•1••••^»•>•>•••••>•>^•>•^>••^>••••.•^•>•»••~••>^ Lilijana Žnidaršič Golee »OBSOJAMO VSAKRŠNO VEDEŽEVANJE, ČARANJE ...« Navodila duhovnikom ljubljanske škofije glede praznoverja v 17. in prvi polovici 18. stoletja ;:iiC«c^cK)1)VM X IJ.f.lMI\h [,( (JAVGVJTI A Škof Rinaldo Scarlichi (Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, joto 1'omaž Laitko) » VSE ZA ZGODOVINO Lilijana Žnidaršič Golee. OBSOJAMO VSAKRŠNO VEDEŽEVANJE, ČARANJE.. ZGODOVINA ZA VSE mulacijo »incantationibus, sortilegiis, fascinati- onibus, ac aliis huiusmodi diabolicis inventisi poleg tega izpričuje, da so govorci slovenskega (kranjskega) jezika »copranje« razumeli širše, da je ta pojem vključeval tudi vedeževanje. Ka- kor koli, ljudi, ki so se s takšnimi rečmi ukvarjali ali verjeli vanje, je varal »najkrutejši sovražnik človeškega rodu« - hudič." Kot pove slovenska različica, naj bi šlo za malikovanje, za izkazova- nje časti stvarem na račun in - glede na to, da je za »očeta« praznoverja veljal sam hudič - zoper Boga. Praznovernež je grešil proti Bogu, kakor je proti Bogu grešil »heretik« ali »bogokletnež«.26 Scarlichijevo »opozorilo« v slovenščini je ne na- zadnje zanimivo zato, ker se kot potencialni »av- tor« čarovništva (in praznoverstva) najprej ome- nja moški in (šele) za njim ženska.27 Obenem ve- lja poudariti, da (večjih) čarovniških procesov na območju ljubljanske škofije tisti čas še ni bilo.28 Na vprašanje s podobno vsebino so morali duhovniki odgovarjati ob Scarlichijevi vizitaci- ji, natančneje ob izpraševanju o stvareh, ki so neposredno zadevale nje same ali druge ljudi, zlasti njihove župljane. Vsak duhovnik naj bi vi- zitatorju povedal, »ali ve za koga, ki se ukvarja z vedeževanjem, zagovarjanjem, ali se posveča magijUP Vizitacijam so navadno sledile sinode, za katere je vodstvo škofije na podlagi podatkov, pridobljenih med vizitiranjem, pripravilo vpra- šanja, v prvi vrsti tista, ki so terjala čim prejšnje in čim temeljitejše reševanje.30 Po končani (prvi) vizitaciji celotne škofije je tako tudi škof Scarlichi 24 Prav tam, str. 36. 25 »/.../aliqitem virum velfoeminam/.../•• aliis huiusmodi diabolicis invenlis operam darent, velfldem adhiberent, a Doemone humani generis saevissimo hoste illusi et se- ductU - prav tam. 26 Prim. Johann Baptist Sägmüller, Lehrbuch, str. 802. V tem smislu govori o praznoverju tudi danes veljavni Ka- tekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferen- ca, Ljubljana 1993, kjer na strani 536 beremo: »Prazno- verje /.../more prizadeti tudi češčenje, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, kadar kdo pripisuje nekakšno magično pomembnost nekaterim sicer upravičenim ali potrebnim dejanjem (vajam). Pripisovati njihovo učinkovitost sami materialnosti molitev ali zakramentalnih znamenj zu- naj notranjih razpoloženj, kijih zahtevajo, pomeni za- pasti v praznoverje.' (2111) 27 Prim. Vincenc Rajšp, Čarovniškl procesi v vsakdanjem življenju. Pot na grmado. Historični seminar, Znanstve- noraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1994, str. 264. 28 Prim. Vinko Rajšp, Čarovniški procesi na Slovenskem. Zgodovinski časopis 42/3, 1988, str. 390; Marjeta Vola- sko Tratnik, Matevž Košir, Čarovnice, str. 190-194. 