PoStnlna plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto XI. — Štev. 8 (195)
UDINE, 1. - 15. MAJA 1959
Izhaja vsakih 15 dni
Dvojezične šole pozdravljene Liberazione: da che cosai
>	A	J	Molti	di	coloro	che	non	sono	più	gio-	lo	schieramento	si	rompe,	sentendoci	l’un
V Kopru, Izoli in Piranu, tam kjer je bila cona B, in ki je zdaj pod Jugoslavijo so pred nekaj tedni sklenili, da boao vpeljali dvojezične (bilingui) šole. Italijani in Slovenci bi hodili skupaj v takšne dvojezične šole, kjer bi se Slovenci učili i-taliljanski in Italijani slovelnski.
Tam so zdaj Slovenci v večini in I-talijani v manjšini, pa vseeno se bodo morali učiti Slovenci tudi italijanski. In sicer ne samo italijanski jezik, ampak tudi nekatere predmete (materie) bi bile v italijanskem jeziku.
Ko so dali po radiu to vest, ki prinaša iz Kopra navadno samo tiste lepe kanco-nete, ki jih posluša pol Italije, so se po žomalih začudili in o tem začeli pisati.
Ker gre za novo stvar, so ta predlog o dvojezičnih šolah napačno razumeli: Italijani in Slovenci.
Italijani so mislili, da gre za kakšen trucco, za to, da ne bi Italijani hodili v italijanske šole italijanske narodne manjšine, kot so to določili z memorandumom leta 1954. Italijani so pisali, da se bodo morali učiti nekatere šolske materije v slovenščini in da se bodo na ta način sla-Vizirali. Bili so pa nekateri toliko pošteni, da so napisali, naj počakamo kaj bo nastalo iz tega.
Slovenci na Tržaškem in na Goriškem so pa tudi v nekaterih svojih žomalih Pisali, da se takšnih šol na Tržaškem in Goriškem bojijo. In še so pisali, da bi bile takšne dvojezične šole primerne za naše kraje, za Beneško Slovenijo.
Kot se vidi, niso niti eni in niti drugi razumeli pravega pomena dvojezičnih šol.
Dvojezične šole niso zato postavljene, da se bodo pripadniki narodnih manjšin naučili državni jezik in tako lažje
dobili službe in prišli naprej z državnim jezikom, (mimogrede povedano mi furlanski Slovenci ne pridemo z državnim italijanskim jezikom nikamor in moramo po kruh iti po svetu, kjer govorijo mali flamanski jezik, francoski ali kakršen koli drugi samo ne italijanski). Dvo jezične šole bodo predvsem zato postavljene, da se večinski narod, na Koprskem sedaj slovenski, nauči italijanski. In sicer se mora večinski narod učiti jezik manjšine skupaj V isti šoli s pripadniki narodne manjšine. Dvojezične šole bodo ene same in iste za pripadnike večinskega in manjšinskega naroda. Na Koprskem bodo hodili Slovenci in Italijani v isto manjšinsko šolo, kjer bo pol pouka, slovenskega, pol italijanskega. Manjšina se bo le tako čutila enakopravna, ko bo videla, da se v isti šoli pripadniki večine prav tako učijo jezik manjšine. To je načelo dvojezičnih šol, kot ga zamišljajo na Koprskem.
Na Tržaškem in Goriškem bi tudi morale biti dvojezične šole, postavljene na ta načela enakosti. Tam kjer žive Slovenci v Trstu in sicer ne samo po slovenskih vaseh, ampak tudi v centru mesta in po predmestjih v Skednju, Bar-kovljah, na Katinari, Verdeli in tako dalje bi morale biti dvojezične državne o-bligatne šole skupne za Slovence in Italijane, kjer bi se Italijani, kot večinski narod in Slovenci kot manjšina učili polovico materij v večinskem italijanskem in polovica materi v slovenskem manjšinskem jeziku. Slovenci bi se ne čutili zapostavljene in bi starši radi pošiljali svoje otroke v takšne dvojezične šole.
Na Koprskem bodo to napravili že prihodnje šolsko lelto.
PRVI MAJ
Zdaj praznujejo prvi maj od ekstremno čemparne do ekstremno desne strani. Prvi maj je zdaj praznik vseh delavskih organizacij, vseh socialističnih partij in je tudi državni in cerkveni praznik.
Tudi mi v Furlanski Sloveniji praznujemo že skoraj vsa zadnja leta prvi maj.
Prvi maj je bil najprej samo delavski praznik. Na ta dan so se zbirali delavci in imeli govore o pravicah delavcev. Ker je takšnih, ki morajo trdo delati, narvenč na svetu, je po dolgih letih zmagala ideja prvega maja in ga praznujejo sedaj vsi ljudje.
Pod fašizmom je bil prvi maj prepovedan in so karabinjerji, kvesturini-in fašisti hodili cele noči pred prvim majem okoli, da bi ulovili kakšnega puoba, ki bi hotel razobesiti rdečo bandiera ali pa pisati po zidovih M al fascismo, W il socialismo.
Tudi v naših krajih smo imeli nekaj ljudi, ki so trpeli zavoljo idej prvega maja.
Zdaj pa postaja tudi za nas prvi maj pravi praznik in sicer ne samo zato, ker je državni praznik, ampak zato, ker je narvenči part naših judi postal delavski. V skoro vsaki naši farni liji je vsaj po eden delavec - emigrant. Delavci so postali pri nas ne samo kmečki možje in puobi, ma tudi žene in čeče.
Vsako leto je nimar manj ljudi, ki bi bili samo kumeti. Pa še tisti, ki so nimar doma, ne morejo živeti samo od kmečkega dela, ampak hodijo na delo v razne čentre di lavoro ali na kakšne bonifike, rimboskimente ali pa na dela na cestah. Tudi ono so zato vsaj na pol delavci.
Našim emigrantom po svetu je prvi maj mnogo več kot nam doma. Oni živijo v glavnem samo v industrijskih krajih: v minierah, fabrikah, v kan-tierih edilicijih, vserod, kjer je dosti delal in dosti delavcev.
Naši emigranti so v kompaniji belgijskih, francoskih, švicarskih, nemških in drugih delavcev. Vsi ti delavci so člani delavskih sindikatov. Skupaj so naši delavci v kompaniji z drugimi delavci na delu, skupaj na prazniku. Naši delavci, ki só bili še skoraj včeraj kmečki puobi in možje, so danes že pravi delavci, pravi proletarci. Tudi oni so postali odvisni samo od plač, ki jih dobijo, in ne več od zemlje in posestva. Ce zaprejo fabrike, nimajo kam iti, če zaprejo miniere, morajo čakati, da jih odprejo. Interesi tujih delavcev so hkrati interesi naših emigrantov.
Kadar preklinjajo krizo, kadar kritizirajo izkoriščanje v lastni minieri, delajo prav tisto, kar vsi ostali delavci. Ko se ostali delavci veselijo nad kakšno zmago delavcev, se veselijo tudi naši delavci.
In praznovanje prvega maja je prav takšno praznovanje delavske zmage. Tudi tisti, ki ostajamo doma, moramo vedeti, da je prvi maj eden izmed naših največjih praznikov. Saj živimo vsi le od dela naših delavcev. Furlanska Slovenija je velikanska dežela, ki ima svoje fabrike in svoje delavce raztresene vserod po svetu, samo ne doma.
Nimar bolj se bomo morali zavedati, da je prvi maj naš praznik, saj mi nimamo ne kapitalistov, ne financijerjev, ne uradnikov, ne razne druge gospode, ampak smo samo minatorji, delavci po fabrikah, po bonifikah, delavci v ediliciji, delavke - dikle po familijah, delavke - emigrantke po švicarskih fabrikah, torej vserod sami delavci in delavke.
Duh prvega maja bo moral prtii v vse naše kraje, če bomo hoteli, da se bo tudi pri nas, kaj spremenilo, da ne bodo samo prazniki za gospode po naših krajih, ampak tudi za nas delavce in kmete Furlanske Slovenije.
Naj živi prvi maj v Furlanski Sloveniji/
Upamo, da bodo za tem zgledom šli v kratkem tudi na Tržaškem.
Takšna enakopravna ena in ista dvojezična obvezna šola za obe narodnosti ne bi pomenila nazadovanja. Nazadovanje pomeni na žalost zaradi ekonomskega pritiska sedanja samo slovenska šola na tržaškem in goriškem, v katero starši vsako leto vpisujejo nimar manj slovenskih otrok. Lahko izračunamo, kdaj ne bodo starši več pošiljali svojih otrok v čisto slovenske šole, ako ostanejo takšne razmere. Mi furlanski Slolvenci bi si o-brisali vseh deset prstov, ako bi nam dali dvojezične enakopravne šole za nas Slovlence in za Italijan,e ki živijo po naših krajih.
Italilja, ki je hotela veljati kot voditeljica civilizacije, bo morala tudi vpeljati dvojezične enakopravne šole v svojih deželah kjer žive narodne manjšine, obvezne ne samo za manjšine, ampak tudi za večine. Prava enakopravnost je tista, kjer začenja večina z enakopravnostjo. To se dogaja sedaj na Koprskem. To načelo velja sedaj v svetu. In mislimo, da v Italiji niso slepi, da ne bi videli dogodkov po Aziji in Afriki.
Italijanom bo le koristilo, ako se nauče jezike manjšin. Ni pa važno samo praktično načelo, ampak so še bolj važne idejne vrednote za italijansko demokracijo, ki z učenjem vseh jezikov svojih državljanov dokazuje, da ji enakopravnost in resnična demokracija nista samo prazne besede.
Upamo, da bomo pisali o dvojezičnih z enakopravnim tendencami na obligatni bazi za pripadnike večine in manjšin.
Krediti in olajšave Furlaniji
Vse polno resolucij, mozion, ordi-nov del giorno je bilo že sklenjenih v Furlaniji v zadnjih dveh letih, da bi dobila videmska provinca olajšave od plačevanja tas ali pa kredite za postrojitev novih industrij. Ni skoraj nobene socialne kategorije ljudi, ki ne bi izglasala v svoj bravo ordine del giorno: najprej so bili industrialci, nato trgovci, politiki, obrtniki in na koncu še celo kmetje. Vsi so nekaj protestirali, vsi nekaj zahtevali, samo mi iz Furlanske Slovenije ničesar. Mi imamo vsega dosti, mi imamo dosti industrije, »saj imamo tri stare malne, štiri stare kovačije in nekaj marangonov,« tako mislijo morebiti naši sekretari in župani.
