Srečko Sekirnik Mala vasica Sv. Florijana pod Bočem se jte špravljala k zimskemu počitku. Hladno in vlažno je po mnogih jarkih, ceste blatne in lužaste, na bregove pa se je globoko poveznila siva jesenska megla, z razcefedranimi jeziki sega v dolinice in se vsesava v ostanke trave in ločja. Kočarji po pobočjih so prenehali z delom, posedajo po svojih bajtah okoli peči, le mak> svetlobe dajejo zakajena okna, po zveriženih brunih polzijo vlažne srage, starci pokašljujejo, besede so redke in puste, pusta je hrana, ker ni še čas kolin. Iz tega dolgočasja pa se izlušči vsak dan mladina in hiti vsa srečna preko luž in blata proti šoli. Res srečna, v šoli je smeh, veselje. petje, zdrav zrak in prijetna toplina. Pa tudi delo, a vedro delo, saj je sedaj čas, ko so duševne sile v mladih telesih sprejemljive za nove vtise in sposobne za utrjevanje pridobljenega. V to puščobo hribovskih koč in vcselo razigrano delo učilnic pa je nenadoma udarilo, kakor trešči grom sredi gluhe noči: Mladi, delavni učitelj in nesebični prijatelj vaščanov jc f>o kratki bolezni podlcgel. Niso mogli verjeti šolski otroci, ne sosedje in vaščani. Saj je bil še mlad* še krepak in nedavno zdrav. Izhajal je iz prave učiteljske rodbine: Oče učitelj, mati tudi, dve sestri učiteljici, edini brat učitelj, svakinja učiteljica, vsi trije svaki šolski upravitelji. V taki okolici je v njem dozorel tip pravega narodnega vzgojitelja z vsemi ideali in voljo, da dela in premaguje zapreke, onih vzgojiteljev, ki so toliko delali za narod in dosezali tihe uspehe, želi javne pohvale, pa tudi grenka razočaranja. Služboval je najprej v Rogatcu, ko pa je v zvesti soprogi Marici našel krepko oporo in tovarišico, je odšel k Sv. Flprijanu med preprosti narod, med sadonosnike in gorice. Z vrlfehlb je proučeval socialne in gospodarske prilike svojega kt*aja in postal kmalu dober svetovalec in prijatelj vsem, ki iz prirojene trme ne odklanjajo učiteljevega nasveta. Narod ga je vzljubil, če velja tudi tilkaj pravilo, da je treba za ljubezen in spoštovanjc tisoče in tisoče dobrih del in trdnih dbkažov, za sovraštvo in zaničevanje pa zadostuje ena sama podla, zahrbtna — laž. Osobito mnogo je storil za napredek sadjarstva, ki je bilo ob njegovem prihodu še v marsičem primitivno. Posadil in pocepil je na tisoče dreves, ki bodo občanom še v lep dohodek, ko bo spomin za Sekirnikom že bledel. Za svoje delo in trud ni dočakal nikakega zadoščenja, omahnil je premlad. Pač, ob pogrebu! Vsaj njegovim dragim je bilo v uteho, ko so videli, s kako ljubeznijo se ga je oklepala mladina, kako so njegovo prerano smrt objokovali vaščani. Celo iz daljnega Čadrana so prihiteli na pogreb zvesti tovariši, trije zbbri so rrtu zapeli v slovo, gasilci so korakali na čelu sprevoda, Sokoli stopali ob krsti, spremljala ga je množica ljudi. Ob smrti je narod priznal učiteljevo delo. —šk. f