MATERIAL: ostanki penaste gume debeline 3 ali 4 cm, gumice, barvni flomastri in Škarji
MEDVEDEK

1  — nataknite na pravokoten kos penaste gume dve gumici v enaki razdalji,

2  — zarežite na enem koncu po sredini do treh četrtin, da dobite noge,

3  — na  srednjem delu zarežite po 1-krat z vsake strani poševno proti 1. gumici, da dobite roki,

4  — narišite ušesa, oči in gobček.

GOSENICA

1  — nataknite v enakih razdaljah na daljši trak penaste gume več gumic,

2  — zaokrožite s škarjami oba konca traku,

3  — zarežite na enem koncu za usta, nato pa gosenico še poslikajte.

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-kra<
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,0(

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6
pp 541-X • Tekoči račun: 50103-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Slovenije.

timova pošta

Pred nami je zadnja, kot ponavadi dvojna
številka TIMa. Še teden ali dva in na vrsti
bodo spričevala, nato pa vesele ali pa manj
vesele počitnice, odvisno pač od tega kak¬
šne bodo ocene. Tačas pa, ko boste vi po¬
čitnikovali, bomo v uredništvu razmišljali
o tem, kakšen bo. TIM v prihodnjem let¬
niku. Veliko vas je takih, ki boste letos
za zmeraj zapustili osnovno Šolo in se od¬
pravili napre'j v srednje, drugi spet pa
boste odšli v tovarne in drugam, ter tako
že v najkrajšem času okusili boj za tisto,
čemur pravimo vsakdanji kruh.

Upam, da nd^ bo zvenelo neskromno, če
trdim, da je tudi TIM po svojih močeh
prispeval majhen delež k vašemu znanju
in poznavanju tehnike. Zato morda ne bo
odveč, da vas opozorim na možnost, da
tudi po končani šoli še naprej ostanete
naročeni na TIM. Zadostuje, da nam poš¬
ljete vaš domači naslov, s pripisom, da
se naročate na našo revijo in že v sep¬
tembru vas bo obiskala na domu. Prepričan
sem, da se bo marsikdo med vami odločil
za to možnost, saj minimalna cena in pe¬
stra vsebina kar kličeta po novih naročni¬
kih. Ostali pa, ki boste še nekaj časa gulili
šolske klopi, upam, da se nam tudi v pri¬
hodnjem letu ne boste izneverili in boste
ostali zvesti naročniki tudi vnaprej.

Zdaj pa se lotimo vaše pošte. Na začetku
vas moram spet malo pokarati. Tega ste
najbrž že kar navajeni, pa mi žilica vseeno
ne da miru, da vam za slovo ne bi še malo
popridigal. Za kaj gre tokrat? Naši sode¬
lavci, pa tudi sam sem opazil, da vse pre¬
malo pozorno prebirate revijo, to pa ima
za posledico, da brez konca in kraja za¬
stavljate vprašanja, na katera je bilo že
po večkrat odgovorjeno. Tako na primer
sem spet dobil prošnjo, naj objavim naslov
Matjaža Zupana, ki piše o malih železnicah,
čeprav sem njegov naslov že dvakrat ob¬
javil v timovi pošti, da ne govorimo o tov.
Janu Lokovšku, ki spet in spet odgovarja
na vprašanja, ki so lepo pojasnjena v nje¬
govih sestavkih. So pa med vami tudi taki,

ki odločno pretiravajo z vprašanji, na ka¬
tera bi našli odgovor pri učitelju tehničnega
pouka ali pa celo v enem od učbenikov,
ki jih sicer uporabljate med poukom. Pisa¬
nje odgovorov namreč tudi zahteva nekaj
časa, predvsem pa prostora, vaših pisem
pa je včasih toliko, da sem prisiljen neka¬
terim odgovoriti osebno. Taki odgovori pa
pomagajo le enemu izmed vas, to pa ni¬
kakor ni bil naš namen, ko smo uvedli
Timovo pošto. Z enim odgovorom namreč
želimo ustreči čim širšemu krogu bralcev,
vendar nikakor ne tako kot pravi znani pre¬
govor: kdor molči, stotim odgovori.

In zdaj čisto zares odgovori in pojasnila
na vaša pisma.

Zvone Rovšnik iz Kaplje vasi v Savinjski
dolini  ima težave z magnetofonom AIWA
in prosi za naslov servisa, ki bi ga lahko
popravil. Zanima ga tudi, kako bi lahko
naročil TIM, ker letos zapušča osnovno
šolo. Kar zadeva magnetofon, bo težavi naj¬
brž težko odpomoči, saj takega servisa, ki
bi posebej skrbel za to znamko, ni. Prek
meja pa se ga ne splača pošiljati.

Kar zadeva naročnino, pa je stvar zelo pre¬
prosta, kot sem v uvodu že povedal. Zado¬
stuje, da nam pošlješ dopisnico s svojim
točnim naslovom in pripisom, da naročaš
TIM. Revijo boš dobival redno vsak mesec
na svoj domači naslov.

Igor Arko iz Kočevja  nam je poslal foto¬
grafijo aparata za polnjenje akumulatorja,
ki rabi obenem za transformator pri poiz¬
kusih z izmenično in enosmerno napetostjo.
Sliko objavljam in ga obenem vabim, da
nam pošlje opis in načrt za izdelavo v
oceno, pa tudi aparat za rezanje stiropora
bi bil za naše bralce gotovo zanimiv.

TIM 9, 10 • 75|76 385

Igor Domevšček z Jesenic  bi rad izvedel
čim več o motorčkih z notranjim izgoreva¬
njem, o njihovi oskrbi, gorivu in tako na¬
prej. To temo smo obdelali v lanskem let¬
niku, pa tudi v knjigi Toneta Pavlovčiča
Brodarsko modelarstvo je tem problemom
posvečeno precej prostora. Upam, da zdaj
ne bo težko najti ustrezne podatke tudi
drugim, ki se za to zanimajo.

Sandija Ocepka iz Kisovca, Zagorje ob Savi,
teži dvoje stvari. Prva je ta, da gradi
maketo malih železnic in težko pride do
ustreznega materiala. V zvezi s tem pred¬
laga, da bi v TIMu pričeli objavljati seznam
materiala za gradnjo malih železnic, po¬
dobno kot to počnemo za prodajalno Mladi
tehnik. O tem bi veljalo v sodelovanju s
proizvajalcem Mehanotehniko iz Izole še
razmisliti, za začetek pa bo gotovo dovolj,
če mu povem, da imajo v prodajalni Meha-
notehnike v Ljubljani razumevanje za take
težave in rade volje pošljejo prospekte pa
tudi material, ki ga boš s pomočjo le-teh
naročil po pošti, se pravi prodajajo tudi po
povzetju. Tudi s stiroporom menim, da ne
bo večjih težav/<«V Ljubljani se dobi skoraj
v vsaki prodajalni z gradbenim materialom,
po čemer sklepam, da bi ga morali imeti
tudi v tvojem kraju, saj se precej uporab¬
lja v gradbeništvu.

Alojz Volf iz Krašč v Prekmurju  nam po¬
nuja načrt priključitve transistorskega spre¬
jemnika na gramofon. Tak načrt je v lan¬
skem letniku objavil tov. Miloš Macarol,
tako da bi ga ne bilo pametno že spet
ponavljati. V zvezi z vprašanjem, če obstaja
snov, ki ne prepušča magnetnih silnic, pa
je odgovor takle: če vstavimo med npr.
železne opilke in magnet feromagnetni ma¬
terial, ki magnetne silnice zbere, magnet¬
nega polja ne bo več.

Branko Stermecki iz Celja  izjavlja, da so
mu posebej všeč prispevki ing. Jana Lo¬
kovška, pa tudi sicer na vsebino TIMa nima
večjih pripomb, le kakšen načrt za RC
jadralno tekmovalno letalo pogreša. Oblju¬
bim mu lahko, da bomo že v prvih števil¬
kah prihodnjega letnika poizkušali ustreči
njegovi želji. Kar pa zadeva njegove načrte,
se bomo zmenili takole, velja pa tudi za
vse ostale: Pošljite nam svoje načrte, da
jih pogledamo in ocenimo, če so primerno
pripravljeni za objavo in če glede na snov
sodijo v TIM. Prav vsakemu bomo odgo¬

vorili, pomagali z nasvetom ali objavili na¬
črt, če bo neoporečen.

Emil Pušnik iz Grobelnega  je s TIMom za¬
dovoljen, želi si pa le, da bi tov. Lokovšek
pripravil načrt preproste naprave za daljin¬
sko vodenje, take, katere se bi lahko lotili
tudi začetniki. Njega in vse ostale, ki šje
nimajo veliko izkušenj na tem področju,
naj razveselim z novico, da tov. Lokovšek
s svojimi sodelavci pripravlja ne le načrte,
temveč tudi komplete z vsem potrebnim
materialom, ki bodo naprodaj pri Mladem
tehniku. Zaenkrat le malo potrpljenja, ko
bo komplet nared, bomo to z vsem potreb¬
nim pompom objavili v naši reviji.

Franc Mohorič iz Brezen pri Vitanju  bi rad
izvedel natančnejše podatke v zvezi s ko¬
piranjem plastik s pomočjo silikonske gu¬
me. O tem postopku mu bodo gotovo lahko
povedali kaj več na Zavodu za spomeni¬
ško varstvo v Ljubljani v oddelku za resta¬
vratorstvo.

Danilo F iker iz Kopra  bi rad podatke o Mali
šoli elektronike po TN sistemu. Zanj in za
vse, ki jih to zanima, objavljamo naslov:
MALA ŠKOLA ELEKTRONIKE, 11000 Beo¬
grad, Timočka 18/1.

Janko Mavrič iz Fiibnice na Pohorju  nam je
poslal seznam materiala, za katerega prosi,
da mu ga pošljemo. Ker zaenkrat v ured¬
ništvu še nismo razmišljali, da bi razširili
področje naše dejavnosti še na trgovino,
smo odstopili njegovo pismo trgovini Mladi
tehnik, kjer upam, da mu bodo lahko ustre¬
gli, saj se s prodajo bavijo profesionalno.
Rado Jurca iz Stare vasi pri Žireh  se nam
je oglasil z vprašanjem, s čim naj hrani
svoje pupke, ki jih ima baje cel kup. Stro¬
kovnjak odgovarja, da je zanje najbolj pri¬
merna hrana živa hrana (koščki mesa, vod¬
ne bolhe, manjši deževniki).

Rihard Rolih iz Ilirske Bistrice  bi rad kupil
garnituro malih železnic po pošti. V pro¬
dajalni Mehanotehnike v Ljubljani na Tav¬
čarjevi 5 imajo te robe dovolj, in če jim
bo napisal pismo z naročilom, bo imel gar¬
nituro kaj kmalu doma.

Marjan Cerar iz Nove Gorice  nam je poslal
načrt UKV oddajnika. Žal načrt ni najbolj
izviren pa tudi na podrobnejši opis s se¬
znamom materiala je pozabil. Drugič pri¬
čakujemo od njega kaj bolj izvirnega in
pa seveda popoln sestavek. O tem, kako

386  TIM 9, 10 • 75|76

naj tak članek izgleda, smo že dovolj pisali
v prejšnjih številkah.

Rudi Macele iz Ljubljane  nam je poslal na¬
črt za preprost light-show. Za spremembo
ga objavljamo kar v TIMovi pošti, vas pa
prosimo, da nam pošljete komentar k temu
načrtu, če se boste seveda lotili izdelave.
Mi ga namreč nismo preverjali, pa nas
zanima, kako deluje in kako bi se ga mor¬
da še dalo izboljšati.

Tole je shema:

V tekstu pa pravi takole: triac je lahko ta
ali pa katerikoli drug. Za transformator
sem navil na primar 20 m na sekundar pa
100 m 0,2 mm debele bakrene žice. Light-
show dela tudi brez transformatorja. Pri
tem pa je treba paziti na priključitev na
220 V. Če je brez transformatorja, moramo
sponko, ki sem jo označil s P, priključiti
na fazo. Na vhod pa priključimo signal iz
zvočnika.

Peter Rau iz Šentjanža na Dolenjskem  nam
piše, da sicer na njihovi šoli ni modelar¬
skega krožka, da pa ga to ne ovira pri
njegovem modelarskem delu. Pravi, da je
izdelal že cel kup modelov, med drugim
tudi maketo Titove rojstne hiše. Poslal nam
je tudi načrt Perpetuummobila, kot ga je
narobe imenoval, saj gre le za običajen
pogonski sklop, katerega vir moči je bate¬
rija, ki pa se, kot vemo, slej ko prej iztroši.
Morda pa nam bo vseeno poslal kakšen
načrt za maketo, ki bi prišel v poštev za
objavo.

Miha žerovec iz Ljubljane  nam je v svojem
pismu nasul tako goro vprašanj, da bi po¬
rabil kar lepo število strani v reviji za
odgovore, zato mu bom odgovoril osebno.
Za Ivana Zagorca iz Dol. Kamence pri No¬
vem mestu:  naslov Matjaža Zupana boš
našel v TIM-ovi pošti v 8. številki.

Leon Šinkovec iz Spodnje Idrije  je TIM
pohvalil, le znanstvena fantastika mu ni
všeč pa tudi križank mu je premalo. Kaže,
da bo res treba razmisliti o fantastiki in
jo morda prihodnje leto nadomestiti s kak¬
šno drugo obliko, morda celo s stripom ali
čim podobnim.

Rado Bajt iz Kopra  bi rad izvedel ime na¬
prav za merjenje temperature zraka, vode
in podobnih merilnih naprav, pa tudi to,
če se jih da izdelati doma (objavili naj bi
načrte za izdelavo). Menim, da bo svojo
radovednost lahko potešil pri pouku fizike.
Nekatere od teh naprav je moč narediti
tudi doma, morda bomo kakšen tak načrt
tudi objavili.

In še pismo Mihe Zabreta iz Mengša,  ki
bi rad naredil VOKI-TOKI, in prosi za načrt
tiskanega vezja ter seznam materiala s ce¬
nami. Njegova prošnja presega okvir naše
pošte, zato mu svetujem, da se oglasi pri
Radioamaterskem klubu Kamnik — naslov
smo objavili v pošti v 5. številki TIMa.

S tem zaključujemo letošnjo pošto in upam,
da smo vam s svojimi odgovoril vsaj malo
pomagali. Vabimo vas, da se nam ogla¬
šate tudi med počitnicami, saj boste ta¬
krat imeli več časa za razmišljanje in delo.
Pričakujemo vaše načrte pa tudi vpraša¬
nja, ki jih boste naslovili na uredništvo, ne
bodo romala v koš.

želim vam veliko prijetnih dni in nasvide¬
nje jeseni.

f  \ mali oglasi

l /

Prodam elektropionir za 100,00 din, nekaj tirov,
lokomotivo in tri vagončke (cena po dogovoru),
železnico Mehanotehna za 80,00 din, Pony kolo
za 600,00 din, Mladi vedež od A do Ž za 60,00
din, Zakladnico narave za 50,00 din, poleg na¬
štetega pa še nekaj znamk (jugoslovanskih in
tujih).

Kupim pa fotoaparat za slikanje z navodili.
Cena naj ne presega 300,00 din.

Ivan Globokar

Kidričeva 17

61410 Zagorje ob Savi

Kupim kompleten načrt z navodilom za gradnjo
naprave za daljinsko vodenje avtomobila. Po¬
nudbe pošljite na naslov:

Jože Gorše
Skopoljeva 7
61000 Ljubljana

TIM 9, 10 • 75|76 387

Prodam miliampermeter. Cena po dogovoru.
Tatjana Falovt
tel. 63536

Javorjev drevored 3
61000 Ljubljana

Prodam fotoaparat KODAK instamatic 33 za

200.00 din, kompleten vlakec Mehanotehnike za

190.00 din. Prodam tudi pet transistorjev, in
sicer: dva AC 542 B, AC 550 B, AF275, AF 106
za 40 din in sedem kondenzatorjev (dva 63 V
10 j.iF, tri 16 V 33 uF, enega 63 V 220 iiF in ene¬
ga 63 V 100 uF) za 58 din.

Pišite na naslov:

Ivan Lampret
Staperce 54
62289 Staperce

Prodam ali zamenjam za dele malih železnic
(lokomotive, vagončki, tračnice itd.) naslednji
material:

različne upore po 1,00 do 3,00 din za kos, kon¬
denzatorje različnih kapacitet po 4,00 do 30,00
din za kos, dva vrtljiva kondenzatorja 500 pF
po 40,00 din kos, transistorje AC181, 187 kQ,
188 kQ, 180 D, 542 B, BC109C, 108 C, 209 C za

6.00 do 17,00 din kos, feritna jedra po 2,00 din
za kos, 4 V voltmeter za 30,00 din, elektromo-
torček 4,5 V za 100,00 din, elektromotorček 9 V
za 100,00 din in elektromotorček 220 V za

130.00 din. Poleg tega pa še maketo jadrnice
dolgo 1 m za 150 din, maketo čolna dolžine
30 cm za 90 din, ter vse letnike TIM-a. Prvi ku¬
pec dobi za nagrado album znamk.

Leonardo H lasteč
Dol pri Hrastniku 239
61431 Hrastnik

Prodam ali zamenjam motorček KOMET 5 ccm
za manjšega (od 2,5 do 3,5 ccm) z žarilno sveč¬
ko. Cena 300,00 din.

Marko Kljajič
Gradnikova 3
63000 Kranj

Kupim načrt za oddajnik in sprejemnik za UKV
valove, vrtljiv kondenzator od 100—700 pF ter
potenciometer 50 kQ.

Slavko Bernard
Gorenja vas 58
61255 Medvode

Prodam: 1 potenciometer, linearen 500 kQ za
15 din, 2 transformatorja 220 V 12 in 24 W za
40 din kos, 2 telefonska vložka (mikrofona) za
5 din kos, 2 kondenzatorja 2200 uF 12 V za 10
din kos, 2 telefonski slušalki za 5 din kos,

2 zvočnika 25 W 50 Q za 15 din kos, 2 releja
24 V 208 Q za 10 din kos, 2 transistorja BC 239
po 5 din, 1 izhodni transformator za 8 din, 1
transistor BC219 za 5 din, 4 diode BY 234 po

3 din, 2 trimer potenciometra 500 k£ž po 10
din, 1 transistor AC 550 za 5 din, 4 diode
BZ 1 po 5 din, 3 diode BZ 8 po 5 din, 1 diodo
BZ 12 po 5 din, 6 diod BCY 58 po 5 din.

Branko Stermecki

Goriška 2
63000 Celje

Prodam naslednji material: kondenzatorje 47 pF
(1 din), 66 pF (1 din), 360 pF/100 V (4 din),
680 pF 400 V (5 din), 1 n/100 V (4 din), 2n2/125 V
(4 din), 3n3/100 V (4 din), 4n7''125V (4 din),
33n/160 V (6 din), 47 n 400 V (4 din), 0,1 u/125 V
(5 din), 220 n/60 V (8 din), 330 n/60 V (8 din),
10 u/63 V (8 din), 25 u 25 V (8 din), 25u/100V
(10 din), 150 u/16 V (8 din), 2000 u/50 V (45
din), 4700 u'/63 V (90 din), gretz 5 A/80 V (80
din), triac 10 A/340 V (80 din), diode 1N914
(ekviy. BA522) (4,50 din), 1N4007 1 A/1000 V

(9 din) in integrirano vezje NF ojačevalca
1 X5W/16 0 TBA 800 z načrtom za izdelavo
(100 din).

Ves našteti material pošljem po povzetju.
Zdravko Janškovec
Opekarska 38
61000 Ljubljana

Prodam dve lokomotivi in osem vagončkov po
N-sistemu. Cena ene lokomotive je 75,00 din,
za vagonček pa 15,00 din. Komplet stane

250.00 din.

Bojan Letonja
Šarhova 30
61000 Ljubljana

Prodam naslednji elektromaterial: transistorje
(AC, BC, CD), potenciometre, bakreno žico,
feritna jedra, žico za vezavo, dva zvočnika,
slušalke, mikrofon, poleg tega pa še: 1,20 cm
dolg model jadrnice, 30 cm dolgo maketo čolna,
elektromotorčke 4,5 V, 9 V in 220 V; kolo znam¬
ke PIONIR, prestave za kolo, TIMe vseh let¬
nikov in okoli 50 načrtov od ladij do raket.

Kupim ali zamenjam pa za gornji material:
lokomotive, vagončke, kretnice, ravne in krive
tire, makete hiš, postaje, stiropor in 20 do
30 cm dolgo cekas žico.

Leonardo Halstec
Dol 239 pri Hrastniku
61431 Hrastnik

Prodam dirkalno kolo znamke FAVORIT za

1000.00 din. Kolo je odlično ohranjeno. Ponud¬
be pošljite na naslov:

Branko Tavčar
Stara vas 26
64226 Žiri

Prodam katodno cev Rohre 66029 71—18 z dia¬
gonalo 52 cm za 500,00 din, ali zamenjam za
30W ojačevalec (lahko z manjšo okvaro).

Marjan Cerar
Delpinova 20/A
65000 Nova Gorica

Prodam tri lokomotive, 16 vagonov in drugo
opremo za malo železnico po sistemu HO. Pri
nakupu kompleta nudim popust.

Matjaž Kljun
Cesta na brdo 66f
61000 Ljubljana

388  TIM 9, 10 • 75|76

modelarji

GASILNA LESTEV

(priloga)

Pavle Ambrož

Bi radi izdelali gasilno lestev na avtomo¬
bilu? Prerišite na vezano ploščo debeline
4 mm sestavne dele, jih izrežite, sestavite
in zlepite v celoto. O sami izdelavi ni kaj
reči. Pač pa bo koristno povedati nekaj
besed o dviganju in spuščanju lestve. Za
dvig in spust lestve rabita le dve gredi
z vrtilno ročico. Zgornja gred prebada ele¬
menta 16 in 17 in jih obenem spaja med
sebej. Istočasno rabi ta gred še za po¬
tiskanje notranje ožje lestve iz zunanje šir¬
še lestve s pomočjo najlon vrvice. Vrvica
povezuje gred, na katero se navija, s spod¬
njim robom ožje lestve preko škripca 31. Z
drugo enako gredjo pa dajemo lestvi dolo¬
čen naklon. Za opravljanje te naloge pove¬
zuje vrvica gred, na katero se navija, z
elementom 18. Na obeh gredeh sta na zu¬
nanjih straneh elementa 16 izmenoma na¬
meščena zaskočni klin in zaskočno kolo
tako, da drug drugega fiksirata. V tem se
tudi ta opis loči od konstrukcije dane v
sestavni risbi.

Sestavna dela 26 in 27 raztegnite po dol¬
žini za toliko, da bo znašala dolžina lestve
350 mm. Enako storite s sestavnima delo¬
ma 29 in 30, le da je njih dolžina 330 mm.
Manjkajoče vmesne dele izpolnite s podob¬
nimi predalčki, kot so v ostalem delu lestve.


KOSOVNICA

TIM 9, 10 • 75|76 389

RAKETNI ČOLN

(priloga)

Sašo Krašovec

Pred varni je načrt britanske patrolne ladje,
oborožene z raketami.

Celoten načrt je risan v metilu 1:1,  razen
končne skice (M = 1 : 2) in delov 40, 41,
42 (M — 2 : 1).

KORITO

Kobilico in vseh 6 reber narišemo v pravi
velikosti iin jih prerišemo na 4 mm vezano
ploščo. Vse dele izžagamo, jih zbrusimo in
pričnemo lepiti. Rebra prilepimo na označe¬
na mesta na kobilici, prvo rebro (št. 2) je
spredaj, ostala pa sledijo po vrstnem redu.
Ko se lepilo posuši, prilepimo letvice (3x3
in 3 X 5), v notranje utore pa prilepimo
del 21 in 22 tako, da dobimo okvir.

Za prekrivanje čolna sem uporabljal furnir.
Ko robove zbrusimo, čoln dobro prelaki-
ramo znotraj in zunaj z nitro lakom. (Naj¬
prej z redkim, potem pa z bolj gostim.)
Nato pričnemo z barvanjem: dno je do
vodne gladine črno ali rdeče, boki pa so
svetlo sivi. Dno iin boke razmejuje zelena
črta.

KABINA

V celoti je iz vezane plošče 4 mm. Vse dele
izžagamo, zbrusimo in preden začnemo le¬
piti, poizkusimo, kako se deli skladajo. Skozi
označena mesta na stranicah 8 in 11 zvrta¬
mo 5 mm luknje za okna. Na bočni stranici
(8) prilepimo spredaj del 10 in v utor del
11. Na te stranice prilepimo streho (9).
Zlepimo še gornji del kabine, pri kateri sta
bočni steni dela 12, prednja je del št. 13
in zadnja št. 14. Zgornji del prilepimo v
utore na strehi. Za streho gornjega dela
uporabimo lepenko (odrežemo jo od škat¬
le za čevlje). V označeni del spredaj (pre¬
kinjena črta) dobro prilepimo del 20, ki bo
služil za povezavo s koritom.

Na streho (15) prilepimo na bok stranici
(17) in zadnjo stran (18). Na stranico (18)
pritrdimo notranje strani št. 19, ki bo slu¬
žil za povezavo s koritom. Na streho (15)
prilepimo podstavek čolna (16).

Celotno kabino dobro zbrusimo in pobarva¬
mo z belim tesarol lakom.

ANTENSKI STOLP

Na dela 33 prilepimo z zadnje strani stra¬
nico 36, spredaj pa 34, 35 iin 37. Z vrha
navzdol nataknemo del 38 iin ga zalepimo.
Ta ima luknjo 0 1 mm, skoznjo prilepimo
4 cm dolgo žico.

