CVETJE
z vfirtov svetno Frančiška.
...-..... -W AfVAA/--\f\<- ■
’^rTo'.CT*-------•• • •• • -	«..
--------ATV-V^-VVA/V-
V Gorici, rožni cvet 1884.
6. zvezek.
Iz okrožnice
svetega očeta Leona XIII.
izdane 20. malega travna 1884 zoper tako imenovane „masone“.
n — Dobivši primerno priliko ponavljamo, kar smo vže b drugi priložnosti razložili, da je treba z veliko gorečno-8tj° razširjevati in braniti Tretji Red frančiškanski, ke-erega deržanje smo, ni davno, s previdno mehkostjo olajšali. . a red namreč, kaker je vstanovljen od svojega začetnika, ®a ves le ta namen, da kliče ljudi k posnemanju Jezusa fetusa, k ljubezni do svete Cerkve in k zverševanju vseh er«čanskih čednosti ; zato mora veliko moč imeti k zatilju kuge hudobnih društev. Naj se pomlaja torej in raste Vsaki dan gveto tovdrištvo, iz keterega se more pričako-Vati obilo sadu, zlasti pa ta, da se duhovi pripeljejo k pro-°8tb k bratovstvu, k enakim pravicam, ne kaker si nespa-®otno mislijo „masoni“, temuč, kakar je vse to Jezus Kri-pUS Prrdobil človeštvu in kaker se je deržal tega sveti r&nčišek ; namreč k prostosti otrok božjih, da ne bomo Uzdi satanu in poželjivosti, kar so najhujši gospodarji ; k ratovstvu, keterega začetek je v Bogu, občem vseh ljudi Varniku in očetu ; k enakosti, ki na podlago pravice in
— 162 —
ljubezni operta, ne podira vseh razločkov mej ljudmi, te-muč iz raznoverstnosti življenja, dolžnosti in prizadevanj nareja tisto čudovito somišljenost in tako rekoč soglasje, ki je po natori potrebno h koristi in dostojnosti človeške družbe. —“
* *
*
Pojasnilo. — Mnogi naši bravci pač gotovo ne vedo, kaj je to: „masóntt ali nframasón“, in kaker se še imenujejo ti ljudje, ki sveti oče tolikanj svare pred njimi. Zastran razumljivosti bodi povedano ob kratkem to : Masoni ali framasoni so neka potuhnj®' na Antikristova bratovščina, ki je razširjena dandanašnji po celem svetu, zlasti mej gospodo in delavci po velikih mestih. Na Franco* skem in v mnogih drugih deržavah in deržavicah ima celo vlado p°' polnoma v svojih rokah. Tudi mej našimi sosedi pod svetega Stefo' na krono ta strupena setev prav veselo cvete. Pri nas je sicer prepovedana, vender se skrivaj ljubi Avstriji zato nič menj ne z»' žira v želodec. Prepovedan sad je tako sladak !
In kaj je namen te hudobne tihotapske družbe? Ob krat' kem rečeno: Vero, cerkev in Boga ljudem vreči iz glave in iz serca, preganjati kerščanstvo z nepotolažljivim sovraštvom in ne mirovati, preden ne bo zaterco in vničeno vse, kar so rimski pa' peži, kar so drugi pobožni in sveti kristijani storili in vpeljali ▼ prid in požlahnjenje človeške družbe. To je namen „framasonstva“'
Gotovo je bila ena najvažniših dolžnosti svetega očeta, 90 vso močjo povzdigniti besedo zoper tako brezbožno koinpanijo, ki časti kelo namestu križa, ter povedati, s kakimi pomočki bi se dal° vstaviti razširjevanje te grozovite kužne povodnji. Sveti oče so t° storili v obširnem učenem pismu, v keterem mej drugimi pomočki zopet priporočajo tretji red, ki je, kaker so že davno rekli pobožni in sveti katoliški možje, rojen nasprotnik „framasonstvu“ — vojsk» zoper vojsko — tam Satan in Antikrist, tu Kristus in Frančišek!
Ali „masonske“ vojske je černa tema in britkega orožja im»' da ga ni prešteti. To so v pervi versti hudobne knjige in zlasti vsakdanji kruh današnjega sveta: časopisi. Ua ji bo tretji red v resnici kos, je treba, da se širi na vse strani mej vse, ki imaj° še nekoliko vere in dobre volje v sebi. Sveti oče priporočaj0 skerb za tako razširjevanje škofom in drugim vikšim cerkvenih predstojnikom. Mi pa kličemo tudi vam, dragi bratje in sestre, ki ste že zbrani okoli slavne zastave svetega Frančiška, ter vas pr°'
— 163 —
simo, storite, kar je v vaših močeh, da se izpolnijo svetemu očetu goreče želje. Skušajte čedalje več jih pridobiti za našo sveto vojsko 2 besedo in zgledom, zgledom namreč lepega kerščanskega življenja in zlasti tiste mejsebojne ljubezni pervih kristijanov, ki bodi vedno mej vami ko pravimi brati in sestrami.
Ali morebiti poreče kedo : ,H čemu ta hrup? framasonov mi Slovenci še poznamo ne, nikar da bi bili v nevarnosti pred njimi !“ — Tako? Mogoče! Ali keder je sovražnika polna dežela, takrat jo že kesnó bobnati: „Le vkup, le vkup! Stara pravda!“ Bobnajmo in zbirajmo se, dokler je čas, da se postavimo ko močan jez pred sovražnika, preden vdere čez mejo, preden nas zalije.
Sicer pa bi se motil, kedor bi mislil, da sovražnika nimamo v deželi. Imamo ga, če prav morebiti nima kele na zastavah; mej nami je in kaker listja in trave ga je ! Zanemarjenost, lenoba, poželjivost, kregi in prepiri in vse razne strasti in pregrehe, glejte sovražnik! Tretji red ga ima izpoditi z gorečnostjo v službi božji in prejemanju svetih zakramentov, z marljivostjo in natančnim izpolnjevanjem vseh stanovskih dolžnosti, se zadovoljnostjo z malim in radodarnostjo do bližnjega, zlasti s poterpežljivostjo in lepo ker-ščansko ljubeznijo ter vsemi čednostmi in dobrimi deli, ki morejo osladiti človeku to življenje in enkrat v veselo večnost ga pripekati. Sploh ima tretji red z novim ognjem navdati celega človeka, in vso človeško družbo rešiti iz prepada, ki pada vvanj globočje ni globočje. Toliko moč mu pripisuje Leon XIIL, namestnik Kri-stusov. In mi — ?
-------------------
Iz obrednika tretjega reda.
Red, ki se ga je deržati pri sprejemanju ali
preobleki.
Začenši skupščino stopi mašnik v koretlju z belo štolo pred oltar na góranjo stopnjico (kjer je na evangelijski strani pripravljen Mol, da lahko sède, ako hoče) ter vpraša proti ljudem obernjen, stoje ali pa sedè, prosivca ali prosivko, ki kleči na tleh pred oltarnimi stopnjicami :
Kaj želiš?
— 164 —
Prosivec ali prosivka odgovori :
Oče, ponižno prosim obleke spokornega tretjega reda, da ž njo lažje dosežem večno zveličanje.
Mašnih pravi nato :
Hvala Bogu !
A ko je prosivcev več, ni treba vpraševati vsakega posebej, te-muč vse ob enem : Kaj želite ? Tudi odgovarjajo naj vsi kmalu :
Oče, ponižno prosimo itd.
Ko je mašnih z besedami Hvala Bogu ! prošnjo sprejel, naj pristavi nekoliko besed v spodbujenje, pohvali pobožni sklep prosiv-čev ter ga poterdi v tem sklepu, kazaje, kako vzvišen in koristen je tretji red ; nato vstane, ako je mej tem sedel, se oberne proti oltarju in blagoslavljaje obleko ali škapulir in pas, moli v latinskem jeziku naslednje molitve — (prav lepo in spodbudno pa bi bilo, ako bi se molile v slovenskih skupščinah v slovenskem, vsaj, keder bi se sprejemalo vcie število prosivcev vpričo obilniše množice zbranih bratov in sester, ki bi molili z mašnikom skupaj ; kar je v naslednjem s tankimi čerkami natisnjeno, ima govoriti mašnih, kar je z debelimi, naj odgovarjajo bratje in sestre) :
jH. Naša pomoč v imenu Gospodovem.
Hi. Keteri je vstvaril nebo in zemljo.
f. Gospod valisi mojo molitev.
R). In moje vpitje naj k tebi pride.
ji. Gospod z vami.
Hi. In s tvojim duhom.
Molimo.
Vsegamogočni večni Bog, ki si po smerti svojega edi-noroj enega simi, Gospoda našega Jezusa Kristusa, svet pre-narediti iniloserčno blagovolil, da bi nas rešil večne smerti in v rajsko veselje pripeljal : ozrl se, prosimo, z očesom svoje ljubezni na to tvojo pobožno družino, denes tukaj v tvojem imenu zbrano, ki jo je vstanovil tvoj služabnik sveti Frančišek, da bi se ti pomnožilo število vernikov. Vterdi jo na skali, ki je Kristus, da bo varna pred sléhernim vznemirjanjem svetà, mesé in hudiča, ter po zasluženju pre-britkega terpljenja tvojega simi, njegove neomadežane matere in vedno device Marije, blaženega očeta našega Frančiška in vseh svetnikov večno veselje doseže, hodé po stezi
— 165 —
tvojih zapovedi. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem, *i s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog na Vse veke vekov.
B). Amen.
Molimo.
Gospod Jezus Kristus, ki si blagovolil ogrinjalo uaše ^merljivosti obleči in v jaslih v plenice se zaviti, in ki si «lavnemu spozuavavcu svojemu, blaženemu očetu našemu rančišku navdihnil zveličavno, da je vstanovil tri redove, tef si storil, da so jih naj višji cerkveni poglavar ji, nainest-. i tvoji, poterdili ; pohlevno prosimo neizmerno obilost tvo-Jega vsmiljenja, da blagovoli blagosloviti f in posvetiti f a oblačila, ki jih je odločil ravno tisti blaženi Frančišek, da jih nosijo njegovi soborivci, spokorni bratje v tretjem redu, v znamenje pokore in ko veljavno orožje zoper svet, meso in hudiča, da bo ta tvoj služabnik (ali ta tvoja 8Južabnica, ali da bodo ti tvoji služabniki in služabnice), pobožno jih sprejemajoč, tako tebe oblekel (ali oblekla, ali oblekli), da se bo (ali bodo) v duhu ponižnosti noter do smerti zvesto deržal (ali d e r ž a-‘a> ali d e rž ali) poti tvojih zapovedi. Keteri živiš in Kraljuješ na veke vekov.
