Anton В a j ее 
О P R I D E V N I Š K I H O B R A Z I L I H -IN, -OF 
Posesivne pridevnike, ki pomenijo osebno svojino, delamo v slovenščini s for-
mantoma -in, ov: materin, očetov. Vendar pa je precej primerov, ki se ne skladajo 
z osnovnim pravilom, zato se mi zdi umestno nadrobno pregledati slovensko rabo. 
PRIPONA -IN 
Po Brugniannu (Grundriss II, 273) je nastanek ie. formanta -ino, -eino nejasen. 
Oba sufiksa -yna in -ena še loči baltščina, v slovanskih jezikih (kakor tudi v latin-
ščini) sta se zlila glasoslovno v enoten formant -ino, prim. lit. kriksztynos (plurale 
tantum): slov. krstine, lit. naujynà :slov. novina in lit. ivërènà :stcsl. zverina (lat. 
ferina). 
Pridevniki z gornjo pripono kažejo na izvor in se zelo radi substantivirajo, 
prim. lit. menesëna naktls »mesečna noč«, iz katerega je nastal samostalnik me ne-
se na, stcsl. mesečina. Podobno iz szeima »služinčad« substantivirani pridevnik szei-
тупа istega pomena, v stcsl. mu ustreza sémim »kdor sodi k služinčadi, suženj«. 
Baltščina uporablja formant tudi za tvorbo ženskih imen iz ^noških, tako je 
kupčeva žena lit. kupezuvenč. 
Ker se bait, -yna rabi izključno, -ena pa često v substantiviranih pridevnikih, 
si je Jagič v obrobnih beležkah k drugi izdaji Grundrissa (Archiv XXXI, 228) 
zastavil vprašanje, kateremu formantu ustreza slovanski -im, (materini,). Navezuje 
ga na lit. -iënas, ki izraža žensko svojino. 
V slovanskih jezikih kažejo pridevniki na -in samo pomen osebne svojine, ki ga 
prav lahko izvajamo iz prvotnega pomena izvora. Iz taistega pa utegne biti tudi 
pomen, ki ga daje samostalniško obrazilo -ina (pbsina, dêdina, paglina). Tako je 
izkazana ozka sorodnost, če že ne istost, pridevniškega in samostalniškega formanta 
-ino, tudi če ne upoštevamo številnih substantivacij. 
V stcsl. se tvorijo pridevniki na -'тъ iz a-jevskill in I-jevskih debel brez ozira 
na spol: ieninb, тагИпъ, НИпъ, neprijaznim,, go/дЫпъ, tatim,, zverini,; preko 
tega okvira še: osblçtinb, о1ъИпъ. 
Za današnjo rabo v slovanskih jezikih na splošno velja, da ima obrazilo -in 
osebni posesivni pomen, pridevnik kaže na pripadanje singularu osnovnega samostal-
nika živih stvari na -a. Vendar so v posameznih jezikih še določene tančine. 
V srbskohrv. jeziku (Maretič, Or. § 364) se še delajo iz živalskih imen: kobilin, 
krav in. Redko od drugih: daničin, ružin, poštin, Irpezin. Od nekdanje ï-jevske: zvi-
jerin, od drugih deklinacij bratin # očin. V nadaljnjem izpeljani pridevniki: aginski, 
bratinski, papinski, golubinji, gujinji, kokošinji, otinji nimajo trdnega pomena, ker 
jim omahuje med singularnim in pluralnim. Zanimiva je tvorba prohin »prosen«, 
ker spominja na lit. z -(i)io podaljšane pridevnike s snovnim pomenom: aviiâinis 
»ovsen« in na podobno rabo formanta -ov. 
Ruščina izpeljuje še od živalskih imen: гусиная кожа »kurja polt«, львиная 
доля »levji delež«, орлиный, голубиный, соловьиный, nadalje tudi мужнин »možev«. 
Maloruščina rabi formant še v starem obsegu: kozyn, holubyn, tatyn. 
Iz gor. lužiščine navaja Miklošič (V. О. II, 132) posebnost chezyny »hišen«. 
