PLANINSKI VESTMIK GUSILOSLOVENSKEGAPL^IMSKEGADRTO icro i93i m. i Ustanovljena 1900. Ustanovljena 1900 LJU1K! «111 molil Centrala: Ljubljana, Dunajska cesta Delniška glavnica: Din 50,000.000 Poštna hranilnica podruž. Ljubljana št. 10509 Skupne rezerve ca: Din 10,000.000 Brzojavni naslov: Banka Ljubljana Telefon štev. 2861, 2413, 2502 in 2503. Se priporoča za vse v bančno stroko spadajoče posle. Podružnice : Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovic, Novi Sad, Novo mesto, Ptuj, Rakek, Sarajevo, Slovenjgradec, Split, Ši-benik, Gorica, Trst. PLANINSKI VESTNIK GLASILO SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA XXXI. LETNIK i. JANUARJA 1931 ŠTEVILKA 1 Priroda — naša učiteljica (Iz govora* dr. Jos. C. Oblaka na kongresu Asocijacije slov. turistov v Pragi.) »Asocijacija slovanskih turističnih društev nam je ustvarila prvi slovanski parlament, v katerem se govorijo vsi slovanski jeziki; brez tolmača razumejo vsi udeležniki drug drugega. Tako se je glasil poleg poljskega, češkega, bolgarskega, srbohrvatskega tudi jezik obeh slovanskih Benjaminov: lužiško-srbski in slovenski. Ta parlament je rodila nam vsem skupna ideja ljubezni do pri-rode, ki je vsečloveška, a pri slovanski rasi posebno izrazita; saj je ona naša največja prijateljica, učiteljica in zaščitnica obenem. Jeniček je dejal: »Co turist, to čoviekk Jaz bi k tem besedam pristavil še: »Co turist, to dobry čoviek.« V veliki šoli prirode se vzgaja pred vsem dobri človek; v tej šoli zveni velika simfonija sožitja, sinteza združenih sil v eno samo veliko lepoto. Zato nam mora dati ta šola pred-vselm blagega človeka. Toda priroda nas uči tudi nekaj drugega, rekel bi, skoro — nasprotnega. Kaže nam tudi svojo drugo, kruto stran: da le ono, kar je močno in kljubuje, živi, in kar je slabo in neuporno, to podleže in pogine. Ona nas uči odpornosti, odločnosti, borbenosti! Gorje mu, ki ni hodil v to šolo ali se ni v njej ničesar naučil, pa bodi posameznik ali cel narod. To vemo zlasti mi Slovenci, ki smo preživeli pravkar v zadnjem času svojo tržaško tragedijo, ki je tragedija vsega jugoslovanskega naroda. To tedo tudi drug! tlačeni slovanski narodi; vsi bi bili že davno izginili, da se niso učili v tej šoli odpornosti. Ni brez vzroka zaoril klic: »Povrnite se k naravi!« In to od tako-zvanih »močnih« in »mogočnih« — ob uri slabosti! Nam Slovanom tega klica skoro ni treba. Kajti nobena rasa se ni tako malo oddaljila od prirode kakor ravno Slovani. Baš to je značilna poteza slovanske duše: njen intimni stik s prirodo ter z njenimi pojavi. Ta iskreni odnos do nje, naše velike učiteljice in zaščitnice, nam kaže zlasti slovanska narodna pesem; saj je ona * Ta govor so priobčili češki listi v celoti, kažoč na njegovo »globino«; na kongresu je bil sprejet prav tako oduševljeno kakor govor ministra Slovaka dr. Slavika. Jalovec s Slemena. Fot. Planinšek Egun. zrcalo narodove duše, pa naj bo to češka ali slovaška, poljska, bolgarska, srbohrvatska ali srbolužiška, slovenska ali tudi — ruska. Ljubezen do prirode je najgloblji problem s 1 o-vanskepsihe, tudi slovanska ideja ima svoj izvor v prirodi sami. Zato je prav značilno, da smo se na osnovi tega problema naj prvo zopet znašli Slovani, in da klije iz nje zopet mogočna, že skoro pokopana vseslovanska ideja, ki se v Asocijaciji slovanskih turističnih društev najprvo in zopet udejstvuje. Toda ta zveza ni popolna, dokler ni v njej zastopan, dokler ni prišel do svobodne slovanske besede tudi najmogočnejši slovanski narod. Da pride do tega, mi je porok prav vsemočnapriroda, s katero je tako intimno zvezana ruska narodna duša. Morda ni slovanske narodne pesmi, v kateri bi plalo toliko intimnega in nežnega čuvstvovanja s prirodo, kakor ravno v ruski. V prirodi pa globi tudi ona velika ljubezen do rodne zemlje, iz katere vzklije prej ali slej mogočna narodna ideja. V duhu vidim prihajati veliki čas velike — splošne — slovanske bodočnosti. V to bodočnost zremo mi člani Asocijacije Slov. Turist, društev.« t Dr. Dušan Mitrovic Sa svom neočekivanošču naprasne smrti, u nedelju 28. septembra 1930 g. ispustio je svoju dobru dušu duhovni otac Srpskog Planinskog Društva, njegov potpretsednik dr. Dušan Mitrovic, čovek, koji je s pravom zaslužio naziv srpskog Aljaža. U trenutku kada mu je jedinac sin izašao na put i kada je u bliskoj budučnosti nazirao dan kada če moči napustiti lekarsku praksu i sav se predati planinstvu, iznenadna bolest prvo ga je onesposobila za planinstvo a zatim naglo, u trenutku kad je seo u vagon posle čarobnog rano jesenjeg izleta, nemilosrdno pokosila. Pokojni dr. Dušan Mitrovic rodio se 1876. god. u Kovilju kraj N. Sada. Medicinske študije završio je u Gracu a po tome je prešao u N. Sad gdje se oženio i sve do rata prakticirao kao zubni lekar. Stanje zdravlja nametnulo mu je bilo za izvesno vreme veoma strog higijenski život, koji je on i po minuloj opasnosti sve do smrti na-stavio sa jednom pedantnošču dostojnom najstrožijeg sanatoriuma. Istovremeno počeo je da pešači po Fruškoj Gori, ispočetka sam, i to njegovo tadanje pešačenje bilo je prvi osnov njegovoj docnije tako izraženoj ljubavi za planinarenjem. Rat ga je zatekao u jednoj od srbijanskih banja, jer se u to doba njegov patriotizam, kao i mnogih drugih Vojvodjana, izražavao u letovanju u Srbiji. Kao dobar Srbin odmah po objavi rata stupio je u naš sanitet, bio jedno- vreme upravnik jedne vojne bolnice i, kao toliki drugi lekari, preležao onaj čuveni pegavi tifus koji je u to vreme pokosio toliko njegovih kolega. Po slomu otstupio je sa vojskom i kao izbeglica boravio na Korzici a potom prešao u Ženevu i Niču gde je imao skromnu praksu lekara-izbeglice. Po oslobodjenju nastanio se u Beogradu gde je za kratko vreme stekao lep profesionalni ugled i zavidnu klientelu. Nastavio je svoj način života i nedeljom redovno pravio svoju dugačku šetnju po bližoj i daljoj okolini Beograda. Kako ova nije bogata izletištima, to je najčešce posečivao Avalu i na njoj se 1922. godine našao sa još dva obožavaoca prirode, gg. ing. Stanojem Nedeljkovicem, sadanjim pretsednikom, i Boškom Markovičem, sa-danjim blagajnikom Sr. P. D. U njihovim razgovorima nikla je ideja 0 osnivanju planinskog društva, odnosno o obnovi predratnog Srp-skog Planinskog Društva, koje je u svoje vreme godinama životarilo putem efemernih obnova. Jesen iste godine videla je obnovu društva, koje je u Uskrsu 1923. god. priredilo svoj prvi veči izlet na Rudnik 1 Ostrovicu. Od tog izleta datiraju prijateljske veze ovog triumvirata, kojem je docnije prišao i g. dr. Milan Hristič i na kome je do sada počivala sva sudbina Sr. P. D. Javni rad pokojnikov na polju planinskog pokreta ne da se razumeti ako se prethodno ne objasni njegova veoma izrazita ličnost. On je bio duhovno dosta složen i njegov rad na širenju našeg pokreta u stvari je rezultanta njegovih duhovnih osobina. Od urodjenih oso-bina kod njega su se na prvom mestu isticale blagorodnost duše i neobična čvrstina karaktera. Iz njega je u svako doba izbijala sva toplina jedne široke, praslovenske prirode, pitomost ruskog mužika ili našeg seljaka, onakvog kako su ga idealisali Janko Veselinovič i Laza Lazarevič. Bio je nesposoban ne samo za mržnju no i za naj-običniji sukob. Kad bi ga neko nehotioe uvredio (ne vidim ko bi ga mogao hotimice uvrediti), on bi samo učutao i to njegovo čutanje bilo je teže od svake druge kazne. On je svakom želeo dobra i istinski ga je bolela svaka današnja socialna pojava koje po njegovem mišljenju ne bi trebalo biti, kao alkoholizam ili psovka. Medjutim ta čisto slovenska črta bila je kod njega udružena sa jednom germanskom doslednošču sebi samome i čvrstinom karaktera, čvrstinom koja je bila nepojmljiva za one koji ga nisu bliže poznavali. Onima, koji su slučajno pravili teže izlete u njegovom društvu, možemo samo reči da je njegov karakter bio isto tako jak, kao što mu je fizička snaga bila iznad normale. On je još u mladjim godinama postavio sebi izvesna načela kojima je do smrti ostao do-sledan. Ta doslednost činila je, da je on, izvan kruga svojih bližih prijatelja i svojih dragih planinaca, bio neobično povučen, jer sa njegovom krajnom doslednošču odista nije mogao opstati u našoj sredini sačinjenoj od večih ili manjih moralnih kompromisa. On medjutim nije znao za kompromise. Ako bi kod njega nastupio kakav sukob izmedju dveju dužnosti ili izmedju planinstva i druge dužnosti, on je žrtvovao uvek manje važno. Opšte je mišljenje bilo da je kod njega bilo planinstvo iznad svega. Medjutim ono je uvek u njegovim očima dolazilo posle obaveza prema otadžbini i porodici. Kod njega se isticalo jedno veoma visoko osečanje dužnosti, i on je, neobično strog prema sebi samome, očekivao istu krajnju ispravnost kod ostalih. Jakom voljom uspeo je bio da u sebi uguši sve ono sto je po njegovom shvatanju bilo rdjavo, bilo da se kosilo sa njegovim visokim shvatanjem morala i patriotizma, bilo da se protivilo rezul-tatima nauke, kao npr. alkohol i duvan. Njega je čudilo da drugi podležu! tim negativnim činiocima, koje je on u svom ličnom životu odavna savladao, i to je bio jedan od razloga, da se iza njegove pri-vidne vedrine i veselosti skrivala melanholija beskrajno dobrog ruskog mužika i uzvišena sumornost rimskog stoika ili engleskog puritanca. Na tu dobrotu i stoičko shvatanje svojih dužnosti došla su njegova druga ubedjenja. Njegovo nacionalno osečanje nosilo je obeležje omladinske ideologije šestdesetih godina prošlog veka. U stvari to je bilo jedno čisto spoljašnje obeležje, verovatno pod uticajem ško-lovanja u Sremskim Karlovcima u kojima još živi tradicija Branka Radičeviča. Dr. Mitrovič medjutim voleo je svoju zemlju isto onako kako su je volela kumanovska pokolenja, i za vreme rata sledovao je njihovom primeru. Njegov spoljašni patriotizam, odnosno manifestacije istoga pretstavljale su samo ostatak tradicija vojvodjanskog tzv. »srbovanja« i čud p o su izgledale u več kosmopolitskom Beogradu. Študija jedne egzaktne nauke: medicine, i konkretan uspeh medicine i higijene u njegovom privatnem životu učinili su da je on s druge strane bio kolorisan onim ruskim realizmom pedesetih godina prošlog veka, pre no sto je isti dobio bio svoje političko obeležje. Kao tadanji ruski študenti on se divio rezultatima egzaktnih nauka i ose-čao je jedan veliki bol sto oni nisu još u svemu primenjeni na dobro našega naroda. On je želeo da pomiri sve naše nacionalne tradicije sa realizmom onog pokolenja koje je dalo Svetozara Markoviča. Študija medicine uverila ga je bila u štetnost alkohola, koji on očima nije mogao da gleda i u toliko ga je više bolelo ogromno mesto koje alkohol zauzima u našoj narodnoj tradiciji. Kao lekar verovao je da se sve može postiči razumnim životom u smislu naučnih rezultata, kome u ostalom ima da blagodari što je u mladosti uspeo da se otrgne iz kandža smrti, i želeo je da šire slojeve uveri o tome i nauči ih razumnom životu, onako kao što su prva pokolenja ruskih studenata silazila u narod. Prema tome sav njegov život bio je u znaku težnje za razumnim životom i visoko shvačenih porodičnih i gradjanskih dužnosti. Njega nedelja r>*'je smela zateči u Beogradu i največi ustupak koji je mogao učiniti krajnie nepovoljnom vremenu za pešačenje, pretstavljala bi šetnja u Košutnjak ili dan kupanja na Savi. To njegovo otsustvovanje nedeljom ušlo je u priču, ali je dovolj an bio kakav bio nacionalni dogadjaj ili porodična potreba da ga od toga odvrati. Tako se na-primer sečamo jednog divnog jesenjeg dana kada je odmah po podne napustio Avalu da bi blagovremeno stigao na jedan guslarski koncert. Isto tako ovaj oduševljeni turista, koji je nemilice iskoriščavao svaku prazničnu konjunkturu od dva ili više dana, bez obzira na go-dišnje doba i atmosferske prilike, žrtvovao je redovno Božične praznike da bi se u svom rodnom Kovilju sastao sa svojom porodicom, i ako je bio oduševljeni smučar, koji je iskoriščavao ma i najmanji sneg u okolini Beograda. — Prema izloženom može se nazreti njegova uloga u poslovima pla-ninskog društva. Pored sve svoje naklonosti za ovaj lepi pokret, planinstvo je za njega pretstavljalo takodjer jednu tačku onog razumnog načina života, koji je on sebi udesio, i on je izlazio na teren pevajuči od zadovoljstva, ali ujedno ubedjen da time vrši jedan posao potreban za njegovo zdravlje, u rangu kupanja ili pranja zuba. Savesnost u izlasku svakog praznika, izdržljivost prema fizičkom naporu u hlad-noči a pre svega njegova večita vedrina činili su da je on postao najomiljenija ličnost u