Trst K JADRANSKI kol 1956 323.15(45.1 95513 863) 059 COBISS e UREDIL IN ODGOVARJA UREDNIŠKI ODBOR IZDALO ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA V TRSTU TISKALA TISKARNA ZADRUGE TISKARJEV ..GRAPHIS- V TRSTU Jadranski KOLEDAR 1956 S KNJIGAMI PREŠERNOVE KNJIŽNICE «'r*/Acc 1 NEDELJA Novo leto, Dragovid ' 2 Ponedeljek Makarij, op., Zlatan 3 Torek Genovefa, de v., Slavomir 4 Sreda Tit, šk., Dobromir ^ 5 Četrtek Telesfor, pp., Grozdana 6 PETEK Sv. trije kralji, Darin 7 Sobota Valentin, šk., Svetoslav 8 NEDELJA Severin, op. Bogoljub 9 Ponedeljek Julijan, muč., Nikosava 10 Torek Pavel, p-ušč., Dobroslav 11 Sreda Higin, pp., Božidar 12 Četrtek Arkadi j, muč., Bodigoj 13 Petek Veronika, dev., Bogomir © 14 Sobota Hilarij,' šk., Neda 15 NEDELJA Maver op., Radoslav 16 Ponedeljek Marcel, pp., Tomislav 17 Torek Anton, pušč., Zvonimir 18 Sreda Sv. Petra st. v Rimu, Vera 19 Četrtek Kanut, kr., Branimir 20 Petek Boštjan, muč., živojin 3 21 Sobota Neža. muč., Janja 22 NEDELJA Vincencij, muč., Sviloj 23 Ponedeljek Zaroka Mar., Voljica 24 Torek Timotej, šk., Milislava 25 Sreda Amand, muč., Kosava 26 Četrtek Polikarp, šk., Vsevlast 27 Petek Janez Zl., c. uč., Dušana ® 28 Sobota Marjeta, dev., Dragomil 29 NEDELJA Prane SaJ., c. uč., Gorislava 30 Ponedeljek Martina, dev., Desislav 31 Torek Marčela vd., Divna 1 Sreda Ignacij, muč., Budimil 2 Četrtek Svečniica, Ljubomira 3 Petek Blaž., šk., Jagoda c 4 Sobota Andrej, šk., žalimir 5 NEDELJA Agata, muč., Malina 6 Ponedeljek Doroteja, muč., Zvezdodrag 7 Torek Romuald, op., Blagoslova 8 Sreda Janez M., sp., Vojmil 9 Četrtek Ciril, šk., Dobrana 10 Petek Skolastika, dev., Zvonimir 11 Sobota Deziderij muč., Vratigoj ® 12 NEDELJA Evlalija, muč., Cvetna 13 Ponedeljek Jordan, sp., Ljuboslava 14 Torek Pust, Valentin, muč., Strahomir 15 Sreda Pepelnica, Favstin, muč., Vesela 16 Četrtek Julijana, muč., Dobrana 17 Petek Donat, muč., Bratomil 18 Sobota Simeon, šk., Drago 19 NEDELJA Julijan, sp., Miloslav 3> 20 Ponedeljek Elevterčij, muč., Gojslav 21 Torek Maksimilijan, šk., čudomii 22 Sreda Stol sv. P. v Ant., Divka 23 Četrtek ' Romana, dev., Bludomir 24 Petek Prestopni dan, Milena 25 Sobota Valburga, op., Inoslav 26 NEDELJA Marjeta, sp., Sodka 27 Ponedeljek Leander, šk., Nedaš 28 Torek Roman, op., Sebidrag 29 Sreda Rajmund, fil., Vesna 1 Četrtek Albin, šk., Mojmir 2 Petek Simplicij, pp., Belin 3 Sobota Kunigunda, ces., Milana 4 NEDELJA Kazimir, sp., Mislav C 5 Ponedeljek Agapeta, muč., Sladoja 6 Torek Fridolin, op., Danica 7 Sreda Tomaž Ak., c. u., Zvezda 8 Četrtek Janez od B., sp., Jelen 9 Petek Frančiška, vd., Bodin 10 Sobota Makarij, uč., Danimir 11 NEDELJA Heraklij, muč., Stana 12 Ponedeljek Gregor, pp., Radoja e 13 Torek Rozina, vd., Božena 14 Sreda Matilda, kr., Svetovid 15 Četrtek Longi-n, muč., Desimir 16 Petek Hilarij in T., muč., Velislav 17 Sobota Jedert, dev., Ljubislava 18 NEDELJA Edvard, kr., Budimir 19 PONEDELJEK Jožef, žen. M. d., Slavoljub 3 20 Torek Evgenij, muč., Zlata 21 Sreda Benedikt, op., Vlada 22 Četrtek Benvenut, šk., Tuga 23 Petek Viktorijan, muč., Slavo 24 Sobota Gabrijel, nadang., Dražislav 25 NEDELJA Ozn. M. dev., Jaroslav 26 Ponedeljek Emanuel, muč., Predrag 27 Torek Itupert, šk., Srdan 28 Sreda Janez K., sip., Stanimir 29 Četrtek Jona. muč., Uma 30 Petek Angela, vd., Branivoj 31 Sobota Moaest, šk., Pribislav APRIL - MALI TRAVEN 1 NEDELJA Velika noč 2 PONEDELJEK Frančišek P., pušč., Gojmir 3 Torek Abundij, šk., žarko C 4 Sreda Izidor, šk., Dušica 5 Četrtek Irena, dev., Daliživ 6 Petek Celestina, muč., čudna 7 Sobota Herman, sp., Radivoj 8 NEDELJA Adalbert, šk., Viljenica 9 Ponedeljek Marija Eg., sp., Ljuban 10 Torek Ecekijel, pr., Srčanica © 11 Sreda Belina, dev., Rada 12 Četrtek Saba, muč., Sava 13 Petek Hermemegdld, muč., Zdegoj 14 Sobota Justin, muč., Jelača 15 NEDELJA Helena, kr., Gestirad 16 Ponedeljek Benedikt, pušč., Bošislava 17 Torek Amicet, muč., Vitigoj 3 18 Sreda Elevterij, šk., Anita 19 Četrtek Ema, vd., Tihorad 20 Petek Marcelin, šk., Dragislav 21 Sobota Bruno, sp., Dragomira 22 NEDELJA Soter in Kaj, muč., Ljubomer 23 Ponedeljek Adalbert, šk., Bobrica 24 Torek Jurij, muč., Jaroslav 25 Sreda Marko, evang., Tugomer ® 26 Četrtek Klet, pap., Sekana 27 Petek Pereigrin, duh., Raduna 28 Sobota Vrtal, muč., Slavica 29 NEDELJA 30 Ponedeljek Robert, op., Tankoslava Katarina S., dev., Samorad 1 Torek Filip in Jakob, ap., Praznik dela 2 Sreda Sekund, muč., Zivana 3 Četrtek Mavra, n., Sončarica C 4 Petek Florijan, muč., Valhun 5 Sobota Irenej, šk., Desirad 6 NEDELJA Janez Ev., Zdemir 7 Ponedeljek Prik. Mihaela nadang., Prisnoslav 8 Torek Beat, sp., Budislav 9 Sreda Gregorij, šk., Prvenica 10 Četrtek Antonin, šk., Dvorna ® 11 Petek Mamert, šk., Ljerka 12 Sobota Pankracij, muč., Stojmir 13 NEDELJA Servacij, šk., Jasna 14 Ponedeljek Bonifacij, muč., Svetolik 15 Torek Zofija, muč., Jaromila 16 Sreda Janez N., muč., Mladena 17 ČETRTEK Maksima, dev., Dušoje 3 18 Petek Feliks, spoz., Mladina 19 Sobota Celestin, pp., Vitoslava 20 NEDELJA Bernardin, sp., Milodar 21 Ponedeljek Feliks, spok., Jelina 22 Torek Helma, dev., Boža 23 Sreda Deziderij, šk., Milorad 24 Četrtek Marija, d. p. kr., Cveta ® 25 Petek Gregor, pp., Zdestan 26 Sobota Elevterij, muč., Dragica 27 NEDELJA Magdalena P., dev., Volkašin 28 Ponedeljek Avguštin, šk., Jaromir 29 Torek Teodozija, muč., Dana 30 Sreda Ferdinand, kr., Milica 31 Četrtek Angela, dev., Bojslav 1 Petek Juvencij, muč., Radovan C 2 Sobota Erazem, muč., Velimir 3 NEDELJA Klotilda, dev., Radoslava 4 Ponedeljek Kvirin, šk., Dika 5 Torek Valerija, muč., Dobromil 6 Sreda Bertrand, šk., Milutin 7 ČETRTEK Robert, op., Bogomil e 8 Petek Maksim, šk., Svetin 9 Sobota Primož in Felicijan, m., Dostana 10 NEDELJA Marjeta, kr., Rusmir 11 Ponedeljek Barnaba, ap., Hrvoje 12 Torek Flora, dew., Zorica 13 Sreda Anton Pad., sp., Zlatana 14 Četrtek Elizej, prer., Zdislav 3 15 Petek Vid 'in Modest, m., Dragomir 16 Sobota Jošt, op., Tratimir 17 NEDELJA Adolf, šk., Bodin 18 Ponedeljek Efrem, c. uč., Bogdan 19 Torek Gervazij in Prot., m., Mileva 20 Sreda Florentina, dev., Menadsj 21 Četrtek Alojzij, sp., Miloš 22 Petek Ahacij, muč., Gostimir 23 Sobota Eberhard, šk., Višeslav ® 24 NEDELJA Janez Krstnik, Janislav 25 Ponedeljek Viljem, op., Grlica 26 Torek Janez fin Pavel, muč., Hrana 27 Sreda Hema, vd., Lado 28 Četrtek Irenej, sp., Zorana 29 PETEK Peter in Pavel, ap., Pernislav 30 Sobota Spomin sv. Pavla, Predislav 1 NEDELJA Teobald, pušč., Bogoslav C 2 Ponedeljek Oton, šk., Dragomana 3 Torek Heliodor, šk., Nada 4 Sreda Berta, dev., Belizar 5 Četrtek Ciril in Metod, sl. ap., Bogomila 6 Petek Izaija, prerok, Domagoj 7 iSnhntri ■X7i1 ikto 1 rl 5b- 8 NEDELJA Elizabeta, kr., Milojka e 9 Ponedeljek Anatolija, dev., Hvalimir 10 Torek Amalija, dev., Ljubica 11 Sreda Peter F., spoz., Medo 12 Četrtek Mohor fin Fortunat, m., Draguška 13 Petek Marjeta, dev. muč., Dragan 1^. .Tnct mri* 15 NEDELJA Henrik, kr., Vladimir 16 Ponedeljek škap. dev. Marija, Bogdan 17 Torek Aleš, sp., Držislav 18 Sreda Friderik, šk., Miroslav 19 Četrtek Vincencij, sp., Radoš 20 Petek Marjeta, dev., česlav 21 Snbntfi F) ?* n l ipi rvr 22 NEDELJA Marija Mag., sp., Pribica ® 23 Ponedeljek Apolinar, muč., Brana 24 Torek Kristina, dev., Ratimir 25 Sreda Jakob, ap., Boljedrag 26 Četrtek Ana, matfii M. dev., Valent 27 Petek Natalija, muč., Dušana 2fi yjyrjr mn* 29 NEDELJA Marta, dev., Dobrila 30 Ponedeljek Abdon in Senen, muč., Vitodrag c 31 Torek Ignacij Loj., sp., Jeleniča 1 Sreda Makabejski br. m., Detomir 2 Četrtek Alfonz Lig., šk., Bojan 3 Petek Lidija, vd., Mirača 4 Sobota Dominik, sp., Ljubičica 5 NEDELJA Ožbolt, kr., Predobra 6 Ponedeljek Gosp. izprem., Vlastica • 7 Torek Kajetan, sp., Damir 8 Sreda Čiri jak in tov., muč., Godeslav 9 Četrtek Roman, muč., Našmir 10 Petek Lavrencij, muč., Juriča 11 Sobota Suzana, dev., Bolemir 12 NEDELJA Klara, dev., Dobrogost 13 Ponedeljek Hipolit in Kasijan, m., Davola 3 14 Torek Anastazija, dev., Dobrina 15 SREDA Vneb. Marije dev., Budinja 16 Četrtek Rok, spoz., Nemira 17 Petek Hijacint, duh., Radigoj 18 Sobota Helena, kr., Bronislava 19 NEDELJA Ludovik, šk., Ljudevit 20 Ponedeljek Bernard, op., žarka 21 Torek Adolf, sp., Mirjana © 22 Sreda Hipolit, šk., Ostrivoj 23 Četrtek Filip B. sp., Bogovoljka 24 Petek Jernej, ap., Borivoj 25 Sobota Ludovilk, kr., Dragorad 26 NEDELJA Cefirin, pp., Perunika 27 Ponedeljek Jožef K., sp., Zlatko 28 Torek Avguštin, Šk., Milivoj 29 Sreda Ofogl. sv. Janeza Krst., Želided C 30 Četrtek Roža Lim., dev., Bronislava 31 Petek Rajmund, spoz., Milodrag 2 NEDELJA Maksima, muč., Miljeva 3 Ponedeljek Doroteja, muč., Lepa 4 Torek Rozalija, dev., Nedeljka e 5 Sreda Viktarin, šk., Nedamisel 6 Četrtek Hermogen, muč., Radonica 7 Petek Regina, d. m., M er na 8 SOBOTA Rojstvo Mar. dev., Gostinja y INtiJJijjLiJ A Peter Ki., spo^^Vsemir^ 10 Ponedeljek Nikolaj T., spoz., Rakita 11 Torek Prot in Hijacint, m., Milan 12 Sreda Mac donij, šk., Večedrag 3 13 Četrtek Notburga, dev., Zremil 14 Petek Maternij, šk., Znanoslav 15 Sobota Nikomed, muč., Svogoj 10 IN Bi-UKi-id-K juj uLuinia, 17 Ponedeljek Lambert, m., Ervan 18 Torek Tomaž Vil., šk., Tomislav 19 Sreda Arnulf, sp., Vilograd 20 Četrtek Evstahij, muč., Morana ® 21 Petek Matej, ap., Blagoslov 22 Sobota Mavilicij, muč., Celimir 1 LILI«, 24 Ponedeljek Marija d., reš. nj'Radivoj 25 Torek Firmin, šk., Uroš 26 Sreda Justina, muč., Stojslava 27 Četrtek Kozma in Damijan, m., Radomir c 28 Petek Vaclav, kr., Vidica 29 Sobota Mihael, nadan., Stojan t)U IN TO 1J IAiLjO T\ meiumiii, C. uUT, juKTUlT 1 Ponedeljek Remigij, šk., Semislava 2 Torek Teofil, sp., Miran 3 Sreda Evald, muč., Vitomir 4 Četrtek Franc S., sp., Tebidrag © 5 Petek Placid, muč., Dumnuka 6 Sobota Brunon, sp., Branislav 7 NEDELJA Mar. d., kr. rož. venca, Dragonika 8 Ponedeljek Brigita, vd., Dragosta 9 Torek Dionizij, šk., Svetina 10 Sreda Frančišek J., sp., Stremil 11 Četrtek Nikazij, šk., Negoslava 3 12 Petek Maksimilijan, šk., Drugislav 13 Sobota Edvard, kr., Rosica 14 NEDELJA Kalist, pip., Sestrena 15 Ponedeljek Terezija, nuna, Radislav 16 Torek Maksima, dev., Velena 17 Sreda Hedvika, kr., Mira 18 Četrtek Luka, evang., Travica ® 19 Petek Etbin, op., Stojgoj 20 Sobota Felicijan, muč., Roša 21 NEDELJA Uršula, muč., Stojslav 22 Ponedeljek Kordiula, miuč., Zorislava 23 Torek Severin, šk., Živka 24 Sreda Rafael, nadang., Blagosta 25 Četrtek Bonifacij, pp., Zlatija C 26 Petek Evariist, muč., Vranica 27 Sobota Sabina, muč., Srebra 28 NEDELJA Simon in Juda, ap., Mila 29 Ponedeljek Narcis, šk., Gradimir 30 Torek Klavdij, muč., Vladika 31 Sreda Budila, dev., Gorazd 1 ČETRTEK Praznik vseh svetih, Ljubomir 2 Petek Vseh vernih duš dan, Zdanila © 3 Sobota Ida, kr., Bogomil 5 Ponedeljek Caharija, oče J. Kr., Savina 6 Torek Lenart, op., Ratislav 7 Sreda Engelbert, šk., Zdenko 8 Četrtek Bogomir, šk., Neživ 9 Petek Teodor, muč., Sebislav 10 Sobota Triton, muč., Golobica 3 J--1- IN H/UHiJud .M lviarim, sk., ^snjica 12 Ponedeljek Martin, muč., Davorin 13 Torek Stanislav K., sp., Nevenka 14 Sreda Serapion, muč., Borislava 15 Četrtek Leopold, vojv., Volčiča 16 Petek Edrhund,, šk., Večerin 17 Sobota Viktorija, muč., Ljubava 19 Ponedeljek Elizabeta, kr., Imica 20 Torek Edmund, kr., Vladiboj 21 Sreda Kolumban, muč., Grmislav l' 22 Četrtek Cecilija, d. m., Jezdimir 23 Petek Felicita, muč., Ravijola 24 Sobota Hrčzigon, muč., Ječa 2B NEDELJA Katarina, muč., Kolomir C 26 Ponedeljek Konrad, šk., Zdedrag 27 Torek Ahaci j, šk., Vedrana 28 Sreda Eberhard, šk., Lelija 29 Četrtek Filomen, muč., Skoromir 30 Petek ; Andrej, ap., Hrabroslav 2 NEDELJA Bibiana, muč., Tihomir e 3 Ponedeljek Frančišek, sp., Sveljub 4 Torek Barbara, dev., Veljka 5 Sreda Krašpin, muč., Stojana 6 Četrtek Miklavž, šk., Vladovita 7 Petek Ambrozij, šk., Veselin 8 SOBOTA Brezm. spoč. M. dev., Rodana 9 NEDELJA Peter F., šk., Savica 10 Ponedeljek Lavret. m. b., Dražič 3 11 Torek Damaz, pp., Gojica 12 Sreda Epimah, muč., Siroslav 13 Četrtek Lucija, dev., Vitača 14 Petek Spiridijom, šk., Vojmir 15 Sobota Jernej, šk., Cvetana 16 NEDELJA Albina, muč., Jaronega 17 Ponedeljek Lazar, šk., S troj slav ® 18 Torek Gracijam, šk., Neveša 19 Sreda Nemezij, muč., Uglješa 20 Četrtek Liberat, muč., Boživoj 21 Petek Tomaž, ap., Tomislav 22 Sobota Demetrij, muč., Zvezdana 23 NEDELJA Viktorija, muč., Ozrislav 24 Ponedeljek Adam in Eva, Dunja C 25 TOREK Božič, Roj. Gosp., žitigoj 26 Sreda Štefan, muč., Zlatka 27 Četrtek Janez Evang., Pelislav 28 Petek Nedolžni otročiči, Zorica 29 Sobota Trofin, muč., Vrhoslav 30 NEDELJA David, kr., Branimir 31 Ponedeljek Silvester, pp., Blažena UPRAVNI ROKI JANUAR 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje Zavodu za socialno zavarovanje (INPS) na podlagi prijav (obrazci V.4 in 7, V. 5-7 ter obrazec za hišne pomočnice), ki morajo prav tako biti predloženi do 8. vsakega meseca. 31. Davčna prijava vseh dohodkov prejšnjega leta (zakon Vanoni). Prijave so oproščeni vsi, ki v prejšnjem letu niso prekoračili dohodka 600.000 lir, če le-ta izvira od dela (mezde ali plače). Prijava se izvrši na posebnih obrazcih, ki jih po navadi, a neobvezno razpošilja zainteresiranim davčna uprava, in ki se lahko nabavijo v trafikah. Rok 31. januarja je običajno podaljšan do 31. marca. Do i-stega roka, odnosno do istih rokov, morajo- delodajalci predložiti davčni upravi prijavo o kosmatem zaslužku delavcev in nameščencev. 31. Zadnji dan za vplačilo takse na radioaparate. FEBRUAR 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan). 18. Plačilo 1. obroka davkov. Pri zakasnitvi 2 dni zaračunajo na dolgovani znesek 2 odst., pri zakasmiviti 6 dni pa 6 odst. 28. Prijava inkasa za prejšnje leto za prodajalce na drobno, gostilničarje in o-brtnike ter za vse, ki plačujejo davek na poslovni promet (IGE) pavšalno, za določitev nove odmere navedenega davka. PRESTOPNO LETO 1956 ima 366 dni, od katerih je 53 nedelj in 9 med-lede-nskih praznikov. Začenja se z nedeljo in končuje s ponedeljkom. Občno in državno leto se začne na novega leta dan (1. januarja). Cerkveno leto se začne na prvo adventno nedeljo 18. novembra). ASTRONOMSKI LETNI ČASI Pomlad se prične 20. -marca ob 16. uri 20 minut. Tega dne sta dan in noč enako dolga. Poletje se prične- 21. junija ob 11. uri 24 minut. Tedaj je dan najdaljši, noč pa najkrajša. Jesen se prične 23. septembra ob 2. uri 35 minut. Dan je tedaj enak noči. Zima se prične 21. decembra ob 22. uri. Noč je tedaj najdaljša in dan najkrajši. PRAZNIKI V LETU 1956 CERKVENI I. januar — novo leto; 6. januar — sv. trije kralji; 19. marec — sv. Jožef; 1. april — velika noč; 2. april — velikonočni ponedeljek; 10. maj — vnebohod; 27. maj — sv. Trojica; 31. maj — sv. Rešnje telo; 29. junij — sv. Peter in Pavel; 15. avgust — vnebovzetje Marije Device; 1. november — vsi sveti; 18. november — prva adventna nedelja; 25. december — -božič; 26. december — sv. Štefan. Na Tržaškem: 3. november — sv. Just (patron tržaškega mesita). DRŽAVNI II. februar — podpisani lateranski pakt med Vatikanom in Italijo; 25. a-pri-1 — dan vstaje v Severni Italiji; 25. april — obletnic rojstva Gu-glielma Marconija; 1. maj — praznik dela; 2. ju- ni j — proglasitev italijanske republike; 4. november — dan zmage. MAREC LJUDSKI 8. februar — dan Prešernove smrti (kulturni praznik slovenskega naroda); 8. marec — mednarodni praznik žena; 27. april — obletnica ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda! 1. maj — praznik dela in obletnica osvoboditve Trot« ; z2. junij —- dan vstaje slovenskega naroda: 6- september — obletnica ustrelitve bazoviških junakov ; 8. september — obletnica kapitulacije J-talije; 7. november —- obletnica velike oktobrske 'evolucije; 29. november — obletnica ustanovit"-" nove Jugoslavije; 15. december — obletnica u-smrt it ve heroja Pinka Tomažiča in tovarišev. VELIKA NOČ IN BINKOŠTI V PRIHODNJEM DESETLETJU Velika noč: 1957 — 21. aprila; 1958 — 6. a-prila; 1959 — 29. marca; 1960 — 17. aprila; 1961 — 2. aprila; 1962 — 22. aprila; 1963 — 14. aprila; 1964 — 29. marca; 1965 — 18. aprila; 1966 — 10. aprila. Binkošti: 1957 —- 9. junija; 1958 — 25. maja; 1959 — 17. maja; 1960 — 5. junija; 1961 — 21. maja; 1962 — 10. junija; 1963 — 2. junija; 1964 — 17. maja; 1965 — 6. junija; 1966 — 29. maja. MRKI 1. Vplačilo 2. obroka tro-šarinskega davka (imposta di consumo). 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 30. Zadnji dan, ki je koristen za priziv davkoplačevalcev, ki jim je bil odmerjen davek na dohodek in dopolnilni davek (ricchszza mobile complementare) za prejšnje leto, čeprav so v prejšnjem letu ti dohodki že usahnili. Prijave te narave sprejemajo od 1. januarja. 31. Vplačilo 1. obroka davka na poslovni promet (IGE.). 31. Običajno podaljšani rok za davčne prijave na podlagi tako imenovanega zakona »Vanoni« (glej 31. januarja). 31. Običajno podaljšani rok za prijavo zaslužkov delojemalcev (glej 31. jan.). APRIL 8. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 2. obroka davkov (glej 18. febr.). 30. Vplačilo 2. obroka davka na poslovni promet (IGE). Mrki (štirje po številu): dva sončna, dva lunina : 1. delni lunin 24. maja pri nas neviden; 2. popoln sončni 8. junija pri nas neviden; 5. popoln lunin 18. novembra — delno viden pri nas; 4. delni sončni 2. decembra — delno viden pri nas. MAJ 1. Vplačilo 3. rednega obroka trošariinskega davka (imposta di consumo). 8. Prispevek za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). VSTOP SONCA VJNAMEN3E EKLIPTIKE Januar 21. ob 2. uri 48 min. v znamenje vodnarja Februar 19. ob 17. uri 5 min. v znamenje rib Marec 20. ob 16. uri 20 min. v znamenje ovna — začetek pomladi JUNIJ 1. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 3. obroka davkov (glej 18. febr.). 30. Vplačilo 2. obroka davka na poslovni promet (IGE). JULIJ 1. Vplačilo 4. obroka tro-šarinskega davka (imposfca di consumo). 8. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 31. Zadnji dan za pritožbe proti davčni odmeri na dohodninski davek (ricchezza mobile) in dopolnilni davek (imposta complementare). 31. Vplačilo šestmesečne takse na radioaparate za drugo polletje. April 20. ob 3. uri 44 min. v znamenje bika Maj 21. ob 3. uri 13 min. v znamenje dvojčkov Junij 21. ob 11. uri 24 min. v znamenje raka — začetek poletja' Julij 22. ob 22. uri 20 minut v znamenje leva Avgust 23. ob 5. uri 15 minut v znamenje device September 23. ob 2. uri 35 min. v znamenje tehtnice — začetek jeseni Oktober 23. ob 11. uri 34 min. v znamenje škorpijona November 22. ob 8. uri 50 min. v znamenje strelca December 21. ob 22. uri 0 min. v znamenje kozoroga -— začetek zime AVGUST 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 4. obroka davkov in taks (glej 18. febr.). SEPTEMBER 1. Vplačilo 5. obroka tro-šarinskega davka. 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 20. Prijava virov dohodkov, ki so podvrženi občinskim davkom. Prijava dohodkov, ki služijo za odmero družinskega davka. Ce se dohodki niso bistveno spremenili, ostane v veljavi odmera prejšnjega leta na podlagi 'prijave istega leta. V zadnjem primeru ni potrebna nova prijava. 30. Vplačilo 3. obroka na poslovni promet (IGE). NAJMANJŠA ODDALJENOST LUNE OD ZEMLJE (prizemlje — perigej) Januar: 25. dan ob 14. uri; februar: 23. dan ob 19. uri; marec: 22. dan ob 1. uri; april: 15. dan ob 23. uri; maj: 13. dan ob 2. uri; junij 10. dan ob 4. uri; julij: 8. dan ob 12. uri; avgust: 5. dan ob 22. urii; september: 3. dan ob 5. uri; oktober: 1. dan ob 3. uri in 27. dan ob 7. uri; november: 21. dan ob 18. uri; december: 18. dan ob 14. uri. Največja oddaljenost lune od Zemlje (apogej) Januar: 11. dan ob 9. uri; februar: 7. dan ob 20. uri; marec: 6. dan ob 14. uri; april: 3. dan ob 11. uri; maj: 1. dan ob 6. uri in 28. dan ob 22. uri; junij: 25. dan ob 9. uri; julij: 22. dan <>b 12. uri; avgust: 18. dan ob 17. uri; september: 15. dan ob 6. uri; november: 9. dan ob 20. uri; december: 7. dan ob 17. uri. KALORIČNA VREDNOST NAJVAŽNEJŠIH ŽIVIL OKTOBER 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). beljak, v % maščobe v % ■3^ kalorije v kg 18. Vplačilo 5. obroka dav- banane U 0,6 22,0 985 kov. beljak 12,7 0,25 0,7 550 3G buče 4 CD £2 > 1,0 1*' E > 0,1 š# $> 5,2 i h” s a 44 > 258 breskve 0,7 0,1 9,4 414 beluši, sveži 1,8 0,2 3,3 220 češnje, sveže 1,0 0,8 16,7 780 čebula 1,6 0,3 9,8 485 dateljni, suhi 2,1 2,8 78,4 3471 fižol, suhi 22,5 1,9 59,6 3449 fižol, stročji, svež 2,3 0,3 7,4 415 fige, suhe 4,3 0,2 74,2 3167 grah 23,0 2,0 52,5 3290 gosje meso, zelo mast. 16,0 4-5,1 — 4890 gobe 2,5 0,1 4,8 300 goveje prsi, mastne 15,8 28,5 — 3194 goveje stegno 16,6 26,2 — 2982 grozdje 1)3 1,6 19,2 963 hruške, sveže 0,6 0,5 14,1 635 jegulja 13,0 28,5 9,7 3200 jabolka 0,4 0,5 14,2 828, jajca, surova 13,4 10,5 — 1481 jetra, goveja 20,4 4,5 1,7 1285 jetra, telečja 19,0 5,3 — 1239 jerebica 25,0 1,4 — 1130 krvave klobase 9,9 8,9 153 1880 kruh, graham 8,9 1,9 52,1 2620 kruh, prepečenec 11,5 3,6 6.1,2 ;2 kruh, beli, navaden 9,2 1,3 53,1 2605 kruli, pšenični 9,7 0,9 49,7 2530 kumare 0,8 0,2 3,1 174 kakao 2-1,6 28,9 37,7 4977 korenje, sveže 1,1 0,4 9,3 449 ■krompir, -beli, surovi 2,2 0,1 18,4 833 kostanj, sveži 6,2 5,4 42,1 4220 koruza, koruzna moka 9,2 1,9 75,4 3570 kislo zielje 1,9 0,2 0,9 180 klobasa 18,7 17,6 0,3 2338 ledvice 18,0 5,0 0,1 1200 limone 1,0 0,7 8,5 443 marelice lyl —r. 13,4 580 maslo 1,0 85,0 — 764 mleko, polnomastno 3,0 0,5 4,8 356 med 0,4 — 81,2 5264 makaroni 13,4 0,9 74,1 3582 margarina 0,4 87,6 0,6 8200 marmelada, oranže 0,6 0,1 84,5 3522 moka, boljša 11,0 1,4 763 3614 moka, ržena 6,8 0,9 78,7 3504 moka, pšenična 13,8 1,9 71,9 3593 melona 0,6 — 9,3 397 mleko, kondenz., sladko 8,8 8,3 54,1 3262 mleko, posneto 3,4 0,3 5,1 368 mleko, sveže 3,3 4,0 5,0 692 ovčje stegno 19,8 12,43 — 1902 orehi, lešniki 15,6 66,5 73 6830 olive, zelene U 27,6 11,6 299-1 20. Zadnji rok za priziv proti krivični odmeri trošarina kega davka (imposta di oonsumo). NOVEMBER 1. Vplačilo 6. obroka tro-šarinskega davka (imposta di consumo). 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). DECEMBER 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo zadnjega obroka davkov (glej 18. febr.). 18. Vplačilo zadnjega obroka davka na poslovni promet (IGE). ZNAČKE NA MEDNARODNIH AVTOMOBILIH A — Avstrija AL — Albanija B — Belgija BG — Bolgarija BI — Vzhodna Indija BR — Brazilija C — Kuba GB — Belgijski Kongo CH — Švica CL — Ceylon CO — Kolumbija CS — Ceško-Slovaška D — Nemčija DK —• Danska E — Španija EQ — Ekvador ET — Egipt P — Francija FL — Liechtenstein G — Gvatemala GB — Velika Britanija GBA — Otoki d’Aurigny GBG — Guernesey GB J — Jersey GBY — Malta GB Z — Gibraltar GR — Grčija H — Ogrska I — Italija IN — Holandska, Indija IRQ — Irak Y — Jugoslavija L — Luksemburg LSA — Sirija, Libanon M — Palestina MC — Monaco kneževina ME — španski Maroko MEX —• Mehika N — Norveška NL — Holandska p — Portugalsko Pa — Panama PE — Peru PY — Paragvaj PL — Poljska PR — Perzija R — Romunija RA — Argentina RC — Kitajska RCH — Čile RH — Haiti RSM — San Marino S — švedska SA — Posarje SOV — Vatikan SE — Irska SU — Sovjetska zvez-a TR — Turška TT — Togo TJ — Urugvaj US — Zveza držav Sev. Am evropski čas 1. Vzhodni Ceno uro za našim): Bolgarija, Fin- ska, Grčija, Romunija, Rusija (Zahodna) in Turčija. o_ Srednji (naš čas.: Albanija, Avstrija, Češkoslovaška, Danska, Italija, Jugoslavija, Madžarska, Nemčija, Norveška, Ogrska, Poljska, švedska in Švica. 3. Zahodni (eno uro pred našim): Belgija, Francija, Holandska, Irska, Luksemburg, Portugalska, Španija in Velika Britanija. S beljak, v % § ■i* E > £5 olivno olje — 97,0 — 9050 postrvi 19,0 2,0 — 980 perutnina 19,3 16,3 — 224:1 polenovka, kuhana 11,1 0,2 — 461 paradižniki 0,9 0,4 3,9 229 pomaranče 0,8 0,2 11,6 514 rumenjak 16,0 32,0 0,1 3600 račje meso 22,0 3,0 2,0 1140 rdeče jagode 0,54 0,45 6,28 340 ribje olje — 97,0 — 9050 redkvice 1,3 0,1 5,8 293 riž 8,0 0,3 76,0 3507 repa 2,3 0,1 7,4 397 ribe, sladkovodne 22,9 9,5 — 1499 slanik, svež 19,5 7,1 — 1419 slanik, prekajen 36,9 15,8 — 2898 slive 1,0 — 20,1 844 slive, suhe 2,25 0,4 62,0 2690 smetana 2,5 18,5 4,5 1946 solata 1)2 0,3 2,9 192 sardele 23,0 2,0 — 1120 sardine v olju 25,9 11,3 0,2 2120 svinjska mast, čista — 100,0 — 8922 slanina 9,7 76,0 — 7450 šunka, sveža 25,0 14,4 — 2297 šunka, prek., mastna 10,5 64,8 — 6219 špinača 2,1 0,3 3,2 240 tunina 26,6 11,4 — 2085 zajčje meso 23,3 1,1 0,1 1060 zelje 1,6 0,3 5,6 316 zelena 1,1 0,1 3,3 185 HITROSTI na uro v metrih v km na sekundo Pešec 5 1,4 Jezdec v diru 16 4,5 Tekač na kratke proge 35 9,7 Drsalec 40 11 Brzovlak 80 22 Dirkalni konj 90 25 Dirkač s kolesom 123 34 Smučar v smuku 136 38 Motorni vlak 160 44 Motorni čoln 211 56 Dirkalno motorno kolo 295 82 Lastovica 430 89 Dirkalni voz na dirkališču 631 175 Letalo na propeler 755 210 Letalo na reakcijski pogon 1216 338 Zvočni val v zraku 1200 338 Dr. Jože Dekleva ENOLETNI OBRAČUN Dobro je, da napravimo kratek obračun ob prvi obletnici londonskega sporazuma od 5. oktobra 1954, ki sta ga naše ljudstvo in dobršen odstotek tržaških Italijanov sprejela z mešanimi čustvi in zavestjo, da je neizbežni rezultat povojnega razvoja zunanje politike zapadnoevropskih velesil do tržaškega vprašanja ter notranjih političnih razmer v samem Trstu, razmer, ki so preprečile, da bi prišle do uresničenja težnje in koristi tržaških demokratičnih množic, ki zaradi razdvojenosti in pasivnosti niso našle v sebi toliko moči, da bi dale v pravem trenutku svojim aspiracijam odgovarjajoči izraz. Londonski sporazum, ki je z rešitvijo teritorialnega vprašanja odstranil glavno oviro za postavitev odnosov med Jugoslavijo in Italijo na zdravo in prijateljsko osnovo, bi moral pomeniti tudi za tržaške Slovence novo razdobje v njihovem življenju, razdobje mirnega in koristnega sodelovanja s pripadniki italijanske narodnosti brez strahu za nacionalni, kulturni in gospodarski obstoj ter razvoj. To pričakovanje je bilo upravičeno in je še vedno kljub dosedanjim negativnim izkušnjam, ker so v posebnem statutu, v najvažnejši prilogi Spomenice o soglasju, našle svojo formulacijo in priznanje vse pravice, ki bi pri izvajanju zajamčile obstanek naše narodne manjšine. Preden bi prešel na predmet članka, bi opozoril na mnenje nekaterih krogov, med katerimi so zlasti pravniki, ki zastopajo stališče, da določbe posebnega statuta, ki je izrazila politična listina, niso stopile v veljavo, ker niso bile objavljene v Uradnem listu. To vprašanje je sicer za pravnike zanimivo, vendar ni odločujoče v političnem življenju. Obe pogodbeni stranki sta namreč določbe, ki se tičejo njunih interesov, že izvedli in s tem dokazali, da je sporazum, ki je v ostalem izraz njune volje in ki nosi njun podpis, postal v celoti pravno obvezen in izvršljiv. Če. ne bi bilo tako, na kateri podlagi so pred letom dni vkorakale italijanske čele v Trst in bili izvršeni mejni popravki? Na kateri osnovi so prevzeli italijanski funkcionarji upravo Tržaškega ozemlja v svoje roke in zakaj so začeli izvajati tudi nekatere člene spomenice kot n. pr. člen 7., ki predvideva ureditev mejnega prometa všlevši olajšave za gibanje prebivalstva v obmejnih področjih, ureditev, ki jo je ljudstvo obeh pasov toplo pozdravilo. V ostalem, kateri italijanski politični predstavnik je kdajkoli postavil v dvom izpolnjevanje določb posebnega statuta? Nasprotno! Bivši ministrski predsednik Scelba je 4. novembra 1954 slovesno zagotovil Slovencem iz mestne palače pred sto tisoč Tržačani: y>da italijanska vlada ne bo le izpolnjevala obveznosti londonskega sporazuma, ampak se bo trudila, da se pokoplje preteklost in ustvari vzdušje prisrčnega političnega, gospodarskega in socialnega sodelovanja«. Podobna zagotovila so dali tudi razni drugi ministri in predstavniki italijanskega političnega življenja. Vladni generalni komisar dr. Palamara, kot najvišji predstavnik zakonodajne in upravne oblasti v Trstu je 24. marca 1955 dobesedno pisal glavnemu državnemu tožilcu: »Ker je primerno, da je Vaša Ekscelenca obveščena, Vam sporočam, da je spomenica o soglasju kljub pomanjkanju formalnega akta o veljavnosti v celoti izvedljiva na Tržaškem ozemlju tudi kar se tiče pregona kaznivih dejanj, izvršenih pred dnevom sporazuma:.« Kljub vsem izjavam in obljubam pa moramo na žalost ugotovili, da so nekateri predpisi spomenice in vse določbe posebnega statuta ostali za sedaj le mrtva točka na papirju, kar gotovo škodi ugledu Italije med našim prebivalstvom in ruši še ostalo zaupanje v resnost obljub in prevzetih obveznosti po italijanski vladi. Na splošno je Italija pobrala sadove londonskega sporazuma in pustila nedotaknjene že uveljavljene pravice, katere so si Slovenci krvavo priborili v junaški borbi proti nacifašizmu. Ni pa ničesar ukrenila, da bi dala življenje svojim obveznostim iz posebnega statuta, kakor ni ničesar opustila, da ne bi prišla v nasprotje s predpisi omenjene mednarodne listine. Nekaj podrobnosti. v podkrepitev teh trditev. Po členu 6. spomenice se je Italija obvezala, da ne bo podvzela nobenega pravnega ali upravnega ukrepa za sodni pregon ali zapostavljanje oseb, ki so se borile za teritorialno rešitev tržaškega vprašanja na škodo njenih aspiracij. Pogodbeni stranki sta hoteli izključiti pregonljivost vsakega kaznivega dejanja vključno smrtne primere, tudi zato, da bi na ta način pospešili pomiritev duhov med prebivalstvom, ki je vodilo po vojni, razdeljeno v dva strogo ločena tabora, ostro in mnogokrat brezobzirno borbo, kakor kažejo žrtve na obeh straneh, za zmago svojih pogledov na teritorialno pripadnost Trsta in njegove okolice. Namesto pozabljenja in pomiritve, ki je potrebno v tem razgretem vzdušju, smo priča vrsti strahovanj, diskriminacij in aretacij. Semkaj spadajo tudi primeri zasliševanj oseb po policijskih organih o njihovem političnem prepričanju, strankarski pripadnosti in še posebej o delovanju med NOV. Mnogim takim osebam, ki sicer izpolnjujejo vse ostale v zakonu predvidene pogoje, odrekajo oblasti pravico do potnega lista ali pa. omejujejo njegovo veljavnost za potovanja v določene države. Iz razlogov, da so sodelovali v naprednih vrstah med NOV in pozneje v SIAV ali pa, da so bili vodilni člani slovenske kulturne organizacije, se odreka nekaterim Slovencem in Italijanom potrebni oblastveni pristanek za nadaljnjo zaposlitev in tako povzroča odpust iz službe. Še posebej se grobo krši člVn '6. spomenice z aretacijami oseb, ki so po letu 1945 v borbi za rešitev tržaškega vprašanja na škodo Italije zagrešile kaznivo dejanje proti pripadnikom filoitalijanske tendence. Med take primere ne spada samo primer visokošolca Igorja Dekleve, ki je bil pod splošnim pritiskom javnega mnenja, po 14 dneh izpuščen na svobodo, ampak tudi dne 6. marca 1955 aretirani antifašisti in družinski očetje iz Škednja; dalje aretacija dr. Vekoslava Sosiča, ki je po splošnem prepričanju od 18. februarja 1955 po nedolžnem v zaporu pod obtožbo, da je dne 2. ali 3. maja 1945, v času, ko so bile v Trstu še borbe, sodeloval pri umoru dveh fašistov, ki sta, tako pravijo nekatere priče, celo streljala skozi okno proti partizanom. Poleg naštetih so še drugi antifašisti, ki čakajo v zaporu na aplikacijo člena 6. spomenice. Enako usodo deli člen 8. spomenice, s katerim sta hoteli pogodbeni stranki omogočili povratek osebam, ki so bile po letu 1918 zaradi fašističnega preganjanja prisiljene v emigracijo in jim zagotoviti uživanje vseh pravic, ki bi jih sicer uživale, če ne bi bile emigrirale. Tem osebam, ki so živele več let izven svojega rojstnega kraja in stalnega bivališča in so v mnogih primerih zaradi zaposlitve bile prisiljene sprejeti tuje državljanstvo, odrekajo oblasti, po njihovem povratku v rojstni kraj dovoljenje za bivanje in jih s lem silijo v ponovno emigracijo. Z njimi se ravna kot s tujci. Na ta način so bili prizadeli v zadnjem času mnogi šolniki, med njimi tudi Sveto-ivančan Vladimir Bartol, slovenski književnik. Oblasti pa ne kršijo samo določb spomenice, kakor smo bežno nakazali, ampak ne upoštevajo, vsaj sedaj ne, prav nobene določbe posebnega statuta, ki so jo sprejeli tržaški Slovenci kot neko nadomestilo za žrtve, ki jih je od njih zahteval sporazum. S členom 2., odst. b in c se priznava Slovencem enakopravnost pri dobivanju in izvrševanju javnih služb, poklicev itd. V tej zvezi se poudarja tudi načelo, da se mora omogočiti pravično (fair) zastopstvo Slovencev na administrativnih položajih, in to zlasti na tistih upravnih področjih, ki so še posebej važni za njihove interese. Očitno je, da se je težilo za tem, da bi se popravila najhujša krivica, ki je bila Slovencem prizadejana pod fašističnim režimom, ko so bili slovenski nameščenci načrtno in popolnoma izločeni iz državne, pokrajinske, občinske in sploh javne uprave s predčasnimi upokojitvami, z odpusti in premestitvami v druge pokrajine. Posledica teh ukrepov je bila, da ni ostal v javnih uradih noben slovenski uradnik in seveda še manj na vodilnem mestu. Pa tudi na podrejenih položajih niso zastopani v razmerju, ki bi odgovarjalo številčni moči med pripadniki obeh narodnosti. Važnost, ki ga ima izvajanje člena 2. odst. b in c posebnega statuta za nacionalni in gospodarski obstoj tržaških Slovencev in še posebej za bodočnost mladine, nam kažejo nekateri podatki. Iz sredstev javnih proračunov črpa na Tržaškem ozemlju mesečne dohodke in s tem svojo eksistenco skoraj 27.000 oseb. Na račun državnega proračuna živi približno 13.000 enot, med katerimi je nad 11.500 stalno nameščenih in tako preskrbljenih do smrti. Iz proračuna tržaške občine se hrani nekaj nad 3400 uslužbencev, pri občinskem podjetju ACEGAT je 2400 nameščencev, od teh je 700 uradnikov. Vsi ti viri in drugi, ki jih tu ne bom našteval, so skoraj popolnoma zaprti za slovenskega človeka. Stanje, ki ga je ustvaril fašizem, s svojo genocidno politiko, se ni zboljšalo po podpisu londonskega sporazuma, z izjemo na šolskem področju in pri slovenski radijski postaji, kjer je našlo najpotrebnejše število Slovencev zaposlitev kol pogodbeni nameščenci že med anglo-ameriško upravo. Če ne bodo oblasti menjale stališča, ki ga je zavzel jasno in odločno vladni generalni komisar, ne kaže, da bi se to stanje spremenilo v korist slovenskega delovnega človeka. Dr. Palamara je namreč izjavil delegaciji slovenskih županov in občinskih svetovalcev, da Slovenci ne smejo računati na namestitev v državnih in drugih javnih uradih, ker so vsi uradi že itak prenapolnjeni z nameščenci. Tedaj je dodal še, da bodo razpisana izpraznjena službena mesta in da bodo Slovenci tako prišli do službe, če bodo seveda zmagali na natečajih. Če bo to stališče postalo norma za v bodoče, bodo Slovenci le težko prišli v državne in javne službe in ne bodo nikoli dosegli pravičnega zastopstva na vseh položajih javne uprave kot izrecno predvideva posebni statut. Zato upravičeno računamo, da bo posebna mešana komisija, o kateri govori člen 8. statuta rešila tudi to vprašanje, kot odgovarja namenu pogodbenih strank in duhu posebnega statuta. Brez slovenskih uradnikov v uradih ni mogoče izvajati člena 5. posebnega statuta, ki priznava Slovencem obsežne pravice do ustne in pismene uporabe njihove materinščine v vseh javnih uradih in na sodišču in ki nalaga upravnim in sodnim oblastem povsem določene obveznosti do rabe slovenščine. Toda nobeno načelo omenjenega člena se ni začelo do sedaj izvajati. Oblasti n. pr. ne izdajajo dokumentov s slovenskim prevodom. Komisariat izdaja sicer Uradni vestnik tudi v slovenščini, ne objavlja pa celotnega besedila italijanskih zakonov, ki jih razteguje na to ozemlje. Oblasti niso do sedaj izdale niti enega uradnega obvestila ali javnega proglasa v slovenščini. Napisi uradov in drugih javnih oblasti, kot n. pr. policije, karabinjerjev, na železniških postajah, imena krajev ob državnih in pokrajinskih cestah, opozorila na cestah in cestnih križiščih, so izključno v italijanščini ne samo na področju tržaške občine, za katero veljajo posebni predpisi, ki jih seveda ne izvaja, ampak tudi na ozemlju čisto slovenskih krajev. Skratka ostalo je vse pri starem všlevši fašistična zakonodaja, ki pod kaznijo prepoveduje rabo slovenščine v državnih uradih, kakor tudi uporabo starih slovenskih krajevnih imen. Iz besedila in duha raznih členov posebnega statuta (kakor ,n. pr. člena 4., 7. itd.) je razvidno, da se je Italija obvezala opustiti vsako dejanje, ki bi vodilo do spremembe etničnega sestava ozemlja ali narodnostnega značaja prebivalstva in podvzeti potrebne korake, da bi se tako spreminjanje preprečilo. Do sedaj ni bilo nič storjeno niti v enem niti v drugem pravcu. Nadaljuje se z razlastitvami zemlje, ki je pretežno last slovenskih kmetov kakor tudi z množičnim kalonižiranjem Krasa in tržaške okolice. Pri Kontovelu je n. pr. tržaška občina prodala Organizaciji julijskih in dalmatinskih beguncev nekaj nad 36.000 kvadratnih metrov zemlje, ki je bila obremenjena z užitki v korist prebivalcev s Kontovela in Proseka in svoj čas last jusarjev v omenjenih vaseh, na kateri bodo zgradili 100 stanovanj za begunske družine. V Sesljanu raste, kljub odporu vaščanov, slovenskega in italijanskega demokratičnega prebivalstva in sklepov občinskega sveta občine Devin-Nabrežina nova kolonija, ki bo štela okrog 1200 članov begunskih družin. V neposrednem tržaškem predmestju Dom jo je bilo v zadnjem času razlaščenih več kot 1 milijon kvadratnih metrov zemlje, povečini slovenskih lastnikov, na kateri bodo po že odobrenem načrtu italijanske, vlade v najkrajšem času začeli z zidanjem prvih 1300 stanovanj novega naselja Sv. Sergij, ki bo štelo po dokončanem gradbenem načrtu okrog 10.000 prebivalcev. Poleg 4 milijard lir za delno izvedbo predvidenih gradbenih del novega naselja so odobrene še nadaljnje 4 milijarde za rešitev stanovanjske krize beguncev, za katere se dograjujejo naselja na Opčinah in drugod. Protestov slovenskih predstavnikov ni narekovalo nerazumevanje resnega položaja begunskih družin, ki so socialno ogrožene, ampak prepričanje, da obstajajo ugodnejše možnosti za rešitev njihovega resnega gospodarskega in socialnega vprašanja. Skopa in siromašna kraška zemlja, ki jo domačini sami zapuščajo, ne more nuditi nikomur niti sedaj niti v bodoče pogojev za še tako borno eksistenco. Poleg tega se ne sme prezreti, da so dali za množična kolonizacije na Krasu in tržaški okolici pobudo šovinisti in da nova naselja lahko postanejo pod njihovim vplivom žarišča resnih neprilik in nesporazumov ter motnja za sožitje in sodelovanje slovenskih in italijanskih ljudi v borbi za rešitev odprtih socialnih in političnih vprašanj, ki žulijo ene in druge. Oblasti so zavrnile upravičene proteste slovenskih ustanov in predstavnikov z motivacijo, da ima vsak državljan pravico kupiti jemljo kjer koli in od kogar koli ter si na njej zgraditi svoj dom. Se strinjamo. Toda v konkretnem primeru ne gre za posameznike, ampak za šovinistične organizacije, ki prejemajo subvencijo od države za množično kolonizacijo na zemlji, ki jo večinoma razlaščajo po bagatelnih cenah, gre za očito spreminjanje etničnega lica slovenske zemlje. V nasprotju z določbami posebnega statuta pospešujejo oblasti tudi spreminjanje etničnega značaja prebivalstva s tem, da ne spopolnjujejo slovenskega šolstva in odprejo šol in otroških vrtcev, kjer obstajajo za to pogoji. S tem je prizadela zlasti šoloobvezna mladina, ki je zaradi neizoblikovanega značaja m nedozorele nacionalne zavesti dostopna tujim vplivom in podvržena raznarodovanju. Tržaški Slovenci se že več let borijo za otvoritev dvorazredne trgovske šole, da bi bilo tako omogočeno mladini nadaljevanje šolanja v slovenski šoli po končani strokovni trgovski šoli ali tečaju. Isto velja za nekatere oddelke srednje tehnične šole in za dvoletno kmetijsko šolo. Zaradi pomanjkanja teh šol so primorani slovenski otroci obiskovati italijanske šole. V smislu določb člena 4 odstavka c so dolžne oblasti odpreti slovenske otroške vrtce in osnovne šole v vseh krajih, kjer je primerno število slovenskih otrok. Že več let prosijo slovenski starši za otvoritev otroških vrtcev v Ul. sv. Frančiška in Donadoni ter na Kolonkovcu. Te prošnje se ne upoštevajo, čeravno' so utemeljene ne samo po številu otrok, temveč še posebej, ker so otroci povečini revnih delavskih staršev, ki morajo mnogokrat zaradi dela pustiti svoje otroke brez varstva ali pa jih vpisati v italijanski otroški vrtec, s čimer je napravljen prvi in navadno odločilni korak za potujčenje. Na drugi strani oblasti odpirajo italijanske šole v popolnoma slovenskih vaseh, v katere so se v zadnjem času zatekle iz enega ali drugega razloga nekatere italijanske družine. Nihče se ne razburja, da se omogoči italijanskemu otroku šolanje v' njegovi materinščini. Nasprotno, kakor spada slovenski otrok v slovensko šolo, tako spada italijanski otrok v italijansko. Toda te in druge šole postajajo navadne raznarodovalnice, dokler ne prepovedo sistematične propagande in posrednega ali neposrednega ekonomskega pritiska na gospodarsko šibke in odvisne starše, da vpišejo svojega otroka v italijansko šolo. Našteli problemi in ostala vprašanja, ki se tičejo slovenskega šolstva kot n. pr. uzakonitev s sistemiziranjem stalnih mest na obstoječih šolah z upošte- vanjem sprememb strokovnih tečajev v strokovne šole po stanju 5. oktobra 1954, otvoritev novih otroških vrtcev in srednjih šol, imenovanje vodstvenega, učnega, tehničnega, upravnega in pomožnega osebja s stalno namestitvijo, ureditev uprave v duhu člena 2. odstavka c posebnega statuta, prilagoditev učnega načrta značaju slovenske šole, zgraditev šolskega poslopja za srednje šole itd. so ostala nerešena kljub spomenicam, intervencijam, obljubam in določbam posebnega statuta, ki določa, da jih morajo oblasti takoj rešiti. Na drugi strani so bile v začetku tekočega šolskega leta izvedene na škodo slovenskega šolstva razne spremembe. Uki/ijeni so bili nekateri razredi osnovnih in srednjih šol ter odpuščeni nekateri šolniki, ki so zaščiteni po členu 4. odstavku c posebnega statuta in po členu 8. spomenice, kakor smo nakazali na drugem mestu. Posebni statut izrečno jamči v točki 4. odstavku b uporabo javnega denarja tudi v korist slovenskih vzgojnih, kulturnih in drugih organizacij. Ni potrebno poudarjati, da je tudi to določilo ostalo mrtva točka, čeprav so slovenske kulturne ustanove prosile s posebnimi vlogami za pomoč, ki so ostale vse brez odziva z izjemo prošnje Podpornega društva »Dijaške Matičen, ki je prejelo od komisariata enkratno podporo 250.000 lir iz ostankov fondov za tekoče leto, kar niti zdaleč ne odgovarja plemenitim in socialnim ciljem, ki jih zasleduje to društvo. Pa ne samo to. Slovenskim umetniškim skupinam je še vedno zabranjen dostop v gledališke dvorane, ki so subvencionirane iz javnih skladov, katere v enaki meri vzdržujejo z davki in dajatvami tudi državljani slovenske narodnosti. Med najbolj občutenimi problemi, ki so predmet člena 2. odstavek f je vprašanje invalidov in svojcev padlih. Italija je prevzela obvezo, da jim bo izplačevala invalidnino in priznala tako invalidom kakor svojcem padlih enake pravice, ki jih uživajo invalidi iz republike, pravice do ugodnosti pri zaposlitvi v državnih, javnih in privatnih službah, do zdravljenja, proste vožnje po železnicah in tramvajih. Pristojni funkcionarji, pri katerih so intervenirali predstavniki Zveze invalidov za Tržaško ozemlje, so pokazali razumevanje za vsa obrazložena vprašanja, toda njih rešitev se ni premaknila z mrtvega tira. Nerešeno je ostalo tudi vprašanje posebne mešane jugoslovansko-itali-janske komisije, v katere pristojnost spada tolmačenje določb posebnega statuta in proučevanje pritožb in vprašanj, ki jih predložijo posamezniki ali organizacije. Pravilnik za poslovanje mešane komisije sla izdelali posebni delegaciji obeh vlad in ga predložili vladama v odobritev. Jugoslovanska vlada je predloženi pravilnik podpisala in že 28. julija o tem obvestila rimsko vlado, ki še vedno odlaša s podpisom. Posledica zavlačevanja je, da se mešana komisija ne more sestati in da čaka niz vprašanj na njeno rešitev, kar upravičeno povzroča nezadovoljstvo. V posebnem pismu se je nadalje italijanska vlada obvezala, da bo preskrbela primerno poslopje za kulturne potrebe v Rojanu ali v katerem koli drugem predmestju Trsta in stavila na razpolago narodni dom pri Sv. Ivanu in potrebna denarna sredstva za zgraditev in opremo osrednjega kulturnega doma v Ul. Pelronio. Čeprav 'predstavlja obveza, ki jo je Italija sprejela, le skromen del tega, kar so tržaški Slovenci v desetletjih z lastnimi napori zgradili in kar je fašizem uničil ali odvzel z nasiljem, je ostalo pri obvezi. Vse to je v škodo kulturni dejavnosti tržaških Slovencev in ovira za slovensko kulturno rast. Obračun prve obletnice londonskega sporazuma, ki je sicer odprl nove perspektive v odnosu med obema pogodbenima državama, je za tržaške Slovence negativen, celo zelo negativen. Obstajajo pa znaki, da je že prekoračena mrtva točka in da se bo položaj v bližnji bodočnosti izboljšal. Italijanska vlada ne bo mogla v nedogled odlašali izpolnitve svojih obvez, ki vežejo njen ugled pred našim_ in italijanskim ljudstvom ter pred svetovno javnostjo. Daši bolje kaže, čaka tržaške Slovence še huda borba zaradi odpora krajevnih šovinističnih krogov, ki še vedno sanjajo o imperiju in o propadli slavi fašizma, ki je sramotno doigral svojo, še bolj sramotno vlogo. Napredne sile v svetu in v Italiji se vedno bolj uveljavljajo. Z njihovo zmago bo zmagala dejanska enakopravnost med narodi. Spomenik padlim borcem JLA na vojaškem pokopališču v Trstu. Rado Cilenšek ISKANJE POTI K MIRU { Pregled političnih dogodkov | 1 v letu 1955 do novembra Jf že nekaj let izražamo v vsakem našem koledarju željo in prepričanje, da so najhujši časi povojne napetosti in hladne vojne že mimo, da se mednarodni odnosi polagoma urejajo na boljši in trajnejša osnovi, da upanje v mir in varnost, ki edina lahko zagotovita svetu in človeštvu naprev-dek in blaginjo, vendarle postaja stvarnost. Obenem smo lahko ob koncu zadnjih let ugotavljala, da je letni obračun kljub vsem nevšečnostim, ki nikoli ne manjkajo, vendarle pozitiven. Letos je ta ugotovitev še mnogo bolj utemeljena kot zadnja leta, 'ko je bilo marsikateri trditvi nemara mogoče še očitati pretiran optimizem. Za leto 1955 pa smemo zapisati, da je bil v njem prebit led, da je vse tisto, kar se je poprej pripravljalo im se kazalo bolj v posameznih, čeprav tudi važnih pojavih, postalo konkretna stvarnost, s katero mora danes računati vsakdo, ki se hoče resno ukvarjati z mednarodno politiko — celo tisti, ki jim tak razvoj ni nič kaj pogodu. Od premirja na Koreji v letu 1953 je pot pripeljala do premirja v Indokini leta 1954. Takrat se je .prvič od začetka druge svetovne vojne — lahko pa bi tudi rekli, od njenih glasnikov v Abesiniji in Španiji — zgodilo, da so povsod na svetu utihnili topovi. Danes tega sicer ne moremo več trditi, kajti poleg kolonialističnega »upora« v Kostariki vzplamtevajo boji, zdaj z večjo, zdaj z manjšo silovitostjo na mnogih nesamostojnih .področjih, predvsem v francoski Severni Afriki — toda upati smemo, da bo obenem s pritiskom samega miroljubnega mednarodnega razvoja prevladalo razumevanje zahtev in potreb sedanjega časa vsaj v tolikšni meri, da se ta področja ne bodo spremenila v novo Indo-kino. Tu in tam se dogajajo resnejši incidenti tudi na Srednjem vzhodu, na začasni meji med Izraelom in arabskimi državami, predvsem z Egiptom; pa tudi tu kaže, da bo igra velesil, ki je predvsem odgovorna za te neljube dogodke, mogla v čedalje manjši meri kvarno vplivati na odnose med malimi državami in ovirami nji- hovo hotenje po resnično neodvisni politiki. Ko se je položaj na Daljnem vzhodu, današnjem najbolj neurejenem svetovnem področju (te neurejenosti pa je predvsem kriva tista politika, ki noče priznati tamkaj nastale nove stvarnosti in jo poskuša ovirati v njenem razvoju ali jo celo zadušiti in spremeniti na staro) toliko uredil, da .vsaj ni več oboroženih spopadov in da se je tudi zmanjšala nevarnost izbruha novih, je ženeva lahko spet postala prizorišče novega važnega mednarodnega dogodka. Gotovo je ženevska konferenca o Indokini leta 1954 omogočila sestanek ženevske konference štirih velikih leta 1955. V tem smislu je bilo nekako simbolično dvoje — prvič izbira Ženeve za kraj konference načelnikov vlad, drugič pa začetni odpor tistih sil v ZDA, ka še niso mogle prebaviti indokitajskega premirja in s tem zmage politike pogajanj in sporazumevanja nad politiko sile, proti Ženevi kot kra-ju sestanka. In dejansko je v Ženevi tudi letos, in to še v mnogo večji in splošnejši meri kot lani, zmagal duh mirnega ureja-nja sporov in mednarodnega sodelovanja. »ženevskega duha« je z navdušenjem pozdravilo vse svetovno javno mnenje, saj je bil znak, da se je v mednarodnih odnosih nekaj spremenilo in se preokreni-lo, in obenem najboljši obet, da se bo razvoj nadaljeval po novi poti. Najodločnejše potrdilo je dobil »ženevski duh« mesec dni kasneje — spet v Ženevi. Na mednarodni konferenci za uporabo atomske energije v miroljubne namene je prišlo do skoraj nepričakovano obsežne izmenjave znanstvenih izkušenj med vsemi državami, zlasti med ZDA in ZSSR, in to na področju, kjer je še nedavno vsak najneznatnejšji podatek veljal za najstrožjo državno tajnost. To pa ni le znak za dejansko izboljšanje mednarodnih odnosov, -temveč v prvi vrsti glavni pogoj, da se bo ta še pred kratkim nesluteni ogromni vir energije lahko sčasoma res uporabljal v napredek človeštva in mu dal povsem nov zagon. Res je, štirje veli-ki v Ženevi niso rešili nobenega vprašanja, kar jih je bilo pred njimi. Toda to bi bilo po skoraj desetih letih hladne vojne ne le skrajno nerealistično pričakovati, temveč bi se tudi lahko ' izvršilo samo v obliki nenadne medsebojne mešetarske kupčije velesil, ki bi nosila v sebi samo kal novih sporov in zaplet-Ijajev. Ne gre le za to, da so se najvažnejša vprašanja v povojnih letih toliko zapletla (in mnoga med njimi so v bistvu stara že desetletja, čeprav se pojavljajo danes v novi obliki), da sta za njihovo rešitev potrebna čas in potrpljenje, temveč tudi za to, da je spričo dejstva, da velesile ne morejo več same krojiti usode sveta (in kako so jo krojile, kaže krvava zgodovina zadnjih desetletij) in morajo čedalje bolj upoštevati tudi želje in interese malih in1 manj močnih držav, s tem pa tudi interese sveta kot celote, proces urejevanja mednarodnih odnosov nujno počasnejši, zaradi odpora nosilcev starih privilegijev tudi dolgotrajnejši — zato pa edino pravilen, edini sposoben, da se človeštvo lahko za dolgo dobo, če že morda ne za vedno, izogne novim vojnam. Toda če veliki v Ženevi niso rešili nobenega vprašanja in če tega tudi ni bilo mogoče pričakovati od jesenskega ženevskega sestanka štirih zunanjih ministrov, so vendarle postavili svoje medsebojne odnose na novo osnovo, katere glavna značilnost so začetki vzajemnega sodelovanja in vsestranska pripravljenost na pogajanja in mimo reševanje sporov in vprašanj — ne pripravljenost le v besedah, proglas šena s propagandističnih tribun, temveč dejansko, v stvarnosti, saj drugače končno danes res ni več mogoče, če noče kdor koli od velikih tvegati tudi zase atomske- ga razdejanja in smrti. Hitrost nadaljnjega razvoja, oblike in večja ali manjša težavnost reševanja spornih vprašanj in urejanja mednarodnih razmer bodo sorazmerni s tem, koliko bo prevladovala ta dejanska pripravljenost, skratka, koliko bo živ in tvoren »ženevski duh«. Seveda ni mogoče pričakovati, da bi se »ženevski duh« kar čez noč povsem uveljavil. že takoj po Ženevi je bilo slišati v ZDA svarila pred »pretiranim optimizmom«; glasniki teh svaril so postale tudi nekatere uradne osebnosti. Obenem je bilo opaziti v mednarodnih odnosih znake, ki so dejansko kazali na upadanje pozitivnega ozračja navdušenja, obenem pa določeno ponovno zaostritev oziroma ustalitev na lastnih pozicijah, Mislimo, da kaže tu ločiti dvoje: nekako razumljivo poudarjanje lastnega stališča pred začetkom konkretnih pogajanj in obenem poskuse za utrjevanje svojih pozicij, na drug", strani pa tudi bojazen pred pomiritvijo. O strahu bolj ali manj znanih skupin nazadnjaških krogov od ameriške republikanske desnice do poraženih ali majavih predstavnikov starega reda zlasti na Daljnem vzhodu pa tja do Vatikana ni treba posebej izgubljate besed, saj je prav tako razumljiv kot škodljiv, čeprav po sili razvoja čedalje bolj po-t.snjen v oz/,d le. Bolj zanimiva je bojazen pred prehitro pomiritvijo, ki se pojavlja pri tistih, ki bi se sicer hoteli izogniti vojni katastrofi, ki pa obenem pri hitrih spremembah ne bi hoteli izgubiti ne svojih političnih, kolonialnih, gospodarskih ali družbenih koristi ne možnosti, da črpajo velik del svoje veljave iz vloge posredovalca med glavnima spornima strankama. Antoine Pinay Vjačeslav Molotov Harold Macmillan John Foster Dulles Mislimo, da je iz tega mogoče razumeti lep del sedanje angleške politike. Nedvomno je, da so k sedanjemu ugodnemu razvoju v veliki meri prispevale spremembe, ki so se od Stalinove smrti čedalje odločneje očrtavale v sovjetski politiki. Poleg olajšanega medsebojnega dvogovora med Vzhodom in Zahodom je imela ta sprememba tudi zelo važen posredni rezultat, da je izbila najmočnejše orožje iz rok načelnih sovražnikov vsake pomiritve in zagovornikov preventivnih vojn in deljenja sveta na nespravljive ideološke bloke na Zahodu, zlasti v ZDA. Razni MacOar-thyji so nenadoma utonili v pozabo, Know lande komaj še kdo posluša. Pozivi na križarsko protikomunistično vojno, ki so v času neposredne vojne nevarnosti in grožnje stalinskega ekspanzionizma uspevali mobilizirati naravni nagon po samoohranitvi pri velikem delu javnega mnenja, zlasti v ZDA, se danes slišijo kot moteča disonanca v močno in upravičeno vzklilem upanju, da je mir ne le mogoče ohraniti, temveč ga tudi razviti iz sedanje faze premirja med oboroženimi tabori v resnično sodelovanje in koeksistenco. Poseben pomen lahko v okviru izpremi-njanja zunanje politike ZSSR pripišemo beograjskemu obisku Hruščeva in Bulgani-na. Kot je pred sedmimi leti začetek napadalnega pritiska na Jugoslavijo pomenil najbrutalnejši izbruh stalinske ekspanziv-nosti in je obenem tudi največ škodoval mednarodnemu ugledu ZSSR, tako je pomenilo potovanje najodgovornejših sovjetskih državnikov v Beograd najzgovornejši obračun s stalinsko preteklostjo in obenem — kot so v Moskvi očitno dobro razumeli — najboljšo in edino zanesljivo pot za ponovno pridobivanje zaupanja svetovnega javnega mnenja v iskrenost nove politike. Obenem pa nam šele ta dogodek o-mogoča boljše vrednotenje ogromnega pomena, ki ga je imela borba jugoslovanskih narodov za neodvisnost pred vsakim pritiskom za razvoj dogodkov v svetu. Borba Jugoslavije proti napadalnemu pritisku, ki je imela tako širok odmev v vsem svetu, je obenem prispevala k ustvarjanju pogojev za čedalje večjo vlogo manjših in šibkejših držav v mednarodnih odnosih. Skoraj na nasprotni strani zemeljske oble se je v istem času in v podobni smeri razvijala politika države, ki se je komaj pred leti osamosvojila, ki pa se ne le po svoji velikosti in številu prebivalstva, temveč predvsem po zaslugi svoje politike v prid miru, koeksistence in normalizacije razmer, v svojem delu sveta vse bolj uve- ljavlja kot eden izmed najvplivnejših čini-teljev v mednarodnem življenju. Potovanje maršala Tita v Indijo in Burmo ter obiska Nehruja in U Nuja v Jugoslaviji so v splošno korist tesneje povezali politiko držav, ki se izven blokov in proti politiki blokov borijo za pravilne mednarodne odnose. V podobni smeri se je po republikanski revoluciji začela razvijati politika E-gipta, ki prav tako navezuje tesne stike z Jugoslavijo, Indijo, Burmo, Indonezijo in drugimi državami izven blokov. Plod tega večletnega prizadevanja nekaterih nedavno še odvisnih ali kolonialnih držav je bila afriško-azijska konferenca v Bandungu. S tem je ta del sveta, ki je včasih v svetovni politiki pomenil samo toliko, kolikor so se tam križali interesi velesil, napravil še en odločen korak k aktivnemu sodelovanju v mednarodnem dogajanju. S tem pa se tudi položaj na svetovni politični šahovnici naglo in bistveno spreminja. Oba bloka, ki sta s svojimi medsebojnimi trenji nekoč izpolnjevala ta^ ko rekoč vse mednarodno dogajanje, sta sedaj sicer še vedno izraz dveh najmočnejših velesil in združujeta v sebi ogromno večino gospodarskega potenciala sveta, temeljito pa sta že izgubila svojo vseobsež-nost, tako da so tudi nesoglasja med njima le še del, čeprav še vedno velik, svetovnih dogodkov. S tem pa je bila odbita najnevarnejša ost blokovske politike, ki že zaradi takšnega razvoja vedno bolj izgublja na svojem pomenu in na svoji utemeljenosti v mednarodnih razmerah. Seveda pa pri tem obračunu lanskega leta in pogledu v prihodnost ne smemo prezreti tudi negativnih pojavov, ki ovirajo u-godni razvoj. Pri tem zadenemo najprej na neurejeni položaj na Daljnem vzhodu, ki izhaja predvsem od tod, da se ZDA branijo priznati sedanjo stvarnost, izvirajočo iz kitajske revolucije. Prizadevanje, da se država s pol milijarde prebivalcev ohranja v osamelosti in da se ji onemogoča polnopraven pristop v mednarodno življenje, zlasti pa v OZN, zastrupljajo svetovno ozračje, obenem pa ustvarjajo stalno negotovost v prizadetem delu sveta. Da danes Daljni vzhod ni več nekaj odmaknjenega in tudi ne več zasebno lovišče velesil, je najbolje pokazalo dejstvo, da je bilo urejevanje razmer v Evropi mogoče šele po prenehanju korejske in indokitajske vojne. Da je svet danes celota in da se praksa dvojne mere ne more več obnesti, morajo ugotavljati tudi razne kolonialne države, če sta obe Ameriki lahko še v neki meri svet zase in si tam lahko kakšna ameriška velika družba privošči tudi »protikomunistični« državni udar v Kostariki, pa je na primer vprašanje Severne Afrike na široko razgibalo svetovno javnost, kar je prišlo do otipljivega izraza tudi na zasedanju glavne skupščine Združenih narodov. Pač pa se je Anglija za las lahko še izognila razpravi o Cipru. Oba primera kažeta, s kakšno težavo — toda vendarle — si novo pojmovanje mednarodnih odnosov utira pot. Vsekakor bitka za mirno koeksistenco še ni dokončno dobljena, toda zmaga se je že znatno nagnila na njeno stran. Grožnja vesoljnega uničenja, ki bi ga prinesla modema atomska vojna, visi kot Damoklejev meč nad vladami in odgovornimi državni- ki vsega sveta in j,ih sili, večkrat njihovim željam nakljub, k treznejši in preudarnej-ši politiki. Miroljubno javno mnenje vsega sveta postaja pri tem čedalje močnejši či-nitelj, ki je izsilil že marsikatero pozitivno odločitev. Zakoreninjene blokovske koncepcije, ideološki in drugi predsodki, težnje velesil, da si ohranijo nadvlado nad svetom- trovratna obramba najreakcionannej-ših razrednih interesov in še marsikaj — to vse so negativne tendence in sile, ki jih bo človeštvo moralo premagati na poti do trajnega, splošnega gospodarskega in socialnega napredka v miru. Toda sile, ki se za to borijo, so, kot nam kažejo dogodki, dovolj močne, da bodo boj zmagovito dobo-jevale. Glas razuma iz Ženeve Sestapek štirih velikih je že prejšnje leto, odkar se je berlinska konferenca zunanjih ministrov bolj prekinila kot končala, nekako visel v zraku in verjetno so tudi vodilni državniki čutili njegovo peogibnost. Prav zato je tu in tam prihajalo do bolj navideznih in dejanskih zaostritev, izhajajočih iz kristalizacije stališč in pozicij. Da je potem do konference lahko prišlo, in sicer v obliki sestanka načelnikov vlad, ne samo zunanjih ministrov, kot se je poprej govorilo, je bilo v sedanji fazi mednarodnih odnosov nekako nujno, poleg splošnega zmanjšanja mednarodne nape' osti, da je vsaka stran predvsem utrjevala svoje položaje. ZDA so vodile veliko bitko za ratifikacijo pariških sporazumov, ki naj bi nadomestili prejšnje leto pokopane načrte o evropski vojski. Brez zapletljajev ni šlo in ratifikacijske listine so bile položene šele 5. maja, čeprav je Francija, zadnja, izvršila ratifikacijo že dober mesec poprej. Težave z ratifikacijo niso bile samo v Franciji; ker obsegajo pariške pogodbe tudi sporazum o Posarju, so se pojavili zapletljaji tudi v Zahodni Nemčiji, kjer je takoj po ratifikaciji v Bundestagu zadnje dni februarja skoraj prišlo do vladne krize. Adenauerju se je komaj posrečilo prepričati podkanclerja Blu-cherja, liberalca, da ni uresničil svoje grožnje in odstopil. V francoski narodni skupščini Fauru tudi ni šlo gladko, v italijanskem senatu pa je prišlo kar do pretepa, čeprav sicer izid glasovanja pti bil dvomljiv. Nove težave so nastale s pologom ratifikacijskih instrumentov, ker so Francozi zahtevali izpopolnitev sporazuma o Posarju. Končno pa je Zahodna Nemčija 5. maja postala članica zahodnoevropske zveze in atlantskega pakta, obenem pa ji je .Zahod priznal vso suverenost. ZSSR je odgovorila najprej z odpovedjo prijateljskih in zavezniških pogodb s Francijo in Italijo, ki so bile sklenjene še med vojno, nato pa s konferenco v Varšavi, med katero so vzhodnoevropske države med seboj sklenile vojaško zavezništvo, »vzhodni NATO«. Varšavska pogodba je bila podpisana dan pred podpisom avstrijske državne pogodbe; udeležena je tudi Vzhodna Nemčija, vendar v pogojni obliki. Ustanavljanje vzhodnonemške vojske predvidevajo šele septembrski sporazumi, podpisani med Grotewohlovim obiskom v Moskvi, ki ga lahko imamo za pripravo na oktobrsko konferenco zunanjih ministrov v Ženevi. Te utrditve obojestranskih pozicij pa ni bila edini dogodek pred sestankom štirih velikih. Tudi »štirje« sami so se v prvi polovici leta precej spremenili: od prejšnjih je ostal samo Eisenhower. V začetku febraurja sta z razliko nekaj dni šla Mendes-France in Malenkov, prvega je šele čez dobra dva tedna zamenjal Faure, drugega- pa kar hitro Bulganin. 