eposloveii in znanstvei\ list! V Ljubljani i. aprila 1889. Leto IX. T la Ilirska tragedija, (L. IO. po Kr.) tam oKako Vam je vroče!« vzkliknila je hudobna Ema ter prijela guvernanto za roko. »Oh, doktor znd takd veselo pripovedovati, zabavati,« zavrnila je guvernanta odločno. »Sevčda!-O vremeni sta govorila, o lepem večeru« —oporekala je Roza. »Saj sem čula vse!« Glasen smeh, ki je nastal v vsi družbi, bil je obema prizadetima prav po volji. — Večer je bil res krasen, ko sta prijatelja jahala domdv. Mesec je ravno pogledal izza vzhodne gore in s polnim svitom obseval gladko, belo cesto. Lahka sapica je vršala kakor vedno po grmovji ob reki, od dne strani pa, kjer se je Krka ognila v širok ovinek in je na plitvih mestih rasla visoka trstika, vedno gibajoča svoje rjavkaste lati, zazvenel je časih tanki krik tukalic, igrajočih se po trstji. Vid je veselo žvižgal pred sč, Pavel pa nekaj premišljeval. Pustila sta konja v koraku. »Kaj mi je storiti, Vid?« pričel je mladi LukiČ, in nehotč pritegnil levico, da je konj obstal. Doktor ga osuplo pogleda. »Majorka želi — hoče, da razodenem očetu —« »Ahä! No, jako pametna žena, praktična, politična, previdna . . .« »Ne govori takd, Vid!" Meni se vidi jako ljubezniva in če pomisliš, da jaz resno mislim o zaroki in najini ljubezni, potem mi ne preostaje nič druzega, nego govoriti z očetom.« »Pa govori!« V tem sta jahala že dalje. »Stoj!« velel je mladi Lukič. »Govori ti — Vid!« »Jaz?« Doktorju se je ta misel zazdela takd gorostasna, da je tudi nehotč skrčil roki in nogi in jc njegova sirasta kobila storila legak skok z vsemi Štirimi ter obstala potem poleg Pavlovega lisca. »Zakaj bi mi ne storil te usluge?« silil je dni. »Ker se mi zdi preneumno!« »Vid, ti me žališ!« »Jaz pravim, da je nespametno, ako se že zdaj vežeš. Dragi moj! Jednoindvajset let imaš jedva — pomisli — jednoindvajset — in kaj nameravaš? Pet, šest let zaljubljen biti, čakati, grliti in potem ženiti se? Ti še nisi mož — kaj veš o življenji? Mlad dečko si — ne zameri! — pošten dečko, rad te imam — a ženiti se, vezati se sedaj za vse življenje? Budalost!« Izpodbodel je kobilo in oba sta zdirjala po gladki cesti. »In kaj bodo rekli oče, ako jim prinesem jaz to novico?« nadaljeval je BoŽan. »Če pač hočeš, govori sam; ti opraviš več. A zdi se mi, da že slutiš, kakd slab bode vzprejeml« »Bojim sc res, da ne bode prav!« zavrnil je Pavel malodušno. »Pusti torej! Slušaj moj svet! Molči in ne vprašuj doma. Zvčdclo se bode takd ali takd! In če hoče ljubezniva tvoja bodoča tašča na vsak način razjasniti svoj položaj, naj stori to sama. In, veš li še, kaj sem ti pravil o ljubezni ? Oh, glej, že sva pri Vodčtu. Mänico morava pogledati!« Jahala sta že čez most in dnikraj pred krčmo poskakala raz kdnj. — Kadar sta pozno dospela domov, bilo ni nič videti nI majorja, nI gospč. Oba sta Že spala. Pavel pa je jel v svoji sobi na novo premišljevati, kaj mu je storiti. Vidovega vpliva se ni mogel popolnoma otresti, na drugi strdni pa je ta mladi mož gorel v takem ognji prve ljubezni, da ni umel, niti mogel umeti Božanovih razlogov. Nocoj se je tudi z Mänico mnogo zabaval in i dejal, da mu je deklica všeč; mislil jc takisto, da ji jednako ugaja on. In tu mu je bilo Božanovo modrovanje po volji. Ljubezen — za kratek čas! A če se je domislil Zorke, vzplamtelo je nekaj blažjega, višjega v njegovem srci, in tedaj se mu jc videl Božan kakor pravcati Mefisto, katerega se ne more odkrižati. Predno je zaspal, sklenil je, da vsekako druzega dnč razjasni očetu svoje razmerje. Ali prišlo je drugače, da mu ni trebalo tega. (Dalje prihodnjič.) Čestokrat v jeseni pözni, ^(Zestokrat v jeseni pozni Razcvetč se boder cvet, A razcvelega pokrije Skoro mrzli sneg in led. Pozna leta v prsih -meni Vzgdjila blestčč so up, Toda v kdli že zamdril Žitja mrzli ga je strup. Fr. Gestrin. Spomini o Josipu Jurčiči. Spisal dr. Jos. Vošnjak. II. 2. Odlomki iz Jurčičevih pisem 1871. in 1872. leta. »Iz Siska, junija 1871. Ker ste mi Vi v stvari »Naroda« prvi pisali, dolžen sem poročati Vam, kako zdaj stvari stojč. Prejel sem pismo od Rapoca. Gospodje lastniki mi ponujajo — kljubu temu, da s tiskarnico jaz nič ne bom imel — menj, nego je Tomšič imel. Ker se bo »Narod« poleg svoje tiskarnice s svojimi 860 naročniki že zdaj izplačal, ne vem, kako bi jaz tako »dobrodušen« in tako »patriotičen« biti moral, svoj duševni kapital brez vsega upanja oddati. Tega ne more nihče od mene zahtevati. Odgovoril sem Rapocu prav naravnost, da se gledč materijalnosti izključuje vse, kar si more na kakov židovsk način domisliti. Piše mi med drugimi iz Reke kupec B., najboljši izmed vnanjih sodelavcev, naj prevzamem vsakako »Narod«, in se toži, da je list zadnje Čase zanemarjen bil, da se mu je Tomšičeva katastrofa že naprej videla. In ima prav. Na to jaz le navežem, da bi list hotel samd zdaj precej, to je tako brž mogoče prevzeti, da se politično — zdaj, ko Tomšiča ni, kake breztaktnosti ne storč. Ker list diskrc-ditirati z malimi bedarijami jc lehko. Svet pa gleda samo na to, kaj »Narod« pravi, ne kaj piše . . ., Zarnik ali Jurčič. Popravljati se ne da, ker se vselej še bolj pokaži. Da je Herman proti meni, temu se ne čudim. A mož nima prav. V tem vprašanji sem jaz ravno vsled sodelovanja pri »Narodu« in izkustev tam nabranih do tega prišel, da so me mladiči na Dunaji za klerikalca zmerjali. Da naš narod ne podnese verskega poleg narodnega boja, tega sem prepričan in zarad tega bi drŽanje lista pod menoj tako bilo, kakor dozdaj, t. j. lehko se je izogibati religiozne borbe, ker narodnega in političnega materijala ne manjka. Kar se tiče beletrističnega lista, to bode zopet drug račun. Tu je treba najprej delavcev. Od taccga lista naj si pa lastniki ne obetajo drugega dobička, nego kar ga bo tiskarnica dala. Tiska mica pa bo le kaj veljala, ako bo tiskarnica »Slovenskega Leto in dan je Jurčič le redkokdaj zaznamenjeval na svojih pismih. Naroda« in bo »Narod« sam kaj veljal. Sicer je vsak tis-karnici potrebni literarni centrum nemogoč. Ta literarni centrum pa ni niti R., niti T. provzročiti zmožen. . . . Kar se Vam potrebno zdi, prosim, povejte lastnikom in rabite svoj moralni vpliv, da ne rečem na mojo, nego na korist stvari in pravičnosti. S spoštovanjem Vaš J. Jurčič. Pripraven sem priti na nedeljo na dogovor v Šmarje — ali še rajši v Maribor. Vončini, prosim, se ne trudite pisati. Povedal sem mu že, da je mogoče, da odidem.« »Iz Maribora 26./11. 1871. Lepo hvalo za poslano. — A precej še eno prošnjo. Češki listi pišejo o svojem volilnem redi in o potrebnih popravah — Wahlreformen. Tudi pri nas je tega treba. Na Kranjskem imajo že izdelano novo postavo, samo še sankcijonirana ni. Na Goriškem so že v prvem času neke premembe, Slovencem vsaj relativno ugodne, dosegli. Samo štajerski Slovenci so še. In tem je treba najbolj, da se volilni red prenaredi. Jaz bi rad o tem pisal, a za to treba več časa, kakor ga jaz pri drobižnem delu morem imeti, zato treba tudi znanja spodnjega Štajerja, kakor ga jaz nemam. Vi, g. doktor, ste že o tem študirali, poznate razmere in statistične date okrajev, imate zdanji volilni red v rokah in ste, če se ne motim, že javno delali v tem vprašanji. Bi li hoteli tako dobri biti A) o tem v »Narodu« spregovoriti. Čas je za to, publikum je »denkfaul« in Vam kot deželnemu poslancu bode samemu na korist, če pregledate in preštudirate te razmere prej, ker — če bo kaj iz. vse reči, bo stvar v štajerskem deželnem zboru na vrsto prišla in dobro bo, če boste že prej o tem mislili. Ko bi pa Vi nikakor ne mogli, prosim Vas, naložite to komu ali naprosite koga drugega. Jaz zares nobenega ne vem. Sicer bi ne nadlegoval Vas, ki ste zadnje dni dali oddehniti se mi — s temeljito stvarjo. Da je za »Narod« pridobival si člankov in dopisov, znal je Jurčič jako ljubezniv, časih celd jako nadležen biti, dokler mu ni človek obljubil, da bode pisal o tem ali dnem. »Iz Maribora, aprila 1872. Rapoc menda je Vam izročil prve štiri pole ponatiska »Listkov« ; povedal Vam je tudi mojo prošnjo. Naj jo tu ponavljam. Jaz menim, da imate pri študijah za spisovanje svojega Kletarstva mnogo odpadkov, t. j. materijala, ki ne spada in ga ne porabite v popularno knjigo, na pr. o zgodovini vina ali kar bodi. Dobro bi bilo za prvi zvezek, da tudi Vaše ime florira, to bo tudi — da po pravici povem — vaba za več prodaje. Če torej to storite, da kaj spišete — boste tudi mojo malost obvezali, da Vam storim, kar morem. Z dopisnikom ... bo težavno. Danes je nekaj poslal, ali malo bom mogel porabiti. Je križ z ljudmi, Če mi gre iz Ljubljane pisat to, kar sem v »Narodu« že dve številki poprej pisal — če dopisnik misli, da je že dober dopis, ako politične žgance, katerih se je baš v ubozem »Narodu« najedel, zopet slabo prebavljene gre v »Narod« nazaj kozlat (sit venia 1). Sicer sem mu danes pisal, kako naj fabricira. Da bi vsaj lokalne notice iz Ljubljane pošiljal. V tem bi tudi Ogrinec lehko kaj storil. Fakta in trač tako najrajši ljudje bero. . . . »Novicam« bomo dali mir, samo »Novice« naj ga nam dadč. Ce pa pustimo, da hrupe na »Narod«, pa molčimo, spodkopavali nas bodo zmirom. S spoštovanjem Jurčič.« »Iz Maribora . . maja 1872. Članka o dolenjski železnici ni treba pisati, ker sem že sam iz-vodek iz dotične mi poslane brošure napravil. Da je oni dopis neugodni furore napravil, to vem že od drugod. Hudič je, če je človek zarit v tem prokletem kotu in sam na svojo pamet navezan. Jaz nisem vedel, kako reči stoje. Osobno sem za krško železnico in kakor teren poznam kot Dolenjec, se mi je zdela edino prava črta — dokler nisem novomeške brošure bral. Da sem bil za krško črto in dopis kar vzel, je tem naravneje ker sem Krčan, ergo tudi iz vaškega patrijotizma. Sicer pa bi bil lehko kdo iz Dolenjskega ali kdo od vas prej pobrigal se za »Narod«. Človek ne more biti vsegaviden, vsi vi pa prokleto šparate papir. Čul sem, da znani »prijatelji« mojega uredovanja ne sramujejo se lumparsko govorico trositi, da sem oni dopis »naravnost iz Pressbureaua« (katerega, to vrag vedi) dobil. Spis, ko sem ga danes napravil, ni odločen. To je nalašč, ker sitno je, kar na enkrat iz enega tabra v drugega skočiti. V prihodnjem listu bom že bolj z obema nogama v Trebnjem in Novem mestu. Za božji čas, predno boste koncesijo imeli!! Gotovo bode slavni fervaltungsrat zopet po 4 tedne popravke delal. Ljudje izprašujejo kaj in kako je, pa človek ne ve, kaj bi dejal. Od novega leta naprej že zmirom pripovedujem, da bomo »čez dva mcseca« v Ljubljani. Vaš Jurčič.« »Iz Maribora 10. avgusta 1872. Kako bo z Bclgradom? Vsakako bi morala od naše stranke vsaj dva iti. Lavrič gre za Goričane, naj gre še eden iz Ljubljane, jaz bi rad šel, da bi vsaj »Narod« najobširnejši originalni referat imel in da kot bodoči novinar belgrajske razmere iz samovida spoznam. Najbolje bi bilo, ko bi mogoče bilo, dr. Razlaga pregovoriti. On dobro hrvaško-srbski govori in je kot reprezentant najbolji. Ce se o tem dogovorite, pišite mi, da pridem v Ljubljano zarad tega in drugih reči. Mi — »»Mladoslovenci«« se pač moramo sami gibati in ravno taka sijavna zunanja stvar bi dala veljavo »stranki« in listu. Ali pa pojdite Vi! Ali pa — kar bi še lepše bilo, več naj bi jih šlo. Hitro pa se je treba izgovoriti, da se za stanovanje oglasimo. Škandal bo, če bo Slovenstvo v tej stvari zaspano. Lepo Vas prosim, dajte kaj storiti, da pojde kdo. S spoštovanjem Jurčič.« »Iz Maribora 15. avgusta 1872. Naj bo odborova seja »Pisat, društva« v petek. Samo tačas morem jaz priti, ali k večjemu v soboto. Potlej pojdem v Zagreb in Belgrad. Saj ne bo nobenega zunanjih razen mene in morda Erjavca. Temu pa lehko pismo pišete. Ako sklenete, morate precej odpisati, da bom v ponedeljek imel Vaš odgovor v rokah. Če bi Celcstin v Ljubljani službo dobil, to bi bilo lepo. On je delaven človek. Za naše literarno delovanje, katero bomo morali v Ljubljani začeti, bil bi on nezmerno dober. Glejte, da sc za Preširnovo svečanost kmalu z vladnim dovoljenjem previdite, da ne bomo tje v en dan »bobnali«, potlej nam pa zadnji dan vlada prepove vse. Priporočam se J urČiČ.« ') Dnč 22. avgusta 1S72. 1. sc jc praznovala v Uelgradu svečanost polnoletnosti fcncžcvc. »Iz Maribora . . septembra 1872. Zdaj agitiramo na vse kriplje za nove Matične ude. Dajte tudi v Ljubljani vse strune napeti. Jaz sem pisal še posebej v Ljutomer, Ptuj, dal pisati na Dunaj, pisal v Zagreb, od povsod dobomo nove ude. »Novicam« bom kratko in mirno osobno odgovoril v kotu « »Naroda«. Ko bi le malo več časa bilo. Pa če ta čas porabimo, bo šlo. Zdaj vidite, da pardona ne dajejo, da je ven »sloga« — torej velja boj in delo! Dakle delajmo! Jurčič.« »Iz Maribora 24. septembra 1872. Da smo v minoriteti, to je res, pa boj v veČini so poštenjaki malo kedaj borili. Prilaščajo nam vedno prijatelji, in ne najslabši. Kadar pridemo z »Narodom«, bomo že organizirali delo. . . . V sredo 2) ne morem priti. Če kam grem, pridem ves razmišljen nazaj in se teško spet na novine privadim. Pa precej dve noči izgubim. Tudi sem preveč nov ud »Matice«, da bi se udeležil. . . . Učiteljski list je pametna misel. Pa najbolje bi bilo, da bi v Mariboru izhajal, ker je Lapajne v Ljutomeru. Moči imajo učitelji dovolj. Lapajne je sam kos cel list (3krat na teden) spisati. Tako dobimo učitelje, tako ima stranka politične poštenosti en organ več. Dakle tudi v tem nič pomislekov ne pripustite. Izplača se že. Samo učitelji morajo zastonj pisati, dokler ni dobička. Saj imajo službe. Naj za svoj stan kaj žrtvujejo, ne da bi jim »Nar. tiskarna« žrtvovala. Jaz tu stanovanja še nisem odpovedal. Raji plačam 5 gld. več, nego da bi brez stanovanja bil. Cujem, da še mašinista ni, ki bi v Ljubljani sestavil mašino. Teško bo mogoče, i. okt. začeti. V tej reči menda tudi sami delate, in ker ste preobloženi in upehani, ne delate, kolikor bi stvar zahtevala. Dakle podrezajte, če mogoče, odbor ali koga. Tudi gledč preseljevanja še nič ne vem. Jaz potrebujem vsaj dva cela dni, da redakcijonalne reči vkup in na pot spravim. Torej vidite, kako stvar, ki ste jo Vi v življenje spravili, terja, da te dni s hcrkulsko močjo zdržimo. Potem boste lehko spočili se in oddahnili. In če je naša volja, bomo Še dobre volje in koncem ne bo treba reči: »diem perdidi.« . . . Pogum pa! Mi se naslanjamo na vseslovensko inteligenco. Poslednje pismo, katero sem prejel iz Maribora, jako obširno, iz katerega navajam samo nekatere stavke. ') K občnemu zboru »Matice«. O Levstiku sem cul, da je precej ohol in nezaupen v Ljubljano prišel. — Nič ne de. Jaz menim, da znam občevati ž njim, in bom že skušal, da bo delal in da se mu izpuhti, kar ne gre ali kar je trme v njem. -----Ves Vaš J u rčič.« »Iz Ljubljane 12. novembra 1S72. *) Najprvo, kar bo treba, da mi jutri telegrafirate, da ste interpelacijo stavili, da bom brez skrbi, ker sicer ni nemogoče, da Vas je kak slučaj zadržal, pa bi naš list interpelacijo prej prinesel, nego je brana bila. Ker ima g. V. (kateri seje odpovedal in s 1. decembrom gre v Celje) posla v administraciji, sem precej sam. Za to moj »Tatenbah« ne gre prav korenito naprej. Malo imam časa. Spisal sem ga dozdaj trinajst pol. Ce je božja volja, ga bom vendar izdelal do novega leta. Le glejte, da tudi Vi izdelate. 