Srpskom Planinskem Društvu, čija je on upravo bio personifikacija. Sasvim je prirodno da je on sa svih tih razloga dospeo do pot-pretsedničkog položaja u upravi i ako se svojoj skromnosti dugo opirao izboru. Zauzet preko sedmice lekarskom praksom on je imao vrlo malo vremena da posveti administrativnim poslovima, koje u ostalom nije ni voleo. Njegovo polje rada bili su izleti, njihovo pri-premanje i sitni terenski radovi koje je preduzimao na svoju ruku. Tako je još pre rata pravio markacije po Fruškoj Gori što su austro-ugarske vlasti razumele kao nešto upereno protiv dvojne monarhije i zabranile mu da dalje čini. U trenutku zvanične obnove Sr. P. D. on je več u prste znao Frušku Goru, okolinu Beograda i onih srbi-janskih banja, koje je pre rata posečivao. Za srazmerno kratko vreme upoznao je celu pretkumanovsku Srbiju i dobar deo Južne Srbije, sadanje Vardarske banovine. Pratio je svu naučnu literaturu, odno-seču se na ove krajeve i znao je sve moguče staže i bogaze predela, ko jim bi samo jednom prošao; imao je svuda poznanstva medju le-karima, učiteljima i ostalim činovnicima, i pretstavljao je čitavu riz-nicu obaveštenja. Njegovi izleti bili su vrlo brižljivo pripremani, po pravilu nezavisno od zvanične uprave, sve putem privatnih pisarna svojim poznanicima na licu mesta. Prijatelja koga je jednom stekao u unutrašnjosti nije više ispuštao iz vida i stalno ga imao u evidenciji za slučaj izleta u tom kraju. Dok bi se, po odlučenom izletu, Upravni odbor sastao i pretresao pojedinosti, on bi več stigao da izmenja pisma sa svojim prijateljima na licu mesta, i mi slobodno možemo reči, da je ta njegova po malo misteriozno prepiska više značila za planinstvo no mnoga i mnoga zvanična pisma od strane upravnog odbora Srp. P. D. Sve je izlete on pripremao na taj način putem privatnih pisarna i mi i danas verujemo da u arhivama mnogobrojnih mrtvorodjenih naših sekcija u unutrašnjosti ima nesravnjeno- više njegovih ličnih pisarna, pisanih njegovim karakterističnim rukopi-som, no službenih akata naše centrale, snabdevenih urednim žigo-vima i brojem delovodnika. Administrativne poslove, kako več re-kosmo, nije voleo, i time se ujedno objašnjava da, pored sve svoje popularnosti, nije uzimao vidna učešča u društvenim poslovima koji se ne bi tičali pripreme ovog ili onog izleta. Medjutim, za društvo bi, po našem ličnom ubedjenju, mnogo bolje bilo da se on malo više eksponirao i u ovim poslovima. Istina je da ga oni nisu ni malo interesovali, ali je isto tako istina da je on u njima imao mnogo trezvenije gledište no mnogi od nas. Mi smo po pravilu patili od onog manje ili više izraženog megalomansko-avan-turističkog duha koji toliko smeta radu naših kulturnih i humanih društava. Baveči se jednom liberalnem profesijom u kojoj je sve zavisilo od rada njegovih raku, on je bio naviknut da sve stvari po-smatra sa gledišta stvarne materialne mogučnosti. Čim bi neki društveni pothvat prelazio mogučnosti društvene blagajne, čim bi se počelo računati nekim činiocem nezavisnim od članskih uloga, on bi se povukao iz diskusije, ostavljajuči drugima da računaju sa moguč-nošču neke državne pomoči, sjajne posete planinske kuče na Avali, velikog obrta ekspoziture »Putnika« ili pojave kakvog mu dragog »Deus ex machina«. Takvi pothvati medjutim po pravilu bi u večoj ili manjoj meri ukočili za izvesno vreme sav rad društveni na polju izleta, a to je bila šteta, koju nikada nije mogao naknaditi docniji uspeh pred-uzeča, u koliko bi do nekog uspeha uopšte i došlo. I dok bi jedan deo upravnog odbora ulagao ogroman trud oko ostvarenja nečeg što prelazi društvene sile, pokojni dr. Mitrovič bi poveo članove na izlet i pomoču boje, kupljene iz redovnih budžetskih prihoda, članarine, vršio obeležavanje puteva radnom snagom samih planinaca koje je umeo kao retko ko da oduševi za fizički rad na terenu. Njegov primer je bio više nego zarazan. On je uspeo bio da nas, pripadnike jedne nemoguče sredine, koja još nije uspela da se otrese istočnjačkih pojmova o inkompatibilnosti fizičkog rada sa gospodstvom, oduševi dotle da smo u sred bela dana i na očigled mnogobrojne publike kosili korov i iskopavali panjeve po: Košutnjaku i Avali da bi na taj način obezbedili smučanje i po manjem snegu. On je bio pravi planinski potpretsednik Srpskog Planinskog Društva, koje evoluira prirodnim putem svih planinskih društava, da se postepeno preobražavaju u udruženja za promet stranaca. Za ši- roke krugove naših članova koji ne znaju za Savez, biletarnicu i slične ustanove, on je bio personifikacija Sr. P. D. Da nije bilo njegovih redovnih izlazaka na teren po svakom vremenu, mi bi se preko zime ukocili na Avali i ne vidim u kakvoj bi fizičkog kondiciji kre-nuli na uskršnji izlet. Da nije bilo njegove neverovatne vedrine, mi bi prvu smetnju, prvu neprijatnost na izletu odmah osetili, mi bi se bespomocno zaustavili pred prvom preprekom i odustali od daljeg hoda. Mi njemu imamo da blagodarimo što nas je učinio sposobnim da sve nezgode uzimamo kao šalu, da se smejemo sami sebima kad pokisnemo ili kad nočivamo u kakvom toru u planini. On je uspeo da u nama stvori ono duševno stanje, koje je prvi uslov za uspešno planinarenje; a to je vecita vedrina duše. * Položaj pok. dr. Mitroviča u Sr. P. D. kao i pravac ovog lista stavili su mi u dužnost, da u gornjim redovima iznesem njegovu delat-nost na polju planinstva. Ja mislim da sam tu dužnost i ispunio. Ali sad, bacajuči pogled na ceo njegov život, ja vidim da je ceo njegov rad na ovom polju bio samo izraz njegovih duševnih osobina. I sada, kada se on nalazi pred svojim Velikim Sudijom, pred koga cemo svi jednog dana izači, meni izgleda da ceo njegov planinski rad nosi čisto zemaljsko obeležje, i da u poredjenju sa onim ogromnim duševnim blagom pokojnikovim, koje je jedino od važnosti pred Bogom, pretstavlja samo jedno malo dobro delo u moru vrlina. Laka mu jugoslovenska zemlja koju je toliko voleo! A R Miha Potočnik : Varijanta v Triglavski steni Z Jožem sva imela spet nekaj v mislih. Lani (25. VIII. 1929.) sva namreč v Skalaški smeri na tisti ploščadi, preden zaviješ levo proti Črnemu Grabnu, počivala in pri tem motrila steno na desni, tja proti Luknji; saj sva imela prav na tihem vsak pri sebi že v načrtu, da bi bilo dobro pogledati, kako je z zvezo med Skalaško smerjo in ono, ki vede po severozapadnem robu (Alpenklubweg - Nordwestkante, Dr. Prusik, R. Szalay septembra 1929.). Pa takrat se nama je mudilo; bila sva še nizko doli v pečeh, stena je pa od tam naprej še visoka in tudi zamudna; saj iz Črnega Grabna gori do vrh »Ladje« skoraj ni lahkega mesta. Ugotovila sva le, da bi se izplačalo še enkrat zlezti sem gori in pogledati na desno; ni zlomek, da bi ne prišla skozi, čeprav sta nama Pavla in njen drug zatrdila, da tam nista videla nobene možnosti in izgledov, ko sta plezala Skalaško smer. No in nazadnje, če bi se res izkazalo, da ne moreva naprej, nama je še vedno ostala pot v Črni Graben in v Gorenjsko smer odprta — tam sva pa že toliko znana, da bi zlepa ne prišla v zadrego. Počakala sva pomladi, da so se obleteli plazovi, nakar sva jo mahnila z dobrim daljnogledom v Vrata proti izviru Bistrice, da napraviva natančen načrt in pogledava, kod bomo hodili; zakaj, Stane je bil tudi ves za to. Videla sva, da vedeta s tiste ploščade v Skalaški smeri v desno dve beli, sneženi črti v višini kakih sto metrov vsaksebi, in sva vedela na prvi pogled, da so to police — to sva jih bila vesela! Preden pa se polici pričneta, je zarezan v steno širok, strm žleb, ki pade v silno odrezanem skoku v dolino, a zgoraj se izgladi v navpične plošče in strehaste odlome. Nič nisva mogla presoditi iz daljave, kakšna bo hoja od ploščade čez žleb k policam; videti pa je bilo preklicano nerodno in pusto; kar žal nama je bilo, da nisva že lani stopila malo v stran in pogledala po prehodu. — Polici držita precej daleč na desno pod rob stebra, visokemu rebru podobnega, da je z njima kakor prepasan; prav pod robom pa se zdi, da jih mahoma stena požre v gladke, neprehodne previse. Teh par klafter s police, pa bodisi s spodnje ali zgornje, pa na rob stebra, nama je delalo največ preglavic, ko ni videti nikjer kakšne primerne razčlenjene poti. »No, bo že sreča pomagala«, sva se tolažila in nisva izgubila vere v steno in vase. Saj se vedno podajaš v negotovost, kadar greš na novo, še neuhojeno pot; nikoli ne ves, kje te čaka zaseda. Verovala pa sva zatrdno, da bomo prišli na steber; saj nas je že kajkrat begalo kakšno težavno mesto, ko smo ga motrili iz doline, pa se še nismo nikdar vrnili praznih rok. — Na drugi strani stebra je spet žleb, še širši in višji od prvega, in tudi iz doline ne vidiš, kako boš prišel s stebra nanj, ker je njegov breg zasukan in ga steber zakrije pogledu. V žleb pa moraš, ker naravnost gori v smeri stebra ne gre prav visoko; previsi in odlomi te obrnejo, še preden si na pol pota. — Videla sva še, da bo treba potem nekaj časa po žlebu navzgor, nakar nas bo stena spet primorala, da prečkamo na desno v steno, ki nam bo končno omogočila, da plezamo naravnost kvišku. Prehod iz žleba v steno je obetal težave, prav tako stena v okolici velikanskega rumenega odloma na polovici pota; odtam je pa izgledalo, da bo šlo brez večjih težav noter do severozapadnega roba, kamor je že lani prvikrat stopila človeška noga. Še večkrat sva zatem v teku poletja čepela z Jožem na kakšni skali v Vratih in strmela v našo novo pot, presojala in ugibala, kako bi bilo bolje, pa več kakor prvikrat nisva dognala. Želja po novih doživetjih pa je le rasla v nas. S poletjem vred, ko smo znova okušali vse prelesti naših robov, je dosegel višek tudi naš sklep. Sedeli smo v Vratih Joža, Stane pa jaz in zdaj pa zdaj je neslo koga pred duri, gledat tisto krmežljavo vreme. Na vsezadnje ni tako napak kazalo; oblakov je bilo res cele trope, da so se zvezde le S težavo razgledovale skoznje, toda pihal je prav močan sever in tudi barometer ni bil slab. No, zjutraj smo videli, da se je topot tudi barometru zmešalo; lilo je na vse pretege, kakor da bi včeraj deset procesij prosilo za dež. Odložiti smo morali svojo namero za boljše čase. Sklenili smo, da gremo v steno le ob najlepšem vremenu, ko bo kazalo, da bo vsaj za dva dni stalno; saj dež še takrat ni nič prida, ko si pod streho. In res je čez nekaj dni sijalo solnce. Po ves dan mu ni prišel niti najmanjši oblak na njegovo sijajno pot in od same svetlobe si moral zamežikniti, če si pogledal v peči. Že ob devetih zvečer smo se odtrgali od vesele družbe v Aljaževem Domu in odrinili spat, ker smo zjutraj hoteli še pred dnem na pot, da bi imeli tako več časa in bi prišli še pred nočjo iz stene. Prav verjetno se nam pa ni zdelo, da bomo opravili v enem dnevu; zato smo se tudi za bivak opremili s šotorom in toplo obleko; naše kosti še imajo v spominu, kako čez noč v steni prav na drobno zebe, če se k temu pripravi. Imeli smo opraviti pač z zelo težko nalogo. Smer, kakor smo jo nameravali, drži čez najtežje mesto v Skalaški smeri, čez znano prečko nad vstopom, in čez najtežje mesto v severozapad-nem robu (Nordwestkante) tik pod izstopom; kaj pa bo v sredini, ko bomo šli na celo, sploh nismo mogli vedeti — vedeli smo le to, da ta del stene (od Črnega do Jugovega grabna) nikjer ni prav lahak. Da smo imeli s seboj tudi dve vrvi in klinov kakor za naprodaj, to se tako ve. Polegli smo. V pričakovanju jutrišnjega dne smo dremali, zaspati pa nismo mogli; vsakega izmed nas je nekoliko skrbelo — bali se sicer nismo ničesar, čemu tudi? Le tista negotovost in radovednost, če bo šlo gladko do vrha ali pa nas bo spodaj v žlebovih obrnilo, nam ni dala krepkega spanca. Premetavali smo se po ležišču in premišljevali; spodaj so pa peli: »Oj ta mi bo zazvonil, kadar jaz umrl bom!« No, peli so jo vsekakor precej prezgodaj; spati nam pa ta lepa pesmica ni pomagala. Saj ti ob njej nehote pride v misel, kar ni treba. Komaj je bilo okrog polnoči vredno zaspati, ker nas je Torkar že ob pol štirih zdramil. Pred šesto smo stali že pred steno, pri vstopu v Skalaško smer. Do tu nas je spremil Jožev brat; njemu smo dali čevlje, da bi jih zanesel na Kugyjevo polico; kajti nič ni prijetno vlačiti te teže in nerodnosti čez celo steno; da bi pa hodili s Kredarice v Vrata bosi ali v copatah — kakor takrat iz Gorenjske smeri — nas pa spet ni mikalo. Čopov Karel je stisnil vsakemu posebej roko in voščil srečno pot, zraven pa se je držal tako kislo in prežaljeno, kakor bi hotel reči: »Počivajte v miru.