B). Amen.
Molimo.
Bog, ki si dal, da rešiš služabnika, svojega sinu brez-°žnikom v roke, da so ga zvezali, blagoslovi f, prosimo, a pas (ali te pasove) in dodeli, da bo tvoj služabnik (ah tvoja služabnica, ali da bodo tvoji služab-?*i in služabnice), ki se ima (ali imajo) s to vezjo . temi vezmi) prepasati, vedno se spominjal (ali s pojmu j ala, ali spominjali) vezi Gospoda našega Jezusa ristusa in vedel (ali vedela, ali vedeli), da je zave-*au (ali zavezana, ali da so zavezani) neprestano služiti. Po ravno tistem Gospodu našem .Jezusu Kri-Usu sillu tvojem, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti sve-ega Duhà Bog na vse veke vekov.
B). Amen.
Zdaj mašnih molče pokropi obleko (škapulir) in pas (ali 'ska-Pulirje in pasove) z blagoslovljeno vodo. Nato poklekne na spodnjo
— 166 —
stopnjico oltarja ali pa, če hoče rajši, na góranjo in začne pesem „0 pridi stvarnik sveti D u h“, ki jo opravi z okoli goječimi tako, da on zapoje pervo versto vsakega odstavka in oni na-dalje pojo ostale tri verste, ali jo pa le moli tako, da on začne s pervim odstavkom, zbrani bratje in sestre odgovorijo z drugim, na-
to on nadaljuje s tretjim, bratje i dalje do konca ; torej tako :
1.	0 pridi stvarnik, sveti Duh, Obišči duše vernikom, Napolni z višjo milostjo, Ketera vstvaril serca si.
2.	Imé je tolažnik tvoje.
Naj višjega o dar Bogd, Ljubezen, ogenj, živi vir, Duhovno pomaziljenje.
3.	Daru sedmeroverstnega, Desnice perst Očetove, Očetova obljuba ti,
Bogdtiš gerla z govorom.
n sestre odgovore s četertim in tako
4.	Užgi počntkom luč svitld, Ulij ljubezen v serca nani, Slabost telesa našega
Z močjo krepčaj nenčhavn»-
5.	Poženi proč sovražnika, Podeli stanoviten mir,
Da tvojim pod voditeljstvom Se škodi vsaki vmaknemo.
6.	Po tebi da spoznamo daj Očeta in Sina božjega,
Daj v tebe tudi obeh Duh» Da vérujemo vsaki čas.
7.	Bogu Očetu bodi čast In njega Sinu edinemu In Duhu tolažitelju Sedaj in v vekov veke vse.
1$. Amen.
Ob velikonočnem času, to je od velike nedelje do sobote p° binkuštih se pravi namestit „In njega Sinu edinemu": „In Sin«, ki je od mertvih vstal."
Ko je pesem končana, se oberne mašnih k prosivcu, klečečem** pred oltarjem; ter pravi :
Sleci ti Gospod starega človeka ž njegovimi deli i® odverni tvoje sercé od posvetnih lepotij, ki si se jim odpO' vedal (ali odpovedala), ko si sveti kerst prejel (dU p rej eia).
Ako je prosincev več, se te besede postavijo v mnoinem številm „Sleci vam Gospod" itd.; kar pride nato, pa se govori za vsakego
— 167 —
posebej, ho se mu nadeva škavalir ali obleka ter podaja pas in Prižgana sveča.
Nadevaje škapulir pravi mašnih'.
Obleci ti Gospod novega človeka, ki je po Bogu vstvar-Jen v pravici in svetosti resnice.
R). Amen.
Podajaje nato pas pravi :
Opàsaj te Gospod s pasom snage in vgasni v tvojem ledevjè mokroto poželjivosti, da ostane v tebi čednost zderž-ttJsti in čistosti.
R). Amen.
Naposled se poda prižgana voščena sveča s temi besedami : Sprejmi, predragi brat (ali predraga sestra) luč Kristusovo v znamenje svoje nevmerjočnosti, da boš mertev (ali m e r t v a) svétu, Bogu živel ter bežal (ali živela *er bežala) pred deli temè. Vstani od mertvih in razsvetlil te bo Kristus.
R). Amen.
Nato se oberne mašnih zopet h oltarju, poklekne in začne peti oli moliti psalem 116., ki ga bratje in sestre ž njim pojo ali molijo nn ta način :
Hvalite Gospoda vsi narodi: hvalite ga vsa ljudstva. Ker je poterjeno nad nami njegovo miloserčje: in desnica Gospodova ostane na večno.
Čast Očetu in Sinóvi : in svetemu Duhu.
Kaker je bila v začetku tudi zdaj in zrnirom : in na Veke vekov. Amen.
f. Poterdi, o Bog, kar si veršll v nas.
R). Od svetega templja svojega, ki je v Jeruzalemu. f. Reši služabnika svojega (ali služabnico svojo, ali služabnike in služabnice svoje).
R). Moj Bog, ki v tebe upa (ali upajo).
jjr. Pošlji mu (ali jej, ali jim), Gospod, pomoč od
svetišča.
R). In sè Sijona ga (ali jo, ali jih) vàruj. f. Nič naj ne opravi sovražnik nad njim (ali nj o, dii njimi).
R). In sin hudobe naj se ne prederzne, da bi mu (ali
j b ali j i m) škodil.
— 168 —
Gospod vsliši mojo molitev.
1$. In moje vpitje naj k tebi pride.
J. Gospod z vami.
$. In s tvojim duhom.
Molimo.
Bog vsmiljenja, Bog ljubezni, Bog, od keterega vse dobro prihaja, brez keterega se nič svetega ne začne, nič ne zveršf, poslušaj dobrotljivo naše prošnje in tega služabnika svojega (ali to služabnico svojo, ali te služabnike in služabnice svoje), ki smo mu (ali j i, ali jim) v tvojem svetem imenu posvečeno obleko pokore nadéli, brani sè svojim varstvom vseh nevarnosti duše in telesa ter mu (ali j i, ali j i m) dodeli, da v svetem sklepu do konca stanoviten (ali stanovitna) ostane (ali stanovitni ostanejo) in zadobivši odpuščanje svojih grehov v družbo tvojih izvoljenih priti zasluži (ali zaslužijo).
Bog, ki si po neomadežanem spočetjč Device svojemu sinu vredno prebivališče pripravil ; prosimo, da keteri si -jo vsled predvidene smerti ravno tistega svojega sinu slehernega madeža obvàroval, tudi nam po njenih prošnjah čistim k tebi priti dodeli.
Bog, ki si čudovite skrivnosti križa v pobožnem spo-znavavcu blaženem Frančišku mnogotero pokazal, daj svojim služabnikom vedno po njegovem zgledu hoditi ter s pridnim premišljevanjem ravno tistega svetega križa se zavarovati.
Za brata:
Bog, ki si blaženega Ludovlka, spoznavavca svojega, od zémeljskega kraljestva v slavo kraljestva nebeškega prestavil, prosimo, da nas stori po njegovih zaslugah in prošnjah deležne zveličanja kralja kraljev Jezusa Kristusa, sinu tvojega, [ki s tabo živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog na vse veke vekov.
B). Amen.]
Za sestro :
Razsvetli, vsmiljeni Bog, serca svojih vernih in po častitljivih prošnjah blažene Elizabete stori, da bomo srečo
— 169 —
fc>ga sveta zaničevali ter se nebeške tolažbe vedno veselili. Kristusu, Gospodu našem. fO. Amen.
Ako se je sprejelo več ljudi obojega spola, se molijo obe te dve plitvi, pa pri pervi se sklep „k i a tabo ž i v i“ itd. izpusti. Nato pravi mašnik :
f. Gospod, vsliši mojo molitev.
In moje vpitje naj k tebi pride.
f. BlagosMvljajmo Gospoda.
R). Hvala Bogu.
In obernivši se proti zbranim blagoslovi mašnik vse s temi bendami :
Blagoslov Bogà vsegamogočnega, Očeta in Sinu f in 8vetega Duha pridi dolu na vas in ostani vedno.
R). Amen.
Ko je tako obred končan, se vpiše v zapisnik ime in priimek n°vinca ali novinke, od kod je in kje stanuje, kaker tudi dan spremlja na ta način (ali kaker je sicer navada) :
Leta Gospodovega . . . , meseca . . . , due ... v cerkvi • • (ali kapeli, ali spodobnem kraju hiše . . .) vpričo bratov (ali sester) skupščine . . .
sem jaz dolu podpisani ravnatelj (ali pooblaščeni mašnik, ali letator, ali gvardijan) obleko tretjega reda spokornikov svetega ^nčiška nadel Gospodu .... (ali Gospe ....), ki stanuje v . . ..
V česer poterjenje sem to zapisal.
(Podpis).
fr-
iz pastirskega lista kneza škofa sekavskega.
(Konec.)
»Lahko je sprevideti, kako so morale velike koristi izvirati z take naprave. V tretjem redu je bilo namreč mogočno varstvo splošne sreče, ker so udje njegovi po zgledu čednosti in postav svojega začetnika dosegli, kar se je dalo, da je lepota kerščanske-postenja zopet oživela v deržavi. Gotovo je, da so po njih e u in zgledih dostikrat pogasnili ali pomanjšali se strankarski Prepiri, orožje se je izdivjauim iz rok izvilo, pravdam in kregom
— 170 —
so se vzroki izpodnesli, vboštvu in samoti so se pripravila tolažila, omejila se je preobilost in potrata, ki požira premoženje ter je o-rodje pokvarjenosti. Zato rastejo iz tretjega frančiškanskega reda, kaker iz svojega debla, mir doma in pokoj v očitnem življenju, nepokvarjenost in pohlevnost, pravo obračanje in varstvo premoženja, kar so najboljše podlage omike in varnosti. Da so se te dobrote ohranile, za to se ima zahvaliti Evropa v veliki meri svetemu Frančišku. “
„Ali ker je duh njegov popolnoma in izverstno kerščanski, primeren vsem krajem in časom, ne more dvojiti nihče, da bodo frančiškanske vstanove premnogo koristile tudi v tem našem času, in to tem bolj, ker so videti le-ti časi onim v mnogih ozirih jako podobni. Kaker v dvanajstem stoletju, tako se je tudi zdaj ne malo ohladila ljubezen do Boga in velika je zmešnjava glede ker-ščanskih dolžnosti, nekaj po nevednosti, nekaj po zanikernosti. S podobnim dušnim nagnjenjem in podobnim prizadevanjem jih večina zapravi svojo dobo, zložnosti življenja loveč ter pohlepno iskaje vživauja. Topeči se v razuzdanosti razsipljejo to svoje ter po ptu-jem hrepene. Terdovratno taje, da bi bilo treba slušati cerkev; in dalje kaker je primerno, od stopnje do stopnje grede, še celo deržavni oblasti ne prizanašajo, silo in vpore mej ljudstvom hvalijo, nezadovoljnost glede zemeljnega posestva skušajo razširjati, prilizujejo se poželjivosti mestnih druhali ter domačemu redu spodkopavajo podlago".