Zgornje robove dela 39 zbrusimo, paziti pa
moramo, da so spodnji ostri. Točno na sre-

390  TIM 9, 10 • 75j76

dini dela 39 prilepimo radar (40, 41 —
M = 1 : 1). V središče radarja zabodemo
buciko. Stolip je izgotovljen, pobarvamo ga
belo im zalepimo v utor na strehi kabine.

REŠILNI ČOLN

Naredimo ga tiz enega kosa balse ali lipe.
Pobarvamo ga sivo (lahko tudi belo ali
oranžno). Na vrh prilepimo sivo blago, ki
daje videz, da je čoln pokrit s platnom.
Pritrdimo ga na del 15, v utor, ki je ostal
na kabini, pa prilepimo dvigalo (43), ki je
sive barve.

TOP

V vse označene dele topa Izvrtamo 3 mm
luknje. Kupolo sestavimo iz dveh delov. Na
del 26 prilepimo št. 25 nato 24 in 23. Na
cev topa prilepimo z obeh strani dela 28,
ki sta iz 2 mm vezane plošče. Cev prevrta¬
mo s 3 mm svedrom in skozi luknjo vstavi¬
mo 24 mm dolg konec varilne žice. Konca,
ki gledata iz cevi, vstavimo v luknji na delu
25 lin obe polovici zlepimo. Cev dela 28
naprej zaokrožimo. Naredimo še dva dela
29 iz 2 mm vezane plošče, ki Imata v sre¬
di 3 mm luknjo. En del prilepimo na spodnjo
stran kupole, drugega pa na krov čolna.
(Tako se bo top vrtel okoli navpične osi).
Top je bele barve razen cevi, ki je črna.

VITLA ZA SIDRO

Tam sta tudi dve sidri, ki jih naredimo iz
svinca. Vitlo je belo, veriga in sidro pa
siva ali črna. Na kljun pritrdimo del 32, ki
ima 1 mm luknjico. Skoznjo damo 1 mm
debelo žico, ki jo podpremo na dveh stra¬
neh. Del 32 je bel, žica pa črna.

RAKETE IN KRMILO

Najprej iz vezane plošče (0,8 mm), balse
(1 mm) ali šeleshamerja naredimo plašč
valja R = 16 mm (to je notranji r). Plašč
spodaj in zgoraj zapremo z dvema okrogli¬
ma ploščicama (44), ki imata v sredini
luknjo. Luknja ima isti premer kot os krmi¬
la. Kobilico prevrtamo in v luknjo vstavi¬
mo cevko. Na spodnjo stran pritrdimo krmi¬
lo (30), na zgornjo stran pa prilepimo valj.
Os mora biti nekoliko daljša, da lahko na
valj nataknemo del 45, na katerega dobro
pritrdimo os. Na črtkano označena mesta
prilepimo nosilce lanserjev (46), ki jih pre¬
vrtamo s 3 mm svedrom. Raketnih cevi je
5 in so velike 24 X 10 mm. Naredimo jih
iz šeieshamerja. Na šeleshamer narišemo
plašč kvadra, ki je dolg 64 mm. Plašč zlepi¬
mo in ga na obeh koncih zapremo s koni¬
častimi kapicami. Na eno cev prilepimo dva
dela 47, ki imata prav tako 3 mm luknje.
Ostale 4 cevi prilepimo na zunanjo stran
dela 47. Skozi luknje vstavimo 3 mm žico.
Cevi so bele, kapice črne, ostalo ogrodje
pa je sivo.

OPOZORILO

Naredimo jo iz dveh delov balse, skozi ka¬
tere damo okroglo paličico, nanjo pa navi¬
jemo verigo, ki jo naredimo iz tanke bakre¬
ne žice. Napnemo jo od vitla na prarnec.

Zgornji del valja in del 45 ne smeta biti
med seboj prilepljena, morata pa biti bolj
tesno skupaj, da krmilo premikamo z obra¬
čanjem raket.

TIM 9, 10 • 75|76 391

Model je tako končan. Naredimo lahko še
ograjo iz 1 mm žice, ki jo spajkamo in
pobarvamo belo.

Pri delu in spuščanju vam želim obilo
zabave.

KOSOVNICA

PISANE MAJICE

Prevedla Anica Cedilnik

Običajno belo majico s kratkimi rokavi
boste s kančkom fantazije, spretnosti in
potrpljenja spremenili v priljubljeno polet¬
no oblačilo.

Majice, ki jih tako radi oblečete k šport¬
nim hlačam, boste okrasili z različnimi
motivi: grahaste kokoši, ljubkega račka,

mačke s progastim repom, miške ali pa s
podobo škrniclja sladoleda, nasmejanega
sonca ipd.

Majico nataknete na risalno desko, prekrito
z ovojnim papirjem, in jo pritrdite z risal¬
nimi žebljički. Sedaj z mehkim svinčnikom
narahlo narišete motiv, ki ste si ga izbrali.
Za barvanje morate uporabiti barve za tek¬
stil, ki jih dobite v prodajalni Mladinske
knjige poleg železniške postaje v Ljubljani.
S čopičem začrtajte obrise figure s tem¬
nejšo barvo in ko se le-ta posuši, pobarvaj¬
te notranje ploskve. Pazite, da sličica ne
bo preveč raznobarvna, popolnoma zadostu¬
jeta dve ali največ tri različne barve.

Tako poslikano majico lahko perete z mi¬
lom, lahko jo ožemate in likate.

Manj spretni pa naj sličico prerišejo s po¬
močjo kvadratne mreže.

392  TIM 9, 10 • 75|76

TEKMOVALNI

MODEL

KATEGORIJE A-1

(Nadaljevanje in konec)

Krilo bomo prekrili s tankim japonskim
papirjem poljubne barve. Za prekrivanje si
pripravite mešanico nitro laka in razred¬
čila v razmerju 1:1 ter oster skalpel ali
britvico. Iz pole japonskega papirja si od¬
režite dovolj širok pas, ki naj bo približno
2 cm širši kot krilo. Prekrivati pričnemo
spodaj na centralnem delu krila. Z lakom
prilepimo papir na sprednjo in zadnjo let¬
vico in ga lepo napnemo. Najlažje boste to
storili, če boste papir prilepili na dolžini
ca. 10 cm, ga napeli, nato zopet premazali
10 cm sprednje in zadnje letvice, papir pri¬
lepili in napeli ter s tem nadaljevali, do¬
kler ne pridete do konca centralnega dela
(sl. 13]. Zadnjo letvico krila nato čez papir

Slika 13

še enkrat polakirajmo in nekajkrat poteg¬
nemo s prstom po njej, da se papir res
dobro prime' Isto velja za sprednjo letvico.
Ker je profil krila spodaj vbočen, moramo
papir prilepiti na rebra. Z ozkim čopičem
namažemo papir nad rebrom in ga s pr¬
stom pritisnemo ob rebro, ter toliko časa
pomikamo prst po rebru gor in dol, da se
papir zalepi na rebro. Najbolje bo, če med¬
tem pihate na papir, ker se tako lak hitreje
suši in seveda prej prime. Morda se bo
komu zdelo nenavadno, da prelakiramo pa¬
pir nad rebrom, vendar naj vas ne skrbi.

Tanek japonski papir je vlaknaste struk¬
ture in med vlakni lak prav lahko izteče
na drugo stran. Papir lepite vedno samo na

Slika 14

eno rebro (sl. 14). Če boste poskušali z
več rebri hkrati, ga ne boste prilepili na
nobeno. Ko je papir prilepljen na vsa rebra,
ga prilepite še na spodnji nosilec, nato
pa odvečen papir tik ob letvici oz. rebru
odrežite (sl. 15). Preden pričnete prekri¬

Slika 15

vati spodnjo stran ušk, se prepričajte, če
se papir res drži vseh reber oz. letvic, nato
pa se lotite uške. Pri spodnji strani ušk je
postopek enak kot pri centralnem delu,
le da morate paziti, da je spoj uške in cen¬
tralnega dela lepo prekrit. Zaključke kril
prekrijte približno do polovice debeline kri¬
la, nato pa papir odrežite. Zgornjo stran
krila pričnemo prekrivati na uški (sl. 16).

Slika 16

TIM 9, 10 • 75|76 393

Slika 19

ves papir lepo napet in pričnemo lahko
lakirati.

Lakirati začnemo z redkim lakom, nato pa
lakiramo z vedno gostejšim. Lak za prvo
lakiranje je mešanica 1 dela laka in 3 de¬
lov razredčila, nato pa količino razredčila
zmanjšujemo, dokler ne pridemo do raz¬
merja 1:1.  Horizontalni rep prelakiramo
3-krat, krilo pa 4-krat. Polakirati moramo
tudi trup in smerna stabilizatorja (sl. 20).

Slika 20

V zaključni fazi izdelave sešijemo s sukan¬
cem spodnji del stabilizatorja in krmilo, ter
namestimo vagico in omejevalec odklona
krmila. V trup vgradimo še letvico, ki nosi
štartno kljukico, ter letvice za napenjanje
gumic. Kljuko prilepimo na letvico tako, da
ju povežemo s sukancem in spoj premaže¬
mo z UHU plus lepilom. Zdaj prilepimo
še oba smerna stabilizatorja na trup (sl.
21) ter trup še enkrat prelakiramo. Model

Slika 21

m

Slika 17

rebra se bo papir prilepil med lakiranjem,
ker bo lepo napet čez rebra. Tudi centralni
del prekrijemo tako. Tudi tu pazite na lep
spoj papirja pri prehodu centralnega dela
v uško. Odvečnega papirja pa na zgornji
strani ne odrežemo tik ob letvici, kot smo
to storili spodaj, temveč ga najprej zavih-
nemo čez zadnji oz. sprednji rob krila, ga
namažemo z lakom ter ga prilepimo ob
rob. S skalpelom ga odrežemo tako, da
rezilo teče ob spodnji strani letvice (sl.
18). Rob ponovno premažemo z lakom in

Slika 18

ga s prsti zgladimo. Tako kot prekrijemo
krilo, prekrijemo tudi horizontalni stabili¬
zator in po želji tudi vertikalnega. Prekri¬
vanje stabilizatorjev je lažje, ker ni nobe¬
nih lomov. Če je vse dobro prekrito, lahko
krilo in rep navlažimo z vodo ter ju pri¬
bijemo na desko, da nam ju ne zvije (sl.
19). Čez nekaj časa, ko voda izhlapi, bo

Papir pa tu prilepimo samo na sprednji in
zadnji letvici, na rebri spoja s centralnim
delom in na zaključku krila (sl. 17). Na

394  TIM 9, 10 • 75|76

sestavimo in v nos modela nasujemo to¬
liko šiber, kolikor je potrebno za pravilen
položaj težišča. Položaj težišča določimo
tako, da si na trup narišemo njegovo pra¬
vo mesto, nato pa krilo podpremo z dve¬
ma prstoma (sl. 22). Model mora zavzeti

Slika 22

horizontalno lego. Če visi na rep, je v
nosu premalo svinca, če pa visi na nos,
je spredaj pretežek. Po določanju težišča
v prostor za svinec potisnemo malo vate,
da šibre ne ropotajo, ter odprtinico zamaši¬
mo. Na trupu namestimo še krmilno nape¬
ljavo in model je gotov (sl. 23).

Slika 23

Preden gremo model spuščat se prepriča¬
mo, če je res vse v redu. Krmilni sistem
se ne sme zatikati, horizontalni stabilizator
pa mora iti po pregorenju fitilja v poševno
lego brez škripanja in zatikanja. Model re-
gliramo, kot je običajno (TIM 5/75). Kroži
naj v širokih krogih brez pumpanja. Pred

prvim visokim štartom ga vrzite iz roke
tako, da bo pri tem obroček krmilnega naj¬
lona na štartni kljuki. Model mora leteti
naravnost, sicer je treba popraviti položaj
krmila pri napetem krmilnem najlonu. Pri
vsakem visokem štartu namestite fitilj in
ga tudi prižgite. Fitilje lahko kupite, ven¬
dar je enostavneje, če jih naredite sami.
Bombažno tapetniško vrvico namočite v
raztopino čilskega solitra v vodi, nato pa
jo posušite in razrežite. Fitilj naj gori ne¬
koliko dalj časa kot 2 minuti.

KOSOVNICA

TIM 9, 10 • 75|76 395

Pred vsakim štartom se prepričajte ali je
fitilj nameščen, ali so krila pravokotno na
trup, ali je obroček krmilnega najlona na
kljukici itd., nato šele štartajte model. Še
nekaj: med vleko modela ne tecite kot
atlet na 100 m, ampak z občutkom, pač
glede na silo, s katero napenja model vlečni
najlon (0,8 mm). Večkrat, svetujemo, se
ozrite nazaj in poglejte, kaj se dogaja z
modelom, sicer se vam lahko zgodi, da bo
model že zdavnaj v zemlji, vi pa boste še
zmeraj drveli po letališču.

Ko imamo model nad glavo, ga umirimo in
z rahlim potegom odpnemo vlečni najlon.
Istočasno se sname tudi obroček krmilnega
najlona in model zavije v zavoj.

TU POLJ EV
TU-144

Mladen Soklič

Vprašanja o potniškem nadzvočnem letal¬
stvu so skoraj istočasno začeli obdelovati
v Ameriki — SST program, v Franciji in
Angliji — CONCORDE in v SZ. Sovjetsko
civilno letalstvo je leta 1965 presenetilo
svet s tem, da je SZ kot prva dežela uvedla
v redno službo reakcijsko letalo in sicer
Tu-104.

Že leta 1963 je konstrukcijski biro OKB
začel s predračuni in konstrukcijskimi pri¬
pravami za sovjetski SST program (SUPPER
SONIC TRANSPORT), čeprav je celoten
koncept tega programa vodil Andrej N. Tu-
poljev, je praktično uresničenje vodil in
dokončal njegov sin Aleksej A. Tupoljev.
Leta 1965 je bila konstrukcija, ki je dobila
ime Tu-144, v glavnem končana, hkrati pa
so se preizkusna dela v laboratorijih in
aerodinamičnih kanalih bližala koncu. Na
Silvestrovo 1968 je prvo letalo s številko
68001 startalo na svoj prvi preizkusni po¬
let in ostalo v zraku 38 minut; letalo je
v celoti pokazalo dobre rezultate. 5. 6. 1969
je to letalo krenilo na preboj »zvočnega
zidu- in polet na nadzvočnem področju.

Pri hitrosti 1 Mach je letalo potrdilo vse
izračune. 11. 5. 1970 je prototip na višini
16700 m dosegel hitrost 2000 km/h; 12. de¬
cembra istega leta pa je letalo na višini
17000 m prvič doseglo predvideno hitrost
2,3 Mach (2500 km/h).

Sovjeti so Tu-144 prvič predstavili Zahodu
na 29. mednarodnem letalskem salonu v
Parizu.

Nadzvočni velikan Tu-144 je po splošnih
merilih kovinski nizkokrilec z dvojno delto
(delta krilo ima kota 56° in 78°). Prednja
delta se začne nekako pri 20 % dolžine
letala, v drugo pa prehaja v ravnini teži¬
šča. Trup letala, ki ima prostor za 98 do
140 potnikov, je klasične lupinaste kon¬
strukcije in izdelan iz visokovredne alumi¬
nijeve pločevine. Krila Tu-144 so grajena
tako, da je v njih čim več prostora za ce¬
lotno količino kerosena (mokra krila). Go¬
rivo je shranjeno v petnajstih povezanih
tankih po 1000 litrov, ki se med letom
praznijo po določenem sistemu, tega pa
nadzira poseben računalnik.

Krilo je izvedeno s profilom, ki omogoča
najboljše aerodinamične rezultate in daje
zadosten vzgon pri hitrosti 250—2500 km/h.
Visoko mehanično trdnost kril so dosegli
z uporabo treh glavnih nosilcev. Zgornji
del opiate krila je iz valjane aluminijeve
pločevine, spodnji del pa je iz prostorno
rezkanih oplemenitenih duralovih plošč. Po¬
sebno pozornost so posvetili kvaliteti ko-
vičenja, novi postopki poliranja pa so omo¬
gočili zmanjšanje trenja. Ploskve, ki so
podvržene močnemu trenju ter segrevanju,
so izdelane iz titanovih litin.

Trup je grajen nepredušno in je stalno
pod pritiskom. Del trupa, v katerem je
prostor za potnike, je dolg približno 40 m,
oddelek za prtljago pa 8 m.

Krmilne površine (eveloni), po štiri na vsaki
strani krila, imajo hkrati vlogo klasičnih
krilc (za nagib letala) in zakrile (flapsov).
Vsak od osmih krmilnih segmentov na kri¬
lih se premika s pomočjo dveh visoko¬
tlačnih hidravličnih valjev. Vsak od teh pa
se napaja z dvema med seboj neodvisni¬
ma sistemoma. Na ta način je povečana
varnost delovanja krmilnega sistema, saj
je skoraj nemogoče, da bi odpovedali vsi
sistemi naenkrat. Če pa se zgodi, da en
ali več krmilnih segmentov odpove, si pilot

396  TIM 9, 10 • 75|76

pomaga s tem, da poveča odklone pre¬
ostalih.

V primerjavi s prototipom 68001 so sedanja
letala skoraj deset ton težja (180 ton). Pri¬
stajalna hitrost se je povečala na 280 km/h
(prej 260). Da bi letalo pri pristajalni hi¬
trosti ohranilo popolno stabilnost, so kon¬
struktorji opremili Tu-144 z »brčicami«, ki
imajo tudi zakrilca ter se v področjih niz¬
kih hitrosti izvlačijo avtomatično. Namešče¬
ne so v zgornjem delu trupa takoj za pi¬
lotsko kabino in se premikajo hidravlično.
Podvozje Tu-144 je triciklično in zelo močno.
Med vzletom in pristankom se zaradi po¬
speškov oziroma pojemkov masne sile po¬
večajo in obremenitve podvozja znatno na¬
rastejo. Obe zadnji nogi imata po en cen¬
tralni amortizerski valj in po dvanajst koles,
združenih po štiri na eni osi. Nova predse-
rijska letala pa imajo po osem koles na eni
nogi. Pnevmatike brez zračnic so napolnjene
z dušikom in imajo pritisk 13atm. Ker so
kolesa sorazmerno majhna, dosežejo veliko
število obratov. Zato se morajo ploščne tor¬

ne zavore hladiti s posebnimi ventilatorji, ki
so vgrajeni v notranjosti koles.

Trup ima spredaj ošiljeno premično konico,
ki se med vzletom, pristajanjem in vožnjo
po zemlji nagne navzdol za kot 12°10”. Ko¬
nica, v kateri je radar za navigacijo, se spu¬
šča ali dviga s pomočjo elektromotorjev.
Tudi zadnji konec trupa je ošiljen tako, da
ima trup v celoti optimalno aerodinamično
obliko. V posebnem skladišču na koncu
trupa je spravljeno zavorno padalo.

V pilotski kabini je prostor za poveljnika le¬
tala — prvega pilota, sopilota, glavnega in¬
ženirja in letalskega kontrolnega inženirja.
Prototipi so bili opremljeni s katapultnimi
sedeži, če bi morala posadka zapustiti le¬
talo v zraku, je bil določen natančen vrstni
red: glavni inženir, letalski kontrolni inže¬
nir, sopilot in nazadnje poveljnik letala.
Standardne izvedenke pa nimajo katapultnih
sedežev za posadko.

Takoj za pilotsko kabino je kontrolna postaja
za motorje in druge sisteme na krovu le¬
tala, ki jih nadzira letalski kontrolni inženir.

TIM 9, 10 • 75|76 397

Tudi celotna elektronika je združena v enem
prostoru, kjer nad njo bdi elektronski spe¬
cialist. Ravno tako ima navigator svoj pro¬
stor in potrebne naprave. V začetni fazi je
posadka štela, odvisno od poleta, 4—6 mož;
zdaj pa se je število povečalo, saj je za
140 potnikov potrebno kar lepo število ste¬
vardes.

Ker se letalo pri mejni hitrosti segreje na
110° (sprednji del) ter zadnji del letala na
70°, potniki kljub klimatiziranju ne bi vzdrža¬
li. Da bi se notranja temperatura zmanjšala
na običajno vrednost, je celotna potniška
kabina hlajena z zrakom, podhlajenim na
minus 40° C.

Ing. Tupoljev je za Tu-144 predvidel štiri
reakcijske motorje tipa ZTL-NK-144, vgrajene
v dveh baterijah po dva motorja. Navedeni
tip reakcijskega motorja je že leta 1960
skonstruiral ing. Kuznecov. Motor ZTL-NK-144
razvija normalno 13000 kp potiska, z do¬
datnim izgorevanjem pa 17000 kp. Ti podat¬
ki pa veljajo za prva letala, pri predserijskih
izvedenkah pa so dajali izboljšani motorji
20000 kp potiska na enoto. Motorji so na¬
meščeni tako blizu središčnice letala, da
je učinek momentov pri izpadu ene ali več
enot med letom minimalen. Po besedah ing.
Tupoljeva lahko Tu-144 leti tudi samo z
dvema motorjema, kar so preizkusili v prak¬
si in pri tem se je še enkrat potrdila izred¬
na stabilnost letala.

Elektronski opremi so posvetili posebno po¬
zornost, saj se majhne napake v kursu po
nekaj minutah spremenijo v razdalje več
sto km. Radarska platforma deluje po osno¬
vah štirisnopnega radarja DOPPLER, ki je
kombiniran z avtomatično napravo za ko¬
rekturo kursa glede na vnaprej določeno
točko na zemlji. Na ekranu navigacijske na¬
prave PINO se na osnovi treh podatkov kaže
trenutni položaj letala kot točka, ki polzi
po specialni karti vzdolž maršrute. Moder¬
na krmilna naprava, kombinirana z avtopi¬
lotom, ki je povezan z navigacijskim siste¬
mom, lahko samostojno spusti letalo na
zemljo, kar je važno pri poletih ponoči in
pri slabi vidljivosti. Poseben priključek te
avtomatike omogoča ponoven start letala.
Letalo ima zelo natančen radarski višino-
meter, ki nadzira oddaljenost letala od zem¬
lje in sicer navpično in poševno v smeri
leta.

Poseben računalnik nadzira delovanje vseh
sistemov na krovu ter takoj signalizira mo¬
rebitne izpade in hkrati vključi rezervno ali
paralelno vezano napravo.

Tu-144 je v določenem smislu prikladen za
predelavo v bojno letalo za posebne naloge.
Glede na veliko hitrost in nosilnost bi bil
Tu-144 idealen strateški bombnik, uporabili
bi ga lahko kot daljinski izvidnik, zračni
tanker ali transporter za vojake in vojno teh¬
niko. Letalo bi lahko nosilo cel arzenal atom¬
skega orožja, po potrebi pa bi lahko pred¬
stavljalo letečo ploščad za različne tipe
daljinskih raket.

Najbolj ugodna višina leta za Tu-144 je
17—18 km, čeprav letalo doseže višino
24 km. Po vzletu potrebuje 25 minut, da se
s polnim bremenom povzpne na višino
17 km. Ko pa letalo doseže to višino, je
že okrog 450 km stran od letališča. Če so
vse’ razmere za let normalne, se letalo
vzpenja s hitrostjo 15m/sek. Zaradi cen¬
trifugalnih in drugih masnih sil se letalo
v zavoju ne sme nagniti za več kot 15°.
Pri polni celotni teži okrog 180 ton po¬
trebuje Tu-144 1900 m za vzlet ter 1200 m
za pristanek. Hitrost spuščanja znaša 260
do 280 km.

Pri pristajanju visi Tu-144 nazaj pod kotom
12—14° in se tako zadržuje vse do pristan¬
ka. Tik nad zemljo se pod krili ustvari di¬
namična zračna blazina, ki omogoča mehko
pristajanje. Brž ko letalo zavozi po zemlji,
pilot odvzame plin in obrne del potisnega
curka v smer vožnje ter tako poveča zavor¬
ni učinek, obenem pa razbremeni zavore.
V komercialnem pogledu so ta letala najbolj
primerna za mednarodne proge iz Evrope v
Ameriko in Avstralijo. Vendar pa Sovjeti
uporabljajo Tu-144 tudi za polete v notra¬
njosti države.

398  TIM 9, 10 • 75j76

seg naprave. Kljub temu, da taka naprava
(impulzna) ni več najbolj primerna za boljše
, ... , , dosežke na tekmovanjih, je še vedno do-

daljinSKO VOuSfljG volj dobra za vodenje ladijskih modelov,

igro in ostalo amatersko delo. Zlasti je pri¬
merna za začetnike.

RC ODDAJNIK
TIM Vl-ll

Jan Lokovšek

Tistim, ki so že zgradili proporcionalni si¬
stem, bo dobrodošel načrt kvalitetne elek¬
tronike za proporcionalni servomehanizem.
V tem vezju sem izkoristili priložnost, ki jo
nudijo domači proizvajalci integriranih vezij.

Uvod

Za konec šolskega leta objavimo vedno
nekaj več načrtov, da vam ni dolgčas med
počitnicami. Letos izpolnjujem obljube in
podajam načrte izboljšav RC sistema TIM
VI. Kot posebno zanimivost pa objavljam
načrt elektronike proporcionalnega (analog¬
nega) servomehanizma, ki vsebjie 'integri¬
rano vezje.

Kakšne izboljšave sem namenil sistemu za
daljinsko vodenje TIM VI? števi.o kanalov
bomo razširili, prav tako tudi poveča') do-

VEZJE ODDAJNIKA TIM Vl-ll

Izvedba oddajnika TIM Vl-ll se od svoje
predhodne izvedbe loči po tem, da smo
povečali število kanalov na tri. V delova¬
nju oddajnika ni nič novega (glede na pred¬
hodno izvedbo) razen tega, da oddajamo
ton tudi takrat, ko ni povelja. Na tak način
še vedno potiskamo motnje, sicer malo
manj kot prej, zato pa je poraba skoraj za
polovico manjša. Poglejmo si shemo od¬
dajnika na sliki 18.