2) To me je prav razveselilo, da ste začeli. Pa tudi za »Narodov« listek mora namenjen biti. Midva morava za »Narod« v prvi vrsti skrbeti, drugi naj za »Zoro« itd. . . . V deželni zbor hodim sam pisat. Gledč kake politiške manifestacije so bili od početka vsi bojazljivi in nihilisti. Zamik mi je djal v prvi seji v zboru, čemu neki to, saj je zastonj. Tudi če sem koga druzega vprašal, nobeden ni nič rekel. Potlej sem sam na svojo pest v »Narodu« začel buckati in siliti, provociral »Pokrokov« članek in, evo, zdaj bo gotovo nekaj. Enkrat bodo malo poropotali. Zarnik obeta, da bode v tej sesiji proti vladi »parlafurjev« najbolj »grobo« govoril. Vidite iz tega, da je dobro, če človek sam sebe posluša, in pa da je »Narod« moč še tam, kjer ga videti ne morejo. V Gradec me menda ne bode, kako bi mogel zdaj l Z Bogom! Ves Vaš Jurčič.« »Iz Ljubljane v sredo zvečer 4. dec. 1872. Dr. R. si sistematično jamo koplje in vso svojo preteklost in svoj nimbus v blato gazi. Nocoj je v deželnem zboru prišla adresa na cesarja na vrsto kot predlog že zgotovljena. Podpisali so to adreso, l) Pismo mi v Gradec, kjer sem bil v deželnem zboru. -J Obcčal sem spisati roman »Naprej« za listek »Narodu«, pa državni zbor, v kateri sem bil voljen 1873. 1., odtegnil me je za mnogo let leposlovnemu delovanju. katero smo baš mi v »Narodu« tako energično terjali, da smo jo iz presirali — vsi razen R., ki se ni dal pregovoriti in razen S. in bed. . . Zagorca. 19 podpisov je, adresa je dobra, poštena. . . . Torej ne narodna stvar, nego osobnosti. Jaz bom to grajal. Čc ne, se »Narod« nemogočega stori, Če svoje principe zataji. Programa brez obzirnosti pa jaz nc pustim, rajši vse pustim. — In zdaj je še P. K. frvaltungsrat tak. Moje stanje je težavno. Glejte, da kmalu pridete. Zadnje 4 dni nisem imel niti toliko časa, da bi se preselil po clnevi. Tako nocoj še stanovanja nemam Z Bogom! Ju rčič.« Moja prijateljica. Spisala Marica. dložila sem solnčnik, snela klobuk in rokavice ter prav leno sčla k svoji pisalni mizi, da bi se odpočila. Vedno mi je bilo ugodno v tej prijazni in hladni sobici; tem ugodneje danes, ko sem vroča in trudna dospela v njo. Ker so bile včternice zaprte in so raz okna visela gosta zagri-njala, nisem mogla takoj razločiti rečij. Ko so se mi oči nekoliko udale mraku, ugledam na mizi pred seboj listič. Skočim k oknu, odmaknem zagrinjala in berem. Bilo je le nekoliko v naglici pisanih stavkov gospč Barlčtove, jedine in prave prijateljice moje, kateri sem bila udana z dušo in telesom. Piše mi, da se preseli za nekaj tednov s svojci v Trst in mc prosi, naj ji najdem primernega stanovanja, zunaj pač, a blizu mesta. Nisem dolgo razmišljala, ko sem nehotč glasno rekla: »Ko bi le tam moglo biti! Oh, Ana, potem bi še jedenkrat preživeli minule srečne dni v dnem prijaznem kraji.« Takoj istega dnč sem odpisala prijateljici, svoji naj bode brez skrbi, ker storim zänjo vse, kar je le v moji moči. Druzega jutra solnce še ni bilo visoko, ko sem roditeljem rekla »Na svidenje!«, hitela v novem veselji na plan ter prestopila pot, kjer sem se nadejala, da dobim, s Čimer ustrežem najbolj Barlčtovi- Ob včliki, široki in lepi cesti, ki pelje iz Trsta proti severu stoji na levi strani mala in preprosta, a lepa in vabeča hišica. Zidana jc samd v jedno nadstropje, vender se razlikuje od drugih kmetskih hiš in ni ti težko ugeniti, da je to gosposki dom. Vabčča je po svoji lčži takd, da, ko se šetajo tujci ali Tržačani tam mimo, ne morejo si käj, da ne bi rekli: »Kakd je tu lepd in kakd čaroben razgled!« Hiša ima okna na tri strani, le severu nasproti jc dal gospodar sezidati močdn zid, dobro vedoč, kakd tu po zimi brije burja. Prednji del hiše jc obrnen proti jugu na divno Jadransko morje, pred hišo pa je vrt za cvetlice in zelenjäd. Kraj vrta je spletena ograja, po kateri se vije zeleni bršljan. Najlepši razgled se ti odpre, stopivšemu kraj te ograje. Globoko pod teboj teče železna cesta proti severu, še globoče ob morji pa vozna v Barkovlje, raz katere čuješ vedno drobne zvončke upehanih tramvajevih konj, ki tekajo semtertja vozčči okoličane v bližnje mesto, a meščane venkaj na dobro vino in v sveži vzduh. Pod cesto pa že šumi morje in peni svoje valove ob bregu ter poigrava z zlatimi solnčnimi žarki. Blizu in daleč plava neštevilno čolničev, v katerih sedč brdki, od solnca zarjaveli pomorščaki. Tam na obzorji vidiš parobrod, ki je ravno ostavil tržaško ldko in srečuje ga drugi, ki hiti proti nji; za njima pa v sinji daljavi se strinjata modrozelena voda in jasno nebo. Na desni strdni hiše se razprostira dober kos obdelanega polja in dalje naprej prijazen gozdič; na to posestvo sem sc torej namenila onega jutra. Na pragu mi pride naproti Marijana, zvesta in stara dekla, z veselim pozdravom; obrisala si je roko v predpasnik ter mi segla v desnico veselo namežikajoč. Za njo prihiti gospodinja, stara gospodičina, ki je nosila na obrazu še sledove nekdanje lepote. Svetle sive oči so zadovoljno gledale v svet in mala usta so se raztegnila na smeh, ko me je ugledala. Peljala me je v hišo, kjer sem ji naznanila namen svojega pohoda, končno prijazno jo pogladila po lici in rekla: »Tetka, skrbite, da bode že drug teden pripravljeno v prvem nadstropji«! Bili smo vsi njeni znanci vajeni, nazivati jo le »tetko«. Morala sem ji obljubiti, da jo bodem češče obiskavala, saj sem vedela, da lahko izpolnim obljubo! Prosila me je še, naj ves dan ostanem pri nji, in ubogala sem. Zopet stojim tu pri ograji, zopet zrem proti divnemu Miramaru, zopet doli na čisto, lepo/ mirno morje in v duhu mi stojiš že ti na strani, ljuba dušica; opozarjaš me na to in 6no in veselje me prešine pri tvojem prijetnem smehu. Pred šestimi leti se je naselila v tej hiši družina, broječa s staro hfšino vred štiri osebe. Gospodar Valentin Solnce, profesor v pokoji, imel je jedva šestinštirideset let, toda človek bi ga sodil visoko nad petdeset. Velik in slok, z brado na pol že belo in sivolas je posedal ves dan v naslanjači, in kvečjemu časih prekoračil vrt. Radi bolezni svoje moral je poučevanje popustiti. Zdravniki so mu svetovali na jug v milejši zrak in zato se je s svojci nastanil v tej hišici. Gospa Solnčcva je imela okoli štiridesetih let, pridna gospodinja, skrbna mati, ljubezniva in potrpežljiva soproga. In ona? Kaj naj rečem o nji, o svoji Ani? Ni bila nikak ideal lepote, ki bi na prvi mah očarala; šele po daljšem občevanji ti je morala ugajati ta čista in nepopačena, blaga in vesela deklica. Nje temnorjave oči so izražale, kar je čutila, potrjevale, kar je govorila, sploh so imele v sebi vedno nekaj izražujočega. Sanjava pa jc bila, zidala si zlate gradove v oblake in videla vse leptf in vse dobro. Imela je globokočuteče sreč in trdno voljo, pri vsem tem je bila otroško-nedolžna in vesela. Vzgojena je bila v narodnem duhu, po skrbi rodoljubnega očeta, kar je med našim ženstvom — tudi izjema. Dovršila je bila učiteljsko preskušnjo, uprav, ko so njeni roditelji mislili na preselitev v Trst. Zaradi očetove bolezni je ostala pri svojcih in videla se je njena skrbna roka povsod. Lepega jutra koncem poletja vstali sva na vse zgodaj in šli s košarico po smokev in češpelj. Ko nabereva, ideva dalje v gozdič in sedši jameva jesti slastno sadje. Zdajci slišiva glasen strel z mörja, za katerim se je takoj oglasil ravno takšen z grada tržaškega, in takö je odmevalo več strelov drug za drugim. Bližala se je Trstu velika angleška ladja in strčli so izražali vzajemni pozdrav. Ko sva vstali in zrli, kje bi bilo kaj ugledati, zaslišiva mater, ki je na ves glas klicala svojo Ano. Ta steče proti hiši, jaz pa poberem nabrano ovočje in stopam počasi za njo. Ko se približam, čujem vesele vzklike in smeh. Ugenila sem, prišel je Vinko, njen zaročenec. Blagovoli oprostiti mi, bralec dragi, ako dosedaj še nisem omenila, da je bila Ana zaročena; oprosti, da ti nisem do sedaj predstavila moža, ki ima del glavne vloge v tej povesti! Omeniti nisem hotela, dokler ni bilo sile, d nega, ki je provzročil i Ani moji toliko gorja in meni pustil toliko neljubih spominov. Kmalu potem, ko se je Solnčeva družina preselila semkaj, spoznala sta se Vinko in Ana. Po navadnih potih, opisanih in opevanih tolikokrat, odkrila sta drug drugemu svojo ljubezen. Ana ga je ljubila z vso strastjo in močjo svojega srca; preveč, več kakor je bilo meni ljubd. Ko sem se jaz prvikrat namerila ndnj, napravil je Vinko name kaj prijeten vtisek, kateri pa je, žal, dan za dnevom sam brisal iz mojega srca. Prišlo je takd daleč, da sem jela obžalovati svojo Ano in odtezati se, ko je prihajal. Umeti nisem mogla, zakaj je z mano takd prijazen, zakaj mene takd čudno gleda, meni dolgo in gorko roko stiska, ko ima Ano takd rad, kakor ji pravi in kaže. To mi ni bilo všeč zaradi Ane moje, katera je bila pač vredna popolne ljubezni pravega, poštenega moža. Ona je opazila, da nisem njenemu zaročencu nič kaj prijazna in t ko me je vprašala po vzrokih, dejala sem, da se mi zdi lehkomiscln in da se bojim, da bi je ne mogel takd osrečiti, kakor je vredna. V ljubezni svoji je bila slepa ter jc imela mojo sodbo za ka-pricijozno muho, Vinka svojega za moški ideal. Nisem ji hotela oČij bolje odpirati in kaliti njene sreče; slepila sem sämo sebe, češ: morda se tudi sama motim. Ko sem dospela do hiše ugledal me je že Vinko in s svojo navadno gibčnostjo in udvornostjo šel mi naproti kličoč: »To je prav, da je tudi gospodičina Pavlina tukaj!« . . . »Kako je, kakd, ljuba kmetica naša?« rekel jc k meni se obrnivši z osladnim, gizdavim smehljajem. Odgovorila sem mu s poluresnim, polušaljivim glasom: »No, saj vem, da Vi take poklonc delate le zato, da bi kaj dobili iz te košd-y rice; toda nič ne bode, nič, dokler ne opustite teh frazi Kakd mikavno sadje, kaj ne? No, pa izberite si pod tem pogojem, da se poboljšate, kar se tiče poklonov.« »Nič poklonov, gospodičina, kar je res,-to je res; niste morebiti Vi« . . . »No,« segla sem mu v besedo, »to je poboljšanje! Pokloni so Vam, kar nam vsakdanji kruh; brez teh ne morete živeti.« Govorila sem to z nekoliko ostrim glasom, kar smo začutili vsi trije in na kar je Vinko kratko odgovoril: »Odslej hočem molčati.« Na to je jel govoriti z Ano, jaz pa sem se oprostila z izgovorom in odšla v hišo. Odšel je, nc da bi me iskal, kar mi jc bilo « ljubo; le Ani je naročil, naj me pozdravi. »Včdi, po kaj je prišel,« deje Ana. »Včeraj so došli slovanski gostje in tem na čast so sklenili Slovenci naši napraviti koncert, seveda le toliko, kolikor se dd v tako kratkem času opraviti, godba, petje, govori,« pravila mi je Ana. »Prišel jc tudi nas vabit, rekoč, da nas odvede k veselici. Ti greš tudi, kaj ne, Pavlinica moja?« Ne da bi ji na to vprašanje odgovorila, dejala sem : »Čuti se menda užaljenega! Ali veš, Ana, presedajo mi že taki govori. Naši gospodje so tako galantni, da je njih vsaka beseda po-klon; drugi so pa taki, ki meneč, da se storč interesantne, tožijo o življenji in usodi in pikajo ženstvo — dasi so premladi, da bi imeli kaj izkušenj. Ne veš li kako je bilo letos ob zadnji veselici ? Prva si ti plesala z gospodičem, ki ti je življenje tako grenko risal in z lepimi besedami obiral ženstvo. Prišla si k meni in rekla: »Čudno, kakö govori!« Slučajno je za teboj plesal z menoj ter govoril ravno isto» < prav takö filozofiral in Milka Poljakova je pravila uprav one besede. Kdo vč, kolikim je takö tožil! Vidiš, to mene jezi, všeč so mi preprosti govori, idoči od srca, kar se zna, da je govorniku svojsko, a ne naučeno na pamet.« Vsemu je Ana pritrdila, le Vinka svojega je hotela zagovarjati; toda jaz sem jo zavrnila, rekoč, da bi jaz morebiti tudi takö sodila, ko bila vänj zaljubljena kakor ona. Med raznimi opravki je prišlo pöludne in čas, da smo sedli h kosilu. Po obedu smo sedeli pred hišo in čakali pošte. — Vsak da n namreč je počival profesor Solnce v velikem naslanjači pred hišo in Ana mu je brala novine. Oče je imel Ano nenavadno rad. Ber0č kaj iz novin, največ politične reči, katere so bolehnega moža še vedno veselile, ustavila se je Ana hipoma, odložila časnike, obrnila svoje oči < v ljubega roditelja in otročje vprašala: »Ali zakaj morajo biti taki ljudje na svetu, zakaj veden prepir in nemir, ko bi vender lahko vsi mirno živeli, ko bi drug drugemu pripoznal pravico, katera mu gre po božjem in svetnem zakonu h Tedaj pa je oče s koščeno svojo roko objel hčerko, pritisnil ustna na njč obile, kostanjeve lase ter stal takö več trenutkov in opazovalec bi bil ugledal, kakd se mu v očesi sveti solza. Potem pa je dvignil glavo rekoč: »To je ravno, drug drugemu ncče ska za t i pravice, drug hoče druzega nadvladati.« Onega dnč smo bili vsi veseli. Čas jc potekel, ne da bi opazili, da se je dan poznega poletja nagnil. Po prigovarjanji gospe SolnČeve sem se tudi jaz odločila za zvečer h koncertu. O polu sedmih sva bili že pripravljeni in da bi čakanje ne bilo predolgočasno, stopila je Ana h klavirju. Prebirajoč nekaj časa po tipkah, začela je igrati lepo Kocijančičevo »Slovo«. Takd je nisem še slišala. Zdelo se je, da tipka za tipko izraža poznate Stritarjeve besede, katere narekuje žalostno srce: »Se enkrat ljubezen piti 17, očij, h ust mi daj; Daj v slovtf se poljubiti, Bog v °/0, iz raznih krajev 145 = 819 °/0. Poskočilo je torej število matičnjakov iz Kranjske za 123, t. j. za i6-91 %, s Koroškega 10= 18^ %' yz Pri morja za 2«S = ir57 °/0, iz raznih krajev za 39 = 36's %; Štajercev se je pa izgubilo 7 = ig %• Tukaj vidimo, katere pokrajine so najizdatnejše množile število matičnjakov; učinek se kaže tudi v dviganji, oziroma padanji relativnega razmerja med matičnjaki navedenih pokrajin; dočim so novopristopivši kranjski člani zboljšali svoje odstotno razmerje za i*-8 0/0, Korošci za 0"I8 % in matiČnjaki iz raznih krajev za r51 zaostali so Primorci za 0'16 Štajerci pa za celih 3'29 %. Odpadalo je Štajercev letoma 0'3C %, prirastalo pa Kranjcev po 3*38 %, Korošcev po 3*0 %> Primorcev po 2'S1 o/0 in iz raznih krajev po yz °/0. Koroški Slovenci so torej pobirali vrlo stopinje takoj za kranjskimi sosedi in so izpolnili svojo »ndrodno dolžnost« dokaj vestneje od bratov štajerskih; tisti 0"36 %> za katere je pojemalo število štajerskih matičnjakov, je samo na sebi neznatno, a ponavljajoče se je znamenje nekega kroničnega zla, nekega raka, katerega naj bi tam doli ob Dravi in Savinji kar najhitreje odstranili iz narodnega života, saj ne gloje samd nekaterih udov, nego slabi celoto našega ndroda. — Da je priraslo toliko članov v »raznih krajih«, za to gre hvala v prvi vrsti sosedom Hrvatom; bilo jih je 1883. leta 41, 1888 leta pa 70, poskočilo je torej število za 29 = za 70*- Matičnjake sem razvrstil v te le skupine: 1. Duhovniki in bogo-slovci; 2. učitelji (profesorji, ravnatelji, odgojevatelji); 3. javni in 4. zasebni uradniki; 5. odvetniki in beležniki, 6. zdravniki; 7. posestniki, obrtniki, tovarnarji, zasebniki; 8. dijaki; 9. društva, knjižnice, zavodi, občine. Po absolutnem številu jc tc skupine razvrstiti tako-le: ' I. Duhovniki. 