5. aprila pa' se je od državniških poslov poslovil stari Churchill, ki ga niso vrgla toliko leta kot potreba konservativne stranke, da gre s svežimi močmi na volitve; svoj delež je prispevala tudi objava jaltskih dokumentov v ZDA, ki so jo nekateri razlagali tudi kot izraz želje določenih ameriških krogov, da z javnim prikazom mešetar-skih kupčij med Churchillom in Stalinom še Posnetek z otvoritve ženevske konference štirih velikih. v zadnjem trenutku omajejo zaupanje javnega mnenja v mednarodne sestanke. Tako1 so se y Ženevi sestali Eisenhower, Bul-ganin, Eden in Faure. Konferenca je bila o.d 18. do 23. julija, prip.avili pa so jo štirje zunanji ministri, ki so se junija sestali med jubilejnim zasedanjem ZN v San Franciscu. Po že običajni praksi je bilo tudi nekaj sestankov med zahodnimi zunanjimi ministri za vskladitev stališč. Moralno pa je potek konference pripravila, lahko rečemo, resolucija glavne skupščine OZiN, sprejeta 25. junija v San Franciscu; resolucija je obsodila vojno in zahtevala miroljubna pogajanja kot sredstvo za reševanje mednarodnih vprašanj. O sami ženevski konferenci in njenem pomenu je bilo že dovolj govora v .uvodu, zato naj samo omenimo, da je vsak udeleženec prinesel nanjo svoje predloge: Eisenhovver znani načrt o vzajemnem letalskem nadzorstvu med ZDA in ZSSR* Bulganin nekoliko razširjeni sovjetski pač rt o razorožitvi, znan še z zasedanj razorožitvenega pododbora OZN, ip predlog o evropski varnosti, ki predvideva najprej sporazum med' zahodnim in vzhodnim vojaškim sistemom, nato pa sklenitev splošne evropske pogodbe o kolektivni varnosti s sodelovanjem ZDA in postopno odmiranje vseh vojaških zavezništev. Eden svoj načrt o nevtraliziranem pasu sredi Evrope, Faure zanimiv načrt o uporabi prihrankov v državnih proračunih zaradi razorožitve za pomoč zaostalim področjem. Nadalje paj omepimo, da je vse seje konference označeval predvsem duh medsebojnega razumevanja in, skoraj bi rekli, prijateljstva,, ki je omogočil, da so se vse nastajajoče težave sproti izgladilc1; tega, duha so začeli označevati z imenom »ženevski duh«, ki še danes simbolizira željo, da bi se na tak način, mirno, s pogajanji in z obojestransko pripravljenostjo na koncesije reševala vsa mednarodna vprašanja. Ob zaključku konference so štirje veliki izdelali smernice za nadaljnje delo, ki je bilo prepuščeno županjim ministrom. Ugotovili so, da sta vprašanji evropske varnosti in Nemčije tesno povezani in da ju kaže obravnavati skupno; poleg tbga paj se zunanji ministri ukvarjajo še z vprašanjem razoro- žitve in z možnostmi za razširitev stikov vseli vrst med' Vzhodom in Zahodom. Ko se je Eden iz Ženeve vrnil v London, je sporočil, da bosta Bulganin in Hroščev prihodnjo pomlad obiskala London in da bodo angleški državniki ta obisk vrnili. Mpo-go se je govorilo tudi o možnosti izmenjave najvišjih obiskov med ZDA in ZSSR, medtem- ko sta Faure in Pinay prejela vabilo naj na jesen obiščeta Moskvo; izvedbo tega načrta je zavlekla francoska trmoglavost zar radi Severne Afrike, ker je tudi Z-SSR glasovala za vpis alžirskega vprašanja pa dnevni red glavne skupščine OZN. Ženeva sicer še ni sprožila hitre »verižne reakcije« pamirjemja, kot so nekateri napovedali, vsekakor pa je zanjo ustvarila vse potrebne pogoje. Ostalo bo odvisno od čuta odgovornosti državnikov. Avstrija je dobila neodvisnost Dogodek, ki je v največji meri pripomogel k tolikšni -sprostitvi mednarodnega položaja, da je bila mogoča konferenca v Ženevi, je bila nedvomno sklenitev avstrijske državne pogodbe. 15. maja so zunanji ministri štirih velesil in Avstrije v dvorcu Bel-vedere na Dunaju, nekdanji rezidenci princa Evgena Savojskega, slovesno podpisali pogodbo, na katero je Avstrija čakala deset let od konca vojne. Jeseni so zadnje okupacijske čete zapustile deželo, avstrijski parlament pa je potrdil njeno nevtralnost izven .vsakršne oborožene zveze. Predolgo bi bilo, ko bi naštevali vso zgodovino avstrijskega vprašanja od moskovske izjave leta 1943, ki je Avstriji obljubila obnovitev njene -neodvisnosti. Na skoraj tri sto sejah se namestniki zunanjih ministrov šti- Zunanji ministri Francije, SZ, Avstrije, ZDA in Anglije po podpisu pogodbe o neodvisnosti Avstrije. rih velesil niso mogli sporazumeti o besedilu pogodbe, predvsem zato ne, ker v okoliščinah hladpe vojne in mednarodne napetosti nihče ni mislil na to, da bi zapustil Avstrijo. Postopno izboljševanje mednarodnega ozračja pa je končno v nekaj mesecih pripeljalo do cilja. Začelo se je za kulisami; podatki o tem nam seveda za sedaj še niso dostopni. Javni začetek pa moramo iskati v zadnjih dpeh februarja: 24. februarja je avstrijski zunanji minister Figi izjavil, da namerava Avstrija po podpisu državne pogodbe ostati nevtralna in izven blokov. Takrat je.Figi že moral vedeti, da je avstrijski veleposlanik v Moskvi Bischoff za naslednji dan povabljen k Molotovu. Sestanek se je ponovil 2. marca, tedep kasneje pa je bilo o tem izdapo kratko uradno poročilo. V svojem odgovoru na sovjetske predloge je avstrijska vlada 14. marca potrdila svoj namen, da ostane nevtralna in izrazila pripravljenost, da »sprejme vsako učinkovito jamstvo za svobodo in neodvisnost dežele, tudi pred nevarnostjo ponovnega »Anschlussa«. Dogodki so se potem hitro vrstili. Kancler Raab je javno pozval štiri velike, naj ne odlašajo več, 29. marca pa je sprejel vabilo Molotova, paj pride z vladno delegacijo v Moskvo. Nekaj dni kasneje so se vmešale zahodne velesile in predlagale avstrijski vladi, naj se v Moskvi zavzame za konferenco veleposlanikov, ki bi obravnavala morebitne sovjetske predloge. Nedvomno je sovjetska pobuda zahodne vlade prehitela ip njihova vloga je odtlej vplivala prej zaviralno kot pospeševalno. Raab je s podkanclerjem Schaerfom in zunanjim ministrom odpotoval v Moskvo, kjer je bil dosežen popoln sporazum o vseh točkah, glede katerih je ZSSR dotlej zavirala sporazum o besedilu državne pogodbe. S skupno avslrijsko-sovjetsko deklaracijo 15. aprila je bila dejansko odstranjena zadnja bistvena ovira za sklenitev državne pogodbe; v deklaraciji je Avstrija potrdila svojo nevtralnost, ZSSR pa se je za odškodnino odpovedala svojim pravicam do bivše nemške imovine v Avstriji, ki je obsegala med drugim bogata naftpa področja pri Zistersdorfu, donavsko plovno družbo in številna industrijska prdjetja. Vendar je bila na željo zahodnih velesil najprej sklicana konferenca veleposlanikov štirih velikih in Avstrije, ki je zasedala na Dunaju vse do 14. maja, ker so se v zadnjem trenutku še pojavile težave, ki jih je povzročalo predvsem zanimanje ameriških in angleških petrolejskih družb za avstrijski petrolej. 15. maja pa je bila državna pogodba končno podpisana. V času splošnega pomirjevanja pa je manj razveseljivo, da se je washingtonsiki in rimski vladi zdelo primerno premestiti ameriške okupacijske čete, ki so se morale umakniti iz Avstrije, v Italijo in jih celo oborožiti s taktičnim atomskim orožjem. Hruščev in Bulganin v Beogradu V letu, ki nikakor ni bilo revno z dogodki, je verjetno najbolj senzacionalno odmevala vest, ki se je razširila v poznih večernih urah 14. maja: v Moskvi in Beogradu je bilo obenem objavljeno, da bosta konec meseca prišla na obisk v Beograd predsednik sovjetske vlade Bulganin in prvi sekretar CK KP ZSSR Hruščev v spremstvu Gromika in drugih visokih sovjetskih funkcionarjev. Vest je bila kljub opaznim spremembam v sovjetski politiki in kljub precejšnjemu napredku, ki je že bil dosežen v normalizaciji odnosov med Jugoslavijo in ZSSR (tako je bil v začetku januarja podpisan med obema državama obsežen trgovinski sporazum), tako senzacionalna, ker je bila v diametralnem nasprotju s prakso, ki je bila uvedena junija 1948 z resolucijo Kominforma. 26. maja je sovjetska delegacija prispela v Beograd. Važnost njenega potovanja je podčrtalo tudi dejstvo, da so se od delegacije pri odhodu iz Moskve poslovili predsednik Prezidija Vrhovnega sovjeta Voro-šilov ter Kaganovič, Molotov, Malenkov, Pervuhin, Suslov, Pospelov in drugi najvišji sovjetski voditelji. Na letališču je sovjetsko delegacijo pričakal maršal Tito s Kardeljem, Pijadom, Rankovičem in drugimi jugoslovanskimi voditelji, na katere so včasih letele najhujše obtožbe. Važnost dogodka je še bolj podčrtala cela vojska tujih novinarjev, ki se je za to priložnost zbrala v Beogradu. V svoji izjavi na beograjskem letališču je Hruščev pozdravil jugoslovanske voditelje z »dragimi tovariši« in med drugim dejal: »Mi iskreno obžalujemo to, kar se je zgodilo, in odločno zavračamo vse, kar se je nakopičilo v tej dobi.« Dejal je, da so v ZSSR temeljito proučili material, na katerem so temeljile takratne žalitve proti Prihod Hruščeva, Bulganina in Mikojana na beograjsko letališče. jugoslovanskim voditeljem in ugotovili, kot je zatrdil Hraščev, da so te materiale sfa-bricirali sovražniki ljudstva in agenti imperializma, kot Benja, Avakumov in drugi. Hruščev je v svoji dolgi izjavi večkrat o-menil Lenina, Stalina pa niti enkrat. Po razgovorih med sovjetskimi in jugoslovanskimi voditelji sta 2. junija 1955 maršal Tito in predsednik sovjetske vlade Bulganin podpisala skupno izjavo, ki poudarja načela mirne koeksistence in sodelovanje med narodi, nevmešavanje v notranje zadeve drugih držav, iz katerih koli, tudi ideoloških vzrokov, vzajemnega spoštovanja suverenosti, neodvisnosti in e-nakopravnosti, odstranjevanje vseh oblik lažne propagande in dezinformacij, obsodbo vsake napadalnosti in vsakega poskusa, da se vsili politična in gospodarska nadvlada drugim državam, ter priznanje, da politika vojaških blokov krepi mednarodno napetost in povečuje nevarnost vojne. Obe delegaciji sta se tudi sporazumeli o potrebi krepitve medsebojnih odnosov na teh področjih in da bosta olajševali sodelovanje družbenih organizacij obeh držav »s stiki, izmenjavo socialističnih izkušenj in svobodno izmenjavo mišljenj«. Beograjski obisk in izjava nedvomno pomenita veliko uveljavljenje jugoslovanske politike neodvisnosti in aktivnega prizadevanja za miroljubno sodelovanje. Toda prav tako zgrešeno, kot bi bilo trditi, da se Jugoslavija s tem vrača v vzhodni blok, bi bilo pritrditi prav tako zainteresiranim trditvam velikega dela zahodnega tiska o »sovjetski kapitulaciji«, če pa že dogodka ne bi mogli razložiti drugače kot z zmaigo tega ali onega, bi najrajši rekli, da kaže na zmagovanje pravilnega gledanja na svetovni politični in družbeni položaj in lastno vlogo nad stalinskimi koncepcijami v sami ZSSR, s tem pa seveda tudi zmago načel, ki jih že ves čas zastopa jugoslovansko vodstvo in zaradi katerih se je tudi znalo in moglo upirati tako nezaslišanemu pritisku. Od obiska Hruščeva in Bulganina v Beogradu je prišlo še do izmenjave parlamentarnih delegacij med obema državama, do tesrvih kulturnih stikov in medsebojnih obiskov umetnikov (beograjsko »Kolo« je iz Mostove potovalo tudi na Kitajsko in tam gostovalo z velikim uspehom), do pogostih športnih stikov itd. V septembru pa so bili v Moskvi sklenjeni obširni gospodarski sporazumi, ki predvidevajo med drugim tudi večja sovjetska investicijska in devizna posojila. Sovjetska vlada je ponudila Jugoslaviji tudi pomoč na področju uporabe atomske energije v miroljubne nar mene. Normalizirajo se tudi odnosi med Jugoslavijo in ostalimi vzhodnoevropskimi državami, čeprav tu in tam ne gre brez te- Potovanja miru žav. Med take države je treba prišteti prekinitev finančnih pogajanj med Jugoslavijo in Madžarsko za ureditev madžarskih obveznosti izpred enostranske prekinitve medsebojnih gospodarskih odnosov in zaradi nje. Vendar kaže, da bodo tudi te težave rešene, kot so bile urejene s Sovjetsko zvezo. Nekoliko počasneje se odmikajo od stališča, ki so ga pod stalinskim pritiskom zavzele leta 1948, tudi nekatere zahodne komunistične partije, vendar je tudi v tem okviru Vidalijev primjefr edinstven fenomen. Kmalu po obisku sovjetske delegacije sta prispela v Jugoslavijo dva državnika, ki ju je jugoslovansko ljudstvo pozdravilo z največjim navdušenjem in z vsemi simpatijami : v začetku junija predsednik burmanske vlade U Nu, v začetku julija pa predsednik indijske vlade Nehru. Nehru je prispel v Beograd na velikem mirovnem potovanju, ki ga je vodilo najprej v Moskvo, nato skozi Prago in Dunaj v Beograd, skozi Rim v London in od tod skozi Kairo nazaj v Indijo. V Sovjetski zvezi se je Nehru mudil skoraj tri tedne, govoril je na velikem zborovanju v Moskvi, 23. junija pa je bila objavljena skup- na sovjetsko-indijska izjava, ki poudarja znanih pet načel koeksistence, prvič slovesno formuliranih v izjavah Nehru-Tito in Nehru-Cuenlaj. Obenem je bilo objavljeno, da je maršal Bulganin sprejel vabilo, naj obišče Indijo. V Beogradu je Nehru govoril v narodni skupščini in med drugim dejal, da je politika koeksistence v dobi atomskega o-rožja edina mogoča pot, da se ohrani mir in zagotovi napredek človeštva. Nadaljeval je, da načela, kil sta jih Indija in Jugoslavija proglasili v Novem Delhiju med obiskom maršala Tita, sprejema vedno večje število držav, kajti dovolj je groženj in protigroženj z oboroževanjem, dovolj je politike, ki se izvaja glede na vojaške potrebe in ki temelji na strahu in mrž-nji. Noben odgovoren državnik ne more v današnjem položaju ignorirati vojaškega aspekta, toda nobena razumna oseba ne more sedaj misliti na rešitev katerega koli vprašanja s silo. Nuklearno orožje je to dobo za vedno pokapalo, je dejal Nehru. V Londonu je imel važne razgovore z Ede-nom tik pred ženevsko konferenco, kot je tudi mogoče soditi, da je imel obisk indijskega državnika v Moskvi pozitiven vpliv na sovjetsko politiko tudi na ženevskem sestanku. V Kairu pa se je S svečanega sprejema Nehruja pri maršalu Titu. Nehru in Bulganin podpisujeta v Kremlju skupno izjavo glede Daljnega vzhoda. Nehru razgovarjal s predsednikom, egiptovske vlade Naserjem. Nehrujev.a mirovna pot je bila zelo podobna drugi, pol leta starejši. V decembru in januarju je maršal Tito obiskal Indijo in Burmo. Med obiskom v Novem Delhiju je bila podpisana svečana izjava o načelih koeksistence, na katero se je skliceval tudi Nehru v omenjenem govoru in ki so bila nato tudi vključena v beograjsko-jugoslo-vansko-sovjetsko deklaracijo. Indijsko ča- sopisje je poudarilo, da je sprejem, ki ga je indijsko ljudstvo priredilo predsedniku FLRJ, tako prisrčen tudi zato, ker je to prvi evropski državnik, ki prihaja v Indijo kot prijatelj in borec za mir, ne pa kot osvajalec. Na povratku se je maršal Tito med vožnjo skozi Sueški prekop razgovarjal z egiptovskim ministrskim predsednikom Naserjem, v začetku leta 1956 pa bo uradno obiskal Egipt in zatem Etiopijo, povabljen pa je tudi v Francijo in Izrael. Azijske države v borbi za mir,^enakopravnost in konec kolonializma Pomen politične vloge azijskih in afriških držav in njihovo voljo po politiki miru in mednarodnega sodelovanja ne glede na medsebojne razlike je še posebej podčrtala konferenca v Bandungu v Indoneziji. Prav v tem so dale mlade azijske in afriške države poučen zgled vsemu svetu: čeprav so med njimi velike razlike v notranji ureditvi in družbenem ustroju in v gledani ih na razna politična vprašanja, so vendarle znale najti skupno govorico in ustvariti osnovo za soglasne sklepe o najvažnejših vprašanjih, ki tarejo ta del sveta. Razumljivo je, da je bila predvsem odločna in brezkompromisna njihova obsodba kolonializma in rasizma, se pravi tistih sil, ki so doslej vsiljevale temu delu sveta zatiranje, zaostalost in politično nedoleitnost. Uvod v ženevsko konferenco je bil han-gunški sestanek štirih najvidnejših afriško- azijskih politikov — Nehruja, U Nuja, Cuenlaja in Naserja, ki so se večkrat posebej sestali tudi med samo konferenco. Zaradi sodelovanja Cuenlaja je bila konferenca še posebej zanimiva in važna, saj je prav zaradi neurejenega mednarodnega položaja Kitajske, ki je posledica trmoglavega ameriškega stališča, neurejen tudi ves položaj na Daljnem vzhodu. V svojem govoru med bandunško konferenco je Cuen-laj poudaril, da je kitajska vlada pripravljena začeti pogajanja z ameriško vlado za zmanjšanje napetosti na Daljnem vzhodu, zlasti na področju Formoze. Predlagal je tudi sklenitev sporazuma med Kitajsko in Veliko Britanijo, ki bi temeljil na načelih koeksistence in kakršnega je Kitajska ze sklenila z Burmo in Indijo. Zaključna izjava bandunške konference poudarja potrebo spoštovanja načel Zdru- Protestni, pohod indijskih množic v portugalsko posest Goa, ki leži na indijskem ozemlju. ženih narodov in pravic človeka, priznanje rasne in narodne enakopravnosti, obravnavanje vseh mednarodnih sporov po mirni poti, pospeševanje medsebojnega sodelovanja ter odpoved groženj z napadom o uporabi sile in vključevanja v vojaške dogovore v korist kake velesile. Določeni zahodni krogi, zlasti ameriški, so sprejeli bandunško konferenco kot zelo neljub dogodek, in tudi na sami konferenci je prišlo do nekaterih nastopov držav, ki so najtesneje povezane z ameriško politiko, kot Filipinov in Siama. Vendar so tudi te države glasovale za vse sklepne resolucije in izjave. Na poti v Bandung pa se je ponesrečilo letalo, ki je prevažalo del kitajske delegacije. Kot je ugotovila kasnejša preiskava britanskih oblasti v Hong-Kongu, je bila nesreče kriva sabotaža, katere dolžijo Cangkajškove elemente. Stvarnost Daljnega vzhoda Kot rdeča nit se vleče skozi naš pregled omenjanje vprašanj Daljnega vzhoda in nujnosti, da se v korist miru v svetu ta vprašanja uredijo. Ta vprašanja se imenujejo različno, od indokitajskega .do korejskega, od ameriških ujetnikov do Formoze. Skoraj za vsa pa je osnova v tem, da je na Kitajskem z zmagovito revolucijo proti propadlemu Cangkajškovemu režimu nastala nova država, ki z vso pravico terja ne le one mrvice pravic in mednarodnega vpliva, s katerimi se je zadovoljeval Cangkajšek, temveč vlogo, ki pripada državi z več kot 500 milijoni prebivalcev, ki ji. je bil poleg tega priznan naslov velesile. Absurd je, da nastopa kot stalni član Varnostnega sveta, torej kot velesila, Cangkajškov režim, ki se še na Formozi vzdržuje samo z ameriško pomočjo, in da dejanska vlada Kitajske pi niti zastopana v Združenih narodih. Prizadevanje za ured tev položaja na Daljnem vzhodu je skratka prizadevanje za ameriško priznane pekinške vlade ip za njeno zastopstvo v OZN. Tudi angleški zunanji minister Mac Millan je poudaril na jesenskem zasedanju glavne skupščine OZN, da je sprejem Kitajske med Združene narode pogoj za rešitev vprašanj Daljnega vzhoda, čeprav je obenem diplomatsko menil, da še ni prišel čas za razpravo o kitajskem predstavništvu. Kratko po ženevski konferenci se je zdelo, da bo prišlo do hitrega preobrata in da se bodo odnosi med ZDA in Pekingom kmalu normalizirali. 1. avgusta so se namreč v Ženevi začeli kitajsko-ameriški razgovori, ki pa so se zataknili ob vprašanju ameriških ujetnikov na Kitajskem, ne morda zaradi pomanjkanja pekinške dobre volje, temveč zaradi ameriške zahteve, da Kitajska najprej izpusti vse Američane, potem šele bodo mogoča nadaljnja pogajanja, ki obsegajo tudi načrte za sestanek na ministrski ravni, praktično med Dullesom in Cuenlajem. S takimi poskusi poudarjanja neke namišljene superiornosti res ni mogoče priti daleč. Na drugi strani o pomanjkanju kitajske dobre volje res ni mogoče govoriti, prav tako pa tudi ne o pomanjkanju posredovalnih poskusov. Med te lahko štejemo potovanje glavnega tajnika OZiN Daga Hammarskjoel-da v Peking, zlasti pa obisk Krišne Meno-na na Kitajskem; po tem obisku je bil izpuščen del ameriških vojnih ujetnikov, letalcev, ki so jih kitajske oblasti obsodile zaradi vohunstva. Ostali vojni ujetniki (vsega jih je bilo komaj kaj več kot deset) so bili izpuščeni še pred začetkom ženevskih razgovorov, nato pa so Kitajci začeli postopoma izpušča i tudi zapite civiliste. Eden med njimi je napravil ameriški vladi kaj slabo uslugo, saj je po prihodu iz Kitajske priznal, da se je res ukvarjal z zbiranjem vohunskih podatkov. Vendar pa moramo z zadovoljstvom ugotoviti, da so se razgovori vsaj začeli, čeprav napredujejo po polževo, in da torej kaže, da se ne bodo več vrnili burni zimski meseci, ko so prihajala iz Formoške ožine razburljiva poročila ip ko so nekatere ameriške oseb, nosti dajale nič manj razburljive izjave. Preobrat je verjetno nastopil na konferenci SEATO v Bangkoku, ko se Duliesu ni posrečilo pridobiti ostalih članic zveze za »bolj Izkrcavanje ameriškega orožja za čangkajška na Formozi trdo« politiko do Kitajske; prav tako so se takrat končali brez sporazuma razgovori med Dullesom in Edenom, ko je Dulies, po vsem sodeč, hotel doseči širšo akcijo za proglasitev Kitajske za napadalko. Razgovori o Formozi se sicer še niso začeli, toda dejansko je v ožini zavladal mir. Drugo žarišče nevarnosti je Koireja, kjer Singman Ri očitno poskuša preprečiti vsako pomirjenje na Daljnem vzhodu, grozi celo z obnovitvijo vojne in organizira demonstracije proti članom nevtralne komisije za premirje. Ugotoviti je treba, da mu tokrat za njegove prenapete načrte -ni uspelo dobiti ameriške podpore. Vre tudi v Vietnamu, kjer se poleg notranjih nasprotij očitno kosata še ameriški dn francoski vpliv. Posledica vseh zmešnjav je, da eno izmed glavnih določil ženevskega premirja, začetek razgovorov med Severnim in Južnim Vietnamom za izvedbo splošnih volitev v vsej deželi, ni bilo -izvedeno v pravem času, to je do 28. julija. Z Daljnega vzhoda o-menimo še to, da so se začela pogajanja med Sovjetsko zvezo in Japonsko za obnovitev medsebojnih odnosov in da le počasi napredujejo'. Na drugi strani ilma Japonska težave- z ZDA, ker ni v vsem voljna ugoditi ameriškim Predsednik Vietminha Hočiminh in čuenlaj željam glede oborožitve v okviru splošnih ameriških strateških načrtov v tem delu sveta. Dejansko se škodljivost politike vojaških blokov danes nikjer tako močno ne odraža kot na Daljnem vzhodu, kjer je zato tem teže pričakovati popolno normalizacijo, dokler v Washingtonu ne bodo u-videli, da se je blokovska politika preživela in da strateški oziri ne morejo biti osnova za resnično ureditev razmer na svetu. Severna Afrika zahteva neodvisnost Kot nadaljnjo oviro za svetovno pomjrje-nje smo omenili položaj v Severni Afriki, kjer naravne težnje narodov po neodvisnosti in enakopravnosti zadevajo ob trmasto francosko vztrajanje na kolonialističnih stališčih. Ta trma je škodljiva tako za splošne koristi kot za samo Francijo: spomnimo se na eni strani, da je zaradi Afrike padla najsposobnejša povojna francoska vlada (Men-des-Fian-eova) in na drugi strani, da je zaradi glasovanja o Alžiru Francija zapustila zasedanje glavne skupščine OZN, Faure pa je odložil svoje potovanje v Moskvo; ko bi bila zaradi Afrike padla tudi Faurova vla- da, bi bila ženevska konferenca zunanjih ministrov najbrž odložena. Koliko vse to škoduje francoskemu ugledu, pa je razvidno že iz dejstva, da mora biti država s tolikšnimi tradicijami svobode in demokracije upravičeno postavljena na mednarodno zatožno klop zaradi severnoafriške politike.In še: če pe bo znala francoska vlada res modro ravnati, se utegne Severna Afrika kaj lahko sprevreči v novo Indokino. Sicer pa je mogoče ugotoviti, da se položaj nekoliko popravlja. V Tuniziji so se začeli izvajati sporazumi, ki jih je dosegel že Mendes-France, in položaj v tem protekto- Francoski policisti nadzorujejo gibanje oseb v mestu Constantine v Alžiru. ratu je odtlej miren. Morda je bil tunizijski zgled hrabrilen za politiko francoske vlade do Maroka kjer so prejšnje desničarske vlade položaj neizmerno zapletle z odstavitvijo sultana Ben Jusefa in z imenovanjem poslušnega Ben Arafe za njegovega namestnika čeprav ne brez težav — ki so jih predvsem ustvarjali Francozi v Maroku in sami krajevni predstavniki vlade — je Ben Arafa končno odpotoval, namesto njega pa je bil imenovan re-gentskd svet, na katerega je pristala tudi maroška demokratična stranka. S tem je bila ustvarjena osnova za nadaljnje pomirjenje. Toda da se je Pariz zganil, je moralo priti do strahovitih neredov, ki so opozorili vse svetovno javpo mnenje na Maroko: med julijskimi neredi v Casablanci, ki so jih povzročili pogromi francoskih kolonistov proti domačinom, je bilo po uradnih poročilih 32 mrtvih in 254 ranjenih, po vesteh časopisnih in agencijskih dopisnikov pa je bilo mrtvih več sto. Krvava žetev se nadaljuje tudi v Alžiru, kjer je položaj še bolj zaple'en, ker je pokrajina formalno vključena v obliki treh departmajev v samo Francijo, pa kar se je Pariz tudi skliceval, ko je odrekal OZN pravico in pristojnost, da o tem »notranjem« vprašanju razpravlja. Toda, tudi če ne bi bilo poročil o bojih in krvavih pokolih, meče na to formalno vključenost v Francijo čudno luč že dejstvo, da veljajta v treh alžirskih departmajih dve volilni komori, tako da voli milijon priseljenih Francozov enako število poslancev kot devet milijonov domačinov. Tem mislim o položaju v Severni Afriki lahko dodamo še nekaj besed o položaju na Srednjem vzhodu, kjer vzbuja zaskrbljenost predvsem napetost med Izraelom in arabskimi državami, predvsem Egiptom. Položaj je skrajno zapleten, toda verjetno ne zadenejo daleč od resnice tisti, ki ga pripisujejo ameriškim poskusom, da tudi pa tem področju na vsak način vsili organiziranje vojaškega sistema in da čim bolj izolira ali celo prisili k popuščanju Egipt, ki se kot najmočnejša in politično najsamostojnejša arabska država upira tem načrtom in izvaja precejšen vpliv tudi pa ostale arabske države. Turško-iraški pakt, ki se mu je v oktobru pridružil tudi Iran (morda je zdaj jasen še en razlog, zakaj je moral pasti Mosadek), gotovo ni prispeval k razčiščepju ozračja. Zaradi poskusov osamitve in diktiranja pogojev z .Zahoda je bil Egipt prisiljen iskati sredstva za okrepitev svoje obrambe tam, kjer so mu jih ponudili brez .pogojev, v okviru trgovinskega sporazuma.' .Našel jih je v C SR, ki bo dobavljala Egiptu težko orožje v zameno za bombaž. Nedvomno je bil to nov hud poraz Zahoda ip njegovega prepočasnega razumevanja, da se svet spreminja. Prizor iz državnega udara v srednjeameriški republiki Costarica. V nekaj vrsticah od Posarja do Perona V Posarju je bal 23. oktobra, na prvo obletnico podpisa pariških sporazumov, ki jim je bil priključen tudi francoski-nem-ški sporazum o posarskem statutu, referendum o evropskem statutu. M a referendumu, ki je bil pod nadzorstvom komisije zahodnoevropske zveze, sta se dve tretjini volilnih upravičencev izrekli proti evropskemu statutu, kar se lahko z drugimi besedami razlaga — za Nemčijo. Glavna značilnost volilne kampanje je bila strumna organiziranost Nemčiji naklonjenih skupin in njihove propagande, ki je v marši* čem spominjala na nacistične metode. Tudi med glavnimi eksponenti nasprotnikov statuta je bilo nekaj vidnih nekdanjih hitlerjevskih prvakov. Preveč bi seveda bilo, ko bi dve tretjini Posarcev obdolžili nacizma — toda nedvomno in ne glede na dejansko vrednost druge alternative pomeni rezultat referenduma močno uveljavitev nemškega nacionalizma. Rezultat referenduma je obenem pokazal trhlost poskusov »evropskega« reševanja mednarodnih vprašanj v sedanjem o-kviru »male Evrope« in njene specifične naloge v luči ameriške in vatikanske politike. Juridično ostaja zdaj v Posarju vse pri starem, to je, pri dejanskem francoskem nadzorstvu nad tem ozemljem. Toda Franciji naklonjena Hoffmannova vlada je takoj po referendumu odstopila, volitve pa Glavni udeleženci atomske konference v Ženevi. Od leve -proti desni: dr. Leuris (Kanada), prof. Perrin (Francija), dr. Rabi (ZDA), predsednik konference dr. Bhabba (Indija), prof. Skobelcin (SZ), dr. Cochroft (V. Britanija) in gen. De Mattas (Brazilija). naj dajo novo vlado. Francija je pokazala pripravljenost, da se v luči novega položaja začnejo nova pogajanja z Bonnom, ta pa govori o iskanju nove rešitve v okviiru evropskega sodelovanja, kar kaže, da Adenauer, vsaj za zdaj, ne bo preprosto zahteval priključitve ozemlja k Nemčiji. Toda v Posarju bo odslej Nemčiji naklonjena vlada, kar v znatni meri postavlja na glavo dosedanji položaj. Trenja med Francijo in Nemčijo, ki naj bi jih sporazum Adenauer-Mendes France o evropskem statutu za vedno odpravil, pa se bodo nadaljevala. V Ženevi so se 27. oktobra sestali zunanji ministri štirih velesil in se v skladu z julijskimi sklepi in navodili štirih načelnikov vlad lotili konkretnega obravnavanja vprašanj, ki so bila še julija postavljena na dnevni red: 1. nemška združitev in evropska varnost; 2. razorožitev in omejitev oborožitve; 3. stiki med Vzhodom in Zahodom. Kdor je od konference pričakoval konkretne rešitve, je seveda moral ugotoviti, da žetev zunanjih ministrov ni bila obilna. Toda vsi vemo, da so se ta vprašanja nakopičila v desetih letih hladne vojne in da so nekatera še precej starejša na primer periodično, se ponavljajoče vprašanje razorožitve, vprašanje vloge Nemčije v u-rejeinih svetovnih razmerah itd.). Priča--kovati rešitev od tridentinske konference bi bilo preveč; to je bil šele začetek dolge vrste stikov in pogajanj v raznih oblikah in na raznih ravneh. In čeprav nekateri, ki jim je očitno do tega, da se ozračje hladne vojne in napetosti ohrani, vpijejo o neuspehu konference, moramo vendarle ugotoviti, da ni tako. Prvič so se precej zbližala stališča ministrov v raznih vprašanjih, zlasti glede razorožitve in evropske varnosti, tu in tam je prišlo celo do enakosti gledanja. Stiki med Vzhodom in Zahodom se dejansko izboljšujejo, njihova popolna normalizacija pa je seveda odvisna tudi od postopnega odpravljanja nasprotij. Glede Nemčije so ministri lahko ugotovili samo to, kar je bilo treznemu opazovalcu jasno že poprej: vprašanje še ni zrelo za rešitev. Predvsem pa se je zgodilo prvič po dolgih letih, da so se ministri sestali z očitno voljo, da nekaj dosežejo, brez posebnih skritih namenov in predvsem ne z edinim ciljem, da napravijo iz neuspeha konference- svoj propagandistični uspeh. Sicer tudi v Ženevi Peron in njegov vojni minister gen. Lucero pred zrušitvijo peronističnega režimo, v Argentini. propagandistični prijemi niso manjkali, zlasti ob vprašanju Nemčije, ko je sovjetska odklonitev očitno nerealistične zahodne teze služila za poskuse napačnega prikazovanja položaja. Ministrom pa je kljub temu treba priznati, da so se trudili,' da bi se izogniti neuspehu. Med ženevsko konferenco ministrov je prišlo tudi do razgovorov o drugih vprašanjih: o Srednjem vzhodu, o Indokini, o sprejemu novih članov v OZN. Ni' mogoče trditi, da so bili ti razgovori brezplodni; zlasti se je začel tajati led glede kandidatur v Združene narode. Nadalje so bili na dnevnem redu obiski: Pinay je obiskal bolnega Adenauerja v Bonnu in z njim govoril o pasarskem vprašanju, Dulles pa je potoval v Madrid, na Dunaj in na Brio- ne. Zlasti sestanku med Dullesom in maršalom Titom na Brionih pripisujejo velik pomen, kot tudi kaže poudariti uradni o-bisk podpredsednika Kardelja v Londonu in njegove razgovore z Edenom in Mac-Millanom. V Argentini so imeli dokaj burno jesen: po večletnih razprtijah z washing-tomsko vlado in po ostrem sporu s katoliško cerkvijo, ki se je formalno vnel zaradi zakona o razporoki in nato zaradi ločitve cerkve od države, za katerim pa so se skrivali mnogo bolj otipljivi interesi je vojaški upor odplavil še tako omahujočega Perona, ki se mu je posrečilo zbežati v inozemstvo. Perona, ki se je uveljavil predvsem s socialnimi reformami v korist delovnih slojev, je najbolj pokopal demago-ški značaj njegove politike, ki razen nekaterih zunanjih reform ni imela socialne vsebine. Sredi novembra pa je Peronovega naslednika generala Lonardija odnesel nov vojaški udar in položaj v Argentini je postal še bolj nepregleden. Tudi v Braziliji ni šlo vse gladko. Odkar priljubljeni predsednik Vargas ni našel drugega izhoda pred pritiskom tujih monopolov, njihovih domačih zagovornikov in bolj ali manj prikritih mogočnih tujih podpornikov, kot da se je ustrelil, položaj v deželi nikoli ni bil povsem urejen. Uredile bi ga naj nove predsedniške volitve, na katerih je zmagal socialni demokrat Juscelino Kubiček, Vargasov duhovni dedič. Toda da bi bila Kubičkova volilna zmaga tudi dejansko uveljavljena, je bil potreben odločen nastop zagovornikov zakonitosti. Tudi v Braziliji položaj še ni popolnoma razčiščen. Bogo Samsa Tržaško gospodarstvo v novem političnem položaju Preteklo leto je prineslo tudi v tržaškem gospodarstvu številne izprcmembe, saj se je s povratkom Italije izpremenilla politična uprava Trsta in so se tudi pri nas čutili ugodni vplivi mednarodne pomiritve. Prav pod vplivam teh dogodkov je prišlo do delnega zboljšanja stanja v nekaterih sektorjih gospodarstva in do rešitve nekaterih perečih vprašanj. Tako se je pod vplivom mednarodne pomorske konjunkture kot neposredne posledice mednarodne pomiritve pričela reševati kriza tržaških ladjedelnic in so bile velike tržaške ladjedelnice ob koncu leta polno zaposlene. Izboljšanje odnosov med Italijo in Jugoslavijo pa je privedlo do sklenitve sporazuma o osebnem obmejnem prometu podpisanega v Vidmu. Kljub temu pa je bila letna bilanca tržaškega gospodarstva še vedno žalostna. Preveč je še ostalo nerešenih gospodarskih vprašanj, da bi se lahko tržaško gospodarstvo postavilo na zdrave osnove in se izmotalo iz krize. Pa tudi vladni ukrepi in pomoč so še vedno ostali le pri obljubah. Brezposelnost in izseljevanje številni so znaki, ki govore o resni krizi tržaškega gospodarstva in med njdimi moramo na prvem mestu omeniti izredno perečo brezposelnost. Uradne statistike govore, da se je število brezposelnih kljub množičnemu izseljevanju le rahlo zmanjšalo, medtem ko se je število zaposlenih celo znižalo. V septembra 1954 je bilo tako zaposlenih v industriji, trgovini in mornarici 86.969 oseb, v septembru 1955 pa 85.416 oseb. Brezposelnost odraža celotno stanje gospodarstva, saj je posledica krize male industrije, trgovine, pomorstva dn obrti. Vse to se je pokazalo na življenjski ravni tržaškega prebivalstva, ki je zaradi tega živelo slabše kot v preteklih letih. Tu je tudi vzrok za resnično bedo številnih družin. Po računih univ. prof. Giorgia Boni-facia je v Trstu najmanj 3600 družin, k; žive v baciiš, in okrog 5500 družin, ki žive izpod minimalnih teoretično potrebnih izdatkov za preživljanje. Resnično stanje pa je še mnogo bolj žalostno, saj upoštevajo ti računi minimalne teoretične izdatke za preživljanje samske osebe v višini 16.000 lir na mesec, dvočlanske družine 28.000 in trcčlanske 37.000 lir. Po teh računih ne doseže: okrog 13 odstotkov tržaških ljudi tega nizkega življenjskega minimuma. Ta žalostni položaj je privedel do množičnega izseljevanja tržaških delavcev iz Trsta v Avstralijo-, pri čemer je seveda močno vplival tudi težavni položaj tržaškega gospodarstva na sploh in zlasti pomanjkanje vsake perspektive1, da se bo stanje izboljšalo. Samo od junija do oktobra se je lani izselilo- iz Trsta v Avstralijo okrog 3450 oseib. V tem razdobju so odplule iz Trsta sledeče- ladje s tržaškimi izseljenci na krovu: 3. -jrun. ladja »Toscanelli« 1. jul. ladja »F-airsea« 16. jul. ladja »Flaminia« 10. avg. ladja »Toscana« 24. avg. ladja »Aurelia« 7. sepit. ladja »TosoameMiikc 14. okt. ladj-a »Elaminia« 56 izseljencev 690 izseljencev 950 izseljencev 730 izseljencev 124 izseljencev 553 izseljencev 197 izseljencev Izseljevanje se je- pričelo že v prejšnjem razdobju in se je od leta 1953 do 1954 izselilo iz Trsta v tujino — skoraj izključno v Avstralijo — okrog 2500- Tržačanov. Skupno število izseljencev je torej do novembra 1955. leta doseglo okrog 6000 oseb. S tem pa vail izselj-evanjia zdaleč ni zaključen, saj se še vedno delajo načrti o novih odhodih. že sedanji podatki o izseljevanju so naravnost porazni za naše malo- ozemlje, ki nikoli ni poznalo izseljeniškega vprašanja. Res se je pred prvo svetovno vojno vkrcavalo v Trstu -na desettescče izseljencev v Severno in Južno Ameriko, vendar je bil takrat Trst za izseljence iz zalednih pokrajin le prehodna postaja, le pristanišče. V tem razdobju se ni izselil skoro noben Tržačan in je prišlo- iz zaledja na deset-tisoče ljudi, ki so se v Trst vselili. Naše ozemlje ima komaj 300.000 prebivalcev, od teh jih 44,2 odst. spada v vrsto za delo sposobnih oseb. če upoštevamo skupno število za delo sposobnih -ljudi in ga primerjamo s številom oseb, ki so se do sedaj izselile, vidimo, da se je izselilo kar 4,9 odst. za delo sposobnih ljudli. Izselili pa so se skoraj izključno mladi ljudje — cvet tržaške mladine. še posebno močno pa je izseljevanje prizadelo slovenski živelj, saj je bila med izs-eilje-nci najmanj polovica slovenskih fantov iz okoliških vasi in iz mesta. Vzroki za brezposelnost, bedo številnih družin in za izseljevanje so v nadaljnjem poslabšanju nekaterih sektorjev -tržaškega gospodarstva odnosno v stagnaciji teh sektorjev, medtem ko so le redki znaki rahlega izboljšanja. Promet v pristanišču Pristanišče je vedno v zgodovini Trsta in tudi sedaj predstavljalo osnovni steber tržaškega gospodarskega organizma. Lani pa pristaniški promet ni zabeležil resničnega napredka. Res so sice-r zabeležili znatno večji celokupni promet tržaškega pristanišča, ki pa je šel izključno na račun povečanega prometa s premogom, železno rudo in žitom. Te vrste blaga pa prinašajo pristanišču zelo malo zaslužka. Premog in druge rudnine namreč nakladajo z ladje naravnost v vagone z velikimi, posebej za to zgrajenimi žerjavi. Pri-staniščne pristojbine so za take tovore zelo nizke. Enako velja za žito, ki ga s posebnimi avtomatičnimi črpalkami izsesajo iz ladje v silos in o-d tam zopet avtomatično -izpuste v vagone. Pri takem razkladanju in nakladanju je zaposlenih zelo malo pristaniških delavcev: špediterji, trgovci in drugi tržaški poslovni krogi pa s temi masovnimi pošiljkami običajno sploh nimajo nobenega o-prav-ka, ker se kupčije zanje sklep-ajo neposredno, mimo Trsta. Statistični podatki o železniškem prometu Javnih skladišč v prvih devetih mesecih preteklega -let-a jasno potrjujejo te u-gotovitve. Železniški ■promet j anuar—september 1954 1955 Prihodi 498.606 ton 498.763 ton Odhodli 892.124 -ton 1,608,926 ton Skupaj 1,390.730- ton 2,107.689 ton še bolj pa so značilni podatki o strukturi v tem razdobju prepeljanega blaga. Struktura železniških odhodov j anuar—sept em-ber Premog in rude žito Razno blago Les 1954 1955 537.730 1,084.799 217.335 319.356 135.623 197.780 1.436 7.026 Z ladjo »Toscana« odhajajo tržaški izseljenci v Avstralijo. Odhodi so se torej povečali na račun masovnih pošiljk premoga iin žita, medtem ko se je promet »raznega blaga«, predvsem kave, bombaža, železnih izdelkov, strojne opreme itd. le neznatno povečal, še slabša pa je struktura železniških odhodov, saj se je zmanjšali promet ,z lesom, ki je letos dosegel 140.048 ton (lani 158.459 ton) in se je tudi pri prihodu pojavila velika številka 63.097 ton pripeljanega avstrijskega magnezdita, ki spada med tipično masovno blago. Do te za tržaško gospodarstvo izredno neugodne strukture prometa je prišlo kljub temeljito izprememjenemu mednarodnemu položaju in visoki svetovni gospodarski konjunkturi. Odhod okupacijskih čet iz Avstrije pomeni tudi za tržaško pristanišče velik dogodek, saj je privedel do značilnih izprememb v sestavi avstrijske zunanje trgovine in s tem tudi do znatno povečanega prekomorskega uvoza in izvoza. še pomembnejša pa je politika mednarodne pomiritve, ki ponovno odpira tržaškemu pristanišču bogata tržišča ČSR, Madžarske in deloma tudi Poljske. Vsi ti ugodni faktorji pa so se v pretek- lem letu le v minimalni meri odrazili na prometu tržaškega pristanišča. Pristaniški organi in predvsem odgovorni predstavniki nove tržaške uprave očitno niso znali izkoristiti vseh teh odpirajočih možnosti, ker niso rešili osnovnih vprašanj, ki zavirajo razvoj pristaniške dejavnosti. Obnova trgovske mornarice Tržaški poslovni krogi in gospodarski predstavniki zalednih' držav so že mnogokrat poudarili nekatera osnovna vprašanja, katera bi bilo treba čimprej rešiti. Na prvem mestu je med temi vprašanji obnova tržaške trgovinske mornarice. Zahteve po obnovi trgovinske mornarice se vsi tržaški poslovni krogi kot tudi sindikalne in politične organizacije že večkrat jasno izrazili. V lanskem letu pa je glede tega vprašanja prišlo do skupnih sestankov občinskih predstavnikov vseh jadranskih pristanišč, saj zavira pomanjkanje ladjevja razvoj ne samo tržaškega 'pristanišča, temveč prav tako tudi razvoj Benetk, Ancone in Barija. Povratek prekooceanskega parnika y>Vulcaniae. v tržaško pristanišče. Zahteve občinskih predstavnikov vseh jadranskih pristanišč so se nanašale na ustanovitev ali okrepitev sledečih pomorskih prog. 1. O-bnovo potniške proge proti Severni Ameriki z ladjami »Satumia« in »Vulca-nia«. 2. Obnovo hitre pomorske tovorne zveze proti Južni Ameriki. 3. Okrepitev tovorne zveze proti Srednji Ameriki. 4. Ustanovitev hitre zveze proti Daljnemu vzhodu. 5. Ustanovitev hitre trgovinske zveze proti Indiji. 6. Ustanovitev hitre potniške zveze proti Avstraliji. 7. Okrepitev štirih pomorskih prog proti Afriki. 8. Okrepitev proge proti Severni Evropi. 9. Okrepitev proge proti Španiji. 10. Okrepitev proge okrog italijanskega polotoka. 11. Obnovo proge proti bolgarskim, romunskim in ruskim pristaniščem. 12. Okrepitev proge proti Soriji. 13. Okrepitev proge proti Pireju in Cipru. 14. Ustanovitev potniške in tovorne proge proti vzhodni jadranski obali. Od teh zahtev je bila v polnosti uresničena le zahteva po vrnitvi »Saturnie« in »Vulcanie«, s čimer je Trst dobil po tolikih letih ponovno pomembno potniško pomorsko zvezo s Severno Ameriko. Začasno je bila ustanovljena potniška zveza z Avstralijo, ustanovljena (čeprav z neprimerno ladjo) turistična zveza proti vzhodni obali Jadranskega morja in okrepi-Ijeni zvezi proti Istanbulu in proti Soriji. Vse ostale zahteve jadranskih pristanišč pa niso bile uresničene. Stanje tržaškega pomorstva se je torej v zadnjem letu zelo malo izboljšalo, saj razpolaga Trst še vedno z izredno majhnim številom rednih pomorskih zvez. Tu tiči eden izmed glavnih vzrokov uspešne konkurenčne borbe, tako Beke kot severnih pristanišč v škodo Trsta. Tudi ostala vprašanja pristaniškega prometa niso bila dokončno rešena. Pred- vsem promet skozi tržaško pristanišče še vedno ni popolnoma svoboden in brez o-mejitev. Generalni vladni komisar je sicer na osnovi londonskega sporazuma izdal 19. januarja 1955 ukaz št. 20, s katerim je ukinil nekatere najbolj ozke omejitve in omogočil v okviru proste luKe nekoliko večjo svobodo . pri manipulaciji z bla.gm. V veljavi so pa ostali številni predpisi, ki omejujejo' svobodo prometa za razne vrste blaga »strateškega pomena«. Tu ne gre samo za orožje in strelivo, temveč za okrog 500 najvažnejših surovin m proizvodov — gre za nafto, bencin, gumi, železo, orodne stroje, optične instrumente itd. Ti predpisi se vključujejo v ameriški »Bsatle Act«, ki prepoveduje svobodni izvoz tovrstnega blaga proti deželam izza »železne zavese« m spadajo torej v okvir hladne vojne. V takih pogojih se ne more v polnosti razviti niti promet proti Avstriji, še manj pa seveda promet proti CSR in Madžarski, s čimer se okorišča Reka, kjer ne veljajo za promet nobene omejitve. Stanje v industriji Drugi pomembni sektor tržaškega gospodarstva sestavlja industrijska dejavnost, ki zaposluje dobro tretjino vseh zaposlenih oseb. Tu opažamo ostro deljeno stanje. Velika ladjedelndška industrija in z njo zvezani obrati so si lani namreč opomogli in izšli iz krize, medtem ko so ostala manjša podjetja zagazila še globlje vanjo. Tržaške ladjedelnice so tokrat lahko izkoristile ugodno mednarodno konjunkturo in si zagotovile obsežna naročila gradenj super-cistern za ladjevje angleških in ameriških .petrolejskih družb. To je bilo mogoče, ker so naročila ladjevja v svetu 1. oktobra 1954 dosegla najnižjo raven in so se od takrat povečala kar za 1,665.000 ton, kot tudi zaradi tega, ker je bila obenem raztegnjena veljavnost zakona »Tam-broni«, ki predvideva znaten vladni prispevek za gradnjo ne samo domačih, temveč tudi tujih ladijj. Povečana aktivnost ladjedelnic je kaj kmalu vplivala na izboljšanje položaja v ILVA, kjer so ob koncu leta skoro popolnoma izkoriščali naprave. Nekoliko se je popravil tudi položaj manjših mehaničnih delavnic, ki izdelujejo potrebno drobnejšo opremo za ladje. Skoro vsa manjša tržaška podjetja, ki niso navezana na ladjedelniško industrijo. pa lani niso v polnosti izkoriščala svojih' naprav in so se z velikim trudom borila za goli obstoj. Tovarne lakov in barv so tako izkoriščale komaj 28 odstotkov naprav, medtem ko je bila dejavnost tovarn mila po uradnem poročilu trgovinske zbornice »zelo šibka, zaradi pomanjkanja naročil«. V živilski industriji se je prvič zabeležil padec proizvodnje mlinov, saj so do sedaj običajno mlini »Vaniola« skoro v polnosti izkoriščali naprave, medtem ko so jih po uradnih podatkih v lanskem avgustu le 78-cdstotno. Podjetja za izdelavo testenin so izkoriščala komaj 57 odstotkov naprav, pivovarna in na.polnjevalnica »Coca-Cole« pa je izdelala znatno manj pijač kot v preteklih letih. Glede papirnice govori uradno poročilo trgovinske zbornice sledeče: »Tudi v avgustu je bila .aktivnost zmanjšana, ker so. v skladišču velike zaloge.« Podjetje »Modia-no»« je zaradi tega izkoriščalo komaj 11 odstotkov naprav. še vedno je bila v izredno ostri krizi lesna industrija, ki se že vrsto- let bori z velikimi težavami in ostro konkurenco cenejših furlanskih podjetij. Nič boljše m bilo st atije oblačilne industrije, medtem ko 'je tovarna jute izkoriščala le 37,5 odstotkov produktivnih možnosti. Zlasti mala industrija je občutila veliko zamudo pri izvajanju zakona o rotacijskem fondu in pri uresničevanju obširnih obljub o javnih delih. Znani so sklepi ministrskega sveta o izredni pomoči Trstu, katero je sprejel dan pred priključitvijo Trsta. Takrat je bilo v enem dnevu podpisano 30-milijardno posojilo v korist Trstu in sklenjeno, da se iz sredstev bivše ameriške pomoči ustanovi poseben rotacijski fond v korist produktivnih tržaških dejavnosti. Neizpolnjene obljube Zakon o rotacijskem fondu je čakal na odobritev skupščine in senata več kot leto dni. Njegovo izvajanje pa se je nadalje zavleklo, ker proti koncu leta še vedno ni bila imenovana medministrska komisija, ki bi morala ta zakon upravljati. To- zavlačevanje je resno škodilo tržaškemu gospodarstvu, saj niso bile s temi sredstvi podprte tiste produktivne dejavnosti, ki bi lahko vsaj delno omilile krizo. Nič bolje se ni zgodilo s sredstvi posojila, ki bi moralo omogočiti rešitev krize. Posojilo je znašalo 30 milijard lir, od če- sar so 5 milijard določili kot povečanje rotacijskega fonda in jih torej Trst ni mogel izrabiti. 9,4 milijarde so določili za javna dela izven Tržaškega ozemlja in ne bodo predstavljale nobenega prispevka tržaškemu gospodarstvu. Ostala sredstva pa prihajajo z izredno počasnostjo. Ob koncu preteklega leta so izdali, odnosno sklenili pogodbe za sledeča javna dela: 2 milijardi za začasno nastavitev ezulov: 1 milijarda izplačana državnim uslužbencem kot posebna nagrada; 496 milijonov za javna dela v okviru železnic ; 500 milijonov je porabila tržaška občina za javna dela v občinskem okviru; 2 milijardi za javna dela v okviru prir stanišča; 2 milijardi: za modernizacijo cestnega o-mrežja; 2,6 milijarde za zidanje- stanovanjskih hiš v okviru IACIP. Te številke ne dajejo prave slike o resničnem prispevku, katerega naj bi nudilo posojilo v korist Trsta tržaškemu gospodarstvu. V praksi se je namreč obenem zmanjšal obseg sredstev rednega tržaškega proračuna porabljenih za javna dela. Skupni obseg javnih del na Tržaškem o-zemlju se je zaradi tega lani povečal komaj za 2 milijardi lir v primerjavi s pre- teklimi leti. Končni rezultat je torej kaj majhen zlasti, če upoštevamo, da ne gre za sredstva državnega proračuna, temveč za sredstva, katera je zbrala vsa Italija v korist Trsta. Hkrati pa kaže tudi redni tržaški proračun za javno upravo kaj neugodno sliko. Proračun za leto 1955 je namreč zabeležil 33 milijard lir izdatkov in 35 milijard lir dohodkov, kar pomeni, da Trst kljub resni gospodarski krizi:, katero priznavajo vsi, prispeva v celotni državni pro-račun okrog 2 milijardi lir na leto. Letna bilanca tržaškega gospodarstva je torej v bistvu bila tudi lani neugodna, saj je velika večina gospodarskih panog zabredla v še ostrejšo -krizo. Vendar pa tržaško prebivalstvo ni zaskrbljeno samo zaradi tega res žalostnega položaja, temveč zlasti zaradi nezanimanja lokalnih in centralnih predstavnikov oblasti, da bi se našel primeren izhod. še vedno hodimo po izvoženih tirnicah birokratizma brez prave dinamičnosti in brez -perspektive. Zaradi tega so tudi široki tržaški gospodarski krogi in vse tržaško prebivalstvo že lani ostro nastopili -proti taki birokratski politiki, ki je v resnici politika interesov velikih monopolističnih krogov. Ti napori so že v nekaterih vprašanjih pokazali pozitivne rezultate, od njh vztrajnosti in moči pa je odvisno dokončno izboljšanje. Franc Kavs Borba delavstva za obrambo demokratičnih pravic V našem sindikalnem pregledu že več let zaporedoma ugotavljamo, da, je delavstvo razcepljeno in da zato delodajalci stalno krepijo svoje položaje. Ta ugotovitev velja žal tudi letos, sa,j se nasprotja med obema sindikatoma že dolgo niso pokazala v talko ostri obliki kot ob volitvah tovarniških odborov v Združenih jadranskih ladjedelnicah in se tudi delodajalci niso kot tokrat tako odkrito vmešavali vanje in pritiskali na delastvo. Za časa dolgotrajne stavke varilcev ladjedelnice Sv. Marka sta sindikata enotno nastopala, kar je vzbu- jalo upanje, da pojdeta tudi v bodočnosti po poti skupnih nastopov; toda zadostovale so volitve tovarniških odborov in stari spori so se še bolj razplamteli. Značilno za sindikalno dogajanje v preteklih dvanajstih mesecih je tudi dejstvo, da je bila večina sindikalnih borb obrambnega značaja, da so morali delavci v glavnem braniti prejšnje -pridobitve in da so bi-li zato skoraj stalno v ofenzivi delodajalci. Mezde in plače nekaterih strok so- se sicer nekoliko izboljšale, toda kovinarji, ki so bili vedno stržen vseh delavskih gibanj, niso dobili po mezdnem poenotenju leta 1954 nobenega poviška ter so zato zaostali za raznimi strokami industrijskih delavcev. Nov činitelj, ki pa je vnesel v sindikalno življenje precejšnjo razgibanost, je bilo močno stavkovno gibanje profesorjev ter drugih državnih in poldržavnih uslužbencev, ki SO' se še pred nekaj leti le težko zganili. To dokazuje, da se miselnost državnih uslužbencev spreminja ter da se zavedajo nujnosti borbe za izboljšanje svojega položaja. Pa preidimo k naštevanju samih dogodkov, ki bodo najbolje potrdili naše splošne ugotovitve. V tem obdobju sta obe večji sindikalni organizaciji sklicali svoj kongres. Delavska zbornica je zasedala v ar prilu in ni s svojim kongresom prispevala nič novega k sindikalnemu razvoju. Nasprotno, ker so ravno za časa kongresa trgovci napovedali zaporo trgovin in jih je Delavska zveza podprla z napovedjo stavke, je Delavska zbornica s svojega kongresa pozvala trgovce, naj se protestni zapori trgovin odpovedo. . Delavska zveza je sklicala 21. novembra 1954 izredni kongres, na katerem je večina udeležencev odobrila predlog za vključitev Delavske zveze v CGIL. Ko pa je, šel dva tedna kasneje njen tajnik Radieh na čelu delegacije v Rim z nalogo, da se domeni z vodstvom CGIL o združitvi Delavske zveze s CGIL, so mu njenii voditelji dejali, da je treba prej sklicati enotno ustanovno skupščino, na kateri naj bi sodelovale tudi skupine delavcev, ki so izven sindikatov. Tedaj je glavni tajnik Di Vittorio tudi obljubil, da bo osebno prišel na to skupščino. Voditelji Delavske zveze pa niso kaaa-li za sklicanje skupščine nobenega navdušenja in stvar je zaspala, čeprav so Razredni sindikati, ki so odločno podprli to zamisel, poslali CGIL tudi pismo, v katerem so pozdravili njeno pobudo in predlagali čimprejšnje sklicanje ustanovne skupščine. Kasneje so voditelji Delavske zveze izjavljali, da se že smatrajo za vključene v CGIL. Tako je tudi ta pobuda za uresničenja enotnosti vsaj dela delavskih sil padla v vodo. Kasneje, v juliju 1955, je razširjeni odbor Razrednih sindikatov sprejel važen sklep, ki naj bi prispeval k ustvarjanju pogojev za enotnost delavstva: sklenil je, da se Razredni sindikati razpustijo. Pri tem je odbor poudaril, da mu je narekoval ta sklep novi položaj v sindikalnem in delavskem gibanju sploh. V začetku leta je Delavska zveza začela akcijo za izboljšanje mezd in akordnih dodatkov kovinarjev ter napovedaia v CRDA in drugih industrijskih obratih več krajših stavk, ki pa se jih Delavska zbornica ni udeležila. Tako je bila enourna stavka kovinarjev 20. januarja, triurna stavka 7. februarja itd. Toda to stavkovno gibanje za izboljšanje mezd in plač je kmalu zaspalo, ker so bili delavci kmalu potem spričo o-fenzive delodajalcev prisiljeni, braniti dotedanje pridobitve. Iz te delodajalske o-fenzive se je porodila vrsta obrambnih stavk delavstva, ki so trajale do konca julija. 12. aprila je glavni ravnatelj CRDA sporočil članom tovarniških odborov, da je ravnateljstvo sklenilo uvesti v vseh obratih CRDA nove delovne odnose. Dejal je, da bodo v ta namen zvišali delovne norme, spremenili razpredelnice tarif akordnih dodatkov, namestili v nekaterih delavnicah posebne ure, ki bodo merile čas. za izdelavo raznih proizvodov, . preklicali oprostitev od dela članom tovarniških odborov in zaupnikom menz, zaprli prodajalne v obratih, prepovedali sindikalna zborovanja v podjetju, izobešanje rdeče zasta^ ve ob splovitvah itd. Ti ukrepi so pomenili povečanje izkoriščanja delavcev, dejansko znižanje mezd in hudo omejitev pridobitev in svoboščin. Delavci so takoj spontano odgovorili -nanje: še istega dne je večina delavcev ladjedelnice Sv. Marka zapustila delo, zaradi česar jih je ravnateljstvo kaznovalo z enodnevno suspenzijo, pozneje pa 7 delavcev odpustilo. Sindikalne organizacije pa so dva dni kasneje napovedale enotno stavko v vseh obratih CRDA, ki je popolnoma uspela. Dan kasneje so. zopet napovedali stavko, zaradi česar tudi niso mogli sploviti ladje »San Ni-cola«, kar je bil za CRDA hud udarec, ker hi se moral udeležiti te splovitve tudi tedanji minister za trgovinsko mornarico Tambroni. Sledilo je še več krajših stavk v obratih CRDA v Trstu in Tržiču, hkrati -pa so. bila tudi dolgotrajna pogajanja v Zvezi industrijcev in v uradu za delo, da bi rešili nastali spor. Med temi- stavkami in pogajanji pa se je pokazala velika popustljivost Delavske zbornice ter sindikalnih organizacij CISL in UIL iz Tržiča, ki sta se jih tudi udeleževali. 30. aprila so Delavska zbornica, CISL in UIL podpisale z ravnateljstvom CRDA kompromisni sporazum, ki je pomenil za delavce velik korak nazaj, ker je dejansko prepustil ravnateljstvu CRDA določitev novih norm in akordnih tarif ter priznal oprostitev od dela le po enem članu tovarniškega odbora za vsako sindikalno organizacijo. To je pomenilo močno okrnitev delovanja tovarniških odborov. Delavski zvezi -in FIOM (italijanski zvezi kovinarjev iz Tržiča), ki nista podpisali sporazuma -tistega dne, ni ostalo drugega, kot da sta se tri dni kasneje pridružili sporazumu. Negativne posledice tega kompromisa .so se kaj kmalu pokazale, že 17. maja je ravnateljstvo- GRDA sporočilo tovarniškim odborom, da bo Zvišalo proizvodne norme varilcem ladjedelnice Sv. Marka od 75 na 112 elektrod, in znižalo akordne dodatke od 75 na 36 odstotkov osnovne mezde. Iz tega je nastala stavka, kakršne po njenem trajanju v povojnih letih pri nas ne pomnimo. Stavko so napovedale vse sindikalne organizacije 20. maja in je trajala do 2. avgusta, to je 74 dni. Stavkalo je okrog 200 varilcev, ravnateljstvo pa je suspendiralo v tem času skupno nad 700 delavcev češ da niso imeli zaradi stavke varilcev kaj delati. Za časa stavke je enotni odbor nabiral za stavkajoče varilce in suspendirane delavce prispevke, delavci v ORDA pa so nehali opravljati nadurno- delo. 20. junija popoldne so vsi tržaški kovinarji stopili v solidarnostno stavko. Ves ta čas so se tudi vljkla -pogajanja v Zvezi industrij-cev in v uradu za delo, ki pa niso imela nobenih uspehov. Varilcem so- izrekle solidarnost tudi skoraj vse stranke din občinski svet. 25. julija so sindikati napovedali splošno stavko, ki je -popolnoma us-pe-la. V znak solidarnosti so zaprli tudi skoraj vsi trgovci svoje -trgovine,- n-a Trgu Venezia pa je bilo skupno sindikalno zborovanje Delavske zveze in Delavske zbornice in zdelo se je, da so s teni položeni temelji za bodoče enotne nastope. Teden dni kasneje so sindikalne organizacije in ravnateljstvo GRDA sklenili na vladnem generalnem komisariatu ob posredovanju dr. Palamare sporazum, ki je bil spričo enotnega nastopa obeh sindikalnih organizacij še precej ugoden za delavstvo, čeprav ga ni bilo mogoče smatrati za delavsko zmago. Po toj skupni borbi sta se Delavska zveza in Delavska zbornica zopet razšli in ob volitvah tovarniških odborov so se njuni odnosi močno zaostrili. Delavska zveza je že 13. septembra predlagala Delavski zbornici sestavo enotnih list, kar pa je ta sindikalna organizacija odbila. Toda tudi Delavska zveza je kasneje odklonila predlog skupine bivših članov Razrednih sindikatov in drugih delavcev za sestavo enotnih list, s čimer je pokazala svo-jo nedoslednost. Pred volitvami se je razvila ostra vo- lilna kampanja, polna medsebojnih očitkov, ki ni še nikoli dosegla tako velikega obsega, saj so bila lani prvič zborovanja za volitve tovarniških odborov po mestnih ulicah in trgih in v -predmestjih. Hkrati so se začeli delodajalci vmešavati v pripravo volitev in začeli pritiskati na delavce, naj ne volijo za Delavsko zvezo. V ta namen so tudi nagradili 100 delavcev, članov Delavske zbornice, s poviški, 70 članov Delavske zveze pa suspendirali. Prve volitve so bile v rafineriji Esso Standard. Delavska zveza je zgubila svojega predstavnika med uradniki, med delavci pa je ohranila okrog dve tretjini glasov in oiba dotedanja -predstavnika. 13. oktobra so bile volitve v ladjedelnici Sv. Marka in v strojni tovarni, 18. oktobra pa v ladjedelnici Svetega Roka -in na glavnem ravnateljstvu. Delavska zveza je ohranila v tovarniških odborih obeh ladjedelnic večino glaso-v in predstavnikov, v strojni tovarni pa je večino v odboru izgubila, čeprav je ohranila večino glasov, kar so povzroči-li različni kvocienti za delavce in uradnike. Na ravnateljstvu je bila Delavska zbornica že prej v večini. V Sv. Marku je dobila Delavska zveza 64,4 odstotka glasov delavcev, v strojni tovarni 60,42 odstotka, v Sv. Roku pa 68,7 odstotka glasov delavcev. Uradniki so povečini glasovali za Delavsko zbornico. Skup-ni račun za vse delavce in uradnike ORDA v Trstu pa nam pokaže, da je za Delavsko zvezo glasovalo 52,6 odstotka delavcev in uradnikov, za Delavsko zbornico 47,4 odstotka. Od vseh delavcev GRD a je glasovalo za Delavsko zvezo 62,7 odstotka, za Delavsko zbornico p-a 37,3 odstotka. Za uradnike pa veljajo n-aslednji odstotki: 88,1 za Delavsko zbornico, 11,9 za Delavsko zvezo. Kljub večini glasov pa je zaradi volilnega mehanizma dobila Delavska zveza v vsem sklopu GRDA samo 14 predstavnikov nasproti 18 predstavnikom Delavske zbornice. To se je zgodilo, -ker volijo uradniki in delavci ločeno. Kljub vsej podpori delodajalcev je torej ostala Delavska zbornica glede oddanih glasov v manjšini, pri čemer pa je treba ugotoviti, da je vendarle nekoliko napredovala v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Vsekakor pa. je bilo vodstvo Delavske zbornice razočarano, -ker je pričakovalo večino tudi med delavci. Delavsko zvezo je podprla tudi Neodvsi-na socialistična zveza, ki je pozvala svoje člane in simpatizerje, naj volijo za njene kandidate. Borba varilcev in ostalih delavcev GRDA ter volitve tovarniških odborov sta bila vs.kakor najvažnejša dogodka v sindikalnem življenju preteklega leta. Razen tega pa so bile še razne druge sindikalne akcije delavcev in uradnikov. Profesorji so stavkali dvakrat, in sicer 1. in 2. aprila ter od 27. aprila do 1. maja, pri čemer so jih podprli z enodnevno stavko tudi slovenski profesorji. Uslužbenci poldržavnih zavarovalnih ustanov INA, INPS, INAIL itd. so v preteklih 12 mesecih tudi večkrat stavkali in stavka, ki so jo uslužbenci INAM napovedali 2. maja, je trajala skoraj mesec dni, to je do 1. junija. 9. maja so stavkali uslužbenci trgovin z zahtevo po poenotenju plač in njihovem izboljšanju. Januarja so odpustili 111 delavk v Tržaški konopljarni in je izgubilo delo zaradi prenehanja obratovanja tovarne Kozmann 89 delavcev in uradnikov; delavke in delavci teh dveh obratov so se več mesecev borili za zaposlitev s pohodi po mestu, pošiljanjem delegacij v razne urade, na komisariat itd., delavke kcnopljarne pa so poslale celo delegacijo v Rim, toda žal brez uspeha. Tudi delavci prekvalifikacij-skih tečajev in SELAD so večkrat nastopili v obrambo svojih pravic in za obstoj teh ustanov. Med drugim so delavci SELAD napovedali protestno stavko proti odloku št. 29 vladnega generalnega komisariata, s katerim je bila SELAD reorganizirana v njihovo škodo. Kljub temu pa niso mogli delavci preprečiti skrčenja števila zaposlenih pri SEILAD. Pristaniški delavci so napovedali dve 24-urni stavki za izboljšanje prejemkov in uresničenje drugih zahtev, in sicer 10. marca in 20. oktobra. 