube ali dobička odvisna zgolj ali pre¬ težno od naključja. Z ozirom na strast, ki jo poraja zaupanje v slepo srečo, je mnogokrat pogubna. Na teh zamislicah je zakonodajec (proj. I., str. 639., 640.) uredil svoje določbe o zabrani iger na slepo srečo s kaznimi. Torej ni več tako kot v § 522. a. k. z. govora o razlikovanju med hazardnimi in posebej prepovedanimi igrami, ampak sodišče naj samo presoja glede vsake igre, ali spada med igre na slepo srečo ali ne. Razen tega je stvar po § 362. drugačna, ker je igra na slepo srečo kazniva samo v izrečnih, spodaj naštetih primerih. II. Primeri kaznivih dejanj takšne narave so: a) Igranje slepih iger obrtoma (gl. o tem pojmu § 200., IV.). Zadostuje ena sama serija takih iger z značajem profesional¬ nega izkoriščanja vsaj na eni strani. Če se take serije ponav¬ ljajo, n. pr. z različnimi igralci pri različnih prilikah, ni govora o povratku, pač pa je kazen večja, če pride več takih serij hkratu na presojo pri sodišču. Ni treba, da je smoter edinole ali v glavnem velik dobiček; tudi za male zneske se profesionalno ne smejo igrati igre na slepo srečo. Kazen za prvi primer je samo denarna od 25 dinarjev naprej, za drugi primer pa strogi zapor od sedmih dni do enega leta in izguba častnih pravic. Če 540 pa je podan primer povratka po smislu § 76., odst. 1., ostane kazen strogega zapora od sedmih dni do dveh let in izguba častnih pravic. Ni izključeno, da bi bil od več igralcev iste par¬ tije samo en del kazniv, drugi pa ne, ker ne igra obrtoma. b) Mamljivo zavajanje k igranju hazardnih iger. Mamljivost obstoja lahko v predstavljanju možnosti velikega dobička ali pa v zamolčanju možnosti velike izgube. Ni, da bi bilo potrebno naravnost prigovarjanje. Tudi simbolična dejanja zadoščajo. V ustreznem paragrafu proj. I. (str. 68.) je stalo, da je kazniv, «ko sobom nosi karte ili druge sprave za kocku i mami svet na kockanje». Prvi moment je zakonodajec namenoma izpustil, torej označil kot nepotreben za to kaznivo dejanje. c) Igranje hazardnih iger na javnem kraju. Ni treba, da je igranje profesionalno, ampak vršiti se mora tam, kamor ima dostop vnaprej nedoločljivo število oseb (kavarne, gostilne, parki, uradni prostori, kamor prihajajo stranke in pod.). Kazen je treba tu pač izreči za vsakega igrača ter je samo denarna (od 25 dinarjev naprej po predpisih § 70.). c) Sleparska igra na slepo srečo. Pri taki se uporabljajo napačne karte ali drugačna slepila, ki zvišujejo šanse, da sto¬ rilec svojo igro dobi. Diferenciacija od delikta po § 334. je dana v tem, da so tu uporabljena naklepno sredstva igre na slepo srečo v prevarne svrhe. Če ne gre za igro na slepo srečo, ampak za navadno igro, pri kateri se uporabljajo n. pr. napačne karte, je dejanje kvalificirati kot običajno prevaro (§ 334.). Kazen je tu robija od enega leta do petih let in je z njo obliga¬ torno združena denarna kazen od 25 dinarjev naprej (gl. § 42.). III. Vsa navedena dejanja so kazniva samo, če so naklepoma storjena. Ni, da bi moral storilec vedeti za oznako «igre na slepo srečo» ali «hazardne igre» kot tehnično oznako. Dovolj je, da ve za značaj igranja, pri katerem odvisi dobiček in izguba zgolj ali vsaj po pretežni večini od slepe sreče. Dovršeno je dejanje z dejansko izvedbo dogovora več oseb, da se vrši igra na slepo srečo; dve osebi zadostujete. Poskus pri II. a), b), c) ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. L k II .a), b), č); pri II'.c) ni omilitve po § 71.]. O odvzemu pred¬ meta, ki je očuvalno sredstvo, veljajo pogoji § 59. Če predmet igre ni bil last enega izmed kaznivih oseb (§ 362.), ampak tretje osebe, ki niti ni vedela za igranje, se torej ne sme odvzeti. 547 § 363 [Pomoč pri igranju na slepo srečo] ( 1 ) Lastniki in najemniki kavarn (kafan), krčem (mehan) in drugih podobnih javnih prostorov, ki dopuščajo igre na slepo srečo ali dajo igralcem možnost za igro na slepo srečo ali jih prikrivajo, se kaznujejo v denarju. ( 2 ) V ponovnem primeru jih sme sodišče obsoditi tudi na strogi zapor do enega leta in na odvzem pravice za obratovanje trajno ali za nekaj časa ter odrediti, da se ta obsodba ob njih stroških objavi v novinah. Dejanja, navedena v tej določbi, so v resnici pomoč v smislu § 34., odst. 3., ali so tukaj samostojno kriminalizirana. Vseskozi je za kaznivost potreben naklep, zlasti vedenje za kakovost igre. Glede «ponovnega primera« velja isto, kar je navedeno glede prejšnje določbe (gl. § 362., II. a). Odvzem pravice z.a obratovanje se znači kot očuvalno sredstvo ter veljajo zanjo pogoji § 58.; glede objave sodbe gl. § 139. § 364 [Loterije in tuje srečke] C) Kdor neupravičeno prireja loterijo srečk ali stvari kakor tudi kdor prodaja take srečke ali stvari, se kaznuje v denarju do 10.000 dinarjev, v ponovnem primeru pa tudi z zaporom do šestih mesecev. ( 2 ) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor ima neupravičeno v posesti inozemske srečke zase ali za na prodaj. ( 3 ) Predmeti kaznivega dejanja se odvzamejo. I. Loterija pomeni dvostransko pogodbo, pri kateri se prire¬ ditelj loterije obveže, da bo plačal ali dal pod izvestnimi, zgolj od slepe sreče odvisnimi pogoji denarno vsoto ali predmet izvestnim igralcem manjšega števila, dočim se zavežejo vsi mnogoštevilni soigralci brezpogojno, da plačajo vložek. Zakono- dajec je prepovedal neupravičeno prirejanje loterij, ker si — po historičnem, do XII. stoletja nazaj segajočem razvoju pridržuje iz fiskaličnih ozirov pravico, da dovoljuje on sam loterije. Pre¬ povedana je prireditev vsake nedovoljene (gl. razglas o pri- 542 rejanju tombol, loterij in srečolovov ministrstva za kmetijstvo z dne 23. maja 1923., Ur. 1. št. 200) javne ali nejavne, to je na izvesten krog v naprej določenih oseb omejene loterije. Kazni¬ vost je odvisna od naklepne storitve. Prireditelju enako je kazniv pomočnik, ki srečke ali predmete take loterije prodaja. Glede kazni gl. za pojem ponovnega primera § 362., II. a). O eventualni omilitvi kazni zapora gl. § 71., točko 5. Glede odvzema stvari gl. § 59. in § 362. in fine. Igranje v inozemskih loterijah je zabranjeno v pogledu ne¬ upravičenega imetja inozemske srečke kot svojo last ali neupra¬ vičene hrambe in posesti radi prodaje. Naklep je pogoj kazni¬ vosti. Kazen je ista kot po prvem odstavku. Ponovni primer se nanaša tudi tu na večkratno storitev, preden pride stvar do sojenja (gl. § 362., II.). Razen tega more zadeti storilca tudi še kazen po predpisih dohodarstvenega zakonika. 7. Poškodbe tujih stvari in imovinskih koristi. § 365 [Poškodba in ugonobitev] (') Kdor poškoduje ali uniči tujo stvar ali jo stori za nepo- rabno ali kdor odvodi tujo elektriko, parno ali drugo podobno silo (energijo) z namero, da bi drugega oškodoval, se kaznuje z zaporom do treh let ali v denarju do 30.000 dinarjev. (*) Preganjati se začne na predlog, po službeni dolžnosti pa samo, če se je poškodovala javna dobrina. ( 8 ) če je provzročil storilec škodo nad 10.000 dinarjev, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom. ( I. * * 4 ) Če ne znaša vrednost poškodbe nad 300 dinarjev, se kaznuje storilec z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev. V posebno lahkih primerih ga sme sodišče tudi oprostiti vsake kazni. I. Pravna dobrina, ki se tu ščiti, je neokrnjenost imovin¬ skih predmetov. Kvalifikacija deliktičnih dejanj je zasnovana podobno kakor pri deliktih tatvine, utaje in prevare. V prvem odstavku je definicija za preproste primere takega kaznivega dejanja. Naklepna provzročitev škode na tujih stvareh (ni treba, da so premičnine) se kaznuje kot prestopek, če je na¬ stala škoda s poškodbo, uničbo, pokaženjem do neuporabnosti 543 tuje stvari. Pojem tuje stvari je tu zamišljen prav tako kakor pri tatvini ali utaji (gl. § 314., II.). Stvar ne sme biti res dere- licta. Za kvalifikacijo je odločilna višina škode. Do vrednosti 300 dinarjev je dejanje kvalificirano kot prestopek, pri vred¬ nostih od 300 do 10.000 dinarjev tudi še kot prestopek, toda s hujšo kaznijo, pri vrednosti nad 10.000 dinarjev pa kot zlo¬ činstvo (gl. glede kvalifikacije izvajanja k § 15., III.). II. Dejanje je kaznivo samo, če je storjeno naklepoma. Ono ustreza dejanskemu stanu §§ 85. a in 468. a. k. z. Malomarno ob¬ jestno poškodovanje po smislu § 318. a. k. z. ni več kaznivo. Naklep obstoji v tem, da storilec postopa z vedenjem, da gre za tujo stvar, ki ni brez vrednosti, ter s hotenjem, jo protipravno (§ 23.) poškodovati, uničiti ali napraviti za njenega lastnika go¬ spodarsko neuporabno. Pri poškodbah je celovitost (integriteta) stvari le deloma, pri uničbah pa celoma razdejana, pri storitvi za neuporabno pa integriteta ostane, toda neko svojstvo ali raz¬ merje do zunanjosti je objektivno izpremenjeno (n. pr. storilec izpusti ptiča iz kletke). Vsem tem primerom vzporeja zakono- dajec še odvoditev energij, naštetih v § 14., točki 7., kjer so proglašene za premično stvar. Tudi pri teh mora biti za naklep podano storilčevo vedenje, da dotična energija ni njegova last, in hotenje, da se tista sila odvede, t. j. stori za lastnika neupo¬ rabna, s čimer mu nastane škoda, ker je vrednost energije iz njegovih aktiv izgubljena. Ni treba, da bi odvoditev postala od¬ vajanje, tudi samo trenutna odvoditev zadostuje. Pokvarjenje električne instalacije pa spada lahko tudi pod določbo § 209. Če storilec ravna v svrho, da si on energijo sam pribavi in prisvoji zase ali za tretjo osebo kot neupravičeno imovinsko korist, stori tatvino. Če si storilec samo prisvoji energijo, ne da bi oškodoval lastnika, stori delikt po določbi § 322. Dovršena so dejanja po smislu § 365., ko postane škoda po svojem učinku za zunanji svet zaznatna. Kaznivost poskušenega dejanja je podana samo pri naklepu, ki je vseboval neki čin za¬ četega delovanja v svrho provzročitve škode v vrednosti nad 10.000 dinarjev, pa se uspevek ni obistinitil; n. pr. storilec nameri s kladivom na dragocen aparat, vreden mnogo več kot 10.000 di¬ narjev, in ga hoče razbiti, udarec pa spodrsne in ne napravi nikakršne škode. Da je dejanje, označeno v tretjem odstavku tega paragrafa kaznivo že pri poskusu navzlic temu, da se uporabi kazen strogega zapora, sledi iz izvajanj § 15., III. 544 III. JPregon se vrši pri dejanjih, ki so kvalificirana kot pre¬ stopki, če ni predmet poškodovanja itd. javna dobrina, samo na predlog oškodovanca; če pa je javna dobrina, pa uradno. Svoj- stvo javne dobrine je podano tedaj, če je dotični predmet last države ali samoupravnih teles, navedenih v § 14., točki 3., ali pa od njih v najem ali zakup vz.et predmet. Cerkvena last ne spada sem. Daši je ta določba o dopustnosti pregona samo po predlogu postavljena takoj za primeri preproste poškodbe tujih stvari, ne more biti dvoma, da je ista olajšava za kaznivega storilca predpisana tudi pri kaznovanju prestopka v smislu četrtega od¬ stavka. Izjema glede oprostitve vsake kazni po smislu § 73. pa velja samo za prestopke, ki so označeni v zadnjem odstavku tega paragrafa. Glede eventualne omilitve kazni zapora po prvem in četrtem odstavku veljajo predpisi § 71., točke 5., po tretjem odstavku pa predpisi § 71., točke 4. § 366 [Oškodovanje imovinskih koristi] C 1 ) Z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev se kaznuje: 1. dolžnik, ki proda z namero, da bi prizadel svojemu upniku škodo, premično zastavo, ki je ostala pri njem, ali ki poškoduje, uniči, stori za neporabno premično zastavo, ki je ostala pri njem; 2. dolžnik, ki poškoduje z namero, da bi prizadel svojemu upniku škodo, svojo stvar, ki jo ima oni kot ročno zastavo ali po zadržni pravici, ali jo uniči ali stori za neporabno; 3. kdor z namero, da bi prizadel upniku ali lastniku izvest- nih pravic škodo, stvar, ki se je službeno zarubila ali postavila pod prepoved ali pod konkurzno postopanje ali ki služi temu za zastavo ali na kateri ima pravico do užitka, uporabi ali pridrži, odvzame temu, ali jo poškoduje, uniči ali stori za neporabno; 4. kdor, ko ga čaka prisilna izvršba ali ko ta teče, z namero, da bi svojemu upniku prizadel škodo, sestavne dele svoje imo- vine uniči, poškoduje, odsvoji, stori za neporabne ali drugače odstrani ali izmišlja dolgove in pravne posle in tako povsem ali deloma onemogoči upnikovo poplačilo. ( 2 ) Preganjati se začne na predlog. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 545 Samo na predlog oškodovane osebe ter z milejšo kaznijo je ustanovljen pregon izvestnih, spodaj pod točkami 1. do 4. taksa¬ tivno navedenih dejanj, ki so proglašena za samostojne delikte in morajo biti vseskozi naklepoma storjena. Višina provzročene škode nima tu nobenega vpliva na kazen. K 1. To dejanje ustreza nekako določbi drugega odstavka § 183. a. k. z., ki je bil s § 1. zakona glede obrezuspešenja pri¬ silnih izvršil z dne 25. maja 1883., št. 78., avstr. drž. zak. raz¬ veljavljen, pa je ostal še dalje v veljavnosti na Hrvaškem in v Slavoniji. Naslanja se to dejanje nekoliko na utajo (§ 318.), ne¬ koliko pa na poškodovanje tujih stvari po § 365. Od obeh ga loči moment, da stvari niso tuje, od dejanja po § 1. cit. zakona, da je namen oškodovanja tu izključen, pri dejanju po § 365. pa vključen. Mišljene so le zastave (pignora), ki še niso prišle v roke upnika po zastavni pogodbi, na katerih pa ima oškodo¬ vanec zakonito zastavno pravico, dasi je ostala stvar v rokah nasprotnika storilca. Dovršeno je dejanje z naklepno prodajo, poškodbo, uničbo ali provzročitvijo neporabnosti. Naklep je tu stopnjevan v namero (gl. § 16., IV. c). K 2. Pravni položaj je isti z izjemo, da ima upnik storilčevo stvar v rokah, bodisi kot ročno zastavo, bodisi kot stvar, glede katere je uveljavil svojo pridržno pravico. K 3. Pravui položaj je tu drugačen. Gre za furtiun usus ali posessionis, ki pa ima za namero (gl. § 16., IV. a) oškodovanje up¬ nika ali drugačnega upravičenca. Toda stvar je storilčeva, samo da je po izvršilnem redu ali po konkurznem redu ali po občnem državljanskem zakoniku ali po trgovinskem zakoniku vsled uradnega opravila nekega pristojnega oblastva popisana in ima na nji oškodovanec iz tega opravila pridobljeno izvršilno za¬ stavno ali zadostitveno pravico ali upravo ali pravico užitka. Ni treba, da je oškodovanec storilčev upnik, on je lahko tudi upravičenec drugačne vrste, ne da bi smel od storilca kaj ter¬ jati. Dejanje obstoja v namernem protipravnem oškodovanju pravice, posesti ali hrambe druge osebe na stvareh, ki so last storilca. Način storitve v objektivnem pogledu pomenja nekako kombinacijo načinov storitve dejanja po smislu §§ 344. in 365. Dejanje je dovršeno, ko ob označenem naklepu uporaba, pri- držba, odvzem ali poškodba stopi na zunaj zaznatno v veljavo, ne glede na eventualno poznejše izpodbijanje samega posla. 546 K 4. Tu gre za primere izvršilnega postopanja zoper storilca, katero je ali že v toku ali pa vsaj pred pragom na vidiku, prav tako kakor je bilo to mišljeno v § 1. cit. avstr. zak. Toda namera (gl. § 16., IV. a) ni obrezuspešenje izvršbe, ampak ona hoče oško¬ dovanje upnikov. Načini storitve v objektivnem smislu so kom¬ binacija načinov storitve kaznivih dejanj po §§ 314., 344. in 365. Od : tatvine in poškodbe tujih stvari loči delikt po § 366., točki 4., moment, da ne gre za tujo stvar, od delikta po § 344. pa, da ni podan moment otvoritve konkurza. Kdaj je izvršilno postopanje že pred pragom ali kdaj storilca čaka, je qmestio facti, katero je treba rešiti po danih osebnih in stvarnih okolnostih, zlasti če je aktivno imovinsko stanje storilca postalo glede možnosti za¬ dostitve pasiv dvomljivo. Predpogoj pa mora biti, da ima upnik ali da imajo upniki že take imovinske pravne terjatve, da lahko uvedejo eksekucijo v tako kratkem času, ko se imovinske raz¬ mere v vmesni dobi ne morejo zboljšati in da tudi hočejo seči po eksekuciji, ker bi drugače ne prišli do plačila, če pride do otvoritve konkurza, preide dejanje v zločinstvo po § 344. Kaz¬ nivo dejanje je dovršeno, ko stopi ob označenem naklepu uničba, poškodba, odsvojitev itd. na zunaj zaznatno v veljavo ne glede na morebitno poznejše izpodbijanje. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire kazenskih sredstev gl. § 74. Pripomni se glede delikta po § 134., da tam navedeno kaz¬ nivo dejanje ni posebej kaznivo, če je le sredstvo za storitev delikta po § 366., točki 3. (gl. o razmerju subsidiarnosti pripombe k naslovu V. poglavja). § 367 [Odvračanje kupcev] (‘) Kdor odvrača z izmišljanjem, prevamimi navedbami, sumničenjem ali z drugimi nečastnimi sredstvi zoper prodajalca kupce od namerjanega kupovanja blaga pri tem prodajalcu, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju. ( 2 ) Preganjati se začne na zasebno tožbo. Storilec ni samo tekmec ali konkurent, ampak je lahko vsaka oseba. Dejanje obstoja v odvračanju kupcev od nameravanega kupa pri prodajalcu, zoper katerega dela storilec. Vendar za¬ dostuje naklep, da pripravi kupca od nameravanega kupa. Baš 35 * 547 pri hudi konkurenci je mogoče, da prizadeti prodajalec prodaja pod ceno, da bi si pridobil več kupcev. Pa tudi v takem primeru odvračanje kupcev ni dovoljeno, ampak kaznivo. Način storitve je poljuben, z besedo, s pismom, s konkludentnimi dejanji in pod. Sredstvo pa je spletkarjenje, t. j. uporaba neresničnih, bodisi zavestno izmišljenih ali prevarnih, bodisi sumničujočih navedb ali drugih nečastnih dejanj, ki se značijo po smislu švicarskega osnutka kaz. zak. čl. 138., iz katerega je izšla določba § 367., za nelojalna sredstva ali nečedno tekmo. Ta sredstva so uporab¬ ljena na blago, kajti če merijo na osebo prodajalca, se kvali¬ ficirajo za hujše kaznivo dejanje klevete. Pa tudi če merijo na blago, utegne biti vendarle podan dejanski stan klevete. Naklep mora obsegati vedenje, da je uporabljeno sredstvo navedbe izmišljeno, prevarno, sumničujoče ali nečastno, skratka nelojalno. Nelojalna pa so tudi taka sredstva, ki sicer niso ne¬ resnična, pa vendar ne ustrezajo dobrim šegam in navadam v po¬ štenem trgovskem obratu, n. pr. prekomerno hvalisanje lastnega blaga ali poudarjanje svoje, sicer resnične, pripadnosti k politični stranki, da se na ta način konkurent očrni v očeh pripadnikov drugih političnih strank (denigrement). Dejanje je dovršeno, ko je odvračanje tudi enega kupca do¬ bilo na zunaj zaznatno obliko. Ni pogoj kaznivosti, da se je od¬ vračanje kupca resnično posrečilo in kupec odvrnil od namera¬ vanega kupa. Poskus ni kazniv. Preganjanje se vrši samo na zasebno tožbo prizadetega prodajalca (§ 86.), kajti včasih je oškodovancu ljubše, da se opusti pregon, ker bi mu bilo nepri¬ jetno, da se obešajo izvestne stvari na veliki zvon. Glede even¬ tualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5.; glede izbire kazenskih sredstev gl. § 74. § 368 [Izdaja tvorniške in trgovinske tajnosti] • 0) Kdor izda drugemu tvorniško ali trgovinsko tajnost, za katero je zvedel v službi, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Preganjati se začne na zasebno tožbo. Tudi ta delikt je posnet po švicarskem projektu za kaz. zak. (čl. 139.). Tajnost se tiče tvornice ali trgovine in se mora po 548 zakoniti ali dogovorjeni dolžnosti čuvati od strani tistega, ki je prišel do nje znanja. Tudi tisti, ki je zvedel v javni službi za neko tvorniško ali trgovinsko tajnost (n. pr. pri kontrolni inšpek¬ ciji), lahko zakrivi ta delikt. Ni treba, da bi bil storilec v službi tvornice ali trgovine. Delikt je kazniv samo, če je storjen naklepoma. Storilec po¬ stopa z vedenjem, da gre za tako tajnost, ter s hotenjem, da jo sporoči neupravičeni drugi osebi, pa bilo katerikoli. Ne sme se ustvarjati možnost, da tretja oseba izda tajnost naprej. Spričo besedila tega paragrafa je dejanje dovršeno zgolj z izdajo samo po sebi. Actus contrarius, da se izda tajnost n. pr. pod obljubo stroge molčečnosti, ne more ekskulpirati. Poskus ni kazniv. Dejanje je le na zasebno tožbo pregonljivo (§ 86.). Glede even¬ tualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire kazenskih sredstev pa § 74. Pripomni se, da uporaba tajnosti v svojo ali tujo korist ni zahtevana. Proj. II. je v ustreznem § 359. vseboval tak predpis, ali predlog Gjuričič ga je zavrgel. Iz tega je treba sklepati, da ni bistven element tega delikta pridobitev koristi na strani storilca. § 369 [Zloraba dolžnosti v pogledu zaupanih imovinskih koristi] C 1 ) Kdor, zastopajoč imovinske koristi izvestne osebe ali skrbeč za njeno imovino, ne izpolni svoje dolžnosti z namero, da bi oškodoval to osebo, ali zlorabi njemu dana pooblastila, se kaznuje zbog te zlorabe zaupanja z zaporom do treh let. ( 2 ) Kdor stori to z namero, da bi pridobil s tem sebi ali komu drugemu imovinsko korist, se kaznuje s strogimi zaporom naj¬ manj treh mesecev in v denarju. ( s ) Preganjati se začne na predlog. Ta delikt vobče ni bil poznan v bivši avstrijski zakonodaji. Le § 102., točka d), a. k. z. z zelo utesnenim dejanskim stanom spominja nanj, toda s. k. z. je imel nekoliko določb podobnega značaja. V tako ostro in na splošno formuliranem besedilu pa se večkrat nahaja v novejši evropski in izvenevropski zakono¬ daji. saj se zelo čuti potreba, da se zaščiti pravna dobrina dolžne zvestobe v imovinskopravnem pogledu napram zlorabam te 549 zvestobe (Untreue) (prim. § 410. v avstrijskem načrtu za kaz. zak. iz 1. 1910.). V tem pogledu je dejanje, ki vsebuje takšno zlorabo, pojmovno blizu poneverjenju ali nezvestobi v smislu § 183. a. k. z., pa tudi elementi prevare se lahko v njem zasledujejo. Vendar pa je poneverjenje ožji pojem kot utaja, ker se nanaša le-ta samo na protipravno prisvajanje premičnih predmetov, ne pa stvarnih pravic v širšem smislu in terjatev. Določbe o prevari pa se ne dajo upotrebiti, ker pri zlorabi ni momenta zvijačnosti ali lažnih predstavljanj in pod. Storilec je po § 369. lahko vsakdo, ki zastopa imovinske koristi drugih oseb ali ima brigo o imovini drugih ter ga iz tega pravnega razmerja vežejo dolžnosti napram imovinskim inter¬ esom drugih, bodisi po zakonu, bodisi po nalogu uradnega ob- lastva, bodisi po pogodbi. Proj. I. (str. 672.) se je skliceval na § 280. s. k. z., kjer so navedeni «tutori, staratelji, upravitelji jav¬ nih zavedenja», in poudarjal, da ta navedba ni popolna. Sam proj. I. omenja še zastopnike, pooblaščence, komisionarje, advo¬ kate, notarje, člane upravnega sveta in nadzorstvenega odbora delniških družb. II. Dejanje je kaznivo samo, če je storjeno z naklepom. Le-ta je pa lahko dvoje vrste: a) Storilec postopa z vedenjem, da ima zastopati imovinske interese določene osebe ali določenih oseb ali da ima skrb za imovino in ne izpolnjuje svoje dolžnosti, izvirajoče iz tega raz¬ merja, ali pa jih izpolnjuje, vendar ne pravilno, ampak drugače, a iz vsega tega utegne nastopiti imovinska škoda. Postopa pa dalje s hotenjem, oškodovati osebo na imovinski koristi ali pa zlorabiti dano mu pooblastilo. Dovršeno je dejanje, ko nepra¬ vilno izpolnjenje dolžnosti ali zloraba pooblastitve postane zu¬ nanjemu svetu zaznatna. Da bi resnično nastala škoda, za do- vršitev delikta ni potreba; dovolj je, da je storilec imel to na¬ mero (gl. § 16., IV. a). Način storitve je lahko kakršnokoli dejanje, ki se znači za kršitev tistih imovinskih koristi, ki so zaupane sto¬ rilcu. Proj. I. (str. 672.) pravi, da je odklonil vsak dvom «opšt)iošču odredbe, koja obuhvata imovne interese ili bolje reči stvarne interese, oličene u imovini lica». Ni treba, da bi bilo dejanje storilca protipravno. Kajti storilec more zahtevati od poobla- stitelja kakšno protikorist, vendar je on ne sme sam pridobiti niti ne sme motivirati s tem svojega dejanja, ki ga stori v škodo. 550 drugega. To poudarjajo izrečno motivi v proj. I. (str. 674.). Tam se pa nadalje (str.675.) še izvaja: «Na pojmu dela ... nista ne menja ta okolnost, dali je ta radnja, u kojoj se zastupanje oli- čava, izvršena pred sudom ili kakvim drugim javnim nadle- štvom ili van ovih u slobodnom saobračaju.» Motiv dejanja pa je lahko mržnja, zavist, zloba, lahkomiselnost, vendar ne koristo¬ ljubje (gl. spodaj b). Poskus ni kazniv, ker gre za prestopek, zanj je zapretena kazen zapora (od sedmih dni do treh let). b) Če pristopi k pod a) označenemu naklepu nadaljnji mo¬ ment, da hoče storilec iz vzrokov koristoljubja pridobiti zase ali za drugega kakšno imovinsko korist, ne da bi bila ta proti¬ pravna, ker ima n. pr. storilec dispozicijsko oblast, postane delikt, ki je sicer dovršen pod enakimi pogoji kot delikt pod a), strože kazniv. Kazen je namreč v tem primeru strogi zapor od treh mesecev do petih let, s katerim je obligatorno združena denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Hlede eventualne omilitve kazni zapora pod a) gl. § 71., točko 5., pod b) § 71., točko 3. Pregon se prične v obeh pri¬ merih samo na predlog oškodovanca (§ 85.). § 370 (Privilegirano stališče zločincev iz § 369.] 0) Če so storili dejanja iz § 369. predniki proti potomcem ali potomci proti prednikom v premi vrsti ali en zakonski drug proti drugemu, sme sodišče kazen omiliti po svobodni oceni, v posebno lahkih primerih pa storilce tudi oprosti vsake kazni. ( 2 ) Preganjati se začno na zasebno tožbo. Privilegij se snuje iz razmerja intimnih gospodarskih od- nošajev med storilcem delikta po § 369. in oškodovancem. Za¬ dostuje, da je oškodovanec prednik ali potomec ali zakonski drug oškodovane osebe. Ni pa zahtevano, da bi živele v skup¬ nosti (prim. §§ 324., 325.). Vsebina privilegija je: a) dopustna omilitev kazni po svo¬ bodni oceni (§ 72.), oziroma popolna oprostitev kazni, če je podan primer po § 73.; b) v značaju delikta, ki je tu samo na zasebno tožbo pregonljiv (§ 86.). 55 / § 371 [Težji primeri zločinov po § 369.J Če je storil dejanje iz § 369. advokat, javni notar, kolikor ne posluje kot sodni poverjenik, ali državni pravni zastopnik, se kaznuje s strogim zaporom, v posebno težkih primerih pa z robijo do petih let in v obeh primerih denarno. I. Za razumevanje te določbe se je treba ozreti po zgodovin/ njenega postanka. V proj. I. je stalo (§ 307., str. 73.): «Ako je ... izvršio javni pravozastupnik iii državni činovnik u svojstvu javnog pravozastupnika, može sud ...» itd. Vorentw. je to pre¬ vedel: «Wenn die Tat... von einem Rechtsamvalt oder von einem als Rechtsamvalt fungierenden Staatsbeamten ... begun- gen wird» itd. Proj. II. je ohranil točno besedilo proj. I.; enako sta postopala tudi predloga Gjuričič in Subotič. Če § 371. usta¬ navlja za možne storilce advokate in javne beležnike, so miš¬ ljeni tako advokati po z,akonu z dne 17. marca 1929., Sl. N. št. 65/XXVIII, Ur. 1. št. 131, kakor tudi advokati, kli so hkratu kraljevi javni beležniki (v območju banskega stola v Zagrebu, gl. § 123. cit. zak.), takisto pa tudi notarji v Sloveniji in Dalma¬ ciji in javni beležniki v drugih pokrajinah. Vendar ti, ki so beležniki, ne spadajo pod dejanski stan § 371., če in kolikor oni — tu so mišljeni samo beležniki (prim. § 33. advok. zak.) — opravljajo posle sodnega komisarja (n. pr. v zapuščinskih za¬ devah), kajti če zagreše tako dejanje, kakor je v § 371. usta¬ novljeno, spadajo pod strožje predpise XXVIII. poglavja. Državni pravni zastopniki pa so pravni zastopniki države, kolikor niso državni uradniki, ker inače spadajo takisto pod strožje določbe XXVIII. poglavja, kakor n. pr. advokati ali zasebni strokov¬ njaki, ki jim je poverjeno zastopstvo erarja v pravdi zoper njega ali ki imajo specialno misijo, da zastopajo državne inter¬ ese izven pravd. II. Dejanski stan delikta je isti kot pri § 369., kazniv je takisto v obeh oblikah § 369., toda obakrat enako, in sicer s strogim zaporom od sedmih dni do petih let in z obligatorno denarno kaznijo od 25 dinarjev naprej. Ako pa obstoja posebno težak primer (§ 75.), je dejanje, tudi če je poskušeno (§ 31.), kaznivo z robijo od enega leta do petih let in z obligatorno denarno kaz¬ nijo (gl. § 42., II.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. 552 § 372 [Netočno izvrševanje zastopniških dolžnosti] C 1 ) Kdor si da izplačati kot advokat nedolgovane vsote kot takse in stroške od onega, čigar posle je opravljal, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Prav tako se kaznuje javni notar kakor tudi vsak drugi pravni pooblaščenec, ki izvršuje obrtoma tuje pravne posle, pa za to ni upravičen po zakonu, če si da izplačati večje takse in stroške, kot je predpisano. I. Ta določba se je pojavila najprej v proj. II., kjer se je gla¬ sila: «Ko kao javni pravozastupnik naplati nedugovane sume na ime taksa i troškova od lica, čije poslove obavlja...» «Isto če se tako kazniti javni beležnik i svaki drugi pravni opuno- močenik, koji u vidu z,anata obavlja tudje pravne poslove, ako naplati veče takse i troškove nego što je propisano.» Ta tekst je bil obdržan v predlogih Gjuričič in Subotič. To besedilo prejšnjih predlogov je bilo očividno prilagodeno advok. zak. Tako je prišel v novo besedilo vrinek v drugem odstavku «a nato nije zakonom ovlaščen». S tem je bil pač označen vsak drug pravni pooblaščenec kot zakotni pisar v smislu § 124. advok.zak. II. Dejanje po prvem odstavku je kaznivo samo, če je stor¬ jeno naklepoma, toda izključena mora biti namera, oškodovati stranko. Kajti sicer bi se značilo tako deja¬ nje za prevaro po §§ 334., 338., kjer je protipravna imovfinska korist element naklepa, dasi gre za neko drugo osebo, četudi ne za storilca. Toda v § 372. je mišljen primer, pri katerem imovinska korist storilca advokata ni protipravna. N. pr. če si da odvetnik, ki je preverjen, da mu bo sodišče za nagrado za trud odmerilo znesek 2000 dinarjev, a ta nagrada ni bila do¬ govorjena (§ 29. advok. zak.), izplačati zato, da stranka ne pojde radi odmere stroškov pred sodišče, od nje nedolgovane takse in stroške, dasi bi te ustrezale pravilniku (§ 28. advok. zak.), je le netočno posloval, ne da bi pridobil imovinsko korist na ne¬ upravičen način in ne da bi oškodoval stranko. Toda zaupanje, ki mu je bilo poverjeno, je kršeno in je on vsled tega kazniv. Ako pa bi bilo to maskiranje storjeno samo v to svrho, da si 553 ohrani po § 879., točki 2., o. d. z. izgovorjeni del priznane ter¬ jatve svojega klienta, bi to dejanje prešlo v prevaro. Dotični dogovor je namreč ničen, imovinska korist bi bila protipravna. Odvetnik pa takega dogovora ne sme uveljaviti. Kaznivo dejanje obstoja v tem, da advokat postopa z ve¬ denjem, da taks in stroškov stranka ne dolguje ali vsaj ne v to¬ likem znesku in da njegovo ravnanje ne ustreza predpisom za za¬ upno mesto advokata, vendar z vedenjem, da mu gre iz kakšnega drugega naslova enako visoka protivrednost. Dalje pa postopa storilec s hotenjem, da dobi za formalno neobstoječ dolg ven¬ darle izplačilo. Dovršen je delikt s pravnoveljavnim efektuira- njem izplačila, pa bilo to tudi potom pobotanja, depozita in pod. Poskus ni kazniv. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve zapora gl. § 71., točko 5. III. Analogno je urejeno kaznivo dejanje kakor tudi kazen v drugem odstavku tega paragrafa za notarje ali javne beležnike, pa tudi za zakotne pisarje (§ 120. advok. zak.). Glede zadnjih je pripomniti, da so že zaradi zakotnega pisarstva krivi pre¬ stopka, ki je javno pregonljiv delikt (gl. § 85., I.). Glede izplačila taks velja tudi za notarje vse tisto, kar je bilo izvajano pod II. za odvetnike, ker se značijo tudi večje takse in stroški za nedolgovane vsote. Glede izplačila stroškov pa je samo za notarje mišljeno, da veljajo enaki predpisi kakor za odvetnike. Za zakotne pisarje šteje sem samo dejanska od¬ mera stroškov po dotičnem oblastvu, kjer se je zastopanje vršilo; n. pr. če prekorači zakotni pisar te ad hoc priznane in predpisane stroške, da maskira svoje zahtevke glede nagrade, ki mu jo je zastopanec pripoznal. Seveda bo tako dejanje prav lahko prešlo v prevaro. § 373 [Zavajanje k borznim spekulacijam] 0) Kdor zavede z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu imovinsko korist, izkoriščaje nedostajanje skušnje kakšne osebe v borznih poslih, to osebo, da se spusti v trgovanje z vrednostnimi papirji ali z blagom na borzi, najsi ve ali si mora misliti, da so taki posli v očividnem nesorazmerju z zaveden- čevo imovino, se kaznuje z zaporom do enega leta in v denarju. 554 ( 2 ) Če storilec povrne škodo, prizadeto s svojim dejanjem, mu sodišče omili kazen po svobodni oceni; v posebno lahkih primerih pa ga sme tudi oprostiti vsake kazni. Krimnalnopolitična misel, da naj se po možnosti odvrača od borznih spekulacij, je izražena v § 345., točki 5. V § 373. pa je — ne glede na eventualno posledico konkurza — krimi- nalizirana zavedba k trgovanju na borzi neke osebe, ako storilec ve ali si mora misliti, da so taka njena opravila na borzi v oči- vidnem gospodarsko neopravičenem soglasju z njeno imovino. Saj se na borzah trguje po večjih sklepih (Schliisse), navadno po 25 komadov vrednostnih papirjev, akcij in pod., ki predstavljajo vsekako precejšnjo vrednost. Kakor je pri deliktu § 360., ki velja bolj na splošno za malo- letne izkoriščance, je tudi tukaj v § 373. ustanovljen pogoj za kaznivost v tem, da mora izvirati dejanje iz koristoljubnih mo¬ tivov, ki so pa tu ožje opredeljeni. Obrnjeni so namreč na imovinsko korist in pa, da obstoja način dejanja v izrabljanju nedostatnih izkustev pri borznih poslih ali lahkomiselnosti neke druge osebe v svojo korist. Ta druga oseba je lahko tudi maloletna. II. Dejanje je kaznivo samo, če je naklepoma storjeno. Storilec postopa predvsem z vedenjem, da ima pred seboj borznih poslov neveščo ali lahkomiselno osebo in da jo za¬ vaja k borznim poslom v nameri, da si on, storilec, pridobi imovinsko korist, ne da bi morala biti le-ta protipravna, ker je mogoče, da si storilec hoče zaslužiti n. pr. le posredovalnino. Dalje postopa storilec s hotenjem, da zavede drugo osebo, da se spusti v trgovanje na borzi v takem obsegu in na tak način, da to ni v skladu z imovinskim stanjem zavedenca. Ker je zavedba tu kriminalizirana kot samostojen delikt, ki je pre¬ stopek, je storilčevo dejanje kaznivo samo kot dovršeno de¬ janje. Dovršeno pa je, ko se je zavedenec spustil v označeno trgovanje. Vedenju kot sestavini naklepa je zakonodajec, podobno kot v § 333., vzporedil izjemoma tudi primer, da je storilec moral misliti, da so tisti borzni posli v očividnem nesorazmerju za zavedenčevo imovino. Tudi tu je zakonodajec poudaril pravilo, da se obstoj vedenja more dokazati tako, da osebi, ki ni ab- 555 normalnega razuma, zanikanje vedenja ne more koristiti, ker zunanje okolnosti kažejo na vedenje. Po besedilu prvega odstavka tega paragrafa ni odločilno za dovršitev delikta vprašanje, ali je škoda v konkretnem pri¬ meru nastopila ali ne; zadostuje, da je nameravana. Če pa je škoda resnično nastala ter je storilec izkoriščencu vso škodo, ki jo je provzročil s svojim kaznivim dejanjem, povrnil, mu sme sodišče kazen omiliti po svobodni oceni (§ 72.), a v po¬ sebno lahkih primerih oprostiti ga vsake kazni. Glede časa «povračila vse škode» je treba logično suplirati določbe dru¬ gega odstavka v istem smislu, kakor je navedeno v § 321., namreč, da mora biti vsa škoda povrnjena še pred sodbo. § 374 [Nedovoljena propaganda za borzno trgovanje) C) Kdor javno razširja neresnične vesti z namero, da bi nasnoval druge na nakup ali prodajo vrednostnih papirjev in drugih borznih predmetov, se kaznuje s strogim zaporom In v denarju do 50.000 dinarjev. ( I. 2 ) Kdor izpodkopava vrednost državnega denarja ali državnih vrednostnih papirjev, se kaznuje s strogim zaporom najmanj šestih mesecev in v denarju do 100.000 dinarjev. I. Delikt je prešel iz osnutka za a. k. z. iz 1. 1910. v proj. II., samo da je bilo tam sredstvo storitve kričeča reklama (markt- schreierische Ankundigung). V prvem odstavku je v namero stopnjevan naklep storilca podan, če postopa z vedenjem, da so vesti objektivno neresnične in da se ž njih razširjanjem pod¬ žiga h kupu ali prodaji predmetov borzne spekulacije (izven državnih papirjev). Dalje mora storilec postopati s hotenjem, da nasnuje druge osebe k omenjenim spekulacijam. To nasnav- ljanje ali podžiganje samo zase je tu kriminalizirano ter je kot samostojen delikt dovršeno z označenim razširjanjem neresnič¬ nih vesti. Anitnus nocendi namere (gl. § 16., IV. a) ni, da bi po- menjal efektivno oškodovanje; zadostuje že oškodovalna želja kot izraz storilčeve zlohotnosti, da nasnavlja k ruinoznemu trgo¬ vanju na borzi. Način storitve je poljuben, vendar mora biti javen, to je, obračati se mora na nedoločeno in nedoločljivo število ljudi. 556 Tisk je kot sredstvo izključen; kajti razširjevanje neresničnih vesti s tiskovinami spada pod čl. 47., odst. 3., tisk. zak. I oda kaznovati se mora po predpisu čl. 13. novel. tisk. zak. z enako kaznijo, kot je v § 374. navedena. Poskus kaznivega dejanja § 374., odst. L, sploh ni mogoč in bi bil tudi nekazniv (§ 31.). II. Drugi odstavek tega paragrafa stoji sicer v ozki zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku; vendar je uvaževati, da pomeni izraz v izvirniku «obaranje» (izpodkopavanje, pro- stratio, Niedenverfen) nekaj drugega kot «rasturanje neistinih vesti». Sicer je tudi res, da pravi čl. 46., odst. 3., tisk. zak., da je kaznivo raznašanje neresničnih vesti v spekulativne na¬ mene. Toda zakonodajec je glede državnega denarja in držav¬ nih papirnih vrednotnic namenoma ustanovil poseben predpis v zaščito javnega kredita. Ker pa ni z nobeno besedico omenil, da mora izpodkopavanje temeljiti na neresničnih vesteh, velja, da je kaznivost podana tudi, če so vesti resnične ali če jih smatra storilec z.a neresnične, pa so v resnici resnične. Pri drugačni razlagi javni kredit ne bi bil zaščiten, razen če bi bili podani vsi momenti dejanskega stanu deliktov iz §§ 101. in 106., kar pa samo po sebi ne bi zadostovalo potrebam samo¬ obrambe države že zato ne, ker sta oba delikta kazniva le, če sta storjena za časa vojne. Kaznivost delikta v drugem odstavku je podana samo, če je dejanje storjeno z naklepom. Storilec postopa z vedenjem, da gre za delovanje, ki je sposobno izpodkopati vrednost držav¬ nih vrednotnic ali denarjev, ter s hotenjem, da to delovanje nastopi na zunaj zaznatno. Tu ni potrebe nasnove, niti ne nasnavljanja ali podžiganja, ampak vsaka oblika subjektivno nameravanega izpodkopavanja zadostuje za dovršeno dejanje, pa bodisi javno ali nejavno udejstvovana. Poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni na prostosti gl. § 71., točko 4. § 375 [Izkoriščanje praznovernosti] Kdor opravlja ohrtoina vedeževanje, razlaganje sanj, pre¬ rokovanje iz kvart ali slepi kako drugače, izkoriščajo prazno¬ vernost drugega, ter si ustvarja s tem dohodek za življenje, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev. 557 Vrste slepljenja niso taksativno navedene. V proj. II. in še v predlogih Gjuričič in Subotič je bila pred besedo «predska- zivanje» (vedeževanje) izrečno postavljena beseda «sudbine», usode. Če je to sedaj izpuščeno, pomeni pač, da ni treba, da gre samo za vedeževanje bodočnosti, ampak tudi za telepatijo, svetlovidnost in pod. Za kaznivost je potreben naklep; storilec postopa z vede¬ njem, da na naveden način izkorišča praznovernost, ter s ho¬ tenjem, da si ustvari dohodek za življenje. Kaznivost je podana samo, če se vrši vedeževanje itd. kot dobičkanosni posel obrto- ma (gl. § 222., IV.). To obrtno poslovanje mora namreč imeti kvalifikacijo, da storilca redi, t. j. da živi od tega vedeževanja itd., pogoj, ki bo pač zelo redko izpolnjen. Delikt po § 375. se razlikuje od delikta po § 201. a. k. z. v tem, da zahteva slednja določba oškodovalno dejanje, ki pa v § 375. ni potrebno, ker izhaja zakonodajec s stališča, da se tudi tako delo lahko nagradi. Od delikta po § 334. pa se razlikuje dejanje po § 375. v tem, da gre za pridobivanje imo- vinskih koristi ter po obsegu mnogo dlje. Prvi delikt zahteva protipravno imovinske koristi. § 375. pa dopušča tudi pri¬ dobitev pravno dopustnih koristi. Glede izbire kazni gl. § 74., glede eventualne omilitve kazni zapora pa § 71., točko 5. § 376 [Odvračanje dražiteljev] Kdor odvrača koga na javni prodaji ali javni dražbi od draženja s tem, da mu obljubi ali da kakšno korist, se kaznuje v denarju do 10.000 dinarjev. Gre za javno prodajo ali dražbo, torej v izvršilnem, kon- kurznem ali nespornem postopanju. Da je dejanje kaznivo, mora storilec postopati naklepoma, t. j. z. vedenjem, da gre za javno dražbo (prodajo) in da obljublja ali daje pri dražbi (prodaji) drugi osebi, ki se udeleži dražbenega naroka kot interesent, nameravajoč dražiti, kakršnokoli korist, ter s hotenjem, da s tem odvrne tisto osebo od nameravanega draženja. Ni treba, da bi moral storilec imeti kakšno korist. Tudi tisti, ki stori tako dejanje iz mržnje ali gole objestnosti, je kazniv. Dovršen je delikt, ko je odvračanje postalo osebi, ki naj se odvrne z 558 obljubo ali dajatvijo koristi, zaznatno. Odvračanje je samo¬ stojno kriminalizirano tudi, če ni imelo uspeha. Kdor nasnuje storilca z uspehom, da stori ta delikt, je kot nasnovatelj kazniv, nasnovanje brez uspeha pa ni kaznivo, ker ne gre za zločinstvo, če pa se ponudi tisti, ki je hotel sam dražiti, da se dražbe ne udeleži, če mu kdo plača odpravnino, delikt ni storjen, ker dra¬ ženje ni bilo resno nameravano. O potrebi, da pri javnih dražbah stori sodnik ukrepe zoper dogovarjanje interesentov radi pre¬ prečevanja ponudb, gl. predpise v § 177. izvršilnega reda. Sto¬ rilec je lahko tudi eksekut ali konkurzni dolžnik; kajti, ker tako dejanje ne spada pod § 366., bi ostalo nekaznivo, a to ne bi ustrezalo svrhi določbe, da naj se ščiti promet po pravnem redu. § 377 iNeupravičena uporaba ročne zastave] ( 1 ) Javni posojevalci, ki neupravičeno uporabljajo prejeto zastavo, se kaznujejo v denarju do 10.000 dinarjev. (“) Preganjati se začno na zasebno tožbo. Ni razloga, da bi smatrali samo imetelje koncesioniranih zastavljalnic po bivšem avstr. z. z dne 23. marca 1885., št. 48. drž. zak., za osebe, ki so lahko subjekt tega delikta. Pač pa se mora smatrati, da so samo javni posojevalci denarja sposobni storiti delikt po tem paragrafu, t.j. taki, ki po zunanjih znakih kažejo, da stoje nedoločenemu in nedoločljivemu številu oseb na raz¬ polago za dajanje posojil proti ročni zastavi. Uporabljanje sprejete zastave (predmeta) je tisto, kar je protivno zakonitim predpisom ali zasebnemu dogovoru. Upo¬ rabljanje ne sme rušiti substance; sicer nastopi eventualno dejanski stan § 365. Niti ne sme biti trajno, sicer utegne priti do uporabe § 318. ali § 323. Ono sme biti — podobno kot pri furtum usus —- le začasno. Pač pa mora biti združena s tem kakršnakoli korist. Dejanje je kaznivo samo, če je storjeno naklepoma. Do¬ vršeno je z nastopom uspevka uporabe. Poskus ni kazniv. Delikt je samo na zasebno tožbo pregonljiv (§ 86.). Omilitev denarne kazni po § 71. ni dopustna, pač pa eventualno po § 72. 559 § 378 [Neredno poslovanje javnih posojevalcev] V denarja do 20.000 dinarjev se kaznujejo posojevalci: 1. če ne vodijo predpisanih knjig o prejetih zastavah ali jih vodijo neredno; 2. če ne pokažejo na zahtevo obiastva teh knjig ali zastav ali če dado oblastvu netočno ali lažno obvestilo o zastavah. Glede subjekta tega kaznivega dejanja gl. § 377. Pred¬ postavka je, da imajo javni posojevalci po posebnih predpisih voditi knjige ali zapisnike o sprejemanju ročnih zastav. De¬ janje pa je v obeh primerih kaznivo samo, če je storjeno naklepoma. Torej samo malomarno vodenje knjig, kot je miš¬ ljeno za trgovce, ki padejo v konkurz po § 345., točki 2., ne zadošča za izčrpanje dejanskega stanu tega delikta. Lažnost obvestila mora biti podana v subjektivnem in objektivnem smislu. Kazen je samo denarna od 25 do 20.000 dinarjev; § 71., točka 5., tu ni uporabljiva. § 379 lUporaba državnemu uslužbencu poverjenih stvari brez prisvojitve] Državni uslužbenec, ki uporabi denar, vrednostne papirje ali stvari, ki so mu poverjene po službi, ali jih da v uporabo komu drugemu, se kaznuje s strogim zaporom do treh let. Pojem državnega uslužbenca je razložen v § 14., točki 3. Dejanje je kaznivo, samo če je storjeno naklepoma. Ali pri tem naklepu po § 379. ne sme biti podano hotenje, prisvojiti si služ¬ beno zaupane stvari, denar ali vrednostne papirje, niti vobče oškodovati drugo osebo ali erar, ali pridobiti s tem kakšno korist zase ali za drugo osebo, ker inače preide dejanje v delikte po §§ 318., 322., 323. Kaznivost ni odvisna od višine zneska vrednosti. Primer: Državni uslužbenec, ki si kolo, ki se kot corpus delicti hrani pod nadzorstvom sodnega urada, sam izposodi ali posodi drugemu, da napravi izlet za zabavo, je kriv po tej določbi, če so podani pogoji naklepa. Dejanje je dovršeno, ko nastopi uspevek zabranjene uporabe na način, ki je zunanjemu svetu zaznaten. Poskus ni kazniv. Kazen je 560 strogi zapor od sedmih dni do treh let. Glede eventualne omi¬ litve kazni gl. § 71., točko 4. Uporaba § 45., odst. 1., je tu izključena. § 380 [Neupravičene zahteve glede že poravnanih obvez] 0) Kdor sodno zahteva zavarovanje ali izplačilo dolga, o katerem ve, da mu je bil deloma ali celoma poravnan, se kaz¬ nuje z zaporom do dveh let in v denarju do 20.000 dinarjev. ( 2 ) Preganjati se začne na predlog. Sodna pot pomeni tožbo, takisto pa tudi eksekucijski pred¬ log. Niti predlog na začasno odredbo po izvršilnem redu ne more biti po besedilu § 380. izključen. Zakonodajec hoče ščititi pravilnost prometa z imovino, da se sodišča obvarujejo ne¬ potrebnih poslov, nasprotnik pa sekatur, ki niso na mestu in utegnejo napraviti nepopravljivo škodo. Dolg ni samo posojilo, ampak vsaka iztožljiva ali izterljiva obveznost. Dejanje mora biti storjeno z naklepom, torej z vedenjem, da dolg še ni po¬ ravnan, bodisi celoma, bodisi deloma, ter s hotenjem, da si storilec s tem dejanjem pribavi imovinsko korist. Če storilec postopa z lažnimi predstavljanji in z namenom, oškodovati nasprotnika, je kazniv radi prevare po § 334., odst. 2. Dovršeno je dejanje z. vložitvijo tožbe ali predloga na izvršbo ali zavaro¬ vanje. Poskus ni kazniv. Delikt je samo na oškodovančev predlog pregonljiv (§ 85.). Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. Denarna kazen je obligatorno spojena s prostostno. § 381 [Sklep kupoprodajne ali zamenjalne pogodbe z osebo, staro izpod 15 let] U) Kdor karkoli kupi od osebe, ki nima petnajstih let, brez vednosti njenih roditeljev ali varuhov ali kdor karkoli proda taki osebi ali karkoli vzame v zameno od take osebe ter jo s tem oškoduje, se kaznuje v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Preganjati se začne na. predlog. Smiselno vzporedni delikt je vseboval § 471. a. k. z. Vendar po tej določbi ni bilo treba, da je kupoprodajna pogodba škod- Dr. M. Dolenc, Tolmač Ii kazenskemu zakoniku. 36 561 Ijiva za nasprotnega pogodbenika, ki ni kazensko dorasla oseba. Soroden delikt § 122. je uvrstil zakonodajec med delikte zoper ureditev države (vojaki, vojne stvari). Glede starosti prim. § 14., točko L: «deca» ni izpolnila 14 let, spolna godnost na¬ stopi z dovršenim 14. letom (§§ 273., 274., 278.), samostojna privolitev za sklep braka nastopi z dovršenim 18. letom (§ 293.), izkoriščanje maloletnikov se kaznuje, dokler ne izpolni 21. leta (§ 360.). Po proj. 1. (str. 92.) je bila starostna meja za delikt, ustrezajoč sedanjemu § 381., še ne izpolnjeno 14. leto. Sedaj je starostna meja za eno leto zvišana. Za kaznivost dejanja je potreben naklep. Vedenje se mora nanašati na to, da nasprotni pogodbenik še ni izpolnil 15. leta in da prodaja, kupuje ali zamenjuje brez vednosti zakonitega zastopnika, hotenje pa, da nasprotnemu pogodbeniku nastane škoda. Dovršeno je dejanje, ko postane škoda v zunanjem svetu zaznatna. Delikt je pregonljiv samo po predlogu oškodovanca (§ 85.). Omilitev denarne kazni po § 71. ni dopustna; pač pa eventualno po § 72. § 382 [Prekoračenje oblastveno določenih cenj Kdor si v primerih, kjer je določilo ceno izvestne stvari ali odškodnino za izvesten posel oblastvo, da izplačati ali zahteva več, nego je odrejeno, se kaznuje v denarju do 10.000 dinarjev. Primeri oblastveno določenih cen so podani pri železnicah (Lammasch-Rittler), pri avtovožnjah, fijakerjih, postre¬ ščkih, kolikor spadajo pod predpise obrtnega reda in imajo oblastveno potrjeno tarifo. Po §§ 16. in 17. ces.nar. o navijanju cen z dne 24. marca 1917., št. 131 drž. zak., določevanje cen sploh ne bo dopustno, ker izgubi ta naredba dne 1. januarja 1930. svojo veljavnost (gl. čl. 4., odst. 2., uv. zak. kaz. zak.). Subjekt delikta je lahko vsaka oseba; izvrševalec obrti, kakor tudi njegov uslužbenec. Dejanski stan tega delikta je izčrpan, da je le podan naklep. Storilec postopa z vedenjem, da si daje izplačati ali da zahteva višjo ceno, kot je v tarifi določena, ter s hotenjem, da prestopi dotično oblastveno na- redbo. Oškodovanje nasprotne stranke ni potrebno, pa navadno samo po sebi razumljivo (drugače pri deliktu po § 478. a. k. z.). Ce stranka sama prostovoljno plača, vedoč, da preplača tarifo, 562 ali če da napitnino, storilec ni kazniv. Kazniv pa je tudi usluž¬ benec, ki stori delikt v korist svojega gospodarja ali samega sebe. Višina prekoračenja tarifarične cene ni odločilna. Delikt je dovršen, čim nastopi uspevek prekoračenja oblastveno dolo¬ čene cene, torej že z zahtevo take cene. Če se posluži storilec slepilnih dejanj, n. pr. s prikrivanjem ali z napačnimi izjavami o tarifi, o katerih ve storilec, da so neresnične, in če hoče ž njimi pridobiti protipravno imovinsko korist in s preplačilom oškodovati drugo osebo, nastane tudi delikt prevare po §§ 334. ali 338. v idealni konkurenci z deliktom po § 382., ter veljajo za kaznovanje predpisi § 61. Toda pomniti je treba, da je delikt po § 338. samo na predlog pregonljiv, delikt po § 382. pa uradoma. Glede na to, da gre alternativno zagrožena denarna kazen za delikte po § 338., če se odloči sodišče po predpisih § 74. za denarno kazen, le do 3000 dinarjev, dočim je za delikt § 382. zagrožena denarna kazen 10.000 dinarjev, mora veljati, da je zakonodajec hotel, da naj se pri uporabi predpisa § 382. odrejajo kazni v denarju nad 3000 dinarjev zlasti pri prekora¬ čenju cen z zneski nad 300 dinarjev. Omilitev kazni po § 71. ni dopustna, pač pa eventualno po § 72. § 383 [Samolastno pribavljanje imovinskih pravic] Kdor si samolastno pribavlja kakšno imovinsko pravico, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 di¬ narjev. Naklep, ki je pogoj kaznivosti, obstoja v tem, da storilec ve, da ima samo pravni naslov za neko svojo pravico imo- vinskega značaja, torej lastnine, služnosti, zastavne pravice, v smislu k. z„ pa tudi posesti (gl. § 314., II.), in da samopomoč v svrho pribavitve te pravice (§§ 19., 344. o. d. z.) ni dopustna; dalje, da si hoče storilec izdejstvovati samolastno označeno pri- bavitev, torej preko zakonitih določb, ki jih ustanavlja formalno pravo za pridobitev (tožba, izvršba itd.). Proj. I. je imel v-ustrezajoči določbi besedilo: «Ko samo- vlasnim i nedozvoljenom načinom sebi» itd. To kaže, da je mislil na primere prekoračenja silobrana. Ob besedilu § 383. v zvezi s § 23. pa ni dvoma, da pridobitev pravice s silobranom ni kazniva, ker je pravno dovoljena (§ 344. o. d. z.). 36 * 563 Delikt je dovršen, ko je nastopil uspevek pridobitve. Poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire kazni § 74. XXVIII. poglavje. Kazniva dejanja zoper službeno dolžnost. § 384 [Jemanje darila v uradnih stvareh] 0) Državni uslužbenec (§ 14., št. 3), ki zahteva ali sprejme darilo ali drugo korist, kakor tudi oni, ki zahteva ali sprejme obljubo darila ali koristi, da bi izvršil službeno dejanje ali ga ne bi izvršil, ki bi ga moral tudi brez tega izvršiti ali ne izvršiti, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Državni uslužbenec, ki sprejme po izvršenem takem dejanju ali opustitvi dejanja darilo, ki mu pred tem niti ni bilo obljubljeno niti ga ni zahteval, se kaznuje z zaporom. Pravna dobrina, ki jo ščiti zakonodajec v tej in naslednjih določbah, je pravni red, ki naj temelji na pravičnem in pravil¬ nem upravljanju državne oblasti po državnih organih. Kakor so vrste tega upravljanja državne oblasti silno razgraničene, tako je tudi zakonodajec moral imeti ozire na razne panoge upravljanja ter je uvedel kazuistično različne zaščitne primere. Subjekti kaznivega dejanja v XXVIII. poglavju so državni uslužbenci, kakor so označeni v § 14., točki 3. Tudi tiste osebe, ki vrše po kakšnem zakonitem pooblastilu trajno ali začasno javno službo, n. pr. notar kot zapuščinski komisar, zaprisežen cenilec pri cenitvi zapuščinske imovine in pod., so v smislu § 384. lahko subjekt delikta. Ni pa smatrati za državnega usluž¬ benca verske predstavnike, ker jih zakonodajec razlikuje od državnih uslužbencev (gl. § 395.). Kaznivo dejanje po § 384. odgovarja deliktu po § 104. a. k. z. in obstoja v kršenju službene dolžnosti kakršnekoli vrste, ne samo konkretne. Zato je zakonodajec uvrstil v XXVIII. poglavje tudi kršitve dolžnosti duhovnikov priznanih ver. Kršitev pa je seveda izključena, kjer zakon sam določa za izvestna službena opravila nagrado ali odplačilo in državni uslužbenec te-to za¬ hteva samo v dovoljenem znesku in na dovoljen način (gl. § 23.). 554 V takih primerih bi utegnil samo presežek pravno dovoljene nagrade šteti za objekt kaznivega dejanja, kolikor bi storilec prekoračil predpise glede višine ali glede načina izterjanja. II. Določba § 384. obravnava dva primera: a) pasivno pod- kupljenje pred ali pri konkretnem izvrševanju službene dolž¬ nosti iz roke v roko (Zug um Zug), b) pasivno podkupljenje po korektni izvršitvi službene dolžnosti. Dolžnost, ki je tu kršena, je uzakonjena v § 98. zakona o državnih uslužbencih, po ka¬ terih «ne sme državni uslužbenec neposredno niti posredno, niti od zasebnikov niti od tujih vlad» (pač pa — arg.a contr. od lastne vlade) — «sprejeti ne darila v denarju ali vrednosti, niti drugače kakšno korist, ki naj bi vplivala na službeno opre- deljenje v poslovanju*. Tudi tisti državni uslužbenec, ki ima voljo tudi brez darila izvršiti neko službeno dolžnost pravilno in pravično, pa vendarle zahteva ali sprejme darilo ali drugo korist ali obljubo darila ali druge koristi, je kazniv. Zaupanje v uradno poslovanje bi bilo namreč omajano že s tem, da se državni uslužbenec pokaže dostopnega za jemanje nagrade za pravilno izvrševanje službe, dasi je itak k temu primoran. Tudi to bi že pomenilo podkupljivost. Vendar mora biti darilo ali korist, ki se zahteva ali sprejme za točno, naravnost označeno ali vsaj znano službeno opravilo ali neopravilo, nekakšen ekvi¬ valent za zadržanje državnega uslužbenca. Tak ekvivalent pa ni podan, če da nekdo uslužbencu samo iz navade, ki jo imajo pripadniki bolje situiranih stanov, ali pa iz osebne prijaznosti, ne pa kot darilo za službeno opravilo ali neopravilo, moškim običajno napitnino (Trinkgeld) ali ženskam podarek za igle (Nadelgeld). Take vrste darila predstavljajo zgolj nekak po- boljšek v voluptuarične svrhe, ki gospodarski ne pomenja tako rekoč nič. Dejanje na strani tistega, ki daje ali obljubi podkupnino, ne spada med delikte zoper službeno dolžnost ter ni nasnovanje k deliktu po § 384., ampak je samostojno kriminaliziran delikt zoper državno oblast po § 133. III. Dejanje po § 384. je kaznivo samo, če je storjeno z naklepom. Storilec (sodnik pa ne sme biti, ker veljajo zanj posebni predpisi, gl." § 389.) ravna z vedenjem, a) da je državni uslužbenec ali da vrši posle takega uslužbenca v kompetent¬ nem obsegu, b) da zahteva ali sprejema neposredno ali po¬ sredno darilo ali drugo korist zase ali za svojega bližnjega 565 sorodnika ali za take osebe, ki mu naklonijo radi dejanja korist, katere nasprotnik ni dolžan dati ali plačati; c) da v sedanjosti ali bodočnosti opravi ali opusti določeno službeno opravilo, h kateremu je bil po svoji službeni dolžnosti brez protidajatve primoran, ne da bi bila dejanska izpolnitev dolžnosti zoper predpise, ki glede nje obstojajo, ali da dobi za preteklosti pri¬ padajočo zakonito izpolnitev službene dolžnosti od drugega v dar. Dalje pa postopa storilec s hotenjem, da označeno zahtevo naslovi na drugo osebo (posredno ali neposredno) ali, da si darilo, odnosno korist pridobi z izjavo ali konkludentnim deja¬ njem kot svojo last. Dovršeno je dejanje z momentom, ko zahteva, oziroma postane sprejem darila v gorenjem smislu na zunaj z.aznaten. Možnost poskusa je podana (n. pr. če je zahteva pismeno izvršena, pa je bil adresat zgrešen, ker se je dostavila napačni osebi). Toda poskus tu ni kazniv. Podkupnina zapade v korist fonda po § 42. (gl. § 388.). IV. Kazen je v primerih storitve delikta pred ali pri kon¬ kretni opravi službenega posla težja kot pri storitvi po ko¬ rektni opravi službenega posla. V prvem primeru je strogi zapor, v drugem zapor, v obeh primerih naj traja od sedmih dni do petih let. Zapad podkupnine je obligatoričen (§ 388.). Sprejem darila, ki je bilo obečano pred izvršitvijo, pa dano šele po izvršitvi službenega posla, je seveda kaznivo po strožji postavki. Izrek supletorične denarne kazni v smislu § 45. pri obsodbi na strogi zapor ni nedopusten. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71 ., točko 4., odnosno 5. Glede izgube službe gl. § 49. § 385 [Pasivno podkupljenje] Državni uslužbenec, ki zahteva ali sprejme darilo ali drugo korist, kakor tudi ki zahteva ali sprejme obljubo darila ali ko¬ risti, da bi izvršil službeno dejanje, ki bi ga po zakonu ne smel izvršiti, ali da ne bi izvršil službenega dejanja, ki bi ga po zakonu moral izvršiti, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do petih let. Dejanski stan v tej določbi je v ostalem identičen z onim § 384. Izjema pa je podana v tem, da gre tu za zahtevo ali sprejem darila ali druge koristi samo glede izvršitve bodočnosti 566 ali sedanjosti pripadajočega, še ne izvršenega službenega de¬ janja, katerega po zakonitih predpisih državni uslužbenec sploh ne bi ali še ne bi smel izvršiti, ali pa katerega ni izvršil, dasi bi ga po zakonitih predpisih že izvršiti moral. Tudi tu gre za vrsto službenih dejanj, ki niso sodniški posli (gl. § 386., odst. 2., in § 387.), pa spadajo v kompetenco državnega uslužbenca kot storilca in abstracto. Tako službeno dejanje izvrši storilec na¬ klepoma radi podkupnine, dasi bi ga in concreto ne smel, ali pa opusti, dasi bi ga in concreto moral izvršiti, ker so pogoji v smislu zakona vseskozi podani. Semkaj pa ne spadajo primeri krive izvršitve službenega dejanja, ako je način oprave odvisen zgolj od svobodnega preudarka (freies Ermessen), a je imelo darilo vpliv samo na način oprave, ne pa na vprašanje izvršitve kot take (gl. § 386.). Moment, da se službeno dejanje in toto ostvari ali neostvari v nasprotju z zakonitimi predpisi, deluje kvalifikatorno, dočim se pri § 384. po tem momentu ne vpraša. Dejanje je zločinstvo. Poskus je kazniv. Kazen je robija ali zatočenje od enega leta do petih let. Glede izbire kazpi gl. § 74.; glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Supletorična denarna kazen po določbi § 45. je dopustna samo, če se izreče kazen robije. Zapad podkupnine se mora v obsodbi izreči (§ 388.). § 386 [Pristranost v službi] (G Državni uslužbenec, ki pogazi v izvrševanju svoje službe zakon z namero, da bi iz vestni osebi koristil ali jo oškodoval, se kaznuje z zaporom najmanj šestih mesecev. G) Če stori to sodnik, častni sodnik ali razsodnik pri služ¬ benem poslovanju ali odločanju v pravnih stvareh, se kaznuje z za točenjem do petih let ali z zaporom. I. V tej določbi ščiti zakonodajec nepristranost službenega poslovanja; kriminalizirano je pogaženje zakonitih predpisov, veljavnih za način izvršitve službenega dejanja, ki pa se stori v nameri (gl. § 16., IV. a), da neki osebi — razen osebe sto¬ rilca—pripravi korist ali škodo. Proj. I. (str. 695.) je še izrečno polemiziral zoper pojem «Rechtsbeugung», češ, da je brez zuna¬ njih znakov podkupljen j a neopredeljiv. V svoji ustrezajoči do- 567 ločbi je zatorej upotrebil besedilo: «Ako je službena radnja ... bila nezakonita.» V Vorentw. je bilo rečeno: «Wenn die Amts- handlung ... ungesetzlich war» (str. 56.), kar se je nanašalo na vsakega uradnika. V proj. II. pa se je glasila določba samo za sodnika, porotnika in razsodnika, da je kazniv, če «u nameri, da interesovanomu licu koristi ili da ga ošteti, pogazi zakon». Šele od predloga Gjuričič dalje se je ta določba nanašala v prvem odstavku na državne uslužbence, v drugem pa posebej na sodnike, častne sodnike ali razsodnike, toda v nekoliko skraj¬ šani obliki. Vzorec je bil nemško-avstrijski osnutek, ki je nudil za «Amt str tiger oder Schiedsrichter» uporabno določbo z margi¬ nalno rubriko «Rechtsbeugung», a dejanje samo je označil z besedami: «1 Ver ... \vissentlich das Recht beugt». Treba je torej upoštevati, da ne gre samo za formalne prekršitve zakona, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava, ki nimajo odločil¬ nega pomena, ampak zapogaženje zakona, torej za krepko zavestno neravnanje po zakonu v bistvenih stvareh. (Po Ka¬ ra d žiču pomen j a «pogaziti» — «mit Fiissen treten», «con- ClllCO».) Prvi odstavek z lažjo kaznijo se nanaša samo na tiste sto¬ rilce, ki so pač državni uslužbenci (§ 14., točka 3.), vendar iz- ključivši iz njih sodnike; drugi odstavek pa označuje za storilce sodnike, ki so državni uslužbenci, ali častne sodnike in raz¬ sodnike, ki so lahko državni uslužbenci ali pa tudi ne. Častni sodniki so sodniki-lajiki v civilnopravdnih sporih, do konca leta 1930. tudi porotniki, skabini in prisežniki. Razsodniki so izbrani sodniki, ki pa vsaj po c. pr. r. v Dalmaciji in Sloveniji ne smejo biti sodniki po poklicu (§§ 577., 578. c. pr.r.). Toda pri sodnikih, častnih sodnikih in razsodnikih mora spadati dejanje v vrsto njihovih organizatorično določenih službenih poslov ali odločb v pravnih stvareh (slednje zlasti pri razsodnikih). II. V § 586. gre za preprosto, čeprav ne s podkupnino izbav- ljeno dejanje, katero mora biti, da je kaznivo, storjeno z nakle¬ pom. Storilec ravna z vedenjem, da gre za službeno dejanje njegove kompetence in da to dejanje opravlja na način, ki je zakonitim predpisom protiven, dalje, da bo taka oprava naklo¬ nila neki osebi, to je kakšni stranki, ne pa storilcu samemu, škodo ali korist. Dalje postopa storilec hkratu s hotenjem, da protizakonito dejanje v označeni meri vendarle opravi. Če gre zn odločitev po svobodnem preudarku, se stori delikt, ako iz 568 dejanskih in osebnih razmer izhaja, da je državni uradnik, ki ni sodnik (gl. § 387.), opravil svoj uradni posel z očividno zlo¬ rabo svobodnega preudarka. Tudi obrekovalna uradna ovadba dižavnega uslužbenca spada sem in se kaznuje po § 386., ki ima strožjo kazen kot § 139. Dejanje je dovršeno, ko postane službeno dejanje po formalnih predpisih, ki veljajo za opravo, eksistentno, ne glede na to, ali je postalo pravnomočno ali ne, in zlasti ne glede na to, ali je nameravana škoda ali korist nastopila ali ne. Kaznivost poskusa je pri dejanju po prvem odstavku tega paragrafa izključena, ker gre samo za prestopek. Pač pa je podana pri storilcih po drugem odstavku. V prvem odstavku zagrožena kazen je zapor od šestih me¬ secev do petih let (glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 3.), v drugem odstavku pa zatočenje od enega leta do petih let ali pa zapor od sedmih dni do petih let. Za zločin¬ stvo je smatrati dejanje po drugem odstavku tudi, če se izreče kazen zapora, gl. § 15., III. Glede eventualne omilitve te kazni gl. § 71., točko 4. Glede izbire kazenskega sredstva gl. § 74. Tu se izbira kaz.ni pač ne zlaga z načelnim stališčem k. z. glede pomena in svrhe kazni zatočenja (gl. § 38., I.). Odvzem pod¬ kupnine se mora obligatorično izreči (§ 388.). Supletorična de¬ narna kazen po § 45. je izključena. § 387 [Pasivno podkupljenje in pristranost sodnikov] 0) Sodnik, častni sodnik ali razsodnik, ki sprejme za izvr¬ šeno ali opuščeno sodniško dejanje darilo ali drugo korist ali zahteva obljubo tega ali pristane na tako njemu dano obljubo, se kaznuje s strogim zaporom. ( I. 2 ) Če stori to za sodniško dejanje, ki ga mora po tem izvršiti ali ne izvršiti, se kaznuje z robijo do petih let. ( 3 ) Če obseza izvršitev ali opustitev sodniškega dejanja tudi pogaženje zakona ali drugo prekršitev službene dolžnosti, se kaznuje storilec z robijo do desetih let. I. Pri določbah ,§§ 384. in 385. so bili od subjektov kazni¬ vega dejanja, kakor je bilo v razlagi poudarjeno, izvzeti sodniki, častni sodniki in razsodniki (gl. § 386., I.). Toda izjema se tiče v resnici samo zagroževanja kazni. V prvem odstavku § 387. so namreč mišljena dejanja «jemanja darila v službenih stvareh«, 569 ki so v § 384., odst. 2., navedena kot dejanja prošlosti. V drugem odstavku pa so navedena ista dejanja, kakor v § 384., odst. 1., kot dejanja bodočnosti ali sedanjosti. Tu velja vse to, kar je bilo pri tem § 384. iz,vajano, seveda le mutatis mutandis, kar se tiče sodnega službenega poslovanja. II. V tretjem odstavku § 387. pa sta združena primera obeh prejšnjih dveh odstavkov v en sam primer, ki naj velja skupno za osebe, ki so mišljene v prvem odstavku tega paragrafa. Kaz¬ nivost je podana, če je opustitev ali storitev sodnega službenega dejanja protizakonita glede vprašanja izvršitve in toto ali iz¬ vršitve po notranji kakovosti in če storilec ravna naklepoma v smislu razlage k §§ 385. in 387. Zakonodajec pa je dodal še nov bistven element, ki naj razlikuje delikt § 387., odst. 3., od delikta § 386., odst. 2., namreč, da je ne samo pogaženje zakona pri opravi sodnega posla ampak tudi vsaka druga kršitev služ¬ bene dolžnosti kazniva, samo da je bila izbavljena vsled pod- kupljenja. III. Kvalificira se dejanje po prvem odstavku za prestopek; poskus torej ni kazniv. Dejanji po drugem in tretjem odstavku tega paragrafa pa ste zločinstvo. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Supletorična denarna kazen po § 45. ni izključena. § 388 [Odvzem podkupnine] Denar ali stvari, ki ih je dobil državni uslužbenec (§§ 384. do 387.), se odvzamejo v korist fonda (§ 42.). Dočim je odvzem predmeta v korist fonda po § 42. v smislu določb § 59. očuvalna odredba in kot taka fakultativna, je od¬ vzem denarja ali stvari pri deliktih po §§ 384. do 387. obliga¬ toren. Analogen predpis je imel § 104. a. k. z. in fine. Pri kazni¬ vem dejanju po § 386., odst. 2., ni odvzema denarja ali stvari, ker ni podkupnine. (Gl. § 387., I.) § 389 [Provzročitev nepravilnih poplačil ali izplačil] Državni uslužbenec, ki si da izplačati od koga v kakršnikoli obliki nekaj, česar oni ni dolžan plačati, ali več, kot mu je 570 dolžan, kakor tudi državni uslužbenec, ki izplača ob izplačilu iz državne blagajne ali izroči ob izročitvi kakšne stvari v svojo korist manj, se kaznuje z zaporom. Tu sta podana dva primera posebne vrste zlorabe uradne oblasti, ki pa imata skupno to negativno svojstvo, da v dejanski stan ne smejo zaiti pravne sestavine delikta utaje ali prevare, niti pristranosti v službi. V prvem primeru gre za preplačila stranke v kakršnikoli obliki, v drugem za nedovoljeno izplačilo napram stranki. V obeh primerih je subjekt dejanja državni uslužbenec (§ 14 ., točka 3.). V obeh primerih gre za izvršitev službenega posla glede denarnega ali stvarnega prometa, ki izhaja od državne blagajne ali priteka vanjo. Obe dejanji se morata izvršiti, da sta kaznivi, naklepoma. Pri prvem deliktu postopa storilec z vedenjem, da stranka plača ali izroči več, kot je dolžna, pa vendar s hotenjem, da preplačilo sprejme. Dejanje pa ne sme biti od strani državnega uslužbenca izbavljeno z lažnimi pred¬ stavljanji itd. (gl. § 334.), niti ne s pogaženjem zakona (§ 386.). Ni odločilno, ali je sprejel storilec preplačilo za državno bla¬ gajno, za sebe ali za drugo osebo. Dočim je v § 386. pogaženje zakona v korist samega sebe izključeno, pri sprejemu pre¬ plačila v svojo korist pri § 389. ni izključeno. V proj. I. (str. 315.) je v ustreznem paragrafu celo stalo: «Koji radi svoje, tudje ili koristi državne kaše naplati od koga ma pod kojim vidom.» Proj. II. je skrajšal to določbo takole: «Koji za svoju korist na¬ plati od nekoga, ma u kojem vidu.» Predlog Gjuričič pa je tudi besede «za svoju korist» črtal. To očituje, da se na element koristoljubnosti kaznivega dejanja ni polagala odločilna važnost. To se strinja tudi z načeli § 384., samo da tu ne gre za naklepno podkupljenje. Utaja pa tudi ni dana, ker stvar ni uslužbencu za¬ upana od stranke, in torej ne nastane nobeno pravno raz.merje med njima. Naklep mora obsegati vedenje, da gre za nedolgovano vsoto ali stvar, ter hotenje, sprejeti strankino preplačilo. Uslužbenec, ki sam ne ve za to, da je dobil več kot znese izplačilo, pa se o tem prepriča šele pozneje, ni kazniv po § 389., ampak samo po disciplinskih predpisih. Dovršen je delikt s sprejemom pre¬ plačila pod označenimi okolnostmi. Tak delictum sui generis prihaja za tiste primere v poštev, ko stranka pomotoma več 571 plača, ne da bi zadela uslužbenca kakršnakoli krivda, pa si uslužbenec to preplačilo ali plačilo nedolgovane vsote ali izro¬ čene nedolgovane stvari naklepoma pridrži zase ali tudi za državo. V vsakem primeru je kazniv. V drugem odstavku gre za dejanje v obratnem smislu. Usluž¬ benec plača iz državne blagajne ali izroči pri predaji kakšne stvari manj, nego bi moral to po svoji službeni dolžnosti storiti (n. pr. pri prodaji premičnih stvari v izvršilnem postopanju v manjši količini, nego je bila zdražena). Če pravi zakon «v svojo korist manj», je treba k temu najprej iz zgodovine te določbe sledeče pripomniti: V proj.I. (str.315.) je stalo «namerno manje isplati». V proj. II. in naslednjih predlogih pa je bila beseda «namerno» izpuščena. Upoštevati je treba, da je vsak denar ali vsaka stvar, ki jo ima uslužbenec izplačati ali izročiti, njemu od države za¬ upana. Inače bi se moralo njegovo dejanje smatrati za tatvino ali prevaro. Toda če se primerja določba § 389. z ono glede utaje po § 314., se vidi, da je besedilo «v svojo korist manj» mišljeno samo kot n e nameravan in n e zaželen odbitek, čeprav je naklepoma storjen. (Pomniti je treba, da pri naklepu ni animus nocendi dan, pač pa pri nameri.) Kajti, ako bi bila vsota, ki ni izplačana, ali stvar, ki ni izdana v polni količini, protipravno prisvojena v storilčevo ali tujo korist, postalo bi tako dejanje utaja. Neprotipravne naklepne prisvojitve tuje zaupane pre¬ mične stvari, si pač ne moremo misliti. Kajti, četudi si storilec pridrži zaupano stvar v ta namen, da bo presežke, ki mu pri denarnih manipulacijah ostanejo v roki, uporabil za izenačenje eventualnih pomotnih previsokih izplačil, gre to vendarle v storilčevo korist. Manjše izplačilo pa se ne sme izvršiti ob lažnih predstavljanjih, prikrivanjih ali ob potvarjanju činjenic, sicer preide dejanje v delikt po § 334. Tudi pri dejanju po dru¬ gem odstavku tega paragrafa mora naklep storilca vsebovati vedenje, da gre za službeno plačilo ali izročitev izpod pravilno dolgovane vsote ali količine stvari, ne da bi veljale te stvari storilcu za zaupane od plačilca, ter za hotenje, da se stranki manj izplača v svojo korist. Dovršen je delikt, čim stranka sprejme manjšo vsoto ali stvar manjše količine. Dejanje je prestopek, poskus ni kazniv. Toda dočim je utaja državnega uslužbenca pri izvrševanju javne službe huje kaz¬ niva, je tu kazen samo zapor od sedmih dni do petih let. To kaže na pravilnost naše razlage, da pri dejanju po drugem od- 572 stavku ne sme biti naklep obrnjen a priori v to smer, da bi si storilec želel in resnično pribavil protipravno korist. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5., glede eventualne izgube službe gl. § 49. § 390 [Izsiljenje izjave v uradnih poslih] Državni uslužbenec, ki izsili v kazenskem, civilnem, disci¬ plinskem ali upravnem postopanju z uporabo protipravnih sred¬ stev kakšno izjavo, se kaznuje z zaporom. Od dejanja izsiljevanja po § 329. se loči dejanje po § 390. v tem, da pri poslednjem ne gre za protipravno imovinsko korist, ampak za neko izjavo (proj. L, str. 75., je dostavil «od lica, koje se ispituje»), katero je druga oseba dolžna dati po predpisih občnega ali vojaškega kazenskega ali civilnopravnega reda ali pa po disciplinskem ali upravnem postopniku, pa je vendar noče oddati. Državni uslužbenec postopa z vedenjem, da nima pravice, da bi izsilil izjavo na tak način in s takimi sredstvi, ki niso po zakonitih predpisih upravičena, ter s hote¬ njem, da z uporabo protipravnih sredstev vendarle izsili katero¬ koli izjavo. Dovršeno je dejanje, ko je izjava, katera ni da bi morala biti določena v izvestni smeri, od stranke podana. Ker se znači uporaba protipravnih sredstev za pogaženje zakona, se razlikuje dejanje po § 390. od onega po § 387. v tem, da pri § 390. ne sme biti podana namera, da se katerikoli osebi koristi ali škoduje. Ako bi izjava po svoji vsebini pomenila imovinsko korist za storilca ali za drugo osebo in bi protipravno sredstvo pomenilo neko zlo, bi prešlo storilčevo dejanje v izsiljevanje po § 329. Poskus dejanja ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 391 [Protipravni odvzem prostosti po državnih uslužbencih] Državni uslužbenec, ki komu protipravno vzame prostost ali ga zadrži dlje, kot dopušča zakon, neprostega ali ga nezakonito izžene, se kaznuje z zaporom do treh mesecev. 573 Vsi trije primeri tega delikta so kaznivi samo, če so na¬ klepno storjeni od državnega uslužbenca. (Kdor ni državni uslužbenec, je kazniv po § 243.) Ako je dejanje samo posledica napačnega tolmačenja zakona, ni delikta, ampak eventualno prekršek disciplinskih predpisov. Ker zakonodajec ne dela razlike, je ne samo v kazensko¬ pravnem postopku za civilne in vojaške osebe, ampak tudi v izvršilnem postopanju (§ 355. izvršilnega reda) naklepno po¬ vzročen odvzem svobode kazniv po § 391. Primeri dopustnosti izgona so podani edinole v § 57. Storilec je lahko vsak državni uslužbenec (§ 14., točka 3.) in ne samo tisti, ki je pristojen za odvzemanje svobode po zakonitih predpisih. Delikt je dovršen z momentom, ko izgubi oškodovanec svo¬ bodo ali ko ostane preko dobe, ki ustreza zakonitim predpisom, v neprostosti, oziroma pri izgonu, ko dobi uspevek izgona za prizadeto osebo na zunaj zaznaten izraz. Storilec pa ne sme hoteti pogaziti zakona, da bi storil škodo ali korist drugi osebi, sicer preide dejanje v delikt po § 386., ki je pri sodnikih zločinstvo. Poskus delikta po § 391. ni kazniv. Kazen, ki je zapretena, je zapor od sedmih dni do treh mesecev. Glede eventualne omi¬ litve kazni gl. § 71., točko 5. § 392 [Protipravna izvršba dajatve ali storitve] Državni uslužbenec, ki izvrši ali odredi izvršitev sodbe, ki ni postala izvršna, dasi ne gre za izvršitev, ki bi jo zakon iz¬ jemoma dopuščal pri sodbah, ki še nimajo izvršne moči, se kaznuje z zaporom do treh let. Če se primerja to določbo z ono naslednjega paragrafa, se vidi, da gre tu za vse druge izvršbe v dosego plačil dajatev ali storitev, razen za izvršitve izrečenih kazni, kolikor so de¬ narne kazni. Subjekt delikta po § 392. je lahko vsak državni uslužbenec (§ 14., točka 3.), ne pa samo tisti, ki je za dovolitev ah odre¬ ditev iz.vršbe pristojen. Vendar mora biti podlaga izvršbe sodba (presuda), ne pa kakšen drugačen odlok, kot n. pr. nalog glede plačevanja davkov. Med sodbe pa spadajo tudi take končne 574 odločbe, ki v smislu c. pr. r. nadomeščajo sodbe in vrše isto funkcijo kot sodba, n. pr. končni sklep (§ 459. c. pr. r.). Storilec postopa naklepno, torej z vedenjem, da vrši ali od- rejuje izvršbo na podlagi formalno še ne pravnomočne sodbe ali pa vsaj na podlagi sodbe, glede katere dopuščajo zakoniti predpisi izjemno izvršitev, dasi sodba ni formalno pravnomočna. (Materialna pravnomočnost je potisnjena ex lege v dobo, ko formalna pravnomočnost še ni podana.) Dalje postopa storilec s hotenjem, da tako izvršbo udejstvuje. Dovršen je delikt z izdajo dotičnega dovolilnega sklepa ali pa brez takega sklepa s prvim činom odrejene izvršbe. Storilec pa ne sme hoteti pogaziti zakona, da stori oškodovancu škodo ali kakšni drugi osebi korist, sicer preide dejanje v delikt po § 386., ki je pri sodnikih zločinstvo. Poskus delikta ni kazniv. Kazen, ki je zapretena, je zapor od sedmih dni do treh let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 393 [Nezakonito poslovanje v kazenskih stvareh] 0) Državni uslužbenec, ki ne stori, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, z namero, da bi koga obvaroval kazni, zapre- tene z zakonom, se kaznuje z zaporom do dveh let. ( I. 2 ) Državni uslužbenec, ki ne izvrši pravnomočno izrečene kazni, dasi ni zaprek za izvršitev, ali izvrši namesto nje manjšo ali lažjo kazen ali izvrši kazen zoper drugo osebo namesto zoper obsojenca ali pusti obsojencu pobegniti iz mesta, kjer prestaja kazen na prostosti, se kaznuje s strogim zaporom. I. V obeh odstavkih je govora samo o kaznih v smislu k. z., odnosno stranskih zakonov s kazenskopravno vsebino (gl. § 13., II.). Vprašanje, ali bo zakon o prekrških štel med zakone, ki so mišljeni v § 393., ostane še odprto. Vsekako pa kazni policij¬ skega značaja v § 393. niso mišljene. Po prvem odstavku § 393. je državni uslužbenec dolžan, da postopa tako, da se dosežejo svrhe državne kaznovalne pra¬ vice, n. pr.: državni tožilec mora staviti predlog na pregon (§ 39. k.p.); preiskovalni sodnik mora odrediti preiskovalni zapor, če so podani zakoniti pogoji (§§ 118., 119. k.p.); sreski sodnik mora uvesti kazensko postopanje tudi brez predloga 575 državnega tožilca (§ 375., točka L, k. p.) itd. Ne spada pa sem pripor v izvršilnem postopanju radi položitve razodetne prisege ali v izvršitev nenadomestne storitve. Storilec postopa z vedenjem, da je neka oseba storila ali opustila dejanje, za kar kazenski zakon zagroža sodno kazen in da on, storilec, ne stori tega, kar je potrebno z.a dovedbo te osebe do kazni. Dalje postopa storilec s hotenjem, da to zako¬ nito predpisano dejanje protizakonito opusti. Poskus ni mogoč. II. V drugem odstavku pa so mišljeni samo taki primeri, ki se tičejo postopanja po pravnomočni obsodbi. Storilec postopa z vedenjem, da je neka oseba pravnomočno obsojena na katero¬ koli kazen, da je dolžan to kazen, ko ni nobene zapreke, na pred¬ pisan način izvršiti in da to, kar dela, nasprotuje zakonitim pred¬ pisom, ter s hotenjem, da takšen, zakonu protiven čin izvrši. Ti protivni čini so v drugem odstavku te določbe izčrpno našteti. Ne izključujejo pa morebitne variante, ki se dajo subsumirati pod eno ali drugo vrsto navedenih činov, n. pr. če upravitelj kaz¬ nilnice dovoli obsojencu izvestne sestanke z drugimi osebami, kot je to po kaznilničnem redu dovoljeno. Z ozirom na določbo § 394. je tu glede dopustitve, da obsojenec pobegne iz mesta (ne: kraja), kjer se izvršuje kazen, misliti samo na take odredbe višjih organov, ki sami nimajo neposrednega nadzorstva pri izvrševanju kazni na prostosti, torej, ki niso stražniki ali pazniki. Dovršen je delikt pri opustitvi izvršitve, čim bi storilec moral odrediti izvršitev, pa jo opusti, v ostalih primerih pa, čim zakonita kršitev predpisov glede izvršitve kazni postane na zunaj zaznatna. Poskus ni kazniv v nobenem primeru teh dveh odstavkov. Storilec pa ne sme imeti volje, da pogazi zakon v to svrho, da stori škodo ali nakloni korist drugi osebi, sicer preide dejanje v delikt po § 386. Glede eventualne omilitve kazni gl. k prvemu odstavku § 71., točko 5., k drugemu od¬ stavku § 71., točko 4. § 394 [Naklepno in malomarno zakrivljenje pobega] C) Paznik ali spremljevalec, ki pusti pobegniti osebi, kateri je prostost vzeta, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Če stori to iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta. 576 I. V nasprotju z določbami § 142. gre tu za naklepno ali malomarno zakrivljenje, da neka oseba pobegne, ki se nahaja v kazni na prostosti. Storilčevo dejanje ni ne sila ne pretnja ne zvijača, ampak se kaže kot neki drug način pozitivnega ali negativnega službenega delovanja. Tudi tisti stražnik, ki zaprto osebo na njeno nujno, raz človeško stališče morda utemeljeno prošnjo izpusti naklepoma za kratek in v naprej določen časj se pregreši zoper določbo § 394., odst. 1. Ne more se niti, iz¬ govarjati z osebno nevarnostjo, ki bi mu pretila (§ 25., zadnji odstavek), če bi ne privolil k pobegu. Ni bistveno za pojem pobega, da bi ubežnikovo bivališče vsled pobega moralo postati neznano. Storilec je samo oseba, ki ima neposredno službeno nadzor¬ stvo ali pažnjo glede zaprte osebe. Zakonodajec ga označuje kot paznika ali spremljevalca, ne da bi omejil ta pojem na izvrševanje paz,niške ali spremljevalske službe po poklicu, bilo v državni, bilo v samoupravni službi. Ni treba, da bi bila osebi vzeta prostost za kazen ali radi kaznovanja, n. pr. začasni pripor ali preiskovalni zapor. Tudi pri civilnem priporu iz- vršenca v svrho dosege storitve (§§ 354., 355. izvršilnega reda) je to kazensko dejanje mogoče. Vedno pa mora biti, da je od¬ vzem prostosti nastal zakonito. II. Naklepna storitev (kazen je strogi zapor od sedmih dni do petih let) je podana, če storilec v svojstvu paznika ali sprem¬ ljevalca postopa z vedenjem, da je drugi osebi odvzeta prostost in da njegovo dejanje pomeni protipravno dopustitev pobega, ter s hotenjem, da pride pobeg do udejstvitve. Malomarna sto¬ ritev (kazen je zapor od sedmih dni do enega leta) pa je podana, če storilec v svojstvu paznika ali spremljevalca postopa z ve¬ denjem, da je drugi osebi odvzeta prostost in da njegovo, storilčevo, ravnanje utegne vesti do pobega, pa storilec meni, da bo posledico pobega odklonil ali pa če enaki storilec opusti dolžno pažnjo in vsled tega pride do pobega. Dovršeno je de¬ janje z nastopom pobega, ki pa ni, da bi moral vesti do trajne prostosti. Pobeg je že tedaj podan, ko zapusti oseba tiste ograde svoje osebne prostosti, ki so neposredno vzrok, da dotična oseba ne more mesta svojega bivanja poljubno izpreminjati. Poskus ni kazniv, pri malomarnem dejanju niti mogoč. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4., za dejanje po prvem odstavku, točko 5. za dejanje po drugem odstavku. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 37 577 § 395 [Primoranje z zlorabo službe] C 1 ) Državni uslužbenec ali verski predstavnik, ki primora koga z zlorabo svoje službe ali svojega položaja, da kaj stori ali ne stori ali da kaj trpi, s čimer se žali kakšna njegova pravica, se kaznuje z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. ( 2 ) Preganjati se začne na predlog. Subjekt delikta je tu poleg državnega uslužbenca (§ 14., točka 3.) tudi verski predstavnik, to je oseba, ki ima dolžnosti in pravice, izvrševati veroizpovedne funkcije in posegati v smislu cerkvene organizacije ž njimi v življenje lajikov ali pa tudi posvečenih oseb nižjega reda. Pojem zlorabe svoje službe ali svojega položaja po § 395. je na prvi pogled soroden pojmu pogaženja zakona v § 386., ozi¬ roma pogaženju zakona ali drugačne prekršitve službene dolž¬ nosti. V proj. I. se izraz pogaženje ali gaženje sploh ni uporabljal. V proj. II., kjer se je prvič pojavil, ni bil nikjer razložen. Pač pa je glede izraza «zloupotreba službene vlasti» proj. I. (str. 688.) izrečno poudaril: «Od svih krivica, koje proizlaze usled zlo- upotrebe službene vlasti, ima jedna vrsta tih krivica, koje po njihovim karakternim znacima nije moguče kazuistički izložiti, s toga ih zakonodavstva obuhvatajo jednom opštom odredbom. Glavna karakteristika tih krivica je prinuda od strane činovnika, da neko na svoju štetu što učini, ne učini ili pretrpi.» V smislu teh izvajanj moramo smatrati, da pomeni pogaženje zakona v nameri, neki osebi škoditi ali koristiti (§§ 386., 387.), dejanje, ki ga izvrši sam činovnik protizakonito kot neposredno causa efficiens damni, oziroma lucri, dočim je zloraba službe ali položaja po § 395. samo tako dejanje, ki je posredno vzrok kršitve ali krajšanja prava neke prizadete osebe tako, da se ta oseba primora storiti, opustiti ali pa trpeti tisti čin, ki je neposredna causa efficiens damni (ne pa lucri). Samo iz tega vidika, da zavisi vendarle od prizadete osebe same, ali hoče storiti to, k čemur ga sili službena oseba, ali pa tega noče storiti in se podati na pot pritožbe, kolikor je dopustna (do¬ čim pri deliktu po § 386. take izbire ni), se mora smatrati, da zahteva krivda po § 386. težjo kazen. Pojma zloraba službe in gaženje zakona stojita sicer v medsebojnem razmerju širšega 578 in ožjega pojma, ker pomeni gaženje po kvaliteti in po kvanti¬ teti težjo zloupotrebo službe, torej ožji pojem. Vsekako pa morata biti oba pojma zapopadena v najširšem krogu dolžnosti službe ali službenega položaja. Razen tega pa je razlika med deliktoma po § 386. in 365. dana tudi v tem, da je krajšanje («povreda») kakšne njegove pravice širši pojem kot prizadetje škode po smislu § 386. Vendar more biti kršitev pravic samo takrat kazniva, ko je objektivno takšna, da jo občuti prizadeti kot nevšečnost. Kolikor so v določbah tega XXVIII. poglavja takšne zlorabe službe ali službenega položaja kot samostojna kazniva dejanja kriminalizirana, seveda ne pride predpis § 395. kot generalna določba v poštev, ampak je treba uporabljati specialne določbe. Proj. I. sam je na str. 689. izjavil, da med take generalne zlorabe službenega položaja ni uvrstil delikta telesne poškodbe, ki je to «več po sebi jedan težji delikat i kazni se prema veličini povrede, dosti strogim kaznama». Navzlic tem izvajanjem pa je vendar upoštevati, da telesna poškodba po § 181., odst. 2., ni tako težko kazniva kot po določbi § 395. in da bo, če se stavi predlog na kaznovanje od strani poškodo¬ vanca, ki je v obeh primerih enako potreben zaščite, uporabiti določbo § 395. kot specialnejšo i.n strožjo. II. Delikt se kaznuje samo, če je naklepoma storjen. Dovršen je, ko postane učinek primoranja, to je krajšanje ali kršitev pravic, na zunaj zaznaten. Poskus ni kazniv. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5.; glede izbire kazni pa § 74. §396 [Nezakonita hišna ali telesna preiskava] C 1 ) Državni uslužbenec, ki nezakonito odredi ali izvrši pre¬ iskavo stanovanja ali osebe ali nezakonito odvzame korespon¬ denco ali druge stvari, najdene pri preiskavi, se kaznuje z zaporom do enega leta. ( 2 ) Preganjati se začne na predlog. V tej določbi so .kriminalizirani posebej opredeljeni primeri zlorabe službene oblasti poglavitno iz tega vzroka, ker navzlic temu, da se ne more smatrati dejanje državnega uslužbenca za kršenje pravic druge osebe (n. pr. pri hišni preiskavi javnega poslopja), zaslužijo iz javnopravnih vidikov, da se nanje stavi 37 * 579 kazen. Od primerov kazni po § 250. se razlikujejo primeri kaz¬ nivega dejanja po § 396. v tem, da ima državni uslužbenec in abstracto pravico, odrediti hišno ali telesno preiskavo, toda on in concreto ne posluje korektno. Kaznivo je naklepno storjeno dejanje: a) odreditev hišne ali telesne preiskave, kolikor se smatra za neskladno s pred¬ pisi §§ 135. do 142. k. p. glede samega sklepa; b) izvršitev hišne ali telesne preiskave, kolikor se smatra za neskladno s predpisi §§ 138. do 141., 145 in 146. k. p. glede načina iz¬ vršitve; c) odvzem korespondence in drugih vsled hišne pre¬ iskave vzetih stvari zoper predpise § 141., odst. 5., in § 146. k. p. Dovršeno je dejanje, ko se sklep za izvršitev ali na ne¬ pravilni način izvršitve v zunanjem svetu zaznatno pojavi. Poskus ni kazniv. Če stori državni uslužbenec, ki nima niti in abstracto posla s hišno ali telesno preiskavo, tako dejanje, kot bi izvrševal svojo službo in to v nameri (gl. § 16., IV. g), da kakršnikoli osebi koristi ali škoduje, preide dejanje v delikt po § 386. Pregon kaznivega dejanja po § 386. se prične samo na predlog (§ 85.). Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. § 397 [Službene nezakonitosti pri sestavi javnih listin] (G Državni uslužbenec, ki postavi v službeni spis, zapisnik ali listino karkoli neresničnega ali zamolči resnično činjenico ali overovi s svojim podpisom ali službenim žigom spis, za¬ pisnik ali listino z neresnično vsebino ali take dokumente uniči ali skrije, se kaznuje s strogim zaporom ali z zaporom. ( 2 ) Če stori državni uslužbenec to z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu korist ali da bi drugega oškodoval, se kaznuje z robijo do desetih let. Subjekt more biti tu prav tako kakor pri kaznivem dejanju po § 102. a a. k. z., vsaka oseba, ki ima posla s sestavljanjem službenih spisov, zapisnikov ali listin. Ker so notarji po para¬ grafu notarskega reda od države postavljeni in javno poverjeni, da napravljajo ali izdajajo javne listine, so tudi oni v smislu § 14., točke 3., državni uslužbenci. Kaj so listine, je ex lege pojasnjeno v § 14., točki 4. Ker gre tu vseskozi za produkte 580 službenega poslovanja, so te listine javne listine v smislu iz¬ vajanj (gl. § 215. I.). Kriminalizirano je vsako naklepoma storjeno dejanje, po katerem pride do potvorjenja ali prikritja ali onemogočitve uporabe javnih dokumentov. Avtoriteta in korist države zahte¬ vata, da se more nanje vsakdo in brezpogojno zanesti, da so avtentični in resnični. Malomarno storjeno dejanje ni kriminali¬ zirano, ampak spada pod sankcijo disciplinarnega reda. V prvem odstavku so preprosti primeri, v drugem odstavku pa primeri, ki so kvalificirani po storitvi v nameri pridobitve kakšne koristi zase ali za drugega ali po prizadetju škode drugi, fizični ali juridični osebi. Dovršeno je dejanje v obeh primerih s tem momentom, ko v primerih pozitivnega delovanja javna listina, odnosno službeni spis ali zapisnik za zunanji svet za- znatno nastane ali pa — v primerih negativnega delovanja —, ko se uporaba javne listine prepreči, bodisi trajno z uničenjem, bodisi začasno s skritjem. Dejanje po prvem odstavku pa je dovršeno samo tedaj, če je bilo spremljano s kvalifikatorno, že gori omenjeno namero (gl. § 16., IV. a). Ni pa potreba, da bi se za dovršitev dejanja ta namera že resnično obistinila. Dejanje po prvem odstavku je prestopek ter se poskus ne kaznuje. Glede izbire kazni velja § 74. Dejanje po drugem od¬ stavku pa je zločinstvo, ki se kaznuje tudi, če je samo posku- šeno. N. pr. če notar, ki naj vodi zapisnik o glavni skupščini delniške družbe, navede v zapisnik v nameri, da bi večini skupščinarjev pribavil korist, napačno razmerje glasov in ta zapisnik predloži v overovljenje izbranim delničarjem, pa ti overovljenje odklonijo, je dejanje pri poskusu ostalo, pa je po § 31. kaznivo. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 4. Supleto- rična kazen v denarju v smislu § 45. je dopustna samo pri zlo¬ činstvih drugega odstavka, kolikor gre za namero, da pridobi storilec zase kakšno korist (ne pa za druge, razen če je bil z.a to od drugih plačan). § 398 (Nepravilno vpisovanje v matrike] Verski predstavnik, ki ne vpiše rojstva, poroke ali smrti v knjigo, predpisano za to, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. 581 Opustitev vpisa rojstva, poroke (ženitve) ali smrti mora biti zakonita dolžnost verskega predstavika (gl. § 395., L), in le-ta mora naklepno opustiti vpis, drugače nepravilno vpisovanje v matrike ni kaznivo. Storilec postopa z vedenjem, da je pravilni vpis njegova dolžnost, ter s hotenjem, da matrika ne bo pravilno izpolnjena. Pripomniti je treba, da naklepna opustitev ne more biti predmet kaznivega dejanja po § 214. ali § 215., ker je tam samo pozitivno dejanje, storjeno v nameri uporabe listine z neresnično vsebino kriminalizirano (gl. § 214., II.). Dalje je treba pripomniti, da je v proj. I. (str. 78.) stala določba, da se »sve¬ čenik kaznuje z robijo do desetih let, če napravi v matriki na¬ klepoma neresničen popravek ali če napiše napačno ime ali če izda neresničen izvleček*. Ta delikt je bil deloma izpremenjen, pa vendar še ohranjen v proj. II. (str. 77.), toda od proj. Gjuričič dalje ga ni bilo več. To kaže pravilnost naše razlage, ker so ta ravnokar navedena dejanja pozitivne storitve. Malomarno nepravilno vpisanje utegne biti samo predmet disciplinarnega kazo vanja. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5.; glede izbire kazni § 74. Opozarjati je na predpise glede izgube službe, ki so navedeni v § 49. §399 [Nezakonita poročitev] 0) Verski predstavnik, ki poroči osebi, med katerima zakon (brak) po zakonu ni dopusten, se kaznuje z zaporom ali v denarju. ( 2 ) Z isto kaznjo se kaznuje tudi verski predstavnik, ki poroči osebo, katera je stopila prej v zakon po predpisih katerekoli vere, priznane v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ali katera je prej sklenila civilni zakon. C 8 ) če ostane zakon v veljavi, se kaznuje verski predstavnik v denarju do 5000 dinarjev, toda sodišče ga sme tudi oprostiti vsake kazni. Iz geneze te določbe je treba navesti, da se drugi odstavek ni nahajal v obeh proj. I. in II., niti v obeh predlogih (Gjuričič, Subotič). Ratio legis je bila pač ta — motivi niso znani —, da se verskemu predstavniku, v čigar delokrog spada poročitev zakonskih drugov, zabranjuje samostojno reševanje vprašanj o 582 dopustnosti ali nedopustnosti sklepanja novega zakona (braka), ako je bil eden ali drug ali ako sta bila oba že prej poročena, bilo po versko-cerkvenih predpisih katerekoli priznane vero¬ izpovedi naše kraljevine, bilo v civilnem braku, ne da bi bil prejšnji zakon (brak) po zakonitih predpisih že razvezan ali odpravljen. Ta poslednji dodatek sicer ni v drugem odstavku iz.rečno naveden, ali se mora logično suplirati, ker zakonodajec ni mogel odrediti, da veljaj prepoved nove poročitve absolutno, n. pr. torej tudi, če je eden izmed nupturientov prej stopil v zakon (brak), pa je njegov bračni drug že umrl. Tudi se vidi, da je misliti na zadržek, ki se da odstraniti, ker je v zadnjem odstavku govora o tem, da ostane brak veljaven, ki ga je sklopil verski predstavnik navzlic pre¬ povedi pod sankcijo kazni po prvem in drugem odstavku. Če je bil tedaj eden izmed nupturientov že prej poročen, pa ni potrebnega dokaza z javno listino, da je prejšnji zakon razvezan ali da je prenehal obstojati, verski predstavnik ne sme poročiti; če pa to prepoved prekrši, postane kriv prestopka po § 399. Priznanost veroizpovedi se ravna, ker ustreznih zakonitih predpisov še ni, po ideologiji občnih predpisov v javnem življe¬ nju, katerim je veljal tudi čl. 12. razveljavljene vidovdanske ustave. Priznane so tiste vere, ki so bile prevzete iz pokrajin, iz katerih je nastala naša kraljevina, kot tam legalno eksistira¬ joče vere, in pa tiste, glede katerih je izrečeno priznanje s posebnim zakonom. Dejanje je kaznivo, če je storjeno z naklepom, t.j. z vede¬ njem, da zakon ni dopuščen, pa bilo zabranjen, bilo ničen, ter s hotenjem, da se uporabijo oblikovni predpisi za sklopitev braka in da se s tem ustanovi med nupturientoma poroka. Ni, da bi morala biti posledica te poroke veljaven brak. Dovršeno je de¬ janje, ko je poroka formalno izvedena. Poskus ni kazniv. Tudi oprava poroke iz malomarnosti ni stavljena pod kazensko sank¬ cijo (gl. § 291.). Kazen za oba primera (prvi in drugi odstavek) je zapor od sedmih dni do petih let ali pa denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede izbire 'kazni gl. § 74. Za primer, da dobi sklenjeni brak pozneje na kakršenkoli način materialno veljavnost, še preden pride vsled pregona, ki se upoti uradoma, do sodbe, je kazen za verskega predstavnika 583 samo denarna, in sicer od 25 do 5000 dinarjev. V posebno lahkih primerih, ki se ugotove po oceni sodišča po smislu § 73., pa se sme storilec oprostiti od vsake kazni. § 400 [«Kancelparagraf»] Verski predstavniki, ki uporabljajo v strankarske namene svojo duhovno oblast po verskih molilnicah ali s sestavki verskega značaja ali drugače v izvrševanju svoje poklicne dolžnosti, se kaznujejo z zaporom do dveh let ali v denarju. Delikt se da storiti samo od verskih predstavnikov (gl. § 395., L), ki imajo duhovno oblast in jo tudi izvršujejo. Duhovna oblast je del cerkvene vodstvene oblasti, ki obstoja v tem, da ima cerkev po svojih svečenikih pravico in dolžnost, da poučuje, opominja, svari ter vpliva z zapovedmi ali s kaznimi ,na vest svojih vernikov v svrho, da daje smernice, kaj je moralno ali etično dovoljeno, kaj ni (potestas directiva). Zakonodajec pa loči te občne smernice o morali in etiki od onih smernic, ki so uprte edino le v svrhe političnega udejstvovanja v političnih strankah. Verski predstavnik zakrivi kaznivo dejanje, če po¬ stopa z vedenjem, da svojo duhovno oblast upotrebljuje v svrho dajanja smernic za politično udejstvovanje v politični stranki, in to bodisi z izrazom svojih, duhovni oblasti ustrezajočih misli, bodisi s spisi verskega značaja ali drugače v izvrševanju svoje poklicne duhovne oblasti, ter s hotenjem, da izraz svojih misli bodisi v verskih molilnicah ali drugače (misli se zlasti na spoved) napram vernikom zaznatno sporoči. Način sporočitve je lahko javen ali tajen. Tudi enemu samemu verniku nasproti se da kaznivo dejanje storiti. Dovršeno je dejanje, ko nastopi ozna¬ čena sporočitev misli, ne glede na to, ali je imela dejanski uspeh ali pa je morebiti celo nasprotno učinkovala. Poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do dveh let ali pa samostojna denarna kazen od 25 dinarjev naprej. Glede izbire kazni gl. § 74. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5. Ker je služba verskega predstavnika javna služba, veljajo zanj tudi predpisi o izgubi službe po smislu § 49. Pripomniti je treba, da prepoveduje čl. 95. zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih upotrebljevanje oblasti 584 in položaja državnih uslužbencev v strankarske svrhe in kaz¬ nuje kršitev te prepovedi kot disciplinarni prekršek eventualno z odpustom iz službe. Kaznivo dejanje po § 400. ne spada med delikte tisk. zak.; dasi storjen s tiskom, se vendar mora presojati po občnem k. z. § 401 [Kršitev službene tajnosti] C 1 ) Državni uslužbenec, ki priobči komu brez dovolitve pri¬ stojnega oblastva karkoli, kar je zvedel v službi kot tajnost, se kaznuje z zaporom do dveh let. ( 2 ) Prav tako se kaznuje tudi, kdor stori to po izstopu iz službe. ( 3 ) Če stori državni uslužbenec to z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu korist ali da bi drugega oškodoval, se kaznuje s strogim zaporom. Po čl. 9. zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih je državni uslužbenec dolžan čuvati službeno tajnost, brez ozira na to ali je v aktivni službi ali ne. Pod službeno tajnostjo pa se razume vse, kar uslužbenec v službi in v svojem poklicnem položaju zve, pa bi se iz odkritja tega mogel ovreti ali pokaziti uspeh državne službe ali pa bi to bilo na drug način škodljivo', bodisi za državo ali njene interese, bodisi za poedince. Izdaja službene tajnosti je dovoljena le na korist občnega blagra. Dovoljenje sme dati kot zadnja višja instanca samo pristojni minister. Spričo teh načel stori državni uslužbenec kaznivo dejanje, če krši službeno tajnost naklepoma, t. j. z vedenjem, da gre za tajnost v smislu čl. 95. zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, ter s hotenjem, da izda tajnost, ne da bi bil odvezan od molčečnosti. Dovršeno je dejanje z izdanjem. Oblika izvršitve je lahko kakršnakoli, samo da je izjava neki drugi osebi izven storilca zaznatna. Tudi pri¬ čevanje o službenih, tajnostih v civilnopravdnem postopanju (§ 321., točka 3., c. pr. r.) ali v kazenskopravdnem postopku točka 3., k. p.), storjeno z vedenjem, da pristojni minister ni dal odveze od dolžnosti molčečnosti, je kaznivo po § 401. Čl. 90. zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih usluž- 585 bencih ustanavlja določbo, da uradnik niti na ponovni pis¬ meni ukaz ne sme službene tajnosti izdati, da pa mora o takem incidentu poročati svojemu nadrejenemu oblastvu. Kazen je v preprostih primerih zapor od sedmih dni do dveh let. Če pa je državni uslužbenec storil kaznivo dejanje z namero (gl. § 16., IV. c), pridobiti sebi ali drugemu (fizični ali juridični osebi) neko korist ali neko drugo osebo oškodovati, je kazen strogi zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omi¬ litve kazni gl. § 71., točko 5., odnosno 4.; glede izgube službe § 49.; glede izgube penzije primeri čl. 165., točki 5., zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. Pripom¬ niti je treba, da obravnava § 252. delikt kršenja tajnosti, ki ga store tam navedene osebe, da pa med njimi niso navedeni svečeniki. § 402 [Kršenje posebnih dolžnosti poštnih uslužbencev] (G Državni uslužbenec poštne stroke se kaznuje z zaporom: 1. če odpre brez odredbe pristojnega oblastva pošti predano pismo ali pošiljko; 2. če uniči, prikrije pismo ali pošiljko ali je ne vroči onemu, ki mu je poslana; 3. če priobči komu vsebino, za katero je zvedel iz odprtega pisma ali odprte pošiljke. ( 2 ) Tako se kaznuje tudi oni državni uslužbenec poštne stroke, ki dopusti, da stori kdo drugi eno ali drugo teh dejanj. V tej določbi ni govora o kršitvi pisemske tajnosti, toda ona stoji v ozki zvezi s kršitvijo pisemske tajnosti v smislu § 251. Vsekako je izraz kršitve tajnosti v § 402. namenoma izostal, da se ohrani tudi za poštne uslužbence veljavnost določb o kršitvi službene tajnosti po § 401. Z ozirom na to je treba smatrati dejanje po § 402. kot poseben delictum sui generis, ki ščiti pravno dobrino pravilnega prometa na pošti glede poštnih po¬ šiljk. ne glede na tajnost vsebine pisem in zaprtih pošiljk, kakor hitro so predane pošti. V tem smislu je odprto pismo ali dopis¬ nica zaščitena. Ne sme pa vsebina pošiljke tvoriti neko državno tajnost, ker sicer preide priobčitev tuji državi ali njenim zaup¬ nikom v delikt po § 102. Pošti je predana pošiljka odtlej, ko jo 586 dobi pošta v svojo hrambo, bodisi neposredno, bodisi posredno, n. pr. v nabiralniku. Delikt po § 402. more storiti samo državni uslužbenec, ki je poklicno zaposlen pri poštni upravi kot konceptih ali prometni ali manipulativni uradnik, zvaničnik ali služitelj. Tudi za te osebe je treba ugotoviti njihov značaj kot značaj državnih uslužbencev po predpisih § 14., točki 3. Delikt je kazniv samo, če je naklepoma storjen. Način sto¬ ritve je: a) naklepno odpretje brez odredbe od strani pristojnega oblastva (n. pr. preiskovalnega sodnika [§§ 145., 146. k. p.]); b) naklepna uničba ali prikritje (tudi začasno skritje zadostuje) ali opustitev izročitve pošiljke pravemu naslovljencu; tudi tu je izročitev na pristojno oblastvo, ki to zahteva, krita po zakonu in v smislu § 23. nekazniva; c) naklepna priobčitev vsebine od¬ prtega pisma ali pošiljke; odpretje je lahko provzročeno od po¬ šiljatelja (dopisnice, tiskovine, cirkularji itd.), ali pa je nastalo po naključju ali bilo storjeno od poštnega uslužbenca samega; č) naklepna dopustitev ali dovolitev, da tretja oseba stori eno izmed prej navedenih dejanj. Če stori tretja oseba v sporazumu s poštnim uslužbencem dejanje, ki se smatra zanjo kot ob¬ vestitev brez odredbe pristojne oblasti, sta oba kazniva, poštni uslužbenec po § 402., tretja oseba pa po § 251., kajti takšna dopustitev ni upravičena. Daši je gori pod c) navedeno od¬ pretje, ki ga je provzročil poštni uslužbenec iz malomarnosti, nekaznivo, pa je vendar priobčitev vsebine kazniva. Tudi tista priobčitev vsebine je kazniva, pri kateri je poštni uslužbenec zvedel za vsebino, ne da bi odprl pošiljko, n. pr. če drži pismo proti luči, da se da pisanje čitati. Dovršeno je dejanje, ko nastopi hotenju primeren uspevek. Poskus ni kazniv. Kazen je zapor od sedmih dni do petih let. Glede eventualne omilitve kazni gl. § 71., točko 5. Če gre samo za ta dejanja po 1. in 2. odst. § 402., ni odločilno, ali je poštni uslužbenec zasledoval kakšno korist ali nameraval kakšno škodo. Ako pa je dejanje kvalificirati kot delikt utaje, se ravna kazni¬ vost po določbah § 319. § 403 [Kršenje posebnih dolžnosti telegrafskih uslužbencev] Državni uslužbenec telegrafske stroke, ki v telegramu, pre¬ danem zaradi odprave, kaj izpusti, izpremeni ali doda, ali tele- 587 grama sploh ne odpravi ali ne preda onemu, ki mu je namenjen, ali ki priobči vsebino telegrama drugemu ali ki telegram uniči, se kaznuje z zaporom. Izvajanja k § 402. veljajo mutatis mutandis tudi tu. Samo glede načina storitve je treba pripomniti, da je kazniva vsaka naklepoma storjena izprememba besedila brzojavke. Tudi ka¬ zenska sankcija je tu ista, kakor pri § 402. § 404 [Kršenje posebnih dolžnosti telefonskih uslužbencev] Državni uslužbenec telefonske stroke, ki dopusti ali olajša, da govori ali posluša pogovore na telefonu tudi drugi, ki ni dobil zveze, ali ki priobči drugemu pogovor, se kaznuje z za¬ porom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev. Kakor pri določbah §§ 402. in 4Q3. je tudi tu zaščiten pravilni promet. Dejanje je kaznivo samo, če je storjeno z naklepom in obstoja: a) v pasivni dopustitvi ali aktivnem olajšanju, da oseba, ki ni dobila zveze in bi morala biti izključena od poslušanja, vendarle posluša pogovor drugih, ali b) v naklepnem sporočilu delne ali celotne vsebine razgovora, ki ga je zvedel telefonski uslužbenec, ne glede na to, ali je on dal zvezo ali neka druga oseba. Dovršeno je dejanje z nastankom hotenega uspevka. Poskus ni kazniv. Kazen, ki se zagroža, je tudi tu odrejena analogno § 402. Ako pa storilec postopa z namero (gl. § 16., IV. a), pri¬ dobiti korist zase ali za koga drugega ali ga oškodovati, se kvalificira njegovo dejanje hkratu kot delikt po § 386., odst. 1. Glede eventualne omilitve kazni zapora gl. § 71., točko 5., glede izbire kazni pa § 74. Izguba službe je mogoča pod pogoji § 49. in fine. 588 III. oddelek: Končna odredba. §405 [Napoved, kdaj stopi kazenski zakon v veljavo] Ta kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo¬ vencev stopi v veljavo, ko se razglasi v «Službenih Novinah«; dan, ko dobi obvezno moč, pa se odredi s posebnim zakonom. Napovedani z.akon je izšel dne 16. februarja 1929. Veljavnost k. z. nastopi z dnem 1. januarja 1930. S tem dnem izgubi ve¬ ljavnost prej veljavni bivši a. k. z. z dne 23. maja 1852. z vsemi svojimi izmenjavami in dopolnitvami, torej z vsemi stranskimi kazenskimi zakoni, ki so bili izdani do 1. decembra 1918., ko je nastala kraljevna Srbov, Hrvatov in Slovencev (gl. čl. 4., odst. 2., uv. zak. kaz. zak.). 589 Stvarno kazalo. (Številke brez označbe «str.» pomenijo paragrafe kazenskega zakonika, rimske številke oddelke v razlagi; «str.» pred številko pomeni stran knjige.) Aberratio ictus 20n, 167 H. abolicija 8, 300. abortivna sredstva 173, 174. agent provocateur 34 In , 137. absolutno zastaranje 79, 80, 82. absorpcijsko načelo 61 n . actio libera in causa 22 IV , 166. actus contrarius 33 n , 34 m , 138, 297 IV , 301 n , 368. advokat 47 I, 252, 322, 369, 371. akumulator 14. alias facturus 34 ln , 280. alkohol 22 m , 268, 269. amnestija 8, 48, 300. analogija 1 *, 65 n , 66, 67, 77. anarhizem 12 n, 97m, 98 HI, ioo ih, 115, 193. animus corrigendi 294. animus iniuriandi 297 IV , 301 J . animus laedendi 294. animus nocendi 16 IV , 17, 139, 214, 222, 223. anonimna ovadba 140. aprehenzijska teorija 314 n , 327. asilna država 12 n . asperacljsko načelo 61 n . asthenični afekt 24 m > Babica 47 r , 172, 239, 252. bankovci, ponarejanje in razširjanje 239. bankrotstvo 344, 345. begstvo 41 n . belgijska atentatska klavzula 12 n . beračenje 52, 158, 159, 245. bestialnost 167 n, 286. bigami ja 290. bitje kaznivega dejanja 11 H, 191. bilanca, lažniva 348. blanketni kazenski zakoni 1 Iv , 126, 254 H, 255. bogočastje priznanih ver 162, 163. bolezni, kužne 255; na duhu 22 ni; nalezljive 254, 265; spolne 256. Bolgarska 12 n . bolnik 262—265. bolnišnica 41 H. bordel 280. borec 105, 107. borzne spekulacije 345, 352, 373. boter 284. brak, gl.: zakon, brezuspešna nasnova 34 m. brod 3, 200, 210, 211. Celotni kazenski zakonik, celota, str. 14. celovitost 23 n. centralni fond za kazenske in podobne zavode 42, 60, 133, 362, 388. cilj 16IV, 97, 157, 161, 227, 360. chantage 242 n. code pčnal, str. 9; 15 n . computatio naturalis 41. conatus propinquus 31 •, 33, 91, 187. conatus proximus 20 n, 33, 91, 187. conatus remotus 311, 32, 91, 92, 114, 230. concursus facultativus 341. concursus necessarius 341, 88. concursus plurium delinquentium 341. concursus simultaneus 61. corpus delicti 11 H, 59. 591 crime mixte 12 1! . culpa 16 IV . custo-dia honesta 38. Čanker 256. čas, prebit v zavodu za lečenje, ču¬ vanje 53. časovno štetje 14, 41 n. čas storitve 11 m . čast 2971. častne pravice 46—49. Češkoslovaška 12 n. češkoslovaški načrt za k. z., str. 11; 15H, 16 m ; 22HI, 231, 24», 31 m, 46, 701, 711, 104, 173 m, 322. ček, lažen, predrugačen 215. četa 34i, 138. članstvo 98. Darilo, poklonjeno državnemu usluž¬ bencu 133, 384, 388. deca, nje čast 297 H. delavnostna teorija 11 •. delictura continuatum 11 m, 62 1 , 301 m. delictum continuum 11 m . delictum repetitum 11 m. delictum status 11 m. delirium 82 m. deljivost obtožbene pravice 87, 88. delnica 216. delniška družba 350, 356. delomrznost 158. denar 14, 234—238, 388. denarna kazen 42, 43, 44, 70, 71, 81, 82; alternativna 421; kumulativna 42 1 ; supletorična 421, 45, 63. denarne pošiljke 339. denarne vrednotnice 216. depositum miserabile 318 1 . dete 26. determinizem 22 n. detomor 170. devica 276. dies scientiae 86, 87. dihotomija 15 n. diplomatično izdajstvo 102, 103. diplomatski zastopnik 84 ■. disciplinska kazen 69, 139 n. disciplinsko postopanje 139 n. distančni delikt 11 1 . divjačina 3141. dobavitelj, ki ne izpolni pogodbe ob vojni nevarnosti 112. dodatna kazen 42 1 . dogovor 96, 138. dokazna moč listine 223. dokaz resničnosti 311, 312. dokazno pravilo za obstoj naklepa 333, 373. dolg, zahtevanje plačanega 380. dolus coloratus 1391; directus 16 ' v ; eventualis 16 ' v , 31 m, 290 1; indl- rectus 17, repentinus 167 n. dolžnik, v konkurzu 344—354; izven konkurza 366. dolžnost naznanitve zločinstva 135. doraslost 27 1 . draženje 165. drobiž, denarni 234 1 . društvo 98, 113; nedovoljeno 161. Društvo narodov 105. družabni sloj 165. država 91—126. državljan, se ne sme izročiti 12; iz¬ gnati 57; v službi sovražnikovi 165. državljanstvo 3h državna oblast 94, 132. državna služba, izguba 35, 49. državne nabave 112, 336. državne tajnosti, izdaja 102. državni posel 103, 132. državni pravni zastopnik 371. državni uslužbenec 14; grdo ravnanje z njim 128; izsili dejanje 395; izsili izjavo 390; izvrši sodbo 392; krši službeno tajnost 401; krši tajnost pisem, pošiljk 402; krši tajnost tele¬ fona, telegrama 403, 404; krši zakon 386; lažno se izdajati zanj 132; ne- istinite ugotovitve v spisih 397; od¬ vzame protipravno kotnu prostost 391; opusti izvršiti sodbo ali zakon 393; podkupovanje 133; poškodova¬ nje 128; prejme darilo 384; prejme plačilo 389; pretnja 127; protizako- 592 nito postopanje 131; razžaljenje 302, 313; sila zoper njega 127; uporaba poverjenih stvari 379; utaja 319; za¬ hteva darilo 384; zamolčanje v spi¬ sih 397. državni znak 99. državno sodišče za zaščito države 133. duševni razstroj 22 m. dvoboj 167 m. dvoženstvo 290. Ekshibicionizem 285, 287. eksplozivne snovi 191, 192, 193, 328. ekspoze (k predlogu Gjuričič), str. 11; — 24 n, 27 II, 31II, 34 «, 77, 87 , 109 , 147, 173, 177II, 203, 211, 242, 269, 304. 305, 311, 312, 314, 316. eksteritorialne osebe 3 1 , 131, 24 n, 34 v , 80. električna energija, sila 14, 194, 195, 314. električni aparati 213. enotnostna teorija 111. error in objecto 20 n. epidemije 254, 255. epilepsija 22 m. excessus mandati 34 vi. Fait connexe 12 1! . falzifikacija listin 218, 219. force majeur 167 h furtum usus 314, 366. Glavna razprava 149, 151. glasovanje v sodnih zborih 153. gluhonemost 22 m. golob, pismonosni 114. goni 22H. gostilničar 268. gradnja, neupoštevanje predpisov 198. grdo ravnanje 128, 131, 294. grški osnutek za k. z. 11. Hajdukovanje 138, 316 m, 328 m. halucinacija 22 m. hipnoza 14, 269. histerik 22 Iv . historiat kazenskega zakonika str. 9 naši. hotenje (pojem) 16 m. hudodelstvo str. 42; 15 h lam alias facturus 280, 281. idiotizem 22 m. igra na slepo srečo 158. imovina, poškodba dolžnikove 354; po¬ škodba tuje 365; prikrivanje, pro¬ daja, uničenje 344, 345 . imovinske pravice 363, 383. impedimenta 291. incest 284. infekcija 254 u. imuniteta 24 n , 34 v , 80. indicatio vitalis 177 u. indiskrecija 299. individualizacija kazni str. 151; 70, 71, 74. in dubio mitius 2 H, 14, 241, 48, 651, 80, 169, 2251, 24311, 310 , 356. industrijski požig 340. inozemci 5, 7—9, 12, 57. inozemski državni poglavar 84 1 . inozemstvo 3 r , 4 I, 8 , 9. intelektualna falzifikacija 218. intelektualna sposobnost 22 H, 28 h internacionalno kazensko pravo, gl. meddržavno kazensko pravo, interniranec 116, 117. interpretacija, logična str. 11 , 12 . irski ali progresivni sistem 37. istupi str. 13. italijanski osnutek kazenskega zako¬ nika 1 \ 12 n , 22 m , 24 n , 322. izbor kazni 74. izbris obsodbe str. 177; 243, 90 n . izdajstvo države 94, 97. izdaja načrtov, objektov 108. izdaja izpričeval 220 . izgon 57, izguba častnih pravic 35, 46—49. izkoriščanje lahkomiselnosti, nedosta- janja skušnje 357, 360. izkoriščanje ljudi 185, 277, prosti¬ tutk 281. Dr. M. Dolenc, Tolmač h kazenskemu zakoniku. 38 593 izmenjanje kazenskih zakonitih do¬ ločil 21 . izplačilo višje cene 382. izpostavljeni e nevarnosti 175. izpovedba brez prisege 146, 148. izrekanje lažnih trditev glede državnih ustanov 101; neresničnih činjenic 301; osebnih, domačih razmer 299. izročitev tuji državi 3 !I , 5 n, 6 , 7 ■, 12. izseljevanje 157. izsiljenje izjave v uradnih poslih 390. izsiljevanje 329—332. izstavitev listine 214. izterjava dolga 380. izvedenec 144, 146, 148, 302. izvenoblastnost 13 k izvršba (eksekucija) 366. izvršba neizvršne sodbe 393. izvrševanje očuvalnih odredb 60. izvrševanje poklica ali obrta 58. izzivanje 131 k Jamstvo 43. javna dobrina 365. javna služba 49. javne listine 215, 397. javni mir in red 154—166. javni posojevalci 377, 378. javni promet 204—210. javni prostor 316. javno razširjanje neresničnih vesti 374. javnost 100 k ječa, težka 2 'k jemanje darila 384. Kalitev javnega miru 162. kalup 230. kancelparagraf 400. kapavec 256. katoliško cerkveno kazensko pravo 1 k kavarnar 268. kavzalni nexus, gl. vzročnost, kazen: disciplinska 69; dodatna 45; glavna 35—46; izvrševanje 40; oči¬ tanje 300; odlog izvršitve 65—67; odmera 70—77; odpustitev 8 ; omili¬ tev 71, 72; poostritev 69; preslana v inozemstvu 10 ; prestanek 8 ; pri¬ silna izvršitev 44; pri steku 61—64; računanje 41; stranska 35, 46—49; vštetje pripora ali zavarovalnega zapora 77. kazensko postopanje 2, 88 , 89. kaznivo dejanje: izključitev 19, 20, 22, 23; iz koristoljubja 45; iz ne¬ častnih nagibov 74: iz nuje 277, 316, 320, 338; iz sorodnih nagibov 76; izvršeno izven države 4—9; kdaj in kje storjeno 11; obsojenčevo 69; očitanje 300. klasična šola 16 11 in IV , str. 79. ključ za tujo ključavnico 160. knjige trgovcev 345, posojevalcev 378. knjižice, delavske, služiteljske 222 . kockanje 362. kokain 22 ’", 268. koledar 14, 41, 77, 79. kolektivna osebnost 297 H. kolovodja 154. ■komibatant 105. komisivni zločin 11 ln . komisivno-omisivni zločin 11 m. kompenzacija krivde 298. komplot 341, 95 , 96 , 138. komunizem 97’", 98, 100"’, 115, 193. konjska železnica 206. konkurenca, idealna str. 133; 61 T , 78. konkurenca, realna 62, 63. konsumpcija pri nepravem steku str. 134. kontrarno seksualno občutje 285. konsiliarni zdravnik 262". korekcionacija kazni 15". korespondenca, odvzemi 396. koristoljubje 45, 167", 185, 362, 373. kovinska vsebina denarja 236, 237. kraj, kjer je storjeno kaznivo dejanje 11 . kralj 91—93, 307. kraljevski dom, razžaljenje člana 84’, 307. kraljevski namestnik 91—93, 307. kratkotrajni zapor str. 140. krčma 14, 50, 55, 268. kredit 301, 359, 361. kritika 306. 594 kriva mera 343. krivda, pojem, 16*. krvosramoost 284. kumulacijsko načelo 61 n. kužne bolezni pri živini 255. kvalifikacija kaznivih dejanj 15 nl . kvarte, prerokovanje 375. Ladja 3, 200, 206, 210, 211. laesio inchoata, rninans 24». lahkomiselnost 16 lv , 357, 360. lastnina 100, 3141, n 344, 345, 354, 365. latentne krize 110. lažji primeri 73. lažna ovadba 139, 140. lažne izpovedbe 144—148. lažne terjatve 344, 354, 355. lažne trditve 101. lažne vesti ob vojni nevarnosti 111. lažno izdajanje za državnega usluž¬ benca 132. lažno prikazovanje razmer 157. legaliteta 64. legitimacije, potniške 222 ». lekarnar 471, 172, 252, 261. lenocinium 282, 283. lesbiška ljtibezen 9, 285. lex generalis in specialis str. 14; 92 *. listina 14; izdaja inozemskemu obla- stvu 102: javna 215, 397; naprava lažne 214, 215, 222; potna 222; sred¬ stva za napravo 230; uničenje, po¬ škodovanje, prikrivanje 102, 223. loterija 364. lucida intervalla 22 Iv . luxuria 16 IV . Mala tatvina ali utaja 320. maloletniki 14, 245, 268, 260, 381. maloletniki, mlajši 14, 27, 28, 149. maloletniki, starejši 14, 30. malomarnost (pojem) 16 111 do v . manifestacije 164, 165. manija 22 iv. marginalne rubrike str. 14, 184. materialije h kazenskemu zakoniku str. 12. matrike, opustitev vpisa 398. mazaštvo 262. maximum kazni 141. mejnik 223. meddržavno kazensko pravo 3, menica 215. menjanje kazenskega zakona 2 1 . menstruacija 22 iv. mera 231, 343. mere bezbednosti 2 iv. metode zdravljenja, nepreskušene 263. ministrstvo pravde 31, 7—10, 14, 38, 44, 51—59, 69 m, 80, 841, 162, 308, 313. mir, osebni: rušenje 2991. modeli 230. moderamen inculpatae tutelae 24 m. mnogota 117, 129, 154. mnogotni zločin 104. morala, javna 269—289. morfij 268. morje, prosto 3 n. motenje duševnega delovanja 22 m. motiv, gl. nagib. motorna sila 194, 195. mrlič 152, 314. mrtvogledi 153. Načrti, operacijski, vojaški 110. nadaljevalni zločin 11 m. nadomestilo denarne kazni 44. nadomestilni zapor 44. nagib dejanja 16 iv, 20», 37, 38, 45, 57, 70, 76, 139 m, 167», 168», 170, 185, 302, 373. nagovarjanje k pobegu 120. najdene stvari 318. naklep 16 ■», 18, 31. naklep eventualni 16 iv. naključje 16 ! », 109 iv, 318 » 1 . nakup od osebe pod 15. leti 381. nalezljive bolezni 254, 265. namen 16 iV . namera 16 iv. napad 24». napitnina 384». napotitev 159. narkotična sredstva 14. 38 * 595 narodni poslanci 131. naprave, vodne 197. nasciturus 297. nasedenje ladje 200. nasilje 93, 154. nasnova 34, 95, 98, 115, 116, 136. nasnovatelj 34 1 , 170. nečisto dejanje 287—289. nečistost: izkoriščanje ženske osebe 281; nasnova 288; nenaravna 285, 286; od- vedenje v svrho — 278, 282; pomoč pri izvrševanju 280. nedeljivost 88, 89. nedožno prestani preiskovalni zapor 86 H, 77. nedotakljivost 93. neizpolnitev pogodbe 112. nelojalna tekma 367. nemško-avstrijski načrt novega k. z. str. 11; 22 m , 23 \ 24 n , 38, 104, 202, 203, 209, 240, 3001, 306, 314, 316, 322, 323, 360, 369, 374, 386. neoporečnost 29, 68 k nepazljivost, huda 16 IV . neplačevitost 344, 345, 349. neposlušnost 128, 129. neprava konkurenca materialnopravnih kazenskih določb str. 133. nepravilno pojmovanje kazenskega za¬ kona 21. nepravi stek zakonov str. 133. nepremagljiva sila 25 k nerazvitost, duševna 22 m , 26. neresnične vesti, razširjanje 111, 374. nesigurnost kraljevine 115. nesporno postopanje 148. nevarnost za življenje, imovino: opusti¬ tev prijave 203; povzročitev 201, 205 do 207. nevednost 16 Iv . nevračunljive osebe, njih čast 297”. nevračunljivost 22 ni, 27 ”, 54, 55, 135 k nevrasteniki 22 Iv . nevtraliteta, prekršitev 126. neznanje kazenskega zakona 21. ničen brak (zakon) 295. norveški kazenski zakonik str. 10, 12; 22 ni, 31 ”, nosečnost 22 iv. notar 471, 251, 371, 372. notranja varnost države 115. novec 14. nož 180, 248. nuja 277, 316, 320, 338. nullum crimen sine lege 1 k 2 k nulla poena sine lege 1 k 2 k > v , 75. Obeležje biča 19', 20 k obešanje 36. objašnjenje (kratko) k proj, II. str. 10. objave 102, 110, 149; sodbe 35, 50, 58, 139, 305, 342, 363. objektivna poskusna teorija 31 k oblast 94, 132. obljuba zakona 276. obogatitev 314, 318, 334”. obolenje, duševno 244. obramba, vojaška 114. obrekovanje 139. obredi priznanih ver 162, 163. obrt, prepoved izvrševati 58. obrtoma 158, 222 IV (pojem), 236, 262, 281, 333, 337, 342, 359, 372, 375. obsodba inozemskega sodišča 8, 76. obsojenec: kazniva dejanja njegova 68; ovadba 139; povrnitev škode 65, 66; siromašni 43; smrt 44. obtežujoče okolnosti 71 k obtožnica 147. obvestila 114. obveznica 106, 216. očitanje 300 k očitavnost 16 k očmjenje tekmecev 367. očuvalne odredbe 2 IV , 35, 50—60, 142; pri steku 61; uporaba, če je bil sto¬ rilec po starejšem zakonu obsojen 2 iv. oderuštvo, denarno in stvarno 357 k odobritev pregona 8, 84, 302, 307 — 310. odgovornost, izključitev 19 — 22, 34. odlikovanja 47 k odlog izvršitve kazni 65 — 68. 