1883. leta jih je bilo med matičnjaki 633, 1888. leta pa 676; pomnožili so se torej za 43 = &79 % ali r55 °/0 na leto. Dočim pa je raslo absolutno število, padalo je relativno razmerje, kajti 1883. leta je bilo 4i*73 % vse^ matičnjakov duhovnikov, 1888. leta pa samd 40 %. Ta prikazen se ne sme smatrati pojemajočim zanimanjem duhovnikov za »Matico«; relativno razmerje mora za duhovnike postajati tem neugodneje, čim živahnejc se zavedajo posvetni krogi naši tiste ndrodne dolžnosti, katero so duhovniki od početka »Matice« izpolnovali, ko so v takd odličnem številu stopali v kolo matičnjakov. Absolutni narastaj in relativno padanje duhovniških članov »Matičinih« je torej dokaz, da zajema naše društvo vedno več rastočih sil iz ostalih krogov närodne inteligence. Bog däj, da bi začeli ti krogi Še živahneje tekmovati z duhovniško gardo »Matice«! > Žal, da nam ni mogoče dognati, v koliki meri se udeležuje ma- tičnega delovanja duhovščina pojedinih slovenskih pokrajin; dognati moremo to zgolj gledč ljubljanske in laboclske vladikovine; v obeh je duhovščina narodno takd jednotna, da smemo trditi, da je z jako malimi izjemami »sposobna« za matičnjaštvo; v obče ji pa nalaga gmotno stanje tudi nekako dolžnost, na tem polji pospeševati narodni napredek, Med člani ljubljanske vladikovine je bilo 1883. leta duhovnikov 294, leta 1888. pa 312, torej za 18 več = za &12 a dočim je med kranjskimi člani imela »Matica« 1883. leta 4r73 o/0 duhovnih članov, padci jc 1888. leta ta odstotek na 36'^ °/0. To relativno padanje bi se bilo pa lahko zavrnilo, saj je bilo 1888. leta sam<5 52 % vse kranjske duhovščine (broječe okroglih 600) v »Matico« vpisanih. Najdemo pa, ako se ozremo po posameznih dekanijah, jako različne razmere gledč udeležitve duhovnikov pri »Matici«. Prvo mesto zavzema dekanija bistriška: 83-3 % njene duhovščine najdemo med matičnjaki, takoj za njo prihaja Ljubljana z okolico z 83^ %; Vipava z 80 %, Vrhnika z 78*9 %» Šmartno s 66*6 °/0, Postojina z 6r6 %, Ribnica s 55 %> Radovljica z $r3 Kranj, Kostanjevica, Metlika, Cerknica in Idrija vsaka s 50 %, Loka s 47'06 %, Novo mesto s 43*2 %> Moravče z 387, %, Trebnje z 38^ Kočevje s 36', o/0, Kamnik s 35*7 % in Šmdrije s 35 %. Razvrstimo te dekanije po relativnem številu duhovnikov med matičnjake pojedinih dekanij. Jako so poučne nastopne številke: Duhovnih članov je bilo v dekaniji moravški 90%, % vseh matičnjakov te dekanije, v kočevski in loški po 66\ %, v trebanjski 65 °/0, v šma-rijski 58*3 %, v vipavski 50 o/0, v litijski 48 %> v ribniški 47g o/0, v bistriški 47^ %, v cerkniški 47^ %, v kamniški 46'e °/0> v radovljiški 45-6 %, v metliški 4.0 s °/0, v novomeški 40 %> v leskovški 385 %, v kranjski 37-- o/0, v idrijski 26$ °/0, v ljubljanski 26-3 °/0, v vrhniški 25*8 °/o» v postojinski 20 %• Znamenito je to, da so 6ne dekanije, ki imajo relativno največ duhovnikov, med zadnjimi gledč števila vseh svojih matičnjakov: Moravče štejejo n, Kočevje 12, Loka 24, Trebnje 20, Šmarije 12, Vipava 24, Litija 25 Članov, Ribnica 23, Bistrica 21, Cerknica 17; maloštevilni so matičnjaki tudi v dekaniji metliški (27) in idrijski (26), a vse druge imajo nad 30 članov: kamniška 32, radovljiška 46, novomeška 40, leskovška 39, kranjska 53, vrhniška 58, postojinska 40 in ljubljanska 300. To protislovje absolutnega in relativnega razmerja gotovo ni zvati prirodno, nego ima brez dvojbe razloge, ki bi se dali lahko odpraviti, izvzemši sevčda Kočevje in Ljubljano. Kdo je kriv, ne vemo, a inteligenciji <$nih dekanij z malim številom matičnjakov in ogromnim relativnim Številom duhovnih članov, kličemo: »Adame, kje si?« — Primorske vladikovine so brojile duhovnih matičnjakov 1883. leta I02> 1888. pa 117, narastaj je bil torej za 15 članov, oziroma 14'- % v petih letih. S tem prirastkom se ujema relativna razmer, 1883. leta jc bilo med primorskimi matičnjaki duhovnikov 42'ir, %> 1388. leta pa 42-- %. Tu torej dobiva »Matica« iz duhovnih krogov še vedno več novih članov, nego iz ostalih piastij ndrodovih. Kakšno je razmerje med celoto duhovnikov teh vladikovin in duhovnimi matičnjaki, žal, da ne moremo povedati točno; ako pa je precčj verjetno, da so vsi slovenski duhovniki primorski člani »Družbe sv. Mohorja«, razvidimo to-le: Primorske vladikovine imajo blizu 400 slovenskih duhovnikov, katerih je v »Matico« vpisanih 117, t. j. 29*05 %, ne baš obilno število! Glede števila matičnjakov se vrstč pojedine dekanijc primorske , tako-le: Gorica z Si člani, Trst s 77, Tomaj z 18, Črniče in Dolina z 12, Boleč, Koborid, Tolmin, Pazin z 9, Koper 7, Komen s 6, Sv. Peter in Kastav s 5, Jelšane s 4, Buzet s 3, PiČan z 2, Kanal z 1 članom. Razvrstimo pa zdaj dekanije poleg relativnega broja duhovnih članov, pa dobimo nastopno razredbo: Pičan, Kanal in Buzet imajo 100 % duhovnih matičnjakov, Dolina 83 - %• Crniče in Komen po 75 %, Boleč in Koborid po 66'G %> St. Peter 60 %, Gorica 50 %, Jelšane 50 %, Pazin 44-^ o/0, Kastav 40 °/0, Tolmin 22\, °/0, Trst 20'-, %, Tomaj i6's % in Koper 14 ., %. Pri primorskih dekanijah pogrešamo torej tisto zgoraj poudarjano razmerje v označeni strogi obliki. Z ozirom na narodnostne razmere in na nekoliko jako neugodni gmotni y položaj primorske duhovščine nam ni dalje o tem razmerji govoriti. Nekako podobne razmere nam kaže k r š k a vladikovina, samd da nahajamo tu pdleg absolutnega pomnoženja relativno padanje du-hovskih matičnjakov. Leta 1883. je štela »Matica« na Koroškem 36 duhovnih članov, = 65^ % vse^ koroških matičnjakov; a dočim je absolutno število se povikšalo na 39, padlo jc do 1888. leta relativno na 60 %. Tega padanja se pa smemo gotovo veseliti, kot spadaj očega v vrsto tistih prikaznij, ki svedočijo, da se polagoma dani v starem Gorotanu. Ker ima Koroška okoli 170 slovenskih duhov.iikov in bogo-slovcev, vpisanih jih je torej v »Matico« doslej 22"«, % — gotovo precej skromen del duhovščine slovenske krške, a znane razmere tam severno od Ljubelja so krive tudi te slabe udeležitve pri »Matici«. Izključno duhovne matičnjake nahajamo v dekaniji Doberlaves (6), * Kanalska dolina (4), Spodnji Rož (3), Tinje (7); Velikovec ima jih 5 = 71 \°/0 vseh svojih matičnjakov, Beljak 7 = 38$°/0 in Celovec 5 ==3r2<>/0. Strože nego na Koroškem in Primorskem smemo preiskati in presoditi matičnjake duhovnike v skoro čisto slovenski vladikovini labodski; da pa ne delamo krivice, prištejmo še duhovnike, živeče v se ko v s ki vladikovini in vpisane v »Matico«. Naravnost recimo: tu, na Štajerskem smo zasledili prikazen, ki nas je globoko užalila. tembolj, ker se je nismo nadejali, akoprem smo že videli, da tam število matičnjakov v obče pada. Leta 1883. je bilo med matičnjaki 186 duhovnikov lavantinskih = 48*97 °/0 štajerskih matičnjakov; a 1888. leta samd t62, torej za 24, ali 14*3 °/0 menj; relativna razmer pa je padla za o*84 za to izgubo ni bilo nobene kompenzacije. Najnovejši šematizem navaja 444 duhovnikov živečih na spodnjem Sta-jerji, članov matiČinih je bilo zadnje leto torej med njimi 36'., %, zaostala je torej lavantinska duhovščina za ljubljansko za 15'G °/0, Ako razvrstimo dekanije po relativnem razmerji med duhovniki pojedine dekanije v obče in med duhovnimi matičnjaki dotične dekanije, tedaj se vrstč dekanije v tem-le redu: V dekaniji Maribor desni breg je 77'7 % matičnjakov med duhovniki (7 duhovnikov), Bistrica Slov. 70 % (14), Smartino $8's % (10), Nova cerkev, Rogatec in Vuzenica po 50 % (oziroma 7, 7, 4), Ptuj 45%, o/0 (11), Kozje 44^ »/o (8), Ljutomer 43'5 % (I0)» Jarenina 40 % (6), Konjice 35*2 % (6), Dravsko polje 30-7 % (4)» Zavrč 30 % (3), Št. Lenart 28', % (6), Laško 28", % (6) Braslovče 285 % {4), Gorenji grad 25 % (5)» Brežice 24*2 % (&)> Šaleška dolina 23 % (3), Šmdrije 22*0 % (4), Celje (5), Maribor levi breg 17-5 o/0 (21), Včlika Nčdelja 14*3 % (2), Marnberg 11\ o/0 (1). Vzemimo v poštev dne dekanije, katere imajo najmenj po 10 matičnjakov, tedaj vidimo, da je bilo duhovnih matičnjakov v odstotkih v dekaniji Smartino 83*3 % (10 duhovnikov), Kozje 72*7 % (8), Slov. Bistrica 66\, % (14), Rogatec 63',; % (7), Jarenina in Konjice po 60 % (6 oziroma 6), Maribor pri Dravi 5r2 % (2I)> Št. Lenart 46\ % (6), Gorenji grad 457, % (5), Brežice 44*4 % (8), Maribor za Dravo 41^ °/o (7), Braslovče 40 «/o (4). Ptuj 35V, % (T0> Ljutomer 31*0 % (10), Celje H'7 % (5)> Včlika Nčdelja 12-, % (2). Gledč duhovnih matičnjakov v »raznih krajih« nahajamo jako izdaten napredek. Leta 1883. bilo jih je med matičnjaki te skupine 9-5 %, 1888. leta pa 27^,, %. Da se je to razmerje za toliko zboljšalo za duhovnike, to so provzročili sosebno hrvaški duhovniki in bogoslovci, ki so pristopili k »Matici« v razmerno posebno velikem številu. II. Matičnjaki iz jedra närodovega: trgovci, obrtniki, posestniki (tovarnarji, zasebniki) zavzemajo drugo mesto. Leta 1888. jih je bilo < 272 = lö'or, % vse^ matičnjakov; razmnožili so se od 1883. leta za 34 = I4\,s °/0, oziroma za 2'S!i % na leto, narastalo jim je torej število za blizu dvakrat hitreje od duhovnih matičnjakov. Med narastajem matičnjakov v zadnjih 5 letih je bilo % te skupine. Leta 1883. jih je bilo i$*GS % vseh matičnjakov; torej se je relativno razmerje do 1888. leta dvignilo za o*.u %. Ne vemo, če je to zboljšanje v pravem razmerji s tistimi življi te skupine, kateri se smejo po svoji izobraženosti smatrati, rekel bi, sposobnimi za matičnjaštvo; zdi se nam skoraj preskromno. Kranjskih posestnikov itd. bilo je 1888. leta med matičnjaki 192 = 2 2 * r, °/0 vseh kranjskih matičnjakov, ali yomc % vsc^ matič-njakov te vrste. Leta 1S83. jih je bilo stoprav 162 = 22'2C % kranjskih, in 68 % vseh matičnjakov. Za 2"s % so torej napredovali kranjski posestniki itd., za iste odstotke so zaostali drugovi jim zunaj Kranjske. Na Kranjskem samem so se namnožili za 18"5 %, t. j. za 3'7 °/0 na leto. Skupno število kranjskih matičnjakov posestnikov itd., podrobnejši pogled po pojedinih dekanijah gledč absolutnega in relativnega razmerja in namnožitve: Dekanija 2 • Z Bistrica « Si 'Ö « 'ZL )—< « >4 Kočevje S t- « Leskovec ü 0 1 Metlika 0 > S Novomesto Ž t ■A « ci ; rt O v 0 "C č" >7> Trebnje rt > « > Vrhnika 0 • <>5 7 3 9 5 0 19 5 Z 2 b 0 0 It» 12 7 O 0 7 23 2I-3 3 3'3 34-; 15* 0 35« I*'* 4 22 2 0 »5 40 2b 30^ O 0 29 39 c 3) + — — + — _ — — + "t + — — 4- + 4) 5 0 3 0 2 0 b I 2 2 2 0 2 8 9 0 r i 3 13 1) = matičnjakov II. skupine 1888; 2) = v c/0 matičnjakov te dekanije; 3) = od 1883—88 -f- ali — za; 4) — matičnjakov. Absolutno največ matičnjakov posestnikov imajo torej dekanije: Ljubljana z okolico, Vrhnika, Kranj, Postojina in Radovljica, relativno največ pa Postojina, Vrhnika, Kranj, Idrija in Bistrica; pristopilo jih je v zadnjem petletji največ v dekaniji Vrhnika, Radovljica in Postojina; rakovo pot so šli v dekanijah Cirknica, Kamnik, Leskovec, Litija, Loka, Metlika, Smärije in Trebnje; posestniki cirkniške dekanije so celö popolnoma izginili iz imenika matičnjakov! Primorski posestniki itd. so se od 1883. do 1888. leta pomnožili za 2 možd, bilo jih je 28 1888. leta = io3 °/0 vseh matičnjakov te skupine; pomnožili so se za 7*- °/0. Največ jih ima Trst, 16 = 20%, % vseh tržaških matičnjakov; Tomaj 5 = 27^ Gorica 4 = 4$ %, Tolmin, Jelšane in Kastav po 1, oziroma po i\ %, 25 ° 0 in 2$ 0 0. Med koroškimi matičnjaki je 1888. leta posestnikov itd. 9, t. j. 13-9 %, za več nego polčetrti odstotek več nego na Primorskem. Od 18S3. do 1888. leta so prirasli 4, pomnožilo se je torej jim število za 80 °/0, malo da se ni podvojilo. Ti člani bivajo v nastopnih dekanijah: v beljaški 4, t. j. 22'2 °/0 beljaških matičnjakov, v celovški istotako 4, t. j. 25 0 o, jeden pa v velikovški = 14-3 ° 0. Ostale dekanije krške so brez te vrste matičnjakov. La van tins k a vladikovina je brojila 1888. leta 39 posestnikov itd. med svojimi matičnjaki, t. j. 1 r, ° 0 matičnjakov te škofije. Na" rasel je ta broj od 1883. leta sem za I., t. j. za 2*,; % v teku petih let! Lavantinska škofija je tudi tu zaostala za slovenskimi sestrami. — Največ se jih nahaja v dekaniji celjski in ljutomerski, a Še tu samd po 7, t. j. 20 0 o oziroma 29^ °0; Maribor za Dravo jih ima 4 = 23^ 0 o, Braslovče, Gorenji grad, Jarenina, Št. Lenart, Ptuj in Včlika Nčdclja po 2, oziroma po 20 °> i8'x %, 20 0 0, °. °> 6*4 % 12\ 0/0, SI. Bistrica, Brežice, Konjice, Laško, Maribor pri Dravi, Smä-rije, Smartino, Vuzenice in ZavrČ po 1., vse druge dekanije pa niti jednega (Dravsko polje, Kozje, Marnberg, Nova cerkev, Rogatec). Žalostno ! V »raznih krajih« in v inozemstvu je bilo 1888. leta posestnikov itd. pri »Matici« 4, t. j. 2\z ° 0 matičnjakov iz raznih krajev in iz inozemstva, v primeri z 1883. leta za 3 menj, torej znižanje za 42g0 o- III. Tretje mesto med matičnjaki zavzemajo učitelji vseh vrst (izvzemši duhovne učitelje). Leta 1883. jih je bilo vpisanih v »Matico« 235, ali 15*43 0 o vseh matičnjakov, leta 1888. pa 256, ali 15'1C %; navzlic absolutnemu prirastaju za 21 ali 8*ai 0 0 je padlo relativno razmerje za o*j2 °/o, ker se je broj učiteljev za skoraj 4 0 0 slabeje pomnožil nego skupni broj matičnjakov. Na leto jih je priraslo samd za r79 °/o, nekaj, a prav malo več, nego pri duhovnikih. Absolutno največ učiteljev je med matičnjaki ljubljanske Škofije, namreč 81 ali gmM 0 0 vseh matičnjakov te škofije in 31-- 0 0 vseh učiteljev-matičnjakov. Od 1883. do 1888. leta se je ta broj pomnožil za 4 ali za 5'2 — jako neugodna razmnožitev pri stanu, spadajočem k inteligenciji. Relativno razmerje se je shujšalo za 1 %, — Vzemimo zdaj v poštev število vseh kranjskih učiteljev (profesorjev, ravnateljev) in poglejmo, v katerem razmerji podpira kranjsko učiteljstvo »Matico«. Vseh učiteljev ima (1887. 1.) Kranjska 660, torej se jih nahaja v vrstah matičnjakov stoprav 12*2 0 o- Izmed onih 81 učiteljskih matičnjakov je pa 36, t. j. 44^ 0 o srednješolskih učiteljev, ljudskih učiteljev je torej samd 45 vpisanih v »Matico« —gotovo jako malo zastopnikov mnogobrojnih učiteljev, katerih je sevčda mnogo v neugodnem gmotnem položaji. Izmed kranjskih dekanij se najbolj odlikuje Ljubljana po številu matičnjakov iz učiteljskih krogov; šteje jih 45 = 17-5 0 0 vseh matičnjakov te skupine, $5-5 % vseh dotičnih kranjskih, in 15 0 o vseh matičnjakov ljubljanske dekanije. Za njo prihaja Leskovec s 7 učitelji = 18 %, Novo mesto z 7 = 177, °/o, Radovljica in Vrhnika s po 5 = I0'9 0 o in 87 °/o, Kranj s 4 = 77 °/0, Postojina s 3 = 77 %, Kamnik in Trebnje z 2 = 6\2 ° 0 in 1 0 0, ostale dekanije imajo po i., Idrija, Kočevje in Ribnica po nobenega matičnjaka-učitelja 1 — Sapienti sat! — Primorske učitelje stavimo kranjskim drugovom za vzgled; dasi je večina gotovo v neugodnejših razmerah in dasi je tam broj slo. venskih učiteljev izdatno manjši nego na Kranjskem ali Štajerskem, vpisanih jih je vender 57 = 20"89 % vseh matičnjakov učiteljev doslej v »Matico«. Od 1883. do 1888. leta jih je priraslo 10, razmnožili so se za 21'o 0 o, t. j. za celih 4*.,4 % na leto; relativno razmerje pa znaša 1888. leta 2i\ % in se je od leta 1883. zboljšalo za r*- %. Prvo mesto zavzema Gorica z 19 matičnjaki-učitelji = 23-4 0/o svojih matičnjakov; potem Trst s 14 = iys °/0, Koper s 5 = 7i\ 0 0, Tomaj Koborid in Pazin s 3 = po 33*3 00, Boleč in Tolmin po 2 = po 22\ 0 o, Črniče, Komen, Št. Peter, Dolina in Jelšane po 1; ostale dekanije nimajo niti jednega. Koroške učitelje zastopajo 4 učitelji v »Matici« = borih &Ui % koroških matičnjakov; še ti so pa skoro sami srednješolski učitelji. Od 1883. leta sem je prirasel 1 in je relativno razmerje dvignil za celi r16 4 o- Izmed dne četvoricc so 3 v beljaški dekaniji = 16\; % beljaških matičnjakov; 1 pa v celovški. Mala udeležba koroških učiteljev je živa »signatura« koroških razmer. — Lavantinska vladikovina z 52 učitelji matičnjaki = borih I4'«ft 0 0 vseh lavantinskih matičnjakov, hodi tudi v tem pogledu rakovo pot: 68 = 17'5C °o vseh ondotnih matičnjakov je brojila 1883. leta; 16 jih je torej odpadlo v petih letih, t. j. skoraj četrti del. — Pa vender niso šc nikdar nazvali Slovenski Štajer »tužnim«. — Raztreseni so dni učitelji-matičnjaki tako-le: v Celji (dekanija) 9 = 25-- 0 0 tamošnjih matičnjakov; v Ptuji 8 = 25'8 %, v Ljutomeru in Mariboru pri Dravi po 7 = 2I'8 0 0, in 17.3 %, v SI. Bistrici in Mariboru za Dravo po 4 = 19 % in 24 0 o, v Rogatci 3 = 27^ 0 0, v Dravskem polji, v Jarenini in Včliki Nčdelji po 2 = 33.