11. marca letos -pa je stavkalo celo osebje Rdečega križa. Končno naj omenimo še splošno enourno stavko 15. marca, ki jo je napovedala Delavska zbornica in ki se je je dejansko udeležilo vse mesto. Stavki so se pridružili Delavska zveza in Razredni sindikati, trgovci in mali industrije! pa so takrat proglasili zaporo trgovin in obratov. Stavko je napovedala Delavska zbornica v protest proti zapostavljanju Trsta na njenem zborovnju 13. marca v gledališču Rossetti. Na tem zborovanju je tajnik Delavske zbornice Bazzaro med drugim vzkliknil: »Medtem ko zdravniki študirajo diagnozo, bolnik umira!« No, bojevitost Delavske zbornice je bila muha enodnevnica in je kmalu splahnela, saj je ista sindikalna organizacija odklonila malim in srednjim podjetjem svojo solidarnost, ko so 19. aprila napovedali protestno zaporo trgovin in obratov. Protestno zborovanje suspendiranih delavcev CRDA. SPORAZUM O OSEBNEM OBMEJNEM PROMETU MED FEDERATIVNO LJUDSKO REPUBLIKO JUGOSLAVIJO IN REPUBLIKO ITALIJO. PODPISAN 20. AVGUSTA 1955 V VIDMU V zvezi s 7. členom Memoranduma o sporazumu med vladami Italije, .Združenega kraljestva, Združenih držav in Jugoslavije, parafiranega v Londonu dne 5. oktobra 1954, in z namenom, da se olajša osebni promet, kakor tudi prevozi in suhozemne ter pomorske zveze med področjem Trsta in bližnjimi področji ustrezno potrebam prizadetega prebivalstva, sta se vlada italijanske republike in vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije dogovorili kakor sledi: Poglavje I. PODROČJA, ZA KATERA VELJA SPORAZUM Člen 1. Določitev področij Ozemlja, ki pridejo v poštev za izvajanje tega sporazuma, so: a) področje Trsta, ki zajema občine, naštete v priloženem seznamu (priloga A); b> področja, ki meje na področje Trsta in kj obsegajo občine ali del občin, kakor je razvidno iz priloženega seznama (priloga B). 'Morebitne spremembe sedanjih upravnih ali katastrskih meja območij občin ali dela občin, naštetih v prej omenjenih seznamih, ne bodo vplivale na področja, kjer se ima izvajati ta sporazum. Poglavje II. OSEBNI PROMET Člen 2. Osebe, ki imajo pravico do prehoda Pravico na olajšavo za prehod po kopnem in po morju imajo vsi, ki stalno bivajo na področjih, omenjenih v členu L tudi oni. ki so na temelju člena 8 Memoranduma o sporazumu, podpisanega dne 5. oktobra 1954 v Londonu, že prenesli ali ki bodo prenesli svoje stalno bivališče z enega, v členu 2 navedenega področja na drugo, tam navedeno področje. Člen 3. Listine za prehod Listine, ki se bodo izdajale za prehod v smislu čl. 2, so naslednje: 1) propustnica 2) izkaznica in dovoljenje za poljedelski prehod 3) izredna prepustnica 4) dovoljenje za prehod čez področje Člen 4. Propustnica 1) Vsi, ki stalno bivajo na enem od področij, naštetih v čl. 1. in ki nameravajo iti na sosedno področje, imajo pravico, da na svojo prošnjo dobe prepustnico. Prepustnica bo veljala za štiri mesece in za štiri potovanja na mesec ter bo smela biti podaljšana. Ce bodo obstajali upravičeni razlogi za to. bo mogla biti propustnica izdana za daljšo dobo ali za večje število potovanj. V tem primeru bodo morali biti dotični razlogi navedeni na prepustnici. Obenem s prepustnico bo moral imeti imetnik prepustnice svojo osebno izkaznico. 2) Osebe, ki morajo često potovati na sosedno področje (zdravniki, živinozdravniki, babice, šoferji prevoznih podjetij in zdravstvenih ustanov, kakor tudi delavci in nameščen- ci, ki imajo na drugem področju stalno delovno razmerje), bodo imeli pravico do prepustnice, veljavne za eno leto in za neomejeno število potovanj, katera se bo mogla obnoviti. Ta propustnica bo morala imeti fotografijo imetnika, ki ne bo dolžan pokazati svoje osebne izkaznice. 3) V zgoraj omenjenih prepustnicah bodo označeni osebni podatki imetnika prepustnice, občina ali občine, za katere bodo prepustnice izdane, kakop tudi kraj prehoda, ki se ga bo moral imetnik prepustnice posluževati. Imetniki prepustnic bodo morali v občino ali v občine, označene v propustnici, hoditi po najkrajši poti. 4) Otroci izpod 12 let, ki potujejo s starši ali z drugimi osebami, bodo morali biti poimensko vpisani na propustnici teh oseb, če ne bodo imeli lastne prepustnice. 5) Prepustnice v smislu odstavkov 1) in 2) bodo ustrezale prilogi 1 oziroma 2. Člen 5. Bivanje na sosednem področju 1) Potnik se bo moral vrniti na področje, kjer stalno prebiva, praviloma najkasneje naslednji dan po dnevu, ko je odšel, ip to čez kraj prehoda, označen v prepustnici. 2) Ce obstajajo upravičeni razlogi (zaradi dela,. zdravljenja, družinskih ali turističnih razlogov), se bo prepustnica na prošnjo lahko podaljšala za bivanje na sosedinem področju za čas do enega meseca. 3) Ce gre za vizum v turistične namene, se bo moral prosilec, kar se tiče prenosa valute, ki je potrebna za bivanje na področju, ka(mor je namenjen, držati tamkajšnjih predpisov. Člen 6. Postopek za izdajanje propustnic 1) Prepustnice bodo, če le mogoče v 15 dneh od dneva vložitve prošnje, izdajali pa italijanski stragij za to pristojne kvesture, na jugoslovanski strani pa pristojni okrajni ljudski odbori, in to na podlagi listine v dokaz, da prosilec izpolnjuje pogoje, predvidene v tem Sporazumu 2) Fropustpilce bodo predložene oblasti druge pogodbene stra-uke, omenjene v prejšnjem odstavku, da da svoj vizum. V ta nameni bodo prepustnice -poslane drtigi pogodbeni strainki po nadzornih organih na krajih, določenih za prehod, in to po postopku, ki bo dogovorjen med temi organi. Vizum bo izdan v osm-ih dneh od dneva, ko bodo ti organi prejeli prepustnico, 3) Ce bodo oblasti ene od pogodbenih strank vizum odklonile, bodo najkasneje v osmih dneh od dneva, ko je bila propustnica izročena organom, omehjenim v odstavku 2, o tem obvestile oblasti druge pogodbene stranke ter obenem navedle ra-zlog odklonitve ter vrnile propustnico. Člen 7. Promet oseb zaradi dejavnosti, ki so v zvezi s kmetijskimi zemljišči 1) Lastniki poljedelskih-nepremičnin, (njiv, vrtov, sadovnjakov, vinogradov, travnikov, pašnikov, gozdov, kamnolomov in podobno) ali kmetijskih posestev, ki se nahajajo na enem izmed področij, naštetih v čl. 1 tega Sporazuma, ki so prej prebivali na področju, kjer se nahajajo njihove nepremičnine, imajo pravico, da se vrnejo tja v smislu čl. 8 Memoranduma o sporazumu, in bodo uživali enake pravice kakor druge osebe, ki tam- stalno bivajo. 2) Pravico do neomejenega števila! prehodov zaradi dejavnosti, ki so v zvezi s poljedelskimi nepremičninami, imajo spodaj navedene kategorije oseb, če stalno bivajo v deset kilometrov širokem pasu od črte, ki loč-i področje Trsta od sosednjih področij, kadar hodijo na posestva, nahajajoča se na enako širokem pasu na nasprotni stra-ni: a) lastniki poljedelskih nepremičnin (njiv, vrtov, sadovnjakov, vinogradov, travnikov, pašnikov, kamnolomov in podobno) ali kmetijskih posestev, ki jih križa črta, katera loči področje Trsta od sosednih področij; b) lastniki zgoraj naštetih poljedelskih nepremičnin ali kmetijskih posestev, nahajajočih se pa 10 kilometrov širokem pasu od črte, ki loči področje Trsta odi sosednjih področij, čeprav ne spadajo v kategorijo lastnikov, omenjeno v odstavku 1 tega člena; -c) zakupniki poljedelskih nepremičnin ali kmetijskih posestev, ki jih križa črta, katera loči področje Trsta od sosednjih področij ali ki se nahajajo na področjih, omenjenih v točki b) v odstavku 2 tega člena, če so bili zakupniki že na dan 5. oktobra 1954, in to vse do časa, ko preneha njihovo pogodbeno razmerje; d) družinski člani oseb, ki pripadajo kategorijam pod točkami a), b) in c), če žive skupaj z njimi; e) stalni in začasni poljedelski delavci, ki imajo pogodbeno razmerje z osebami pod točkami a), b) in c) ali so od njih najeti; f) pastirji, oglarji i.n gozdni delavci, ki delajo na posestvih, omenjenih v točkah a) in b). ---- 3) Lastniki poljedelskih nepremičnin ali kmetijskih posestev, ki leže na enem od področij, omenjenih v čl. 1 tega Sporazuma, vendar izven desetkilometrskega pasu, se bodo mogli, če želijo dobiti pravico prehoda v smislu odstavka 2) tega člena, obrniti tozadevno na mešano komisijo, predvideno v členu 62. Člen 8. Določbe za primer prenosa lastninske pravice Enake pravice, kot jih ta Sporazum' predvideva za sedanje lastnike poljedelskih nepremičnin, bodo uživali tudi bodoči lastniki pod pogojem1, če so pridobili lastninsko pravico s pravnim opravilom med živimi ali na podlagi dedovanja na podlagi zakona in če so poročeni ali v sorodstvu (otroci, vnuki, starši, bratje ali sestre, ded ali babica) s prejšnjim lastnikom. Člen 9. Osebe, ki imajo pravico uživanja poljedelskih nepremičnin Osebe, ki imajo pravico uživanja na poljedelskih nepremičninah, omenjenih v odstavku 1 člena 7, bodo imele enake pravice kot lastniki, pod pogojem, da so poročene ali v sorodstvu (otroci, vnuki, starši, bratje ali sestre, ded ali babica) z lastnikom. Člen 10. Pravne osebe 1) Olajšave, predvidene v čl. 7 tega Sporazuma, veljajo tudi za pravne osebe, ki imajo svoj sedež na enem od področij, omenjenih v čl. 1. 2) Razumeti je, da bo prehod dovoljen tistim predstavnikom' y odstavku 1 omenjenih pravnih oseb, ki imajo svoje stalno bivališče na enem izmed področij, ki jih zadeva Sporazum. Člen 11. Listine za prehod kmetovalcev 1) Listine, na podlagi katerih imajo v čl. 7 (odstavka 2 in 3). 8, 9 in 10 tega Sporazuma navedene osebe pravico, hoditi iz enega področja na drugo, so izkaznica in dovoljenje za poljedelski prehod. 2) Izkaznica za poljedelski prehod velja eno leto od dneva, ko je izdana, in se sme obnoviti. -------- Izkaznica velja kot osebna izkaznica in mora vsebovati imetnikove osebne podatke in fotografijo. 3) Na izkaznici za poljedelski prehod mora biti razviden kraj .vsakega posameznega posestva, njegova površina in vrsta kulture, ter število in vrsta živine, ki se uporablja za kmetijske namene. Živali, rojene o.d živine v "času, ko se mudi na drugem področju, morajo carinski organi vpisati v izkaznico za poljedelski prehod v 14 dneh. V ta namen mora imetnik izkaznice predložiti potrdilo občinske oblasti tistega kraja, kjer se je žival rodila. 4) Izkaznica za poljedelski prehod se bo izdajala osebam, naštetim v točkah a), b) in c) v odstavku 2 člena 7, v členu 9 in V odstavku 2 člena 10. Ustrezala bo tu priloženemu obrazcu (priloga 3). Dovoljenje za poljedelski prehod se bo izdajalo osebam, naštetim v .točkah d), e) in f) v odstavku 2 člena 7, kakor tudi odgovarjajočim kategorijam oseb, v kolikor gre za upravičence do uživanja nepremičnin, omenjene v čl. 9. Ustrezalo bo tu priloženemu obrazcu (priloga 4), veljalo bo eno leto in se moglo obnoviti. Dovoljenje za poljedelski prehod se bo izdajalo tudi delavcem, na poljedelskih nepremičninah, pripadajočih pravnim osebam, ki so .navedene v čl. 10 tega Sporazuma. V izkaznici za poljedelski prehod morajo biti vpisani tudi družinski člani imetnika izkaznice, kakor tudi stalni in začasni delavci, pastirji, gozdni delavci in oglarji, ki imajo pravico na prehod iz .enega področja v drugo. V izkaznici mora biti tudi navedena tekoča številka dovoljenja za poljedelski prehod, ki ga imajo imenovane osebe. 6) Otroci izpod 12 let, ki gredo s sorodnikom, ki ima izkaznico za poljedelski prehod, v katero so vpisani, ne bodo potrebovali dovoljenja za poljedelski prehod. 7) V izkaznici za poljedelski prehod, izdani zakupnikom nepremičnin, bo navedeno tudi ime lastnika posestva ter vrsta in trajanje zakupne pogodbe. Člen 12. Postopek za izdajanje izkaznic in dovoljenj za poljedelski prehod 1) Izkaznice in dovoljenja za poljedelski prenoa boao na iialijanski strani izdajale pristojne kvesture, na jugoslovanski strani pa pristojni okrajni odbori, in to na podlagi listin v dokaz, da ima prosilec pogoje, predvidene v tem Sporazumu. Izkaznice in dovoljenja se bodo izdajali, če le mogoče, v 30 dneh od dneva vložitve prošinje. 2) Izkaznice In dovoljenja za poljedelski prehod bodo predložene oblasti druge pogodbene stranke, omenjene v prejšnjem odstavku, da da svoj vizum. V ta. namen bodo poslane tem oblastem po nadzornih organih na krajih, določenih za prehod, in to po postopku, ki bo dogovorjen med temi organi. 3) Vizu-m bo izdan v kar najkrajšem času, najkasneje pa v 20 dneh od dneva, ko se omenjene listine izročijo prej imenovanim organom. 4) Ce bodo oblasti ene od pogodbenih strank vizum odklonile, bodo v roku, določenem v odstavku 3, o tem obvestile oblasti druge pogodbene stranke ter obenem navedle razlog odklonitve ter vrnile dotične listine. Člen 13. Predpisi za porabo izkaznic in dovoljenj za poljedelski prehod 1) Izkaznice in dovoljenja za poljedelski prehod bodo veljavna samo za tisti kraj ali tiste kraje, ki so v njih označeni. Upravičenci morajo priti čez. mejno črto na tistih prehodnih točkah, ki so v teh listinah označene, razen dvolastniki, omenjeni v čl. 7, odstavek 2 a) in njihovi družinski člani, ki lahko gredo tudi neposredno na zemljišče na drugi strani, vendar samo zaradi poljedelskih del in z dolžnostjo, da se ne oddaljijo od tega zemljišča. Pridelki se bodo smeli prenašati samo preko prehodnih točk, označenih v izkaznici. 2) Upravičenci se ne smejo poslužiti druge kot -najkrajše poti v označeni kraj ali kraje. Vrniti se marajo še isti dan in na isti prehodni točk? (z enako- izjemo, kakor je navedena v prejšnjem odstavku) ter pred časom, ko se ta prehodna točka zapre. Člen 14. Sezonsko dovoljenje za bivanje 1) Osebe, ki so naštete v čl. 7, 9 in 10 in ki morajo zaradi sezonskih del ostati na drugem področju več kot eto. dan, bodo morale imeti tudi sezonsko dovoljenje za bivanje. V njem bodo navedeni čas in kraj bivanja na drugem področju ter tekoča številka izkaznice ali dovoljenja za poljedelski prehod. 2) Sezonsko dovoljenje bo veljavno za dobo največ treh mesecev in se bo moglo obnovi-ti. Ustrezalo bo tu priloženemu obrazcu (priloga 5). Za izdajanje in za- vizum sezonskega dovoljenja veljajo določbe člena 2. Člen 15. Izredna propustnica 1) V posebno nujnih primerih ali če to opravičujejo posebni- razlogi, se bo osebam, naštetim v členu 2, lahko izdala tudi izredna izkaznic a, veljavna za občino, ki bo v njej označena. To listino bodo na italijanski in (na jugoslovanski strani izdajali za to pristojni nadzorni organi na prehodnih točkah. Prehod' oseb, katerim bo izdana izredna propustnica, se bo izvršil po sporazumu med italijanskimi in jugoslovanskimi nadzornimi organi na prehodnih točkah. 2) Izredna propustnica bo dajala prax ico na bivanje na -drugem področju za največ deset dni; prehod bo dovoljen samo enk a1. upravičenec se bo moral vrniti skozi isto prehodno točko. 3) Zgoraj omenjena prepustnica bo ustrezala tu priloženemu obrazcu (priloga 6); upravičenec bo moral obenem pokazati osebno izkaznico. Člen 16. Dovoljenje za prehod čez področje 1) Osebe, ki stalno bivajo na enem od področij, navedenih v čl. 1 tega Sporazuma, in ki bi zaradi krajše poti želele prehajati čez sosedno področje, bodo mogle dobiti dovoljenje za prehod čez področje po tu priloženem obrazcu (priloga 7). 2) To dovoljenje se bo smelo izdati onim, ki bodo zanj zaprosili, da bi mogli iti na svoje posestvo, na svoje službeno mesto ali v kraj, kjer je zanje upravno središče, kakor tudi uslužbencem avtobusnih prog ali onim, ki opravljajo prevoz blaga s tovornimi avtomobili. 3) Dovoljenje za prehod čez področje bo vsebovalo osebne podatke in fotografijo upravičenca ter prehodne točke in pot, ki se jih bo upravičenec moral držati. Obstanek na področju, čez katerega je dovoljen prehod, ne bo .dovoljen, razen v primerih višje sile. 4) Prej omenjena listina se bo morala pokazati obenem z osebno izkaznico upravičenca; veljala bo enako kot prepustnica, predvidena v čl. 4, odstavek 1, in se bo mogla obnoviti'. 5) V pogledu -postopka za izdajanje te listine bodo veljale določbe v členu 6 tega Sporazuma, pri čemer je namesto »vizuma« oblasti druge pogodbene stranke razumeti »odobritev« prehoda čez področje. Člen 17. Primeri elementarnih nesreč V primerih elementarnih nesreč (požarov, poplav in podobno) bo prebivalstvu, ki je v nevarnosti, kakor tudi osebam, ki pomagajo pri reševanju, po sporazumu med pristojnimi krajevnimi oblastmi dovoljeno priti in ostati v sosedinem področju, dokler traja nevarnost. Člen 18. Kraji prehoda 1) Promet oseb, ki imajo v tem Sporazumu predvidene listine, se bo vršil na krajih prehoda 1. in 2. kategorije, naštetih v priloženem seznamu (priloga 8). Osebni promet na krajih prehoda- prve kategorije bo mogoč v vsakem času podnevi in ponoči, medtem ko bo osebni promet na krajih prehoda druge kategorije možep: v mesecih januar in december od 7. do 18. ure, februar in november od! 6.30 do 18.30 ure, marec in oktober od 6. do 19. ure, april in september od 5. do 19.30 ure, maj, junij, julij in avgust od 4. do 21. ure po srednjeevropskem času. 2) V kolikor bodo to upravičevale potrebe prebivalstva, bodo smele pristojne oblasti sporazumno spremeniti urnik odpiranja ip zapiranja v nekaterih krajih prehoda 2. kategorije ter skleniti, da se trajno alf začasno odprejo drugi kraji prehoda. Pravtako bodo mogle pristojne oblasti sporazumno določiti morebitno zaporo nekaterih krajev prehoda druge kategorije ob nedeljah ip drugih prazničnih dnevih, kakor tudi v primeru upravičene potrebe. Člen 19. Skupne določbe za vse listine, predpisane za prehod 1) Vse listine, ki jih predvideva ta Sporazum, bodo sestavljene v italijanščini, slovenščini in srbohrvaščini. 2) Izdajanje teh listin ipi vizumi zanje bodo prosti vseh taks in drugih dajatev, razen plačila stroškov! za listino samo. 3) Ce bi zaradi višje sile povratek ne bil mogoč v predpisanem roku, mora imetnik listine, kakor jih predvideva ta Sporazum, to takoj sporočiti pristojnim krajevnim oblastem, ki bodo o tem obvestile oblasti druge pogodbene stranke. 4) a) Oblasti ene in druge pogodbene stranke smejo listine- za prehod, ki jih predvideva ta Sporazum, v primeru zlorabe takoj odvzeti, ip to ne glede na kazni za protizakonita dejanja, ki so jih morda zagrešili imetniki listin ali njim zaupani nedoletniki. Ce bi zgoraj omenjeni ukrepi zadeli imetnika izkaznice za poljedelski prehod, bodo smeli njegovi družinski člani in njegovi delavci še dalje hoditi na sosedno področje v poljedelske namene. Šef jug. delegacije ing. Miloš Bučar ‘podpisuje sporazum. Na njegovi desni sedi jug. delegat Zivojin Bulat, na njegovi levi pa delegata Miro Kocjan in Karel Forte. b) V primeru, predvidenem v prejšnjem odstavku, ali če bi bil imetnik izkaznice za poljedelski prehod začaspo zadržan hoditi na posestvo na sosednem področju, sme dobiti njegovo izkaznico en član njegove družine, ali če takega člana ni, e-deln njegov uslužbenec, ki ima dovoljenje za poljedelski prehod, vendar je v takem primeru potrebno dovoljenje pristojnih oblasti. Komur se izroči omenjena izkaznica na ta način, se bo mogel posluževati enakih olajšav kot imetnik izkaznice. c) O odvzemu listine ter o razlogih za odvzem mora biti v roku treh dni obveščena oblast, ki je izdala dotično listino. Listina se bo v tem primeru vrnila tej oblasti. d) V primeru, če bi kateri osebi, ki pripada v tem Sporazumu navedenim kategorijam, oblasti druge pogodbene stranke vzele osebno prostost, morajo te oblasti čimprej, vsekakor pa v 48 urah obvestiti o tem oblasti sosednega področja ter navesti razlog za svoj ukrep. 5) Obe pogodbeni stranki si pridržujeta pravico, da v izjemnih primerih, zlasti iz razlogov državne varnosti, za določen čas v celoti ali deloma ukineta promet, predviden v tem Sporazumu. Ona vlada, ki bi to sklenila storiti, bo o tem čimprej, ip po možnosti osem dni vnaprej, obvestila drugo pogodbeno stranko. Možnosti, da bi se omenjeni promet zopet obnovil, bo takoj sporočena drugi pogodbeni stranki. Poglavje III. PROMET PO MORJU IN PO KOPNEM Člen 20. Načelo reciprocitete Splošni pogoji za ustanovitev ih obratovanje v tem Sporazumu omenjenih prevoznih prog po morju in- po kopnem bodo v vsakem pogledu temeljili na načelu reciprocitete. V tem smislu se morajo tolmačiti členi, ki urejajo to snov. Člen 21. Reciprociteta prog V smislu čl. 20 ima vsaka od pogodbenih strank pravico, da v celoti ali deloma obratuje lastne proge ne glede na to, če se druga stranka poslužuje pravice, da obratuje ustrezne lastne proge, ali ne. Člen 22. Ureditev prog po morju in po kopnem Mešajni komisiji, omenjeni v čl. 62, je poverjena naloga, da določi prometne proge po morju ip po kopnem med pristanišči in kraji na področjih, ki jih ima v mislih ta Sporazum, ter določi pogoje 'obratovanja, njihove morebitne spremembe in vsa tehnična vprašanja, ki se tičejo teh prog. Člen 23. Davčne oprostitve za prevozna podjetja Da se prepreči dvojno obdavčenje in da se olajšajo redne prometne zveze med področji, omenjenimi v tem Sporazumu, ne bodo plovbena podjetja ter avtomobilska prevozna podjetja, ki prevažajo potnike med omenjenimi področji, podvržena na drugem področju plačilu nobenega davka, takse ali prispevka, itd., ki zadeva dohodke, kosmati donos, prevozna sredstva, vozne listke ali upravne akte (kakor n. pr. koncesije za avtomobilske proge) pod pogojem, če nimajo tam nobene stalne organizacije. Člen 24. Tarife za prevoz potnikov Tarife na rednih progah po morju bodo za enake daljave z odhodom- iz istega kraja enake. Isti predpis velja tudi za tarife rednih prog po kopnem. Člen 25. Prodaja voznih listkov Da se olajša promet, se smejo vozni listki prodajati razen na kopnem tudi na ladjah ali na avtobusih pod pogojem, da se zneski, izterjani na drugem področju, deponirajo na izhodni carini. Vozni listki za prevoz po morju se v zadnjem pristanišču pe smejo prodajati na ladji. Vozni listki za prevoz po kopnem in po morju se morajo plačati v zakoniti valuti, veljavni v kraju prodaje. Člen 26. Prenos zneskov, izterjanih za vozne listke Zneske, ki iso bili deponirani pri carini na .podlagi predpisa čl. 25, morajo pristojni carinski uradi vplačati pri pooblaščenih bančnih zavodih na račune podjetij, ki so te zneske deponirale. Iz teh računov bodo smela dotična podjetja dvigat; zneske, ki so jim potrebni za stroške vzdrževanja in obratovanja prog. Saldi teh računov bodo preneseni v skladu s splošnimi določbami sporazuma za plačila, ki bo med pogodbenimi strankami v veljavi v času prenosa. Člen 27. Zastave na ladjah in obvestilo o začetku obratovanj Proge za prevoz potnikov po morju, ki jih omenja ta Sporazum, bodo obratovale samo z ladjami pod italijansko in z ladjami pod jugoslovansko zastavo. Glede na proge, predvidene v čl. 22, morajo pristojne krajevne oblasti ene pogodbene stranke sporočiti pristojnim krajevnim oblastem druge pogodbene stranke dan začetka obratovanja za vsako posamezno progo, imena podjetij, ki bodo obratovala te proge ter ladje, ki jih bodo uporabljala. Člen 28. Ravnanje z ladjami Vsaka od obeh pogodbenih strank se obvezuje, da bo z ladjami druge pogodbene stranke, ki jih bo uporabljala za proge, predvidene v tem Sporazumu> ravnala enako kakor z domačimi ladjami, in sicer bodisi ob prihodu, pristajanju in izhodu iz pristajrfič, bodisi kar se tiče plačila taks in pristojbin, kakor tudi kar zadeva kraj zasidranja, vkrcanje in izkrcanje. Formalnosti, predpisane v pristaniščih na drugem' področju za ladje, omenjene v prejšnjem odstavku, za njihovo moštvo in potnike, bodo omejene na najmanjšo potrebno mero. Člen 29. Prepoved obalne plovbe Ladje na progah, kj jih obratujeta pogodbeni strapki, ne smejo vršiti obalne plovbe med lukami pa drugem področju. Za obalno plovbo ne velja, če se ena ladja ustavi v več lukah na enem področju, da vkrca potnike za eno luko pa drugem področju. Clep 30. Prevoz blaga z ladjami Za morebitne prevoze blaga z ladjami, ki bodo opravljale prevoz potnikov v smislu tega Sporazuma, bodo veljali splošni predpisi, ki so v veljavi. Člen 31. Uporaba ugodnejših predpisov Vsi predpisi za prevoz po morju ali po kopnem v splošnih konvencijah, sklenjenih med republiko Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ki so morda ugodnejši, veljajo tudi za prevoze po morju in po kopntim, predvidene v tem Sporazumu. Clen 32. Obratovanje stalnih avtomobilskih prog Avtomobilske proge, predvidene v tem Sporazumu, bodo obratovale za to konce-sionirana podjetja, ki so pooblaščena za to dejavnost in pravilno vpisana v uradnih registrih svojega področja. Koncesije bodo izdajale pristojne krajevne oblasti, in sicer vsaka za del proge na svojem področju. Te koncesije bodo veljale eno leto in bodo smele biti podaljšane. V posebnih primerih se smejo izdajati koncesije tudi za krajšo dobo. Clen 33. Izdajanje koncesij Avtoprevozna podjetja morajo prošnjo za koncesijo predložiti prj zanje pristojni krajevni oblasti. Vsaki prošnji se morajo priložiti planimetričnj naris proge, programi obratovanja z voznimi redi, tarife in opis vozil. Prošnje smejo vsebovati tudi druge koristne navedbe. Prošnje, ki jih bodo odobrile pristojne krajevne oblasti ene pogodbene stranke, se morajo poslati pristojnim krajevnim oblastem druge pogodbene stranke, ki so dolžne sporočiti svojo odločbo v roku petnajst dni. Clen 34. Odvzem koncesije Pristojne oblasti smejo odvzeti koncesijo tistim podjetjem, ki so na njihovem področju kršila zakonske predpise ali pogoje, ki urejajo obratovanje stalnih prog. Razen v posebno hudih primerih se mora pred odvzemom dati opomin. O1 opominu in odvzemu se morajo obvestiti pristojne oblasti druge stranke. - Ce je bila takemu podjetju odvzeta koncesija, bo prevoz, ki ga je to podjetje vršilo, oddan drugemu podjetju po postopku, omenjenem v čl. 31. Člen 35. Prepoved notranjega prometa na sosednem področju Podjetja, ki so v smislu čl. 33 pooblaščena za obratovanje stalnih avtomobilskih prog med področji, ki jih ima v mislih ta Sporazum, ne smejo na sosednem področju vršiti notranjega prometa, to je prevoza potnikov iz enega kraja v drugi kraj na, sosednem področju. Člen 36. Zavarovanje Avtomobilska vozila za avtomobilske stalne proge morajo biti za primer odškodninske odgovornosti zavarovana z zavarovalno polico, ki krije celo progo. Člen 37. Listine za kroženje avtomobilskih vozil Motorna vozila, ki krožijo med področji, ki jih ima v mislih ta Sporazum, morajo biti opremljena z »Carnet de passages en douanes« ali s triptikom. Člen 38. Carinske olajšave za avtomobilska vozila Nadomestni deli ,gume in pritikline za motorna vozila niso podvržena plačilu carinskih pristojbin pod pogojem, če so vpisane v listipe o začasnem uvozu, omenjeno v čl. 37, in če se ponovno izvozijo. Pravtako je oproščeno plačila carinskih pristojbin porivo, ki se nahaja v tanku, ki je neposredno povezam z motorjem. Člen 39. Poštna služba Pogodbeni stranki bosta proučili možnost, da se proge po morju in po kopnem, predvidene v tem Sporazumu, izkoristijo za dnevno poštno službo. Člen 40. Uvedba prvih prog Ne glede na določbe v čl. 22, bodo prve glavne proge po morju in po kopnem kakor tudi tozadevni pogoji obratovanja določeni z izmenjavo pisem med predsednikoma obeh delegacij, katerima je bila poverjena sklenitev tega Sporazuma. Pristojne krajevne oblasti si bodo vzajemno sporočile ime podjetij in dan začetka obratovanja vsake posamezne proge. ---- Vsaka pogodbena stranka se obvezuje, kolikor njo zadeva, ukreniti vse potrebno, da se drugi pogodbeni stranki omogoči začetek obratovanja dogovorjenih prog na podlagi tega člena v roku 30 dni po podpisu tega Sporazuma. Zgoraj omenjene proge bodo obratovale, dokler mešana komisija, omenjena v čl. 62, ne bo določila vseh prog po morju in po kopnem v smislu čl. 22. Zgoraj omenjena pisma bodo izmenjana istočasno s podpisom tega Sporazuma in bodo tvorila njegov sestavni del. Poglavje IV. DAVČNE IN CARINSKE OLAJŠAVE Člen 41. Takse, davki in druga bremena 1) Zemljišča, ki pripadajo osebam, katere stalno bivajo na enem od področij, ki jih obsega ta Sporazum, in katere se nahajajo na sosednem področju, ter dohodki iz teh zemljišč ne bodo obremenjeni z večjimi taksami, davki in drugimi bremeni kot obremenjujejo zemljišča in dohodke iz zemljišč, ki pripadajo osebam, ki stalno bivajo na področju, kjer se ta zemljišča nahajajo. Člen 42 Olajšave za imetnike, izkaznic za poljedelski prehod 1) Ce imetniki izkaznic .za poljedelski prehod ter imetniki dovoljenja za poljedelski prehod pokažejo tozadevno izkaznico za poljedelski prehod, bodo imeli pravico prekoračiti mejo in vzeti s seboj iz enega v drugo področje brez posebnega izvoznega in uvoznega dovoljenja in prosto vsake carinske pristojbine, taks in drugih davčnih bregneint a) vprežno živino, tovorno živino in živino za pašo ter krmo, potrebno za to živino, dokler se mudi na dotičnih zemljiščih; b) poljedelsko in gozdarsko opremo ter drugo orodje, poljedelske stroje, prevozna sredstva z nujno potrebnimi pritiklinami ter gorivo v tanku, ki je neposredno povezan z motorjem, v kolikor so potrebni za razna poljedelska opravila; c) vse, kar je potrebno za dobro in uspešno gospodarstvo na zemljišču, kakor na pr. naravna in umetna gnojila, semena, sadike, zaščitna sredstva, zdravila za živino, kole za vinograde, opremo za kleti, sode, staivbni material za vzdrževanje hiše in gospodarskih poslopij ter podobno; d) poljedelske in gozdne proizvode iz dotičnih zemljišč in proizvode od živine, tudi zarod, ter material za embalažo in prevozna sredstva za te proizvode. Prevoz vina se mora izvršiti v mesecu novembru vsakega leta; prevoženi pridelek imora (biti od dotične letine. 2) Živina in njen zarod se mora pripeljati nazaj na področje stalnega bivališča takoj po končanem delu ali po paši.' Morebitni pogin ali prisilno zadržanje živine zaradi bolezni se mora dokazati s potrdilom pristojnega veterinarja. 3) Oprema, stroji, prevozna sredstva, krma, ki ni bila uporabljena in gorivo, ki se ni potrošilo, se morajo po končanem delu pravtako spraviti nazaj na področje stalnega bivališča. Člen 43. Sezonska paša Živali vsake vrste, ki se iz enega področja na drugo, kakor jih predvideva ta Sporazum, pripeljejo na sezonsko pašo, bodo proste vsake uvozne in izvozne pristojbine in vseh drugih taks in davkov pod pogojem ,da se vrnejo v roku največ šest mesecev- Carinski organi smejo zahtevati jamstvo, da se bo živina vrnila na področje, iz katerega je prišla. Olajšave, ki so omenjene v prejšnjem odstavku, veljajo tudi za zarod in za mlečne izdelke, pridobljene za časa paše. .Zarod in mlečni izdelki ne smejo presegati števila oziroma količine, ki se normalno pridobi, pri čemer bo upoštevati število in vrsto živali in dobo zadržanja na drugem področju zaradi paše. Mlečni izdelki se smejo prenesti tudi pozneje, vendar najkasneje v štirih tednih po vrnitvi živine. Pod pogoji, navedenimi v prvem odstavku, se smejo prenesti iz enega na drugo področje tudi čebele za sezonsko pašo. Za nove roje in za pridobljeni med veljajo olajšave in pogoji, predvideni za zarod oziroma za mlečne izdelke v drugem odstavku. Da se omogoči ugotavljanje istovetnosti živine, ki se pripelje iz enega področja na drugo zaradi sezonske paše, smejo, pristojne oblasti vsake od obeh pogodbenih strank ukreniti, da se po potrebi zaznamujejo živali z znakom. Člen 44. Olajšave za kmetijske proizvajalce Kmetijski proizvajalci, ki imajo p ropu sinico po čl. 4, odstavek 1, smejo iz področja svojega stalnega bivališča izvoziti na drupo področje vsakih petnajst dni enkrat brez izvoznega in uvoznega dovoljenja in brez carine in drugih pristojbin ip taks lastne proizvode v količinah, naštetih v priloženem seznamu blaga (priloga 9), in v vrednosti do največ 7.500 lir odnosno 3.750 dinarjev. Osebe, omenjene v prejšnjem odstavku, se bodo smele posl užiti teh olajšav tudi enkrat na teden, vendar v tem primeru vrednost proizvodov ne sme presegati ene polovice vrednosti, ki je določena za izvoz vsakih petnajst dni. Z enakimi olajšavami in do enake vrednosti smejo v prvem odstavku omenjene osebe utvoziti z drugega področja na področje svojega stalnega bivališča v navedenih količinah drugo, v zgoraj omenjenem seznamu našteto blago, in sicer za lastno ali domačo uporabo, nikakor pa ne za trgovanje. Dr. Capon, šef italijanske delegacije, podpisuje sporazum. Ob strani mu stoji dr. Fabiani, podpredsednik italijanske delegacije.na sosednem področju Člen 45. Olajšave za delavce in uradnike Delavci in uradniki, ki stalno bivajo na epem izmed področij, predvidenih v tem Sporazumu, in ki so v rednem delovnem razmerju na drugeim področju, bodo smeli, dokler traja to delovno razmerje, brez izvoznega in uvozpega dovoljenja, prosto od carine in drugih pristojbin in taks nesti s seboj iz področja, kjer so stalno zaposleni, na področje svojega stalnega bivališča oblačila kakor tudi predmete v količinah, naštetih v priloženem seznamu (priloga 9), pod pogojem da so namenjeni samo za lastno ali domačo uporabo in (ne za trgovino, in v vrednosti do največ 20.000 lir, odnosno 10.000 dinairjelv mesečno. Osebe, omenjene v prejšnjem odstavku, se smejo poslužiti teh ugodnosti tudi enkrat vsakih petnajst dni, vendar v tem primeru vrednost predmetov ne sme presegati polovice vrednosti, ki je predvidena za uvoz enlkrat na mesec. Osebam, omenjenim v tem členu, je dovoljeno prenesti celo .plačo ali preostali del plače v skladu z določbami plačilnih sporazumov, ki bodo med pogodbenima strankama veljali v času prenosa plače. Clep 46. Olajšave za druge osebe Imetniki listin, veljavnih za prehod, razen oseb, ki jih omenja člen 45 in oseb, ki se pos,lužijo olajšav, omenjenih v čl. 44, smejo vzeti s seboj na drugo področje skupaj v enem mesecu in v razmerju s številom' potovatn.j valuto iz področja, na katerem stalno prebivajo, in sicer od 2.400 do 12.000 lir oziroma od 1.200 do 6.000 dinarjev, pri čemer se morajo držati tozadevnih predpisov. Znesek valute, ki ga smejo te osebe vzeti s seboj v enem mesecu, bo smela zvišati mešana komisija, omenjena v čl. 62. Sklepi, ki jih bo v tem pogledu morala sprejeti omenjena komisija pa svoji prvi seji, se bodo mogli kasneje prilagoditi novim potrebam. Zgoraj omenjene osebe, ki se poslužujejo olajšave, omenjene v prvem odstavku, bodo ob vrnitvi na področje svojega stalnega bivališča smele vzeti s seboj brez izvoznih in uvoznih dovoljenj in prosto od carine in drugih pristojbin in taks predmete v količinah, naštetih v priloženem seznamu (priloga 9), pod pogojem da so namenjeni samo za lastno ali domačo uporabo, nikakor pa ne za trgovino, in sicer največ y vrednosti valute, ki se sme vzeti s seboj. Člen 47. Carinska kontrola Zaradi kontrole olajšav, omenjenih v členih 44, 45 in 46, bodo carinski organi na podlagi tekočih cen ugotavljali vrednost uvoženega in izvoženega blaga in jo zapisali v propustnico na za to določenem kraju. Člen 48. Skupni predpis k členom 44, 45 in 46 iNajvišja vrednost, do katere veljajo olajšave, predvidene v členih 44, 45 in 46, je bila določena v lirah in dinarjih, da se omogoči carinskim, oblastem obeh strank kontrola nia podlagi notranjih cen, izraženih v lastni valuti. Okolnost, da sta v dotionih členih navedeni obenem obe vrednosti, ne služi in ne more služiti za določitev! razmerja med tečajema obeh valut. Člen 49. Olajšave za zdravnike, veterinarje in babice Zdravnikom, veterinarjem in babicam bo dovoljeno vzeti s seboj brez uvoznih in izvoznih dovoljenj ter prosto od carine in vsake druge pristojbine kemične instrumente in zdravstveni material, ki so potrebni za izvrševanje njihovega poklica, pri čemer so dolžni, da po opravljenem delu instrumente in material, ki ga niso uporabili, prinesejo nazaj na področje svojega stalnega bivališča. Člen 50. Olajšave za uvoz in izvoz zdravil Imetnikom listine, veljavne za prehod, bo dovoljeno prenesti z drugega področja na področje svojega stalnega bivališča prosto od carine in drugih pristojbin ter taks: a) zdravila, kupljena na podlagi zdravniškega ali veterinarskega recepta; b) zdravila, ki se lahko kupijo tudi brez zdravniškega recepta, če je njihov naziv razviden iz navedbe rna ovoju in če se uvozijo za lastno uporabo onega, ki jih nosi ali za člana njegove družine, in sicer v normalnih količinah, kakor jih vsebujejo posamezni paketi pri prodaji na drobno. Člen 51. Druge olajšave Vsi imetniki listine, veljavne za prehod, bodo smeli nesti s seboj iz področja svojega stalnega bivališča brez uvoznih in izvoznih dovoljenj, prosto od carine in vseh drugih pristojbin razen tega, kar je dovoljeno v prejšnjih členih: a) živež in pijačo za sebe, kolikor se potrebuje za 24 ur; b) cvetje in vence o priliki pogrebov. Poglavje V. SANITARNI, VETERINARSKI IN EITOPATOLOSKI UKREPI Člen 52. Izmenjava sanitarnih informacij Krajevne pristojne sanitarne oblasti si bodo vzajemno sporočale primere nalezljivih bolezni in resnih epidemij, ki bi nastale na področjih, ki jih ima vt mislih ta Sporazum. Člen 53. Veterinarski in fitopatološki ukrepi 1) Za živino, ki je vpisana na izkaznici za poljedelski prehod in ki se pripelje na drugo področje zaradi dela ali paše, se ne bodo zahtevala veterinarska izpričevala niti druge kakorkoli predpisane listine, če se živina še isti dan pripelje nazaj na področje, s katerega je prišla. 2) Za živino, ki ostane na drugem področju več kot en dan, je potrebno izpričevalo pristojnega veterinarja, iz katerega je razvidno, da so posamezne živali zdrave in da v kraju, iz katerega prihaja živina, ni bila v zadnjih 40 dnevih ugotovljena nikaka nalezljiva bolezen, ki se nanaša na isto vrsto navedene živine in za katero je obvezna prijava. 3) Predpisi prejšnjega odstavka veljajo tudi za čebele, ki se prenašajo na sezonsko pašo. 4) Veterinarska izpričevala, omenjena v drugem in tretjem odstavku, veljajo 10 dni. 5) V svrho sanitarne kontrole bodo mogli pristojni veterinarji periodično, toda vsaj vsakih trideset dni, pregledati vse živali, ki prehajajo z enega področja na drugo. 6) Ce se na enem področju ugotovi nalezljiva bolezen, smejo pristojne oblasti dru-gega področja za časa inkubacijske dobe te bolezni omejiti ali prepovedati uvoz živine, odnosno delov živali ter proizvodov, surovin in predmetov, ki bi lahko prenesli infekcijo. 7) Veterinarske oblasti obeh področij se bodo stalno obveščale o nalezljivih boleznih na odnosnih področjih in o veterinarskih ukrepih, omejitvah in prepovedih, izdanih za njihovo preprečitev, kakor tudi o ukinitvi omenjenih ukrepov. 8) V izjemnih primerih si pristojne oblasti obeh strank pridržujejo pravico izdati posebne veterinarske in fitopatološke ukrepe. Poglavje VI. SOCIALNO ZAVAROVANJE PRI DELOVNIH RAZMERJIH Člen 54. Sklenitev posebnih dogovorov Glede na to, da sta obe pogodbeni stranki priznali potrebo, da rešita vprašanja, ki se tičejo dajatev iz socialnega zavarovanja za osebe, ki stalno bivajo na enem od obeh področij, upoštevanih v tem Sporazumu, in ki si y rednem delovnem razmerju na drugem področju, bodo prizadeti zavodi za socialno zavarovanje, ki delujejo na teh področjih, začeli najkasneje v roku od 30 dni od podpisa tega Sporazuma pogajanja za posebne dogovore, ki bodo stopili v veljavo, ko jih odobrijo pristojni organi obeh strank. Člen 55. Olajšave Dogovori, omenjeni v čl. 54, naj qmogočijo, da zavarovanci in oni, ki imajo pravice po njih, ,na področju svojega stalnega bivališča uživajo bolniško, ambulantno in hišno zdravljenje, kamor štejejo tudi zdravila in druga tera/pevtična sredstva, ter prejemajo plačilo odškodnine, in -to v breme pristojnih zavodov drugega področja, ki so obvezani na dotične dajatve. Člen 56. Prenos denarnih zneskov med prizadetimi zavodi Dogovori, omenjeni v članu 53, morajo urediti tudi postopek za povračilo stroškov, ki so jih imeli zavodi enega področja za račun zavodov drugega področja. Poglavje VII. DOBAVA VODE IZ MILJSKEGA VODOVODA Člen 57. Vzajemne obveznosti Občina Milje, ki je pod italijansko civilno upravo in ki upravlja vodovodne naprave, katere dobavljajo vodo področju, ki je na podlagi Memoranduma o sporazumu prešlo pod jugoslovansko civilno upravo, ho vzdrževala te naprave v dobrem stanju in dobavljala temu področju one količine vode, ki jih je v preteklosti v posameznih letnih časih običajno dobavljala. Okrajni ljudski odbor v Kopru mora s svoje strani zagotoviti pravilno vzdrževanje in obratovanje vodovodnega sistema, ki se nahaja na področju pod jugoslovansko upravo, da se tako zasigura dobava vode v onih količinah, ki so se dobavljale v preteklosti tistemu delu področja občine Milje, katerega oskrba z vodo je odvisna od zgoraj omenjenega sistema. Ce bi se razpoložljive količine vode zmanjšale zaradi naravnih vzrokov, se bodo količine, ki se bodo dobavljale potrošnikom, zmanjšale za obe področji sorazmerno. Ce se morebitne zahteve za dodatne dobave vode vložijo pred sklenitvijo dogovora, omenjenega v členu 60, bodo predložene mešani komisiji, ustanovljeni s tem Sporazumom. Člen 58. Cena Ceno, ki jo bo plačal Ljudski okrajni odbor v Kopru za/ vodo, prejeto od milj.ske občine, bo določila mešana komisija, katere člane bosta obe Vladi čimprej imenovali. Člen 59. Prepoved kvarnih sprememb Občina Milje in koprski okraj se obvezujeta, da brez vzajemnega sporazuma ne bosta spremenila inštalacij pri zgoraj omenjenem vodovodu tako, da bi to škodilo stalni in pravilni dobavi vode drugi strani. Člen 60. Posebni dogovor Pogodbeni stranki soglašata, da se po mešani komisiji, omenjeni v členu 58, v roku 30 dni od dneva podpisa tega Sporazuma začnejo pogajanja z namenom, da se sklene poseben dogovor, s katerim naj se na podlagi prejšnjih členov določijo tozadevne odgovornosti in ugotovijo odnosne obveze in terjatve kakor tudi postopek za bodoča obračunavanja in likvidacije. Člen 61. Začasni režim Dokler se ne sklene dogovor, omenjen v členu 60, bosta občina Milje in okraj Koper stopila v neposredni stik z namenom, da zasigurata pravilnost in stalnost vodnih dobav, kakor tudi obratovanje vodnega omrežja na obeh ozemljih. Poglavje VIII. splosni predpisi Člen 62. Stalna mešana komisija Z namenom, da' se zagotovi pravilno izvajanje tega Sporazuma, se ustanovi stalna mešana komisija. Komisijo sestavlja šest članov; vsaka pogodbena stranka imenuje tri člane. Imena članov bodo sporočena po diplomatski poti čimprej, da bi se prva seja komisije mogla vršiti v tridesetih dneh odi podpisa tega Sporazuma. Po isti poti se morajo sporočiti (morebitne spremembe glede članov komisije. Komisija se sme posluževati sodelovanja izvedencev. Določbe za poslovanje komisije in način sklicevanja naslednjih sej se morajo določiti na prvi seji. Komisija se bo sestajala izmenično v Vidmu ip v Ljubljani. Komisija bo imela nalogo, da rešuje vprašanja, ki bi nastala glede tolmačenja in izvajanja tega Spc-razuma. in da vrši vse druge naloge, katere ji nalagajo predpisi tega Sporazuma. Dalje bo reševala tudi tista vprašanja, glede katerih se pristojne krajevne oblasti niso mogle sporazumeti. Sklepi mešane komisije bodo morali biti sprejeti soglasno; predloženi bodo v odobritev obema vladama, katerima se morajo predložiti tudi vprašanja, glede katerih se mešana komisija ne bi mogla sporazumeti. Člen 63. Trajanje sporazuma Ta Sporazum bo veljal eno leto; če ise pe prekliče vsaj tri mesece pred1 zapadlostjo, se bo ismatraio, da je bil molče podaljšan za isto dobo. Člen 64. 1. Ta Sporazum se bo izvajal od dneva podpisa dalje. 2. Sestavljeno v dveh izvirnikih, vsak od njih v dveh jezikih, v italijanskem in srbo-hrvatskem, pri čemer je obojno besedilo enako merodajno, v Vidmu 20. avgusta 1955. ZA VLADO REPUBLIKE ITALIJE Dr. Mario Capon ZA VLADO FEDERATIVNE LJUDSKE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE Inž. Miloš Bučar PRILOGA A SEZNAM OBČIN NA PODROČJU TRSTA, ZA KATERE VELJAJO DOLOČBE ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKEGA SPORAZUMA, SKLENJENEGA V VIDMU DNE 20. 8. 1955 1. Občina Trst, 2. Občina Milje, 3. Občina Dolina, 4. Občina Repentabor, 5. Občina Zgonik, 6. Občina Devin-Nabrežina. PRILOGA B SEZNAM OBČIN NA PODROČJU TRSTA, ZA KATERE VELJAJO DOLOČBE ITALIJAN-SKO-JUGOSLOVANSKEGA SPORAZUMA, SKLENJENEGA V VIDMU DNE 20. 8. 1955 Okraj Koper L Občina Koper, 2. Občina Koper-okolica, 3. Občina Izola, 4. Občina Piran, 5. Občina Portorož, 6. Občina Sičovlje, 7. Občina Dekani, 8. Občipa Šmarje, 9. Občina Marezige (samo katastrska občina Marezige in vas Lopar v katastrski občini Truške). Okraj Buje 1. Občina Umag, 2. Občina Brtonigla (katastrski občini Brtonigla in Nova vas), 3. Občina Novigrad, 4. Občina Buje (samo katastrska občina Buje, katastrska občina Nova vas, katastrska občina Triban, katastrska občina Kaštel in katastrska občina Karšete), 5. Občina Momjan (samo katastrska občina Momjan in katastrska občina Merišče). Okraj Sežana 1. Občina Komen, 2. Občina Štanjel, 3. Občina Dutovlje, 4. Občina Sežana, 5. Občina Divača, 6. Občina Herpelje, 7. Občina Cmi kal, 8. Občina Senožeče (samo katastrske občine Senožeče, Dolenja vas, Gabrče, Potoče in Senedole), 9. Občina Materija (samo katastrske občine Brezovica, Gradišče, Hotična, Markovščina, Materija, Slivje in Artviže), 10. Občina Vreme (samo katastrske občine Barka, B'amlje, Gornje Vreme, Misliče, Podgrad, Škofije, Vareje, Vatovlje, Vremski Britof, Favlje), 11. Občina Podgorje (samo katastrske občine Crnetiče, Podgorje, Podpeč, Zazjd), 12. Občina Gradišče (samo katastrske občine Kubed in Sv. Anton). PREHODI NA TRŽAŠKEM PODROČJU Kraji prehoda I. kategorije Cestni prehodi: 1. Fernetiči (Fernetiči); 2. Pesek (Kozina); 3. Škofije (Škofije). Železniški prehodi; 4. Postaja Poggioreale Campagna (postaja Sežana); 5. Draga Sv. E-lija (postaja Draga). Kraji prehoda II. kategorije — stalni Cestni prehodi: 1. Mavhinje (Gorjansko-Mavhinje); 2. Prečnik pri Komnu (Gorjansko Sempolaj); 3. Voglje (Voglje); 4. Repenta- bor (Repentabor); 5. Gropada (Gropada); 6. Lipica (Lipica); 7. Steza pri Dragi Sv. Elija (Draga); 8. Sv. Socerb (Socerb); 9. Vas Prebenik (Prebepik); 10. Prebenik Mačkov-lje (Osp); 11. Sv. Barbara (Kasteljer); 12. Zgornji Cerej (Cerej); 13. Campore (Cam-pore); 14. Sv. Jernej (Lazaret). Kraji prehoda II. kategorije — sezonski Cestni prehodi: 1. Gročana (Gročapa); 2. Oreh (Plavje); 3. Botač (Botač). PREHODI NA OSTALEM PODROČJU Stalni prehodi I. kategorije Cestni prehoda: 1. Fusine Laghi (Rateče); 2. Passo del Predil (Predil); 3. Stupizza (Ro-bič)T 4. Rdeča hiša (Rdeča hiša). Stalni prehodi II. kategorije Cestni prehodi: 1. Cave del Predil (Log pod Mangartom), -pod predorom; 2. Uecea (Učeja); 3. Ponte Vittorio (Most na Nadiži); 4. Polava di Cepletischis (Livek); 5. Ponte Clinaz (Pod Klanec); 6. Pcmte di M is ec-co (Mišček); 7. Meraico (Golo Brdo); 6. S^rio’ (Skrljevo); 9. Venco (Neblo); 10. Ca-s elle1-to Zeglo (Medana); 11. Castelletto Versa (Vipolže); 12. UeTanzi (Valerišče); 13. Ste-verjan (Hum); 14. S- Valentino (Podsa-botin); 15. Solkan (Solkan); 16. Gorka Šempeter (Šempeter); 17. Gorica Standrež (Vrtojba); 18. Miren (Miren); 19. Devetaki CLokvica'; 20. Palichisce- Micoli (Opatjeselo); 21. Jam-lje (Klariči). Sezonski prehodi II. kategorije Cestni prehodi: 1. Boochetta di Popolo (Sturmi); 2. Robedischis (Robedišče); 3. Monte Cau (Jevšek); 4. Solarje di Dremotna (Solarji); 5. Teleferica di Drenchia (Kolovrat). SEZNAM PREDMETOV (vsakih petnajst dni) 1. Zelenjava 10 kg, 2. stročnice 2 kg, 3. ječmen 3 kg, 4. ajda 3 kg. 5. sveže meso 1 kg, 6. prekajenine 1 kg, 7. sveže ribe 1 kg, 8. sir 2 kg, 9. riž 2 kg, 10. testenine 2 kg, 11. oranže in limone 8 kg, 12. mleko 2 litra, 13. kislo mleko 2 litra, 14. vino 2 litra, 15. olje 2 litra, 16. perutnina 2 kosa, 17. jajca 12 kosov, 18. butare in mahovina. 19. cvetje in okrasno zelenje, 20. obrtniški izdelki. 21. gospodinjske potrebščine, 22. poljedelske potrebščine, 23. galanterijsko blago in osebne potrebščine. Dušan Hreščak Zakon o ukrepih v korist antifašističnih preganjancev Zaradi okoliščine, da je med tržaškimi in goriškimi Slovenci izredno mnogo takih, ki so bili za časa fašizma kakor koli preganjani, ne bo odveč če si malo pobliže ogledamo kaj je italijanska vlada do sedaj ukrenila, da bi se antifašističnim političnim preganjancem vsaj delno oddolžila. Neke izrecne obveznosti do teh preganjancev italijanska1 vlada sicer ni imela, vendar pa je bilo pričakovati, da bo nekaj ukrenila v njihovo korist, ko je vendar zgodovinska resnica, da je nova italijanska država zrasla iz krvi in požrtvovalne borbe svojih najboljših sinov. In tako je deset let po koncu vojne italijanski parlament odobril zakon štev. 96, od 10. marca 1955, ki je bil objavljen 26. marca istega leta v Uradnem listu italijanske republike štev. 70. V tem zakonu je govora o ukrepih v Ikorist antifašističnih političnih ali plemenskih preganjancev in njihovih preživelih družinskih članov. Oglejmo si najprej posamezne določbe tega zakona. Prvi člen se glasi: »Italijanskim državljanom, ki so bili po 28. oktobru 1922 preganjani zaradi svoje politične dejavnosti proti fašistični diktaturi in ki so zaradi tega utrpeli najmanj 3O-odstotno izgubo svoje delovne sposobnosti, se prizna, v breme državnega proračuna, dosmrtna zaslužnostna podpora v enaki višini kot jo predvideva lestvica D, priložena zakonu štev. 648, od 10. avgusta 1950. vštevši osnovna dopolnilna nakazila za skupino činov: nižji častniki. Ta podpora se prizna, če je bil neposredni vzrok delovne sposobnosti: a) zaporna kazen zaradi političnega zločina, kot posledica obdolžit ve ali obsodbe od strani Posebnega sodišča za zaščito države ali od strani rednih sodišč za razdobje do 6. decembra 1926, le če pri tem ne gre za obsodbe zaradi zločinov proti mednarodni osebnosti države, predvidenih v členih od 241. do 268. in 275. členu kazenskega zakonika, in ki niso bile uničene po revizijskem pravdoreku v smislu 13. člena namestn,iškega zakonskega odloka štev. 316. z dne 5. oktobra 1944; b) politična konfinacija ali prisilno delo, izključno zaradi politične dejavnosti, o kateri je govora v prvem odstavku; c) dejanja nasilja ali trpinčenja od stranli oseb v državni službi pli pripadnikov fašističnih ali polvojaških formacij ali emisar-jev fašistične stranke. Podpora v isti višini se prizna v istih primerih (italijanskim državljanom, ki so bili po 7. juliju 1938 preganjani iz razlogov plemenskega značaja.« 2. člen se glasi: »Letna podpora v breme državnega proračuna se prizna tudi družinskim članom italijanskih državljanov, ki so umrli zaradi političnega ali plemenskega preganjanja v okoliščinah, ki jih predvideva 1. člen. Ta podpora se prizna v tisti višini, kot je predvidena v lestvicah H, L, N, P, priloženih zakonu š:ev. 648, od 30. avgusta 1950, vštevši odnosna dopolnilna nakazila za skupino činov: nižji častniki. V primeru smrti v zaporu ali konfinaciji se domneva, 'razen dokaza o nasprotnem, da je smrt posledica političnega preganjanja. Sirote antifašstičnih ali plemenskih preganjancev, umrlih v zaporu ali v konfinaciji. na policijskih sedežih ali zaradi nasilja kot pod črko c) 1. člena lega zakona, imajo enake pravice kot sirote padlih v vojni.« V 3. členu pa imamo omejitev, na osnovi katere se letne podpore v smislu 1. in 2. člena tegp, zakona priznavajo tistim osebam, ki so gmotno potrebne, t. j. osebam, ki imajo manj kot 240.000 lir letnih dohodkov. 4. člen govori o ukrepih v korist državnih uslužbencev, bivših političnih preganjancev v primeru njihove upokojitve; v primeru njihove smrti pa v korist vdove in sinov. Iste ugodnosti uživajo tudi nameščenci javnopravnih ustanov. Državni uslužbenci, ki so hkrati bivši antifašistični politični ali plemenski preganjanci, morejo na lastno prošnjo ostati v službi do svojega sedemdesetega leta. Ta člen določa hkrati, da se državnim nameščencem prizna v rok službe največ pet let za razdobje, ko so zaradi političnih ali plemenskih razlogov prekinili službeno razmerje, do dne, ko so bili ponovno sprejeti v službo. 5. člen določa,, da bo država poravnala državnim nameščencem, bivšim političnim ali plemenskim preganjancem, vse manjkajoče prispevke za obvezno invalidisko in sfcarost- no zavarovanje cd dneva, ko so zaradi političnega preganjanja prekinili s .plačevanjem prispevkov, pa do dneva, ko so spet pričeli s plačevanjem istih. 6. člen določa, da prekop trupel kaznjencev ali konfinirancev, umrlih iz antifašističnih ali plemenskih razlogov v zaporu ali v konfinacijii, uživa iste olajšave, kot so določene za prekop trupel padlih v vojni. 7. člen določa, da bo podpore dajalo zakladno ministrstvo — splošna direkcija za vojne pokojnine. Ustrezno prošnjo je treba nasloviti na zakladno ministrstvo najkasneje v epem -letu od dpeva. ko je ta zakon stopil v veljavo, to je do 26. marca 1956. Podpore bodo izplačevali od dneva, ko je zakon stopil v veljavo, vsem tistim, ki so prošnjo vložili v roku šestih .mesecev (t. j. do 26. septembra 1955); v drugačnem primeru pa od 1. dne tistega meseca, ki sledi onemu, v katerem je bila prošnja vložena. 8. člen določa sestav komisije, ki bo pregledovala prošnje, 9. člen pa določa finančna sredstva, potrebna za izplačevanje podpor. K določbam tega zakona je potreben vsaj kratek komentar. Predvsem je treba pripomniti, da ta zakon ignorira žrtve fašizma, ki so utrpele škodo ali zmanjšanje svoje delovne sposobnosti zaradi političnega preganjanja pred 28. okto- brom 1922 t. j. pred zloglasnim pohodom na Rim. Ce se že izda zakon, ki naj vsaj delno popravi škodo, ki jo je fašizem prizadejal tolikim svobodoljubnim ljudem, potem je povsem naravno in pravično, da se ta pravica prizna vsem političnim preganjancem brez izjeme, ne pa le tistim, ki so slučajno po 28. oktobru 1922 postali žrtev fašizma. Druga pripomba velja okoliščini, da bodo prednosti tega zakopa deležni v glavnem državni uradniki in nameščenci, kar je značilno za .razdobje, v katerem je bdi zakon predložen parlamentu in odobren. Končno pa je treba pripomniti še naslednje: pravico do podpore imajo le tisti antifašistični politični ali plemenski preganjanci, ki imajo manj kot 240.000 lir letnih dohodkov. Kaj pomeni to praktično? Dejansko to pomeni, da mora biti upravičenec ali brezposeln ali pa upokojenec z manj kot 20 tisoč lir mesečne pokojnine. Koliko je v Italiji antifašističnih političnih ali plemenskih preganjancev, ki se nahajajo v takem položaju? Vsekakor izredno malo. Zato ni nič čudnega, če so za leto 1955 predvideli le 50 milijonov, za leto 1956 pa 100 milijonov lir za izplačilo podpor po tem zalkonu. Po vsej verjetnosti pa tudi te-, že itak skromne vsote, v primerjavi s škodo, ki so jo utrpeli antifašistični politični ali plemenski preganjanci ne bodo izčrpali. Prof. Jože Umek Slovensko šolstvo po londonskem sporazumu (Poseben pogled nanj glede nia določbe Londonskega sporazuma in Posebnega statuta) Od 1. oktobra 1955. teče legalno enajsto leto obnovitve slovenskih šol na tržaškem področju. Vsa pretekla pot slovenske šole ni bila rožnata. Kakor neko potrebno zlo se je prilepila panjo borba za njen obstoj, razvoj in spopolnitev, saj ni bilo zakonov, po katerih naj bi se uredila. Nekako izvita iz pekla in žrtev druge svetovne vojne je upala, da bo po premaganem in po miselnosti nečloveškem sovražniku dobila z uveljavljenjem demokratičnih in ob- čečlovečanskih načel pravice za nemoten razvoj in obstoj. Ali zmotila se je. Bivša ZVIJ se ni veliko ozirala na to, da so Slovenci doprinesli velikanske žrtve pri uničenju skupnega sovražnika, in ni hotela dati obnovljenim in na novo ustanovljenim slovenskim šolam tistih pravic, ki so jih nekoč imele, čeprav bi to kot zmagovalka lahko storila. »Nehvaležnost je pač plačilo sveta« — in če se je kje uresničil ta pregovor, se je gotovo uresničil povsod tam, kjer živijo Slovenci v zamejstvu, ki že deset let zaman čakajo na dejanske in ne samo pa papirju napisane pravice. Zato je ZVU v polni meri kriva, da je danes, in to po desetih letih ponovnega obstoja, slovensko šolstvo v vseh pogledih na prav taki ravni, kakor je bilo pred 1. oktobrom 1945. leta, to se pravi na začetku. ZVU ga ni hotela utrditi z močnejšimi uredbami in ukazi, kakor so ukaz št. 18 od 8. novembra 1947 in še nekatere uredbe notra-njeupravnega zpačaja. Nič čudnega1 ni tedaj, če se je zaradi tega skromno zavarovanega slovenskega šolstva čutila ob sporazumevanjih v Londonu potreba, da se da poseben poudarek slovenskemu šolstvu v Posebnem statutu in sloven-sa šola na tak način zavaruje. Določbe Londonskega sporazuma in Posebnega statuta so jasne in varujejo z ene strani slovenske šole, 'ki so obstajale na dan podpisa Londonskega sporazuma dne 5. oktobra 1954, z druge strani slovenske šolnike, ki so bili na dan podpisa istega sporazuma v službi. Člen 4c Posebnega statuta pravi glede skr venskih šol na tržaškem področju: Jugoslovanski etnični skupini se bo nudil pouk v materinem jeziku v otroških vrtcih, osnovnih, srednjih in strokovnih šolah. Take šole bodo v vseh krajih področja, kjer so otroci, ki so pripadniki te etnične skupine. Italijanska in jugoslovanska vlada sta se sporazumeli, da bosta obstoječe šole ohranili, kakor so navedene v priloženem seznamu, in se bosta posvetovali v mešani jugoslovansko - italijanski komisiji, preden bosta katero od teh šol zaprli. V uvodu istega členg se trdi, da bo etnični značaj in neovirani kulturni razvoj jugoslovanske etnične skupine pod italijansko upravo ohranjen, ,s čimer je dano zagotovilo slovenskim staršem, da bodo lahko neovirano m brez strahu pošiljali svoje otroke v slovenske šole v vzgojo in izobrazbo, slovenskim šolam pa, da se bodo lahko neovirano razvijale in obstajale. Kar se tiče prebivalstva jugoslovanske etnične skupine — in sem spadajo tudi slovenski šolniki — pravi člen 8 Spomenice o sporazumu: V roku epega leta od dneva podpisa Londonskega sporazuma se morejo osebe, ki so bile prej'pristojne, to se pravi, ki so imele po rojstvu ali službi svojo domovinsko pravico na področju, ki pride pod civilno upravo Italije, na isto takoj vrniti. Osebe, ki se na ta način vrnejo, kakor tiste, ki so se že vrnile, bod'o uživale enake pravice kakor ostali prebivalci področja. Nadalje govorijo členi 2 in 4c Posebnega statuta: Pripadniki jugoslovanske etnične skupine bodo' uživali: 2a) -enakost z ostalimi državljani glede po_ litičnih m državljanskih pravic kakor tudi ostalih človeških in osnovnih svoboščin, zajamčenih z načeli Splošne deklaracije o človeških pravicah, sprejete v glavpj skupščini Združenih narodov 10. decembra 1948. 2b) enakopravnost pri dobivanju in izvrševanju javnih služb, funkcij, poklicev in časti; 2c) enakost dostopa v javne in upravne službe, glede tega se bo italijanska uprava ravna a-po načelu omogočanja jugoslovanski etnični skupini, da bo »fair« zastopana v administrativnih položajih, zlasti pa na tistih področjih, kakor je šolsko nad-zorništvo; 2d) enakost ravnanja pri izvrševanju njihove službe in poklica. Glede tesa boi osebam, ki se sedaj ukvarjajo z določenim delom ali poklicem a pi-majo potrebne diplome ali -spričevala za izvrševanje tega dela ali poklica, dan rok štirih let od- dneva podpisa Londonskega sporazuma, v katerem lahko- pridobijo potrebno diplomo ali spričevalo. Te osebe ne bodo ovirane pri izvrševanju svojega dela ali poklica zaradi tega, ker nimajo potrebnih izkazov, razen- v primeru, če si jih ne bi pridobile v omenjeni štiriletni dobi; 2f) -enakopravnost z ostalimi državljani na splošnem področju -socialnega zavarovanja in pokojnin (dobrine za primer bolezni, starosti, invalidnosti . . .). 