277
Naši dopisi.
Iz Slovenskih Goric na Stajarskem 23. avg. — 5.
dan prihodnjega meseca bodo Gorice nase obhajale slovesen dan, katerega se uže davno veselimo. I kaj pa bode takega? — Naš preč. rojak, dr. Jožef Mursec, dosluženi c. k. profesor, bo praznoval jubilej ali 501et nico duhovnega stanu, to je, služil bode svojo zlato mašo. Gosp. dr. Muršec je — to je pač vsemu sloven skemu svetu znano — eden naj blažjih duhovnikov in eden najzaslužnejih rodoljubov slovenskih, ki je uže takrat s pismom in besedo delal za narodno našo stvar, ko so rodoljubi taki še zelo redki bili. Skromni gosp. dr. Muršec sicer ne streže po posvetni časti, a naša dolžnost je, da tako zaslužnemu rodoljubu napravimo 5. dne septembra v njegovem rojstnem kraji pri sv. Bolfanku kolikor mogoče sijajno oOletnico.
Skofja Loka 19. avg. — Cesarjeva 501etnica se je pri nas po sklepu mestnega predstojništva z razsvit-ljavo prej ta večer, s slovesno mašo 18. avgusta v farni cerkvi, in potem z banketom na ,,Stemerjih" obhajala. Mestna hiša bila je s cesarsko zastavo okinčana, na faro vžu pa so vihrale 4 zastave (Črno-rumena, belo-rumena, belo-modro rudeča in rudeče-bela) Pri banketu je govoril mestni župan gosp. Blaž Mohar prvo napit-nico, blizo tako-le: Slavna gospoda! Danes obhaja se slovesno po vsej Avstriji 501etni rojstni dan Nj. veličanstva presvitlega cesarja Franc Jožefa. K tej svečanosti ste se tudi vi v rea obilnem številu zbrali, hvala zato I Naj jaz le dvoje lastnosti našega slavnega vladarja v misel vzamem, in ti ste: dobrodelnost in miroljubivost. Ni ga skoraj kraja, da bi ne bil prejel uže kake milosti. Naj bodi o nesreči požara ali kake druge vremenske nesreče, vselej so Njih veličanstvo prvi bili v pomoč nesrečnim. Tudi cerkva oni ne žabi jo. Dalje sem povdaril miroljubivosti Njih veličanstva, kajti zmerom in zmerom naročajo svojim namestnikom: „Naredite mi mir med mojimi narodi!" Komii ni znano, da je naša lepa Avstrija družba različnih narodov, katerim je posebno treba bratovske sloge, vsaj pregovor pravi: „sloga jači, nesloga tlači", zato naj po izgledu cesarjevem tudi vsem narodom geslo bodi: zložimo se! Živel mili nam cesar Franc Jožef, živela presvitla cesarica Elizabeta, živela vsa cesarska rodovina! — Da so na ta klic županov med zbranimi gosti doneli burni živio-kliei, ni nam treba še posebno omenjati. Za njim je še govoril prvi svetovalec g. Triller« Po banketu je sledilo petje, kateremu je v znamenje občnega veselja pristopil še jako animiran ples.
Iz Kranja 20. avg. — Petdesetletnico Nj. veličanstva presv. cesarja je tudi naše mesto slovesno obhajalo^ Predvečer je bilo z zastavami okinčano in razsvetljeno ; požarna bramba napravila je bakljado, in naš pevski zbor pa je pred stanovanjem c. kr. okrajnega glavarja pel cesarsko himno in še druge pesmi. Na cesarjev rojstni dan pokali pa so možnarji. Po slovesni sv. maši šel je župan z mestnim zastopom k okrajnemu glavarju čestitat o 50. rojstnem dnevu Nj. veličanstva, in v mestni hiši se je ubogim razdelilo 86 gold.
Iz Ljubljane. — Gospod deželni predsednik je tudi po posebnih plakatih razglasil lastnoročno pismo presvitlega cesarja Franc Jožefa od 20. dne t. m., v katerem milostljivi naš vladar najtoplejšo svojo zahvalo izreka vsem svojim narodom za iskrene dokaze verne udanosti o njegovem petdesetem rojstnem dnevu; ta zahvala tedaj po vse velja tudi našemu narodu.