„Y teh torej tako mnogih in velikih zadregah lahko sprevidite, da smemo po pravici upati od vstanov frančiškanskih ne maj-hine pomoči, samo da se tako vravnajo, kaker so bile od začetka. Ko bi te cvele, bi gotovo cvela tudi vera in pobožnost in vsaka čednost kerščanska; premagalo bi se neugnano poželenje po minljivih rečeh in ne bi merzelo s čednostjo krotiti strasti, kar se večini zdi najtežje in najzoperniše breme. Zvezani z vezmi v resnici bratovske edinosti bi se ljudje ljubili mej sabo ; vbozim in nesrečnim bi izkazovali spoštovanje, ki jim gre, ker podobo Kristusovo nosijo na sebi. Poleg tega čutijo tisti, ki so popolnoma prešinjeni od kerščanske vere, sč vso gotovostjo, da je vestna dolžnost slušati postavne zapovedovavce in nikoger v nobeni reči ne poškodovati; nič ni namreč mogočnišega, ko to prepričanje, da se s korenino izpulijo vse napake te verste ; sila, krivice, pohlep po spre-membah, nevoščljivost mej raznimi stanovi v deržavi, v čemer vsem ima 80cijalizem začetek in orožje. Naposled bodo tudi razmer®
— 171 —
meJ bogatimi in vbozimi, kar toliko truda prizadeva deržavnikom, Najboljše vravnane, ko se bo vterdilo prepričanje, da vboštvo ni 8ramota, da ima bogati vsmiljen in radodaren, vbogi pa z osodo 8v°jo in delavnostjo zadovoljen biti, in ker ni rojen ni ta ni oni Za te spremenljive zemeljske dobrote, si morata eden s poterpež-Ijivostjo, drugi z radodarnostjo pomagati v nebesa".
Ko so sveti oče tako pokazali, koliko neizmerno korist za ^as in za večnost je tretji red vernim nekedaj prinašal in jo bo Prinašal zopet v našem času, ako se ga bodo le ljudje obilno in aa pravi način vdeleževali, nato vabijo h koliker mogoče obilne-11111 pristopu. In da ta pristop tolikanj več ljudem omogočijo, jako P°lajšujejo pogojaje in dolžnosti tretjega reda, in sicer ne le za toste, ki bodo od zdaj nadalje temu redu pristopili, temuč tudi za Vse tiste, ki so mu vže prej se pridružili.
Kar se torej tiče vdeležbe pri tretjem redu v naši škofiji, je imel vže od stoletji in ima tudi zdaj prav mnogo udov v mnogih ferali, zlasti v tistih, ki so samostanom frančiškanskim ali kapu-cinskim bliže. Nikaker ni treba torej na novo vpeljevati reda v škofijo; spodbujati imam le k obilni vdeležbi pri tem, kar je že davno vpeljano, kazati na velika polajšanja, ki so jih vpeljali sveti °še, in opominjati, da naj se natanko derži, kar se je prostovoljno Prevzelo, da se tako za se in za druge, za ta in za oni svet do-6ezej° blagoslova polni nasledki, ki jih sveti oče obširniše navajajo.
K temu imam pristaviti le dve besedi: vdeležba pri tretjem redù je lahka in je blagoslova polna.
Lahka je, ker so sveti oče vse, kar je bilo težavno videti, tolikanj zlajšali. Tako je bila na priliko redovna molitev prej vsa-j je pa le še 12 očenašev, češčenasimarij in „čast n mej tem ko pervi in drugi red svetega Frančiška nalagata, ker sta namenjena tistim, ki so poklicani evangelijskih svetov v samostanih, je nasproti sve-napravljen za bližnji pomoček tistim, ki morajo v SnjeČi tega sveta skerbeti za svoje zveličanje z izpolnjevanjem za-P°vedi božjih in posvečevanjem dolžnosti svojega poklica v vseh raznih stanovih, v keterih ljudje živijo. Ne motiti in težiti, temuč Posvečevati in polajševati ima tretji red domače življenje in dru-'Uske razmere.
Nadalje je vdeleževanje pri tretjem redu jako b 1 a g o s 1 o-v a polno za posamezne in za vesoljno kerščanstvo. Zakaj ter-Pljenje in težave, ki zdihujemo pod njimi, in kazui božje, ki nam
111 dan 54, zda to°di Bogu". Ì fežke dolžnosti k Izpolnjevanju to>vni tretji red
— 172 —
preté, prihajajo vse iz greha, iz tega, ker se ljudje proč obračajo od duha kerščanstva. Tretji red pa meri na to, da bi se duh ker-ščanstva zbudil, poživil, in življenje po njem čedalje bolj vterdilo; k temu navaja, k temu podaja tudi posebne milosti in pomočke« Tù je obilen zaklad odpustkov, ki se morejo dobivati za se in vboge duše v vicah; tii je posebno varstvo in blagoslov sveteg» očeta Frančiška; tù je moč priprošnje vseh svetnikov trijeh njegovih redov; tù je živa zveza sè zdaj živečimi skoraj brezštevilnimi udi vseh redov tega svetnika in posebna vdeležba pri zasluženju vseh molitev, spokornih in dobrotnih del njihovih. Ako torej dolžnosti, ki jih nalaga tretji red svetovnim ljudem, v pravem duhu opravljaš, vseješ vsak dan le majliino semensko zernce ; ali sad, ki ga prinese, je velik, je neizmeren za čas in za večnost.
Kar se tiče voditeljstva tretjega reda za svetovne ljudi, gre prav za prav mašnikom pervega reda, to se pravi tistim redovnim mašnikomi ki so pri frančiškanih, minoritih in kapucinih nalašč za to odločeni-Ker ho pa zdaj premnogo vernih obojega spola po vseh farah v škofiji k pristopu spodbujenih, keteri bi zavoljo velike oddaljenosti kakega samostana ne imeli k temu lahko priložnosti, zato sem si pridobil iz Rima posebno pravico, po keteri z lastno naredbo oblast dajem tudi svetovnim duhovnikom, zlasti župnikom, ude sprejemati in po cerkvenih predpisih voditi, razen tistih krajev, kjer je keteri zgoraj imenovanih samostanov svetega Frančiška, keterim j® tam sprejemanje in vojenje svetovnih tretjerednikov prideržano.
Na ta način morete povsod od duhovščine dobiti poduka o zadevah tretjega reda, in, ako želite, vvanj sprejeti biti in ž njim sklenjenega duhovnega dobička se vdeleževati. Toliko o tretjem redu sv. Frančiška.
—-4—
Svetega Bonaventure,
cerkvenega učenika serafinskega, življenje in dela.
Šesto poglavje,
Gonfalónska bratovščina. Ponižnost sv. Bonaventure.
To je bilo v teku leta 1263, ali, kaker hočejo drugi, 1264, V Rimu se je združilo dvanajst pobožnih oseb v nekako molitevno
— 178 —
<fružbo, s tem namenom, da hočejo posebno častiti Marijo Devico, zbrali so si nekega pobožnega mašnika, da bi jih vodil ter ravnal njihove duhovne vaje. Ko sliši ta njih namene, prosi sveta škofa sijenskega, ki je bil tedaj v Rimu namestnik papežev, in ta, ko moder in previden verhovni pastir, hvali načert, sodi pa, da ga J ^oveka, ki bi bil pripravniši, da ga s primernimi postavami v jftoje spravi, kaker Bonaventura. K njemu torej posije duhovni-ai zagotovivši ga, da bo izkušena modrost in izverstna pobožnost tega redovnika s poti spravila vse zaderžke, da vstreže svetim že-Jarn tistih pobožnih oseb.
To noč, preden je duhovnik prišel k Bonaventuri, pa se je Prikazala temu, kaker se pripoveduje, blažena Devica Marija, z yagim plaščem ogernjeua. Pod gubami tega plašča je imela zbra-dvanajst oseb raznih stanov, šest moških od ene strani, šest enskih od druge. In s prijaznim, nebeško milim pogledom se °bernivši k svojemu ljubljenemu služabniku je djala :	„ Dragi
«n, vzemi pero in piši !“ Na te besede je prikazen izgi-n'la,. Ko pride ta dan nato predenj omenjeni mašnik, da mu ^azodene svojo prošnjo in naročilo namestnika papeževega, tedaj J0 «poznal Bonaventura, kaj pomeni, kar je videl. Sč vso gorečnostjo se loti torej ter napiše nekoliko določeb primernih osebam, ki morajo živeti v sredi mej svetom. Predpiše jim tudi neketere Molitve, da bi se v njih ohranila vedno živa kerščanska vnema C0lo posebno obleko jim določi, ki sojo imeli nositi pri svojih sho-*lib kaker tudi pri očitnih procesijah. Ta obleka je bila bele barve z belim in erdečim križcem v sredi majhinega ščita, prišitega Da desni rami ; za pasom pa so nosili rožni venec in bič, s kete-so se po navadi tistih časov imeli bičati, keder so šli v spo-nrni procesiji obiskat kako cerkev.
Ta bratovščina — sveti Bonaventura jo je imenoval „bratov-m° priporočenih presvete Device“ — je mej vsemi, ki so ohranjene do današnjega dne, najstariša. Poterdil jo je papež Klemen • leta 1265. V kratkem času so se vstanovile nato po nje zgle-u samo v frančiškanski cerkvi „Araččli“ še štiri druge bratovščini,6 za svetovne ljudi, in ker so se poddružile oni, jo je povzdignil regor XIII. v nadbratovščino. To se je zgodilo leta 1579.
Tudi še Gregor XIII. jo imenuje po njenem pervotnem ime-»znamenito družbo vodila priporočenih blažene Marije Device" nsignjg Societas Regulae Recommendatorum B. Mariae Yirginis). °li sto let pozneje pa se je začela imenovati bratovščina gon-
— 174 —
falónska ali gonfalonijérska, to je : zastavna ali zastavniška. Dobila je to ime po svoji zastavi ali banderu,' na keterem je imela naslikano svojo zavetnico, preblaženo Devico. To bandero je bilo namreč o neki priliki važno in sloveče znamenje za celo rimsko mesto. Leta 1354 pod papežem Inocencijem YI., ki je imel svoj sedež v Avinjonu na Francoskem, so bile v Rimu neke zmešnjave. Rimska gospoda je hotela zatirati ljudstvo. Ali udje bratovščine „priporočenih presvete Device" so se ji vstavili, in v resnici so dosegli, da je bil izvoljen s priterjenjem papeževega vikarija, ki mu je bil tudi glede svetovnega gospodarstva namestnik v Rimu, in po svetu poglavitnih meščanov, vladavec grada Kapitólija v mestu neki priljubljen rimec, Janez Ceróne po imenu. V spomin torej, da so okoli svoje bratovske zastave zbrani vernili rimskemu mestu nekedanjo slobodo po varstvu preblažene Device, zato se ju začelo dajati bratovščini ime, ki ga je ohranila do današnjega dne.
