Urbani izziv, letnik 29, št. 1, 2018 56 Predstavitve in informacije Breda Mihelič Pariz – meka moderne arhitekture in magnet za mlade Plečnikove študente Naslov: Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju Avtor: Bogo Zupančič Založba: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2017 Število strani: 232 [ISBN: 978-961-6669-47-4] Izid knjige zaznamuje, kot je avtor za- pisal v uvodu, tri pomembne obletnice: 130. obletnico rojstva Charles-Édouar- da Jeannereta ‒ Le  Corbusiera, enega največjih modernih arhitektov 20. sto- letja, 60. obletnico smrti Jožeta Plečni- ka, največjega arhitekta 20. stoletja v srednji Evropi, in 110. obletnico rojstva Edvarda Ravnikarja, vodilnega sloven- skega modernega arhitekta, ki je na neki način vez med obema omenjenima. Knjiga je rezultat poglobljenega razis- kovanja doma in v tujini, natančnega pregleda obsežnega gradiva, ki je raz- pršeno od Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Beograda do Cambridgea, pomemben del hrani Le  Corbusierova fundacija v Parizu. S to zanimivo temo se avtor ukvarja že več kot deset let. Tematiko je prvič predstavil leta  2007 na raz- stavi v galeriji Vžigalica, o njej je imel več predavanj in objavil več člankov, leta 2017 je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pripravil tudi večjo razstavo Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu. Knjiga je prva celovita predstavitev te- matike v širšem kontekstu sodobnega dogajanja na področju arhitekture doma in v tujini, predvsem v Parizu. Kot je v uvodu zapisal avtor, je namenjena pred- vsem strokovnjakom in poznavalcem. Temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil, je, kakšen je bil prispevek Plečnikovih študentov in jugoslovanskih arhitektov, ki so se izpopolnjevali pri Le  Corbusi- eru, k oblikovanju slovenske in jugoslo- vanske urbanistične misli in prakse pred drugo svetovno vojno in zlasti po njej. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem so predstavljeni Plečnikovi študenti v Le  Corbusierovem ateljeju med le- toma  1929 in  1940, v drugem delu drugi slovenski arhitekti in gradbeniki na izpopolnjevanju v Parizu med leto- ma  1925 in  1938, v tretjem pa hrvaški in srbski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju med letoma  1927 in  1937. Na koncu je dodan obsežen pregled litera- ture in virov, ki bodo odlična pomoč nadaljnjim raziskovalcem. Knjiga je bo- gato ilustrirana, velik del fotografskega gradiva, ki je zbran od različnih virov doma in v tujini, je objavljen prvič. Avtor je v prvem poglavju predstavil sedem arhitektov, ki so diplomirali pri Plečniku in so se po diplomi odpravili v Pariz, kjer so kot risarji delali v Le Cor- busierovem ateljeju. Na podlagi doku- mentov je omenil Miroslava Oražma, Milana Severja, Hrvoja Brnčiča, Mar- jana Tepino, Jovana Kruniča, Edvarda Ravnikarja in Marka Župančiča. Slo- venci smo imeli s Francijo tradicionalno dobre odnose in tesne stike. V Ljubljani je bil na pobudo slovenskih intelektual- cev že leta  1921, torej kmalu po usta- novitvi univerze ustanovljen Francoski inštitut. Zaradi tesnih stikov, zgodovin- ske povezanosti s Francijo in dobrega znanja jezika so imeli študenti dobre možnosti za potovanja, dostopne pa so jim bile tudi francoske državne štipen- dije, zato ni naključje, da so te možnosti tudi dobro izkoristili. Pariz je bil najza- nimivejša evropska in svetovna kulturna in umetnostna prestolnica med obema vojnama ter je privlačil umetnike, arhi- tekte in intelektualce z vsega sveta. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je v Parizu poleg arhitektov študiralo ali delalo veliko Slovencev, med njimi slikarja Veno Pilon in Nikolaj Pirnat, književniki Josip Vidmar, Bratko Kre- ft, Ciril Kosmač ter študenti drugih smeri, pravniki, inženirji, jezikoslovci in nekateri politiki. Francoski inštitut je imel bogato knjižnico, v kateri so lahko študenti prebirali najnovejše revije. Tam so se študenti, kot je v svoji knjigi zapisal Plečnikov študent Janko Omahen, prek Urbani izziv, letnik 29, št. 1, 2018 57Predstavitve in informacije revij seznanili tudi z Le Corbusierom in sodobnim dogajanjem v arhitekturi, o čemer v šoli od učitelja niso veliko sli- šali. Plečnik je bil do Le  Corbusiera in modernega funkcionalizma zadržan in je svoje študente od modernih pobud bolj ali manj odvračal, kljub temu je dogajanje v moderni arhitekturi budno spremljal, kar dokazuje med drugim tudi njegova bogata knjižnica. Njego- ve študente pa je sodobno dogajanje čedalje bolj zanimalo. Leta 1925 so obis- kali razstavo dekorativnih umetnosti v Parizu, kjer