—    243    —
Zgodovinske reči.
3. Kaj gospod Terstenjak od „Lobieci in „&m-tika" pravi. Ne bil bi se nadjal, na besedo v „Novfcah", ktero je prijatelska roka mojemu pisanja pristavila, tako naglo in posebno prijazno od gospod Terstenjaka odgovor, ali prav za prav  dopis prejeti,   ker s   prečastitim   pisateljem nisim znan bil. Ne zaderžujem tedaj tudi njegove besede naznaniti, ker njegov namen gotovo ni, jo v tesnem  prostora posamskega lista zakrito deržati. On tedaj tako piše od ?)Lobiert: „Vi ste željo  sprožili,  da bi Vam povedal,   ktero mesto da je rLobia".   Ni drugo kakor Lbljana.   Bo-dem to v  svojih  bukvah  z  diplomatiškimi  listinami   dokazal".
Dalje pravi od „Santika":
„Rimski Santicum je stal na Žili, kjer je dne-šnji Lin d na Koroškem (San zn lin d). Razun etimo-logiškega dokaza imam tudi historiške in arheologiške". K temu pristavi gosp. Tersteujak tudi svojo (se samo ve\ da boljši ko našo) razlago nekterih imen uni-dan v ^Novicah" napeljanih. „Latobius", na Koroških kamnih Latovas je priime Bramata Kamalasana, to je, L a to v Brama, na lati (lotos) sedeči Brani a. Invictus Mithras cum signo lunae je Živa Can-drašegara, lunam in capite ferens, in je bil tudi kot solnce časten, njegova žena Bhavany-Baba pa je bila častena kot mesec. Mithra je toliko, kot Maha-tar, to je, veliki bik, simbol plodivnosti in solnca. Zato M i t rove podobe vse nosijo podobo bika, kterega mladeneč kolje, in pes (primeri: canis canicula, die Hundstage, pesji god, naj vročeje solnce} kri njegovo liže. Voltrex pa je etrusko ime, in pomeni vol, tur, der Auerochs, BucScelochs = Mithra. Piaetor je ded naših Pleteršekov; tudi ime Piaetor je mitologisko. Itrius je Hitri us, to je priime indiškega Herkula Skandata. Mi thrapus je kaj važoo ime. Ap, op pomeni v umbriškem dialektu ogenj; tedaj Mithrapus Maha tura ap, to je, mogočnega tura ogenj = goreče solnce".
Sploh gosp, Terstenjak veliko veselje nad tem naznanja , da bi se domorodci več na polji starozgodovin-skem trudili. In res je to kaj bolj želeti posebno na Krajnskem. Korošci se že davno trudijo o zgodovini svoje dežele, in lepe dela so že na znanje dali, tako o politiški kakor o cerkveni zgodovini. Pri nas se pa od Linhartovega in Vodnikovega časa le bolj počiva. Družtvo zgodovinsko v Ljubljani si prizadeva svoje donesti; pa na njegove dela se malo gleda, ali se jim še kaki drugi nameni podkladajo. Nečem s tem terditi, da je vse prav in gotovo, kar spisi zgodovinskega družtva prinašajo; pa ravno tak malo in prazno tudi ni.
Gosp. Terstenjakovi spisi o starozgodovinstvu «o pač sila imenitno in važno delo, ne samo za radovednega zgodovinarja, in sploh za omikanega Slovenca, ampak tudi za bogoslovca, ker ga učijo na kak osno polje so pervi oznanovavci sv. evangelija svoje seme sejali v naših krajih; namreč ne samo na rimsko-gerško, ampak tudi na slavensko-indiško basnoslovje. Pri vsem tem so menj poznani, kakor bi bilo prav.
Zgodovinske reči naše dežele pa bi se imele tudi priprostemu ljudstvu bolj prisladiti; rado posluša kake stare zgodbe in pripovedi dostikrat domišljene; naj pazi tudi na  gotove  in resnične  zgodbe  svojo do-
mačije,  da zna tudi  kake  najdene  starine  prav  cenit?, bodi si kamne ali denarje.
Nektere reči naše zgodovine se tudi prav lepo v otroške keršanske nauke vplesti dajo. Na primero: pripovedujemo otrokom, kako so kdaj narodi pravega Boga pozabili, in malike častili; kdo bi zraven ne pristavil prašanja: kako je to v naših krajih bilo? Naj povemo, kako so bili naši stari nespametni, da so solnce kot boga častili; naj povemo, da sedanji kres, ki ga otroci zdaj veselo žgejo s. Janeza v spomin, so kdaj mertvemu solncu kurili; naj razložimo, da baba, ktero še v kakem kraji za igračo v vodo nesejo ali pa žagajo, je po nekdanjem mnenji na boginjo zmišljeno merzle zime kazala, in drugo tako. Naj pristavimo, da vsi moramo Bogu hvaležni biti, ker zdaj živimo v luči prave vere: bi otroci tega ne poslušali, ne pomnili radi? Ali drugo: Pripovedujemo, da aposteljni so šli po Gospodovem odhoda po celem svetu, oznanovat s. evangeii; kdo ne bo prašal: ali je kteri apostelj tudi v naše kraje prišel? Naj povemo, da sv. Marka je bil v Ogleji, da sv. Peter je obiskal za njim nove cerkve v Pri morji; naj razložimo, da so po tem sv. Herma-gora, in pozneje sv. Pavlin, sv. Rupert, sv. Vir-giii, sv. Ciril in Metud pravo vero pri nas oznano-vali: ali to naših otrok ne bo veselilo? Gotovo dal S tem bo zgodovina bolj domača postala, namesti da je zdaj tako ptuja ,  kakor iz neznanega sveta!    P. H.