Sl. 18 Shema oddajnika TIM Vl-ll

TIM 9, 10 • 75|76 399

Oddajnik napajamo z dvema 4,5 V plošča¬
tima baterijama tako, da znaša napetost
napajanja 9 V.

Ploščica tiskanega vezja ima mere 60 x
X 100 mm. V razmerju 1 : 1 je narisana na
sliki 19.

Sl. 19 Ploščica tiskanega vezja oddajnika TIM
Vl-ll v merilu 1 : 1

Vrednost posameznih elementov in poveza¬
vo podaja naslednja tabela:

TABELA

t-  psi

Priključek Sponka
+ 9 V 58

0, masa 57

Antena 56

Tipka 1 73 in 74

Tipka 2 75 in 74

Tipka 3 77 in 74

Ker se ta izvedba oddajnika loči od prvot¬
ne le po številu kanalov, velja za izbiro ma¬
teriala isto kot prej. Kondenzator C1 smo
opustili, dodali pa upore R9, R10 in R11
ter trimerpotenciometre za posamezne ka¬
nale. Izbrati moramo še tonske frekvence
za posamezne kanale. Pri tem pazimo, da
niso v razmerju 1 : 2. Selektivna stopnja
(kanalska stopnja) v sprejemniku namreč
lahko pri močnejšem NF signalu »prime«
tudi pri polovični frekvenci, ne samo pri
»svoji«. Za trikanalno izvedbo predlagam
naslednjo razvrstitev frekvenc:
kanal 1 1200 Hz

kanal 2 1550 Hz

kanal 3 2000 Hz

Seveda je število kanalov lahko tudi več¬

je. V oddajniku moramo za vsak kanal do¬
dati samo upor, tnimerpotenciometer in tip¬
ko. Ko ni povelja, oddaja oddajnik signal,

moduliran s frekvenco 100 Hz. Ko dajemo

400  TIM 9, 10 • 75(76

A

povelja, pa eno od prej naštetih frekvenc.
Seveda lahko oddajamo le eno povelje isto¬
časno tj. pritiskamo le eno tipko. Če pri¬
tisnemo dve tipki hkrati, oddajamo nek
popolnoma nov signal, ki nima nobene zve¬

ze z želenimi povelji. Za zaključek si oglej¬
mo še sliko 20.

Na sliki je narisan pogled na vezje od¬
dajnika z zgornje strani. Bakrene povezave
na spodnji strani ploščice so narisane črt-

Sl. 21 Shema oddajnika TIM Vl-lll

TIM 9, 10 • 75|76 401

kano. Ker je VF stopnja enaka kot prej, ni
nobenega oglaševanja. Le kasneje moramo
uglasiti tnimenpotenciometre za posamezne
kanale. To lahko naredimo seveda le ta¬
krat, ko je na voljo že izgotovljen spre¬
jemnik.

RC ODDAJNIK TIM Vl-lll

Naredimo oddajnik TIM VI močnejši. S tem
bomo povečali doseg cele naprave, v večji
bližini pa bo le-ta tudi manj občutljiva za
motnje. Napetost napajanja naj ostane 9 V.
Dodali bomo le še VF ojačevalno stopnjo,
kot je narisano na sliki 21.

V tej VF ojačevaloi stopnji smo uporabili
spet domač transistor BFJ 17. Ker je iz¬
hodna moč oddajnika lahko celo 1 W (v
impulzu), je potrebno transistor T5 hladiti.
Da bi zadostilli veljavnim predpisom, je na
Izhodu filter, ki ga tvorijo elementi C11, L in
C12. Kdor želi, lahko priključi še imdiikator-
ski instrument. Le-tega vežemo na upor
R12 preko primernega predupora, ta pa ima
vrednost od 50 do 250 kOhm, odvisno od
izvedbe indikatorskega instrumenta. Ta in¬
strument meri tok, ki ga troši transistor
T5 in tako posredno VF moč. Vezje ima zdaj
tri dušilke. Novi dve sta popolnoma enaki,
kakor D prejšnje izvedbe.

Tiskano vezje je sedaj malo večje; ima
mere 125 X 60 mm. Ploščico v merilu 1 : 1
prikazuje slika 22.

Tabela vrednosti lin povezav elementov je
naslednja:

TABELA

Sl. 22 Slika ploščice tiskanega vezja oddajnika
TIM Vl-lll v merilu 1 : 1

f

IV

0

402  TIM 9, 10 • 75)76

Tuljava L je zračna, samonosilna. Ima 9
ovojev bakrene lakirane žice premera 1 mm,
premer navirtja pa je 6 mm. Navitje razteg¬
nemo tako, da je cela tuljava dolga 17 mm.
Takšna je tudi razdalja med priključnima
sponkama na ploščici tiskanega vezja. Za
izbiro materiala, izdelavo (itn oglaševanje
velja vse tako kot prej. Ves material je

naprodaj v ljubljanskih trgovinah, uglaševa-
nje VF dela mi potrebno! Poglejmo sliko
23, ki prikazuje vezje oddajnika z zgornje
strani.

Na tej sliki nisem narisal hladilnega telesa
transiistorja T5, da ne bi pokvaril pregled¬
nosti slike. Transistorju T5 pustimo malo
daljše nožiče, tako da »gleda« nad ostale
elemente t.j. nad tuljavo in kondenzatorje¬
ma C7 in C9.

Pri 9 V napajanju oddajnik ne troši večjega
toka od 100 mA, kar pomeni, da bosta tra¬
jali dve ploščati 4,5 V bateriji lep čas.
Bolj skrbnim, ki navadno pregledajo vse
vezje in preštejejo sponke, moram povedati
še tole. Ker je več izvedb oddajnika, so pri
posameznih izvedbah lahko posamezne
sponke prazne. Naj vas to ne moti, pa tudi
to ne, če ne boste našli sponke določene
številke, ki je sicer tudi ni v tabeli! Spon¬
ki št. 76 in 87 bi npr. zaman iskali, ker ju
ni (sta le pri prvem prototipu oddajnika),
pa tudi v tabeli ju ni. Ravno zato vedno na¬
rišem tudi pogled na vezje s strani ele¬
mentov, kot npr. na sliki 23, pri čemer so
razvidne tudi povezave, saj je bakrena fo¬
lija na drugi strani ploščice narisana črtka-

Sl. 23 RC oddajnik TIM Vl-lll

TIM 9, 10 • 75|76 403

no. Na tak način je možnost pomote zelo
majhna, še več, možno je celo popraviti
napake, do katerih utegne priti med tiskom.
Spretnemu amaterju je namreč slika 23
povsem dovolj, potrebuje le še vrednosti
elementov. Iz takšnih slik je moč razbrati
shemo im tabelo povezav brez posebnih
težav!

RC SPREJEMNIK TIM Vl-ll

Doseg RC naprave lahko povečamo na dva
načina. Eden je ta, da zgradimo močnejši
oddajnik. To možnost predstavlja izvedba
oddajnika TIM Vl-lll. Druga pot je ta, da
povečamo občutljivost sprejemnika. Učinek
je še večji, če naredimo oboje. Vsaka stvar
ima svoje dobre in slabe strani. Če pove¬
čamo moč oddajnika, se poleg dosega po¬
veča tudi izraba baterij, ki zato trajajo manj
časa.

Če povečamo občutljivost sprejemnika, se
poraba sprejemnika skoraj ne poveča. Zato
pa je tudi občutljivost za motnje večja,
sprejemnik raje reagira na motnje pogon¬
skega elektromotorja kakor tudi na mote¬
nja drugih RC naprav. Dodatek, ki poveča
občutljivost, je v bistvu VF ojačevalnik, ki
ga dodamo vhodu sprejemnika. Shemo spre¬
jemnika s tem dodatkom prikazuje slika 24.

Sl. 25 Slika ploščice tiskanega vezja sprejem¬
nika TIM Vl-lll v merilu 1 : 1

in L2. Na sliki 24 je sklop nakazan s črko
M. Ostali del sprejemnika ostane praktično
nespremenjen. Sprejemnik naredimo na
ploščici tiskanega vezja, ki ima mere

Transistor T6 je enakega tipa kot T1. Vezan
je kot ojačevalnik s skupno bazo. Prenos
energije iz predstopnje na detektor je za¬
gotovljen z induktivnim sklopom tuljav L1

85 x 30 mm. V merilu 1:1 je narisana na
sliki 25.

Sponke sem označil na povečani risbi, na
sliki 26.

404  TIM 9, 10 • 75(76

la

24

Sl. 26 Slika ploščice tiskanega vezja z oštevilčenimi sponkami

Tabela vrednosti elementov in povezav je
naslednja:

TABELA

Da bo montaža lažja, predvsem pa, da se
ne bi zmotili, sii oglejmo še sliko 27, ki
prikazuje sprejemnik s strani elementov.
Pni izdelavi potrebujemo še podatke o tulja¬
vi L1; vse ostalo je bilo že napisano v
prejšnjem članku (sprejemnik TIM VI) Tu¬
ljava L1 je povsem enaka tuljavi L2, bodisi
da gre za tuljavnik, VF jedro ali število
ovojev.

Tuljavo L1 je potrebno uglasiti prav tako
kakor L2. Zavrteti moramo jedro v tuljavi
tako, da bo signal najmočnejši.

Poleg doslej naštetih ima VF predojače-
valnik še eno lastnost. Sprejemnik uglasi¬
mo enkrat za vselej in ni potrebno ponov¬
no oglaševanje, če spremenimo dolžino an¬
tene! Mirne duše privoščimo modelu avto¬
mobila 15 do 25 cm antene, ladijskemu
modelu 15 do 45 cm in letalskemu 75 do
110 cm. Sprejemnik se ne bo razglasit!

TIM 9, 10 • 75)76 405

nika TIM VI-III v merilu 1 : 1

406  TIM 9, 10 • 75(76

RC SPREJEMNIK TIM Vl-lll

Zdaj je na vrsti povečanje števila kanalov.
Kot smo rekli že prej, naredimo to z do¬
dajanjem novih kanalskih stopenj. Odločil
sem se, da sestavim načrt dvokanalnega
sprejemnika. To odločitev opravičujem s
tem, da je med modelarji še veliko dvo-
kanalnih servomehanizmov, ki jih lahko s
pridom uporabite pri tem sprejemniku. She¬
mo sprejemnika prikazuje slika 28.

Ploščica tiskanega vezja ima mere 115 X
X 30 mm. V merilu 1 : 1 jo prikazuje sli¬
ka 29.

Na sliki 30 je narisana povečana slika, ki
ima oštevilčene sponke.

V tabeli so podane vrednosti elementov in
vezava:

TABELA

TIM 9, 10 • 75|76 407

100

+ 6 V 79

0 , masa 81

Antena 78

NF 80

Na sliki 30 ste opazili dve točki, ki imata
oznako 80. Obe morate med seboj povezati
z izolirano žičko!

Spomnimo se, kaj je bilo rečeno o tuljavi
L3 prej, ko smo se prvič srečali s spre¬
jemnikom TIM VI. Navijemo jo na tuljavnik,
ki je v feritnem lončku. Vemo, da je in-
duktivnost navitja:

L = A1 X N 2  (nH = nanoHenri)

kjer je L induktivnost v nH, N je število
ovojev, A1 pa faktor, ki ga poda proizva¬
jalec feritnega lončka. Izračunati moramo
število ovojev za naš primer. Da ne bi iz¬
gubljali časa z računanjem, sem naredil ta¬
belo za Iskrine feritne lončke premera
14 mm z Al številom 1250. V tabeli so
izračunane resonančne frekvence v Hz za
izbrane vrednosti kondenzatorjev (C11 oz.
C17) in določenega števila ovojev.

TABELA

iz tabele povzamemo:

To je seveda le primer. Lahko se odločite
drugače ali pa celo izberete druge frek¬
vence. V tem primeru morate samo poiskati
ustrezne vrednosti v tabeli, ki vam pride
še posebno prav, če se odločite za večje
število kanalov. Za konec poglejmo še sli¬
ko 31, ki prikazuje pogled na sprejemnik
TIM Vl-lll s strani elementov.

Dolžan sem še pojasnilo, kako uporabiti
transistorje namesto releja. Za klasični
senvomehanizem (enokanalmi) je vezava ta¬
ka, kot je narisana na sliki 32.

Uporabljeni transistorji morajo biti dovolj
»močni«, da prenesejo obremenitev. Na
voljo so AC 142, AC188 itd. Če se preveč
segrejejo, jim privoščimo še hlajenje. Na¬
petost, ki je na sliki označena z bat. servo,
mora ustrezati elektromotoroku servome-
hanizma.

408  TIM 9, 10 • 75|76

I

M o«

O

'n Sl. 32 Vezava enokanalnega servomehanizma s
> transistorji

METULJ

VELIKAN

Marjan Tomšič

Kmalu bodo počitnice, čas brez skrbi in čas
radosti. Sebi in mlajšim bratcem ter se¬
stricam napravite pisane metulje — veli¬
kane, ki bodo v sončnem dnevu sami letali
nad travnikom.

Iz risalnega papirja napravite cev. Okoli
kosa lesa ali cevi navijte tri plasti in jih
zlepite z lepilom za papir. Na gornjem in
spodnjem koncu napravite zarezo, v katero
boste zataknili paličico, da se motor, v
našem primeru je to guma, nataknjena na¬
njo, ne bo vrtel. Okvir za krila napravite
tako, da od vrbove ali bambusove palice
odrežete tanko plast in jo nad vročim šte¬
dilnikom ukrivite v obliko, ki jo imajo me¬
tuljeva krila. Okvira pritrdite na trup z
nitko in premažite z UHU lepilom. Potem
namažite po prednjem robu ves okvir in
nanj prilepite tanek svilen papir. Pazite, da
bo lepo napet. Ko ga obrežete ob okviru,
je pripravljen, da ga pobarvate z živahnimi
barvami, kakršni so pač pravi pisani me¬
tulji.

TIM 9, 10 • 75|76 409

200-250

radioamaterji

Pesto za vijak napravite iz lipovega ali
smrekovega lesa. Za lopatice vijaka lahko
vzamete furnir. Na pestu napravite z rezlja-
čo na vsaki strani zarezo pod kotom pri¬
bližno 30°, toda na prvi strani v nasprotni
smeri kot na drugi, in vanju zataknite lopa¬
tice in zalepite. Os vijaka lahko napravite
kar iz pisarniške sponke, malo močnejše,
ki jo ukrivite, kot vidite na risbi. Če boste
skozi pesto zvrtali preširoko luknjo, si po¬
magate lahko tako, da žico na drugi strani
zakrivite in zabijete v les, sicer se bo na¬
mesto propelerja vrtela žica. Med cev in
vijak je treba vstaviti dve podložki iz kovi¬
ne, ki — zlasti če ju namažemo — zmanjšu¬
jeta trenje. Motor napravite iz 10 do 15
gumijastih nitk s presekom 1 mm 2 . Vpnite
jih med zgornjo kljuko in spodnjo paličico,
navijte s propelerjem in metulja spustite,
da bo zaplaval nad njive in trate. Vse
glavne mere lahko najdete na risbi.

Metulj bo tembolje letel, čim manjša bo
njegova teža. Upoštevajte to pravilo in
uspeh je zagotovljen.

DVA

TRANSISTORSKA
SPREJEMNIKA
ZA ZAČETNIKE

Vukadin Ivkovič

Prvi sprejemnik

Ta sprejemnik dobiva električno energijo
za svoje delovanje neposredno iz antene,
zato ne potrebuje nikakega vira energije
(baterije).

Sprejemnik sestoji iz detektorja in nizko¬
frekvenčnega (NF) ojačevala. Kot detektor
uporabimo katerokoli diodo (germanijeva ali
silicijeva), tudi transistor za ojačevanje je
lahko NPN ali PNP tipa. V tem preprostem
sprejemniku ni, kot vidite, nobenega upo¬
ra, samo dva kondenzatorja. Vezalna shema
je prikazana na sliki 1. Sprejemnik je zelo
enostaven, zato tudi od njega ne smete
preveč pričakovati. Da bi tudi s tem spre¬
jemnikom dosegli dobre rezultate, upora¬
bite kar najboljšo zunanjo anteno. Izdelana
naj bo iz bakrenih niti in naj ima premer 1,6
do 2 mm. Antena naj bo 20 do 30 m dolga
in dobro ozemljena.

Tuljavo vidite na sliki 2. Tuljavnik nare¬
dite iz kartona ali polivinila, lahko pa upo¬
rabite majhno plastično stekleničko od zdra¬
vil. Tuljavnik naj ima v premeru 30 mm.
Tuljava L, (antenska) naj ima 30 navojev,
L 2  pa 110 navojev, od teh naj jih bo 40 med
točkama 2 in 3. Tuljavo je treba navijati
v isti smeri z žico premera 0,2 mm, izoli¬
rano z lakom ali svilo. Če se boste rav¬
nali po načrtu tuljave in oznakah na shemi,
ne morete pogrešiti. Navijajte tako, da bodo
navoji tesno drug ob drugem, razdalja med
navitjema L, in L 2  naj znaša 3 mm.
Spremenljivi kondenzator C, naj ima vred¬
nost okoli 450 do pF. S spreminjanjem

410  TIM 9, 10 • 75(76

Slika 2

kapacitete tega kondenzatorja lahko zaja¬
memo celotni obseg srednjih valov.
Detektirani signal vsebuje od diode dalje
izmenično komponento, ki predstavlja ko¬
ristni signal in enosmerno komponento, ki
daje moč za napajanje transistorja. Seveda
je treba diodo pravilno vezati v tokokrog,
tako da dobi kolektor negativno napetost.
Pri tem mislimo na PNP transistor. Vendar
se ni treba preplašiti, če bi bila dioda slu¬
čajno nepravilno vključena; s tem transi¬
stor ne bi utrpel škode, le slišali ne bi
nič, t.j. sprejema ne bi bilo. Če bi se vam
to pripetilo, obrnite diodo. Izmenični si¬
gnal gre prek kondenzatorja 2 pF na bazo
transistorja. Slušalke naj imajo čim večjo
upornost, najbolje 4000 Q.

Drugi sprejemnik

To je drugi sprejemnik brez napajanja t.j.
brez baterije, le da ima ta sprejemnik tudi
zvočnik. Graditi ga je treba po narisani
shemi. Tuljava je navita na tuljavniku pre¬
mera 60 mm z lakirano žico premera 1 mm.
Navojev je 55 z odcepom na 18. navoju.

Tudi tu smo uporabili spremenljivi konden¬
zator 500 pF, dioda pa je lahko katerakoli.
Transistor je tipa PNP. Kot dušilko lahko
uporabimo primar kakega izhodnega trans¬
formatorja. Če tudi tega ne bi imeli, upo¬
rabimo upor 5 kQ, ki pa bo dal nekoliko
slabši rezultat zaradi večjega padca nape¬
tosti. Nazadnje pa lahko dušilko naredite
tudi iz transformatorja za zvonec, na kate¬
rega navijete okoli 3000 navojev žice pre¬
mera 0,15 ali 0,2 mm.

Tudi ta sprejemnik dobiva energijo iz an¬
tene, ki pa mora biti prvovrstna, kakršno
sem opisal pri prvem sprejemniku brez
napajanja.

Kot je razvidno iz sheme, smo dodali zvoč¬
nik, transformator, dušilko in upor 22 kQ.
Analizirajmo to shemo; Po detekciji viso-
kofrekventnega signala iz antene, torej za
diodo dobimo enosmerno napetost z izme¬
nično komponento govorne frekvence. Ta
izmenična komponenta gre prek blok kon¬
denzatorja 2 uF na bazo transistorja, eno¬
smerno napetost pa smo pri prvem spre¬
jemniku odvedli prek slušalk na kolektor
transistorja. Zaradi te napetosti je tran¬
sistor sposoben za ojačevanje. Čim večja
je ta napetost, tem večja bo izhodna moč.
Kot že rečeno, ima ta enosmerna napetost
tudi izmenično komponento, ki je škodljiva,
kar je čisto nasprotno od faze z ojačeno
izmenično komponento, ki jo dobimo s ko-
lektorja transistorja. Če bi bile amplitude
obeh izmeničnih komponent enake, ne bi
dobili nikakega tona v slušalkah. To po¬
meni, da bo ob večjih razlikah tudi slišnost
večja. Največje ojačenje bomo dosegli, če
napajamo kolektor s čisto enosmernim to¬
kom. To pa pomeni, da se moramo znebiti
izmenične komponente pri toku, ki napaja

Slika 3

zv

TIM 9, 10 • 75|76 411

kolektor. To je mogoče doseči s filtrira¬
njem. Za to pa imamo v sprejemniku upor
22 Q, dušilko in elektrolit 8 ^iF. Dodati je
treba še zvočnik moči 2 W in izhodni trans¬
formator standardne izvedbe.

Oddajnik za začetnike

Oddajnik, o katerem danes pišemo, ima do¬
seg največ nekaj deset metrov in zato ne
bo motil in tudi ne bo potrebno zanj ni¬
kakršno dovoljenje.

Oddajnik je amplitudno moduliran z oglje-
nim mikrofonom iz telefonske slušalke.
Spremenljivi kondenzator ima maksimalno
kapaciteto 750 pF. Zadostuje del kondenza¬
torja 2 X 500 pF, ki mu paralelno vežemo
stalni kondenzator. Za napajanje uporabimo
miniaturno baterijo 22,5 V. Takšne baterije
izdeluje tovarna »Zmaj« v Ljubljani. Za naš
oddajnik je potreben visokofrekventni tran-
sistor, da bo lahko osciliral na območju
srednjih valov. V poštev pridejo transistorji
AF serije in BF serije.

povečujte. Odcep na tuljavi je treba iz¬
brati tako, da dosežemo največjo izhodno
jakost. Pri našem oddajniku bo najugod¬
nejši odcep na devetem navoju v smeri
od koiektorja transistorja.

Sprejemali bomo kar z našim domačim ra¬
dijskim aparatom. Z vrtenjem gumba za
iskanje postaj bomo našli v srednjevalov-
nem območju mesto, kjer ni nobenega spre¬
jema. Z drugim gumbom (potenciometrom)
naravnamo primerno jakost tona in pustimo
aparat vključen v tem položaju. Sedaj vklju¬
čimo naš oddajnik v nekem drugem pro¬
storu in poizkušamo s spremenljivim kon¬
denzatorjem najti isto valovno dolžino kot
jo imamo na radijskem sprejemniku. Na
določenem položaju kondenzatorja bomo za¬
čutili značilni pisk, ki je znak, da smo v
bližini sprejema. Začnimo z glasnim štet¬
jem (ena, dva, tri, itd.) in prilagodimo naš
oddajnik s spreminjanjem položaja konden¬
zatorja 750 pF. Anteno oziroma tuljavo od¬
dajnika usmerimo proti sprejemniku, tj. ra¬
dijskemu aparatu. V začetku bržkone nekaj

Slika 4

Oscilacijska tuljava ima 36 navojev laki¬
rane žice premera 0,3 mm. Navita mora
biti enostavno, navoj poleg navoja. Tuljav-
nik ima obliko valja s premerom okoli
80 mm. Naredimo ga iz kartona. Tuljavo
čvrsto pritrdimo na aparat, ki je hkrati
tudi okvirna antena. S povečanjem pre¬
mera tuljave povečamo tudi doseg od¬
dajnika, vendar moramo v tem primeru
zmanjšati število navojev. Opozarjam pa
vas, da utegne večji domet motiti radijske
zveze, kar je prepovedano, zato ga nikar ne

težav, a ne bodite razočarani. S potrpež¬
ljivim eksperimentiranjem boste našli naj¬
ugodnejši položaj oddajnika proti sprejem¬
niku.

Primopredajnik z dvema
transistorjema

Na željo mnogih naših bralcev ponavljamo
že objavljeni primopredajnik z dvema tran¬
sistorjema. Ta oddajnik je malega dosega
okoli 300 m s paličasto anteno.

412  TIM 9, 10 • 75|76

Pri tem aparatu uporabljamo dva transistor-
ja. Prvi transistor T, ima dve funkciji: de¬
luje kot oscilator, kadar oddajamo, in kot
audio s superreakcijo, kadar ga uporablja¬
mo kot sprejemnik. Tudi drugi transistor T 2
ima dve funkciji: deluje kot modulator pri
oddajanju in kot nizkofrekvenčni ojačeval¬
nik pri sprejemanju. Pri oddajanju (pre¬
klopnik na položaju T) ojačuje signal iz
ogljenega mikrofona in prek transformator¬
ja modulira oscilator v emiterju. Pri spre¬
jemanju (preklopnik na položaju R) pride
sprejeti signal na bazo, se ojači in repro¬
ducira v slušalkah.

Upor 820 kohmov do 1 Mohm v bazi tran-
sistorja in vzporedno spojen kondenzator
220 do 500 pF določata frekvenco super-
reakcije. Kondenzator Cx, katerega vred¬
nost se giblje od 3 do 7 pF, je treba na¬
staviti tako, da oscilator najmočneje osci¬
lira. Od tega kondenzatorja je namreč od¬
visna jakost pozitivne povratne zveze.

Tuljavo navijemo na telo premera 9 mm
(slika 5). Antenska tuljava ima 4 navoje,
tuljava oscilacijskega kroga pa 20 navojev
z lakom izolirane žice premera 0,8 mm.
Dušilka Pr mora imeti 1—2mH. Montirati
jo je treba tako, da bo oklepala kot 90°
z osjo tuljave.

Preklopnik sprejem—oddaja (T—R) je na¬
vadno kolebno stikalo »Bled« z dvema kon¬
taktoma in dvema položajema. Transfor¬
mator je navadni obračalni transformator.

mala oglasa

Prodam tritester model D, ali zamenjam za
spajkalnik VVELLER 100 W—220 W oziroma za kaj
drugega. Kupim integrirani vezji TBA 800 in
IDT 002.