Comunità carnica, ki si ne da miru in ki nimar nekaj protestira in zahteva, je v marcu postavila takšno resolucijo :
1. razširiti na videmsko provinco vse olajšave za plačanje davkov kot so bile dane Jugu Italije, da bi se laže razvila industrija.
2. dati Furlaniji potrebna finančna posojila in podpore, da bi izpeljali načrte za postrojenje novih industrij.
3.; Hribovskim krajem videmske province, ki so od vseh najbolj pasivni in revni, dati preferenco pred drugimi glede financiranja.
V,-;’"-'
Molti di coloro che non sono più giovani ricordano ciò che era, in anni lontani, la prima domenica di giugno: finestre imbandierate — rancio speciale nelle caserme — soldati in alta uniforme — ufficiali con sciarpa azzurra — sfilata delle truppe in molti centri della penisola.
Migliaia e migliaia di persone, di ogni età, di ogni ceto si recavano ad assistere fola parata militare: spiccavano i vestiti chiari, vaporosi, nuovi, in seta o in organza, delle signore e delle signorine della agiata borghesia che sfruttavano quella occasione per incignare il loro corredo estivo.
Se aveste chiesto che festa ricorreva, avreste ottenuto le risposte più strane; per gli uni era la festa del re, per gli altri quella deU’esercito ; solo pochi vi avrebbero risposto che si trattava della commemorazione della concessione dello Statuto; un numero ancora minore di persone avrebbe poi saputo spiegare che cosa fosse lo statuto, in quale circostanze esso fosse stato forzatamente concesso dal re Carlo Alberto: la retorica nazionalistica aveva trasformato la festa del popolo che era riuscito a controllare il suo re nella festa di quell’esercito servendosi del quale il re stesso molte volte sfuggiva al controllo del suo popolo.
Affinchè la retorica nazionalistica non alteri grossolanamente la festa della Liberazione, molti oratori, comunisti, sociar listi, democristiani, quaài sempre esponenti del Corpo Volontari della Libertà, hanno spiegato il valore, il significato del 25 aprile.
Un concorso straordinario di popolo ha caratterizzato queste celebrazioni.
Alcuni giornali si sono giustamente compiaciuti di riportare la notizia di grandiose manifestazioni, di una partecipazione viva dei cittadini, di atti di ardore e di commozione che hanno unito i compagni di ieri. Queste notizie sono per noi consolanti soprattutto perchè possiamo meterle in relazione con i tentativi di involuzione reazionaria di una parte della classe dirigente italiana: troppo presto i reazionari di sempre hanno cantato il »De profundis« allTtalia democratica e antifascista! troppo presto i conservatori hanno cercato di gettare l’oblio sulla Italia della Resistenza, relegando la ricorrenza del 25 aprile ai margini delle cronache quotidiane!
Ora anche noi abbiamo qualche cosa da dire sulla Resistenza; ne abbiamo il sacrosanto diritto giacché rilevante è il contributo di sangue, rilevante la somma dei sacrifici delle popolazioni di lingua friulana e slovena della nostra regione nella lotta contro il fascismo. Non è nostra intenzione riportare i punti più interessanti dei vari discorsi o dei vari articoli di giornale, pronunciati o scritti in occasione del 25 aprile. Vogliamo dire qualche cosa che ci riguarda da vicino, invece.
In vari momenti della sua storia l’Italia presenta uno schieramento unitario per la conquista della libertà. Ma la libertà ha un diverso significato per il ricco e per il povero: e così, ottenuta la libertà,
4*. ** JP.
KAU PRI PODBONB3CU
10 schieramento si rompe, sentendoli l’uno appagato e l’altro tradito.
Eco perchè, in molte case di operai il 25 aprile è il giorno in cui avrebbe dovuto essersi quella rivoluzione che invece non ci fu. Ciò vale per tutti i cittadini poveri della repubblica italiana e quindi vale anche per noi, che parliamo a nome delle popolazioni a più basso reddito della regione forse più depressa del nord d’Italia.
Ma c’è dell’altro: se anche la memorabile data del 25 aprile ha conchiuso una lunga e dolorosa parentesi nella vita del Paese, essa è ben lontana dall’aver realizzato le speranze di cui si è nutrita la dura e sanguinosa lotta per la liberazione.
I valori della Resistenza sono, è vero, sancite nella Costituzione della Repubblica, ma le forze retrive che dettero vita al fascismo o si resero complici del suo avvento, non hanno disarmato e le ritroviamo oggi, sotto mentite spgolie, intente a denigrare il sacrificio dei caduti per la libertà, a sabotare gli sforzi del popolo italiano perchè i principi costituzionali trovino una pratica applicazione.
Anche noi siamo cittadini italiani, anche noi abbiamo lottato contro il fascismo e contro il nazismo; diremmo anzi con il Battaglia, l’illustre storico della Resistenza italiana, che abbiamo lottato contro
11 tedesco perchè era alleato con il fascista, a differenza dei monarchici e dei nazionalisti che hanno lottato contro il fascista perchè era alleato del tedesco.
I motivi per i quali ci siamo impegnati a fondo nella lotta cruente non sono solo quelli generici che piotevano essere ben presenti alla coscienza degli altri cittadini italiani: avevamo motivi che ci riguardavano ben da vicino. L’opposizione al carattere accentrato dello stato fascista, quell’opposizione ch’era del resto cara ai migliori italiani, era per noi un impegno sacro giacché si trattava di conservare in noi e nei nostri figli alcune caratteristiche dei padri nostri. La vittoria ci ha arriso sul camp» di battaglia; l’assemblea, costituente ci ha dato ragione quando ha riconosciuto il Friuli come regione a statuto speciale e quando, in contrasto con i pregiudizi nazionalistici, ha stabilito l’art. 6 della costituzione che dice : »La Repubblica tutela con apposite norme le minoranze linguistiche«. Fatti di politica internazionale hanno però poi dato pretesto a che la regione friulana non vedesse la luce e la tutela delle minoranze linguistiche, almeno nella provincia di Udine, non è stata nemmeno tentata.
E’ per noi antifascisti soddisfazione il non veder più quei simboli del passato regime che erano, del resto, una sfida al buon senso di tutti gli italiani, ma è, questa, una soddisfazione alquanto magra.
E’ la distruzione del carattere accentrato dello stato che, nella lotta antifascista, avevamo per scopo e che oggi, come vincitori di ima battaglia militare e politica, chiediamo.
E non ci si dica che le nostre richieste sono malate di »politica«; sappiamo bene che, quando le cose nostre, i destini dei nostri paesi dipendessero da Udine e non da Roma, la sensibilità ai nostri problemi sarebbe senz’altro maggiore. In altre reg. ni d’Italia il problema delle minoranze ha assunto aspetti »caldi«, la lotta è diventata violenta non soltanto dal punto ideologico.
I friulani e gli sloveni della nostra regione non hanno mai, nella loro grande maggioranza, avuto simpatia per le teorie della vic' za e quindi non possono solidarizzare con i tirolesi del sud. Questo carattere pacifico delle nostre richieste, sta nostra continua protesta puramente ideologica dovrebbe persuadere i politici di Roma che è giunto il momento di accontentarci.
Comunque, una minaccia, possiamo farla anche noi, ed è la minaccia che, del resto, è implicita nella stessa struttura essenziale di uno stato democratico; alla prossima competizione elettorale scriveremo sulle schede: W il Friuli!
W la Slavia friulana!
Meja se topi
'« » ■
TAJPANA
Mali trafik na kunfinu
Časopisi so v naši provinci leta in leta pisali, kakšno škodo ima videmska provinca od tega, ker leži na meji.
Zadnja leta pa se je pokazalo, da je te škode zaradi bližine meje zelo malo in da je pravzaprav več koristi od tega, ker smo na meji.
K nam prihajajo naši sosedni on-stran meje v Avstriji in Jugoslaviji. Prvi so začeli nekaj let po zadnji vojski prihajati k nam Avstrijci. Posebno prihajajo v Kanalsko dolino okoli Trbiža. Avstrijci prihajajo kot turisti in pa tudi kot navadni sosedi vsak teden. Trbiž je od tega obogatel, in na stotine naših Rezijanov, ki se pečajo s trgovino, uživajo koristi od obmejnega prometa z Avstrijo v Trbižu. Kot turisti gredo Avstrijci bolj globoko v notranjost Italije, pridejo do Vidma in se radi ustavijo v Lignanu in drugih letoviščnih mestih ob našem morju. K najn v Furlansko Slovenijo pa ile prihajajo tuji turisti in tudi ne Avstrijci, ker ne smatrajo naše kraje za turistično zanimive. Avstrijci in Nemci, ki v stotisočih prihajajo pri Trbižu v Italijo mika predvsem toplo morje in sonce, ki ga doma na severu nimajo toliko kot pri nas.
Za Avstrijci so začeli po nekolikih letih, po avgustu 1955, ko je bil v palači Belgrado podpisan videmski sporazum o malem obmejnem prometu, prihajati tudi Jugoslovani. Jugoslovanov pride vsak mesec precej tisoč jludi. Od Jugoslovanov ima korist tudi naša Furlanska Slovenija, saj skoraj ni vasi, kamor ne bi vsak teden prišel kak Jugoslovan. Prinašajo blago in kupujejo pri nas razne industrijske artikle. Mi pa hodimo na obiske, kot pravimo, na Unejsko in Konalsko, zlasti gremo radi v Kobarid, ker nam je zaradi državne ceste pri roki. Marsikdo pa gre tudi do Tolmina, Kanala in Bovca in še v manjše vasi na Unejskem. Na Unej-skem kupimo takšne stvari, ki so tam dosti cenejše kot pri nas zlasti meso. Ponudimo kakšno cigareto, popijemo kak glašček domačega žganja. Največjo korist imajo tisti redki naši ljudje, ki imajo avtomobil, ker pridejo na jugoslovanski pumpi poceni do bencina.