« Skrbelo ga je podjetje od sile, majal je z glavo, ko smo mu pokazali, kod bomo hodili. (Dalje prih.) Maks I g i i č : Severna stena Kranjske Rinke (2441 m) V ranem septembrskem jutru 1930. me je zbudil plezalni tovariš Verbič v pastirski bajti. Gosta, mokra megla je še povečavala neprijetni občutek vlažnosti in trohnobe okajenih tramov. Megla se je skoraj dotikala prodov v Mrzlem Dolu in macesni so se izgubljali v sivoti. »Težko, če bo za plezanje!« je izpregovoril France. Zdelo se mi je, da me bo stena v tretje nagnala. — Prvikrat se mi je nekako razodela, ko sem se globoko iz Jezerskega zastrmel vanjo, gorečo nad temačnimi kotli. V drugo se je zastrla z meglami do gozdov, ko je visela pod oblaki žalost in je macesen dišal po mrtvaškem. Tudi v tretje torej ni kazalo bolje. Vendar sva krenila proti Jezerskemu sedlu. Na poti se je skozi meglene razpoke posvetil blesteč vrh, pa so ga megle hitro zagrnile kakor prikazen. Zaslutila sva lepo jutro. V meni je dozorela stena, trdna volja me je prevzela ... Moram gori! Kmalu so se pod nama cefrali megleni prameni. Svetloba je prepajala stene in celo temne žlebove, belo morje ter valovala nazaj v nebo. Bil je dan neizmerne lepote, zanos v duši. Z Jezerskega sedla sva stopila pod stenami Križa na sneg ob vznožju Rinke. Sneg ima značilni razpoki. Vstopila sva v spodnjo in, po zelo sitnem prehodu, na ploščade v steni. Imel sem resničen občutek morja, ko sem pogledal preko zelenega roba snežne špranje v kodrasto, valujočo meglo. Bridki hlad naju je gnal v steno. Snežni žleb preide v kamenitega v desnem kotu stene. Plezala sva raje preko žlebovega grebena, strmega in gladko odsekanega, na prod, do belega stolpa na koncu žleba. Tu sva zgradila možica. Megla se je naslonila na Vodine ter se mirno solnčila. Iz Jezerskega je pritajeno plavalo zvonjenje med meglami, kakor utopljeni zvon. Izpod stolpa sva splezala na ploščato, dolgo polico, ki drži nad neprelezlji-vimi, od plazov izglajenimi skalami poševno navzgor. Polica se končuje nad nekim žlebičem sredi stene. Tod sva zgradila zaradi mraza možica. Do sem je stena težka. Povsod zglajene skale in v lepo vodeče police, razen najine. S police sva prešla v drugo tretjino. V splošnem je ta del stene lahek in ne nudi plezalcu nič posebnega. Pogostni so pragovi, nekateri neprehodni. Tako sva priplezala do zadnje tretjine, ki je skrajno težka. Previsi preveže jo steno v njeni širini; na desni prehajajo v navpične vrhovne stene, na levi pa v brezno med Rinko in Križem. Najprej sva plezala na levo; ker pa je stena skrajno krušljiva, povrhu tega pa tudi ne bi preplezala res prave severne stene direktno, sva šla nazaj na desno. Previsom bi se lahko izognila v drugi tretjini z umikom na severozapadni greben; tega nisva hotela. Dokler se je dalo, sva prečila pod previsi. Smer traverze vodi pod značilnim kamin- skim oknom. Nad kaminom se zdi teren lepši. Dobro da se nisva dala zapeljati; nad kaminom so, kakor sva pozneje više gori videla, sami gladki previsi. France me je zavaroval za skalnim robom z vrvjo. Splezal sem poševno navzgor po steni. Oprimki niso tod večji za nohet in je stena še vijugasta. Plezal sem urno, ker človek ne vzdrži dolgo na takem terenu. Priplezal sem do skale, zrasle s steno; med njima je razpoka. Vtaknil sem podlehti vanjo ter vise nekoliko počil. Od razpoke sem splezal po enakšnih oprimkih ko pred zajedo na decimetrsko polico. Previdno sem se vzravnal. Bil pa sem v tej zračni poziciji kakor svetnik v tronu: okoli, povsod vsen gladko. Nisem mogel zabiti klina za samozavarovanje. Moja naloga je bila, spraviti Verbičev nahrbtnik na polico; njega teža bi ga gotovo vrgla z oprimkov. Ko bi imela s seboj nadomestno vrv, bi šlo gladko; tako pa sva reševala položaj kakor uganko. Potegnil sem k sebi še neporabljeno vrv, se razvezal ter ua moj konec vrvi navezal kamen in karabiner, v katerega sem vtaknil začetek polovične vrvi. To sem napel in moj konec vrvi s karabinerjem in kamnom je bil prisiljen zaradi težnosti, da je spolzel k Verbiču. Bil sem mnogo višje ko France. Na konec s karabinerjem je nato navezal nahrbtnik. Najlažje je bilo, da bi jaz s pomočjo karabinerja po napeti polovici potegoval z drugo polovico vrvi k sebi nahrbtnik. Ker pa tega zaradi labilnosti na tako malem prostoru nisem mogel, sem velel Verbiču, naj spusti nahrbtnik, da bo prosto zanihal, potem ga že bom spravil na polico. Teža nihaja me je pošteno povlekla. Ni mi bilo preveč prijetno pri srcu, ko sem začutil pričakovani potegljaj. Tovariša tu ne bi mogel zavarovati. Ko sem vlekel nahrbtnik gori, se je zatikal med skale ter mi na vso moč nagajal. Koncem vseh koncev sem ga vendarle z ne preveč lepimi pozdravi spravil k sebi, ga razvezal in sebe navrvil na moj konec vrvi. S police sem splezal v steno, prav tako ko pred polico, nato pa preko gladkega praga skrajno nevarno za skalni rob žlebiča, ki se izobliči nad pragom. Ko me je doplezal France, sva nadaljevala. Nad pragom se strmina položi za nekaj stopinj, je pa še vedno prava stena. Deloma je šlo po žlebiču, deloma po skalah navzgor, dokler nisva splezala na vrhovni grebenček in čezenj na vrh. S tovarišico Evico sva se bila zmenila, da naju pride čakat ali na Savinjsko sedlo ali pa na vrh Rinke. Slišala sva že globoko spodaj vriske; prihajali pa so od tako različnih smeri, da nisva vedela, ali je spodaj ali na vrhu. Na Rinki pa nama je pravila, da je naju slišala včasih čisto blizu, nekaj metrov pod robom, drugič pa tako daleč, kakor da sva še na vznožju stene. Res, Rinka si dovoljuje prav svojevrstne šale! Počitek na solnčnem vrhu naju je poživil. Medtem je sever posušil belo morje. V zraku je zadišalo po jeseni. Pozno do večera smo ostali na vrhu; kar neradi smo se ločili. Saj se človek zaveda, da je le malo tako lepih, solnčnih, mirnih dni v življenju. Prvenstvena smer je v kratkem tale: snežna spodnja špranja — desni greben žleba, beli stolp, ploščata polica. S police v sredini stene navzgor do previsov. — Traverza pod previsi desno pod kami-nastim oknom. Pošev čez navpično steno (zajeda, polica, prag). Žlebič — skala — vrhovni greben — vrh. Višina stene, po obliki podobne enakokrakemu trikotniku, meri 400 m. Pleže 6 ur. Ing. V. Šega: Les Ecrins, 4107 m, in drugo Malo bolj sva se pripravila nego lansko leto, ko sva, jaz in Stane, naskočila znano La Meije 3987 m tako rekoč nepripravljena, kar bi bila kmalu drago plačala; šal in norčevanja La Meije ne> dopusti in, da sva tako srečno izdelala, se imava zahvaliti sreči in ne pameti. Naposled je bilo vse v redu za turo. Le v eni stvari se nisva mogla zediniti, radi goloba pismonoše. Nekdo je namreč v časopisju predlagal, da bi morali vsi turisti biti opremljeni z — golobi pismonoši, radi obilih nesreč seveda, s katerimi je strašno zlasti to leto. V enem sva si bila edina: živ ne bo šel z nami! Toda če že mora biti tič in je golob premajhen, vzameva s seboj piščanca. Stane je hotel gos, ker je večja; toda oporekal je ravnatelj moje privatne banke, ki me je priznal le za polovico piščanca. Tako sva odrinila najmoderneje opremljena, le brez kletke. Refuge Temple-Ecrins 2550 m. 30. junija 1929. Ob šestih zjutraj; divno poletno jutro, Grenoble še v spanju, ko sva zasedla prostora v udobnem avtobusu, ki naj naju povede do vznožja planin, na La Berarde, 90 km od Grenobla. Ko smo zapustili grenobelske bulvarje, mi je bilo, kakor bi izšel iz okov in ječe v svobodo. Peljali smo se po znameniti »la route des Alps«, ki jo po-seča vsako leto na tisoče turistov vseh narodnosti. Kolikokrat sem jo prevozil, ali nikdar se je nisem naveličal; čim večkrat jo vidim, tem lepša in zanimivejša se mi dozdeva. Ozka dolina, zaprta vseokrog s strmimi stenami pečin, vzadaj mogočni vrhovi večnega snega in ledu — sreče, groze in miru! Kmalu po Bourg d' Oisan-u se ločimo> od alpske ceste«, da vstopimo v še vse lepšo in pestrejšo dolino Ve- neona; cesta je vsa utesnjena, tako rekoč vklesana v divje skalovje, visoko in strmo nad hudournikom. Zanimiva je uvedba prometa radi ožine ceste: zjutraj do 11. ure je dovoljena le smer proti La Berarde, od 11. do 13. ure je zaprta in nato dovoljena le v obratno smer. Po 20 km od Bourg d' Oisan-a, oziroma 70 km od Grenobla, se ustavimo za četrt ure v mali gorski vasi St. Christophe en Oisan, 1470 m; kmečke hišice in cerkvica so tu sredi divjih planin kakor vklesane v stene; človek se čudi, da morejo živeti tu ljudje. Obiskala sva čedno cerkvico in pokopališče planinskih žrtev, zlasti Ecrin-a in Meije; med njimi je znani Dunajčan dr. E. Zsigmondy; tudi italijanska turista E. Moraschini in G. Bertani in še mnogo drugih sniva tu večni san sredi objema planin v nekaljeni gorski tišini. Krog 11. ure smo došli do La Berarde, 1714m; mala vasica, tako zapuščena, sredi grandioznega amfiteatra, brez primere! Krog in krog strme stene očakov; saj sta varuha te vasice dva najvišja in najtežja vrhova francoskih planin La Meije, 3987 m in Les Ecrins, 4107 m. — Nisva se dolgo zadrževala v vasi; po slabih desetih minutah sva nadaljevala pot, sedaj seveda peš, natovorjena ko dve muli, z nahrbtniki, ki so bili skoro težji od naju; saj sva imela v njih za deset dni hrane in še vrv, dereze, cepin in ostalo neobhodno potrebno obklado. Najin namen je bil priti do koče Temple Ecrin, ki naj bi bila izhodiščna točka vsem turam. Dokaj udobna steza naju vodi dobro uro ob hudourniku Veneon, nato pa stran v hrib mimo prve koče. pri kateri sva se ustavila le za hip; ustavljala sva se itak celo pot radi neznosne teže nahrbtnikov. Po treh urah mukepolne hoje sva našla svojo rešteljico, kočo Temple-Ecrin. Ko sva odložila nahrbtnike, se nama je zdelo, kakor da je nama mati zemlja odpovedala svojo privlačnost in da se bova popela v zrak, in seveda piščanec iz nahrbtnika z nama. Koča Temple-Ecrin je čisto nova, zelo prostorna vsak kotiček temeljito izrabljen; neoskrbovana je, ali vendar dobro preskrbljena z drvi in vsemi kuhinjskimi potrebščinami. Nič slabše ni urejeno prenočišče; za kakih 50 turistov mehka ležišča in dovelj kocev. Imela sva srečo, da sva bila edina gosta. Koča stoji na parobku strmo nad dolino Veneona in pod masivom Ecrin-a. Tu se ločita poti, ena proti Pic Coolidge-u — in druga, bolje rečeno, le smer proti Ecrin-u. Potov ni za Ecrin — markacij skoro ne poznajo, kar je razumljivo; kajti, kdo bi potem dal zaslužek vodnikom? Midva celo ne — že iz principa ne; vsaj v planinah hočeva biti svoja, odvisna od planin, ne od ljudi. Pic Coolidge, 3756 m. jlllija 1929. Ni bil sicer v načrtu za ta dan, ker sva nameravala naskočiti takoj prvi dan Les Ecrins; toda ob dveh zjutraj, čas odhoda, je bilo nebo prepreženo z oblaki, kar je bilo dovolj jasen znak, da bi bilo nesmiselno se spuščati v plezanje na tega očaka. Najina zaspanost je imela seveda pri tem največje zadoščenje; okrog štirih sva se zopet zbudila. Ni nama bilo žal; zunaj jasno, krasno vreme, le vrhovi še niso sneli jutranje čepice. V nekaj minutah sva bila na nogah in oblečena, medtem ko se je kuhal zajtrk. Na Ecrin je bilo prekasno; zato sva izpremenila potni red in šla obiskat soseda Pic Coolidge-a. Pot je lepa, vojaška steza do ledenika, prijetna hoja v svežem, malo hladnem jutru, divnem vremenu, in s še divnejšim razgledom zlasti na 1'Ailefroide, 3854 m, odeto v sveži sneženi plašč te noči. Po slabih treh urah sva dospela do ledenika in s tem do konca poti in tudi vsega najinega znanja. Toda, kaj zato? Vrh Coolidge-a vidiva; kod se običajno hodi, ne veva; pa hajdi po svoji — da nisva na pravi poti, o tem sva bila hitro prepričana. Pričele so se ledeniške razpoke; zato sva se natvezla na vrv; niso sicer tu preveč nevarne^ ali previdnost nikjer ne škoduje. Po tričetrturni hoji po ledeniku navkreber sva obstala pred strmo steno, ki je bila videti na prvi pogled kakor strašilo; toda polna izbornih oprijemov, ni delala nikakih resnih težkoč, le tu in tam je poledenelost ovirala plezanje, ki ni trajalo več ko eno uro do roba. Tam pa je bilo tudi konec vseh težkoč; pot se nadaljuje po robu skoro do vrha. Ob pol 11, torej po petih urah, sva dosegla vrh 3756 m. Pogled, ki se odpira z vrha, je nepopisen; krog in krog sami sneženi vrhovi, ločeni po ledenikih, ki se leskečejo biserno v jutranjem solncu. Nama nasproti stoji očak Ecrins v vsej svoji veličastnosti — ali tudi dokaj strahotnosti. Veter ali bolje: ostra burja naju je kmalu začela preganjati z vrha; stric Coolidge je hotel biti sam v miru do kosila. Na nasprotnih vrhovih Aig. d' Olan-a so se nama z dokajšnjo brzino bližali temni oblaki, ne obljubljajoč nič dobrega. Zato sva se podvizala proti koči. V