596 odmerjanje kazni str. 151; 30, 33 n , 62*, 70. odpadki, kovinski 239. odpirač 160. odplačila 43, odpor 130. odprava telesnega ploda 170—173; po¬ nujanje sredstev 174. odpustitev kazni 8. odreka pomoči 249. odslužitev denarne kazni 43, 44. odstop od poskusa 33I. odstop od zasebne tožbe 89. odškodnina 65, 66, 233. odtegnitev premičnih stvari 323. odtislki na papirju 240. odvedenje 246, 278, 282, 283, 293. odvračanje 367, 376. odvrnitev škodljivih posledic za življe¬ nje ali imovino 25 n , 202. odvzem pravice obratovanja 363. odvzem predmetov kaznivega dejanja 59, 214, 232—240, 241, 362, 364, 388. odvzem prostosti po državnem usluž¬ bencu 391. odvzem stvari 326. ogrski kazenski zakonik 27 >. oglasi 174. ogražanje javnega prometa na ulicah 204; po prometnih uslužbencih 208, 210; železniškega in podobnega pro¬ meta 206; življenja ali zdravja 205, 207. okolnosti, upoštevne za odmero kazni 70. okrnitev telesa 118. okrutnost 167, 328. okupacijska pravica 314 h okužen j e 254—256. okvara službenih predmetov, sredstev 128, 131. olajševalne okolnosti 71. omalovaževanje 100. omilitev kazni 21 l , 24 m , 33 n , 34 IV , 37, 49, 71, 72. omisivni zločin 11™. omnimodo facturus 34 m . onanija 21 n, 272, 285. onemogla oseba 176. onesposobljen je za vojaško službo 118. opasna tatvina 316. operacije, zdravniške 1781, 264. opilim 268. oplenitev 154. opojila 268. opomin brez namere, razžaliti koga 306. oporoka, lažna, predrugačena 215. oportuniteta 64. oprostitev: iz zapora 142; od vojaške obveznosti 119; vsake kazni 21 r , 32 n , 73. opustitev prijave 135, 153, 203. organi trgovskih družb 250, 356. orodje, opasno 248. orožje 231, 97. osebe, ki se ne razidejo na poziv 129, 131. osebni stan 296. oskrumba, gl. nečisto dejanje ostrašitev 155, 156. osvoboditev vojnega ujetnika, interni¬ ranca 117. otmica 85, 245, 246. otroci 14 (pojem), 26, 159, 296. otrovanje z alkoholom 22 m . ovadba, obrekovalna 139, 386. ovadbena dolžnost 114, 135, 203. overovitev neresničnih činjenic 216. oviranje službe 113, 127, 128. oznamenilo bitja 19 r . Palam 100 I, 287. par 1911. paraliza 22 ln . paranimfalni triki 242 »h 285. paranoia 22 m. parna sila 14, 194, 195. pasivna resistenca 115, 209. pasivno podkupljenje 385. paznik, ki dopusti pobeg 394. peculium 360. pečat, oblastveni 134, 229. pederastija 285. penzija 47, 49. 597 perforatio foetus 173. personalitetno načelo 6. perverznost 285, 286. pijača dana maloletnikom 268. pijanci 54, 55, 166. pijanost 711, 166. pismo 251, 339, 402. pismonosni golobi 114. platina 229. plemenski razdor 165. plin 3141. pobeg 17, 120, 142. poboljševalnica 28 n . pobuna 104, 107, 116. podaljšanje preskusne dobe 67. podedljiyost obtožbene pravice 87 m. podkupnina 388. podkupovanje državnih uslužbencev in sodnikov 133; v konkurzu 355; v uradnih stvareh 384. podnet 70. podpomoč 141. podstrek 70. podstrekač 34 h podteknitev (podvržba) otroka 296. podžig 70. pogaženje zakona 386, 387 n, 395. pogojna obsodba str. 140; 65—68. pogojni odpust 40, 51, 52. pojasnilo brez namere, razžaliti koga 306, pokaznitev na predlog 8, 9, 85. 87—89; na zasebno obtožbo 8, 86—89; po odobritvi 8, 84, 313. poklicna tajnost 252. poklic, prepoved izvrševati 58. pokoj, osebni 299 h policijski nadzor 35. politične pravice 47 H. politične stranke 400. politični zločin 12 P, 38. politični red 98. politično, telo 84 h Poljska 12 d. pomilostitev 8, 48. pomoč (pojem) 34; dana sovražniku 106, 107; da se ne uvede kazensko 598 postopanje 141; klicanje na — 156; k že zasnovani nečistosti 280; opustitev v nevarnosti 249; v skrajni sili 25 m; za pobeg iz vojske 120; za pobeg iz zapora 142. ponareja denarja 14, 234—240. ponareja listin 214—220, 222. ponovitev dejanja 362, 364. ponovna obsodba radi tatvine 315. ponudba, da se izvrši zločinstvo 137. pooblaščenci trgovinskih podjetij 356. poplava 315. pornografična dela 288. porodni akt 22 iv, 170. poroka 295, 399. posebno lahki primer 73. posebno težki primer 75. posiljenje 269. poskus 31—33; kvalificirani 33 n, 34 m. posledice 16 IV , 17, 29, 68. posmeh 100, 131, 163. posojevalci 377, 378. poškodba: imovinskih koristi 369; na¬ prav zoper naravne nezgode 197; telesna 128, 131, 178—182; tuje stvari 154, 365. poštne tatvine 316 m . potepuštvo 52, 158. potopitev ladje 200. povod 302, 303. povračilo; pravic 90 r ; stroškov 65 n ; škode 6511. 321, 341, 351. povratek 76. povrnjena razžalitev 298 h pozitivistična teorija 16 n. poziv 129—131. požar 187, 316. požig 187—190. pravna dobrina 5 h pravna oseba 1 m , 71, 297 n, 356. pravni zastopnik, kršitev tajnosti 252. pravnomočnost sodbe 8. pravočasnost prijave 203 n. pravosodje 135. praznovernost 375. predavanje nemoralne vsebine 288. predlog Gjuričič, nastanek, str. 11. predlog Subotič, nastanek, str. 11. predlog na pregon 85; odstop 89; pre¬ hod pravice na druge osebe 87; pre¬ klic 89; učinek zoper druge udele¬ žence 88. predstava, posledice 16 Iv , 20 h pregreški str. 13; 15 J . preiskava stanovanja, osebe 396. preiskovalni zapor 77. prekinitev zastaranja 79. 82. preklic: lažne izpovedi 147: odobritve kazenskega pregona 84; predloga na kazenski pregon 89; razžaljen ja 305. preklicane osebe 87. preklicni red 87. preklinjanje 21 H, 162. prekoračenje silobrana 24 m; naloga 34 vi; tarifiranih cen 382. prekrški str. 13, 14, 183; 15 1 , 139, 143. prekvalifikujoči moment 15 I! . premična stvar 14. prenareia denarja 14; listin 214 — 218, 222 . prenos terjatve 358. prepast 24 111 . prepoved, .izvrševati poklic, obrt 58, 350; zahajati v krčmo 55. prerokovanje iz kvart 375. preskusna doba 68. preskušnja 28 n , 66. prestanek kazni 8. prestanek veljavnosti prejšnjih zako¬ nov str. 183. prestolonaslednik, kazniva dejanja zo¬ per njega 91 — 93, 307. prestopek str. 13. prešuštvo 86, 292. pretek st 24 m . prevara 334—338. prevod kazenskega zakonika str. 3. prevrat 115. prezadolženost 344, 345, 349. preziranje 100, 131, 300. pribavljanje pravic 383. priča 144—148, 302. pridržba po prestani kazni 51. pridržna pravica 366. priganjanje na delo 185. prijem storilca 82, 244. prikrita storitev 34 0. prikritje bračnih zadržkov 85, 291. prikrivanje 167 H, 333. primoranje 93, 94. 127, 143, 242, 269, 395. pripor 77, 142, 143. priprave 233, 239, 241. pripravljalna dejanja 31 m, 32 m , 33 n, 921, 348 . priračunanje kazni 64. prisega, kriva 144, 145, 148; nedo¬ pustna 47, 145. prisilna delavnica 52. prisilna izvršitev kazni 44. prisilno delo 40. pristanek k zločinstvu 137. pristojnost rednih sodišč za vojake 107; tiskovnega sodišča 115. pristranost v službi 386. prisvojitev tuje stvari 322. privilegij sorodstva in svaštva 135, 203, 222, 324, 325, 371; pri potvorjenju listin 214 IV, 225. privolitev 23 H, 293. prizivno sodišče 11 h prodaja osebi pod 15. leti 381. profesionalen zločinec 332. projekt I., nastanek, str. 10. projekt II., nastanek, str. 10. proletariat 15 H . propaganda, da se oblastva ovirajo V svojem delu 130 1 ; za borzno trgo¬ vanje 374. proporcionirana škoda 25 In . prostovoljnost odstopa pri poskusu 331. prostitutke 280, 281. 599 protipravnost 2123, 24 n , 34 v . protitožba radi razžalitve 298. provokacija 24 •>, 131 k 298 k pruski kazenski zakonik str. 9. pseudodolus 17. pseudonimna ovadba 140. psihološka krivda 1 ni. puhlice 1011, 1301, 287. putativni zločin 21 11 , 31 m. Quasi-javnost 100 k Računanje po časovnih edinkah 41; pri izgubi častnih pravic 48. radijski aparati, motenje 213. radiotelefonske, radiotelegrafske pri¬ prave 213. rastlinstvo 255. ravnatelji 47 k ravnovesje, duševno 247. razboiništvo 167 n b >, 326. razdaljni zločin lik razdor, plemenski, verski 165. razdraženost 24 m. razid, neposlušnost napram pozivu 129, 141. razkošno življenje 345. razlaganje sanj 375. raznašanje 101, 156, 299, 301. razodetna prisega 148. razpočna snov 191—193. razširjanje lažnih vesti 111. razžaljenje 297 — 313. realno-zaščitno načelo 4 k 91—98, 102 do 104, 106—110, 115, 215, 222, 225, 229, 234—239, 283. realni stek 62. reciprociteta 308, 309. rehabilitacija 90 n . rekruti 118. rekvirirano blago 121. relativna kazenska doraslost 27 k res derelictae 314 k 365 k res iudicata 312. res nullius 314 k retorzija 298 k retrogradno učinkovanje k. z. 1 'k 2 k revolucija 115. ribe 314 k rimska komputacija sorodstva 135, 284. robija 35; časna 37; dosmrtna 37, 92, 104, 105, 109, 167, 188, 191, 196, 197, 200, 201, 308; omilitev 71; računanje 41; zastaranje 78, 81. ročna zastava 366, 377—379. rodbina 100 k rodbinske dolžnosti 294. roditelji 284, 294. roki za plačilo 43. rovaš 14. rufijanstvo 280. ruski kazenski zakonik str. 10; 22 nl , 222 . ruski sovjetski kazenski zakonik 1 k 16H. rušenje discipline 113. Sabotaža 115, 209. samomor 169. samooprostitev 143. samopomoč 23. samoročni zločin 34 v . samostrel 24 h. samoupravna služba, izguba 35, 47. samoupravni uslužbenec 14. sanje 22 M. scelera quaesita 59. scusa della causa d’onore 170. sectio caesarea 173 ni. shicofrenija 22 m . shodi 164, 165. sifilis 256. sila 14, 93, 94, 117, 127, 142, 243, 246. silobran 24 k. skaljena zavest 22 !I k skaženje obraza 178. skice vojaških predmetov, krajev 124. skrajna sila 24 ni , 25, 173. skrbnik 47 k 274, 294, 319. skupljanje 143. slaboumnost 22 Uk sleparska igra 362 'k slepljenje 362, 375. slovesna obljuba 145. slutvo-zdravniki 262. 600 smrtna kazen 35, 91, 105, 167, 189, 191, 196, 197, 200, 201, 328. smrtna nevarnost 175. smrt obsojenca 44, 87; — kot posle¬ dica preko naklepa 178, 179, 188 do 201, 205, 207, 243, 254, 257, 279. sociološka teorija 16 1! . sodnik, zahteva ali sprejme darilo 387. sodnik, častni, razžaljenje 302. sodomija 286. somnambulnost 22 m. sorodniki: izključitev kaznivosti 135 T , 141, 324; poškodba tuje stvari 370; telesna združitev med njimi 284. S. O. S. 213. sostorilci 34 h specialitetno načelo pri izročitvi 6 11 ; pri nepravem steku str. 133. splav 170. spletkarstvo pri konkurzih 354, 355, 367. spoj spolovil 269, 270, 273—277, 279, 284. spolne bolezni 256. športne igre 23 H . spregled kazni 68 n. sprevod 164. srebro 229. srečke 364. srepost 167, 328. stanje skrajne sile 25 T . stanovanje 250, 396. starešina 116. status-delikti 11 m . stava 362. stavkarski shodi 129. stažno leto 262. stek, idealni, realni, nepravi str. 133; enočinski 61 h sthenični afekt 24 "h stikanje 34 h stiska 25. stoka 258, 264, 266, 267. stopnje kazenskopravne odgovor¬ nosti 70. storitev, čas 11 n, 79. strahovalna pravica 34 v stranske kazni 35, 46—49, 61. strašenje 155, 156. streljanje, odpravljeno 35. strogi zapor 39. subdicijsko načelo 6. subjektivna poskusna teorija 31 h subsidiariteta pri nepravem steku str. 134. sujet mixte 6, 12I, 57. sumljivost provenience 333. surogat blaga 342. suvereniteta, prekršitev 125. svaštvo 284. svetlovidnost 375. svobodna ocena 10, 15 n , 21 i, 22 IV , 24 m, 25 m, 28 H, 30, 31 >», 321, 37, 53, 62H, 651, 77, pon, 98 , 139, 147 , i 70 , 171, 187, 202, 245, 303, 305, 324, 325, 351, 386. svobodnjaki 37. Škoda 65, 103. štrajk 115, 209. švicarski načrt za kazenski zakonik, str. 10, 12; — 1 T , 24 n , l73 m , 316 m , 367, 368. Tajnost 102, 150, 251—253, 368, 401—403. tarifa za cene 382. tatvina 314—325. tečaj 14. tehtanje 343. tekma, nečedna 367. telefon, zloraba 304, 404. telegram, kršitev tajnosti 251, 403. telepatija 375. telesna celovitost (integriteta) 23 n. telesni plod 169, 171, 172. telesno združenje: s sorodnikom 284; z maloletnikom 273,274; z zaupano ose¬ bo 275; z ženskami 269—272, 276, 277. tepež 184, 248. teritorialno načelo 3 1 . termini motio 224. terorizem 94, 95, 97 m, 98, 115. tisk pri oglaševanju abortivnih sred¬ stev 174. 601 tiskovni zakon str. 14, 183; 2 11 , 13 n , 86, 115. tolmač 144—148, 302. tolmačenje kazenskega zakonika str. 12. trajni zločini 2 U , 11 m, 290. tramvaj 206. trdnjava: izdaja 108, 110; skice o njih 124; vohunjenje 109; vstop vanjo 123. trgovanje 373. trgovina, prenos na drugega 344. trgovinske knjige 344, 345, 348. trihotomija 15 n. trcdelba v sistemu kazenskega za¬ konika str. 42. tuja država 99. 103—104. turški kazenski zakonik 11. tuzemstvo 34. Ubikviteta lih ubijstvo 107, 167 h 330. uboj 167 H <9. učitelji 47 h udeleženci 341, 88, 117, 142, 143, 154, 184. ugodovanje upnikov 346. ugonabljanje dokazne moči 223. ujetniki, sodni 116, 142, 143. ujetniki, vojni 116, 117. ukor 26, 27 H, 28, 306. umaknitev odobritve 84 n; zasebne ob¬ tožbe 90. umetniki 288. umrla oseba, razžaljenje 87, 297, 310, 313. uničevanje 128, 131, 223, 365. univerzalitetno načelo 7. upijaniti 166, 268. upnik v konkurzu 346, 351, 352, 355. upniški odbor 347. uporaba stvari 366, 376. uporaba zakona 1—7, 13; na inozemca 3, 4, 5, 7. upravnik, konkurzni 355. uslužbenci prometnih naprav 208, 211. usmrtitev 29 m, 91, 107, 167, 168, 177; gl. tudi smrt kot posledica preko na¬ klepa. uspešnostni delikt 31 *. uspevek 161 in iv, 31 h ustavitev kazenskega postopanja 8. usus fori 1 h utaja 318—320. uteži, lažne, predrugačene 231. uverenje glede častnih pravic 48. uvodne odredbe str. 14. uvodni zakon kazenskega zakonika str. 11; — 2 n. Varnostne naprave, uničenje 199. varstveno sodišče 26. varuh 47 I, 275, 294, 319. vedenje (pojem) 16 m. vedeževanje 375. vedra razdobja 22 IV . veleizdaja 91—93, 97, 98. veljavnost k. z., časovna 1: krajevna 3; osebna 6; relativna 21; retrogradna 11; stvarna 41, 5 h veljavnost, nastop glede k. z., str. 11, 13; 405. vera 162, 163. verski predstavnik 275, 302, 395, 398 do 400. vesoljnega svetovnega pravosodstva načelo 7. vežbanje ljudi 97 h vidovdanska ustava Ih 12n, 13h 116, 125, 162, 302, 399. vis absolute 326, 328;. comipulslva 326i, 330. vlačuganje 52, 158. vlada tuje države, stopanje v stik 97, 104. vladar tuje države, razžaljenje 308. vladarske pravice 94, 100. voda 257, 258, 267. voditelji trgovinskih podjetij 356. vodnjak, onesnaženje 267. vohuni 107. vohunstvo 108, 109. vojak 113, 120. vojaška disciplina 107, 113. vojaška obramba 114 vojaška tajnost 109. 602 vojaški kazenski zakonik str.13, 183; 13 n, 76. vojaški predmeti 121, 122. vojnica 47 k vojni čas 105, 108. vojno izdajstvo 104—108. vojno posojilo 106 ». volja 16 m. voluntaristična sposobnost 22 H, 28 Vorentwurf, nastanek, str. 10. vozovnice 222 n. vračunanje kazni 10, 64. vračunljivost 16 V, 22, 135, 166. vrednost predmeta zločina 2 n, 314, 316, 318—320, 338, 365. vrednostni papirji 216. vrednostni znaki 225. vrhovnost 125. vrnitev ukradene, utajene stvari 321. vstopnice 222. vštevanje pripora ali preiskovalnega zapora 77. . vzgajališče 27 H, 28 n. vzgoja 27 ", 28 n, 1421. vzgojitelj 275, 319. vzgojna sredstva str. 80. vznemirjenje 247, 248. vzročnost 20 n, 1671. Začetnik 214 n. zadnji dan kazni 41 H. zadostitev upnikov 351. zadruge 350. zadrževanje 244. zahteva usmrtitve 168. zakon (brak): dvojni 11 m; kazniva de¬ janja zoper zakon 290 — 295; nasilna izprememba, posmeh,preziranje 100 1 ; odvedba z namero, skleniti zakon 246; prikrivanje zadržka 291. zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi str. 14; 12, 13. zakon o uradnikih in ostalih državnih uslužbencih 14. zakotno pisaštvo 78, 851, 371. zalotenje pri zločinu 244, 327. zamenjalna pogodba 381. zamenjava otroka 296. zapeljan j e 276, 277. zaplemba, gl. odvzem predmetov, započetje 92, 348. zapor 2 n, 39, 41. zapretje 243. zaprte osebe 142, 143. zapustitev otroka 294. zapuščina 44. zapuščinska razprava 148. zasebna obtožba 8, 86—89, 292, 297 do 301, 310, 313, 324, 325, 367, 368, 370, 377. zaseženo blago 122. zastaranje78,81—83; absolutno str. 163; 79,82; akvizitoričnostr. 162; ekstink- tivnostr. 162; objektivno in subjektiv¬ no str. 162; 86; pravice do izvršitve kazni str. 163; 8; pravica pregona str. 162; 8; v inozemstvu izvršenega kaznivega dejanja 8. zastava, ročna 366, 377. zastavnica 216. zastopnik tuje države, razžaljenje 309. zaščitni nadzor 53, 56. zatočenje 38, 94—97, 128, 168, 178, 179, 385, 386. zaupane stvari 318 m. zavarovalnina 340. zavarovanjska prevara 188, 340. zavarovanje dolga 380. zavedba 34 H. zavedenje: maloletne deklice 276; osebe pod 16.'letom, da se upijani 268; ženske osebe 277. zavest protipravnosti 21'. zavod; za vzgajanje 26—28: za zdrav¬ ljenje in za čuvanje 53; za zdravlje¬ nje pijancev 54. zbor(ovanje) 164, 165. zbiranje ljudi 971. zdravila 259, 260, 263. zdravljenje brez izobrazbe 262. zdravnik 23», 471, 58, 172, 173, 219,. 220, 252, 262, 264, 275. zdravniška komisija (glede odprave ploda) 173. 603 zdravniško izpričevalo 219, 220, 231. zelenaštvo 357 k zgodovinski podatki str. 9. zlato 229. zlobnost 185. zločin (pojem) str. 13. zločinstvo str. 13; 15. zlonamernost 16 Iv , 212, 361. zloraba, spolna 274, 275. zloraba službene oblasti 97 *, 395. zmanjšana vračunljivost 22, 55, 72, 170. zmota: ontološka, nomološka 31 1 ; kie- vetnikova 304; o bistvenih ozname- nilih bitja kaznivega dejanja 19,20 •; o okolnosti dejanja 20 h značaj storilčev 37, 45, 70, 74. znak: državne, vladarske oblasti 99; državnega uslužbenca 19, 132; ko¬ vinski 240; nepremične lastnine 224; oblastveni 134; službeni 99, 229, 230; taksni 99: uporaba lažnih, predru¬ gačenih 227; vrednostni 99, 225, 226, 228, 230; za klicanje na pomoč (S. O. S.) 212; zemljemerski 99, 224. zrakoplov 3, 206. zrakoplovstvo, zakon o 3 ■. zrel preudarek 167 «. zrelost 27 », 281, 273. zvestoba 369. zvijača 119, 142. zvodništvo 282, 283. Železnica 206. železniške tatvine 316 «'. ženska; odvedba 246; odvedba zaradi nečistosti 278, 283; telesno združe¬ nje 269—271, 273—277; zavedenje 276, 277; zvoden.ie 282. žig, oblastveni 225—320. žival 24«, 25«, 34«. živalstvo 255. živila, gl. življenske potrebščine, živina 258, 316. živinozdravnik 219—221. življenske potrebščine 257, 258, 266, 320. 604 Popravki besedila Uradnega lista. V slovenskem prevodu kazenskega zakonika, ki je izšel v Uradnem listu, kos 74, pod številko 310, je nekaj napak, ki so bile deloma že poprav¬ ljene v Uradnem listu št. 333,364, deloma pa še ne. V naslednjem so zaznamo¬ vane vse izpremembe besedila, katere so napravljene v tolmaču v primeri s prvotno izdanimi prevodom. namesto «mogel ali moral vedeti zanjo zlasti®, prav: «mo' g e 1 ali bil dolžan vedeti zanjo po okol- nostih, zlasti...* 2.: namesto «osmih», prav: »sedmih*. 2.: namesto «sodišče izgubo*, prav: »sodišče trajno izgub o». 4.: namesto «nalašč», prav: »nam er orna*. 65., vrsta 15.: namesto »malenkostni pomen*, prav: «n e z n a t n o s t». namesto «neposrednjo nasnovo na izvršitev*, prav: «ne- posrednji podnet k izvršitvi...* namesto «§ 46.», prav: «§ 4 7.». in 11.: namesto «nasnuje na nasilne izpremembe*, prav: »izpod bada k nasilnim izpremembam*. § 112., vrsta 12.: namesto «pomočniki in dobavitelji*, prav: «p o močniki teh dobaviteljev*. namesto «s strogim zaporom*, prav: «z zaporom*, laslov): namesto «državna oblastva*, prav: »državno o b 1 a s t v o*. namesto «prisili», prav: «p rimo ra*, namesto «nalašč», prav: «i z r e č n o*. § 135., vrsta 12.: namesto «do vštetega drugega kolena*, prav: «do vštete druge stopnje*. 1. : namesto «ovadi oblastvu*, prav: »ovadi nekemu ob¬ la s t v u*. za besedo «izvršila* pride nov odstavek. 2. : namesto «si preskrbi*, prav: »pr eskrblj e n K 3. : namesto «gneči», prav: »gnečo*. 7.: namesto »raznaša*, prav: »raznese«. namesto »Kdor pošlje svojega otroka, ki», prav: »Kdor napoti svojega otroka ali otroka*. 3.: namesto »provzroča*, prav: »izziva*. in 6.: namesto «na okruten način*, prav: »na srep (okruten) način*. 2.: namesto «brez pomoči*, prav: »brez vsake pomoči*. 605 § 176., vrste 5. do 7.: prav: «Če je bila zapuščena oseba zbog tega izgubila življenje ali je bila težko poškodovana §§ 178. in 179.) ali se ji j e...» § 178., vrste 4., 6. in 8.: namesto v vseh treh vrstah «zaradi», prav: «v s 1 e d». § 178., vrsta 10.: namesto «če je del», prav: «če je važen del». § 182., vrsta 1.: namesto «§§ 180. in 181.», prav: «§ § 17 8. in 17 9.». § 187., vrsta 1,.: namesto' «stori požig na ...», prav: «s t o r i požig (po¬ žar) n a*. § 188., vrsta 1.: namesto »dvanajstih*, prav: «dvajsetih». § 188., vrsti 5. in 6.: prav: «Če je kakšna oseba zbog požiga izgubila življenje ali je bila težko po¬ škodovana...* itd. § 190., vrsti 6. in 7.: prav: «Če je kakšna osieba zbog tega iz¬ gubila življenje ali je bila težko p o škodo- v a n a ...» § 191i., vrsti 8. in 9.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 192l, vrsti 7. in 8.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 194, vrsti 5. in 6.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 195., vrsti 5. in 6.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 195., vrsti 15. in 16.': prav: «a 1 i je kakšna oseba izgubila živ¬ ljenje ali je bila težko poškodovana«. § 196., vrsti 5. in &: prav: «C e je kakšna oseba zbog poplave izgubila življenje ali je bila težko po¬ škodovana...* § 196., vrsta 9.: namesto «zbog poplave», prav: «s poplavo*. § 196..'vrsti 15. in 16.: prav: «če je kakšna oseba zbog take po¬ plave izgubila življenje ali je bila težko poškodovan a». § 197., vrsti 6. in 7.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 197., vrsta 13.: namesto «kaznuje storilec s», prav: »kaznuje s». § 197., vrste 18., 19. in 20.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 198., vrsta 1.: namesto «gradnje», prav: «zgradbe». § 198., vrsti 6. in 7.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 199., vrsti 9. in 10.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 200., vrste 5., 6., 14. in 15.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 201., vrste 4., 5., 13. in 14.: prav: enako kot pri § 190. navedeno. § 204., vrsta 6.: namesto 1000, prav: 10.000. § 205., vrsti 1. in 2.: namesto «zdravje oseb», prav: »zdravje več ose b». § 205., vrsta 3.: namesto «kdo zbog tega*, prav: »kdorkoli tu zbog tega*. § 207., vrsta 3.: namesto »kdo*, prav: »kdorkoli*.. § 208., vrsta 2.: namesto «železnico», prav: «železniško progo*. § 209., vrsti 1. in 2.: namesto «železniški, zrakoplovni*, prav: »želez¬ niški, brodarski, zrakoplovni*. § 209., vrsta 4.: namesto «kurjavo*, prav: »toploto*. § 209., vrsta 7.: namesto «državno», prav: »deželno*. 606 prav: «s hudobno namero*. denarju*, prav: «a 1 i prav: «takšnih». zaporo m». 225 . »uporabljene vrednostne znake iz uporabi...* namesto »orodje*, prav: «orod ja». in 3.: namesto «odvzamejo poleg vsega orodja vse tvarine in stvari*, prav: «od v z a m e j o vse orodje in vse tvarine, kakor tudi stvari*, islov): namesto »Ponarejanje denarja*, prav: »Naprav¬ lja n j e lažnega denarja*, namesto «izdeluje», prav: «napravlja». 11». namesto «napravl'ja», prav: «p r i p r a v 1 j a*, in 8.: prav: «Ce se zbog tega zdravljenja bo¬ lezen tako poslabša*. namesto »oškoduje z malomarnostjo*, prav: «o škoduj e s svojo malomarnostjo*. namesto «napravlja življenske potrebščine*, prav: »pri¬ pravlja živila*. in 8.: namesto «živila», prav: »živila za prehrano*, namesto «petnajstim», prav: «š e s t n a j s t i m». namesto «združitev z maloletnim*, prav: «združitev s svojim mi a 1 o 1 e t n i m». namesto «žensko> oženi*, prav: »žensko sklene za- k o n*. namesto «desetih», prav: «p e t i h». namesto «vštetega drugega kolena*, prav: »vštete druge stopnje*. namesto «vštetega prvega kolena*, prav: »vštete prve stopnje*. namesto «oSetom», prav: »roditeljem*. namesto «hoče», prav: «k a n i*. namesto »teče*, prav: «prične teči*. namesto «če zapuste*, prav: «če ga zapuste*. namesto «kdo z nedostojnim*, prav: kdo s svojim nedostojni m*. namesto «ga je razžalil*, prav: «g a razžali*, namesto «činjenic s pravnomočno*, prav: «činjenic samo s pravnomočno*. namesto «njih predstavnikov*, prav: «njihovega pred¬ stavnika*. namesto »državljanskih*, prav: »častnih*. 607 § 316., vrsta 8.: namesto »prostora in kraja*, prav: »prostorov in kraje v». § 316., vrsta 9.: namesto »pripadata* ... »služita*, prav: »pripadajo*... «s 1 u ž i j o*. § 321., vrsti 2. in 3.: prav: «§ 318. prostovoljno oškodovancu vrne pred obsodbo stvar ali povrne njeno vrednost, mu omili sodišče...* § 323., vrsta 5.: namesto «na predlog*, prav: «na predlog oškodo¬ vanca*. 8 326., vrsta 1.: namesto «tujo stvar*, prav: »tujo premično stvar*. § 328., vrsta 7.: namesto' «z okrutnostjo*, prav: «s srep ostjo (okrut¬ nostjo)*. § 330., vrsta 2.: namesto «z ubojem*, prav: «z usmrtitvijo*. § 332., vrsti 1. in 2.: prav: «Č e vrši izsiljevalec (§§ 329. do 331.) izsiljevanja obrtoma ali nadalje¬ valno...* § 344., vrsta 3.: namesto »zaradi*, prav: »vsled*. § 345., vrsta 4.: namesto «ki je postal z razkošnim*, prav: «ki je po¬ stal s svojim razkošni m*. § 348., vrsta 6.: namesto «kdor ravna tako*, prav: «kdor za počne tako dejanje*. § 354., vrsta 10.: namesto «robijo petih let*, prav: «r o b i j o do petih let*. § 355., vrsta 20.: namesto «ki mu», prav: »ki jim*. § 365., vrsta 2.: namesto «odvaja», prav: «odvodi». § 366.» vrsta 10.: namesto «kdor uporabi ali pridrži z namero*, prav: »kdor z namero*. § 366., vrsta 15.: namesto «užitka ali je temu odvzame*, prav: «u Žitka, uporabi ali pridrži, odvzame temu*. § 366., vrste 18. do 22.: prav: «4. kdor, ko ga čaka prisilna iz¬ vršba ali ko ta teče, z namero, da bi svo¬ jemu upniku prizadel škodo, sestavne dele svoje imovine uniči, poškoduje, odsvoji, stori za neuporabne ali drugače odstrani ali izmišlja dolgove in pravne posle...* § 380., vrsta L: namesto «izterjavo», prav: «izplačilo». § 382., vrste 1. do 3.: prav: »Kdor si v primerih, kjer je do¬ ločilo ceno izvestne stvari ali odškod¬ nino za izvesten posel oblastvo, da izpla¬ čati ali zahteva več, nego je odrejeno...* § 386., vrsta L: namesto prekrši*, prav: «p o g a z i». § 387., vrsta 10,: namesto »prekršitev*, prav: «p o g a ž e n j e» (samoprvič!). § 393., vrsta 9.: namesto «kraja», prav: «mesta». § 395., vrsta 2.: namesto «prisili», prav: »primora*. § 403., vrste 1. do 3.: prav: Državni uslužbenec telegrafske stroke, ki v telegramu, predanem zaradi 608 Dodatek k Tolmaču kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije. Spisal dr. Metod Dolenc. V Ljubljani 1931. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Dodatek k Tolmaču kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije. Spisal dr. Metod Dolenc. V Ljubljani 1931. Vse pravice pridržane. Natisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič. Predgovor, Kazenski zakonik z dne 27. januarja 1929. se je izkazal v praksi v nekaterih pogledih, zlasti pa glede okvirov kazni, ki so odločilni za pristojnost sreskih sodišč, za nesmotrenega. Tudi je bil že od vsega početka izdan z nekaterimi redakcijskimi in precej številnimi tiskovnimi napakami. Ko je prišla k vsemu temu še nova ustava, je nastala nujna potreba, da se kazenski zakonik novelira. To se je zgodilo z «Zakonom o izpremembah in dopol¬ nitvah v kazenskem zakoniku, zakoniku o sodnem kazenskem postopku, zakonu o tisku in zakonu o izvrševanju kazni na pro¬ stosti« z dne 9. oktobra 1931., št. 121.300, Sl. N. št. 245/LXXV., Sl. L. št. 474. V tem Dodatku naj prinesemo vse potrebno, da se posestnik našega Tolmača h kazenskemu zakoniku (iz 1.1929.) brzo spo¬ zna v gradivu, ki je bilo izpremenjeno. Posebno važnost smo polagali na to, da poudarimo načelna vprašanja, ki so prišla v novelirani zakonik. Žal nam je, da ne moremo v tem Dodatku povedati vsega, česar bi želeli; kajti treba je, da bo — v teh težkih gospodarskih časih — čim krajši pa tudi, da izide čimprej. Če pride do druge izdaje Tolmača, hočemo vse to izpopolniti. Pri izdelavanju smo se oprijemali kolikor mogoče načina pri¬ kazovanja, ki smo ga uporabljali v Tolmaču. To velja seveda tudi za kratice. Besedilo posameznih paragrafov je tiskano v tem Dodatku k Tolmaču tako, kakor se glasi po gori navedenem zakonu o izpre¬ membah in dopolnitvah, in to s kurzivo. Prejšnjega besedila nismo mogli navajati, da varčujemo s prostorom. Ljubljana, dne 31. oktobra 1931. M. D. Splošne pripombe I. «Zakon o izpremembah in dopolnitvah v kazenskem za¬ koniku, zakoniku o sodnem kazenskem postopku, zakonu o tisku in zakonu o izvrševanju kazni na prostosti z dne 9. oktobra 1931.» se citira v pričujočem Dodatku z «novel. k. z.». Z njim izgube samo tiste določbe k. z. z dne 27. januarja 1929. svojo veljavnost, katere in kolikor so bile izpremenjene ali dopolnjene, seveda pa tudi tiste, ki so v miselni zvezi z izpremenjenimi ali dopolnjenimi določbami. Zabranitev analogične uporabe n. pr. ostane, kakor je v § 1. k. z. ustanovljena, določbe o zastaranju pa se morajo uporabljati tako, da veljajo krajše dobe zastaranja za izpremenjene kazenske okvire. V januarju 1929. storjen pre¬ stopek, ki je bil doslej kazniv z zaporom do dveh let, po novel, k. z. pa z zaporom do enega leta, je n. pr. že 20. novembra 1931. zastaran. II. Po predpisu člena 5. novel. k. z. se mora v §§ 3. do 7., 9., 10., 12., 43., 51., 94., 99., 102. do 109., 112., 114., 115., 125., 157., 308., 309., 399. in 405. zamenjati izraz «Kraljevina Srbov, Hrva¬ tov in Slovencev* po predpisu zakona z dne 3. oktobra 1929., Sl. N. št. 232, z izrazom «Kraljevina Jugoslavija*, a izraza «ob- last» ali «oblastni» z izrazom «banoviha», odnosno «banovinski». V tem Dodatku je državni naziv Kraljevina Jugoslavija naveden samo v tistih paragrafih, ki je njih besedilo tudi še drugače iz- premenjeno, izraz «banovina» pa se nahaja samo v § 115. novel, k. z., kjer je že zamenjan. III. Novel. k. z. je proglašen v Sl. N. št. 245 z dne 20. okto¬ bra 1931. Po določbi člena 7. zakona o izpremembah in dopol¬ nitvah kazenskega zakonika itd. dobi obvezno moč mesec dni po proglasitvi, torej (glede na člen 66., 2. odst, ustave) dne 20. novembra 1931. Po predpisih § 2. k. z., se uporabljajo določbe novel. k. z., kolikor se milejše, tudi za vsa kazenska dejanja, ki so bila stor- 5 jena še preden je bil novel. k. z. proglašen. Na dan 20. novem¬ bra 1931. odstopijo okrožna (deželna) sodišča vse kazenske za¬ deve, ki na prvi stopnji še niso bile dovršene s sodbo ali kakor¬ koli drugačno odločbo (n. pr. po §§ 96., 108. k. p.) in v katerih gre za kazniva dejanja, ki zanja predvideva novel. k. z. kazen zapora ali strogega zapora z najvišjo mero do enega leta ali denarno kazen ali oboje, sreskim (okrajnim) sodiščem, da ta kazenski postopek nadaljujejo. Pred sreskim sodiščem se na¬ daljuje postopek tudi v primerih, v katerih so sodišča prve stop¬ nje ob že omenjenih materialno-pravnih pogojih sodbo (rešitev) razveljavila in stvar napotila na novo razpravo. Enako velja tudi za primer, da se ob istih pogojih dovoli obnova kazenskega postopka. Ti predpisi se ujemajo z načeli člena 11. uv. zak. kaz. zak. Glede vprašanja, katero kazen je treba šteti za milejšo, gl. Tolmač § 2., II. IV. Novel. k. z. je popravil nekatere tiskovne napake, ki so se bile urinile v besedilo, kakor je bilo proglašeno v Sl. N., pa so bile — vsaj deloma — že v zasebnih izdajah kazenskega za¬ konika odpravljene. V Dodatek so prevzeti vsi takšni popravki, vendar le toliko, kolikor je potrebno, za nadaljnji tekst pa je samo navedeno, da ostane neizpremenjen. 