Vinko Janežič
61235 Radomlje

Prodam osem zavojnih, šest ravnih in en raven
segment s priključki ter ograjo za dirkalno stezo
TEMPO TOUR. Cena 110,00 din.

Ponudbe pošljite na naslov:

Samo Potrebuješ
Petkovškova 21
61260 Vrhnika

TIM 9, 10 • 75|76 413

NAREDITE SAMI

ZVOČNO

OMARICO

Zlatko Mastnak

Zvočna omarica je preprosto povedano le¬
sena škatla, v katero je vgrajeno več zvoč¬
nikov, ki skušajo zvok, sprejet iz radijskega
sprejemnika ali ojačevalnika, oddajati čim¬
bolj resnično in nepopačeno. Takšna
»škatla« pa je lahko danes že prav draga
stvar (1000 ND in več) in če želite izbolj¬
šati zvok svojemu radijskemu aparatu ali
gramofonu, si jo lahko z malo truda in
denarja naredite sami. Preden pa opišem,
kako izračunate pravilno velikost zvočne
omarice lin kako jo izdelate, še nekaj osnov¬
nih stvari, ki jih morate vedeti, preden se
lotite samega načrtovanja in gradnje. Še
nekaj deset let nazaj je bila skoraj edina
zvočna naprava v naših domovih radijski
sprejemnik. Ker pa lahko radijski sprejem¬
nik na dolgih, srednjih in kratkih valovih
oddaja le frekvence zvoka od 50 nihajev
na sekundo (kratko 50 Hz) do približno
10.000 nihajev, je zadovoljeval že povsem
navaden zvočnik. Vedeti namreč moramo,
da lahko tak zvočnik oddaja frekvence
50 Hz do približno 8.000 Hz, medtem ko
višje in nižje zvoke močno duši. Ko pa so
začeli oddajati tudi na UKV in ko so izpo¬
polnili gramofone in magnetofone, je nasto¬
pila potreba po zvočniku, ki bi oddajal
zvok vseh frekvenc, ki jh človek še sliši —
to je od 20 Hz do 20.000 Hz.

Zvočnik je, preprosto povedano, sestavljen
iz močnejšega stalnega magneta (slika 1),
ki ima v sredini tuljavico z navitjem, ta pa
je pritrjena na lijak iz posebno obdelanega
papirja. Ta lijak imenujemo membrana. Ko
pride električni signal v tuljavico, le-ta v
magnetnem polju zaniha, pri čemer so ni¬
haji odvisni od jakosti električnega toka,
ki prihaja iz ojačevalnika v zvočnik. Ker
je tuljavica pritrjena na lijakasto membra¬
no, tudi ta zaniha v ritmu glasbe in ustvar¬
ja »zračne valove«. Opisani zvočnik, kot

že rečeno, ne more oddajati vseh frekvenc,
ki jih človek sliši, ampak samo en del.
Zato se kar sama ponuja rešitev: zgraditi
zvočnik za nizke frekvence zvoka, drugega
za srednje frekvence in tretjega za visoke
frekvence in potem vse tri zvezati na tak
način, da dobimo enakomerno reprodukcijo
zvoka od najnižjih do najvišjih tonov. Tak
način je danes največ v rabi, kljub temu
da so na tržišču posebni zvočniki z več
membranami, ki lahko reproducirajo celo

območje slušnih frekvenc od 20 Hz do
20.000 Hz.

Toliko je že bilo povedanega, radovedni
bralec pa še vedno ni dobil odgovora na
preprosto vprašanje: zakaj zvočnik vgraju¬
jemo v lesene omarice? Kdorkoli je poslu¬
šal nevgrajen zvočnik več kot deset sekund,
je lahko ugotovil, da »to ni tisto« kar je
pričakoval od kvalitetnega zvočnika. Kaj se
torej dogaja? Pred membrano nastaja zgo¬
stitev zraka, ko se le-ta pomika naprej,
istočasno pa razredčitev zraka na zadnji
strani membrane. Razredčina z zadnje stra¬
ni membrane deluje na zgoščino s sprednje
strani, tako da pride do izenačitve, kar po¬
meni, da tisti trenutek zvoka ne slišimo.
Iz zgornjega sledi, da moramo zadnjo stran
na nek način ločiti od prednje. To lahko
storimo tako, da zvočnik ogradimo z zelo
veliko ploščo. Tak način pa je zelo nero¬
den, zato se je izkazalo, da je še najbolje
omenjeni umetni »zaslon« povečati, tako


414  TIM 9, 10 • 75|76

TIM 9, 10 • 75|76 415

da obdaja zvočnik z vseh strani. V tem
primeru ne more priti do medsebojnega
uničevanja valov niti pri nizkih niti pri vi¬
sokih tonih. Zato so zvočnik vgradili v le¬
seno ohišje s pravilno prostornino.

Po tem »kratkem« uvodu pa si poglejmo,
kako bomo izdelali naši dve omarici, kate¬
rih načrt je na sliki 2 in sliki 3. 2e na prvi
pogled lahko opazimo, da se v neki po¬
drobnosti že na zunaj ločita. Ta detajl je
oglata odprtina na omarici s slike 3. Ta
odprtina služi spreminjanju zgoraj omenje¬
ne razredčine zraka za zvočnikom v zgo-
ščino, kakršna nastaja pred njim. Na ta
način torej ta omarica izkorišča oba »hoda«
membrane. Takšno omarico imenujemo
»bas-refleks«, medtem ko je na sliki 2 tako
imenovana akustična omarica, ki je z vseh
strani neprodušno zaprta.

Poglejmo sedaj podrobnosti v zvezi z eno
in z drugo vrsto vgrajevanja zvočnikov!
AKUSTIČNA OMARICA: Če ste se odločili,
da naredite to vrsto omarice, imate primer
na sliki 2. Vedeti morate, da neka izjem¬
na prostornina za dani zvočnik ne obstaja,
zato se morate pri določevanju le-te odlo¬
čiti med velikostjo omarice in kvaliteto
reprodukcije nizkih tonov. Kakor hitro nam¬
reč vgradite zvočnik v tako škatlo, ne mo¬
rete več doseči tako nizkih tonov, kot jih
dosega sam zvočnik brez omarice. Z veča¬
njem prostornine se tej osnovni frekvenci
zvočnika (označimo jo z f 0 ) lahko le pribli¬
žujemo. Praksa je pokazala, da je najpri¬
mernejša prostornina tista, pri kateri je
najnižja frekvenca omarice 1,41-krat večja
od frekvence, ki jo ima sam zvočnik (f 0 )
— torej f = 1,41 X f 0 - Priporočam vam
prostornine, ki so v tabeli 1 okvirno dolo¬
čene glede na premer nizkotonskega zvoč¬
nika in frekvenco zvočnikov f 0  = 50 Hz.

Tabela 1

Tabela 2

Za vse preseke velja l-!5cm , b-a-4

-►PROSTORNINA OMAR IC E (li trov )

Naši omarici s slike 2 je prostornina dolo¬
čena na naslednji način (glej graf 1): upo¬
rabljen je Iskrin zvočnik ZP 50—5 W/4Q s
premerom membrane 20 cm in f 0  = 50 Hz,
katerega cena je okoli 60 ND. Frekvenco
f = 1,41 X f 0  = 70 Hz poiščemo v grafu 1
in potegnemo vzporednico do krivulje za
20 cm zvočnik. Kjer ta vzporednica preseka
krivuljo, najdemo prostornino 40,5 dm 3  ali
litrov, kar je isto. Ko enkrat določite kolik-

416  TIM 9, 10 • 75|76

1

sna naj bo prostornina omarice (le-ta se
nanaša na notranje mere), morate določiti
še njene mere. Tu velja pravilo, da nobena
notranja mera mi več kot 3-krat toliko kot
katerakoli druga. Najprimernejše razmerje
med višino, širino in globino omarice je
5:3:2  (npr. 50 cm višina, 30 cm širina in
20 cm globina). Omarico 'izdelajte iz 1 do
2 cm debele iverice, stene, ki so na sliki
šrafirane, pa oblepite z dva do tri cm de¬
belim slojem steklene volne ali pa vate.
Ta obloga je obvezna, saj duši odboje z
oglov notranjih sten, poleg tega pa zmanj¬
ša najnižjo frekvenco omarice f = 1,41 f 0
še za dodatnih 10—15 %. Ko boste sestav¬
ljali omarico s slike 2, pazite zlasti na to,
da boste z obilno uporabo lepila dobro
zatesnili vse spoje, posamezne stranice pa
spojili z zadostnim številom lesnih vijakov.
Tako zgrajena zvočna omarica vam bo kva¬
litetno prenašala vse frekvence od 60 Hz
do 15.000 Hz z močjo 5 W. Če želite večjo
moč, vgradite zvočnik podobnih lastnosti, a
večje moči — toda največ 40 W.

Zdaj pa si oglejmo še drugo omarico!

BAS — REFLEKS OMARICA: Kot že rečeno
je njena posebnost oglata odprtina oziroma
kanal, s pomočjo katerega izkorišča oba
hoda membrane. Ima določeno pomanjklji¬
vost v primerjavi z akustično omarico —
njeno pravilno dimenzioniranje je namreč
precej bolj kritično, pa tudi bolj je občut¬
ljiva na zunanje spremembe, ker ni nepro-
dušno zaprta. Zaradi tega je manj v rabi kot
pa akustična omarica, zlasti ker z nepra¬
vilnim dimenzioniranjem lahko dosežemo
pretirano poudarjanje nizkih tonov — odtod
naziv »bum« omarica. Ima ipa seveda tudi
svoje dobre strani: večji izkoristek in re¬
produkcijo še nižjih tonov kot pri akustični
omarici. Da bi bila omarica tega tipa res
kvalitetna, mora izpolnjevati naslednje po¬
goje:

1. Najnižja frekvenca omarice naj bo enaka

> f 0  (in ne kot pri prejšnji omarici

f = 1,41 f 0 ).

2. Presek kanala (v cm 2 ) naj bo enak

(  0,5 x D 2  (D je premer nizkotonskega

j zvočnika v cm).

i '3. Omarica naj ima čim večji možni volu¬
men.

Seveda se tudi tu držimo razmerja stranic
omarice 5 : 3 : 2 ali 2 : 1,41 : 1 in oblaganja
notranjih sten z vato ali stekleno volno
(zadnja, zgornja in ena od stranskih sten).
Prav tako je potrebno dobro tesnenje in
močna povezava stranic, kar dosežemo z
obilno uporabo lepila za les in z lesnimi
vijaki. Dokončen izgled pa dobi omarica,
ko na prednjo stran pritrdite drobno tkano
kovinsko mrežico ali posebno tkanino in ko
stranice oblepite s tapetami ali pa pre¬
barvate po svojem okusu.

Ker natančno računanje prostornine, glede
na izbrani zvočnik in velikost kanala, pre¬
sega okvir tega članka, je v tabeli 2 na¬
vedenih le nekaj najpogostejših kombinacij.
Velikost naše omarice s slike 3 dobimo
torej na naslednji način: imamo na razpo¬
lago nizkotonski zvočnik premera 20 cm z
osnovno frekvenco f 0  = 50 Hz. Zato bo tudi
osnovna frekvenca cele omarice 50 Hz.
Zdaj izberemo prostornino, ki ustreza veli¬
kosti — v našem primeru 80 litrov. Glede
na zahtevano razmerje stranic omarice
izberemo približne mere: višina 65 cm, širi¬
na 45 cm in globina (glej sliko 3) 30 cm.
To nam da prostornino 87,7 litrov. Teh
dodatnih 7,7 litrov je rezerva, saj moramo
računati, da tudi vgrajeni zvočniki odnesejo
nekaj dm 3 . Zdaj že lahko iz tabele 2 raz¬
beremo dimenzije kanala: dolžina 15 cm,
razmerje med stranicama preseka je 4 in
presek kanala 155 cm 1 2 . Ostane le še name¬
stitev visokotonskega zvočnika, pri čemer
je pomembno le to, da je nameščen nad
nizkotonskim. Ostali detajli in mere so raz¬
vidni iz slike 3.

V opisani omarici smo uporabili dva zvoč¬
nika, ki ju moramo na neki način povezati
tako, da bo nizkotonski deloval samo pri
nizkih frekvencah (do približno 400 ali
500 Hz), visokotonski pa pri višjih. V ta
namen rabi tako imenovana kretnica ali
filter, ki jo vidimo na sliki 4. Dušilke za

TIM 9, 10 • 75|76 417

g 70

025

310 ovoj- Cul 1,2 mm

>■ karton

(plastika,pertinaks.0

Slika 5

c-[T D 100 .M 1 - 1 100 >1 [fTt -

—•

Slika 6

DOLOČANJE POLARITETE ZVOČNIKOV:
alzvočnika sta pravilno-enako polarizirana
b) zvočnika sta nasprotno polarizirana

Slika 7

2,5 mH navijemo z bakreno žico na tuljav-
nike po podatkih s slike 5. Kondenzatorji
v takem filtru so lahko papirnati ali tako
imenovani bipolarni elektrolitski. Papirnih
kondenzatorjev za tako velike vrednosti ne
boste našli, pa tudi posebnih bipolarnih ne.
Zato pa vežite dva navadna elektrolita po
100 pF v serijo kot kaže slika 6 in dobili
boste bipolarni elektrolit za 50 pF. Tako
narejeno kretnico trdno pritrdite na eno
od notranjih sten omarice in jo zvežite z
zvočnikoma. Tu pa vas čaka nova nevar¬
nost. Zvočnika morata biti pravilno »polari¬
zirana«, kot je označeno na shemi kretnice.
Ker večina zvočnikov nima označene pola-
ritete, jo boste morali določiti sami s
pomočjo baterije po sliki 7, in sicer tako,
da se bosta ob vklopu baterije obe mem¬
brani premaknili v isto smer. V tem pri¬
meru bo pozitiven pol na vsakem zvočniku
na zgornji strani, glede na sliko 7.

V omarico lahko vgradite nizkotonski zvoč¬
nik Bi Niš tip DZO 800/B-1, moči 20 W ali
katerikoli drug podoben zvočnik (lahko tudi
manjše moči). Kot visokotonski zvočnik pa

priporočam Bi Niš DZ 5301/S-1, moči 6W
ali Iskrin ZP-37 ali kakšen drug podoben
tip.

Tako zgrajena bas-refleks omarica vas bo
gotovo presenetila s čisto reprodukcijo zvo¬
ka od najnižjih basov pa do komaj slišnih
visokih tonov, enakomerno poudarjenih v
vsem frekvenčnem spektru. Sicer pa njeni
podatki zgovorno govorijo vsemu povedane¬
mu v prid:

Razred kvalitete: Hi-Fi

Prostornina: 80 litrov

Frekvenčni obseg: 38 Hz—18.000 Hz; + 6 dB

Rezonantna frekvenca: 50 Hz

Impedanca: 4 fi (odvisno od uporabljenih

zvočnikov)

Moč: 20 W sinusne ali 30 W glasbene moči
Kaj naj še dodam k vsemu povedanemu?
Mislim, da vam lahko zaželim le še uspeh
pri gradnji in veliko užitka pri poslušanju!

ELEKTRONSKA

KOCKA

Božo Ropret

V zadnjem času se je v svetu pojavilo veliko
elektronskih iger, predvsem zaradi velikega
razmaha integriranih vezij. Le-ta vsebujejo
celotno elektronsko vezje, ki je potrebno
za opravljanje določene funkcije. S tem
se je močno zmanjšala velikost, zlasti pa
cena elektronskim napravam.

Tudi pri nas je že mogoče dobiti nekatera
integrirana vezja, saj jih izdeluje RIZ iz
Zagreba, kjer jih lahko tudi naročite (Tvor-
nica poluvodiča Zagreb).

Lotili se bomo preproste napravice: elek¬
tronske kocke. Zanjo je potrebno le eno
integrirano vezje, in sicer dekadni števec
IDT 7490. To je tudi »srce« naše kocke. To
integrirano vezje ima na nožiči 14 vhod,
kamor pripeljemo impulze. Te v števcu
štejemo in rezultat dobimo na štirih izho¬
dih kodiran v dvojiškem (binarnem) kodu.
Vendar števec kot tak ni primeren za upo¬
rabo v naši kocki. S pomočjo transistorja
T|, ki služi kot invertor, ter diod D 7 , D 8
(vrata) integrirano vezje prilagodimo za

418  TIM 9, 10 • 75)76

ž:©(D(D® (D©®

našo uporabo. V točkah 1 do 4 imamo že
signale, ki jih le še ojačimo in že nam
krmilijo žarnice, ki se prižigajo tako, kot
se pojavljajo pike pri kocki.

Impulze, ki jih rabimo za krmiljenje štev¬
ca, dobimo iz usmernika, kjer imamo pul¬
zirajočo enosmerno napetost. Z uporovnim
delilnikom R,, R 2  jo zmanjšamo na tako
vrednost, da je prilagojena vhodu integri¬
ranega vezja. S tipko T te impulze pripe¬
ljemo na vhod števca, ki jih takoj začne
šteti. Takrat rahlo utripajo vse žarnice od
1 do 7. Ko pa izpustimo tipko, se števec
ustavi na kombinaciji, na kateri je bil v
trenutku izpusta. Prižge se nam kombina¬
cija žarnic, ki predstavlja število od 1 do
6. Frekvenca štetja je 100 Hz, zato je ne¬
mogoče špekulirati in spustiti tipko ravno
v trenutku, ko se pokaže 6. Imamo 6
kombinacij, zato se vsaka cifra pokaže

100

krat na sekundo.

6

Žarnice razporedimo na prvo ploščo tako,
kot kaže slika 2.

Integrirano vezje potrebuje napajanje 5 V,
zato je v vezju za njegovo napajanje stabi¬
liziran usmernik z zener diodo 5,1 V. Žar¬
nice pa lahko napajamo kar s pulzirajočo
enosmerno napetostjo, ki jo dobimo iz
Greotzovega usmernika. Za znižanje nape-

S STRANI ELEMENTOV

TIM 9, 10 • 75j76 419

tosti uporabimo trafo za zvonec. Če bi že¬
leli napajati vso napravo iz baterij, potem
bi morali dograditi še generator impulzov
za vzbujanje števca. Za generator impulzov
je v tem primeru najbolj primeren nesta¬
bilni multivibrator, ki potrebuje najmanj
delov (2 transistorja, 4 upore, 2 kondenza¬
torja). Vendar je napajanje iz baterij pre¬
cej neekonomično, saj imajo žarnice veliko
porabo. Izplača pa se v primeru, če žarnice
nadomestimo z LED diodami (diode, ki se¬
vajo svetlobo). Te imajo porabo reda
10 mA.

Na sliki 3 je prikazano tiskano vezje, na
sliki 4 pa označbe nožič na integriranem

14 8

n n n n n n n

UTU II U U II

! 7

pika

pogled od zgoraj

Slika 4

vezju, ki jih nikakor ne smemo zamenjati,
sicer integrirano vezje uničimo.

Želim vam veliko uspeha pri delu in vese¬
lja pri igranju igre »Človek ne jezi se« z
elektronsko kocko.

MEŠALNIK

Iztok Peskar

Pogosto je potrebno, da na ojačevalec, ki
ima samo en vhod, priključimo več linstru-
mentov, (npr. el. kitara, el. orgle, mikro¬
fon). Nekateri rešujejo ta problem tako,
da na isti vhod, s pomočjo improviziranih
priključkov, povezujejo dva, pa tudi tri in¬
strumente. Tako povezovanje zmanjšuje
možnosti posameznih instrumentov in po¬
gosto pride do medsebojnega motenja.

Poceni, toda dovolj elegantna rešitev je
uporaba mešalnika, ki nam lahko služi za
razne potrebe.

Na sliki 1 je prikazana shema enostavnega
mešalnika za samogradnjo. Predvideni so
trije vhodi, na katere priključimo instru¬
mente, medtem ko se zbir vseh signalov
vodi v ojačevalec preko izhoda. Vsak vhod
omogoča neodvisno reguliranje moči v odno¬
su na druga dva, tj. vhodi ne vplivajo eden
na drugega. Vse povezave zalotamo z elek¬
tričnim spajkalom. škatlo naredimo iz alumi¬
nijaste plošče debeline 1—2 mm. Zvrtamo
luknje in pritrdimo priključke in potencio¬
metre. Za tem vse dele točno povežemo.
Izhod mešalca povežemo z oklopljenim kab¬
lom na vhod ojačevalca in na ostale pri¬
ključke (1, 2 in 3) priključimo instrumente.
Moč posameznih vhodov se regulira s po¬
tenciometri 0,5—1 M.

420  TIM 9, 10 • 75|76

Na sliki 2 je prikazan mešalec, ki je pred¬
viden za ojačevalce na elektronke. Če ga
želimo uporabiti za tranzistorske ojačeval¬
ce, se vrednost vgrajenih delov spremeni:
el. kondenzatorji 50 mF, upori 68 K, poten¬
ciometri 50 K.

Shema ostane ista.

IZDELAVA

MOKRIH

BATERIJSKIH

ČLENOV

Miloš Macarol

Pred nekaj desetletji so uporabljali električ¬
ne baterije le za žepne svetilke. Danes
imamo vse več naprav na baterijski pogon;
to so npr. tranzistorski radijski sprejemniki,
kasetni magnetofoni, električne ure, žepni
računalniki, razne električne igrače in še
marsikaj. V zadnjih letih je proizvodnja ba¬
terij v nenehnem porastu, kajti njihova po¬
raba je vse večja. Tako so tudi baterije
postale naš redni izdatek, zakaj pri sleherni
uporabi se trošijo in ko so iztrošene, jih
zavržemo in kupimo nove.

Ko baterijam močno upade napetost, posta¬
nejo neuporabne. To pa ne pomeni, da so
vsi njeni deli docela iztrošeni. Če bi jih
razdrli, bi opazili, da je predvsem iztrošena
cinkova posodica, ki hkrati rabi za nega¬
tivno elektrodo Leclanchejevega baterijske¬
ga člena, delno pa je iztrošen tudi elektro¬

lit t.j. tista lepljiva zmes, ki je prepojena
z raztopino salmiaka in je zlasti značilna
za suhe člene. Docela nenačeta pa je po¬
zitivna elektroda t.j. ogljena palica, obložena
z vrečico rjavega manganovca, ki zmanjšuje
pojav polarizacije in s tem prehitro upa¬
danje električne napetosti baterijskega čle¬
na. Prav ta del lahko koristno uporabimo
za izdelavo mokrih Leclanchejevih členov,
katere prav tako lahko povežemo serijsko
v baterije s poljubno napetostjo. Starih
baterij torej ne kaže kar tako zavreči,
ampak jih prej razdrimo t.j. odstranimo
jim cinkov tulec, vrečico z rjavim manga-
novcem in ogljeno elektrodo pa očistimo
in shranimo!

Poleg omenjenega dela potrebujemo za iz¬
delavo mokrega Leclanchejevega člena še
1 mm debelo cinkovo pločevino, primerno
stekleno ali plastično posodico in približno
za kavno žličko salmiaka, t.j. amonijevega
klorida NH 4 CI. Salmiak je bel prašek, ki ga
ne smemo zamenjati z amonijevim hidro¬
ksidom, ki ga pod imenom salmiakovec upo¬
rabljamo tudi za čiščenje oblek. Res pa je,
da si s pomočjo salmiakovca in solne ki¬
sline lahko sami izdelamo salmiak. Salmia¬
kovec in solno kislino je velikokrat pač
lažje dobiti kot salmiak, zato se bomo ka¬
sneje seznanili tudi z izdelavo naprave za
izdelavo salmiaka.

Namesto steklenih kozarcev je vsekakor
cenejša plastična posoda. Če te nimamo,

TIM 9, 10 • 75|76 421

si jo lahko izdelamo sami iz raznovrstne
plastične embalaže v obliki steklenic valja¬
ste oblike, ki jih enostavno razpolovimo in
uporabimo le njihov spodnji del z dnom.
Njihovo notranjo steno obložimo s cinkovo
pločevino, ki jo s škarjami izrežemo v ob¬
liki ustreznega pravokotnika in jo ukrivimo.
Zatem en del njenega gornjega robu te¬
meljito očistimo s pilo in nanj pricinimo
10 cm dolg konec bakrene pletenice. Če
nimamo spajkala, si napravimo v pločevino
dve luknjici in vanji trdno navežemo ple¬
tenico. Ko smo s tem gotovi, vtaknemo v
sredino posodice vrečico z rjavim manga-
novcem in ogljem, a na medeninasto gla¬
vico, ki je vselej pritrjena vrh ogljene pa¬
lice, prav tako pricinimo ustrezen kos ple¬
tenice. Če tega nismo sposobni storiti, bo¬
mo priključno žico utrdili pač s pomočjo
kovinske sponke, ki ji pravimo tudi »kroko¬
dil«. V posodico nalijemo še vodo, vanjo
vsujemo za 1 kavno žličko salmiaka
in baterijski člen je gotov. Vzemimo v
roke žarnico za 1,5 volta napetosti in jo
priključimo na obe pletenici. Žarnica bo
zažarela s polno svetlobo, kajti takšen člen
nam da prav tolikšno napetost.

Če serijsko povežemo več Leclanchejevih
členov, si izdelamo lahko baterije poljubnih
napetosti, kajti v tem primeru se napetosti
vseh serijsko vezanih členov seštevajo. Ker
ima vsak člen 1,5 volta napetosti, nam bo
baterija iz dveh členov dala napetost 3
voltov, iz treh členov 4,5 volta, iz 4 členov
6 voltov, a iz šestih členov 9 voltov. Pri
serijski ali zaporedni vezavi povezujemo po¬
samezne člene vselej z elektrodami nasprot¬
ne polaritete, se pravi negativno elektrodo
prvega člena s pozitivno elektrodo drugega
člena, negativno elektrodo drugega člena
s pozitivno elektrodo tretjega člena itd.