treh urah sva bila tam. Najprvo sva se lotila kuhe. No, da bi naju kdo videl kot kuharja! Tako sijajno sva kuhala, da sva vse pojedla, kar sva skuhala. (Pripomniti je treba, da so najini želodci povsem neobčutljivi.) Toda pomivanje posode! Skoro bi bil rajši lačen, nego da pomivam. Krog osme ure zvečer, ko sva bila že na potu v deželo sanj, sta prišla motit najino samoto turist in turistinja, k sreči tako dostojno obzirno, da sva nemoteno zaspala. Les Ecrins, 4107 m. 0 . ,.. . Aon ' 2. julija 1929. Polu dveh še ni bilo, ko sva vstala, skoro s tihim upanjem; na slabo vreme; toda en sam pogled v krasno noč nama je pregnal ves spanec. Nebo brez oblačka, posuto z zvezdami, ki so osvetljevale najin Ecrins! Kar dvignilo naju je in ob dveh ponoči sva bila že na potu. Pot« prav za prav ne smem reči, ker o tej ni sledu; toda vidi se stena in to nama zadostuje, ker zadostovati — mora. Hoja po grušču ni baš najprijetnejša, zlasti ne v noči; zvezde so nama svetile, potu izgrešiti pa itak nisva mogla, ker ga ni. V tričetrt ure sva bila rešena grušča; v resnici pa sva prišla iz dežja pod kap, namreč na ledenik, sicer lep in zanimiv ali nič kaj varen po neštevilnih ledeniških razpokah, ki so zelo zahrbtne. V tej jutranji uri niso toli nevarne, oziroma zahrbtne, ker je vse zmrzlo. Kmalu sva spoznala, da nama bo povratek zelo otežkočen preko teh razpok in strmin, ki so prekrite s tenko plastjo snega, da se ti udira, ko misliš, da stojiš najsolidneje; če ti pa zmanjka tu dna, si dober za vedno; ni Ti treba zleteti dosti globoko, kajti stene razpok so ostre ko britev. Radi varnosti sva se zopet navezala in hajdi preko razpok ali pa krog njih, kakor se je pač dalo. Mnoge razpoke sva morala preskočiti, kar ni bilo lahko radi strmine in derez. Ledenik nama je obljubljal zvesto spremstvo do Col des Avalanches, 3511 m, torej do vznožja stene, kjer se najina tura v resnici šele začne. Pozabila sva kmalu na opasnost razpok, ker so prišle nove ovire v obliki sten, ne visokih sicer, do 20 m, ali opasnih. Skoro vedno je zijala med nami in steno razpoka s svojim nenasitnim žrelom, na eni strani streha, na nasprotni stena težko dostopna, ne toliko radi redkih oprijemov, ampak radi poledenelosti. Poledenelost je najopasneji in najhujši sovražnik plezalca, ker tu niti previdnost ne koristi dosti. Toda po steni navzgor še gre; ali kakšen bo povratek popoldne, ko bo sneg mehak, na to še misliti ne smeš. Sličnih kratkih sten je bilo več, ali rešila sva se jih v dobri uri s čisto premrzlimi prsti; nato pa zopet sam ledenik, ki nama je dal še dokaj siguren korak; tako sva dosegla Col des Avalanches ob šesti uri zjutraj. Tu se šele prične prava stena in plezarija na Les Ecrins, ki ima dva dostopa v severno steno in južno od nje; zadnja je mnogo težja in daljša; nje sva se lotila. Že kratek pogled na to gladko skalovje zadostuje za resno sodbo in kljub mrazu (biti je moralo 10° pod ničlo) nama je postalo vroče. Kje naj naskočiva steno, je bilo težko vprašanje; stena, povsod na pogled — in tudi v resnici — skoro nedostopna. V zavetju pod ogromno skalo sva si skuhala čaj, prigriznila in se odpočila in odločila za naskok, stane, kar stane. »Kje jo ugrizneva?« pravi Stane. »Mislim, da si bova zobe povsod polomila.« »Nič zato; mi bo očka novih zlatih kupil.. .<• Stane je namreč zelo ponosen na svoja dva zlata zoba; pravi, da to mnogo dvigne vrednost njegove osebe. Naskok! Skušala sva prestopiti prelaz in se z druge strani dvigniti v steno. Ledenomrzla burja nama je medla v obraz led in sneg, nisva mogla naprej. Obiti prelaz bi bila nesmisel, ker vrha ne bi dosegla nikdar, pač pa dolino v sekundah. Naskočiva po robu naravnost; malo bolje je, namreč toliko, da nima človek vedno pred očmi prepada 2000 m pod seboj. Korak za korakom prodirava v burji, ki se je zarekla proti nama; kleševa stopinje v led, bolje ledeno steno, nagnjeno 62°. Stopinje pa so še isti hip za nama zasute. Navezana sva; toda dvomim, da bi vzdržal eden, ko bi spodrsnilo drugemu. Počasi se dvigava proti kaminu, ki se nama dozdeva še najprikladneji za vstop. Ali tu se nama zastavi nova ovira: gladka poledenela stena. Prvi hip se zdi neprehodljiva; že misliva na povratek, postajanje je nemogoče. Led in sneg nama reže obraz, naju prepiha do kosti, jemlje vid in prekriva vse z ledeno skorjo. Nazaj? Povratek nemogoč po isti poti, in vrh morava doseči! Torej naprej! Pred kaminom sva, poledenela stena nama jemlje vso sigurnost, vrv nama malo ali nič ne pomaga; noga drsi, ne najde sigurnega koraka, roke, vse prezeble, so neobčutne; cepin zveni, a ne opravi dosti. Vendar po dolgem trudu doseževa kamin. Kamin sam je še nekam dober, da bi le ne bile njegove stene poledenele! Toda k sreči je tam malo zavetja, žal le bolj polovičarskega, ker burja gospodari nad njim in nama pošilja snega od zgoraj za vrat. Delo v kaminu nama počasi vrača toploto in taja oledenelo kri. (Dalje prih.) Dr. J. Š a š e 1 : Imenoslovje Koroških Karavank (Konec III. dela.) Naselja: Sp. in Zg. Kraje (Krajach), Mačane (Matschach), Svečane19 (Swetschach), Bistrica (Feistritz), Sine (Sinach), Posinavas" (Hunds-Sala, Št. Jan ž, Svetnavas (Weitzeldorf), Kapi a, Babnjak, Trn, jane (Dornach), Lipljane (Laipach), Struga (Strau), Kožentavra (Kirchen-teuer), Go.ričane (Gortschach), Resni k, P od gora (Unterbergen), Pod-Ijubelj (Unterlcibl); v Medvedjem dolu ležijo: Z a vrh (St. Mihael) in G o-rinčiči (Poautz); v Rutah pa: Sopotnica (St. Magdalena), Brojani (Loibl-thal), Pusto t a (Sovenji Plajberg), Žab niča ni (Bodenthal), Gornjači (Bleiberger Gr.), Striigarji (Strugarjach); od Dravi zopet Borovljane Ferlach), Dobrava, Kobel (Gabi), D ol jane (Dollich), Medborovnica20 (Unterferlach), 0 t rove a, Trata (Tratten), G lin jane (Gleinach), V esc a (Lak), Dobrava, Kočuha (Gotschauchen), Dole (Dellach), Za voze (Sa-bosach), Trebljenje (Trieblach), Šmarje ta (St. Margarethen), Zg. in Sp. Vesca (Ober- Niederdorfl), Borovnica (Freibach), H melise (Homelitach), Šajda tudi Drnžjavas (Schaida), Položani (ob vznožju Žetič), Selo (Zeli), Raven (Rauma), Koprivna, Koč a ni. Srednji in Zvrhnji (Mitter- Obervvinkel), Bajdiše (Waidisch). 18 Kraj je dobil ime Svečane po ljudski tradiciji šele izza turških vpadov (Turki so se tu pri prodiranju začeli vgrezati!), poprej se je imenoval Vrbice. 19 Glej zgoraj zazn. 7. 20 V narečju Medborovnic (nesklonljivo). Obzor in društvene vesti Dr. Jos. T o m i n i e k (Maribor): »Dr. Henrik Turna: Pomen in razvoj alpinizma.«* Tehtna in težka je ta knjiga (296 strani velike 8°), enciklopedično delo o »alpinizmu«, plod aktivnega delovanja, trajnega preudarjanja, neumornega zbiranja tekom več kakor navadne človeške dobe. Tehtna je knjiga po ogromnosti zbranega materi jala, težka, ako hočeš pisatelju slediti po duševnih stezah, ki niso vedno ravne ali uglajene, zanimiva pa je vedno, najsi ji pritrjuješ ali naj te — in to često — izziva k odporu. Častno za Slovence in za slovensko planinstvo je, da je o bi pisatelj ostal pri slovenskem izrazu »planinstvo«, bi mu bilo delo laglje in zasnova lahko razvojna; o alpinizmu pa bi se takisto moglo razpravljati kot posebnem pojavu planinstva. Potem bi se tudi ne moglo iti preko dejstva, da imamo Slovenci lepo število »planincev«, medtem ko štejemo gojiteljev alpinizma po izvajanjih dr. Turne razen njega samega kot prvega, ter ponesrečenega dr. Juga le še tega in onega. izmed starejših skoraj nobenega (dr. Švigelj se med njimi pohvalno omenja kot tisti, ki je dr. Tumo napotil na opisovanje tur). Dobili bi svoje mesto tudi hribo-lazci, plezalci1, naposled tudi sportisti-alpinisti in alpinistiki, a kot najsplošnejši: turisti. Načelno važni sta v »predgovoru« še sledeči točki: Na str. 11. pravi g. pisatelj, da ne bo navajal posebnih literarnih virov, na katere se je opiral, »dasi je morda to med specialisti posameznih ved navada ali razvada. Kakor sem bil samoten in samostojen alpinist, tako sem pri svojem preiskovanju hotel izhajati iz tabula rasa«. Šele, ko si je ustvaril svoje naziranje, ga je, kakor pravi, kontroliral z mnenji dirugih. Na istem mestu tudi pove, da mu je bilo nemogoče pregledati tistih preko 45.000 knjig o alpinizmu in sorodnih vedah, ki jih ima zbrane v Monakovem Nemško-Avstrijsko Alpinsko Društvo. — Tako stališče je čisto izgrešeno pri literarnem delu, ki hoče veljati za znanstveno in naj pomeni napredek v spoznanju. N i »navada ali razvada«, da se navajajo viri, ampak prva in primitivna dolžnost; večkrat je velezaslužna že sama zbirka virov. Vsak raziskovalec mora nadaljevati tam, kjer so predniki nehali1; zato mora vedeti njih mnenja in jim dati prioriteto, če so dospeli do istega naziranja, kakor ga ima ali si ga je pridobil novi avtor sam. Ako bi naj vsak raziskovalec delal in začel tako, kakor pravi dr. Tuma o samem sebi, namreč čisto samostojno in celo z drastiko »tabula irasa«, potem je odveč, da kdo izdaje knjigo kot uspeh svojega truda in študija; saj bi po njegovem načelu moral vsakdo takisto začeti s »tabula rasa«, če hoče kaj veljati... Kam bi to privedlo? Do absolutnega zastoja vsakega napredka, do okamenelosti primitivnega stanja... Ne! V tem vprašanju ni nobene debate; in,' ko bi bil dr. Tuma res tako snoval svojo knjigo, bi izgubila vso veljavo; sicer bi do tega itak ne prišlo, ker bi po tem načelu knjige sploh — ne bilo. V tej točki ne moremo popustiti ne za las. Tako delo mora biti osnovano na predhodnih delih, jih mora tudi, ako se na nje naslanjamo, se z njimi strinjamo ali ne, na dotičnih mestih točno navesti; s tem je vzpostavljena avtokontrola in se daje nasledniku možnost, da svoj trud zastavi tam, kjer je prednik nehal ali obtičai. — Ravno tako napačno pa je seveda, če bi kdo hotel v svrho svoje preiskave preštudirati cele knjižnice, v našem slučaju n. pr. v Monakovem. Tako bi postopal, oz. hotel postopati kdo, ki je čisto nezmožen znanstveni delavec; tako res delajo knjigožrci, ki svojih študij nikoli ne zaokrožijo in nič ne producirajo. Baš v tem je zmožnost raziskovalca, da zna bistro spoznati in najti tiste vire, ki so za problem, kojega zasleduje, potrebni; ako jih iz realnih ovir ne more dobiti v porabo, je njegova dolžnost, da se opraviči. Število pravih virov se v praksi obično zelo zmanjša. — Res pa se je za spise, ki jim ni namen trajna veljava, torej v žurnalistiki in precej tudi v časopisih, skoraj redno še v »poljudnih« razpravah in knjigah, udomačila irazvada-navada, da se ne navajajo, mnogokrat nalašč zamolčijo viri, zlasti še eden edini vir, ki je porabljen, prepisan, preveden. S tem pa se slovstvo spravlja v slab glas površnosti. — Ko bi dr. Tuma v svoji knjigi postopal res tako, kakor se glasi navedeni njegov nazor, bi mi njegovo knjigo smatrali kot slučajno osebno izpoved, ki bi v obliki leposlovnega spisa (romana ali kaj sličnega) morda zbujala estetsko ugodje, a kot znanstveni spis bi bila važna samo za spoznavo pisateljeve osebe, več pa ne. Toda dr. Tuma se v resnici ni v obili meri ravnal po svojem načelu; študiral je dosti literature, morda ne povsem zadostne, a vsekako v tolikem obsegu, da prisojamo njegovi knjigi, kakor smo že poudarili, trajno vrednost. Zelo pogrešamo podrobnih citatov iz porabljenih knjig; ti nudijo bralcu in presojevalcu hitro možnost, da se iz vira sam pouči, takisto pa tudi, da sledi našemu pisatelju, kako je delal. Citati so dokaz iskrenosti in odgovornosti. Takih citatov dr. Tuma sicer nima povsod, a ima jih dosti. Kako važni so, naj pokaže en slučaj. V dokaz, da je za alpinizem bistvena moška drznost, citira izrek J. Srneca (Plan. Vestnik 1924, str. 231) o važnosti te drznosti za narodno vzgojo. Pri tem pa je dr. Tuma pustil v nemar nadaljnja izvajanja g. J. Srneca, ki se glase (pisane o priliki dr. Jugove smrtne nesreče) in ki jih tu posnamemo že kot odgovor na zaključke naše knjige: »Res, žrtve morajo biti... Vendar — prehuda, prevelika je izguba napram dobičku... Žrtvujmo se, z veseljem se žrtvuj mo in ne strašimo se smrti, če treba za mili naš rod; ali ta žrtev bodi le skrajno sredstvo. Malo nas je in ne zametujmo se za razmerno premale uspehe. Bodimo idealni, bodimo pa tudi previdni računarji. Dosezimo uspehe, kolikor možno brez žrtev ali s čim manjšimi žrtvami in tudi s temi le v prid bistvenih narodnih stvari. — Triglav, ne škoduj, — Triglav, koristi našemu narodu.« — Prav isto svetuje nemški mladini, kajpada z vidika nemških nujnosti, dr. Henrik Pfannl v zborniku spisov in govorov »Was bist du mir, Berg?