Polj. pozna razen tvorbe iz ženskih imen še: sçdzin, starošcin, eiešlin, woje-
wodzin. W. Taszycki (Znaczenie przyrostköw -ow, -in, Jçzik polski XXII, 101) opo-
zarja na krajevna imena, kakor so: Podgôrzyno, Podolino, Zaolszyn, Zarzeczyno, 
ki kažejo na nekdanji (staropoljski) pridevnik *podgôrzyn, kjer ne moremo izhajati 
iz posesivnega pomena. Podobno Bialowieiyno < Bialawieia. Menim, da tolmačenje 
teh primerov ne more delati težav, če pomislimo, da so v tvorbi analogično naslo-
njeni na krajevna imena, ki so pravilno nastala iz osebnih imen. 
Za slovenski knjižni jezik ugotavlja Breznik (Slovn. 170): »Pripona -in tvori 
svojilne pridevnike iz osebnih ženskih imen, moška imena na -a delajo pridevnike 
na -ov. Od neživih stvari ne delamo pridevnikov s to pripono. Navzlic temu pravilu 
so se udomačile tvorbe, kakor: puškino kopito, šivankino uho, soseskini odborniki, 
strankino glasilo, lunin svit.t 
Gornja ugotovitev se premočno naslanja na puriste zadnjih desetletij prejšnjega 
stoletja; tudi Pleteršnik je zašel pod njih vpliv in namenoma izpuščal »nepravilne« 
tvorbe, čeprav so med ljudstvom v rabi. Resničnemu stanju je dosti bliže SP 1950 
in to je takšno: ' 
1. Tvorba posesivnih pridevnikov na -in iz osebnih ženskih imen na -a je popol-
noma živa: materina skrb, hierin svet, sestrina kamrica, Marijini laski, Špelina hiša, 
matehina hudoba, eesarilin grad, rejenkin vrtec. Zaradi moderne vokalne redukcije 
pa je prišlo obrazilo v nevarno območje pripone -on < -ьпъ, ki pomeni neko zvezo, 
včasi splošno pripadnost. Jezik se je hotel dvoumnosti izogniti, od tod pospešen 
vdor germanizmov (hiša od Špele). 
2. Da so bile v starini navadne tudi tvorbe iz moških ï-jevskih debel, kaže 
zavuiztiu nepriiazninu v Brižinskih spomenikih, enako tudi nadaljnje izvedenke tipa 
golobi nji (Murko). 
3. Na nekdanjo tvorbo iz zbirnih imen kaže dečinji (Caf). 
4. Tvorba je danes omejena na ženske samostalnike, moški samostalniki na -a 
so privzeli formant -ov: Detelov, Lukov, Mihov, slugov, vojvodov itd. Ako SP 1950 
dovoljuje Šenoin, je beseda pač prevzeta iz srbohrv., posebno ker bi bila slovenska 
tvorba kakofonična. Da smo nekdaj na ta imena vezali pripono -in, kaže starina Udin 
boršt (iz vojvodin) in še danes zlasti na vzhodu očin »očetov« < oča. Podoben prehod 
opažamo tudi v poljščini: iz osebnega imena Katrzeba danes Kutrzebowa, v starini 
Kntrzebina. 
5. Tudi od živalskih imen na -a so se nekdaj izpeljevali svojilni pridevniki (kra-
vi no mleko). Danes so jih večinoma izpodrinili pridevniki na -ji: kravji, ovčji, kozji, 
кип j i. Obrazilo -ji ne kaže na osebno, marveč na splošno svojino. Kravje mleko je 
tisto, ki ga dajejo krave, ne ena sama določena krava. Ker pa je ob živalskih imenih 
redko mišljena prava singularna svojina, se je pripona lahko zamenjala. Saj se je 
to zgodilo celo pri osebnih imenih: ti, mati, nikar ne poslušaj hčerin jih praznih besed! 
Tako so prišli nekateri pridevniki na -ji do dvojnega pomena, singularnega in plural-
nega, n. pr. hčerji, hčerinji. Vendar jezik včasih čuti potrebo, določno izraziti sin-
gularno svojino, recimo v prirodopisu. Tako so nastale dublete: antilopin in antilop ji, 
gazeli/i in gazelji, hijenin in liijenji, grličin in grličji, kunin in kanji. Samo oblike 
z -in imajo: bubin zapredek, dropljino gnezdo, glistina jajčeca, ci ki ni rogovi, le vi-
ri jina griva, miničine pike, zlasti pa imena na -ka: kavkin, polenovkin, posiovkin, 
ščukin, mačkine solze. V teh zadnjih primerih bi obrazilo -ji preveč spremenilo gla-
sovno podobo (*kavčji, *ščučji). Kadar ni poudarjena singularna svojina, si jezik 
pomaga drugače. Pravimo ščukovo meso (po tipu lipa: lipov), toda na ščukino za-
poved (personifikacija v filmu) ; vidrovo meso, toda vidrin rep. Pa še tretja možnost 
se pokaže, to je tvorba z obrazilom -эп, ki pomeni samo odnos: v idr no meso. 