Pri povezavi več členov v baterijo je zelo
primerno, da le-te položimo v primerno škat¬
lo, da jih lahko tudi prenašamo. Škatla naj
bo dovolj tesna, da se posodice ne bodo
prevrnile, kajti s tem bi se razlil tudi dra¬
goceni elektrolit.

Mokri Leclanchejevi členi so zelo trpežni.
Po daljši uporabi jim bomo lahko zamenjali
le cinkove plošče in raztopino salmiaka v
vodi. Za eksperimentiranje bo to prav po¬
ceni električna energija, vsaj v primerjavi
s kupljenimi baterijami.

LABORATORIJSKI
POSTOPEK
ZA PROIZVODNJO
SALMIAKA

Miloš Macarol

Za pridobivanje salmiaka potrebujemo nekaj
kisline in nekaj salmiakovca. Pri delu z
njima moramo biti nadvse pazljivi, da ne
prideta v dotik s kožo, kajti obe tekočini
sta zelo jedki.

Salmiak, katerega tokrat potrebujemo za iz¬
delavo Leclanchejevih baterijskih členov, je
spojina dveh plinov — amoniaka NH 3  in
klorovodika HCI.

Oba se hlastno topita v vodi, a oba tudi
hlastno iz nje izparevata. Oba sta dokaj
jedka plina, zato ju že od daleč zavonjamo.
Nikar ne nosimo nosu preblizu obeh te¬
kočin!

Raztopina amoniaka v vodi tvori amonijev
hidroksid, ki ga poznamo tudi pod imenom
salmiakovec ali salmiakov cvet.

NH 3  -f H 2 0 = NH 4 OH — amonijev hidroksid
ali salmiakovec

V zaprti posodi je ta dokaj obstojen. Če pa
steklenico odmašimo, naglo razpada na svo¬
je sestavne dele; iz njega se izloča amoniak
in ko se izloči ves, v steklenici preostane
le voda. Postopek je torej obraten:

NH 4 OH = nh 3 t+ h 2 o
P odobno se dogaja tudi s solno kislino. Brž
ko steklenico s solno kislino odmašimo, iz
nje izhaja klorovodik HCI.

Če omočimo stekleno cevko ali plastično
slamico v solni kislini in jo nato vtaknemo
v kozarec, v katerem se nahaja le za po¬
krito dno salmiakovca, se bo krog palice
v hipu stvorila bela meglica. To je amonijev
klorid ali salmiak.  Ta se sproti ohlaja
in zgošča v bel prašek. Kemijski obrazec
spajanja je naslednji:

NH 3  + HCI = NH 4 CI — salmiak
Ponovimo poskus malo drugače! Oplaknimo
notranje stene kozarca s solno kislino in ga
poveznimo na kozarec, v katerem je ne¬
koliko salmiakovca. V notranjosti se bo
razvila gosta bela megla, ki se bo sproti

422  TIM 9, 10 • 75|76

zgoščala na stenah v bel prašek. Čez nekaj
časa lahko z leseno deščico (od sladole¬
da!) ali z nožičkom ostrgamo prašek in ga
stresemo na bel papir. Z večkratno ponovit¬
vijo istega poskusa si bomo »pridelali« to¬
liko salmiaka, da ga bo dovolj za izdelavo
Leclanchejevega člena.

Kdor pa bi si želel izdelati več Leclanche-
jevih členov ih jih povezati v baterije, je
bolje, da si izdela malo laboratorijsko apa¬
raturo za proizvodnjo salmiaka. Kakor je
razvidno iz priložene skice, potrebujemo
zanjo dve medicinski steklenici s širokim
vratom, dva gumijasta zamaška z dvema
izvrtinama, ustrezne kose steklene cevke in
še konec polivinilnih cevi, ki jih bomo pora¬
bili za povezovanje steklenih cevi.

Steklene cevke si lahko izdelamo iz daljše
steklene cevi, ki jo razrežemo tako, da jo
najprej krog in krog zapilimo, odlomimo
in zatem ustja cevi izgladimo nad plinskim
gorilnikom. Vsi deli se morajo zrakotesno
prilegati. Levi cevki v obeh steklenicah naj
segata skoro do dna, medtem ko naj bosta
desni čim krajši. Ko smo vso armaturo se¬
stavili, najprej preizkusimo njeno zrako¬
tesnost s tem, da desno izhodno cevko pre¬
pognemo in stisnemo, v levo pa z usti vpi-
hujemo zrak. Zrak ne sme nikjer uhajati.
Zatem v levo steklenico natočimo ca. 2 cm
solne kisline, a v desno enako količino sal-
miakovca. Ko sta obe steklenici dodobra
zamašeni, sprva previdno vpihujemo zrak v
steklenico s solno kislino. Zrak bo v obliki
mehurčkov prehajal iz solne kisline v prazni
del steklenice in našel izhod skozi krajšo
cevko v naslednjo steklenico. S seboj bo
seveda potegnil tudi klorovodik. Ta se bo
v sosednji steklenici spajal z amoniakom v
salmiak, zato bo vsa steklenica polna be¬
lega dima. Ob nadaljnjem vpihovanju zraka
bo ta vse gostejši in iz daljše desne cevke

se bo valil bel dim — pravcata bela megla.
To lahko speljemo pod večjo posodo —
npr. pod večji kozarec za vkuhavanje sadja.
Tu se bo salmiak hitro ohlajal in se iz dima
naglo pretvarjal v bel prašek, ki se bo vse-
dal na stene kozarca. Čez čas bomo lahko
prašek ostrgali in s ponovnim vpihovanjem
ponovili postopek. Ta naprava je pravcati
agregat za pridobivanje salmiaka, ki nam bo
lahko kaj dolgo koristil, včasih celo za
ustvarjanje umetne megle.

Poskusite in videli boste, da je ta naprava
prav zanimiva. Ponovno pa kaže opozoriti,
da sta obe tekočini jedki, zato moramo biti
pri delu z njima sila previdni!  Brž ko bi
začutili, da smo s katerokoli prišli samo v
dotik, to mesto temeljito spirajmo z vodo.
Sicer pa veliko zabave tudi z električnim
tokom, ki ga boste pridobivali s pomočjo
Leclanchejevega člena.

GENIE AIR-2

Matjaž Chvatal

To raketo je pričela leta 1958 izdelovati
ameriška tovarna McDonnell in še danes
so z njo oborožena lovska leta F101, F106
in CF101.

Namenjena je za napade na večje formacije
sovražnih letal. Opremljena je le z žiro-
skopskim stabilizatorjem in zaradi velike
rušilne moči atomske konice nima poseb¬
nih iskalnih naprav. Eksplozijo sproži pilot
letala.

Tehnični podatki:

dolžina
premer trupa
teža

atom. naboj
hitrost
akcij, radij

2,9 m
0,44 m
372 kg
1,5 kilotone
3600 km/h
10 km

TIM 9, 10 • 75[76 423

Trup izdelamo iz šeleshamerja tako, da ga
navijemo na palico ali cev s premerom
30 cm in zalepimo. Stabilizatorje izdelamo
kot kaže načrt in jih profitno obrusimo.
Glava naj bo iz lipovine ali balse in jo
obvezno morate izvotliti, sicer raketa ne
bo imela dobrega leta. Krožce (D) nare¬
dimo iz šeleshamerja (4 kose) in jih na¬
lepimo tako kot kaže načrt. Kvadrata E in
kvadrat F prilepimo drug vrh drugega. Bar¬
ve so označene na risbi in so natančen
posnetek obarvanja prave rakete. Raketo
pobarvajte čim bolj natančno, sicer ne bo
podobna originalu.

IZDELAVA OHIŠIJ
IZ MATERIALA
ZA TISKANA VEZJA

Brane Mušič

Mnogo mladih amaterjev je, ki se preiz¬
kušajo z raznimi enostavnimi, pa tudi ne¬
koliko bolj zahtevnimi elektronskimi vezji.
Večini do dokončnega izdelka dela hude
preglavice mehanska pritrditev in povezava
posameznih podsestavov (povezava elek¬
tronskega vezja z baterijo, z raznimi pri¬
ključki, stikali ipd,), ter dokončni zunanji
videz izdelka. Sam sem se premnogokrat
srečeval s podobnimi težavami, katere pa
sem reševal na način, ki bo v grobem
opisan v tem sestavku. Upam, da bo to
prenekateremu amaterju pomagalo, da bo
njegov izdelek kot zaključena celota do¬
segel svoj pravi učinek.

Najprej si oglejmo materiale, iz katerih
smo običajno gradili razna ohišja, šasije
ali čelne plošče naših elektronskih na¬
pravic. Največkrat je bil to les (vezana
plošča), za obdelavo nekoliko težja alumi¬
nijasta pločevina in nazadnje razne plastič¬
ne mase, ki pa so občutljive na višjo tem¬
peraturo (spajkalnik!) in tudi ne preveč
prikladne za obdelavo z običajnim orodjem.
No, mi pa ne bomo uporabljali teh mate¬
rialov, pač pa bomo izdelovali naša ohišja
iz materiala, iz katerega običajno izdeluje¬
mo tiskana vezja. To je tako imenovan
»kaširan« pertinaks, »kaširan« vetronit ozi¬
roma vitroplast (izdeluje DONIT, Medvode)
in ga je moč kupiti pri MLADEM TEHNIKU.
»Kaširan« pomeni, da je z ene strani (lahko
tudi z obeh) prevlečen-prekrit s tanko pla¬
stjo drugega materiala, v našem primeru
z zelo tankim slojem bakra, Vetronit ozi¬
roma vitroplast je mehansko in električno
boljši (in seveda dražji) od pertinaksa, ven¬
dar je zaenkrat za našo uporabo vseeno, za
katerega se bomo odločili. Povem naj le to,
da vetronit oziroma vitroplast prepoznamo
po njegovi značilni zeleni barvi, pertinaks
pa po njegovi oranžno-rjavi barvi. Zadovoljili

424  TIM 9, 10 • 75|76

se bomo pač s tistim, katerega bomo do¬
bili. Toliko o glavnih karakteristikah ma¬
terialov, ki jih bomo uporabljali, več o tem
pa bomo slišali v prihodnjem letu.

Sedaj pa se lotimo našega dela. Za primer
sem vzel ohišje merilnika poljske jakosti,
to je instrumenta, s pomočjo katerega ugla¬
šujemo oddajnike oziroma oddajniške ante¬
ne. Kratek opis instrumenta je na koncu
tega sestavka, ker nam sedaj ni poglavitna
namera opisati instrument, pač pa njegov do¬
končni zunanji izgled. Kot vedno, moramo tu¬
di sedaj izdelati podrobne načrte našega ohi¬
šja. Da pa take načrte lahko izdelamo, mora¬
mo najprej vedeti, kakšen zunanji izgled naj
ima naše ohišje oziroma škatlica, zato si na¬
šo zamisel najprej skiciramo in ji določimo
zunanje mere. Pri tem moramo seveda upo¬
števati, da bo notranjost ohišja dovolj ve¬
lika za naše elektronsko vezje in pomožne
elemente (slika 1). Pri skiciranju ne sme-

običajno 1,5—1,6 mm, ravnamo se pač po
tem, kakršnega imamo na razpolago. Pri
izrisovanju ostalih stranic ravno tako upo¬
števamo to debelino, kar prikazuje slika 2.

, antena

Ko smo si pripravili delavniško risbo, si
prerišemo na pertinaks osnovno stranico.
Zarisujemo z ostro risalno iglo ali z dobro
ošiljenim srednje trdim svinčnikom, kajti
od natančnosti je odvisen končni izgled. Pri
zarisovanju moramo paziti na to, da pride
bakrena površina obrnjena v notranjost
ohišja. Tako narisano stranico sedaj iz¬
režemo. Načinu izrezovanja bomo posvetili
nekoliko več pozornosti, saj je od tega od¬
visna točnost in končni izgled izdelka. Tisti,
ki bodo izrezovali z rezljačo, naj uporablja¬
jo žagice namenjene za rezanje kovin (ima¬
jo zelo goste zobe), tisti, ki pa niso preveč
vešči za rezljačo in jim pri rezljanju skače
levo in desno, svetujem, naj uporabijo raje

mo pozabiti vrisati, kako naj se stične po¬
vršine prekrivajo med seboj, kar si zariše¬
mo s tanko črto, saj nam to kasneje do¬
loča prave dimenzije posameznih stranic. To
je razvidno iz slike 1. Ko smo to opravili,
se lotimo izdelave delavniške risbe. Najprej
narišemo osnovno ploščo, katera bo v na¬
šem primeru rabila kot čelna plošča (1),
Predvidimo še odprtino, v katero pride pri¬
trjen instrument. Glede na skico sedaj lah¬
ko določimo mere naše osnovne stranice

(1) . Tu moramo sedaj upoštevati debelino
»kaširanega« pertinaksa, kajti osnovna —
čelna stranica bo vstavljena med stranice

(2) in (3). Debelina takega pertinaksa znaša

TIM 9, 10 • 75|76 425

običajno žago za kovine. Tu pa vas moram
opozoriti na način žaganja. Žago vlečemo ob
zunanjem robu zarisane črte in pod čim
manjšim kotom proti rezani površini, da
lahko stalno kontroliramo pravilen potek
lista žage ob črti. To lahko vidimo iz slike
3 in 4. Ko smo vse stranice izrezali
oziroma izvrtali vse potrebne odprtine,
robove stranic z fino pilo obdelamo do črte.
Kontrolirajmo dimenzije!! Ko je to opravlje¬
no, vzemimo zelo fin (ali zelo rabljen) smir¬
kov papir (najboljši je seveda tako imeno¬
vani vodobrusni papir št. 250 ali 360), ter
bakrene površine pod vodo  zgladimo do
čistega sijaja. Paziti je treba, da ne poško¬
dujemo robov, ki morajo biti pravokotni
(sl. 5). Ko smo to opravili, plošče dobro

DOKer

DOBRO

V///S////////A,

Slika 5

obrišemo z mehko krpo in posušimo. Sedaj
si pripravimo zaščitno raztopino, s katero
bomo zaščitili bakrene površine pred oksi¬
dacijo in omogočili boljše spajkanje. Raz¬
topino si pripravimo tako, da v približno
pol dl čistega alkohola vsujemo za naprstnik
zdrobljene kolofonije. Ko se kolofonija v
alkoholu raztopi, lahko pričnemo s prema¬
zom bakrenih površin. Za to lahko uporabi¬
mo kosem vate ali mehak čopič. Tako ob¬
delane bakrene površine so sedaj priprav¬
ljene za spajkanje, kajti našo škatlico bo
držala skupaj spajka in ne lepilo, če ste
morda že pomislili na to.

Predno se lotimo spajkanja, vas moram
opozoriti na nekaj podrobnosti. Moč spaj¬
kalnika naj ne bo manjša vsaj od 40 W,
konica pa mora biti dobro očiščena ter
ravno obdelana. Za spajkanje jporabljamo
izključno tinol, vendar ne sme biti predebel.
No, ko je vse pripravljeno, se lahko lotimo
izdelave. Našo osnovno stranico (1) položi¬
mo na ravno podlago tako, da bakrena po¬
vršina gleda navzgor. K njej prislonimo zgor¬
njo stranico (2), ter robove dobro pritisne¬
mo. Sedaj nanesemo s spajkalnikom kaplji¬
co spajke na en in drug konec stične črte
tako, da spajka prime obe bakreni površini

Slika 6

(sl. 6). Isto napravimo tudi s spodnjo stra¬
nico (2). Tako imamo začasno spojene stra¬
nice (1) in obe (2). Na vsaki strani našega
žleba sedaj na enak način pripnemo še
stranici (3). Ko smo to opravili, preverimo,
če se zunanji robovi vseh stranic povsod
med seboj lepo prekrivajo in da kje kaj ne
»zija«. Seveda moramo kontrolirati tudi
mere. Tako lahko sedaj s spajko zalijemo
vse stične robove. Svetujem vam, da naj¬
prej zalivate vsa stičišča stranic (2) in
(3), šele nato stičišča stranic (1) in (2).
Zalivanje pa naj poteka tako: v stičišče vseh
treh stranic natopite malo več tinola, pri¬
mite škatlico v roke, ter jo obrnite tako,
da stičišče predstavlja žleb. Sedaj s spaj-
kalom počasi  vlecite raztopljen tinol proti
zunanji strani in seveda pazite, da vam
spajka prijemlje obe bakreni površini. Na
podoben način zalivamo tudi stikališča stra¬
nic (1) in (2). Opozoriti vas moram na dve
zelo važni stvari: ko vlečemo spajkalo s
spajkalnikom po stičnih površinah, moramo
paziti, da bakrenih površin ne pregrejemo,
saj nam lahko le-te odstopijo; stranice je
pri zalivanju potrebno narahlo vleči navzven
(sl. 7), ker jih ohlajena spajka zaradi krče-

Slika 7

nja pri ohlajevanju vleče nazaj. V grobem
bi bila naša škatlica gotova. Moramo si iz¬
delati še pokrov ter elemente za njegovo
pritrditev. Zadnji pokrov si izdelamo iz ena¬
kega materiala, kot je škatlica. Velikost po-

426  TIM 9, 10 • 75|76

krova izmerimo po že izdelanem ohišju ter
ga na že opisan način obdelamo. Njegovo
pritrditev bomo izvedli na naslednji način:
štirim medeninastim (lahko tudi železnim)
vijakom M3 dolgih približno 20 mm odža¬
gamo glavice ter jih na dolžini 15 mm dob¬
ro očistimo z žično ščetko, lahko pa tudi
s smirkovim papirjem. Tako pripravljene
zaspajkamo v vsak notranji kot naše škat¬
lice in to tako, da gledajo z nepoškodovani¬
mi navoji približno 5 mm nad zgornjim ro¬
bom (sl. 8). Sedaj na zadnjo pokrivno plo¬

ščo označimo položaje vijakov in na tistih
mestih izrežemo utore (sl. 9). Ko smo to
napravili, postavimo zadnjo ploščo na svo¬
je mesto, ter jo privijemo z maticami M3.

Slika 9

Bolj vešči lahko postopijo drugače. Namesto,
da bi spajkali v notranjost škatlice vijake,
naj raje prispajkajo matice in zadnjo ploščo
pritrdijo z vijaki, vendar pa je za to delo
potrebna dobršna mera potrpežljivosti.
Ostane nam še dokončna obdelava. Zunanje
površine zgladimo z finim smirkovim (ali
vodobrusnim) papirjem ter jih prelakiramo.
Kdor pa želi, pa lahko izdelano škatlico ob¬
leče s samolepilno tapeto. Verjetno boste
naleteli pri prvih poizkusih na kup težav,
vendar upam, da vam bo slej ko prej uspe¬
lo napraviti ličen izdelek. Pritrditev posamič¬
nih elementov v samo notranjost ohišja
prepuščam zaenkrat vaši iznajdljivosti, vse
pripombe in želje pa sporočite uredništvu.
V taka ohišja lahko namestite vse od eno¬
stavnih ojačevalnikov, detektorjev, do zah¬
tevnejših sprejemnikov ali oddajnikov za
daljinsko vodenje ali prenos govora.

Sedaj pa še nekaj o merilniku poljske ja¬
kosti, ki naj bi bil vgrajen v našo škatlico.

Slika 10

Ne bom se spuščal v podroben opis upo¬
rabe, saj je bilo to v TIMu že nekajkrat
opisano.

Shema vezja je podana na sl. 10. Prirejena
je tako, da je uporabna za frekvence okoli
27 MHz, kar je primerno za uglaševanje od¬
dajnikov za daljinsko vodenje. Vezje deluje
na principu običajnega detektorja. VF signal
iz antene (5—100 cm) pripeljemo prek ni¬
hajnega kroga na diodo, ki ta VF signal
usmeri. Usmerjeni signal nato še zgladimo
na kondenzatorju 10—47 nF in peljemo na
občutljiv instrument (ISKRA — indikator).
Močnejši je signal, višja je usmerjena na¬
petost, večji je odklon kazalca. S tako na¬
pravico lahko opazujemo signal malega od¬
dajnika še na nekaj metrov oddaljenosti od
oddajnikove antene.

TABELA ELEMENTOV:

Sl — stikalo

S2 — tipka

C1, C2, C3 — 5 nF do 50 nF, keramični konden¬
zatorji (glej tekst)

C4, C6 — 50 nF, keramična kondenzatorja
C5, C7, C9, C10 — 10 uF, 6 V (ali več) elek¬
trolitski kondenzatorji

C8, C11 — 100 nF, keramična kondenzatorja

R1, R2, R3, R5, R9, R11, R12,

R18 — 10 kQ

R4, R7 — 100 kQ

R6, R15 — 2,2 k£ž

R8 — 1 MQ

R10 — 150 kQ

R13 — 4,7 kQ

R14 — 47 kQ

R16 — 1 kQ

R17 — 39 kQ

vsi upori
■ 1/4 ali 1/2 W
ter 10 %

Tl, T3 — BC107 ali podobni
T2 — glej tekst
Dl — BA 100, 1N914 ali podobne
B1, B2 — 9 V bateriji

TIM 9, 10 • 75|76 427

IVI E HAN OTE HIMIKA

VAM PREDSTAVLJA:

DIRKALNA STEZA

Božidar Grabnar

Avto je dandanes postal že tako aktualen,
da s svojim čarom ni zastrupil le odraslih,
ampak že tudi najmlajše med vami. Seve¬
da boste morali vi, ki ste ta čas prepri¬
čani, da ni življenja brez volana, še kar lep
čas čakati, da boste sedli za krmilo pra¬
vega avtomobila in pritisnili na pedal za
plin. In ravno za vas, ki bi najraje že kar
danes sedli za volan, pa čeprav brez oče¬
tovega dovoljenja, je tovarna MEHANO-
TEHNIKA iz Izole pripravila igračo, ki na
posrečen način posnema vožnjo pravih
avtomobilov. To je dirkalna steza za dirka¬
nje z električnimi avtomobilčki. Z njeno
pomočjo boste brez nevarnosti in po mili
volji utešili svojo lakoto po hitrosti in
dinamiki.

Poglejmo najprej, kako ta igrača izgleda.
Dirkalna steza je sestavljena iz skupine ele¬
mentov, s katerimi lahko sestavimo steze
različnih velikosti. Steza ima dve vzpo¬
redni enako dolgi progi, na katerih lahko
tekmujeta dva avtomobilčka naenkrat. Os¬
novna steza ima obliko osmice. Na enem
od ravnih delov steze so posebni priključki
z vtičnicama za dva regulatorja hitrosti. S
pomočjo le-teh spravimo avtomobilčka v
tek in jima med vožnjo poljubno spremi¬
njamo hitrost. Regulatorja sta prek poseb¬
nih žičk povezana z virom energije, to pa
sta dve bateriji po 4,5 V, spravljeni v po¬
sebni škatli. Lahko pa ju nadomestimo s
transformatorjem, ki daje enosmerno na¬
petost 9 V.

Na naši dirkalni stezi lahko prirejamo prave
pravcate dirke. Ker lahko naenkrat tekmu¬
jeta samo dva igralca, si pri večjem šte¬
vilu pomagamo s sistemom na izpadanje.
Pri igri je najbolj zanimivo to, da tekmo¬
valci podoživljajo tehniko prave vožnje, saj
je treba pri vožnji upoštevati ista pravila
kot so v veljavi na cesti. Podobno kot pri

pravem avtomobilu je treba na zavojih
zmanjševati hitrost in pospeševati na rav¬
nih delih proge, pri tem pa ves čas paziti,
da avtomobilčka ne vrže s »ceste«. Naj¬
večja hitrost je namreč tolikšna, da vam
vozilce kaj hitro lahko vrže s proge, to
pa seveda pomeni diskvalifikacijo. Če se
boste odločili za nakup, se boste lahko
sami prepričali, kako privlačne so take dir¬
ke, saj boste z veliko težavo prenehali z
igro, ko vas bo mama klicala h kosilu.
Razen seveda, če se vam ne bosta pri
igri pridružila še očka in mamica!

Kot smo že omenili, je moč z dokupova-
njem posameznih delov stezo povečati in
s tem popestriti igro. Odveč je seveda go¬
voriti o tem, da se da progo z nekaj do¬
miselnosti spremeniti v pravi pravcati avto-
drom opremljen s prometnimi znaki, po¬
stavljen v miniaturno pokrajino. Najlepša,
obenem pa tudi najzahtevnejša, pa je tudi
kombinacija z malo železnico. Ker smo

428  TIM 9, 10 • 75)76

e —\

„ tt  ID \

'-W“'

H I

"\

r  ■

v/

VJL

XJ>

O

letos o malih železnicah že precej pisali
in bomo tudi v prihodnjem letniku pove¬
dali še marsikaj zanimivega, se bo najbrž
marsikdo odločil za to zadnjo kombinacijo.
In za konec še podatki o tem, kje je dirkal¬
na steza naprodaj in kakšna je cena. Os¬
novna dirkalna steza stane 350,00 din, ku¬
pite pa jo lahko v trgovini Mehanotehnike
v Ljubljani na Tavčarjevi 5, lahko pa jo
naročite tudi po pošti. Imajo pa jo tudi v
ostalih večjih trgovinah na oddelkih z
igračami.

Vse tiste, ki se boste odločili za nakup te
zanimive igrače, vabimo, da se nam ogla¬
site in nam napišete, kako vam je bila
všeč, in nam morda pošljete fotografijo
makete, v katero ste jo vgradili.