29 'An sciataliquem esse sortilegum,fascinatorem vel magi- eis artibus addietum« - NŠAL, Kapiteljski arhiv Ljubljana (- KAL), Spisi, f 27/01, fol. 23v. 30 Prim. Bogdan Kolar, Sinode, str. 444. sklical sinodo, najprej v Gornjem Gradu in nato v Ljubljani.31 Kot je videti, se je ohranilo le gra- divo ljubljanske sinode - ta je potekala v stolni cerkvi od 4. do 6. novembra 1632 -, med drugim dekreti, ki so jih razglasili ob koncu shoda.32 Gre za ukaze, s katerimi je skušal škof »okrepiti vero in reformirati duhovščino« v svoji škofiji, a med katerimi zaman iščemo ukaz ali dekret, ki bi se nanašal na praznoverje. Pač pa takšen dekret, na- tančneje »poglavje« (caput), zasledimo v nekih sicer nedatiranih sinodalnih konstitucijah, ki jih je po pisavi sodeč vendarle postavljati v Scarlichi- jevo dobo.33 Med tridesetimi stoji to »poglavje« z naslovom »O magiji in praznoverju ter njunih vrstah« (De magiis et superstitionibus earwnque speciebus) na petindvajsetem mestu.34 V tem odloku, ki mu je po evidentiranem sino- dalnem gradivu ljubljanske škofije slediti vsaj do srede 17. stoletja, škof izrecno »graja in obsoja vsakršno napovedovanje usode, čaranje, vede- ževanje,1'' sleparstvo in veščino čarovnikov in čarovnic ter vedeževalk, za katere so zavedeni ljudje prepričani, da se jim bodo po njih dogajale dobre stvari, da se bodo izognili slabemu, pozna- liprihodnost, našli, kar je skritega«. K tem ljudem šteje škof tudi tiste, ki verjamejo v »besede, kate- rih obliki pravijo žegen, ali v določene zagovore, obeske, vozle /.../ ali pa katere koli druge tovr- stne sleparije/.../, s katerimi se zavedene prepro- ste ljudi vodi v večno pogubo«. Škof svojim du- hovnikom naroča in želi, da bi mogli ob takšnih dejanjih iz temin nevednosti pregnati »miselnost preprostežev« in povsem izkoreniniti to »ljuljko, zasejano od hudiča«. Če pa bi kdo (pre)globoko tičal v »tej hudičevi prevari«, naj mu to pri pri- či sporočijo. »Quare ut istis curati nostri seduto invigilent, conscientiam illorum oneramus, qua- 31 Prim. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija, str. 271. 32 Prav tam, str. 270 si; 275-279 (objava dekretov). 33 Gre za koncept konstitucij s pripisi ljubljanskega gene- ralnega vikarja Filipa Terpina iz petdesetih ali šestdese- tih let 17. stoletja - NŠAL, ŠAL, Sinode, f. 1, 1/2/C. 34 NŠAL, ŠAL, Sinode, f. 1, 1/2/C (prej v NŠAL, KAL, Spisi, f. 24/37). 35 »Reprobamos quoque et damnamus omnes divinano- nes, incantationes, sortilegio /.../.« Ob tem naj opozorim na pomensko prekrivanje latinskih izrazov, na primer »divinatio» in »sortilegium« ali »incantatio«, »fascination in »magia«. Posledično se prekrivajo tudi pomenski od- tenki prevodnih rešitev v slovenščini. Vzvezis terminom »vraža* Je sicer bolj kot zanimivost omeniti etimološko razlago, po kateri je izraz (s pridržkom) izpeljan izpra- slovanskc besede za »met, žreb« in, drugotno, za »usodo«, »kot se prikaže pri vedeževanju s tehniko metanja zrn ali česa podobnega« - Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, str. 729. Prim, v tem smislu soroden latinski izraz »sortilegium«. VSF. ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 •.: »•v; • i s |W.'' VW»* e^*M.1wi< 4 • >*'! ; ••» Mr «v W. irwifv/vTw -••••••» Kvmv vmmr »» v«vi*vwrir# wiri|tiv)k IWPI MitWlTi—' einwiiiiï^i, ••}•\• JHtútóíi« •••••^•••••• '^•^^^•^ c27 sw&mà. • •.-*! Ww (¡••! íTWWMHW ^iwveíiiutiiA^íWíj •••^•^, wlileìw, WÜHíI "~ ^fcjJ/Ä tiuil^fiâmt •• pWfirW*! (•••••••^ •••• (ti ¿k ewMUI wF*A «foi, -••• piicMt f • ••*'"^•••/••• •• ¿(û ;{• •; • .'^"•'WtfwW' 7^/^14*1 wí*^)|ciiwí| ¡ivu ¿MW/ew ••)•\•^• LìMK :-i í';-;,'",:V^mi*l •«,••» -•••• •••••••»! nKTwnwwztn ••( ••« ••• •*• wwl ir CUí¿K' '««fu U •tit AV:\':'J". , j - '• / v. •'...-• • ; "•:•-;;.;": \V-,v ••':.