* %, oziroma 20 0 0 in 127 °.0» v Braslovčah, Brežicah, Št. Lenartu in Šmarijcm po 1, v ostalih dekanijah — nobeden! V »raznih krajih« je 1888. leta 62 ueiteljev-matičnjakov, t. j. 37*6 % vseh matičnjakov iz »diaspore* in 24'., °0 vseh matičnjakov učiteljev; napredoval je ta broj od 1883. seni 7-a 22 m(^ž = 55 0 0 ali na leto za 11 0 0. Lep napredek, h kateremu so izdatno pripomogli učitelji hrvaški (oziroma na Hrvaškem), katerih šteje »Matica« 28, t. j. I0'9 % vseh matičnjakov te skupine. Častno je zastopan tudi Dunaj z 11 učitelji. (Konec prihodnjič.) Satura. 5- jX^ladenič moj v življenja dobi zorni, Bodočnost svčtla tebi se odpira, Odkod zatorej glas tožba izvira, Ki dolgo žc jih slušamo pokorni? Duhovi žitja so nam res uporni. Prej setve trud, pozneje žetve bira, A sto zaprdk si stokrat mož podira, Srčndst mu talisman je čudotvorni. Zatd razdvojen prdcej ne zaplakaj, Četudi kje ti noga izpodrkne In vselej nc dozdri vsako zrno. Pošteno delaj in zaupno čakaj, Svetloba sol neu kratkodobno mrkne, Zatem se beli spet obzorje črno 7- Okusil žitja sam dovdlj grenkote, Zadostno tudi so takisto znane Trpečega človeštva mini rane, Krepdsti vse njegove in slabote. Junak ne vstraši vrli nje togotc, Udarcem se usddinim ne gane, A kfcdar truden borbe neprestane Potoži bdi, zaslužil ni sramote. Na lds je križa svetega razpeti Sam Bog o grozni tožil bolečini: »Zakaj si, Oče, mčne Ti zapustil?« In slabi mi ljudjd, od zemlje vzeti, Otroci greha v s<>lzni tej dolini, Nas bi nobeden tožbe ne izustil? 6. Trddst sred mi rada se očita, Ker čustev nikdar jezik moj ne laže, Ki živo jih dejanje ne pokaže, Da v nddru moškem so bilh razvita Res pdt do srca mojega je skrita, Bcdd pred njim oprezne uma straže, Odvračajo nevdrnike Tomaže, Katerim zldhka ni zveddvost sita. A bdbcev mčni sodba nekrivična Samo v vedrilo služi ter zabavo, Saj kdor poznd me prav, narobe sodi. Vsa čustva srčna moja so resnična, In kar pred pamet bi ne smelo zdravo, Po tem z menoj nikomur žil ne bodi! 8. Človeku silne časih bolečine Zamolčati nikakor ni mogoče, Bolestne skriti ne mu sölzc vroče, Ko dragih nddej gleda razvaline A nejevolje čustvo me prešine, Ko pevce slušam naše vzdihujoče, Katerih mladi zbor po sili stoče In se raztaplja od »solzic« mokrine. Sočutja vaše ne bud d »solzice«, »Glumdška bol« vas rodu ne prikupi, Gospddki nežni vi od alabastra. Poet nam pravi jasno kaže lice, In če mu padajo za upom upi Tolaži se: »Per aspera ad astra!« Jos. Cimperman. O menjavi topline v Ljubljani. Spisal Ferdinand Seidl. (Dalje.) ovoljeno bodi še obzorje vsaj nekoliko razširiti z odgovorom na vprašanje: kolika je verjetnost, da nastopi ta ali dna mrzlotna stopinja v raznih mestih širne Avstrije vsaj jeden-krat v fizični zimi (novb.—mo.)? Že J. Hann je priobčil (1882. 1.) odgovor, dodajemo na novo le dotična števila veljavna za Ljubljano. VI. Verjetnost topHnske najniŽine v znesku 0» -5° - IOö -15° —20° —25« > — 30« in menj. Praga (30) i 00 roo •87 '63 •27 03 ■oo Krakova (30) roo roo roo •90 •63 •40 •07 Budapešta (21) roo roo Si •24 00 •00 -00 Dunaj (20) roo roo ■85 '55 05 •00 00 Celovec (30) roo roo roo •90 57 •20 ■03 Ljubljana (30) roo roo •93 ■70 •37 •03 •00 Zagreb (20) roo roo •85 •45 •05 •00 •00 Trst (30) roo •40 •10 00 •00 •00 •00 Vis (22) •68 •14 •00 00 •00 •00 •00 V Ljubljani je — kakor javlj; a ta pregled — skoro vsako mraz pod —io° pričakovati, pod —1$° v 10 letih 7krat, pod —20° v istem rdku 4krat, pod —250 pa šele v 30 letih jedenkrat. Na Dunaji so mrazovi pod —20° 7krat redkejši kakor v Ljubljani, na —250 toplina v 20 letih ni upadla. Praga ima menj silnih mrazov od Ljubljane, le prav jakih (pod —250) jednako število. V Krakovi je število takih I3krat toliko kakor v Ljubljani (0*40 proti 0'03), celd mrazov pod —30° je tam 2krat toliko kakor pri nas za 50 milejših. V tem se izraža kontinentalno položje Galicije; precčj podobne so razmere v Celovci, dasi vender ne toliko ostrč. A primera Celovca z Dunajem in Zagrebom kaže, kakd zelo se povekša osornost podnebja ali kontinentalnost zarad lčže v kotlini. Zatorej so razmere ljubljanske, kar se tiče pogostosti prav jakega zimskega mraza najpodobnejše dnim koroškega stdlnega mesta. Koliko ugodnejši so odnošaji ob Adriji! V Trstu so le topline med o in —50 gotove (verjetnost roo); *) V oklep postavljena števila pripovedujejo, koliko let je vzetih v poštev Pis. »S pod —5° niti vsako drugo zimo ne upade toplina, pod —io° šele v io letih i krat. Na otoku' Visu pa se niti stopinje prvega presledka naše tablice VI. ne ponavljajo vsako zimo, nego le v io letih 7krat! Bodisi pogostost bolj in menj jakih mraznih stopinj znakovita za različna podnebja in vplivna na razvoj in razširjatev organskih bitij, vender imamo motriti nepravilnosti toplinskcga tira še z druzega stališča. Pojem o zakonitem pomikanji toplinskem nastane, ako izločimo brezštevilne motnje, ki ovirajo zakoniti, vzajemni učinek solnčnega stanja in topografske lčže. Te storč, da niti dnevni niti letni tir v istini ni podoben valoviti črti, ki se od najnižine zdržema ukrivljena dviga proti najvišini in potem zopet polagoma upada. Motnje pomaknejo toplino nepravilno sedaj nad, sedaj pod normalni znesek, in zatorej se pomika dejanski tir toplinski kot neredno nazobčana črta med glavno najnižfno in naj višino. Zgodi se, da motnje popolnoma obrnejo normalni značaj; saj je Časih celd opdludne hladneje nego zjutraj, in namestu poletne toplote imamo pogostoma pravi jesenski hlad. Nekaterikrat smo izpostavljeni bolj ali menj jakim toplinskim skokom in preobratom. Dočim razlike normalnih skrajnostij določujejo s svojo velikostjo milino in ostrino podnebja, napravljajo slučajne menjave toplinske stanovitnost in i z preme m bo njegovo. Tudi to je važen klimatni Činitelj in vredno je spoznavati ga. Nepravilnih izprememb, ki se vršč v teku dneva, nc bodemo preiskavah; prvič, ker se jim moremo vsaj nekoliko prilagoditi, kolikor se godč nam pred očmi, drugič pa in zlasti, ker izdatne izpremembe med jutrom, popdludnevom in večerom vplivajo na povprečno dnevno toplino in se spoznajo potem kot izpremembe topline od d n č do dnč. Da jo spoznamo, poiščemo razliko dnevne topline vsakega dnč in njegovega prednika. Tako pozvemo dejansko menjavo, ki na nas vpliva, ne gledč na normalni narastaj ali upadaj toplinski. Izbral sem si desetletje 1871 —1880 ljubljanskih opazovanj, kar v obče zadoščuje. Razlika med 1. jan. 1871. 1. in 31. debr. 1870. 1. napisala se je prva, in takd se je delo nadaljevalo do 31. dnč debr. 1880. leta. Kot povpreček sem smatral tretjino vsote treh vsakdanjih opazovanj (ob 7. u. zjutraj, ob 2. u. pop. in 9. u. zvečer). To siccr ni popolnoma prava srednja dnevna toplina, ali razlikuje se le malo od nje, napaka torej izginja v diferencah. Povprečni znesek vseh 3653 diferenc desetletja je 170 C. Za toliko se povprek v letu izpremeni topline v Ljubljani od dne do dnč. Pomen tega rezultata pojmimo stoprav, ako ga primerjamo na-ličnim številom drugih mest. Slavni meteorolog J. Hann je proučeval izpremembo topline devetdesetih krajev, razširjenih po vsem svetu. Njegovi preiskavi bodemo jemali primerjalne vzglede. Hann je našel nastopno izpremembo v letnem povprečku v tu imenovanih mestih: Neapolj ro; Kajira 1*3; Atene 1*4; Pariz r-5; Oksford 17; Stuttgart, Lipsija, Zürich 18; Bukurešt, Dunaj vg; Varšava 20; Monakovo 21; Petrograd 2'2. Največjo izpremembo imajo severni notranji deli Zjedinjenih držav, namreč do 4-0; tudi zahodna Sibirija jc središče velike izpremembe. (Odtodi in pa od pomanjšane vlažnosti amerikanskega podnebja, pravijo, prihajajo izpremembe na telesi in značaji, katere čutijo Evropejci, ki se v severni Ameriki naselijo; odtod družilni vpliv podnebja v Avstraliji in Novi Zelandiji.) Takoj vidimo, da je Ljubljana na boljšem kakor Dunaj, Stuttgart, Lipsija in Zürich. Nasip gora, ki Ljubljano oklepa skoro ocl vseh stranij, in sicer vekša njeno kontinentalnost, brani hitri navdl vetrov nasprotnega toplinskega značaja in manjša menjavo topline od dnč do dnč. Dostikrat veje južni ali severni veter po sosedni Hrvaški in pa visoko nad Ljubljano preko gora nekoliko časa, predno doseže dno kotline. Se bolj zavarovan je v tem oziru Celovcc. Ni smeti prezreti, da vplivajo toplinske izpremene na organizem različno, če je zrak relativno vlažen ali suh. O veliki vlažnosti se malo ohlajenjc prav zeld čuti in škoduje, v suhem zraku pa ne vpliva 11a čut, niti nima slabih nasledkov (G. pl. Licbig.). Toplmska izprememba različnih podnebij se torej ne dä neposredno primerjati. Manjše izpre mene v Ljubljani morebiti ncugodnejc vplivajo, kakor nekoliko večje na Dunaji. Zračna vlažnost v avstrijskem stölnem mestu je namreč 72% povprek na leto, v Ljubljani pa 83% (blizu tolika je sploh po Gorenjskem in Dolenjskem, v Celovci tudi 83%, v Gorici 70°,0). Ako se prav spominjam, javlja K e esbacher *), da so na Kranjskem bolezni na dihalih in čevesni katar i pogostejši kakor v drugih kro-novinah avstrijskih. Natančna preiskava morebiti dokaže, da so temu kriva svojstva podnebja, in sicer velika vlažnost ter gledč nanjo izdatna izprememba topline od dnč do dnč. Zlasti neugodno je, da sta obe ti svojstvi istodobno največji po zimi, ko je zračna toplina že sama na sebi v največjem nasprotji z gorkoto človeškega trupla. Dr. Keesbacher, „Krain und seine öffentliche Gesundheit'1. (Dalje prihodnjič.) Jezikoslovne mrvice. Priobčil dr. K. Štrekelj. (Dalje.) Parne, paren, subst. f. pl., konjske jasli (Temljine). Janežič: parna, f., Heuboden, Getreideboden. Iz nemškega: srvn. h am, barne m., Krippe, Raufe; weiter Scheuncnraum zur Seite der Tenne (Benecke-Müller-Zarncke, Mhd. Wtbch. I. 89). Prim, še Schmeller-Frommann I. 278, Schöpf, Tir. Idiot. 30. Pujštva, e, subst. f.. Dörrkammer; poleg tega se v časi sliši tudi pajUra (Tolminsko). Beseda je nemški Backstube. /Vmterki, ov, subst. m. pl., najslabše predivo, die Nachbreche beim Hanf; Podgorjane, katerim ta beseda rabi, jo izrekajo potvlrčb, powti'ow. Stsl. bi se to glasilo "*pauten>ci iz pa-uter-bkb. Koren jc ter brechen. Ker imajo sestavljenke s prefiksom pa naglas na prefiksu (prim, paglavec, päbrki: pdberki), moral je prejiti u v soglasnik n», kateri je natö tudi pred seboj stoječi a preglasil v o, kar je v slovenščini znan pojav. Miklosich, Etym. Wtbch. 352: ter-, ima potirki, zadnje predivo. — Korošci razločujejo poleg lanene prčje četvero stopinj prediva: a) prašna prčja, najboljše predivo, zatem pride b) hodn\čna prčja; še slabša je c) tuljeva preja, in naposled stojč na najniži stopinji d) panterki. Tuljeva preja je tudi goriškim Slovencem znana (Letopis Mat. slov. 1880. 197). Na tem mestu navaja Erjavec z St. Viške gore tulji, tu-Ijev, m. pl.; po cirkljanskih hribih pa pravijo tule, gen. tul, f. pl., in tu lew adj., kar bi se v knjižni slovenščini glasilo tul/'e, ti'ilj in tuljev. Beseda je temna. Levstik je v Letopisu na omenjenem mestu primeril staroruski votolhi\> aus den Acheln des Flaches gemacht, votolovyj aus grober Leinwand gemacht; jaz bi še pristavil dijal.-rusko: vatüla, zraven votöla, samaja grubaja, tolstaja krcstbjanskaja tkanu, derjuga, rednina izb ochlopbevx>; idetb na mčški, na pokrytie vozovb, na odejala i pr. (Dalb, Tolkovyj slo-varb I. 257). PertiČ, a, subst. m., Waschbläuel (Celje). Janežič: per&ča, f. isto. Koren je per (Miklosich, Etym. Wtbch. 239: per 2). Pirk, a, subst. m., Name eines isabellfarbenen Ochsen (Podgorjane). Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 269: pyr-2. Piten, Uta, o, adj., schmackhaft (Miren pri Gorici). Prim. Erjavec v Le topisu Mat. slov. 1880. 168 in Miklosich, Etym. Wtbch. 247: pit. PMvez, a, subst. m., Flösser (Škofja lqka). Kor. jc pin. Sicer pozna nova slovenščina pl&vz Schmelzwerk, Hochofen, kar pa ni domače, ampak iz nemščine sprejeto: prim. bav. Blcehaus, ki pomeni isto kar Bloehütten, Blcexvcrk, namreč Schmelzwerk, flatus fcrri (Schmeller-Frommann I. 319) od srvn. blaejen, blaewen schmelzen. Tz plavz so neki slovničarji naredili plavez, kar je popolnoma neosnovano. Plčka, e, subst. f., majhna lesa (Tcmljine). Plčme, plemčna, subst. n., Zopftheil: kita v štiri plemčna pletena, ein Haarzopf aus vier Theilen (Flechten) (Celje). Ta beseda mi ni jasna; z besedo pihne Zucht, Same ni v sorodu, ampak podoba je, da je od korena plet sč sufiksom men. Kakor d se tudi t včasi izgublja pred m jom: stsl. osmi> iz ostmb, prim, vvme iz vydmen, plemo genus iz pledmen, rumena iz rudmem>. Bolj verjetno pa je. da imamo tudi ti besedi nov primer narodne etimologije. Zopftheil se nsl. imenuje tudi pramen, pramena m.; v Podgorjah izgovarjajo prdmn, pramna. Srbi imajo pramen, Büschel, Schopf, Hrvati pramak capillorum floccus, pram Büschel; Cchinje delajo kakor Slovenke svoje kite iz pramenov, prim. č. pramen vlasv Haarflechte. Ker Slovenke kite plelejo ali vplčtajo, lahko bi bil koren plet ispodrinil zlog pra v besedi pramen in beseda bi bila potem po analogiji mnogih drugih ncutralnih substantivov sč sufiksom men prešla v srednji spol. V tem mnenji me potrjuje še posebno to, da se je moški spol dozdaj ohranil v Tcmljinah na Tolminskem, kjer rabijo plemen, plemena v istem pomenu, kakor v celjski okolici. — Janežič ima v slovarji: prani, 111., Weiberzopf, das abgetheilte Haar. Ta beseda bi se imela prav glasiti pr<'-menit, iz tega jc posredno po oblikah pramnič, prdmnČ nastalo prdnč. Zavrniti je po tem takem Matzenaucrjevo razlago, Cizi slova 281, kjer izvaja pranč od ital. frangia fimbria, cirrus. PI tka, e, subst. f., peška v sadji (Gorenja vas pod Kanalom). Po Tolminskem pravijo pleka, na Krasu pa je pUjk Kern in der Weinbeere. Vse je šc temno. PoHtkinot počitkbtio, adv., so ziemlich viel (Privačina). Temna beseda. Podajdč, a, subst. m., vile, s katerimi snopje v kozlec podajajo (Šmartno p. Litiji). Polica, e, subst. f., deska pri plugu, Streichbrett am Pfluge (Pri Fari, kjer izrekajo paDca). Zavoljo pomčna je ta beseda zanimiva. Tudi ruščina jo rabi namreč za isto stvar: p6lka, polka sošnaja, otvah>, derevjanaja ili železnaja došečka, lopata pridčlannaja po-vyše sošnika (lemeha) dlja otvala zemli (Dalo, Tolkovvj slovaru III. 262). Tudi beloruščina jo pozna; iz nje jo je litavščina sprejela: pallčc (Miklosich, Etym. Wtbch. 