4c) Italijanske! oblasti si bodo prizadevale, da bodo v slovenskih šolah poučevali šolniki, ki imajo isti materni jezik kakor učenci. Italijanske oblasti bodo takoj izdale zakonske predpise, ki so potrebni za ureditev -staln-e organizacije slovenskih šol. Solniki, katerih govorpi jezik je slovenski, pa so bili na dan 5. oktobra 1954 zaposleni kot učne moči v šolstvu področja pod italijansko upravo, ne bodo od-puščeni iz razloga, ker nimajo potrebne učiteljske ali profesorske diplome. Ta izredna odredba se ne bo uporabljala kot preoedens .. . Italijanske oblasti bodo v okviru svojih obstoječih zakonov sprejele vse razumne ukrepe, da se omenjenim šolnikom omogoči, da v smislu omenjenega člena 2d pridobijo kvalifikacijo za isti slalež kot -stalni člani učiteljskega osebja. Tako govorita Londonski sporazum in Posebni statut. Poglejmo sedaj dejansko stanje v sloven-skem šolstvu, ki je nastalo po 5. oktobru 1954! Italija, ki je s podpisom Londonskega sporazuma prevzela tržaško »področje v svojo upravo, je prevzela v upravo tudi slovensko šolstvo. Veljavnost ukazov, uredb, predpisov, pravil in načini bivše ZVU pri upravljanju slovenskega šolstva je bila s prvim dekretom generalnega vladnega komisarja g. dr. Palaimare podaljšana in do danes uradno ni bila preklicana. Torej bi moralo obveljati v pogledu slovenskega šolstva tako stanje, kakor je bilo na dan podpisa Londonskega sporazuma, in to do takrat, dokler ne bi italijanska vlada tega stanja spremenila po veljavnih zakonih in določilih Londonskega sporazuma in Posebnega statuta, kakor se je obvezala. Odgovorne oblasti Tržaškega področja pa se niso ozirale pe na veljavne ukaze, uredbe, predpise, pravila itn načine bivše ZVU ne ena obveznosti, ki jih je Italija prevzela s podpisom Londonskega sporazuma. Ohranile so se sicer vse slovenske šole, kakor so navedene v priloženem seznamu Posebnega statu‘a. Ukinile pa so z letošnjim letom didaktično ravnateljstvo za Milje in okolico in s tem zmanjšale ta ravnateljstva na število 7. Na- nekaterih šolah so neupravičeno skrčile število razredov na škodo pouku samemu in na škodo mest slovenskim šolnikom. Odpravile so posebna mesta za pouk italijanskega jezika na slovenskih osnovnih šolah in s tem prizadele kar 16 slovenskih učiteljev, ki so izpadli pri imenovanjih za šolsko leto 1955/56. Tako na. slovenskih osnovnih kakor srednjih in strokovnih šolah so spremenile vrstni red pri imenovanjih, ki je bil deset let v veljavi torej tudi ob podpisu Londonskega sporazuma. Vse to je povzročilo, .da ni bilo ponovno potrjenih in imenovanih za šol. leto 1955/56 nad 20 učiteljev m nad 20 poverjenih .profesorjev. Pri tem .se sploh niso ozirale na to, da j.e bil marsikdo med njimi v Trstu rojen ali pred 5. oktobrom 1954 na tržaškem področju pristojen in da ima vse pravice, ki mu po členu 8 .Londonskega sporazuma pripadajo. Brez pravne osnove so odvzele vsem slovenskim šolnikom, ki so bili izenačeni s stalnimi na. italijanskih šolah, to .stalnost in jih s tem pognale v obupen socialni položaj tako glede na mesečne prejemke kakor glede na .socialno zavarovanje. S temi .svojimi ukrepi so odgovorne oblasti v Trstu, ki v imenu italijanske vlade upravljalo tržaško področje, kršile vse, kar je v veljavi glede slovenskega šolstva od upravljanja bivše ZVU, in so prezrle vse imenovane člene Londonskega sporazuma in Posebnega statuta. Etnični značaj in neovirani kulturni razvoj jugos’ovanske etnične skupine ni očuvan, če se ni preprečilo in skušalo preprečiti delovanje na škodo slovenskih šol s pritegova- njem v italijanske šole učencev pripadnikov jugoslovanske etnične skupine. 'Solnikom, pripadnikom jugoslovanske etnične skupine pi priznana enakost z ostalimi državljani glede političnih in državljanskih pravic, če se jim v posameznih primerih jemljejo celo ostale človeške in osnovne svoboščine, zajamčene z načeli Splošne deklaracije OZN, in če nimajo tistih pravic,-ki jim jih daje člen 8 Londonskega sporazuma. Ni jim priznana enakopravnost pri dobivanju in izvrševanju službe, funkcije in poklica, dokler se odpuščajo iz službe in dokler je funkcija, samo čast, ne pa tudi glede na položaj ip področje enokcpravna in enakovredna oni na italijanskih šolah. Kompetence ravnateljstev pa slovenskih srednjih šolah so omejene v tem, da ravnatelji nimajo pravice sami imenovati po potrebi su-plente, kakor to delajo ravnatelji na italijanskih srednjih šolah, temveč namešča su-plente šolsko skrbništvo v Trstu, s čimer lahko dostikrat nastaneta nered in ovira pri pouku. Pri šolski upravi tržaškega področja so sicer postavljeni nekateri, ki na,j bi zastopali slovensko šolstvo tako na šolskem skrbništvu (Pirovveditorato agli Studi) kakor pri ravnateljstvu za javno šolstvo (Direzione della Pubblica istruzione), vendar ti zastopniki niso niti »fair« zastopani niti ne zavzemajo nobenega odgovornega položaja,, ki bi s svojimi kompetencami kaj več pomenili, kakor pomeni položaj navadnih svetovalcev, ki jih oblast takrat pokliče, kadar jih potrebuje. Sedijo sicer pri šolski upravi, vendar ne upravljajo slovenskega šolstva in ne odločajo o njem. Niso niti posredniki med slovensko šolo in šolsko upravoi, ker prihajajo vsi dopisi in vse okrožnice na slovenske šole in med slovenske šolnike neposredno od šolskega skrbnika ali ravnatelja za javno šolstvo, kakor gredo tudi vsi .dopisi z ravnateljstev slovenskih šol neposredno v roke šolskemu skrbniku. Kako so odgovorne oblasti tržaškega področja upoštevale člena 2d in 4c Posebnega statuta, kaže neimenovanje nad dvajset nameščencev na slovenskih srednjih in strokovnih šolah, ki nimajo potrebne diplome tali spričevala za izvrševanje službe ali poklica, ki pa so bili 5. oktobra 1954 v službi. S tem so bili imenovani oviranj pri izvrševanju službe in poklica med tisto štiriletno varovalno dobo, ki jim jo priiznava Posebni statut. S tem ukrepom sta bila še posebej prekršena ta dva člena, ker so oblasti imenovale na večino njihovih mest ljudi, ki niso bili dne 5. oktobra 1954 v službi na slovenskih šolah, ki v posameznih primerih niti slovenskega jezika ne obvladajo popolnoma in nimajo potrebne diplome ali spričevala. V prvih iletih po letu 1954 piso bili slovenski šolniki nikjer zavarovani. Kasneje se jim je najprej uredilo bolniško zavarovanje pri TNAM, kjer so zavarovani še danes, vendar samo uslužbenci, ne pa tudi njihovi družinski člani. Pravo socialno zavarovanje za primer brezposelnosti, starosti in TBC je bilo urejeno šele leta 1951 z INPS in velja od 1. oktobra 1950. Tega socialnega zavarovanja pa niso bili deležni vsi slovenski šolniki, ampak samo poverjeni (incaricati). Slovenski šolniki, izenačenj s stalnimi na italijanskih šolah, niso bili nikjer socialno zavarovani, čeprav se jim je odtegovalo po 8 odstotkov od osnovnih mesečnih prejemkov za pokrajinski sklad. Namesto da bi nova uprava na tržaškem- področju storila v tem pogledu to, česar prejšnja uprava ni storila, in uredila -splošno socialno in pokojninsko zavarovanje po členu 2f Posebnega statuta tudi za stalne, je (o stalnost odpravila in postavila prizadete na začetek tako glede mesečnih prejemkov kakor glede socialnega zavarovanja. Vsi, ki so bili doslej zavarovani pri I-NPS, so si lahko- uredili socialno zavarovanje tudi za vsa- službena leta nazaj. Ker pa je s 30. septembrom 1955 ta možnost prenehala, so vsi, ki so izgubili stalnost z ukrepom generalnega vladnega komisarja- od 14. oktobra 1955, postavljeni glede socialnega zavarovanja za poverjene na začetek. Kakor vidimo, so italijanske oblasti izdale neke ukrepe, vendar ne takoj in -ne za ureditev stalne organizacije slovenskih šol in slovenskih šolnikov, ampak za poslabšanje tega, kar so si slovenske šole in slovenski šolniki upravičeno pridobili — šole za časa •obstoja in razvoja in šolniki za časa- neprekinjenega- službovanja in s svojimi kvalifikacijami. Po obljubi, ki jo je dal dne 24. maja, 1955 generalni vladni komisar dr. Palamara zastopnikom strokovnih organizacij nameščencev slovenskih šol, so Slovenci pričakovali, da bodo šole za njihove otroke uzakonjene najkasneje do začetka- šolskega leta 1955/56. Slovenski šolniki pa so pričakovali po zagotovilu ministra -prosvete pri vladi v Rimu g. dr. Pavla Rossija, da se bo njihov položaj z zakonsko ureditvijo bistveno izboljšal, in niso bili pripravljeni — ne po uredbah, ki še veljajo, ne po členih Londonskega spo- razuma- in Posebnega statuta, ki bi jih morali varovati pa jih niso, in ne po ustnih zagotovilih, ki so zagotavljala vsem, ki so bili na dan 5. oktobra 1954 v službi, — da bodo v službi ostali, da bodo nekateri službo izgubili in nekateri, ki ima'o nad dvajset let službe, postavljeni kot začetniki. Kot zaključek k vsemu lahko trdimo, da je slovensko šolstvo na prav takih zakonskih osnovah, kar -se -tiča stanja v celotnem pogledu pa mnogo na slabšem:, kakor je bilo ob svojem ponovnem vstajenju leta 1945. Vsi omenjeni ukrepi so bili -storjeni z očitnim namenom, okrniti slovensko šolstvo pred uzakonitvijo, da bo bodoči zakon, ki naj uredi stalno organizacijo -slovenskih šol in stalen položaj slovenskih šolnikov, čim manj imel .kar naj vase sprejme. Slovenci, ki budno spremljajo ravnanje področnih oblasti g slovensko šolo, so upravičeno zaskrbljeni za njen neokrnjen obstoj, ker vidijo v -dejanjih današnjih predstavnikov teh oblasti, da jim niso- zagotovljeni obstoj, potrebe in učno osebje slovenskih šol tako, kakor si želijo, vse dotlej, -dokler se bodo teptale splošne človeške pravice in se ne bodo -spoštovale določbe mednarodnih sporazumov- V tej -svoji zaskrbljenosti upravičeno pričakujejo, da bodo podpisnice spravile sedanje mrtve črke Londonskega sporazuma in Posebnega statuta v življenje in mimo vseh zaviralcev in kršilcev uveljavile duha, ki iz njih veje, s čimer bodo prispevale velik korak naprej k mirnemu sožitju in napredku stičnih narodov in s tem tudi -k splošnemu miru v svetu. 'Zgrešeno bi bilo, da bi danes, po komaj desetih letih -svetovnega požara, splošne človeške in osnovne pravice narodnostnih manjšin bile ovira za nemoteno pot k svetovnemu miru in splošni blaginji med narodi in državami ter njihovemu sožitju. Zgrešeno bi bilo, da bi bile vse ogromne žrtve in vsi številni napori za to nemoteno pot, splošno -blaginjo in sožitje zaman. -Miselnost, ki je povzročila- drugi svetovni -pokol, mora izginiti, v kolikor je še ostala, in se mora podrediti splošni in široki demokratični miselno, sti človeške družbe. Človek mora y svojem sočloveku videti najprej človeka, ne glede na njegovo narodnost, vero in pleme, če hoče, da bo veliki ne po položaju, ampak po svoji notranji kulturi, -po 'kateri bo dovoljeval drugemu neovirano uživati vse -to, kar on sam neovirano uživa, tako po obliki kakor vsebini. Ing. Miran Pavlin Pomen strokovnih šol na tržaškem področju Ko SO' piri kraju počitnice in se prične vpisovantle v srednje šole, stoje starši kaikor tudi naša mladina pred velikim vprašanjem : kakšno vrsto srednje šole naj izberem? Nižjo- srednjo šolo, ali pa mogoče Nižjo strokovno šolo in tečaje industrijske oziroma trgovske smeri? Poleg Nižje srednje šole v Trstu so namenjene učencem, ki so dovršili osnovne šole, še naslednje šole s slovenskim učnim jezikom: Nižja industrijska strokovna šola v Trstu, Industrijski strokovni tečaji v Dolini, Nabrežini s priključenimi razredi v Križu) in na Opčinah ter Nižja trgovska strokovna šola v Trstu in Trgovska strokovna tečaja na Katinari in Proseku. Pred leti smo imeli še kmetijski strokovni tečaj v Plavjah, ki pa je na osnovi memoranduma prešel v jugoslovansko upravno področje. Predem bi podal nekaj misli o namenu posameznih vrst šol, si oglejmo, za katere šole vlada največje zanimanje. Iz prikazanega diagrama ibomo najlepše videli, katera smer najbolj privlačuje tiste, ki so dovršili osnovno šolo. Prvi stolpec prikazuje stanje dijakov na Nižji srednji šoli. V drugem stolpcu je podano skupno razmerje za vse šole industrijske smeri, v tretjem stolpcu razberemo razmerje za vse šole trgovske smeri, zadnji stolpec pa navaja podatke za Kmetijski strokovni tečaj na Plavjah. Po končani drugi svetovni vojni so v jeseni 1945. leta odprle svoja vrata Nižja srednja šola, Višja realna gimnazija in Trgovska akademija. Ker je bila tisto leto le Nižja srednja šola namenjena bivšim u-čencem osnovnih šol, je razumljivo, da je v šolskem letu 1945-46 pritegnil ta zavod vse tiste, ki so dovršili uk na osnovnih šolah. Ker pa so bile v šolskem letu 1946-47 in v nadaljnjih letih ustanovljene šole ter tečaji industrijske, trgovske in kmetijske smeri, se je na račun teh zmanjšal odstotek vpisanih na Nižjo srednjo šolo. Vseeno pa je držala Nižja srednja šola prvenstvo vse do šolskega leta 1950-51. V naslednjem šolskem letu so jo prehitele strokovne šole industrijske smeri, ki so imele še do lanskega šolskega leta največ dijakov. Zani- mivo je, da je bilo spočetka le malo zanimanja za industrijsko strokovno izobrazbo. V šolskih letih 1946-47 in 1947-48 so bile na drugem mestu šole, ki so pripravljale naše dijake na trgovski poklic in tem je šele sledila Nižja industrijska šola in industrijski strokovni tečaji. Sele od šolskega leta 1948-49 dalje so bile šole z industrijskim poukom na drugem mestu, dokler niso v šolskem letu 1951-52 prekosile tudi Nižjo srednjo šolo. Kakor je bilo že spočetka omenjeno, je imela Nižja srednja šola naj večji odstotek dijakov v šolskem letu 1945-46, namreč 100%. Najmanjši odstotek je pa zabeležila v šolskem letu 1953-54. Takrat jo je obiskovalo le 32,8% dijakov srednjih šol nižje stopnje. V preteklem šolskem letu se ji je to razmerje nekoliko popravilo, tako da je dosegla v primerjavi z drugimi šolami te stopnje 34,8%. Kaj pa s šolami trgovske smeri? V šolskem letu 1946-47, namreč takrat ko je imela Nižja srednja šola 78% vseh dijakov, je obiskovalo te šole le 14% dijakov. V šolskem letu 1947-48 je zanimanje zanje močno naraslo in takrat so dosegle tudi najvišji odstotek, namreč 24,3%. Po tem šolskem letu smo opazili močen porast dijakov na šolah industrijske smeri, na trgovskih šolah pa padec. V poslednjih štirih šolskih letih ni bilo velikih sprememb na šolah trgovske smeri. Odstotni delež se je namreč sukal med 15,2% in 16%. Poglejmo še stanje dijakov na Nižji industrijski strokovni šoli ter strokovnih tečajih. Pri teh opažamo stalno naraščanje vse do šolskega leta 1953-54 in malenkostni padec v preteklem šolskem letu. D o čim je obiskovalo tovrstne šole v šolskem letu 1946-47 le 8% vseh dijakov nižje stopnje, se je to število dvignilo v šolskem letu 1953-54 na 50,1%! Torej malenkost več kakor ena polovica dijakov se je v onem letu urila v industrijskih predmetih. V preteklem šolskem letu, namreč 1954-55, je znašalo stanje 49,5%. Kmetijski 'strokovni tečaj v Plavjah pa je obiskovalo od 1,5% do, 2% vseh dijakov. Preden bi se vprašali o vzrokih navede- nega razmerja, ki se kaže v obisku med slovensko Nižjo srednjo šolo ter industrijskimi ter trgovskimi strokovnimi šolami, poglejmo še stanje, ki se kaže na italijanskih šolah iste stopnje na našem področju! V šolskem letu 1954-55 je obiskovalo italijanske nižje srednje šole 35% vseh dijakov italijanskih šol nižje stopnje. Na slovenski Nižji gimnaziji je pa znašal v istem letu iznos 34,8%. Torej lahko rečemo, da skoraj ni razlike med našimi in italijanskimi dijaki v nagnjenju do nižje srednje šole. Med italijansko mladino pa je večje zanimanje za šole trgovske smeri. V preteklem šolskem letu je znašal za italijanske šole te smeri .iznos 20,3%, za naše pa 15,7%. Zato pa je pri naših, dijakih mnogo večje zanimanje za šole industrijske smeri. Pri nas smo zabeležili 49,5%, tovrstne italijanske šole pa 36,5%. Da bo pregled popoln, moram navesti še tiste italijanske strokovne šole, ki jih Slovenci nimamo, šolo za hotelsko osobje, pomorsko strokovno šolo ter strokovno šolo za slepce je obiskovalo 7,5% italijanskih dijakov. Kmetijski strokovni tečaj pa le 0,7%. Torej je v tem primeru odstotek mnogo manjši od onega, ki ga je dosegel naš kmetijski strokovni tečaj v Plavjah. Kakor razvidimo iz navedenih statističnih podatkov, obiskuje tako slovensko Nižjo srednjo šolo, kakor tudi italijanske nižje srednje šole nekaj več kakor ena tretjina dijakov, ostali dve tretjini se pa vpišeta na strokovne šole in tečaje. Iz tega sledi, da ima ena trejina dijakov tega ozemlja težnjo, da dovrši srednjo šolo ter se vpiše na univerzo, oziroma vsto- pi po dovršeni nižji srednji šoli na trgovsko akademijo in učiteljišče. V večini primerov drži načelo, da obiskujejo nižjo srednjo šolo le tisti dijaki, ki žele po dovršeni šolski obveznosti nadaljevati študije. Mnogokrat pa opazimo, da so. predvsem v podeželskih tečajih mnogi zelo nadarjeni dijaki, ki imajo veselje in dar učenja, a zaradi slabih gmotnih razmer staršev ne morejo potovati v Trst, niti hoditi dolga leta v šolo. Tem je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev žal onemogočeno, da bi neki dan obesili v svoji delovni sobi z dolgoletnim učenjem pridobljeno visokošolsko diplomo. Ker mora mladina do dovršenega 14. leta starosti obiskovati šolo, so bile ustanovljene strokovne šole in tečaji prav zato, da se podajo prvi koraki k bodočim poklicem učencev, ki so dovršili 5. razred osnovne šole in nimajo namena, da bi se nadalje šolali. Na trgovskih strokovnih šolah se izučijo dijaki za trgovske poklice. Na industrijskih strokovnih šolah se pa poučujejo poleg splošnih predmetov še tehnični predmeti za fante, dočim se dekleta izurijo za pridne gospodinje. Na industrijskih strokovnih šolah je nadalje še praktični pouk v mizarstvu in obdelavi kovin, a v nabrežinskem strokovnem tečaju je tudi pouk kamnoseštva. Na tovrstnih šolah se pa pod strokovnim vodstvom priuče dekleta ženskih ročnih del. Dokler je spadal na to področje Kmetijski strokovni tečaj v Plavjah, smo imeli tudi šolo, ki je vzgajala mlade kmetovalce. Tovrstne šole pa žal dandanes nimamo, vendar nam je zelo potrebna. 1945-46 1946-47 1947-48 1948-49 1949 50 1950-51 1951-52 1955-54 1954-55 1952 5$ g NIŽ/A ZBCDN/A /OLA @ NIŽ7A INDU/TR. /TR.044VoLA IN TEČA/I i NIŽ/A TR bi ne bilo priporočati, da se za pouk teh učencev poskrbi samo z ustanovitvijo paralelk. Komisija za javno šolstvo si je to motivacijo razlagala tako, da je pač treba ustanoviti samostojno italijansko šolo pri Sv. Ivanu. Dr. Slavik je izjavil, da bodo Slovenci glasovali proti ustanovitvi italijanske šole, ker bi ta šola pomenila očitno krivico za tisoče slovenskih mestnih otrok, katerim občina že 22 let noče dati zahtevane slovenske šole in ker bi italijanska šola pri Sv. Ivanu služila le v raznarodovalne namene. Na .glasovanju je bil predlog komisije sprejet. 30. septembra Prvi javni nastop novega pevskega društva »Višava« na KojtikonieUt. Zbor je štel 60 pevcev kljub temu, da je v vasi bilo vsegai le 36 hišnih številk. Zbrane je najprej pozdravil predsednik društva I. Ferluga, nato pa je zbor zapel pod vodstvom pevovodje Bareta. Nastopal je ločeno moški in mešanj zbor, diletanti pa so uprizorili igrico »Pred sodnikom«. Igrala je tudi svetoivanska godba, V dvorani Delavskega doma je bil shod uslužbencev glavnih skladišč, med katerimi je bilo mnogo Slovencev. Razpravljali so o predložitvi ultimata odboru glavnih skladišč glede zahtev po raznih izboljšanjih. Poročal je predsednik Zveze uslužbencev Jernejčič. Zborovalcem so zagotovili podporo Colja v imenu pristaniških delavcev, Ba-stiani v imenu organiziranih kurjačev in mornarjev, Kopač pa v imenu železničarjev. 5. oktobra V Rojanu je začel delovati otroški vrtec Družbe sv. Cirila in Metoda pod vodstvom učiteljice Starc H. 6. oktobra Občni zbor »Slovenskega pevskega društva« v Narodnem domu. O -društvenem delovanju je poročal -tajnik Anton Žiberna-. Zbor je me-d letom narastel za 20 pevcev in je pred novo sezono štel 45 članov. Izvoljen je bil nov odbor: za- predsednika Josip pl. Masnec, za podpredsednika Dragotin Roža-n-c, za tajnika Anton Žiberna. 10. oktobra Odposlanstvo vaščanov iz Gropade je interveniralo pri namestništvu glede šolskega vprašanja. Minilo je namreč že 30 let, odkar so Gropajci prvikrat vložili prošnjo za otvoritev šole v vasi. Od takrat so vložili že 18 prošenj', a vse brez uspeha, čeprav je mestni svet že pred. leiti vnesel v proračun -postavko za šolo v Gropa-di. 11. oktobra Na seji mestnega sveta je bil soglasno sprejet predlog dr. Rybara naj odsek za javni pouk prouči vprašanje ustanovitve slov. večernih šol v slovenski okolici in predmestjih. 15. oktobra »Jadranska banka« v Trstu se je preselila v svojo hišo v Ulici Cassa di Ri-sparmio št. 5, kjer je odprla svojo menjalnico^ Ob tej priložnosti sta »Piccolo in »Indipendente« besno -napadala »Jadransko banko«, češ da je ta le člen v verigi sredstev za p-odjarm-ljan-je Trsta. Kot velik zločin navaja »Piccolo« tudi dejstvo, da ima banka slovenski napis v središču mesta in da je -nedavno izdala ček v Izključno slovenskem jeziku. 21. oktobra V Dolini bi morala biti otvoritev novega zdravilišča in kopališča po Kneippovem načinu. Za zgradbo kopališča je imel največje zasluge dolinski župan Josip Pangerc, ki je pozval v Dolino bivšega tolmača- pok. prelata Kneippa, Okiča. Tai si je ogledal -kraj, ki se mu je zdel zaradi lepe lege, milega podnebja, čistega zraka in dobre vode takoj primeren za gradnjo kopališča. Poslopje je bilo 21. dogotovlje-no in pripravljeno za otvoritev, nenadoma pa višje oblasti niso izdale dovoljenja. Tako je bila ob veliki udeležbi ljud-stva le lepa koncertna veselica, pri kateri -so sodelovali domače d-ruštvo »Vodnik«, Barkovljanski pevski zbor l. 1895—96. tamburaški zbor iz Boršta, »Prešeren« iz Boljunca in pevsko društvo »Primorska« iz Mačkovelj. 25. oktobra V veliki dvorani Delavskega doma v Ul. Boschetto je predaval v okviru Ljudskega odra Etbin Kristan iz Ljubljane, o temi »Socialni problem«. V naslednjih dveh dneh je Kristan predaval o temah »Zena in socializem« in »Proletariat v moderni književnosti«. Vsa predavanja so bila zelo dobro obiskana. 1. novembra Dramatično društvo v Trstu je otvorilo sezono 1906/1907. Nameravalo Je sicer uprizoriti burko v treh .dejanjih »Kinematograf«. Ker pa mu dela ni uspelo pravočasno naštudirati, je ponovilo iz prejšnjega repertoarja zelo uspelo Raupachovo žaloigro »Mlinar in njegova hči«: 2. novembra je igro ponovilo v Miklavčevi dvorani pri Sv. M. Magdaleni spodnji. ,Za novo sezono je Dramatično društvo .najavilo naslednji program poleg že omenjene burke »Kinematograf«: novitete: »V znamenju križa«, »Čarovnica pri jezeru«, »Urban debeluhar«, »Ugrabljene Sabinke«, »Pri belem konjičku«, »V ječi«, »Oče Martin«, »Prepozno«, »Na sodni dan«, »Jernej Turazar«, »Sirota« ter vrsto enodejank. Poleg teh je Dramatično društvo vključilo v program stare priljubljene igre: »Mlinar in njegova hči«, »Divji lovec«, »Krivoprisežnik«, »Zenski Othello«, »Si-vilja« itd. 4. novembra »Dramatično društvo« je uprizorilo v Narodnem domu burko »Kinematograf«. Gledališče je bilo nabito polno. Kritika je uprizoritev pohvalila. Režiser Stoka je nastopil tudi v glavni vlogi. Nastopili so še Pahor, Cotič, Podkrajšek, Gulič, P-uceljnova, Janova, Odinalova in Grmekova. 5. novembra Občinske volitve v Nabrežini. Nasproti so si stali na eni strani trgovci in obrtniki, na drugi pa socialdemokrati in skupina »starih posestnikov«, ki se je pravdala z ohčino za lastništvo kamnolomov. Trgovci in obrtniki so se povezali z Italijani, s pomočjo katerih so tudi zmagali, vendar z oceno, da so v občinsko zastopstvo poleg Slovencev prišli tudi štirje Italijani. UL novembra V počastitev 80-letnice S.vetca, ustanovitelja Družbe sv. Cirila in Metoda je bila v 'Narodnem domu slavnostna prireditev. Uvodnemu nagovoru Ponikvarjeve so sledile recitacije, solopetja (Costaperaria - Dev) viojina solo (Silvia Mahne), oktet planinskega društva in prizor iz srbske zgodovine »Knez Sembrijski«. Ob 20-letnici obstoja tržaške moške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda je na občnem zboru tajnik Miroslav Pretnar poročal o stanju šole pri Sv. Jakobu. Leta 1906 je šolo obiskovalo skupno 763 otrok (376 dečkov in 387 deklic), mnogo jih pa niso mogli sprejeti zaradi pomanjkanja prostorov. Rednih učnih moči je bilo pet in en katehet. Za predsednika je bil ponovno izvoljen dr. Josip Abram. 15. novembra Občinske volitve za Milje in okolico. V tretjem volilnem razredu so se liberalni Slovenci (pol. društvo Edinost) zedinili z »zmernimi« Italijani za kompromisno listo proti socialistom. Na listi je bilo 8 slovenskih kandidatov in 2 italijanska. V tem razredu je ta lista .dobila večino glasov. V vseh razredih skupaj pa so zmagali socialisti s 57 glasovi večine. Socialistična stranka je dobila 433 glasov, kompromisarska pa 376 glasov. Volitve je nadzoroval vladni komisar baron Weissenbach. 16. novembra Občinske volitve V Tržiču. Kljub sleparijam in močni agitaciji je v tretjem volilnem razredu zmagala italijanska stranka) le za 14 glasov večine pred slovensko stranko. 17. novembra V okviru »Ljudskega odra« je v dvorani Delavskega doma v Ul. Boschetto predaval prof. Ivan Franke iz Ljubljane o proletarskih pesmih Ade Negri. Naslednjega dne je Pevsko društvo »Ilirija« v Nabrežini l. 1906. bilo isto predavanje v Nabrežini v dvorani Mesarskega društva v hiši Ignacija Tanceta Predavanje je bilo v okviru »Javne ljudske knjižnice«, katere predsednik Holler je v svojem pozivu javnosti dejal: »Pozabimo na ono, kar je za nami, ker misel na to pas sili da bodimo edini! Ne dopuščajmo, da nas zavaja v osebnosti in strankarstvo, ne izgovarjajmo se eden na drugega in ne bodimo preobčutljivi! Vse te vsakdanje razmerice med nami so nič v primeri z borbo za dosego našega cilja — našega obstanka.« Obe predavanji sta bili zelo dobro obiskani. 18. novembra V hJarSdnem domu je gostoval sloviti češki »Sevčikov kvartet«, ki je 16. t. m. nastopil tudi v »Schillerjevi dvorani« in dosegel pravi triumf, Navdušenja ni hotelo biti ne konca ne kraja. Umetniki so morali dodati več skladb. 20. novembra Začetek razprave o občinskem proračunu za leto 1907. Proračun je predvideval 1,100.024 kron deficita, katerega so občinski upravitelji hoteli kriti s povečanjem davkov. Zaradi -tega ise je že na prvi dan seje občinskega sveta zbrala velika množica davkoplačevalcev na Velikem trgu pred občinsko palačo in žvižgala. Prvega dne sta govorila tudi dr. Slavik in dr. Rybar, ki je izjavil, da ne morejo slovenski zastopniki sprejeti predlogov finančnega odseka za povečanje) davkov. Drugega dne razprav je bil v gledališču Rossetti velik javen shod, katerega se je udeležilo nad 3.000 oseb. Sprejeli so resolucijo proti povečanju »najemninskega kraj cerja« in občinskih doklad. Po shodu so zborovalci demonstrirali po mestu. Shod je sklicala zadruga trgovcev na drobno. 24. novembra V Gorici je umrl pesnik Simon Gregorčič. Pogreba v Gorici se je udeležila velika množica goriških Slovencev in zastopstvo tržaških Slovencev. Koder se je pomikal sprevod so tako slovenske kot italijanske trgovine spustile roloje. Pred slovesom v Solkanu je zbor »Glasbenega in pevskega društva« zapel »Nazaj v planinski raj«. 1. decembra 25-letnica obstoja »Tržaške hranilnice in posojilnice«. V času od ustanovitve do danes je imela posojilnica 96.118,154,77 kron prometa, kar je zelo veliko, če se upošteva, da je imel zavod skoraj samo male vloge revnejših in1 srednjih slojev. 2. decembra V Narodnem domu je bila druga premiera dramatičnega društva. Uprizorili so igro »Ugrabljene Safoinke«. Odlikovali so se predvsem Stoka, Cotič, Grmekova in Janova. 8. decembra V okviru »Ljudskega odra« je v dvorani Delavskega doma v Ul. Boscheito predaval dr. Anton Dermota o ženskem vprašanju. Naslednjega dne je bilo isto predavanje v Nabrežini. 13. decembra Odbor »Trgovskega izobraževalnega društva« je sklical sestanek predstavnikov prosvetnih in drugih slovenskih društev, pa katerem paj bi sklepali o ustanovitvi »Ljudske knjižnice v Trstu«. Sestanek je bil zeld dobro obiskan. Vsi predstavniki so si bili edini v tem, 9a je taka ustanova v Trstu potrebna in koristna. Izvolili so pripravljalni odbor, ki paj prouči vprašanje in v 14 dneh poroča o svojih sklepih. Odbor so sestavljali: Engelman, Jedlobski, dr. Merhar, Regent in dr. Vilfan. 15. decembra Občni zbor Dijaškega podpornega društva. Otvoril ga je podpredsednik dr. Cikovič, tajniško poročilo pa je podal Miroslav Pretner. Število članov se je podvojilo. Nedotakljivo premoženje društva se je povečalo od 10.548 kron na 13.880 kron. Namesto umrlega predsednika prof. Gomilška je bil za povega predsednika izvoljen dr. Ljudevit Cikovič, za njegovega namestnika pa Fran Guštin. 31. decembra Na seji Mestnega sveta je dr. Rybar vložil interpelacijo, v kateri je bilo rečeno, da so občinski organi in predvsem mestni magistrat zopet začeli boj proti slovenskim spisom. Dočim je magistrat še do pred kratkim sprejemal in reševal slovenske spise, jih sedaj kratko ip malo zavrača. I-nt-erpelant je navedel konkretni primer iz -bolnišnice. Podžupan dr. Venezian je govoril približno takole: Bil je nekoč zakon, ki je nekatere vrste zločincev obsojal na šibanje. A -ta zakon- ni od teh obsojencev zahteval naj se kar sami šibajo. Ne, bil je zato krvnik, ki je obsojenca šibal. Jaz sem -uverjen, da ba državno sodišče dalo prav inteipe-lantu in mi bomo takorekoč obsojeni. A naj se od nas ne zahteva, da se šibamo sami. Ce bi -se mi vdali zahtevam interpelanta, naj namreč uradujemo tudi slovenski, bi to pomenilo toliko kot da se šibamo sami. 27. decembra V Trstu se je sestal deželni zbor za rešitev nujnih vprašanj finančnega značaja, to je o novih bremenih za davkoplačevalce. Se pred sejo je odposlanstvo socialistov izročilo deželnemu glavarju peticijo glede reforme 'občinskega volilnega reda. Medtem se je na trgu pred magistratom zbrala velika množica delavcev, ki so vzklikali: »Hočemo splošno občinsko volilno pravico«. Potem so šli demonstranti po Ulici Nuova čez Trg Goldoni v Delavski dom, od tam pa z rdečo zastavo -pa čelu po Ulici Sv. Antona novega, Ulici deila Caserma in Ulici del Lavatoio proti Akvedotu, kjer jih je policija razgnala. Od slovenskih zastopnikov sta v deželnem zboru govorila dr. Rybar in poslanec Ivan Gorjup. 30. decembra V okviru Ljudskega odra je v Delavskem domu predaval dr. Dragotin Lončar iz Ljubljane o temi: »Iz polpretekle zgodovine- slovenskega naroda«. ltiko Pertot 80-L ETNI CA »EDINOSTI« »Velika važnost tržaškega mesta za Slovane in zlasti za Slovence, neugodne razmere tržaškega slovenskega ljudstva in prebivalcev po okolici neobhodno zahtevajo, da se v Trstu ustanovi slovenski časopis.« »Sprevidevši to potrebo, sklenilo je politično društvo ,,EDINOST” izdajali časopis, ki bode: a J popolnem neodvisen imel pred očmi z društvom enake namere; b) on bode slobodoljuben, nikakor pa ne svobodnjak; njegovo svbodo-Ijubje bo sezulo do liste meje, do katere sega pravica in poštenje; c) on bode miroljuben, ne bode budil domačih prepirov, ampak priporočal bo edinost i slogo; mir zemlji, dobra volja ljudem; d) on bode naroden in tedaj bo odločno odbijal sovražne napade na slo-vensko narodnost, naj dohajajo od koder koli si bode; potezal se bo za to, da se našemu jeziku da v šolah, pisarnicah in javnih zavodih tista pravica, katera mu prisluje po ustanovnih določbah i naravi; e J on bode budil slovensko rodoljub je, učil, dramil in jačil prosto naše ljudstvo; f) z verskimi zadevami se ne bo pečal i le to želi, da vsak ohrani mirno i čislo vest, pa bode njemu in vsem najbolj prav.« Tlak je naš program. Bog daj vspeh in srečo blagemu namenu!« ■»Ti pa, pisani listek, izleti v božjem imenu v beli svet, pozdravljaj drage Slovence na sin je j Adriji, zelene j Savi, bobneči Soči i šumečej Dravi; prifrči v kočo ratarju, ki z brezastimi voliči i potom na čelu orje mater zemljo ter plodovito zrnje izroča črnej prsti; razgrni se na koleno rokodelcu, ki se trudi od zore do mraka, da služi vsakdanji kruh sebi i svojej rodovini; potrkaj tudi na vrata gosposke hiše, kjer kraljuje obilica i bogastvo; naj te vsakdo sprejme s listo dobro voljo, s katero te mi po svetu pošiljamo.« To je bil program, ki si ga je sta- Vse to je bilo pisano pred osem-vila »Edinost« v svoji prvi številki, desetimi leti in ko ne bi poznali zgo- Jki je izšla 8. januarja 1876. V prvem članku piše »Edinost« o krivicah, ki se godijo našemu človeku. Očita magistratu, da izkorišča ubogo okolico, ki ji mora polniti prazne denarnice, ki pospešujejo laške namene. Po njenem mnenju je gospodarstvo glavni steber za vsako stroko in gorje onemu, ki slabo gospodari. List pravi, da je zagazil naš okoličan v mlačnost, nasprotnik pa je porabil priliko, in ga sedaj davi. Zaradi slabega gospodarstva so »ptujci« pokupili najboljša posestva v spodnji okolici, dovine tržaškega slovenskega prebujenja in razmaha, ki je raste! iz dneva v dan in dosegel svoj višek ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, bi prišli do zaključka, da smo ostali tam, kjer nas je pustila »Edinost« ob svoji ustanovitvi. Saj živimo danes v enakih razmerah, ko je vse naše delovanje usmerjeno le v obrambo naših tlačenih pravic. Pa ni tako. Stalni pozivi voditeljev in urednikov so vendar našli odziva pri našem ljudstvu, ki se je v začet- ku sicer počasi, a pozneje z neverjetno naglico dvigalo gospodarsko, kulturno in politično. Začel se je oster boj za pravico našega jezika v šoli, uradu in cerkvi. Začelo se je prosvetno delovanje v mestu samem in po vsej okolici. U-stanavljala so se naša pevska društva: »Adrija« v Barkovljah, »Velesila« v Skednju, »Zarja« v Rojanu, »Slava« pri Sv. Mar. Magd., »Zvon« na Opčinah, »Hajdrih« na Proseku, »Skala« v Križu, »Lipa« v Bazovici in druga. Začeli so se prvi nastopi »Dramatičnega društva«, vstalo' je »Telovadno društvo Sokol«, ki se je v kratkem razpaslo po vsej naši okolici in po Krasu, odpirale so se naše hranilnice in konzumna društva, ki so skrbela za zidavo' dvoran, ki so služile raznim namenom. Prišle so na vrsto volitve za mestni svet in državni zbor. Naš predramljeni Tržačan se je začel zavedati svoje teže, ki je padla ob vsaki priliki na tehtnico za uveljavljenje naših pravic. Njegovi izvoljeni poslanci so začeli dvigati svoj glas v mestnem svetu in v dunajskem parlamentu. Da, /tako daleč je segla naša moč, da se je oglasila slovenska beseda celo v rimski zbornici. Za vse te uspehe je imela najvažnejšo zaslugo »tetka« »Edinost«, ki je stalno pozivala naše ljudstvo k zavednosti in ljubezni do svoje zemlje in do svojega jezika. Prišla je doba fašizma. Zanimivo je listati »Edinost«, ki je izhajala v dobi naše največje nesreče. Borbenost na vsej črti kljub stalnim napadom in pustošenjem. Kakor ni klonil list, take niso klonili tudi njegovi čitate-Iji in odpor proti fašizmu se je končal — a ne popolnoma — le tedaj, ko ni bilo v zaporih več prostora za naše ljudi. Ves razvoj našega gospodarskega, kulturnega in političnega vzpona je bila zasluga »Edinosti«, ki je slavno končala svoje plodonosno delo z u-radno ukinitvijo leta 1927. Pevski zbor »Zveze slovenskega učiteljstva« na Primorskem l. 1922. Drago Pahor OB 50-LETNICI USTANOVITVE Y Y Prav gotovo nii stanu, katerega zgodovina in razvoj bi bil tako tesno povezan z občim razvojem naroda, kakor je učiteljski. če poznaš politično in kulturno zgodovino svojega ljudstva, ti ne bo težko določiti vsaj glavne postaje križevega pota slovenskega učiteljstva. Kajti eno je gotovo: slovensko učiteljstvo je bilo v vseh dobah tesno povezano s svojim ljudstvom. Globoko ukoreninjeno v narodu, iz katerega je izšlo, se je z ljudstvom prerivalo naprej, padalo pod udarci nasprotnika, zopet vstajalo in trudoma in z žrtvami krčilo pot do ciljev. Poglejmo nazaj, v dobo, ko je v tedanji Avstriji borba za ustavo razgibala vse javno življenje. Pred letom 1868, ko je blia izdana ustava, je živel slovenski učitelj še v tradiciji farne šole, v vlogi mežnarja in organista. Neupoštevani, malo cenjeni, slabo plačani in od vsakogar in v vsakem oziru odvisni, so slovenski učitelji! začutili potrebo po izboljšanju svojega položaja, po globlji splošni izobrazbi, po temeljitejši strokovnosti, po večji samostojnosti in neodvisnosti. Novi. državni šolski zakon, ki je izšel eno leto za ustavo, je uredil tudi vprašanje učiteljstva in njegovega službenega razmerja, tako da moremo reči, da je šele ta zakon dejansko ustvaril učiteljski stan. S tem je ustvaril tudi nekoliko u-godnejše pogoje za uresničevanje učiteljskih teženj, za razvoj učiteljskega gibanja in za ustanavljanje učiteljskih stanovskih društev. Slab socialni položaj je bil prvo gibalo učiteljskemu združevanju. V decembru 1860 je bila v Ljubljani ustanovljena prva organizacija slovenskega učiteljstva »Društvo v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem«. Obenem pa je potreba po razširitvi izobrazbe, zlasti po poglobitvi strokovnega pedagoškega znanja priklicala v življenje prvo glasilo slovenskega učiteljstva, časopis" »TTčlteljskr tovariš«, katerega prva številka je izšla 1. januarja 1861. Anton Grmek. Značilno je, da je nastalo prvo slovensko učiteljsko strokovno društvo na severnem obrobju slovenskega ozemlja. Leta 1866 je bilo ustanovljeno učiteljsko društvo v Velikovcu na Koroškem, vendar je to društvo kmalu zamrlo in nii pustilo za seboj vidnejših sledov. Kot—rojstno letnico resničnih stanovskih učiteljskih organizacij med Slovenci moremo smatrati leto 1868. ko sta bili ustanovljeni dve novi slpvenski učiteljski društvi, zopet na severni meji, in sicer v Dravogradu in v Ptuju, medtem ko je bilo »Učiteljsko društvo za Kranjsko« ustanovljeno v Ljubljani šele naslednje leto. Delovanje teh medsebojno ločenih društev se ni moglo nikakor razmahniti, posebno, ker se je moralo takrat učiteljstvo z vsem našim narodom vred upirati vse bolj naraščajoči germanizaciji, katere nosilec je bilo nemško plemstvo in meščanstvo, ki je v posesti ključnih položa- jev v oblasti ostro pritiskalo na odvisno u-čiteljstvo. Toda pra/v ta pritisk je pospešil združevanje slovenskih učiteljskih društev. Prvotno so bila slovenska učiteljska društva na Spodnjem Štajerskem včlanjena v skupnem štajerskem »Lehrerbundu«, toda vpra/v vse bolj nacionalistično, pangerman-sko nastopanje te zveze, je prisililo slovenska društva, da so izstopila iz nje. S tem se je odprla pot k združevanju slovenskega učiteljstva preko takratnih deželnih meja. »Učiteljsko društvo za Kranjsko« je dalo prvo pobudo ža združitev vseh slovenskih učiteljev in je že leta" 1872 izpremenilo svoja pravila in se preimenovalo v »Slovensko učiteljske društvo«. Vendar se je zamisel organizirati slovenske učitelje z vsega slovenskega ozemlja v enem samem društvu izkazala kot nepraktična. Tedaj so se mnenja razdvojila, ker so mnogi zagovarjali ustanovitev manjših okrajnih društev, ki naj bi bila povezana med seboj v zvezi. Prav ti različni stališči sta zavlekli zedinjenje vsega učiteljstva; po dolgih razpravah, ki so se vlekle precej let, je bila končno 22. in 23. aprila 1899 v Ljubljani u- stanovna skupščina »Zaveze slovenskih u-čiteijskih društev«. V glavnem je bila s tem dovršena učiteljska organizacija, ki je mnogo prispevala k utrditvi stanovske zavesti in dvigu splošne ter pedagoške izobrazbene ravni, kar je vse pripomoglo k izboljšanju ekonomskega in družbenega položaja učiteljstva ter mu priborilo med ljudstvom ugled in vpliv. Ob ustanovni skupščini Zaveze^ je. obstajalo 'komaj 18 učiteljskih društev, medtem ko jih je bilo leta 1898 že 32. Toda tudi med temi še ni bilo učiteljskega društva za Trst in okolico, ki je bilo ustanovljeno razmeroma zelo pozno in sicer šele leta 1906. „ S tem pa seveda še ni rečeno, da je učiteljstvo z našega ozemlja bilo deainte-resirano nad stanovsko organizacijo in da ni bilo .organizirano, že v razpravi o vprašanju, ali naj eno samo društvo združi vse učitelje z vsega slovenskega ozemlja, ali naj se ustanavljajo manjša društva združena v zvezi, se je oglašal tudi Trst. V letu 1887 je glasilo slovenskega učiteljstva »Popotnik« objavilo v svoji 11. številki članek Konferenca slovenskih učiteljev pri Sv. Ivanu l. 1912. svojega dopisnika iz Trsta, v katerem se zavzema za osrednje učiteljsko društvo za vse slovenske pokrajine. Iz te centralistične vneme domnevam, da je vsaj ta dopisnik, če ne tudi drugi takratni tržaški slovenski učitelji, bil včlanjen v ljubljanskem Slovenskem učiteljskem društvu. Tudi v članku »Slovenski učitelji, združimo se!«, ki je bil »Popotniku« poslan iz Trsta in objavljen v 16. in 17. številki 1887, se dopisnik izreka za »Slovensko učiteljsko društvo«, ki naj zastopa interese vsega našega učiteljstva. V novi Zvezi slovenskih u-■čiteljskih društev je bilo učiteljstvo z našega ozemlja zastopano že od ustanovitve. Ricmanjsiki učitelj Kristjan Bogateč je bil v zvezin odbor izvoljen že na ustanovni skupščini 1889 in je ostal član vodstva vse do leta 1900. V letih 1896 do 1899 pa je Bogateč bil celo prvi podpredsednik zveze. Kasneje je bilo naše učiteljstvo zastopano v zvezinem odboru po Miroslavu Anžlo-varju, učitelju v Bol juncu (v letih od 1902 do 1907); učiteljica Iva Sabadinova od Sv. Ivana je bila izvoljena leta 1907 v zvezin odbor, dve leti kasneje pa kot druga tajnica, kar je ostala vse do prve svetovne vojne. Kljub temu, da ni imel Trst še lastne učiteljske organizacije, je zveza sklicala dvakrat svojo skupščino prav v Trstu. V našem mestu se je vršila tretja skupščina Zveze slovenskih učiteljskih društev od 15. do 17. maja 1891 ter štirinajsta skupščina od 14. do 16. avgusta 1902. Tla za samostojno društvo tržaškega u-čiteljstva so bila torej ugodna in tako je že ob ustanovitvi pristopilo k društvu 70 tržaških slovenskih učiteljev; Ustanovni občni zbor »Učiteljskega društva za Trst in okolico« je bil v nedeljo 6, maja 1906 v prostorih Trgovsko-izobraževalnega dru-štvjn Takoj ob ustanovitvi si je društvo začrtalo dokaj obširen program, saj je poleg običajnega stanovsko-političnega in sta-novsko-izobraževalnega dela sprejelo tudi nalogo, da bo ustanavljalo šoiarske in ljudske knjižnice, da bo prirejalo javna poljudna predavanja ter da bo tudi. gmotno podpiralo nadarjene učence. Ker je predsednik pripravljalnega odbora učitelj Anton Grmek odklonil ponujeno mu kandidaturo, je bil na njegov predlog izvoljen za predsednika društva učitelj Stipe Ferluga, ki je potem ostal na predsedniškem mestu vse do leta 1914. V prvem odboru tržaškega društva so bili še nadalje naslednjii učitelji in učiteljice: I-van Furlani, Ferdo pl. Kleinmayer, Jože Pertot, Anton Valentič, Marica Gregorič, Marica Kovač, Anica Soheimer in Evelina Valentič. V nadzornem odboru pa so bili: Ferdo Starc, Ida Posega in Ivanka Sabadin. Brazde, ki so jih zaorali ti pionirji tržaške učiteljske organizacije, so pognale rast, ki je ni mogla uničiti niti vihra prve svetovne vojne. Kmalu po zaključku vojne, ko je bilo že jasno, da bo nova državna meja zarezana preko slovenskega ozemlja, razbila tudi enotno organizacijo slovenskega učiteljstva, so začela okrajna učiteljska društva kmalu razvijati svojo dejavnost, med temi tudi tržaško. In prav iz tržaškega društva, točneje zopet od pobudnika za ustanovitev društva iz leta 1906, od učitelja Antona Grmeka, je izšla iniciativa za ustanovitev Zveze slovanskih učiteljskih društev v Trstu, ki je združila vsa slovenska in hrvaška učiteljska društva takratne Julijske krajine. Na ustanovnem občnem zboru, ki je bil 1. in 2. februarja 1920, je bil izvoljen za predsednika zveze Anton Grmek, ki je ostal na tem mestu vse do nasilnega razpusta zveze v jeseni 1926. Kratka doba šestih let obstoja Zveze slovanskih učiteljskih društev je v zgodovina tržaškega in primorskega učiteljstva sploh najiplodo.vitejša, rekel .bi »zlata doba« učiteljskega organiziranega snovanja. Zveza je takoj na ustanovnem občnem zboru sprejela sklep, da bo (izdajala svoje glasilo, že 1. marca 1920 je izšla prva številka »U-čiteljskega lista«, ki je nato izhajal spočetka dvakrat, kasneje pa do svojega pre-stanka v avgustu 1926 trikrat mesečno. V težkih razmerah, ki so zdecimirale vrste slovenskega izobraženstva, se je takratno učiteljstvo zavedalo, da je prav zato padel na učiteljska ramena večji delež prosvetnega in kulturnega dela, med narodom. Ta-koj so zavihali rokave in že januarja 1921 je izšla 1. številka mladinske revije »Novi rod«, ki se je prav po zaslugi kapilarnega dela učiteljstva močno razširil med slovensko mladino. »Novi rod« je prenehal izhajati z razpustom zveze. Pomembno je bilo globoko zasnovano in intenzivno samaizobraževalno delo učiteljstva, ki se je razvijalo med šolskim letom v okviru okrajnih društev, v počitnicah pa v počitniških izobraževalnih teča-jih, ki so se štiri leta zaporedoma vršili na Mostu pri Tolminu. Leta 1921 je bii ustanovljen tudi učiteljski pevski zbor, ki je dosegel pod vodstvom pokojnega prof. Srečka Kumarja visoko umetniško stopnjo. Vsa ta dejavnost je posredno aktivizi-rala slovensko uč iteljsbvo tudi na ljudsko-prosvetnem področju. Fašizem je uničil to ugledno učiteljsko organizacijo sredi najlepšega dela, ko so se delegati pripravljali, da na zvezni skupščini sprejmejo nove načrte za nadaljnje delo. Učiteljstvo pa je bilo razpršeno na vse štiri vetrove: izgnano v Jugoslavijo, odpuščeno ali predčasno upokojeno, razmetano po najrazličnejših šolah vzdolž vsega Apeninskega polotoka. Nastal je dolg, skoraj dvajsetleten premor. Da-li je prav ta dolgi presledek zakrivil, da je v novi generaciji slovenskega učiteljstva zbledela tradicija enotnosti stanovske organizacije, ki je bila nekoč -prva in glavna sila napredka in uspeha? V vsej dvajsetletni dobi (od 1906 do 1926), da ne štejemo časov pred ustanovitvijo Učiteljskega društva za Trst in okolico, je učiteljstvo našega področja imelo eno samo. skupno organizacijo, člani društva so se sicer že pred prvo svetovno vojno ločili po svetovnih nazorih in političnem prepričanju. To je privedlo tudi do načelnih sporov v sami organizaciji; vendar je bila zavest nujnosti enotne organizacije tako zakoreninjena, da ni mogla omajati učiteljstva, ki je ostalo zvesto svojemu lastnemu društvu. V dobi po- prvi svetovni vojni je bila svetovnonazorska in politična difirenciaciija med slovenskim učiteljstvom še globlja, a vendar je enotnost stanovske organizacije bila iznad vsega, kar je tudi omogočilo' 'kljub težkim razmeram tako- lepe uspehe. Svet se razvija in azpreminja. So pa stvari, ki ostanejo veljavne skozi vse čase. Ena takih večnih, neizpremenljivih resnic je tudi v nauku treh Svetopolkovih palic. S :i f B 9 1 Kf / f S " ^ Sk : lilj Ob razvitju prapora »Pevskega in bralnega druSiva Zastava« v Lonjeru l. 1910. Marija Domicelj 60-letnica pevskega in bralnega društva „ZASTAVA" v Lonjerju Pred približno 63 leti je bil v Lonjerju pri Trstu ilegalen, pevski zbor pod imenom »Zvon«. Ta. zbor je vodil pok. Stele in je z z njim nastopil celo v gledališču Rossetti. Verjetno je ta zbor -nastopil kot cerkveni zbor, ker so .skoro vsi pevci peli cerkven ne in posvetne pesmi obenem. Spominjam se, da mi je pok. oče, ki je bil tudi član tega zbora, nekoč pravil, da je imel zbor pri nastopu v gledališču Politeama Rossetti krasen uspeh. Pevske vaje tega zbora so bile v hiši pdk. Mičeta Čoka — Zupanovega. Poleti leta 1896 pa so nekateri zavedni lonjerski možje in fantje n,a pobudo pok. Josipa Čoka - Palkovega ustanovili v Lonjerju novo prosvetno društvo, kateremu so dali ime »Pevsko in bralno društvo Zastava«. Za.predsednika je bil soglasno izvoljen Josip Cok-Palkov. Razen Lonjercev so peli v tem zboru še trije Magdalemčani in sicer: Josip Cok, Iva,n Gregorič in Karel Gregorič. Polagoma so pristopali tudi mlajši pevci. Nekaj časa, -menda eno, d-ve .leti so v zboru peli le moški. Pozneje so pristopile k zboru še ženske in tako je postaj zbor mešan.. Sedež društva je bil najprej v gostilni Konsumnega društva, kj je bila nastanjena takrat v hiši pok. Mihaela Coka-Puš ar j e ve-ga. Pevske vaje pa so bile v začetku na domu predsednika Josipa Čoka. Petje je poučeval takrat pevovodja Ražem iz Bazovice . Drugi pevovodja je bil pok. Andrej Cok, učitelj s Katinare. On je' poučeval na svojem domu na Katinari in sicer posvetno in cerkveno. Pri javnih nastopih ga je nadotne-stoval pevovodja Ražem, ker Cok kot občinski učitelj ni smel javno nastopati. Tretji pevovodja je bil pok. Josip Valentič, učitelj v Ricmanjih. Za časa njegovega delovanja so imeli pevske vaje v gostilni Konsumnega društva pri Pušerjevih. Ko si je Konsiumno društvo, zgradilo svojo lastno hišo so bile vaje in vsi sestanki v Konsum-nem društvu, v hiši, kjer je danes slovenski otroški vrtec. Za četrtega pevovodjo je bil pok. Banano iz Boršta. Nato je kot peti pevovodja vodil petje pok. dr. Ivan Marija Cok. Kadar je bil odsoten ga je nadomestoval prof. Vasilij Mirk, tržaški rojak in znani komponist, ki živi sedaj v Ljubljani. Ko se je dr. Cok odselil iz Lonjerja, je prevzel pouk petja domačin pok. Andrej Batič in ga vodil .do prve svetovne vojne. Razen petja je društvo »Zastava« -gojilo -tudi igre. V ta namen se je ustanovil dramski... odsek. V -tem odseku so režirali: pok. Cok, učitelj, pok. Stanko Cok, zadružni uradnik ter učiteljica Amalija Cok, Marija Cok in Anica Cok. Društvo je imelo do prve svetovne vojne mnogo nastopov v Lonjerju, enega v mestu in več drugih po raznih okoliških vaseh. Prvi tak nastop ali veselica je bila v Lonjerju pri Pušarjevih, Vodil jo je pevovodja Ražem iz Bazovice, kot namestnik učitelja Andreja Čoka. Točke sporeda veselice pa je naštudiral učitelj Cok. Druga podobna veselica je bila na Katinari v prostorih gostilne Pečar, -po domače »(Pri Cotu«. Tudi ta -se je vršila- pod vodstvom pevovodje Ražma. Tretji nastop je društvo imelo v Trstu pri Sv. Jakobu na vrtu nekdanje Ciril-Metodove šole. To prireditev je pripravil in vodil pok. Josip Valentič, učitelj v Ricmanjih. Ta je vodil tudi naslednji nastop pri Sv. M. Magdaleni v gostilni »Pri Kačunu«, ki je bila last pok. poslanca Miklavca. Pozneje je pevski zbor nastopil s pevskimi točkami še pri Sv. Ivanu, pa prostoru bivšega otroškega vrtca, na Opčinah, v Ricmanjih. Sežani, Borštu in Bazovici. Najbolj, veličastna prireditev, je ..bila ob razvitju društvenega prapora v avgustu leta 1910 pa vrtu v Lonjerju. Kumic-a prapora je bila gospa- dr. Mandičeva. Slika takratnega pevskega zbora, .ki je tu objavljena nam kaže, kako močan zbor je imelo društvo. Pevcev in pevk je bilo 35, kar je vsekakor častno za tako vas, kot je Lonjer. Kdor je videl to prireditev, pač upravičeno trdi, da tako impozantne prireditve ni bilo v Lonjerju nikdar prej in kasneje. Vse je bilo na višku: izvedba sporeda, obisk, razpoloženje. Pod okriljem Pevskega in bralnega društva »Zastava« je bila tudi prva ljudska knjižnica v Lonjerju. To--knjižnico-je- ustanovilo akademsko društvo Balkan. Nastanjena je bila v Zupanovi hiši. Upravljali so jo: pok. dr. I. M. Cok, pok. Josip Cok, učitelj in Marija Cok učiteljica. m Med prvo svetovno vojno je društveno delo prenehalo, ker je bila večina moških članov pri vojakih. Po vojni je prosvetno delo spet zaživelo. Petje je takrat vodila domačinka, učiteljica Antonija Coik. Tako pevski zbor kot dramski odsek sta požrtvovalno sodelovala s celotnim sporedom na vseh prireditvah, ki jih je v Lo-njerju organizirala tamošnja podružnica Ci-ril-Metodove družbe. Zadnja prireditev Pevskega in bralnega društva »Zastava« je bila lefa 1923 v Lee njerju na vrtu pri Blaževih. To prireditev so skušali nekateri mladi fašisti onemogočiti, toda po posredovanju dveh razsodnih pevcev se jim to ni posrečilo. Nadaljnje prosvetno delo v okviru društva je bilo čedalje težje. Ovirali so ga posamezni fašisti in fašistični zakoni. Sčasoma je bilo popolnoma ulcfnjepo. Fašistična oblast je leta 1926 društvo razpustila. Med zadnjo svetovno vojno so se lonjer-ski mladinci in mladinke spet lotili dela na prosvetnem, področju, seveda ilegalno. Vadili so se v petju, igri, deklamarijah. Česa so se naučili, so pokazali na prvi veliki prireditvi po osvoboditvi, v maju leta 1945, ki je bila v Lonjerju na vrtu pri Zupanovih. Takoj po osvoboditvi so Lonjerci obnovili prosvetno delo v Prosvetnem društvu »Lo-njer-Katlnara«. V tem društvu razvijajo razne panoge prosvetnega delovanja. Franc Bonano 60-LETNICA DRUŠTVA „SLAVEC" V RICMANJIH Letos poteka 60 let od ustanovitve pevskega in bralnega društva »Slavec« v Rie-manjih. Prvi pevovodja je bil neki Piciga. Spominjam se, ko sem bil še otrok — sedaj imam 69 let — ko je imenovani Piciga poučeval petje s pomočjo trobente v Lampetovi hiši, kjer je bila tudi gostilna. Spominjam se tudi, ko sem prisostvoval kot 12-Ietni deček koncertu v prostorih gostilne Švara. Na tem koncertu je društvo »Slavec« pelo pod vodstvom pok. učitelja Josipa Valentiča ob sprem-ljevanju vojaškega orkestra 97. pešpolka iz Trsta narodne popevke. Društvo »Slaveč« se je dvignilo na svoj višek za časa dobro znane ricmanjske cerkvene afere. Slovelo je daleč naokrog kot močan, dobro- izvežban mešan zbor z izredno dobrimi basisti. Udarni so bili -pok. Ivan žuljan »Gobčev«, Josip Kuret »Ge k« in Lovrenc Kuret -»Fikse«. Zbor društva »Slavec« je bil prvi zbor na Primorskem, ki je pel v cerkvi v staroslovenskem jeziku, zato je občinstvo iz vseh -krajev prihajalo v Ricmanje za časa cerkvene afere, da prisostvuje cerkvenim obredom. Na slavnosti razvitja zastave pevskega društva »Kolo« pri Sv. Jakobu v Trstu dne 1. julija 1901, prav tam, kjer stoji tiskarna »Primorskega dnevnika«, je zbor zapel pod vodstvom pokojnega pevovodje Josipa Valenčiča »Vrbico«, s katero je žel velik uspeh. Izmed 28 sodelujočih društev iz Trsta, okolice, Istre, s Krasa, iz Gorice in Ljubljane je društvo »Slavec« na tej slavnosti odneslo prvenstvo, zato je bilo tudi določeno, da je pevovodja Valentič vodil pesem »Morje Adrijansko«, Naslednjega dne je »Edinost« v poročilu o tej prireditvi imenovala to društvo Unijatsko pevsko društvo »Slavec« iz Ric--tnani. Ko je prišel križevački unijatski škof Julij Drohobetsky obiskat ricmanjske vaščane, mu je društvo priredilo podoknico in zapelo »Vrbico« in »Nazaj v planin-ski raj«. Društvo je priredilo običajne veselice z igrami. Spominjam se »Kralja na Betajnovi« in sodelovalo je tudi na prireditvah bratskih društev. Ko je bil izvoljen takratni ljubljanski župan p. Ivan Hribar za državnega poslanca, ga je imenovalo društvo za svojega častnega člana ter mu po svojem predsedniku pok. županu Berdonu poslalo diplomo. Pozneje je prišel ljubljanski župan obiskat predsednika društva in ric-manjskega župana Ivana Berdona. Med ustanovitelji društva sta bila Ivan Berdon, Peter Hreščak in Rudolf Pregare. Pevovodja je bil za Valentičem učitelj Anton Maslo. Srečko Vilhar SLIČICE IZ ZGODOVINE DOLINE IN NJENE OKOLICE Ko obračamo strani zgodovine Tržaškega ozemlja, se radi zadržujemo zlasti pri Dolini. Zgodovina tega področja je tako bogata, in pestra, da ji moramo posvečati prav posebno pažnjo. Slovenci, ki so se naselili južnovzhodno od Trsta, so zasedli plodne ravnice in griče, ki so nudili precejšnje možnosti za obstoj. Vse drugače je bilo na severozahodu. Kraška ploščad sega tu do samega morja; zemlja je skopa in naši ljudje so se morali zaradi tega zatekati k ribištvu. Z.a prvo skupino Slovencev lahko trdimo, da so bili vsaj v preteklih časih gospodarsko močnejši in so zaradi tega v kulturnem pogledu hitreje napredovali. To potrjujejo šteivilni zgodovinski dokumenti, ki zadevajo Dolino in bližnje vasi. Medtem ko so se ozemlja na severovzhodu polastili devinski grofje, se je ves ostali del priključil srednjeveškemu Trstu kot samostojni drža-vi. Tako je prišlo v srednjem in spodnjem delu Tržaškega ozemlja do tesne povezave med mestom in vasjo, ki je nudila slovenskim podeželanom večje možnosti za gospodarski in kulturni razvoj. Ves gričevnati del področja Doline je bil v srednjem veku zaraščen z gostimi gozdovi in proti morju so drvele rečice, ki jim nikdar ni zmanjkalo. vode. Vzdolž rečic in potokov je bilo lepo število mlinov, ki so mleli žito iz bližnjih ravnic. Mlinarjem so se kajpak nudile lepe priložnosti za zaslužek in so se zaradi tega tudi hitreje in laže otresali fevdalnega jarma kakor pa zemljiški podložniki. Mlinarji so bili kar po vrsti Slovenci. Naj omenimo le, da je kupil leta 1276 mlin pri žavljah Gerold, sin Meniislava. Mlinarja soseda sta mu bila Henrik in Črnigoj (Kandler, ODI, ad 1276). Zanimivo je, da so se Slovenci zlasti v Okolici Doline vse tja do XIV.' stoletja skoro popolnoma obvarovali romanskega in germanskega vpliva, pa čeprav so bili politično in gospodarsko podrejeni nemškim grofom in italijanskim plemičem. Ko se je zatem močno povečal ugled Cerkve in so morali Slovenci na splošno sprejeti marsikatero novost, so se Dolinčani novotarijam še trdovratno upirali. V XIII. in XIV. stoletju so bili tržaški Slovenci še daleč od tega, da bi za svoje hčere in sinove iskali imena v kakem koledarju. Dokler so tudi v samem mestu Trstu ohranili svoja izvirna osebna imena, ne more biti še govora o kaki asimilaciji ali večjem vplivu kake tuje kulture. V Dolinskem kotu in srednjeveškem Trstu najdemo v obdobju 1224-1360 pri Slovencih takale ženska o-sebna imena: Stanka, Cvetka, Nedeljka, Golobica (v Zabrezcu), Jasna, Vinjuša, Mirica itd. V istem obdobju pa imajo moški takale imena: Prosigoj, Nedel, Mirče, Miroslav, Sinec, Bister, Lepec itd. (Po datki iz Arch. Tr., 1877-1884; Mansioh: Regesta.) Težko bi bilo razčleniti razredni boj, ki so ga morali voditi Dolinčani in ostali bližnji slovenski ljudje proti zemljiški gospodi, ker nimamo za ta boj še zbranih potrebnih podatkov, dejstvo pa je, da so se naši ljudje branili izkoriščanja in se upirali razrednim izkoriščevalcem tudi z orožjem v rokah. Leta 1411 so bili zemljiški podložniki iz Zabrežca iniciatorji upora proti tržaškim patricijem. Kaj hitro so se jim pridružile še vasi Dolina, žavlje in Boljunec. Po tem dogodku so se morali tržaški patriciji odreči dolinskemu področju in odstopiti zabreški grad (Mocco) kranjskemu vicedomu Mihaelu Drescherju (glej CDI ad 1411). Leta 1463 je prišlo do krvave vojne med Trstom (Avstrijo) in Benetkami in okoliški Slovenci so se v tej vojni hrabro borili proti Benečanom. V zgodovinskih dokumentih najdemo tudi pohvalo zanje. Ma-rinus de Ripniza, brez dvoma Slovenec, se je botil kar proti celi četi beneških vojakov in izkrvavel pod beneškimi meči, šele po 36. rani (triginta sex vulnera). Po tej vojni so se Benečani v gnezdili na zabre-škem gradu, .ki je ležal na važni trgovski poti (CDI ad 1460 in 1463). Pojdimo zdaj k vprašanju jezika naših Dolinčanov. Slovensko pisana listina iz Doline (1635), ki je še ohranjena, dokazuje, da je bila v Dolinskem kotu v navadi pisana slovenska beseda. Koliko je bila ta navada razširjena tudi pred letom 1635, bodo pokazala bodoča zgodovinska raziskovanja. Nam se zdi, da so Dolinčani po navedenem letu stalno uporabljali pisano slovensko besedo. če bi bili ohranjeni še vsi stari arhivi s tega področja, bi lahko o tem zanimivem poglavju povedali kaj več. Večina arhivov je bila uničena in se moramo zaradi tega omejevati na skromnejše podatke, ki segajo v drugo polovico XVIII. stoletja. Po propadu beneške države (1797) so avstrijske oblasti dolinsko občino priključile Istrski grofiji. Področje Doline, ki je segalo do Podgrada, je postalo v letih 1818-1828 posebno upravno telo (okraj) s središčem v Finfenbergu (tako so Nemci imenovali grad Vihimberg ali Vihumberg pri Borštu). Na gradu je bil tudi sedež okrajnega sodišča. Finfenberški okrajni faktorji so podedovali nekatere arhive najmočnejšega fevdalca na tem ozemlju, grofa Montecuccolija, in pa manjše arhive iz u-prave posestev tržaškega škofa na tem področju. Iz teh diveh arhivov, ki so deloma še ohranjeni (Koper), vidimo, da je imel slovenski jezik v finfenberškem okraju precejšnjo veljavo. Kljub temu, da je cesarski patent iz leta 1815 predpisoval za sodišča na Primorskem italijanski uradni jezik, se je v finfenberškem okraju slovenski jezik uporabljal tudi v uradnih listinah. V teh listinah so zapisane celo slovenske prisege, ki so jih morali izrekati naši ljudje, preden je prišlo do sodne razprave. Na gradu Finfenbergu (uprava posestev grofa Montecuccolija) se je moral leta 1792 zagovarjati Johan Marec iz Doline, češ da ni poravnal dolgov Petru Strajnu. Prisega se glasi takole: y>Jest Johan Marec persežem bogu Očetu, bogu Sinu, inu Bogu Svetmu Duhu, za eno uro živil, uv jest temu tukaj stoječimu Petru Strainu te tožene 25 zlati, 25 liber inu 10 soudo, kateri on za soje per meni zaslužene žornade pogriva, nejsem Daužan, inu za nobeno reč neč dali nejmam de je temu toku guišnu koker meni Boh pomagaj amen.« (Finfenberški arhiv, sodne zadeve 1792-93, str. 37.) Zanimive so tudi druge prisege. Avstrijske oblasti niso mogle mimo prakse, ki se je bila tu utrdila že v starih časih in so zaradi tega njeni zakoni vsaj v tem primeru ostali le na papirju. Italijani, ki so prihajali iz Trsta v Dolino, po navadi niso razumeli govorice naših ljudi in se zaradi tega pojavljajo v tržaških zgodovinskih dokumentih tudi čudne spakedranke. V listini iz leta 1479, ki jo je pisal italijanski notar iz Trsta, najdemo za Dolino naziv »Valle tolina« (Val-le Dolina), ki je izredno zanimiv. (Glej GDI pod navedenim letom.) Taki primeri le potrjujejo, da moramo za italijanskim nazivom za kako našo vas iskati starejši slovenski izvirni naziv. Med številnimi ledinskimi (krajevnimi) imeni, ki so zabeležena v finfenberškem arhivu, ne najdemo niti enega samega, ki bi bilo italijansko. Nekatera ledinska imena nas celo spominjajo na čase, ko so bili Slovenci še pogani. Vzemimo le nekatera, ki so zelo značilna: Babca, Dušice, Opčl-na, Struge, Planina, Kremenka, Njiva pri šturji ali šturki (studencu), Jelovice, žle-bina, črne doline, Lozica, žabnik, Go-spenca, Prelaze, Rudanca, Sednice itd. (Podatki iz uradnih knjig finfenberške gospoščine v obdobju 1792-1850; stari o-krajni sodnijski arhiv v Kopru.) V dobi narodne prebuditve je bila Dolina takoj za Trstom, saj so si Dolinčani že leta 1870 ustanovili svojo čitalnico. V sami Dolini je do leta 1914 delovalo 9 gospodarskih in prosvetnih društev. Dolinski kot se je lepo odrezal z velikim ljudskim taborom leta 1878, ki ga lahko štejemo med najbolj uspele tedanje tabore na Primorskem. Tudi v NOB so naši ljudje Jz Doline in bližnjih vasi dokazali, da sta jim pri srcu napredek in svoboda! Vse, kar smo navedli o Dolinčanih, potrjuje, da se je naše ljudstvo znalo boriti tudi za svojo kulturo in si je v določenih zgodovinskih obdobjih izvojevalo tudi lepe zmage. Zorko Jelinčič OD KOD IZVIRA PRIIMEK PERTOT Kakor je dobro znano, nosi dobršen del Barkovljanov in Nabrežincev priimek Per-tot, ki drugod po Slovenil) i ni znan, in tudi ne zveni preveč slovensko. Po starem pripovedovanju v Nabrežini bi bil že zdavnaj prišel prednik današnjih nabrežinskiih Pertotov, eden od ustanoviteljev Nabrežine, z imenom Pertout (izg. Pertu) ali podobno, s Francoskega. Da se je posebno spoznal na vinogradništvo ter da je kupil vinograd v Bregu, menda v Bo-tanjeku. Starejši Tržačani imajo še vedno v dobrem spominu zdravnika dr. Justa Perto-ta iz Barkovelj, dolgoletnega predsednika »Prosvete«, tržaške zveze prosvetnih društev po prvi svetovni vojni, ter znanega javnega delavca, umrlega pred nekaj leti v emigraciji iz dobe fašizma, v Zagrebu. Bill je dober poznavalec zgodovine tržaških Slovencev, in je rad brskal po. tržaških mestnih arhivih, da bi si osvetlil marsika-ko vprašanje o naši preteklosti v mestu in pokrajini. Dolgo let je tudi zbiral dokumente, da bi objasnil preteklost in izvor tega svojega zanimivega priimka. Najstarejši dokument, ki sem ga našel v njegovi literarni zapuščini, je iz leta 1718, kupna pogodba za velik vinograd in polje v Barkovljah, ki jih je kupil neki Carlo Pertolt (vse takratne listine so iz Trsta bile pisane ali v latinščini, italijanščini ali v nemščini), prednik dr. Justa Pertota v Barkovljah, polje pa v »Pondaresu«, na prostovoljni dražbi tržaške patricijske družine. Plačal je v gotovini 2103 zlate lire, kar dokazuje, da je bil mož zelo petičen za takratne razmere. Ta imenska oblika je pač francoska. Vendar imamo že iz leta 1734 sodno terjatev najemnine, naslovljeno na Antona Pertota pok. Simona za hišo v »Ribborgu«, t. j. predelu tam pri mestnih vratih blizu o Stankov starega rimskega amfiteatra. Prav tako tudi tiskana spomenica iz leta 1751, ki je veljala za pristopnico s pravilnikom Bratovščine Brezmadežne device pri cerkvici sv. Silvestra (blizu jezuitske cerkve), nosi ime Antona Pertota. Tudi še iz leta 1756 imamo pričevanje v neki sporni posestni zadevi nekega Franca Pertota, ter spet 1. 