$• »O magiji in praznoverju ter njunih vrstah« (Nadškofijski arhiv Ljubljana, fond škofijski arhiv Ljubljana, serija Sinode, f. 1, 1/2/C) tenus dextehtate adhibita, simplicum mentes ex istis ignorantiae latebris extricare zizania ista a Daemone seminata funditus eradicare valeant. Quodsi qui tam profunde in Diabolica ista fra- ude immersus et innodatus esset, ut illieo illuni nobis notificent committimus.« Že naslov dekreta pove, da je imelo vodstvo škofije pred očmi celo paleto »magičnih« praks in verovanj. V različnih virih 17. (in 18.) stoletja, nanašajočih se na notranjeavstrijske dežele, lah- ko beremo o uporabi »praznoverskih lističev«, »umazanih knjig in ljubezenskih amuletov«* o raznih zagovorih, na primer proti kačjemu stru- pu37 in proti prisadu,38 o prerokovanju z dlani in iz kristalnih krogel, o čaranju s pomočjo zelišč, 36 Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jeztisove (1596- 1691), Družina, Ljubljana 2003, str. 166, 325. 37 Prim. Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre dess Hertzogt- hums Crain, Laybacli 1689, Buch VII, str. 478. 38 Prim. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, I. del, Mohorjeva družba, Celje 1992 (reprint), str. 1081; Marija Stanonik, Slovstvena folklora v obdobju protire- formacije in baroka pri Slovencih. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564- kopeli in kadila, pa tudi pepela pepelnične sre- de, mrtvih krastač in lutk.39 Posebno zdravilno in zaščitno moč naj bi imeli kri in nekateri drugi deli telesa na smrt obsojenega in usmrčcnega hudodelca.10 S takšnimi in drugačnimi sredstvi so skušali ljudje vplivati na svoje življenje in življenje drugih: pregnati bolezen, zavarovati imetje pred naravnimi nesrečami ali hudobne- ži, najti izgubljeno ali ukradeno stvar, obvlado- vati prihodnost. Nekateri naj bi hoteli škodovati neljubim osebam: povzročiti škodo njihovemu premoženju in njihovim bližnjim, jih pahniti v bolezen in celó smrt. Po prepričanju škofijskih oblasti je šlo pri vsem tem za »miselnost prepro- stežev«, ki bi jo duhovniki v dušnem pastirstvu mogli po večini odpraviti. Čeprav to v dekretu 1628/.../, Hermagoras/ Mohorjeva, Celovcc-Ljubljana- Wien;Styria, Graz-Wien-Köln 1994, str. 687. 39 Prim. Vinko Raj ¡p, Čarovniški procesi, str. 391; Marjeta Volasko Tratnik, Matevž Košir, Čarovnice, str. 195 si. 40 Andrej Studen, Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. sto- letja, Slovenska matica, Ljubljana 2004, str. 20-21. Prim. Marjeta Volasko Tratnik, Matevž Košir, Čarovnice, str. 212. 10 VSF. ZA ZGODOVINO Lilijana Znidaršič Golee. OBSOJAMO VSAKRŠNO VEDEŽEVANJE. ČARANJE... ZGODOVINA ZA VSE ni izrecno omenjeno, sta bila kot poglavitno orožje v boju zoper praznoverje gotovo mišljena pridiganje41 in kateheza.-*2 Iz letopisa jezuitskega kolegija v Ljubljani za 17. stoletje je poleg tega vi- dno, da so »praznoverske« predmete ljudem tudi jemali in jih nadomeščali z drugimi, denimo s »svetim voskom v obliki Agnus Dei« in drugimi svetinjicami.'