255. pola 1). Iz Ribnice ima Miklosich (Lexicon palaeosl.-gr.-l. 619) še: poličica, das ovale Brcttchen am Pfluge. Ako je torej polica Streichbrett, Pflug-stiirzc, znana med Slovenci in široko med Rusi, mislim, da jo smemo v tem pomenu pripisavati že praslovanščini in trditi, da je bila že tedaj vsaj velikemu delu Slovanov znana; po tem takem bi bili stari Slovani razločevali pri plugu lernest, *gr$del\>, -plaz-t» (prim. Krek, Einleitung in die slav. Literaturgesch.2 114. 115), poleg tega pa tudi polico. Potnik, a, subst. m., korec, Schöpfeimer (Črnomelj, kjer izrekajo poiv-hik). Koren je pol: poljem, plati schöpfen. Prim. nsl. p6l (izreči pdw) pola: s polom poljejo vodo iz čolna (Šmartno p. Litiji). PUhiica, c, subst. f., Billichmausfalle (pri Fari, kjer izrekajo: powhica). Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 236: pelchü. PomiUjaü sc, pomisljam, verb, ipf., brünstig sein. Rabi se samo o kravah: krdwa sc pamisle (pri Fari). Poskočiti, poskdčim, verb, pf., während des Läutens pausieren. Pomen je jasen: da se zvon preglasi, mora zvonivec nekoliko poskočiti in se za vrv obesiti (Podgorjane). Prdvec, prdvca, subst. m., Waschblauel (Šmartno). Izgovarja se prdivc, prdwca, pisati bi bilo najbrž treba pralec iz *pradtacb od *pradlo Mittel zum Waschen. Prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 239: per-2. Prčšca, e, subst. fem., kruh, ki se daje o vseh svetih otrokom in drugim ljudem; po sredi jc vrezan (Šmartno p. Litiji in sploh po Kranjskem). Ta beseda je tujka, vzeta iz nemščine; prim. stvn. brhita, srvn. brezte, nvn. Bretze, Brctschcl poleg Brctstel iz stvn. brezitella, kar nemški filologi izvajajo od lat. bracelluvi, oziroma brachitum (Kluge, Etym. Wtbch. der deutschen Spr.s 38). Od tod imajo Slovenci tudi besedi presta in pidšta. Presca je narejeno od besede preHa se sufiksom 1yca: *prešlbca. e, in ne e, sem v ti besedi nastavil zatd, ker govorč pri Fari prišca. — Ugovarjal bi morda kedo, da prčšta (presta) in prčšca dandanes nimata več ene in iste oblike; ali pomisli naj, da se ravno oblike pečenega kruha od kraja do kraja in razmeroma v kratkem času zelo spreminjajo. — Kakor se deli presca po Kranjskem, tako se je svoje dni delil v Menihovem (München) prvi dan maja tako imenovani Wallerbretzen (Wadler-bretzen): »Es ritt an diesem Tage morgens 5 Uhr ein Mann auf einem Schimmel durch die Strassen und rief in jeder: »Gets zu'n häli'n Geist, wo mo & Walk>'brčzn ausgeit.« Schmellcr-Frommann I. 376. — Po Krasu razdajajo o vseh svetih (o vähtah) vähtic (vzhtid), to je: mal hlebec in poleg tega še kako sadje, posebno so v navadi koruzne latice (glavice). Otroci, pa tudi revnejši ljudje hodijo od hiše do hiše. Ko vstopijo, pozdravijo in zahtevajo svoj vahtič tako-lc: »Ddbro jitro! — Dijte vshtic!« V prejšnjih časih so tudi kako pobožno zapeli, dandanes pa zmolijo k večemu en očenaš in čeŠčendsimarijo. Ko dobč, česar želč, se odpravijo k sosedu s pobožnim pozdravom: »Biih s% smili zs včmb d}vši> wicah I c — Odkod je beseda vahte, subst. f. pl., ki je znana po Goriškem ? Jaz bi sodil, da je od nemškega Weih• Tag, katere prvi del se v južni nemščini izgovarja Weich: Weichpfinztag, Weichbrunn, Weichkessel, Weichwasser (Schmeller-Frommann II. 881 ; Schöpf, Tir. Idiot. 808). Kakor jc nastal iz Handwerk naš äntverh iz Speck naš špeht iz me die-it s naš mddih, tako je tudi iz Weichtag s prva nastalo vähtah, kar pa je narod imel za loc. pl.; zato si je k temu lokalu napravil svoj nominativ vahte (pl.). V nemščini sicer nisem mogel najti, da bi se bila beseda Weihtag (Weichtag) zares rabila za praznik vseh svetnikov (pomen bi pač ugajal : weich} srvn. wich = heilig, sanetus, saccr), vender berem v Schmeller-Frommannu II. 882: Ebenivethtag, Tag der Beschneidung. Pridtof fa, poleg pruštoh, pnUtoha, subst. m., die Weste (Kranjsko in Tolminsko). To je iz nemškega Brusttuch; ravno tako jc iz besede Fürtuch Slovenec napravil firtof in firtoh. Tirolec pravi brustig, der Brustlatz; das Mieder; (bei Männern) die Weste, in fürtig (Schöpf, Tirol. Idiotikon 64). PüHti, puZim, verb, ipf., peške zametati, kader se jč koščeno sadje (Vrhnika). (Dalje prihodnjič) Triolet. Lri tebi, dekle, bi imel nebesa, Nad vse stvari bi s tabo srečen bil! Poljubov slast h tvojih ust bi pil — Pri tebi, dčkle, bi imel nebesa! Ljubo bi mir se v dušo meni lil, Ko tebi zrl v obraz bi, v čar očesa , . . Pri tebi, d&kle, bi imel nebesa, Nad vse stvari bi s tabo srečen bil! Pri tebi bi srce si odpočilo, Srce ljubezni trudno in želja. O pač, v obližji tvojega srca, Pri tebi bi srce si odpočilo. In pozabilo jadov bi, gorja In čustva svoja v tvoja vsa bi vlilo: Pri tebi bi srce si odpočilo, Srce ljubezni trudno iu želja. Clausus. Sentimentalec. Spisal R. V torij. »Mislim, da umcjo moji bralci, kaj mčnim, da tudi njim že preseda to nezrelo, osladno pesmičenje.« Stritar. Lica: Solziš lav. Jurij Tepkovec. Mirko Resnica. I. prizor. Pred durmi ubogega podstrešnega stanovanja: Jurij Tepkovec i Odpri! — Trk, trk! — Kaj si se pa zaprl ? — Ali naj ti zapöjem ? Söva v lini žalostno joče, Mačke mjavkajo dkoli koče, V koči pa pevec Solzislav stoče . . . Luna bleda sije bajno, Včtrcc šepeče slžldko-tajno — Sokislav g<5ni čarobno lajno . . . Lajnaj, lajnaj — Mirko Resnica (pride): Slobodno, naprej, saj ga ni doma! Ključ iz peči vzemi in kar odprl, jaz mu moram takd vzeti grško slovnico, saj je sam ne prinese, razmišljena stvar! II. prizor. Tepkovec (odprč sobo, ubožno opravljeno): Saj ga res ni domd. Pa že sanjari po Rožniku »pod Šumččimi lipami in dehtččimi kostanji in pije opojne slasti pevajočih ptic, mr-mrajočih vrčlcev in vonjivih cvetov« . . , Mirko; Kaj pa ima tu? Tepkovec: Stritarja, Stritarja! »Spisov« V. zvezek, res krasna izdava! »Moj svet je ta: Ako že ljubite . . .« ha, ha, pa vender včmo vsi, kake »ldske« ima Solzislavova Miljena. Mirko: Kakd je že tista njegova pesem? . . svetle laske, Kakor solnčne paske . . .« Tepkovec: »Rumen nösek Kakor vdsek! Bleda lica Kakor . . .« Mirko: No, no, šalil se ne bodeš z njegovo »bdginjo«. Lepa je res, da človeka kar pogreje tam okoli srca nekjč, ko ji pogleda v temno globoko okd, samd . . . Tepkovec: Samd kakšen doktor se že rad solnči v njenih žarkih, ker je jako petična, kakšen doktor, pravim, naš je pa šele — sedmošolec. Dva klina ima še, da bode vrhu lestve, če se mu kateri ne zlomi, potem pa še ni v nebeškem kraljevstvu. Sedaj še lahko tako sanja, kakor svetopisemski Jakop ... no, kje že, saj smo vender časih take stvari znali . . . Mirko: E, kaj bodeš delal primere, saj sem že Homerjevih sit, ko vender trdč, da so sladke kakor ambrozija in nektar in nebeška mana. Če pa do katere pridemo, puli profesor korčne in korenine in koreninice in išče, kje li je tertium comparationis, s kakšno člčnico se uvajajo primere, s kakšno nadaljujejo. Potem . . . Tepkovec: Res, potem smo pa poetično nadahneni, kakor bi drobili o košnji resjä star ovsenjak za malico in pili kalno kapmco namesto uživali belega kruha in rujnega vina. Mirko: Rad bi res včdel, čemu li se učimo grščini, če ne zatd, da spoznavamo in uživamo lepote klasične! Naj para domd v zaduhli sobi, komur je na tem, kar se pa nas dostaje, to nam pustite — poezijo. Potem pa tožijo, da ni več pravih pesnikov! Ni čuda, saj ni ne vemo, kaj je lepo, ni ne znamo čitati klasikov! Pridite poslušat naših naukov, potem sodite sami! Glej Solzislava! Nikakor ne potrjam tega, da bi bil do cela nenadarjen ali celd glup, toda če misli, da je Hölty vzor lirike, kakd more dospeti do prave poezije? Sama zamišljenost in sanjavost ga je. Veselje za epiko in Homerja mora itak skrepenčti o suhoparni analizi največjih lepot. ŽM mi je, skratka reči, Solzislava. Mehke nravi je res, ipak bi se ne bil požčnščil in pohabil o opolzli in osladni sentimentalnosti, da je bežal bolehavih pesnikov in se učil poeziji iz Homerja. Sedaj pa nas napastuje s svojimi domišljavimi izrodki, nas in urednike, da bi se Človek pri elegijah smijal . . . Tepkovec: Ali pa debelo gledal, kaj li je to, po nekoliko čmerčča se mamka na razvalinah loncev svojih, ki jih je pobil slepi sosedov sultan, po nekoliko pa temna zagonetka iz grških svetišč, ki jo obračaj in obračaj, samd ugenl ne. Prozajist sem res, da pri vsakem epitetu »pestrobojen, pestrosojen« že mislim na tisto pestro bojano tekočino pred kmčtskimi hlevi ali »kmčtiškimi« hlevi, prozajist, pravim, vender si ne morem käj, da ti ne bi pritegnil. Saj me je vender časih tudi nekoliko genila Prcširnova »Nezakonska mati«, toda če mi začneš razkladati vse figure, vse trope, kar jih je in kar jih ni, potem si pa tudi mislim: uboga dčklica, če si morala takd preštevati figure, kakor jih naš Solzislav! Mirko: Kaj to bi še bilo. Naj pesmi — kuje, če mu drago, naj dela z umom, če ne umeje več s srcem. Toda to »popevčkanjc« o mehki, izvoljeni, ljubkovani devki, ta sentimentalnost, ki je združena ž njim, razjeda mu pravo moč. Le poglej ga : Vedno sanja in sanja, zamišljen hodi, toži in jadikujc . . . Tepkovec: Silno nesrečen je. Kopernf po nččem, pa niti sam siromak ne vč, po ččm. Ce hoče zgrabiti, zgrabi velik, puhel »nič«. Zvečer gleda luno, kakor tisti grški zvezdogled, ki je zeval proti nebu, pa mu je s podstrešja spustila ldstavica . . . toda, ne znam lepd povedati! Mirko: Na očeh mu leži mokrota in mu jih prepreza kakor megla . . . Tepkovec: Pod očmi se mu vije v polukrogu črnormena kurja polt, po obrazi pa se mu razliva bledfna . . . Mirko: In pa raztresenost! Tepkovec: 0, kaj je pa, Če časih kaj nardbe stori, kadar hoče v šoli s prstom plin prižgati, žveplenko pa zažene strani, če — PismonoŠa (vstopi): Gospod Solzislav N.! Mirko: Solzislava ni domd, vzprejmem pa jaz in mu vročim. (Pismonoša odide.) Tepkovec: Odkod neki je, vsaj ne že od nje? Mirko: Ne, pismo je z doma, mislim da od župnika. Sedaj bode treba plačati šolnino, in to veš, da mu je župnik glavni steber . . . Tepkovec: Kakor količ cepiču. Kadar bo pa hruška medčnka ali pa tepka, ki je mojega imena, dorasla, da bodo brenčali osč in sršeni po sočnih sadovih, tedaj bode pa količ nepotreben . . . Mirko: Pa zakaj si rekel, da bi bilo od nje? Ali ji je morebiti že odpisal, ko ste mu podteknili dno pismo ? Tepkovec: Pisal ji je, to vem, ha, ha! Moram se smijati še sedaj, kadar se spominjam dne stvari. Kakd je hlastno odprl pismo . . . Ha, ha, jaz pa, ki sem vse to napravil, jaz sem se držal za trebuh. Potem me pa zaljubljena solza še vpraša, zakaj se smejem, ha, ha! Pa sem mu rekel: Po noči se mi je sanjalo, da si ti bil Don Quixot, jaz pa Dulcinea . . . Pisal ji je še tisti večer, stavim sto kron, čeprav sem jih že nekaj Solzislavu dolžan, hočem reči: on mi jih je dolžan še nekaj . . . Mirko: Šala je bila malo pregrenka. Ali mu bode odpisala? Tepkovec: Nič pregrenka. Naj le misli, da ga ljubi, dokler se ne preveri, potem bode pa — zdrav. Pisala, kaj še! Misliš li, da je ne poznam? Taka je, kakeršne so druge. Nemški govori, kakor v obče domorodne »miljenke« naše iz pripravnice, glavico plavolaso dviga kakor mak, kadar mu je začelo kaliti seme iz cvetja, drobnd stopa kakor srnica, kadar se pase po tuji detelji, usta nje se smehljajo vsakomu, kakor srčnjska češnja, in nje očesce razsiplje žarke na vse, kakor solncc božje. Če se je pa morebiti kdaj kakšen žarek nje očij slučajno izgubil v temne Solzislavove prsi, potlej že sanja o nebeški sreči, poje o idealni ljubezni, o plavih laskih, o modrih oččscih in Bog včdi o ččm še in pošilja to »Zvonu«, »da bi svet čul in občudoval!« Miljena pa — kakor kds, vesel pomladi in tuj žalosti, neskrbno popeva: takd se Miljena ziblje v naročaji mladih dnij, toguj ali ne! Svet jc praktičen, in praktičnost se jc žc zdavna izneverila sanjajoči ljubezni! Kaj hoče tista sentimentalnost, ki misli, da vsakdo ž njo čuti in joče, da jo vsakdo ljubi ? »Rožice in ptičice in dekličice« morajo plakati, kadar je njemu takd hudo, da ne vč kakd! Hm, saj je meni tudi hudd, ki imam otiske na nogah, pa zatd ne prosim trave, da bi solzela. Potem naj pa lčžem v solznd travo, saj bode brž prehlad ali pa še prisad. Sentimentalnost . . . Mirko: Tiho, zdaj pride! Tepkovec: Naj pride! Sentimentalnost je prehlad duše in prisad pameti. Mrzli ohladki ali vroča opeka, ali pa konjska meta, ali zasmeh, za-beljen z ironijo — gdtov lek! III. prizor. Solziš lav (pride, pod päzduho ima pesnike nemške in slovenske v krasni opravi, s čela mu teče znoj): Zopet sem jo videl! Ravno sem sedel na nekem parobku pod Rožnikom in skladal pesem, ko je prišla s sestro po gozdu. In kakšna je bila! Kakor Vila, gozdna Vila! Laske je imela razpletenc v dolgo kito, prevezano z modrim trakom, v beli ročici pa je vrtela rmeno vrtnico in se ljubko igrala z nje peresci. Ko je uprla pogled vame — oh, kakd blagodejno mi je bilo pri srci, in ko je videla, kakd sedim tu na starem, trhlem parobku in si podpiram vročo glavo, kakd se mi rdi obraz . . . tedaj je pač čutila, komu vrč neizčrpen vir nebeške poezije iz ljubečih mojih prsij ... oči je povesila in na ustna mehka se je obesil sladek, rdeč smehljaj, kakor se povesi spomladi dehteč cvet na mlado vejo ... Po tistem plesu . . • Tepkovec: O, to si pa že povedal časih! Po tistem plesu, ko si ji stiskal mehko ročico, ko si ji stopil na drobno nožico, da je zavpita »ajs« . . . kaj ne, po tistem plesu, ko si potem med tednom že prejel list od ► nje . . . Ali si ji pa ti že odpisal? Solzislav: Takih stvarij pa ne pravim vsakomu. Mirku bi že povedal, tebi, Tepkovec, pa nič nc upam, ker me vedno zbadaš. Pisal sem ji, pisal, in kakor se mi je danes zdelo, ne zaman, morda kmalu dobim že odgovor . . . Toda čakajta, kakšno pesem sem danes zasnoval: »SlovO«. Tepkovec: (zdse): Sedaj pa — miserere! (Glasnö): Solzislav, meni sc mudi, naročil bi se rad še danes na Stritarja, zatd sem prišel, ko bi ti — Solzislav: ► Saj si mi že nekaj dolžan! Tepkovec: Kaj, jaz dolžan? Pa morebiti misliš tisti goldinar, ki si ga posodil Bramürju? Solzislav: A — Bramürju? Sedaj pa res ne vem — Tepkovec: Postfdi, posodi, Solzislav! Poglej, teta ti je poslala petäk, za šolnino še tako dobiš od župnika. — Resnica, kje imaš pismo? — No, vidiš, včm, da jc še več notri nego li treba. Posodi, posodi, zato ti pa kdaj pesmi ponesem k uredništvu, če je tebe sram, da ti ne bode trebalo pošiljati. Tedaj tudi lehko povem uredniku, da si porojen pesnik, da si ves zatopljen v skrivnostne globočine divne poezije nebeške — Solzislav: Na, muha sitna! Jeden goldinar posodim, vender — vrnil ga bodeš! Tepkovec: Včš da! Gratias! (Odide). Solzislav: Pismo naj čaka, pravim pesnikom je materija poslednja stvar. Dobro, da je odšel Tepkovec; Mirko, pojdeva pa midva na Parnas. Poslušaj: »Oj, z Bogom s cvetjem pdsani ti dol mi, Le zvdnite po pestrem dnii potoci, Zelenite hobotno bujni holmi — Za mano, deva, je turobna böl mi, Ki v srce s&lzno vdli bajno pot si, Za mano žarni smehi, čarni j(5ci . . . Za mano? — — — —« Naprej še nisem naredil, toda sedaj bode prišlo najlepše. Vdihnil bodem pesmi mehko žalost in tiho kopernenje mladeniško . . . Toda, ali ni tudi to že lepo? Rime tako neobične in misli in besede. »Zvonite potoci«, kakšna prenosba, ,bujni holmi« in pa »bol, ki v srce solzno völi bajno pot si«. Le pomisli, prosim, kakšna podoba je to: »Ko se čarobno dekliško ok<5 ujame tajno —« Resnica: Solzislav, jaz tudi moram iti, imam še pouk. Tisto grško slovnico mi daj . . . Solzislav (mu izroči knjigo in Resnica odide): Tcmbolje, bodem vsaj sam. Saj danes sem srečen, brezmejno srečen . . . Kaj pa neki župnik piše. Bode pa že zopet pridiga! No, potrpeti mi je, da je le denar, za vse drugo me že utolaži — nebeška poezija!