« (Dunaj, 1929), ko pravi na str. 153-4 v obliki »Resne besede alpinski mladini«: »Naš narod potrebuje vsakega moža, najbolj pa takih, ki za kako idejo zastavijo življenje; če se je nam leta 1914. propovedovalo, da je najvišje, umreti za narod, zdaj pa vemo: najvišje je svojemu narodu živeti, mu posvetiti polno in globoko življeno ž i v-1 j e n j e.« Tako je Pfannl, ki je bil v mladih letih izmed najdrznejših alpinistov, pozval v zrelih letih in v težkih oasih planinske mladince! Njegova knjiga druži izmed vseh spisov, kar jih poznam, na najidealnejši način drznost planinstva z njegovimi višjimi estetičnimi in moralnimi cilji v skoraj brezosebni obliki. — Mi pa bi v dr. Tumovi knjigi radi čitali sličen klic naši mladini, »naši stremeči mladini« ... Dobro si moramo ogledati še načelo, s katerim konča dr. Tuma svoj predgovor. Najvažnejše se mu zdi in mu je očitno — kakar je on sicer hladen in kritičen motrilec — najbolj priraslo k srcu. To je naziranje, da so Slovenci od pra-veka bivali na sedanjem in sploh vsem ozemlju, kjer se najdejo, ali prav za prav kjer dr. Tuma misli, da je našel sledove o našem jeziku; v zvezi s tem pa je njegovo prepričanje in dokazovanje, da se dajo razne besede splošnega pomena in lastna imena sicer nejasnega izvora enostavno irazložiti iz slovenščine, češ, prava razlaga se odpre planincu, ki prepotuje in spozna kraje, kjer se te besede nahajajo, dočim so temne jezikoslovcu, ki so mu na razpolago le njegovi znanstveni pripomočki. To apricuristično stališče, ki ga je dr. Tuma izpovedal pri vsaki priliki in tudi brez nje, je najšibkejša stran njegovih člankov in je bilo vzrok, da so si uredniki pomišljali z objavo; zaradi tega stališča so postali znanstveni krogi zelo rezervirani napram spisom dr. Tume; zbrani materijal je dobil svojo zasluženo ceno, filološkim in jezikovnim razlagam pa se je spričo njih diletantizma odrekla vrednost, češ, da zaradi večine nevzdržljivih postanejo sumljive tudi tiste, ki so se morda posrečile. Prav ta plat je bila tudi tista, pri kateri se jaz prav mnogokrat nisem mogel strinjati z dr. Tumo; pri stotini imen posebno v poitalijančenem delu slovenskega ozemlja je dr. Tuma ugotovil kot temelj slovenski izraz, skrit v tujo obliko po pisavi ali po izreki v narečju; takih imen je mnogo nabranih, in za nas ohranjenih v njegovem Imenoslovju Julijskih Alp. Uspeh s takimi odkritji pa mu je porodil zavest, da more on pojasniti tudi doslej še nepojasnjene besede; glasoslovna možnost in priznana zgodovinska dejstva so dr. Tumi ali učenjaška tesnosrčnost ali slepa vera v sporočilo, češ, tam v živi prirodi, med pastirji in sirarji prav poznamo temelje zgodovine in jezika. Mi bi skoraj mislili na stoletnico Prešernove »Nove pisarije« in bi se čudili romantiki dr. Tume, ko bi ne vedeli, da je kljub svojemu izpovedanemu realizmu v bistvu velik romantik. Da ne bi našemu Plan. Vestniku (dasi je za vsebino člankov odgovoren vsak pisatelj sam) očitali kot svarilo v znanstvenem svetu jezikovnih grotesk kakor doslej že dvema znanima Slovencema, sem — brez pridržka priznavajoč dragocenost zbirk in veljavnost mnogih razlag — pri dvomljivih zabrisal apodiktičnost trditve s pripombo o možnosti, o subjektivnem mnenju in slično; mislil sem si namreč: pobudo pa bodo naši raziskovalci vendar dobili in nemara se z znanstvenim aparatom lotijo razlage toliko Se nepojasnjenih besed; saj je tu res še mnogo neobdelanega polja. Tako bi dr. Tumove razlage posredno postale zaslužne; kar pa se mi niti s tega stališča ni zdelo opravičljivo, to sem črtal; v enem slučaju (razlaga Nadiže) se s pisateljem nisem mogel zeditiiti, ker je zahteval, da se spis natisne neizpremenjen. — To sem tukaj povedal zato, da se pojasni, v koliko je Plan. Vestnik soodgovoren za dr. Tumove jezikovne m zgodovinske sklepe. Z resničnim obžalovanjem pa najdemo tudi v knjigi »Pomen in razvoj alpinizma« isto usodno strast, zavzetost, navdušenost — nekdo bi morda rekel manijo — o predpamtivečnosti našega slovenskega prostaka in slovenskega jezika v vseh naših krajih in še daleč tja okrog. In celo v knjigi, ki mora vendar dona-šati vse trdnejše rezultate nego časopis mesečnik, zagledamo strmeč še daleko-sežnejše trditve. Najbolj precizno je to svojo vero izpovedal dr. Tuma na str. 75 v opombi s temle stavkom: »Izhajam iz teorije, da je praslovenska pastirska kultura temelj evropski kulturi.« (Slično str. 251.) Ob taki trditvi nam sapa zastaja, da skoraj ne moremio nič odgovoriti; saj menda tudi ni treba! Edino vprašali bi g. pisatelja, kako si on predstavlja praslovensko pastirsko kulturo, kod in s čim se je širila in kateri deli srednjeevropske kulture (kakšna in kje je ta?) temeljijo na praslovenski pastirski? In kako je to, da so ti naši pastirji, kolikor jih je še, bistveno ostali na zelo primitivni stopnji bržčas (po dr. Turni) večtiscčletnih prednikov, dočim je srednjeevropska kultura silno napredovala, odkar jo moremo zgodovinsko zasledovati. Taki stavki se pač slišijo v kakem ljudskem predavanju, kjer poslušalci ne morejo ali ne marajo razmišljati o vsebini, ali pri kakem agitacijskem govoru; ne sodijo pa v resno knjigo kakor je ta. V predgovoru na str. 12 se o isteml nazoru govori nekaj manj polnozvočno in se pojasnjuje, kako je dr. Tuma prišel do svojega nazora, a tudi tam je zdrava realnost, namreč dr. Tumovo opazovanje našega pastirja neposredno pri delu in govoru, utonila v fantastičnih sklepih: »Planinski pastir je odsev gorske prirode« — pastir pa — odsev? Čudno, kaj ne? Ali: »Slovenske besede za prirodne pojave v Julijskih Alpah se dado razlagati le iz slovenščine« — ej, to se razume samo posebi, če so besede slovenske, in to velja povsod, ne samo v Julijskih Alpah in ne samo pri pastirjih! »Julijske Alpe nikjer ne kažejo pred slovenskim drugega prebivalca« — kaj takega moremo trditi (brez dokaza seveda), če vemo, kdaj so bile prvikrat naseljene, česar pa ne vemo in pač nikoli ne bomo vedeli, in če po dr. Tumovi ideologiji mislimo Julijske Alpe naseljene le po pastirjih gori na planinskih pašnikih, kar je nemogoče in res tudi ni bilo; sicer pa vidimo tudi tu zopet omejitev le na Julijske Alpe. Nekaj vrst nižje pa je postavljena naenkrat širša trditev: »A zagonetka prve alpske kulture se ne da rešiti drugače nego iz slovenskih Alp in slovenskega jezika. Ta rešitev postavi vse dosedanje hipoteze o prvi evropski zgodovini na glavo.« Tu je zopet pomešano stvarno s fantastičnim. Kdor bo strokovno razpravljal o prvi alpski kulturi (ki pa se nes bo rešila kakor kaka — zagonetka, nikoli!), bo kajpada tudi uvaževal slovenske Alpe in bo iskal opore pri raziskavanju i v slovenskem jeziku; glede prve evropske zgodovine pa ne bo treba postavljati nobenih teorij, na glavo, če so namreč te teorije nastale na temelju zanesljivih virov, ki jih vendar imamo pisanih v starosti okrog 2000 let, nepisanih pa še starejših. Od našega pastirja pa, če ni kak mlad fant, bomo dobili informacij za planinstvo v pomenu pašništva v najboljšem slučaju za kakih zadnjih sto let; če nam pokaže kako Potočko Zijavko ali kaj sličnega, bomio svoje domneve, samo te, morali postavljati čisto iz lastnega, na lastno odgovornost in pripravljeni, da nam našo teorijo kdo drug, ki ima boljše dokaze, »postavi na glavo«, potem ko ja dokazal nevzdržnost naše. Tako bi tudi dr. Tuma povsod, kjer zametava na- sprotne teorije, moral najprej tem dokazati, da so njih sredstva slaba ali nezadostna, in sicer s stvarno kritiko po znanstveni metodi od vira do vira. V tem oziru pa metoda dr. Tume odpove. On se opira na nedvomno pravilno razlago precej zlasti krajevnih imen v današnji obliki in iz današnje slovenščine; take slovenske bfesede pa projicira enostavno v davno, predzgod ovinsko dobo, ne da bi se vprašal, ali je taka oblika bila veljavna i v prejšnjem stanju jezika, zlasti pa, ali moremo dokazati, da so v pradavnim že bivali Slovenci na ozemlju, kjer se danes nahaja dotična, recimo res slovenska beseda. Zgodovinsko je dognano in nihče ne oporeka, da so Slovenci bili naseljeni daleč tja po Alpah, makar do švicarske meje, in da moremo povsod najti sledove o njihovi nomenklaturi; a prav tako je nedvomno, da so take besede nastale tam šele, ko so Slovenci tja prišli — saj kaj drugega ni mogoče, torej recimo izza 6. stoletja po Kr. TaLa starost je zadostna in dr. Turna ne bo nikoli mogel dokazati — tega niti ni poskusil —, da so besede, ki jim je našel izvor v slovenščini, starejše, ampak on v svoji romantični slovanski ideologiji enostavno trdi, da so take besede o-i vsega početka, recimo od stvarjenja človeka, v teh krajih prvotne, češ, da pred Slovenci tu sploh ni bilo drugih prebivalcev. Opora za to mu je njegova razlaga nekih besed iz starih jezikov (zlasti latinščine), češ, da so ti zajemali iz slovenščine. Sem spada n. pr. beseda »Alpe«, ki |o dr. Turna na str. 138 razlaga iz slovenščine, češ, da pomenja »vzvišek« in je še ohranjena v »lob«-anji. Čudno pa je. da Slovenci Alp do današnjega dne niso nikoli in nikjer sami imenovali z imenom, ki so jim ga po dr. Tumi dali; in s slovenskim občnim imenom »višavij« so mogli Rimljani to gorovje poimenovati le, če so sami razumeli in govorili — slovenski. Če se ne motim, dr. Turna čisto resno misli, da so Rimljani, oz. Latinci svoj jezik tvarjali na slovenski podlagi; saj na str. 75 dokazuje, da latinska beseda ludus (igra) odgovarja slovenski »loditi« (luditi), kakor tudi nemški spielen slovenskemu »poljem — plati«; iz slovenske podlage, iz katere so vzete germanske iri latinske besede, torej po dr. Tumi sestavimo lahko polni pomen igre. Bistvo pojma pa mu je le v naši slovenski besedi igra, t. j. »veselo, šumno gibanje« — tako zaključuje dr. Turna svojo razlago. Tudi (str. 18) liocus Vrbanus (Sitaj Urbanus) mu je slovenski! — Žal nam je, da so take gorostasnosti, ki bi jih mogel zagrešiti kak naiven samouk in etimološki športnik, zašle v to tako veliko knjigo. Prvi vtis je ta, da se dr. Tuma za slovenski izvor evropske in posebe alpske kulture zavzema s tendenco, da dvigne pomen in važnost slovenstva, torej z nacionalnega ozira; v soglasju s tem je tudi poziv, naj se tega vprašanja lotijio slovenski veščaki, češ, da jih doslej preveč teži ogiromna nemška učenost; tudi sicer kaže knjiga toplo zavzemanje za vse, kar je slovanskega. Vendar pa pravi na str. 250: »Nacionalizem kot nositelj tekmovanja plemen in narodov odbil me je bil že davno od sebe. V njem pokazala se mi je za časa političnega delovanja gonilna sila nacionalizma: sovraštvo, homo homini Iupus.« No, oboje se da spraviti v sklad; glavno je, da se slovenstvu ne dela krivica. Eno pa nas neprijetno dirne, a to naj ne bo naslovljeno samo na pisatelja te knjige, ampak na mnoge javne zastopnike Slovencev. To je v zadnjih letih pri nas že kar udomačena pohlevna izpoved o našem — suženjstvu; tolikokrat se o njem govori in piše, da se to naše suženjstvo občuti kot nekaj samo ob sebi umljivega in da je postalo kaj priljubljeno govorniško sredstvo. Tudi dr. Tuma pravi na str. 49, da smo bili »zasužnjeni« pod nemškim gospiodstvom in da nismo poznali najprimi-tivnejših kulturnih pravic. »V to nevoljo pa ga je spravila — tedaj še mladeniča« — otvoritev »Deschmanove koče«, ki je imela čisto nemški značaj in kjer so pogostili tudi domače kmete in nosače. »Zagnusilo se mi je suženjstvo naših ljudi«, pravi dr. Tuma zdaj; tedaj pa je »odhitel ukaje, lačen in žejen navzdol skozi Kot ter prispel zadovoljen s seboj ob dveh v Mojstrano.