*3 Razen naznanitve škofu v primeru trdovratnejšega praznoverja v dekretu ni sledu o kakih drugih, bolj drastičnih ukrepih. Da to ni prav nič nenavadno in da škofje, čeravno jim je bilo praznoverstvo naznanjeno, proti tovrstnim »grešnikom« načelno niso ukrepali sodno, nam postane bolj jasno ob vprašanju, pod čigavo pri- stojnost je praznoverje sploh sodilo. Kar zadeva čarovništvo kot najbolj izposta- vljeno vejo zgodnjenovoveškega praznoverja, so pravno podlago za njegovo preganjanje v notranjeavstrijskih deželah, kamor je s svojimi župnijami segala ljubljanska škofija,44 prinašali zlasti kazenski zakonik in postopnik za nemško cesarstvo iz leta 1532 in pa deželskosodni redi za posamezne dežele, izdani v letih 1535-1577.45 Medtem ko denimo red za deželska sodišča na Kranjskem (1535) čarovništvo opredeljuje bolj ohlapno - kot »čarovnije, ki so po pravu prepo- vedane« -/' ločuje zakonik Karla V. (Constitutio Criminalis Carolina ali Karolina) med škodlji- vim in neškodljivim čaranjem; za prvo predpi- suje smrt »z ognjem«, za drugo pa kazen, ki naj se po posvetu sodnikov določi za vsak primer posebej.47 »So jemandt den leuten durch zau- berey schaden oder nachtheil zufügt, soll man straffen vom leben zum todt vnd man soll solche straff mit dem fewer thun. Wo aber jemand zau- berey gebraucht, vnd damit niemandt schaden gethan hett, soll sunst gestrafft iverden, nach ge- legenheyt der sach, darinnen die vrtheyler radts 41 Prim. Marija Stanonik, Slovstvena folklora, str. 687-688; Vinko Avguštin Škafar, Teologija Janeza Svctokriškega. Zbornik o Janezu Svetokriškem, Deta - Opera 49/6, SAZU, ZRCSAZU, Ljubljana 2000, str. 395. 42 Prim. Jean Delumcau - Monique Cottret, Le Catholici- sme, str. 344 si. Vtem kontekstu velja izrecno omeniti ka- tehezo v zvezi z zakramentom poslednjega maziljenja. 43 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 112, 166,325. 44 O obsegu ljubljanske škofije pred reformami Jožefa II. glej barvno prilogo št. 7 v Zgodovina Cerkve na Sloven- skem, Mohorjeva družba, Celje 1991. 45 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996 (ponatis), str. 400. Prim. Andrej Studen, Rabljev zamah, str. 10. 46 »Zatibcrey/.. /, die im Rechten verholten sein» -poprepi- su reda v ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-5r, str. 104. 47 Strožje naj bi ¡¡belo« čarovništvo obravnaval »neki odlok cesarja Ferdinanda III.' iz leta 1656 - Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 1082. Usmrtitev duhovnika Urbaina Granulerà, obtoženega čarovništva v aferi »hudičev iz Loudona« (1634) gebrauchen sollen/.../.«** Po Karolini je bila torej domena svetnih sodišč tudi »bela magija«.49 (Sta- rejše) Cerkveno pravo je za čarovnike (in vedeže- valce) odrejalo ekskomunikacijo ali izobčenje,s" vendar moramo za zdaj vprašanje, koliko takšnih izobčenj je izreklo ljubljansko škofijsko vodstvo, pustiti ob strani. Na podlagi dozdajšnjega - res- da ne dovolj temeljitega - brskanja po gradivu imamo vtis, da v obravnavani dobi teh primerov ni moglo biti prav veliko ali da jih morda sploh ni bilo.51 Posebno mesto zavzema proces ljubljan- skega škofijskega sodišča proti Andreju Novaku v letih 1668-1669. Toda čarovništva osumljeni Novak je bil duhovniškega stanu in je v času pro- cesa župnikoval v Mošnjah." 48 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-4r, str. XIX, člen CIX. 49 K zatiranju in kaznovanju čarovništva poziva svetno oblast tudi Primož Trubar: »/.../sakai ta gosposzhina, so varihi inu slushabniki tih desset sapuuidi« - Catchismus sdveima islagama, Tubingen 1575, stolpec 319. 50 Johann Baptist Sägmüller, Lehrbuch, str. 806. O eksko- munikaciji kot cerkveni kazni prim. Rado Kušcj, Cerkve- no pravo katoliške cerkve, Založba juridične fakultete, Ljubljana 1927, str. 618-619 51 Preden se opravi ustrezna raziskava, prav tako ni mo- goče reči, v kolikšni meri ¡,o se cerkveni voditelji 17. in prve polovice 18. stoletja zatekali k takšnemu načinu kaznovanja, kot ga je v začetku osemdesetih let 16. sto- letja uporabil Pavel Bizancij -Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 1080-1081. Vprašanje zase je seveda protipraznoversko delovanje ljubljanskega škofa v funkciji zemljiškega gospoda. 