--— Kaj je neki to? — Tega pa še ne! — Nesrečna, kleta usoda! Kaj sem le počenjal, da sem namesto prošnje poslal župniku prepis pesmi, ki sem jo zložil za prelepo svojo Miljeno ? — Sedaj pa plačaj šolnino! — In kaj pa, če bi — — - ? Strašna slutnja — —! Pesem — — ne, ne, samd prepis je bil, saj dobro vem, da sem lepd spisano poslal v listu Miljeni — — Bčži, misel temna, zagrni se v bičzdno, kjer veje rmenopolta pozabnost . . . Ko bi pa le--Ne, ne! Nesrečno srce! Cesar si še Želelo, po Čemer še jedino kopernelo, vse je bilo le črviva nädeja, ki je usehnila kakor dehteča vijola v pomladänji travi, ki jc splahnila, kakor splahne pčstrobojna pena na šumečem potoci . . . Mladost mi že včne. Le samotna bučela še brenči po njenem cvetji, zapuščen metulj se še ziblje po zvončatih cvetovih ... ali kmalu, kmalu, bučela bode odšumela, metulj bode poigral s pisanimi krili, cvetje velo bode samd, tako samd, prišla bode jesen mlademu mojemu življenju . . . Oh, da bi se nagnil že skoro dan žitja mojega, da bi že skoro lčgel v grob . . . Srce moje bode lahno snivajoč počivalo, na prsih matke zemlje, duh moj pa bode vel po grobji . . . Cvetje bode poganjalo iz mojega srca, po njem pa bode zopet šumela bučela, skorjancc bode zigravai nad njim in peval o večni ljubezni —-- Oh, peti moram, da si utešim neznano, težko bol . . . »Lahno, lahno vdtree vej, Milo dihaj — — — « Ne, jambično mero moram rabiti, da bodo granesi mehkeje in tožnejc kopneli po usehlih nadejali mojih . . . »Oh, tiho, tiho, čuti m6ji, Saj kmalu . . . V čarobnem vsnuli bodete pokoji . . .« Ostavše stopice podpolnim pozneje. Priglas na »moji« moram izpustiti, da bode čista rima s »pokdji«. Pikice pa treba že često rabiti, saj tam, kjer pohaja misel, služijo dobro; videl sem jih tudi zlasti v Rusih, pa takisto semtertja v nas, in res p r a v lepd pristujo. »Nad vami bo poinlddnja sčč duhtela . . .« »Pomlädnja sčč«, to jc lepd, namesto »duhtela« pa mislim, bode, bolje »dehtela«, kajti tem potem pridobode celd najslabša suš-marska pesem, ergo: »V neštetih bojah gibala . . . Nad vanji bo bučelica šumela, Po cvetjiči se zibala . . .« Oh: »gibala, zibala« — — to je res že nekaj! Danes mi je prišla na misel in lepo sem jo porabil . . . IV. prizor. Tepkovec (pribiti, za njim) Resnica. Tepkovec: Kapa kosmata! Tega pa še nikdar ne, Solzislav! Solzislav: Kaj li zopet hočeš? Tepkovec: Pismo od nje, od nje ... Ti, sentimentalna rdsa, tega pa nisem mislil. Blizu doma sem že bil, kar me sreča pismonoša — pa ne tisti, ki je prej tukaj bil — in me vpraša, kje stanuje sedmošolec Solzislav. Jaz vzamem pismo, tečem nazaj, pod hišo srečam Resnico, ki je govoril s Smolcem, pošepečem mu na uho, in brž k tebi. Resnica: Ali dobro včŠ, da je od nje? Tepkovec: Kaj pa da, ženska roka, znamka za 3 kr. Solzislav, zvečer ga pijemo na ljubezen tvojo! Solzislav: Srce, srce moje, miruj! Sedaj si srečno . . . Kaj dč, če župnik razblehne od jeze, če na propovednici zagrmi ndme, ljubil jo bodem, ljubil, ljubil, kakor ljubi mehka golobica, kakor ljubi labdd . . . Tepkovec: No, odprl, odprl, kaj bodeš brnel in stiskal pismo na srcel Kar je notri, to je jedro. Sto krdn, da pojdem za zdravnika. Včdel bi le rad, kaj imajo ženske v prsih, da se zaljubijo v takšno sentimentalno roso, da — Resnica: Ne zbadaj, ne zbadaj! Tepkovec: Kaj ? Hu, kaj pa jaz morem, da mi pravite Tepkovec ? Glave nimam take, kakor tepka, pustö se pa tudi ne držim, kakor negodna tepka, razven če časih komu katero povem, ki je malo kislcjša in go-rupa, resnična pa vedno, da včš. In takö je tudi res, da si ti, Solzi-slav, sentimentalna rosa! Tako-le zapöj: »V srebru svetijo se vrti, Izza mfegel polum&ec Kaže svoje tope rti, Kakor okle ljut neresec!« To je krepost! S takšnimi pesniki se kösaj! Spel jo jc Bramur, ki je ves drugačen od tebe. Ti letaš po luni, mi ,minorum gentium, po zemlji, naš Bramur pa pod zemljo rije, pa je vender pesnik. Poslušaj, Smolec smolnati mu je zložil himno: »Ur, ur, ur, Živi naš Bramür! Živi zemlja ž njim strupence, Bube, gliste in gosence — Ur, ur, ur, Živi naš Bramur!« (Zäse): Sentimentalna solza, na pijačo pa ne mislim! (Glasnö): No, Solzi-slav, pa sva vender prijatelja. Veš, jaz sem stara kost, pa več čutim, kakor govorim. (Patetično): Tudi jaz sem ljubil, »smrtno« ljubil...« Toda, molčimo o tem! Da bi tebi bila in svetila — »milejša zvezda«. ---Raca na vodi, sedaj jc pismo že godnö, preberi in prečitaj na glasi (Solzislav odpre pismo.) Resnica: Dej, dej, čitam pa jaz, ti si tako ves zmöcen, da slišimo, kakö te je prižela na srcc zaljubljena deklica! Tepkovec: Da, dčj, Resnica, čitaj! Resnica (čita): »Dragi neznanec!« Tepkovec: To jc žc nekaj, kar sc nc sliši vsak dan. Pa ta ljubka nevednost: ,Dragi neznanec!' Takc-le sol »Iznenadilo me je Vaše pismo —« Tcpkovcc: Mislim da, ti zaljubljena golobica I — Solzislav, za pet litrov bodeš dal! »Vaša nesreča me boli . . .« Tcpkovcc. Ti miljena stvdrca, kakd mehko srce ima: »Vaša nesreča me boli!« Solzislav, na to vsekako mora priti pet litrov, na tdko pismo! »Toda, kakšno jc prišlo Vaše pismo v moje roke —« Solzislav (ves nemiren, pri strilni pogleda Resnici čez ramo v pismo in vzklikne): Oh, saj se mi je zdelo! (in se nasloni na mizo). »To mora biti pomota. Jaz vender nisem — župnik!« Tcpkovcc: Kaj, kaj pa brniš nekaj o župniku, ali se ti sanja? »Jaz vender nisem — župnik! Toda Vaše ubo.štvo me res boli, zato sem priložila nekaj za poboljšek . . .« Solzislav (zäse): Takd sem jo ljubil, bila mi je jedina misel, ona mi je bila poezija . . . sedaj pa to! (Vzvijc se mu na glas): Oh! Tcpkovcc (zä-se): Zdi se mi, da nocoj ne bode pijače — — č, č — — (Glasnd): Kaj pa je vse to, dalje, dalje! »Pokazala sem pismo tudi mami, in ker se ji smilijo sirote, rekla je, da pridete lahko vsako jutro k našemu pekärju po kruha. Zato sem priložila tudi vizitnico — — Miljena R.« Tcpkovcc: Kakd lakonično! (Smejč se): Solzislav, kaj je pa to, šmentana stvar! Solzislav: K, naslove sem narobe naredil, ko sem pisal župniku in nji. — Nä, srce si mi zamorila, tu imej še — poezijo, ironična stvar ti l (Vrže pero ob tla). Tcpkovcc: (Zäse): Ubogi Don Quixote, nisem mislil, da bode takd prišlo, to je res že malo — presmešno. Toda, kaj morem jaz? Potiskal sem te na kobilico, pazil bi bil ali pa doli zlezel, če nisi vešč jahanju, takd R. Vtörijr Sentimentalem 243 si pa padel vznak v blato. Takd je, glej! Kaj je mogla Eva, da je Adamu krhelj v grlu obtičal? — Sirota raztresena! Resnica: Razmišljenost, razmišljenost, pa sentimentalno tvoje sanjarjenje! Prvič se sedaj uveri, da ti je ta sentimentalnost rodila raztresenost, ki kakor bleda smrt gleda iz vseh tvojih dejanj, drugič pa, da to, kar ti sentimentalnost slika, ni še res. Ni Še namreč res, da vsakdo s teboj joče, kajti licemercev si imel in imaš še vedno krog sebe. Zdrava vc-drost je življenje, sentimentalnost tožna bolehdvost! Tepkovec: (Zäse): E, pijače ne bode, dajmo ga! (Glasnd): Kaj, kaj pa ti propoveduješ, Semca, ali kakd ti pravijo ? Prešerna poslušaj, Prešerna, Solzislav! »Le začniva pri Homcri, Prosil rčva dni jc strire —t Sedaj vidiš, kje je prava poezija (prava po mojih načelih je namreč tista, ki je ljudem všeč): Homer je stradal, Solzislav! ti si si pa že v mladih letih prislužil — »kos kruha!« Živela sentimentalnost, in poleg > kruha kos! »Söva v lini « Solzislav (skoči po konci, pri vratih se prikaže Bramur): Goldinar mi vrni, goldinar, Tepkovec! Tepkovec (beži proti vratom, potegne Bramürja s seboj in pöje bežč): ». . . žalostno joče, joče, joče — hou J« (Zavesa pade. Izza kulis odmeva dvospev): »Luna bleda sije bajno, V<£trcc šepeče slrfdko-tajno — Solzislav gtfni čarobno lajno . . . 9 Lajnaj, lajnaj —« (Zavesa pade.) j 6* Književna poročila. IV. Pobratimi. K o m a n. Spisal dr. Josip Vošnjak. V Ljubljani 1889. 231 stranij. Lep6 vezana knjiga stoji i gW. 20 kr. terje i.zv. »Narodne knjižnice«, katero je začel izdajati A. Trstenjak. (Konec.) Po želji Nemke D ore pojeta Devin in Dolnik še ndrodno pesem: »Pojtc, pojte, drobne ptice, Razgrnite se meglice, Da bo sijalo solnčece Na moje drobno srčece.v Pa lepa nedolžna pesem razsrdi glavarja takö, da vidi v svojem okraji — konec miru. Kdo ne bi pritrdil, da je to glavar kar iz našega življenja vzet z dušo — posebno ž njo, s to ubogo siroto dušo — in s telesom, s krvjo in mesom! Pa on je mogočen mož v romanu — pravi deus ex machina — ki zavozlava tragični vozel. O mestnih ljudeh sodi Dolnik slabo, posebno je njegova sodba o ženstvu pesimistična. »Dvanajst jih gre na tucet, in če jih je skupaj šestdeset, pa je kopa. Za zabavo jim skrbi garnizona.* O svojem odvetniku pa velf, da odira kmete in meščane brez razločka politiškega ali närodnega mišljenja in da mu on sam pomaga pri tem človekoljubnem delu. Tudi duhovščina mu je prezaspana: dekan in mestni župnik je že star in se najbolj briga za svoje gospodarstvo, vikarij je moder kakor svetopisemska kača in krotek kakor grlica. Le kapelan, Lovro Hrastovič, je vrla duša, lice-merstva ne pozna in kar gori za närod: prava zelenica v puščavi. Mestni župan se boji narodnjaka Devina in tajnik njegov, pusto, go-spodstva željno človeče, sovraži ga naravnost, menda, ker se mu ni bil dosti globoko poklonil. Devin pa vender žclf delati za närodno stvar, a Dolnik trdi v svojem pesimizmu, da 111 omika ni svoboda ne množita človeške sreče, da torej ne treba buditi v närodu potreb in želj, katerih si izpolniti ne more, pa je nesrečen. Vsak novi stroj je samö sovražnik človeku — delavcu. Svoboda, kaj je druzega nego sleparstvo, volitve, parlamentarizem so pravi humbug, resnična in stalna da je le občna beda. Devin ognjeno pobija prijatelja, povsodi vidi napredek in težnjo človeštva, >da se odpravi človeška becla in da vsak dobi delež na dobrih tega sveta®. Vse to pa da bode dosegla dejanska ljubezen do bližnjega. — Dora pa zopet pozove Devina. Napredna moderna žena je — sen-sitivna in spiritistka ter mu pripoveduje, da je tudi Dolnik spiritist. Prihaja nje mož: »on je kup pepela; ona žareče oglje, ki užiga in požiga*. Vse društvo izleti v gore. Devin vidi Pavlino in njenega očeta Menharta, ki precej zaničljivo govori o Slovencih, pa hi vender v/prejel izbor, ko bi ga za poslanca izbrali — Slovenci. Javlja se Vinko Rovan, ki je bil prestavljen v mesto za pristava. Vzel je bil Nemko ter je nje pokorni sluga in vedno neodločen v narodnih stvareh. Devin predlaga, da osnujejo čitalnico. Dolnik je tudi tu skeptičen, a Rovan — boječ. Devin sam začne agitacijo in gre k Urhu Dolinšku, sosednemu mlinarju, ki je probujen Slovenec, čita knjige in jih posoja sosedom. Devin govori zbranim kmetom, pa previsoko, da ga ne razumejo. Čitalnico glavar dovoli, četudi je dovolitev dolgo zavlačeval. Mnogo členov ni imela, najiskrenejši njeni podporniki so bili duhovniki iz okolice. Pa vender je bujno zacvelo njirodno delo in prava bratska ljubezen je družila vse, od kmeta do učenjaka in duhovnika, srca je vsem razvnemala ista domorodna ljubezen. Devin hodi v Menhartov grad: ljubi Pavlino in ona njega. Ali ^človek si, pa ne moreš biti srečen«. Njen oče je kandidat protindrodne stranke. Devin bi ga imel podpirati. Hudo se borita ljubezen in ndrodna dolžnost, ki zmaga. Devin odločno stopa v nžrodno volilno agitacijo in — Dolnik tudi. Dolinšck ju dobro podpira. Menhart zove Dcvina in bi ga rad pridobil zäse, ali brez vspeha. Devina volijo celd predsednikom volilne komisije in Menhart propada v kmetskih občinah. Tudi pri mestnih volitvah vršita dva pobratima närodno svojo dolžnost, tretji, Vinko Rovan pa voli, kakor mu zapoveduje žena Nemka in — predsednik. Dora želi, da bi jo Devin vtopil v magnetično spanje, in on ji to stori. Vse nam pisatelj opisuje jako živo in zanimivo. Devin jo vprašuje o vsakem prisotnih ljudij, kje bode ob letu? Ona vidi vse, samd Dolnika ne vidi, in on si to tolmači takö, da bode tedaj že — mrtev. Pavlino bi oče rad dal za ženo bogatemu graščakovemu sinu Ar-turju. Devin mnogo trpi, gubi vsako nado, da bode srečen ter si le želi dela za srečo närodovo, četudi vč, da si posebne hvaležnosti za trud svoj ne bode zaslužil, pa da tudi doktor ne bode mogel vedno uspevati, naj-menj pa tam, kjer je siromštvo vzrok bolezni. On žali ubogi närod svoj: zdi se mu podoben bolniku, ki dozoreva — za smrt, ker brat ne ljubi brata, a vsi služijo tujcu. Pavlina jemlje Arturja, a Dora ljubi dragonskega častnika, Alfonza Marberga, baje stričnika svojega. Pred možitvijo je ljubila Dolnika, on pa njo. Alfonz se hvali v društvu s svojim uspehom. Dolnik ga nalašč žali, vzprejme dvoboj, pade smrtno ranjen in pomirivši se z Bogom umrje kot kristjan. Po izgubi jedincga prijatelja vidi Devin, »da človek ni rojen za srečo, temveč le za to, da se trudi in muči in trpi neprestano«. Ostanejo mu le spomini, in med njimi se najlepše svetč spomini na dne čine, »ki smo jih storili zatajujč samega sebe, v olajšavo človeške bede, v pomoč bližnjemu, in ker je nam naš närod najbližji, za blaginjo in srečo — svojega näroda*. Devin se izpreminja skoro v hujšega pesimista, nego je bil Dolnik. Re-šava ga Ljudmila, sirota, skromno, pošteno dekle, ki spremlje bolno Ivanko v Devinov vindgrad. Devin vidi, da človek ne sme prezirati človeka, nego da ga mora žaliti v težki borbi, vidi, da ga dekle ljubi, hči iz närod a, ljubi, pa hudo trpi, in poroka je gotova in »razgrnile so se meglice, in solnce je sijalo na dvoje srečnih src*. Roman je napisan lehko, živo Tudi jeziku bi le kakov poseben jezikosloven sitnež mogel morda käj malega očitati, sitnež, ki ne vč, da se po Slovenskem sliši marsikaj tako, kakor se v Loki ali Kranji n e govori. Jezik pa je gotovo gladek, neprisiljen, pravi izraz jasne podobe in misli. Lepe so slike iz prirode in društvenega življenja: jasno vidimo pred seboj kraje in ljudi. Moški značaji so se pisatelju v obče posrečili bolje od ženskih. Vender je Dolnikov značaj malo praktičen, realen in jasen, pa ravno takd tudi njegov odnošaj proti Dori. Iz ženskih je najbolje narisana histerična Dora: ravno nezdrave pojave riše nam pisatelj verno. Menj pa nas zadovoljava v