6. Pridevnike na -in rabimo, kadar gre za presonifikacijo: Bčelin urednik, Ma-
tičin tajnik; sem štejem tudi lunin svit in zor jina rosa (v narodni pesmi in na vzhodu). 
7. Tuje rastline v današnji knjižni slovenščini navadno delajo pridevnike na -in: 
aloin, astrin cvet, bananin sad, beladonin, citronin sok, dinjine pečke, endivijino seme, 
figino drevo (Trubar), juhsijin, georginin, gcranijin, gladiolin list, lilijino steblo, 
melonin sad, metin čaj, mirabelin okus, mir tin venec, platanin list, potonikin cvet. 
Od domačih morda lobodin list, marjetičin cvet. Poleg teh oblik je dosti dublet: 
bananov sad, bcgonijev cvet, cipresov in cipresni nasad, citronov sok, figovo drevo, 
liiacintov cvet, limonove lupine, lili je v- in lilijen cvet, mirtov venec. Večina teh besed 
danes že prenika v ljudsko govorico, a nastanek jim je knjižen. Jezik se je ob njih 
znašel v škripcih. Snovni pridevniki se tudi iz ženskih samostalnikov delajo na -ov 
(rozinova potica, smetanova juha, lipov bog, brezova metla), od tod dublete na -ov. 
Toda zvečine pomen ni snovni. Sufiks -эп bi prešibko izražal pripadnost, pripona 
-ski ima presplošen pomen. Ostalo bi še opisano izražanje: cvet georgine teži za 
izenačenjem s tipom nageljnov cvet, seme od endivije pa premočno poudarja izvor. 
8. Razen tega so se udomačile in so sprejete v SP 1950: barkin rilec, dankina 
razširina, j и hin dodatek, branin zob, molikin ročaj, puškino kopito, soseskin tajnik, 
šivankino uho. Izvedenke iz substantivov, ki se končujejo na -ka, -ha, niso mogle seči 
po formantu -эп, ker bi se jim bila glasovna podoba preveč oddaljila od simpleksa 
(*puščno kopito, *jušni dodatek; res pa živi moticni ročaj. Ob formantu -an je pala-
talizacija izglasnega konzonanta obvezna, ob priponi -in ne nastopa razen v primeru 
-ica + in > -Hin). Podobno bi iz branbni zob nastalo *branni > brani zob, tudi 
težko razumljivo. Primere bradijina brada, dogina glava (toda: dožna širina!), 
iglino vuho (Danjko), ladjin rilec lahko mirne duše razlagamo za poosebijenje, saj 
nastopajo samo ob delih telesa. 
Nepotrebne so: čeladin jermen (bolje čeladni), kavin dodatek (bolje kavni), 
membranina prožnost (bolje prožnost membrane), polentin lonec (bolje lonec za 
polento). 
Kljub gornjim primerom ima jezik ob pridevnikih na -in izrazit občutek osebne 
singularne svojine, zatorej rajši rabi sufiks -эп, kadar ne gre za tako svojino in je 
tvorba mogoča: čebelni panj, cigaretni ogorek, čokoladni bonboni, cvetačna juha, 
ni t ni konec, kamilični čaj, mizna noga. Dobro loči med botričinim darom in nedeljo 
botric, ki je botrična (bela) nedelja. Seveda se utegne kdaj pa kdaj znajti v hudih 
težavah, zlasti ob tujkah: centralna kurjava ni centralina kurjava, centralin tajnik 
ni centralni tajnik. V takih primerih si pač pomagamo z opisom: tajnik centrale, 
tajnik pri centrali. 
PRIPONA -OV 
Pripona -ov je podvrsta ie. formanta -110-, omejena prvotno na določeno fleksijo; 
nastopa v izimenskih adjektivih kot eno-, grš. тпаШд »masten« od Ttla/.ov »maščoba«, 
ali -OUO-, lat. annuus < anntios, stcsl. tr%novb od trim, (prim. Brugmann, Grund-
riss i l , 199). 