Mi imamo koristi samo zaradi zamenjave blaga, zaradi tistega, kar kupimo in prodamo, pač pa tudi iz čisto sosedskih prijateljskih odnosov. Unejci imajo pravico kot mi, ostati tri dni na teden onstran meje. To nam pride zelo prav. Pri nas ni namreč skoro nobenega odraslega moškega doma, ki bi bil sposoben podelati grunte, orihtati živino, poseči travo in pripraviti drva. Naši stari možje in žene bi morali pustiti vse v puščo in neobdelano. Pa pridejo Unejci kot znanci prijatelji in žlahta, ki se poznamo že vse življenje in opravijo za majhno ceno v dvanajstih dnevih na mesec vsa najvažnejša dela. Kmetija gre naprej, ne tako dobro, kot bi bil gospodar doma, toda škode pa le ni, da bi vse pustili na miru in bi plevel vse prerastel.
Nekateri so začeli komentirati in govoriti, češ da trpimo mi furlanski Slovenci hudo konkurenco, ker prihajajo Unejci k nam in prinašajo s seboj vse vrste kmečkih pridelkov na prodaj kot na pr. mar slo, jajca, kokoši in druge pridelke. Res je, da prihaja vsak teden po kakih 3-4000 Unejcev in Konavcev, toda vsak prinese le po par kil blaga. Vseh teh nekoliko tisoč kilogramov absorbira ne samo čedaj-ski, ampak tudi drugi trgi, kamor pošiljajo trgovci blago naprej in pri tem še dobro zaslužijo. Priznati pa je treba, da nekateri mesarji ne delajo več takšnih dobičkov kot poprej, toda se ni treba bati, da bodo zaprli svoje mesnice. Tudi oni kupujejo jajca in kokoši od Unejcev in jih naprej prodajajo. Manj dobička imajo tudi distributori bencina, ker se vozijo tisti naši ljudje, ki imajo avtomobile, do prve jugoslovanske pumpe, da si napolnijo bencina.
V aprilu letos je bilo že osmo zasedanje mešane jugoslovansko-italijanske komisije, ki je spet prinesla nove izboljša-ve, nove privilegije, nove koristi za prebivalstvo na obeh straneh meje. Od ene seje do druge kar čutimo, kako izginja meja, ali bolje povedano, kako je zmeraj manj sekiracij na meji. Skoro se nam kakšenkrat zdi, kot da bi meje ne bilo.
Na naši meji nasproti Jugoslaviji ob Idrijici, na Kolovratu in v Breginjskem kotu je vse polno prelazov, valikov. Eden od drugega so komaj eno uro hoda narazen. Po najnovejših predpisih bomo šli pri enem valiku čez mejo, pri drugem ali katerikoli drugem pa nazaj. S tem bomo dostikrat precej prišparali na času in hoji.
Za nas furlanske Slovence, ki smo nar vadni priprosti ljudje, je zelo dobra no-
vost, da se bo lahko preneslo preko meje dva paketiča cigaret in štiri deci žganja ali skoraj pol litra. Nimar pogrešamo dobro grapo, ker je pri nas prepovedana žganjekuha na vsakem kmečkem domu, kot smejo delati na Unejskem. Tako bomo prišli lahko do poceni požrka grape in do dobrih cigaret.
Stiri leta so pretekla, odkar iteče videmski sporazum. Vsak lahko ugotovi, da ni bilo velikega kontrabanda ne z ene in druge strani ter da nima nobena stran škode. Kar izgubijo nekateri trgovci ali pa druge kategorije ljudi na eni strani, pa pridobijo pa drugi, tako da se škoda izravna. Pri desetmilijonih ljudeh, ki jih je šlo skozi bloke na meji, je bilo nekaj malo kontrabanda, toda v tako majhnem procentu, da se ne splača tega niti omenjati.
Nad tristotisoč ljudi je uporabljalo prepustnice, lasciapassare, vsakikrat so nanje pritisnili financi na meji štampi-ljo. Toda ni ostala samo ta sled, ta štampilja na prepustnici, ostalo je v dušah vseh še nekaj drugega, da so namreč z ene in druge strani dobri ljudje, ki živijo svoje življenje z veseljem in žalostjo, kot pač prinesejo dogodki. Razlika med ljudmi, ki jo je delala meja, nimar bolj izginja. Aha, pravijo Unejci, takšni so »Benečani«. In podobno sodimo mi o U-nejcih. Nimar bolj imamo več znancev med njimi. Prehajanje preko meje ne prinaša samo razvedrila in koristi, ampak je tudi velika šola o mirnem življenju narodov na eni in drugi strani, na medsebojnem spoznavanju in spoštovanju. Prebivalstvo v desetkilometrskem pasu ne govori več o meji, o kunfinu, ampak samo o prehodih, o valikih. Počasi postajajo ti prehodi nimar bolj odprti, nimar več jih je, in ostane državna meja kot meja med dvema parcelama dveh dobrih sosedov, ki se ne pravdajo več za meter zemlje. Kar čudno se nam zdi, da so še pri nekaterih časopisih ljudje, ki bi hoteli še zmeraj na procese zaradi meje, na krvave procese, pri katerih bi tekla človeška kri. Teh strupenih vojnih pravdarjev je nimar manj, nimar manj takšnih čudakov med nami tristotisoči lastniki prepustnic na meji, ki smo normalni z našimi prijatelji na tej in ono strani meje.
Prvega maja letos je minilo deset let, odkar se je zbralo v kino dvorani «Impero» v Čedadu sto in osemdeset delegatov pripadnikov bivše DFS v Italiji, iz vzhodne in zahodne Beneške Slovenije.
S to konferenco so pokazali naši ljudje Italiji in celemu svetu, da živijo kot Slovenci, da osemdesetletna asimilacijska in raznarodovalna politika italijanskih odgovornih oblastnikov ni uspela pod Matajurjem, ob Nadiži in Teru. Zbrani delegatje so glasno zahtevali od italijanske vlade spoštovanje narodnostnih pravic, spoštovanje člena 6 ustave, ki jih ščiti ali bi jih vsaj moral ščititi kot narodnostno mapjšino.
S kakšnim terorjem so se zagnale po tej konferenci zavednih beneških Slovencev oblasti in trikoloristične tolpe, je vsem znano. Mi smo odprli takrat novo stran v zgodovini našega ljudstva. Konferenca DFS v Čedadu jih je zadela kot strela z jasnega neba. Odgovorne ljudi, ki so organizirali to konferenco, so sklenili uničiti. V ta namen so se posluževali vsakovrstnih sredstev. Uničiti so nas hoteli duševno, moralno, gospodarsko in materialnlo. Preganjali so nas na razne načine. Tov. Marijanu Kontu, tedanjemu tajniku DFS za Beneško Slovenijo so dali v zahodni Benečiji izgonski list. in ga privedli pred sodnijo. S takšnim ravnanjem so nas hoteli ločiti od našega ljudstva in mu dokazati, da delujemo proti zakonu, da smo nekakšna ilegalna organizacija in da se nas lahko preganja. Trikoloriste, ki so res delovali proti zakonu, saj so bili oboroženi, so pa ščitili, ko so nas pretepali, pljuvali in preganjali. V takšnem neznosnem Stanju nas ljudstvo ni zapustilo. Narod nas je spoznal za svoje prave sinove. Mi smo tisti, ki smo se vedno odločno borili za narodnostne in socialne pravice našega ljudstva. K nam so se in se zatekajo preganjani, pri nas so dobili oporo in podporo vsi tisti, katerim je bila storjena krivica. Ko je ljudstvo v težavah in nesreči, se obme do nas, to je do svojih ljudi, ker nam zaupa. Vodili smo in vodimo delegacije iz vasi k oblastem, da bi prišlo ljudstvo do cest, do šol, vodovodov in do drugih važnih stvari. K nam prihajajo
Zadnja Jjeta te bo fjermanih med Italijo anu Jugoslavijo cjela vrsta akordov: komercialnih, prometnih, »assicurazioni sociali« an o drugih rečeh. Usi teli akordi no funcionajo anu za nas, ke ve živimo par kunfinu to se use tuo zlo pozna. Koj našje judje no ne znajo profitati o-lajšav usjeh akorde, to bašta ke ve po-hledejmo samo ta na tuo, ke tu našjem komunu to je rjedko tikeri, ke je zaprosu za mjeti »lasciapassare« za hoditi tjeu te krej kunfina.
Ve moremo rejči, ke almankuj tri vasi našega komuna so simpri ekonomsko graviviale na breginjski kot anu tuo so Brezje, Prosnid anu Platišče, zatuò ve se zlo marvejamo, ke tu našjem komunu to bodi tekaj malo judi, ke to hodi tjeu te krej. Usaki o bi muoru narditi »lasciapassare«, saj u ne nič košta, anu no bi muorli hoditi buj po hostoma tu Breginj an Kobarid anu takoviš navezati simpri buj tesne kontate s temi judmi, ke so simpri bli naši najbližni.
SMARTNA KOSA Prejšnji tjedan smo tu Brezjah pokopali Vigija Kolarja. Ranek e bi star 75 ljet an e umar po kratki boli. Bi e zlo poznan od usjeh u naši okuolici, ker e mòu oštarijo. Na njegov pohreb so par-šli usi štirje sinovi, ke no djelajo u ešte-ru. Žlahti rankega. izrekamo naše sožalje.
SV. PETER ST.OVENOV
PREMIJE ZA NOVE HLEVE Za izboljšanje hlevov so tudi letos zbrali nekaj frankov in sicer 11. milijonov lir. Ni to dosti, toda vsak kmet v hribih, ki bo ali povečal okna v svoji štali, popravil pod, da se bo gnojnica laže odtekala, zvišal strop in zgradil nov skedenj, napravil nov kal ali1 pa Sterno za vodo, bo le vesel, če bo dobil kakšnih 30 do 40.000
kmetje, da jih vodimo na protestne manifestacije, ko jih preveč obremenijo z davki. Ko smo peljali na protestno zborovanje osemdeset kmetov iz Grmeka, so nam rekli: »Vodite nas do oblasti, da jim bomo pokazali, da nismo v njihovem Žaklju, kakor mislijo !«
Z našo dosledno in odločno borbo smo se uveljavili. Razbili smo led! Pokazali smo ljudstvu, da nas ne smejo preganjati oblasti, da zahtevamo samo to, kar nam po zakonu pripada. Ljudstvo nas je vzljubilo, nam zaupa, ker se borimo za njihove interese, ker smo prvi, ki mu priskočimo na pomoč, ko je v težavah in nesreči. Tisti, ki je prej poznal Beneško Slovenijo, nam bo gotovo priznal, da smo mnogo pridobili, če nas je ljudstvo vzljubilo.