52 Prim, fosip Vole, Mošenjski župnik Andrej Novak obdol- žen čarovništva Slovencev koledar 1944. VSE ZA ZGODOVINO 11 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 V ozadju odklonilnega odnosa do »praznover- ja«, značilnega za kleriške in laiške predstavnike oblasti, pa tudi nemalo »navadnih« klerikov in laikov, je zaznati predvsem strah oziroma skrb - bolj ali manj iskreno, neposredno ali posredno izraženo - za dušo posameznika na eni in ohra- nitev družbenega reda na drugi strani. Leta 1733 je krvni sodnik dr. Janez Anton pl. Puechental po procesu v Ortneku na Dolenjskem glede Lu- cije Roter denimo zapisal, da jo je po njegovem mnenju potrebno »odvezati od suma čaranja«, da pa se ne »more trpeti, da bi bil zaradi njenega praznoverja /.../ sam Bog vznemirjen in hudič enako čaščen«. Zato naj za kazen pred ortneško kapelo skupaj s soosumljeno Špelo Mahne v eni roki drži razpelo in v drugi svečo, medtem ko se v kapeli bere maša.5-1 Ogrožanje družbe- nega reda je imel očitno v mislih kranjski vice- dom leta 1690, ko je v zvezi z nekim procesom v Ložu poudaril, da zaradi zlobnih ljudi, namreč čarovnic, ne prihaja le do težkih kazni, ampak da so medtem tudi nedolžni ljudje zapelj(ev)ani v (to) »kompanijo in hudičevo skupnost«?* V luči takratnega (krščanskega) razumevanja člo- veka in sveta ter prepletanja cerkvenega in sve- tnega na vseh ravneh si je navsezadnje mogoče razložiti dejstvo, da najdemo v takrat veljavnih kazenskopravnih dokumentih svetne proveni- ence prestopke, ki bi jih danes šteli za izključno verske oziroma cerkvene zadeve, tako na primer bogokletje in (celó) krivoverstvo. Sežig krivover- ca omenja ljubljanski malefični red iz leta 151455 - v praksi te sankcije sicer niso izvajali -, kranjski deželskosodni red pa med kazenskimi zadevami na prvo mesto postavlja sramotenje Boga, Marije ali svetnikov.56 Bogokletje je bilo malefično de- janje v pristojnosti deželskega sodnika tudi po policijskem redu za spodnjeavstrijske dežele in goriško grofijo iz leta 1552.57 53 Marjeta Volasko Iratnik, Matevž Košir, Čarovnice, str. 233- 54 »/.../dass nicht allein durcit dise bosshafftige leith schwe- hre straffen verursachet, sondern auch andere unschul- dige mittler zeith in die compagniam, und teifflische ge- selschafft mit eingelaitet werden* - ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, S. 248 (f. I/129b), 2. september 1690. Prim. Marjeta Volasko Tratnik, Matevž Košir, Čarovnice, str. 218. 55 Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, privilegijska knjiga 1 (1566), fol. 3v. 56 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-5r, str. 103. Prim. Jo- sip Žontar, Kranjski sodni red za deželska sodišča iz leta 1535. Zgodovinski časopis VI-V1I, 1952-1953, str. 578. 57 Prim. Josip Žontar, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjcavstrijske dežele s posebnim ozirom na sloven- ske pokrajine. Zgodovinski časopis X-XI, 1956-1957, str. 108, 111-112. Podobno izraža skrb za posameznikovo dušo sinodalni dekret ljubljanske škofije, ki nosi na- slov »Dekret o tem, naj se za zdravljenje bolezni ne deli lističev« (Decretum de non distribuendis schedispro curandis morbis). »Znano je,« stoji v dveh vsebinsko identičnih dekretih za leti 1•99 in 1712,5S da se »nemalo kristjanov za ozdra- vljenje svoje bolezni ali bolezni svojcev zateka po pomoč k zaklinjevalcem, čarovnikom, vede- ževalcem in praznovernim prevarantom.