Pripona v balto-slov. ni dajala posesivnega pomena, saj so take tvorbe baltščini 
neznane. Vaillant (Les adjectifs en -ovü, BSL XXIX, 40) je opozoril na dejstvo, da 
pripona nastopa prvotno ob substantivih, ki utegnejo biti stara d-jevska debla: 
diždevb, trbnovb, medovъ, sadovb, grozdovb, volovi, v ruščini še домовой, 
половой, становой. Sledovi te neposesivne tvorbe so številni tudi v baltščini. Pa tudi 
kot posesivna pripona nastopa najprej v takih primerih (ob noniina agentis na -teljb, 
ki so nekdanji substantivi na -yu, in ob tujkah, ki imajo v dativu običajno ü-jevsko 
obrazilo -ovi). 
Iz tega tipa, kjer je bil -ov- samo fleksijski element (Meillet, Etudes 369), je 
praslovanščina sekundarno razvila posesivno rabo od samostalnikov, ki pomenijo 
moška bitja, in tvorbo analogično razširila tudi 11a substantive o-jevske deklinacije. 
Tako moramo za prvotno slovanščino prisoditi sufiksu -ovb najprej pomen 
podobnosti, snovi, pripadnosti (MVQ 229): dpbovъ, slonovi,, bukovi, (tvorba je že 
v prasl. zajela tudi e-jevska debla), pozneje šele se je razvil posesivni pomen, to se 
pravi, da je pridevnik pri živih stvareh prevzel vlogo gen. sing. Ker je pripona -ovb 
postopoma dobivala čedalje več posesivne ekskluzivnosti, so se jele neposesivne tvorbe 
s tem formantom deloma izgubljati, deloma spreminjati z dodajanjem nadaljnjih 
pripon (prim. Vondrâk, VSO I, 533): domovbrib, medovbn%, strahovit, čudovit(en), 
sirovat (prim, sirotka < sirovatka), gričevnat. Iz takih tvorb je jezik povzel samo-
stojne pripone -oven, -ovit, -ovat, -ovnat itd. V obojni rabi formanta so tudi krajevna 
imena: Brankovo, Krakovo, Kosovo, Krakôw, Lwôw, Brezova, Trnovo, Dobova itd. 
Izven obojnih gornjih tipov postavlja večina slavistov primere islovb, jalovi,, 
surov%, češ da utegne biti njih formant drugačnega izvora. Za surovb: syr-ь misli 
Vaillant (1. с.) na vokalično alternanco, nekak vrddhi. Toda poleg sarovb nastopa 
tudi syrovb. Tudi za te primere bi rajši vztrajal na enotnosti pripone in se pridružil 
Iljinskemu, čigar izvajanja v Južnoslov. filologu V so dokaj tehtna. Odklanjajoč 
splošno sprejeto mnenje, da je -ov v srbohrv. primerih golov, ludov, praznov, belov, 
lisov, šarov iz madžarščine (kakor v besedi lopov), trdi, da se je že v praslov. vsak 
pridevnik utegnil razširiti z -ov: jalovi < jali, isto vi, < isti, syrovb < syrb 
>crudust (surovb je po I. iz dvozložne baze *seuer, prim. lat. sevërus). Iz drugih 
slovanskih jezikov navaja češ. blâhovy, polj. ealovy, rus. беловой, черновой, тепло-
вой, молодовой. Iz slovenščine bi mogel dodati tatov, zlatov (Caf), velikovšen. Sem 
šteje tudi iz severnorus. narečij, ki ne poznajo akanja, gen. sing, dobrova, zlova, 
golova (poleg dobrovo), ki da se ne dado razložiti glasoslovno. Ti adjektivi se radi 
substantivirajo, zato bi utegnili mednje uvrstiti množico priimkov, kakor so Глухов, 
Теплов, Сухов, Долгов, Гладнов, Зубатов itd. Po njegovem to niso patronimica, 
marveč individualne oznake oseb. Zaključuje dokaj pogumno: kakor je ЬНъ-jb zložen 
s kazalnim zaimkom *is > jb, tako je bêlo-vb s kazalnim zaimkom *uo > v%, ki 
pomeni lastnost v intenzivni stopnji in tesno odvisnost enega subjekta od drugega 
(patronimica). 