Oblasti so se utrudile s preganjanjem, ker smo trdni kot granitna skala. S seboj nosimo zakone, ki nas ščitijo. Kažemo jih tistim, ki jih ne poznajo in ki bi nas hoteli preganjati. Trikolorizem je splahnel kakor slana na soncu. Mi pa smo ostali tukaj, vodiči našega ljudstva, trdni in ponosni na naše delo in na našo borbo, močni bolj kot kdaj koli prej, zavedajoč se, da imamo za nami trde in žuljave pesti naših kmetov, njihova srca, ljudi, ki so pripravljeni braniti to, kar smo pridobili.
Nazaj se ne vrnemo! Naša pot je dolga in truda polna, a smo prepričani, da jo bomo prehodili, če bomo trdni in dosledni v naši sveti borbi. Prepričani smo, da bomo pridobili slovenske šole za naše slovensko prebivalstvo, da bomo pridobili tiste narodnostne in človečanske pravice, ki so jih svečano zahtevali pred desetimi leti zbrani delegati bivše DFS v kinodvorani v Čedadu.
Ko pišem te vrstice, mi zvenijo v ušesa besede osemdesetletnega starčka-dele-gata iz Podbonesca: »Po pravici vam povem,« je rekel, »da sem že obupal nad našo stvarjo; a ko vidim sedaj tukaj zbranih tako veliko število mladincev, ki so pripravljeni braniti našo slovensko besedo, sem prepričan, da ne bo nikoli zamrla.«
I. P.
lir, da ne bo plačal vseh stroškov sam.
Vsako leto smo v našem »Matajurju« javili imena tistih naših kmetov, ki so dobili premije za izboljšanje svojih hlevov. Upamo, da jih bo letos še več naših kmetov, ki že merijo svoje hleve in jih ogledujejo in študirajo, kako bi jih modernizirali.
Pohvaliti moramo provincialni inšpektorat za kmetijstvo, ki vsako leto iz-pumpa nekaj milijonov lir od države, od province in od casse di risparmio za premije pridnim in naprednim kmetom za popravilo štal.
Ne pozabite, da je čas za vlaganje prošenj na kmetijski inšpektorat do 31. maja 1959. Tistemu, ki ne zna napraviti prošnje, jo bomo napravili v naši redakciji.
GORJANI (Montenars) UMARLA JE NONA VALZACH
Pretekli tjedan ne umarla Dominika Vidoni udova Vajzach, stara 95 ljet. Ta žena te bà ta naj buj stara od našega komuna	an	zatuò	so jo zadnja ljeta	usi
klicali	za	nono.	Sebèn, ne bà stara	ne
mjela	zlo	dobrò	memorjo. U svojim	žl-
venju	na	nje bà	maj bòuna, le par	ur
pred smartjo ne se čula slabo an kar ne dòu lehnila ne umarla. Uzredila ne štje-ri sine, dan e umar u Ameriki, tri so pa kot emigranti u Argentini. Na njen fu-neralju te paršlo dosti judi še iz okuoli-ških vasi, zatuò ke ne bà ranca poznana an so jo mjeli usi dičar. Parantadi rance ženice izrekamo naše sožalje.
TAVORJANA
ASFALTIRANJE UJESTE CEDAD-TAVORJANA
Komunski odbor (giunta comunale) je sklenu zaprosit »Cassa Depositi e Prestiti« posojilo 15 milijonu lir za asfaltjerat part cjeste, ki vodi od razpotja par Čedadu pruot Tavorjani. Z djeli bojo začel šobit, ko bojo udobil posojilo.
SV. LENART SLOVENOV
ZASIP OB ARBECU
Dostikrat smo žej povjedali kaj škode djela voda Arbeč, ker prestopi brjegove. Ob usakem večjem nalivu voda naraste an poplavi puoja an traunike an takuò odnese dosti pardjelku an zemje. Use tuo se dogaja zavoj tega, ker ob Arbeču ni zasipa, ki bi zadaržavu vodo. 2e dosti an dosti ljet so ljudje nardil prošnje za nardit tisto djelo, a nimar je bluò use zaman. Tele dni smo pa zvjedali, de se nas je governo usmilu an nakazu šest milijonu lir za nardit tisto djelo. Tro-štamo se, de bojo z djeli u kratkem začel, an de se bomo rešil večnih pouòdenj, ki so djelale tarkaj škode.
2 e j večkrat smo pisali, ke to je Učja ena najbuj zapuščenih vasi naših krajev, zatuò ke na je takorekoč škuažej o-drjezana od sveta. Semkaj sicer na vodi cjesta iz Cente, po tikeri vozi duakrat na tjedan autobus od dite Stefanutti iz Njivice. Ta cjesta na je pa itako u slabim stanju, de autobus zlo težko vozi po njej, posebno kar te dež, zatuò ke voda razrije žej itako alabo cjesto. Anjelé u se če u kratkem riuniti čentski komunski konséj, an tej ke to se čuje pravit, je ta zaprosòu za posojilo, de bi se asfaltirala cjesta Centa-Učja.
To djelo to zarjes koventà, zatuò ke Učja to je na vas, ke na leži ob jugoslovanskem kunfinu an bi potem lahko po-dalšali autobusno linijo Centa-Učja do žage anu Bovca. Tej ke ve vidimo, je na kunfinskem bloku u Učji simpri dosti prehodu anu zatuò to nje izključeno, ke no če podalšati autobusno linijo tej Ce-dad-Tolmin, to se kapi, če na bo cjesta asfaltirana ali usaj u buojšem stanju tej ke na je nas.
Za to djelo u bi muoru se zauzeti še naš komun anu magari še rezjanski, zak u je še tele zadnji zainteresiran, zak U-čja na administrativno spada pod njim. An kar to bo to djelo izvedeno, usà naša dolina na bi tjela mjeti zlo več ko-
ČEDAD
AUTOMOBILSKE KORSE CEDAD-STARA GORA
Dne 7. junija se bojo varšile parvikrat automobilske korse iz Čedada na Staro gor.o Do sada so se, vršile te korse usa-ko ljeto iz Kluže (Chiusaforte) na Sella Nevea, ljetos pa, ker je cjesta asfaltirana an zlo parpravna za automobilizem, je ACI (Automobile Club) iz Vidma zbral ta kraj. Troštamo se, de bo ob tej priliki paršlo dosti ljudi na Staro goro. Velika škoda pa je sevjede ta, de ni cjesta, ki bi pejala iz Stare gore u Prapotno, vozna, ker takuò bi turisti lahko nardil ljepši krog an si takuò ogledali še Idrijsko dolino.
Komun bi muoru poskarbjeti za tisto djelo, ker bi se takuò okrepil turizem. Idrijska dolina je ljepa, posebno u po-ljetnem času, ker tle nimar piha hladen vjetrič an je dosti zelenja.
NOV VOZNI RED CEDAD-VIDEM
Z dnem 3. maja bo stopu u veljavo tale vozni red na železniški liniji Cedad-Videm:
ODHODI IZ ČEDADA (center): 6; 7; 8.02; iz Štacjona: 9; 10; 11; 12; 13; 14; 16; 17; 18; 19; 20; an 21.
ODHODI IZ VIDMA: 6.30; 7.30; 8.30; 9.30;	11,30;	12,30;	13,30;	14,30;	15,30;
16,30; 17,30; 18,30; 19,30; 21,30; an 23,30, ki bo vozu samo ob nedeljah an praznikih do 30. novembra.
NESREČA NE POČIVA
Osemljetna Adrijana Stremic iz Fojde se je igrala na muostu, ki vodi preko Grivo an je padla z višine 6 m globoko na breg. Otroci, ki so se z njo igrali, so šobit povjedali staršem, de so mali ponesrečenci parskočili na pomuoč. Pejali so jo u špitau, kjer se bo muorala zdraviti dougo časa zavoj poškodb, ki jih je uša-fala par padcu.
Gustavo Fantino iz Tavorjane se je tud par igranju ponesreču an se bo muoru zdraviti zavoj rane na čampni roki tri tjedne.
Ivan Franc iz Strmice pri Sovodnjah se je ranu z nožem, kar je rjezu meso, an bo ozdravu u 14. dneh.
Amalija Bevilacqua iz špjetra je padla tri metre globoko po stopnicah, kar je šal na senik an se močno udarila po u-sem telesu. Ozdravila bo u adnem mjescu.
Jože Grimac iz Fojde je moru iti u špitau, ker ga je ugriznu pes u nogo, kar je skladu iz kamiona.
Usjem ponesrečencem želimo, de bi preča ozdravili.
SREDNJE
NOVA SUOLA
Pred dnevi je dau komun u apalt zgradbo nove šuole u Srednjah, ki bo košta-la 11.800.000 lir. Za nardit tisto djelo je komun zaprosu za posojilo »Cassa Depositi e Prestiti«, ki je prošnjo že uslišala.
mercija. Od tega, dan velik vantač na bi tjela mjeti še Centa, zak judi od Bovške kotline, ke no hodijo špežo djelat u Ce-dat, kar na bo cjesta ljepa an kar u bo autobus, ke u je veže z Cento, no bi tje-li tle sem hoditi, zak n omajò buj bliz anu buj komodo.
SMARTNA PROMETNA NESRENCA
Pretekli tjedan ne zlo pretresla našo dolino noticija, de se je smartno ponesreču 52 ljetni Ernest Molaro iz Tera. Mož e se pejòu na zadnjem sedjeuniku motocikletle, ki je vozu 20 ljetni Ferruccio Zuccolo iz Čedada anu na križišču par Rejani sta se zvarnila. Zuccolo u se ni dosti udaru, Molarja pa so muorali pe-jati u videmski špitau, kjer je čez dva dni umar ne de bi paršu k zavesti, ker mu je par padcu poknila lobanja.
Ranek e bi po poklicu murador an zlo rad so ga mjeli judje, zatuò ke e bi pošten an djelaven mož. Domačim rancega izrekamo naše sožalje.