« Po njihovem nasvetu so se ljudje »navadili nositi prstane, lističe, žegne z določenimi prosilnimi obrazci, sestavljenimi iz mnogih neznanih be- sed - in to ne brez velike škode in nevarnosti za njihove duše«. In ker si včasih podobne žegne drznejo deliti tudi duhovniki, škof to vsem kle- rikom prepoveduje pod takojšnjim suspenzom »a divinis« (tj. prepovedjo opravljanja opravil, ki jih omogoča in dovoljuje prejeti red posve- ćenja).59 Duhovnikom v dušnem pastirstvu škof hkrati nalaga, naj njim zaupano ljudstvo učijo, da k ozdravitvi ljudi ali živali ne morejo prispevati magične spretnosti, zagovori ali lističi. Prav tako ne morejo nobenemu smrtniku pomagati sve- žnji kosti ali »praznoverno povezanih zeli«. Vse to zgolj »privablja zanke in kremplje starega so- vražnika, s katerimi si ta prizadeva zapeljati in naposled pogubiti človeški rod.«60 Skorajda ena- ko besedilo je zaslediti med dekreti ljubljanske generalne sinode iz leta 1774.61 58 Prim. NŠAL, ŠAL, Sinode, f. 1 - dekreti sinode v Gornjem Gradu 11. maja 1699; NŠAL, KAL, Spisi, f. 146/8 - dekreti sinode v Ljubljani 12. aprila 1712. 59 Prim. Rado Kušej, Cerkveno pravo, str. 620. 60 »Innotuit pariter non paueos ex Christi fidelibus, ut a suis, vel stiorum morbis curationem, auxilium, opemve inveniant, recursus faceré ad incantatores, maléficos, sortílegos, et superstitiosos deceptores, eorundemque Consilio annulos, schedas, characteres cum certaprecum formula, verbis plerumque incognitis concepta déferre consuevisse, idque non sine gravi animarum suarum damno, ct periculo, et quia sacerdotes alíquando simi- les schedarum, et cliaracterum benedictiones distribue- re praesumpserunt, Celsitudo sua Rev(ercn)d(issi)ma id omnibus curatis, et non curatis clericis sub poena suspensionis ? divinis ipso facto incurrenda interdicit, sacerdotibus curatis districte injungendo, ut sibi com- missam plebem doceant mágicas artes, incantationes, et schedas hujiismodi quibuslibet infirmitatibus hominum nihil posse afferro remeda, aut animalibus languenti- bus, claudicantibusvc quidquam špsseprodesse, ••• liga- turas ossium, aut herbarum stiperstitiose compactarían, cuique mortalium adhibitas esse adjumento, sed isthaec omnia nihil aliud ducere, quam antiqui hostis loqueos, hamatasque decipulas, quibus humanum genus inesca- re, atque tandem perdere enititur« - navedek po (soča- snem) prepisu v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 146/8. 61 NŠAL, ŠAL, Sinode, f. 4. 12 VSE ZA ZGODOVINO LMijana Žnidaršič Golee. OBSOJAMO VSAKRŠNO VEDEŽEVANJE. ČARANJE.. ZGODOVINA ZA VSE '•QbRïbrt/1*M 3f M** /<}/•••>#••/• JC&rtártrt •••**••'••• . ! ^ J9fhìtf»i#ìt0rtSer^*rw fi>f*#/*j ex (fnfó'fí'dc/t'á'a-aterf* ju/Jf Waà*r*>~ '/I: /}***rf'' ^••^^••• ,*#x,$'j£'#*t. fihrear-uc ¿-••••••/ •••••«*3.'\vr»%Cf*&>••• •• ••••• ï ••• •••••••*-** •^••0/ •••4 »e rifa•~•m ^•'^••'•• \v-\.. fÁfy#W>i Uaèirf."r\ '>• Ülfe álí ; /z dekreta proti »zdravilnim« lističem ali žegnom (Nadškofijski arhiv Ljubljana, fond Škofijski arhiv Ljubljana, serija Sinode, f. 1, 11. maj 1699) V primerjavi s starejšim »O magiji in prazno- verju ter njunih vrstah« ta dekret praznoverja ne predstavlja več tako široko. Področje potencial- nega praznovernega delovanja se namreč zoži, njegovi nameni skrčijo. Praznoverska dejanja in pripomočki, posebno zagovarjanje, razni žegni ter svežnji kosti in zeli, naj bi služili predvsem