—  C. kr. deželni predsednik gosp. Winkler, ki, kolikor mu tukajšnja mnoga opravila dopuščajo, obiskuje po deželi c. kr. okrajne uradnije, je bil 21. dne t. m. v Kamniku, kjer in po vsi poti do tje je bil tako slovesno in prisrčno sprejeman, da tudi to potovanje je bilo v resnici slavnostni prehod. Obedoval je na grajščini gosp. viteza Schneida, ki je ljubez-njivo sprejel velečastitega deželnega načelnika in še več druzih go3tov. — No, se ve da se koterija naših „Deutsch-krainerjev" togote peni, ko vidi in sliši, kako velika dežela slovenska spoštuje in ljubi pravičnega jej ces. namestnika, in mu temveč spoštovanja in ljubezni razodeva, čem bolj ga objeda ptujstva in renegatstva mrčes!
—  {Iz odborove seje družbe kmetijske 22. t. m.) je „Novicam'* došlo sledeče poročilo. V tej seji se je pred vsem obravnala za našo deželo zelo važna stvar, namreč silna nevarnost, s katero našim vinogradom žuga trtna uš (phylloxera vastatrix). Gosp. Kur al t, družbe naše ud in tajnik hrv.-slav. gospodarskega dru^
27S
štva, katerega je hrvaška deželna vlada uže pretekli mesec o zadevah phylloxerinih poslala v Istro, zdaj pa v hrvatske no grade, poročal je naši družbi kmetijski, da, kakor v Istri, tako je tudi na Hrvatskem, in to blizo meje kranjske in staj erske, žalibog! gotova grozna trtna uš. Na podlagi gosp. Ku-raltovega poročila, ki se nahaja na 1. strani današnjega lista, in z ozirom na državno postavo od 3. aprila leta 1875., katera veleva naredbe za ubranbo zatrošenja trtne uši na Kranjsko, se je odbor družbe kmetijske obrnil z nasveti do si. deželne vlade in deželnega odbora, da se nemudoma stori vse, kar treba, da se odvrne velika nesreča od naših vinogradov na Dolenjskem in Notranjskem. O vsem tem poročam prihodnjič več; danes obračamo pozorDOst vinorejcev na gori navedeno poročilo gosp. Kuralta na 1. strani današnjih „Novic".
—  (V komisijo za delitev konjskih premij na Kranjskem) sta gosp. Janez Luk m an in pa gosp. Jos. Fried. Seunig kot zastopnika konjerejskega odbora c. kr. družbe kmetijske izvoljena. Kakor Je v „Novicah" uže bilo poročano, bo delitev premij v St. Jerneji 2. dne septembra, v Cerknici 6. dne, v Kranj i 9. in v Ljubljani 15. dne septembra.
—  (Za Kopitarjevo spomenico) ki jo bode izdala „Matica slovenska", katera je tudi plačala stroške za ploščo, ki je, vzidana v Kopitarjevo rojstno hišo, v nedeljo slovesno se odkrila, je predsedniku „Matičnemu" te dni gosp. prof. Ladislav Hrovat izročil jako zanimiv članek z naslovom: „Kopitarjevi Sloveni", v katerem pojasnuje nekatere točke o germanizovanji za časa Karolingov in druge podobne stvari.