NAREDI
161. POIZKUS

Mehanotehnika, tovarna ligrač iz Izole, si želi
čim bolj tesnega stika s svojimi odjemal¬
ci, to pa ste v veliki meri ravno vi, bralci
TIM-a. V tovarni že dalj časa razmišljajo
o tem, kako bi razširili in popestrili garni¬
turo ELEKTROPIONIR. Ker so prepričani, da
to garnituro dobro poznate in ste morda
že sami prišli na misel, kako bi se dalo
razširiti oziroma z istimi elementi opraviti
še kakšen poizkus, ki ni opisan v spremni
knjižici, vas vabi, da sodelujete v nagrad¬
nem natečaju:

NAREDI
161. POIZKUS

Natečaj obsega dva dela, in sicer:
prvi obsega vse nove poizkuse, ki se jih
da napraviti z elementi, ki jih komplet vse¬
buje zdaj,

drugi pa obsega poizkuse, ki jih boste na¬
redili s pomočjo garniture in še enega do¬
datnega elementa po lastni izbiri. Ta do¬
datni element pa mora biti enako preprost
kot so to vsi ostali elementi, skratka nekaj
takega, kar se da z majhnimi sredstvi iz¬
delati tudi doma.

Vsi, ki se boste udeležili natečaja, morate
poslati natančen opis novega poizkusa in
morebitnega novega elementa najkasneje
do 1. avgusta letos na naslov: MEHANO-
TEHNIKA, tovarna igrač, 66310 Izola.

Po tri najboljše predloge iz vsake skupine
bo tovarna nagradila z lepimi nagradami.
Revija TIM pa bo predstavila nagrajence in
njihove zamisli v prvi številki prihodnjega
letnika.

TIM 9, 10 • 75|76 429

KLOVN AKROBAT

Če verjamete ali ne, se takle klovn res¬
nično »vozi« po napeti vrvi. Pri tem mu
pomaga ravnotežna palica, ki jo drži v
rokah. Z nekaj truda ga lahko sami izde¬
lamo. Posamezne sestavne dele kaže slika
na desni, njihovo sestavo in vezje pa po¬
nazarja spodnja slika.

Dele 1, 3, 4, 5, 7 in 9 izžagamo z žago
rezljačo iz 3 mm debele vezane plošče, del
2 pa je iz vezane plošče debeline 8 mm.
Dela 6 in 8 sta iz bele lepenke, debele
1 mm ter ju nalepimo na vsaki strani kole¬
sa 7 in 9. Tako dobimo kolesa akrobato¬
vega bicikla. Točno v sredini izvrtamo s
svedrom luknjo s premerom 1 mm. Potem
prilepimo na del 2 oba dela, in sicer po
enega na vsaki strani, za osi koles pa
izvrtamo luknjo s premerom 1,5 mm. Za
os sprednjega kolesa, ki je istočasno tudi
gonilo dvokolesa, uporabimo 65 mm dolg
kos železne žice s premerom 1 do 1,2 mm.
Najprej izoblikujemo samo eno gonilo, nato
pa potisnemo ravni del žice skozi luknjo
in izoblikujemo s ploščatimi kleščami še
drugo gonilo. Dela 4 in 5 spojimo s pri¬
merno debelo žico, in sicer tako, da se

lahko premikata. Za zadnjo os uporabimo
15 mm dolg kos žice s premerom 1 do
1,2 mm, ki ga vtaknemo skozi ustrezne luk¬
nje v okviru dvokolesa in skozi luknjo v
središču zadnjega kolesa. Nazadnje prile¬
pimo na telo še roke. Pritrditi jih moramo
tako, da lahko skozi luknji, ki ju naredimo
na spodnjem delu roke, speljemo kos že¬
lezne žice dolžine 75 mm in debeline
1,5 mm. Žico enakomerno na obeh straneh
polkrožno zakrivimo navzdol. Kot težišče
za vzdrževanje ravnotežja rabita dve leseni
kroglici s premerom 3 mm, ki ju natakne¬
mo na konca žice.

430  TIM 9, 10 • 75|76

peti. Klovna na kolesu postavimo na zače¬
tek razpete vrvice in ga spustimo. Zdrsel
bo po njej navzdol in se zaradi zagona še
nekaj časa vzpenjal po drugi polovici na¬
vzgor, dokler se ne bo ustavil in se zopet
spustil ritensko navzdol. Da bo dvokolo
bolje drselo po vrvici, mora biti precej
gladka. Najbolje je, da jo premažemo z
voskom.

Naš klovn-akrobat je narejen. »Naučimo« ga
še akrobatskih veščin. Za preizkušnjo po¬
stavimo akrobata na dvokolesu na rob mi¬
ze, in sicer v kot, tako da ravnotežni uteži
visita prosto navzdol čez rob mize. Urav¬
navamo ju toliko časa, da dvokolo stoji
v ravnotežju brez naše pomoči. Sedaj na-
pnemo 1,5 mm debelo vrvico, na primer
med dva stola. Vrvica je lahko dolga tudi
do 20 m, vendar je ne smemo preveč na¬

TIM 9, 10 • 75|76 431

OROŽJE,

KI JE PREŽIVELO
TISOČLETJA

Prevedla Anica Cedilnik

Danes je le še malo športnih disciplin, do
katerih ni prodrla tehnika modernega sve¬
ta. Tehnični izpopolnitvi se ni moglo upreti
niti tako preprosto orožje, kot je lok.

Čeprav je lok znan že najmanj 9000 let
(nekateri zgodovinarji in arheologi pa so
prepričani, da so ga uporabljali že pred
50.000 leti!), se je njegova podoba izrazito
spremenila šele v zadnjem času. Moderni
lok ima toliko novosti, da bi ga legendarni
lokostrelci skorajda ne prepoznali oz. ne
znali ravnati z njim. Vendar pa je pri mo¬
dernih lokih vseeno ostalo neizpremenjeno
naslednje: osnovna oblika, tetiva in pušči¬
ce. Veliko različnih orožij je bilo izumljenih
skozi tisočletja, a večina od njih je pozab¬
ljena, lok pa je ostal vse do danes. Pri
primitivnih ljudstvih služi lok še vedno
•prvenstveno za lov in obrambo, tako kot
nekoč. V modernem svetu pa ima lok po¬
membno vlogo v vse bolj popularni športni
disciplini — lokostrelstvu. Ta disciplina je
bila uvedena tudi na olimpijske igre, prvič
leta 1972.

Danes lokostrelec pripelje vso svojo opre¬
mo na tekmovalni prostor v elegantnem
kovčku. Dvigne pokrov in privleče na dan
zapleteno izoblikovan predmet, dolg skoraj
pol metra. Strokovno ime zanj je držalo,
sicer pa je to srednji del loka, za ka¬
terega drži lokostrelec, kadar strelja. Po¬
tem si lokostrelec izmed številnih prečk
izbere dve ploščati, rahlo lokasto upognjeni
prečki in ju pritrdi k držalu z obeh strani.
Osnova loka je tako sestavljena. Sedaj lah¬
ko namesti le še kake specialne pripomoč¬
ke, in to s pomočjo vijakov aM pa kako
drugače. Ti pripomočki so: drog stabiliza¬
torja, merilnik za muho, naslonilo za pu¬
ščice, zatik za kontrolo pravilnosti izstre¬
litve puščice.

Lokostrelec nazadnje vzame iz kovčka še
specialno tetivo iz umetnih vlaken in jo
pritrdi na zanki, ki sta na konceh obeh
prečk. Ko konča s tem opravilom, si začne
pripravljati tulec ali specialno stojalo za
puščice. Vanj previdno zlaga puščice, ki so
do tedaj skrbno ovite z mehkim materia¬
lom ležale v kovčku. Lokostrelec nazadnje
poskrbi še zase: natakne si ščitnike na
zapestje in nadlaht, na prste pa naprstnike.
Zdaj je vse nared in lokostrelska tekma se
lahko prične.

Morda bo kdo izmed vas zdaj dejal: kupim
si lok, najdem primeren kraj, kjer ne bom
nikogar ogrožal, in začnem trenirati stre¬
ljanje v tarčo.

Sliši se enostavno, vendar postati dober
lokostrelec ni tako lahko. Zahteve, ki jih
postavlja ta športna disciplina, so: moč v
nadlahteh in ramenih, pravilna drža telesa,
velika koncentracija, predvsem pa pravilen
način življenja, prehrana. Le na ta način
bo vaš živčni sistem trden in umirjen. Člo¬
vek, ki preveč kadi, pije kavo in alkohol
ter živi nemirno, burno življenje, ne bo ni¬
koli postal dober lokostrelec ati nasploh
dober športnik. Krepka in mirna roka je
pogoj za uspeh, medtem ko nemirna roka
le ogroža ostale strelce.

Težko si je tudi priskrbeti primeren in do¬
ber lok. Njegova dolžina mora biti v soraz¬
merju z višino strelca. Pomembna je tudi
moč loka. Pri nas se meri v kilogramih, po
svetu pa še vedno v funtih. Moč loka je
upor na loku, ki se pojavi, ko je tetiva
loka do kraja napeta. Izkazalo se je, da je
lok za nekoga primeren tedaj, kadar lahko
drži tako napeto tetivo 10 sekund (na mi¬
ru). Če pa nas po nekaj sekundah začne
boleti roka in prsti, je lok za nas premo¬
čan.

Indijanci so trdili, da je uspeh pri lovu
odvisen od kvalitete puščic, ne od kvalitete
loka. Današnji lokostrelci tej misli pritrju¬
jejo. Pa še — ne sodi vsaka puščica k
vsakemu loku. Dobre puščice so za strelca
zaklad, zato pazi nanje in jih »neguje«.

Klasični material, iz katerega so izdelovali
loke, je bil les. Omenjali smo les tise,
jesena, citronovca in drugih dreves. Na
modernih lokih je lesa izredno malo, pojav¬
lja se v kombinaoiji z jeklom, duralom,
umetnimi snovmi, vselej pa v obliki tankih

432  TIM 9, 10 • 75|76

Slika 1

Tulec za puščice in različne vrste konic, last
nekdanjih japonskih vojakov-lokostrelcev.

Slika 2

Lokostrelec mora biti v osnovnem položaju
bočno obrnjen proti tarči (sl. 1), nogi sta v
razkoraku (40 cm), čevlji vzporedno s tarčo,
puščica pa mora biti usmerjena pravokotno na
črto med strelcem in tarčo. Z levo roko drži
lok, ki ga usmeri proti tarči, upogne palec in
mezinec desne roke, s katero napne tetivo
(sl. 2), upogne prste okoli tetive (sl. 4) in
napne tetivo. V žlebič na koncu puščice strelec
zatakne tetivo. Lok in puščico usmeri proti
tarči. Pri tem desno roko, s katero napenja
tetivo, prisloni k obrazu (pod brado ali pod
ušesom). Trenutek zbranosti, točno namerjena
puščica, izstrelitev s tem, da narahlo razpne
stisnjene prste okoli puščice, pa je že spret¬
nost, posledica vaje, rutine. Zadetki v sredino
tarče so rezultat številnih treningov. Najprej
poskusite vaditi z lokom brez puščice in to
pred velikim ogledalom. Še najbolje pa je, da
vadite skupaj z izkušenim lokostrelcem v ka¬
terem izmed športnih klubov.

plasti, zlepljenih med sabo. Če gledamo na
lok nekoč in danes, se je še najbolj spre¬
menilo držalo loka. Počasi se je prilagajalo
velikosti dlani, prstom roke, dokler se niso
končno zadovoljili s skrivenčeno obliko.
Poslednji krik moderne tehnike je na stran
upognjeno držalo, na os loka pa je pritr¬
jeno oblesje, kakršno je pri ročaju pištole.
Tudi sistem za napenjanje tetive, priprava

TIM 9, 10 • 75|76 433

le-te in izprožitev, se stalno izpopolnjujejo.
Zanimiv sistem ima konstrukcija loka
firme Bear iz ZDA. Ta lok ima na prečkah
pritrjena škripca, skozi katera teče dolga
tetiva enostavno, tako kot pri škripčevem
sistemu. Škripca omogočata večjo moč lo¬
ka in s tem večjo hitrost izstreljene pušči¬
ce, strelcu pa ni treba nič močneje nape¬
njati tetive. Hitra puščica vselej pomeni
zanesljiv zadetek. Gospod Fred Bear hodi
na lov, namesto s puško, s takim lokom.
Z lokom se odpravi celo na ribolov, le da
mora pred tem pritrditi k loku specialno
navijalo z odično vrvico. Izgleda tako, kot
je nekdaj pri Indijancih. Puščica je pritrjena
na odično vrvico in ima na konici harpuno.
Bearovi loki vzbujajo vedno večjo pozor¬
nost, sodijo pa tudi med najlepše na svetu.
Njihova cena je seveda temu primerna in
se giblje med 350 in 500 dolarji. No, ni
vam treba biti žal, ker si takšnega loka
ne morete privoščiti. Vsak, ki je vsaj malo
spreten, si lahko za začetek sam napravi
enostavni lok (navodilo sledi), ostali pa si
ga lahko kupijo v prodajalni s športnimi
potrebščinami. Vsi tisti, ki se mislite z lo¬
kostrelstvom resno ukvarjati, se vključite
oz. včlanite v lokostrelsko društvo, kjer
boste vadili tudi na boljših lokih.

Če se boste odločili streljati z lokom sami,
brez vaditelja, ne smete pozabiti, da lok
ni nedolžna igračka, temveč strelno orožje.

Lok moderne dobe: 1 — tetiva, 2 — preč¬
ka; 3 — kompenzator; 4 — merilnik; 5 —
naslonilo za puščico; 6 — anatomsko izobli¬
kovano držalo; 7 — stabilizator.

Streljajte le na zavarovanem kraju in v
smer, kjer ni nlikogar. Cilj vam ne sme biti
nič drugega kot tarča, izdelana iz kartona,
vreča s senom ali velika škatla, napolnjena
s časopisnim papirjem. Nikdar ne smete
ciljati na prijatelje ali na divje živali! Pu¬
ščica lahko koga tudi ubije, tega pa gotovo
ne bi želeli, mar ne?

ZNATE SAMI
NAREDITI LOK

Prevedla Anica Cedilnik

Delo ni zapleteno, zato se ga lotite. Za
izdelavo loka je najbolj primeren les gor¬
skega jesena, tise, bresta, gabra, pa tudi
jablane, jerebike, oreha, jelke ali smreke.
Če imate pri roki od 2,5 do 3 cm debelo
desko, ki je na eni strani ravna, po drugi
pa polkrožna in brez grč, odžagajte od nje
konec, dolg približno 150 cm, in sicer
vzdolžno od kraja tik pod skorjo in dreves¬

no kožico (1). Lahko pa uporabite tudi
srednje debelo vejo, ki jo odlomite v jeseni
alt na začetku zime. V tem primeru vejo
olupite, nato pa jo sušite v zračnem in
toplem prostoru kake četrt leta ali pa še
dlje. Pravilno obliko palice za lok dobite,
če jo obdelate (sl. 2, v prerezu) s krivcem
(nož), s skobeljcem ali v skrajnem primeru
z nožem (rezljati morate proti sebi). V
srednjem delu ostane palica najdebelejša
(približno 25 mm), proti obema koncema pa
se oži (približno na 12 mm). V smeri leta
puščice je lok ploščat, v smeri proti tetivi
pa zaobljen. Med delom morate lok večkrat
preizkusiti, z napenjanjem ugotoviti, če je
dovolj prožen. Pri tem si pomagate z moč¬
nejšo vrvjo, ne s pravo tetivo. Primerjajte
tudi, če sta pri napetem loku oba kraka
loka enako upognjena in enako dolga glede
na srednji del loka. Če je vse v redu, je
lok v sredini usločen za 10 do 15 cm. Nato

434  TIM 9, 10 • 75|76

TIM 9, 10 • 75|76 435

napravite zarezi pri treh centimetrih od
koncev obeh krakov, v kateri boste pritrdili
tetivo (4). Grobo površino loka zgladite s
pilo, steklenimi opilki ali s steklenim papir¬
jem. Sedaj ga lahko še prepojite z lane¬
nim oljem ali s segretim čebeljim voskom.
Držalo na loku mora biti zares močno, zato
ga ovijte še z vrvico ali trakovi iz blaga,
usnja itd.

Tetiva naj bo iz tenkih in grobih konoplji¬
nih ali lanenih niti, ki jih najprej navoskaj-
te, nato pa zvijte v tri osnovne pramene.
Te še enkrat navoskajte, nato spletite v
vrvico, ki jo spet navoskate. Na en konec
tetive naredite vozel (sl. 5), na drugega pa
zanko (sl. 6).

Puščice izdelajte iz dobro osušenega lesa
jesena, borovca ali oreha, še bolje pa je,
da narežete leskove šibe s premerom ca.
7 mm. Dolžina puščice mora ustrezati ve¬
likosti loka. Dolge so približno 65 do 70 cm,
ravne in- oblaste. Vsaka puščica ima na
koncu zarezo, s katero jo nataknete na
tetivo. Na spodnje dele puščic izdolbite
vzdolžne plitke žlebičke, v katere nalepite
puranja (ali katerakoli) peresa, ovita z nit¬
mi in prelakirana (7). Peresa pripravite
tako, da jih razstrižete po peresnem tulcu
(8) na trakove, ki so 2 cm visoki, 5 do
6 cm dolgi in odstriženi pod kotom 45°
(sl. 9). Vodilno pero morate nalepiti točno
nad zarezo za tetivo. Konico puščice naj
predstavlja varen gumijasti nastavek (sl.
10). Kovinsko ost, ki jo boste rabili za
streljanje v tarčo, napravite iz kovinske cevi
s premerom, enakim premeru puščice. Cev
razrežete na štiri dele, jih sklopite v ost
im zalotajte (sl. 11). Sprednji konec puščice,
na katerega boste nataknili kovinsko ost,
natrite z lepilom, ki lepi les in kovino (npr.
kovofix).

Iz usnja ali iz kožice izdelajte še tok za
puščice (sl. 12) in pa varovalno »manšeto«
(sl. 13). Le-ta mora biti dolga od 20 do
30 cm, da bo dobro zakrivala vašo roko od
korena palca do sredine podlahti. Pritrdite
si jo lahko s tremi jermenčki.

Še nekaj besed o tarči. Naredite jo tako, da
slamnato vrv spiralasto sukate, obenem pa
jo z vrvico šivate v krog. Slamnati krog od
zadaj okrepite z dvema prekrižanima plo¬
ščatima letvama, vse skupaj pa prevlečete
z žakljevino, na katero narišete barvaste
kroge.

RAKETA
BREZ MOTORJA

Prevedla Anica Cedilnik

Gotovo ste opazili, da že lep čas v trgovi¬
nah ni bilo mogoče kupiti raketnih motor¬
jev. Kadar so se le-ti vendarle pojavili, so
jih v prvi vrsti dobili tisti, ki so pohiteli z
nakupom. Bralci so se pritoževali, češ da
objavljamo načrte modelov, ki jih ne morejo
uresničiti. Tako vam danes predstavljamo
načrt modela, za katerega motorček ni
potreben.

Gre za raketo — puščico, ki jo izstrelimo
z lokom. Prepričani smo, da vas bo med
drugimi tudi ta načrt lepo zaposlil v času
počitnic.

Raketo, ki jo izstrelimo z lokom, izdelamo
v dveh stopnjah. Trup (1) prve stopnje, t.j.
spodnji del rakete predstavlja lesena pa¬
lica s prerezom 8 mm. Trije stabilizatorji
(2) so iz tenke balse. V zgornji del trupa
te stopnje zabijte jekleno žico s preme¬
rom 1,5 mm. Da se pri tem lesena palica
ne bi razklala, jo ovijte v gornjem delu z
najlonskimi nitmi (4). V spodnji del trupa
naredite zarezo za tetivo loka, del palice
nad to zarezo pa spet ovijte z najlonskimi
nitmi (4). S tem je prva stopnja rakete
gotova.

Trup druge stopnje (5) predstavlja palica s
premerom 4 mm (lahko je iz lesa ali iz
trdo zvitega papirja). V njen spodnji del
izvrtajte luknjo za jekleno žico (3), ki bo
povezovala drugo stopnjo rakete s prvo.
Druga stopnja rakete ima štiri krila (6) z
merami, ki so označene na priloženi risbi.
Zgornji del trupa naj se zaključuje z gumi¬
jastim zamaškom ali s čim podobnim. Da
bo raketa dobro letela, jo je treba »uva-
gati«, izravnati v teži. Težišče (8) celotne
rakete mora biti pri 300 mm, če merimo od
spodaj navzgor.

Druga stopnja rakete se od prve razlikuje
po najvišji točki balistične krivulje, po ka¬
teri leti kot puščica, nato pa sama pade
na zemljo. Glede na to bo bolj učinkovito,
če boste drugo stopnjo preuredili v »koz-

436  TIM 9, 10 • 75|76

mično brezmotorno letalo: — deltasto le¬
talce. Kako vam bo to uspelo, je odvisno
od vaše spretnosti: trup opremite s krili
v obliki trikotnikov, pravokotno upognjene
konice kril pa bodo nadomestile smerno
krmilo (lahko izdelate tudi pravi smernik).
Ne pozabite, da morate to letalce takoj tudi
preizkusiti. Tudi to stopnjo rakete morate
izravnati v teži in opremiti z vsem, da bo
res lepo drsela po zraku. Ko vse to nare¬
dite, lahko spojite obe stopnji rakete in jo
nato izstrelite z lokom. Druga stopnja ra¬
kete se v zraku sama oddvoji od nosilne
stopnje in nato v velikem loku pade na
zemljo.

SONČNA URA

Prevedla Cvetan a Tavzes

Že od nekdaj je bilo sonce merilo časa:
po njem je človek določal dele dneva mno¬
go prej, preden je razdelil dan na ure in
minute. Še danes rečemo včasih namesto
natančne ure: ob svitu, opoldne, pred sonč¬
nim zahodom itd.

Da ne bi le približno določeval časa, je
človek (pravijo, da so bili to stari Babilon¬
ci) ustvaril sončno uro. Z njo se določa čas
glede na senco, ki jo meče palica, nagnje¬
na 50° proti severu (v naših pokrajinah).
Dobro sestavljena sončna ura je zelo na¬
tančna, ne zaostaja niti ne prehiteva, samo
kadar sonce zaide za oblake, se ustavi.
Sončne ure ni težko sestaviti. Iz priloge
izrežete del A — pokrov ure — in B —
številčnica. Šrafiraoi del ploskve B prema¬
žete z lepilom in pritisnete na ploskev A
tako, da se oba dela natančno pokrivata
(sl. 1).

Vrvica C izpolnjuje dve funkciji Poševen
del (kot 50°) bo metal senco na številčni¬
co in določal čas, viseči (pokončni) del, ki
se končuje z utežjo, pa deluje kot svinč¬
nica, s pomočjo katere spravite številčni¬
co v pravilno vodoravno lego.

Utež' lahko naredite iz svinčenega zrnca za
zračno puško. Z nekoliko udarci s kladi-

TIM 9, 10 • 75|76 437

vom ga sploščite, preluknjate ga in na¬
peljete na vrvico, ki se končuje z vozlom.
Nato potegnete vrvico skozi obe označeni
luknjici na delu A, končno pa še skozi od¬
prtinico sredi zvezde na delu B (sl. 2).

Izrežete mero M in z njeno pomočjo iz¬
merite dolžino vrvice tako, da pri pravilno
izmerjenih kotih 50° oz. 90° visi utež pri¬
bližno 1—2 mm nad krožcem pod številko
12 (sl. 3 in 4). Položaj uteži utrdite tako,
da zalepite luknje, kjer je pretaknjena vr¬
vica.

BALON NA
TOPLI ZRAK

Prevedla Anica Cedilnik

Za izdelavo takšnega balona boste potre¬
bovali večjo količino svilenega papirja.
Najprej izdelajte šablono iz ovojnega papir¬
ja po sliki 1. Pole svilenega papirja zlepite
z dobrim lepilom, in sicer tako, da se da
en kos v celem in naenkrat razrezati iz
vseh. Pole papirja, ki jih je dvanajst, naj
imajo z vsake strani 5—10 mm široko za¬
pogo za končno lepljenje. Izstrižene trakove
(pole) lepite po dva in dva skupaj lin to
tako, da vselej namažete z lepilom le en
rob, drugega pa potem pritisnete nanj. Pri
tem se pojavijo nekakšni čolnički (sl. 2).
Ko se lepilo posuši, zlepite med sabo te
dvojne dele, tokrat tako, da bodo zlepljeni
robovi na zunanji, venčni strani. Ko kon¬
čate, odstrižite vrh, v katerem se stekajo
konice vseh zlepljenih delov, nato pa prek
nastale odprtine s premerom okoli 10 cm
nalepite svileni papir. Na rob spodnje od¬
prtine, ki bo služila za polnjenje s toplim
zrakom, namestite krog iz aluminijaste
žice, papir ob žici pa zapognite in zalepite.
Zalepljeno lahko še ojačate, preverite vse
zalepljene robove, ob prvem nevetrovnem
in suhem vremenu pa lahko balon preizku¬
site.

Uporaba sončne ure:

Odprite pokrov, tako da se poševna vrvica
napne. S pomočjo svinčnice naravnajte šte¬
vilčnico v vodoravno lego. Obrnite uro tako,
da številka 12 in črka S kažeta na sever.
Senca vrvice kaže točno uro.

Imate ročno uro? če jo imate, lahko z
obratnim postopkom določite strani neba.
Ugotovite, koliko je ura, potem pa obrnite
sončno uro tako, da bo senca kazala ugo¬
tovljeno uro. številka 12 pa bo pokazala
točno na sever.