enemu - odpravi in lajšanju bolezni ljudi in ži- vali. Kot (občasno dejavni) sonosilci praznover- ja se zdaj omenjajo kleriki, izrecno pa se nava- ja tudi cerkvena kazen, ki bo klerike doletela, če bodo delili prepovedane lističe. Duhovnik z mašniškim posvećenjem tako ne bo smel več maševati in deliti zakramentov. Konkretnejše od prejšnjega je v tem odloku tudi naročilo glede poučevanja vernikov, ki naj bi te odvrnilo od aktivne in pasivne udeležbe pri praznoverstvu. Dušni pastirji naj bi v prvi vrsti poudarjali nesmi- selnost in odvcčnost »magičnih praktik« zaradi načelne nezmožnosti njihovega učinkovanja na bolezen oziroma zdravje. Obenem naj bi svari- li pred veliko škodo in nevarnostjo, v katero je VSE ZA ZGODOVINO 13 ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005. št. 2 ••••••••••••• »Priloga« h Kolomonovemu žegmt (Arhiv Republike Slovenije, AS 1073, Zbirka rokopisov, 79r) krščanske duše prek tovrstnih dejanj spravljal človekov »stari sovražnik«. Čeprav izraza hudič v tem dekretu ni, se v odnosu do njegovega zaku- lisnega delovanja, čigar končni namen naj bi bilo človekovo večno pogubljenje, sinodalna dekre- ta praktično ne razlikujeta. Neke miselne spre- membe, do katerih je prišlo očitno v obdobju, ko je »Dekret o tem, naj se za zdravljenje bole- zni ne deli lističev« zamenjal tistega »O magiji in praznoverju«, izpričujeta njuno besedje in slog. V vsem obravnavanem času je bilo praznover- je za škofijsko vodstvo v principu najprej stvar nevednosti in nepoučenosti. Kljub temu je ob pozornem primerjalnem branju obeh besedil opaziti, da je v starejšem dokumentu izrazitej- ša »okultna« razsežnost praznoverstva - naka- zujejo jo nedefinirano »dobro«, »slabo«, »skrito« ali izraza »temine« in »demonije« -, medtem ko postaneta praznoversko mišljenje in delovanje v mlajšem dekretu (bolj) oprijemljiva in razumsko utemeljiva. Še ena potrditev za to, da se čeravno drobni mentalitetni premiki najprej dogodijo v glavah »elite«? Čeprav ostaja sistematično iskanje konkretnih protipraznoverskih napotkov - takšnih, ki so jih duhovniki utegnili dobiti ob osebnem stiku s škofom ali njegovim namestnikom -, naloga za prihodnost, je na tem mestu vendarle mogoče skleniti, da so ljubljansko škofijsko duhovščino med letoma 1600 in 1750 v odnosu do praznover- ja usmerjali predvsem sinodalni odloki. Medtem ko je odlok z naslovom »O magiji in praznoverju ter njunih vrstah« duhovnike izpričano nagovar- jal v času škofov Rinalda Scarlichija (1630-1640) in Otona Friderika Buchheima (1641-1664), se je ob koncu 17. stoletja ali kako desetletje prej uveljavil nov odlok. Kot pove njegov naslov, tj. »Dekret o tem, naj se za zdravljenje bolezni ne deli lističev«, se je načelni boj škofijskega vod- stva zoper praznoverje osredinil na miselnost in ravnanje, povezana z zdravljenjem telesnih bo- 14 VSE ZA ZGODOVINO Lilijana Žnidaraič Golee. OBSOJAMO VSAKRŠNO VEDEŽEVANJE, ČARANJE.. ZGODOVINA ZA VSE lezni. In kakor so pravni akti svetnega izvora v zvezi s čarovništvom ostajali v veljavi »še lep čas v 18. stoletju«,b2 tako je tudi ta dekret, kot je bilo rečeno zgoraj, srečati vsaj še leta 1774. Ob tem se seveda vprašamo, ali in v kolikšni meri so se duhovniki ljubljanske škofije držali zadevnih na- vodil in koliko uspeha so pri tem imeli. Glede na to, da so bili po eni strani sami otroci svoje dobe in da po drugi strani niso imeli nobenih pravih pooblastil, bržčas niso mogli premikati gora. Navsezadnje so tudi njihovi škofje in dru- gi predstojniki