1766 pristopno spomenico k Bratovščini krščanskega nauka istega Antona Pertota. Iz tistega leta je še uradno sodnij-sko pismo na račun nekega tržaškega pa-tricija z zahtevo, da popravi zid, ki ga je preuredil na škodo hiše Antona Pertota pri Ribborgu. Sodno listino o uradni cenitvi itn delitvi vinograda v Bovedu v korist Petra Pertota, sina imenovanega Antona Pertota, imamo še iz leta 1771. Vendar pa je jasno iz mnogih uradnih listin, da je izvirni in pravi priimek edinole Pertolt. Tako je iz leta 1753 spomeni-ca--pristopnica k Bratovščini umiranja Našega Gospoda nekega Ela... (nadaljevanje imena je pojedel molj) Pertolta. Iz leta 1754 je uradni seznam premičnin, posebno oblek, ki jih je hranil že večkrat ime novani Anton Pertolt, in jih je zapustila Lucija Vodopiuca (t. j. Vodopiuka; v tisti dobi in še prej so pogosto navajale latinske, nemške ali italijanske uradne listine žensko slovensko obliko priimka, medtem ko pišejo za moško obliko, po italijanski pisavi — Vodopivez), rojena Pertolt svojim petim otrokom. Leta 1760 je pripisana na tistem papirju uradna odločitev ter zaključek tiste zapuščinske zadeve, vedno dosledno z imeni Pertolt. Iz leta 1758 je sodna cenitev zemljiške posesti dr. Kup-ferseina v Barkovljah, ki je mejila na strani proti Devinu z vinogradom Franca Pertolta. Isti Anton Pertolt je sodno izsilil plačilo 10 zlatnikov, ki sta jih morala plačati Gregor in Jernej Pertolt, varuha, za mladoletnega Matijo Pertolta, v zadevi nakupa neke hiše v Barkovljah. Sodni papir iz leta 1794 tudi odloča o lastninskih zadevah mladoletnega Matije Pertolta in Marjane Pertolt, poročene Gropaiz, po predlogih že omenjenega Jerneja Pertolta, kjer omenja varuha, brata Jerneja Pertolta iz Barkovelj ter sinova Ivana in Petra Pertolta. Iz naslednjega leta je še uradna listina o ureditvi zapuščinskih zadev po pok. Antonu Pertoltu v prid imenovanima sinovoma. Mislim, da je iz navedenih uradnih dokumentov dovolj jasno, da je izvirna oblika tega priimka Pertolt. To dokazuje vestno in dosledno enako pisanje imena v številnih uradnih listinah, — in avstrijska uprava in sodstvo sta slovela kot temeljita in vestna, pa naj je bil uradnik Nemec, I-talijan ali Slovenec (slišal sem n. pr. tako mnenje pravnih profesorjev pri predavanjih na univerzi v Padovi, ki so smatrali za vzorno in najboljše ravno avstrijsko civilno pravo). Seveda so izjeme tudi pri navajanju priimkov v uradnih listinah, kot smo jih že navedli tudi pri pogrošnem pisanju imena Pertot. Največ pogrešnega in svojevoljnega ter površno nedoslednega pretvarjanja pa naravnost prevladuje v cerkvenih listinah. Razen že omenjenih sprememb v Pertot naj navedem še sledeče listine: Na spomenico-pristopnico že enkrat omenjene Bratovščine Brezmadežne device je nekdo podpisal že omenjenega Pertolta kot Antona Pertolto. Sam se pač ni tako podpisal, saj je razvidno iz drugih listin, ki so le podkrižane, da mož sam ni znal pisati. Uradna cenitev vinograda v Bovedu iz leta 1754 ga preimenuje v Antona Per-touta. Iz cerkvenega potrdila iz leta 1795 je razvidno, da so dediči tistega Antona Pertolta plačali v zakristiji 30 zlatnikov za maše za pokojnega Antona. Po besedilu kupne pogodbe iz leta 1815 (t. j. v letu, ko je bil Napoleon dokončno premagan ter poslan v internacijo na otok Sv. Helene) sta že imenovana brata Ivan in Peter pok. Antona Bertolta, ter neki Gregor Bertold kupili od tržaškega meščana zemljišče v Barkovljah. Višek pačenja priimka pa prinaša knjižica z vsakoletnimi potrdili, da je večkrat citirani Anton Pertolt redno plačeval cerkvenim lastnikom najemnino 39 zlatih lir za zemljišče v Barkovljah. Tu najemnika imenuje v letih od 1758 do 1766 Antona Pertota, leta 1767 in 1768 Antona Pertolta, leta 1769 pa celo za Paertota, od 1770 do 1773 spet Pertota, 1774 Antona Pertolta, 1775 celo le Antona Pertola; 1776 in 1777 pa Mateja Perdolta, leta 1778 Mateja Pertodta, mesto 1779 dvakrat 1780 Mateja Perdolta, enako 1781, od leta 1782 do vključno 1792 M. Per.tota (enkrat med temi tudi Pertotta). Nekaj let sploh ne navaja imena, 1797 pa Mateja Bertolda. Vse navedeno nedosledno pačenje priimka nam kvečjemu kaže površnost in nizko kulturno raven ali pa tudi že takrat posebno, četudi bolj instinktivno kot zavestno, socialno in narodnostno nadutost tržaških meščanov ali vsaj ocenjevanje kot socialno in kulturno manjvredne slovenske neuke, posebno kmečke ljudi, nasproti katerim so si lahko dovoljevali tako nedostojno ravnanje s tako osebno lastjo in častjo, kakršno predstavlja rodbinsko ali osebno ime, ki ga ščiti moderni civilni zakonik enako kot vsako lastnino. Iz navedenih listin mislim, da je verjetno, da je oblika Pertot nastala iz izvirnega Pertolta po dolgoletni praktični rabi, z bolj udobno izgovarjavo z nekolikšno prilagoditvijo slovenskemu blagoglasju. Gorazd V esel 50-LETNICA DRjUSTVA >NAŠ PRAPOR< V PEVMI Pred petdesetimi leti se je v Pevmi čutil vpliv italijanskega meščanstva. V vasi je delovala Lega Nazionale. Slovenskih organizacij ni bilo. Posledice tega stanja so bile v narodnem pogledu zelo žalostne. Mladina je pretežno popevala italijanske pesmi. Slovencu je ta pojav kalil veselje, kajti od mladine, ki pozablja svoj jezik in lepe slovenske pesmi, ni dosti pričakovati. Med temi je bil tudi Emil Komel, »profesor glasbe, izprašan na cesarsko-kralje-vem konzervatoriju na Dunaju« kot je pi- sala Edinost leta 1906, ko se je v Gorici pričel glasbeni pouk pod njegovim vodstvom. Sam mi je pravil, da je tisto lepo skupno s svojimi prijatelji hodil v Pevmo »na kvartin«. »Na p’ču« so posedali skupno z dekleti domači fantje ter prepevali italijanske popevke. Zamislite si mladega profesorja glasbe in zavednega Slovenca, kaj si je ob tem mogel misliti. Opomnil jih je, da bi lahko peli slovenske pesmi. Nekaj dni kasneje, ko je s svojimi prijatelji ponovno prišel v Pevmo, so »Pri Kati« od nekod pričeli padati kamni. Voditelji Lege Nazionale so začutili nevarnost, ki je pretila njihovemu raznarodovalnemu delu, in so skušali ugnati prof. Komela. Toda seme je bilo že vrženo. Sestali so se prvi podžupan iz Podgore Žvanut, drugi podžupan Klanjšček, kmetovalec Grauner in prof. Komel ter se pomenili o stanju v Pevmi. Vsi so se strinjali, da predstavlja delovanje Lege Nazionale hudo nevarnost za mladino. Hitro je bilo treba nekaj ukreniti, da se postavi jez raznarodovanju. Premišljevali so in preudarjali, kaj na-praviti. Nekateri so bili mnenja, da bi sklicali sejo, na katero bi povabili še nekaj ljudi, da se dokončno odločijo. Prisotni so med drugim predlagali tudi ustanovitev prosvetnega društva. Predlog je bil dober in zato sprejemljiv, čez tri tedne so imeli že prve pevske vaje... Ker niso imeli boljšega prostora, je kovač Brezigar, kateremu so po domače rekli Mikili (klical se je Miha), dal na razpolago svoj večji prostor v hiši blizu sedanjega spomenika padlim partizanom v Pevmi. Kupili so si tudi harmonij, ki je še danes v prosvetni dvorani v Pevmi. Začeli so skromno, tiho, toda vztrajno. Prof. Komel je pričel nabirati pevce in pevke. Izbira je bila zelo stroga. Kdor ni imel primernega glasu je bil zavrnjen. Kljub temu jih je bilo vedno dovolj pripravljenih stopiti v zbor. Neredko so mlade pevce pripeljale celo matere in jih priporočile, češ »pri nas smo od nekdaj imeli dobra grla...« Tu je prof. Komel za razliko od takratnih navedel sedanje ne preveč rožnate razmere. Krona vsega dela je bila veselica v Pevmi. Očividci se še danes spominjajo tega velikega in svečanega dogodka. Prof. Komel se spominja uspešnega nastopa svojega pevskega zbora. Dejal je, da je imel nekaj zelo dobrih glasov, posebno alti so mu ugajali. Imen pa se ni spominjal. Kdo ve, sem pomislil, če je še kdo izmed njih v Gorici. Povpraševanje pri starejših ljubiteljih petja me je privedlo na pravo pot. Trkal sem na več vrat in končno potrkal na vrata, kjer je bila tablica s priimkom Lužnik. Priletna zastavna gospa mi je odprla. »Prosim, ali ste vi gospa Gušta Lužnik?« Nekako vprašujoče me je pogledala, kaj hočem od nje. Spočetka se razgovor ni mogel razviti. To pa je trajalo le nekaj trenutkov, kajti gospa Lužnik mi je kljub opoldanski uri, ko je treba paziti na lonce na štedilniku, rada povedala vse, kar ji je še ostalo v spominu in kar me je zanimalo'. Z njeno pomočjo sem tudi iztaknil eno izmed tistih altistk, če ne morda prav tisto, ki so prof. Komelu tako ugajale, da se jih še danes spominja. Navedla je celo vrsto .pesmi, ki so jih peli na veselici »pri p’ču«, torej na prostoru, kjer je sedaj otroški vrtec. Prav dobro se je spominjala, da so- zapeli »Na hribčku sva se srečala«, »Fantje po polj’ gredo«, »Je pa davi slan-ca padla« in »Jutranja zarja«. »V .Jutranji zarji’,« je pripomnila gospa Lužnik, »sem pela solo. Zbor me je spremljal z mrmranjem. Zelo lepo smo. zapeli in želi velik aplavz.« Zapela je nekaj akordov. »Lepo je bilo nekoč«. O veselici je imela samo pohvalne besede. »Koliko ljudi je bilo. Od vsepovsod so prišli-. Tudi iz Gonče jih je bilo veliko. Nedaleč od mosta so postavili slavolok iz bršljana. Povsod so plapolale zastave. Nekaj jih je bilo tudi na hribu nad vasjo, da jih je bilo videti prav v Gorico. Bil je tudi srečolov in šaljiva pošta. Na vsaki mizi je bila tablica z izrekom. Veselja ni bilo ne konca ne kraja.« Zelo je uspela tudi igra, katere naslov in vsebine pa se ne spominja. Nastopale so tri osebe, med katerimi je imela glavno vlogo Marija Koršič, natakarico pa je i-grala Tončka Filel. Učil jih je učitelj Prinčič iz Cerovega, ki je služboval v Pevmi. Po tej veselici prosvetnega društva »Naš prapor« je pevski zbor nastopal po bližnjih vaseh. Skoraj vsako nedeljo so hodili gostovat. Peli so v štandrežu, Vrtojbi itd. Nepozaben je bil nastop na Ggerskem, kjer so pevci peli na grajskem zidu. Tamkaj je nastopilo okoli 90 pevcev. Vojna leta so prekinila pevsko delavnost, ki je ponovno zaživela okoli leta 1920. Veselice so prirejali na Teufenbahovem dvorišču. Nastopal je pevski zbor in pa i-gralska družina. Takih veselic je bilo več. Vse so zelo uspele. Obiskovali so tudi okoliške vasi. Pri Pavlinovih v Drevoredu XX. septembra sem izvedel še nekaj iz povojnega društvenega delovanja. Leta 1922 je pokojni dr. Jožko Pavlin režiral dve igri, in sicer »Dr. Hribar«, v kateri so nastopali Rafael Drafovka, Marica Mikluš, Valerija Figel in Bogomil Pavlin, ter »čitalnica pri branjevki« z Ivom Pavlinom, Marijo Grauner, Uršulo in Marijo Pavlin ter Malko Furlan. Cvetoča leta »Našega prapora« je fašizem prekinil leta 1927. Bogo Tome Deset let je trajala diplomatska borba za priključitev Slovenske Istre k matični domovini. Deset in desetkrat so domačini zapustili polja, vinograde in tovarne ter so šli na tesne ulice in trge obalnih mest manifestirat svojo voljo po združitvi z Jugoslavijo, ker so velesile trikrat odločile drugače. 5. oktobra 1954 je v Londonu padla odločitev, ki sicer ni uresničila vseh pričakovanj naših ljudi, vendar se je vsem Slovencem in Jugoslovanom v svobodni domovini odvalil težak kamen od srca. Sporazum je dokončno združil desetletja ločene brate in Slovenija je prišla do težko priborjenega okna v svet, ki že dobiva prve skromne oblike bodočega razvoja. Morje, ob katerem že 13 stoletij žive naši predniki in s katerim so bili vedno tesno povezani, je zdaj last našega pomorca, ribiča, solinarja in vsega slovenskega zaledja. Minili so časi, ko je naš prednik garal na beneških galejah kot veslač, se udinjal kot suženj ali kolon na zemlji in na solinah in propadal kot ribič. Tujcev, ki so imeli v Istri denar in oblast in ki so mu skopo odmerjali kruh, ni več. Koper - bodoča primorska metropola V desetih letih po osvoboditvi je bil na Koprskem dosežen velik napredek na gospodarskem in zlasti na prosvetnem področju, čeprav še niso zbrisani vsi sledovi temne preteklosti, še več pa obeta prihodnost. Koper je zdaj upravno-politično središče dobre polovice Primorske, ki je bila odrezana od svojega naravnega centra. Koper najbrž ne bo nikoli mogel zaledju nadomestiti Trsta, slej ko prej pa bo lahko dal velik prispevek k razvoju zapadne-ga dela Slovenije. Koper ima danes kljub nekaterim modernim oazam še vedno srednjeveški pečat. Hiše so stare povprečno' 250 let, ulice so tesne in komunalne naprave neprimerne. Stotine milijonov, ki jih je oblast investirala po vojni za razvoj Kopra, še zdaleč ne morejo nadoknaditi tistega, kar je bilo zamujeno v sto letih. Vendar so se zadnje leto izredno intenzivno lotili dela za napredek tega starinskega mesta. Največ preglavic imajo urbanisti, ki hočejo na vsak Pogled na Koper in Koprski zaliv. Nove stanovanjske hiše pri Kopru. način ohraniti nekatere značilnosti in znamenitosti. Urbanistični načrt še ni popolnoma dokončan, vendar še sedanji obrisi kažejo, da bo mesto doživelo revolucijo. Starinski .predeli s primitivnimi hišami in podrtijami bodo zginili. Prve neprimerne hiše so že porušili, da bi pridobili prostor za sodobne zgradbe. Predvideno pa je, da bodo porušili skoraj tretjino mesta. V samem Kopru gradijo trenutno le nekaj stavb, kar je deloma pripisati nedokončanemu urbanističnemu načrtu. Zato pa je tembolj živahna gradbena dejavnost v neposredni okolici, kjer so v glavnem dogradili okrog 40 stanovanjskih hiš z več ko 200 stanovanji. Pri Škocjanu so zgradili — razen velike vinske kleti, novo poslopje tovarne pohištva »Stil«, poleg nje pa gradijo veliko tovarno motornih koles (»TOMOS«), kil bo po dograditvi nudila kruh okrog 2000 delavcem. V gradnji je še nekaj manjših obratov, v izdelavi pa vrsta velikih načrtov. Naj omenim, da geologi že nekaj mesecev vrtajo po Koprskem zalivu in po meliorirani površini ob njem. Posebna komisija pri izvršnem svetu Slovenije pa se peča z načrti koprskega pristanišča. Po skici:, ki je v glavnem izdelana, naj bi v Koprskem zalivu v smeri proti Rižani poglobili 200 metrov širok in dober kilometer dolg kanal. To pristanišče naj bi imelo več kot 2 kilometra operativne obale. Za zdaj je še težko reči, kdaj bo osnutek realiziran. Vsekakor pa bodo skladno z gradnjo pristanišča povezali Koper z železniškim omrežjem. Komisije, ki se u-kvarjajo s temi načrti, so pripravile že o-sem variant, po katerih naj bi speljali železnico do sedanje proge Divača—Pulj. železnica bo za razvoj koprskega obalnega pasu izrednega pomena. Ker ta načrt še ne bo kmalu izveden in ker Koper nima primerne prometne zveze z zaledjem, pa z veliko naglico gradijo avtomobilsko cesto Koper—Senožeče, čeprav gre trasa nove ceste po izredno težkem terenu, dela hitro napredujejo in lahko pričakujemo, da bo v bližnjem času potovanje iz Kopra v Ljubljano časovno skrajšano skoraj za polovico. Nova cesta bo neprecenljivega pomena za gospodarstvo okraja na sploh, ker je glavna prometna žila, po kateri prevažajo v sezoni ogromne količine zgodnjega sadja in povrtnin, surovine in izdelke tamkajšnje industrije pa tudi turistični promet je izredno živahen. Izračunali so, da se bo cesta v nekaj letih amortizirala samo s tem, kar bodo prihranili na manjši obrabi prevoznih sredstev. Industrija je prehitela kmetijstvo Na Koprskem je bila do leta 1953 najdonosnejša gospodarska panoga kmetijstvo, kil je leta 1952 ustvarilo 53 milijonov dinarjev narodnega dohodka. Na drugem mestu je bila industrija s 614 milijoni dinarjev narodnega dohodka. Leta 1953 se je ta odnos spremenil v korist industrije, ki je ustvarila 880 milijonov dinarjev narodnega dohodka, kar je skoraj 100 milijonov več kot kmetijstvo. V letu 1954 je znašal narodni dohodek v industriji že milijardo 26 milijonov dinarjev, v kmetijstvu Separacija črnega premoga v Sečovljah. pa 784 milijonov. Letošnji narodni dohodek v industriji pa se je povzpel že na več kot milijardo in 100 milijonov dinarjev, medtem ko se narodni dohodek v kmetijstvu ni povečal. Te številke nam zgovorno kažejo napredek industrije, ki bo tudi v bodoče močno nadkriljevala kmetijstvo, čeprav posvečajo tudi tej panogi velikO' pozornost. Vsekakor je na področju industrije v zadnjih letih največ novosti. Trenutno je še vedno najmočnejša industrija za konserviranje rib in sočivja. Ta industrija obstaja v Izoli že več desetletij in je razen solin in nekaterih manjših obratov edina dediščina iz prejšnjih časov. V zadnjih letih so te tovarne opremili s sodobnejšimi stroji in danes je v konservnih tovarnah v Izoli in dveh manjših obratih v Kopru zaposlenih skoraj 1500 ljudi, ki izdelujejo letno okrog 1650 ton konserv. Ta industrija, ki je tesno povezana z delom ribičev in kmetov, pa se bo v naslednjih letih še razvijala, zlasti ko bo povečana ribiška flota in ko bodo zgrajene naprave za shranjevanje delno predelanega sadja in zelenjave. Dokaj velik narodni dohodek dajejo prebivalstvu koprskega okraja piranske soli- ne, saj pridobijo v pet milijonih kvadratnih metrov obsegajočih solnih bazenih pri Sečovljah in Strunjanu okrog 25.000 ton soli na leto. Najmlajša in mnogo obetajoča je na Koprskem kovinska industrija. V Izoli uspešno obratuje tovarna »Mehano-tehna«, kjer zdaj v zasilnih prostorih nad sto delavcev izdeluje tehnične igrače in razne drobne kovinske izdelke. Tovarna gradi novo poslopje in bo sčasoma potrojila število delavcev. V kratkem pa se bo vselila v novo poslopje tovarna ključavnic »Lama« v Dekanih, ki se je že doslej, čeprav obratuje v zasilnih prostorih, uspešno uveljavila na tržišču. Ponos koprskega okraja pa bo vsekakor že omenjena tovarna »Tomos«, ki bo po licenci avstrijske tovarne motorjev »Puch« izdelovala več vrst motornih koles, prigradnih motorjev, transporterjev in bo s tem zadostila potrebam po teh izdelkih na delu domačega trga. Za zdaj so tovarniškemu poslopju šele dobro zgradili temelje, prvi delavci pa trenutno sestavljajo motorje iz uvoženih delov v zasilnih prostorih. V novem letu bodo postopoma začeli z lastno proizvodnjo, kasneje pa bodo vse dele izdelovali sami razen nekaterih predmetov, ki jih bosta dobavljali tovarni »Iskra« in »Sava« iz Kranja. Na Koprskem so pomembni mladi obrati lesne industrije in galanterije, industrija gradbenega materiala in pa zlasti rudnik v Sečovljah, ki se je letos izkopal iz največjih težav in bo začel z redno proizvodnjo odličnega črnega premoga, kakršnega je le malo v državi. Lani so zgradili separacijo in nabavili potrebno opremo, vendar je bila letošnja proizvodnja še vedno poskusna. Lepo bodočnost pa inla tudi mala piranska ladjedelnica. Z majhnim motornim vlakom odvažajo sečoveljski šolarji svoj pridelek v skladišča. Tudi kmetijstvo je napredovalo Za razvoj kmetijstva so na Koprskem idealni pogoji. Narava je radodarna in zemlja rodi zgodnje pridelke, ki imajo na tržiščih ugodne cene in je po njih veliko povpraševanje. Vendar ima kmetijska proizvodnja še znake zaostalosti, razvoj pa zavira tudi velika razdrobljenost zemljišč, kar če sto preprečuje uvedbo sodobne kmetijske obdelave. V zadnjih letih pa je koprski okraj pridobil vrsto posestev, na katerih pridelujejo na najmodernejši način grozdje in sadje. Tako so nastala na Briču pri Pučah, v Ankaranu in na Debelem rtiču velika kmetijska posestva, ki obsegajo 214 hektarov. Veliko posestvo, ki obsega 55 hektarov vinogradov in okrog 10 hektarov sadovnjakov, so uredili tudi na treh gričih pri črnem kal/u, kjer so letos že natrgali prve vagone odličnega grozdja. Velike vinograde in sadovnjake pripravljajo tudi nekatere splošne kmetijske zadruge, katerih člani so združili svoje male parcele v velike strnjene površine in jih skupno obdelujejo na moderen način s stroji, pridelek pa bodo obirali vsak na svojem kosu. V kmetijstvo na Koprskem je bilo v zadnjih štirih letih investiranih več kot poldrugo milijardo dinarjev. Pri tem so všteti tudi nekateri industrijski obrati, ki bodo služili predvsem napredku kmetijske proizvodnje. To so velika hladilnica za sadje in zelenjavo v Dekanih, ki lahko sprejme v svoje celice 120 vagonov blaga, vinska klet v Kopru z zmogljivostjo 25.000 hektolitrov vina, v kratkem pa bo dograjena pri Dekanih mlekarna z zmogljivostjo 6000 litrov mleka na dan. Vsi ti objekti in pa 14 zadružnih in kulturnih domov, ki so jih v zadnjih letih zgradili po vaseh, že dajejo sadove in prej zaostale istrske vasi gredo vztrajno naprej po poti napredka. Kmetijski strokovnjaki se zdaj ukvarjajo z izdelavo desetletnega perspektivnega načrta razvoja kmetijstva, po katerem bodo investirali znatna sredstva za melioracije. Za melioracije je prikladnih več dolin, med temi Vanganelska, kjer so že opravili ogromno delo z ureditvijo korita Kornalunge, katera je ob deževjih poplavljala rodovitno zemljo. Precejšnja dela so že opravljena tudi v Sečoveljski dolini in dolini Valderiga. Ta dela bodo še nadaljevali. Po mnenju strokovnjakov pa naj bi tudi osušili del Koprskega zaliva, s čimer bi iztrgali morju dobrih 200 hektarov plodne zemlje. Morje bo dajalo mnogo več dohodka Razen rodovitne istrske zemlje je na Koprskem morje najvažnejši' naravni vir dohodkov, čeprav še ne izkoriščajo vsega, kar lahko nudi. Morje, ki že od pamtiveka nudi zaslužek prebivalstvu obalnega pasu, je kakor smo rekli, tesno povezano z razvojem konservne industrije. Ta je zdaj zaradi premajhnega domačega ulova še vedno navezana na uvoz rib iz Dalmacije in Novo poslopje nižje gimnazije v Dekanih. »Rog«, 10.300-tonski tovorni parnik »Splošne plovbe — Koper«. inozemstva. Oblast pa si prizadeva, da bi z izboljšanjem ribiške flote in organizacije ribištva zagotovila industriji in potrošnikom -dovolj domačih rib. Namesto prej neorganiziranega individualnega lova so osnovali dve ribiški podjetji, ki imata 28 ladij z 250 ribiči. Prav pred kratkim pa sta podjetji dobili še šest novih sodobnih ribiških ladij, ki so jih zgradili v piranski ladjedelnici s sredstvi okrajnega ljudskega odbora. Podjetje Riba iz Izole se v glavnem ukvarja z obalnim lovom na sinje ribe, medtem ko pošilja podjetje Ribič iz Pirana svoje večje ladje za globinski ribolov na odprto morje vse do Dalmacije. Til dve podjetji dajeta tudi glavni delež pri ustvarjenem dohodku na področju ribištva. Ribiči privatniki ulovijo manj in mnogokrat ne krijejo niti potreb potrošnikov. Precej se jih je po osmem oktobru tudi izselilo. V glavnem so bili ribiči italijanske narodnosti, kajti Slovenca so prejšnji oblastniki načrtno odrivali od morja. Danes pa so vkrcani na ribiških ladjah številni mladeniči z obale in hribovskih vasi, med katerimi je izredno veliko zanimanje za tovrstni poklic. Za ribiški kader skrbi tudi ribiška šola v Piranu, ki je že vzgojila vrsto kvalificiranih mladih ljudi. Ti so si pridobili teoretično znanje v šolskih klopeh, praktično pa so- se učili na ladjah obeh ribiških podjetij. Ta šola bo tudi v bodoče vzgajala zadostno število mladih ljudi, ki bodo zasedli mesta na rastoči ribiški floti. Vsekakor lahko raču- namo, da bo v bližnjih -letih narodni dohodek -iz ribištva močno presegel današnjih letnih 100 milijonov dinarjev letno. V Piranu je tudi Srednja pomorska šola, ki vzgaja bodoče slovenske pomorščake. Več kot sto absolventov te šole že plove po oceanih. Nekaj je vkrcanih tudi na ladjah podjetja »Splošna -plovba Koper«, — zametka bodoče slovenske trgovske mornarice. Podjetje »Splošna plovba Koper« s sedežem v Piranu ima zdaj že tri večje ladje, s katerimi so prevozili v slabem letu okrog 70.000 ton tovora. Naj večji je parnik »Rog« z nosilnostjo 10.300 ton, ki je pod jugoslovansko zastavo že trikrat pre-plul Atlantski ocean, 1300-tonska motorna ladja »Gorenjska« plove v -glavnem po Sredozemskem morju in po Bližnjem vzhodu do Daljnega vzhoda, po Sredozemskem morju plove tudi ladja »Martin Krpan« z dobrimi 700 tonami nosilnosti. Podjetje se zdaj ukvarja skoraj izključno s tako imenovano trampersko (svobodno plovbo), to pa tudi zato, ker na Koprskem še ni primerne luke za velike ladje. Z dobro organizacijo je podjetje s temi ladjami doseglo že velike uspehe in zato se tudi poteguje za večmilijardn-i zvezni kredit, s katerim bi nabavilo nove čezoceanske ladje. Slovenska javnost z velikim zanimanjem spremlja razvoj svoje mlade mornarice, kajti ta je izrednega pomena ne samo za obalni pas, temveč za vso industrijsko Slovenijo, ki je za sedaj največji izvoznik izmed vseh jugoslovanskih republik. Investicije za turizem Z ribištvom 'in pomorstvom pa še niso izčrpane vse možnosti, ki jih nudi koprska obala. Razen solin, ki smo jih že o-menili, je tu še turizem, ki prinaša gospodarstvu vsako -leto večje dohodke. Slikovita obala z blago klimo privabi vsako leto več domačih in predvsem tujih letoviščarjev, ki bi jih lahko bito' še več,,, če ne bi primanjkovalo turističnih obratov. Samo lani se je poslužilo turističnih obratov v Portorožu, Piranu, Kopru, Ankaranu in Fiesi nad 50.000 gostov, hoteli pa so beležili več kot 160 tisoč nočnin. Hotelski o-brati razpolagajo' trenutno s 1400 ležišči, kar je odločno premalo' in še ne dosega predvojnega stanja. Turistični strokovnjaki in organizacije se zdaj ukvarjajo z načrti, kako bi razširili gostinsko mrežo. V teku so že dela za obnovo nekaterih manjših gostišč, izdelujejo pa tudi načrte za obširno povečanje turistične zmogljivosti okraja, predvsem za povečanje števila vikend hišic v Ankaranu in pa po možnosti z gradnjo novega turističnega naselja pri Strunjanu, kar pa je seveda še pesem bodočnosti. Letos so se resno lotili tudi vprašanja turističnega pomorskega prometa. Lani je ribiško podjetje »Ribič« iz Pirana uredilo za turistična križarjenja po Jadranu in Sredozemskem morju slikovito motorno jadrnico »Burja«, opremljeno z napravami za vse vrste turističnega ribolova. Prvi rezultati kažejo, da bo tovrstna dejavnost dokaj donosna in da bo še povečala privlačnost istrske obale. Pereče pa je še vprašanje obalnega turističnega prometa. S tem pa se je že začel ukvarjati novi svet za ribištvo in kmetijstvo pri okrajnem ljudskem odboru, ki pripravlja v dogovoru s piransko ladjedelnico in nekim holandskim podjetjem izdelavo dveh tako imenovanih pomorskih omnibusov. Načrti so že izdelani in tudi piranska ladjedelnica, ki naj bi ti ladji zgradila, je že začela s pripravljalnimi deli. Ladji bi lahko prevažali po 120 potnikov in bi imeli najsodobnejšo opremo. Računajo, da bo okrajni ljudski odbor dodelil 66 milijonov, ki so potrebni za gradnjo teh dveh, za razvoj turizma na Koprskem nujno potrebnih ladij. Razen tega pa nameravajo zgraditi še več turističnih motornih čolnov. Piranska ladjedelnica, ki so jo v zadnjem letu usposobili tudi za gradnjo manjših železnih ladij, ima v razvoju slovenske obale tudi svoje posebno mesto. V njej so zgradili že veliko število ribiških ladij, poleg omnibusov bodo verjetno zgradili tudi manjšo tovorno ladjo za obalni promet z nosilnostjo 250 ton. V letu 1954 so iz okrajnih sredstev investirali v pomorske objekte na Koprskem dobrih 400 milijonov dinarjev. Po predlogih podjetij naj bi bile te investicije v letu 1956 znatno večje, kar verjetno tudi bodo. Razen tega pa pripravlja posebna komisija desetletni perspektivni načrt razvoja pomorske dejavnosti malega svobodnega in mnogo obetajočega okna v svet. Albin Bubnič Na Koprskem so začeli gojiti bobre. Ob reki Rižani, na nekdanjem produ, ki ga je v zadnjih dvajsetih letih zaraslo gosto grmovje, je zdaj poskusna farma in vse kaže, da se bo stvar obnesla in lepo razvija^ la v korist tamkajšnjega prebivalstva in splošnega gospodarstva. V načrtu je, da bi tu gojili mlade bobre za druge farme, ki jih bodo organizirali v Jugoslaviji v krajih, ki imajo podobne pogoje kot dolina Rižane, namreč milo podnebje, vodo in zelenjavo skozi vse leto. Kaj pa so bobri in zakaj taka skrb za gojenje teh živalic? Verjetno je malokdo od naših čitateljev že videl bobre, ker teh živalic ni pri nas. Njihova prvotna domovina je namreč Južna Amerika. Zato si oglejte sliko, ki več pove, kot vsako opisovanje. Dolgi so od 30 do 40 cm in imajo dolg in močan, skoraj popolnoma gol rep, na katerega, se opirajo pri sedenju, podobno kot kenguruji. Na prvi pogled se ti zdijo kot velike miši ali podgane. Bobri so strastni glodalci, zato morajo lesene kletke, v katerih jih gojijo, zavarovati z mrežo ali pa pločevino. Da si brusijo zobe in s tem potolažijo svojo »strast«, pa jim dajo v kletke kose lesa akacije itd. Zanimivo in zabavno jih je opazovati. So mirne in prijazne živali, le gorje, če te ugriznejo v prst. Ne vidijo radi ljudi v svoji bližini, zato je ob vhodu v farmo napis, da obiski niso zaželeni. Bobri so nočne živali, podnevi večinoma prespijo v gnezdih, ponoči oživijo1, se igrajo, glodajo peso ali travo in — štrbunk — v vodo. Snaga in voda; to je za bobre najvažnejše; če tega ni, ne uspevajo. Kletke so zaradi tega tako pripravljene, da imajo te ž> valice priliko, da se lahko okopajo v tekoči vodi, kadar se jim zljubi. Na enem koncu je gnezdo — spalnica — s kupčkom slame — nato dvorišče, na drugem koncu pa — kopališče — široko, korito, v katerem teče voda. Kletke so ena pni drugi in dobro ločene ena od druge z dvojno mrežo, ker se sosedje radi prepirajo med seboj. V vsaki kletki je par, samec in samica. Pa tudi družinski prepiri nastanejo, vrag si ga vedi iz kakšnih razlogov; takrat on ali ona, največkrat ona, zapusti dom in zbeži v vodo, da si ohladi jezo. Bobri so najrajši v vodi in so izvrstni plavači. V vodi se radi igrajo, potapljajo, prevračajo itd. Hranijo jih s travo, peso in drugo zelenjavo; zelo jim ugajajo jabolka in hruške, a to je le včasih, namesto bonbonov. Zvečer pa jim dajo obrok kuhane hrane, krompirja z otrobi, malo soli in apna. Prve bobre so dobili z Bavarskega v Nemčiji in za vsak par so dali 60 ti- soč dinarjev. Drage živalice, kaj ne? To je pač plemenska farma. Ko bo vseh šest samic skotilo mladiče, se bo farma povečala za 24 mladih bobrov in število se bo iz leta v leto večalo. Kakšne koristi pa bodo imeli od tega? Bobre gojijo predvsem zaradi dragocene kožuhovine. V prvem letu doseže kožušček vrednost 4 do 5 tisoč dinarjev. Kožuh odraslega bobra pa cenijo od 7 do 8 tisoč dinarjev in še več. Bobri pa dajejo tudi dobro meso in mast. Dragoceni kožuhar bober. Del farme ob Rižani. France Seunig Deset let industrijskega razvoja v Jugoslaviji Kakor je narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov med zadnjo vojno vzbujala v sivetu občudovanje, tako kaže svetovna javnost tudi po vojni rastoče zanimanje za uspehe nove Jugoslavije na vseh področjih političnega, ekonomskega in družbenega razvoja, za njeno pot v socializem in njeno borbo za neodvisnost. Današnja jugoslovanska stvarnost, ki vzbuja toliko zanimanja, ni morda nekakšen eksperiment, marveč je rezultat nujnega razvoja v danih razmerah. Jugoslovanski narodi so z revolucijo odstranili prejšnja notranja nasprotja in zamenjali prejšnji družbeni sistem z novim, slonečim na po-družbljenju proizvajalnih sredstev. Ena izmed temeljnih nalog, pred katere so bili postavljeni, je bila dvigniti gospodarstvo iz podedovane zaostalosti in čim hitreje razviti industrijo, zlasti tisto, ki omogoča predelavo osnovnih surovin. Pot, ki so si jo izbrali, ni bila lahka. Niso se še oddahnili od prvih velikih naporov, da obnovijo deželo po strašnem razdejanju, ki ga je povzročila vojna, ko so se že z vso vnemo lotili graditve industrije. V tem prvem ustvarjalnem zaletu pa so bili kmalu postavljeni pred veliko preizkušnjo. Petletna gospodarska blokada vzhodnoevropskih držav je povzročila Jugoslaviji veliko gospodarsko škodo, ker je prekinila postopno rast industrijske proizvodnje, terjala pa je tudi bistveno spremembo dotedanjih načrtov za gospodarski razvoj dežele. Jugoslovanski narodi so v tej stiski spoznali, da morajo ustvariti tako gospodarstvo, ki lahko zagotovi ne le razvoj socia^ lističnih odnosov, ampak tudi politično in ekonomsko neodvisnost dežele. Pospešiti je treba razvoj bazične industrije, naglo zgraditi vojno industrijo in okrepiti narodno obrambo. V razmeroma kratkem času so morali razviti proizvajalne sile v takšnem obsegu, da se dežela lahko upre morebitnim poskusom vsiliti ji takšno ali drugačno politiko. Vse to je predstavljalo veilkansko breme za narodno gospodarstvo. V teh kritičnih letih je šlo za investicije in narodno obrambo tudi 45% vsega narodnega dohodka. Deželo pa so zadele še izredno slabe letine. Ce torej ekonomski razvoj Jugoslavije v zadnjih desetih letih gledamo v luči opisanih težav, tedaj si šele lahko u-stvarimo približno predstavo o naporih in žrtvah delovnih ljudi iz Jugoslavije za industrializacijo in zgraditev socialističnega gospodarstva. šele ko je bla bazična industrija v glavnem zgrajena in hkrati utrjena neodvisnost in obrambna moč dežele, so se narodi Jugoslavije lahko odločili postopno spreme niti strukturo investicij v smeri povečanja proizvodnje potrošnega blaga, večjih inve-' Novi izviri nafte v Filovcih v Prekmurju. sticij za povišanje kmetijske proizvodnje in razširjenja stanovanjske in komunalne graditve. Odločen preokret v tej smeri, ki pomeni hkrati dviganje življenjske ravni delovnih ljudi, bo prineslo šele leto 1956. O ekonomskem razvoju Jugoslavije v teli desetih letih se lahko podrobno poučimo zlasti iz jugoslovanskih statističnih publikacij, ki nudijo danes obsežnejše in v mar sičem tudi zanesljivejše podatke, kakor mnoge druge države. Te publikacije ne govore samo o indeksih in odstotkih, s katerimi se lahko marsikaj prikriva, marveč navajajo tudi podrobne količine v proizvodnji, ki omogočajo kontrolo indeksnih številk. Jugoslavija ne čuti potrebe kaj prikrivati v svoji proizvodnji, zato so te publikacije dostopne vsakomur. Razvoj industrijske proizvodnje v desetih letih graditve, njen polet, zastoj in zopetni zagon nam prav nazorno kažejo naslednje indeksne številke o obsegu industrijske proizvodnje v posameznih letih, ki obsegajo na vso industrijo razen vojne industrije in ladjedelstva (podatki za leto 1955 pa se nanašajo na dosežene rezultate v prvih 8 mesecih leta 1955): M O) £3 'co celotna ind. proizvodnja proizvodnja proizvajalnih sredstev proizvodnja reprodukcijski materiala proizvodnja potrošnega blaga 1939 100 100 100 100 1946 79 121 76 84 1947 12,1 241 113 130 1948 150 352 138 165 1949 167 462 154 171 1950 172 510 160 165 1951 166 534 153 162 1952 164 582 156 142 1953 183 757 169 160 1954 208 785 193 184 1955 250 890 228 219 če zasledujemo gibanje gornjih indeksnih številk v posameznih letih, lahko prav razločno vidimo, kako se je zaradi posledic Stroj za izdelavo rotopapirja v Krškem gospodarske blokade vzhodnoevropskih držav, ki se je začela leta 1949 in je pozrvročila zastoj v zunanji trgovini ter v gradnji mnogih investicijskih objektov, že naslednje leto ustavil tempo naraščanja proizvodno e, ki je v letih 1951 in 1952 prešel celo v rahlo nazadovanje. Ko pa je Jugosl avij a premagala posledice tega udarca, se je leta 1953 spet začel močan vzpon industrijske proizvodnje. Pri tem lahko ugotovimo še zanimivo dejstvo, da se večanje proizvodnje proizvajalnih sredstev tudi v teh kritičnih letih ni ustavilo, kar je pripisati velikim naporom in žrtvam delovnih ljudi Jugoslavije, ki so se sprijaznili z zmanjšanjem proizvodnje potresnega blaga. Proizvodnja se je v teh letih zmanjšala predvsem v tekstilni in usnjarski industriji, ki je dobila le omejene količine uvoznih surovin, ker so bile devize nujno potrebne za uvoz opreme za ključne objekte bazične industrije. Največ sredstev so v prvem desetletju socialistične graditve žrtvovali jugoslovanski narodi za elektrifikacijo dežele. V tem času je šlo- samo za elektrifikacijo 30% vseh investicij v industriji. Danes so že zgrajeni velikanski hidroenergetski objekti, kakor so Jablanica v Hercegovini, Zvornik na Drini ali V-lasina v Srbiji. V sami Sloveniji pa so bile zgrajene tri velike hidroelektrarne na Dravi (Mariborski otok, Vuzenica, Vuhred) in dve na Savi (Moste in Medvode), v Šoštanju ob velenjskem premogovniku pa je zrasla velikanska termoelektrarna. V letu 1955 je celotna proizvodnja električne energije presegla 4 milijarde kilovatnih ur, to je skoraj štirikrat več kakor pred vojno, še večji pa bo vzpon v letu 1956, ko bodo vse leto obratovale največje elektrarne, stavljene v pogon leta 1955. V jugoslovanskih premogovnikih je leta 1955 dosegla proizvodnja okrog 15 milijonov ton nasproti 7 milijonom ton v letu 1939. Docela nov energetski vir Jugoslavije pa je pridobivanje nafte:, ki se je leta 1955 povzpelo na okrog 260.000 ton. Velikanske investicije so bile potrebne za razvoj metalurgije. Proizvodnja surovega železa se je v primeri z letom 1939 pove- čala od 100.000 na 500.000 ton, proizvodnja surovega jekla pa od 235.000 na 800.000 ton. še bolj pa se bo z vključitvijo novih kapacitet povečala železarska proizvodnja v letu 1956. Za razvoj barvaste metalurgije je značilno- povečanje proizvodnje svinca od predvojnih 10.000 na 70.000 ton, cinka od 5000 na 14.000 ton in aluminija od 1800 na 12,000 ton (ko bo dovolj električne e-nergije, bodo že zgrajene kapacitete dale 22.500 ton aluminija letno). Proizvodnja bakra, ki z letno proizvodnjo 30.000 ton nekoliko zaostaja za predvojno, pa bo močno narasla, ko bo začel obratovati novi rudnik Majdanpek v Srbiji. Med vsemi industrijskimi panogami pa zaznamuje po vojni največji vzpon strojna elektroindustrija, ki je predvojna Jugoslavija sploh ni imela, čeprav je bilo treba to industrijo razviti iz temeljev, u-sposobiti strokovne kadre in osvojiti tehniko, izdelujejo danes podjetja te stroke v sodobno opremljenih velikih obratih že vso opremo za velike hidroelektrarne, s katero so začela uspešno nastopati tudi na inozemskem trgu. Hitro se usposablja tudi za opremo termoelektrarn, odkar se je začela razvijati proizvodnja parnih turbin in Dieselovih motorjev. Domača podjetja izdelujejo danes najsodobnejše orodne stroje, vse potrebne kmetijske stroje, opremo za valjarne, tovarne kemične in živilske industrije itd. Tovarni avtomobilov v Mariboru. ki Izdeluje kamione 100-odstotno iz domačega materiala, se v zadnjem času pridružujejo nove tovarne za težke kamione, potniške in terenske avtomobile, traktorje in motorna kolesa, ki delajo na te- melju inozemskih licenc. Za potrebe prebivalstva je zlasti pomemben tudi razvoj novih tovarn biciklov, ki dajejo mesečno že 5000 koles, medtem ko dajejo tovarne radijskih aparatov mesečno 8500 radijskih sprejemnikov. Domača industrija izdeluje tudi vse potrebne električne merilne aparate, kinoprojektorje, telefonske aparate in avtomatske telefonske centrale, rentgenske aparate itd. Razvija se proizvodnja lokomotiv in vagonov, ki izdeluje tudi' že vagone za izvoz. Posebno presenetljiv je velik uspeh lad-Jedelniške industrije. V sodobno opremljenih ladjedelnicah grade zdaj ladje vseh velikosti za potrebe trgovinske in vojne mornarice, od luksuznih potniških motornih ladij do velikih prekooceanskih tovornih ladij. O zaupanju inozemstva v sposobnost jugoslovanskih ladjedelnic pa pričajo velika naročila za gradnjo ladij na račun tujih brodarskih podjetij. Tako grade zdaj 8 velikih tramperjev z nosilnostjo po 10.000 ton za Švico, Anglijo in Grčijo v skupni vrednosti 20 milijonov dolarjev. Prvi dve ladji po naročilu iz Švice sta že splovljeni. Docela nova panoga jugoslovanske industrije je tudi keramična industrija, ki obsega vrsto najsodobneje opremljenih podjetij za proizvodnjo elektroporcelana, gospodinjskega porcelana, sanitarne keramike in pa samotnega ter ostalega ognjevzdržnega materiala za industrijske peči. Proizvodnja magnezita, ki dela za domače potrebe in za izvoz, se je povzpela od predvojnih 33.000 na 120.000 ton, proizvodnja cementa pa od 900.000 na 1,600.000 ton. Nova je tudi industrija azbesta, ki se naslanja na domače surovine in daje že nad 4000 ton azbestnih vlaken letno. Papirna industrija pa se je prarv v zadnjem času razširila z novimi tovarnami celuloze, rotacijskega papirja in na-tromskega papirja. V kemični industriji se je v primeri s predvojno dobo potrojila proizvodnj a žveplene kisline in umetnih gnojil, podvojila proizvodnja sode, nova pa je proizvodnja plastičnih mas (polivinila), amonijevega nitrata, anihnskih barv ter fotografskih ‘plošč in filmov, da omenimo samo najvažnejše. Proizvodnja stekla pa se je potrojila. Kakor že rečeno, je morala industrija potroš-nega blaga po . nujnosti razvoja v danih razmerah zaostati za splošnim razvojem industrije. Zato pa določajo nove smernice za perspektivni razvoj v prihodnjih letih pospeše- Novi industrijski objekti na Jesenicah. Obsežne naprave železarne v Ramah. no povečanje industrije, ki dela za potrebe prebivalstva. Navzlic temu je že zdaj proizvodnja tekstilne, usnjarske in čevljarske industrije za okrog 50% večja kakor je bila pred vojno, ima pa skupaj z novimi obrati še neizkoriščene kapacitete, ki bodo omogočile hitrejše povečanje proizvodnje že v letu 1956. Nova Jugoslavija je na področju industrijskega razvoja v kratkem času prehodila razvojne etape, ki so zanje drugi narodi potrebovali desetletja. Doseženi uspehi pa so seveda zasluga delovnih ljudi Jugoslavije, ki se niso zbali naporov, da rešijo deželo iz prejšnje zaostalosti in si ustva- rijo solidne temelje za boljše življenje. V jugoslovanskem gospodarstvu je danes zaposlenih okrog 1,75 milijona delavcev in u-službencev, od tega polovica v industriji in rudarstvu, ki danes v delavskih svetih in višjih organizmih zborov proizvajalcev upravljajo družbena proizvajalna sredstva, organizirajo proizvodnjo ter odgovarjajo za svoje delo pred družbo, ki jim je podjetja zaupala. Prav ta institucija delavskih svetov, ki je zagotovila vsklajevanje osebnih ■in splošnih interesov, pa je največ pripomogla k doseženim uspehom na področju industrializacije Jugoslavije. Slavko Rupel SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1955 Preden bi podrobneje obravnavali domače knjige, izšle v letošnjem letu, moramo vsaj na kratko navesti nekaj splošnih ugotovitev. O knjigi, nje vrednosti in nje pomenu je bilo že toliko zapisanega, da bi bilo skoraj odveč na tem mestu ponavljati že zdavnaj spoznane resnice. Največji ljudje, znanstveniki, filozofi, vojskovodje, pesniki, pisatelji in kulturni delavci vseh vrst so izrekli globoke misli o knjigi in nje pomenu. Lahko bi navedli vrsto takih izjav in ugotovljenih resnic velikih mož. Toda to bi nas zavedlo predaleč. Naj zato na začetku teda pregleda slovenskih knjig enega leta ugotovimo samo to, da je knjiga današnjemu človeku neobhodno potrebna. Njegov največji prijatelj je, tolažnik v težkih dneh in spremljevalec veselih ur. Knjiga pa je tudi človekov največji učitelj in vodnik, neizčrpen vir modrosti in znanja. Obenem pa je knjiga ohranjevalec kulturnih, socialnih, znanstvenih pa tudi političnih teženj, uspehov in vrednot nekega naroda ali neke dobe. Beseda o knjigah ni zato nikoli odveč. Nikoli ni preveč opozarjanja na knjigo in nje pomen. In to je vsekakor treba vedno -imeti v vidu, kajti pomislekov proti pisanju o knjigah je še vedno dovolj. Drugo, na kar bi opozorili v 'začetku tega pregleda slovenskih knjig, je posebnost slovenskega knjižnega trgat Nimamo sicer toliko v mislih dejstva, da knjige v našem jeziku izhajajo za komaj pol- drug milijon Slovencev. Da je torej naš trg za knjige majhen in da so s tem združene posebne težave, ki jih knjižna proizvodnja pri velikih narodih ne pozna. Toda nekaj drugega je treba ugotoviti. Po svetu izhaja vsak dan veliko knjig. Zelo veliko. Toda ne bi mogli trditi, da so vse od lističev in tisočev knjig potrebne, koristne in tudi vredne branja. Zelo veliko izide tudi takih knjig, za katere velja, da ne bi bilo prav nič škode, če ne bi zagledale belega dne. Za slovenski knjižni trg pa vendar lahko ugotovimo bistveno nekaj drugega. Slovenske založbe se dobro zavedajo svojega poslanstva. In lahko rečemo, da si zato resno- prizadevajo -izdajati dobra dela. Taka, ki našim ljudem koristijo, ki (bogate njih znanje in j-ih moralno ter duhovno dvigajo-. Res da pride včasih med klasje tudi nekaj plevela. Toda vsa resnost prizadevanja, izdajati le dobra in vredna dela, je rodila že tako uspešne sadove, da danes skoraj za vsako knjigo lahko ugotovimo, da bo v tem ali onem pogledu slovenskemu človeku koristna. In za knjige, izšle v letu 1955, velja to še posebej. Saj so prav letos slovenske založbe izpopolnile svoje programe, morda ne toliko v kvantiteto, zato -pa toliko več v kvaliteto. S tem v zvezi moramo omeniti tudi dejstvo, da je bilo leto 1955 jubilejno leto slovenskih založb, saj je potekalo prav letos deset let, kar so nove slovenske založniške ustanove začele z delom. Štiri osrednje slovenske založbe Državna založba Slovenije, Slovenski knjižni zavod, Cankarjeva založba in Mladinska knjiga so bile ustanovljene v letu 1945, ko so nastopile v življenju slovenskega naroda re-voluioionajrne spremembe. Stare založbe so takrat prenehale delovati in na njih mesto so stopile nove. In to z novimi, velikimi nalogami: širiti -in poglabljati novo miselnost, sodelovati pri prevzgoji naših ljudi, varovati tradicije preteklosti, pospeševati domačo literatrno tvornost in krepiti kulturne stike z drugimi narodi. Ni šlo toliko za reorganizacijo slovenskega založništva kot za zgraditev novega, ki bo kos velikim zahtevam in potrebam novega časa. In danes lahko ugotovimo, da so nove slovenske založbe v zadnjih desetih letih uspešno izpolnile svoje naloge. Bes, da je bilo tudi dokaj napak. Delo novih založniških ustanov je bilo v začetku nesistematično in področje založb ni bilo povsem jasno določeno. Tudi posnemanje tujih vzorov ni bilo koristno. Nazadovala je tudi zunanja oprema knjig. Toda z leti je izginilo mnogo od teh napak. Posnemanja tujih vzorov ni več. O-prema je spet dobila svojo veljavo in zunanja podoba slovenskih knjig je — vsaj večinoma — spet lepa ter okusna. Res da morda tudi danes ni povsem utemeljeno, zakaj izdaja ena založba izvirna dela in prevode, druga prav tako, in tretja morda enako. Toda dejavnost posameznih založb se je v zadnjih letih vendarle izkristalizirala, čeprav le v osnovah. Strogih meja med področjem ene ali druge založbe pa ni m jih tudi nihče ne postavlja. Kar pa zadeva izbor del, ta je, kot omenjeno, šel v kvaliteto. In tako smo v letošnjem, jubilejnem letu slovenskega založništva lahko ugotavljali, da je to zraslo na zdravih temeljih in rodilo žlahtne sadove. Na naš knjižni trg smo dobili dela, ki jih prej nikakor nismo-mogli. Izdaja zbranega dela slovenskih pesnikov in pisateljev je velik podvig slovenskega založništva. Cankarjevo d|z brano delo prav tako. In potem: vrsta velikih izdaj posameznih založb (Prešernov album, Slovenski slikarji, Cankarjeva pisma, Balzacove Okrogle povesti, Valvazor itd.). Pa še izredno bogata mladinska literatura, veliko število znanstvenih izdaj in poljudno umetnostnih publikacij, vse to kaže uspehe slovenskega založništva. Zato velja, da so slovenske založbe praznovale desetletnico svojega obstoja z ugodno bilanco, ki predstavlja zdrav te- melj, za izpolnitev velikih načrtov v prihodnosti. Ce po teh uvodnih mislih pregledamo izdaje slovenskih založb v letu 1955, moramo vendar prej omeniti še nekaj. Najpomembnejše dejstvo, ki bi ga ugotovili, je predvsem velika skrb vseh slovenskih založb za izvirno knjigo. Državna založba je rezervirala po eno -knjigosvojih zbirk. Ista založba je letos po daljšem premoru izdala novo knjigo Bevkovega zbranega dela. Pripravila je tri eseje Josipa Vidmarja. Cankarjeva založba je, kot poudarjajo njeni uredniki, vedno- pripravljena izdati vsako kvalitetno delo domačega pisatelja. Za letos je napovedala Borove Tamariska, Kreftove Skice in portrete, izbor iz del Mirana Jarca. Slovenski knjižni zavod je izdal dva romana s tematiko osvobodilnega boja. Vlado Habjan in Karel Grabeljšek-Gaber sta avtorja. Mladinska knjiga je izdala šest izvirnih del v počastitev desete obletnice o-svoboditve. Pri mariborski založbi Obzorja in pri Primorski založbi v Kopru so prav tako -izšla nova, izvirna dela domačih pisateljev in pesnikov. Ce pregledamo letošnje izdaje slovenskih založb, bi lahko ugotovili tudi veliko skrb za preteklost. Več knjig zbranega dela slovenskih klasikov pri Državni založbi, napovedane monografije k zbranim, delom slovenskih klasf.kov, nadaljevanje izdajanja Cankarjevega izbranega dela, to je le nekaj dokazov o pozornosti do domače kulturne dediščine. Končno bi omenili še eno značilnost letošnjih izdaj slovenskih založb: veliko število dobrih prevodov iz svetovne literature. Letos se zato nad prevodnim programom slovenskih založb ne bo mogel pritoževati nihče, še nadalje so letos izhajali prevodi najznačilnejših del svetovne klasike. Na drugi strani pa so si naše založbe prizadevale čimbolj seznaniti slovenske bralce z dogajanji v sodobnih svetovnih književnostih in jim v domačem jeziku posredovati najznačilnejša-, umetniško dognana in kvalitetna aeia soaou-nega slovstva. Hemingway, zbirki sodobne italijanske in ameriške proze, Silone-jev roman, prevod Američana Hermana Wouka, vse to je le majhen dokaz tega. Ce se zdaj ozremo k posameznim knjigam, ki so v letošnjem letu prišle na slovenski knjižni trg, moramo seveda na prvem . mestu omeniti dela domačih pisatei Ijev. Kljub temu, da so bile zadnja leta več ali manj upravičene pritožbe nad izvirno domačo književnostjo, pa smo letos vendarle lahko ugotovili znaten napredek. Plodoviti mojster Miško Kranjec, ki se po ne ravno uspelih delih neposredno PO' vojni, vrača v svet človekove notranjosti, je letos izdal dvoje knjig. Roman Izgubljena vera je močno odjeknil v slovenski kultumii javnosti. Druga, jubilejna knjiga, vsebujoča izbor črtic, novel in feljtonov, je kot petindvajseta knjiga Miška Kranjca izšla pod naslovom »Nekaj bi vam rad povedal«. Z njo se je predstavila slovenskim bralcem tudi nova slovenska založniška ustanova Obmurska založba. Veliko pozornost in topel sprejem je pri bralcih in kritikih doživel roman Ivana Bratka »Teleskop«. Ta knjiga o trpljenju slovenskih internirancev v Gonarsu je zaradi zanimive snovi, ki jo obravnava, spretno oblikovanega in živahnega pripovedovanja, zaradi dokumentarne vrednosti in idejne jasnosti doživela pri vseh bralcih uspeh. Prav tako je bila močno zapažena knjiga Ferda Kozaka. Pri tej knjigi z naslovom »Od vojne do vojne«, sicer ne moremo govoriti o novih, neobjavljenih delih. Toda ker je ta knjiga črtic in novel prinesla skoraj neznano in po revijah raztreseno prozo Ferda Kozaka, ki smo ga doslej poznali bolj kot dramatika in esejista, in zato takorekoč odkrila Ferda Kozaka kot prozaista, jo lahko vrstimo med te izdaje. Povsem nekaj svojevrstnega predstavlja v slovenski književnosti knjiga Borisa Pahorja »Vila ob jezeru«. V tem romanu, katerega bistvo je v prikazu duševne stiske in psihološke problematike mlade generacije, ki je doživela vojno, ubira pisatelj nove poti modernega pripovedništva. Vendar pa je v tej knjigi zapaziti rahel prehod od Pahorjevega docela samosvojega pisanja, ustaljenim formam, predvsem k večjemu poudarku zgodbe. Ta roman bi zato lahko označili kot »pot k epiki«, kot se je izrazil pisatelj sam. Karel Graibeljšek-Gaber, znan po črticah in novelah iz partizanskega življenja, nas je letos presenetil z dvema knjigama izvirne proze. V Kopru je izšla knjiga z naslovom »Žive brazgotine«. V šestih novelah, priobčenih v tej izdaji obravnava pisatelj posledice vojnih strahot v duševnosti nekaterih ljudi. V drugi knjigi. Dolomiti se krušijo, pa je Grabeljšek orisal problematiko, ki jo je osvobodilni boj prinesel med kmete v Polhograjskih Dolomitih. Pri tem seveda prav tako obravnava domačine kot partizanske borce, prikazujoč predvsem duševna doživetja in pretresljaje ljudi. Mladi pisatelj Vlado Habjan predstavnik povoj- ne generacije, znan predvsem po delih v revijah!, pa je napisal roman »Pomlad vnukov«, ki se odlikuje predvsem po originalnem načinu pripovedovanja o vojnih dogodkih. Knjiga najboljših novel Ivana Vouka »Na mejniku dveh svetov« in knjiga novel Bogomira Magajne »Zgodbe o lepih ženah«, dopolnjujejo zbirko izvirnih del domačih avtorjev. Omeniti moramo tudi dve knjigi, izšli v Prešernovi knjižnici za leto 1955. Avtor prve je Ivan Ribič, druge pa je France Bevk. Ivan Ribič je izdal še eno knjigo, zbirko treh novel z naslovom »Gozdovi so mi povedali« in tako potrdil napovedi tistih, ki ..-mlademu, talentiranemu) in , pogumnemu pisatelju napovedujejo še veliko literarnih uspehov. Ob vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti na naše pesnike. Letos tudi peniška žetev ni naj slabša. Z zb irko »Prva jesen«, z zaokroženim ciklom zrelih pesmi, je Janez Menart, predstavnik mlade pesniške generacije, prikazal sadove svojega pesniškega ustvarjanja v zadnjih letih. Branko Rudolf je v zbirki »Svet in jaz« objavil izbor svojih stihov. Nestor slovenskih pesnikov Alojz Gradnik pa je s knjigo »Harfa v vetru« podal nekak pregled svojega življenjskega dela in prikazal vso raznoterost svojega pesniškega sveta in organsko rast svoje pesniške osebnosti. Pozabiti ne smemo tudi na originalno izdajo slovenskih balad in romanc (Kmečka knjiga), ki so jo pozdravili vsi ljubitelji domačega pesništva. Samo na kratko naj omenimo še nekatera druga dela domače književnosti. Najpomembnejša je gotovo že omenjena zbirka zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Čeprav knjige te zbirke niso izhajale v pospešenem tempu, kot hi si to ljubitelji slovenskih pisateljev želeli in kot je to obljubljala založba, pa smo vendar letos z izdajo nadaljnjih zvezkov Stritarjevega, Murnovega, Trdinovega in Tavčarjevega zbranega deta, napravili korak naprej k izpopolnitvi te edinstvene zbirke slovenskega založništva. Isto velja za Cankarjevo zbrano delo, ki se počasi približuje zaključku in se ga smemo prihodnje leto gotovo tudi nadejati. In če orne-nimO' še nekaj drugih izdaj domačih avtorjev, Jurčiča, Meška, Finžgarja in še nekaterih, potem lahko rečemo, da smo domačih avtorjev in njihovih del dobili v letošnjem letu vendarle precej. Vsem tem delom pa bi morali dodati tudi prikaz poljudnoznanstvenih del in znanstvenih publikacij domačih avtorjev. Naštevanje vseh teh del pa bi nas zavedlo predaleč. Vendar pa na noben način ne moremo vsaj mimo nekaterih izdaj, ki strogo vzeto ne sodijo med tovrstno literaturo. Tako bi omenili tretjo knjigo Kardeljevih člankov. Prvo knjigo Kosove Zgodovine Slovencev, ki jo je izdala Slovenska Matica. Omenili bi nadalje Priročni leksikon. To delo, dasi sicer z napakami, ki jih je ugotovila kritika, bo kot prva knjiga te vrste, namenjena predvsem širokemu krogu, ne pa ozkim potrebam posameznih strokovnjakov, gotovo mnogo koristila. In končno bi v tej vrsti omenili prvo knjigo Jugoslovanske enciklopedije. Ta sicer ni izšla v slovenščini. Ta obravnava, prav tako kot druge narode Jugoslavije, tudi Slovence, našo zgodovino, mesta, slovensko kulturo in še druge pojme iz življenja našega naroda v preteklosti in sedanjosti. Zato je prav toliko slovenska kot hrvatska, srbska ali makedonska in jo moramo zaradi kvalitete in pomena vsaj zabeležiti v našem pregledu. V pregledu knjižnih izdaj v letu 1955 pa seveda ne smemo iti mimo prevodov. Prevodna literatura predstavlja v dejavnosti slovenskih založb pomembno mesto. Danes sicer še ne razpolagamo s statističnimi podatki o številu vseh knjig, o številu romanov, poljudno znanstvenih izdaj in znanstvenih del. Pa tudi bi nas naštevanje vseh teh zavedlo vstran od osrednjega namena — pregleda lanskoletnih izdaj. Naj zato med prevodi omenimo samo najvažnejša dela, ki so jih letos slovenske založbe posredovale našim bralcem. To pa seveda ne pomeni, da so tista dela, ki morda tu ne bodo omenjena, slaba. Nasprotno, še enkrat bi na tem mestu poudarili, da so vsa dela, ki jih dobivamo v slovenskem prevodu, skrbno pretehtana, preden pade dokončna odločitev za izdajo. Med velikimi teksti slovenske književnosti, ki so jih po zaslugi naših založb lahko spoznali tudi naši bralci, moramo omeniti dokončanje izdaje največjega dela francoskega pisatelja in humanista Ro-maina Rollanda »Jean Cristophe«. Njegov roman je v slovenščini izšel v štirih zajetnih knjigah. Eno najbolj znanih del sodobne ameriške književnosti Hermana Wouka roman Upor na ladji Caine so letos lahko spoznali tudi slovenski bralci. Nam docela neznano islandsko književnost je predstavil roman Islandski zvon pisatelja Lanessa, ki nam je v svojem delu predstavil tudi problematiko islandske- ga življenja. Rousseaujeve izpovedi sodijo med dela znana po vsem svetu. Letos jih je začela izdajati Slovenska Matica, ki napoveduje za prihodnje leto njih nadaljevanje. Roman velikega mojstra ruske proze Gončarova nObrov« predstavlja slovenskim bralcem kos življenja Rusije v preteklem stoletju. Sodobno ameriško prozo in košček sodobne Amerike, marsikdaj drugačne od dežele, ki si jo predstavljamo v sanjah, je pokazal izbor italijanskih novel. Maupassantov Lepi striček, ta biser francoske klasične književnosti smo letos dobili v novem prevodu Vladimira Levstika. Ta roman francoskega meščanstva 19. stoletja, čeprav sicer ne predstavlja ostre kritike meščanske družbe, pa je vendar velika mojstrovina, vredna branja. Naj omenimo bibliofilsko razkošno izdajo Balzacovih Okroglih povesti in vsaj dvoje prevodov iz jugoslovanske književnosti: prevod Izaka Samokovlije novel »Salomonova črka« in roman Branka Čopiča »Ognjeno leto«. Na koncu tega pregleda pa morda ne bo odveč z navedbo knjižnih zbirk, ki jih izdajajo posamezne slovenske založbe prikazati vso raznolikost knjig, ki prihajajo na naš knjižni trg. Se bolj pa široki program slovenskega založništva in nazadnje: tudi številnost izdaj. Samo Državna založba izdaja svoje knjige v nič manj kot v šestih zbirkah. Naj med njimi na prvem mestu omenimo zbirko zbranega dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Potem so tu družbeno politične edicije, med katerimi smo kot eno prvih knjig dobili tretji zvezek zbranega dela Edvarda Kardelja. Nekakšna jubilejna zbirka, začeta v letošnjem jubilejnem letu obstoja založbe, je zbirka Kultura in zgodovina. Cenena ljudska knjižna zbirka je »Knjižna polica«. In potem je še zbirka, v kateri izdaja Državna založba izvirna dela slovenskih sodobnih avtorjev, in zbirka Svetovni klasiki. Slovenski knjižni zavod je svoje izdaje razvrstil v štiri zbirke, ki jim naslovi o-značujejo njih bistvo: svetovni roman, sodobni roman. Zbirka Bios (namenjena za izdajanje monografij, biografij, spominov, potopisov) in končno Nova ljudska knjižnica. Slovenska Matica, naša najstarejša založniška ustanova, ki je letos poleg svoje stalne zbirke zasnovala še posebno »filozofsko knjižnico«. Prešernova družba prav tako izdaja poleg svoje redne knjižne zbirke in revije Obzornik še tu pa tam kako knjigo. Tudi Kmečka knjiga izdaja poleg strokovnih del in redne zbirke precej leposlovnih del. In prav tako obširen program imajo tudi druge založbe. Cankarjeva založba iz daja svoja dela v več zbirkah, katerih najpomembnejša je nedvomno knjižnica klasikov marksizma. Posebna je zbirka literarne publicistike. Samostojna zbirka je izdaja izbranega dela Ivana Cankarja. Potem so knjige s prevodi del izbranega klasičnega svetovnega leposlovja. In končno izdaja Cankarjeva založba še r>Malo knjižnico«. Mariborska založba Obzorja je lani zasnovala zbirko Naša doba v knjigi, ki naj bi našim ljudem posredovala sodobno prozo drugih narodov. Založba izdaja pesniške zbirke, zbirko pravljic in pripovedk. V svojem programu ima poljudno znanstvene izdaje in zabavno knjižnico. Potem so še pripovedna dela sodobnih slovenskih avtorjev priročniki, knjižnica za starše... In če omenimo še raznolikost izdaj Primorske založbe »Lipa« v Kopru in od založbe Mladinska knjiga zbirko čebelica, Cicibanovo knjižnico, Knjižnico sinjega galeba, Knjižnico za mladino, zbirko Potopisov, zbirko z naslovom Priroda in ljudje, potem res velja, da so knjige, ki jih danes dobiva slovenski človek, po svoji vsebini in značaju kar najbolj raznovrstne. In še nekaj je: koristne ter idejno in umetniško neoporečne. če torej zapišemo: več knjig! še več knjig!, te besede prav gotovo, ne bodo odveč. Rado Rauber Kulturno in prosvetno življenje tržaških Slovencev Ko se ob letu oziramo nazaj, se nam rada vsiljuje primerjava, ali je bilo zadnje leto boljše od prejšnjega. Ce hočemo to primerjavo uporabiti za slovensko kulturno življenje v Trstu, tedaj bo težko kdo dal prednost preteklemu letu pred prejšnjim in drugimi deti pred njim. :Nov politični položaj pri nas ni nastal pred', letom po enostranskem nasilnem dejanju, temveč kot rezultat dal ših pogajanj. Ta pogajanja so rodila tudi daljši mednarodni akt, ki naj bi pomagal pri pravilnem in pravičnem ravnanju z narodnima manjšinama na bivšem področju STO na obeh straneh meja. Po vsem tem bi morala biti slovenskemu življu v Trstu zagotovljena vsaj tista nemotenost kulturnega življenja kot jo je užival do tedaj. Irt vendar bi si upali po letu dni trditi, da smo pa slabšem. Razlogov, ki so bili soodločilni, da je vsaj danes mogoče izreči tako trditev, je več. Vendar je mogoče še prekmalu, da bi se dalo že z gotovostjo reči, kateri je najbolj odločilen. Nismo pa tudi še tako daleč, da bj bilo vsako izbol šanje sedanjega stanja izključeno in da se pe bi današnja negativna bilanca še lahko spreobrnila v pozitivno. Lahko je tako stanje posledica še raznih neurejenosti. Toda želeti bi bilo, da bi bile odstranjene vse tiste ovire, ki jih ni težko .videti in so tudi odstranljive, če je kaj dobre volje. Gotovo je, da je slovenski živelj v Trstu ponovno dokazal tudi v preteklem letu, da si želi vseh tistih dobrin kulturnega delovanja, ki jih je bil deležen v prejšnjih letih. Ta želja se najbolj očitno odraža v obisku predstav — gledaliških in glasbenih — pri čemer pa se zelo jasno kaže, da v občinstvu ni brezpogojne privrženosti za take kulturne manifestacije, kar je deloma, vendar ne popolnoma opravičljivo. Tako se je ponovno pokazalo, da imajo predstave v središču mesta v lepi dvorani v splošnem zagotovljeno zadovoljivo udeležbo, medtem ko se situacija ob enaki kvaliteti bistveno spremeni, čim mora biti predstava iz kakršnihkoli vzrokov kje v oddaljenejši in tudi sicer manj prikupni dvorani. Ce kaže to nekoliko na pomanjkanje požrtvovalnosti, pa obenem tudi kaže na nujno potrebo po dvorani v sredi mesta. Čeprav so se slovenske organizacije tudi v pretekli sezoni lahko posluževale Avditorija, v palači sedanje kvesture, se vendar določeni načrt prireditev ni mogel izvesti v celoti, predvsem ne takoj po začetku sezone, ko so nastopile na našem ozemlju znane spremembe ip je podobno kot leto prej Jan, de Hartog: »Sopotnikov.. ostala dvorana za nekaj časa nedostopna. (Tudi to sezono, ki se pričenja, ne bo dvorana takoj v začetku na razpolago; to pot baje zaradi popravil). Daši sta sedaj v Trstu dve pravi gledališki hiši — »Verdi« in »Novo gledališče« — se Slovensko narodno gledališče ni moglo v pretekli sezoni poslužiti mi'i prve niti druge. Tega bi niti ne omenjali, (saj se tudi prej kaj podobnega ni zgodilo), če ne bi bilo v črki b) četrtega člena Posebnega statuta naipisano, da bodo prosvetne, kulturne, društvene in špo trne organizacije »deležne istega ravnanja kakor druge us! reza joče organizacije na ustrezajočih področjih, zlasti g ede uporabljanja javnih poslopij, radia in pomoči iz javnih tmancij-tuti sredstev«. Ta določila Statuta se v pretekli sezoni še pač niso v celoti izvajala. In vendar bi bilo lepo, če hi se bilo zgodilo, da bi moglo SiNG v deseti sezoni svojega delovanja vsaj nekajkrat nastopiti na pravem odru (Gre namreč predvsem za oder. Saj za občinstvo je Avditorij prav prijeten1. Toda vsakokratno postavljanje odra in včasih celo neodgovorno ravnanje »varnostnih organov«, ki v nasprotju z najbolj osnovnimi predpisi, ki zahtevajo izpolnitev določenih pogojev tudi za kolavdacijo najbolj skromne dvoranice, zapirajo izhode majhnega prostora za odrom, tako da ves sodelujoči ansambel med vso predstavo ne more nikamor niti za karkšno koli potrebo — vse to mora seveda gledališke ljudi navdajati z željo, da bi že imeli svoj oder). Ce gledališče nima svoje dvorane z odrom, pa je seveda tudi nemogoče pravo redno delo. Stalno, poklicno gledališče se ne more zadovoljiti, da nastopi v mestu enkrat na mesec, potem se pa mora odpraviti na gostovanja po podeželskih dvoranicah. Tako se dogaja, da nastopa SNG na pravih gledaliških odrih le na nekaterih gostovanjih, n. pr. v Kopru, Ljubljani, Mariboru, Celju. V vseh teh in še drugih krajih je namreč SNG nastopilo tudi v pretekli sezoni ter se pri tem nadvse dostojno uveljavilo. Jubilejna sezona SNG V Celju je nastopilo v okviru prvega gledališkega festivala s Cankarjevim »Pohujšanjem«. Ob tej priložnosti je eden izmed Ben Johnson: »Volpone«. VALERIJA SILOVA kot Bartollinij.vka v Kreftovih »Krajnskih komedijantih«. Valerija Silova je z uprizoritvijo »Primorskih zdraha slavila redek umetniški jubilej — 50-letnico odrskega delovanja v Trstu. + ena« in Vildracovo igro »Ladja Tenaoity«. Poleg Slavka Jana pa je kot režiser gostoval tudi Viktor Molka, ki je pripravil (tudi scenografsko) Shakespearovo »Ukročeno trmoglavko«. V pretekli sezoni se je spet pojavila v repertoarju tudi mladinska igra (VVuehner, »Pastirček Peter in kralj Briljantini«,) kjer je bil režiser zopet Jožko Lukeš. Sezona se je veličastno zaključila z Goldonijevimi »Primorskimi zdrahami«, ki so bile uprizorjene na prostem. S tem delom so Tržačani sodelovali na ljubljanskem festivalu. Dosegli so nepričakovano velik uspeh, saj so morali nastopati še več večerov, kot je bilo po sporedu določeno. V Babičevi in Sancinov! režiji ter scenografiji Cesarja in Molka so »Primorske zdrahe« dosegle višino, da nele vzdržijo primerjavo s kako drugo hvaljeno uprizoritvijo, temveč jim je treba tudi brez pridržka dati prednost. Imeli kritikov napisal: ». . . smo -imeli znova priložnost spoznati, da je Štefka Drolčeva danes naša najboljša Jacinita. Težko bi našli danes slovensko igralko, ki bi mogla izoblikovati to vlogo z večjo grad jo in čustveno silo. Občinstvo jo je sprejelo z velikim navdušenjem lin aplavzom, kakršnim smo v naših gledališčih redkokdaj priča.