« Kje je suženjstvo? če je naša inteligenca postala nemškutarska, je to storila prostovoljno; zvesti narod- lijaki pa so bili za narodno stvar bolj in nesebičneje vneti in delavni nego dandanes, preprosto ljudstvo je delalo na svoji lastnini, ako jo je imelo, neovirano, z bremeni, kakor dandanašnji, delavec pa je iskal zaslužka pri podjetniku, kakor dandanes. Ako je bilo tega, kar imenujemo svoboda, manj, so zanjo trpeli drugi narodi prav tako kakor Slovenci, podložnik kjerkoli na Nemškem na isti način kakor v Italiji, pri nas in drugod. Le zavest o svoji narodnosti še ni bila prodrla v vse sloje, ne pri nas in ne drugod; ta pa je dobila prosto pot posebno s preokretom v gospodarstvu; in v tem dvojnem oziru vplivati na narod v najširšem pomenu je postala naloga uvidevnih mož — voditeljev. Na take može je tudi čakalo še nerojeno, pa tudi že porojeno slovensko planinstvo; dobilo jih je na srečo Slovencev, a dr. Tumaje skoraj docela zamolčal njihove nevenljive zasluge. Ustanoviteljem društva vsaj priznava njihovo narodno navdušenje, a jih vrednoti nizko, češ, »nobeden izmed njih ni bil ne takrat ne pozneje turist (hotel je reči ,alpinist', str. 51); le pri sedanjem predsedniku dr. Franu Tominšeku (str. 52) kakor pri dr. Šviglju, podčrtava, da je bil alpinist, ki je odkril vse polno turistovskih pristopov na naše gorske velikane. Zamolčal pa je i pri njem i pri Aljažu i Kocbeku in drugih ogromno organizatorno delo, ki je s pobudo, z nasveti, s pripotegnitvijo domačinov in seveda z gmotnimi sredstvi ter z zaslužkom, ki so ga dobivali domači delavci in podjetniki, z neverjetno naglico osvojilo naše planine in zagospodovalo v njih. Kako naj knjigi odpuščamo težko krivico, da ni s ponosom, ki bi bil pravičen in upravičen, pred svetom z vso odkritostjo ugotovila, kar priznavajo vsi tujci, da je namreč v slovenskih planinah, v področju Slov. Plan. Društva planinstvo tako dovršeno urejeno in za vse potrebe kakršnegakoli planinca, poleti in pozimi oskrbljeno tako, kakor prav nikjer na svetu! To je doseglo SPD po svojih organizatorjih, plezalcih in — neplezalcih. Kako pa je mogel dr. Turna končati svojo obsežno knjigo, ne da bi posvetil »Triglavskemu župniku« Aljažu spodobno poglavje? Dr. Tuma ne pove o njem nič drugega nego, da je na svoje stroške postavil stolp na vrhu Triglava. Kocbek pa se (str. 71) sploh navaja samo med literarnimi viri: da je spisal knjigo Savinjske Alpe, Kocbek, ki je vse svoje življenje posvetil tem Alpam! Kot nedostatno naj na tem mestu še zabeležimo, da se alpinizem dr. Turne tiče le Julijskih Alp. Tako smo se v splošnem opredelili napram glavnim idejam, zastopanim v knjigi. Iz povedanega je dosti razvidno, kako širok je okvir tega obsežnega literarnega dela. Ko bi se hoteli odzvati na vse posameznosti, bi naše poročilo moglo narasti do obsega knjige same. Iz zunanjih razlogov se moramo in iz notranjih se smemo omejiti le na nekatere opazke. Kdor je doslej čital dr. Tumove razprave in poslušal njegova predavanja, ta pozna v glavnem njegove misli in trditve, ker so prevzete v knjigo bistveno neizpremenjene; za nas zanimiva so poglabljanja. Leta 1908. je v Plan. Vestniku, str. 85 do 96, tik preden sem jaz prevzel uredništvo, dr. Tumov članek »Alpinizem«; tedanji urednik A. Mikuš je odgovornost odklonil s pripombo pod črto: »Ta spis je znanstvena razprava, za katere vsebino je odgovoren g. pisatelj.« (Plim. str. 250 v naši knjigi.) Ta članek je prav za prav osnutek sedanje knjige, je pisan pregledno in živahno in izpričuje, da si je dr. Tuma zgodaj utrdil svoje nazore. Pojem alpinizma, za kojega določitev je porabil v knjigi tolik aparat, je leta 1908., na str. 85 določil tako: »Pojem alpinizma v širšem pomenu obsega po eni strani vso vedo in vse znanje glede na Alpe in visoko gorovje sploh, po drugi strani pa šport, t. j. organsko fizično delo, ki usposablja človeka, da zmaga alpsko prirodo. Po tej drugi plati je alpinizem alpinistika, kakor je od prve plati v pomenu vede alpinizem v ožjem pomenu besede.« In na str. 90 še tale izpopolnitev: »Brezciljno hrepenenje po neznanem silnejšem, brezkončno premagovanje samega sebe, brezmejna moč volje in nebo-jazen pred smrtjo, to so individualni — psihološki elementi alpinizma.« Nad 20 let pozneje pa je planinstvu še določil razmerje napram športu in rekordstvu in je razkril njegovo organično zvezo s p,rirodo. Storil je to v Koledarju Cankarjeve družbe za leto 1930. s člankom »Cankar — priroda — alpinizem« na str. 119, kjer pravi: »Alpinistika v svojem bistvu je šport. Bistveni moment športa je svobodno udejstvovanje telesne in umstvene sile v polni zavesti.« In na str. 121: »Alpinistika kot šport že po lastni vsebini izključuje tekmo in rekord in si s tem postavlja etične in estetične meje... Fabrika in tehnika zatre človeku telo in um, alpinistika mu prinaša svobodo, samovoljno udejstvovanje telesnega in duševnega. Alpinistika je beg od prisilnega dela, od mezdne sužnosti, je svobodno izživljanje v preprosti, svobodni piirodi.« V knjigi so posameznim delom teh označb posvečena posebna poglavja; rezultati so v bistvu isti. V zadnjih časih je nastal najhujši spor o tem, je li planinstvo šport ali ne. Dr. Turna trdi to kategorično, resda o planinstvu, ki mu je alpinizem. Da bi na to vprašanje mogli dati končen odgovor, bi bilo treba šport definirati do evidentnosti; taka definacija pa bi bila — ker se je šport zelo vsestransko razvil — ali čisto splošna ali tesno omejena, kakor si pač kdo zasebno predstavlja šport. Današnji šport velja v javni sodbi le za telesno udejstvovanje, da se pokaže telesna moč, spretnost, odpornost, vztrajnost, a obenem da se prezira telesna varnost, kar se lahko pojavlja v obliki prezirali ja ali celo iskanja telesne, končno smrtne nevarnosti. Ker število takih športnikov ne more biti veliko, postanejo oni, ki se na to stran odlikujejo, daleč vidni, slavni; to vabi druge, in tako je dospelo sportstvo do velikega tekmovanja, do napenjanja za rekordi. Uspehi takih rekordnikov potiskajo v ozadje uspehe na drugih, n. pr. prosvetnih, gospodarskih poljih. I pri nas se že v knjigah, namenjenih z.a najširše občinstvo, za leto 1931. v Koledarju Družbe sv. Mohorja, na str. 94 poroča o raznih telesnih športih. Pač se z obžalovanjem ugotavlja: »Človeštva se je polastila neka splošna strast za nego telesa in za oboževanje zmagalcev v teh tekmah. Največji učenjak, umetnik in mislec in državnik in če hočete, usmiljeni Samatritan za vse človeštvo — vsak tak je pri sodobnem človeštvu muha v primeri s športnim zmagovalcem. Duh in duševnost se odrivata; telesu in telesni moči, drznosti, spretnosti pa se zažiga kadilo.« A prav tako se ugotavlja, da se ta silni preobrat, ki ga je pokrenil napredek v tehniki in usmerjenje v telesnost, ne da zavreti, že zato ne, ker je čast in slava zmagovalca takisto slava naroda in domovine. Obrniti pa je treba novi tok od zgolj telesnega divjaštva v duševno, idealno usmerjenost in mu osobito odkrhati vso brutalnost. Športniki sami zahtevajo, da bodi njih vedenje »fair«:. Baš zato, ker je pri športu redko vidna duševna usmerjenost, a je tem bolj vidna brezobzirna gonja za osebnim uspehom, nič fair in preveč surova, zato se misleči in čuteči gojitelji prav za prav športnih del in spretnosti upirajo, da bi se šteli med športnike, in s tega svojega osebnega stališča in izkustva tudi tajijo, da bi njih delo bilo šport. Tako pridemo do paradoksnega dejstva, da se dve osebi udejstvu-jeta, ako ju gledamo na istem objektu in na isti način; a vendar se eden ponosno postavi kot sportist, drugi pa to odklanja ogorčeno. Posebno velja to o planinstvu ali — da govorimo po dr. Tumiovo — o alpinizmu. Dr. Kugy, ki mu zares nihče ne more odrekati značaja alpinista, noče nič slišati o tem, da goji šport. Dr. Pfannl, ki od alpinista zahteva iste zmožnosti in posebnosti kakor dr. Turna, samo da pri udejstvovanju v mogočni planinski prirodi, tudi ne izbegavajoč smrtno nevarnost, vedno zre v globino svoje duše, on pravi, da pri vsem planinskem doživetju ne misli na šport: »šport jetehnika, kot tak je samo sredstvo, je služabnik, ne gospodar«. Nedavno še (v oktobrski številki, 1930, časopisa »Deutsche Alpenzeitung«, str. 532, vodilnega alpskega glasila, kjer objavljajo visoki turisti svoje vzpone) se navajajo z naslovom »Je li alpinizem šport?« sledeče besede enega najdrznejših hribolazcev, Andreja Fischerja, posnete iz predavanja o opas-nosti in tehniki planinstva: »Prepričan sem, da se je pod vtisom kake katastrofe že marsikdo vprašal: ,In ti boš še vedno tja zahajal?' Pa mi smo še nadalje hodili tja gori in še bomo šli; kajti planinstvo je življenjsko delovanje, ki se, kolikor jih poznamo, ne da nadomestiti z nobenim drugim.« S tem je (tako se piše na navedenem mestu) jasno in glasno povedano, da alpinizem v pravem pomenu besede ni šport; o tem si tisoči, morda stotisoči niso na jasnem. Res obstoja planinski šport; obstoji pa tudi alpinsko udejstvovanje, ki je več nego šport, ki ima etično ozadje. Ce kdo v svoji prekipevajoči življenjski sili, v plezalski opremi, premaga navpične stene, žlebove brez prijemov, ostre grebene, se to prav lahko imenuje šport. Kdor pa se povzpne na Matterhorn, Bernino, M. Rosa, ta tega ne stori, ako je pravi planinec, zato, da je bil »gori«. Njemu je visoko gorovje več nego športni stadion, kjer se vrši tekma... Iz zdravega vira visokega planinstva črpa on moč za življenje. — Nato se ondi navajajo slični izreki slavnega angleškega alpinista Sir Francis Younghusbanda in se članek končuje: »Stremljenje kvišku za solncem, skalo, ledenikom, snegom ni za nas Zemljane le dogodek, ki je v prid našim mišicam, ampak obenem doživljaj za srce in čustvo.« — Nasproti tem so pa seveda drugi veleturisti, ki presojajo planinstvo kot šport; navaja jih dr. Tuma, sam njih pristaš; njemu je alpinizem skozi in skozi šport ali pa sploh ni alpinizem. Športne knjige naštevajo med različnimi (telesnimi) športi redno tudi alpinizem; n. pr. zelo poučna, točna in pregledna Fendrichova »Der Šport, der Mensch und der Sportmensch« (Stuttgart, Franckh), ima na str. 70 do 72 posebno poglavje o alpinizmu kot športu; splošna izvajanja o športu bodisi v tej ali drugi slični knjigi izven planinskega slovstva pa bi bila dr. Tumi služila pri razpredelbi športa. — Ko se je pri nas Slovencih razvilo planinstvo, se je zavestno smatralo kot šport in vsi planinci, ki so delali večkrat v planine »ture«, lahke ali težke, so se smatrali za športnike. To so bili časi,, ko smo druge zdaj mero-dajne športe komaj poznali; zavedali pa smo se prvotnega bistva take delatelnosti, kakor jo zdaj po angleški, preko francoščine iz lafihščine prevzeti besedi imenujemo »šport« (disportaire, desporter, t. j. se kratkočasiti, razvedriti). Še zdaj imenujemo najbolj splošno šport početje, ki je neobvezno (prostovoljno, nepoklicno) in se goji vneto pa očitno. V njegovi neobveznosti leži značaj razvedrila, ker je človek ze tako ustrojen, da smatra dolžnost za breme ali vsaj za neprijetnost in jo opravlja v toliko, kolikor pač mora, a da prostovoljno odbrane posle izvršuje z največjimi žrtvami, tako da mu ti morejo postati važnejši nego njegova »služba«. Vsi taki postranski posli so zanj »šport«, da le nimajo poklicnega namena; kajti če je početje, ki je meni šport, komu drugemu poklic ali naročeni namen ali sploh v službi kogar- in česarkoli, potem se upiramo, da bi se početje imenovalo šport. Pastirji, divji lovci, gorski vodniki so v planinah, Alpah prvovrstni hodci, plezalci, a nihče jih ne uvršča med spor-tiste, med alpiniste; ne dr. Kugy, ki se ne smatra za sportista, in je postavil Andreju Komacu tako sijajen spomenik v svoji knjigi; ne alpinist-sportnik dr. Tuma, ko nam poroča o Jožefu Komacu, Ojcingerju in drugih. — Vprašanje namena odloča, ne pa količine in uspeha in kakovosti udejstv o vanj a. Mera, višina popolnosti ne more biti odločilna za priznanje, je li kdo n. pr. alpinist, športnik ali nesportnik, je pa v duhu današnjega časa, da se za javno mnenje — a to se ne zmeni dosti za bistvo stvari — stavi v ospredje posebno pramoč telesa in prasila volje, ki se kaže v drznem pogumu in preziranju smrtne nevarnosti, s čimer se nevede in še bolj nehote od svojega ekstrema bližajo učinku srednjeveškega zaničevanja telesnosti, izvirajočega od poudarka absolutne dušev-nosti. Premajhen, običmo neviden ozir na duševnost je v najnovejših časih tudi povod, da se tisti, ki jim je duševnost vendar vedno prva, branijo naziva, da so sportisti. Branijo pa se tega po pravici toliko bolj, ker se zdaj gotova telesna udejstvovanja, n. pr. nogomet, hazena, sploh ne imenujejo drugače aego šport, a se baš pri njih kažojo vsi izrastki gole telesnosti; to odbija. Take »športe« gojijo tudi tisti, ki jim je to postalo poklic, torej profesionali, kar bi v nobenem slučaju ne smelo biti. ako naj bo »šport« res šport. Drugod, pri planinstvu, Veslanju i. dr. še razvoj ni dospel tako daleč; morda ga še dočakamo; pri tennisu ali, da se ozremo na netelesno polje, pri šahu smo že tam. Pri planinstvu pa še vedno odloča namen, in mislim, da bo to ostalo tako, posebno pri Slovencih. Hvala Bogu in našemu Planinskemu Društvu: vedno več planincev imamo in nadejam se, da jih je še vedno prav mnogo, ki morejo pohajati naše planine; malo pa jih bo zanimalo, ali jih kak teoretik šteje med športnike, alpiniste, alpinistike ali kaj sličnega. Toda naši priznani planiiici veljajo kot taki kljub vsem definicijam o športu in alpinizmu; v naši tradiciji štejejo kot makar — tudi — športniki, dasi jih dr. Tuma ne omenja. Naš najbolj znani planinec, hudomušni Janko (Mlakar) si je zgradil in si še vedno gradi