6 Kazenski zakonik za Kraljevino Jugoslavijo z dne 27. januarja 1929., štev. 6401, izpremenjen z zakonom z dne 9. oktobra 1931., štev. 121.300. I. oddelek: Ob čni del. § ll [Kraj in čas kaznivega dejanja] (!) Kaznivo dejanje je storjeno tako na kraju, kjer ga je sto¬ rilec bodisi celoma bodisi deloma izvršil, kakor tudi na kraju, kjer je nastopila posledica. Poskus kaznivega de¬ janja je storjen tako na kraju, kjer ga je storilec izvršil, kakor tudi na kraju, kjer bi morala po njegovem naklepu nastopiti posledica. ( 2 ) Kaznivo dejanje je storjeno takrat, kadar je storilec ravnal aii je moral ravnati, ne glede na nastop posledice dejanja. Že v Tolmaču, § 11., II., smo poudarjali, da je bilo prejšnje besedilo v nasprotju z načelom ubikvitete, ki se uveljavlja v pred¬ pisih §§ 14. in 15. k. p. Razen tega je delal izraz «bitje [biče]» v praksi težkoče. Z novo redakcijo je odpravljeno oboje, proti¬ slovje in nejasnost. Za kraj izvršitve kaznivega dejanja se mora smatrati tako kraj, kjer je storjen katerikoli čin (dejanje = srb. «radnja») izvrševanja, kakor tudi kraj, kjer je nastopila posle¬ dica. V istem smislu je rešeno tudi vprašanje pri poskusu. Da bi se načelo ubikvitete pri tistih distančnih deliktih ne moglo obiti, ki so storjeni iz inostranske države, je poskrbel noveli- 7 rani zakonik o k. p. s tem, da je predpis svojega § 18. v § 15. izpopolnil. Pod izrazom «čin (dejanje) izvrševanja« se morajo pojmovati vsakterli poedini komisivni ali omisivni, manualni ali verbalni čini, ki spadajo v obseg zakonito določenih sestavin deliktov, od pripravljalnih činov ali dejanj pa samo tisti, za katere določa zakon posebej, da spadajo v omenjeni obseg (gl.§32., odst.3„ k.z.). § 41 [Izrekanje kazni na prostosti po časovnih edinkah] (9 Časna robija, zatočenje, strogi zapor in zapor se računijo na leta in mesece, strogi zapor in zapor do treh mesecev pa tudi na polne dni. V Sl. N. se je pripetila tiskovna napaka, da je stalo «od» namesto «do». V Tolmaču je bila napaka že odpravljena. Drugi odstavek je ostal neizpremenjen. § 46 [Stranska kazen izgube častnih pravic] (!) Pri obsodbi na smrt ali na robijo preko petih let izreče sodišče izgubo častnih pravic. ( 2 ) Pri obsodbi na robijo do petih let izreče sodišče izgubo častnih pravic od enega do petih let. ( s ) Pri obsodbi na zatočenje izreče sodišče izgubo častnih pravic samo za dobo, ko se prestaja kazen. ( 4 ) Pri obsodbi na strogi zapor izreče sodišče v primerih, ki so navedeni v tem zakonu, izgubo častnih pravic za dobo od enega do treh let. Razen v teh primerih sme sodišče izreči izgubo častnih pravic za isto dobo samo, ko izreče namesto robije strogi zapor (§§ 71. in 72.). Po 4. odst. prvotnega besedila § 46. je bilo obligatorno pred¬ pisano, da se mora izreči izguba častnih pravic, kadar se obsodi na strogi zapor; v tistih primerih, v katerih kazenski zakonik ali pa stranski zakon kazenskopravnega značaja v zapretitvi kazni sam to odreja (n. pr. v §§ 314., 318'., 334. itd.). V praksi so se pri- 8 petili primeri, da je sodišče po predpisih §§ 71. ali; 72. k. z. izpre- menilo kazen «robije» v «strogi zapor », pa je nastalo vprašanje, ali naj ostane pri obligatorni stranski kazni izgube častnih pravic od enega leta do petih let, kakor predpisuje drugi odstavek tega paragrafa za robijo, ali ne. Praksa se je pač mnogokrat posluže¬ vala pravice omiljenja robije v strogi zapor, ni pa bila istega tia- ziranja glede prisojevanja navedene stranske kazni. Po vzorcu inozemskega zakonodavstva daje dopolnitev k četrtemu od¬ stavku § 46. novel. k. z. možnost, da sodišče v takih primerih, glede na prilike in okolnosti izvršitve dejanja kakor tudi glede na storilčevo osebnost, prisodi omenjeno stransko kazen za dobo od enega leta do treh let. A contrario treba sklepati, da v pri¬ merih iz tretjega odstavka, v katerih bi bilo vsaj po § 72. k. z. mogoče, da se zatočenje izpremeni v strogi zapor, niti fakulta¬ tivno ni dopuščeno, da bi se izrekla stranska kazen izgube čast¬ nih pravic. Isto velja tudi, če se izpremeni robija ali zatočenje ali strogi zapor v zapor. V § 84. zakona o volitvah narodnih poslancev za narodno skupščino z dne 10. septembra 1931., Sl. N. št. 210, Sl. L. št. 352, je rečeno, da se delikt kaznuje z zaporom od enega leta do petih let in z izgubo «državljanske časti». Smatramo, da je treba «izgubo državljanske časti» istovetiti z izgubo častnih pravic in da tvori ta določba osamljeno izjemo od načela k. z., da pri kazni zapora ni stranske kazni izgube častnih pravic. § 71 [Omilitev kazni] Če sodišče spozna, da je ena ali več okolnosti, zbog katerih je treba kazen omiliti, se izvrši omilitev tako-le: 1. če je predpisana za kaznivo dejanje smrtna kazen, stopi na njeno mesto dosmrtna robija ali robija najmanj desetih let; 2. če je predpisana za kaznivo dejanje dosmrtna robija, stopi na njeno mesto robija najmanj sedmih let; 3. če je predpisana za kaznivo dejanje časna kazen, katere naj¬ manjša mera je odrejena v zakonu, se sme znižati na najmanjšo mero te vrste kazni; 4. če je predpisana za kaznivo dejanje časna kazen, ni pa označena najmanjša mera, se sme izreči namesto robije strogi zapor najmanj 9 treh mesecev, namesto zatočenja zapor najmanj enega meseca, a namesto strogega zapora zapor; 5. pri prestopkih, za katere predpisuje zakon zapor ali zapor in denarno kazen, ni pa označena najmanjša mera, sme zamenjati sodišče zapor z denarno kaznijo, če se da doseči svrha kazni tudi s to. I. Tako v praksi kakor tudi v književnosti se je pojavilo dvoje nasprotnih nazorov glede uporabljanja predpisov št. 4. Prvo, da sme sodišče zamenjati kazen robije, odnosno zatočenja s strogim zaporom, odnosno z zaporom, ki ne sme biti krajši od enega leta, t. j. od minima robije, odnosno zatočenja, po § 37., odst. 2., odnosno § 38., odst. L, k. z. Drugo, da se sme iti pri nadomestni kazni do minima, t. j. do 7 dni (§ 39. k. z.). Zadnje navedeno mišljenje je bilo zastopano tudi v našem Tolmaču. Po prvem bi bilo omiljevanje neznatno, po drugem preveliko. Izprememba hoče predvsem napraviti jasnost, izbrala pa je srednjo pot, da se vendarle pusti sodišču dovolj svobode in hkratu poudari različen pomen robije in zatočenja v sistemu kaznovalnih sredstev. II. V posebnem delu k. z. ni bilo nobenega primera, v katerem bi bila zapretena kazen zapora z označenjem najmanjše mere. (Pač pa je nekoliko takih primerov v tiskovnem zakonu in v za¬ konu o volitvah narodnih poslancev.) Povsod je veljala doba 7 dni kot najmanjša mera. Zato seveda ni bilo potrebe za predp : s, da bi se ne smela kazen zapora zamenjati z denarno kaznijo, če je zapretena kazen zapora z označenjem najmanjše mere iznad občnega zakonitega minima. V §§ 301. in 302. novel. k. z. pa se je morala predpisati takšna kazen, ker bi se sicer ne dobila pra¬ vilna relacija v primeri z drugimi prestopki, ki naj gredo v okvir pristojnosti sreskih sodišč. V primerih, ki imajo označeno po¬ sebno najmanjšo mero iznad občnega minima, sme sodi¬ šče za omilitev uporabiti predpis točke 3., a ne more zapora zamenjati z denarno kaznijo. Na drugi strani pa je bilo potrebno, da se uporabljanje predpisa točke 5. omeji samo na primere, v katerih kazen zapora sama zase ali v zvezi z denarno kaznijo nima nobenega označenja najmanjše mere iznad občnega mi¬ nima; če se to ne bi tako uredilo, bi se predpisa točke 3. in točke 5. križala. Tako je prišlo do izpopolnitve besedila pri točki 5. 10 § 86 [Zasebna tožba] (') Zakon predpisuje, zbog katerih kaznivih dejanj se sme preganjati storilec samo na zasebno tožbo. ( 2 ) Pri kaznivih dejanjih, zbog katerih se preganja storilec samo na zasebno tožbo, se začne kazensko postopanje samo, če je vložil za¬ sebni tožilec tožbo v treh mesecih od dne, ko je zvedel za storjeno kaznivo dejanje in za storilca. V § 86., odst. 2., novel. k. z. je izpuščen dodatek na koncu odstavka, ki se je glasil: «če ne predpisuje zakon kaj drugega (§ 292.)». Pregon prestopka prešuštva, ki se obravnava baš v § 292., se je smel začeti z zasebno tožbo šele, če se zbog prešuštva zakon razveže ali pa če se zakonca ločita od mize in postelje. Ker je § 292. novel. k. z. ukinil omenjeno izjemo glede vložitve tožbe zaradi prešuštva od splošnega pravila iz drugega odstavka tega paragrafa, je odpadla potreba, da se napotuje na omenjeno iz¬ jemo že v § 86. k. z. ;/ II. oddelek: Posebni del. XII. poglavje. Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev. Pripomba k naslovu: Tako kakor stoji v naslovu XII. poglavja novel. k. z., se je glasilo navedeno poglavje že v pro¬ jektih Gjuričič in Subotič. Izraz «njena ustavna ureditev* je bil skrajšan samo zastran ukinitve Vidovdanske ustave z dnem 6. januarja 1929. Zbog nove ustave z dne 3. septembra 1931. je bil prejšnji tekst vzpostavljen. § 94 [Izdajstvo države] Z robijo ali zatočenjem se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to: 1. da bi se s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari, izpremenila državna ustava ali izpremenil ustavni red pre- stolonasledstva; 2. da bi se vladar, narodno predstavništvo in druga državna obiastva, predvidena z ustavo, s silo odstavili ali da bi se jim s pretnjo sile preprečilo, vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti, ali da bi se prisilili, vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti v od¬ rejenem pravcu; 3. da bi se nezakonito pridobila vrhovna državna oblast zaradi ne¬ posrednega izvrševanja ali njenega prenosa na druge osebe; 4. da bi se kraljevina Jugoslavija ali njen del protiustavno spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna država. n Kar je navedeno v pripombi k naslovu poglavja XII., velja tudi tukaj. Namesto prejšnje zaščitene pravne dobrine «državna uredi¬ tev« je stopila kot zaščitena pravna dobrina nova državna ustava z dne 3. septembra 1931. Posebej je ukinjen v členu 118. ustave zakon o kraljevski oblasti in vrhovni državni upravi z dne 6. januarja 1929. Drugi zakoni, ki so obstajali ob proglasitvi nove ustave, pa ostanejo v moči dotlej, da se na redovit način, torej parlamentarično, zamenjajo ali pa ukinejo. Ustavni red prestolonasledstva je ustanovljen v členih 46. in 47. ustave. Pod narodnim predstavništvom se razumevata po sedmem oddelku ustave «senat» in «narodna skupščina«, vsak zase ali obadva skupno. Po ustavi predvidena «druga» državna oblastva so: v členu 41. ustave predvideno namestništvo, predsednik ministr¬ skega sveta, ministrski svet in ministri (člen 47. ustave). Bani, banovinski sveti, banovinski odbori in vsa druga samoupravna telesa ne spadajo v obseg «drugih, po ustavi predvidenih ob- lastev«, ker niso za državo kot tako postavljena oblastva, katerih pravice in dolžnosti so ustanovljene baš z ustavo, niti bi prepre- čenje vršitve njihovih pravic in dolžnosti logično ne pomenjalo «izdajstvo države«. V št. 4. je bila ukrenjena potrebna zamenjava naziva države (člen 1. ustave). § 98 [Društva za veleizdajne namene] Kdor ustanovi društvo zaradi prepričevanja ali nasnavljanja drugih, da bi se na nasilen način uničil red v državi ali uničile ustavne osnove vsakega državnega ali ustavnega reda, kakor tudi kdor ve za svrho takega domačega ali inozemskega društva, pa mu vendarle pri¬ stopi kot član ali mu s čimerkoli pomaga ali sprejme od njega pomoč, se kaznuje z robijo do desetih let ali s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. Napravljeni izpremembi naj privedeta predpise v skladnost z zakonodavčevim namenom, da se ščiti pravna dobrina, ki je v poglavju XII. mišljena, t. j. «obstanek države in njene ustavne ureditve«. Celotni obseg zaščite je potemtakem v svojem bistvu v primeri s prejšnjim besedilom nekoliko ožji. 13 § 100 [Omalovaževanje države, vladarja, vladavine, rodbine, braka in lastnine] (!) Kdor javno izpostavlja posmehu ali preziranju kraljevino Jugo¬ slavijo kot celoto, ustavne pravice vladarjeve, zakoniti red nasledstva ali obstoječo obliko vladavine, se kaznuje z zaporom do treh let. (*) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor javno izpostavlja posmehu ali preziranju pravne naprave, priznane z ustavo: rodbino, zakon (brak) in lastnino. ( 3 ) Če se je storilo to izpostavljanje na tak način, da se s tem kdorkoli izpodbada k nasilnim izpremembam teh pravic in pravnih naprav, se kaznuje storilec z zaporom. ( 4 ) Poskus se kaznuje. Pri teh predpisih izvršene izpremembe privajajo prejšnje besedilo v skladnost z ustavo. Vendar je besedilo v primeri s prejšnjim izpopolnjeno tako, da je zadeto s sankcijo kazni tudi še izpostavljanje posmehu ali preziranju kraljevine Jugoslavije kot državne celote (prim. člen 29. ustave). Po prejšnjem besedilu država kot celota ni imela zaščite zoper subverzivne izjave mržnje in preziranja, dasi je govora o taki zaščiti kolikor toliko v členu 47. tisk. zak. Niti člen 4. noveliranega zak. zaščit, drž. ne daje točno omenjene zaščite. Pravne ustanove rodbine, zakona (braka) in lastnine so pri¬ znane v členih 21. in 22. ustave kot posebno zaščitene pravne dobrine. § 115 [Ogražanje notranje varnosti države] (') Kdor nasnavlja v kraljevini Jugoslaviji ali izven njenih mej javno z besedami, spisi, sliko ali s čim drugim na nasilen prevrat ali sicer na nasilno rušenje ustavnega reda ali notranje varnosti kraljevine ali poedinih njenih banovin, ali kdor preti na isti način z uporabo takega nasilja ali kdor javno hvali tak prevrat, da bi s tem drugega nasnoval na njegovo izvršitev, se kaznuje z robijo do petih let. ( 3 ) Če je namerjena taka nasnova, pretnja ali tako hvaljenje pre¬ vrata na uradnike, uslužbence in delavce pri državnih, banovinskih 14 ali drugih samoupravnih napravah, na uradnike Narodne banke in obratnih naprav in naprav za javno preskrbovanje s potrebščinami, kurivom, vodo in razsvetljavo, se kaznuje njih storilec z robijo do desetih let. ( s ) Če je šlo pri tem za to, da bi taki uradniki ali uslužbenci proti¬ zakonito ustavili delo in opustili nadaljnjo pravilno službo v teh uradih začasno ali stalno in na ta način izsilili izpremembo ustave, se kaznuje storilec z robijo. Izpremembe so bile napravljene, da se predpisi privedejo v skladnost z ustavo in z izpremembo naziva države. Namesto prejšnjih «oblasti» so stopile «banovine», katerih število, naziv in obseg je ustanovljen v členu 83. ustave. § 128 [Oviranje službenih poslov: b) kvalificirano] (>) Kdor prizadene pri dejanju iz § 127. poškodbo telesa ali zdravja iz § 181 , prvega odstavka, ali grdo ravna z državnim uslužbencem ali s pomožno osebo ali se spusti v grdo ravnanje z državnim usluž¬ bencem ali s pomožno osebo kakor tudi kdor uničuje ali kvari stvari, ki so predmet ali sredstvo službenega posla, ali se obče spušča v uničevanje ali kvarjenje stvari, se kaznuje z robijo ali zatočenjem do petih let, kolikor ne prehaja tako ravnanje v težje kaznivo dejanje. V prejšnjem besedilu § 181. k. z. so bile poškodbe telesa ali zdravja lahke narave navedene v d r u g e m, v sedanjem pa so obravnavane v prvem odstavku. Samo zato je bila potrebna zamenjava citata. Drugi odstavek tega paragrafa je ostal neizpremenjen. § 148 [Pojasnila k §§ 144. do 147.] (j 1 ) Predpisi §§ 144. do 147. se uporabljajo tudi pri postopanju pred upravnimi, borznimi sodišči, razsodišči in drugimi sodišči in pred ino¬ zemskimi ali mednarodnimi komisijami. ( 2 ) Lažne izpovedbe pred upravnimi oblastvi se kaznujejo z za¬ porom. 75 Izprememba tiči v tem, da so se besede v prejšnjem drugem odstavku «in v nespornem postopanju* črtale. Po dru¬ gem odstavku prejšnjega besedila je bila za lažne izpovedbe brez prisege v nespornem postopanju (pri sodiščih) zagrožena kazen zapora od 7 dni do 5 let. S tem je bila naprav¬ ljena izjema od predpisa § 146. k. z., ki je veljal za nezaprisežene lažne izpovedbe v spornem postopanju. Toda izpovedbe, ki se oddajajo v nespornem postopanju, n. pr. pri zapuščinski raz¬ pravi, čeprav brez prisege, so zelo važne za pravice poedinca. Zato je potrebno, da bodi sankcija ista kakor za nezaprisežene lažne izpovedbe pred sodiščem. Da se to doseže, je napravljena izprememba, tako da spadajo vse zaprisežene lažne izpovedbe pod predpise §§ 144., odst. 1., in 145. k. z., nezaprisežene pa pod predpis § 146. k. z. (Kazen je s t r o g i zapor od 7 dni do 5 let in izguba častnih pravic.) Za preklic nezaprisežene lažne izpovedbe v nespornem postopanju velja predpis § 147. k. z., tako da mora sodišče v teh primerih po posebnih okolnostih odloče¬ vati (c/uaestio facti), kaj znači izraz «sodna odločba v d o t i č n i stvari*. Odločilen pa je čas, ko se izreče sodna odločba, ne pa čas nje objave z odpravkom. § 151 [Objave iz javnih glavnih razprav in o glasovanju sodnikov] Kdor objavi brez dovolitve po tisku obtožnico ali zbrani dokazni material v kazenskem postopanju, preden se to objavi na glavni raz¬ pravi, ali kdor objavi na ta način vsebino glavne razprave, za katero je javnost izključena, ali objavi, kako so glasovali poedini sodniki, se kaznuje z zaporom do treh mesecev in v denarju do 3000 dinarjev. V izvirniku, t. j. v Sl. N., je stalo v § 151. k. z.: «ko putem štampe neovlaščeno objavi optužnicu ili p r i b a v i dokazni ma¬ terijah ..» Temu besedilu je ustrezal slovenski prevod: «Kdor objavi brez dovolitve po tisku obtožnico ali si preskrbi dokazni material...* «Pribavi» pa je bila tiskovna napaka; pravilno besedilo se je glasilo «pribrani dokazni materijah. V našem Tol¬ maču je bila tiskovna napaka že popravljena. 16 § 180 [Manj težka naklepna telesna poškodba, provzročena s smrto¬ nosnim orodjem ali brez njega] (*) Za vsako drugo poškodbo težkega značaja, manjšo od one iz §§ 178. in 179., se kaznuje storilec z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Če je takšna poškodba provzročena z nožem ali s smrtonosnim orodjem ali vobče s sredstvom, sposobnim, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari, se kaznuje storilec s strogim zaporom najmanj šestih mesecev. Prvotna redakcija besedila kakor tudi sistematična uvrstitev prejšnjega § 180. sta privedli do različnega tolmačenja uporab¬ ljenega izraza «manje povrede iz § 179.». (V izvirnem tekstu v Sl. N. se je pojavila tudi tiskovna napaka «ili narušenog zdravlja» namesto «ili narušenje zdravlja», kar pa v slovenskem prevodu ni prišlo do izraza.) Na eni strani se je zastopalo mišljenje — tudi naš Tolmač je stal na tem stališču — , da spadajo pod sankcijo § 180. samo težke poškodbe telesa iz prvega odstavka prejšnjega § 181., ako so izvršene na eksemplificiran nevaren način iz § 180. Na drugi strani pa so smatrali nekateri komen¬ tatorji in deloma tudi praksa, da spadajo semkaj tudi lahke poškodbe iz drugega odstavka prejšnjega § 181. Na vsak način je kriminalno-politično pravilno, da se morajo poškodbe, ki so prizadete z orodjem, označenim v § 180., kaznovati strože kakor prav take poškodbe, ki so storjene s kakšnim drugim orodjem. Z drugega vidika pa je upravičeno, da se določi za težje po¬ škodbe strožja, za lažje pa milejša kazen. V §§ 180. in 181. novel. k. z. so napravljene izpremembe, kakor da se smiselno nadaljujejo predpisi §§ 178. in 179., pred¬ vsem zaradi boljše in preglednejše sistemizacije telesnih po¬ škodb. Vsa določba § 180. novel. k. z. obsega zgolj poškodbe telesa, ki so z vidikov medicinske znanosti težkega značaja, pa vendarle manjše od tistih, ki se obravnavajo v §§ 178., 179. V prvem odstavku so navedene nekvalificirane, v drugem pa kvali¬ ficirane. V obeh primerih mora storilčev naklep obsegati vedenje in hotenje, da se prizadene poškodba težjega značaja (gl. § 16., IV., v našem Tolmaču), a v kvalificiranih primerih drugega od- 2 17 stavka tudi vedenje, da gre za uporabo orodja ali sredstva, ki je sposobno, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari; sicer delikt ne spada pod to sankcijo. Za poskus zakon ni ustanovili posebne kazni, ker obstoja za primere tepeža ali prepira § 248. k. z. Kazen za primere prvega odstavka, ki utegnejo biti v praksi zelo redki, je milejša od kazni po § 297., odst. 2., novel. k. z., ker gre pri poslednjih primerih eventualno za večji pomen žalitve časti, ki se zgodi v javnosti, in za to, da storilec ve in hoče, da žali baš v javnosti. § 181 [Lahka naklepna telesna poškodba, provzročena s smrtonosnim orodjem ali brez njega] (!) Za poškodbo lahkega značaja se kaznuje storilec z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev. ( 2 ) Če je takšna poškodba provzročena z nožem ali s smrtonosnim orodjem ali vobče s sredstvom, sposobnim, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari, se kaznuje storilec s strogim zaporom do enega leta. ( s ) Za dejanje iz prvega odstavka sme sodišče storilca oprostiti vsake kazni, če je bil brez svoje krivde izzvan s poškodovančevim sirovim ali nevljudnim ravnanjem. Sistematično pravilno obsega § 181. novel. k. z. — v skladu s § 180. novel. k. z. — v prvem odstavku telesne poškodbe lahkega značaja brez kvalifikacije po uporabi nevarnega orodja ali sredstva, v drugem odstavku pa lahke telesne po¬ škodbe z označeno kvalifikacijo. Tudi tukaj velja mutat.s mutan- dis vse analogno, kar smo izvajali pri § 180. novel. k. z. Predpis tretjega odstavka se niti analogno ne sme uporabljati pri kvali¬ ficiranih primerih iz drugega odstavka. § 183 [Malomarne lahke telesne poškodbe s posledicami po §§ 180., 181. | (!) Zaradi poškodbe iz §§ 180. in 181. se kaznuje storilec, če se je storila iz malomarnosti, z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev. 78 ( 2 ) Zaradi poškodbe iz § 180., odst. 2., in § 181., odst. 2., se kaznuje storilec, če se je storila iz malomarnosti in je bil po svojem poklicu ali poslu dolžan, biti pazljiv, z zaporom do enega leta. Izprememba citata v drugem odstavku je samo' posledica nove redakcije §§ 180. in 181. novel. k. z., ki v stvari sami ni¬ česar ni izpremenila. § 186 [Primeri preganjanja na predlog] Zaradi dejanj iz § 181., prvega odstavka, in § 183. se započne pregon samo na poškodovancev predlog. Citat prvega (namesto «drugega») odstavka je posledica nove redakcije § 181. novel. k. z. § 214 [Preprosta ponareja ali prenareja listin] (>) Kdor napravi lažno listino, domačo ali inozemsko, ali predrugači pravo listino z namero, da bi se uporabila taka listina kot prava, se kaznuje s strogim zaporom in v denarju do 20.000 dinarjev. ( 2 ) Kdor uporabi listino, o kateri ve, da je lažna ali predrugačena, kot pravo, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom, a v obeh primerih tudi v denarju do 50.000 dinarjev. ( 8 ) Če je hotel storilec s tem samo pridobiti sebi ali drugemu dokaz za terjatev, do katere ima on ali drugi pravico, ali zaradi obrambe zoper brezpravno terjatev ali neosnovano obtožbo, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Našim prejšnjim izvajanjem v Tolmaču je treba dodati samo to, da je po novel. k. z. odpravljena nedoslednost glede kazno¬ vanja v §§ 214. in 215. po prejšnjem besedilu, ki je bržčas na¬ stala zbog neprimerne tekstacije § 215., v katerem se je hotelo z enim samim stavkom odrediti kazen tako za napravo kakor tudi za uporabo kvalificiranih javnih listin. Delikt iz drugega odstavka § 214. novel. k. z. ostane zločinstvo (gl. § 15., II., Tolmača). Kazen v drugem odstavku § 214. novel. k. z. se razlikuje sedaj od kazni v § 215. k. z. v tem, da sme sodišče v drugem primeru (§ 215. k. z.) prisoditi 1 kumulativno denarno kazen neomejeno, v prvem (§ 214., odst. 2., novel. k. z.) pa samo do 50.000 Din. 2 * 19 § 272 [Nečisto dejanje ali oskrumba] (J) Kdor izvrši v primerih §§ 269. in 270. samo nečisto dejanje, ne pa tudi telesne združitve same, se kaznuje s strogim zaporom. ( 2 ) Kdor izvrši v primeru § 271. samo nečisto dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta. ( 3 ) Preganjati se začne kaznivo dejanje iz prvega in dru¬ gega odstavka, če ni storjeno javno, samo na predlog. Storjena izpreinemba se je izognila nedoslednosti, ki je ob¬ stajala med § 272. in § 287. k. z. Ako se odreja, da se nečisto dejanje iz § 287. k. z., če je storjeno javno, preganja po službeni dolžnosti, se mora takisto kaznivo dejanje iz prvega in drugega odstavka § 272. k. z. preganjati po službeni dolžnosti, če je stor¬ jeno javno, po predlogu pa samo tedaj, če ni storjeno javno. Hoče se namreč zaščititi interes žaljene ženske na tem, da ohrani morebiti stvar za svojo tajnost. § 273 [Posiljenje spolno nezrele ženske] ( 1 ) Kdor izvrši z žensko osebo, ki ni dovršila štirinajstega leta, telesno združitev, se kaznuje z robijo do desetih let. ( 2 ) Kdor izvrši proti taki osebi nečisto dejanje, se kaznuje s strogim zaporom. ( 3 ) Preganjati se začne kaznivo dejanje iz drugega od¬ stavka, če ni storjeno javno, samo na predlog. Mutatis mutandis velja za zgornjo izpremembo vse, kar smo pri § 272. novel. k. z. navedli, tudi tukaj. § 292 [Prešuštvo] (') Z zaporom do enega leta se kaznuje mož ali žena zaradi pre¬ šuštva, ki bi ga eden izmed njiju izvršil z drugo osebo, a tudi ta druga oseba se kaznuje z isto kaznijo. ( 2 ) Preganjati se začne na zasebno tožbo, toda preganjanje je izključeno, če sta bila zakonca pred storjenim prešuštvom 20 pravnomočno ločena od mize in postelje. S smrtjo razžaljenega moža, odnosno razžaljene žene, prestane pravica do tožbe. ( 3 ) Če sta živela zakonca v času, ko se je izvršilo prešuštvo, ločeno, sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. Izpremembe prejšnjega besedila so dvojne vrste. V prvem odstavku je kazen znižana od dveh na eno leto, tako da spada to kaznivo dejanje v pristojnost sreskega sodišča. V drugem odstavku je napravljena izprememba glede momenta, kdaj se more preganjanje s privatno tožbo začeti. Pokazalo se je v praksi za neupravičeno in nesmotreno, da se sme za to kaznivo dejanje preganjati šele potem, če se zbog storjenega prešuštva zakon (brak) razveže ali zakonca ločita od mize in postelje. Ločitvene tožbe trajajo mnogokrat dlje časa, pa se utegnejo dokazi za dejanje in krivdo izgubiti. Po novem besedilu se sme vložiti zasebna tožba zbog pre¬ šuštva takoj po storjenem dejanju ali pa vsaj v dobi treh mese¬ cev a die scientiae facti et auctoris (§ 86. novel. k. z.). Po pred¬ pisu § 88. k. z. začne postopek zoper vse udeležence tudi tedaj, če je tožba vložena samo zoper enega od njih. Glede pripadnikov rimsko-katoliške veroizpovedi je z ozna¬ čeno izpremembo predvideno', da se prešuštvo ne sme preganjati, ako je bila spolna združitev izvršena potem, ko je postala od¬ ločba pravnomočna, s katero se je izrekla ločitev zakoncev od mize in postelje. Po pravnomočni razvezi zakona (braka) pre¬ šuštva ni več. V izvirniku stoji v tretjem odstavku § 292. novel. k. z.: «Ako su supruzi... vodili odvojeni život», dočim je prej stalo: «Ako su supruzi... vodili odvojeno život». Smisel je v obeh primerih isti, v slovenskem prevodu izprememba, ki je pač zgolj stili¬ stična, ne more priti do izraza. § 297 [Razžalitev] (!) Kdor drugega razžali, še kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev. ( 2 ) Če se je storila razžalitev javno, se kaznuje z zaporom do enega leta. 21 Kazen za javno razžalitev iz drugega odstavka je odmerjena tako, da pride kaznivo dejanje v pristojnost sreskih sodišč. Glede na to pa je znižana kazen tudi v prvem odstavku na polovico. Za primere povratka ima sodišče seveda določbo § 76., odst. 2., k. z. na razpolago, po kateri sme maximum kazni na prostosti podvojiti, ne da bi se s tem izpreminjala pristojnost sreskega sodišča (§ 9. novel. s. k. p.). § 300 [Očitanje kazni] Kdor očita komu z namero, da bi ga izpostavil preziranju, kaznivo dejanje ali da je bil zbog tega obsojen, ali to priobči drugemu, najsi je sodba in kazen, izrečena zaradi tega dejanja, prestana, zastarana, od¬ puščena ali je prestala zbog pogojne obsodbe, odnosno najsi je pravica do kazenskega pregona zastarana ali je bila z amnestijo uničena, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3.000 dinarjev. Z izpremembo je prejšnja kazen «do šestih mesecev zapora ali v denarju do 5.000 dinarjev* znižana, to pa samo zastran pra¬ vilnejše relacije v primeri s sankcijo za razžalitev iz § 297. novel. k. z. § 301 [Kleveta] (r) Kdor izreka ali raznaša o kom karkoli neresničnega, kar utegne škodovati njega časti, dobremu imenu ali gospodarskemu kreditu, se kaznuje kot klevetnik z zaporom do enega leta in v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Kdor stori to javno, se kaznuje z zaporom od enega meseca do enega leta in v denarju. ( s ) Če je meril klevetnik s posebnim namenom na to, da bi uničil dobro ime ali gospodarski kredit oklevetane osebe, se kaznuje s strogim zaporom od treh mesecev do treh let in v denarju. Izpremembe se ne tičejo določenih elementov teh deliktov, ampak imajo pred očmi samo penalizacijo. Kazni so tako zmanj¬ šane, da spada sojenje prestopkov iz prvega in drugega odstavka 22 v pristojnost sreskih sodišč. Znižanje maksima kazni za dejanje iz tretjega odstavka je izvedeno samo zastran pravilnejše rela¬ cije vseh kazni iz tega paragrafa med seboj. Tudi relacije med kaznimi za žalitve časti in za telesne poškodbe so prišle sedaj do boljšega izraza. Strogost v smislu prejšnjega besedila zakona se v praksi ni izvajala, a maksimum prejšnjih kazni na pro¬ stosti je bil vzrok za pristojnost sodnika poedinca pri okrož¬ nih sodiščih. To pa je pomenjalo pri teh — tako rekoč vsak¬ danjih— prestopkih nepotrebno preobremenitev okrožnih sodišč, pa nikakor ni bilo v korist ljudstva, ki je izgubljalo mnogo časa, ker so morali prizadeti hoditi' k oddaljenemu okrožnemu sodišču. Omilitev kazni po § 71. novel. k. z. se vrši tako, da se uporab¬ lja za dejanja iz prvega odstavka predpis točke 5., za dejanja iz drugega in tretjega odstavka pa predpis točke 3. citiranega para¬ grafa. Pri pravkar navedenih primerih se kazen zapora, odnosno strogega zapora ne more zamenjati z denarno kaznijo. Pač pa doseže klevetnik, ki izjavi pred sodiščem, da ni resnično ono, kar je izrekel, in kleveto prekliče, možnost, da izreče sodišče denarno kazen (§ 305. k. z.). Z uporabo predpisov § 76., odst. 2., k. z. sme sresko sodišče za dejanja iz drugega odstavka, stor¬ jena v povratku, izreči kazen zapora do dveh let, okrožno kot edinoosebno sodišče za dejanja iz tretjega odstavka, storjena v povratku, pa kazen strogega zapora do petih let. [Razžalitev in kleveta vojske, uradov in uradnih oseb] Kdor razžali vojsko ali mornarnico, urad ali politično telo, držav¬ nega vojaškega ali civilnega uslužbenca, člana narodnega pred¬ stavništva ali kakšnega drugega političnega telesa, pred¬ stavnika priznanih ver, razsodnika, častnega sodnika, pričo, izvedenca, tolmača ali prevajalca ali vobče javnega uslužbenca o priliki uradnega poslovanja ali glede uradnega poslovanja vobče, se kaznuje z zaporom ali v denarju, če pa je bila razžalitev storjena javno, z zaporom od enega meseca do enega leta in v denarju do 10.000 dinarjev. Kdor okleveta ista telesa ali iste osebe ob zgoraj označenih okol- nostih, se kaznuje s strogim zaporom do enega leta in v denarju; če pa stori to javno, se kaznuje s strogim zaporom od enega meseca do treh let in v denarju. 