SOVODNJE
Provincialni oficih za djelo je povejdu, de je ministrstvo za javne dela (Ministero Lavori Pubblici) odobrilo 1.700.000 lir za odprjet djelauni center, de bo zgradil novo cjesto, ki bo vezala Brdca s So-vodnjami.
inni im n n m m u innii n im mi m n um iimiiiiiiihiiiiiiiii 11 ini umu min i immillimi 11 mm
BRDO
Cjesta Čenta - Učja
ŽIVINOREJA
Krmljenje mladih prašičev
Zatirajmo cvetožera
Do sedaj še vsa leta ničesar nismo u-kreniii proti cvetožeru, ki nam dostikrat Uniči skoraj ves cvet na jablanah. Pričnimo zato cvetožera zatirati z ostreša-hjem na rjuhe ali plahte. Ostreševati ga moramo po jutrih. Ce vejo drevesa močilo in hitro stresemo, se cveložer istota-ko kot rjavi hrošč prestraši, potegne noge k sebi in pade z drevesa. Pod drevesom moramo imeti razprostrto rjuho ali plahto. Ko smo drevo otresli, cvetožer takoj uničimo, da ne zletijo nazaj na drevo. V travi bi tako malega hrošča kot je cvetožer ne našli in bi ga ne mogli uničiti.
Cvetožer je okrog 3 mm velik hrošček temne barve. Preko kril ima svetlejši pas Ima razmeroma velik rilec. Na drevesu se poj a vispomladi, ko nastopi toplejše vreme, ko že tudi jablane začno brsteti. Z zimskim škropljenjem mu torej ne pridemo do živega, ker tedaj še ni na drevju. Cvetožera tudi ne uničijo ona škropilna sredstva, ki jih uporabljamo pri zimske mškropljenju za zatiranje drugih Škodljivcev.
Da bomo vedeli, kdaj se bo pojavil cvetožer na jablanah, razprostemo pod kakšno vejo jablane predpasnik ali kaj po-
Le redko katera gospodinja zna pravilno zaklati perutnino. Zaklana perutnina je zato običajno grdo razmesarjena in ni čudno, če se marsikatera gospodinja klanja boji. četudi porabimo meso doma, je prav, da opravimo klanje tako, da ima zaklana in očiščena perutnina čim okusnejši izgled.
Perutnino, ki smo jo odbrali za klanje, Prenehamo krmiti 24 ur pred klanjem in ji 12 ur prej ne damo nobene vode. S tem dosežemo, da se prebavila izpraznijo, kar nam zelo olajša čiščenje. Samo klanje mora biti izvršeno hitro in čisto. Da ne bi živali mučili, jo pred zakolom o-ttiamimo s krepkim udarcem s topim kosom lesa po tilniku. Potem takoj z ozkim, ostrim nožem ali tudi s koničastimi škarjami prerežemo skozi kljun vratne žile. Kokoš obesimo za noge nad primerno posodo, da hitro izkrvavi. Gosi, *ace in pure lahko zabodemo tudi skozi hho. Glavo položimo postrani na desko In z ostrim koničastim nožem zabodemo. ® tem prerežemo žile in poškodujemo živčni center, zaradi česar je žival takoj mrtva. Za klanje perutnine uporabljajo V klavnicah tudi posebne klešče, ki delo še bolj olajšajo. Take klešče bi bile primerna tudi za uporabo v gospodinjstvu.
S skubljenjem moramo pričeti čimprej, dokler je telo še toplo. Ohlajene živali želo težko oskubemo. Najprej popU’imo krilna in repna peresa, zatem oskubemo Perje na trupu, vratu in hrbtu, preostat je tulce in dlakasto perje odstranimo s topim nožem. Kokoši/ z rumeno kožo je taže oskubiti kot kokoši z belo kožo. Za-f&di nežne kože je težko skubsti tudi
dobnega in stresemo vejo. Pade kakšen cvetožer na predpasnik, je gotovo že čas ko je cvetožer prišel iz zimskega skrivališča zalegat jajca v cvetno pop j e. Treba je torej pričeti z zatiranjem, da ga uničimo. Ena sama samica zaleže veliko desetin jajčec in sicer v vsak cvetni popek po eno. Na desetine in desetine cvGtov nam torej uniči ena sama samica. Lotimo se takoj zatiranja najhujšega škodljivca jabolčnega cvetja, da si omogočimo dobro sadno letino. Treba se je torej prepričati, če je cvetožer na drevesu, ker se pojavi spomladi, ko je sneg skopnel, in se prične toplo vreme. Ker pride to opozorilo malo zakasnelo, prepričajmo se takoj o pojavu cvetožera na jablanah, ker drugače bo že prepozno.
mlade živali, posebno piščance. Paziti moramo, da se koža ne zatrga. Naše gospodinje si najraje, in največkrat olajšajo delo s tem, da zaklano kokoš poparijo. če že nimamo časa čistiti drugače, glejmo vsaj toliko, da voda ne bo prevroča in da kokoši ne namakamo pre-dolgo,- Tako očiščena perutnina nikdar ne vzdrži toliko časa kot na suho oskubena. Gosi in race skubimo vedno na suho, ker poparjeno perje nima skoraj nobene vrednosti.
Ce zaklane perutnine ne mislimo porabiti doma, temveč smo jo namenili za pošiljko ali prodajo, je zelo važno, da je pravilno očiščena in pripravljena ali kot pravimo — dresirana. Drobovje izvlečemo s prstom ali posebno kljukico skozi kloako (črevesno odprtino, ne da bi morali odpirati zadek z rezanjem. Na ta način očiščena perutnina se speče v mnogo bolj sočno in okusno pečenko kot če bi bila na vseh koncih razparana. Iz prazne trebušne votline iztisnemo z močnim pritiskom na prsno kost čim več zraka. Peruti skrčimo in prav tako noge ter jih krepko zasučemo. Glavo zavijemo do vratu v papir. Tako dresirana perutnina je že na pogled mnogo okusnejša in privlačnejša, pa tudi trajnejša-
Puojska pot Kozica - Dolenjani -Črnice
Pred dnevi so začeli djelat drugi tronk puojske poti, ki bo vezala Kozico-Dole-njani-čmice. Ta drugi tronk poti bo ko-štu za djelo 700.000 lir. Judje komaj čakajo, de bo pot nareta, ker jim bo takuó olajšano živenje.
Dva do tri dni za tem, ko je svinja povrgla, ji je treba dajati bolj pičle krme, (pšenične otrobe), drugače pa je osnovna krma ista kot pri plemenskih svinjah, le po potrebi se da malo več krepke krme. Mlade pujske krmimo redno trikrat na dan. Red, snaga in točnost pokladanja krme so zelo potrebni. Ko so pujski približno tri tedne stari, jih skušamo navaditi na krepko krmo. Dajati jim je treba zdrobljen ječmen ali pšenico v malih količinah, pozimi pa, ko ne morejo na prosto, je treba dajati še prsti in oglja, da preprečimo drisko. Mleko jim dajemo posebej. Ko so razviti in radi žro, jim dajemo sorazmerno žitnega zdroba in pšeničnih otrobov, pomešanih z vodo. Količina se ravna po apetitu pujskov samih.
Priporočljive so sledeče mešanice:
80% ječmenovega zdroba (Šrota) in 20% beljakovinaste krme ali 50% ječmenovega zdroba, 30% beljakovinaste krme.
Izkušnja je pokazala, da vzreja prašičev samo z žitnim zdrobom in mlekom ni najboljša temveč mora vsebovati poleg mleka tudi drugih beljakovin. Puj-
Les sekamo tedaj, ko je drevje zrelo za posek, to se pravi, ko je doseglo potrebno debelino, in ko je prenehalo zadostno priraščati. Ce les prodajamo, moramo seveda gledati tudi na cene lesa.
Ce rabimo gozd za drva ali za prodajo tanjših lesnih izdelkov (tramovi, brzojavni drogovi, jamski les, pragovi), debelina drevja ne igra toliko vloge. Ce pa želimo poleg drv in tanjših lesnih izdelkov pripraviti čim več lesa tudi za hlode, pa je debelina drevesa zelo odločilna. Pri igličastem drevju (smreka, jelka, bor, mecesen) dobimo hlode šele tedaj, ko je drevo v prsni viš:ni — približno 1.30 cm nad zemljo — debelo najmanj 26 do 28
smreka v	60	—
60 — 80 —
jelka v	80	—
90 —
bor v	70	—
mecesen v	100	—
bukev v	80	—
90 —
hrast v	140	—
akacija v	50	—
30 —
ostali trdi listovci v 80	—
nemški listovci v 60—
sek naj porabi do odstavitve 20 do 25 kg močne krme in naj doseže v tem času težo 15 do 25 kg.
Odstavljene pujske je treba dobro krmiti; dokler ne dosežejo teže 25 do 40 kg. šele pozneje jim brez škode lahko pokladamo manj tečno hrano. Dnevni o-brok močne krme naj bo 1 do 1.5 kg. na glavo. Ostala krma, ki je še potrebna, naj bo po ceni. Ko doseže pujsek težo 40 kg je krma lahko še cenejša in lažja: poleti dobra paša ali tratnica, pozimi pa seneni zdrob, pleve, rezana detelja in pesa.
Plemenski prašiči naj se krmijo v splošnem tako da ne zaostajajo v rasti in razvoju in da pridobivajo tedensko po 2,5 do 3,5 kg na teži.
Mladi mrjasci naj dobijo več močne krme. Mrjasce je treba dobro krmiti, toda ne pitati, ker pitani mrjasci postanejo za oplemenitev nesposobni. Krmi naj se jih enako kakor plemenske svinje, samo nekoliko več močne krme; po potrebi dnevno približno 1 do 2 kg ovsenega zdroba.
cm: pri listnatem drevju (hrast, bukev itd.) pa dobimo hlode šele tedaj, ko je drevo v prsni višini debelo najmanj 34 do 36 cm.
S tem da je drevo doseglo najmanjšo potrebno debelino pa še ni rečeno, da je tudi dozoreio. Drevje namreč prav v tej dobi navadno še najbolj raste in bi delali veliko škodo, če bi ga v tej rasti posekali. Poleg tega je starejši les tudi več vreden, ker se s starostjo razvije pri drevesu tudi drž in ker odpade več lesa na hlode.
Drevje nekaterih drevesnih vrst dozori prej, drugih pozneje.