Svoj sedež ima gonfalonska bratovščina dandanašnji v farni cerkvi svete Lucije imenovani „pri vàbljenjici“ (della Chiavica)-To cerkev je namreč na svoje stroške dala sezidati. Gregor XIII-je izročil tej znameniti družbi tudi odkupovanje sužnjih in Sikst V. ji je odkazal v ta namen letne dohodke. Ob svetih letih so dajali njeni udje tudi stanovanje romarjem poddruženih bratovščin, ko so prihajali v Rim, in kaker nekedaj tako tudi še dandanašnji ta bratovščina vsako leto dvanajstim dekletom oskerbi doto, da se morejo pošteno omožiti. —
Še dve znameniti dogodbi imamo povedati iz tistega časa, dogodbi, ki nam zlasti ponižnost našega svetnika kažete v lepi svetlobi.
Leta 12G4 se je izpraznil sloveči nadškofijski sedež imenit' nega mesta Jork (York) na Angleškem. Papež Klemen IV. je želel posaditi nanj svetega Bonaventuro, in v resnici, 20. rožnega cveta 1265 ga je imenoval za nadškofa in metropolita jorške cerkvene okrajine, ki je obsegala tedaj celo severno Anglijo. S tem mu ni le svojega nagnjenja hotel pokazati, hotel je tudi dobroto izkazati jorški cerkvi in vsemu tistemu kraljestvu. Vže mnogo let je bila namreč needinost v deželi, in že papež Urban IX. je bil poslal tjakaj svojega pooblaščenca, da bi spravil ljudi ; sam Klemen IY., tedaj še kardinal, je to bil. In zdaj ravno ta Klemen IV. ni-koger ni poznal sposobnišega, da tamkajšnje nevšečnosti popolnoma poravna, kaker ravno Bonaventuro, v keterem je bila združena
— 175 —
z redko razumnostjo in modrostjo nekaka ljubeznjivost v obnaša-nJui ki ga je od vseh razločevala.
Ali sveti Bonaventura se je silno prestrašil, ko je dobil papeževo pismo. Ves osramočen je bil ne le zavoljo povzdignjenja »a tako častitljiv nadškofijski sedež, zanj nekaj čisto nepričakovana, temuč tudi zavoljo mnogo hvale, ki jo daje papež v tem Pismu pobožnosti in učenosti njegovi. V tej veliki zadregi povzdi-8ne oči svoje duše k Bogu in premišljevaje svojo nesposobnost ga prosi goreče, naj preoberne papežu serce, da mu ne bo nalagal tohkega bremena. In zdelo se mu je, kaker bi mu nekaj reklo : »Pojdi sam, poklekni pred svetega očeta pa prosi lepo, da ti sna-1116 butaro, ki ti jo je naložil11. In tako stori. Odpravi se v Peru-*0, kjer je bil tisti čas namestnik Kristusov, in prosi ga milo in ponižno, naj mu ne naklada, kar je pretežko za njegove slabe mo-Š naj ga ne povzdiguje na višavo, ki je ni vreden. Papež dolgo to hotel sprejeti izgovorov in vpogniti se prošnjam ; ali prikupljivi »tonni svetega moža so ga naposled preverili, da je sprejel odpo-Ve<h Čudil se je sveti oče kaker plemenitemu odbijanju časti, ki tonogi hrepené po nji, tako zlasti čisti, prisorčni ljubeznjivosti in resnični ponižnosti Bonaventure in odslovil ga je na vse zadnje z Sosedami modrega Siraha (11, 21):	„Derži se svoje zaveze in o
»ji se pogovarjaj, in staraj se pri opravljanju tega, kar ti je zapovedano."
Vesel je šel svetnik zdaj svoj pot, zadovoljen, da je poterai se zgledom, kar je učil s peresom ; da se morajo namreč sinovi svetega Frančiška vmikati cerkvenim častem in visokim služim, da ne zajdejo se stezč svete ponižnosti, ki je ločilno znamenj6 reda manjših bratov. —
Nekako ob tem času je bilo, ko je tudi Bog sam s čudežem Pokazal, kako ljuba mu je ponižnost našega svetnika.
Stari letopisci pripovedujejo, kako je Bonaventura, ko je nekdaj premišljeval svojo ničevost pa neizmerno svetost njega, ki 86 daje v svetem obhajilu ljudem za dušno hrano, tako se prestraši da se mu je zdelo, kaker ne bi bil ni dosti ni malo vreden in Pripraven, da bi mogel in smel pristopati k tako božji daritvi. In to misel se mu je tolikanj globoko vtisnila v serce, da je pogonoma govoril sam pri sebi : „0, kako sveti, kako čednosti polni, kako ljubi Bogu morajo biti masniki, ki so posode kervi Jezusa Aristusa !“ In ni si upal maševati nekoliko dni. Ali kmalu mu je P°kazal Bog na nenavaden način, kako rad pride prebivat v nje-
— 176 —
govo ponižno, ljubezni polno serce. Ko je bil namreč neko jutro pri sveti maši. ves potopljen v premišljevanje svoje nevrednosti) kar se vzdigne ena posvečenih hostij iz pred duhovnika, ki je m®-ševal, in, bodi si da po lastni božji moči, bodi si da po angeljski roki prenesena, obleži na čistih ustnicah velikega svetnika.
Pač rajsko veselje je čutil Bonaventura, ko se je tako nepričakovano sklenil se svojim Jezusom, svojim sladkim Bogom« Strah mu je prešel za vselej in več ni opuščal maševanja.
*
* *
Iz spisa sv. Bonaventure „o pripravi k sveti m a š i“ p o g 1. 5.
Izprašaj sam sebe, iz kolike ljubezni in s koliko gorečnostjo pristopaš ; zakaj ne le smertnih grehov se je treba ogibati, temuČ tudi odpustljivi, po zanemarjanju in lenobi namnoženi in tudi p° nepazljivosti in razmišljeuosti raztresenega življenja in slabe navade, dasiravno ne vmore duše, vender človeka delajo mlačnega) sitnega in čmčrnega in slabovoljnega in nepripravnega k maševa-nju, ako se omenjeni prah in pleva odpustljivih grehov ne izveja po pihanju duha in plamenu ljubezni in ne pokonča z gorečim serčniin ognjem in s premišljevanjem lastne slabosti Zato se varuj, da ne pristopiš premlačon in nevrejen in nepremišljen, ker p° nevrednem sprejmeš, ako ne pristopiš spoštljivo, se skerbjo in pi'e' mišljeno. Zato pravi apostelj :	„Sodbo si jè in pije“, kar razloč-
niše dopoveduje, ko dostavlja rekoč:	„Zato je mej vami mnogo
slabotnih", namreč po nestanovitnosti v veri, „in bolnih", to je z velikim grehom ranjenih, „in mnogi spijo", namreč po oterpnjeno-sti in vtragljivosti. O, kako velik strah, kolika groza, ki me obdaja od vseh strani! Pristopiti po nevrednem je strašna sodba, ne pristopiti iz znatne nemarnosti ali zaničevanja je zaveržljivo za-dolženje. Beda. Zakaj, ko je duhovnik brez smertnega greha m v dobrem sklepu ter nima pravičnega zaderžka, pa opusti, ne iz spoštovanja, temuč iz nemarnosti, maševanje, tedaj, koliker je v njegovi moči, opleni Trojico hvale in časti, angelje veselja, grešnike odpuščenja, pravične pomoči in milosti, duše v vicah ohlajenja, cerkev Kristusovo duhovne dobrote in sam sebe zdravila in pO' močka zoper vsakdanje grehe in slabosti. Zakaj, kaker pravi sveti Ambrož : „Ako se kri Kristusova, koliker krat se prelije, v od-puščenje prelije, jo moram vedno sprejemati, da se mi vedno od-
— 177 —
puščajo grehi ; ker vedno greh delam, moram vedno jemati zdravilo". Tudi se opleui vsega, kar prihaja iz svetega obhajila, ka-ber je odpuščenje grehov, ohlajenje poželjivosti, razsvetljenje duše, notranje pokrepčanje, vtelešenje Kristusa in njegovega skrivnostnega telesa, vterjenje čednosti, oboroženje zoper hudiča, gotovost vere, povzdignjenje upanja, vzbujeuje ljubezni, množenje pobožnosti in goščenje z angelji. Tudi ne zveršuje češčenja velikega božanstva, ki mu je naloženo, niti ne opravlja dela dolžne službe božje, in vender je pisano:	„Preklet, gdor dela delo božje nemarno".
Tudi zaničuje zapoved Kristusovo glede skerbi za ta zakrament; zato preti Kristus : „Ako ne boste jedli mesa sinu človekovega" itd. Tudi odmeče popotnico svojega romanja, izpostavljaje se smert-ni nevarnosti ; zakaj, ako ne prejema hrane telesa Kristusovega in veje življenja, se naredi kaker suh ud, v keterega se ne pošilja hrana telesne jedi. Naposled, koliker je v njegovi moči, prazni božjo čast in službo, dolžno stvarniku, nehvaležen za dobrote. Zato se pravi v „številih“ (4. Mozesovih bukvah 9, 13) : „0e je ke-do čist", namreč smertnega greha, „in ni na potu", namreč dru-gači zaderžan, „in vender ni praznoval velike noči, tistega duša se ho vun vergla iz svojega ljudstva, ker ni prinesla daritve Gospodu Bogu ob svojem času". Torej, koliker moreš, se vsem prizadevanjem, z vajo dobrega dela, pretakanjem solz in plamenom pobožnosti poženi od sebe vso mlačnost in nemarnost, da se ne bo našlo, da zametaš darove tolikih milosti.
Nekateri čudeži, ki so se zgodili po smerti svetega očeta Frančiška.
(Popis svetega Bonaventure.)
VII. Sveti Frančišek zdravi slepe.
1.