« Lanska sezona se je pričela s Kreftovimi »Krajnskimi komedijanti« (rež. Babič), ki jim je sledil Johnson-Zvveigov »Volpone« v Janovi režiji. Uprizoritev tega dela je povzročila nekoliko polemike o tem, ali je potrebno ali ne pri nas igrati taka dela. Zelo je pritegnila občinstvo Tiemayerjeva »-Mladost pred' sodiščem«. Tudi to delo je režiral Babič kakor tudi De Hartogova »Sopotnika«. S tem delom sta- edina igralca Lukeš in Drolčeva žela velikanske uspehe, gostovala sta namreč po mnogih, tudi manjših krajih Slovenije. V Babičevi režiji smo videli še De Filippovo »Fi-lumeno Martu-rario«. Novost v lanski sezoni je bil režiserski nastop Nade Gabrijelčičevef ki je pripravila dve francoski deli, Rogerovo komedijo »3 Eduardo de Filippo: Filumena Marturano. smo namreč priložnost take primerjave, ko smo gledali isto delo (»Baruffe Chiozzotte« '> na tržaškem gradu, kjer je nastopila Ba-segejiova skupina. Brez obotavljanja se odločimo za slovensko uprizoritev tako v režijskem, igralskem kot scenografskem pogledu. Tudi o Ruplovi predelavi je mogoče reči, da je več kot a-dekvatna. Ob koncu sezone je SNG izdalo še lep »Zbornik desete sezone«, ki ga je uredil Jože Babič. Za večje glasbene prireditve so pač tudi v preteklem letu veljali približno isti pogoji kot za gledališke predstave v mestu. Tudi za te prireditve je bila na razpolago edina dvorana — Avditorij. Skrb za prirejanje večjih koncertov v Trstu si je nadela Glasbena Matica, ki je od leta 1949-50 pripravila že 45 koncertov. Ker prireja Glasbena Matica koncerte večinoma z jugoslovanskimi umetniki in ansambli, zahteva F. Roger: »3 + J« Vildrach: »Ladja Tenacity<(. organizacija koncertov precej naporov, organizacijskih izkušenj in pa nemalo — potrpljenja. Koncertne prireditve Lanska sezona se je pričela z dvema koncertoma zbora Slovenske filharmonije iz Ljubljane v tesnobnem vzdušju prvih dni (2. in 3.) oktobra, torej tik pred podpisom londonskega sporazuma (5. oktobra). Zborovsko glasbo je v pretekli sezoni izvajal še pevski zbor iz Koroške pod vodstvom Pavla Kernjaka, zaslužnega koroškega glasbenika, in pa Slovenski vokalni oktet iz Ljubljane, ki je koncertiral tudi na Opčinah in v Križu. Solistični glasbi so bili posvečeni trije koncerti. Na prvem sta nastopila zagrebška u-metnica mezzosopranistka Nada Puttar in mladi slovenski pianist iz Argentine Anton Soler, doma iz Brd, ki pa živi in študira v Buenos Airesu. Na drugem koncertu so nastopili hrvatski umetniki, sopranistka Jelka Br.ajša, čelist Zvonko Pomykalo in pianist Vlado Seljan. Tretji solistični koncert ni že v naprej pritegnil občinstva, ki zaradi nastopa dveih dečkov — 14-let-nega violinista Janeza Bokavška in 15-let-nega pianista Acija Bertonclja — ni moglo verjeti, da bo koncert res na taki višini, da bi se obisk »izplačal«, toda pri tem se je močno uštelo, ter je zamudile zelo lep glasbeni večer. Da ima lahka glasba največ prijateljev, ni nikaka skrivnost ali novost, potrdilo za to, če bi ga potreboval, bi pa dobil vsakdo na večeru jugoslovanske narodne glasbe, ko so nastopili pevski kvintet »Lisinski« in An-djelka Nežič iz Zagreba ter »Gorenjski kvartet« in duet Filip-lič-Koren iz Ljubljane. Ce se je doslej dovolj pokazalo, da komorna glasba ne »vleče« (in to ni nikak specifičen pojav samo pri našem občinstvu), pa vendar ne kaže popolnoma o-pusttiti prirejanje tudi take vrste koncertov. Organiziranje koncertov pa je le ena veja delovanja Glasbene Matic?, ki vlaga največ naporov v direktno glasbeno vzgojo s svojo šolo. čez sto gojencev, ki so deležni pouka v raznih glasbenih instrumentih, hodi v to šolo, ki je v preteklem letu odprla še podružnico v Nabrežini. Pri tem se je pokazalo, da imajo naši ljudje mnogo smisla za glasbeno vzgojo svojih o'rok, čeprav zahteva to od1 njih določene materialne žrtve. Gojenci so večkrat nastopili na šolskih produkcijah, med katerimi so bile nekatere že kar dovolj zahtevne glasbene prireditve. Sola si je ustvarila še s pomočjo nekaterih glasbenikov majhen orkester, ki je že uspešno nastopal. Razen tega ima šola še svoj pevski zbor, ki so mu jedro učenci tečaja za zborovodstvo. Upati je, da bo tečaj pomagal rešiti vprašanje zborovodij pri naših pevskih zborih, ki so pogosto obsojeni na životarjenje, ker nimajo zborovodje. V omejenem številu izvodov je Glasbena Matica izdala »Nekaj nasvetov mlademu pevovodji«, ki jih je napisal Ubald Vrabe-. Več gojencev se je že tudi povzpelo tako daleč, da lahko nastopajo pri raznih drugih prireditvah in proslavah, medtem ko se člani učiteljskega zbora udejstvujejo kot koncertanti. zborovodje, skladatelji in publicisti. ■Pripomniti pa je treba, da se med tržaškimi Slovenci razen Glasbene Matice ukvarjajo z glasbeno vzgojo še nekatere druge organizacije, seveda v skromnejšem obsegu. Tako ima svojo glasbeno šolo tudi Slovenska prosveta, nadalje prosvetno društvo »Ivan Cankar« in prosvetno društvo v Bar-kovljah. Založniška dejavnost Kot posebnost, pretekle (ali pravzaprav že začetka letošnje) sezone je treba omeniti iZ' id glasbene edicije, v kateri so zborovske skladbe živečih primorskih skladateljev. (Med precej dolgotrajnim nastajanjem edicije sta dva v zbirki, zastopana skladatelja, Venturini in Vodopivec, preminila). Edicijo, ki jo je izdala Glasbena Matica, bodo gotovo z veseljem pozdravili zlasti naši pevski zbori. Z omembo te zbirke smo pravzaprav pr'-šli na področje založniške dejavnosti v Trstu. Lahko kar rečemo, da je to bolj žalostno poglavje tega pregleda. Ce izvzamemo izdajanje šolskih knjig, tedaj v preteklem letu ni kaj pokazati, saj vsega priložnostnega tiska (izvest ja i. p.) ni za eno knjigo. (O kaki »Januški«, ki je pač lahko izšla samo v samozaložbi, pa je bolje molčati). Pri tem bi pa bilo napačno mnenje, da bi se v Trstu ne našla dela, ki bi bila vredna, da dobijo založnika. Prav letos je iz- W. Shakespeare: »Ukročena trmoglavka« šel v Mariboru (!) roman tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, med vposlaniimi deli neki ljubljanski založbi (po nagradnem razpisu) je med nagrajenimi tudi delo Tržačana Lojza Rebule in še smo brali, da ima neka ljubljanska založba namen izdati Bartolove humoreske. Mariborska založba si lahko čestita, da je s Pahorjevo »Vilo ob jezeru« poslala na slovenski knjižni trg delo, Jci je naletelo povsod na zelo ugoden sprejem. In če je Rebula dobil nagrado že pred izidom, tedaj je pač njegovo -novo delo vredno, da bi lahko izšlo tudi v Trstu. Res je, vsa ta vprašanja so zvezana z nekimi računi, sicer zelo enostavnimi, ki kažejo veliko neuravnovešenost. Nastaja vprašanje, ali bomo hoteli Slovenci v Trstu izdati od časa do časa kako knjigo kljub neugodnim računom, ali pa se bomo odrekli enemu izmed najbolj zgovornih dokazov, da tržaški Slovenci nismo na drevesu slovenskega naroda le še suha veja, temveč eden izmed močnih vrhov. Poudarek tega dejstva pa je potreben prav v Trstu, kjer se često misli, da je pri vprašanju tržaških Slovencev mnogo pretiravanja. Letos smo videli tudi dva skromna poizkusa obnovitve revije »Razgledov«. V obeh številkah se je predvsem močno opazilo pomanjkanje leposlovja, medtem ko smo skoraj istočasno brali drugod (»Nova obzorja« — zopet Maribor! ter »Bori«, Koper) literarne prispevke Tržačanov Rebule in Pahorja. Omenjanje tega dejstva pe pomeni pika-kega obtoževanja obeh pisateljev, saj so ljudem, ki so se ukvarjali z izdajo obeh številk »Razgledov« znani nekateri vzroki za tako stanje, pa ni bilo v njihovi moči, da bi jih odstranili. Nesmisel pa je izdajati v Trstu revijo brez leposlovja, ko sta v tem času tu dva stebra sodobne slovenske literature. Potemtakem je treba najti poti iz te zagate. Revija, katere obstoj zaradi posebnih pogojev, pod katerimi izhaja in živi, ni ogrožen, so »Literarne vaje« slovenskih srednješolcev. List urejajo (in deloma tudi sodelujejo) profesorji, s prispevki pa ga zalagajo dijaki. Prispevki so že zaradi velike razvojne razlike — od prvošolcev do maturantov ■—■ pa različni kvalitetni stopnji. Včasih ima človek tudi občutek, da so sodelavcem dovoljene samo nekatere poti, čeprav je bil v zadnjem letniku le opazen napredek v primeri s prejšnjimi. Predvsem pa pogrešamo več mentorstva mladim sodelavcem; ker je revija v rokah profesorjev, bi namreč lahko marsikatera šibkost izostala. Veljava revije se je še dvignila z objavljanjem Peterlinovih gledaliških krkik. Revija pa je izdala kot ponatis vodilno povest zadnjega let- nika »Študent Karel«, ki jo je napisal Emil Cuk. Ce se spomnimo, da je leto prej revija založila Rebulov roman »Devinski sho-lar«, tedaj je treba vse to pohvaliti; toda s trpkim občutkom: če ne bi vsaj na ta način dobili kake knjige, bi bila bilanca) knjižnih izdaj pri nas še toliko bolj neugodna. .V preteklem šolskem letu se je rodila še nova revija »Galeb«, namenjena osnovnošolskim otrokom. Iz nerazumljivih (!) razlogov revija pl uživala tiste odkrite pomoči šole same kot »Literarne vaje«, d;asi bi zaslužila vso naklonjenost učiteljstva pa tudi šolske oblasti. Zgodilo pa se je celo, da je naletela na delni bojkot, organiziran po nekaterih prenapetežih, ki so se vanjo zaletavali z nekimi neopredeljivimi kompleksi. Razveseljiv pojav pa je bil lanski nakup knjig »Prešernove družbe«, ki so: jih ljudje prejeli za nizko ceno skupaj z »Jadranskim koledarjem«. Povpraševanje je to pot celo preseglo razpoložljivo število knjig, Ce upoštevamo še število razpečanih kpjig »Mohorjeve družbe« ter »/Ljudskega koledarja«, ki ga je izdala Slovensko-hrvataka ljudska prosveta, tedaj lahko rečemo, da je vsaj na ta način le prišlo precej knjig med Slovence pod Italijo. Skromnejši je nakup ostalih slovenskih knjig, ki so na prodaj tudi v Trstu. Želeli bi, da bi se stanje obrnilo na bolje po ustanovitvi nove knjigarne, ki se prav sedaj otvarja v Ulici sv. Frančiška. Tistim, ki potrebujejo slovenske (in deloma tudi druge) knjige za svoje strokovno delo ali študij, je v pomoč Narodna in študijska knjižnica. Res je sicer knjižnica še dokaj skromna in vedno ne more ugoditi razpim željam, vendar je le znaten njen vsakoletni prirastek bodisi po rednih izdajah bodisi po posebnih nabavah ali darovih. Skoda, da je knjižnica opustila prirejanje znanstvenih predavanj. Prav tako bi si pa želeli, da bi zopet izdala kak zvezek Tržaške bibliografije. Likovna umetnost Medtem ko je v oktobru priredil v mali dvorani v novi stavbi pa stadionu »1. maj« razstavo svojih umetniških del slikar Milko Bambič, pa od ostalih slovenskih slikarjev v preteklem letu nihče pi imel v Trstu razstave. In vendar so pred leti pripravili v občinski palači manjšo razstavno dvorano, ki je baje na razpolago tržaškim umetnikom. Za to dvorano so že zaprosili tudi slovenski tržaški umetniki, toda doslej se tistim, ki o tem odločajo, ni zdelo primerno dati dvorano na razpolago tudi njim. Kljub temu pa zadnje leto ni šlo mimo, ne da bi se tržaški slovenski slikarji kakorkoli uveljavili. Zlasti je dosegel zelo lepe uspehe slikar Lojze Spacal s svojimi razstavami po jugoslovanskih mestih. Razstavljal je v Beogradu, 'Novem Sadu, Zagrebu, na Reki, v Ljubljani, Portorožu. Posebno lepi sta bili razstavi na Reki in V Ljubljani. Na veliki mednarodni razstavi grafike’ v Ljubljani pa je prejel tudi čedno nagrado. Po udeležbi na lanski beneški Biennali in po razstavi v Modeni je prejel Spacal tudi vabilo na razstavo Quadriennale v Rimu. Pred kratkim smo pa videli novo Spacalovo delo v foyerju ob novi dvorani na stadionu »1. maj«, kjer je poslikal eno steno. Tudi slikar Bogdan Grom je dosegel v pretekli sezoni lep uspeh. Razstavil je v Milanu ter ob tej priložnosti prišel tudi pred objektiv televizije. .V ostalem pa je Grom zelo marljiv z raznimi knjižnimi ilustracijami. Njegovo ime lahko srečamo v mladinskih revijah in knjigah in prav pred kratkim je izšla še čitanka za prvi razred osnovnih šol z njegovimi ilustracijami, medtem ko je čitanko za drugi razred’ ilustriral Milko Bambič. Grom je opremil tudi prvo številko »Razgledov«, medtem ko so bile v drugi številki reprodukcije del mladega pabrežinske-ga kiparja Cela Pertota, ki živi in dela v Stockholmu. Z iluslriranjem in operemo publikacij se ukvarja tudi Avgust Černigoj, ki sicer dobršen del svojega časa posveča pedagoškemu delu. V reviji »Literarne vaje« smo pogosto srečali slikarska dela dijakov iz Černigojeve šole. Tudi on se je udeležil ljubljanske mednarodne razstave grafike. Jože Cesar se je udejstvoval predvsem kot scenograf. Pri marsikateri predstavi Slovenskega narodnega gledališča je našo pozornost pritegnila prav Cesarjeva scenografija. Avrelij Lukežič, ki sicer o njem manj slišimo, je izdal lepo mapo grafik, vendar bi si želeli videti še kaj več Lukežičevega, zlar sti novejših stvari. Daši je Robertu HIavatyju slikanje postranska stvar, je v pretekli sezoni le imel tudi razstavo svojih del v Beogradu. Čeprav ta pregled1 ne more biti popoln (in niti nima takih pretenzij), je vendar nemogoče molče preiti tržaški radio v slovenskem jeziku. Ob tistem delu govorjenega programa, ki se ukvarja s politiko, se niti ne maramo ustavljati, kajti dovolj je, če povemo, da je ta del popolnoma prikrojen po enostranskih željah in je daleč od tega, da bi bil nevtralen. Kar pa zadeva tisti del govorjenega programa, ki obravnava kulturna in prosvetna vprašanja, pa lahko rečemo, da je pač tudi mnogo enostranskega, vendar pa je marsikatera stvar le obdelana zadovoljivo. Pri radiu sodelujejo mnogi, ki jim je več ali manj onemogočeno sodelovanje kje drugod, vendar pa bi se kljub temu lahko krog sodelavcev še nekoliko razširil. Nekatere točke sporeda imajo svoje stalne poslušalce; omeniti je vredno, da so zlasti z zanimanjem pričakovane gledališke kritike. Poslopje novega gledališča na stadionu »Prvi maj« pri Sv. Ivanu. Nove dvorane Leto za tem, ko so Križani dobi-li lep nov dom z odrom, je bila otvoritev nove dvorane na stadionu »J. maj«. Te pridobitve smo res lahko veseli. Dvorana je zelo lepa, ima velik in dobro opremljen oder in ne manjka dodatnih prostorov, da se bodo lahko gledalci in nastopajoči ugodno počutili. Omeniti je treba tudi manjšo dvorano v prvem nadstropju, ki se je izkazala uporabna najprej z razstavo umetniških del slikarja Milka Bambiča. Ze ob otvoritvi dvorane se je občinstvu piedstavLo prosvetno društvo »Slavko Škamperle«, ki je dlje časa brez prostorov le še životarilo. Tedaj pa je nastopilo s številnim pevskim zborom, v katerem so poleg starejših pevcev in pevk spet tudi mlade moči. Med mladimi imajo tudi več sposobnih recitatorjev in celo reci taci jski zbor šolskih otrok. Ze nekaj dni za tem pa so člani tega društva osvojili prvenstvo na namiznoteniškem turnirju in se uveljavili v šahovskem brzoturnirju. Tako smemo upati, da bodo Svetoivančani razvijali svojo de av-nost v več smereh in to vztrajno in uspešno. Na otvoritveni prireditvi so kot gostje nastopili tudi pevski zbori nekaterih drugih društev ter folklorna skupina iz Brega. Čeprav nastopajoči še niso predstavljali vseh delujočih prosvetnih društev, bi mogoče vendar lahko rekli, da so predstavljali najbolj delavna društva. Prosvetno društvo »Ivan Cankar« je že ne_ kaj časa v ugodnem položaju, da ima svoje prostore. Društveno stanje se izboljšuje, čeprav je še mnogo ovir, da ne more prav polno zaživeti. Zlasti se trudi mladina, da bi bila delavnost društva bolj vidna in učinko vita na okolico. Ljudska prosveta Tisti občutek, da je društvo nekaka družina in da so torej v društvenih prostorih vsi člani kot v svojem domu ini ki bi bil tako potreben vsem društvom, je precej ukoreninjen pri Barkovljanih. Sicer skromni prostor prosvetnega društva v Barkovljah je po_ gosto prostor nele resnega dela, temveč tudi prijetne skupne zabave. Barkovljansko društvo gotovo prednjači pred vsemi ostalimi prosvetnimi društvi v društveni zavednosti, ki mu pomaga prebresti marsikatero težavo, ki se zdi drugim društvom nepremostljiva. Ne nameravamo navajati vseh društev posebej. Naj zadostuje le kaka ugotovitev. Predvsem smemo reči, da v preteklem letu v primeri s prejšnjim ni bilo nazadovanja, Predsednik prosvetnega društva »Slavko škamptrlev. tov. Mitče Skrap govori ob o-tvcritvi nove dvorane na stadionu »Prvi maj«. pač pa se je tu pa tam pokazal kak napredek. Na Proseku se je na primer zbor tamkajšnjih fantov že povečal v dober moški zbor in sliši se, da bo delovala tudi knjižnica, ki je že vse predolgo neurejena čakala. Prav bi pa bilo, da bi se društva čimprej začela posvečati raznovrstni dejavnosti. Tako bi lahko delovalo več dramskih odsekov, knjižnic, društva bi morala prirejati več predavanj različne vsebine, lahko bi prirejala skupne izlete, drugič zabavne prireditve in podobno. Res je, da trčimo, čim govorimo o prireditvah, na mnoge in raznovrstne ovire, ki izhajajo v velikem delu iz razpih birokra'-skih predpisov. Lahko je raznim organom iz„ govarjati se, predpis je pač predpis. Toda reči je tudi treba, da so vsi ti predpisi (pa tudi če so za vse enaki) skrajno nekulturni po svojem učinku. Oblast bi morala uvajali take ukrepe, da- bi ljudsko izobraževanje pospeševali, ne pa take, da zaradi ogromnega birokratizma, povezanega še g stroški, jemljejo veselje do dela še tistim prosvetnim delavcem, ki bi radi delali. Vse to pa ne more opravičevati nedelavnosti nekaterih društev, ki sicer iščejo vsepovsod izgovorov, pa bi vendar lahko kaj storila. Res je tudi, da je pogosto društveno delovanje odvisno od spretnosti in sposobnosti nekaterih ljudi za to področje dela. Kjer talcih ljudi ni, je delo bolj težavno. Društvenega dela pa ne gre podcenjevati in opuščati tudi zaradi vpliva, ki ga ima tako delovanje -na vse ostalo življenje v okolici, saj se n. pr. že pri vpisovanju otrok v šolo vidi, kje je društveno življenje živo in kje je mrtvo. V zadnjem času se slišijo ponekod glasovi o potrebi združevanja raznih prosvetnih društev, ki sedaj delujejo v marsikaterem kraju ločeno. Seveda je načeloma bolje, da se moči ne cepijo. Vprašati pa se je treba, koliko je v pobudah za združevanje iskrenosti, če namreč prihajajo pobude od ljudi, ki so imeli še do včeraj zelo čudne odnose do vseh tistih, ki so si v nedavni pieteklos-ti toliko prizadevali, da bi se moči na kulturno-prosvetnem področju ne cepile. Zato bo treba pristopati k združevanju potem, ko bodo razčiščene nekatere načelne stvari. Vedeli je namreč treba, da mnogi ljudje ne morejo kar na ukaz od včeraj do danes pozabiti to- ReSiser JoSe Babič. liko stvari, ki so povzročale celo proti njihovi volji cepljenje. Čeprav je 1 judskoprosvetno delovanje na našem področju cepljeno — delujejo društva v okviru Slovenske prosvetne zveze, Slo-vensko-hrvatske ljudske prosvete in druga — se vendar v mnogih primerih zunanji učinki tega dela ne razlikujejo. Razlika je pogosto le vi kvaliteti in po tem. merilu tudi cesto ljudje presojajo opravljeno delo. Vsi, ki delujejo na- področju ljudske prosvete bodisi kot vodje društev, načelniki delujočih odsekov, pevovodje ali pa kot navadni delovni člani, vedo, koliko težav je pri takem delu, koliko časa je treba žrtvovati, koliko ovir je treba premostiti, preden ja mogoče pokazati vsaj skromen uspeh vsega tega dela. Lahko trdimo, da prihajamo vse bolj do tega, da znajo ljudje upoštevati in tudi dati priznanje za pošteno in lepo opravljeno delo tudi v primerih, ko gre za delo ljudi drugačnega političnega ali nazorskega prepričanja. Zato pa je -tem bolj obžalovanja vredno, če .se kdaj pojavljajo glasovi, ki brez vsake utemeljitve žaljivo napadajo marljivo mladino, ki svoj čas raje žrtvuje delu za lastno kulturno vzgojo in za dvig prosvete vse okolice. V -tržaški okolici skoraj ne moremo pokazati na kako bolj aktivno in razveseljivo postavko, kot je folklorna skupina iz Brega. In kako so ti mladi plesalci in plesalke priljubljeni, pokaže dovolj prepričljivo vsak njihov na-stop. In'vendar je prav ta skupina doživela v nekem lislu grd napad, kateremu se .gotovo pe bi mogli pridružiti niti vsi či-tatelii tega lista. Seveda prosvetnih delavcev ne smejo oplašiti niti še tako nepričakovani napadi. Se vztrajnejše delo in uspehi pa bodo najboljši odgovor raznim nevoščljivcem. Ne bi bilo prav, če ne bi omenili, kako se vedno lepše uveljavlja v kulturpo-prosvet-nem življenju tisti element, ki mu je prisojeno, da nekoč prevzame med zamejskimi Slovenci vodilna mesta. To so paši dijaki. Rekli smo že, da ima dijaštvo revijo »Literarne vaje«, kjer objavlja svoje literarne proizvode. Vendar pa objavljajo dijaki svoje prispevke še drugod in prirejajo tudi posebne literarne večere, kjer so najboljši tudi nagrajeni. Društvo slovenskih srednješolcev, ki je imelo v preteklem letu dva literarna večera in glasbeni večer, je naštudiralo tudi Nušičevo komedijo »Navadni človek« ter jo večkrat igralo. Društvo pa skrbi, da se dijaki lahko izkažejo tudi na drugih področjih, n. pr. v šahu, športu itd. Tudi šola sama pospešuje izvenšolsko delo dijakov, saj so n- pr. preteklo leto dijaki večkrat v raznih krajih nastopili z delopa »Ro-ksi«. Seveda pa je treba to priznanje deloma omejiti in ga pripisati bolj iniciativnosti posameznih delavnih šolnikov, medtem ko se istočasno lahko reče, da mnogi šolniki zelo pozabljajo na usmerjanje k izven-šolskemu delu-. Zorko Jelinčič ZAPUŠČENI KRAS Zapuščena zemlja ge kakor razrušena hiša, samotna in zapuščena, otožen spomin na nekdanje življenje, ki se več ne vrne. Ljudje, ki so tod kopali, želi, .trpeli in prepevali, so pomrli ali so postali zemlji nezvesti in blodijo po tujem svetu, na tujem trpe in zapuščeni umirajo? Gori nad Barkovljami, v bregu pod Kontovelom, v bregu nad Grljanom, pod Križem, pod Nabrežino, koliko je tod zapuščenih paštnov. Trava jih prerašča in koprive, divja trta in robida prepletata razvaljene zide. Divje rastoči figovi grmi, češnjeva drevesa se vzpenjajo kot podobe drzne, brezupne volje, da obujajo nekdanje življenje, tekmujejo s sosednimi negovanimi brajdami in opletimi lehamii nad sveže popravljenimi zidi. Skozi divje razraslo grmovje, prepleteno s srobotom in robido po robovih samotnih dolin tam za Prosekom proti Repenču ali proti razvalinam Božjega polja, proseva jasa zapuščenega dolinskega dna, poraslega z bohotno travo in trs jem tam, kjer so bile nekoč njivice ali tudi više na pobočju na ozkem paštnu, ki sedaj izginja pon visečimi vejami grmovja. Kaj je zapuščenih dolov od Dola pri Kohišču na Grmadi, preko Kriškega senika, Kocjanovega ali Briškovskega dola, openske žbur-lovce, Mrčedola in Prčeddla, Jakopinovega, Malalanovega ali Furlanovega pa do Jesenovega dola pri Frnečah. Na pobočjih teh veličastnih kraškiih dolin, kjer še rastejo mogočni hrasti, nihče več ne kosi trave, na dnu pa najbohotnejša trava in plevel preraščata najplodnejšo kraško zemljo, tam, kjer so bile nekoč lepo obdelane njive ali med ogradnimi zidi številne njivice ali vinogradi. Po gmajnah in grižah od Grmade pa do Malega Krasa je samota pokopališča. Nemoten lahko stopaš po visoki travi, ki1 je nihče več ne žanje, kjer ni več vedrega kričanja mladih ali priletnih pastirjev, ne pozvanjanja kravjih zvoncev. Mnogokje na divje porasli gmajni onstran Opčin proti Orleku, za Prosekom proti Briščikom, za Trebčami proti Gaji, od Bazovice proti Lokvi grmovje, rašelijiko, črn trn, prerašča divja trta — spomin na nekdanje vinograde. Zapuščeno zemljo spremljajo osiroteli domovi. Udrte strehe hiš in hlevov, podrte kalone ob poti in namšena zidovja brja-čev in stopnišč, strohnelih gankov, so mnogokje kakor kužna gnezda propadanja sredi cvetočih vasi. Polovica hiš na Jezeru, več kot polovica v Botaču je zapuščenih ali porušenih, koliko hišnih številk v Bo-ljuncu, Gropadi, Trebčah, že nima več gospodarja; pri kakšni se le še stari ljudje spominjajo hišnega privržka. Stara vas na Opčinah, na Kontovelu, na Proseku ali v Nabrežini vzbuja žalostna občutja. Mogočne ruševine tega, kar je bilo nekoč Božje polje, so podoba razdejanja, pravi bocklinov-ski Otok smrti. Na Pečini, visoko na Grmadi, skoro ni sledu, kjer je bila še do prve svetovne vojne lepa domačija. Kup kamenja je še sled nekdanjega mogočnega doma na Frankišču onstran Medje vasi. Na prevalu med Sabliškim jezerom in Prelosnim se voda živo pretaka skozi lepo izklesane rove med divje razraslim grmovjem in robido, ki prepleta nekaj zakržljenih češnjevih dreves sredi te silne kraške samote od Moščenic do Doberdoba in Tržiča, in skriva majhen mostiček čez potoček, ki pretaka vodo iz gornjega jezera v dolnjega. Daljni spomin na mlin, ki je mlel za ves zapadni Kras do Doberdoba, Jamelj, Brestovice. Pa kaj bi naštevali brez konca, saj vsak vaščan, ki živi v domači vasi, ve, kakšna je oila nekoč zemlja okrog nje in življenje po gmajnah ter dolinah. Po raznih kmetijskih panogah lahko stvarne je ugotovimo propadanje kmetijstva po našem Krasu. Priletnejši ljudje še znajo pripovedovati o vinogradih po vsej Kraški planoti od Jezera do Gročane, preko Bazovice, Padrič in Trebč do Opčin, Frneč, Repentabra, Repe nča, Kontovela-Proseka, od Nabrežine do štivana. Ko je pred približno' pol stoletjem trtna ušica uničila kraške vinograde, jih večidel razen v predelih pod hribi od Re-penča do Zgonika, Samatorce in šempola-ja, niso več obnovili. Skoro vse tržaške vasi so nekoč pridelale olja za večji del svojih potreb v lastnih oljčnikih v dolinskem in obmorskem bregu. Koliko kmečkih domov ima še danes kamen za olje. Kako močno je bila nekoč gojenje oljk razširjeno, nam pričajo še mnoga ledinska imena kakor: Ulj ne v Kon-tovelskem bregu, Oljščica in Podoljščica v Nabrežinskem bregu, Oljke na pobočju Škmjaka nad štivanom itd. Ko je pred približno dve sto leti neki dr. Kupersein iz Trsta prodal svoje zemljišče v Barkovljah, je v prodajni! pogodbi omenjenih več kot 250 oljčnih dreves po raznih parcelah (navajam podatek po listini iz zapuščine pok. Justa Pertota). Ko so v hudi zimi 1. 1929 in deloma že 1. 1885 skoro vse oljke »pomrle«, jih sploh niso več posadili, razen v neki meri v dolinskem bregu. Zanimivo je, da o oljkah naši stari še vedno pravijo, da »pomrd«, in ne posahne-jo ali pomrznejo kakor druga drevesa. Od kod izvira ta izraz spoštovanja, ki oljko izenačuje s človekom? Ali iz verskega prepričanja, ali zato, ker je imela oljka tolikšen delež v njihovem gospodarskem življenju? Stari! ljudje nam še pripovedujejo, da so nekoč imeli naši kmetje po vsem Tržaškem zelo pomembne dohodke od ovčarstva. Nešteto spominov, ruševin, ledinskih imen še priča o tem, n. pr. Stajce nad Borštom, Mu-zar pri Bazovici, Učjak pri! Opčinah ter Prčedol in Mrčedol, razne pečine pri Re-pentabru, kamor so se zatekali ovčji pastirji ob hudi uri, Samo ime Zgonik ima najbrž svoj izvor v besedi zganjati, t. j. kraj, kamor so zganjali ovce. Ob poti pod Trstenikom, kjer je danes rojanska Skala-santa, so imenovali nekoč škrlavajeve stajce. Od tu je openski gospodar pošiljal ovce napajat na Potok v Rojan. Na koncu Križa, na strani proti Sv. Primožu, je mogočen labirint narušenih zidov, ki SO' previsoki in pretesni za navadne ograde. Le najstarejši Križani še vedo za ime Duore, t. j. Dvori, ki so bili nekoč ovčje staje. Na Grmadi leži pod Lisičjim vrhom Ovčji žleb. Itd., itd., da navedem le nekaj primerov z vsega ozemlja. S propadom domače obrti, predenja in tkanja domače volne, se je ovčarstvo prelevilo .v govedorejo. Govedarstvo pa je danes v položaju, kakršen se da slutiti iz zgoraj omenjenega stanja travnikov in gmajn. Na Opčinah je morda danes deseti del glav živine, ki je je bilo nekoč. Na Kontovelu-Proseku ali v Trebčah je bo pač večji odstotek, še večji bo v Bazovici, Križu ali Gropadi. še večji pa je vsekakor po- vaseh izven mej tržaške občine, največji pa na področju pod obmejnimi hribi od Frneč in Repentabra do Medje vasi. Vendar tudi tu še zdaleč ne doseže ravni iz časov pred prvo svetovno vojno oz. v prejšnjem stoletju. Koliko več so nekdaj pridelali žita, krompirja, fižola po kraških poljih, dolih in dolinah ter še posebej v bregu, bodisi dolinskem ali obmorskem, poleg sadja, ter z vsem tem v zvezi prašičev, perutnine, si lahko predstavljamo iz obsega zapuščene zemlje Toda da kdo ne poreče, da je to romantično sentimentalno jokanje Izraelca ob Zidu tožb v Jeruzalemu, naj takoj pripomnim, da se dobro zavedam, da gre zgodovinski razvoj in napredek svojo pot naprej ne glede na kakršno koli obžalovanje. Vendar moram takoj zastaviti vprašanje, ali v modemih časih, ko- postaja svet vsepovsod pretesen za ljudi in pridelovanje da še posebej o Tržaškem ozemlju niti ne govorim, naš Kras res ni za drugo ko da rastejo po njem robida in koprive, poleg te-ga, da postaja v dolnji in gornji okolici ene samo predmestno stavbišče, ostalo področje pa le zemlja za čisto negospodarsko kolonizacijo istrskih »esulo-v«? Res je, da so to v obilni meri -gospodarski ali bolje negospodarski učinki politične raznarodovalne geometrije od fantastičnega dalje v neki meri že tudi od prej), preko angloameri-škega, do današnjega, ki so, in tudi še danes, dobro izkoriščajo gospodarske zakonitosti modernega razvoja velikega pomorskega in industrijskega mesta, ob sočasnem propadanju kmetijstva zaradi izgubljanja delovne sile, ki gre za bolj donosnim delom v mesto. Vendar se moramo pri vsem tem vprašati, -kaj smo napravili mi, da bi se prilagodili -in izkoristili druge strani tega gospodarskega razvoja za svojo bodočnost, seveda računajoč predvsem na -svoje lastne sile, kar je najbolj pozitivno vedno in povsod da niti ne govorimo o naših razmerah, ko iz dosedanjih izkušenj približno vemo-, na kaj moremo računati iz oblastvene pomoči, ne da bi se pri tem odrekli pravic in možnosti, ki nam jih nudijo- naše opravljene državljanske dolžnosti, ki -torej zahtevajo tudi za nas enakopravne državljanske pravice, ter še -posebej pravice, ki nam jih nudi Memorandum, Posebni statut? Oziroma, ali se je to naredilo v dovoljni meri z zavestno in odločno voljo? Trst je doživel dobro stoletje vrtoglavega razvoja vseh gospodarskih sil, kar je imelo za posledico ravno tak vrtoglav porast števila prebivalstva, ki je p-rihajalo od vsepovsod, da bo deležno njegovega uspevanija Ako se je z začetko-m prve svetovne vojne ta razvoj ustavil, in je po razsulu Avstrije Trst moral nujno nazadovati zaradi izgube svojega gospodarskega zaledja, moramo da- nes ugotoviti, da se je s skrajnim skrčenjem tega za-ledja, začela za Trst še težja doba, ki jo izraža celo vladna politika s potrebo za »zmanjšanje demografskega pri tiska« — z izseljevanjem. Trst torej ne more več dati kruha niti lastnim prebivalcem, kaj šele priseljenim razen seveda privilegiranim i»esulom«. To pomeni tudi prelomnico v razvoju našega Krasa, ki ne bo več mogel dajati Trstu svoje krvi. V kolikor torej Kras ne bo hotel na grenko pot emigracije, bo moral posvetiti svoje sile razvoju lastne zemlje. S tem se je torej položaj našega kmetijstva na Krasu bistveno spremenil. Akc zemlja res ne da velikega in maslenega kosa -kruha, vendar ga da vsaj — gotovega pa naj je tak ali tak, t. j. oni življenjski minimum, ki ga mesto s kronično brezposelnostjo in negotovim zaslužkom nikakor ne more zagotoviti. To je tista trdna podlaga, po kateri seveda vsakdo stremi s priložnostnim, postranskim delom ali z izboljšanjem kmetijske proizvodnje. To je torej eden, zelo trd moment sedanjega položaja, ki nujno sili, da se naš človek, lastnik kraške zemlje, spet poprime kmetijstva. S tem vzporedno pa stalno deluje neka druga gospodarska zakonitost. Ako namreč v bližini velikih mest ekstenzivno kmetijstvo propada, ker je zemlja predraga, se pa izpremeni v intenzivno s skrajnim izkoriščanjem zemlje z vrtnarstvom’, sadjarstvom, cvetličarstvom za vsakdanje, najneposrednejše potrebe mesta. Mesta se obdajajo s širokim pasom cvetočih vrtov. To se je v neki meri že tudi pri nas zgodilo, n. pr. z vrtovi pri Mariji Magdaleni, deloma okrog Barkovelj ali Rojana, Sv. Iva-na-Podlonjerja. Ob priliki cvetličarske razstave v Ljudskem vrtu je časopisje ugotovilo, da je cvetličarstvo’ že zelo važen vir dohodkov za Kontovel-Prosek. Tisti naši ljudje, ki so ostali zvesti svoji zemlji, niso razočarani -in so našli pravo pot v smislu moderne gospodarske zakonitosti. Vendar je to šele začetek, če primerjamo na eni strani blesteč razvoj vrtnarstva na italijanski ali francoski Rivieri, ki je postala en sam vrt-cvetličnjak. In naš breg: dolinski ali obmorski, ima podnebje in terenske pogoje teh dveh Rivier. Po drugi strani pa, ako opazujemo-, v kolikšni meri zalagajo današnji tržaški zelenjadni, sadni cvetličarski trg vsa Italija od Furlanije in ligurske Riviere do Apulije in Sicilije ter Istra in deloma Goriška — tedaj imamo vsaj približno sliko, kakšne so potrebe tržaškega trga in s tem razvoja našega kmetijstva. Seveda to ni ne lahko ne hitro dosegljiv cilj, ki zahteva celih mož, zdravega razuma stremečega za resničnim napredkom, ki se ne da zapeljati kakim modnim lahkoživo-stim, pa četudi zna izrabljati vse moderne pridobitve, in ima železno vztrajnost, odpornost in če treba skromnost našega starega Kraševca. In si zna po drugi strani pomagati z nesebičnim organizacijskim delom in sodelovanjem za medsebojno samopomoč' in ako je treba tudi pogumno braniti ter zahtevati svoje pravice kot kmet in Slovenec, ne da bi -imel nepotrebno' spoštovanje ali celo občudovanje nestvarne mestne na-čičkanosti s samozavestjo popolne socialne in narodnostne enakopravnosti. Na srečo, je še mnogo -onih zdravih, na domačo kraško grudo- navezanih ljudi, nele iz netržaških vasii, kakor tudi iz gornje in dolnje tržaške okolice, da -ni nerealno govoriti o stvarni izvedbi gori omenjene kmetijske obnove našega Krasa ter o likvidaciji one lahkotne, dejal bi mirakuilistične duševnosti, ki je rasla zadnja desetletja z verovanjem v ne vem kakšno »ameriško« ali bolje rajsko- blagostanje, ki bi padlo nekako v naročje čudežno kot zrelo jabolko z drevesa Vladimir Kodrič Leta 1856 so delavci kamnoloma v Nean-dertaiu, mali dolinici pni Diisseldorfu na južnem Westfa,lskem, našli kopico starih, na pol okamenelih kosti, katerim pa niso pripisovali nikake važnosti in so jih zavrgli z ostalimi odpadki. J. K. Puhlrott, gimnazijski profesor v bližnjem Elberfeldu, ki se je močno zanimal za. »predpotopne« živali in stikal za njimi po vseh bližnjih jamah, je izvedel za to najdbo in posrečilo se mu je najti še nqkaj kosti, človeškim nekam zelo podobnih, čeprav nekam »na debelo otesanih«. Vnela se je res prava huda vojna med znanstveniki, Sicer je strogo srednjeveško, gledanje na prirodoslovne vede tedaj že močno popustilo; tudi je dve leti pozneje izšlo ono epohalno Dar-winovo delo »O postanku vrst«, pa je Fuhl-rott kljub temu dregnil s svojlim »pračlovekom« v sršenovo gnezdo, saj bi tak potek stvari dokončno zavrgel Mojzesovo stvarjenje sveta. No, končno je le premagalo mnenje, da so kosti Fuhlrottovega »pračloveka« sicer res precej »grobo otesane«, pa vendarle — človeške. Tudi so tej najdbi kmalu sledile še mnoge druge v raznih delih sveta .in danes nosi Fuhlrottov »pračlovek« znanstveno ime Homo (Pithecanthropus) neandertalensis, Neandertalski človek. Zanimanje za pračloveka je raslo in znanost je dobila novo vejo delovanja, ki je čedalje .bolj zajemala pozornost znanstvenega sveta. Seveda bi zašli predaleč, če bi hoteli pregledati vsa nadaljnja odkritja, pa čeprav še tako bežno; vendar pa moramo omeniti za naše kraje najvažnejšo najdbo pračlovekovih kosti: v neki jami pri Kra pinii, kraju ob slovensko-hrvašiki meji, znanem po svojih toplicah, je zagrebški profesor Gorj.anovid-Kramberger v letih 1899 do 1905 izkopal kopico kosti »pračloveka«, kije živel po dr. Božu Škerlju »... morda v začetku 3. medledene dobe, po MMankoviču torej nekako pred 100.000 leti.« Nemški znanstvenik Mayer pa meni, da je Krapinec še starejši in je živel že konec druge medledene dobe. Seveda tudi naš Kras ni zaostal in je mogel kmalu pokazati svojega — Prakraševca. V toplih poletnih nočeh si je kraški pračlovek poiskal ležišče kje na mehki maho-vini pod košatim hrastom ali v varnejšem zavetju njegovih vej. Toda zimska burja z ostrim mrazom sta ga prisilila poiskati si zavetnejših prenočišč in te so mu nudile številne kraške jame. Razumljivo je torej, da so morali prebrskati znanstveniki premnogo kraško jamo, da so končno želi u-spehe. Krajše in daljše votline z ravnim ali le malo nagnjenim tlom ter z vhodom obrnjenim po možnosti v prisojno, odvetr-no stran — to so bila mesta, ki so mogla nuditi primitivnemu Kraševcu ugodne sta-novanjske pogoje, pa čeprav navadno le začasne. Tu je torej pravo torišče znanstvenikov, izkopavanj in raziskovanj. In trud res ni bil zaman, kajti pokazalo se je, da se je zatekel človek v kraške jame na krajše ali daljše bivanje že od prvih, pradavnih časov pa vse do dandanes. Imamo dokaze, da je poznal jame Prakraševec, enako tudi dolgo pozneje Ilirec, Kelt, Rimljan, za temii pa tudi poznejši tukajšnji domačini in nedomačim. No, kako je bilo še pred 10 do 15 leti, ko so naše nebo- preletavali železni orjaki tim spuščali na že itak razdrapani Kras svoje pogubonosne tovore, pa menda ne bomo tako zlepa pozabili! Dandanes vidimo nedeljo za nedeljo »jamarje«, »speleologe«, ki zaradi svoje znanstvene žilice ali iz športnega veselja, celo iz nepremišljenega »pokazovanja«, stikajo po kraškem podzemlju in znano je, da posebno poslednji doživljajo često zelo neprijetne urice, izkupijo pa tudi kaj neprijetnih ran, če že ne izgube glave. Včasih pa ni bilo tako! Slavni Ivan Vajkard Valva-zor je v svoji znani »Slava vojvodine Kranjske« priložil sliko krasne Postojnske jame, pri kateri se ti ježijo lasje: lantazija tedanjega časa — bilo je konec 17. stoletja — je izpremenila prekrasne svetovnoznane kapniške tvorbe v čudna skrotovičena bitja, ki se vlečejo s tal proti stropu in po stenah. Edinstvena »človeška ribica« ali kakor ji znanstveniki pravijo Proteus anguinus, je tedaj veljala za — mladiča strašnih podzemskih zmajev ... Toda pomanjkanje vode na Krasu je problem, ki je in bo mučil Kraševca; tudi nagli razvoj tržaškega mesta je postavljal vedno nove zahteve. Stalno vodo pa je bilo najti le globoko v podzemlju. Skoro se je pridružila še radovednost znanstvenikov, ki najdejo prav povsod kaj zanimivega, kra-ško podzemlje pa je bilo pravcato »deviško področje dela«. Mar je torej čudno, če je prijelo človeka, da bi poleg mnogo drugega poizvedel tudi kaj o svojem pra,predniku? Da je živel človek v naših krajih že v starem paleolitiku, danes ni več dvoma. Zdi se pa, da se je — kakor tedanje živali — tudi tedanji človek moral umikati pred prodirajočim polarnim mrazom, ki ga je pregnal iz zaledenelih alpskih krajev na toplejši Kras. Razni znaki kažejo, da človek ni stalno bival na istem kraju: preživljal je tedaj dobo divjaštva, t. j. dobo, ko se je preživljal z lovom in ribolovom, a najvažnejši plen so mu bile prav živali, katerih je tedaj »mrgolelo« na Krasu: jamski medved, neka vrsta slonov, pragovedo, jamski lev itd. itd. Naravno je, da se je s preseljevanjem teh živali pomikal tudi človek zdaj proti jugu zdaj proti severu — kakor so pač zahtevale vremenske razmere. Gotovo bo koga zanimalo, kateri narod je tedaj gospodaril po Krasu, kdo je tedaj žu-panoval v Trstu. Niti o Trstu niti o katerikoli narodnosti se Prakraševcu ni sanjalo; zato bomo govorili o plemenih, ne pa o narodnostih. Pračlovek, ki je tedaj živel tod, je še bil in še ni bil človek. V začetnih časih, tja do srede pleistocena, najbrž še ne moremo govoriti o človeku, temveč le o človečnjakih (hominidih). Verjetno je bil tedanji Kraševec sorodnik krapinskega domačina, ki se je zopet žlahtal z Neandertalcem. O tem so pa novejša raziskovanja pokazala, da še ni bil pravi človek — Homo, temveč šele človečnjak — Pithecanthropus. Ugotovljeno je, da Neandertalec ni človekov prednik, ker sta živela istočasno in tvorila dve ločeni plemeni; tudi je ugotovljeno, da je pleme Neandertalcev enkrat v teku zadnje zaledenitve izumrlo, mogoče zatrto po pravem človeku. O kulturni stopnji tedanjega domačina nam kratko, a jedrnato sliko podaja Gara-šanin (ZGODOVINA NARODOV JUGOSLAVIJE, Ljubljana, 1953); »Praljudje so uporabljali primitivno, grobo obdelano orodje in orožje, narejeno iz kamna, živalskih kosti in lesa. Z arheološkega vidika delimo dobo divjaštva po različni razvojni stopnji materialne kulture v starejši in mlajši paleolitik ter mesolitik. Nabiralništvo je glavni način gospodarjenja. že po- geografskem okolju, v katerem so živele posamezne skupine praljudi, a tudi po napredku pri izdelovanju orodja in orožja sta postajala vedno važnejša lov in ribolov... Praljudje so živeli v hordah ...« Mesolitik tvori nekako prehodno dobo med paleolitikom, t. j. staro kameno dobo in neo-litikom, mlajšo kameno dobo; ta je (po Milankoviču!) trajala nekako od 50.000 let pred n. št. do zgodovinskih časov. V neolitiku o človečnjakih ni več sledu, ampak prevlada in zagospodari že današnji človek, Homo sapiens. Tudi doba divjaštva preneha in človek preide v dobo barbarstva, o kateri pravi Garašanin (fisfotam): »Za dobo barbarstva v Evropi je značilen razvoj razumskih in tehničnih sposobnosti Homo sapiens a. Ta doba obsega naslednje razvojne stopnje materialne kulture: neoli-tik ali mlajšo kameno dobo, obdobje uporabe kovin, v katerem razlikujemo prehodno dobo neolitik, bronasto in železno dobo; ta pa se zopet deli na starejšo, halštatsko in mlajšo, latensko dobo ... Zbiralno gospodarstvo — nekdanji glavni vir pridobivanja — je postalo manj važno. Lovu lin ribolovu sta se pridružila poljedelstvo in živinoreja ter postala v tej dobi glavni vrsti proizvodnje... Proces specializacije — družbene delitve dela med raznimi proilavajalno-potrošniški-mi skupnostmi — se je krepil, ko je zahtevala obdelava kovin visoko', proizvajalno tehniko... Vendar moremo v Istri in delu Slovenije ločiti posebno kulturno skupino. Prebivalci so tod živeli predvsem v kraških jamah, kot n. pr. v Predjami pri Postojni, v Betalo-vem spodmolu in v š kočij anski jami pri Divači Sodeč po ohranjenih ostankih v Predjami so' ljudje postavljali hiše tudi v samih jamah ali v tej vsaj postavljali pregra-je. Način proizvodnje je bil isti kakor pri ostalih kulturnih skupinah, vendar se zdi, da je bil lov tu važnejši kakor poljedelstvo.« Kar pravi Garašanin za Istro in del Slovenije, velja v polni meri tudi za naše o-zemlje; saj veste, da državne meje tedaj ni bilo, pač pa je bili — Kras. Ko smo tako v kar najbežnejših potezah prelistali splošno razvojno zgodovino Kraševca od njegovih najdaljnejših, še precej temnosivih časov dalje, si pa še oglejmo, čeprav tudi zelo površno, še njegova bivališča, ki nam bodo marsikaj povedala o njegovem življenju. Predvsem se popeljimo v Nabrežino, saj ni daleč! Pečina pod kalorn Konec prejšnjega in začetek tega stoletja je po naših jamah kaj rad stikal za ostanki »predpotopnih« živali tržaški profesor K. Moser. Na svojih ikletih se je v Na/-brežini seznanil z domač inom-kamnosskom, ki ga je 1. 1893 povedel do pečine, ležeče v oni obširni kraški gmajni zapadno od železniških Mostov, imenovani od domačinov »Pod kalom«. Pečina pod kodom je kmalu bi nepoklicani ne odnašali znanstveno dragocenih predmetov, ki jih pečina še krije. Ostanimo torej pred pečino in preglejmo, kaj vsega nam je že doslej dala. Začetnik izkopavanj v tej pečini K. Moser je kmalu izkopal nekaj kosti, ki jih je tedanji ravnatelj tukajšnjega prirodopiisne-ga muzeja prof. Marchesetti spoznal za kosti jamskega medveda, živečega tod v daljnem pleistocenu. Pa tudi raznega kamenega orodja, koščenih priprav in drugega je Vhod v »Pečino pod kalom«. V ospredju poznavalec kraških pečin Anton Pertot iz Nabrežine. zaslovela v znanstvenem svetu in nam po svoji vsebini predstavlja enotno in popolno sliko človekovega življenja na Krasu od njegovega nastopa dalje do današnjih dni. že imenovani Garašaniln uvršča najstarejše najdbe v Pečini pod kalom, skupno z onimi iz Dobravelj pri Ajdovščini, v starejši paleolitik. Saj bii vas povabil na ogled pečine, pa je zaprta z železnimi, rešetkastimi vrati; verjetno zaradi znanstvenih izkopavanj in da bilo v obilici. Svoje najdbe je Moser opisal predvsem v svoji knjigi DER KARST UND SEINE HOEHiLEN, ki je izšla leta 1900 v Trstu. Moser ju je sledil v kopanju prof. C. Marchesetti, ki je iz kosti medveda-brlogarj a sestavil dve popolni okostji te živali; vse od Marchesettija nabrane kosti so pa pripadale nič manj kot 294 živalim. V manjšem številu je izkopal tudi še kosti jamskega leva, jamske hijene, jamskega volka, tura, je- lena, konja. Poleg teh živalskih ostankov starega paleolitika je izkopal tudi predmete iz novejšega neolitilka, in sdlcer razno orodje, lončevino, obdelane kosti lin roženino -ter mnogo različnih školjk. Leta 1907 je začel svoja izkopavanja E. Neumann; ustavila ga je prva svetovna vojna. Leta 1906 je kopal v tej pečini A. Perko, znani jamar iz Postojnske jame, ki je napravil prve stratiiigrafske zapiske. Poleg že omenjenih so svoji znanstveni žilici dajali -duška v Pečini pod kalom še razni drugi upravičeni in neupravičeni domačini in nedomačini. Vsi »raziskovalci« v tej pečini pred prvo svetovno vojno pa so si glede enega enaki —- med njimi ne moremo niti enega smatrati za’ pravega strokovnjaka! Pa tudi od njih izkopani material se je razgubil deloma popolnoma, deloma je odšel po svetu: Moser je svoje najdbe poslal na Dunaj, prav mnogo se je izgubilo neznano kam; Neumannove najdbe, v kolikor se niso- sploh izgubile, hrani univerza v Padovi. Znanstveni usposobljenosti tedanjih raziskovalcev primerna je seveda tudi tedanja literatura o Pečini pod kalom. Do prave znanstvene veljave je pa na-Drežinski pečini, in poleg nje še mnogi drugi našega Krasa, pripomogel šele profesor univerze v Padovi Ra-ffaele Battaglia, ki je študiju naših jam dal oni temelj, mimo katerega niti ne moremo, niti ne smemo. Preden si ogledamo izkope v pečini bliže, le še nekaj pripomb o imenu pečine ! Mnogo je bilo raziskovalcev, zato je tudi mnogo-imen, vendar se prvotno, pravo domače ime »Pečina pod kalomv. opaža pri vseh, četudi v liizpačenih oblikah. Moser ji pravi: Hohle am rothen Felde (jama pri rdečem polju), Pokala, pa -tudi jama pod Kalem. Perko jo-označuje Jama medvedov pri Nabrežini, na drugem mestu pa La caverna degli Orsi o del Camporosso (Podcala) presso Nabresina (Jama medvedov ali rdečega polja [Potikala] pri Nabrežini). Prof. J. Muller ji pravi Grolta Pocala detta anche Grotta del Čampo rosso presso Aurisina. V splošnem prevladuje v italijanski literaturi ime Caverna Pocala, iki ga skuša R, Battaglia celo obrazložiti, in sicer takole: ime Pocala, Podkala, Podkalem naj bi izhajalo- iz besed »pod« in »skala«, češ da -tiči vhod jame pod skalo-; druga razlaga: beseda ima svoj izvor iz besed »pod« in »klanec«, češ, nad pečino vodi steza — klanec. Po moje ne- bo držalo niti -prvo, še manj pa drugo, ampak ono, kar mi je pravil Nabrežinec Anton Pertot: severno od pečine, že onstran nabrežinsko-šempo-lajske občinske meje- leži jama, v kateri so ljudje daleč naokoli našli vodo za svoje potrebe; bil je to nekak kal. Ves svet, ki se raztega pod tem kalo-m, bolje: južno od tega kala, so domačini označili ozemlje Pod kalom, ki, kakor sem že omenil, sega daleč tja na nabrežinsko gmajno. Omii pečini, ki leži na tem ozemlju, so pa rekli enostavno Pečina pod kalom, kakor pravijo- prepadu v neposredni bližini pečine, tik avtostrade pri cestarski hišici, Jama pod kalom. Pa oglejmo- si Pečino pod kalom malo bliže, a kot vodnika si izberimo strokovnjaka Battaglia. Kakor že omenjeno, je v tej pečini zajeta zgodovina naše pokrajine in njenega življenja že od početka -paleolitika pa vse do zgodovinskih časov. V teku dolgih sto-tisočletij je voda naplavila v pečino- vedno no-ve množine zemlje, ki so postopoma pokrivale jamsko dno- vedno v-iše, obenem pa zakrivale tudi vse, kar se je s časom nabralo na zemlji. Iz -tega sledi, da potekajo gorenje plasti i-z novejše, spodnje pa iz starejših -dob; stene navpično izkopanega rova, sonde, nam nudijo prerez skozi vso plast jamskih tal in torej tudi pregled dogajanj v j-ami od prvih počet-kov do -danes. Poskusimo si torej ogledati tako sondo! čim -pridemo do jame ali pogledamo le bežno vanjo, najdemo- prazne konservne škatle, papir, cigaretne o-gorke, odtise gumijastih podplatov, izgoreli karbid in še razne druge — ostanke, današnjih obiskovalcev. V v-dofliblini, kakih 10 do 15 metrov od vhodja je ob letvii, istenii našel Battaglia črepinjo iz rimske dolbe — znak, da se je v Pečino pod kalom zatekal človek, ko so tod gospodarili Rimljani. Pod to »rimsko plastjo« naletimo na siv-kasto-rumeno holoce-nsko (neolitsko), od 10 om do nad 3 m debelo plas-t, pomešano s pogostimi 'koščki oglja. Kosti v tej plasti pripadajo -domačim živ-ailim (govedo, koza, ovca, prašič, pes), ne manjka pa tudi raznih školjk. Pogosto naletimo na razne črepinje, redkeje na koščeno in kameno orodje. Značilna je bila najdba lobanje tura, ki je ležala 2,25 m globoko v tej plasti, malone tik nad -pleisto-censko plastjo. Da se je pečine posluževal -tedanji človek, dokazujejo ognjišča: 5 do 15 cm debele, precej obširne -plasti pepela in zoglenelih ostankov lesa. Pa tudi človek sam je -pustil tu svojo vizitko — v globini 30 in 60 cm v tej plasti je Battaglia naše-l dvoje hrbteničnih vretenc. Središče zanimanja v Pečini pod ka-lom pa tvori vsekakor naslednja, do 4 in več metrov globoka plast, sestoj eča iz rdeče ilovice, Jerine — znaka paleolitika. Ta plast vsebuje ogromne zaloge kosti paleolitskih. (= pleistocenskih živali. Predvsem moramo, omeniti medveda-brlogarj a. Battagilia je že leta 1919 ugotovil, da so dotlej izkopali kosti nad 1000 živali, čeprav je bila prekopana šele polovica zaloge. Važnost te ogromne zaloge nam pojasnjuje naš univerzitetni profesor v Ljubljani B. Škerlj, ko pravi, da »...je važno tudi to, da je jamski medved, se pravi nagromadenje njegovih kosti v jamah, prav značilno za mnoge jame v Alpah in Alpskem predgorju in da takšno kopičenje jamskega medveda vedno lahko zbudi upravičeno domnevo, da je v isti jami lovil in morda tudi dalj časa bival naš davni prednik, lovec jamskih medvedov, ki pa ni neandertalec, temveč njegov sodobnik, fosilni, pravi človek.« BattagUa pa pravi: »Pečino pod kaloma je moral uporabljati musterienski človek kat bivališče med zadnjo veliko zaledenitvijo (vnirmsko). Tedaj so. se pasli po kraških visokih planotah poleg jamskih medvedov, levov, jamskih hijen in pan-trov tudi severni jeleni in drugi veliki rastlinojedci severa (ali vsaj prilagojeni mrzlemu podnebju), kakor losi, bizon, tur, ki jih je človek lovil, da si je oskrbel potrebno hrano, a iz njihovih kožuhov zaradi hudega mraza, ki je tedaj vladal po kraških planjavah, nič manj potrebno obleko.« Prisotnost človeka v Pečini pod kalorn med zadnjo zaledenitvijo nam poleg že omenjenih znakov podkrepljujejo še mnogi ostanki izdelkov tega človeka. Kot surovino je uporabljal kremenjak, kosti u-bitih živali, pa tudi les. Izdelki iz kremenjaka so neizglajeni, grobo izdelani, kar kaže na njihov posebno star izvor izhajajoč iz starejše kamene dobe, iz paleolitika. Naš akademik, ljubljanski univjeraitetni profesor S. Brodar meni o njih: »Večinoma atipični kul- turni ostanki iz jame Pod Kalom in vse okolnosti teh najdb, ki jih R. Battaglia označuje kot .alpski musterien’ in časovno dodeli zadnji wurmski poledenitvi, bi vendar utegnili spadati v širšem smislu k .prvi proitoaurignaštoi skupini.« In dalje. »V okviru paleolitskih najdišč na slovenskem ozemlju tvori pomembno enoto paleolitik našega krasa, ki obeta, dasdravno doslej v tem pogledu še prav malo raziskan, sledove prav močne poseljenosti kra- škiih visokih planot prav do morja. Spričo številnosti kraških podzemeljskih jam, ki so mogle nuditi zavetje tudi v klimatsko skrajno neznosnih razmerah, in spričo v tem predelu močne razširjenosti bogate pteistocenske faune, ki je mogla dati ledenodobnemu človeku znaten del prehrane in povrhu še toplo kožuhovino1, je bilo že vnaprej pričakovati znatnejšo poseljenost tega ozemlja. Bogati rezultati paleolitskih raziskovanj v jami Pod Kalom pri Nabrežini in v Betalovem spodmolu pri Postojni zgovorno pričajo* v tem smislu. Prav tako tudi sledovi v drugih najdiščih, kot n. pr. Vlaška jama pri Nabrežini, škocijanske jame pri Divači, Dobravlje pri Ajdovščini...« Tudi ostanke paleolitskega človeka: so našli v tej plasti: Battaglia omenja človeško lopatico in kos čeljusti. Prva »se je izgubila«, drugo hranijo na Dunaju. Ali je bil ledenodobni Kraševec neandertalskega pokolenja ali že fosilni človek, se pa ne bomo prepirali, saj si še strokovnjaki niso na jasnem; naj torej to vprašanje kar oni razčistijo! Pa si oglejmo ostala najdišča človekovih ostankov naše naj ožje domovine! Nekaj nad 1 km Z SZ od Samotorce leži 216 m dolga Pečina na Leskoucu ali tudi Pečina na Skoucu ki jo je preiskal in opisal Marchesetti že leta 1895 in jo imenoval Grotta azzurra zaradi sinjega odseva, ki nastane v pečini od daleč vanjo segajoče dnevkie svetlobe,. Poleg izredne količine kosti pleistocenskih živali ter raznega kamenega in koščenega orodja ter glinene posode tedanjega človeka, so našli tudi človekov zob (drugi spodnji premolar). Kje je danes ta zob, ni znano. Tudi mnogo lupin morskih mehkužcev (polžev in školjk) so našli tu; polže in školjke si je nabral človek ob morskem obrežju ter uporabil njihovo meso za hrano, trde lupine pa za razno orodje, posebno za strgala za odstranjevanje masti od živalskih kož. Rib, oziroma ribjih o-stankov niso našli. Lahko torej sklepamo, da je pleistocenski človek pač brodil za mehkužci po plitvi obali, na morje se pa še ni upal; njegovo ribarjenje je torej bilo zelo omejeno. Najznačilnejša najdba te pečine so pa številne osle (= brusi) iz peščenjaka, za katere je človek našel material v obrežnem pasu med Kontovelom in Nabrežino. Jama pri glini leži nekako 1 km zapad-no od Gabrovca in meri v dolžino 130 m. V italijanski literaturi jo najdemo pod imenom Grotta delVAlce (= losova jama) Vhod v jamo pri Gabrovcu. ali Grotta Tilde. Prvo ime je pač upravičeno, ker so tu našli kosti evropskega losa (Alces alces) ter prazobra (Bison pri-scus) in sicer oboje prvič na našem o-zemlju. Kdo pa je ona »Tilde« in kakšne zasluge ima za stvar, prav res ne vem! Značilno pa je, da ni v tej jami niti sledu za jamskim medvedom, ki je sicer tako zelo pogost. Res je pa, da ta jama nima položnega vhoda kakor obe prejšnji, ampak ima dva vhoda, oba prepada; prvi je globok 11, drugi pa 26 m. Kosti in predmeti, najdeni v tej jami, so morali priti vanjo ali po nesreči ali pa so bili vanjo pome tani ali splavljeni. Enako se je moralo zgoditi tudi s človekovo piščaljo, ki so jo našli in o kateri pravi Battaglia, da se ta piščal loči od piščali današnjega človeka po svoji velikosti in po še nekaterih drugih morfoloških znakih. Mimogrede: prijatelj E. Pretner označuje (SLOVENSKO PRIMORJE V LUČI TURIZMA, Ljubljana 1952) kot najdišče človekove piščali Jamo v Skrkovi o-gradi pri Križu. Po vseh znakih sodeč sta pa Protnerjeva Jama v škrkovi ogradi in Jama pri glini identični. To podkrepljuje tudi Moser, ki omenja v svoji DER KARST UND SEINE HOEHLEN »...na meji med Sv. Križem in Gabrovcem ležečo jamo Na skrkovg ogradg ali Tilde-Grotte ...