Povprečno dozori pri nas:
80 letih v ravnini,
90 letih v bregovih,
100 letih v planinah,
100 letih v ravnini in bregovih,
100 letih v planinah;
90 letih;
120 letih;
100 letih v ravnini in bregovih,
120 letih v planinah;
180 letih;
50 letih v semenskem gozdu,
40 letih v gozdu štorovcu;
120 letih;
80 letih.
Lucerna in poidita
Po nekaterih krajih lucerni prav pridno gnojijo z gnojnico. To je razumljivo, kajti kmet vidi, da daje lucerna v resnici obilo tečne in zgodnje krme in se ji hoče zaradi tega nekako oddolžiti.
Ce je to razumljivo, s tem ni rečeno, da je tudi pravilno. Nasprotno, z gnojnico lucerni le škodujemo. Le oglejmo si po nekaj letih z gnojnico redni in močno pognojeno njivo, kjer je bila lucerna v prvem času po setvi tako lepa. Vsega najdemo na njej : travo, plevel, zelišča v izobilju, le — lucerne skoraj nič! Zakaj to?
Lucerna in z njo vred vse detelje ne potrebujejo gnojnice, ker so v stanu pridobivati dovolj dušika iz zraka. Na tako ostale rastline, katerih rast z gnojnico močno pospešujemo, tako da se razbohotijo in lucerno kaj kmalu dušijo ter potisnejo v ozadje.
Lucerni in deteljam, kakor tudi mešanici istih s travami razen pred setvijo ne gnojimo z domačimi, niti z dušičnatimi umetnimi gnojili (apneni amonijev soliter). Le prav redke so izjeme, kjer pri slabem snatju rastlinstva uporabimo tudi ta gnojila, seveda v omenjenih množinah.
Kdor hoče imeti res lepo lucerno, ta je bo privoščil apna, tomaževe žlindre (vsako drugo leto 300 na joh) in kalijeve soli (100 kg letno na oral). Gnojnico pa vozimo raje na travnike, ki so navar dno tako ubogi zapuščeni.
Kako uničimo molje
Spomladi, ko začno molji razjedati preproge, zastore, postelje, volneno obleko in kožuhovino, jih je treba začeti sistematično in vztrajno preganjati z vsakdanjim zračenjem, iztepanjem in krtačenjem, če se hočemo izogniti večje škode. Predvsem moramo »osumljene« predmete pogosto zračiti, iztepati in hkrati uničevati ličinke moljev v vseh prostorih, kjer imamo obleke, zlasti v kotih in omarah. Dobro je tudi, da vsako jutro odmaknemo oblazinjeno pohištvo od stene in pazljivo preiščemo njegovo zadnjo stran. Tam borgo našli pravkar izlegle metuljčke in te je treba uničiti.
Ko&uhovino in volnene obleke, ki jih čez poletje shranimo na posebnem mestu, moramo najprej temeljito prezračiti, skrtačiti, očistiti vseh madežev in nato posuti z mrčesnim praškom, z naftalinom, ki gii lahko kupite v- drogerijah. Posute kose obleke potem zavijamo v gosto platno ali časopisni papir oziroma v vreče iz polivinila ter položimo v močno zaprt zaboj, skrinjo, kovček, omaro, v temnem, toda zračnem prostoru. V omare, skrinje, zaboja za obleko položimo tudi s terpentinom napojene platnene krpe ali papirje, ki jih od časa do časa ponovno napojimo v omenjeni tekočini. Postelje obvarujemo pred molji tako, da med žimnice nagačimo časopisne papirje ali papirje, prepojene z močno dišečim oljem oziroma konopljo. ki jo razcveteno natrgamo, nato posušimo in to posušeno cvetje potem denemo med obleko, perilo in Žimnice,
Klanje perutnine
Il II II 11 II 11 II 111 III 11 II II II I II I Milili 11 III I II II 111 Hill II I III 1111111111111111 III 111111 Milili III II III 11 MIHI
Kòaj sekamo les
Izidor predan:
Zgodba o dveh Rezijanih
*..        umili1"11...Hi..im..n...    m"....umil«"
»Jaz nisem samo spoštovani gospod, Sem tudi kralj te dežele!« mu ostro od-Sovori kralj.
»No, pa kralj, to je zame vseeno. Jaz Set» ubogi Rezijan in ne znam imenovali vzvišene gospode s pravim naslovom. Vaš stražar vas je imenoval Veličanstvo, a meni se zdi, da je pretiraval, ker niste k°gve kako velike postave.
Kralj se je narahlo posmejal in bolj ljubeznivo pogledal Rezijana, toda niti ni verjel, da bi mogel ta capin ozdra-viti njegovo ljubljeno hčerko. Vendar si-*a kola lomi, pravi pegovor in ko je č"o-Vek v sili poskuša vse, tudi neverjetne skvari, v upanju, da bi kaj pomagalo.
»Kako bi mogel ti ozdraviti mojo hčer-^°?« ga vpraša kralj s prijaznim glasom.
"To je skrivnost, ki jo ne sme vsak sli-
sati.
Posebno pred tem čmoglednikom
116 maram povedati,« je rekel Miha in ^mignil na stražarja.
*No, dobro,« reče kralj, »vstopi in poj-z menoj.«
Miha napihnjeno stopi čez belokamna-s*e stopnice in ko pride pred straža/rja zopet pokaže dolg črni jezik in gre za ^Mjem.
^ralj je peljal Miha naravnost v sobo,
kjer je ležala lepa princesa na smrtni postelji. Takšna bogastva kot je bilo tu, ga ni videl Miha svoje/ žive dni. Soba je bila opremljena z dragocenimi perzijskimi preprogami. Na stenah so bila pripeta štiri ogledala z zlatimi okviri. Izpod posrebmjenega stropa je visel zlati lestenec z dvanajstimi svečami. Postelja, v kateri je ležalo lepo mlado dekle, je bila slonokostena, obdana z zlatimi podobicami.
»Sama posteilja velja več kot vsa Rezija,« je pomislil Miha, ko je vse to z občudovanjem opazoval.
Okrog postelje je bilo deset svetovno znanih zdravnikov. Ko so zagledali raztrganega Rezijana so se vsi spogledali.
»Gospoda,« je spregovoril kralj, »ta človek pravi, da more ozdraviti našo princeso, mojo hčerko. Vam se bo ždečo smešno, ker ni mogla napraviti tega vaša visoka znanost. Razumeli boste mojo tesnobo, očetovski čut, zaskrbljenost in hrepenenje, očetovsko ljubezen in strah. Ne smejajte se, če zaupam v vsakogar, ki mi obljublja, da mi bo ozdravel hčerko. Jaz zaupam tudi temu človeku, ki ga vidite tu. S tem pa ni rečeno, da sem zgubil zaupanje v vas, draga gospoda.
Ostanite tu in videli bomo vsi skupaj, kaj je zmožen storiti ta človek!«
Na te kraljeve besede so se zdravniki v zboru z zaničevanjem posmejalli, ozirajoč se na ubogega Rezijana. Samo u-trujene, plave oči bledega dekleta so se zaiskrile v upanju in veselju. Zdravnikom ni več verjela. Pričakovala je še samo čudežov. Polovica zdravnikov je zapustila sobo iz užaljenosti, ker je prisotnost »zdravnika-Rezijana« žalila njihovo znanje in dostojanstvenost. Druga polovica je ostala v sobi iz gole radovednosti, da bodo videli, kaj bo pač počel ta človek, da bi ozdravil že na pol mrtvo princeso. Miha se je približal toliko kolikor je mogel in znal dostojanstveno k postelji. Zdravniki so se mu odmaknili in se pod kožo smejali. Rezijan je rahlo prijel dekletovo nežno, belo ročico. Poslušal je utrip žile za pestjo kot da bi se razumel V tej stroki. Obrnil se je s pogledom po prisotnih in resno razsodil: »Olala’, res slaba je!« Toda, da bi bil lahko slišal utrip žile bi bila morala vsaj tako biti, kot je bil on s kladivom, ko je popravljal bakrene kotle.
»Gospod, ali imate konje?« je vprašal kralja.
»Seveda, da jih imam. Polna konjišni-ca jih je!« hitro odgovori kralj, misleč da bo potreba iti z brznim konjem kam daleč po posebno zdravilo.
»No, dobro,« odgovori Miha. »Dajte vašim konjem obilo ovsa, ker se z ovsom
najbolj slinijo. Ukažite Vašim hlapcem, da poberejo potem vse te konjske sline v veliko vedro in mi jih takoj prinesejo tu!«
Ko so slišali to zdravniki, so se sproščeno zakrohotali.
Prej ko je minila ura, je imel Miha pied seboj veliko vedro konjskih slin.
»Zdaj pa, gospoda, prosim Vas, da me za nekaj časa pustite samega. Samo; Vi Veličanstvo,« je rekel kralju, »lahko ostanete.«
Radovednost zdravnikov je bila velika. Niso hoteli kar zlepa zapustiti sobe. Sele ko jim je kralj veleval, naj storijo, kakor jim je ukazal Rezijan, so zapustili sobo, potem, ko so izrekli nešteto kletvic vpričo kralja.
Kp sta ostala sama s kraljem pri bolnici, je Miha rekel:
Zdaj pa, Veličanstvo, z vašim dovoljenjem jo moram sleči.«
»Kaaaaj praviš?« je zahrulil nadenj s hudičevim srdom kralj.
»Tako mora biti, če hočete, da bo o-zdravela. Okopati jo moramo v teh konjskih slinah. Ce nočete, da jo bi videl n.. n .. n ... No, če nočete, da jo bi videl nago, mi pa oči zavežite, a slečena mora biti!« je z zardelim obrazom odgovoril Miha.
Sedaj se je kralj pomiril. Rezijanov predlog mu je bil všeč. Z dragocenim princesnim šalom mu je zavezal oči, po-
tem pa jo je slekel sam. »Sedaj je... sedaj je... sedaj je naga,« reče kralj in se obrne v stran. Ko jo je Miha otipal, je velel rkalju, naj mu da vedro. Ko je imel vedro v rokah, je začel s konjskimi slinami prati lépo princeso. Ko je z delom končal, je že začela zala princesa prepevati v Mihovo veselje ter v kraljevo začudenje. Kralju so od veselja stopile solze v oči. V neizmerni radosti je objel svojo hčerko, nato pa še raztrganega Rezijana in zgodilo se je, ko ga je objemal in poljuboval, da mu je zdrknil z oči šal s katerim je bil zavezan. Kralj mu je hitro z dlanjo svoje roke zakril oči, dokler se ni princesa oblekla.