umetniškem oziru ves Dolnikov odnošaj proti Dori: ni popolnoma opravičen, niti psihološki in s patološkega stališča. Ivanka, Pavlina in Ljudmila niso ravno natanko risane, ali so žive, in meni se zdi, da jc ravno Ljudmila posneta najbolj iz življenja. V obče pak ljubezen ni glavni moment v tem romanu, ampak närodni preporod in borba za närod no pravo: domorodna ljubezen nas najbolj greje, ona daje največ dramatičnosti vsemu romanu. To bode pač zadovo-ljilo dne naše stroge gospode, ki ljubezni v povesti ne vidijo radi na prvem mestu, ali pa morda tudi na zadnjem ne? Nekako plašč se ljubezni, ki po življenji cliši in ni puhla abstrakcija, ki je v sredi prazna, okoli je pa nič ni. Človeku se zdi, da taki nazori kažejo neki strah življenja in Bog < vč, je li iskren ta strah: . . . V našem romanu igra preccjšnjo vlogo vprašanje o optimizmu in pesimizmu: nekoliko je sicer realno, ali je vender veliko bolj tuja rastlina nego produkt našega življenja. Valovi tuje kulture sezajo do nas, časih tudi bolj nego nam je milo, še večkrat pa samö njih pene. Taka pena je za nas mlajše dni izraz kulturne sitosti, ki v pesimizmu uspavlja ljudi duševno in telesno nezdrave ali vsaj lene, uničuje energiji plodonosne kali, a na njih mesto stavi površno govoričenje in razne sofizme, s katerimi se nekako obožava — svoja len ost. Ta pesimizem je brez dvojbe poguben, in jaz mislim, da ga nima noben närod, ako ni samega sebe obsodil na — smrt. Nima ga niti slovenski, ker ni len in ga p reši 11 ja ter greje blagi duh vere. Pa tudi Dolnikov pesimizem je takšen, da gine brez sledu, ko življenje meče na dnevni red žive svoje interese ter razganja filistersko meglo, ki v navadnem življenji okrožuje Dolnika. Tedaj se gubi tudi hipnotizem in pravo je takö. Ne dd se sicer tajiti, da je hipnoza že predmet strogih znanstvenih poskušenj in da ima neke pojave, katerih si znanost nc rnore še dobro pojasniti: vender je škoda očitna in dokazana, ako hipnoza ljudi uspavlja v neproduktiven misticizem ter jim kvari živce. Devinov optimizem pa je podoben svežemu gorskemu zraku in blagi solnčni toplini: vse okoli bujno raste in cvete, veselo raste in cvete človek in v njem naj plemenitejše težnje prave človečnosti, k at era je polna vere in energije pa se nc boji življenja, nc boji se borbe, ampak uživa največje, najslajše radosti v borbi za dobro v obče in za srečo svojega näroda še posebe. To jc praktičen idealizem, ki vč, za čim teži, zna si najti potrebnih sredstev, zna si odstraniti ovire, katere mu stavljajo na pot človeška kratkovidnost ali pa zloba in sebičnost Bori se z ljudmi, katerim smo mi čeda ovde, katero jc dragi Bog ustvaril samö zato, da jih pastirji strižejo, volk i pa jedö. On dobro vč, kakö rad sčda človek človeku na vrat ter mu gospoduje, ne po zaslugi, ampak ker je prebrisa-nejši in brezvestnejši, pa se zna dobro prikrivati z raznimi capami vdeco-ruma«, izza katerih se lepö mirno smeje lokavo lice — igralčevo. Ta idealizem vse to dobro vč, pa vč tudi to, da je licemerec od nekdaj bil in je gorji od javnega sovražnika in se brez strahü bori ž njim, ker je prepričan, da iz te borbe klije najlepše, najdragocenejše, najstalnejše cvetje človeškega uma in srca. — Dr. Fr. Celestin. V. O zvlustnostech destiny ve stanje h lukupisech moravskyeh. Prispevek L etejinam jazyka deškeko. Sepsal Josef Jiredek. V Prase 1888, 8.f.. Sep. odt. iz Rozpr. k. des. spoled. nauk Vi J, 2. Pokojni g. J. Jireček, kateri se je nad dvajset let neumorno in vsestransko pečal s preiskavanjem starejše češ. literature in staroeeškega jezika in kateri si jc s svojimi lepimi zgodovinsko-literarnimi razpravami nedvojbeno — kajti to mora priznavati vsak objektiven opazovalec — pridobil velike zasluge, ker so one v nekaterih stvareh ugladile pot poznejšim preiskavanjem, izdal je kratko pred smrtjo svojo zgoraj omenjeno razpravo. Kakor kaže že naslov, razpravlja v nji pisatelj o vplivu in sledih moravskega narečja v staroeeških spomenikih, in teh ni malo, ker je češka literatura bila v XIV.—XV. stol. najbogatejša med vsemi slovanskimi. Pri takö ogromnem materijalu in velikem številu spomenikov, četudi večinoma samö fragmentaričnih, je gotovo težko delo, najti in zasledovati dialektične pojave. To je tudi prvo delo te vrste in v tem oziru je gotovo znanost g pisatelju hvaležna, da se je lotil tudi tega vprašanja, če se morda tudi ne bodo mogli sprejeti vsi resultati njegovi. Nikoli pri tem ni smeti pozabljati, da je takšno delo jako odvisno od potrebnih osnovnih preiskavanj, na katera se mora opirati vsaka taka razprava, v prvi vrsti sploh od našega sedanjega znanja staročeškega jezika. Vprašati se moramo tedaj najprej, v kaki meri so izpolnjeni ti potrebni pogoji, od kterih je odvisno takšno preiskovanje? Res je sicer, da je poznavanje staročeškega jezika v zadnjih desetih letih silno napredovalo — mi tudi dobro vemo, kateremu mOžu gre za to hvala — da se niso samö staročeški spomeniki pridno, in kar je prvo, tudi kritično izdavali, nego da zdaj v resnici poznavamo staročeščino razven leksikalne strani, že dovolj dobro, toda tudi reči smemo, da so dialektične študije v mnogem zelö zaostale. Razven lepe knjige Bartošcve (Dialekt, mor.), Šemberovih Zžtklad., nekaj kratkih razpravic v ČČM. in List. filologick. in Kostmichove študije v <' Sbornfku včdeck. nimamo na tem polji skoraj ničesar. In baš od sedanjega stanja dialektičnih študij in od poznavanja raznih čeških narečij je popolnoma odvisna vsaka razprava, katera hoče govoriti o dialekt, sledih v staro-čeških spomenikih. Če ni naše znanje o čeških narečjih in njenih posebnostih dovolj popolno, torej tudi omenjene vrste razprava ne more soditi o vseh pojavih s popolno gotovostjo in ji manjka zanesljive podlage. Mi sicer vemo, da Jireček dobro poznava češka narečja, saj je to pokazal v svoji razpravi o iztočnih čeških narečjih, ipak bi bilo najnovejše njegovo delo v marsičem dobilo drugo lice in bi bil prišel pisatelj pri nekaterih točkah do drugega resultata, če bi mu bil na razpolaganje dovolj obširen dialektičen materijal, če bilo naše znanje o čeških narečjih popolnejše. Pri takih razmerah se mnogokrat ne dä določiti, je li res ta ali öna posebnost kakega spomenika moravizem, ker se ne dä vedno z gotovostjo trditi, da je ne < pozna kakšno češko (v kraljevini Češki) narečje, in zato je tudi samö po sebi razumevno, da je v Jirečkovi razpravi marsikaj hipotetično in drugo celö dvojbeno. K temu se pridruži še to, da ni starih čeških spomenikov, v katerih bi bilo izrecno povedano, kje so pisani kakor je to n. pr. pri nekterih staroruskih in bolgarskih rokopisih. Na takšen način nam manjka važen terminus a quo pri določilu, v katerem narečji je pisan ta ali oni spomenik, Kakor vidimo iz »doslova^ na str. 79, nastala je Jirečkova razprava polagoma. Že 1. 1857., ko je staro slovnico Blahoslava pripravljal za tisek, zanimal sc jc za to vprašanje in nekoliko pozneje je v to svrho preiskal Olomucko evang.; ostale rokopise je šele mnogo let pozneje predelal, takö da je res to delo narastalo le počasi in ni nastalo kar na enkrat. Zdaj je nam tudi razumevno, da ni ta razprava celotna in da ni najti v nji prave metode in razvrstitve gradiva, da je precčj nepregledna in neko-likokrat tudi nejasna. Na nekateVih mestih se ne ve, kaj hoče reči prav za prav pisatelj, ali smatra kaki pojav za moravizem ali ne, marsikaj se tudi ponavlja. Bolehnost ni pisatelju dopuščala, da bi bil svojo razpravo še jedenkrat predelal in ji dal celotnejše lice. Vsa razprava razpada v 12. poglavij. V prvih osmih poglavjih (str. 4—33) govori dovolj natančno o jezikovnih posebnostih psalt. Klementin-skega, o legendi o sv. Katarini, o evangel. Dunajskem, o rokopisu imenovanem Bohemarii dialogi, o Sequentionariju, o prevodu Milliona, o evang. Olomuckem; v devetem poglavji razpravlja o ostalih moravskih spomenikih, v desetem (str. 35 — 62) je dodal obširen slovar iz vseh omenjenih spomenikov, jednajsto poglavje je odmenjeno önim pojavom, v kterih se strinjata češčina in poljščina, in zadnje poglavje, kateremu je dodan kratek slovarček, ima naslov: razmerje denašnjega govora moravskega in književnega nasproti > govoru omenjenih rokopisov. Pisatelj smatra za moravske rokopise vse že zgoraj omenjene in je našel v nekaterih drugih nekaj vpliva moravskega narečja in sicer v Aleksan-dreidi (Alx H., Alx B., Alx B. M.), v prevodu Hugonovega spisa de prae-paratione cordis in še v nekaterih poznejših in manjših. Na str. 7 7 pozvemo celd natančno, v katerem narečji so pisani omenjeni spomeniki. Evang. Dunajski je pisan v slovaškem narečji, o čem svedoči 1. sgl. som, legenda sv. Katarine in prevod rimskih gest v zlinskem narečji, Bohemarius je pisan od moravskega Slovaka, jednako tudi Sequentionarius, v Millionu jc letoviško narečje, v evang. Olomuckem dolsko narečje. Vidimo tedaj, da se je pisatelj trudil, da določi prav natančno ožjo domovino omenjenih spomenfkov in če se hočemo prepričati, je li to določilo res stoji na trdni podlagi, moramo se ozreti na pisateljeve razloge. Pri- ► čakovali bi, da nam povč takoj v uvodu kriterije moravskega narečja v staročešk. spomenikih v slovnici in grafiki in da se potem po njih ravna. Toda tega ni storil; on ni nikjer navedel vseh jezikovnih posebnostij, katere so po njegovem mnenji moravizmi, nego se naslanja v uvodu samd na ne-ktere malenkosti, katere je našel v Blahoslavovi slovnici z 1. 1571. Da niso vsi staročeški spomeniki iz češke domovine, nego da jih je nekaj iz Moravskega in Slovaškega n. pr. dial. Bohcmar. Sequention. in morda tudi Alx Ii se je že dolgo znalo, toda da jih je toliko, to se ni dozdaj mislilo. Nasprotno je pa vender pozabil pisatelj omeniti önih malih fragmentov, katere je objavil Al. Müller v Arch, für slav. Phil. I. in IL, kateri gotovo niso postali na Češkem. Za glavne kriterije moravskega vpliva v stčešk. spomenikih smemo med drugim gotovo smatrati a m. preglašenega e, nekontrahirane oblike mojego, svojem etc. v poznejših spomenikih tudi u m. preglašenega i, in v grafiki pisavo u m. yu, iu, cf. Gebauer, Ueber die weichen a-, o- und //-Silben im Altböhm. Sitzungsb. d. Wien. Acad. XCIII, 345. Po mnenji pisateljevem je psalt. Klementinski moravški rokopis. Poglejmo natančneje nekatere njegovih razlogov, s katerimi podpira svoj nazor. Na str. 5. omenja, da je loc. sgl. mehkih bjo deb. dvakrat na i: nebi, obi-zenstwi (prim, tudi str. 65). To ne more biti nobeden moravizem, kajti kakor sam pisatelj pravi (str. 64) najdemo to končnico tudi v drugih najstarejših staročeških spomenikih, katerih tudi on ne prišteva samo radi te končnice k staromoravskim, takö v Alx M., Alx B., v legendi o sv. Duhu, v slovu o stvarjenju sveta, v kod. Kunh. v glosah Opat. Razven v teh od Jirečka navedenih spomenikov nahaja se ta končnica še v drugih: viorsi Ap. Š. piti Tul. vbezuodi ŽGloss. wzdycliany Jid. (Gebauer, Staročeš. sklon, subst. km. — O 38, 41). Če bi bilo tudi res, kar se pa zdaj še ne da trditi, da dandanes pri mehkih i>/o — deb. poznajo to končnico samo mo-ravska narečja, tako je ipak prav lahko mogoče, da je bila v starejšem času razširjenejša; o tem nam svedočijo omenjeni spomeniki in tudi primerjajoča slovnica slovan. jezikov. Ta oblika je lahko v sedanjosti kriterij moravskega narečja, toda ne v XIII. in XIV. stol. Na str. 15 prišteva tudi loc. sgl. na i pri besedah na s in z {časi, lesi) k takim posebnostim, toda iz Šembere, Z£kladovč dialekt. 22 razvidimo, da te oblike poznajo tudi češka narečja n. pr. v časi, v lesi, 11a parezi. Pisatelj hoče tudi — če ga prav razumem — liusiuc, katero se nahaja štirikrat v psalt. KI i men t. m. navadnega tišine smatrati za moravizem. Tudi to ne stoji, če pomislimo, da to pisavo nahajamo tudi v ŽVVittb. (tussyczie, tyusicz), v Alx V. (lyusycz, 163 b, 164 a), tedaj spomenikih, kateri vender niso moravški; nasprotno pa imajo ravno 6ni spomeniki, katere prišteva pisatelj k moravskim lisic n. pr. diva tifficz, dwie tifficz, čtiH tiffiecz Mili. ffeft tifycze, de fiel tifycze etc. Ol. (Gebauer, Staroč. ski. sub. km. — 0. 32). Sploh je več nego dvojbeno, da bi se bile te oblike kdaj govorile, one so samö neki grafičen pojav: pisatelj, kateri je že govoril preglašeni i a našel v svojem originalu na njegovem mestu obično iu, dal se je zapeljati tudi na nepravem mestu pisati nekolikokrat iu, za kar imamo tudi pri te in on analoga (cf. Gebauer, Ueb. die weich, a-, o- und u-Silb. 349—350). (Konec prihodnjič.) V. Oblak. VI. Dve knjigi o Bosni in Hercegovini. Asb<5th, Bosnien und die Herzegowina, Wien IlöJder iSSS; Mörnes, Dinarische Wan-» derungen, Cultur- und Landschaftsbilder aus Bosnien und der Herzegowina, Wien, Gräser 1888. (Konec.) Mnogo premišljeneje in znanstveneje piše Homes, ki je že znan po svojih spisih o Bosni in Hercegovini: ^Alterthümer der Herzegowina und der südlichen Theile Bosniens; Römische Alterthümer in Bosnien und Herzegowina; Mittelalterliche Grabdenkmäler in der Herzegowina; Alte Gräber in Bosnien und der Herzegowina; Bosnische Kunst und Cultur im Mittelalter; Culturskizzen aus der Herzegowina* itd. Homes je prepotoval Bosno in Hercegovino na vse strani, vender se mož še ni seznanil z vertikalno izobrazbo teh dežel, drugače bi ne bil imenoval najnovejšega svojega dela: sDinarische WanderungenTa naslov obseza namreč premalo, mnogo menj, nego knjiga res podaje, ker so Dinarske planine komaj jedna četrtina bosensko-hercegovskih gora, a se za njimi vzdvigajo mnogo višje Bosansko-hercegovačke Alpe (Vitorog, Raduša, Cvrstica, Prenj, Morinja pl. itd.), ki se * vlečejo kakor hrbtanec skozi vso deželo. Hörnes je velik prijatelj Ritterjeve teleologične teorije in sklepa iz geografske konfiguracije dežel na njih zgodovino, na njih bodočnost. Po njegovem mnenji je značaj slovanskih zemelj eliptičen, ekspanziven, ali nc-vztrajen. Temu nasproti je značaj nemških zemelj: klinast, prodirajoč in stalen. Po njegovem mnenji imajo torej dežele: Dalmacija, Bosna, Hercegovina, Črna gora in Srbija bolj nemški značaj, ker so klinasto proti jugovzhodu obrnene in ker morajo »prodirajočo misijo8 izvršiti (pg. 3)! Pri tem se g. pisatelj sevčda kar nič ne ozira na starejšo zgodovino dotičnih zemelj, nego misli, da bodo njih meje zmerom ostale take, kakeršne so dandanes. Ako se pa že ozira na zgodovino, ozira se le skozi svoje nemško pobarvane naočnike. Tako misli on, da je bila bizantinska država poklicana preplaviti balkanske zemlje. No, koliko časa pa je trajalo to poplavljenje ? > Ali ni že 1. 