V samostanu manjših bratov v Napolju je bil neki brat, Robert z imenom, že več let slep in meso mu je zrastlo v očeh, tako, da ni mogel več trepalnic pregibati. Sešlo se je pa v tem samostanu več p tuj i h bratov, ki so bili križem sveta poslani v razne kraje. Da bi te brate z novim čudežem spodbudil k težavnemu
— 178 —
popotovanju, je ozdravil sveti oče Frančišek bolnega brata vpričo njih na ta način. Neko noč, ko je imenovani brat Robert smert pri-čakovaje ležal v postelji in so mu že dušo priporočili, stopi oče s tremi drugimi svetimi brati, se svetim Antonom, bratom Avguštinom in bratom Jakobom Asiškim k postelji vmirajočega. Sveti Frančišek vzame nčžiček, prereže meso v očeh, mu da vid ter reče rešenemu in ozdravljenemu :	„Sin Robert, milost, ki sem jo tebi izkazal, je znamenje
bratom, ki imajo popotovati k oddaljenim narodom, da bom šel jaz pred njimi in bom vodil njih stopinje. Z veselim sercem naj tedaj gredo, kaker jim veleva sveta pokorščina.
2.
\
Pri Tebah v Romaniji je peljal mož svojo slepo ženo, ko se je ta dan prej svetniku na čast postila ob kruhu in vodi, na praznik svetega Frančiška na vse zgodaj v cerkev manjših bratov. Pri sveti maši, mej povzdigovanjem svete hostije povzdigne slepa žena oči in zagleda posvečeno hostijo, ki jo sè vso pobožnostjo počasti. Ob enem pa zavpije:	„0 hvala Ti, večni Bog, in tebi preljubi
svetnik, da vidim telo Kristusovo". Vse pričujoče ljudstvo je enoglasno hvalilo Boga. Po slovesnosti se je vernila žena domov veselega serca in se zdravimi očmi. Veselila se je pa ne samo zato ker je videla, ampak tudi ker je zagledala na priprošnjo svetnikovo najprej prečudni zakrament, Njega, ki je luč naših duš, Jezusa samega pod podoba posvečenega kruha.
3.
Neki štirinajstleten deèàk iz grada Pofiškega v Kampanji je v velikih bolečinah naenkrat bil ob levo oko. Kar iz luknje vun mu ga je zagnalo, tako da je viselo na živcu doli do čeljusti v dolgosti enega persta skozi osem dni in se je že skoraj posušilo. Druge pomoči ni bilo po človeškem mnenju, kaker da mu odrežejo oko, in zdravniki so že nad njim obupali. Ali oče se oberne sè zaupanjem do svetega Frančiška, in svetnik, ki tako rad pomaga terpečim, ga ni zapustil. Čudežno se potegne oko nazaj na svoj kraj in dečdk je videl ž njim kaker poprej.
4.
Ravno v tistem kraju na Laškem je padlo bruno velike teže iz visočine nekemu duhovniku na glavo ; močno je bil pobit ter
— 179 —
izbito mu levo oko. Na tleh ležeč je jel klicati svetega Frančiška na pomoč, rekoč:	„0 pomagaj mi, sveti oče, da bom mogel iti
častit te na tvoj praznik, kaker sem obljubil tvojim bratom"; bil Je namreč ta dan pred Frančiškovim praznikom. Hitro na to vstaje popolnoma zdrav ter hvali Boga; okoli stoječi, ki so milovali Poprej nesrečnega duhovnika, stermijo ter glasno prepevajo čast Bogu in njegovemu svetniku. Na praznik svetnikov pa je pripovedoval duhovnik vsem, kakšno milost je prejel na priprošnjo svetega očeta Frančiška.
5.
Neki mož z Garganske Gore je delal v svojem vinogradu. Obsekaval je neki les ter se po nesreči vdaril po očesu tako, da Je oko presekal in ga je polovica vun visela. Da bi mu mogel kakov človek pomagati, ni upal, zaupal pa je na nbbeško pomoč ter obljubil, da se bo na praznik svetega Frančiška postil, če mu *vetnik pomaga. In naglo je bil vslišan ; na svetnikovo priprošnjo 8e zedini oko tako, da ni bilo nič poznati, kje je bilo presekano, te mož je videl ž njim dobro, kaker poprej.
6.
Sin nekega plemenitaša je prišel slep na svet, po svetem Frančišku pa je dobil vid. Zavoljo tega čudeža so ga imenovali Bluminat ali Razsvetljenec. Ko je bil dorastel, stopi iz hvaležno-®ti v red svetega Frančiška in tako je napredoval v milosti in v Čednostih, da je bil videti sin prave luči. Po zasluženju svetega °Četa je sveto začel, še svetejši pa je končal življenje.
7.
V Zahantu, gradu blizu Anagnije, je oslepil popolnoma neki v°jak, Girard po imenu. Prigodilo se je pa, da sta dva manjša brata, popotovaje iz daljnih krajev, prišla v njegovo hišo, da bi se okrepčala. Iz spoštovanja, ki ga je imela cela družina do svetega Frančiška, sta bila prav gostoljubno sprejeta. Ko sta se okrepčate, se zahvalita Bogu in gostoljubnemu gospodarju ter otideta do bližnjega samostana manjših bratov. Neko noč potem pa se prikaže sveti Frančišek enemu teh dveh bratov v spanju ter mu reče: „Vstani in hiti s tovarišem v hišo gostoljubnega moža, ki je 8prejel Kristusa in mene, ko je vaju sprejel, hočem mu namreč 8torjeno dobroto plačati. Oslepel je zaradi pregreh, ki se jih ni hotel očistiti z dobro izpovedjo". Ko izgine sveti oče Frančišek
-- 180 —
vstane naglo brat, da bi s tovarišem izpolnil povelje. Ko prideta v hišo slepega vojaka, mu pove brat, kaj mu je rekel in vkazal svetnik. Strašno se čudi mož ter pripozna, da je to resnica, kar je razodel sveti Frančišek. Do solz ginjen se rad izpove in ko obljubi poboljšanje življenja, dobi sveto odvezo, ob enem pa mu podeli milostivi Bog zopet vid. Ta čudež se je razglasil daleč o-koli in je obudil v sercih mnogih češČ6nje do svetnika, mnogi pa so bili spodbujeni k ponižnemu spoznanju svojih grehov in h gostoljubnosti.
■—-*•4'—
Marko d’ Aviano.
vi.
Turki so bili popolnoma potolčeni ; v divjem begu proti Oger-skemu so iskali rešitve popustivši tabor sè streljivom, živežem, živino in premnogimi dragocenostmi, ki so padle kristijanom v roke. Ali, treba je bilo tursko moč popolnoma vničiti ter Avstrijo in vso kerščansko Evropo rešiti za vselej te strašne šibe. Brez goreče navdušenosti in velike veljave, ki jo je imel od Boga poslani p. Marko, pa to ni bilo mogoče. Sovraštvo kralja francoskega Ludovika XIV., nezanesljivost in omahljivost neketerih vojsko-vodov kaker tudi malosrčnost cesarjeva, vse to bi bilo gotovo zopet ojačilo sovražnike in novo nevarnost nakopalo, da ni stal cesarju na strani sveti kapucin, ter svaril, priganjal, spodbujal in zmago prerokoval, da ni s prečudno močjo svojega zaupanja v Boga pobijal vse pomislike in dvojbe, ter cesarja o pravem času vedel navdušiti in oserčiti. In zares — kolikerkrat se ni ravnalo po njegovem svetu, ni bilo blagoslova in sledile so nesreče in zgube ; ako se je pa storilo, kaker je on rekel, so bili sovražniki vselej slavno premagani.
To se je pokazalo precej drugo leto 1684 pri obleganju mesta Budima (Ofen). Posrečilo se je bilo hudobnemu duhu zasejati v serca kristijanskih vojskovodov seme razpertij. P. Marko si jo na vso moč prizadeval, da bi jih zedinil, pa zastonj ; niso ga hotli poslušati. Nato je do njih govoril o besedah svetega pisma : „Bog se zoperstavi prevzetnimprerokoval jim je, da bo obleganje mesta brez vspeha, otresel je prah z nog, zapustil vojskovode in vojaški tabor, ter se vernil na Dunaj k cesarju, proseč, da ga odpu-
— 181 —
8ti, ker je njegova pričujočnost pri vojski v takih okoliščinah brezuspešna. In zares se je zgodilo, kaker je prerokoval p. Marko, kerščanska armada ni mogla vzeti terdnjave budimske, zelo oslabljena se je morala čez pol lota nazaj vmekniti.
Tudi tega leta je šel p. Marko skozi Ljubljano v svojo do-movino, kaker pripoveduje Valvazor, pa se je le malo časa tu za-deržal ter kmalu odpotoval.
P. Marko se pa ni odpovedal nalogi, ki mu jo je naložila previdnost božja. Za vojsko, ki se je imela začeti leta 1685, je <lal cesarju pismeno nasvete, ki jasno pričajo o političnem ostro-Um.ju tega redovnika, kaker tudi o njegovem zaupanju v Boga. Zahteval je, ne da bi se dotaknil posameznosti ali oseb, neprizanesljivo ostrost in kaznovanje vsakega prestopka zapovedi, znižanje plače ministrov in dvornih činovnikov, vrejenje uprave in zlasti zvesto skerb za dušni blager vojakov; zatorej je zahteval zanje izhodnih duhovnikov, ki bi imeli pravico prosto in brez strahu govoriti resnico in nasproti stopiti nerodnosti in nepravičnosti. Nobenemu vojaku bi ue smelo biti zabranjeno po nikakeršnem opravilu pri sveti maši biti ob uedeljah in praznikih.
Ko je cesar vse te nasvete rad sprejel, se je napotil p. Marko k armadi in začela se je (1. 1685) srečna vojska zoper Turka. Nadvojvoda Karel je bil ravno pred terdnjavo Novih-gradovih (Neuhausel, kake 4 milje od Komorna proti severu na reki Nitri), bo se ji bliža na pomoč okoli 40 tisoč Turkov. Karel je moral torej razdeliti svojo vojsko; z enim delom je šel Turkom nasproti, ^ruSi je ostal pod poveljem generala Kaprare pred terdnjavo. Te-^n, keterega je nekoliko skerbelo zaradi majhinega števila vojakov, ki so ostali pred terdnjavo, pravi p. Marko: „Ostanite le tu, prevzvišenost ; mej tem, ko bomo mi potolkli sovražnika, se boste vi polastili mesta". Tako se je tudi zgodilo. Na večer pred vnebovzetjem Marijinim se je pričel boj. Sovražnik je bil pognan v beg; popustil je obilen plen v rokah kristijanov. Ob enem je naskočil general Kaprara terdnjavo Nove-gradove ter jo dobil v roke, sè zgubo samo štiridesetih mož. V kerščanskem taboru je vla-dalo vsled tega silno veselje.