»Ce bi jo bil v drugih okoliščinah videl, kakršno si jo videl sedaj, bi ti bil na mestu odsekal glavo, ker pa si ji rešil življenje, te bom bogato nagradil« mu reče kralj, odpre vrata in pokliče zdravnike naj pridejo gledat čudež. Toda o zdravnikih ni bilo ne duha ne sluha. Ko so zaslišali princesino petje, so osramočeni zbežali iz palače. Rezijan, ki ni bil zmožen drugega kot popravljati razbite lonce, je popravil ali ozdravil tudi princeso, ki je bila že na pol mrtva. Oni, ki so se šteli med najboljše zdravnike na svetu, niso bili zmožni tega storiti!
Kot blisk se je raznesla po vsej palači vesela novica. Kralj je dal ukaz za pripravljanje velikih veselic. Gostija je Siedila gostiji na katerih je moral sedeti Miha na desni strani kralja, seveda po-
burnii
RAVNATELJSTVO »MATAJURJA« OBVEŠČA, DA BO OBJAVLJALO BREZPLAČNO VSA POVPRAŠEVANJA PO DELU IN ENAKE PONUDBE. S TEM BO NAŠ LIST PODPIRAL BREZPOSELNE, KI NIMAJO NA RAZPOLAGO SREDSTEV ZA OGLAŠEVANJE IN KI UPAJO, DA BI TEM POTOM MORDA PRIŠLI DO PRIMERNE ZAPOSLITVE.
tem, ko so ga lepo opraili in preoblekli v dragoceno obleko, čast in slavo, ki jo je doživljal, je dosegla vrhunec. Teden dni je preživel vi kraljevi družbi in ta mu je ponudil, poleg lepe vrečice zlatnikov, dosmrtno bivanje na dvoru.
»Ti boš moj častni dvorjan, če hočeš!« mu je rekel kralj.
Toda življenje, ki je bilo na dvoru, ni bilo za Miha. Razkošno življenje ni za človeka, ki je živel do svoje starosti v pomanjkanju in se prekalil v trpljenju, zato je Miha odklonil kraljevo ponudbo.
»Potem, konec koncev,« si je rekel Miha, »življenje je lepo tudi tam za Belo in pod Kaninom, če ima človek zlatnike pod blazino!«
Ko se je ločil od kralja, ga je ta objel in spremil do glavnih vrat palače. Napolnil mu je še žepe z zlatimi kovanci in mu rekel:
»Zal mi je, da nočeš ostati pri meni. Rešil si življenje moji ljubljeni hčerki, zato bi te videl rad vsak dan v moji družbi. Ne morem pa nič storiti proti tvoji volji, če ti hrepeniš po domu in rojstni grudi, ti voščim srečno pot. Hvaležen, ti bom do vekomaj, če pa ne boš mogel doma živeti, če boš kdaj kaj potreboval, kar pri meni se oglasi. Pod mojo streho boš vedno dobrodošel. Sedaj pa, prej ko se ločiva, povej, če še kaj želiš I«
»Res imam eno željo,« je odgovoril Rezijan, potem ko se Je zahvalil za kralje-
vo gostoljubnost in dobrosrčnost, »a se Vam bo zdela smešna, ker pa sem tako obljubil, moram obljubo držati. Človek pač mora biti vedno mož beseda!«
»Kaj želiš?« ga vpraša kralj.
»Se spominjate tistega stražarja, ki me je brcnil v zadnjo plat in me ni pustil v palačo tisti dan, ki sem rešil življenje vaši hčerki?«
»Spominjam se ga!«
»No, dobro! Ker sem mu tako obljubil, ko me je brcnil, da se bo spominjal, kaj pomeni imeti opravka z Rezijani, bi mu rad vrnil milo za drago. Rad bi mu jih naštel pet in dvajset na zadnjico!«
Kralj ga začudeno pogleda in se na glas posmeje.
»Na mislite, da ga bom s palico, ali da ga bom preveč udaril. Glejte, s tole roko bi ga rad,« reče Miha in pokaže kralju svojo žuljavo desnico.
»Prav, prav,« odgovori kralj, »to željo ti bomo lahko izpolnili. Počakaj tu, da skličem skupaj straže!«
čez par minut je zatrombetala tromba in že so bile vse straže V vrsti na dvorišču. Kralj se približa k Mihu in ga vpraša: »Ali ga poznaš?«
»O seveda! Tisti dolgin tamle na koncu je,« odgovori Miha in pokaže s prstom na nesrečnega stražarja.
S kazalcem je naredil stražarju znak, naj se mu približa. Kakor da bi bil mignil z očesom, je bil stražar že pred njim.
Uleži se tam na tisto stopnico!« strogo ukaže Miha in mu pokaže kraj s prstom. Stražar se obotavlja.
»Uleži se ,če ti je ukazal!« zdaj veleva kralj.
Na kraljev ukaz se stražar, osramočen pred vsemi stražniki, uleže na hrbet.
»Ne tako, ne tako, na trebuh se obrni!« strogo zapoveduje Miha.
Stražar se obme, Rezijan pa začne: »En, dva, tri, štiri... «
Stražar je ječal pod udarci težke Mihove roke in ko je ta naštel do petnajst, ga je že roka bolela.
»Na, mislim, da imaš dovolj !« se je oddahnil Miha, »ko me boš drugič nadlegoval in me brcal, ti jih bom odštel še ostalih sedet. Zdaj pa zbogom in nič ne zameri, saj sem ti samo vrnil, kar si mi bil posodil, če te bo kdaj pot nanesla v Rezijo in če boš bolj pameten, ga bova še pila skupaj,« reče sedaj že skesano Miha, ker mu je bilo žal, da se je maščeval. Pozdravil je kralja in šel na pot, ne da bi bil pozabil vzeti krošnje s seboj.
Potujoč po deželi proti domu, je bil naš Miha še deležen velikih časti, ki so mu jih izkazovali hvaležni kraljevi podložniki. Vsi so vedeli, da je on rešil življenje njihove lepe princese, ker je bil poslal kralj, takoj po veselem dogodku, svoje sle po vsej deželi, da so naznanjali vsemu prebivalstvu veselo novico. Naznanilo je bilo kratko in jedrnato : »Tisti Re-
zijan s krošnjo je rešil življenje kraljevi hčerki.«
Po vseh vaseh so mu vzklikali v pozdrav, mu ponujali jedi in pijače. Zala dekleta pa so mu spletale lepe vence v spomin in zahvalo.
»Nikoli ne bom pozabil tega pozemelj-skega raja!« je govoril ljudem, ko je šel proti domu. Ustavljal se je v vsaki vasi, vsaka gostilna je bila njegova. Sladko, dobro vince ga je tako razveselilo, da je skozi in skozi prepeval :
»Prežlahtna dolinca,
kjer vince rodi,
še lepša p, steljca,
kjer Rezijanka Marjetica spi!«
Denarja mu ni manjkalo. Pil ga je, da še nikoli tako. Deseti dan svojega potovanja, okrog poldneva, je prišel do tistega križopotja, kjer sta se bila s Tonijem ločila. Vriskal je in pel, da je njegov glas odmeval čez hribe in doline. Pod križopotjem je bil globok prepad in ko ga je Miha zagledal, se je spomnil, da mu krošnja ni več potrebna.
»Na, hudič te vzemi, dovolj si mi oglodala hrbet, od kar te nosim!« je rekel in zapodili krošnja v prepad, da je zaropotalo po strmini z vsemi tistimi steklenicami, v katerih Je bilo zlodjeve olje in drugi spiriti.
»Kaj hudiča počenjaš!« je nekdo rekel za njim. Miha se presenečeno obme. Pred
njim je stal njegov stari prijatelj Toni. Ta je položil krošnjo na tla, in ne da bi se bil ozrl še enkrat za prijateljem, je šel pobirat v prepad, kar je ostalo še zdravega od Mihove krošnje.
»Poglej, kako je čudno, da sva se srečala na tem usodnem križopotju, prav na mestu, kjer sva se ločila,« si je rekel Miha, ko je opazoval svojega prijatelja ki je pobiral v prepadu še zdravo orodje. Toda, ker ga je imel precej v glavi, se mu ni dalo premišljevati, kaj se je zgodilo vse potem od njune ločitve. Napel se je in zapel na ves glas. Ko je prišel Toni do njega s kladivi in steklenicami zlodjevega olja, je rekel Mihu:
»Povej mi, prijatelj, kaj se ti je zgodilo, zakaji si vrgel krošnjo v prepad, ali si morda znorel?«	,
»Da, da, Toni, znorel sem. škoda, da nisem že prej. Nevem zakaj sem moral prinesti krošnjo prav do tega prepada, ko bi se je bil mhko že prej iznebil, zakaj velika sreča me je doletela!«
Miha je moral povedati Toniju vse do po.e in ko je končal pripovedovati svoje zadnje dogodivščine, je ta vzkliknil z vs® nevoščljivostjo:
»Oh, jaz ubogi nesrečnik! Vedi, da sem hotel pred teboj po tisti poti, a ti sl me prehiteL Pridi hudič po zlodeja, še nikoli nisem toliko pretrpel v svojim življenju kot na njegovi poti.«
(Nadaljevanje sledi>
In tako sta se podala nekega dne skupaj v gozd, kjer je rastla palma.
Opica je splezala biž na drevo, rak pa je potrpežljivo sedel spodaj in čakal. Slednjič je zaklical: »Zakaj ne mečeš ničesar dol?«
»Prebiram ti najlepše datelje,« je odvrnila zvita opica, ki jih je žvečila s polnimi usti. »Takoj ti vržem nekaj prgišč.«
Nato je jela metati slabe nezrele in gnile datlje. Pri tem je tako merila, da je pogodila raka na usta in nos, tako da se od bolečin skoro ni mogel več premakniti. Ni mu privoščila niti enega sladkega, zrelega ploda in v svoji zlobi se. je veselila ob njegovi muki, medtem ko je sve dobre datlje sama pozobala.
Morski rak se je počasi pobral stran, ozlovoljen in poln onemogle jeze. Spotoma je naletel na kostanjevo drevo, polno bodičastih grič. Pod drevesom je ležal dolg meč.