Pri polnjenju balona s toplim zrakom si
pomagate s kuhalnikom na plin ali petro¬
lej, s špiritno svetilko, zadostuje pa tudi
tableta gorilnega špirita (sl. 3). Pripravite
še cev, ki naj vodi do odprtine za polnjenje
(npr. del stare cevi od peči na trda goriva).
Balon, nenapolnjen je ohlapen, naj prime
nekaj prijateljev za robove in ga nekaj
časa drže nad ustjem cevi. Topel zrak
prične balon napihovati do končne kroglaste
oblike. Ko je balon dodobra napet, ga mo¬
rate izpustiti. Balon se dvigne, njegov let
pa traja približno dve do tri minute, včasih
celo dlje. Pri polnjenju morate biti zelo
previdni, balon vam lahko poči ali pa celo
zgori, če ga preveč približate ognju. Najbo¬
lje je, da je pri tem opravilu vedno v bli¬
žini kdo od odraslih.

438  TIM 9, 10 • 75|76

Nekaj nasvetov tistim, ki si želijo take

zabave:

1. Balon izdelajte iz svilenega papirja, ki
ga lahko kupite v vsaki papirnici, na vo¬
ljo pa je v nekaj barvah. Tak papir s'e
običajno uporablja za kroje.

2. Pazljivo lepite med sabo po dva enolistna
dela. Za balon boste potrebovali 12 pra¬
vokotnih listov papirja (40 x 240 cm), iz
katerih boste izstrigli jezike, trakove in
le-te nato zlepili med seboj.

3. Za polnjenje nujno potrebujete dimniško
cev, približno 130 cm dolgo, ki ima na
zgornjem delu varovalno sito za lovlje¬
nje isker.

4. Za polnjenje je najboljša spajkalna ben¬
cinska svetilka. To napravo je mogoče
hitro pripraviti za polnjenje, mogoče pa
je tudi regulirati hitrost polnjenja balona.

5. Ko boste šli balon spuščat, ne pozabite
vzeti s sabo papirja, lepila in Škarij za
morebitna popravila.

6. Balon spuščajte na odprtem prostoru,
kjer je malo dreves, kjer ni žic z visoko
napetostjo. Startajte le, kadar ne piha
močan veter.

7. Kadar balon pristane na visokem dreve¬
su, ni še nič izgubljenega. Balon je la¬
hek in ko zapiha veter, sam pade oz.
zleti z drevesa. Na visoka drevesa sami
nikar ne plezajte.

8. Prepovedano je dajati pod balon kakr¬
šenkoli gorilnik — svetilko z gorečim
špiritom. V primeru, da na ta način na¬
polnjen segreti balon zanese v gozd ali
med lahko vnetljive materiale, lahko
povzroči požar!

TIM 9, 10 • 75j76 439

ZA SREČNO POT
MED

POČITNICAMI

Kako preživeti prosti čas med počitnicami
res ni velika skrb. Gotovo pa boste največ
časa preživeli doma, pri igri, kopanju in
podobnih opravilih. Žal boste najbrž veliko
časa preživeli tudi na cestah. Že zdaj na
cesti igrate nogomet, ponavadi pozabite
na to, da cesta še zdaleč ni igrišče. Res
je sicer, da vse ceste in ulice niso enako
prometne, toda ravno ta navidezna nepro-
metnost je še posebej nevarna. Navdušeno
se podite za žogo v dobri veri, da ste na
nogometnem igrišču, takrat pa se pripelje
avto in že je tu nesreča. Lahko, da boste
še pravočasno odskočili, ali pa tudi ne.
Najpreprostejša rešitev za take neljube
dogodke je vsekakor ta, da se ne igrate
na cestah, temveč na igriščih. Pa tudi igri¬
šče ima svoje meje, te pa so zlasti v na¬
seljih navadno spet ceste. Med igro se
lahko kaj hitro zapodite za žogo in narav¬
nost pod avto. Iz vsega povedanega sledi
da morate vedno in povsod skrbno paziti
na promet, tudi tam, kjer na videz sploh
ni potrebno. Ko se boste odpravili na po¬
tep ali po opravkih, pazite na promet, po¬
sebej bodite pazljivi na križiščih. Prečkajte
cesto na prehodu za pešce in ne kjer¬
koli se vam zljubi.

Poleti se boste podali tudi na daljše ali
krajše izlete, na kopanje in podobno. Naj¬
bolj priročno prometno sredstvo je seveda
kolo. Preden se odpravite od doma, ga
dobro preglejte iin uredite. Pri tem ne sme¬
te pozabiti na »malenkosti«, kot so zavore,
luči, dinamo, zvonec ipd. Pri vožnji pa upo¬
števajte pravila, ki veljajo za vožnjo s ko¬
lesom in ki ste jih gotovo obdelali pri
pouku prometne vzgoje. Na vsak način je
prav, da opustite grdo navado, da se vozite,
ne da bi se držali za krmilo. Tudi to, da
je kolo namenjeno eni osebi in ne za pre¬
voz dveh ali celo treh, ni treba posebej
poudarjati. To ni le prepovedano in nevarno,
ampak škodi tudi kolesu. Če se boste vo¬
zili ponoči, pazite, da vam bodo vedno go¬
rele luči, saj neosvetljeno kolo botruje
prenekateri nesreči, posebno ob srečanju
z vozilom, ki vozi z zasenčenimi lučmi.

Večina naših naročnikov živi na deželi,
zato je prav, da prav njim posvetimo še
posebno pozornost. Morda na podeželju ni
takega prometa, kot ga srečamo v mestih,
zato pa je več traktorjev, vprežnih vozov
in končno tudi živine, promet pa je manj
urejen. Na splošno smo na stranskih ce¬
stah vsi manj pozorni in manj disciplinirani
kot na glavnih. Ker pa so te ceste običajno
slabše vzdrževane, več je nepreglednih
ovinkov in drugih ovir, zahtevajo še večjo
pazljivost, kot je potrebna na glavnih cestah.
Kaj lahko se vam zgodi, da se boste hoteli
izogniti kakšnemu kamnu in zapeljali na¬
ravnost pod avto, ki bo pripeljal izza ovin¬
ka.

In še nekaj: kolo nikakor ni najprimernej¬
še sredstvo za prevažanje poljskega orodja,
kot so grablje ali celo kosa, čeprav žal ni
redek prizor, ko kolesar obložen z obojim
balansira po cesti.

Poglavje zase so kmetijski stroji, ki so
nedvomno potrebni iin koristni, vendar pri¬
lagojeni za delo na polju in ne za turistične
vožnje. Na cesti so okorni in neokretni,
zlasti še, če vozijo razne priključke, kot
so kosilnice, mlatilnice in podobno. Pona¬
vadi zavzamejo več kot polovico ceste in
se le s težavo umikajo nasproti prihajajočim
vozilom. Tudi vprege predstavljajo nevarno
oviro na cesti, zlasti še zaradi svoje po¬
časnosti. Ponoči in v megli pa morajo biti
obvezno opremljene z ustrezno signaliza¬
cijo. Nedopustno je, da se na traktor, ki
je prirejen za prevoz ene same osebe, Spra¬
vi cel kup ljudi, med katerimi so kar po
pravilu tudi otroci in ki sedijo na blatnikih,
priključkih in drugje ter s tem prav izziva¬
jo nesrečo.

Vrnimo se zdaj še malo k tistim, ki živite
v mestih. Mnogi izmed vas boste potovali
z avtom na morje ali kam drugam. Pri tem
bo vsa skrb odpadla na očeta, ki bo tudi
ves čas šofiral, če seveda tudi mamica
nima šoferskega izpita. Tu lahko tudi vi
prispevate svoj delež k bolj varni vožnji.
Voznik bo zaradi dolge vožnje, gostega pro¬
meta in nevarnosti na cesti bolj utrujen
in živčen kot sicer. Zato bo bolje, da ste
na zadnjem sedežu mirnejši in ne nadlegu¬
jete očeta z raznimi vprašanji in podobnim.
Med vožnjo se boste večkrat ustavljali.
Prav je, da se med postankom pretegnete
in nadihate svežega zraka, vendar ni nujno,

440  TIM 9, 10 • 75|76

da to opravite tako, da tekate čez cesto
do restavracije in nazaj in podobno. Pa
tudi ko prispete v kraj, kamor ste name¬
njeni, ni odveč kanček previdnosti. Promet
v letoviških krajih je ponavadi manj ure¬
jen, ljudje se gibljejo bolj sproščeno, to
pa lahko kaj hitro botruje nesreči. Skratka,
bodite previdni in obzirni na cesti ali kjer
koli že, saj boste le tako preživeli počitni¬
ce prijetno in brez nezgod.

NAČRT

PREPROSTEGA
POVEČEVALNI KA

Igor Lah

Pred vami je načrt preprostega povečeval-
nika, ki sem ga naredil po lastni zamisli
in bo prišel prav marsikateremu fotoamater-
ju-začetniku.

Za izdelavo potrebujemo naslednji material:

a — za ohišje, ohišje pokvarjene terrnos
steklenice,

c — lesena deščica za podstavek,
d — dve vodili, na kateri bomo povečeval-
nik pritrditi,

e — žarnico z grlom, ki ga bomo pritrdili
na dno ohišja,

f — objektiv, za katerega uporabimo dve
konkavni zrcali iz ročne svetilke, ter
plaokonveksno lečo.

Izdelava

Najprej pritrdimo v ohišje žarnico poljubne
moči, na ohišje pa obe vodiIi, ki morata
biti trdno pritrjeni. Nato se lotimo izdelave
objektiva. V plastičen zamašek najprej s
spajkalnikom pritrdimo eno od konkavnih
zrcal, vstavimo pjankonveksno lečo, nato
pa še drugo zrcalo. V podstavek izvrtamo
luknjo, vstavimo nosilec in ga pritrdimo z
vijakom. V poljubni razdalji od objektiva
zarežemo dve reži v širini filma, skozi ka¬
teri bomo vstavili film v povečevalnik. Vse
ostalo pa je dobro razvidno iz risbe.

TIM 9, 10 • 75|76 441

PERISKOP

Periskop je optična priprava, s katero lah¬
ko opazujemo okolico izza zidu ali iz ka¬
kega drugega skritega kraja. S periskopom
opazuje kapitan podmornice, kaj se dogaja
na morski površini. Z daljnogledom, ki je
zgrajen na principu periskopa, opazujejo v
vojni iz strelskih jarkov sovražnikove po¬
ložaje: uporabljajo ga tudi v miroljubne na¬
mene, na primer v laboratorijih pri delu z
radioaktivnimi snovmi.

Periskop, ki ga kaže načrt (slika desno),
je preprost. Za izdelavo potrebujemo samo
vezano ploščo in dve zrcali, ki naj vam jih
točno po merah v kosovnici ureže steklar.

Vse deščice izžagajte z rezljačo iz 5 mm
debele vezane plošče, upoštevajoč navede¬
ne mere. Robove zgladite z raskavcem in
zlepite s toplim klejem. Še preden vlepite
zadnjo deščico, vstavite obe zrcali. Zrcali
sta z enim krajšim robom uprti v kot med
dvema stenama, drugi rob pa pričvrstite s
selotejpom ali pa ga pritrdite z drobno
4 mm dolgo letvico k steni. Notranjost pe¬
riskopa počrnite s tušem, zunanjost pa po¬
barvajte s temno lužno barvo.

Seveda si lahko izdelate tudi večji peri¬
skop, ki bo dolg denimo 600 ali 800 mm.

V tem primeru izdelajte nov načrt z ustrez¬
nimi merami. Pazite, da bosta zrcali po-
stavljeni v kotu 45°.

KOSOVNICA 5


442  TIM 9, 10 • 75|76

Plutovinasta flota

Prav lepe čolničke, jadrnice, parnike in
vojne ladje lahko naredimo iz zamaškov.
Tako si sestavimo celo ladjevje, za kate¬
rega, smo ob bregu morda zgradili prista¬
nišče s pomolom. Nekaj primerov plutovi¬
nastih ladij vidite na sliki, še mnogo več
pa jih lahko izoblikujete po lastnem okusu
in željah.

Najenostavnejša je jadrnica s trikotnim
kartonastim jadrom. Za jambor rabi zobo¬
trebec, vžigalica ali tanka palčka.

Zanimiv je tudi čoln z veslačem. Polovico
zamaška predstavlja čoln, veslača pa izre¬
žemo iz kartona in ga seveda pobarvamo.
Ko smo ga vtaknili v prečno zarezo in za¬
lepili z OHO lepilom, mu damo v roke še
veslo.

Potniški parnik, ki ga prav tako vidimo na
sliki, ima kabino in dva dimnika. Kabino
izrežemo iz plutovine in jo z dvema buci¬
kama pritrdimo na trup. Dimnika sta iz
papirja, plutovine, bezgovega stržena ali
lesa. Na podoben način kot potniški parnik
izdelamo tudi vojno ladjo s topovskimi
cevmi.

Mlin ob potočku

Mlinček, to je vodno kolo, prav gotovo
znate izdelati. Najenostavnejšega naredimo
iz palčk, in ga namestimo v dve rogovilici,
ki smo ju zapičili v plitko dno hitro teko¬
čega potočka.

Prav nič več dela ne‘zahteva izdelava mlin¬
skega kolesa, za katerega objavljamo načrt.
V obod zamaška utrdimo v enakomernih

razdaljah kolesne lopatice, ki smo jih iz¬
rezali iz tanke lesene deščice. Skozi za¬
mašek prebodemo pletilno iglo — ta nam
predstavlja os kolesa. Stranska nosilca sta
tudi lesena in spodaj zašiljena. Zelo eno¬
stavno — ali ne?

mali oglasi

Ugodno prodam novo napravo za daljinsko vo¬
denje znamke MULTIPLEX-MPX-4 (oddajnik,
sprejemnik, z akumulatorjem in dva servo-
mehanizma). Kupim pa gorivo za glow-plug
motorčke.

Željko Povh
Pot na Polšco 75
68270 Krško

Prodam lokomotivo, tri tovorne vagončke in
krožno progo po HO sistemu za 170,00 din.
Kupim pa visokoohmske slušalke.

Albert Šuštaršič

Mošnje 8c
64240 Radovljica

Kupim dobro ohranjen eksplozijski motorček s
prostornino od 1,5 do 2,5 ccm. Cena naj ne
presega 300,00 din.

Mišo Pavlič
Kajuhova 12
61230 Domžale
tel. 72-850

Kupim rabljen eksplozijski ali dizelski motorček
s prostornino od 0,8 do 2 ccm. Cena naj ne
presega 250,00 din.

Igor Štajner
Ljubljanska 67a
61230 Domžale

TIM 9, 10 • 75|76 443

izumiteljski kotiček

Iv  _

PREISKAVE
MATERIALA

Marko Drenovec

Če greste v trgovino in se odločite, da
boste kupili nek izdelek, na primer kavni
mlinček, boste prodajalca prosili, da ga
preizkusi. Čeprav ta preizkus ne pove vse¬
ga o kvaliteti izdelka, se boste le lažje
odločili za takega, ki v trgovini deluje in
ne za tistega, ki že na samem začetku
odpove. Kupec hoče vsaj približno vedeti
kaj bo kupil; za pošten denar hoče dobro
robo in ne »mačka v Žaklju«.

V industriji je pregled materiala, ki ga
bomo porabili za izdelavo nekega strojnega
dela ali elementa konstrukcije, še veliko
bolj pomemben. Še tako drobno kolesce v
velikem mehanizmu mora prenesti dolo¬
čene obremenitve, sicer pride do loma in
v končni posledici do nesreče in tragedije.
Ni čudno, da obstajajo pri nas in v svetu
različne znanstvene organizacije, ki se
ukvarjajo s preiskavami različnih materia¬
lov. Po obsežnih preiskavah in poizkusih
izdajajo potrdila — ateste, s katerimi do¬
voljujejo uporabo določenega materiala. In
kaj tako delo vključuje? V kratkem vam
bomo skušali predstaviti nekaj načinov
preiskav kovinskih materialov. Najprej je
treba vedeti, da obstajajo metode, pri ka¬
terih preiskovani vzorec uničimo — po¬
rušimo, in metode, pri katerih ostane vzorec
rec — izdelek nepoškodovan in uporaben.
Oglejmo si to na nekaj primerih.

Izdelali smo serijo litih vztrajnikov iz iste¬
ga materiala in po enakih postopkih. Kupec
zahteva, da imajo ti vztrajniki določene
trdnostne lastnosti. Izmed množice izdel¬
kov bomo »žrtvovali« nekaj primerkov in
jih preiskali.

Izvedli bomo trgalni poizkus,  s katerim bo¬
mo ugotovili natezno trdnost materiala. Iz
vztrajnika bomo izrezali probe-epruvete (sli¬
ka 1). Vpeli jih bomo v čeljusti trgalnega
stroja (slika 2) in jih obremenjevali s silo
v smeri podolžne osi. Vzorec se bo raz¬
tezal in deformiral, pri neki določeni obre¬
menitvi pa se bo pretrgal. Iz sile oz. obre¬
menitve, ki je bila potrebna, da se je vzo¬
rec določenih izmer pretrgal, bomo izra¬
čunali natezno trdnost materiala. Te vrste
poizkusov se najpogosteje uporabljajo in
nam o materialu tudi največ povedo.
Vzorec lahko obremenimo tudi na tlak. V
načelu so probe enake oblike kot za trgalni

Slika 2

444  TIM 9, 10 • 75|76

poizkus. Poizkus pride v poštev, če hoče¬
mo ugotoviti, kako se bo material obnašal
pod vplivom zunanje sile, ki povzroča
skrajšanje — zgnetenje vzorca. Izvajamo
ga na univerzalnih trgalnih strojih ali po¬
sebnih stiskalnicah (slika 3).

Slika 3

Materiale, ki bodo obremenjeni med obra¬
tovanjem na upogib (konzole, mostovne
konstrukcije, žerjavi), preiskujemo v tej
smeri (slika 4). Silo P povečujemo do neke
določene vrednosti ali pa do popolnega pre¬
loma preizkušanca.

Slika 4

Jeklo mora imeti določeno žilavost. Kaj to
pomeni? če bi hoteli na kratko opraviti s
tem izrazom, bi rekli, da je steklo krhko,
ker se pod udarcem zdrobi brez predhodne
večje deformacije. Za jeklo, ki je žilavo,
velja ravno obratno. Na preizkušancu (sli¬
ka 5) izvedemo zarezni udarni preizkus, in
sicer na Charpyjevem stroju — kladivu
(slika 6). Pri udarcu se preizkušanec pre¬

slika 6

lomi in deformira; za to se porabi dolo¬
čena energija — delo. In čimvečje je po¬
rabljeno delo, tembolj je material žilav.
Oglejmo si še merjenje trdote. Trdota je
odpornost materiala proti vtiskanju nekega
drugega tršega telesa. Vzorec spoliramo
in ga obremenimo s tlačno silo prek krog¬
lice (slika 7) ali piramide določenih mer.
Iz prvega odtisa izračunamo trdoto; razum-

TIM 9, 10 • 75|76 445

Slika 7

Ijivo je, da je pri tršem materialu odtis
manjši. Poizkus, ki je enostaven in hitro
izvedljiv, opravimo na aparatu, ki ga pri¬
kazuje slika 8.

Slika 8

Druga vrsta poizkusov je možna brez po¬
rušitve preiskovanega kosa. Naprimer, da
nas zanima, če v nekem posebno važnem
delu ni plinskih mehurčkov. Tu si pomaga¬
mo tako, da objekt presevamo z rentgen¬
skimi žarki, ki jih po prehodu skozi mate¬
rial prestrezamo na zaslonu ali filmu. Po-
črnitve, ki nastanejo na filmu zaradi se¬
vanja, nam povedo, če je v materialu na¬
paka ali ne. Ravno tako je možno skozi
nek kos prevajati zvok visokih frekvenc
(2,10 4 —1,10 10  Hz) — ultrazvok. Izhodno in¬
tenziteto ultrazvočnih valov poznamo, me¬
rimo pa njihovo intenziteto na izhodu iz
materiala. Če snop valov na poti skozi
material naleti na kakšno napako, je ta

intenziteta manjša od vstopne; iz tega pre¬
iskovalec sklepa na napake v notranjosti.
S tem, kar smo tu bežno omenili, še nika¬
kor niso izčrpane možnosti tovrstnih pre¬
iskav. Iz dneva v dan se postavljajo nove
zahteve o kvaliteti izdelkov in temu se
mora prilagajati tudi preiskovalna tehnika.

TIMOVA NALOGA

Objavljamo zadnjo TIMovo nalogo v tem
letniku. Po pismih sodeč se kar precej
ukvarjate z ročnim delom — izdelovanjem
različnih tehničnih predmetov. In pri svo¬
jem hobiju pogostokrat naletite na povsem
postranske probleme, ki se jim lahko po
premisleku izognete, večkrat pa jih je le
treba na nek način rešiti.

Prav gotovo ste že kdaj delali kakšno ogro¬
dje iz aluminijastih cevi. Dokler jih ni treba
kriviti, je še vse v redu, potem pa nasto¬
pijo težave: kako lepo in enakomerno ukri¬
viti cev. Če smo nekoliko prehitri in brez¬
glavi, se nam prepogne in preščipne na
nepravem mestu in material lahko zavr¬
žemo. Ni treba postati malodušen; problem
krivljenja cevi je pereč tudi sicer v indu¬
striji in še danes patentirajo po svetu
veliko število novih postopkov. Svoj pred¬
log lahko daste tudi vi. Problem je takle:
kako bi ukrivili cev s premerom 0, tako
da bi kraka med seboj tvorila kot 90°
[slika 9) in da bi se presek pri tem ne
spremenil. Razmislite, kaj se dogaja z ma¬
terialom v točki A in B! Kakšen naj bo
postopek krivljenja cevi, če ima le-ta maj¬
hen premer in če je premer nasproti de¬
beline stene cevi velik? Nalogo boste lah¬
ko reševali na papirju ali pa tudi praktično
in izkušnje vam bodo kdaj še prav prišle.
Kljub bližajočim se počitnicam in vsemu,
kar je z njimi v zvezi, nam pišite, da bomo
tudi v prihodnje lahko pisma objavljali v
»Našem razgovoru«.

Na koncu še eno opozorilo: večkrat prej¬
memo pisma brez pošiljateljevega naslova.
Ne pozabite na to malenkost, saj je sicer
vaš trud zaman, ker roma prispevek na¬
ravnost v koš.

Prijeten oddih in nasvidenje v septembru!

446  TIM 9, 10 • 75|76

NAŠ POGOVOR

Prišli smo do konca šolskega leta in za
nekaj časa se poslavlja tudi TIM in z njim
vsi, ki vanj pišemo. Upamo, da naš trud
ni bil zaman, Dokaz za to je tudi kopica
pisem, s katerimi ste nas zasuli; še sre¬
ča, da ima zadnja številka nekoliko več
prostora in da se bomo lahko brez stiske
pogovorili. Preden pa preidemo k vsebini

posameznih pisem, pa vam moramo pove¬
dati, da bomo poln predal pisem vrgli v
koš in pri tem ne bomo imeli prav nič sla¬
be vesti. Kako to? Preprosto, vsa prispela
pisma, ki so se med letom nabirala, smo
skrbno hranili, saj se držimo tistega: »Na¬
rod naš dokaze hrani!« Sedaj bomo torej
predal izpraznili, da bo v njem prostor
za nova pisma v letu 1976/77. Nadejamo
se, da ne bo dolgo prazen.

Stojan Obid iz Cerknega je napisal: »Ta¬
kole si jaz predstavljam vozilo za risanje
črt na cestišču: to bi bilo vozilo, v katerem
bi v sprednjem delu sedel šofer, v sred-

Slika 1

c*.o- j/^ l

TIM 9, 10 • 75|76 447

barva

448  TIM 9, 10 • 75|76

rijem delu pa bi bil rezervoar z barvo. Ta
bi po ceveh dotekala v valje, ki bi jih
bilo mogoče hidravlično spuščati in dvi¬
gati. Na obodu bi bila nameščena penasta
guma, ki bi se prepojila z barvo. Od dol¬
žine traku in penaste gume bi bilo odvisno,
ali bomo risali prekinjene ali neprekinjene
črte. (Slika 1)

Iz Postojne se je oglasil Darko Muhič, ki
nam je v enem pismu poslal kar tri rešitve
za tri zastavljene naloge. Z zračno pošto
je že nekoliko pozen, zato pa si oglejmo
stroj za risanje črt. (Slika 2)

Veliko komentarja ni potrebno. Morda le
to, da je Darko varčen — to je popolno¬
ma pravilno, in bi barvo, ki bi ne bila
uporabljena, filtriral in dal v posodo z ostalo
barvo.

Dalje piše, kako bi zalival rože. Iz vsega
lahko povzamemo, da so njegove zamisli
zelo preproste, a verjetno učinkovite.

Loris Vižintin iz Kopra je konstruiral na¬
slednji stroj — vozilo: (Slika 3)

Bistveno je kolo (1) posebne oblike, s ka¬
terim reguliramo pritisk na kolo (3) za
barvanje. Ostali kolesi (4 in 5) rabita za
prenos barve iz posode (6) na kolo (3).
Če se kolo 1 vrti, potem rišemo prekinje¬
no črto, če pa ga izklopimo z vzvodom 9,
potem rišemo lahko neprekinjeno črto.

Na podobno zamisel je prišel tudi Igor
Kraševec iz Slovenske Bistrice. Piše, da
mu je končno le uspelo sesti za mizo in
narisati svojo rešitev.

Poglejmo še malo, kako bi poskrbeli za
svoje rože med odsotnostjo. Če sklepamo
po številu pisem, potem lahko rečemo, da
je med vami kar precej vrtnarjev.

Iz Preserja — Podpeči se je oglasil Alojz
Suhadolnik. (Slika 4]

Rezervoar (1) se prazni in plovec (2) omo¬
goči, da začne dotekati voda iz vodovoda.
Ko je rezervoar poln, plovec dotok zapre.
Voda iz rezervoarja kaplja skozi odprtine
(3) na njegovem dnu po paličicah (4) v
podstavljene posode (5). Te zapirajo listne
vzmeti (6). Ko se v posode (5) nateče
dovolj vode, se vzmeti upognejo in voda
steče na rože.