302 23 I. V stvarnem pogledu so napravljene izpremembe trojne vrste: a) Med kvalificirana telesa, ki morejo tvoriti objekt raz¬ žalitve ali klevete, je uvrstil novel. k. z. še «vojsko in mornar- nico». To pomenja, da je zakonodajalec glede na to, kako so se stvari na podlagi prejšnjih predpisov v praksi razvijale, ob¬ čutil potrebo, da se država ogradi proti napadom na čast voj¬ ske. Inkriminiranje napadov na čast vojske je predvideno pač v členu 54. tisk. zak., ali subsumpcija «vojske» pod izraz «državne ustanove» se je po pravici prerekala, razen tega pa so tudi pogoji za kaznovanje tistih deliktov prilično težji. Kaj je «vojska», je navedeno v voj. kaz. zak. z dne 11. februarja 1930. (§ 6., št. 3.): «Vojska označuje narodno vojno silo kraljevine Jugoslavije vobče, odnosno vsak njen poedini del.» Čeprav ta legalna defi¬ nicija ne stoji v občnem kazenskem zakoniku, pa se vendarle ujema z zakonom o ustrojstvu vojske in mornarnice z dne 6. sep¬ tembra 1929., čigar predpisi so odločilni tudi za tolmačenje § 302. novel.k.z. Žandarmerija je po členu 17. citiranega zakona sestavni del vojske samo glede organizacije in discipline. — b) Po vzorcu člena 6. zakona o činovnikih z dne 31. marca 1931. pa v sklad¬ nosti z legalno interpretacijo § 14., št. 3., k. z. uporabljeni izraz «državni civilni uslužbenec* stvarno ne vsebuje nobene izpre¬ membe od prejšnje ustrezajoče določbe. «Državni vojaški usluž¬ benci* pa so vse tiste osebe, ki jih navaja kot takšne zakon o ustrojstvu vojske in mornarnice z dne 6. septembra 1929., a se ujemajo tudi z «vojaškimi osebami*, ki so naštete v § 6. voj. kaz. zak. z dne 11. februarja 1930. — c) Zaradi nove ustave z dne 3. septembra 1931. je nastala potreba, da se zaščiti na kvali¬ ficiran način čast članov narodnega predstavništva (senata, na¬ rodne skupščine), kakor je bilo to že sprejeto v prejšnje predloge Gjuričič in Subotič. Žalitelj ali klevetnik se sme kaznovati po predpisih § 302. novel. k. z. samo tedaj, ako njegovo vedenje in hotenje obsega okolnost, da se neka oseba žali-na časti o priliki delovanja ali v pogledu na delovanje v narodni skupščini ali senatu. Priznane vere so samo tiste, za katere obstaja v tem pogledu posebni zakon (člen 11., odst. 3., ustave z dne 3. septembra 1931.). II. Glede penalizacije kaznivih dejanj iz § 302. novel. k. z. velja, kar smo navedli pri § 301. novel. k. z. Ni nobenega vzroka za to, da bi se pri kaznivih dejanjih ne mogla uporabljati določba 24 o preklicu klevete (§ 305. k. z.). Vendar bo moralo sodišče uva- ževati pri določitvi kazni po svobodni oceni kriminalno-politično misel, da po § 302., 1. odst., novel. k. z. omilitev kazni za raz¬ žalitev v denarno kazen ni dopustna. Razžalitev vojske, ura¬ dov, državnih uradnikov in pod. o priliki ali glede urad¬ nega poslovanja pomeni pač hkratu okrnjenje državne avtoritete, kar se nikakor ne sme bagatelizirati. § 307 [Razžalitev ali kleveta kralja, članov kraljevskega doma, narodnega predstavništva] (!) Kdor razžali kralja, prestolonaslednika ali kraljevskega namestnika, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev. ( 2 ) Kdor razžali kateregakoli člana kraljevskega doma ali senat ali narodno skupščino, se kaznuje z zaporom najmanj dveh mesecev. ( 3 ) Kdor okleveta te osebe ali ta telesa, se kaznuje s strogim zaporom najmanj šestih mesecev. V pogledu zaščite časti senata ali narodne skupščine kot takih (člena 50. in 54. ustave) veljajo predpisi § 307. novel. k. z. kot lex specialis, a ne predpisi § 302. novel. k. z. V § 307. novel. k. z. ni razlike, ali je žalitev časti 1 storjena javno ali nejavno ter je za oba primera odrejena enaka kazen. Glede na razvrstitev tega delikta po § 305. k. z. preklic kle¬ vete po § 307. novel. k. z. pred sodiščem nima učinka po § 305. k. z. § 310 [Razžalitev ali kleveta umrlih oseb] Kdor stori razžalitev ali kleveto proti umrli osebi, se kaznuje po predpisih §§ 297. — 309.; toda če je preteklo v primerih iz §§ 297., 299, — 302. in § 309. ob času storjenega dejanja več kakor 30 let od smrti razžaljene ali oklevetane osebe, sme sodišče storilcu omiliti kazen po svobodni oceni, a v primeru razžalitve tudi oprostiti ga vsake kazni. Dopolnitev se je izvršila po vzorcu najnovejšega švicarskega projekta za kazenski zakonik, ki celo v vseh primerih oprašča 25 popolnoma vsake kazni. Dopolnitev se nanaša samo na osebe, ne pa telesa, in seveda samo na tiste, ki so v citiranih paragrafih drugega odstavka mišljene. Ratio legis je, da se omogoči, da se sme o umrlih osebah in njihovem delovanju podati objektivna ocena, ki utegne semtertja zadeti njih čast. Po toliko letih, odkar so umrle, pač ni potreba, da se jim čast zaščiti z 'isto kaznijo kakor za živeče osebe. § 312 [Nedopustnost dokaza resničnosti] (’) Dokazovanje resničnosti ni dopustno: 1. v primeru §§ 307., 308. in 309.; 2. če bi se moralo dokazovati kaznivo dejanje, ki se preganja samo na zasebno tožbo; 3. če je oklevetanec zaradi kaznivega dejanja, ki ga je klevetnik na¬ vedel zoper njega, oproščen odgovornosti s pravnomočno sodno odločbo; 4. če se tičejo navedene činjenice rodbinskega življenja ali zasebnega poslovanja, ki ni v zvezi z javnim poslovanjem dotične osebe ali z in¬ dustrijskim, trgovinskim ali finančnim podjetjem, ki se opira na javno zaupanje. ( 2 ) V primera, da dokazovanje resničnosti ni dopustno, ni uporabiti predpisa iz § 304. V praksi so nastali dvomi, ali se nanaša določba § 304. k. z., ki je v nekem pogledu izjema od § 20. k. z., na vsak primer opra¬ vičljive zmote ali ne. Ce je n. pr. neka oseba izvedela od jav¬ nega organa pri uradnem poslu za že zastarano prešuštvo, pa je zamenjala imena oseb, ker so si bila podobna, in je, ne vedoč za predpise o zabranitvi dokazovanja prešuštva, raznesla vse, kar in kakor je izvedela, bi se utegnilo smatrati, da ni kazniva, ker je bilo prešuštvo resnično zagrešeno in se je zamenjava imen pri¬ petila ob opravičljivi zmoti. Čeprav bi bilo to- v navzkrižju z ratio legis § 312. k. z., pa bi se morda vendar reklo, da je stvar nejasna in da jo je treba presojevati po pravilu «in dubio mitius». Da se odpravi! vsaka nejasnost, je ustanovljena izrečna zabra- nitev pozivanja na določbo § 304. k. z.; če se resničnost dejstev po sili zakona ne sme dokazovati. Nedopustnost dokazovanja je objektivni kriterij. Ako bi bil storilec v tem pogledu v zmoti, bi bilo uporabiti zanj predpis § 21. k. z. 25 § 313 [Način preganjanja] Razžalitev in kleveta se začne preganjati: 1. na zasebno tožbo: a) v primeru §§ 297. — 301. in b) v primeru § 310., kolikor ne gre za člane kraljevskega doma ali za osebe, ome¬ njene v § 308., na zasebno tožbo zakonskega druga, roditeljev, otrok, bratov ali sester umrlega; 2. na javno tožbo: a) v primeru § 302. za vojsko ali mornar- nico po odobritvi ministra vojske in mornarnice, za urade in politična telesa po odobritvi njih predstavnika, za javne uslužbence in ostale v § 302. navedene osebe pa na njih predlog, če pa tega sami ne podado, na predlog njih višjega oblastva; b) v primeru § 307., kolikor gre za senat ali narodno skup¬ ščino, po odobritvi njih predsednikov, a v ostalih primerih § 307., kakor tudi v primeru § 310., kolikor gre za umrle člane kraljevskega doma, po odobritvi ministra pravde; a v primerih §§ 308., 309. in kolikor gre za umrle osebe iz § 308., na predlog vlade tuje države ali njenega diplomatskega zastopnika in po odobritvi ministra pravde. Izpremembe so posledica izprememb v §§ 302. in 307. novel, k. z. ter je predvideno, kdo daje odobrenje za preganjanje z javno tožbo (§ 84. k. z.), če gre za vojsko, mornarnico, senat ali narodno skupščino'. Ni namreč prilično, da se preganja v vsa¬ kem primeru takšna žalitev. V prvem odstavku je izpremenjena samo očividna tiskovna napaka v Sl. N. («sestre» namesto «sestara»); popravljeno pa je tudi besedilo slovenskega prevoda, ki v prvi izdaji Ur. 1. ni bilo točno. § 314 [Preprosta tatvina] (!) Kdor odvzame tujo premično stvar drugemu z namero, da bi pridobil z njeno prisvojitvijo sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje zbog tatvine, ako vrednost ukradene stvari ni večja od 1.000 dinarjev, s strogim zaporom do enega leta, če pa je vrednost ukradene stvari večja od 1.000 di¬ narjev, s strogim zaporom in z izgubo državljanskih pravic. ( 2 ) Poskus je kazniv. 27 I. Izpremembe v § 314. novel. k. z. so v prvi vrsti izvršene zaradi razbremenitve okrožnih sodišč. Po prejšnjem besedilu je bila vsaka tatvina po § 314. k. z. delikt, ki je spadal v pristoj¬ nost sodnika poedinca pri okrožnem sodišču, brez ozira na vrednost ukradene stvari (z izjemo primerov iz § 320. k. z.). Res je sicer, da raz vidik teorije vrednost ukradene (utajene itd.) stvari ne more imeti odločilnega pomena pri kvalifikaciji dejanja. Naklep v največ primerih namreč niti ne more obsegati vnaprej določeno višino vrednosti stvari, ker je višina odvisna od hetero¬ genih nedoločljivih okolnosti (n. pr. od obstajanja možnosti, da se vzame od neke stvari izdatna količina ali veličina, od pozna¬ nja vrednosti raznovrstnih predmetov po tržni ceni itd.). Opre¬ delitev naklepa baš na malo vrednost ukradene stvari se pri obi¬ čajnem tatu v praktičnem življenju tako rekoč ne da zamisliti. Daši je bilo to teoretično pravilno stališče pri določbah kazen¬ skega zakonika, ki naj ščitijo pravno dobrino imovine, v glavnem izvedeno, je besedilo § 316., št. 7., in § 320. k. z. od tega stališča vendarle odstopilo, to pa očividno tz praktičnih ozirov. Novel, k. z. je omenjeno izjemno stališče nekoliko razširil, docela pa zavrgel neprimerne, v praksi zelo težko izvedljive predpise o tatvini stvari «male vrednosti do največ 300 dinarjev«. Po novel. k. z. uvedena razdelba tatvin na takšne, ki se izvršijo na stvareh v vrednosti do 1.000 dinarjev, in na takšne na stvareh v vrednosti preko te vsote inkriminira tatvine v prvi vrsti po naklepu, na¬ stalem iz koristoljubja. Po novi redakciji vrednost stvari nikakor n i postala samo formalni kriterij za kaznovanje. Tat, ki v e za objektivno vrednost premične stvari in ki hoče stvar v takšni vrednosti drugemu odvzeti z namero, da bi pridobil z njeno pri¬ svojitvijo sebi ali drugi osebi protipravno imovinsko korist, večjo od 1.000 dinarjev vrednosti, se kaznuje tudi, če je dejanje samo deloma ali popolnoma pri poskusu ostalo, po drugi strožji sankciji. Samo če se storilcu takšen naklep, naperjen na tatvino stvari v vrednosti nad 1.000 dinarjev, ne dokaže, se kaznuje po prvi, milejši sankciji. To sledi iz določbe, da se kaznuj e poskus v obeh dveh primerih na vsak način. Ouaestio facti bo, ali se more dokazati naklep, naperjen na krajo stvari v vrednosti nad 1.000 dinarjev, dasi je dejanski uspevek ostal pod l. 000 dinarjev vrednosti. Tudi določbe § 32. k. z. se morajo v 28 takih primerih upoštevati. To je smisel določbe v prvem od¬ stavku, ker obstaja poleg nje tudi še določba v drugem odstavku § 314. novel. k. z. II. V primerih pa, v katerih ni mogoč strikten dokaz za na¬ klep, naperjen na krajo stvari, vredne nad 1.000 dinarjev, se mora vrednost stvari precenjevati na objektivni podlagi. Ali te objektivne vrednosti tat največkrat ne pozna. Predpis § 314. novel. k. z. p en a liži ra inkriminirano dejanje tatvine po ob¬ jektivnem kriteriju uspeha, in sicer zato, da nastopi v izvestnih primerih manjše važnosti pristojnost sreskih sodišč. Ni stvarne potrebe, da bi se za manjše tatvine, za katere v praksi kazen nikdar ne bi prekoračila meje enega leta odvzema svobode, usta¬ novila pristojnost okrožnih sodišč. Praktično življenje zahteva, da se odpravijo vse težkoče in neprilike, ki so združene s poto¬ vanjem k oddaljenemu okrožnemu sodišču, za priče kakor zlasti za oškodovance. Seveda pa je tudi v eminentnem interesu držav¬ nega budgeta, da se stroški kazenskega postopka zmanjšajo in sodišča višje stopnje razbremenijo. Torej spada po smislu § 314. novel. k. z. tam, kjer ni poseb¬ nega kriterija za drugo, strožjo sankcijo, bodisi po dokazu na¬ klepa, ki obsega vrednost stvari nad 1.000 dinarjev, bodisi po okolnosti, da je naklep a priori nedoločen in da objektivni kriterij vrednosti stvari nad 1.000 dnarjev ne pride v poštev, tatvina po manjši kazni v pristojnost sreskih sodišč. S tem pa je odpadla tudi potreba, da bi se razlikovale še posebej tatvine na stvareh «male vrednosti*. III. Kazenski zakonik je ustanovil stransko kazen izgube čast¬ nih pravic poleg strogega zapora preko enega leta v §§ 98., 146., 314., 318., 319., 329., 334., 345., 346., 355., 357., 358., a samo v primeru §362. poleg strogega zapora do enega leta. Pri odredbi obsega kazni za tatvine, ki gredo v pristojnost sreskih sodišč, se je zakonodajalec oziral na to, da bi bila stranska kazen za mnoge občutnejša od glavne kazni in je sledil veliki večini zgoraj navedenih predpisov ter združil izgubo častnih pravic z glavno kaznijo samo, če gre za težje primere, ki spadajo v pri¬ stojnost okrožnih sodišč. V primerih, kjer sodišče izreka kazen po predpisih prvega odstavka § 279. k. p. in, po predpisih prvega odstavka § 373. k. p. ne bo težav, ker mora v sodbi navesti tudi določbe zakona, ki se uporabljajo na obtoženca in njegovo deja- 29 nje (§ 281., št. 5., k. p.). To pomeni, da mora sodišče v sodbi ugotoviti, po kateri, milejši ali strožji, sankciji določi kazen, temu primerno pa izreče ali opusti tudi stransko kazen. § 316 [Težka tatvina] Tat (§ 314.) se kaznuje z robijo do desetih let: 1. če je storil tatvino tako, da je vlomil, vdrl ali odprl s ključem ali z drugim orodjem zaprta poslopja, sobe, blagajne, omare ali druge zaprte prostore ali skočil ali se splazil v zaprte prostore; 2. če je storilo tatvino dvoje ali več oseb, ki so se združile za izvrševanje tatvin; 3. če je storil tatvino na posebno nevaren ali drzen način; 4. če je storil tatvino iz prostorov in krajev, ki pripadajo javnim napravam ali služijo javnemu prometu; 5. če je imel ob vršenju tatvine pri sebi nevarno orodje zaradi na¬ pada ali obrambe; 6. če je storil tatvino, izkoriščaje nujo drugega, ki mu je bila pro- vzročena s požarom, poplavo ali podobnimi dogodki; 7. če je storil tatvino živine, katere vrednost je večja od 3.000 di¬ narjev. I. Prva in poglavitna izprememba, ki jo moramo glede na naša izvajanja v Tolmaču (§ 316., I.) ugotoviti, je, da spada sedaj, ko v novel. k. z. prejšnjih predpisov o «malih tatvinah« (na stvareh v vrednosti ne več kot 300 dinarjev) ni več, vsaka tatvina (čeprav pade vrednost pod 300 dinarjev) pod zelo strogo sankcijo § 316. novel. k. z., samo da je vsaj eden izmed pogojev, navedenih pod št. 1. do 6., izpolnjen. (Isto velja za § 315. k. z.) To sledi ne samo iz izpremembe besedila v § 314. novel. k. z., ki je citiran v začetku § 316. novel, k. z., ampak je tudi še posebej določeno v predpisu petega odstavka § 320. novel. k. z. II. Izprememba v št. 1. tega paragrafa je bila potrebna, da bi se odpravilo krivo pojmovanje izraza, ki se ga je poslužil prej¬ šnji § 316. k. z., namreč «prostorija» (Raumlichkeit), česar oficialni slovenski prevod ni upošteval, ker je rabil za «prosto- rija» izraz «prostor». V praksi izven slovenskega ozemlja so so- 30 dišča pojmovala izraz «prostorija» tako ozko, da skoraj najtežja dejanja, kakor n. pr. vlom blagajne, niso kaznovala po § 316. k. z. Da se odstrani nejasnost, je novel. k. z. uporabil izraz «prostora» (Raum) namesto «prostorija», razen tega pa je eksemplifikativno navedel neke vrste prostorov, da se vidi, kako je to mišljeno. Potemtakem obsega pojem «zaprt prostor» tudi zaprto dvorišče. Kriterij za strožjo sankcijo ni velikost ali oblika prostora, "ampak to, da predstavlja dejanska okolnost, da je zaprt, neko resno zapreko, ki jo mora tat z nekim naporom na nenavaden način premagati, da pride do stvari, ki jo hoče drugemu odvzeti. V tem smislu odvzetje denarja iz zalepljene ovojnice ni tatvina na za¬ prtem predmetu. Odpiranje s ključem, ki tiči v ključavnici za¬ klenjene omare, tudi ne. Ni pa treba za pojem tatvine na zaprtih stvareh, da bi se moral tat posluževati vetriha ali odpirača. Odvzetje sodčka, v katerem je vino, ni tatvina zaprtega vina, ampak nezaklenjenega sodčka z vinom in pod. Za pojem vloma se zahteva okvarjenje substance zgoraj omenjene resne zapreke. III. Pri štev. 3. je bila določena namesto kvalifikacije «noč», ki v današnjem modernem življenju sama po sebi niti na deželi nima več posebnega značaja nevarnosti, druga kvalifi¬ kacija, namreč izvršitev tatvine na «posebno nevaren ali drzen način». Izvestna ohlapnost tega pravnega izraza je upravičena v tem smislu, da se daje s tem v današnjih modernih časih sodi¬ ščem prostost, da sama ugotove ta kriterij po vidiku, ali je sto¬ rilec svojo zločinsko energijo na nenavaden način, ki bi ga — ceteris paribus — ne pričakovali, poudaril, n. pr. da se je po- služil modernega vozila, avtomobila, aeroplana in pod., ali pa da je izkoristil nočni čas in pokradel v vasi, kar mu je pač prišlo na prostem v roke itd. § 317 [Težka tatvina pri tretji ponovitvi] Kdor je bil zbog tatvine iz § 316. obsojen dvakrat ali večkrat, se kaznuje v ponovnem primeru z robijo najmanj petih let. V Sl. N. sta bili kurzivno tiskani besedi vsled tiskovne napake izpuščeni, v slovenskem prevodu pa pravilno ustavljeni. Popra¬ vek se registrira samo radi popolnosti. 31 § 318 [Preprosta utaja] (') Kdor protipravno prisvoji v svojo ali tujo korist tujo premično stvar, ki mu je zaupana ali ki jo je našel ali do katere je prišel po naključju, se kaznuje, če vrednost utajene stvari ni večja od 1.000 dinarjev, z zaporom do enega leta ali v denarju, če pa je vrednost utajene stvari večja od 1.000 dinarjev, s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. ( 2 ) Preganjati se začne na predlog. Izpremembe, ki so bile napravljene, ustrezajo smiselno izpre- membam pri § 314. novel. k. z. Naša tam navedena izvajanja veljajo tudi tukaj, samo da se mora računati s tem, da se poskus v primeru prestopka po § 318. novel. k. z. ne kaznuje. To po- menja, da se odreja višina kazni in pristojnost sodišča samo po uspevku dejanja, čeprav bi bil naklep naperjen na večjo vrednost koristi, odnosno utajene stvari, kot je storilcu pripadala v resnici iz njegovega dejanja. § 320 [Privilegirane tatvine in utaje] (*) Kdor ukrade (§ 314.) ali utaji (§ 318.) iz nuje stvari v vred¬ nosti največ do 300 dinarjev, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3.000 dinarjev. ( 2 ) Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor ukrade ali utaji živila ali življenske potrebščine v vrednosti največ do 100 dinarjev zaradi neposrednje porabe ali upotrebe zase ali za svojo rodbino. ( s ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. ( 4 ) Preganjati se začne na predlog. ( 6 ) Predpisi tega paragrafa se ne uporabljajo, ako je tatvina storjena na način, označen v § 316. Zakonodajalec je dosledno stališču, ki ga je zavzel v § 314. novel. k. z., pojem «stvari male vrednosti« v § 320. novel. k. z. zavrgel in izpustil. Dalje je v novem besedilu opuščen prejšnji odstavek 4., da se poskus kaznuje, ker je to hodilo navzkriž s predpisom § 318., ki težjih dejanj podobne vrste ob poskusu ni kaznoval. 32 Izraz «iz nuje» je ostal, a zanj velja vse, kar je bilo v Tol¬ maču (§ 320., II., točka 1.) navedeno, samo da je po novi redakciji zakonito točno ustanovljeno, da o pojmu «dejanja iz nuje» (ki pa ni istoveten s pojmom «stanja skrajne sile» iz § 25. k. z.) ne more biti govora, ako je ukradena ali utajena stvar vredna več kot 300 dinarjev. «Iz nuje» ukrasti ali utajiti pomeni: rav¬ nati pod neposrednjim vplivom bolj ali manj težkih neprilik v svrho, da se takoj ali vsaj hitro odstranijo označene nevšečnosti. Če pa gre za zneske, večje od 300 dinarjev, se pač ne more več govoriti o takšnih, s človeškega stališča razumljivih pogreškah. Vendar pa se sme, seveda če so dani pogoji za uporabo § 25. k. z., navzlic temu, da se tatvina ne more soditi po § 320. novel. k. z., kazen omiliti po svobodni oceni (§ 72. k. z.). Podobna ratio legis velja glede tatvine ali utaje življenskih potrebščin, samo da je zakonodajalec znižal znesek vrednosti ukradenih ali utajenih živil na 100 dinarjev, ker je težko zamisliti si, da bi bilo treba nekomu na en mah več živil ali življenskih potrebščin zastran neposrednje porabe ali upotrebe za sebe in za svojo rodbino. Kakor je bilo rečeno že pri § 316. novel. k. z., se ne, sme ustanoviti primer privilegirane tatvine ali utaje, če je storjena na način, kvalificiran po § 316., št. 1. do 6., novel. k. z. Kazen radi tatvine iz § 320. novel. k. z. ne more veljati kot pogoj za uporabo kvalifikacije po § 315. k. z., ker je v poslednji določbi naveden pogoj kaznovanja s strogim zaporom, a v § 320. novel. k. z. kazen strogega zapora niti ni določena. 8 321 |Povračilo predmetov ali vrednosti] Če tat v primen/z iz § 314. ali iz § 320. ali utajilec v primer ih iz § 318. ali iz § 320. prostovoljno oškodovancu vrne pred obsodbo stvar ali povrne njeno vrednost, mu omili sodišče kazen po svobodni oceni; če pa je to storjeno pred pokrenjenim postopanjem, ga sme sodišče tudi oprostiti vsake kazni. Nova redakcija pove točno, kar se je dalo po prejšnjem be¬ sedilu samo po logični interpretaciji zaključiti, da se mora upo¬ rabljati določba iz § 321. k. z. tudi za primere iz § 320. novel. k. z. 3 33 § 324 [Lažje kaznive tatvine, utaje itd.] Če so storili tatvino ali utajo ali dejanje iz § 322. ali § 323. za¬ konski drugovi drug proti drugemu ali predniki proti potomcem ali potomci proti prednikom v premi vrsti, jih ni kaznovati, ako obstoji med temi osebami skupnost življenja; če pa te skupnosti ni, se začno preganjati na zasebno tožbo. Izpopolnitev, ki je gori označena, popravlja redakcijsko po- greško v prejšnjem besedilu. S tem je vzpostavljeno besedilo, kakor je bilo že določeno v predlogih Gjuričič in Subotič. § 330 [Izsiljevalna težka pretnja in uporaba sile] Kdor preti z namero izsiljevanja (§ 329.) drugemu z usmrtitvijo ali z drugim občenevarnim zločinstvom ali uporabi zoper koga silo, se kaznuje z robijo do petih let. Prejšnji tekst «ali z drugim občeznanim zločinstvom« je na¬ stal po redakcijski ali tiskovni napaki. «Občenevarna zločinstva« so po ideologiji kazenskega zakonika dejanja, ki so navedena v § 203. k. z., kolikor so namreč zločinstva, ki so storjena z na¬ klepom, ker tudi določba iz § 330. novel. k. z. predpostavlja naklepoma storjene pretnje. S 333 [Prikrivanje stvari iz kaznivih dejanj] (!) Kdor stvari, o katerih je mogel misliti, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo dobljeno zanje s prodajo ali zamenjavo, prikriva, sprejema v zastavo ali z drugo namero, kupuje ali pomaga, da se razpečajo pri drugem, se kaznuje s strogim ^ zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. ( 2 ) Kdor to stori, a je vedel, da so bile te stvari pridobljene s ka¬ znivim dejanjem, se kaznuje, če vrednost stvari, pridobljenih s kaznivim dejanjem, ni večja od 1.000 dinarjev, s strogim za¬ porom do enega leta, če pa je vrednost stvari večja od 1.000 dinarjev, s strogim zaporom in v denarju. 34 ( s ) Dejanja iz prvega in drugega odstavka se preganjajo na predlog v tistih primerih, v katerih se preganja storilec kaznivega dela, s katerim so stvari pridobljene, na predlog ali na zasebno tožbo. ( 4 ) Kdor stori dejanje iz drugega odstavka tega paragrafa obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. I. Izpremembe so važne tako glede na vprašanje, kaj so bistvene sestavine tega kaznivega dejanja, kakor tudi glede pri¬ stojnosti sodišč po zapreteni višini kazni. Po prejšnjem besedilu tretja oseba, ki je od tatu, ki je drugi osebi ukradeni bankovec za 1000 dinarjev izmenjal v stotake, sprejela nekoliko stotakov v last, ni bila kazniva po § 333. k. z., čeprav je gledala, kako je tat bankovec za 1000 dinarjev ukradel in ga izmenjal. Ta kriminalno-politično pogrešna nedoslednost je sedaj popravljena. Ne samo s kaznivim dejanjem neposredno pridobljene stvari, ampak tudi tisto, kar se je zanje dobilo s prodajo ali zamenjavo, so predmet zaščite v smislu § 333. novel, k. z. Denar, ki se dobi s prodajo stvari, pridobljenih s kaznivim dejanjem, t. j. z zločinstvom ali s prestopkom (a ne s prekr¬ škom!), spada seveda semkaj, ne pa n. pr. tele, ki ga je rodila krava potem, odkar je došla tatu v roke. Kdor bi sprejel tako ukradeno kravo v dar, vedoč za njeno provenienco, bi bil kazniv, kdor pa tele, ki je postalo samostojna stvar časovno po storjeni tatvini, ne da bi šlo pri tem za prodajo ali zamenjavo, pa ne bi bil kazniv itd. V drugem odstavku pomenja besedica «t o», da se morajo tudi tukaj razumevati ne samo stvari, pridobljene neposredno s kaznivim dejanjem, ampak tudi vse tisto, kar je za nje dobljeno s prodajo ali zamenjavo. (V prvem odstavku je izostala za be¬ sedami «ali z drugo namero« — vejica; če te tiskovne napake ne popravimo, ves stavek nima pravega smisla.) II. V prvem odstavku so inkriminirani samo kulpozni pri¬ meri, v drugem odstavku samo dolozni, ker so bile iz prejš¬ njega besedila izpuščene besede «ili je morao držati«, ki so dajale v književnosti in v praksi povod za različno tolmačenje. Penaliziranje teh dejanj je izvedeno po načelih, ki so bila raz¬ ložena pri § 314. novel. k. z. Ker se dejanja iz § 333. novel. k. z. ne kaznujejo radi poskusa, tvori, kakor smo že pri § 318. novel. 