Kar zadeva primere vrste onogovi, segovi, logovi, nastopajo dokaj pozno in 
kažejo silno posesivno moč formanta -ovi. Taki primeri nastajajo v novi slovenščini 
tako rekoč pred našimi očmi, saj so se razvili njegov, njihov itd. šele po 16. stoletju. 
Breznik je v Slov.4 169 za slovenski knjižni jezik ugotovil, da pripona -ov tvori 
svojilne pridevnike in pridevnike iz živalskih in rastlinskih imen, ki pomenijo splošno 
last ali svojstvo kakega plemena oziroma rastline. Od neživih stvari ne tvorimo 
pridevnikov s to pripono, vendar pripušča nekatere izjeme, udomačene med ljudstvom 
ali narejene v knjižnem jeziku. Breznikova določila je treba, glede na gori navedeno, 
deloma popolniti, deloma modificirati. 
1. Sufiks -ov rabi za tvorbo svojilnih pridevnikov iz moških osebnih imen: 
bratov, očetov, stričev, Petrov, Nabergojev, Kastelčev, vojvodov, slugov, Detelov, 
Trdinov (toda Trdinin, če gre za ženski priimek). Dalje nastopa po substantiviranju 
v krajevnih imenih (Krakovo), v imenih za praznike (Petrovo, Jernejevo, Telovo), 
izvaja ženska imena iz moških (Pajkova, Kvcdrova); prim, tudi: rus. королева; 
malorus. bratova »svakinja«; češ. ševcovd, polj. synowa, bratowa, opatowa »abba-
tissa«, myéliwcowa »venatrix«, Piotrowa; v slov. narodni pesmi: kam so šli mlada 
kraljeva (=• kraljica)? 
2. Pridevniki iz živalskih imen (stcsl. tip Ibvovb): bikov, bivolov, Gadova peč, 
jazbečeva mast, jelenov jezik, koštrunovo meso, kozlôva brada, kraguljevi kremplji, 
krokodilove solze, krtova dežela, levova griva, lososov, losov, medvedove hruške, 
modrasov rožiček, ovnov rog, petelinovo pero, Polhov Gradec, po polževo lesti, pra-
šičeva pečenka, rakova pot, srakove jezike je snedel (Caf), vidrovo meso, vranov 
»vražji« (Caf) itd. Samostalnik pajčevina kaže na nekdanji *pajčev. Za življenjsko 
silo pripone so značilne tvorbe iz ženskih samostalnikov (srakov, ščukov, vidrov). 
Ob formantu -ov se je močno uveljavila pripona -ji. Ponekod imamo dublete: 
gadji, jazbečji, krokodilji, polšji, prašičji, gadje gnezdo, levji, medvedji. Pripona -ji 
je skraja pomenila splošno pripadnost, -ov pa osebno svojino. Ta pomenska razlika 
je le še tu pa tam opazna (levova šapa: levja šapa), sicer pa se formanta rabita 
brez razločka (prim, podobno za srbohrv. Maretič, Gr. § 368 f, g). Vsekakor je ver-
jetno, da je pripona -ji prišla do nove rabe preko pridevnikov iz ženskih samostal-
nikov (kravji, kurji). 
3. Izvedenke iz rastlinskih imen imajo snovni pomen (že od praslov. dobe sem 
tudi iz я-jevskih debel): ajbišev, ajdov, arnikov, baldrijanov, bambusov, bananov, 
bekov, betušev, bezgov, bobov, bombažev, borov, borovničev, breskov, brestov, brezov, 
brinov, bršljanov, bukov, cedikov, eedrov, ciklamnov, cimetov, cipresov, citronov, 
čajevi nasadi, čebulčkov, čebulov, česnov, češljikov, češminov, češnjev, češpljev, češpov, 
čremsov, dateljnov, dobov, drenov, drobnjakov, ebenov, encijanov, figov, fižolov, 
gabrov, gabezov čaj, glogov, gobov, grahov, gumijev, liabatov, hijaeintov, hmeljev, 
hojev, hojkov, hrastov, hrenov, hrušev, hruškov, ivov, jablanov, jagnedov, jagodov, 
janežev, jasminov, javorov, ječmenov, jelov, jelšev, jerebikov, jesenov, jesikov, ka-
kaov, kalinov, kostanjev, krompirjev, kaminov, kutinov, lapuhov, leskov, lešnikov, 
lešnikov, limonov, lipov, ločkov, lokvanjev, lovorikov, lovorov, lozov, lukov, luštrekov, 
macesnov, mahov, mahagonijev, majaronov, makov, maklenov, malinov, mandeljnov, 
mavrahov, metlikov, mirtov, mlečkov, nageljnov, negnojev, ohrovtov, palmov, pehtra-
nov, pelinov, pirov, plutov, poprov, praprotov, probkov, pušpanov, rakitov, ricinov, 
rižev, robidov, rožmarinov, sirkov, slezov, slivov, smrekov, svibov, šipkov, tepkov, 
tisov, tobakov, topolov, trepetljikov, trnov, trstikov, višnjev, vrbov, zelenikov, žafranov. 