jih je popolnoma prevzel Le Corbusierov Paviljon nove dobe (Pavil- lon de l‘esprit nouveau). Avtor je na podlagi zelo natančnega pregleda virov in literature doma in v tujini dokazal, da je v Le  Corbusiero- vem ateljeju pred drugo svetovno vojno delalo sedem Plečnikovih učencev, med njimi Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčič, Marjan Tepina, Jovan Krunič, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Poleg njih pa še arhitekt Feri Novak, gradbeni inženir Janko Bleiweis in verjetno tudi gradbeni inženir Fran Tavčar, kar je bilo razmeroma veliko glede na arhitekte iz drugih večjih dr- žav. Le Corbusier je slovenske študente zaradi odličnega znanja o klasični arhi- tekturi in risarskih sposobnosti, ki so jih pridobili pri Plečniku, zelo cenil. Avtor je natančno navedel, kdaj so posamezni slovenski arhitekti prišli v njegov atelje, koliko časa so tam delali in pri katerih projektih so sodelovali, kar je doku- mentiral tudi z nekaterimi potrdili, ki jih je podpisal Le  Corbusier, z načrti in skicami, ki so večinoma ohranjene v Le Corbusierovi fundaciji v Parizu, ter s fotografijami in korespondenco. Poseb- no poglavje je namenil tudi odnosom med slovenskimi in tujimi arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju, ki so priha- jali z vseh koncev sveta. Z nekaterimi od njih so obdržali stike tudi po vojni, tako so na primer švicarskega arhitekta Alfreda Rotha povabili, da je predaval v Ljubljani in prispeval članke za revijo Arhitekt. Plečnikovi študenti so izkušnje, ki so jih pridobili v Le  Corbusierovem ateljeju, že pred drugo svetovno vojno uporabi- li na številnih natečajih doma, kjer so pobrali številne nagrade, kar je avtor podrobno popisal. Med najodmevnej- šimi je bil nedvomno natečaj za regu- lacijo Ljubljane leta 1939, na katerem sta Ravnikar in Tepina v svojih nate- čajnih projektih neposredno uporabila nekatere Le  Corbusierove urbanistične pristope. Tudi po vojni je na področju arhitekture in urbanizma s kratkim intermezzom socialistične arhitekture prevladala Le  Corbusierova smer, ki so jo arhitekti začrtali že pred vojno, kar je avtor knjige opisal v treh poglavjih. V njih je posebej izpostavil načrte Nove Gorice in Novega Beograda ter številnih arhitekturnih del v Sloveniji in zunaj nje, pisal je o vključevanju slovenskih arhitektov v mednarodne organizaci- je (UIA, CIAM idr.), sodelovanju na odmevnih mednarodnih kongresih in razstavah ter organizaciji arhitekturnih razstav, med katerimi sta bili posebej od- mevni razstava Le Corbusier v Moderni galeriji leta 1953 in razstava Stanovanje za naše razmere v nedokončani stavbi Kozolec leta 1956. V drugem delu knjige je avtor pred- stavil arhitekte (Plečnikove študente), ki so se izpopolnjevali v Parizu, a niso delali v Le  Corbusierovem ateljeju, in sicer Dušana Grabrijana, Borisa Kobeta in Gizelo Šuklje. Dodatno je predstavil še arhitekta Ferija Novaka ter gradbe- na inženirja Janka Bleiweisa in Frana Tavčarja, ki so delali v Le  Corbusiero- vem ateljeju. Vsakega posebej predstavi z deli, ki odražajo vpliv Le Corbusiera. V tretjem delu knjige pa je podobno predstavil še sedem hrvaških in srbskih arhitektov (Zvonimir Kavurić, Ernest Weissmann, Jurij Neidhardt, Ksenija Grisogono, Krsto Filipović, Milorad Pantović in Branko Petričić), ki so prav tako delali v Le Corbusierovem ateljeju in s katerimi so bili slovenski arhitekti med obema vojnama precej povezani tako prijateljsko kot strokovno prek re- vije Arhitektura, ki je izhajala med leto- ma 1931 in 1934 kot glasilo slovenskih, hrvaških in srbskih arhitektov. Knjiga Boga Zupančiča je izjemno dra- gocen dokument obdobja med obema vojnama, ko se je ob boku velikega Plečnika rojevala nova mlada moderna arhitektura, ki je kljub navideznemu od- klonu od velikega učitelja v resnici dra- goceno znanje, ki jim ga je posredoval Plečnik, nadgradila z novimi idejami, ki jih je prepoznala v delu Le  Corbusiera in pionirjev modernega gibanja. Avtor je zelo natančno opisal pot mladih slo- venskih arhitektov iz domačega arhitek- turnega okolja, prežetega z osebnostjo Jožeta Plečnika v svetovno umetnostno in kulturno prestolnico, polno novih izzivov, kjer je v  20. letih prejšnjega stoletja zavladal povsem nov duh mo- derne, prežet z optimizmom po koncu prve svetovne vojne in željo po izbolj- šanju sveta, k čemur bi lahko, tako so verjeli mladi arhitekti, prispevala tudi arhitektura. Breda Mihelič, Urbanistični inštitut Republi- ke Slovenije, Ljubljana, Slovenija E-naslov: breda.mihelic@uirs.si Informacije o knjigi Spletna stran: http://mao.si/Publikacije.aspx