V prihodnjem letu, 1686, je obernil p. Marko svoje oči na Nudim, da bi kraljestvo svetega Štefana iztergal Turkom iz rok. Ali 2°pet so se pričele kazati razpertije mej poveljniki. Vže je mislil vojvoda Karel Lotarinški odpovedati se službi glavnega poveljnika arinade, ko se vender le posreči občečislauemu redovniku duhove
— 182 —
pomiriti in pregovoriti cesarja, da je dal povelje, naj se terdnjava budiinska nemudoma naskoči. uoj je bil hud, Turki so se hrabro branili. Kjer so krogle in pušice naj bolj gosto ferčale, je videti patra kapucina s podobo sv. Jožefa, ki jo je nosil pred vojaki, da bi jim dajal serčnost. Kar se ni dalo izveršiti pred dvema leti, se je posrečilo zdaj; Budim je padel kristijanoin v roke — kar je ves kerščanski svet z ravno tolikim veseljem navdajalo, kaker pred tremi leti oslobojenje Dunaja.
Ravno tako srečni so bili drugo leto (1687) pri Oseku. Ako-ravno je nasprotovalo več generalov nasvetu p. Marka, naj se ta terdnjava naskoči, je vender premagal p. Marko. Počasnost v iz-verševanju cesarjevih zapovedi, ketero je p. Marko tolikokrat in tolikanj obžaloval, razodevala se je tudi tukaj, ter dala sovražniku priložnost, da je dobil obilno pomoč. Ko so mu stali kristijani nasproti, so videli, koliko močnejši je, kaker oni. Generalom se je reč nevarna zdela, p. Marko pa jim reče: ,, Gospoda, prišlo bo do boja: oserčite se, zaupajte v Boga in zmaga bo naša !“ Pri vsem tem so sklenili generali vmakuiti se z armado v Budim. Zdelo se je, da ne bo obveljala beseda redovnikova, pa glej — ko zapazi veliki vezir turški, da se mislijo kristijani vmakniti, dà povelje, naj se napadejo, in tako so bili vojskovodi primorani spustiti se v boj, ki se je končal sè slavno zmago nad Turki in oslobo-jenjem mesta Oseka. — Leta 1688 je bil kapucin vnovič poklican k cesarju na Dunaj, da bi se izdelal načert za vojsko leta 1688. Marko se je odločil za naskok Belega grada, da bi Turkom vzeli to mesto, ključ k ogerski deželi. Cesar ga je poslal k armadi, da bi navdušil in pridobil za ta načert oficirje. Kaprara pa, ki je bil glavni poveljnik, je rekel v imenu vseh generalov: ,Ako nam Bog razodene, da bo storil čudež, naj se poskusi obsedanje". Razložil je potem redovniku vse težave tega početja ter naravnost terdil, da se ne da izveršiti. Mirno pa odločno reče p. Marko: „Bog hoče, da storite to brez vgovora". Ko je cesar nato naravnost zapovedal napad na Beligrad, se je začela pomikati kristijanska vojska naprej, pod poveljem kneza izbornika Bavarskega. 6. kimavca zjutraj je dal p. Marko po sv. maši kerščanskim vojakom sveti blagoslov, ter rekel kuezu: „Ne bojte se, Visokost! Bog je z nami in bo dal, kar želite !“ — Zdaj se je dalo znamenje, da se ima pričeti boj. Hud in kervav je bil, ali komaj ste pretekli dve uri, vže je vihralo bandero avstrijsko na zidovju belgradske terdnjave. Na praznik Marijnega rojstva je imel p. Marko na kraju, imenova-
— 183 —
nera belvedere, od koder je pred petimi leti turški suljtan Mahmud pregledaval ono veliko armado, ki je šla proti Dunaju, sveto mašo zahvalno pesnijo in slovesno pridigo do navdušenih vojakov. Kotem pa je bežal priprosti kapucin, on, ki je sprožil in izpeljal to srečno misel, zopet nazaj v Italijo, v svojo tiho celico, da se °gne nadležnemu češčenju, ki so mu ga povsod skazovali.
Odslej ni prišel p. Marko več k armadi. Pa tudi v samostanski celici je bil v mislih pri kerščanski vojski in kaker je ne-kodaj nad vojaki osebno razprostiral k blagoslovu svoje roke, tako Je bil zmirom pripravljen, storiti to v duhu, kadarkoli je cesar želel. Tako se je zgodilo malo dni pred bojem pri Slanemkamenu, tergu na desnem bregu Donave, nasproti vtoku roke Tise. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. vel. serpana 1691, je stala cesarska armada v verstah v praznični obleki, da prejme blagoslov Patra kapucina, ki je bil pa daleč proč v svojem samostanu v Italiji. Glavni poveljnik je armadi prej naznanil uro, ter ji priporočil vredno pripravo. Ko je ura odbila enajst, je padla vsa armada na kolena, ter v duhu prejela blagoslov pobožnega redovnika, ki je °k ravno tisti uri po dogovoru dal cesarski armadi svoj blagoslov. 19. potem so slavno zmagali v enem naj bolj kervavih bojev.
Leta 1697 je pripravil p. Marko cesarja, če tudi ne z besedo, pa gotovo se s voj o molitvijo, na srečno misel, da je poveljnico dal možu, čiger ime, kot zmagovavca Turkov, je slavno znano P° vsem svetu. Avstrija je bila zopet v hudem in nevarnem položaju. Na Ogerskem je nastal punt in turški suljtan Mustata II. 86 je zvezal s puntarji. P. Marko je prihitel na željo cesarjevo Zope* na Dunaj. Po njegovem nasvetu so prenesli neko čudodelno Marijino podobo, ki je zdaj na velikem altarju pri sv. Štefanu, iz Košič (Kaschau) na Dunaj, tor jo v slovesni procesiji po mestu okoli nosili. Mej slovesnostjo pride sporočilo srečne zmage pri Zen-mestu na desnem bregu reke Tise, kakeh 6 milj od Segedina Proti jugu. Ta zmaga je turško oblast popolnoma vničila. Princ Evgenij Savojski, veliki častivec Marijin, jo je pribojeval.
Zdaj je bilo doveršeno, k čemer je gospod Bog poklical p. Marka. Po veliki noči leta 1699 je prišel na povelje papeževo zadnjič k svojemu ljubljenemu cesarju na Dunaj. Ravno je bil kon-čal v Čenedi, škofijskem mestu na Beneškem, misijon, ki je bil, kaker navadno, združen s čudeži in nenavadnimi spreobernjenji. Ko pride na Dunaj, kjer je bil sprejet od cesarja z največim vetjem, precej prične, akoravno nekoliko bolehen, svojo apostoljsko
— 184 —
delavnost. Na praznik sv. Antona je pridigal pri kapucinih in v cerkvi sv. Stefana. Njegove besede so bile posebno resnobne in žive, kaker poslovni govor vmirajočega preroka. Na dan porcijun-kule bi ga bil cesar rad še enkrat slišal pridigati, ali prijelo ga je tako hudo ščipanje v trebuhu, da je komaj končal sv. mašo in so ga morali precej nesti v posteljo, Kaker ogenj ga je peklo in žgalo v črevah ; on pa je ležal mirno, tiho in poterpežljivo ; samo obraz, ki je bil bled kaker srnert, je razodeval njegove notranje bolečine; čutil je, da se mu bliža konec življenja. In kako je bilo to življenje! Sto in sto tisoč ljudi se je imelo njemu zahvaliti, da jih ni zadela Časna in večna smert. Donela je njegova mogočna beseda, svetila njegova luč, njegova čudodelna moč se razodevala zdaj v Benetkah, zdaj na Dunaju, zdaj v Milanu, zdaj v Lijonu; pridigoval je na zidovju belgradskem in budimskem, kaker tudi na pridižnicah antverpskih in gentskih Cesarji in kralji, papeži in škofje so ž njim občevali, ljudstvo ga je častilo kaker svetnika ; on sam pa se je imel za nevrednega hlapca, za vbozega grešnika. Kot tak je opravil dolgo spoved, je prosil jokaje svoje redovne brate za odpuščenje svojih slabosti, je prejel z največo pobožnostjo svete zakramente za vmirajoče in popolni odpustek za zadnjo uro, ki mu ga je dal papežev poslanec. Cesar in cesarica sta pa klečala mej tem se svojimi otroci v vborni celici, pri mertvaški postelji ponižnega redovnika, keterega sta ljubila in visoko častila. Vmerl je pater Marko v Gospodu, za keterega in s keterim je živel, delal in pozemeljski boj dokončal, 13. vel. serpana leta 1699 ob enajstih zjutraj, v 68. letu svojega življenja, keterega jih je preživel petdeset v svetem redu. Njegovo truplo so izpostavili v zakristiji v trugi, potrošeni z rožnim perjem, ki ga je cesarica sama se svojimi gospemi natergala. Ljudstvo je tako vrelo k truplu svetega moža, da so morali postaviti tja cesarsko stražo, ki je imela skerbeti za red. Cesar sam mu je naredil nagrobni napis, v keterem povzdiguje zasluge svojega visoko spoštovanega duhovnega prijatelja. Vidi se še dandanes na Dunaju v kapucinski cerkvi, za altarjem žalostne matere božje, kjer počivajo patra Marka častivredni pozemeljski ostanki, in bodo počivali, dokler ga prišteje sv. cerkev, kaker se sme za gotovo upati, mej zveličane, ki kraljujejo s Kristusom v svetih nebesih.
— 185 —
Modri izreki brata Egidij a.
(Dalje in konec.)
Neki brat mu je tožil, da mu bratje nakladajo preveč dela, tako da nima časa za molitev, ter je zavoljo tega prosil, da bi mu dovolili, da bi šel v kako samoto, kjer bi bolj v miru služil Bogu. Brat Egidij pa mu je rekel: »Ke bi ti sel k francoskemu kralju tar bi ga prosil tisoč mark zlata, ali bi ne imel prav, ako bi ti mkel : „Ali nisi nespameten, da me kaj tacega prosiš ? kaj si sto-dl zame, da bi ti dal toliko zlata ?" Če tedaj hočeš s prošnjo doseči, ^a boš vslišan, moraš poprej delati za Boga". Tudi je rekel: „Boljši Je eno delo dobro storiti po volji druzega, kaker pa dve po svoji v°lji. če bi gdo takemu, ki je brez oči in rok, zopet dal vse zgubane ude, gotovo bi mu moral ta služiti s posebne vdanostjo vse *tai svojega življenja, da ne bi bil nehvaležen za toliko dobroto ; Pa Staj, gospod Bog nam je dal roke, noge in oči in druge dobite duhovne, in časne in telesne, in vender mu nočemo služiti."