627. Carigrad trepetal pred Slovani? In, ali je bizantinsko po- plavljenje kaj stalnejše od poprejšnjega makedonskega, ali od poznejšega turškega, ki je vender trajalo skoraj 400 let? Vsa poplavljenja so izginila, odtekla so se, a Slovani so vender ostali. Zakaj bi nc bila zgodovina jednega näroda trajnejša, nego od sile naloženo poplavljenje? Kak<3 more g. Hörnes biti za poroka, da se državne meje na Balkanu ne bodo več izpremenilc r Ali primera s klinom še ni pri kraji: klin balkanskega poluotoka je podoben klinu Evrope; kakor stanujejo Slovanje (Hrvatje, Srbje in Bolgari) na najširšem delu balkanskega klina, takö nahajamo zopet Slovane (Ruse) na najširšem delu evropejskega klina Kakor je bila naloga prebivalcem klinove ostrine na balskem poluotoku (t. j. Grkov), da razširijo kulturo svojo po vsem poluotoku, takö imajo tudi prebivalci evropejske ostrine (Romani in Germani) nalogo predobiti klinovo širino za svojo kulturo, »und in der That zeigt es sich, dass die lateinische und germanische Ra$e in der Neuzeit dieser Mission ganz so gerecht wurden, wie das eigentliche Hellas und Makedonien im Alterthum« (pg. 5). Pri tem modrovanji kaže g. pisatelj svoje čudno etnografsko znanje, ker trdi, da so Spanjolci in Francozi potomci, nasledniki (»Nachkommen®) starih Italikov in da so bili stari Traki ravno takö sorodni Germanom, kakor stari Grki Italikom! Tu pač vstaja pred našimi očmi Jordanisova (Jornandesova) zmešnjava, da so bili stari Geti in Gothi isti närod (»de origine Gothorum sive Getarum*"), in prepričamo se docela, da je Flieger zastonj pisal razprave svoje o balkanski etnografiji v »Mittheilungen der anthropologischen Gesellschaft8. O kakö dolgo nam • bodo Nemci še krojili etnografijo naših zemeljr Po takem razmišljevanji prihaja Homes sevčda do sklepa, da so je-clini Nemci posredovalci kulture na balkanskem polotoku. Ali tu ga ustavi strahovita misel: »das Steigen der slawischen Finih, welches man gegenwärtig beobachtet« (pg. 6). Kaj pa to, kakö sc to zvršir No, tu pa mo žiceljnu srce pade v škornje in sam prav hinavski spozna: »Wir fühlen aber nicht den Beruf nahe oder ferne Ereignisse vorauszusehenitd. Značajno pa je za vse Hörnesovo delo, da se strašno boji »des Steigens der slavi-schen Fluth* in da tej plimi nasproti poriva nemški vpliv in nemško kulturo. Kakor je torej Asböth poskušal reklamirati Bosno in Hercegovino za madjarsko območje, takö izkuša Hörnes pridružiti obe deželi nemškemu območju in to je moräla vse Hörncsove knjige. Siccr pa ima to delo v stilističnem in tehničnem oziru mnogo prednosti pred Asböthovim piskarjenjem. Hörnes pripoveduje mnogo znan-stvcncjc in stvarneje, nego Asböth. Tudi zunanja oblika Hörnesove knjige se zelö prikuplja in ilustracije so prav dobre. Ako odvzamemo torej tendenco te knjige, priporočati jo moremo z dobro vestjo vsakomu, kdor se želi natančneje poučiti o zemlji in Drebivalcih »Nove Avstrije*. S. R. LISTEK. Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o vašncjših izmed njih bodcmo o priliki obširneje poročali. — Te dni je prišel na svetlo 54. zvezek »Slovenske Talije«, ki jo na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani. Ta zvezek obseza veselo igro v treh dejanjih »Teške(!) ribe«, ki jo je spisal Mihael Bahteki, poslovenil pa Josip Debevee, in veselo igro v jednem dejanji »Popolna žena«, poslovenjeno po Karolu Görlitzu. Cena temu zvezku je 80 kr. — Službo v nik nemško-slovenski za cesarsko kraljevo vojsko (Dienstreglement deutsch-slovenisch, für das kaiserlich-königliche Heer). Prvi del. Drugi natisek službovnika iz leta 1873. Poslovenil Andrej Comel plemeniti Sofebran, c. kr. major v pokoji —Samozaložba. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci 1889, m 8, 143 str. Cena 80 kr. Neumorno delavni domoljubni gospod major pl. Sočcbran nam tukaj važno knjigo slovensko za vojaško službovanje podaje v novem izdanji. Gospod major je razven »Službovnika« (v treh delih) poslovenil tudi še te vojaške knjige: »Garnizonska in straina služba«, dalje »Wemdlova puška«, »Pouk o zemljišči«, »Osnova vojske« in je vrhu tega izdal slovensko slovnico vojaško. Za tisek pripravljene pa ima še te vojaške bukve: ,,Poučilo o streljanji« (Schiess-Instruction) in »Vežbovnik« (Kxcrzier-Reglement). Vse zgoraj naštete knjige so na prodaji pri gosp. pisatelji v Gradci (Grazbachgasse 40) ali pa po raznih večjih tiskarnah. Vrlemu gospodu pisatelju pri njegovem pridnem in velezaslužnem delovanji želimo najboljšega vspeha! i — Rudolf Habsburški, oče avstrijske cesarske rodovine. Spisal slo- venski mladini Fr. Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda", tisek J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1889, 8, 77 str. Cena 20 kr. — To jc drugi zvezek knjižnice, namenjene mladini slovenski, ki jo izdava omenjena šolska družba; v prvem zvezku je isti pisatelj opisal življenje in vladanje Nj. V. presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I. — G profesor Fr. Hubad pripoveduje v lepem, mladini primernem jeziku živahno iu prijetno; zatorej bi želeli, da bi vspešuo nadaljeval pričeto knjižnico. Avstrijska zgodovina podaje pisatelju toliko zanimivih dob, vrlih vladarjev in izbor nih junakov, da mu nc bode težko izbirati. S takim beri vom bi se izdatno okrepila v mladih srcih slovenskih ljubezen do skupne naše domovine. Poleg tega pa svetujemo g. pisatelju, naj se ozre tudi na bogati zaklad slovenskih narodnih pripovedek, ki so njemu znane, kakor malokomu izmed nas, in naj opiše tudi nekatere slavne Slovence iz raznih stanov, da se v mladini naši poleg dinastičnega čuta ukorenini prava zavest slovenska. Osebna vest. Preblagorodnega gospoda Dr. Vutroslava Jagiüa, rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na vseučilišči dunajskem, kjer je v prospeh temeljitejših p študij osnoval tudi slovanski seminar, podelilo je Nj. V. naslov dvorskega svetovalca. »Vita vitae meae.« Dr. I. Tavčarjevo zgodovinsko sliko tega imena, ki je na-lisnena v »Ljublj. Zvonu« 1. 1SS3., priobčil je na nemški jezik preloženo g. Bogomil Krek v bmskem političnem tedniku »Der Beobachter«. Ker so zaradi te zgodovinske slike razni nemški časopisi in tudi nekateri nemški državni poslanci napadali »Zvonovega« urednika navajajoči razne iz vsega stika iztrgane stavke iž nje, priporočamo g. Krekov prevod tem resnicoljubnim gospodom, naj ga razborito berö in, če imajo kaj moškega poštenja, sramujejo sc svojega obrekovanja. „Kolo, list za zabav» i književnost" imenuje se leposlovnik, katerega je z novim letom v Belem Gradu začel izd a vat i D, A, Zivaljevič. Listu je namen gojiti leposlovje, a vrhu tega zlasti seznanjati srbski narod s pojavi in proizvodi raznih jugoslovanskih književnostij, katerim je v listu odmcnjen obširen prostor. Zlasti nas je oveselilo, da smo našli v „Kolu" jako lepo studijo o našem Prešernu. Spisat jo je g. Andre Gavrilovit, G. pisatelj na podlagi slovenskih spisov pripoveduje važnejše dogodke iz pesnikovega življenja in ocenjuje na drobno pesmi njegove, katerih nekoliko podaje v svojem spisu preloženih na srbski jezik. Komur je ležeče na tem, seznaniti se s srbskim jezikom in s točnim pregledom srbske, hrvaške in bolgarske književnosti, toplo priporočamo vrlo uredovano „Kolo", katero stoji za vse leto 6 gld. za pol leta 3 gld., za četrt leta i gld. 50 kr. Kari Descbmann f. Dnd 11. marcija t. 1. ob I. uri popoludne umrl je po šest-tedenskem bolehanji g. Kari Deschmann, zaradi svojega znanstvenega in političnega delovanja daleč po svetu znani varuh deželnega muzeja kranjskega. Porojen dnd 3. januvarija 1821. leta v Idriji, izgubil jc zgodaj svojega očeta, c. kr. sodnega aktuarja. Zapuščene sirote (I. 1824.) se usmili strijc njegov, imoviti ljubljanski trgovec Mihael Dežman (1783 —1835) „perjatel homeopatii in slovenščini", kakor se bere še dandanes v metelčici na grobu njegovem pri sv. Krištofu. Mihael Dcžman je hotel mladega netjaka vzgojiti za kmeta ter mu kupiti posestvo v Brdih pri Radovljici, odkoder izvira Dcžmanov rod, vender pošlje Karla in starejšega mu brata Antona 1. 1831. v Solnigrad, da bi študirala v ondotnem zavodu „Rupertinum". Po strijčevi smrti se leta 1S35. vrneta v Ljubljano, kjer brat umrje. Kari pa dovrši leta 1839. gimnazijo, odide na Dunaj učit se medicine, toda prebivši hudo bolezen, loti se pozneje pravo-slovja ter se 1 1849. doktorand povrne v Ljubljano. Ker so na novo preosnovani gimnaziji ljubljanski pogrešali učiteljskih močij, prevzame Dcžman 1. 1851. in 1852. suplenturo na gimnaziji, kjer je v višjih razredih izbomo poučeval liziko in matematiko, in do 1856. v posebnem tečaji tudi kmetijstvo. Dnd 17. novembra 1852. bil je izvoljen za varuha deželnemu muzeju, kateri se je pod njegovim šcstintridcsctletnim spretnim in požrtvovalnim vodstvom zlasti zadnja leta izpremenil v veličasten zavod, katerega redkim in bogatim zbirkam se po pravici čudi znanstveni svet. V Dežmanovem življenji iu javnem delovanji moramo razločevati dve dobi: v prvi do 1S61. leta se nam kaže domoljubnega Slovenca, v drugi navdušenega —Kranjca. Strijc njegov Mihael je bil domoljub z dušo in telesom ; prijatelj Metelkov, pravijo, da jc založil ccld njegovo znamenito slovnico. Hišo svojo v Spitalskih ulicah (zdaj Sosovo) jc okrasil s svetimi reki v metelčici; nekatere take napise še zdaj lehko bereš nad vrati. V domorodnem duhu jc vzgajal tudi netjaka svojega. Ko je I. 1839. umrl v Ljubljani Korytko, bil je dijak Dežman med tistimi, ki so nosili krsto njegovo. „Novicam," „Sloveniji" »n „Koledarčku" je bil od njih pričetka izboren sotrudnik; desna roka dr. Blciwcisa uredoval je njegov list, kadar tega ni bilo v Ljubljani. Pesmi njegove („Pre dica", „Zvoučck", „Hrepenenje", „Blejsko jezero" i. dr.) se odlikujejo po svojem globokem čutu in plemenitem veselji do lepe prirode, ali pa po zdravem humorji („Pro-klete grablje"), po politični odločnosti („Še Slovenija ni zgubljena!") in po pripovedni nadarjenosti (,Janko cigan"). V prozaičnih spisih se nam kaže navdušenega Slovana („Slava Slavjanom!") in temeljitega poznavatelja slovanskega slovstva („Valentin Vodnik", „Dr. Fr. Miklošič in staroslovansko jezikoslovje", „Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene po Anastazij u Griinu", „Predrag in Nenad"). Pisal je obče lep in krepak jezik. Vsestransko omikan, za vsak napredek navdušen vplival je zlasti na dovzetne ljubljanske dijake (Trdina, Levstik, Tušek, Erjavec), s katerimi je skupno prebiral večno lepe srbske narodne pesmi. Da, ko je prenehala Janežičeva „Bčela", nameraval je Dež-man 1. 1854. osnovati v Ljubljani slovenski leposlovni list, pa je zadnji hip to nakano opustil; vender je še leta i860, vestno sodeloval pri Cigalc-Wolfovem slovarji. A v tem sta se na političnem obzorji slovenskem prikazala dr. L. Toman in — dr. E. H. Costa, ki sc je iz velikonemškega učenjaka kar čez noč prelevil v slovenskega „klečdplaza". Zlasti zadnji je bil Dežmanu zopern in že leta 1859. zasleduje se prvi razpor med obema v predgovoru k „Vodnikovemu spomeniku", kjer dr. Costa ostro prijema upravo kranjskega muzeja. To nasprotje se je nadaljevalo v kranjskem zgodovinskem društvu, kjer je Costa „nosil zvonec", tako da je Dežman osnoval muzejsko društvo in je moralo zgodovinsko prenehati v svojem delovanji. Razven osebnostij je prišla vmes še nesrečna politika, ki nam je zvabila Dcžmana popolnoma v nasprotni tabor, kjer je vztrajal do smrti svoje. A dasi je Dežman s posebno žilavostjo in velikim dušnim naporom od 1. 1861. do 1889. deloval v deželnem zboru in v deželnem odboru, od 1. 1S71.—1873. župan ljubljanski v mestni občini, od 1. 1873.—1879. v državnem zboru, vender pri tem ni zanemarjal znanstvenih študij svojih. Odkar je bil postavljen deželnemu muzeju za varuha, udal se je s čudovito vztrajnostjo prirodoznanstvu, in posebno v botaniki je bil prvi veščak na Kranjskem. Mnogokrat je prepotoval deželo Kranjsko, katera ni imela nobene prirodne in zgodovinske znamenitosti, da bi si je Dežman ne bil osebno ogledal. Od 1. 1875. ko je g. Peruzzi zasledil znane stavbe na koldh na ljubljanskem barji, lotil se je Dežman prazgodovinskih starin kranjskih in čudovite prazgodovinske najdbe, katere je Dežman sam odkril in opisal, ali provzročil, da so jih izkopavali drugi, razslule so Dcžmanovo ime in ž njim slavo dežele naše po vsem znanstvenem svetu. Ne more biti namen teh kratkih vrstic, dostojno opisati mnogostransko Dcžmanovo delovanje in pisateljevanje v tem oziru, vender hočemo navesti vsaj nekoliko njegovih najznamenitejših razprav; posebnega spomina vredni so ti spisi njegovi: „Beiträge zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes"; „die tiefsten Standorte einiger Alpenpflanzen in Krain"; „die Billichgrazer Dolomitberge"; „Zusammenstellung der bisher in Krain gemachten Höhenmessungen"; „Das Klima in Krain"; „Die Taubengrotten in Krain"; „Andeutungen einstiger Gletscher in Oberkrain"; „Gang der Witterung in den deutschen uud Österreichischen Alpen 1882/3"; i»der Billichfang in Krain"; „die Pfahlbautenfundc auf bem Laibacher Moore"; „Praehistorische An-Siedlungen und Begräbnisstätten in Krain"; „die heidnischen Hügelgräber in Krain"; „Ein Kunstwerk altetruskischer Metalltechnik"; „die römischen Funde zu Demovo in Unterkrain" itd. itd. Vse te stvari, in še mnogo drugih, priobčil je v poročilih geološkega državnega zavoda, dunajske akademije, dunajskega antropološkega društva, planinskega društva, društva za ohranitev starih stavbinskih spomenikov in po listkih raznih na Kranjskem izhajajočih nemških časopisov. Sploh ni bilo umetnostnega ali znanstvenega, dežele Kranjske se tikajočega predmeta, za katerega bi se Dežman ne bil živo zanimal, in lahko rečemo, da od Valvasorja sem ni bilo moža, ki bi bil zgodovino, starine 111 prirodnine svoje rojstvene dežele poznal tako, kakor jih je poznal Dežman, ki Jbi bil ^ Kranjsko'deželo ljubil tako, kakor jo je ljubil Dežman. Dežman je bil živa enciklopedija Kranjske! Dasi na videz malobeseden in ohol, bila ga je Sama prijaznost in ljubeznivost, kadar si prišel k njemu v njegovo pisarno ter ga prosil njegove pomoči v znanstvene namene. Tu ti je bilo vse na razpolaganje: zbirke, knjige, listine in pred vsem — bogato znanje Dežmanovo, s katerim ni skoparil, ampak ne gledč na osebnost iu politično mišljenje pojasnil vse, česar si želel. Marsikdo poreče, da hvalimo in slavimo političnega nasprotnika, in kar je še huje, narodnega uskoka. Res je! Toda bodimo tudi pravični in priznavajmo odkrito in brez pri- dr/.k a tudi resnične zasluge tega v Slovencih toli grajanega moža! Politika je bila nesreča naša in — njegova! Ko. so dnč 2. decembra 1888. otvarjali deželni muzej „Ru-dolfmum" — bil jc to gotovo najlepši dan Dežmanov — in je le-ta z lepodonečo slovensko besedo, kakoršno je slišati malo kedaj in globoko ganen navdušeno slavil znamenitosti in krasote dežele Kranjske, da so starim možem solze igrale v očeh, ter navajaje Vodnikove verze pozival mladino našo, kako naj ljubi prelepo to zemljo, takrat smo Še jeden pot živo čutili, kaj je izgubil narod slovenski s tem izrednim možem. Živo smo bili pa tudi preverjeni, koliko bridkih ur bi bil prihranil sebi in drugim in kako drugače bi dandaues slavili njegovo ime, da je, pustivši politično delovanje na strani, prijel rajši za pero ter je zastavil tam, kjer je je odložil Valvasor, in nadaljujč njegovo delo, spisal nam knjigo, katero spisati jc bil zmožen jedino on: „Slava vojvodiue Kranjske!" Jožef in Frančišek. G. p. Stanislav Skrabec, ocenjujč I. zvezek knjižice družbe» sv. Cirila in Metoda, piše v 5 zvezku letošnjega »Cvetja z vrtov sv. Frančiška« tako: »Kjer pravijo in pišejo pa novogerŠki izreki Ir(