»Kaj ti je?« je sočutno vprašal meč, ko je tarnajoč, lezel rak mimo njega.;
Povedal mu je, kaj se mu je zgodilo.
Meč ga je tolažil rekoč: »Nikar si tega preveč k srcu ne jemlji, pomagal ti bom osve.titi krivico, ki ti jo je storila lažna prijateljica. Vrni se k nji, in reci ji, naj pride semkaj in naj ti pomaga otresti tudi ta kostanj. Naj spleza na drevo in naj ga potrese, pa bodo nenadoma padali nanjo bodičasti kostanji in ji bodo opraskali obraz in telo. Ko pa bo hotela pobegniti in bo skočila dol, se bom je osrčil, se pomiril in se podal k svoji palmi, na kateri je še vedno sedela hi-vzravnal ko sveča in jo prebodel.«
Rak je nekaj razmišljal, potem pa se navska opica in se gostila.
»Pusti slabe in nezrele datlje!« ji je zaklical! »Imam nekaj boljšega za tebe. Stopi dol ,da mi boš pomagala pobirati kostanj z onega drevesa, ki sem šel ravnokar mimo njega in ki je poln zrelih plodov.«
Pohlepna opica je skočila brž s palme, naskrivoma se rogajoč rakovi zaupljivosti in je šla z njim do kostanja. Kakor bi trenil je bila na drevesu. Ali jedva je sedla na neko vejo, že jo je obsula cela ploha bodičastih grič. In ko je, tuleč, hotela skočiti na tla, se je vzravnal meč kakor sveča: zabodla se je nanj in jadno poginila.
0 mužl, ki
»la je bosa!« boste dejali, ».nula vendar ne hodi v gostilno!« Pa vendar je res. To se je zgodilo v tistih časih, ko so v naših gozdovih pokale partizanske puške. v naši četi smo imeli mulo, ki ji je bilo ime Pika. Pa zakaj Pika. Pika zaradi tega, ker jo je včasih trma obsedla, in če je tedaj na vsem lepem obstala, kadar se nam je najbolj mudilo, smo rekli: »Mula je spet napravila piko!«
Drugače je bila Pika lepa živalca, krasotica med mulami, zmerna in pohlevna in je nosila na hrbtu celo goro reči: kotel, vreče s hrano in tudi marsikateri nar hrbtnik, če je bil tovariš omagal na strmi poti. Kadar pa se je zaradi trme ustavila, se je ustavila zares in je stala, dokler se ji sami ni zljubilo naprej. Gonjač ali mulovec Mihec je imel zaradi tega mnogo sitnosti in marsikatera trda je padla po njenem hrbtu. Seveda ne preveč, ker je bil Mihec dobrega srca in se mu je Pika vendar smilila, čeprav je bila muhasta.
»žival nima pameti kot mi, kaj hočemo!« jo je zagovarjal, kadar so ga tovariši hrulili, ker je zaradi njene trme vsa četa ostala na žgočem soncu.
Mihec pa je venomer razmišljal, kako bi jo odvadil te nečedne lastnosti. In kar naprej ji je grozil:
»Pika, Pika, tudi moje potrpežljivosti bo enkrat konec. Tedaj bo pa gorje!«
Pika pa je samo po strani pogledala in zadovoljno zmukala listje z leskovega grma. Nekoč pa se je zgodilo, da se je Pika napila. Dà, nasrkala se ga je prav pošteno! Četa je namreč že nekaj dni taborila v neki hribovski vasi. Tisto leto je bilo mnogo sadja in kmetje so prav tiste dni kuhali žganje. Nekje so ga imeli toliko, da jim je zmanjkalo posode, in gospodinja v zadnji hiši ga je bila spravila v vedro pod poj ato in šla po hišah prosit steklenic. Pa ti je Pika, ki se je pasla okoli bajt, zalezla prav tjakaj, ovohala pijačo, srknila ik čebrička, še enkrat in še enkrat pa spet še enkrat — dokler ni bil čebri-ček prazen. Partizani so tedaj pravkar stali okoli kotla, ker je bilo kosilo skuhano, ko šo zagledali takle prizor: Mula je pribezljala po vasi, kakor bi bila ponorela. Za trenutek se je ustavila, poskočila zdaj na levo, zdaj na desno, zarezgetala kakor pijanec, ki poskuša vriskati, in spet zdirjala naravnost med presenečene partizane, prevrnila kotel in nekaj tovarišev, postavila se na glavo in jo ucvrla nato po hribu navzdol kakor kraška burja. b»Jojmene, jojmene, primite jo, božjast jo je popadla!« je zakričal Mihec in se zapodil tudi sam po hribu navzdol, da bi jo dohitel. Partizani pa so strmeli v to vihro peklensko, metali polena za podivjano pošastjo, ker so bili ob menažo in nič kaj prijetnega ne bi bila doživela, če bi se bila tedaj vrnila mednje. Spodaj ob gozdičku pa se je, nesrečnica, zvrnila na tla, se prevrgla na hrbet, bincnila z nogami nekajkrat na vse strani, toda vstati ni mogla več. Obležala je na strani, žmrkala z očmi, kakor da se ji vrti v glavi, in ko jo je Mihec ves obupan ogledoval kakor deveto čudo, se mu je zdelo, da se mu posmehuje.
»Pika, Pikaca, mar mi boš poginila?«
Oh, ali je bil nesrečen ! Obupno je lomil roke nad to nesrečo, gladil jo je po glavi in jo poskušal spraviti na noge. Kdo bo sedaj prenašal kotel in vreče in nahrbtnike? On sam, Mihec ...?
»Pika, Pikica draga, vstani vendar !
se ie žganja natila
Ali smo partizani ali nismo? Nikoli .več te ne bom namlatil, prisegam ti, Pikica!«, ji je obljuboval in se že ob sami misli,, da bo moral sam vlačiti kotel, potil, da je. bil ves moker.
Tedaj pa se mu je zazdelo, da diši hu-dirjevo močno tod okoli po žganju, in ko ji je glavo privzdignil, mu je iz njenega gobca kar puhnil duh po tropinovcu. Sprva je kar obstal, potem pa je sedel kraj mule na tla, se prijel za trebuh in se pričel na ves glas smejati.
»Tak nasrkala si se ga, prijateljica! ! Mar te ni sram, ti mrha pijana! Pa kar pri belem dnevu ... !«
No, in čez kako uro je bila Piha spet na nogah. Malce je škilila, kakor da bi jo-bila v spanju mora tlačila; ko pa se je pri potoku napila vode, jo je spet prijelo, da bi poskočila. Toda Mihec jo je trdno držal za povodec, v vasi jo je hotel zapreti v hlev, kakor po navadi, pa ga je Pika s tako silo vlekla za seboj, da se je kar prašilo za njima. Kam pa...: Naravnost pod pojato k čebričku...
Zadaj za hišo pa kričanje in jojmene! Kmetica je zmerjala partizane, da so ji spili naskrivaj čebriček žganja. Partizani pa, da ne, hudimana, da ne in ne in da se pri priči v zemljo pogreznejo, če tajijo.
Komandant je bil strog, toda pravičen, če so bili fantje žejni, naj bi si ga kupili, ampak takole po tatinsko pa ne!
»Tovariši, ki so ga izpili, naj se takoj javijo!« je ukazal.
»Tovariš komandant, tule je grešnik!«, je zavpil Mihec, ki je tedaj prignal mula predenj.
In ko je nato Mihec pripovedoval, kaj se je bilo zgodilo, so vsi prasnili v smeh, celo kmetica se je nalezla smeha in se z njimi vred smejala.
Toda povesti še ni konec ! Ko so naslednjega dne odhajali partizani iz vasi, so jim kmetje napolnili vse čutare s pijačo, da se bodo na pohodu krepčali, in vesela pesem se je razlegala še daleč nazaj s hribov. Sredi strme poti pa, ko so že lep čas hodili, se je, spak muhasti, spet kar na vsem lepem ustavil. Vsa četa je izginila za ovinkom. Mihec pa, ves nesrečen, se je zaman ukvarjal s trmasto Piko.
»čakaj, mrcina, danes te pa bom!« je dejal srdito in že potegnil pipec iz žepa, da bi odrezal vejo. Tedaj pa se je domislil, da je jezen in da ne bi bilo napak napraviti požirek iz čutare. Stal je pred mulo in odprl čutaro ter nagnil...
In še predno je utegnil napraviti pošten požirek, se je mula premaknila in iztegnila jezik.
»Oha, takšna je ta stvar!« si je mislil Mihec. »Poskusimo!«
Sel je naprej z odprto čutaro — mula pa za njim. In ko se je čez čas spet zaradi trme ustavila, je Mihec odprl čutaro. Pika pa, kakor ozdravljena, je brez vsakega priganjanja krevsala pohlevno za njim. Nikoli več ni odrezal palice. Sam se je odrekel vsem požirkom, samo da je imel vedno dišečo pijačo pri rokah. In uboga mula se je vsakokrat dala speljati kakor muha na med. Piti pa ji ni dal, ker bi mula postala pijanka. Pijan biti pa ni lepo ne za človeka ne za mulo. In tako je Mihec zaslovel za najboljšega mu-lovodca daleč naokrog.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
Morski rak in opica
Bil je nekoč morski rak, ki je sklenil prijateljstvo z opico. Nekega dne je našel dateljnovo zrno in ga vsadil v zemljo. Iz zemlje je zrastla palma in obrodila obilico sladkih plodov. Rak bi si bil rad privoščil malo gostijo z datlji, ali plezanje ni bila njegova stvar. Zato jo je mahnil k svoji prijateljici opici in ji rekel: »Ali bi mi storila uslugo, ki bo tudi tebi v korist?«
»Prav rada,« je odgovorila opica. »Tudi če ne bom imela pri tem nobenega dobička.«
»Palmo imam nekje,« je povzel rak. »Sam sem jo zasadil in vzgojil in je prekrasno zrastla in jedva nosi breme zrelih plodov. Kakor veš, ne morem doseči dateljnov, ker ne znam plezati. Ti pa si urna in okretna in lahko ti je splezati na drevo in pobrati plod. Če mi nabereš nekaj dateljev, jih bom pošteno s teboj delil in ti dam polovico tega, kar je drevo obrodilo.«
Opica se je na videz branila, češ, da bo prijatelju tudi brez nagrade rada pomagala. Ali nazadnje je vendar pristala.