Neki brat mu je z velikim veseljem rekel : »Oče, povem ti v®selo novico." Egidij mu pravi : »Povej mi.“ „Bil sem" pravi »zamaknjen in sem bil v peklu, in nisem videl tamkaj nobenega brata mtaega reda". In brat Egidij mu je odgovoril zdihovaje : »Lahko V01jamem, da nisi videl nobenega" in ko je to rekel, se je zamaknil. Ko se je zopet zavedel, ga je oni vprašal : »Kako, oče, aB misliš, da ni nobenega brata v peklu? in če so, zakaj jih ni-Sem videl?" Brat Egidij je odgovoril: »Zato nisi videl nobenega tacata, ker nisi šel tako globoko v pekel, kjer tisti terpijo, ki so brez del in brez izpolnjevanja vodila nosili obleko manjših bratov; kaker so namreč bolj visoko v nebesih tisti bratje, ki so izpolnjevali vodilo, tako so grešniki in hudobni bratje bolj globoko v pek-K kaker drugi ljudje."
Brat Gracijan mu je rekel : »Jaz, oče moj, znam pridigati, dobre svete dajati in druga dobra dela delati, vender pa ne vem jtaaa naj bi se bolj deržal. Prosim te, povej mi, kaj se tebi naj mBjše zdi". Egidij mu je odgovoril: »Nič bolj dopadljivega ne moreš storiti Bogu, kaker da se za vrat obesiš". In ko se je oni *tad takim govorjenjem prestrašil, je rekel Egidij : »Gdor je obe-eni ni sicer v nebesih, vender pa je nad zemljo in vedno dolu Stada. Tako stori tudi ti. Dokler ti še ni dano, da bi bil v ne-es,h, se z duhom gori obračaj od teh minljivih stvari in vadi se
— 186 —
v delih čednosti ; sam o sebi misli ponižno in vedno pričakuj božjega vsmiljenja". — Neki mladenič je rekel svetemu možu, da hoče redovnik postati in v samostan iti. Egidij mu je rekel : „če hočeš to storiti, pojdi in ko hitro mogoče vmori svoje stariše0-Mladenič pa je žalostno rekel : „Kako bi mogel jaz tako hudobijo storitiP“ Egidij mu je odgovoril: ,,Jaz ti ne pravim, da jih sè železom vmori, temuč z dušnim mečem, gdor namreč ne sovraži svojega očeta in matere, ne more postati učenec Kristusov."
Neki brat ga je vprašal, kaj bi mogel Bogu naj bolj dopadljivega storiti. Egidij mu je hitro odgovoril popevaje : „Edino edinemu" in ni rekel nič druzega. Ko mu brat pravi, da ne ve, kaj s tem hoče, je odgovoril brat Egidij: „Ediuo svojo dušo brez prenehanja in brez dvojbe priporočuj edinemu Bogu".
Neki drugi ga je vprašal, če more zadobiti božjo milost tisti, gdor mej svetom živi, in on mu je odgovoril : „To sicer more, p& jaz bi raje hotel imeti eno milost v samostanu, kaker deset mej svetom ; zakaj milost, katera se dobi v samostanu se lahko pomnoži in dobro varuje; gdor namreč v samostanu živi, je ločen od vsega posvetnega hrupa in motivne skerbi, kar oboje močno ovira milost; drugi bratje ga z lepim opominjevanjem in z dobrimi zgledi odvračajo od hudega iu vnemajo za dobro. Dalje se milost, katera se dobi mej svetom, navadno kmalu izgubi in le težko ohrani, zato ker skerb posvetnih skušnjav, ki strah in nemir dela, ovira iu pokončuje sladkost milosti božje; tudi drugi svetu vdani ljudje sč svojimi okuženimi sveti in pogubnimi izgledi odvračajo od dobrega tistega, ki ima milost božjo in ga silijo k hudemu. Če gdo spodobno in brez greha živeti hoče, ga ne samo ne podpirajo, temuč še zasmehujejo ga; božjih sovražnikov pa nikaker ne posvarijo, temveč jih častijo in povzdigujejo. Boljši je tedaj eno milost imeti v prostosti, kaker pa deset takih v strahu in nevarnostih."
Cerkvcna, zlasti redovna in misijonska naznanila.
Itim. — Prevzvišeni slovenski metropolit, knez nadškof goriški, so bili pretekli mesec v Rimu, da se po škofovski navadi poklonijo namestniku Kristusovemu. V pondeljek 12. majni-ka so jih sveti oče papež sprejeli z očetovsko ljubeznijo ter čez
— 187 —
pol ure se pogovarjali ž njimi o zadevah tukajšnje nadškofije. — Dva dni prej, v soboto 10. majnika so imeli naš slovenski verliov-oi pastir v tamkajšnji nemški narodni cerkvi svete Marije ,, dell’Anima" slovesno černo mašo za rajno blago cesarico Marijo Ano. Pri tej maši so bili poleg dvejuh avstrijskih poslancev in mnoge druge imenitne gospode duhovne in svetovne tudi neketeri avstrijski škofje, ki so bili ob enim z našim nadškofom v Rimu, zlasti slavni Štrosmajer, škof bosanski in sremski, Aljbin Dunajevski, škof krakovski, Anton Inocencij Jožef Foško, škof šibeniški, in Kazimir Forlani, škof kotorski. —V soboto, 17. majnika, so prišli prevzvišeni knez nadškof po srečnem popotovanju zopet domov na slovenska tla.
— Častitljivi kapucinski red je imel preteklega meseca v Rimu svoj vesoljni zbor (generalni kapitelj). Za generalnega ministra so izvolili 9. majnika nekega patra Bernarda, nemškega svajcarja po rodu. Pervi generalni definitor je postal neki bavarec, drugi neki francoz ; naslednje štiri častne službe so dobili italijanski patri. — Po volitvi novega generala so imeli zbrani provinoli in kustódi zaslišanje pri svetem očetu, ki so jih tako nagovorili : ^Ljubljeni sinovi ! Pač imamo vzrok, da se veselimo, ker vas vidimo tukaj v tolikem številu in iz raznih narodov. Zakaj, ravno vaše veliko število dokazuje zadosti, kako velika in čudovita Je rodovitnost velikega frančiškanskega reda, iz keterega je kaker Veja iz plemenitega drevesa izrastlo kapucinsko tovarištvo. Zgodilo 8e je namreč po posebni milosti božji Frančišku Asiškemu, da se je množica njegovih mlajših iz ponižnega začetka skoraj po celem svetu razširila, podobno kaker cerkev sama, ki je iz neznatnega vira v hitrem teku celo zemljo obsegla. — Ako bi hoteli ljudje tega in druge verske redove bolje spoznati in soditi, gotovo ne bi 1 redovnimi družbami po toliko krajih tako nehvaležno ravnali. Ali vender, ljubljeni sinovi, vender se mora hudo z dobrim premagati; prizadevati si je treba, da bo v tako britkih okoličnostih čednost vedno vzvišana čez krivico človeško. Misel na zasluge, ki so Vselej povzdigovale frančiškanski red, nam daje terdno upanje, da t*0 tudi nadalje zmirom prinašal lepe sadove tako v zasebni kaker v očitni blager. Zato izkazujemo tretjemu redu vedno posebno dobrohotnost in nagnjenje ter smo ga hvalili sč zasluženo hvalo 1° ga priporočili, ni davno, v svoji okrožnici skerbi in modrosti škofov, ko pomoček, da se zavro napredki skrivnih družbi. Da se ta rod povzdigne in brani, boste vi, kaker smo prepričani, izverstno
— 188 —
pomagali, posebno po svetovanju in voditvi redovnika, ki ste ga ravno izvolili za verhovnega ravnatelja svojemu redu. V ostalem, ljubljeni sinovi, skušajte zgled očeta Frančiška po svoji moči doseči. Se vso skerbjo si prizadevajte, da bo svetost življenja in derža-nje, ketero ste obljubili, v vseh samostanih cvelo ; in ker zavzem-ljete višje častne službe, skušajte pred drugimi hoditi ravno tako z dostojnostjo, kaker z lepim zgledom." — Nato so podelili sveti oče vsem zbranim svoj apostoljski blagoslov.
— Redu frančiškanskemu so dali sveti oče, kaker smo omenili vže zadnjič, novega zavetnika v osebi kardinala Janeza Simeónija. 15. malega travna popoldne je prišel ta prevzvišeni kardinal v Aračeli, da oznani apostoljsko pismo in to svojo novo čast in službo z navadno slovesnostjo nastopi. Pri cerkvenih vratih so ga sprejeli prečastiti generalni minister ter ga spremili v cerkev, kjer je pomolil pred Na;svetejšim, in nato v zakristijo, kjer je sé-del na prestol, ki mu je bil pripravljen. Y zakristiji se je bilo sešlo blizu 200 naših redovnikov, da se se sinovsko ljubeznijo poklonijo svojemu zavetniku. Bralo se je torej najprej apostoljsko pismo, s keterim se prevzvišenemu kardinalu izročuje zavetništvo nad frančiškanskim redom. Nato so poprijeli besedo prečastiti generalni minister pater Bernardin Portoguarski ter rekli mej drugim: „Po britki izgubi, ki je zadela se smertjo kardinala Bilio vesoljno cerkev in zlasti serafinsko družino, prinaša ta trenotek nam vsem veliko tolažbo. Radi se namreč spominjamo, kako si nam Ti, prevzvišeni, ne enega, temuč mnogo dal dokazov nagnjenja do našega reda in kako si zlasti pogosto podpiral brate naše, ki v misijonih živč. To službo torej, ki jo denes nastopaš, mi veselega serca spre-jemljemo in menimo, da bo varstvu, miru- in rasti naši koristila. Pač ne bi bilo po namenu, ne bi bilo po duhu svetega Frančiška naštevati dobra dela, ki smo jih storili ; vender ne bo neprimerno povedati, da serafinski red tudi v teh nesrečnih časih, v tej kugi popačenosti stanoviten ostaja pri tem, da je vsaki čas prinašal obilo sadu svetosti, ter ga tudi še zdaj prinaša. Po premnogih krajih, daleč narazen, kjer ni nobene omike in vzdelanosti, so naši misijoni, keterih trud in prizadevanje za cerkev Ti je znano, prevzvišeni ! Kar nas je tukaj, vsi za terdno upamo, da bo pod Tvojim modrim svetom, varstvom in nagnjenjem mej našimi brati ljubezen do apostoljskega sedeža, ponižnost in gorečnost vse dni cvela iu gospodovala."