planinski spomenik, on, ki mu je planinstvo že od mladih nog pravi šport; kdo je bolj alpinist nego on? Pa vseznalec in vsevidec J. We-ster — prvovrsten planinskosportni čin je njegova pešhoja s Triglava v Ljubljano, da drugih ne omenjamo. Najuniverzalnejši alpinist je dr. Oblak — kaj je že prehodil pri nas in drugod, sam s seboj in sam iz sebe; strašno zoprno mu je, da bi planinstvo naj bilo spori, in vendar je on najpopolnejši v športu poduševljenja planinstva; kar je pri drugih ena lastnost, je pri njem bistvo; telesno plat on komaj omenja, on, alpinist etike in estetike. Nasprotno pa, takisto vztrajen v navdušenju za planine, dr. Tuma, ne najde dovolj prilike in besed, da bi se predstavil kot dosleden zastopnik alpinizma-sporta; res se ne more nobeden slovenski turist dičiti s tolikimi prvovrstnimi vzponi (Triglavska stena, Špik nad Policami itd.); a vendar je iz njegovih podrobnih opisov, ki jih čitamo četrt stoletja v Plan. Vest-niku, razvidno, da mu planinski pristopi, razen prvih, niso bili čisto planinski — šport; služili so mu, in to mu štejemo naravnost v pravo — zaslugo, v spoznavanje ljudi, krajev, odnošajev; pri teh planinskih turah je osobito v svoji najzrelejši dobi gojil tisti — šport, ki je opasnejši nego plezalstvo in se kaj hitro konča nesrečno, to je šport etimologiziranja, razlage besed, šport, ki je zelo razširjen med samouki. Slično je neumorni propagator turistike in turizma, Rudolf Badjura, športnik in — nesportnik. V najpristnejši obliki, se mi zdi, je prej ko slej vdan alpinizmu Jožef Zazula, Da se obrnemo drugam: prof. Janko Ravnik krene kot alpinist v gore, njegovo čustveno oko tam trajno išče, najde in ujame drugim težko vidno slikovitost naših planin ter jo pokaže nam, daljini, potomcem...; je li to šport? Ne, to je umetnost, in taki umetniki so njegovi pristaši Egoni, Staneti, Ivani, Jankoti i. dr. Športnik in nesportnik planinec je tudi bistri praktik-alpinist: realist Lojze Knafelc. — Ni mogoče in ni treba naštevati drugih, kojih imen skoraj ne slišimo, ki pa so vsi delali in še delajo, ki so nairedili naše planine in vrhove pristopne sedanjemu širokemu toku planincev-izletnikov. Z očmi zdaj sledimo njih naslednikom; to so mladostniki, po letih ali živosti, ki osvajajo še samotne špike, po neprehiojenih stenah, žlebovih, grebenih; moji, naši ljubljenci, Vi naši »otroci skrbi«; veselo napredujte, pa čuvajte se in čuvaj Vas Bog! Jože in Stanko in Miha, pa Janez in Mirko, Marko in Edo, Darinka in Vladimir, Paula in Milan, Anton in Bojan, Herbert in Alojz, Rajko in Slavko ter ostali Vaši bratje in Vaše sestre. Dva izmed Vas in Klement so že postali žrtev planin, žrtve športnega dela Vašega planinstva: uvažujte, da Vaše planinstvo ni v celoti obseženo v športu, da mu je ta le zunanji okvir, videz; a Vaše stremljenje, ponotranjeno v zvestem tovarištvu in osredotočeno v notranjem doživetju, je vzvišeno nad formalnost, ki jo vedno vežemo s športom; od Vas je odvisno, da dvignete svoj »šport« nad — šport. — Končno naj pride na virsto domača hiša, jaz in moj brat. Kakor isem že omenil, pripušča dr. Tuma (str. 52) mojemu bratu, sedanjemu predsedniku, da je bil alpinist, ko je po vrsti preplezal pozneje izvršene pristope na naše velikane. Je li torej športnik? Ne! Športnik je bil, ko sva še kot gimnazijca leta 1887., gnana po notranjem nagonu, šla brez vsake priprave na Ojstrico; ali kakih 10 let pozneje, ko sva takisto sama, v dežju in megli, eden še z dežnikom, čez Kot in Rež prvikrat posetila Triglav. Ko pa je pozneje brat pričel delovati za naše Plan. Društvo in je iskal ugodnih mest in zvez za naše slovenske postojanke ter določil in odredil naprave, sem jaz, ki sem se večkrat udeležil pohodov, posebno v okrilju Razora, Jalovca in Mangrta. sam preizkusil, da tisti njegovi in naši vzponi, dasi so se izvršili pod vodstvom Andreja Komaca ali Špika-Tožbarja (ali obeh), niso bili kaka športna podvzetja, ampak poleg planinskega napora težko in odgovorno delo, previdno in preudarno započeto v tedanjih ne lahkih razmerah in skrbno nadzirano do dovršitve. Bogme, to ni bil nikak šport. Temu skrbnemu delu vseh tedanjih zastopnikov planinstva, pod smotrenim bratovim vodstvom, gre zasluga, da so naše planine postale v vseh ozirih naše. Ko bi mi in oni iskali samo športnega doživetja, bi imeli pač morda neko številce posameznikov alpinistov, kakor jih pogreša dr. Tuma, a slovenskega planinstva binebilo! Tonajpomislijotisti, ki danes kaj radi omalovažujejo mnogobrojne naše planinske naprave, ko-jih obstoj se jim zdi kakor kaj samoobsebi umevnega.Kot planinec torej dr. Fran Tominšek vpričo resnega težkega dela ni mogel biti športnik; v njegovem življenjskem položaju pa mu je vse planinstvo skupaj zares — šport, kakor je i meni, njegovemu bratu, s planinstvom vred izza leta 1908. urejevanje Planinskega Vestnika čist šport, in to nama obema — salamenskil Ne ugibljite torej, kako se Vaše delo opredeljuje in imenuje; šport ali nesport, alpinizem ali planinstvo ali kakorkoli, poglavitno je, da svoj posel, ki ste si ga odbrali in za katerega ste sposobni in voljni, vestno opravljate ter v prid brata, naroda, domovine vršite, skrbeč za umni napredek, povsod veseli, če najdete sodelavce, spoštujoč njih posebnosti in nazore; nikdar naj ne odločuje ozir na osebnost, nikdar ne zastopajte napram drugim svojih nasprotnih nazorov žaljivo. Planinstvo je tako obširno in dela v njem toliko, da lahko dobijo pri njem vsi svoje mesto delavnosti; pri »Vestniku« n. pr. vsi prostora. V naslombi na prejšnji odstavek sem prepričan, da dr. Tuma obžaluje grobost, s katero osebno žali na str. 157 in zopet na str. 208 enega naših najboljših plezalcev, ki svoje prvenstvene ture obenem opisuje tako spretno, da je zbudil pozornost inozemstva. V stvarni) knjigi je tak ton nedopusten; če bi se slišal na kakem občnem zboru — kjer se, žal, sliši marsikaj — bi ga m ogel predsednik zavrniti. Športniki morajo biti »fair«, pravi knjiga samu na str. 166. — Čista objektivnost je dolžnost knjige. Tu mi prihaja še na misel spis, ki stopa izven okvira dr. Tumovega dela in se ondi čuti kot prisiljen vrivek. To je poročilo c> nesreči Marko Debelakove in Edo Deržaja; dr. Tuma pritajeno očita Plan. Vestniku, da v njem spis ni izšel, dasi mu je točno znano, kako je do tega prišlo. Jaz sam sem v Vestniku 1927, na str. 189 poročal na kratko o nesreči s porabo privatnega pisma pisateljice in sem napovedal članek, ki bi služil v »pouk in svarilo«; članek sem priredil za natis in nič ne prikrivam, da me je pretresel. V Ljubljani so zabranili, da ni izšel; kdo pa je zabrano inspiriral? Baš tisti, ki so zdaj poročilo — izdali. Če hočejo s tem izraziti, da so svojo nekdanjo tova-rišico rehabilitirali, potem je čin pravilen; ni pa prav, da tega niso povedali in da se dr. Tuma obregne ob Plan. Vestnik. Njegova dolžnost bi bila, da pove vse ali pa nič. — Vse, kar smo povedali, naj velja kot uvod k čitanju knjige. Zdaj pa jo vzemite v roke in jo berite. Knjiga je napovedana kot I. naklada. Želimo in upamo, da bo kmalu potrebna II. naklada; za njo se naj to obširno delo zaokroži po zasnovi tako, da bo za tretjino krajše; v tipografskem oziru naj se skrbi za boljšo preglednost in za dosledno izbiro črk, a na koncu se naj dodene dobro kazalo, vsaj imensko, če ne stvarno, ker je drugače sila zamudno, med nebrojnimi podatki, često raztresenimi pod raznimi poglavji, najti ravno to, česar iščem; in končno, pred natisom naj jo dobi v roke jezikovni korektor. Gospod pisatelj pa bodi še mnogo let zdrav in čil ob svojem tolikostran-skem delu. Jos. \\ e s 11 i. »Slovenija« v »Novi Evropi«. Ugledna zagrebška revija »Nova E v r o p a« je izšla v novembrski številki 1930 (knjiga XXII., br. 5) kot enoten zbornik pod naslovom »Slovenija kao prede o i planin a«,1 Ta za slovenski del naše države nadvse pomembna publikacija vsebuje v srbskohrvatskem jeziku objavljene članke naših turističnih pisateljev, dalje leposlovne odstavke iz spisov slovenskih literatov, ki rišejo pri-rodne krasote in značilno ubranost najlepših predelov naše pokrajine, vmes pa so vpleteni poetični vložki iz naših pesnikov. Prozaični sestavki se čredijo izmenoma v cirilici in gajici, pesmi pa so objavljene v slovenskem besedilu, tako da nam (a lični zbornik kaže v prijetni harmoniji trojni odraz; naše jugoslovanske kulturnosti. Snopič vsebuje nič manj ko 26 sestavkov na 72 straneh. Uredništvo si je vzelo za nalogo, da s članki raznovrstnega značaja predoči jugoslovanski javnosti Slovenijo kot ozemlje, ki naj spričo svojih prirodnih krasot in zanimivosti privabi v deželo čim več planinskih turistov ter zdraviliških in letoviških gostov. In res utegne ta pisana zbirka inteirni tujsko-prometni propagandi služiti bolje kakor vsa često pretirana časnikarska ali plakatna reklama. Pravim: interni propagandi! Zakaj, za spoznavanje domače zemlje in za medsebojno posečanje jugoslovanskih pokrajin se je doslej le malo storilo, dočim je za vnanjo propagando — v tujini, zlasti v Nemčiji, Avstriji, Češkoslovaški — že prilično dobro poskrbljeno po raznih tujsko-prometnih zvezah in zastopstvih. Seveda način te vnanje reklame še ne doseza izborno organizirane tujsko-prometne delavnosti v sosednih državah, n. pr. v Avstriji, Švici, Češkoslovaški, kjer ima potnik kar v železniških kupejih na razpolago lične brošure in razkošno opremljene albume.2 Pri nas pa tujski promet še nima svoje tradicije in zato njega tehnična plat zaostaja za smotrno urejenostjo tujsko-prometnih naprav v drugih državah. Vendar moremo leto za letom videti lep napredek v tem pogledu; saj 1 V knjigotržtvu se dobiva omenjena številka tudi kot posebna brošura za ceno 20 Din. 2 Opozarjamo na krasno publikacijo ministrstva češkoslovaških železnic »Mezi-nairodnl spoje Č. S. R.« na 162 straneh v velikem 4° formatu s slikami v bakro-tisku in barvnem tisku; spremno besedilo je v češkem, nemškem, francoskem in angleškem jeziku. se vsi 'činitelji, državna uprava, turistovski, športni in pridobitni krogi vedno bolj zavedajo, kolikega pomena za gmotni in kulturni prospeh je ta panoga gospodarskega udejstvovanja. Uredništvu »Nove Evrope« moramo pohvalno priznati, da je imelo srečno roko pri izberi in razporedbi objavljenih sestavkov. Najprej podaja panegirično oznako Slovenije dr. R. A n d r e j k a v uvodnem članku »Slovenija kao predeo«: kljub vsem pokrajinskim kontrastom ima Slovenija nekaj samosvojega, kar jo bistveno razlikuje od vseh drugih predelov naše države; tam planinski svet Julijskih in Kamniških Alp, Karavank, tu Kras, tam zopet Dolenjsko in Štajersko hribovje. Oživljajo jo bistre vode, jezera, slapovi, bele cerkvice na gorah in v ravnini, lične naselbine z vrtovi, čebelnjaki, kozolci: vse to daje naši pokrajinski sliki poseben, izrazit značaj. Slično označuje dr. J. C. Oblak v poetičnio nadahnjenem eseju »Lepoto planinske Slovenije« kot čudovite celote polne kontrastov, kot »divne skrinje polne skritih zakladov«. Zanimivo je, da oba pisca slavita razgled z Ljubljanskega Gradu, ki razgrinja gledalcu vso raznioličnost slovenske pokrajine v glavnih potezah. Marljivi »perieget« R. B a d j u r a podaja v jasno razčlenjenem in lepo zaokroženem članku »Planinarstvo u Sloveniji« točno sliko o naši planinski turistiki in o delovanju SPD (ki deluje kot organizacija od 1.1893., ne: 1881.). Članek našega odličnega znanstvenika Ferd. Seidla »Krečni Alpi« nudi geološko karakteristiko Savinjskih Alp, prepleteno s subjektivnimi refleksijami, ki pričajo, da more tudi geolog estetski občudovati mogočno tektoniko gorstva. Sestavek je očividno posnet iz Seidlovega standard-dela »Kamniške ali Savinjske Alpe«. — Strokovnjak v zadevah tujskega prometa, Vlad. P i n t a r, je objavil pet člankov, ki v mirni stvarnosti opisujejo posebnosti in prednosti naših najlepših letoviških krajev: »Bohinj«, »Bled i okolica«, »Gornja Savska dolina« in »Kamnik«, posebe pa še sestavek »Lečilišta i' letovališta u Sloveniji«, v katerem je vsako izmed enajstih naših zdravilišč in kopališč primerno označeno; v formalnem pogledu sta najbolje izoblikovana prva dva sestavka, o Bohinju in o Bledu. Pogrešamo pa posebno črtico o Jezerskem, ki je sicer kar ob kratkem odpravljeno kot privesek k »Gornji Savski dolini«; zakaj, po našem mnenju utegne Jezersko spričo svojega edinstvenega položaja kot zračno zdravilišče, ležeče v visokodolinskem sklepu, zavzeti kaj odlično mesto med našimi alpskimi letovišči. Svoj odstavek bi zaslužila tudi Ljubljana ne samo kot kulturno in prometno središče