Redke so dublete z drugačno pripono: citronin, ci presen, prâproten. 
Enako imajo snovni pomen izvedenke iz tujih imen za blago: ar asov, atlasov, 
barliantov, baržttnov, batistov, damastov, irhov, kalikojev, plavižev, porhantov, rašev, 
žametov. Skorajda zmeraj nastopajo z dvojnicami (batisten, batistast). 
4. Iz snovnih imen so tudi: aluminijev, arnetistov, amonijev, antimonov, antra-
citov, arzenikov, bakrov, bazaltov, bismutov, boksitov, boraksov, bromov, cinkov, 
dušikov, fosforov, galunov, glinov (e-jevsko deblo!), ilov, jantarjev, jodov, kalcijev, 
kisikov, kositrov, kremenov, lizolov, manganov, marmorov, mavčev, minijev, nafta-
linov, natrijev, ogljikov, platinov, porcelanov, premogov, solitrov, vodikov, železov, 
žveplov. 
Da je taka tvorba v snovnem pomenu upravičena v starini, kažeta primera 
glinov in ilov. Vsi drugi primeri pa so iz znanstvenega izrazoslovja (tudi železov, 
ker se sicer rabi samo železen), nastali so v zadnjem stoletju. Pogostne so dublete, 
zlasti na -эп: bazalten, grafiten, bakrn, solitrn, marmoren, kositrn. Toda te dublete 
vsebujejo pomensko razliko! Dokler gre za snov, je tvorba zgodovinsko upravičena, 
ne velja pa to za primere, kakor so vodikov dioksid, kalcijev karbonat, kjer je raba 
osebno posesivna. 
Podobno je s slovniško terminologijo. Breznik sicer dopušča povedkovo določilo, 
češ da pri nekaterih besedah ni mogoča drugačna tvorba, toda prav v zadnjem času 
se uveljavljajo pravilne: jezični koren, povedno določilo, stavčni členi, nedoločniška 
raba, prilastno določilo itd. 
Tudi po drugih terminologijah nastajajo take izvedenke, n. pr. krogov obod, 
ulomkova črta itd. Kakor pravilno poudarja Slov. slovnica 1947 § 97, so bile ustvar-
jene zaradi krajšega in jasnejšega izražanja in so danes že udomačene, čeprav niso 
ljudske. Nesmiselno bi bilo preganjati jih, kjer so potrebne, kadar pa imamo zanjo 
ustrezno pravilno tvorbo, zasluži le-ta prednost. 
5. Celo v ljudski rabi srečujemo množico primerov, ki se ne dadö stlačiti v 
tradicionalno slovničarsko »pravilo«. Ze v stcsl. beremo: jugovb, gromovb, dbždevb 
(v obraze dbždevč, Supr.); v rus. солнцев, дождевой, червь, годовой »leten«, 
моровой »kužen«, городовой »stražnik«; v inalorus. domovyj, bradovyj, časovyj 
»zrel«, Ijahovy < *l(g- »čas spanja«; češ. breznovy, lednovy; polj. gradowy, gro-
bowy, zgornjeluž. črno v у »teman« < tbma; bolg. slbnčjov, kladenčjov »vodnjakov«; 
srbskohrv. sunčev, mrazova sestrica (rasti.). 