—   (Desetletnica požarne hrambe ljubljanske), pri kateri je ona v priznanje koristnega svojega delovanja v dar dobila parno gasilnico, seje, kakor smo uže v zadnjem listu ob kratkem omenili, 15. in 16. t. m. v Ljubljani slovesno obhajala. Prišli so gasilci s Koroškega, Štajarskega, z Istre in Reke, s Hrvaškega, največ pa — se ve da, s Kranjskega. Mesto se je bilo pripravilo za slovesen sprejem ter okinčalo se z deželnimi, avstrijskimi, cesarskimi in mestnimi zastavami. Slovesnega sprevoda in sploh vse veselice vdeležila so se tudi narodna tukajšnja društva, zato pa in ker je iz naše dežele bilo veliko požarnih brambovcev, narodnih, tudi skoro polovica ljubljanskih, se je s pomočjo Hrvatov vsa slovesnost, ki bi po namenu aranžerjev bila imela imeti nemški obraz, presekala hipoma pri obedu v kazini na slovanski obraz, za kar gre naj veča hvala vrlim Hrvatom. Nadrobnosti o govorih pri obedu v kazini in drugih dogodbah ne moremo popisavati, kajti to bilo bi za naš list preobširno; le to moramo konstatirati , da so bili nemški zagrizenci iz Celovca, Trbiža, Gradca, Maribora, Celja, Laškega trga, Vrhnike in No-vomesta silno osupnjeni, ko so v Ljubljani našli slovensko mesto, v katerem ni bilo videti nobene nemške (črno-rudeče-zlate) zastave. Hrvatje so se posebno srčno poslovili od Slovencev z željo, da bi bila tudi ljubljanska požarna bramba kmalu vsa slovenska, to je, domača brez tujih elementov, katerih cilj in konec nima biti: po eni strani gasiti ogenj poslopij, po drugi pa netiti plamen narodnega razpora! — Gospod A. Sa-massa je pri tej slovesnosti razstavil mnogo gasilnega orodja. Ce je to orodje tudi tako dobro za gasilne namene, kakor je lično in trdno na videz, česar razsoditi se mi ne drznemo, sme se čestitati fabriki Samassini.
— (Najlepše praznovanje cesarjeve petdesetletnice.) Srečni so narodi, ki so s trdnimi in svetimi vezmi tako tesno zedinjeni , da jih najhujši viharji današnjega
časa ločiti in raztrgati ne morejo. „Vse za Boga, cesarja in domovino" — niso prazne besede, temveč pomenljiva, osrečilna načela, ki jih je Bog sam z neiz-brisljivimi črkami zapisal v človeško srce. Nepremagljivo bilo je izvoljeno ljudstvo stare zaveze, ter se je radovalo v sreči in obilnosti, dokler je bilo zvesto Bogu, kralju, svojemu pomaziljenemu Božjemu namestniku, in dokler je ohranilo goreče hrepenenje za obljubljeno deželo, svojo domovino, ki je zvesta podoba večne domovine. Vsako blago srce bilo je polno veselja viditi te dni, kako živo se gibljejo vsi narodi velike Avstrije, da bi razodeli svojo zvestobo in ljubezen do presvitlega, občeijubljenega cesarja. Po vsi pravici se sme reči, da ga ni kraljestva po vsem svetu, ktero bi nas prekosilo v ljubezni do našega vladarja, ki se pa tudi odlikuje pred vsemi vladarji z očetovsko ljubeznijo, ktera z enako skrbjo objema vse narode obširnega cesarstva.
Družba sv. Vincencija te lepe priložnosti za ska-zanje svojega spoštovanja ni zgrešila, temveč je v djanji razodela, da želi slavni dan cesarske petdesetletnice ne-pozabljiv storiti za ljubljansko mesto in za celo deželo. Kupila je veliko hišo z dvorom in vertom na Poljanski cesti, št. 36, ktera se ima za deško sirotišnico porabiti. Davno zaželeni namen te družbe se toraj spolnuje in brž ko bo mogoče, bo družba sprejemala uboge sirote ter jih keršansko odgoj evala. Zapuščeni dečki bodo z božjo pomočjo dobri kristjani, pridni in sposobni delavci, rokodelci itd., pa tudi marsikter zmožen deček bo dosegel najvišjo srečo duhovskega stanu v veselje in blagor onim, ki so bili delavni za ta znameniti vstav. Kdo more izreči, koliko dobrega sadu na leta in leta bo obrodila ta vejica keršanske ljubezni in kako srečni so dobrotniki, ki sadijo in prilivajo, da se vedno bolj krepko dviguje in razširja drevo, ktero bo sprejemalo v srečno zavetje uboge dečke, ki nimajo za-se nič lastnega prostorčeka.
Za take velike namene potrebuje družba tudi obilne pomoči in prosi zato milih darov, ki naj se dobrotno izročujejo ali domačim gg. duhovnom, ali gg. vrednikom časopisov, ali predništvu Vincencijeve družbe. Vsaki najmanjši dar se bo z obilno hvaležnostjo sprejel.
Prednistvo družbe sv.  Vincencija.
— Častite bralce opozorujemo na razglas „Nove banke v Ljubljani", ki se nahaja v današnjem „Oglasniku".