« Loka in Podpeč pri Črnem Kalu sicer ne spadata v naše ožje ozemlje, ker ležita oba kraja že onstran državne meje, toda komaj 12 do 13 km zračne črte od Kopra, torej v neposredni bližini; to posebno, ker ljudje starega, paleolitika niso poznali onih pogosto nepremostljivih razdalj, ki jih ustvarjajo — današnji obmejni bloki! Nekje med Loko in Podpečjo je torej leta 1911 našel v neki jami (ni znano točno, katera jama je to 'bila!) znani tržaška prirodopisec prof. J. Miiller človeško čeljust, zasigano do polovice v kapniški tvorbi, na tleh pa nekaj zob jamskega medveda. O tej najdbi meni Battaglia, da »...kaže, da je najstarejša najdba človeških ostankov Julijske krajine ...« Celotno najdbo, fragment čeljusti in medvedove zobe, si lahko ogledamo v tržaškem prirodopisnem muzeju, kjer je shranjena. S tem, da smo pregledali jame z očitnimi znaki Prakraševca, svoje naloge še zdaleč nismo dovršili! To so le dosedanja dognanja; kaj vsega še krije naše pod. zemlje, bo pokazala šele bodočnost, lahko rečem daljna bodočnost, ker dosedanja raziskovanja še zdavnaj niso dovršena, ne glede na to, da so se vršila le na sorazmerno maloštevilnih mestih, a primernih podzemeljskih vdolbin, ki dajo po svoji obliki in po svoji legi z veliko verjetnostjo slutili še premnoge najdbe, morda tudi zanimivejše od dosedanjih). Tudi še nismo omenili jam, v katerih so doslej sicer zaman stikali za ostanki človeka samega, pač pa so našli več ali manj zanesljive znake njegovega bivanja v njih. O-glejmO' si torej vsaj najvažnejše! Laščica (Pejca v Lušči) Predvsem obiščimo Pejco v Lašci, ki jo najlaže najdemo: kakih 200 m po avto-stradi od Mostov pri Nabrežini v smeri proti Sesljanu opazimo na desno cestarsko hišico (od katere krenemo v breg proti Pečini pod kalom/); po nadaljnjih 100 m je cesta na levi strani ograjena z obcestnim zidom, sezidanim na samem robu globoke, kotlaste kraške doline s strmimi, celo navpičnimi skalnatimi stenami. Dno doline je izravnano; nedvomno je še nedavno bila tu obdelana njiva, ka se je pa kmalu umaknila današnjemu lepemu travniku. V cesti nasprotnem levem kotu je v steni do 6 m visoka in do 12 m široka odprtina, ki nas vodi v nekako 27 m dolgo, precej prostorno pečino, Pejco v Lašci. S to se je- mnogo ukvarjal Moser, ki ji' je posvetil levji del svoje že omenjene knjige; da pa vzbuja pečina pozornost tudi današnjih raziskovalcev in ljubiteljev, nam' pričajo razni komaj izkopani rovi posebno ob desni steni pečine, že Moser je pokazal raznovrstnost najdb, a tudi raznovrstnost uporabljenih surovin (kamen, ilovica, kosti, roženina, školjke, železo). Tudiii izdelava predmetov je raznolika: nekateri predmeti so prav zanimivo okrašeni, na drugih so vidne tudi razne risbe, n. pr. sprednji del morske želve in merjasec, narisana na ožganih čeljustih itd. Ne morem si kaj, da se ne bi ustavil pri Pejci v Lašci tudi še v pogledu njenega imena! Od domačinov sem čul imena: Pejca u Lašci, Pejca u Pertotovi Lašci in Pejca u Jakobovi Lašci. Moser ji pravi Vlašca pečina, Lašca pečina, Roth-gartUHoehle. V italijanski 'Literaturi jo najdemo pod Caverna del Pettirosso, Vlašca pečina. Kaj je pravilno? Predvsem povprašajmo Moser j a, ki je bil precej temeljit in je celo vprašal za mnenje znanega prof. Simona Rutarja, tedanjega konservatorja v Ljubljani, ki ga je 1. 1895 povabil celo na ogled pečine. In Rutar je »... kot slavist po izgovoru spoznal, da je jamo imenovati Vlašca, po besedi Vlah, množina Vlaši —- tujci, ki naj bi bivali v jami.« Tako piše Moser. Sam pa je bil mnenja, da izvira ime »Lašca« od besede »lašica«, s katero naj bi domačini označevali taščico, ptiča, ki se je — po Moserju — vsako leto ustavljal v tej dolini; po tej svoji razlagi je tudi Moser prikrojil nemško ime Rothgartl-Hoehle, češ: taščica = Rotkelchen (nem.), Roth-gartl (?). Tržačani so Moserjevo taščico, Rothgartl, enostavno prevedli v italijanskega »pettirosso«. In mi? Moserjevi »lašioi« pravijo domačini le — taščica; Rutarjevih »vlahov« je pečina videla in vidi še danes gotovo na pretek; smola je le, da besede »vlah« domačini ne poznajo in — kako naj jo torej uporabijo? Zato ostanimo lepo doma in čujmo ljudski glas! Franc Ščuka, didaktični ravnatelj v Nabrežini mi je V notranjosti »Laščice«. V ospredju avtor članka Vladimir Kodrič. povedal, da so se še njegovi stari starši hranili z slaščico«, t. j. topinamburo, gomolj asto rastlino, ki more nadomestiti naš vsakdanji krompir, ki je pa današnji rod le prav malo ali celo nič ne pozna. No, in tu nam je iskati pravo pot: v oni globoki dolini se je nabirala obila dobra zemlja, ki jo je stari kraški kmet izkoristil za plodno njivico za sajenje laščice — topinambure, ki mi samo zelo rodna, ampak tudi še trajnica. Kaj čudno, če je tedanji gospodar označil kraj z »dolino, kjer imamo laščico«, kratko »Laščico«, danes »Lašco«, in v tej dolinici je pečina, pejca, pa ji recimo »pejca u Lašci«. Ostanimo torej dosledni našim edino pravilnim domačim imenom! Že pri Pečini pod kalorn smo mogli opaziti, kako napačna pota ubirajo tujci in kako nas zavajajo v potvarjanja naših pristno domačih krajevnih imen, kar more zavesti tudi naše slovenske znanstvenike, da uvajajo v lastno literaturo tuje popačenke, kar se je zgodilo na pr. prof. Brodarju, ki je nasedel Rutarjevemu modrovanju o Vlahih = tujcih in ohranil njegovo napačno ime Vlaška pečina. Ni to osamljen primer, našteli bi jih lahko še mnogo, premnogo! Pravzaprav smo zašli na stranpot, pa ne škodi, če bomo rekli Sesljan namesto Si-stjan, Farneče namesto Fernetiči, Gabrovec namesto Gabrovica itd. itd. kakor tudi Pečina v Gmajni, ne pa Velika jama ali celo Grotta Gigante, Jama v Rubijah, ne pa Noetova jama itd. itd., da ne omenim Rožandro za Glinščico in »Ptičji hrib ( = M. Ucello) za — Boljunško Celo!!! H koncu naj naštejem še nekaj pečin, kjer so bili že ostanki predzgodovinskega ali vsaj zgodovinskega človeka. V Tarah pri Repentabru je več pečin, ki so dale lepe in zanimive ostanke dz neolitika, ki jih pa domačini poznajo le pod skupnim imenom »Pečine v Tarah«.. V njihovi neposredni bližini, toda že v Grižah, ležj e-dina z lastnim imenom, Orehova pejca. Stara mati kamnoseka Ivana Guština s Cola je še pomnila, da so te pejce uporabljali pastirji ovac za staje, Orehovo pejco pa za naravno sirarno in shrambo za sir. Posebnost ene teh pejc je najdba iz kosti izdelanih igel, kakršne rabijo ribiči za pletenje svojih mrež. V strmih skalnatih stenah krasne Glinščice je več pečin; omenimo pa Pečino, ki leži nad železniško progo kakih 300 m od križišča železniške proge s potjo Boršt-Botač v smeri proti Dragi, ob vznožju strmih »Devic«, ki je dala Battagliu mno- go lepih neolitskih predmetov, a skriva gotovo še mnogo več, zaradi česar še vedno rijejo po globoki plasti zemlje, nakopičeni na njenem tlu. Tržaški jamarji so ji vzdeli imeni Galleria delle finestre ali Galleria delle Gallerie, medtem ko nisem mogel izvedeti od domačinov kljub mnogemu povpraševanju drugega kot le enostavno Pečina. Se mnogo zanimivega bi bilo povedati, pa nam pretesno odmerjeni prostor to kar najodločneje zabranjuje. Zato omenimo le še imenoma one najvažnejše pečine, pejce, ki so kaj malega že pokazale ali pa še vedno ljubosumno skrivajo svoje dragocene skrivnosti, čeprav se bodo prej ali slej morale ukloniti človekovi radovednosti. Terezijina jama v parku devinskega gra. du je dala nekaj neolitskih predmetov. Katrina pečina Pejca pri apnenci, po domače Pejca pr’ jeplenci, tudi Pejca pr’ jrnazi tik apnenice pri Nabrežini (it. Caverna presso le fomaci; Moser ji pravi tudi Katra pečina) z ogromno vhodno dvorano, ki se nadaljuje v mnogo manj obširni notranji dvorani in se končuje v kratek in ozek rov, je tudi dala nekaj dokazov, da je služila V notranjosti »Katrine pečine«. predzgodovinskemu človeku vsaj za pribežališče v nevarnosti, če že ne za stalno bivališče. Prijatelj prof. Zorko Jelinčič, kateremu se moram zahvaliti za marsikatero domače ime naših jam, meni, da je ime Katra pečina, Katrina pečina verjetno starejša oznaka, povzeta po kaki nekdanji lastnici. V Veliki pečini, Pečini pr’ železnici, Pečini pr" bloki (it. Grotta di Gabrovizza, tudi Gr. delVErcole), ki leži nekako 1/2 km SV od Gabrovca, morda 10 m od železniške proge, so našli kosti fosilnega konja. Pravo skladišče pleistocenskih živali je Pečina od Čile, Pečina pod Muzarji (it. Grotta dell’Orso) 10 minut SSV od Gabrovca. Battaglia, ki meni, da je v tej pečini z gotovostjo domoval paleolitski lovec, je poleg ogromne zaloge kosti jamskega medveda ugotovil tudi še kosti jamskega leva in še mnogo drugih tedanjih živali. Komaj 15 do 16 m dolga, a pri vhodu prav toliko široka Cotarjeva pečina pri Zgoniku je menda tudi dala nekaj predmetov, ki kažejo na prisotnost človeka v daljnih časih. V Golobinki pri Proseku je bilo izkopanih precej predmetov iz rimske dobe, zaradi katerih so jo tržaški raziskovalci imenovali Grotta romana. Pečina u Gmajnci, bolj znana kot Kriška pečina, tudi Velika pečina, po ital. Grotta Gigante pri Briščkih (ne Briščj-kih ali Briščekih, ker tam žive Briščki, ne pa Bmščeki ali Briščiki!!!) verjetno ni služila človeku za zatočišče, ker so vsi trije njeni vhodi navpični (9, 25 oziroma 138 m globoki!); res pa je, da so pod tretjim, najglobljim prepadom našli znake človeka. Peti vrh od Vrha (danes rečemo: Obelisk!) pri Opčinah je Beračeva Kata z Opčin imenovala Kontovelski vrh; neki Prosečan pa je povedal, da je tam zelo toplo tudi ob hladnejšem vremenu, kar bi upravičevalo' Protnerjev naziv »Gorki hrib« in ime na it. zemljevidih »Monte Gurca«. Pa bodisi kakorkoli — pod tem vrhom, na južni strani, se odpira 200 m dolga, malone povsem ravna pečina, kateri nikakor nisem mogel ugotoviti imena, čeprav jo prav dobro poznajo vsi pastirčki. Menda v tej pečini dosej še nihče ni kopal, njeno prikladnost za bivališče človeka nam pa dovolj jasno dokazuje dejstvo, da so Avstrijci za prve vojne imeli v njej — konjski hlev. Tudi v Kaliču ob severnem robu openske vasi, v kateri so domačini preživljali mučne ure, celo dneve in noči ob vojnih grozotah pred desetletjem, se je gotovo ustavljal na svojih potovanjih človek iz pradavnih časov, čeprav dokazov še nimamo. V italijanski literaturi najdemo to pečino pod imenom Grotta Clementina in to »... in onore di una signora socia della S. A. G.«, medtem ko ji Pretner pravi Drnjackova jama po lastniku zemljišča, pri čigar hiši pravimo »Pr’ Drnjackovih«. »A, huode u žburlouco!« — čujemo včasih še danes opensko mater odpraviti na-potnega otroka. Morda brižna mlada O-penka niti ne ve, da je žburlovca kakih 25 m dolga pečina na dnu globoke kot-laste vdorinske doline, da je ta služila železničarjem bližnje železniške postaje Opčine-Polje, ki je oddaljena kvečjemu skop km, za zaklonišče pred odpadki železnih ptičev in da ni izključeno, da se je je posluževal že človek sive preteklosti za svoje borno bivališče. Ker ima poleg velikega vhoda še malo linico, okno, so ji Tržačani vzdeli ime Grotta della finestra. Skuretova jama, pri železniški čuvajnici pri Pamečah, ki bi bila vredna truda z razkopavanjem, je zadnja leta postala — smetišče, ki jo bo kmalu docela zakrilo. Ob poti, ki vodi od glavne ceste Bazovica—Pesek—Reka proti Jezeru, najdemo na travniku med grmovjem skriti Lovre-tov bxč (po bazovsko b(a)č, po borštansko pa b(e)č!), alj Vodenica, kakor mi jo je označil prijatelj Mirko Preši iz Bazovice. To ti je moralo biti zabavno, ko so v tej pečini borštanski fantiči plesali ob zvokih harmonike s svojimi dekliči, ne da bi za to kaj vedeli črnosrajčniki, ki so se tedaj širokohlačili po naši zemlji! Le povprašajte Borštane, kako je bilo tedaj, pred 15 leti. No, in če je leta 1945 v tej pečini nekaj dni vodil partizanske čete pri zavzemanju Trsta njihov glavni štab, pa je menda tudi pračloveku, onemu tako skromnemu bitju, mogla nuditi dobro domovanje, čeprav doslej še nimamo ni-kakega potrdila o tem. Tudi komaj 13 m dolgi Spodimou (it. C a verna di S. Lorenzo), 1/2 km SZ od Jezera, je primerno zatočišče. V Pečini blizu Raknika (it. Cav. in Val Rosandra) tik nad Botačem je Battaglia našel predzgodovinske predmete, ki jih smatra iz pleitlocena. Menda je našel tudi nekaj človeških kosti in je pečino smatral za starodavno grobišče. Malone pod vrhom Malega Krasa nad Kroglami tiči v skalnatem pobočju do 160 m dolga Kroglanska jama, s prostorno, visoko dvorano, polno premnogih ve- likih in. malih kapnikov, žal pa pobitih in uničenih; Kroglanci, pa tudi drugi o-količani jo dobro poema jo, ker so prav pogosto begali po kar zelo neprijetni poti do nje bodisi pred bombami iz zraka, pa tudi pred jpušlkalmi isutrovih strelcev. Gozdar, pravijo, ne vidi drevesa zaradi visokega .gozda. Enako se godi — se zdi — nam, Kraševcem: ne vidimo zanimi- vosti našega Krasa zaradi njihove bogate preobilice, ki nas obdaja! Pač pa jih vidijo Nekraševci. In celo od zelo daleč! Ti so prihajali in še prihajajo, da odkrivajo in si prilaščajo kraške, naše zanimivosti, a istočasno si prilaščajo — naš Kras sam... Mj gledamo, celo pomagamo, a če kaj potrebujemo — prosimo njih! Kraševec, domačin! Kje si? Zorko Jelinčič „i DOKTOR ŠILO Kdo ga ni poznal v Padričah ali v bližnjih vaseh, v Trebčah, pri Banih, v Gro-padi, v Bazovici?! Mlajši rod seveda ne, ker se je v dobi fašizma izselil v staro Jugoslavijo in je živel do zadnjih let v Mariboru, kjer je umrl leta 1953. Toda po imenu ga vsi poznajo in ga imajo v spoštljivem spominu, pa četudi je v imenu oz. vzdevku nekaj zbadljivega ali celo za-smehljivega. Doktor šilo je bil, kot je gotovo že tudi nepoučeni uganil, čevljar, »šo-štar«, kot mu je bil bolj tekoči privržek med vaščani. Saj po njem še na pol šaljivo, na pol zasmehi j ivo tudi še imenujejo po nemško šuštarštrase (pravilno Schu-sterstrasse), poljsko vozno pot, ki vodi od trebenske ceste proti vrhom proti Trstu, proti Globojnarju oz. Polentarski ogradi. Saj pa moža tudi lahko spoštujejo' in so mu lahko hvaležni, kot so mu Padričani tudi resnično hvaležni, ker je rešil, Radriča-m in vsem padriškim upravičenim posestnikom — vso občinsko oz. srenj-sko- gmajno. Rešil jim je, slovenskim vaščanom, vse obširno zemljišče od vasi pa do vseh vrhov od Globajnarja oz. Polen--t-arske ograde preko Drašce — ki jo še vedno največkrat imenujejo s spakedran-ko »Razklani hrib« — do- onstran Gabrovega hriba, tja do Lonjerskega. To se ni posrečilo niti Opencem niti Banovcem niti Trebeneem niti B-azovcem ne Kontovel-cem ne Prosečanom ali Križanom, ki jim je samogoltna tržaška občina pobrala gmajno in jo prodaja in po njej gradi in kolonizira Italijane, domačinom, pravim lastnikom pa na njej še pašo- prepoveduje. Zgodilo se je torej to pred pol stoletjem. V tržaški občini je gospodarila prav taka šovinistična gospo-da kot danes, ki ji je bilo trn v peti vse, kar je bilo slovensko. Kar na lepem ji je prišlo na pamet, da hoče na pad-riški- gmajnli nasaditi borovce ali napraviti na njej ne vem kakšno »vzorno gospodarstvo«, tam, kjer še -danes pravijo na »Komunski gmajni«. Jedro vsega pa je bilo, da je dala tržaška gospoda padriško gmajno ograditi, ter prepovedala pasti tam, kjer so očetje in praočetje padriških vaščanov imeli vse pravice več kot tisoč let. Z nje so pregnali divje zveri, iztrebili gozd, obdelovali zemljo in po njej pasli že takrat, ko Tržačanom- v malem obmorskem gnezdu ni niti od daleč prišlo na misel, da bi si upali, čeprav le pri morju ali v bližnjem bregu našim o-kolišk-im prednikom odvzemati zemljo. Po starem pripovedovanju bi se -celo zdelo, da so bile na tej zemlji prvotne, stare Padriče, ki da so se ravno zato imenovale- Podgoriče. Kdo je gospodar — čigava je gmajna? — je zavrelo ogorčenje med zavednimi Pa-dričarji, -ki so ravno v tej dobi v polno doživljali svoje narodno in politično prebujenje, ter začeli z vsem svežim zagonom s prosvetnim delom v malo prej osnovanem prosvetnem društvu »Slovan«. Duša vsega takratnega javnega življenja in dela, toliko političnega, gospodarskega ali prosvetnega v Padričah je bil Šuštar-Josip Grgič, ki se ga je takrat po malem oprijemal privržek »doktor šilo«, vaški čevljar, a tudi upravičeni kmečki posestnik. Znal je namreč, poleg drugega tudi govoriti — kot raztrgan dohtar, čeprav še mlad, rojen okrog 1880. leta. Bil je izredno bistre glave, pa čeprav je imel le nekaj razredov osnovne šole v Ba- zaviti. Bila je to takrat trda, toda zdrava šola. Mali in večji vaški otročaji so odhajali že zjutraj v Bazovico — ne v Padri-čah ne v Gropadi je takrat še ni bilo — peš seveda, kdo pa je takrat poznal drugo prometno sredstvo — in bosi kajpak. <3e je mali tožil, da ga zebe .ali da ga »bode«, so -ga vedno znali potolažiti: poleti — saj ni kač, pozimi pa — saj ni snega, pa če je tudi zmrzovalo. Za kosilce so jim matere stavile v torbico zagozdo ajdovega kruha, tako sta mi pripovedovala očka Josip Grgič-Martinov in mati žvinko-va, strnična doktorja šila. Kruh je bil res videti kot da je drstov, a je bil zdrav in tečen. In predvsem ni bilo treba zraven nič drugega — komu se je takrat le sanjalo o sendvičih, obloženih kruhkih ali o toplem šolskem kosilcu? In ob njem so otroci vztrajali še v trdem popoldanskem pouku, skoro do večera. Toda so se tudi nekaj naučili. A kar je bilo- še važnejše, vcepila jim je v dušo neutolažljivo težnjo po napredku, željo, da bi se kaj naučili ter si izboljševali svoje lastne in javne razmere, kulturne in gmotne. Tako tudi mlademu Šuštarju znanja ni bilo nikdar dovolj. Ako mu v »Edinosti« ki jo je prečital od začetka do konca, ni bilo kaj razumljivega, pa četudi ena sama važna beseda, mu ni bilo nič napraviti se ter jo mahniti čez Drašco v mesto ter potrkati na vrata pri enem ali drugem dohtarju, odvetniku, znancu iz političnega ali kulturnega javnega dela: pri dr. Slaviku. dr. Justu Pertotu, dr. Rybafu, ter jih pobarati za zaželeno pojasnilo. Razumska bistrost pa mu je bila tudi v zadoščenje -in protiutež za druge nedo-statke. Majhnega, drobnega m-ožička so vrstniki radi zafrkavali, toda znal jih je odrezavo zavračati. »Samo toliko je moža,« je pokazal med raztegnjenim palcem in kazalcem na višino čela. Tudi drugih razvad in slabih lastnosti ni imel. Ko je prodal hišo v Padričah, je kupil drugo blizu Dodiča, še na padriškem tik nad Sv. Ivanom (nekdaj so imeli Pa-dričarji zemljo še pod cesto, prav pri Sv. Ivanu). Tako je prišel nekoč pri Sv. Ivanu v veselo družbo, kjer so se nekateri bahali, da pijejo kot živina. »Jaz pijem kot žival,« jih je ustrežljivo zavrnil dr. šilo, »ker živina pije le takrat, ko je žejna in kolikor potrebuje.« Da je bil mladenič in zatem mož, delaven odbornik bodisi pri »Slovanu«, kakor je tudi sodeloval z največjo vnemo pri vseh javnih dejavnostih kakršnega koli značaja, je razumljivo. Padričarjem je po uspehih v javnem delu zrasla samozavest. Bližnja Bazovica je imela župnijo — z njo ni bilo moč tekmovati. A še mala, d asi zelo stara Gropada, je imela vsaj podružnico z mašo vsako drugo nedeljo. Bil je seveda spet doktor šilo, -ki se je lotil podjetja za zgraditev podružnične cerkvice, d asi -kot vnet edinjaš ni bil kdo ve kako vnet za cerkvene stvari: In 1. 1908 je- že stala na koncu, vasi cerkvica, na čast seveda narodnima svetcema- Cirilu in Metodu. Načrt je naredil Trobec od Sv. Ivana, eden od ustanoviteljev »Edinosti«. Zgrajena je bila le z lastnimi, padriškimi sredstvi, -in celo proti volji ter na tiho jezo bazovskega gospoda. Vsako oviro je znal premostiti, pa četudi takole z nekoliko dvomljivimi sredstvi. Cerkvica n. pr. je bila blagoslovljena ob priliki 60-letnice vladanja -»cesarskega in kraljevega, apostolskega veličanstva Franca Jožefa« (saj ta-bla se je potem, ob ugodni ali neugodni priliki lahko obrnila v zid, da se je videl drug napis). Da je bil ob žaljivem ravnanju tržaške občine najbolj zadet mož takega kova kot je bil Šuštar, je razumljivo, mož, ki je bil že takrat nekako kot prvi poklican, da brani padriške koristi in čast. Dosegel je takoj popolno soglasje vaščanov ter poverilo, če treba tudi za sodni .postopek. Rečeno, storjeno ; tožba vložena, ustavljeno delo na Komunski ogradi ter polomljeni plotovi. Pravda se je vlekla od leta 1905 do 1909 Da se je zmagovito končala za Padriče je bila pač v največji meri njegova zasluga. On je spodbujal k vztrajnosti in edinosti. In to je bilo najvažnejše. Na Op činah ali v Trebčah alj kjer koli se je vedno našel zgagar, cikorijaš, ki ga je znala nahujskati tržaška šovinistična »kamora«. Soglasnost in s tem veljavnost pričevanja o lastništvu gmajne je bila zlomljena z glasom odpadnika — in gmajna je bila izgubljena za vas. Z vso ostrino svojega jezika in zgovornosti se je znal potegniti za kmečke, domače vaške koristi. »Majhnih, razcapanih tatičev se bojimo, tatov v belih rokavicah pa ne, in se jim še ližemo,« je pogosto grmel na zborovanjih ali zasebno. Tekal je okrog odvetnikov, okrog sodnije, okrog časopisov, okrog raznih komisij, ki so prihajale ogledovat zemljo in nje meje. On res ni imel nepotrebne bojazni pred komisijami in gospodo. Prihajal je zraven prostodušno in z zavestjo polne e-nakopravnosti. L. 1909 je tržaška občina pravdo izgubila, plačala ogromne sodne stroške, Padri-čarji pa so začeli takoj z razdeljevanjem zemlje, gmajne, bodisi partov na hribu ali na ravnem, za vasjo, tam, kjer so danes lepa polja, njive, travniki, ali v Griži pod Globajnarjem, pod Drašco, dol do ceste nad Sv. Ivanom in Podlonjerjem. Gmajno onstran vasi, proti Gaji, so že prej razdelili. Nerazdeljena je ostala le že omenjena Komunska gmajna in Borove na Globoj-narju in na Polentarski ogradi. Toda tudi ti so last 45 padriških jusarjev, ki so si za upravo teh skupnih zemljišč ustanovili gozdno zadrugo v Padričah, ker je bilo gospodarsko najbolj smiselno in koristno, da se to ni drobilo in gozd nepremišljeno iz-sekaval. Tudi ustanovitev gozdne zadruge je bilo največ delo »doktorja Šila«. Kjer je tržaška občina zmagala ter si ugrabila gmajno slovenskih vaščanov, je povsod izzivalno nasejala italijanska imena gozdom po kraški planoti, po imenih šovinističnih voditeljev, n. pr. Bosco Mau-roner, Bosco Salzer itd. Padričarji pa so v odgovor dali ime gozdu na Globojnarju po svojem odvetniku dr. Brnčiču — borove Brnčič — poti, ki vodi k njemu pa — Su-štarštrase. Mislim pa, da se Padriče niso dovolj oddolžile delu tega krepkega moža, in bile bi dobro, da bi se ga spomnili vsaj ob 50-letnici konca dolge borbe za padriško gmajno, še bolj pa je potrebno, da se postavi s ploščo njegovemu spominu, spomenik enotnosti in borbenosti, ki je vasi prej ko slej potrebna. Kos priborjene zemlje na koncu vasi proti Bazovici je bil kljub temu zadnja leta razlaščen, in iz zgradb, ki jih je Trst postavil s pretvezo za — mladinsko poboljševalnico, je skočila na dan prva italijanska »esulska« kolonija na Bazovski planoti, sredi najčistejših slovenskih vasi, leta 1954, po odhodu ameriških čet, ki so tu imele svojo vojašnico. To je sicer le »Čampo«, po imenu in po zunanji podobi — ograjen in zastražen — vendar ima komaj manj ljudi, a več živžava kot stare Padriče, ter vse privilegije za delo in zaposlitev pred domačini. Da ne bo zmaga »doktorja« Šila zaman, bo treba še mnogo in še več njegovega duha in borbene enotnosti. Zorko Jelinčič GRAC PRI 8LIVAEM Kdor je malo več hodil po našem Krasu, mu je kmalu pogled obvisel na izrazitih, samostojno stoječih gričkih, ki nosijo značilna imena kot Veliko Gradišče, nad Gročano, Gradišče nad Repenčem, Grad na Kontovelu, Grač pri Slivnem, Gradišče nad Trnovco, Gradina nad Medjo vasjo itd. A mnogo več jih več ne nosi ime gradišče, ki ga je izpodrinilo ime cerkvice, ki je bila pozneje tam sezidana, n. pr. Sv. Mihel pri Borštu, Sv. Primož med Prosekom in Križem, Sv. Lenart nad Sa-matorco. Na Repentabru ni ime ne po cerkvi niti ne več po starem gradišču, ki je bilo tu nekdaj, pač pa po »taboru«, ki so ga postavili proti Turkom. O teh krajih so sem in tja še ohranjena sitara pripovedovanja, češ da so bili to stari gradovi ali celo stara mesta ali trdnjave itd. In res so po vseh takih krajih ogromne groblje kraškega kamenja, ki; kot ostanki mogočnega obzidja obdajajo vrh grička. Vendar jih je takih še precej več znanih poznavalcem zgodovine oz. starinoslovja oz. jih je bilo znanih našim prednikom. Saj piše še nemški raziskovalec dr. K. Moser pred približno 60 leti, da je bilo v neposredni bližini Trsta šestnajst krajev s tem imenom. Od teh so jih danes nedvomno že nekaj pozabili naši sodobniki. Med temi so n. pr. še Košlir ali Kaštelir nad Korošci (Sv. Barbaro) v Miljskih hribih, Mombel (Montebello v Trstu), Dolinsko brdo ali Dolga korona (Žaveljci mu pravijo Montedoro), GVbbojnar nad Pa-dričami oz. nad Lonjerjem, vrh Griže nad Barkovljami, Šanca nad Ricmanji oz. nad Dolnjim Ključem, na vrhu Grmade in še eno nekoliko niže, menda na Lisičjem vrhu, na Goucu, t. j. vrh nekaj pred Tržičem v smeri proti Prelosnu, oz. Sablicem. Kaj je bilo v resnici po vseh teh vrhovih v nekdanjih časih, po gradiščih, in kdaj? Kaj je n. pr. na pripovedovanju o starem slovenskem graščaku Jurku (po njem bi bilo tudi ledinsko ime Jurkovec za grižo od Nabrežimskih mostov proti Slivnemu) in njegovemu gradu na Gradcu pri Slivnem. Ta mogočnež naj bi bil v večnih bojih z devinskim grofom? Kaj je z zgodbami o starih mestih, ki bi jih bil razrušil »šiba božja«, hunski poglavar A-tila, ali s pripovedovanjem o rimskih utrdbah tistih, ki vidijo povsod le ostanke zgradb starih Rimljanov? Skoro eno stoletje že trajajo raziskovanja mnogih strokovnjakov in ljubiteljev zgodovine, in tudi izkopavanja, ki naj bi prinesla nekoliko jasnosti o teh zgodovinskih krajih. Prvi, ki jih je začel znanstveno proučevati je bil angleški konzul v Trstu, Burton, in za njim še mnogi manj važni. Najpomembnejši raziskovalec pa je bil nedvomno Tržačan dr. C. Marchesetti, ki je vodil najobširnejša izkopavanja po vsem nekdanjem Primorskem pred 60 do 80 leti. Dognal je, da so to najstarejše človeške zgradbe v naših krajih, stare do 3500 let. Niso bila ne gradovi ne trdnjave, marveč bivališča nekega skrivnostnega starega ljudstva, o katerem se komaj domneva, kako se je imenovalo, po zapiskih, največ rimskih ali grških iz poznejše zgodovinske dobe. Kakih dva tisoč let pred običajnim ljudskim štetjem se je bilo začelo mogočno premikanje narodov oz. bolje plemen ali rodov z vzhodnega Balkana ali morda celo iz Male Azije proti Podonavju in našim jadranskim krajem (tega ne smemo zamenjati s t. zv. preseljevanjem narodov, s katerim so germanska plemena uničila rimsko cesarstvo m smo se po njih sledovih Slovenci naselili v sedanji domovini približno dva tisoč let kasneje!). Kaj jih je gnalo, ne vemo. Ali so se preveč razmnožili, da jim tam zemlja ni več dala dovolj kruha, ali so jih potiskala druga plemena, ali so jih preganjale velike prirodne nesreče: suše, zveri ali mrčes? Kjer so se naselili, so po gričkih zrasla zavarovana gradišča: po Bosni-Hercego- vini, po Dalmaciji, po Istri, povsod enaka kakor pri nas. V njih že najdemo poleg lončevinaste posode, priprave iz prvih odkritih kovin, iz brona in bakra. Bila so to plemena Tračanov po vzhc/dnem Balkanu, na zahodnih balkansko-jadranskih pokrajinah pa plemena Ilirov, ki so se delila v plemena ali rodove Dalmatov, Liburnov, Istrov, Japodov, Venetov ali He-netov, Karnov itd., ter dala tem pokrajinam svoja imena, ki so edina prešla v zgodovino. Kaj se je zgodilo z njimi, z njihovo materialno in duhovno posestjo, ko so tisočletje kasneje pridrli s severa bojeviti Kelti? Kakor znano, moremo govoriti o zgodovinski dobi šele v času, ko o nekih narodih, dogodkih, obstoje že pisani sodobni viri. Zgodovina nam torej o teh ljudstvih še nič ne pove. Vsa skrivnost o njih je bila pokopana v teh nemih grobljah po samotnih vrhovih. Prišla je na pomoč ar-heologija-starinoslovje, da z lopato in tenkočutnimi prsti iztrga tem ogromnim gomilam njih skrivnost o življenju pred davnimi temnimi tisočletji. Že pred leti so me ob mojih blodnjah po Krasu opozorili na osamljeni griček nad pusto grižnato planijo med Slivnim in Šempolajem preko Jurkovca in Potikala proti Nabrežini, nad vzhodnim robom rodovitnih slivenskih polj. čeprav niti ne 200 m nad morjem, je z vrha krasen razgled na morje pod Nabrežino preko Devinskih sten do Gradeža, na ves dolgi greben Grmade na zahodu, tja do Sv. Primoža, Kontovela in celo Slavnika na vzhodu. Grac (okrajšava iz Gradec) dela čast svojemu imenu. Deset do petnajst metrov širok nasip krog in krog obdaja, morda v dolžini do 300 m, skalnati, z visokim kra-škim grmovjem porasli vršič. Nasip iz nedodelanega kraškega kamenja, ki pada na vseh straneh precej strmo na padajoče pobočje, vzbuja s precejšnjo svojo pravilnostjo in z velikim obsegom takoj vtis, da gre tu za mogočno delo človeške roke. Na znotranji, višji strani seveda, pa pada nasip le malo, komaj dober meter, največ poldrugi meter do nekake ravnice, s travo obrasle, ki se vleče tik za nasipom krog in krog grička. Ta ravnica je različno široka po ustroju zemlje, po strmini brega — tja do deset metrov na južni strani, kjer je svet položnejši, in je sedaj lepo s travo obrasel. Na splošno je drugje ožja, štiri do pet metrov, ali na severni strani celo s kamenjem od nasipa zasuta, ker je bil očitno tu naj višji. Ko sem pred leti prvič opazoval te o-gromne strme sipine, kjer so še mnogokje jasno opazni ostanki zidov, sem se spraševal, kateri zidi so še stari, tisočletni. Na spodnjem zapadnem robu je pač le nekak ogradni zid, ki naj varuje spodaj ležečo slivensko gmajno in polje, da jih ne zasuje posipajoče kamenje. Na severni strani, kjer je grič nekaKo naslonjen na polagoma dvigajoče se pobočje gori proti Korpam, tam danes vodi stezica skozi obzidje, od poti, ki prihaja od ceste iz Slivnega v šempolaj. Tu je nasip Grac pri Slivnem naj nižji oz. predrt. Ali je bil tu že nekdanji, stari vhod na gradišče, ali so ga utrli le naši predniki, pastirji in živina v preteklih stoletjih? že hodeč po stezi po sipini navzgor so desno in levo sledovi zidov, na vrhu še posebno, kjer prehaja pot na notranjo ravnico pa je jasno viden, skoro čisto zasut z gruščem, in se pod potjo nadaljuje na levi strani, tam kjer ga je plitvo, poizkusno izkopavanje tega poletja razgalilo nekoliko pod površino in s tem dokazalo, da je to res stari zid. Na pomlad 1. 1955 je bilo tu res začelo z izkopavanjem tržaško muzejsko društvo, vsaj v omejeni meri z nekaj poizkusnimi kopi. Razen na omenjenem mestu so odstranili površni grušč in kamenje na nasipu na severnozahodni strani v širini približno enega metra od vrha do tal. Kmalu pod površjem so jasno vidni štirje zaporedni zidi, oddaljeni drug od drugega komaj morda tri četrt metra, za toliko nazaj pomaknjeni, proti bregu, višje ko stoji v strmini. Zid je zelo preprosto sezidan, kar na suho, in je na prvi pogled očitno, da graditelji niso poznali ne malte ne kladiva. Neobdelani kamni, najrazličnejših velikosti, kakor so jih nabirali po grižah, so položeni ne preveč tesno drug ob drugem, ker pač niso imeli in znali uporabljati kladiva, — a tako, da je zid rahlo navznoter nagnjen, kar je pač napravilo zid bolj trden, da je obsital skozi tisočletja. Od tod je temu vrhu ime — Iver vrh, oz. »Iver Verch«, ki ga še navaja že ime- novani nemški naravoslovec K. Maser, a ga danes domačini ne poznajo. Iz tega imena se vidi, — iver pomeni drobec, drobna treska, tu pač kamniti drobec oz. vrh iz samega drobnega kamenja — da je bilo tu celo za kra-ške pojme mnogo znesenega kamenja. Iz vsega opisanega je očitno, da je obzidje tudi pri slivenskem Gradcu zelo staro, — vsekakor iz predrimske dobe, ker so Rimljani, izurjeni v orientalskih, posebno pa v grških stavbarskih in kam-narskih spretnostih, znali izvrstno klesati kamen in so uporabljali malto ter železno orodje pri gradnji. Glavno izkopavanje pa je bilo na gradišču samem, in sicer na ravnici na južni strani, kjer je najširša. Tu je bila najvarnejša, najmirnejša ter najbolj sončna stran za obzidjem, zato je bilo najbolj verjetno, da bodo tu izkopavanja najbolj plodna. V sredini, po kamnitem, z grmovjem obraslem gričku, skoro na žirvi skali, tudi ni bilo kaj kopati. V obširni, skoro 10 m dolgi in morda za polovico široki, do 1 m globoka jam; ter vsepovsod po kupih dobre črne zemlje leže koščki lončevine, drobci loncev, žar, plošč vseh mogočih oblik in barv. Vsekakor je bilo izkopavanje plodno, a-ko so pustili še toliko arheoloških ostankov po vseh koncih in krajih. So to sicer sami lončevinasti ostanki. Ako so našli tudi kaj kamnitih, steklenih, koščenih, bronastih ali bakrenih, so jih pač pobrali, ker so bolj redki, bolje ohranjeni ter po-membnejši^ ker so popolni, navadno neokrnjeni,. Lončevinasti koščki sc najrazličnejše vrste: debeli, tanki, močno, zaokroženi ali( skoro ploski, od zgornjih robov loncev ali pri dnu, držaji ali iztočne cevke, iz dobro žgane svetlo-rdeče terakote ali iz skoro črne, silno krhke, na pol preperele, ali največkrat iz temnorjave s primešanimi drobnimi svetlimi kremen jakovimi zrnci peska itd. So tudi koščki zgornjih robov loncev, žar, z zelo primitivnimi o-kraski itd. Vsak košček, vsaka podrobnost daje o-poro za določanje dobe, kulturnega kroga in zemljepisne lege, od koder je bil prine- sen, kajti mnogo lončevinastih predmetov, še več pa kovinastih, je bilo drugje izdelanih in trgovsko izmenjanih za domače izdelke. Iz izkopanin in iz ustroja neštevilnih gradišč si je mogla arheologija ustvariti precej točno sliko o življenju, gospodarsko-socialnem in kulturnem, starih ilirskih in poznejših keltskih plemen. Gradišča so imela poleg kamnitega obzidja navadno še leseno ograjo ali nasajeno živo mejo, posebno okrog vhoda, da so s tem okrepili varnost naselja. Po tem uporabljenem lesu vidimo, da so nekoč rasla po Krasu enaka drevesa kot danes, le da SO' bili nekoč tod okrog veliki gozdovi starih hrastov, lip, jesenov, akacij itd. Da so si pridobili prostora za pašo in tudi za začetno poljedelstvo, so gozd trebili s požiganjem dreves, ker še niso imeli dobrega orodja za sekanje debel. Hiš še niso zidali v obzidju gradišč. Male, lesene koče ali pletene iz vejevja ter zadelane z ilovico, z visokimi strehami iz ličja ali iz drevesne skorje, so bile bolj podobne šotorom kot zgradbam. Kljub visokim gozdom je tudi pred tisočletji tod divjala ledena burja, zato so bila gradiščna obzidja na severni strani mnogo višja, da so varovala šibke koče pred njeno uničevalno silo. Glavni vir za preživljanje je bil takrat še lov in deloma živinoreja. Poleg današnjih dolgoušcev in srn je bilo takrat po naših kraških gozdovih še mnogo jelenov, medvedov, volkov, merjascev, ki jih je ubijal z ostrim kamenjem ali s koščenimi ali roženimi konicami, nasajenimi na palice, ali pa jih lovil na zanke, pasti. V morju takrat še ni znal loviti rib, pač pa je pridno nabiral vseh vrst školjke, ostrige. Poleg goved, ki jih je bilo takrat še malo, je bila glavna domača žival koza in v veliko manjši meri ovca in prašič. Konj in. osel sta bila tu.di skoro -neznana. Obdelovanje polja je bilo takrat skoro neznano, vendar imamo že seminitja prve začetke. Znani so predvsem posevki ječmena in gori pri Kobaridu, Robiču tudi lanu, kakor so se tudi že našle prve najprimitiv- nejše priprave za tkanje, iz lončevine, toliko za tkanje lanu, morda že tudi volne, predvsem pa žoltovine-bmistre ali kakor jo imenujejo v Bregu zajčs-vine (ginestra), kar je bila torej že davno po našem Krasu prva surovina za tkanje bolj robate tkanine. Po kulturni višini je bil gradlščar približno na podobni stopnji kot troglodit-jam-ski človek, četudi; je v tej dobi že poznal bron in baker. Toda v glavnem je tudi tedaj še vedno izdeloval svoje priprave, o-rodje in orožje iz živalskih kosti, iz rogovja, in posodje iz lončevine. Kakšne bogove je Ilirec častil, ne vemo, vsekakor pa je veroval v posmrtno življenje. Predstavljal si ga je kot nekakšno nadaljevanje tukajšnjega, ker je stavil v grobove pokojniku drage stvari, posebno okraske in orožje. Grobovi so bili lcmčeVi-naste in bronaste posode, žare, kamor so polagali pepel sežganih mrtvih. Vsekakor so takrat obstajale neke socialne razlike, ker so imeli povprečni, revnejši gradiščarji preproste žare iz lončevine, pač doma izdelane, bogatejši, uglednejši pa žare izdelane iz brona ali bakra, včasih prav umetniško izdelane, prinesene kdove od kod — iz Grčije ali še dlje z O-rienta, posebno iz obmorskih krajev Sredozemlja. Kajti že takrat je cvetela trgovina, seveda le v obliki izmenjavanja življenjskih potrebščin med deželami ob Sredozemskem morju ali tudi po kopnem. Da so stari Kelti, ki so se priselili kakega pol tisočletja pred običajnim štet- Arheološka izkopavanja na ravnici na južni strani gradišča jem, sprejeli od podjarmljenih ilirskih plemen mnogo njihove kulture in naprav, je gotovo, saj vidimo, da jih malo kasneje živeti zgodovinarji sploh niso med seboj ločili, ter so mnoga ilirska krajevna imena enostavno smatrali za keltska. Enaico kakor so kasneje Rimljani sprejeli krajevna imena, božanstva in verjetno še marši,-kaj drugega od obojih. Ker so živela ilirska plemena Venetov, Karnov, Istrov, Liburnov, Dalmatov, mnogo daljšo dobo v naših krajih, so tudi pustili mnogo globlje in obsežnejše sledove kot morda. Kelti ali Rimljani, ki so bili Milan Lipovec (posebno zadnji), v naših krajih predvsem kot vojaške posadke, upravniki ter graditelji za te potrebnih zgradb in naprav, ter kvečjemu še kot trgovci, torej zeilo malo kot stalni naseljenci. To dokazujejo že, kot omenjeno, krajevna imena ter obstoj tolikih gradišč, ki so jih Slovenci točno poznali ter poimenovali s takim imenom, ki se je ohranilo do danes. Zato pa moremo govoriti celo o možnosti, da so se njih preostali potomci zlili z našimi predniki, saj stik z njimi so imeli, sicer jim ne bi mogli izročiti n. pr. krajevnih imen ter ostale kulturne dediščine, kot se je to dejansko zgodilo. Dokazano je n. pr. s starimi slovenskimi izkopaninami na nekaterih gradiščih, da so spočetka stari Slovenci marsikje uporabljali ilirska gradišča za svoja bivališča, in ga tudi še kdaj pozneje seizidali ter izpopolnili za svoje potrebe. N. pr. na Repen-tabru so v časih turških napadov še dogradili obzidja na ilirskih temeljih. Samotna gradišča so nam tako živ in stvaren dokaz, poleg nekaterih krajevnih i-men, za dolgi, tisočletni nepretrgani kulturni razvoj na našem Krasu iz mračnih predzgodovinskih dob, ki smo jim Slovenci neposredni dediči in nadaljevalci. penast glas, Podmišljen pojem pač in utapljajoč se v plivkajoči gmoti, ki pcre zemeljski obraz . . . Čemu potem vzdihuje kakor živa bit in loži, kot da mu ledenijo čustva v utesnjeni globini? kot da mu v penah izgorevajo strasti skrivnostnega odmiranja, plojenja in rasti? Zakaj ježi se in divja na površini? Da ni nemara duša nekega boga, morda njegova vest in ocean odprta roka le, grozeča dlan, ki čaka, čaka, da se stisne v pest! Jože Pahor V sencah volčjega žrela (SPOMINI IZ LETA 1923) Po starih, nepisanih postavah dosežeš čast tržaškega meščana še najhitreje, če prideš v Coroneo. V ta sloviti zavod za prevzgojo sem vstopil že prvo leto »fašistične ere«, na svečnico, v spremstvu dveh prijaznih karabinjerjev, ki sta mi takoj odvila z rok železne spone, da sem svobodno zadihal. Po njunem priporočilu so me vpisali v debele »krstne bukve«, dobil sem ime »slavo-bolscevico«. Vpisovalec mi je zagotovil deset do dvanajst let, obenem me je potolažil, da me bodo slekli do nagega, ker sem že drugod sedel za p o skušnjo. Nato je prišla pravljica: dolgi, mračni hodniki, ki so odmevali v hrupni godbi velikih, železnih vrat. Odpirala so se pred menoj in skrbno zapirala za menoj, dokler se nisem znašel pred celico št. 33. Tu sem doživel kar spodbuden sprejem. Vljudnostna dolžnost je bila hitro opravljena, pojasnil sem trojici, da jim bom delal družbo zaradi politike. »Ali si koga ubil?« me >je obzirno vprašal mlad pristaniški voznik, Ive po imenu. V onem času so se namreč v Trstu spet enkrat udomačili uboji. Lekarnar, boljši gost, ki se je mudil v Coroneu zaradi splavov, se je vozniku od srca nasmejal, češ, le poglej človeka, pa boš hitro vedel, koliko jih je zmožen poslati na oni svet! Takoj nato mi je z vneto zgovornostjo začel zagotavljati, da njihova celica ni kar tako. Ves prosti čas razpravljajo o kemiji, zdravstvu, pravu, o vseh mogočih znanstvenih vprašanjih. V nobeni celici nimajo pravne posvetovalnice; pri njih določajo že vnaprej, po katerem paragrafu in koliko let in mesecev bo boginja pravice komu prišila. In košček svinčnika imajo, dragocenost, ki jo varujejo ko‘ punčico v očesu: marsikateri »škorpijonček« je že romal v svobodni svet. Skratka, njihova celica je nekaj boljšega in imam srečo, da sem jo zadel. Sočutni, gostoljubni lekarnar mi je obetal lepo sožitje. Vzlic globokemu padcu z družbene lestve si je krčevito prizadeval, da bi ohranil neko družbeno veljavo, pa čeprav med štirimi stenami z »volčjim žrelom«. Najuglednejša oseba v celici je bil odvetnik, po rodu dalmatinski Italijan, ki je menda izgubil pravdo svojega življenja še preden je pomagal tržaški talinski tolpi pri drznem podvigu. Da ne bo nesporazuma: ugled si je pridobil enostavno s to prednostjo, da je bil najdelij v celici. Zato je imel posebno pravico, da je uporabljal železno posteljo, pripeto k steni, medtem ko so drugi spali na slamnjačah kar na tleh. Odvetnik je bil močan hrust. Vznak je ležal na postelji in listal po ilustriranem tedniku, ne da bi se zmenil za naš razgovor. Vsaj podoba je bila taka. Ko pa se je naš pogovor najlepše razvijal, je nenadoma skočil kvišku in začel srdito razbijati po vratih, dokler ni priklical paznika. Zahteval je, naj ga takoj peljejo k ravnatelju, in paznik ga je vzel kar s seboj. »Ugleden mož,« je dejal lekarnar; »ravnatelj ga čisla, ker je sposoben. Imel je pač smolo, da so ga zasačili. Seve. če je družba številna! Če sredi mesta o belem dnevu odpeljejo iz manufakturne veletrgovine poln kamion blaga! Ti pa, Ive, prodaš voz peska, ki ni tvoj, in te že imajo! Ne, ti nisi za take posle! Kar odvaditi se boš moral!« Lekarnar se je šalil z delavcem, če je bil za božič res tako suh, da je moral prodati tuj pesek; Ive pa je molčal, stvar ga je težila, bralo se mu je na obrazu. Medtem se je postavni odvetnik, mogočen in oblasten, vrnil, ne da bi komur koli privoščil besedo. Legel je na posteljo, vznak, bolščal v strop in čakal pomirjen. Rešil je vprašanje podnajemnika v celici, saj je Coroneo v onih časih — neposredno po zmagovitem pohodu na Rim — doživljal hudo stanovanjsko krizo: državljanska vojna -je bila končana in mnogo je bilo državljanov, ki so morali zdaj o tem premišljevati v samoti. Preden sem se utegnil do kraja razgledati, kam sem bil padel, so se odprla vrata in delo-žiran sem bil v sosedno celico, najbrž po demokratičnem načelu, da bi politični zločinec mogel okužiti še nepokvarjenega navadnega grešnika, pa zategadelj ne moreta sedeti skupaj. Moram priznati, da mi je novo ozračje vse bolj ugajalo kakor prejšnje. Sprejel me je mož šestdesetih let, čedno napravljen, nekje z meje na Notranjskem. Baraga se je pisal. Bil je preprost človek, miren, veder, kljub letom lehak, zdrava kmečka narava, ne brez širine. Eden izmed tistih naših podjetnih ljudi, ki so morali v svet. Pred prvo svetovno vojno se je vrnil iz Amerike in imel dokaj življenjskih skušenj za seboj. Vzlic letom je spremljal dogodke z živim zanimanjem in jih samostojno, pametno presojal. Čeprav v celici, je imel izreden čut za snago in red. Baragi je delal družbo mlad, odpuščen bojevnik iz južne Italije. Rad je poudarjal, da je »combattente«, fašizma ni mogel. Patriarhalne razmere v vasi daleč na jugu so bile za njegovo svobodoljubno naravo pretesne. Rad je imel dekleta, tako je pripovedoval odkrito, toda to je bila tedaij tam doli tvegana stvar. Če je skušal s katero navezati besedo, ne da bi bil prej vprašal dovoljenje njene sorodnike, je bil v nevarnosti, da dobi »sfregio«, to se pravi, da ga zaznamujejo — z nožem po obrazu. Zato' je raje šel iskat svobode na sever, v odrešeni Trst. Z Barago sta se krasno razumela, vzlic veliki starostni razliki in kljub temu, da sta govorila vsak svoj jezik. Njun pogovor je bil edinstven. Baraga je nagovarjal sotrpina: »ti, koka«, bojevnik mu je vračal: »tredici buoi«. Prvi je navrgel: »terre bruciate«, kar se je bil naučil že v celici, bojevnik je nato zamukal in oba sta prasnila v smeh. Teže je šlo, ko sta se začela razgovarjati o drobnih vsakdanjih stvareh, o hrani, cigaretah, o paznikih in drugem. Pomagala sta si na vse načine, kazala sta in ponazorovala. dokler se ni pri nesporazumu končalo izvirno kramljanje v smehu in šali. Tako sta pozabila, kje sta. Baragova vedrina je ustvarjala prisrčno razpoloženje, ki je mladeniča pogosto iztrgalo iz njegove zamišljenosti in vračajoče se potrtosti. Marsikdaj, posebno ob večernih urah, so se zunaj oglašali svojevrstni žvižgi. Odgovarjali so jim enaki izza rešetk. Bojevnik je napeto prisluškoval, poznal je to govorico s svojega juga. Odgovarjati mu ni bilo treba, klici niso veljali njemu, zanj se nihče ni zmenil. Žive duše ni imel, ki bi se ga spomnila in mu poslala cigareto ali grižljaj kruha, ki ga je krvavo pogrešal. Zapuščenost pa je hujša kakor ječa. Od vseh pozabljen je postajal mladi človek vsak dan bolj zagrenjen in občutljiv, da je včasi kar zavrelo v njem. Togoti! se je na rojaka, ki mu je bil dal spraviti — tako je razlagal — vzorec kokaina ter ga potem ovadil policiji kot prekupčevalca z mamili. Zaradi tega so’ ga zaprli in zdaj je čakal obravnave. Koliko je bilo- resnice na stvari, je težko reči. Primer je nekoliko odgrinjal zaveso, ki prikriva očem tržaško »dno« brezposelnih, delomrznih in zločincev. Morda je bil bojevnik žrtev; ves njegov značaj je kazal odkritost, ki je pri izprijenem človeku ni najti. Prekupčevanje s kokainom je bilo zelo razširjeno; tihotapili so ga tudi v Coro-neo. Spominjam se dveh zaprtih fašistov: njune bleščeče se oči, njun nemir, vse njuno' divje nastopanje je izdajalo, da sta kokainomana. S takimi degeneriranci šele so bile njihove zloglasne »scjuadre« zmožne vsakega zločina . . . Baraga je bil dobro povezan z zunanjim svetom. Tedensko je dobival zavojčke, da je laže pozabljal samoto; redno je prejemal tudi dišečo vir-žinko, ki mu je šla posebno v slast. Vedno se je s kakšno malenkostjo’ spomnil tudi zapuščenega ijužnjaka. Ko si je v tistih februarskih dneh spet s cigaro preganjal dolgčas, mi je nekoliko razkril, kako je s pošiljkami. Zaveso pa je odmaknil komaj za spoznanje. »Imate dober spomin?« me je vprašal iznenada, veselo vznemirjen zaradi tajne novice, ki bi jo dobil. »Zapomnite si besedo Završnik!« je nato nadaljeval. »Za pozneje,« je še pristavil kakor v opravičilo zaradi skrivnosti. Uganke ni več pojasnil, ločila sva se preden je spregovoril. Za izpovedanim geslom se je skrival nekdo, na katerega se je zanašal, da ga bo rešil. Sodil sem, da je ta oseba v zvezi z Barago in njegovo družbo. Slavni Martin Krpan je dobil p o prvi svetovni vojni v svojih notranjskih rojakih naslednike, ki so njegov poklic sodobno spopolnili. Mejaši niso več tovorili soli vsak n., svojo pest, delali so družno. »Tredici buoi« je bilo trinajst volov, ki so jih bili pritihotapili iz Jugoslavije prav za božične praznike. Tihotapci so prenočevali na Pivki in tu so jih zalezli cariniki in odpeljali ž njimi vred tudi obilen plen. Baraga se je s svojimi šestdesetimi leti znašel v Coroneu. Ostal pa je veder in dobre volje, prepričan, da bo kmalu spet svoboden. Zanašal se je na moč organizacije, ki je verjetno imela dovolj sredstev tudi za podkupovanje. Morda ga je kdaj mučil dvom, pokazal tega ni. Kakor da njemu samemu ne morejo prav do živega, je rad nagajal južnjaku s kokainom, ta pa mu je vračal s prešernim mukanjem, ki se je kmalu spremenilo v krohot. Oba sta se zabavala in dnevi so jima hitreje minevali. Pri vsem sproščenem tovarištvu pa je Baraga znal ohraniti svoj ugled. Novi gospodarji ječ le niso imeli neomejene moči. Vzlic najstrožjim predpisom so bili jetniki več ali manj v stikih z zunanjim svetom. Nisem se še prav razgledal v Coroneu, ko sem zvedel, da so pripeljali v zapore tudi mojega sorodnika Lojzeta Hreščaka, ki je bil obdolžen enakih grehov kakor jaz. Postaven, razborit Toskanec, paznik v kaznilnici, mi je prinesel novico in nasvet, naj se nemudoma priglasim za obiskovanje knjižnice, ki je bila v višjem nadstropju. O pravem času! Že drugo jutro so me vklenjenega prepeljali na sodišče k preiskovalnemu sodniku Sicilijancu, ki je bil razvpit, da se znaša posebno nad komunisti. »Imamo dokaze,« mi je pričel očitati, »kako ste pripravljali komunistično revolucijo z namenom, da odtržete del italijanskega ozemlja in ga priključite sosedni državi.« iNi bilo težko zavrniti take protislovne obtožbe z ugovorom, da teži revolucija delavskega razreda za družbeno preuredbo in ne za imperialističnimi cilji. Teže sem pričakoval dokazov, ki so jih baje imeli. Med divjanjem fašistov po naših vaseh med državljansko vojno smo v celici KPI sklenili poiskati orožje, ki je bilo še od konca prve svetovne vojne skrito v hribu nad vasjo. Kdor je dobil nalog, ga je izvršil, nismo pa prišli v položaj, da bi orožje rabili. Ali je morda obsežna preiskava iztaknila puške in strelivo? Stvar ni bila resna, četudi smo pripravljali orožje, da bi se branili, če bi bili napadeni. Orožja niso izsledili, zaplenili pa so — stenografske zapisnike učiteljskega počitniškega tečaja, ki smo ga imeli poleti 1922 na Mostu ob Soči. Tam so se vrstila predavanja o raznih družbenih vprašanjih. Ves teden se je obširno razpravljalo o marksizmu, vzgoji, zadružništvu in verstvu, toda tečaj so nam oblastno dovolili in vrhu tega SO' ga redno nadzorovali karabinjerji. Da smo pripravljali javno, na izobraževalnem tečaju »revolucijo« kar pod varstvom zakona, ni bilo tako lahko dokazati, čeprav je imel preiskovalni sodnik lepo napisano vse, kar se je govorilo. Neprijetnejša zadeva je bilo pismo, ki so mi ga zaplenili pri hišni preiskavi. Neki frazer mi je pisal iz Ljubljane med drugim dobesedno: »Poznam vajino delo (mislil je mene in bratranca) in vem, da bo prišel čas, ko vaju bo primorsko ljudstvo blagoslavljalo.« Že to, da je prišlo tako pismo izza meje, je bilo obteževalno. Pri mojem sorodniku pa so zaplenili razglednico, ki mu jo je bil pisal pokojni Virgilij Šček, z naslednjim besedilom: »Kar predstavljam si Vas v Brkinih s šopkom za klobukom in s puško na rami.« Prosim vas, ali niso to zadostni dokazi za bližnjo revolucijo ? Na moje začudenje ni bilo nikjer onega toliko obteževalnega pisma izza meje. Pozneje sem zvedel od našega Ivana Regenta, da je izginilo še preden je moglo priti pred oči preiskovalnega sodnika. Poskrbelo' je za to »moskovsko oko«, kakršno’ je marsikje, tudi na sodišču, nevidno prežalo na preteče nevarnosti. Dokaze o »revoluciji« je spodneslo še to, da sem se drugi dan sestal v knjižnici s sorodnikom. Vodil jo je jetniški duhovnik, ki se res ni potil pri posojanju peščice knjig trem, štirim bralcem. S Hreščakom sva sedla skupaj k veliki izdaji »Božanske komedije« in ogledovala slavne Dorejeve slike. Šepet a je sem mu poročal o’ Sicilijancu in njegovi revoluciji gori ob Soči in v bližnjih Brkinih. Bratranec se je zabaval, kako je prišel njegov sloves kra-škega nedeljskega lovca za njim v Coroneo in do Sicilijanca. Ko so nekaj dni pozneje zaslišali še njega, se je napihnjeni mehur revo.ucije kar razpočil. Preiskovalni sodnik je bil mnenja, da ni dovolj dokazi v zanjo. Naj omenim, da ije sestanek v knjižnici potekel za hrbtom predp is o v, ker so morali biti jetniki istega procesa strogo ločeni, dokler ni poteklo njihovo zaslišanje. Jetniška uprava je budno pazila na osamitev tudi s pre skovan jem celic, v katerih so z enako vnemo stikali za končki svinčnikov, kakor so iskali orodje, ki bi bilo mogoče ž njim prepiliti železne mreže na oknih. V tekoče posle našega prevzgojnega zavoda so neke noči sredi februarja udarile posledice velikega lova na ljudi. Vse nas je vrgl > pokonci, vsi hodniki so odmevali. Lovski plen so bili najvidnejši tržaški komunisti, kolikor se jim ni posrečilo uiti lovcem. Že njihov prihod v C ironeo je pomenjal burno agitacijo. To niso bili ljudje, ki bi jih ugnala stri hovlada, nasprotno, izrabili so priložnost in pokaizali: tu smo, kljub vsemu! Uprava poslej ni imela več miru. Polovljeni so* prišli v Coroneo- ko nadzorniki, ki hočejo, da se spoštujejo kaznilniški predpisi. Nič lažjega, kakor t ika zahteva, in nič težjega, kakor izpolnjevanje predpisov v hiši, kjer je celica za enega gosta, pa se po štirje gnetejo v njej. Ko bi bilo le to! Protesti proti slabi hrani, proti surovemu ravnanju biričev, proti razcapanim odejam, premletim slamnjačam in dan za dnem proti vsem mogočim stvai trn so razgibali ves mešani, pisani narod v Coroneu. Pritožbam ni bilo ne konca ne kraja. Vsako jutro je bil raport pritožnikov večji: preveliko jato so črni lovci nalovili in naprtili upravi, rasla ji je čez glavo. Bilo je, kakor da se divjačina pripravlja, kako bo nesla lovca k pogrebu! In z vsakim posebej zapisnik! Nič čudnega, če šobili za policijo vsi ti ljudje »intelligentissimj k in zato toliko nevarnejši. Tako SO1 namreč opisali kar vse skraja. Omeniti moram, da sta bila med zaprtimi tudi nepozabni Jože Pertot, urednik »Dela«, dosledni, neupogljiv bojevnik z železno voljo, in mladi študent Vladimir Martelanc, izredno nadarjen človek in obenem razgledan marksistični teoretik. Pertot, ki je že nosil kal proletarske bolezni, si je skušal popraviti slabo zdravje z mrzlimi kopelmi. Namesto da bi ga uprava odpravila v bolnico, mu je dala v celico škaf za polive z mrzlo vodo! Razumljivo, da mu je večmesečna ječa izmozgala že v vojnih letih izstradano telo. Ko bi bila ICPI takoj po izpustitvi iz ječe poslala Pertota v zdravilišče, bi mu rešila življenje. Žal se je moral vrniti v tiskarno in nadaljevati težko delo bolan. Dobro leto pozneje smo ga položili na IContovelu k večnemu počitku v cvetu mladih let. Tragična usoda idealnega proletarskega borca! V našo celico je butnil val one nemirne februarske noči lepega mladeniča svetlih las in modrih oči, ki so dokazovale prav tako kakor priimek, da so' njegovi starši slovenske krvi, čeprav ni znal besede slovenski. Zajeli so ga pri Sv. Jakobu kot pripadnika ene izmed skupin, ki so v tej delavski trdnjavi sprejele neenak boj s fašističnimi škvadrami. Devetnajstletni dečko je bil poln zdravja in sile in je v celici najraje prepeval pesem, kako buržoa-zija z rdečo delavsko krvjo barva kamniti mestni tlak. Pesem je pretresljivo povezana s krvavo- zgodovino tržaškega proletariata v času fašističnih umorov. Pogled na oba mlada človeka, ki smo ju imeli v celici, je bil poln nenavadnega kontrasta. Bojevnik iz prve svetovne vojne, ki je čedalje maloduš-nejši posedal na slamnjači, je mračen in zagrenjen čakal izida preiskave, ognjeviti sin delavskega Sv. Jakoba, ki se je bil uvrstil v prostovoljno vojsko, je prekipeval moči in ji skušal dati duška. Včasi je izzval potrtega tovariša, da sta se spoprijela v rokoborbi, prijateljsko seveda; tesna celica ni mogla ni najmanj ukrotiti mladca, polnega življenjske sile. V onih dneh se je v Coroneu živo občutilo nasprotje dveh svetov. Vsako jutro smo jetniki šli nekoliko na dvorišče, obdano z visokim zidovjem. Nekje na višinah so bedeli stražniki s puškami. Saj bi nihče ne mogel preplezati zidovja, a predpis je svet. Na dvorišču se je družba razdelila v skupino- navadnih in političnih zločincev. Tu sem spet srečal propadlega odvetnika. Visok in mrk je delil pravne nasvete ljudem, ki so čakali obračuna. Posebna skupina je obletala razvpitega roparskega vlomilca Brajka, veličino in ideal najdrznejših kriminalcev Trsta po prvi svetovni vojni. Hodil je na čelu enega konca dvorišča do drugega, z dvignjeno glavo, in zvesti spremljevalci in vdani oboževalci, v dolgi rajdi za njim so željno prestrezali besede izkušenega velikega mojstra. Sam samcat ije taval med vsemi Grk, potrt od obupa. Ubil je ljubljeno, nezvesto ženo. Če me spomin ne vara, so ga porotniki pozneje oprostili, vsega nesrečnega, ker ga je v dejanje pritirala blazna bolečina, da je skušal končati tudi samega sebe. Nesrečni, strti človek je zbujal sočutje. Naš vsakdanji jutranji zbor na dvorišču ni pričal le o človeških usodah posameznikov, marveč tudi o globokem, nepremostljivem prepadu v družbi. Novi ljudje, ki so praznovali zmago, so bili na vrhu, toda njihova zmaga ni odstranila vzrokov zgodovinskega nasprotja. Boj se je umikal v podzemlje, a se je nadaljeval. Zmagovalci so se tega zavedali. V posebnem, vzvišenem predelu dvorišča je stala ogromna železna kletka in v njej je bil, ločen od drugih kakor nevarna zver, nadvse pogumni, širokopleči Berce, voditelj tržaške delavske mladine. Skrbno so pazili nanj, nadvse skrbno. Izpostavljali so ga na ogled, imeli so ž njim posebne namene. Po več mesecih so ga izpustili iz ječe. Neke noči so ga iztrgali materi in zmagoslavno odpeljali v Bo-šket. Medtem ko se je njegovemu tovarišu posrečilo, da je krvnikom ušel v hosto, so Berceta zverinsko pobili in pustili umirajočega v krvi sredi ceste . . . Mladi Bercetov vrstnik v naši celici ni dolgo prepeval o rdečih rožah, ki jih buržoazija riše na cestni tlak; odpeljali so ga drugam. Na njegovo mesto je prišel majhen, čokat človek, nekaj nad trideset let, B., ki je zamenjal svojo zločinsko- svobodo za tesni Somrak pod volčjim žrelom. Doživel je svoj človeški in politični brodolom, ne da bi ga menda sam prav do dna občutil. Vsaj kazal ni, da bi se tega popolnoma zavedal. Prepričan sem, da je imelo snoparsko gibanje nešteto takih ljudi. Pritegnilo jih je s široke ceste povojne anarhije v svoje vrste kot plačance, jim uspavalo moralno- zavesi, kolikor je že ni ubila krvava vojna obrt, dalo jim popolno- svobodo za zločinsko divjanje in jim za to obljubilo brezskrbno prihodnost. Za pretežno večino je bila to prevara, kaijti na mesta hierarhov so mogli priti le redki izvoljenci; vse drugo je bila čreda. Ne vem, kje je B. začel svo-jo kariero, ki je šla prav tako strmo navzgor, kakor je naglo propadla. Sam je omenil, kako se je iz Trsta udeleževal »kazenskih« pohodov v Istro-, preden je postal tajnik »snopa« na važni obmejni postojanki v Postojni. Stari Postojnčani bi vedeli še danes kaj povedati, kako je strahoval ljudi. Ko je na pr. iztaknil, da gorijo pred glavnim oltarjem plamenčki v visečih rdečih in modrih posodicah, je vdrl v cerkev med mašo z vso svojo tolpo. Nevarne ko-zarčke so razbili z oboroženo roko vpričo ljudi. Tako- je terjala svetost teroristične doktrine. Junaki! V Judežev! službi je imel tudi mladega Slovenca, ki je izvrševal razne ukaze zanj to- in onstran meje. B. je navdušen pripovedoval o njego-vi veliki privrženosti in vdanosti. Izgubljeni človek je postal B.