Oglejmo si torej slovenske primere, v katerih se raba upira »pravilu«. 
a) Na snov kažejo in torej ustrezajo prvotnemu pomenu: balzamov, cukrova 
voda, čreslov, jesihov cvet, kamenova krugla (Trubar), kapusov, krhljeva voda, 
jajcove (gor.) in jajčeve (jvzhštaj.) lupine, kruhov močnik (in po tem kruhova 
skorja), ledov, lojeva sveča (dol.), lubov košek, luskovi žganci (iz drobno zmlete 
ajde), mlinčev, mozgov, ocvirkova potica (in po tem ocvirkov »nepostni« dan), olove 
drožice, otrobov kruh, otreva srajca (gor.), psinovo platno (Caf), tuljeva in t ulova 
preja (otre, psina, t ulje = odpadki pri mikanju lanu), pozemljikov les (Caf), sadjev, 
sajev, smetanova juha, šiškova kislina, špehova potica, tropinov, vrhnjeva juha »sme-
tanova« (Caf), zelenjeva klaja (in po tem zelenje v koš, Levstik), zelje v (Caf), želo-
dov a paša (in po tem želodova kapica), žirovo leto. 
b) Personifikacijo vidim v naslednjih primerih, torej gre za svojilno pripono: 
basov, po bliskovo, dežjev (deževa mavra, Trubar), jugovo vreme, jutrova dežela, 
listov (Narodov, Zvonov, Daničin) urednik, mlajeva luna, narodov blagor, odborova 
seja, oddelkov predstojnik, ognjeva gorkota (tako pravi kmet, Levstik), popkova žila, 
lepi gov i možje ( = m. iz drhali, Trubar). 
Nomina instrumenti imajo marsikaj skupnega z nomina agentis, zatorej je tudi 
ob njih možna personifikacija, posebno, ker je raba navadno omejena na dele telesa: 
bile v, čepov in ce plev ročnik, glavnikovi zobje, jarmova kamba (Levstik), jezikov 
hrbet, kljuleva brada, kolovratovo vreteno, loparjev in macljev ročaj, malarinovo 
uho, meleva nožnica (tako pravi kmet, Levstik), molkove jagode, noževe oplati, po-
krovov ročaj, podjarmova oslica (Trubar). 
Od tod po napodabljanju : lebrovo, iolnovo, koševo, sodovo, vodnjakovo dno, 
levljeva kapica, dežnikova palica, dnova doga, hlebova skorja, mehurjeva zadrga, 
stolova noga, uljevo žrelo (Stritar), tramova peta. Precej daleč je šla Trubarjeva 
tvorba pogrebova plenica. Tudi godov je težko uvrstiti. Za križev teden ugotavlja 
Breznik, da so »Hren in za njim vsi do 1.1730 še govorili pravilno v križnem tednu : 
(tudi Murko še križni pot\), toda s tem ne sme biti rečeno, da je razvoj, ki je pri-
peljal do današnjega križevega tedna, nepravilen. Jezik se pač razvija, zatorej je 
tudi nepotrebno in brezupno preganjati Cankarjev narodov blagor. 
Poosebitev in ne morebiti nemožnost drugačne tvorbe vidim tudi pri adjektivih, 
izpeljanih iz imen za mesece, dneve in prste na roki: aprilovo vreme ( : aprilsko 
vreme v juniju), breznov sneg, sušlev prah, grudnove kvatre; ponedeljkov, torkov, 
petkova jed; mezinlev, sredinlev, prstanlev, kazallev. 
Se besedo o pridevnikih in samostalnikih, ki imajo -ov ali -ev v nadaljnji iz-
peljavi, saj jih je silno dosti (cerkoven, peleven, bliskovit, bojevit, bratovski, hlap-
čevski, hribovnat, grilevnat, volovji; vodovje, gričevje 'itd.). Kakor je gotovo, da je 
ilovnat izpeljanka iz Hov (it-ov-on-at), tako je tudi res, da masoven ni nastal iz 
adjektiva *masov, ampak je privzel že narejeno pripono -oven. Vendar nam te tvorbe 
dokazujejo, da je bil nesvojilni formant -ov nekoč mnogo pogostnejši, kakor je danes, 
na drugi strani pa njegovo ozko povezanost z ü-jevsko -deklinacijo. 
Ljubljana. 
R é s u m é 
Ln partant de la signification originaire des suffixes -in%, -ovъ, l'auteur traite 
de leur emploi dans les langues slaves, surtout dans le slovène. Tandis que -im, 
donne, aujord'hui encore, la signification de propriété personnelle, le suffixe -ov%, 
originairement un élément flexionnel, n'a assumé celle-là que successivement, ce que 
prouve encore son emploi dans le slovène moderne.