Slovenije, temveč tudi kot mesto, spričo svoje subalpinske klime primerno za letovanje gostom zlasti iz južnih in vzhodnih krajev naše kraljevine. Saj še dobro pomnimo, da so v predvojni dobi radi prihajali1 v Ljubljano letoviščarji iz Primorja. Pogoji za letovanje so dandanes še ugodnejši: Ljubljana se je razširila, stanovanjske prilike so udobnejše zlasti v počitniških mesecih, dobila je udobna kopališča in izprehajališča, izleti v znano lepo okolico so spričo avtobusnega in železniškega prometa znatno zložnejši. O Rogaški Slatini, tem najučinkovitejšem in udobno urejenem zdravilišču evropskega slovesa, pišeta dr. F. Šter in dr. Fr. Kolterer: prvi označuje nje pokrajinsko lepoto in moderno urejenost zdraviliških naprav, ki so v mnogem oziru tujcem merilo za presojo podjetnosti in modernosti naše državne uprave; drugi pa poudarja zdravstveni značaj tega že nad 300 let znanega zdravilišča in njega slovečih vrelcev: Tempel, Sfyria in Donati. Vrsto strokovnih člankov zaključuje dr. Ivo Belin z razboritim in s statističnimi podatki utemeljenim esejem »Položaj Slovenije u našoj privredi«. Reči moramo, da nismo še čitali tako precizno podane oznake naših gospodarskih prilik. Pisec Sloveniji brez oklevanja priznava prednost v gospodarski urejenosti pred vsemi drugimi pokrajinami v državi: Slovenija da že zavzema v Jugoslaviji slično mesto, kakor so ga imele v bivši Avstriji Sudetske dežele; imamo obilico premoga in vodnih sil, prebivalstvo je pismeno, podjetno in se spretno udejstvuje v industrijskih podjetjih. Belin poudarja, da ima industrija v Sloveniji vse pogoje za čim širši razmah in da bo v nekaj letih vsaj polovica prebivalstva zaposlena v industriji in trgovini. Gospodarska solidnost da se kaže v razvitem zadružništvu in v koncentraciji kapitala v velikih denarnih zavodih; saj odpade 60% vseh hranilnih vlog v državi na slovenske zavode. Toda: če uvažujemo neugodne glasove, ki se včasi čujejo o težkočah našega gospodarskega položaja, se nam mora diagnoza dr. Belina zdeti malce — preoptimistična. Sicer pa sprejemamo bodrilno priznanje, ki ga izreka odlični nacionalni ekonom, hvaležno na znanje. Med te opisovalne in strokovne sestavke je uredništvo z dobrim ukusom vpletlo niz leposlovnih odlomkov iz nekaterih naših prozaikov. Iz Fr. Erjavčeve potopisne črtice »Na kraški zemlji« je vzet odstavek »Na Krasu«; Cankarjev slavospev »Vrhnika« iz povesti »Aleš z Razora«; Iv. Tavčar opisuje »Proleče na Gorenjskem« (uvodno poglavje iz spisa »V Zali«); Fr. Ks. Meško je zastopan po sličici »Koruško selo« (iz povesti »Sita«, Lj. Zvon 1915); Al. K r a j g h e r je objavil iz slovitega »Kontrolorja Škrobarja« oznako »Slovenskih Goric« (črtici se pozna, da ni enotna, temveč strnjena iz treh odlomkov); Jan. Mencinger pa je prispeval iz svojega »Abadona« (Lj. Zv. 1893) začetek drugega poglavja kot oris »Bizeljskega«. Tudi ne smemo prezreti Jos. Vando-110 iv i h zanimivih črtic »Bohinjski fragmenti«, v katerih nam čara pred oči privide iz sive davnine, ko so bili staroslovanski bogovi našli v Bohinju svoje zadnje zatočišče ali ko je bila Komna še kraljestvo bajnega Zlatoroga. Pisec bi želel, da bi se kje na Komni dvignil spomenik prvemu slavitelju te pokrajine, nemškemu poetu Baumbachu. Zakaj pozablja o tej priliki omeniti prepesnitelja Funtka, zakaj prezre izvirnega Aškerčevega »Zlatoroga«? V ostalem pa imajo Vandotovi »fragmenti« svojo leposlovno vrednost. Isto velja o lepo zasnovani črtici »Kiklop« gospe F. Copelandove, to je o prevodu članka »The Cyclops«, ki ga je ta odlična alpinistka objavila v angleškem jeziku v uglednem londonskem listu »The London Mercury« januarja 1930. Kdo je ta Kiklop? Prisojnik s svojim mogočnim strmim pobočjem In z značilnim »očesom«, z »Oknom«. Samobitni opis divne gorske pokrajine ob Pišnici do Vršiča ter drzna plezalna tura, ki jo je bila podjetna dama opravila najprej sama, pozneje pa v družbi dveh slovenskih alpinistov, Al. deReggija in Ed. Deržaja, utegne pri čitateljih hrvatskega in srbskega rodu vzbuditi živo zanimanje za visokogorsko turistiko. 0 krilatici navdušene alpinistke, da »se plezalec rodi, a ne vzgoji«, bi se dalo širše razpravljati; bržčas ji ne bedo vsi naši planinci pritrjevali. Subjektivni momenti, ki jim vešča pisateljica daje v svoji črtici iskrenega izraza, pričajo, da ji plezalna alpinistika ni zgolj šport brez etičnega jedra. — In končno bodi pohvalno omenjena nežna črtica ruskega turista Pavla A s k o č e n-skega »Ruski grobovi u Sloveniji«, ki se v elegieni ubranosti spominja vojnih žitev svojih rojakov, katerih kosti krije ruša slovenskih gora nedaleč od Jezerske koče in na Vršiškem klancu. Izvirne članke je spretno prevedel na srbskohrvatski ji e z i k D. Težak. Kolikor smo prevod primerjali z izvirnikom, moremo ugotoviti vobče dobesedno skladnost; malenkostnih netočnosti ni vredno navajati. Odstavki v vezani besedi so objavljeni vsi v slovenskem besedilu; tako: trije odlomki iz Prešernovega »Krsta pri Savici« — stihi o »snežnikov kranjskih sivem poglavarju«, o Bohinjskem jezeru in o Bledu — ■dalje Funt ko v a romanca »Blejski zvon«, Golarjeva »Gospa Sveta«, Iv. A 1- b r c h t o v a meditacija »V Rožu« in G a n g 1 o v a pesnitev »Bela Krajina«.3 Ker nam je znano, kake težkoče povzroča celo inteligentnemu čitatelju Srbu ali Hrvatu slovenski tekst, bi bil jezikovni in stvarni komentar (pod črto) vsekakor umesten. Zakaj težko, da bo bralec dodobra umel omenjene pesmi — brez potrebnih jezikovnih in zemljepisnih pojasnil. Umevanje Prešernovih verzov je otežkočeno tudi radi tega, ker so objavljeni v prvotnem zapisu. »Sloveniji« je priložena umetniška, v bakrotisku izvedena reprodukcija osmih fotografskih slik, ki naziorno predočujejo značilne prirodne krasote naše pokrajine: Triglav, Ojstrico, Bled, Bohinj (Sv. Janez), Jezersko, Kokro (s pogledom na Kočno in Grintavec), Rogaško Slatino (z Donačko goro). Za sliko Kranjske Gore bi bil vsekakor primernejši tak pogled, ki predočuje obenem impozantni planinski prospekt (z Martuljkovo ali s Prisojnikovo skupino). Druga priloga je pregledna karta Slovenije v črnem tisku z navedbo vseh v tujsko-pro-metnem oziru pomembnih krajev, letovišč in zdravilišč. Za pregled planinskih tur spričo malega merila (1:1,000.000) ni poskrbljeno; vertikalna obrazba sploh ni našla izraza. Čudno, da sicer točni risar ni vrisal železniških prog Ormož—Ljutomer—Murska Sobota in Rogatec—Krapina. — Besedilo samo pa krasi deset vinjet po perorisbah Ed. Deržaja; večina njih se prav čedno odraža na sicer hrapavem papirju. Žal, da so vse te sličice ostale neoznačene; saj niti poznavalec naših krajev ne more vseh pogioditi, kaj še-le tujec, če mu je Slovenija doslej1 še — deveta dežela. * Uredništvo je naslovilo svoj lični zbornik z imenom »SI o v e n i j a«, s čimer je posredno priznalo, da ne kaže opustiti imena, ki pritiče pokrajini enotnega narodnega, kulturnega in prirodnega obeležja. Banovine kot politično-upravne edi-nice imajo svojo zakonito odrejeno poimenovanje, za propagando v tujsko-pro-metnem pogledu pa so umestna stara zgodovinska, v svetu znana imena: Dalmacija, Bosna, Hercegovina, Črna Gora, Srem, Šumadija, Stara Srbija i. t. d., slično kakor ima Francija kljub podeli v departemente še vedno svojo Provanso, Bretanjo, Normandijo, Šampanjo. Tako tudi Dolenjske, Gorenjske, Notranjske, Štajerske ne moremo pogrešati. »Nova Evropa« je s »Slovenijo« »tvorila serijo »Letovišča in kopališča v Jugoslaviji« ter napoveduje že za prihodnjo številko novo zbirko »Črna Gora sa Durmitorom i Južna Srbija«. Postopoma pridejo na vrsto vse jugoslovanske pokrajine. Vsak rojak, ki mu je pri srcu spoznavanje naših zanimivih pokrajin in želi videti napredek v tujsko-prometnem in sploh turističnem pogledu, bo z iskrenim zadovoljstvom pozdravil ta razveseljivi pojav smotrnega dela. Ne zadostuje pa samo platonična propaganda s pomočjo krasoslovnih spisov. Pričeti je treba, in sicer čim preje, tudi aktivno propagando z živo besedo, na javnih predavanjih s pomočjo diapozitivov in filmov4 po vseh krajih naše kraljevine; tudi radio bo dobro služil temu poslu. Vse organizacije, ki jim je namen pospeševati tujski promet, kakor »Zveza za tujski promet«, »Tujsko-prometni svet Dravske banovine«, »Tujsko-prometni svet mesta Ljubljane«, »Slovensko Planinsko Društvo«, uprava državnih železnic, društvo hotelirjev i. t. d., naj bi započele skupno akcijo. Le tako je pričakovati vidnih in trajnih uspehov. »Slovenija« »Nove 3 Omenjeno bodi, da se vsi pesniški vložki — razen Prešernovega — nahajajo v Slovenski čitanki za IV. razred srednjih šol, odkoder so očividno prevzeti. Čita-telja bodo motile nekatere grde tiskovne napake, kakor: prekresen zvon (= prekrasen) ; ne razpreza (= se razpreza); oklica (= okolica) i. dr. — W. 4 Turist, klub »Skala« pripravlja že dve leti film o slovenskih Alpah, ki je, kakor čujemo, v glavnem že dogotovljen. — W. Evrope« pa pomeni prvi, dobro zasnovani in poudarni piodvig k sistematičnemu delu za spoznavanje naše pokrajine. Da bi motiv »lepe naše domovine« ne ostal samo retorični okrasek slavnostnih govorov! »Domači prijatelj«. Januarska številka te ilustrovane družinske revije je v dveh tretjinah svojega obsega posvečena našemu smučarstvu. Veliko število slik, 28 jih je, velikih na celi strani ter manjših in majhnih, nam kaže gore v zimskem krasu, divna smučišča, prizore iz življenja smučarjev; torej nekako panoramo smuštva. Največ slik je prispeval neumorni prof. Janko Ravnik; njegovo ime jamči za prvovrstnost posnetkov. Vzporedno s slikami se s posebnimi članki sistematično opisuje smučarstvo. Uvodni članek piše o »Razvoju smuškega športa pri nas«, dr. Pire Ivo govori o zdravstveni strani smuškega športa, o »Smučarstvu in mladini« se razpravlja v prihodnjem članku, A. Mrak je spisal mično »Božično zgodbo« v Kranjski Gori, Ivo Zor pa noveleto »Novoletna zarja«, Mirko Kajzelj nudi (»Smučar«) vpogled v dušo smučarja, J. B. opisuje, kako je prišel »S smučmi na Staničevo kočo«; izvemo tudi, kako se dela »telemark« na — parketu; opasnost smuštva pa je predmet povestice »V snežnem objemu«. — Celoletna naročnina revije je 60 Din. J- Naše slike. Jalovec s Slemena. Najsijajnejši vrh Julijskih Alp je pravzaprav Jalovec. Celo leto smo ga na ovitku Planinskega Vestnika prikazovali; izkažemo mu čast, da ga ob začetku novega leta uvrstimo med naše redne slike. Vidimo ga tukaj z visoke planote Slemena pod Mojstrovko v zgodnji spomladi, ko je še obdan s širnimi snežišči. Visok je 2643 m: in torej po višini tretji za Triglavom (pred njim sta Škrlatica in Dovški Križ). Stoji tam na klinu naše meje proti Italiji kot mogočen branik. Popolnoma po naši strani morejo na njegov vrh prispeti le plezalci; drugi ga morajo obkrožiti od juga in pri tem prestopati preko meje, kar je že nekojemu našemu planincu napravilo neprilike. Zato bomo pač tudi preko nebotičnik sten Jalovca morali prirediti zavarovano pot in ga napraviti pristopnega širokemu krogu planincev. Saj kraljuje Jalovec nad prelepo Planico, ki se vedmo bolj) otvarja prometu in tudi zimskemu športu; bilo bi pod našo častjo, da bi ga opazovali samo od spodaj. — Upajmo, da se kmalu uresniči ta načrt! T. Od uredništva. Ta številka je iz tehničnih razlogov za pol pole razširjena; prihodnja številka bo za toliko krajša. VSEBINA: Dir.Jos. C.Oblak: Priroda — naša učiteljica (str. 1). — AR.: t Dr. Dušan Mitrovič (str. 2). — Miha Potočnik: Varijanta v Triglavski steni (str. 7). — Maks Iglič: Severna stena Kranjske Rinke (str. 10). — Ing. V- Šega: Les Ecrins in drugo (str. 12). — Dr. J. šašelj: Imenoslovje Koroških Karavank (str. 16). — Obzor in društvene vesti: Dr. Jos. Tominšek: Dr. Henrik Turna, pomen in razvoj alpinizma (str. 17). Jos. Wester: »Slovenija« v »Novi Evropi« (str. 28). — Domači prijatelj (str. 32). — Naše slike (na prilogi): Jalovec s Slemena. »Planinski Vestnik« izhaja 12krat na leto in stane v tuzemstvu za celo leto Din 40-—, za inozemstvo Din 60-—. — Naroča, plačuje, reklamira se pri Osrednjem Odboru SPD v Ljubljani. Rokopisi, sploh spisi in poročila za natis se pošiljajo na naslov: Dr. Josip Tominšek, gimn. ravnatelj v Mariboru. Za uredništvo odgovarja: Janko Mlakar, profesor v Ljubljani. — Izdajatelj : Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani; njegov predstavnik je dr. Fran Tominšek, odvetnik v Ljubljani. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. (Priloge slik tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.) Pogled s Črnega vrha na Urško goro in Peco. Fot. Predali« stane.