-jeva žrtev in je plačal svoje izdajstvo z glavo še preden je njegov gospodar dovršil svoje obmejno poslanstvo. Kako je to zločinsko poslanstvo sam končal, nam B. ni pripovedoval. Ljudje njegove vrste so šli enako pot: razkošno življenje, ženske in za oboje — denar in denar. Kolikor ga niso naropali s »kazenskimi« pohodi, je bil dosegljiv v —• blagajnah organizacije. Kar je poglavitno, moralo ga je biti dosti, po slovitem geslu: Dečki, obogatimo se! B. je moral v Postojni odložiti srajco oblasti, njena čast ni bila več združljiva z njenim junakom. Vrnil se je v Trst, v tedanji eldorado p us t o - lovcev. Zlati dnevi so bili kratki, zatonili so mu še pred praznikom, ki ga je bil pomagal pripravljati s krvavimi rokami. Če je izpregel še pred pohodom na Rim, je morala bilanca njegovih zasebnih grehov temeljito zasenčiti vse njegove politične zasluge. V Trstu je šlo še hitreje navzdol, dokler ni propadli veličini spodletelo sodelovanje pri milijonski tatvini sredi mesta. V podvigu so bili številni strokovnjaki njegovega kova, med njimi tudi dalmatinski odvetnik. Smola je hotela, da je oko postave zasledilo del skritega blaga v nekem hlevu, nakar se je pričel lov in selitev v Coroneo. Zbrani strokovnjaki so računali, da jim ne bo mogoče dokazati dejanja, ker so inteligentnejši od policije. V zaporu so organizirali obrambo zaradi zasliševanja in B. se je zanašal, da bo dokazal svoj alibi in ž njim svojo nedolžnost. Nasprotje med propadlim mogočnikom iz Postojne in bivšim bojevnikom z juga je bilo presenetljivo. Medtem ko se je bojevnik mučil zaradi svojega položaja, se B. sploh ni vznemirjal. Njegova miselnost in nravstvenost sta bili povsem pustolovski, če je še razlikoval med dobrim in zlom. Poprašal sem ga, zakaj se je spustil v nevarno zadevo z manufakurnim blagom. Da dobi iz plena; nekaj deset tisoč lir, mi je odgovoril. To je bil takrat lep denar in ž njim bi bil spet »mož na nogah«, kakor je trdil. Na drugo ni mislil. Preteklost ga ni motila. Morda bi se skušal pri novem življenju, s pomočjo nakradenega denarja, okoristiti z zaslugami za ljudi, ki so prišli na oblast. Morda, pravim. Njegova morala je bila v resnici morala denarja: če ga imaš dosti, si neodvisen; ž njim si tudi nad zakonom, z denarjem moreš in smeš vse. B. je v Firenci napravil trgovsko šolo, bil je razumen človek in je imel mnogo smisla za praktične stvari. Čas in razmere sta pri njem opravila svoje, da se ni hal segati s tvegano, hazardno igro v življenje. Pri tem je bil izredno prilagodljiv, pravi igralec. Kdor je imel skušnje s srepim, odurnim nastopanjem vitezov strahovlad ja, ne bi verjel, da je mogel B. kdaj sploh pripadati črnim nasilnikom, kaj šele, da bi načeloval kot vsemogočni vodja! Razvpiti »snoparski slog« ga je v ječi do kraja prešel. Ne duha ne sluha ni bil o' več pri njem o kakšni oblastnosti, ne poteze nisi več opazil, ki bi izdajala, česa vsega je bil zmožen. Škvadrista je popolnoma zatajil. Ali se j c prelevil, ker je vedel, da ne šteje nič več? Mož mi je bil uganka, ker je v celici ostal politično dostojen. Res je, nikdar ni obsodil divjaštev, ki jili 'je počenjal v znamenju liktorskega svežnja, toda nikdar nisva z Barago čula iz njegovih ust žaljive besede, ki bi merila na slovenstvo ali komunizem. Morda se je sam v sebi boril za to, da ne bi videli v njem človeka, ki je zdrknil prav na dno družbe. Ali pa se je spet enkrat izkazal stari izrek, kako se vrag v sili spremeni v meniha! Ves čas, kar je bil z nami v celici, se ga zunaj nihče ni spomnil. Menim, da je to dejstvo dovolj zanesljivo merilo o vrednosti človeka, o vrednosti njegovega značaja. B. je bil na takem položaju, da je imel mnogo poznanstva. Zdaj ni več tednov premogel ene same cigarete, dasi je bil strasten kadilec. Pri Baragi je ponižno moledoval za cigaretne ogorke. Ko jih je zbral za pol cigarete in jo željno pokadil, je še njen čik skrbno spravil za novo zbirko. V tej strasti je pokazal, da sta ponos in čast nekaj, česar ne pozna. Ko je bil brez cigarete in upanja, da bi jo> od kod dobil, je skušal priklicati jetniškega paznika. Trkal je na vrata tako dolgo, da ga je privabil. Zdaj je hotel zbuditi njegovo sočutje 'z žalostnim obrazom, češ da je ječa nesreča in da je vreden usmiljenja, kdor mora čakati za zapahi. To je bil uvod, ki je ž njim dosegel, da je paznik odklenil vrata. Nato je igralec govor zasukal in hvalil paznikovo človekoljubno srce, ves sladek, z izbranimi frazami in koketno mimiko. Hotel se je prikupiti, duhovičil je, se smehljal in na pol privabil paznika v celico. Postal je kar priskuten, ko je igral svojo dobro premišljeno vlogo. Paznik spočetka ni vedel, kaj igralec pravzaprav hoče. Gledal ga je sumljivo, nezaup-no, naposled ga je imel dovolj in se je zganil, da bi odšel. Sele zdaj je B. pokazal pravo barvo, z milim glasom je zaprosil cigareto. Toda paznik je imel gluha ušesa. Obupano se je prosilec spustil pred njim na kolena. Tudi to je bilo igrano. Paznik se je čutil osmešenega in je komedijantu zaprl vrata pred nosom. :B. je vstal, smehljal se je, češ, ni mi uspelo. Mi pa smo molčali in čutili bolj kot kdaj prej vso bednost njegovega značaja. Nič ga ni bilo sram na kolenih prositi za cigareto vpričo ljudi, ki so vedeli, kakšno oblast je imel in kaj je pomenil. Ta človek je bil še nedavno neomejen in neodgovoren gospodar marsikaterega življenja. V njegovih rokah je bila usoda mnogih ljudi, ki so branili zgolj svojo pravico do obstanka in to na zemlji, ki je bila njihova od pamtiveka. Na mandrijah, v sončnih pobočjih nad Trstom so odcveteli mandeljni in breskve, mi pa smo komaj slutili, da je zunaj pomlad. Le topleje je postajalo med štirimi stenami in na volčja žrela so prileteli ptiči, ki so z radostnim šče-betanjem naznanjali mlado sonce. Bili smo v marcu, ko so klicali našega Barago k obravnavi. Odhajal jfc nestrpen, vendar še vedno poln upanja, da je blizu prostost. Ko se je pozno popoldne vrnil v celico, je bil siv v obraz, brez smehljaja, teman in bolan. Vsa njegova neusahljiva vedrina je zamrla, razsodba ije padla. Trideset mesecev! Trideset mesecev v mraku štirih zidov, brez zadostne hrane, v tujem svetu! Vse prehudo tudi za človeka, ki v življenju nikdar ni imel lepega, vse preveč za šestdesetletnega starca! Ali bo še videl svoje ljudi? Se bo še vrnil v zeleni svet pod Snežnikom? Se bo še kdaj, četudi po dolgih tridesetih mesecih, vrnil v prostost? Žal mi je bilo moža, ki je k vsem trdim skušnjam moral sprejeti še eno, morda najbridkejšo v življenju. Ločila sva se in nisem ga več videl ne slišal o njem. Nekaj dni pozneje sem bil prost, ker je sodnik dognal, da za revolucije ni bilo dokazov. Ostal je le sum. Pridobil pa sem pravico tržaškega občana in izkazal sem se je vreden. Po treh letih in pol so mi pripravili nagrado, ki bi jo užival nekje na otokih z milejšim podnebjem in brez nadležne tržaške burje. Nagrado sem pravočasno odklonil. Lavo Čermelj (Odlomek iz^nezapisanih'spominov) Ko je v sredo, 9. decembra 1941 državni tožilec Fallace na procesu pred fašističnim tribunalom v Trstu zaključil svoj govor, je zahteval tudi zame smrtno obsodbo. V svoji veliki vnemi je sicer prvotno popolnoma pozabil na mene, čeprav sem bil na čelu obtožencev, in je popravil svojo pozabljivost, ko se je sodni dvoT že vzdignil in hotel zapustiti dvorano. Ker sem moral računati s tem, da bo sodni dvor pristal na predlagano kazen, sem skrivaj napisal daljše pismo v slovenščini, s katerim sem se poslavljal od svoje žene in svojih otrok. To mi je bilo tem bolj pri srcu, ker do tedaj ni smel nihče od njih priti me obiskat ne v Rim in ne v Trst. Zaman se je moj odvetnik Bruno Cassinelli potrudil, da bi to dosegel. Zaradi tega sem prav malo upal, da se bom lahko poslovil od svoje družine po izrečeni obsodbi. Na razpravo pa je prišel iz Ljubljane tudi kapetan karabinjerjev in član italijanske protišpijo-nažne službe kot priča in pozneje kot poslušalec. V samo sodno dvorano me je prišel pozdravit in mi je obljubil, da bo izposloval obisk moje žene. Držal je besedo in res sta smeli po razglašeni obsodbi moja žena in moja hči pod močnim policijskim spremstvom v Trst (sinu tega niso dovolili) in sta lahko z menoj drugo jutro, ko sem bil že pomiloščen na dosmrtno ječo, govoriti v prisotnosti policijskega agenta točno pet minut. Toda vrnimo se k pismu! Da sem ga lahko napisal, se moram zahvaliti don Luigiju Carri, katehetu na klasični gimnaziji v Trstu, ki je opravljal službo kaplana v zaporih v Ulici Coroneo. Težko je dobiti tako plemenitega in globoko čutečega človeka, ki me niti v trenutkih, ko' sem stal pred smrtjo, ni hotel motili z verskimi dolžnostmi. Nikdar ne bom pozabil, kako se je ves potrt in žalosten v ponedeljek oglasil pri meni v celici, ko se je vrnil z Opčin, kjer je prisostvoval ustrelitvi petih mojih soobsojencev, ki niso bili pomiloščeni. Računal sem s tem, da se bom po obsodbi zopet vrnil v celico in da bom lahko pismo izročil don Carri. V odmoru po nedeljski dopoldanski razpravi pa je nam devetim, za katere je bila predlagana smrtna kazen, uprava zapora dala papir in pisarniške potrebščine, da smo lahko pisali svoji družini, seveda v italijanščini. To avtorizirano pismo sem izročil službujočemu pazniku. Po razsodbi, ki je bila izrečena v nedeljo zgodaj popoldne, nisem smel več v svojo celico, temveč so me odvedli v posebno celico v pritličju. Zaradi tega sem naprosil svojega dotedanjega celičnega tovariša Srečka Coljo, naj on izroči pismo don Carri. Ko so prinesli nahrbtnik z mojimi drobnarijami in ga postavili pred celična vrata, ki so bila ves čas priprta, sem v njem našel svinčnik, ki mi ga je seveda prisotni paznik takoj zaplenil, ne pa pisma. Zaradi tega sem bil prepričan, da ga je Colja izročil kaplanu. Ko pa je prišel k meni don Carra, mi je povedal, da ni pisma dobil in da ne ve, kje je lahko končalo. Še tisto popoldne po razsodbi so namreč, uporabljajoč številne karabinjerje, ki so jih zbrali v Trstu za čas procesa, vse tiste, ki niso bili obsojeni na smrt, odpeljali v razne zapore v notranjost Italije. Ker moja žena tudi v naslednjih dneh ni prejela mojih pisem, ne tistega v slovenščini in tudi ne tistega v italijanščini, sem v ječi v Portolongonu na Elbi, kamor so me prepeljali, ponovno zahteval od ravnatelja, naj mi vrne pismi. Zadnjič sem izrazil to željo konec januarja 1944, ko sem zapustil ječo. Toda tedaj se ravnatelj nikakor ni hotel prikazati in komandant se je izgovarjal, da mi on ne sme brez ravnateljevega dovoljenja izročiti pisem, ki so mi jih zaplenili. V svobodi sem že skoro pozabil na pismi, ko mi je nekje leta 1947 tedanji urednik »Primorskega dnevnika« Boštjan Žagar na mojem domu v Ljubljani izročil večji ovitek, na katerem je bilo napisano: »Non si inoltra, perclie scril-to in lingua nonitaliana« (Se ne odpremlja, ker je spisano v jeziku, ki ni italijanski). V ovitku sta bili obe moji pismi. Zaman sem skušal od prijatelja Žagarja izvedeti, kako sta prišli v njegove roke. Šele dolgo pozneje mi je razodel skrivnost. Medtem pa sem že od Srečka Colje izvedel, da ni v naglici pred odhodom iz tržaških zaporov videl boljše rešitve, kaikor da izroči pismo pazniku, da bi ga izročil don Carri. Paznik pa ga je nesel naravnost ravnatelju in la ga je zaplenil hkrati z avtoriziranim pismom v italijanščini. Zaplenjenih pisem pa ni, kakor bi bil moral, poslal za menoj v Portolongone, temveč jih je pridržal. Ob prevratu je neki višji paznik zmaknil pismi in jih z drugimi listinami hranil doma. Tam ju je našla njegova hči in jih posredno ali neposredno izročila Žagarju. Tako je prišla moja žena po sedmih letih do pisem, ki sta bili nanjo naslovljeni. Še bolj čudna je zgodba druge listine. Ko sem v začetku januarja 1944 zapustil ječo v Portolongonu, sem se po raznih peripetijah nastanil v Trstu, in sicer na Škorkljanskem hribu v stanovanju nekega italijanskega podčastnika, ki je bil pod orožjem in čigar družina je iz strahu pred bombnimi napadi bivala zunaj Trsta. Seveda sem moral biti pripravljen na razna presenečenja. Že pred prihodom moje žene sem moral prehodno iskati zavetišče v Vidmu. Drugič se je to pripetilo v začetku avgusta. Bilo je vroče nedeljsko popoldne in sem se sončil na balkonu, ko me soseda z vrta opozori, da me iščejo policijski agentje. Kakor se je kmalu izkazalo, niso iskali mene, pač pa njenega moža. Toda alarm je bil dan in Culotovi psi so natančno pregledali vso hišo, in seveda tudi moje stanovanje. Pravočasno opozorjen, pa sem utegnil že prej zbežati skozi stranska vrtna vrata in sem v najhujši vročini sopihal na Opčine, kjer me je sprejel pod streho moj prijatelj in soobsojenec iz tržaškega procesa, zdravnik dr. Anton Danev. Tam me je zvečer dohitela moja žena in mi poročala o poteku hišne preiskave in zasliševanja. Drugi dan se je odpravila zgodaj v Trst, da bi izvedela nadaljnje novice. Okoli poldneva se je vrnila in mi prinesla listič, na katerem sta bili napisani moje in njeno ime in je bilo navedeno še Danevovo stanovanje. Lstdč je našel neki moj dobri znanec J. P., ki tedaj sploh še ni vedel o mojem begu. Ko je šel peš proti kanalu v Trstu, je pridrvel mimo nemški avto in iz okenca je padel listek. Pobral ga je in, ko je prečital vsebino, ga je dal dalje, tako da je prišel v roke moji ženi. Seveda se nisem smel dalje zadržati na Opčinah, zlasti ker so bili medtem domobranci že vpraševali po meni. Umaknil sem se na Repentabor, kjer sem ponoči spal v veliki zapuščeni vili pravnuka urednika »Edinosti« Dolinarja, dan pa prebijal v sosednem gozdu. Ko pa mi je tudi tam postalo prevroče, sem šel v partizane. Z mojim partizanstvom pa je v zvezi zgodba tretjega pisma. V začetku 1. 1945 sem bival skupaj z dr. Josipom Ferfoljo v neki zidanici na M a vrl e nu nad Črnomljem, kamor se je tedaj preselila baza 20. Nekega dne ob koncu januarja ali v začetku februarja s^m se odpravil v Črnomelj, kjer sta stanovala moja žena in moj sin, ki je tedaj vodil rudnik v Kanižarci. Žena mi je povedala, da je bil le nekaj ur prej pri njej dr. Pretnar in jo vprašal, kje bi lahko našel dr. Z(orka) Š. in študenta tehnike V. S. Ko se je moja žena upravičeno začudila temu vprašanju, ji je rekel, da sem ju vendar jaz povabil v partizane. Ker ji je bilo predobro znano, kaj sta oba zakrivila v tržaškem procesu med preiskavo in pri sami razpravi, mu je rekla, da gre očitno za nesporazum. Tudi jaz sem prvotno mislil, da gre pač za prazno govorico. Toda na cesti v Črnomlju sem srečal dr. Miloba iz Plavij, ki je kot makijevski kapetan tiste dni skozi Bari prišel iz Francije. Rekel mi je, da je pravkar od samega dr. Aleša Beblerja izvedel, da je Ščuka pri partizanih. ICo sem se še istega dne vrnil na bazo, sem obvestil o vsem lem dr. Ferfoljo. Povabila sva v svojo’ zidanico na razgovor še predsednika PNOO za Slovensko Primorje Franceta Bevka in sekretarja dr. Jožo Vilfana, ki sta bila slučajno tedaj na bazi. Spisali smo informativno pismo za PNOO; podpisali smo ga Ferfolja, Bevk in jaz, Vilfan pa je prevzel pismo, da ga varno odpravi na naslov. Nisem se dalje zanimal za stvar in tudi na pismo sem že pozabil. V začetku maja 1945 pa sem nekega dne brez pravega posla sedel v Trstu v eni izmed velikih soban vladne palače, iz katere sem imel prelep razgled na morje. Za mojim sedežem je visela na steni ogromna oljnata slika, ki je prikazovala prav isti razgled. Naslikal jo je nekdanji namestništveni svetnik in poznejši cesarski komisar v Trstu Krekich-Strassoldo Rit ter v. Treuland, katerega sem kot študent v Trstu in potem na Dunaju učil slovenščino. Tedaj je nekdo potrkal na vrata in vstopil je starejši moški, v katerem sem spoznal uradnika pomorske vlade iz časa pred prvo svetovno vojno I. C. Predstavil se mi je in mi kot nekaj cisto naravnega povedal, da je med vojno bil v službi pri SS v Trstu ter mi je izročil pismo, ki smo ga mi z baze 20 poslali PNOO na Primorsko. Ni mi pa znal povedati, kako je prišlo piismo v roke SS. Zaman so bila tudi moja povpraševanja drugod. Še danes ne vem, ali je kurir, ki mu je bilo pismo izročeno, padel v zasedo, ali pa je bilo pismo po kakem izdajalcu izročeno Nemcem. Milan Lipovec Zavestno ali v snu nekoč v prostornost časa je nekdo vsul prgišče sončnega prahu. In ustvaril je iz niča nič. In kdaj? In kdo? Mar bog? Hudič? Bilo je pozno v noč, ko sem pospremil jih do vrat, ko veter z ulice, zasledujoč sam sebe in v begu pred seboj, je v hišo hušknil kakor tat, potuhnil se po mračnih kolih in legel spat z lokavo polpriprtimi očmi. Bilo je zdavnaj že čez polnoč, ko sred stopnic sem stal. Bogve po kakšnih čudnih potih ste vkup prišli, v stopnice togo izklesani kamni: negibni, mrki, vsi enaki, kot za na marš pripravljeni vojaki, drug drugemu v oporo na poti, ki na njej nihče ne ve: je padec ali vzpon. Ko da svati z nevesto prišli so na ples> završalo je v krošnjah dreves, sanjajočih nad cesto, ki ni ji začetka ne konca. In sence večerne so žarke gasnoče potiho spremile h grebenom gora in tam se združile, vrnile . . . In v krošnjah samotnih dreves nori ples zaljubljenih ptic preglušila je noč. In zdaj vsak glas, vsak šepet, vsaka misel je klic na pomoč! opomina. Marja Fortič KURIR Janelk in Boris sta se srečavala na 'kurirski postaji P 31. Prvi je vsak tretji dan prihajal čez Blegaš, drugega pa je pot vodila na Vipavsko-. Tako sta se videla vsak teden dvakrat. Janek je vstopal na postajo ves utrujen in neredko premočen, saj so blegaške megle kaj rade rosile spomladi in jeseni. Tale zgodba ima svoj začetek takrat, ko- je že rumenelo listje in se je Janek bal, da bodo drevesa zdaj zdaj pokazala svojo- goloto in neprijaznost. Pot je šla na o-ni strani dvakrat za streljaj daleč od sovražnikove postojanke. Da, čim se je začel spuščati po blegaških drseh navzdol, se je čutil svobodnega. Tu se ni bal postojank, bil je na svobodnem ozemlju. Kolikokrat je na tihem zavidal —- čeprav je vedel, da to- ni lepo — Borisu, kadar je pripovedoval, kako ga kamion ali celo »ikorieracc pripelje prav do Čepovana. In potem naprej na Vipavsko. Tam je lepo! Rebula, kostanj in dekleta! In to, kakšna dekleta! Zlata vipavska dekleta, vedno nasmejana in tako- spretna, kadar je treba obvestiti tovariše o nevarnosti! In potem, Bojana. Borisu je samo nekajkrat ušlo njeno ime z ustnic. Janek je takoj zasledil poseben prizvok ob njem. Nekoč, ko sta bila z Borisom sama ob peči, se ni mogel premagati in je vprašal: »No, kaj pa Bojana ?« »Kaiko, Bojana . . . kaj pa ti veš o njej?« se je začudil Boris. »Kaj bi skrival, uganil sem. Kakšna pa je?« »Čedna in pametna. Mladinsko organizacijo vodi,« je malce v zadregi odvrnil Boris. »Včasih se mi zdi, da je preveč pogumna. Kadar koli se bližam vasi, vedno se sprašujem: ali bo doma ali ne. In težko- mi je, samo če pomislim, da bi se ji utegnilo kaj zgodili. Saj veš, kako je danes.« Fant se je razgovoril in je bil vesel, da je našel nekoga, kateremu je lahko izlil srce. »Pravzaprav . . . kako čudno je to-: nič ji še nisem rekel in vendar vem, da me čaka in se ravno tako boji zame, kakor jaz zanjo. In ti, imaš dekleta?« Janek je povesil glavo in nekaj zamomljal, tako da Boris ni vedel, ali je na vprašanje o-dgovoril z da ali ne. Bil pa je čas za odhod in ni več vpraševal. Vzel je torbico in odšel. Janek je gledal za njim, ko se je spuščal po grapi in mu je bil nevoščljiv. Da, zavidal mu je Vipavo in dekleta. Zakaj, tega ni vedel prav. Morda zato, ker je bil tisti svet, kamor je odhajal Boris, drugačen, lepši, ker so- bila tis-ta dekleta čudovita in ker je bila vas, skrita med mandeljni in trto, tako toplo oblita s soncem. Janek je sicer še ni nikdar videl, a jo je občutil, kakor da je že od nekdaj živel tam. »Morda bom kdaj poprosil, naj mi dajo za nekaj časa kurirsko pot tja dol,« je razmišljal. Minila je jesen in prišla je zima. Čez Blegaš je bila težka pot, a tudi po Primorskem je nasulo snega, da je Boris truden prihajal na postajo. Čas pa je hitel in že se je bližala pomlad. Vipavski kurir je čedalje bolj veselo- pripovedoval o svojih poteh. Nekega dne, ko je ledeni pršič na Blegašu že zamenjal skromen dežek iz pomladne megle, je Janek našel komandirja samega na postaji. Bil je v skrbeh, saj bi moral priti Boris že prejšnji večer. Telefoniral je v Čepovan, a ni dobil vesti o njem. »Zamudil1, se je torej nekje na Vipavskem. Počakala bova še nekaj časa, potem bo pa kdo drug moral na pot.« Komandir se je s kotom očesa oziral na Janka, a ta je vztrajno gledal v tla. Truden je, nemara se ne bo javil sam, je pomislil Ikomndir pri sebi. Na glas pa je dejal: »Janek, ali ne bi legel? Če jutri ne bi bilo drugega, bi moral ti na pot. Tebe bi jutri zvečer že kako nadomestil, saj veš, da jih pride več na večer. Pošte ne morem zadrževati tukaj. Pa Še ,Partizanski dnevnik’ je zraven.« Kurirju so- se zasvetile oči. »Seveda bom šel, ko nimaš nobenega drugega. Sedaj bom pa malo zaspal. Pa me pokliči o pravem času.« Zleknil se je na klop ob peči. Zaspati pa ni mogel takoj. Tesno mu je bilo- pri srcu. Skrbelo ga je za Borisa. Vsiljevala in upirala se mu je misel, da ga morda ni več. Stežka jo je odganjal, potem pa se je spomnil sončne pokrajine in misel se mu je mimogrede spremenila v sanje. Nenadoma se je prebudil. Komandir je sedel pri mizi in upiral resne oči vanj. »Je kaj novega?« Komandir je samo odkimal. »No, se bom pa pripravil.« Oblekel je plašč in si nadel brzostrelko ter nahrbtnik. »Doli v Cerknem boš sedel na kamion. Peljal se boš do Čepovana. Tam te bo pa zamenjal kdo drug. Jutri zjutraj si že lahko doma, se pravi, tukaj.« Janek je hotel nekaj odvrniti, a je vedel, da je to povelje. Toda vseeno bi talko rad šel na Vipavsko! Spustil se je v grapo in polni nahrbtnik ga je vlekel k tlom. Kmalu je bil na cesti, lepi in široki. Kako prijeten občutek! Na oni strani Blegaša so se izogibali takih cest, tu pa jo tako brez skrbi mahaš naprej! V Cerknem se je naložil na kamion. Veselo so odropotali naprej in Janeku je bilo čedalje lepše pri srcu. Kako čudovita"je pravzaprav svoboda! Žal ni videl pokrajine, ki je brzela mimo. Bil je že pozen večer. Pot se je vijugala vedno više in ko so prispeli na vrh, se mu je zdelo, kakor da so prevozili mogočno steno. Potem pa je spet šlo po ravnem. Kurir skoraj da ni že zadremal, ko so se ustavili pred postajo. Vstopil je in stal enemu samemu človeku nasproti. »Si Janek? Jaz sem Štefan. Si lačen? Glej, nekaj malega za pod zob!« Na mizi je bil hlebec kruha, zraven pa steklenica. Janek je okleval in ni vedel, kaj bi, ko je odložil pošto. »Le sedi in jej,« ga je spodbudil Štefan. »Si zelo truden? Ali bi ti bilo preveč, če bi nesel še naprej? Nikogar nimam in z Vipavskega se še niso vrnili. Ne vem, kaj je. Tudi izvidnica se še ni vrnila. Zjutraj zgodaj bi moral na pot.« »Zakaj pa ne,« se je nasmehnil Janek. »Samo našega komandirja obvesti.« »Brez skrbi. Sedaj ti še pokažem, kje boš spal. Veš, prava postelja je.« Posvetil mu je s petrolejko in kurir je bil na mah na ležišču. Brez misli je zaprl oči in takoj zaspal. Zjutraj ga je zbudil Stefan. »Vstati bo treba. Niso se še vrnili in paziti boš moral, da se ti tka j nerodnega ne pripeli.« Razložil m,u je pot in javke in Janek je odšel. Nahrbtnik je bil poln, a kmalu se je jel prazniti. Zdaj je oddal tu nekaj, zdaj tam in vedno laže je koračil v pomladni dan. Prišel je na rob. Poldne je zvonilo nekje daleč. Sonce se je smejalo, na nebu, zdolaj pa je bila dolina, vsa bela, rožnata in zelena. Sedel je in dolgo ogledoval tisto, kar si je tako zelo želel videti. Ni vedel, koliko časa in o čem je sanjaril, ko ga je zdramil oster pok. Eden ... še eden. Nagonsko se je umaknil za grmičevje in prisluhnil. Moralo je biti zelo blizu. Tedaj je zaregljalo. Strojnica. A nobenega odgovora nanjo. Čudno. Pripravil je svojo brzostrelko. Počakal je še malo. .Pogledal bom pod rob,’ si je mislil. Okleval je, potem pa je nenadoma zaslišal čisto rahlo šelestenje. Nikogar ni bilo videti sprva in sekunde so se vlekle v neskončnost. Ali bo sovražnik ali so naši? Potem jih je zagledal. Oddahnil se je. Previdno so se premikali prav proti njemu. Imeli so nosila, dvoje, troje ranjencev je moralo bili. Da jih ne bi prestrašil po nepotrebnem, se je privzdignil iz svojega skrivališča in pomahal s čepico. Takoj so bili pri njem. Odložili so nosila in obstopili kurirja. Hitro so se domenili. Če jih bodo še zasledovali, bo Janek ostal na mestu in jih zaščitil. Sami niso mogli sprejeti boja, saj sta bila dva ranjenca med življenjem in smrtjo. Kurir dotlej še ni bil pogledal ljudi na nosilih. Morda se niti ozrl ne bi nanje — časa jei bilo malo — da ga ni poklical tih, znan glas. »Boris, ti?« »Kako . . . kdaj pa je bilo to?« »Kaj jaz, dobil sem samo v nogo. Toda Bojana ... v nezavesti je in kdove, če bo kaj z njo.« Več ni utegnil povedati. Tovariši so že dvignili nosila in se začeli počasi, z velikim presledkom premikati proti gozdu. Janek je ostal sam in, preveč je bilo vsega naenkrat, da bi se jasno zavedal, kaj dela. Povsem nezavedno je pripravil svoje naboje in še tiste, ki sc mu jih pustili tovariši. No, če bo ena sama patrulja, potem jih bo dovolj, je premišljal. Gledal je za odhajajočimi. Nosil ni bilo več in zadnja dva tovariša sta izginjala med drevjem. Tedaj pa . . . Zaregljalo je in še je videl, kako je eden izmed zadnjih dveh zakrilil z rokami. Takoj nato so ga bile same oči in ušesa. Bistro oko je opazilo' temno črto za grmičevjem. Morda je bilo kakih 60 metrov oddaljeno. Streljanje je prihajalo od tam. Še nekaj sekund in njegova strojnica je zadrdrala. Ona za grmičevjem je utihnila, menda od presenečenja. A kmalu je spet začela, to pot v smeri proti Janeku. Prav, ranjenci so na varnem. Krogle so letele kurirju nad glavo ali se pa zarivale pred njim v zemljo. Zaklon je bil dober. A tudi onim tam ni mogel do živega. Tedaj je njihova strojnica utihnila. Tudi njegova. Tako, čakali so, kaj bo. Na plan si niso upali. Spet je sprožil. Odgovora — nič. Počakajmo še malo. Poizkusimo star trik! Izgrebel je kamenček in ga vrgel v bližnji grm. Nič. Nemara so odšli? Počakajmo še malo, še malo. Sedaj pa naprej! Počasi se je plazil proti robu, še štiri, pet metrov. Nič se ni zganilo, vse je bilo mirno in tiho. Samo sonce je grelo v hrbet. Še vedno je bil pri tleh. Toda čez rob mora pogledati! Ali bi ali ne bi? Ah, kaj, korajža velja! Narahlo se je vzdignil in se zagledal v pomladno pisano dolino pod seboj. Tedaj je zaropotalo, kratko in odsekano. Janeku se je zameglilo, klecnil je. Kakor da je priplaval oblak in zakril sonce, je še pomislil v tistem trenutku. Potem pa je bilo vedno temneje in temneje in mrzel veter je zavel okrog njega. Naenkrat je bila za Janeka črna večna noč sredi nasmejanega pomladnega vipavskega sonca. Črtomir Šinkovec \^lzi\Jkd ddUti Idri jske deklice klekljajo čipke, klekljajo čipke bele za zibke, klekljajo srčke v rjuhe poročne; klekljajo, klekljajo v ure polnočne žene, dekleta: pobe, pogačke, ribice, križce, cvetje in trnje, pesem in sanje — solze srebrne vpletajo vanje . . . pt<2 Prašne so ulice, sive ko lica bolnikov, mračne kot misli ljudi, ki se skoznje pehajo; trudne kakor težaki, težke od obupanih krikov mater, kadar otroci slastno o belem kruhu čebljajo. Starec Glad pa čez in čez ulice siv in betežen poseda, liho hahlja se ob zidu — sestra mu v mestu je Beda. Čudež ni, če Glad se hahlja - • dvajseto stoletje je plemenito; pravljično sliši se: »F Ameriki, ha, v morje globoko odvrgli so žito!«. „DELO', France Magajna Oj, skopuhi vsega sveta, ravnajte se po* teh zlatih besedah! Tudi malim vzrokom sledijo včasih velike posledice in bridke so pogostoma velike posledice. In prepozno kesanje ne zaleže nič. Zgodba o Micki in Blažku je resnična in je žalostna. Želim, da si jo zapišete globoko v srce. Da bi vas čuvala nesreč v bodoče. -Ljubi moji mali! Mojo- teto Micko ste povečini vsi poznali. Umrla je ubožica v samskem stanu, kar seveda ni prav, pa si pomagajte,, če si morete! Odklonila je srečo zakonskega stanu, kakor odkloni pijanec čašo' vode. Vem, zakaj je to storila, ker sem bil njen miljenec, in povedal vam bom vse, le molk naj potem ostane. V tisti veliki vasi pri Ilirski Bistrici je imela Mička stasitega fanta. Kako ga je našla ali kako je on našel njo, ne vem. Tudi ni važno. In. bil je ta fant po vsej glavi kratko ostrižen, le nad čelom si je bil ohranil velik cof, ki ga je delal močno elegantnega. Navado je tudi imel, da je ob nedeljah in praznikih izmaknil v kuhinji kotel od polente in zginil z njim na dvorišče. Tam si je na tnalu s sajavo stranjo kotla in s pomočjo sirkove krtače temeljito počrnil in zlikal škornje in je bil potem še bolj eleganten. Vsa domača dekleta so ga občudovala in rada bi ga imela, če bi siromak ne imel velike napake: trpel je hudo za škotsko boleznijo — bil je skopuh! Skopuh je pa tisti, ki ne da Jezusu palice, da bi upilil hudiča po grbi. In se ni zavedal Blažek (to- ime so mu namreč dva dni po rojstvu dali), da ima talko nerodno organsko napako. Nič ni vedela o njej tudi moja teta Micka in je zato kar lepo sanjala o Blažku in o njegovem cofu nad čelom. Pa se je zgodilo, da je rekel Blažek Micki: »Rajši te imam, Micka, kot dva zlata ficka! Če ni to res, naj mi peta takoj od škornja odleti! Drugo' nedeljo bom imel opasilo in moje srce mi pravi, da bo' pri naši mizi prostora tudi zate. Tako pravi tudi moj oče, ki je pameten mož in vdovec že deset let. Daj, Micka, reci no ,ja’!« Kaj hočete, Micka je bila prav taka kot smo mi trije, k.i to pišemo in beremo, in je brez pomisleka rekla »ja«. Ampak, predragi moji, od Mickinega doma, ki je visoko v Brkinih, pa do Blaževe vasi, ki je pri Ilirski Bistrici, je bilo tedaj in je še danes polnih dvajset kilometrov razdalje! Kaj bi neki rekla kaka nežna mestna frajla, če bi jo bil Blažek povabil na tako' pot! Umrla bi o'd strahu, da vam rečem. Micka pa se ni prestrašila, Micka je čestokrat nesla poln jerbas jajc in masla v Trst, ki je mnogo dlje, pa se še zmenila ni. In zato se je ob Blaževem povabilu milo in toplo nasmehnila in je prikimala. ICo je prišla tista nedelja, se je Micka zarana odpravila na dolgo pot, da ni utegnila na rožice niti rosa še pasti in je bila na Blažkovem domu še preden so kurjači na soncu to oblo pošteno razbelili. Lepo je pozdravila starega očeta, ki je bil pameten mož in vdovec že deset let, in potem se je vsedla za mizo, da popije lonček jabolčnika in pri-, grizne malce s k osirjem narezanega pršuta (gnjati). In ko se je odteščala, je vstala, da si od blizu ogleda svoj bodoči dom. Lep je bil ta dom, z novo skopo pokrit, in v stali zraveni je naštela kar pet krav in dve telici. V hlevu sta krulila dva velika šče-tinarja, na dvorišču se je pa ponositi petelin postavljal s svojim haremom. In zadovoljna je bila Micka, zadovoljen je bil stari oče in zadovoljne so bile sosede, ki so od desne in leve kukale čez plot. Blažek pa je bil zadovoljen še najbolj. Lastnoročno je poskrbel Blažek za razkošno kosilo. Vtaknil je bil v lonec zelja tri lanske klobase, ki so bile kakor kambet (locnji) v jarmu, velike in so dišale po česnu. Trde so sicer bile kakor oderuhovo srce, pa jim bo že vroča voda pregnala trdobo iz teles! Vsaj Blažek je bil takega prepričanja. Pa so se pri topolovi mizi pogovarjali o sedanjosti in kovali načrte za bodočnost. Požrtvovalno je bodoči tast prigovarjal Micki, naj s svojimi lepimi zobki razcefra še nekaj debelih rezin pršuta in naj ne posluša samo Blažka, ki je govoril le o kravah in o njivah in o gnoju. Lahko bi vam vse Blažkove besede tukaj navedel, pa ne bom, ker spadajo v Gospodarski list in ne v lepo povest, kakor je ta. In do poldne je trajala ta v glavnem kmetijska ura in nato se je Blažek dvignil, da samcat priredi slavnostno- kosilo. -Kakor se spodobi, največjo grmado zelja in največjo klobaso je Blažek postavil pred Midko ,potem je postregel očetu in šele nazadnje sebi. Potem se je pa začela velika pojedina. Stari oče je jedel počasi. Imel je v spodnji čeljusti še dva zoba, v zgornji pa tri. Bilo je, ko je stisnil klobaso, kako-r da bi sprevodnik v vlaku preščipnil listek — samo luknja je nastala ta-m in ni bilo druge nesreče. Oče je tako preluknjal klobaso na raznih krajih, ne da hi ta vsaj vidno kaj trpela. Tudi na lepoti ni mnogo izgubila. Po nekaterih krajih svojega terena je postala malce kozava in to je bilo- vse. Oče seveda ni odnehal, delal je luknje na klobasi počez in podolž in je migal z brado in z ušesi, da se mu je klobuk močno pomaknil proti levi strani in si ga je moral dvakrat popraviti, prave škode na drenovi klobasi pa le ni naredil. Je bil pa Blažek že bolj tič! Vse zobe je še imel in je hrustal kakor slamoreznica. Klobasa se je vidno topila pred njim in Blažek je bil vesel in pogumen in je celo rekel: »Sa-kramiš, kar samo- mi Irka tja do-1! Niti papež v Rimu nima danes takega kosila. Jej, Micka, da se ne boš kesala! Ni vsak dan o-pasilo v vasi.« Mi tik a je pa bila skromna. Mrdala je kakor zajček, zlasti potem, ko si je zlomila levi podočnik. Ko je začutila, da ji ipo-ka še desni, je popolnoma zapustila klobaso in se ukvarjala samo še z zeljem. Blažku je to silno ugajalo in je rekel sam pri sebi: »Micka je vredna zlata. Prav nič ni požrešna. Izvrstna gospodinja bo. Kakor nalašč za našo hišo.« Pa je tudi to kosilo minilo. Pošteno so ga zalili z jabolčnikom in potem je odvedel Blažek Mi oko na -ples. Bil je to običajni opasilski ples, prirejen na prostem in prirejen le za ta dan. Plesala sta po vegastih plohih, strumno poskakovala in se veselila kakor dvoje slavčkov v nebesih. Blažek je nabijal s petami ob tla in vriskal kakor lokomotiva. Ko je Micki srečno razbil obe 'kapici na šolenčkih in ji zmlinčil oba palca, je rekla Micka, da je veselja dovolj in da se mora posloviti, kajti daleč je njen dom. In navdušeni Blažek je dejal, da jo bo spremil vso- pot in da ne bo odbil niti sežnja od dvajset-kilometrske daljave. In se je res vse tako zgodilo-. Preden sta odšla, je stari oče potrkal Blažka po rami in ga povabil za skedenjska vrata, kjer mu je tako govoril: »Micka je danes- jedla v soli ustro-jen pršut in je pospravila dobršen del slane klobase in plesala je potem. In bo žejna, da ti rečem. Spomni se tega med potjo-. Šla bosta mimo oštarij. Ne pozabi je tam povabiti na pol litra ali liter vina. Naj se ti ne smili goldinar. Jaz vem, kaj govorim.« Blažek se je sladko zasmejal: »Ha, lia! Kaj boste to žvrkljali, oče! Micika sploh ne -pije!« Micka je vse to cula in malce neprijetno ji je bilo, rekla pa ni božje besedice. Saj takrat res ni 'bila žejna. > Lepa, ravna in dolga cesta je bila pred njima ali dolga kakor morska kača. in popoldansko sonce je cvrlo, bo-že mili, da so bile celo ribe v zraven tekoči Reki žejne. Kako naj bi ne bila Micka! In ko je bilo še dober streljaj do Klobučarjeve oštarije pod Premom (šest kilometrov pota sta imela že za seboj), je rekla Micka z milim glasom: »Oh, kako sem strašno- žejna!« »Viš,« je rekel Blažek, »jaz pa nič!« In sta pešačila dalje mimo gostilne, kakor da bi je ne bilo. Ej, Blažek je bil pameten fant. Zmeraj je trdil, da je najlaže prisluženi denar tisti, ki ga človek prihrani, ko gre mimo gostilne. In to je ena izmed velikih resnic, ki so slabe. In potem sta molčala. Micki se ni ljubilo govoriti, ker ji je bil jezik suh kakor tepka, -Blažek se je pa tudi naveličal žlobudrati sam. Po nadaljnjih štirih kilometrih, ko sta bila že skoro v Reški Ribnici, kjer je domovala ljubezniva krčma »Pri Nacetu«, se je Micka znova razživela. Razmajala je o-sušen jezik in pogumno rekla: »veš, B-lažeik, zdaj sem pa zares strašansko žejna!« »Poglej no,« je rekel Blažek dobrovoljno, »jaz pa čisto nič!« In -kakor človek, ki ve, kaj je značaj in odločnost, je vodil Micko mimo »Naceta«, kakor je svoj čas vodil Mojzes žejne Izraelce Skozi puščavo. Še mari mu ni bil vrisk in smeh fantov in deklet, ki so se pri »Nacetu« zabavali. Micka je stisnila ustnice in se je popolnoma predala bedni usodi. Prav dobro se je zavedala, da odslej ne bo nobene oštarije vse tja do oddaljenega doma. Samo to je želela, da bi bil živ kak obcestni studenec, saj je vedela, da jih je v deževju mnogo tod. Toda,-bila je doba suše. Studenci so se potajili in spali kakor medved pozimi. Ves čas ju je spremljala zraven Reka, ali njena komaj opazna vodai je dišala po mlinarskih straniščih in svinjakih in ni vzbujala dostojnega apetita. Micka je sklenila, da bo pila šele ko dosežeta potočke v domači gmajni. Po petih ponovnih kilometrih sta dospela do Žagarja in tu sta krenila po mostu na drugi breg Reke in nadaljevala pot po gozdnih stezah, strmih in kamnitih sicer, pa skritih pod vejami košatih bukev. Ob prvem potočku se je Micka vrgla na kolena in se je nasesala hladne studenčnice, da so postale vse njene notranje praznote do vrha polne. Pa še Blažek, čeprav »ni bil žejen«, se je nasekal dobre vodice, da bi mu kmalu privrela iz ušes. 'Končno, po dolgih urah hoje, sta dospela do Mickine rojstne hiše. Mickin oče, moj ded, ju je na pragu ljubeznivo sprejel in jima je reikel; »Pozdravljena, otroka! Brž v hišo, ker vem, da sta žejna. Liter vremščine že čaka na mizi. Pa tudi kak prigrizek se bo kod našel.« Kakor fant od fare je prišel Blažek v kuhinjo in se oblastno usedel za mizo. Ponosen je bil na svojo veliko ljubezen, ki ga je prignala taiko daleč in z veseljem se je lotil vremščine in gnjati. Toda, Micka, veste, je kakor veverica šinila po stopnicah na kamro in ni je bil o več. In Mickin oče je zabaval Blažka in Blažek je zabaval očeta in kresala sta pametne, da bi se vsak čudil, le Micke ni hotelo več biti. Pa je postal Blažek vznemirjen in prav tako je postal vznemirjen oče. Pametne besede so jima začele zastajati, kajti pogovor med samimi pametnimi ljudmi je vselej pust. In je odkrevsal oče na kamro, da od blizu vidi, kaj je. Micka je sedela v kamrici na postelji in tiho jokala. Ni se ozrla proti očetu, ko je vstopil. »No, avša zabiksana,« je rekel nežno, »kaj pa ti je? Tam doli sedi Blažek, ta tvoj zastavni ženin, in se premika kakor da bi mu nekdo potiskal gjadeža pod hlače. Čemu si ga meni pripeljala? Kaj naj jaz z njim počnem? Nehaj s to kisarijo in pridi dol.« Micka se je takrat useknila odločno' in je rekla z glasom, ki je zvenel ko struna: »Ne grem dol! Dajte spaki, da se nažre in napije, da se ne bo jokal zaradi predolge poti! Jaz ga nočem videti več! Če se bo kaj obotavljal, ga brcnite iz hiše! Rajši smrt kakor takega moža!« Sami klicaji, kakor vidite. Oče je ves oplašcn odkrevsal navzdol, k Micki pa je pritekla mala sestrica Julka in se je je oklenila. In med solzami je starejša sestra govorila mlajši: »Julčka, ptička nedolžna! Ko boš odrasla in boš videla polno lepih fantov okoli sebe, ne izberi si takega, ki ne ho žejen, ko boš žejna ti; ki ne bo lačen, ko boš lačna ti. Kajti takrat, ko' bo on sit, boš ti lahko poginjala od gladu, on ne bo za to vedel. Ko boš bolna in on zdrav, ne bo priznal tvoje bolezni.« In še naprej ji je v tem smislu govorila. Spodaj v kuhinji je pa stari oče opravljal sitno nalogo. »Zameril si se ji, moj fant,« je rekel. »Noče te več videti. Že sam veš, kaj sli zagrešil. Jej in pij, kolikor te je volja, potem pa pojdi. Najlepše bo tako.« In Blažek je še nekaj malega pojedel in še nekaj malega popil, potem pa je poparjeno izginil v toplo poletno noč. In zato, glejte, je moja teta Micka umrla čez nekoliko let samska in jaz ji želim večne blaženosti v svetih nebesih. Rada Jelinčič: Rob, * \ Rada Jelinčič POKOJNA MAČKA GOSPODIČNE ELZE Zdaj je jesen in z dežjem prepojena burja žalostno navija okoli vogalov. Odpadlo listje turobno' poletiva v vetru — brez tistega zanosa, ki ustvarja iluzijo, da je v njem še liskra življenja. Včasih se osamel list še skuša z vetrom povzpeti kvišku, a kaj kmalu obnemore v kalni mlakuži, ki se zbira na cesti. Ob hiši v predmestju — čisto običajni stanovanjski kasarni z ozkim dvoriščem, s katerega komaj uzreš ikos neba (a za to si moraš skoraj zlomiti vrat in v takem vremenu kot je danes, se to nikakor ne splača — v najboljšem primeru boš ugledal razcefrani in umazani cunji podoben oblak), raste kostanj. Čisto v kotu dvorišča raste in človek se nehote povpraša, kako je ta lepi velikan zrasteil tu med umazanimi zidovi in med smetmi, čeprav se zdijo večni in neuničljivi. Pod tem kostanjem je grob. Pravzaprav bi moral biti grob, a ga ni. Samo kos poteptane zemlje je, na katero usmiljeni kostanj otresa uvelo listje in — o kruta nehvaležnost in pozabljivost sveta! — komaj se kdo še spominja, da je tu pokopano nekdaj češčeno in ljubljeno bitje. V prav takem turobnem jesenskem dnevu se je povzpelo' z umazane ulice po stopnicah te stanovanjske kasarne in je zablestelo v kratkotrajni slavi, zato da je potem izginilo brez sledu iz spomina. To je bila pokojna mačka gospodične Elze. Bil je neprijeten deževen dan, ko je majceno mlado mače, premočeno in premraženo', neslišno pricapljalo na svojih mehkih tačicah. Tako je prišla ta mlada muca, lahko bi rekli, še čisto otrok, in čeprav je bila premočena in sestradana, se je videlo, da le ni kar navadna mačka, ampak da se bo sčasoma razvila v pravcato mačjo lepotico. Neodločno se je ustavila pred stopnicami in ker je prav tedaj prihajala po njih glasna skupina, se je urno stisnila v temen kot, kajti čeprav je bila mlada, je imela za seboj že grenke izkušnje. Ko so ljudje odšli, je zbrala ves svoj pogum — mraz in glad sta huda gospoda — in se je tiho splazila po stopnicah navzgor. Previdno oprezajoč na vse strani se je vzpenjala od nadstropja do nadstropja. Morda jo je pri tem vodilo tajno upanje, morda se je le hotela umakniti čim dalje proč od mrzlega, neprijetnega dežja. Kdo ve, kakšna skrivnostna sila jo je vodila dalje in dalje, mimo vrat prijazne gospe Košute, od koder je tako zapeljivo dišalo po pravkar zavretem mleku, mimo vrat ljubeznive gospe Koširke in mimo vrat vseh ljubeznivih in prijaznih družin. Morda je bila usoda, ki je z njeno malo šapico posegla v vsakdanji tok hišnega življenja, morda je bil nagon — čudne so namreč skrivnosti mačje narave. Ta skrivnostna sila jo je prisilila, da se je ustavila prav pred vrati gospodične Elze, nepriljudne in neprijazne stare device, ki je živela od spominov in od te umazane hiše. Kakor prava polnokrvna muca je najprej skušala spraviti v red svojo zunanjost, ki je bila v tem hipu res žalostna. Usedla se je pred prag ter sc začela drgniti in umivati. Kmalu pa je sprevidela, da mokrote ne bo mogoče kar tako spraviti s kožuha in revico je prav hudo zeblo, zato je tožeče zamijavkala, češ, tukaj sem, naj se me vendar kdo usmili. Iz sobe je v odgovor neprijazno zagodrnjalo. A muca je bila od mraza in gladu vsa obupana, zato je sklenila, da bo vztrajala, naj se zgodi kar hoče. Zopet je zamijavkala, glasneje in še bolj žalostno. Prisluškovala je, če bo kaj odgovora. Nič. Samo nedoločeni glasovi v sobi. Potožila je svoje gorje globoko iz srca in z vsem glasom, kar ga ji je dajal obup. To pot ne zaman. Vrata so se divje odprla in na pragu se je prikazala gospodična Elza, razburjena in ogorčena do globin svoje duše. »Prekleta hiša,« je godrnjala, »človek nikoli nima miru. Všššš, se mi pobereš, po-tepenka! Všššš, prekleto mače!« Pri zadnjih besedah, ki so veljale malemu nezaželenemu gostu, je povzdignila glas. V kuhinji za nadstropje niže sta dobrodušni gospe Košuta in ICoširka staknili glavi: »Stara tam zgoraj že spet prodaja sitnost. ICakoi le more biti človek tako tečen! Jaz si otrok skoraj ne upam pustiti iz stanovanja zaradi nje. Seveda, sama je ostala devica, zato sovraži otroke.« Muca pa se ni preplašila teh osornih besed, vajena je bila tudi hujšega. Dobrodušno je naježila kožušček in se podrgnila ob suhljate noge gospodične Elze. Ob dotiku drobnega telesca, trepetajočega od mraza, se je nekaj zganilo v tem otrplem srcu, kakor senca nežnosti ali usmiljenja. Morda je bilo to togo, zagrenjeno bitje prav tako premraženo in lačno — prijaznosti — kakor zapuščeno mače, ki jei že potolaženo' in polno upanja predlo ob njenih nogah. Čeprav je bil njen glas še godrnjav, je vendar zvenela iz njega nova prijaznost. »No, no, daj mir! Saj boš dobila mleka, dobrega mleka. Ampak potem mi izgini!« Toda muca ni izginila. Napila se je mleka in si posušila kožušček ob toplem štedilniku, nato pa je — meni nič tebi nič •—- skočila gospodični Elzi v naročje. Tedaj se je iztegnil topel, hrapav jeziček in prijazno obliznil to roko. Znova se je nekaj zganilo v srcu gospodične Elze. Oči (duševne namreč) so se ji odprle in spoznala je, da mačka v njenem naročju ni navadna mačka, ampak da je to čisto posebna in edinstvena mačka, ki j o- je usoda sama poslala v tolažbo njenim samotnim starim dnem. Tista skrivnostna sila, ki je muco pripeljala do tega naročja, ji je zdaj povedala, da je našla dom in muca se je takoj udobneje namestila ter začela glasno presti od zadovoljstva. 'Gospodična Elza si skoraj niti dihati ni tipala. Nepremično' je sedela, da ne bi zmotila te podobe sreče, samo' od časa do časa je muco lahno pobožala po glavici. Preden se je dan nagnil v zaton, sta postali dobri prijateljici, kakor da sta bili rojeni ena za drugo. Nov stanovalec tudi v takšni veliki, neprijazni hiši ne ostane dolgo skrit, če je še talko majhen in tih. Ljudje so kaj hitro opazili, da ima gospodična Elza mačko. »Samo še tega: ji je manjkalo,« so- si namigovali. »Samo, da je otroci ne bi opazili! Saj veste, kakšni so, vse hočejo imeti, ampak če se dotaknejo njene mačke, bo joj!« Nekega dne je šla gospa Košuta h gospe Koširjevi klicat svoje otroke h kosilu. Otroci so pač otroci — čeprav jih je v družini še taka kopica, jih še vedno ni toliko, da ne bi iskali še druge družbe. In tako so Koširjevi otroci zahajali h Ičošutovim in obratno. Toda pri Koširjevih ni bilo nobenih otrok, ne Košut o vib ini ne Koširjevih, vendar se je od nekod cul otroški vriše. Sosedi sta se spogledali: »Samo da niso' šli razgrajat v tretje nadstropje!« Toda. človek se rad otrese bojazni in tako sta sklenili: »Najbrž so pri Lipovževi!« — Lipovževa je bila prijazna, mlada žena, ki se je nedavno priselila v hišo. A tudi pri Lipovževih ni bilo otrok in tako je gospa Košuta odbrzela v levje žrelo — v tretje nadstropje. Tam pa je zagledala tako nenavaden prizor, da ga ni utegnila pozneje vse popoldne do kraja opisati sosedom. Gospodična Elza je prav tedaj odprla vrata svoje sobe in prija zn oj podila iz nje otroke: »No, zdaj pa le pojdite domov, muca je lačna in zaspana in tudi vi morate jesti!« Gospa Košuta je v svojem srcu trepetala od strahu in kar ni našla1 besed, da bi se opravičila, gospodična Elza pa se je nasmehnila (»Pomislite, nasmehnila!«): »Nič, nič! Saj so bili pridni!« Vsa hiša1 je onemela. Gospodična Elza in otroci! Še se godijo čudeži na svetu. Mali muci pa se je vse to zdelo samo ob sebi umevno. V svojem novem domu je bila srečna. Bila je sita in na toplem in prav nič je ni motilo, da je zunaj padal dež pomešan s snegom. Gospodična Elza ji je v opuščenem kaminu pri svoji postelji pripravila ležišče na stari jopici, a že prvo noč je muca ugotovila, da se na Elzini postelji udobneje spi. Sredi noči je gospodično Elzo prebudilo, iz sna rahlo tapljanje. Čez blazino je prilezla muca in priliznjeno predla. Gospodična Elza je iztegnila roko ter jo pobožala: »Pridna, muca, pridna!« Muca je še glasneje zapredla, nato se je ob njenih nogah zvila v klobko. Čez nekaj časa pa je zopet prilezla na blazino in ji vohljala okrog obraza. Gospodična Elza jo je nevoljno odrinila: »Daj mir in zaspi!« Muca pa je iztegnila topli jeziček in jo obliznila po nosu. Gospodična Elza se je zasmejala. Nato se je obrnila na drugo stran, da bi se umaknila nadaljnjim nežnostim. Muca pa je izrabila ta trenutek in je smuknila pod odejo. Tako sta odslej spali vsako noč. Nekajkrat jo je gospodična Elza še poskušala pregnati na ležišče v kaminu, pozneje pa je tisto jopico uporabila za brisanje prahu. Otroci pa —- otroci so postali muci prijatelji, muca pa je bila Elzina prijateljica in »prijatelji mojih prijateljev so moji prijatelji«. »Hiša« se je čudila in čakala, kdaj se bo ta nenavadna sprememba končala in kdaj bo zopet zaropotalo. Počasi pa se je nehala čuditi. Matere so hodile h gospodični Elzi po svoje otroke, kakor da je bilo tako in niso je več ilmenovalle »stara sitnost«. Sprva so govorile: »Kdo bi si mislil, da se bo' na vsem lepem tako spremenila?« Pozneje -pa so pozabile, da je bila včasih drugačna in so pravile: »Da, Elza je prav ljubezniva stara gospodična. Čudno, da se ni poročila, ko ima tako rada otroke. Najbrž je doživela kakšno nesrečno ljubezen.« »Pri tem so imeli vsi dovolj zabave: matere, otroci, gospodična Elza in njena muca, ki je doraščala v slavi in zadovoljstvu ter postajala vedno lepša. Zaradi otrok in nejasnega spomina na prejšnje razmere v hiši je bila povsod dobrodošla. Toda še potem, ko so postali dnevi bolj topli in je pomlad najavljala svoj povratek v deželo, se je najraje držala v bližini štedilnika — kadar je v njem gorelo. V zgodnji mladosti je pretrpela obilo mraza in zato je ostala zmrzljiva kakor le kdaj kakšna muca. Bilo je že toplo poletje, ko se je zgodila nesreča. Gospodično Elzo je obvestil O' njej otroški krik. Urno je stekla k vratom in zagledala otroke, ki so ji nesli ubogo, razmesarjeno mucino trupelce. Od žalosti se ji je stemnilo pred očmi. a pred obroki se je premagala in skrila svojo bolečino. Nekje je staknila motiko in malo muco so slovesno pokopali pod kostanjem na dvorišču. Ko je bil pogreb končan, se je gospodična Elza zaprla v svojo sobo in je dolgo bridko jokala. Končno si je obrisala solze in si zagotovila, da svoje male muce ne bo nikoli, nikoli pozabila. Nekaj časa je bil mali grabeč skrbno okrašen. Počasi pa so cvetice postajale vedno redkejše. Danes ima gospodična Elza drugo muco, o kateri jc prepričana, da je najlepša na svetu. Tudi otroci so prepričani o tem in hodijo pridne obiskovat tako muco kot »teto« Elzo, pa tudi zaradi svoje gospodinje in njene slaščice. Mali grobek v kotu dvorišča pa je pohojen in zapuščen pod jesenskim dežjem. Samo usmiljeni kostanj ga pokriva s svojim listjem, da male zmrzljive muce ne bi zeblo. Črtomir Šinkovec lit isazaizc f' senci eksotičnih dreves dremljejo bele vile, bele vile v sencah cipres so kot bi se žalostile. V vilah teh ni nikoli skrbi, več je zlata in draguljev; v vilah se le snažilka znoji, drugi nimajo žuljev. I vilah velikega ni duha, dobro vedo le, kako se molze, molze kako se brez srca, pije kako se kri in solze. Vile te preveč so gosposke, t ile niso za siromake, vile so za kužke in goske, dobre za delavce so barake. Avgust Černigoj ..BARKOVLJE" S. Poznik V 'dOmje^ ftot \fte{micL Tiste dni je dobilo drevje zeleno odejo. Iz grmovja je že kukalo lob o-dičje, da bi se nasrkalo sončne toplote. V globeli se je lapuh že mogočno razrasel; le tu in tam je bilo opaziti kak zapozneli rumeni cvet. Onstran globeli je domačija Štefana Gralionje. Hiša je iz sivega ikamna in brez ometa. V svoji sivini se tako zrašča z okoljem, da je skoro ne opaziš. Na dvorišču se košatijo mogočne akacije. Stari Grahonja je nosil že sedem križev, a se je še čutil pri moči. Bila je to prava sreča za družino, kajti sin mu je bolehal že od otroških -let, žena pa je bila tako zgarana, da jo je vsako težje delo vrglo. »Kmalu bo dobro,« je dejal Grahonja svoji ženi, ko- je zgodaj zjutraj vstajal. »Ali slišiš, Tona ? Prav blizu že streljajo. Videla boš, da bodo naši kmalu tu in potem bo konec trpljenja.« Žena, ki je bila že dolgo zbujena, je pripomnila: »Bodo bodo, toda nič ne vemo, kaj nas lahko še doleti. Nemci ropajo in ubijajo. Včeraj smo pokopali Dobri-nčevega. Pazi se, Štefan, Nemci se plazijo tod okrog kakor mačke!« Stari ‘Grahonja je pogledal, kako spi bolni sin in potihoma izginil iz izbe.« Grahonjica je poležavala. Tako je hotel njen mož in ona ga je ubogala. V hlevu je bila krava na svojem mestu. Družbo ji je delal vol sivec z dolgimi rogovi. Na konicah so se svetile medene kroglice. Stari je molzel in um oval: »Najpametneje bo, če ostanem kar doma. Niti v drago ne pojdem. Saj ne veš, kje jo lahko dobiš v glavo. Iz oken bomo gledali in če bo sila, se spustimo v globel, kjer ne manjka gošče. No, sivka, le počakaj malo... Toda kdo ropoče in coklja po dvorišču?« Vrata so se hrupoma odprla in treščila ob zid. Stari je strmel. Pri vratih Je stal debelušna! Nemec in mahal z električno svetilko. Zdajci se pomakne naprej in za njim jih vstopi še kakih pet ali šest. »Kaj delaš, ti lenoba banditska! Ven! Hitro! Vola ven in ti mrcina ven!« Grahonja je molče odvezal vola in ga pognal na dvorišče. Nič ni ugovarjal. Vedel je, da z Nemci ni šale. »Kje pa imaš kokoši, ti bandit? Le pokaži hitro!« Nemec je že opazil, da je bilo na letvi nekaj kokoši, ki so se pripravljale, da bodo zletele na pašo, in se je pognal na skedenj. »Ti pomagaš partizanom, ti bandit!« Grahonja je začutil udarec na hrbtu, toda niti prestopil se ni. Slišal je, kako- Nemci rogovilijo v hiši, in napravil nekaj korakov proti vhodu. Nemec mu vtem spodmakne nogo, Grahonja zakrili in pade z vso težo na ploščad. Toda že zopet stoji na nogah in Nemci kričijo: »Bandit, kaj čakaš še! Pred nami ženi vola in naglo korakaj!« Tako je začenjal Grahonja križev pot, ki je trajal dva dni in oba dneva sta bila daljša od same večnosti. Šlo mu je za življenje prav takrat, ko je svoboda že zasijala skoroda v vsem svojem sijaju. Ustavili so se šele na mali ravnici ob morju. Nemcev je bilo precej. Ob vbodu v sotesko so gradili bunker. Pod drevjem so bile skladovnice zabojev z granatami in minami. »Tja pojdi, kjer stoji onile bandit!« je neki Nemce zatulil Grabonji v uho. Tam je stal Giovanni z volom. Grahonja ga je takoj spoznal, saj sta bila skoroda soseda. Pozdravila sta se in potlej molčala. Na ravnici je stalo več kamionov in italijanskih vojaških vozov. Nista čakala dolgo. Zapregla sta vsak svojega vola in ves dan vozila cement iz bližnjega skladišča. Opoldne je Grhonjica prinesla kosilo. Tudi zvečer je prinesla hrano1. Ko se je zmračilo', so nagnali Nemci oba ujetnika v staro cerkvico, kjer sta spala na slami skupaj z njimi. Ko se je drugega' dne dodobra zdanilo, sta začela z Giovannijein zopet voziti cement in drugo gradivo. Nemcev je bilo vedno’ več in od daleč je bilo slišati vedno bolj pogosto streljanje. Na ravnici so Nemci tekali gor in dol, kakor da ne bi vedeli, kaj naj bi počeli. Ko sta Grahonja in Giovanni po tretji vožnji izpraznila voz, je počilo prav za gričem, zaplahutalo po zraku in pljusknilo v morje, Druga mina je treščila na cesto, ostale pa so padale v reber nad bunkerjem. Nemci so rinili v cerkvico in se gnetli ob vhodu v bunker. Tedaj se je zaslišalo povelje in videlo se je, da so se začeli Nemci naglo pripravljati za odhod. Bilo je že proti poldnevu in Gralionjica je bila že na poti s kosilom. Nemci so bili nervozni in ujedljivi ter so vsevprek kričali na Grahonjo in Giovannija. »Kaj se obotavljata, mrcini! Nalagajta brž!« Na dveh vozch se je kopičil vojaški material. V zabojih so bile salame, ročne granate in vrag vedi kaj še vse. Ko sta bila oba voza naložena z blagom, je kolona krenila naprej. Na čelu je stal Grahonja. Oblaki so se prav tedaj prelomili in izza njih se je pokazalo sonce. Medene kroglice na košatem volovskem rogovju so- se svetlikale. Pot je tu popolnoma ravna. Na obeh straneh ceste je valovila pšenica, ki je šla v klasje. Pot je bila nevarna, pai se je zaradi tega večidel kolone izgubil pod hribom. Voznika je spremljala le manjša skupina nemških vojakov. Partizani, ki niso bili daleč, so Nemce najbrž opazili. Oglasil se je minomet in mine so padale po pobočju hriba. Pod hribom se je od časa do časa utrgal divji krik. Ob koncu ceste sta sc obe koloni ponovno združili, Prav tedaj se iz hriba oglasi še strojnica. Od bunkerja v soteski je odmeval strašanski trušč. Poki so se vrstili drug za drugim:. Grahonja se za hip ozre in zaječi: »O Tona moja, žena, pazi se!« Nemci so poskakali s ceste in bežali k bližnji hiši. Grahonja in Giovanni pa sta tjakaj zapeljala vsak svoj voz. Počakati je bilo treba, da se zmrači. Oba sta sedela ob zidu in molčala. Nista se; menila za streljanje. Ure so bile neskončno dolge. Končno se je zmračilo in kolona je krenila dalje. Granate in mine so zdaj padale daleč in blizu, brezi vsakega reda. Zdajci Irešči mina ob koncu same kolone. Krik in stok, toda kolona se pomika dalje. Vinogradi segajo tu do same ceste. Če bi bil Grahonja še mlad, bi morda skočil ini se izgubil v grmovju. Kako pa naj pusti svojega sivca, vola, ki mu skoraj ni enakega? In kako naj skoči, če mu: je Nemec tik za petami? Dobil Jože Cesar Mati bi strel v glavo in taik-o bi bilo vsega konec. Oba vola sta bila žejna in lačna in slabe volje. Oglasili se je zaripel glas: »Ti svinja, zakaj ne poženeš vola?« Nemec je skočil k Grahonji in ga oplazil po hrbtu s puškinim kopitom. Grahonja požene vola in kolona se pomika hitreje. Streljanje popušča. Vrag vedi, kje so že bili, kajti noč je bila temna. Povsod po- hribih se je svetlikalo. Ko so zavozili iz klanca v globel in prišli zopet na ravno cesto, so naleteli na veliko nemško kolono in se ustavili. Grahonja in Giovanni sta zapeljala pod -drevo lik ob cesti in legla. Enako so storili tudi Nemci. Grahonja je bil strašno izmučen, vendar ni zaprl oči in je umoval sam pri sebi: »Kaj nama je storiti? Da, čakati -morava in ostati z Nemci, pa naj se zgodi karkoli.« Tako so tekle ure. Grahonja se zagleda nekam v temo. »Kaj pa tiste luči, ki padajo tod okrog?« Hotel je nekaj reči Giovanniju, toda prav -tedaj je divje zaropotalo. Vpitje je šlo do kosti. Spoznal je, da so napadli partizani. Dvignil se je naglo, sunil Giovannija in stopil k vozu. »Da, da, to so naši. Da sem le dočakal.« Nemci so se predali brez vsakega odpora. Grahonja je bil svoboden in bi šel kar s partizani, če ga ne bi tako, strašno tiščalo v nogah in če ga ne bi skrbelo zaradi žene. Brž je odvezal vola in krenil proti domu. »Glej jih! Ti so naši,« si je dejal Grahonja in še pospešil korak. »Vse tod okrog so že osvobodili in zdaj stražijo cesto.« Ko je prišel Grahonja bliže, je onemel. »Nemci!« »Ti bandit, kaj pa iščeš tu? Pelješ vola partizanom, kaj? Le čakaj!« Pod silnim udarcem se je Grahonja opotekel. »Sem pojdi, bandit!« Grahonja napravi nekaj korakov. Na travniku ob cesti je stalo nekaj vozov in nanje so Nemci nekaj prekladali s kamiona, ki najbrž ni bil več sposoben za vožnjo. »Tja pojdi in zapreza!« je zakričal Nemec. Grahonja se je pripravljal, da bi zaprege! svojega vola, ko nekaj silno zažvižga in trešči. Padlo je drugič, tretjič. To je bila prava toča granat in min. Grahonja zagrabi za vrv in beži z volom, pa se spotakne, izpusti vrv in vol beži sam tja pro-li hišam. Granata se zdaj raztrešči za zidom nekaj metrov od Grahonje. Prekotali se čez zid in se 'kotali dalje po- vinogradu! Granate jiadajo vsevprek. Grahonja išče zavetja in nazadnje obleži na dnu globeli. Granate še vedno padajo, toda on se zanje ne zimeni več. Ležal je in bdel, -dokler ni začutil toplote sončnih žarkov. Tedaj je mukoma vstal in krenil po slezi proti asfaltirani cesti. Partizanski voz je drdral po cesti. »Ustavite, prosim vas!« V oz se je res ustavil. Grahonja, ki je imel isto pot, je zlezel na voz. »Kaj se ti je pripetilo? Ves si zamazan, ti možakar?« Grahonja ni mogel spraviti iz sebe ene same besede. Ves je trepetal v vročici. Voz je drdral in kmalu so bili na križišču. Gra-lionja je zlezel z voza, ki je odpeljal dalje proti mestu. Na travniku ob cesti so se gnetli ljudje. Tam so stale cele s-kladnice zabojev. Stopal je dalje po cesti in začutil, da ga noge komaj neso. »Prav bo, če se odpočijem. Tudi tu so zaboji, pa bom sedel nanje.« Graben j a se spotakne ob trd predmet in pade, grabi z rokami po- deskah in vrečah, ki so ležale po tleh. Se nekoliko vzravna in sede, naslanjajoč se na zaboj. Premaga ga trud in zaspi. »Lepo so me ujeli, lisjaki!« Ozre se proti soteski, od koder prihaja trušč, in vidi, kako zaradi eksplozij frčijo po zraku deske in zaboji. »Tona moja. žena, pazi se!« V hrbtu ga zaskeli in se prebudi. »Kaj delaš tu? Vstani in pojdi domov, kjer boš bolje počival,« ga ogovarja partizan. Grahonja vstane in s težavo gre proti griču. Kdo bi si mislil, da ima ta starec toliko moči! Že je pri kamnitih stopnicah, gre po njih in stopi v izbo. V postelji je bil sin. »Kje je Tona,?« »Ne vem, ni se še vrnila!« »O moja Tona, ti moja Tona, kako bom brez tebe?!« Starec se je zrušil na posteljo in ječal. Prišli so sosedje. »Kaj pa ti je, Grahonja? Ženi ni hudega. Je v bolnici in bo ozdravela.« Grahonja dvigne pest in udari v prazno. »Geri, geri . . . jaz bandit, jaz bandit? . . . Banditi, proč, ven banditi, banditi. . .« Grahonja je hropel in ječal tri dni in tri noči in potlej ležal še mesec dni. Koža je postala modra in na njej so se pojavili številni mehurčki. Ko ja že slkoroda okreval, so mu povedali, da se je zastrupil s prahom, ki so- ga bili Nemci posejali po celi dolini. Takrat se je vrnila tudi žena. Bila je vsa povezana in rane so se dobro celile. Tudi vola so pripeljali. Poslej je bilo na Grahonjšoini mirno. Tudi globel ob morju, kjer poganjata spomladi lobodičje in lapuh, se je napojila s krvjo, vendar so bili na griču sedaj zadovoljni. Ciril Zlobec kia . . 142 Vladimir Kodrič: Prakraševec, njegovo življenje in nehanje.................145 Zorko Jelinčič: Doktor šilo .... 154 -r Zorko Jelinčič: Grac pri Slivnem . . 156 Milan Lipovec: Morje? (pesem) . . 160 Jože Pahor: V sencah volčjega žrela . 161 Lavo Čermelj: Tri pisma .... 169 Milan Lipovec: Vesolje (pesem) ... 171 Ciril Zlobec: Prijatelj, Slutnja spo-mina (pesmi) .........................172 Marja Fortič: Kurir .....................173 Črtomir Šinkovec: Idrijske deklice, Staro predmestje (pesmi) .... 176 * France Magajna: Micka in Blažek . 179 Rada Jelinčič: Pokojna mačka gospo-i dične Elze ...............................185 Črtomir Šinkovec: Vile in barake (pesem) .................................188 S. Poznik: Križev pot Štefana Graho-nje .................................,191 Ciril Zlobec: Ljubezen na Krasu (pesem ) 196 France Magajna: Nezaslišano hudodelstvo .................................197 Filiibert Benedetič: Pesem tolkača (pesem ) 200 Ing. Miran Pavlin: Atomi — nova dobrina človeštva ......................201 Dr. Anton Danev: Otroška paraliza . 205 Dr. Stanislav Oblak: Ko prebiramo davčno polo ...........................206 Ing. Miran Pavlin: Uničevalci poljedelskih pridelkov in sadja ■ . . 209 Ing, Miran Pavlin: Uničevalci posekanega lesa in nasadov................213 Ing. Miran Pavlin: Mali, a nevarni uničevalec volnenih predmetov . . 215 Anda A.: Kako odstranjujemo madeže ................................,217 M. Valtrič: Nekaj besed o tržaških slovenskih filatelistih ...............219 Milan Boilčič: Za bistre glave . . . 222 4 33 40. 56 61 65 81 82 86 88 91 105 107 111 112 113 115 116 118 123 125 120 UREDITEV : KOREN JOŽE — FOTOGRAFIJE : MARIO MAGAJNA — NASLOVNA STRAN: ROBERT HLAVATV — KOLEDAR: DAMIR FEIGEL TEL. 95-873 90-810 URARNA IN ZLATARNA P 10 - <- FOTOGRAFIJA nisiiiiBp Karol AKkolj T r st - Čampo S. Giacomo 3, tel. 95-881 TVRDKA liehm USTANOVLJENA L. 1866 TRST P.zza S. Ciovanni, 1 Telefon 35-019 Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik na vsa goriva - Popolna oprema za kuhinje, jedilnice, res'avracije, iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla itd. - Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala - Lestenci ter vseh vrst električnih luči, klasične in moderne oblike. UREDNIŠTVO - UL. MONTECCHI, 6 TEL. 93 808, 94 <38 UPRAVA - ULICA S. FRANČIŠKA. 20 - TELEF. 37-338 MAGAZIN ANGLEŠKEGA BLAGA MAGAZZINO STOFFE INGLESI Skladišče: TRST - Ul. S. Nicolč 22 - Tel. 31-138 Ime, ki pomeni vse za poznavalce blaga Ime, ki pomeni: kvaliteto - modo - jamstvo - zaupanje za potrošnike klasičnega moškega in ženskega blaga POŠILJAMO TUDI PO POŠTI DARILNE PAKETE V JUGOSLAVIJO IN DRUGE DEŽELE PO NAROČILU VAŠIH SORODNIKOV ALI PRIJATELJEV IZ AMERIKE IN DRUGIH DRŽAV Z nakupom dobrega angleškega in domačega blaga prihranite denar OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE! Trst K JADRANSKI kol 1956 323 15 <45*863) 059 COBISS