Prevzvišeni kardinal zavetnik je dobrohotno sprejel izraženje
— 189 —
tolike vdanosti. Odgovoril je, da so ga besede generalnega ministra, tako polne ljubezni in spoštovanja, do živega ginile in da se jako v«seli službe, ki so mu jo naložili sveti oče. Govoril je nadalje o Posebni odločbi previdnosti božje, ki je izvolila ponižnega sinu ®ernardonovega, da je po njem razvadam in pregreham srednjega veka duh svetega evangelija nasproti postavila, duh namreč poniž-n08ti, vboštva in zatajevanja. Pristavil je, da tudi naša doba jako Potrebuje tega serafinskega duha, in zaterdil, kako mu je v veliko tolažbo, ker ta duh se dobro živi v redu, tako da more za ravno tiste bolezui dajati ravno tista zdravila. Blagovoljno je povedal, kako dobro ve iz pisem, ki od vseh strani prihajajo sveti skupščini *a razširjevanje vere, koliko truda noter do zdaj naši misijonarji Prenašajo po celem svetu, ne le na Angleškem, Irskem, Holandcem, temuč tudi v Sveti Deželi, v Aljbaniji, v Gorenjem Egiptu, v obejuh Amerikah, na Kitajskem in po drugih delih Azije. Na-P°sled se je zalit sč solzami pobožno priporočil v molitev oelega reda tako v življenju kaker zlasti po smerti.
Nato je prevzvišeui kardinal vse redovnike pripustil, da mu P°ljubijo roko, po versti, kaker so jih prečastiti generalni minister enega za drugim po imenu klicali. Kardinal se je čudil, da je to-Uko bratov v Rimu ter se morejo v generalatni kuriji slišati tako razni jeziki. V resnici so namreč v Aračelitanski stolici patri raz-narodnosti, ki govore ne le vsak svoj jezik, temuč tudi ptuje, da se jih da našteti do petnajst. In to nekako spominja bin-Ustnega čudeža ne le glede različnosti jezikov, temuč tudi glede v resnici serafinske edinosti, ki veže duše v vzajemni bratovski ljubezni.
— Dne 16. malega travna ob sedmih zjutraj je prevzvišeni Ordinai Luci d Marija Parókki, generalni vikarij svetemu očeta, po slovesnem obredu blagoslovil glavni kamen C e l' k v e .serafinskega vseučilišč a1* vpričo predstoj-uikov reda in drugih bratov okoli sto in petdeset. Cerkev bo poučena svetemu Antonu Padovanskemu ; njegovemu varstvu se iz-tudi cel vstav, ki se bo zato imenoval .kolegij svetega ^utona“. Y glavni kamen se je vložil, poleg neketerih svetinj j,e°na XIII., neomadežaue Device, svetega Jožefa, svetega očeta rančiška in učenika serafinskega svetega Bonaventure, v svinčeni Puščici ta napis, ki se je prej očitno prebral :
»Ta dan, 16. malega travna leta 1884, v sredo po veliki no-l’ Ua 675. obletnico obljube serafinskega očaka svetega Frančiška
— 190 —
in tovarišev njegovih, god svetega Rafaela anhangelja, je prevzvi-šeni in prečastiti gospod Lucid Marija svete rimske cerkve z naslovom svetega Križa v Jeruzalemu kardinal Parokki, presvetega gospoda našega Leona papeža XIII. v mestu in okolici vesoljni v duhovnih zadevah namestnik, po slovesnem odredu glavni kamen blagoslovil in v podlago vložil nove cerkve, ki se ima postaviti Bogu vsegamogočnemu v spomin svetega Antona Padovanskega, da bo služila kolegiju frančiškanskemu observantov, ki se bo pri cerkvi postavil s pomočjo božjo ter preblažene Device, svetega očeta našega Frančiška, svetega Bonaventure in vseh nebeščanov, s pr*' neski pa bratov in pobožnih dobrotnikov
„ Slovesnega obreda so se vdeležili prečastiti pater Bernardin Portogruarski, celega reda generalni minister, patri generalni pr°' kuratorji in definitorji in premnogi drugi bratje, prečastiti gospod Gattoni, magister obredov, presvitli gospod Luka vitez Karimini) arhitekt stavbe, in Peter Bjanki, odvetnik naših zadev".
Ko je bil obred doveršen in glavni kamen v podlago vložen, je gori omenjeni kardinal sede na stolu, „faldistorium“ imenovanem, zbrane priliki primerno nagovoril v laškem jeziku in slove-snost se je potem končala z daritvijo svete maše, ki jo je kardinal opravil. Prelepi njegov nagovor damo natisniti po naše v prihodnji zvezek.
Dunaj. — V nedeljo, 4. majnika, je papežev poslanec nadškof Yanutelli v frančiškanski cerkvi za škofa posvetil prečastitega patra Marijana Markoviča, bosanskega frančiškana, imenovanega za apostoljskega vikarija škofije banjalčške v Bosni.
Santiago. — Pri svetem Jakopu v španski Galiciji je začel 15. majnika t. 1. izhajati nov frančiškanski list — tretji v španskem jeziku — s tem naslovom :	„E 1 Eco Francisca»0
Revista mensual consagrada k fomentar la devocion al seràfico Patriarca San Francisco de Asis, à propagar sus tres Órdenes y ^ promover en ellas la imitacion del santo fundador“. Izdajajo li8*’ ki je po obliki podoben »Cvetju", patri kolegija misijonarjev zfl Sveto Deželo in Marók vstanovljenega v Komposteli (Santiago)' Celoletna naročnina je za Španijo „5 pesetas" (— 5 frankov). — S® suscribe en Santiago (Galicia) en el Colegio de Misioneros parft Tierra Santa y Marruecos, dirigiendo la correspondencia al Ad®*' nistrador de El Eco Franciscano. — Pervi zvezek ima k® prilogo začetčk posebne knjižice »La Indulgencia de Porciuncula“>
—	91 -
Madagaskar. — Vže je znano našim bravcem, kako so lansko leto IVancozi napadli in bombardirali neka primorska mesta velikega afrikanskega otoka Madagaskara in kako je zato maljga-$ka vlada izpodila katoliške misijonarje, ki so večinoma francoski jezuiti. Katoličani v deželi so torej brez duhovnikov, vender je tolažilno pri tem to, da jih vlada ne preganja in se morejo ob nedeljah tudi nadalje zbirati v svojih cerkvah, kjer nekedanji rejenci jezuitski uče kerščanski nauk, kerstijo in poročajo, kaker so jim Odhajajo naročili jezuiti. — Blizu vshodnjega obrežja maljgaškega proti severu od mesta Tamatave je majhin otočič „Sveta Marija1* ali „Nossi Burah“ imenovan, ki ježe delj časa v francoski oblasti. Tudi tù so imeli jezuiti misijon do poslednjega časa; 31. prosinca t. 1. pa se je pridružil otočič drugima dvema majhinima francoskima otokoma, ki sta na drugi strani Madagaskarja ter se imenujeta n May otta ** in „Nossi Bé“, tako da bodo zanaprej ti trije otočiči ena sama apostoljska prefektura, izročena misijonski skupščini „Sve-tega Duha in svetega serca Marijinega**.
Zahvala za vslisano molitev.
Iz Maribora, 23. sušca 1884 :
Jaz sem bil bolan čez dve leti. Ne sicer da bi bil zmirom v Postelji, vender delati nisem mogel, ker me je v križu strašno tergalo. Naposled me je le primoralo v posteljo. Pošljem po zdravnika, ali, žalibog ! nič mi ni pomagalo. Tedaj sem sklenil iti v Toplice, kaker mi je tudi zdravnik svetoval; ali tudi tam nisem našel zdravja. Bolan se vernem domov. Za kratek čas mi je pozneje nekoliko odleglo, ali kmalu pride stara bolezen nazaj in zopet som moral v posteljo. Ker sem pa tudi naročnik nCvetja** ino sem mnogo bral o čudežih svetega Antona, kako je mnogim že Pomagal v bolezni, sem se tedaj njemu začel priporočati in živo vero in terdnim zaupanjem prositi, da bi mi spet ljubo zdravje izprosil od Boga. V ta namen sem plačal sveto mašo in izmolil neketero rožne vence. Pristavil sem zraven, da hočem v »Cvetju** naznaniti, ako ozdravim. Ino res, hvala Bogu in sv. Antonu Padovanskemu ! nisem ostal zapuščen, vsaki dan sem boljši postajal ino sem zdaj popolnoma zdrav, da lahko opravljam svoja ^°la. Zato bom hvaležen temu velikemu svetniku vse dni svojega
— 192 —
življenja. Častimo tedaj tudi mi štajerski Slovenci svetega Antona Padovanskega, ker je on velik pomočnik v bolezni.
— k, tretjerednik.
Z Vipavskega, 28. m. travna 1884 :
Mene je hudo bolelo na desni strani in kašelj me je močno gnal, tako, da ni je bilo težko prestati. Zato sem sklenil, da bom večkrat v svojem življenju molil v čast sv. Frančiška in sv. Antona itd. In ko sem začel opravljati to pobožnost seje moje zdravje dobro zboljšalo.	Mlad posestnik.
Iz Maribora:
1.	Jaz sem bila bolna dve leti na sušici. Vračitelji mi niso mogli pomagati; ali v zaupanju sem se obernola k sv. Antonu in on mi je pomagal, da sem ozdravela.
2.	Jaz sem denarje (1300 gl.) posodila in potem sem skoro vse zgubila ; le skozi pripomoč sv. Antona sem nazaj dobila.
(Poterja v. č. župni uréd.)
------------------
Priporočilo.
V pobožno molitev naj bodo lepo priporočeni:
Njeno veličanstvo presvitla cesarica Marija Ana, vdova cesarja Ferdinanda, vmerla 4. majnika 1884 ob peti uri in 10 minut popoldne v Pragi na Češkem ;
prečastiti gospod dr. Janez Gogala, kanonik, tretjerednik sv. Frančiška, izbrani za škofa ljubljanskega, vmerli 4. majnika o polu devetih zvečer v Ljubljani ;
rajne sestre Beatriče (Marija) Savio, Apolonija (Marijana) Kovačič, Anježa (Marija) Konje, Eliza (Marija) Končina, tretjered-nice g o r i š k e skupščine ; Barbara (Elizabeta) Padar, Elizabeta (Klara) Rotnik, Jera (Lucija) Mavšič, Terezija (Frančiška) Gerbin-šek, Marjeta (Barbara) Sotlerca, tretjerednice nazarske skupščine, rajni brat Gregorij (Frančišek) Hrastnik tretjerednik ravno imenovane skupščine ; Marija (Neža) Eržen iz Golice, tretjerednioa selške skupščine, f 15. majnika t. 1.
Priporoča se tudi v pobožno molitev Štefan Trobina iz Škal, naj bi mu Bog po priprošnji svetega Antona milostivo odvzeti hotel že 10 mesecev trajajočo revmatično z merzlico združeno bolezen, ki mu je desno nogo popolnoma skerčila in nestegljivo storila.