3 * 35 k. z. navedli, višina vrednosti kot uspevek delikta edino objek¬ tivno merilo tako za kazen kakor tudi za pristojnost sodišča. III. Za dejanje iz prvega in drugega odstavka se mora v pogledu na pravico pregona razlikovati, ali je bilo časovno prvo, temeljno dejanje, s katerim je bila prikrita stvar pridobljena, takšno, da se je preganjalo po službeni dolžnosti, ali pa takšno, da se je preganjalo samo na predlog ali na zasebno tožbo. Tisti razlogi, ki govore za to, da se preganja po službeni dolžnosti prvo temeljno dejanje, veljajo tudi za dejanje iz § 333. novel. k. z. Zato predpisuje zakon, da se preganja po službeni dolžnosti tudi prikrivanje, če se tako preganja temeljno dejanje. V vseh drugih primerih pa se preganja po besedilu § 333. novel. k. z. na predlog. Mala nedoslednost v pogledu na zasebno pregonljivost deliktov se da opravičiti s tem, da je prav malo takšnih deliktov, ki bi se preganjali po zasebni tožbi, pa bi bilo pri njih omogočeno poznejše pribavljanje stvari. (Smatramo, da so deTkti iz §§ 324. in 325. k. z. po svoji vsebini in po ideologiji kazenskega zakonika samo prestopki.) Glede določbe četrtega odstavka ni razlike, ali gre za dejanja, kazniva po milejšem ali strožjem načinu kaznovanja. § 334 [Preprosta prevara] (>) Kdor dovede koga z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, z lažnim predstavljanjem ali prikrivanjem ali s potvarjanjem činjenic v zmoto ali ga vzdržuje v zmoti, v kateri je oni, ter ga s tem zavede, da oni na škodo svojega ali tujega imetja ali svojih ali tujih imovinskih koristi kaj stori ali ne stori ali trpi, se kaznuje zbog prevare, če storjena škoda ni večja od 1.000 dinarjev, z zaporom do enega leta, če pa je škoda večja od 1.000 dinarjev, s strogim zaporom in v denarju in z izgubo častnih pravic. ( 2 ) Če je to storjeno samo z namero, oškodovati drugega, se kaznuje storilec z zaporom do enega leta ali v denarju. ( s ) Poskus se kaznuje. Izpremembe so napravljene analogno izpremembam v § 314. novel. k. z. zbog razbremenitve okrožnih sodišč. Kar smo po- 36 vedali v izvajanjih pri § 314., velja tudi tukaj, in sicer tudi glede kriterija višine škode z ozirom na kaznivost poskusa. § 338 -'i*v ' [Privilegirana prevara] ’ (') Kdor stori prevaro iz nuje ter prizadene s tem neznatno škodo, toda največ do 300 dinarjev, se kaznuje z zaporom do enega meseca ali v denarju do 1.000 dinarjev. ( 2 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. ( s ) Preganjati se začne storilec na predlog. Prvi odstavek po prejšnjem tekstu, ki se je 'glasil: «Ce ne znaša vrednost imovinske koristi, pridobljene s prevaro, nad 300 dinarjev, se kaznuje storilec z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3000 dinarjev.» — je izpuščen, ker zanj spričo sistematične razdelbe vrst prevar po § 334. novel. k. z. ni več potrebe. Za pojem storitve iz nuje veljajo izvajanja kakor pri § 320. novel. k. z. § 365 [Poškodba in ugonobitev] j 1 ) Kdor poškoduje ali uniči tujo stvar ali jo stori za neporabno ali kdor odvodi tujo elektri^, parno ali drugo podobno silo (energijo) z namero, da bi drugega oškodoval, se kaznuje, če provzročena škoda ni večja od 3.000 dinarjev, z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev, če pa je provzročena škoda večja od 3.000 dinarjev, z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. ( 2 ) V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca opro¬ stiti vsake kazni. (*) Preganjati se začne na predlog, po službeni dolžnosti pa samo, če je bila poškodovana javna dobrina. ( 4 ) Če je provzročil storilec škodo nad 20.000 dinarjev, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom. Izpremembe so napravljene analogno kakor pri tatvini, utaji, prikrivanju in prevari v svrho razbremenitve okrožnih sodišč, 37 tako da spadata obe vrsti dejanj iz prvega odstavka v pristojnost sreskih sodišč. Vrednost poškodovane stvari ni odločilne važ¬ nosti, ampak višina škode, izražene po objektivni oceni v novcih. Znesek je tudi povečan, ker poškodovanje ali ugonobitev tujih stvari skoraj nikoli ne izvira iz koristoljubja. Zaradi nove razdelbe v sistemizaciji je postal odveč prejšni odstavek, ki je predpisoval kazni za male poškodbe v znesku do 300 dinarjev. Za poskus se kaznuje samo, če se dokaže storilcu, da bi po njegovem naklepu nastopil uspevek provzročitve škode v znesku nad 20.000 dinarjev, ko postane dejanje zločinstvo. Tudi tu je mogoče, da se glasi sodba na obsodbo deloma izvršene, deloma poskušene poškodbe, če je bil namreč naklep dokazano naperjen na celotno poškodovanje v vrednosti nad 20.000 dinarjev, a je bil storilec po prvih činih od nadaljnje popolne izvedbe ozna¬ čenega naklepa od tuje strani zadržan tako, da dejanska, že storjena škoda morda še zneska 3.000 dinarjev ni prekoračila. 38 Zakon o izpremembah in dopolnitvah v kazenskem zakoniku, zakoniku o sodnem kazenskem postopku, zakonu o tisku in zakonu o izvrševanju kazni na prostosti.* Člen 1. Kazenski zakonik z dne 27. januarja 1929. se izpreminja in dopol¬ njuje, kakor sledi: 1. ) § 11., odst. 1., se izpreminja in se glasi: Kaznivo dejanje je storjeno tako na kraju, kjer ga je storilec bodisi celoma bodisi deloma izvršil, kakor tudi na kraju, kjer je nastopila posledica. Poskus kaznivega dejanja je storjen tako na kraju, kjer ga je storilec izvršil, kakor tudi na kraju, kjer bi morala po njegovem naklepu nastopiti posledica. 2. ) V § 41., odst. 1., se postavlja namesto besede «od» beseda «do». 3. ) V § 46., odst. 4., se dodaja na koncu: Razen v teh primerih sme sodišče izreči izgubo častnih pravic za isto dobo samo, ko izreče namesto robije strogi zapor (§§ 71. in 72.). 4. ) Točki 4. in 5. § 71. se izpreminjata in se glasita: 4. če je predpisana za kaznivo dejanje časna kazen, ni pa ozna¬ čena najmanjša mera, se sme izreči namesto robije strogi zapor naj¬ manj treh mesecev, namesto zatocenja zapor najmanj enega meseca, a namesto« strogega zapora zapor; 5. pri prestopkih, za katere predpisuje zakon zapor ali zapor in denarno kazen, ni pa označena najmanjša mera, sme zamenjati so¬ dišče zapor z denarno kaznijo, če se da doseči svrha kazni tudi s to. 5. ) V § 86., odst. 2., je postaviti za besedo «storilca» piko in se črtajo besede na koncu: «če ne predpisuje zakon kaj drugega (§ 292.)». 6. ) Naslov dvanajstega poglavja se izpreminja in se glasi: Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev. * Razglašen v «SIužbenih novinah kraljevine Jugoslavije» z dne 20. ok¬ tobra 1931., št. 245/LXXV/512; Sl. I.. št. 474. 39 7.) § 94. se izpreminja in se glasi: Z robijo ali zatočenjem se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to: 1. da bi se s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari, izpremenila državna ustava ali izpremenil ustavni red pre- stolonasledstva; 2. da bi se vladar, narodno predstavništvo in druga državna oblastva, predvidena z ustavo, s silo odstavili ali da bi se jim s pret¬ njo sile preprečilo, vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti, ali da bi se prisilili, vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti v odrejenem pravcu; 3. da bi se nezakonito pridobila vrhovna državna oblast zaradi neposrednjega izvrševanja ali njenega prenosa na druge osebe; 4. da bi se kraljevina Jugoslavija ali njen del protiustavno spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samo¬ stojna država. 8) V § 98. se postavlja za besedo «uničil» beseda «ustavni», a za besedo «državnega» se postavljata besedi «ali ustavnega*. 9. ) V § 100., odst. L, se postavljajo namesto besed »vladarja, nje¬ gove pravice* besede «kraljevino Jugoslavijo kot celoto, ustavne pravice vladarjeve*, a v 2. odst. se postavlja namesto- besede »za¬ konom* beseda «ustavo». 10. ) V § 115., odst. 1., se postavljata namesto besed «kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev* besedi «kraljevini Jugoslaviji*, na¬ mesto besede «državnega» se postavlja beseda «ustavnega» in na¬ mesto «oblasti» beseda «banovin», v 2. odst. se postavlja namesto besede «oblastnih» beseda «banovinskih» in v 3. odst. se postavlja namesto besed «državnega reda* beseda «ustave». 11. ) V § 128., odst. L, se postavlja namesto «iz § 181., odstavka 2.» «iz § 181., odst. l.». 12. ) V § 148., odst. 2., se črtajo besede «in v nespornem posto¬ panju*. 13. ) V § 151. se postavlja namesto besed «si priskrbi* beseda «zbrani». 14. ) § 180. se izpreminja in se glasi: Za vsako drugo poškodbo težkega značaja, manjšo od one iz iz §§ 178. in 179., se kaznuje storilec z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Če je takšna poškodba provzročena z nožem ali smrtonosnim orodjem ali vobče s sredstvom, sposobnim, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari, se kaznuje storilec s strogim zaporom naj¬ manj šestih mesecev. 15. ) § 181. se izpreminja in se glasi: Za poškodbo lahkega značaja se kaznuje storilec z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev. 40 Če je takšna poškodba provzročena z nožem ali smrtonosnim orodjem ali vobče s sredstvom, sposobnim, da telo težko poškoduje ali zdravje težko okvari, se kaznuje storilec s strogim zaporom do enega leta. Za dejanje iz prvega odstavka sme sodišče storilca oprostiti vsake kazni, če je bil brez svoje krivde izzvan s poškodovančevim sirovim ali nevljudnim ravnanjem. 16. ) V § 183., odst. 2., se namesto «§ 180.» postavlja «§ 180., odst. 2., in § 181., odst. 2.,». 17. ) V § 186. se namesto «§ 181., odst. 2.» postavlja «§ 181., odst. l.,». 18. ) V § 214., odst. 2., se za besedo «let» dodaja «ali s strogim zaporom, a v obeh primerih tudi*. 19. ) § 272., odst. 3., se izpreminja in se glasi: Preganjati se začne kaznivo dejanje iz prvega in drugega odstavka, če ni storjeno javno, samo na predlog. 20. ) § 273., odst.3., se izpreminja in se glasi: Preganjati se začne kaznivo dejanje iz drugega odstavka, če ni storjeno javno, samo na predlog. 21. ) § 292. se izpreminja in se glasi: Z zaporom do enega leta se kaznuje mož ali žena zaradi pre¬ šuštva, ki bi ga eden izmed njiju izvršil z drugo osebo, a tudi ta druga oseba se kaznuje z isto kaznijo. Preganjati se začne na zasebno tožbo, toda preganjanje je iz¬ ključeno, če sta bila zakonca pred storjenim prešuštvom pravno¬ močno ločena od mize in postelje. S smrtjo razžaljenega moža, od¬ nosno razžaljene žene prestane pravica do tožbe. Če sta živela zakonca v času, ko se je izvršilo prešuštvo, ločeno, sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. 22. ) § 297. se izpreminja in se glasi: Kdor drugega razžali, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev. Če se je storila razžalitev javno, se kaznuje z zaporom do enega leta. 23. ) V § 300. na koncu se namesto «z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5.000 dinarjev* postavlja «z zaporom do treh mese¬ cev ali v denarju do 3.000 dinarjev*. 24. ) § 301. se izpreminja in se glasi: Kdor izreka ali raznaša o kom karkoli neresničnega, kar utegne škodovati njega časti, dobremu imenu ali gospodarskemu kreditu, se kaznuje kot klevetnik z zaporom do enega leta in z denarno kaznijo do 10.000 dinarjev. Kdor stori to javno, se kaznuje z zaporom od enega meseca do enega leta in v denarju. 41 Če je meril klevetnik s posebnim namenom na to, da bi uničil dobro ime ali gospodarski kredit oklevetane osebe, se kaznuje s stro¬ gim zaporom od treh mesecev do treh let in v denarju. 25. ) § 302. se izpreminja in se glasi: Kdor razžali vojskoi ali mornarnico, urad ali politično telo, držav¬ nega vojaškega ali civilnega uslužbenca, člana narodnega predstav¬ ništva ali kakšnega drugega političnega telesa, predstavnika prizna¬ nih ver, razsodnika, častnega sodnika, pričo, izvedenca, tolmača ali prevajalca ali vobče javnega uslužbenca o priliki uradnega poslovanja ali glede uradnega poslovanja vobče, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev, če pa je bila razžalitev storjena javno, z zaporom od enega meseca do enega leta in v denarju do 1,0.000 dinarjev. Kdor okleveta ista telesa ali iste osebe ob zgoraj označenih okol- nostih, sie kaznuje s strogim zaporom do enega leta in v denarju, če pa to stori javno, se kaznuje s strogim zaporom od enega meseca do treh let in v denarju. 26. ) V odst. 2. § 307. se za besedama «kraljevskega doma» do¬ daja: «ali senat ali narodno skupščino*. V odst. 3. istega paragrafa se za besedama «te osebe» dodaja: «ali ta telesa». 27. ) § 310. se izpreminja in se glasi: Kdor stori razžalitev ali kleveto proti umrli osebi, se kaznuje po predpisih §§ 297. do 309.; toda če je preteklo v primerih iz §§ 297., 299. do 302. in 309. ob času storjenega dejanja več kakor 30 let od smrti razžaljene ali oklevetane osebe, sme sodišče storilcu omiliti kazen po svobodni oceni, a v primeru razžalitve tudi oprostiti ga vsake kazni. 28. ) V § 312. se dodaja kot drugi odstavek to-le: V primeru, da dokazovanje resničnosti ni dopustno, ni uporabiti predpisa iz § 304. 29. ) § 313. se izpreminja in se glasi: Razžalitev in kleveta se začne preganjati: 1. na zasebno tožbo: a) v primeru §§ 297. do 301. in b) v primeru § 310., kolikor ne gre za člane kraljevskega doma ali za osebe, ome¬ njene v § 308., na zasebno tožbo zakonskega druga, roditeljev, otrok, bratov ali sester umrlega; 2. na jlavno tožbo: a) v primeru § 302. za vojsko ali mornarnico po odobritvi ministra za vojsko in mornarnico, za urade in politična telesa po odobritvi njih predstavnika, za javne uslužbence in ostale v § 302. navedene osebe pa na njih predlog, če pa tega sami ne podado, na predlog njih višjega oblastva; b) v primeru § 307., kolikor gre za senat ali narodno skupščino', po odobritvi njih predsednikov, a v ostalih primerih § 307. kakor tudi v primeru § 310., kolikor gre za 42 umrle člane kraljevskega doma, po odobritvi ministra pravde; a v primerih §§ 308. in 309. in kolikor gre za umrle osebe iz § 308., na predlog vlade tuje države ali njenega diplomatskega zastopnika in po odobritvi ministra pravde. 30. ) § 314. se izpreminja in se glasi: Kdor odvzame tujo premično stvar drugemu z namero', da bi pri¬ dobil z njeno prisvojitvijo sebi ali drugemu protipravno imovinsko korist, se kaznuje zbog tatvine, če vrednost ukradene stvari ni večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom do enega leta, če pa je vrednost ukradene stvari večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom in z iz¬ gubo častnih pravic. Poskus je kazniv. 31. ) § 316. se izpreminja in se glasi: Tat (§ 314.) se kaznuje z robijo do desetih let: 1. če je storil tatvino tako, da je vlomil, vdrl ali odprl s ključem ali z drugim orodjem zaprta poslopja, sobe, blagajne, omare ali druge zaprte prostore ali skočil ali se splazil v zaprte prostore; 2. če je storilo tatvino dvoje ali več oseb, ki so se združile za izvrševanje tatvin; 3. če je storil tatvino na posebno nevaren ali drzen način; 4. če ja storil tatvino iz prostorov in krajev, ki pripadajo javnim napravam ali služijo javnemu prometu; 5. če je imel ob vršenju tatvine pri sebi nevarno orodje zaradi napada ali obrambe; 6. če je storil tatvino, izkoriščaje nujo 1 drugega, provzročeno s požarom, poplavo ali podobnimi dogodki; 7. če je storil tatvino živine, katere: vrednost je večja od 3.000 di¬ narjev. 32. ) V § 317. se za besedo «primeru» dodajata besedi «z robijo». 33. ) § 318. se izpreminja in se glasi: Kdor protipravno prisvoji v svojo ali tujo korist tujo premično stvar, ki mu j ! e zaupana ali ki jo je našel ali do katere je prišel po naključju, se kaznuje, če vrednost utajene stvari ni večja od 1000 di¬ narjev, z zaporom do enega leta ali v denarju, če pa je vrednost utajene stvari večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic. Preganjlati se začne na predlog. 34. ) § 320. se izpreminja in se glasi: Kdor ukrade (§ 314.) ali utaji (§ 318.) iz nuje stvari v vrednosti največ do 300 dinarjev, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do 3.000 dinarjev. Z isto kaznijo se kaznuje tudi, kdor ukrade ali utaji živila ali živ- ljenske potrebščine v vrednosti največ do 100 dinarjev zaradi ne- posrednje porabe ali upotrebe zase ali za svojo rodbino. 43 V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca tudi oprostiti vsake kazni. Preganjati se začne na predlog. Predpisi tega paragrafa se ne uporabljajo, ako je tatvina storjena na način, označen v § 316. 35. ) § 321. se izpreminja in se glasi: če tat v primerih iz § 314. ali iz § 320. ali utajilec v primerih iz § 318. ali iz § 320. prostovoljno oškodovancu vrne pred obsodbo stvar ali povrne njeno vrednost, mu omili sodišče kazen po svobodni oceni, če pa je to storjeno pred pokrenjenim postopkom, ga sme sodišče tudi oprostiti vsake kazni. 36. ) V § 324. se za besedama «proti potomcem* dodajajo besede «ali potomci proti prednikom*. 37. ) V § 330. se namesto besede «občeznanim» postavlja beseda «občenevarnim». 38. ) § 333. se izpreminja in se glasi: Kdor stvari, o katerih je mogel misliti, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo dobljeno zanje s prodajo ali zamenjavo, prikriva, sprejema v zastavo ali z drugo namero, kupuje ali pomaga, da se razpečajo pri drugem, se kaznuje z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev. Kdor to stori, a je vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se kaznuje, če vrednost stvari, pridobljenih si kaznivim de¬ janjem, ni večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom do enega leta, če pa je vrednost stvari večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom in v denarju. Dejanja iz prvega in drugega odstavka se preganjalo na predlog v tistih primerih, v katerih se preganja storilec kaznivega dela, s ka¬ terim so stvari dobljene, na predlog ali na zasebno 1 tožbo'. Kdor stori dejanje iz drugega odstavka tega paragrafa obrtoma, se kaznuje z robijo do desetih let in v denarju. 39. ) § 334. se izpreminja in se glasi: Kdor dovede koga z namero, da bi pridobil sebi ali drugemu proti¬ pravno imovinsko korist, z lažnim predstavljanjem ali prikrivanjem ali s potvarjanjem činjenic v zmoto ali ga vzdržuje v zmoti, v kateri je oni, ter ga s tem zavede, da oni na škodo svojega ali .tujega imetja ali svojih ali tujih imovinskih koristi kaj stori ali ne stori ali trpi, se kaznuje zbog prevare, če storjena škoda ni večja od 1000 dinarjev, z zaporom do enega leta, če pa je škoda večja od 1000 dinarjev, s strogim zaporom in v denarju in z izgubo častnih pravic. Če je to storjeno samo z namero, oškodovati drugega, se kaznuje storilec z zaporom do enega leta ali v denarju. Poskus se kaznuje. 40. ) V § 338. se razveljavlja prvi odstavek. 44 41.) § 365. se izpreminja in se glasi: Kdor poškoduje ali uniči tujo stvar ali jo stori za neuporabno ali kdor odvodi tujo električno, parno ali drugo podobno silo (energijo) z namero', da bi drugega oškodoval, se kaznuje, če provzročena škoda ni večja od 3.000 dinarjev, z zaporom do enega leta ali v denarju do 10.000 dinarjev, če pa je provzročena škoda večja od 3.000 dinarjev, z zaporom ali v denarju do 50.000 dinarjev. V posebno lahkih primerih sme sodišče storilca oprostiti vsake kazni. Preganjati se začne na predlog, po službeni dolžnosti pa samo, če je bila poškodovana javna dobrina. Če je provzročil storilec škodo nad 20.000 dinarjev, se kaznuje z robijo do petih let ali s strogim zaporom. Člen 2. Zakonik o sodnem kazenskem postopku z dne 16. februarja 1929. se izpreminja in dopolnjuje, kakor sledi: 1. ) V § 9., odst. L, št. 2., se dostavlja na koncu to-le: pristojnost se ne izpremeni v primeru uporabe § 62., odst. 2., in § 76., odst. 2., kazenskega zakonika; 2. ) § 15., odst. L, se izpreminja in se glasi: Pri poskusu je pristojno sodišče onega območja, v katerem je bil zapbčet poslednji čin, ki je bil naperjen na izvršitev kaznivega de¬ janja, če pa je bil započet poslednji čin izven kraljevine Jugoslavije, sodišče onega območja, v katerem bi morala nastopiti posledica. 3. ) § 75., odst. 2., št. 2., se izpreminja in se glasi: pri apelacijskih sodiščih iz treh sodnikov, izmed katerih eden predseduje, kadar pa se izreka odločba o prizivu zoper kazen po sodbi o zločinstvu, za katero določa zakon smrtno kazen ali do¬ smrtno robijo, iz petih sodnikov, izmed katerih eden predseduje; 4. ) V § 110., odst. 1., se namesto besede «preiskava» postavlja beseda «postopek». V istem paragrafu se vstavlja za prvim odstavkom kot drugi od¬ stavek to-le: Če je obdolženec v priporu ali preiskovalnem zaporu in bi uteg¬ nilo biti nevarno za javno varnost, če bi bil izpuščen v prostost, poskrbi sodišče, da ga, dokler teče postopek po tretjem in četrtem odstavku tega paragrafa, začasno nastani v zavodu za čuvanje in zdravljenje, dotlej! ga pa zadr|i v kakšnem svojem primernem prostoru. Sedanji drugi odstavek tega paragrafa postane tretji odstavek in sedanji tretji odstavek postane četrti odstavek. 5. ) V § 116. se postavljajo na koncu odst. 1. namesto besed «k preiskovalnemu sodniku» besede «k pristojnemu sodišču«. 45 V istem paragrafu se postavljajo na koncu odst. 2. namesto besed «k preiskovalnemu sodniku® besede «k pristojnemu preiskovalnemu sodniku ali sreskemu sodišču, v čigar območju je storjeno kaznivo dejanje, kakor je pač sedež enega ali drugega bližji®. 6. ) V § 280., odst. 3., se dodaja na koncu: Predpis § 110., odst. 2., je uporabljati primerno tudi tu. 7. ) § 283. in § 356., odst. 3., se razveljavljata. 8. ) V § 338., odst. 6., se namesto «§ 336., št. 1. in 2.,» postavlja «§ 337., št. 1.,». 9. ) V § 314., odst. 1., na koncu št. 2., se postavlja namesto podpičja vejica in se dostavlja: kakor tudi potrebni izdatki in nagrada zastop¬ nika zasebnega udeleženca, kolikor je bilo takšno zastopanje naloženo (§ 55.) ali v dosego svrh iz § 52. potrebno. 10. ) V § 355., odst. 1., se črtajo besede «o poročilu, ki mu je bilo predloženo po § 283., odst. 2., ali». 11. ) § 358., odst. 2., se izpreminja in se glasi: Ob izrekanju sodbe> na osnovi nove glavne razprave je sodišče prve stopnje vezano na pravni nazor, na katerega je kasacijsko so¬ dišče oprlo svojo odločbo-, in mora se poleg tega držati tudi načela, izrečenega v § 327. 12. ) § 384., odst. 1., se izpreminja in se glasi: Obdolženec ima pravico, najeti branilca izmed oseb, navedenih v § 58. Advokata branilca sme nadomestovati advokatski pripravnik, ki je pri njem v praksi in ki je najmanj eno leto vpisan v imenik advokatskih pripravnikov, najsi nima usposobljenosti, predpisane v § 58. Omejitve, omenjene v § 69., veljajo tako za branilca kakor za njegovega namestnika. Sodnikova dolžnost je, paziti na vzdrževanje teh predpisov. 13. ) V § 398., odst. L, se namesto «(§ 392., odst. 2.)» postavlja «(§ 392., odst. l.)». 14. ) V § 399., odst. 1., se namesto «§ 334., odst. 3.» postavlja «§ 334., odst. 4.». V drugem odstavku istega paragrafa na koncu se namesto «v § 327. (§ 358.)» postavlja «v § 358., odst. 2.». 15. ) V § 406. se postavlja na koncu odst. 1. namesto pike vejica, nato pa se dodaja: «ki se ima držati načel, izrečenih v §358., odst. 2.». 16. ) V § 408., odst. 2., se namesto «§ 336., št. 1 do- 3» postavlja «§ 337., št. 1 do 3». 17. ) V § 431., odst. 1., se namesto sedanjega drugega stavka po¬ stavlja: Takšen postopek je dopusten tudi brez posredovanja sodišča. Sodišče, kateremu prispe taka prošnja, jo predloži ministru pravde v nadaljnjo rešitev. S tem se ne poseza v predpise § 430. 46 V istem paragrafu, drugi odstavek, zadnji stavek, se namesto besed «sresko sodišče» postavlja «sodišče prve stopnje». 18. ) § 432. se izpreminja in se glasi: Okrožno sodišče predloži sodbo, s katero je obtoženec obsojen na smrtno kazen, z vsemi spisi ministru pravde, če ni bil uporabljen v zakonitem roku zoper sodbo pravni lek, apelacijsko sodišče in kasa- cijsko sodišče pa, ako sta zavrnili priziv, oziroma revizijo, pa najsi da ni bila vložena prošnja za pomilostitev. Minister pravde predloži sodbo kralju zaradi pomilostitve. 19. ) V § 481., odst. 4., se namesto «pritožba» postavlja beseda «prošnja». Člen 3. člen 73. odst. 1., zakona o tisku z dne 6. avgusta 1925. se izpre¬ minja in se glasi: Vsa kazniva dejanja po tem zakonu preiskujejo okrožna (prvo¬ stopna) sodišča, o dejanjih iz členov 29. in 65. do 71. pa sodijo okrožna sodišča kot edinoosebna sodišča, o vseh ostalih pa okrožna sodišča kot zborna sodišča. Člen 4. V § 3. zakona o izvrševanju kazni na prostosti z dne 16. februarja 1929. se vstavlja za prvim odstavkom kot drugi odstavek to-le: Apelacijsko siodišče sme, da bi se preprečilo, da bi bil izvestni sodni zapor prenapolnjen ali da bi se prihranili nerazmerno veliki potni ali privodni stroški kakor tudi iz drugih važnih razlogov, odrediti, da se izvrši kazen na prostosti pod enim letom v zaporu drugega sodišča njegovega območja, a minister pravde sme iz teh razlogov dovoliti, da se taka kazen izvrši v zaporu kakega sodišča drugega apelacijskega sodišča in ne onega, v čigar območju je so¬ dišče, ki je izreklo sodbo kot prvostopno sodišče. Sedanji drugi odstavek tega paragrafa postane odstavek tretji. Člen 5. V kazenskem zakoniku, zakoniku o sodnem kazenskem postopku in zakonu o tisku se zamenjuje izraz «Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev* z izrazom «kraljevina Jugoslavija*, izraz «oblast» ali «oblastni» z izrazom «banovina», oziroma «banovinski», in izraz «na- rodna skupščina* z izrazom «narodno predstavništvo*. Člen 6. Ko dobi ta zakon obvezno moč, se nadaljuje na prvi stopnji s sodbo ali drugo odločbo še nekončani kazenski postopek o kaznivih dejanjih, za katere določa ta zakon kazen zapora (strogega zapora) v največji izmeri do enega leta ali denarno kazen ali obe, v smislu § 9., odst. 1., št. 2., zakonika o sodnem kazenskem postopku pred sreskim sodiščem. • 47 Pred sreskim sodiščem se nadaljuje postopek o kaznivih dejanjih, navedenih v prvem odstavku, tudi če se z odločbo višjega sodišča sodba (rešitev) sodišča prve stopnje razveljavi in stvar pošlje na novo razpravo kakor tudi, če se dovoli obnova kazenskega postopka o takem kaznivem dejanju. Člen 7. Ta zakon stopi v veljavo, ko se razglasi v «Službenih novmah», obvezno moč pa dobi po preteku enega meseca od njegove razgla¬ sitve. Istega dne prestanejo veljati vsi dosedanji predpisi o predmetu tega zakona, ki sio mu nasprotni. V Beogradu, dne 9. oktobra 1931.; br. 121.300, 3687. (Podpisi.) Stvarno kazalo S (ran Analogija .5, 18 Ban.5, 14 bitje kaznivega dejanja .... 7 bludnja radnja.20 brak.14, 20 Celota, država kot — .... 14 Čast.18, 21, 22 častne pravice ..8 čin. 7 Dar.35 dies scientiae.21 distančni delikt.7 dokaz resničnosti.26 dokazni material, zbrani ... 16 državni uslužbenec.23 državljanska čast.9 Električna energija.37 Gjuričičev predlog . . 12, 24, 34 Imovina, poškodba tuje — ... 37 in dubio mitius..26 interpretacija, legalna .... 23 — logična.33 izdajstvo države.12, 13 izguba častnih pravic .... 8 izpovedba brez prisege .... 16 Javna dobrina.37 javna listina.19 Jugoslavija.5, 12 Kleveta.22 koristoljubje.28 Stran kraj storitve dejanja.7 kupna pogodba.35 Lastnina.14 lex specialis.25 listine.19 Mala tatvina ali utaja . . .28, 32 maximum kazni ....... 22 minimum kazni.10 ministrstvo pravde.27 — vojske in mornarnice . . 27 mornarnica.24, 27 Najmanjša mera.9, 10 narodno predstavništvo' . 12, 25, 27 narodni poslanci.9 nečisto dejanje.20 nedeljivost zasebne tožbe ... 21 nepoznanje kazenskopravnih do¬ ločb .26 nesporno postopanje.15 noč .31 nož .17, 18 nuja. 32, 33, 37 Očitanje kazni.22 odpirač.31 omilitev kazni.9, 10 orodje, smrtonosno . . . . 17, 18 ovojnica.31 Politično telo.23, 25 poškodbe telesne ... 15, 17, 18 — imovinske.37 potomci.34 povračilo vrednosti.33 povratek.22, 23 predniki.34 49 Stran preklic lažne izpovedbe .... 16 — klevete.25 prestolonasledstvo . . . . 12, 14 prešuštvo.20, 21, 26 pretnja z občenevamim zločin¬ stvom ..34 prevara .36, 37 prikrivanje.34, 35 pripravljalna dejanja .... 8 prodaja.34, 35 prostor, prostorija.30, 31 Radinja .......... 7 rkniokatoiliki.21 rodbina.14 Samoupravna telesa.13 senat.13, 25, 27 skrajna sila.32 stranska kazen.8 Subotičev predlog ... 12, 24, 34 sumljivost provenience .... 35 Škoda. 36, 37, 38 švicarski načrt za k. z.25 Tepež.18 Stran Ubikviteta.7 umrla oseba, razžalitev . . 25, 26 ustava .... 12, 13, 14, 15, 24 ustanove države.24 Vere, priznane.24 verski predstavnik.23 vojaški kazenski zakonik ... 24 vojska.24, 27 vrednost predmeta, objektivna . 28 vrnitev ukradene, utajene stvari . 33 Zakon (brak).14 zakon o činovnikih.24 zakon o kraljevski oblasti . . 13 zakon o tisku.14, 24 zakon o volitvah.9 zakon o zaščiti javne varnosti in reda.14 zamenjava.51 zaprt prostor . . . . . . 30, 31 zapuščinska razprava .... 16 zastaranje.5 zmota.26 Žalitev časti .... 21, 23, 25 živila.32, 33 življenske potrebščine . . .32, 33 50 Vsebina Stran Predgovor . 3 Splošne pripombe. 5 I. oddelek: Občni del (§§ 11, 41, 46, 71, 86). 7—11 II. oddelek: Posebni del (§§ 94, 98 , 100, 115, 128, 148, 151, 180, 181, 183, 186, 214, 272, 273, 292, 297, 300, 301, 302, 307, 310, 312, 313, 314, 316, 317, 318, 320, 321, 324, 330, 333, 334, 338, 365) . . 12—37 Besedilo zakona o izpremembah in dopolnitvah v kazenskem zakoniku itd. 39 Stvarnokazalo. 49 Popravek. Na str. 10., vrsta 20., naj se doda za besedo «mere», «a obenem z označenjem največje mere izpod zakonitega maxima». 51 7 ■ Založba Tiskovne zadruge v Ljubljani priporoča gg. pravni- kom N te-le knji ge: Bežek B. in Regally Fr., Občni državljanski zakonik z dne 1. ju¬ nija ^811. v besedilu treh delnih novel. Prevedla —, —. XV in 466 str. Platno Din 150'—. Dolenec Metod dr., Tolmač h kazenskemu zakoniku. 1929. V. 8°. 608 str. Bros. Din 230'—, vez. Din 260'—. / Lapajne St. dr., Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine SHS. 1929. V. 8°. 398 str. Bros. Din 180'—, platno Din 200'—■. Škerlj M. dr., Menični in čekovni zakon. 1928. 324 str. Bros. Din 100'—, vez. Din 116'—. Iz zbirke zakonov: XLIII. snopič: Zakonik o'sodnem postopanji! v civilnih prav¬ dah (civilni pravdni postopnih) in uvodni zakon za ta zakonik. 1930. 348 str. Vez. Din 82'—. XLV. snopič: Zakon o zemljiških knjigah. — Zakon o no¬ tranji ureditvi, osnavljanju in popravljanju zemljiških knjig. 1930. 112 str. Bros. Din 36'—, vez. Din 48'—. XLVI. snopič: Zakon o občnem upravnem postopanju. Bros. Din 36'—, vez. Din 46'—. XLVII. snopič: Zakon o izvršbi in zavarovanju (izvršilni po¬ stopnih). 1931. 138 str. Bros. Din 60'—vez. Din 72'—. XLVIII. snopič: Zakon o uradnikih (z dne 31. marca 1931.). 193 str. Bros. Din 22'—, vez. Din 34'—. XLIX. snopič: Gradbeni zakon. 1931. 167 str. Bros. Din 25'—, vez. Din 37'—. Posebej pa opozarjamo na novo delo DR. METODA DOLENCA, Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije (Sistematični prikaz.) ki izide v naši založbi okrog Božiča. Vsa naročila sprejema TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI, Šelenburgova ulica 3, oziroma Maribor, Aleksandrova češita 13. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 000004442 ;