odločnejše ukrepanje (morali) prepuščali(ti) »svetni roki«. A takšno in drugač- no razmišljanje o duhovniškem protipraznover- stvu (in praznoverstvu) v praksi je že del druge zgodbe. V pričujočem prispevku predstavljena navodila so zgodba zase; so zgodba, ki je, četudi na nam manj očiten način, »pisala življenje« in ki jo je hkrati »(za)pisalo« življenje samo. Zusammenfassung „WIR VERURTEILEN JEGLICHE WAHRSAGEREI, ZAUBEREI..." Instruktionen für Geistliche der Diözese Laibach im 17. und in der ersten Hälfte des 18. fahrhunderts Instruktionen hinsichtlich des Aberglaubens erhielten die Geistlichen der Laibacher Diöze- se im 17. und in der ersten Hälfte des 18. Jahr- hunderts insbesondere in zwei Erlässen, die auf mehreren Bischofssynoden in Ljubljana und Gornji Grad verlautbart wurden. Im ersten Erlass, der von den Bischöfen Rinaldo Scarlichi (1630- 1640) und Oton Friderik Buchheim (1641-1664) verkündet worden war - möglicherweise auch von Scarlichis Vorgänger Tomaž Hren (1597- 1630) und Buchheims Nachfolger Jožef Rabatta (1664-1683) - wurden die Geistlichen aufgefor- dert, das Denken der Gläubigen vom Aberglau- ben zu säubern. Sie sollten vor allem einfache Leute ermahnen und überzeugen, mit denen sie - den Instruktionen nach zu urteilen - in ihrer seelsorgerischen Tätigkeit meist zu tun hatten. Die Gläubigen würden durch verschiedene be- trügerische „Hexen und Zauberer und Wahrsa- gerinnen" zum Aberglauben verleitet, mit denen sich die Priester aber anscheinend nicht eigens befassen sollten. Nur diejenigen „Hexen" sollten dem Bischof gemeldet werden, die vom Aber- glauben gewissermaßen abhängig waren. Der zweite Erlass, der erstmals im Jahr 1699 bezeugt ist, als Sigmund Krištof Herberstein (1683-1701) den Laibacher Bischofsstuhl innehatte, verlangte von den Geistlichen zweierlei: Erstens sollten sie selber keine Segen und Zaubersprüche gegen Krankheiten erteilen. Zweitens sollten sie ihre Gläubigen überzeugen, „Gesundbetern, Zau- berern, Wahrsagern und (anderen) abergläubi- schen Betrügern" nicht zu vertrauen, denn diese könnten mit ihren Ratschlägen und Gegenstän- den sterbliche Wesen nicht wirklich heilen. In beiden Dekreten figurierte der Aberglaube nicht nur als unschuldiger „leerer Glaube", als Naivität von Nichtwissern und Verführten. Abergläubi- sches Denken und Handeln stellten eine ernste Gefahr dar, da dabei angeblich des Teufels Wir- ken im Spiel war, der dem nach Gottes Ebenbild erschaffenen Menschen das ewige Leben und Glück mit Gott nicht gönnt, sondern ihn von Gott abwenden und der Verdammnis preisge- ben will. Die Synodalerlässe stellten die mög- liche Gefährdung der gesellschaftlichen Ord- nung nicht in den Vordergrund. Diese Dimensi- on kam bei Hexenprozessen zum Ausdruck, die allerdings vor weltlichen und nicht vor kirchli- chen Gerichten stattfanden, wenn Laien der He- xerei verdächtigt wurden. Die Instruktionen für Geistliche der Laibacher Diözese hinsichtlich des Aberglaubens sind also - mit Ausnahme des sanktionierten Verbots des Austeilens „abergläu- bischer Blätter" - in erster Linie als Empfehlun- gen der Diözesanführung zu sehen, deren Ziel die Beseitigung abergläubischen Denkens war. Die empfohlene Methode waren Belehrungen, was man anhand des jüngeren Dekretes auch als „Aufklärung" bezeichnen könnte. Es ist wohl kein Zufall, dass dieses Dekret noch im Jahr 1774 von der Synode in Laibach verkündet wurde. 62 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina, str. 402. VSE 7• ZGODOVINO 15