Še enkrat Loris, tokrat kot ljubitelj rož.
K njegovi shemi še tudi komentar: Kolut
(1) je povezan prek prenosov, ki zelo
zmanjšajo število vrtljajev — maks. 1 vrt¬
ljaj na dan. Na kolut je napet programski
trak (10). Ta ima režo iz prozornega mate¬
riala (12). Za trakom sveti žarnica (2), ki
jo napaja baterija B2. Ko se kolut (1) vrti,
pride reža (12) do žarnice in svetloba lah¬
ko pade na fotocelico (9). Ustvari se toko¬
krog in elektromagnet dvigne zaporo (8),
da lahko voda priteče do lončkov. (Slika 5)
Prvič se je javil Matjaž Andrejčič iz Ljub¬
ljane. Rad prebira TIM in TIMove naloge,
vendar se doslej še ni opogumil. Objava
njegove zamisli mu bo sedaj verjetno v
vzpodbudo. (Slika 6 na str. 451)

Ko voda v posodi pod rastlino izhlapi, se
elektroda, ki je pritrjena na plovec, dotakne
dna in sklene tokokrog. Črpalka začne pre¬
črpavati vodo, in ko je te dovolj, se tčko-
krog prekine. Matjaž pravi, da je ta si¬
stem preizkusil že pri avtomatičnem vžigu
rakete, čakamo, da nam sedaj pošlje še
odgovor na nalogo o izdelavi raket, saj

TIM 9, 10 • 75|76 449

Slika 5

je videti, da ima tudi tu dovolj izkušenj in
mislimo predvsem praktičnih. Tega smo
vedno najbolj veseli.

Boštjan Duhovnik iz Preske pri Medvodah
bi kar na štiri načine zalival rože. Čeprav
so vsi zanimivi, bomo omenili le dva. (Sl. 7)
Pod cvetličnim lončkom (1) je podstavek
(2). Pod njim je spiralna vzmet (3), ki s

Slika 7

450  TIM 9, 10 • 75|76

Slika 8

Slika 6

pomočjo vodila podstavka (4) ob pomanj¬
kanju vode naredi kontakt [5). Lahko po¬
žene črpalko (7), ki iz vodovodne napelja¬
ve (8) načrpa vodo; zaradi teže se toko¬
krog do nadaljnjega prekine.

Drugi način je s samodejno pipo. (Slika 8)
»Delovanje je podobno kot pri straniščnem
zbiralniku. Kot vemo, je vlažna zemlja bolj¬
ši prevodnik električnega toka kot suha.
V cvetlični lonček bi zasadili dve elektrodi
in ju prek ampermetra zvezali v tokokrog.«
(Slika 9)

To je uvod pisma Marka Uršiča iz Preserja.
Potem pa nadaljuje s skico in komentar¬
jem.

TIM 9, 10 • 75|76 451

buje rastlina več vlage, bo vrtnar narav¬
nal vzvod A, sicer pa v smeri puščice 2.
Vzvod A in igla ampermetra predstavljata
stikalo. Ko se tokokrog sklene, elektro¬
motor odpre ventil za kratek čas in voda
lahko odteče iz rezervoarja in zalije rožo.
Stikalo S, ki ga poganja elektromotor (M)
skrbi, da so med posameznimi zalivanji
določeni časovni presledki.« (Slika 10)

Na koncu povejmo, da sta nam verjetno
brat in sestra Sandi in Marija Batistič iz

ju bomo podrobneje opisali v prvi številki
TIMa 1976/77, ko se bo nabralo še več
tovrstnih rešitev. Veseli nas, da se je tudi
letos enkrat javilo dekle in to še s pod¬
ročja raketarske tehnike.

Zadnjo nagrado v letošnjem letniku bo
prejel

Stojan Obid, Cerkno 21, 65282 Cerkno.
Čestitamo!

452  TIM 9, 10 • 75|76

MAKETA MALE
ŽELEZNICE —NASELJA
IN RAZNI DETAJLI

Matjaž Zupan

Starinsko mesto

V prejšnji številki TIMa smo si ogledali
gradnjo hiš. Danes pa si oglejmo, kako hiše
sestavimo v naselja in kako naredimo še
razne druge drobnarije, ki stojijo v okolici

hiš.

Starinsko mesto z lučmi in drevesi

Najprej se morate odločiti, kako staro naj
bo mesto, ki ga želite postaviti na svoji
maketi. Na moji maketi stoji kakih 100 let
staro mesto, podobno stari Ljubljani. Tudi
slika tega mesta je v četrti številki TIMa
na strani 179. V današnji številki pa vidite
na sl. 1 isto mesto, ki sem ga dopolnil z
drevesi iin lučmi. Slika 2 iin slika 3 pa
prikazujeta detajle iiz tega mesta. Lahko pa
kombinirate hiše iz različnih obdobij, mor¬
da naredite še ostanke starega mestnega
zidu ali pa antične razvaline, kot v Ljublja¬
ni na Mirju, kjer stoji del obzidja rimske
Emone. Tudi grad na griču nad mestom ne
bo odveč.

Hiše v središču mesta imajo izložbe in
trgovine, morda celo arkade. Pogosto imajo
takšne hiše na sprednji strani razne prizid¬
ke, ki so pomaknjeni ven iz fasade, ali pa
majhne balkončke. Okoli oken pa so okra¬
šene s štukaturami ali podobnimi okraski.
Hiše stojijo tesno skupaj, med njimi so le
sem ter tja tesne uličice, ki so ponekod
le meter široke, iin pa ozka dvorišča, polna
stare ropotije. Prototip takega mesta je
Mestni trg v Ljubljani, če ste se odločili
za tako mesto, si lahko naredite skice ali
celo fotografije pravih hiš.

Hiše so različno visoke, od enega do šti¬
rih nadstropij. Nekatere imajo balkone v
vsakem nadstropju po celi dolžini — tako
imenovane gartke. V mestu so ponavadi na¬
slednja poslopja: mestna hiša, banka, hotel,
cerkev, šola, živilska tržnica, kioski s časo¬
pisi, poleg tega pa še vodnjak, park ali
zelenica, parkirni prostori pa še razne dru¬
ge drobnarije.

Nesreča na glavni ulici. Na hišah so nad vrati
hišne številke

Stranska ulica s trgovinami

TIM 9, 10 • 75|76 453

Na hitro si oglejmo, kako naredimo neka¬
tere od teh. Za hotel, banko, šolo ali pošto
vzamemo največje hiše in nanje pritrdimo
napise. Napise lahko naredimo sami; na
papir napišemo z barvnim flomastrom s
pomočjo šablone ustrezne napise. Mestna
hiša je ponavadi najlepša in največja v
mestu, stoji v središču, na njej pa je vča¬
sih manjši stolp z uro. Pred njo stoji vod¬
njak, v centru pa je še cerkev. Cerkev
naredimo enako kot osta.e hiše, le da ima
drugačna okna, zvonik z uro in je precej
večja. Uro lahko narišemo kar s floma¬
strom. Če mesto ni v ravnini, pa lahko stoji
cerkev na nekoliko dvignjenem prostoru,
do katerega vodijo stopnice. Ta »podsta¬
vek« za cerkev naredimo iz stiropora, ki
ga tako obdelamo, da je videti kot zid.
Kako se to naredi, si oglejte v poglavju o
mostovih v TIMu številka 7.

Za zelenjavni trg vzamemo večji prostor,
na katerega postavimo prodajne pulte za
branjevke. Te naredimo iz furnirja in zobo¬
trebcev. Iz zobotrebcev naredimo štiri cen¬
timetre dolge noge, ki jih prilepimo na
3 x 1 centimeter veliko ploščico iz furnir¬
ja, kot kaže slika 4. Iz lesa izrežemo majh¬
ne kockice in jih uporabimo kot zaboje, če
pa imamo še kakšne barvaste kroglice, jih
damo na pult kot zelenjavo in sadje. Jaz
sem v ta namen uporabil majhne sladkorne
kroglice za okraševanje torte. Če pa ne
boste postaviti na pulte ničesar, tudi nič
hudega, saj so trgi ob popoldnevih prazni.
Poleg sadja in zelenjave prodajajo na trgu
tudi cvetje pisanih barv.

Nekje naredite majhno zelenico ali park s
travo in drevesi. Prek parka vodijo potke,
v njem pa so klopi za sprehajalce. Na robu
zelenice lahko stoji kiosk s časopisi ali
osvežilnimi pijačami. Naredimo ga iz kosa
lesa, višine 2,5 centimetra, dolg in širok
pa naj bo 3 do 4 centimetre. Streha je lah¬
ko ravna, narejena iz staniola ali sivega

kartona. Na vsaki strani naj bo za pol cen¬
timetra širša od hiše, da varuje kupce pred
dežjem. Pred prodajnim okencem lahko na¬
redimo še potičko. To narediimo tako, da
prežagamo leseno jedro kioska na dva dela,
prilepimo mednju nekoliko večji karton in
zlepimo vse skupaj. V izložbo pa s tempero
naslikamo stvari, ki jih prodajajo. Ne sme¬
mo pa pozabiti na vrata, če ste navdušeni
nad detajli, naredite še koške za odpadke.
Če ste kdaj kupiti plastično hišo in ostan¬
kov niste vrgli stran, zeleno plastiko okrog¬
lega preseka narežite na pol centimetra
dolge kose in jih s pinceto prilepite na
hiše, drevesa ali luči.

Oglejmo si še ulice in ceste v takem me¬
stu. Te so večinoma ozke, zavite, tlakovane
in z ozkimi pločniki. Marsikdaj so ulice
zaprte za motorni promet in namenjene le
pešcem. Ob ulici stojijo starinske luči za
cestno razsvetljavo in razni prometni znaki
ter kažipoti. Luči bomo zelo težko naredili
sami, zato si oglejmo izbor električnih luči
v trgovini Mehanotehnike. Imajo jih več
vrst (po 36,00 din za kos). Ko to pišem,
imajo tudi transformatorje za napajanje teh
luči po 53,40 din. Prometne znake in kaži¬
pote pa naredimo sami. S flomastrom jih

Mesto s pravo tramvajsko linijo

narišemo na karton, veliki naj bodo okoli
pol centimetra, nakar jih prilepimo na žeb¬
ljičke, ki smo jih zabili v tla. Pločnik na¬
redimo iz sivega kartona. Odrežemo 1
centimeter širok pas in ga nalepimo ob
hišah.

Po ulicah starih mest pogosto vozijo tram¬
vaji. V tujini se dobe tramvaji, ki kot mala
železnica tudi zares delujejo. Sliko take
tramvajske makete kaže slika 5.

454  TIM 9, 10 • 75j76

Moderna mesta

Pa si oglejmo mesta, zgrajena v zadnjih
desetletjih. Hiše so velike, z veliko nad¬
stropji, precej je nebotičnikov. Grajene so
ena zraven druge, imajo veliko velikih oken,
bogate izložbe in trgovine v pritličju. Veči¬
noma so pravokotnih oblik, z ravno streho.
Naselje je grajeno po načrtih, tako da so
uiice ravne in pravokotne ena na drugo.
Pročelja so večinoma siva, najnovejša pa
imajo kovinska pročelja kot ljubljanska Me¬
talka. Takega naredimo sami, tako da pri¬
lepimo na karton staniol, ki ga uporablja
mama za pečenje. Vidi naj se tista stran,
ki je bolj motna. Staniol dobite v vseh
večjih trgovinah.

Ceste so široke, glavne so štiripasovne z
zelenico na sredi, ob robu je najprej kole¬
sarska steza nato pa še širok pločnik. V
križiščih stojijo semaforji, na tleh pa so
prehodi za pešce. V trgovini Mehanotehnii-
ke imajo semaforje s pravimi lučkami po
75,00 din, take, ki nimajo lučk in jih mo¬
rate sami sestaviti in pobarvati, pa po pri¬
bližno 2,50 din. Razne oznake, narisane na
cesto, naredimo iz belega ali rumenega
izolirnega traku. Za prehod za pešce ga
narežemo povprek, kot kaže slika 6 a, črte

izolirni trak

Tako narežemo izolirni trak za prehod za pešce

izolirni trak

Tako pa za cestne črte

na sredini ceste lin oznake pri križiščih in
avtobusnih postajah pa naredimo iz podol-
gem narezanega izolirnega traku. Ko smo
si pripravili koščke, jih skrbno nalepimo
na cestišče. Če izolirnega traku nimate, pa
bo dobra tudi tempera. Iz tršega papirja si
naredite šablono — dva ravna kosa zlepite
med seboj s selotejpom tako, da je med

Šabloni za barvanje prehodov za pešce in črt

njima 1 do 2 milimetra široka reža. Za
prehod za pešce pa zlepite skupaj več
ozkih koščkov, kot kaže slika 7. Za barva¬
nje teh in podobnih stvari imajo pri Meha-
notehniki komplet šestih čopičev za 37,00
dinarjev.

Tlakovano cesto ne moremo narediti sami,
zato se v tujini dobi papir, potiskan kot
tlak. Asfaltno cesto naredimo tako, da
cestišče barvamo s temnosivim plastofilom.
Na hišah in na posebnih panojih ob cesti
in ob železnici so velike table z reklamami.
Take si naredite sami. Uporabite razne
majhne napise na ovitkih in škatlah različ¬
nih proizvodov. Prav tako lahko uporabite
nalepke na bananah. Reklamne nalepke v
novem mestu na mojii maketi vidite na sli¬
ki 8. Reklamne panoje ob cestah pa nare-

Glavna ulica v centru modernega mesta. Prva
hiša na desni je pošta.

Na njej je tudi poštni nabiralnik

TIM 9, 10 • 75|76 455

dite tako, da na kos kartona nalepite rekla¬
mo. Nato ta karton nalepite na dva žebljič¬
ka, 'ki ste ju zabili v tla. Tak pano je tudi
v TIMu številka 6 na strani 281, sl. 7.
Ponekod pa rti prehodov za pešce, ampak
so podhodi ali nadhodi. Nadhodi so večkrat
čez železniške tire, trenutno se jih dobi tudi
v Mehanotehniiiki. Podhod pa bomo naredili
sami. V tla bomo naredili na vsaki strani
ceste po eno pravokotno odprtino, vanjo
pa dalli kos lesa, ki smo ga pazljivo izrezali
v obliki stopnic z ločno žago, kot kaže
slika 9. Iz sivega kartona naredimo še ogra¬
jo in ogradimo luknjo.

Prerez podhoda za pešce

Pa še nekaj drobnih napotkov. Izložbe naj
bodo velike — ponavadi zavzamejo celo
pritličje. So modernih oblik in pogosto
imajo na steklu barvne okraske. Polne so
pisanih proizvodov. Parkirni prostori so ve¬
liki, dobro označeni s črtami im znakom,
v bližini pa je čuvajnica za pobiralca par¬
kirnine. Če pa tega mi, so pri posameznih
prostorih parkirne ure. Parkirni prostor je
tudi na sliki 10 v ospredju. Zraven je po-

Moderno mesto, v ospredju parkirni prostor

staja mestne avtobusne linije, na katero
ravnokar prihaja avtobus. Hiše Imajo v pri¬
tličju izložbe.

Predmestja

Mesta imajo vedno v središču poslovni del
s trgovinami itn pisarnami, v okolici pa so
predmestja, namenjena stanovanjem. Hiše
so manjše, različnih starosti in oblik od
enodružinskih vili z bujnimi vrtovi do blo¬
kov. So bolj narazen, vmes so vrtovi in
mnogo zelenih površin. Ulice so ožje — na
njih pa parkirajo vozila. Od hiše do hiše
vodijo žice električne napeljave. O tem
bom napisal nekaj v drugem delu članka,
Med hišami najdemo igrišča za otroke, ze¬
lenjavne ali cvetlične vrtove, žive meje,
stojala za stepanje preprog, pred hišami so
posode za smeti, ograje, garaže, drevesa,
bazen, vrvi s perilom, ki se suši, športna
igrišča, morda tudi vrtnarija s toplo gredo.
V takih okoliših so tudi šole in vrtči. Oglej¬
mo si, kako naredimo nekatere od teh stva¬
ri.

Otroško igrišče — Iz kartona ali furnirja
naredimo nizko ograjico, kot na sliki 11, in

Ograda za otroško igrišče, v katero natresemo
mivko

vanjo nasujemo droben prah z dvorišča, za
mivko. Iz lesa lahko izrežemo razne pred¬
mete, kot jih vidimo na pravih igriščih. Če
smo spretni, bomo iz vžigalic ali furnirja
in sukanca naredili še gugalnico in klopi.

Predmestni stanovanjski blok, na desni stojalo
za stepanje preprog

456  TIM 9, 10 • 75|76

Stojalo za stepanje preprog — Dve leseni
palčki postavimo navpično v tla. Pri vrhu
jima zvrtamo luknji in damo skoznju trdo
žico. Na žico damo še kos barvastega bla¬
ga alti papirja kot preprogo. Tako stojalo
je na sliki 12 na desni strani, kaže pa nam
ga tudi slika 13.

Stojalo za stepanje preprog

Stojalo za sušenje perila — Več tankih le¬
senih palčk postavimo navpično v tla in
jim pri vrhu zvrtamo luknje pravokotno na
smer, v kateri so palčke postavljene. Vanje
damo koščke trde žice in jih povežemo s
tankim sveti o rjavim sukancem, »z vrvmi«,
kot kaže slika 14. Na to damo še koščke

vrvi

belega blaga ali papirja za rjuhe. Visoko
naj bo največ 2 centimetra, med posamez¬
nimi palčkami pa naj bo razmak treh ali
štirih centimetrov.

Posode za smeti — Naredimo jih iz okrog¬
lih lesenih palčk, premera pol centimetra.
Narežemo centimeter dolge kose in jih po¬
barvamo sivo. Barvamo jih tako, da jih
nabodemo na bucike ali tanke žebljičke. Z
roko držimo za te bucike, da ne razmažemo
barve.

Ograje — Teh je veliko različnih vrst. Po¬
znamo betonske, žičnate, lesene in kombi¬
nirane. Pogoste so take, ki imajo betonske
stebre, vmes pa žičnato mrežo. Betonske
stebre naredimo iz sivo pobarvanega lesa.
Tako, kot jo kaže slika 15, pa iz vezane
plošče, debeline 3 milimetre, kii jo izreže¬

mreža

Betonska ograja z žično mrežo

mo z ločno žago. Za žično mrežo pa upo¬
rabimo staro sito.

Leseno ograjo naredimo iz tankih trakov
furnirja. Po možnosti naj ne bodo širši od
enega do dveh milimetrov. Krajše postavi¬
mo navpično, 2 do 3 centimetre narazen in
jih prečno povežemo, kot kaže slika 16.

Lesena ograja

Žičnato ograjo, kot jo uporabljajo za ogra¬
jevanje tovarn, naredimo tako, da v tla za¬
bijemo žebljičke In jih povežemo s tanko

Žična ograja

veliko vrst, saj sta si redkokdaj po dve
enaki. Tudi namen uporabe je različen —
od okrasnih ograj okoli hiš za zaščito vr¬
tov do ograj okoli pašnikov In balkonskih
ograj.

Bazen — Stoji pri bogatejši vili ali v re¬
kreacijskem centru. Na maketo bomo po¬
stavili le manjši bazen, saj bi moral biti
tak z olimpijskimi merami (dolžina 50 mj
pri nas dolg kar 58 centimetrov! Naš naj
bo dolg 5 do 10 centimetrov. Na tla nale¬
pimo papir modre barve. Iz vezane plošče
naredimo okvir, »rob« bazena in ga pobar¬
vamo sivo. Položimo ga prek papirja. Papir
naj bo tako velik, da pridejo robovi pod
okvir. Na eni strani zvrtamo dve luknjici
in damo vanju dve žički za ograjo. Bazen
z moje makete je na sliki 18. Zraven so
kopalci, miza, kabina za preoblačenje in
igrišče.

TIM 9, 10 • 75|76 457

Bazen s kopalci

Športno igrišče — Atletsko stezo naredimo
iz najfinejšega črnega smirkovega papirja.
Tak papir lahko uporabimo tudi za ceste.
Nanj z ošiljeno kredo narišemo ustrezne
črte. Naredili bomo igrišče za tenis, kot je
na sliki 19, ali pa za košarko ali rokomet.
Nogometno igrišče pa je preveliko za make¬
to, morda naredimo takega za mali nogo¬
met. Gole naredimo iz dveh žebljičkov, ki
ju zabijemo v tla in prečno povežemo z
zobotrebcem ali vžigalico. Za mrežo pa
uporabimo košček stare najlonske nogavice.
To je nekaj podrobnosti za predmestje.
Naredimo lahko še gostilno z mizami in
stoli na vrtu. Predmestne bloke in tako
gostilno vidite na sliki 20.

Teniško igrišče z zaščitno mrežo za lovljenje
žogic

Predmestje s stanovanjskimi bloki in gostilna
z vrtom

458  TIM 9, 10 • 75|76

Vasi

Razen v mestih pa živijo ljudje tudi v va¬
seh. Večinoma se ukvarjajo s kmetijstvom,
zato so v okolici vasi polja in pašniki. Hiše
v vaseh so manjše, imajo manjša okna,
strme strehe, ponekod celo slamnate, mar¬
sikatera je iz lesa. Natlačene so skupaj ob
glavni uliici, ki pa je včasih le ozek kolo¬
voz, za hišami pa se gnetejo gospodarska
poslopja, na primer senik, hlev, kakšna
ropotarnica, skedenj, kurmiik in podobno.
Na travniku pa stoji kozolec, o njih še ne¬
kaj kasneje, v hribovitih predelih pa imajo
majhne kolibe za seno. Tudi o vsem, kar
raste na njivah — žitu, vinski trti, hmelju,
pa fižolovkah, zelju in podobnem — bo
govora v drugem delu članka. Poleg hiše
naredimo skladovnico drv iz vžigalic ali
zobotrebcev.

Poglejmo, kako naredimo žitne snope.

Žitni snopi

Njiva s kozolci in žitnimi snopi

Več nitk zlatorjavega sukanca povežemo
skupaj na razdaljah tričetnt centimetra. Na¬
to jih razrežemo s škarjami pa imamo sno¬
pe ravnokar požetega zlatega žita. Kako
to naredimo, se vidi tudi na sliki 21, kakšni
so na moji maketi- pa vidimo na sliki 22
pred desnim kozolcem in na srednji njivi.

Razni detajli

Za drugi del današnjega članka sem izbral
razne manjše detajle z moje in s tujih ma¬
ket. Ogledali si bomo rafinerijo, kozolce,
kamnolom, smetišča in, če bo prostor do¬
voljeval, še kaj drugega.

Kamnolom — Naredimo ga na pobočju hri¬
ba. Naredimo kamnito oz. skalno steno iz
s sivim plastofilom pobarvanega stiropora.
Pod steno nasujemo drobne kamne. Še bo¬
lje bo, če za steno vzidamo v hrib pravi
kamen, pod steno pa natresemo drobir iste¬
ga kamna. Zraven lahko postavimo drobno
kočo za orodje in, če ju -imamo, še nakla¬
daš in tovornjak. Kakšen je kamnolom na
moji maketi, vidimo na sliki 23.

Kamnolom

Smetišče — Vsak dan odvržemo v mestih
cele gore odpadkov, ki jih Snaga odvaža na

TIM 9, 10 • 75|76 459

smetišča. Tudi na maketi lahko naredimo
tako smetišče, ali pa manjše, »neuradno«
smetišče, kot jih je pri nas žal polno po
gozdovih. Lahko pa stoji tudi v kakšnem
kotu tovarniškega dvorišča ali zraven skla¬
dišča. Naredimo ga tako, da razne drobne
ostanke zmečemo na kupček. Zraven damo
drobno žaganje, ki ostane pri žaganju z
ločno žago, pa kakšno kapljico starega av¬
tomobilskega olja, košček lesa za lesen
zabojček, koščke papirja za odvržen časo¬
pis in podobno. Smetišče na moji maketi
stoji zraven tovorne železniške postaje,
vidimo pa ga na sliki 24.

Smetišče pri tovorni železniški postaji na desni
strani

Slap — O tem sem že nekaj napisal v peti
■številki TIMa. Risal pa mi je Erik Blaževič
iz Gaberja pri Brežicah in se zanimal za
črpalko, še enkrat omenjam, da jih imajo
pri Mehanotehniki po 29,00 din. Danes pri¬
lagam še sliko slapa, to je slika 25, in kot

Slap z Jezercem

dodatno možnost uporabe črpalke skico
vodnjaka, slika 26. Za napajanje črpalke
rabimo enak transformator kot za lučke.

Medmestne ceste — široke naj bodo od
8 do 10 centimetrov, po sredi im včasih
tudi ob straneh pa tečejo črte. Kako jih
naredimo, si oglejte v poglavju o modernih
mestih. Cesta je vedno nekoliko nagnjena
od sredine proti robu, da voda ob dežju
lažje odteka. To naredimo tako, da damo,
ko cesto gradimo, na sredo ceste karton in
na debelo premažemo s plastofilom. Nato
ta plastofil oblikujemo s šablono iz tršega
kartona ali iz vezane plošče. Šablona naj
ima obliko prereza ceste, kot jo vidimo na
sliki 27. Ob robu ceste pa so tudi količki
za označevanje roba. Ti so plastični, bele
barve. Naredimo jiih iz ostankov plastike
bele barve. Odrežemo centimeter dolge
kose. Ob robu zvrtamo luknje na vsakih

Tako s šablono oblikujemo cesto

Količki za označevanje roba ceste

460  TIM 9, 10 • 75|76

Rafinerija

10 centimetrov, do globine 0,4 centimetra,
in vanje postavimo te količke. Ven gledajo
0,6 centimetra. Na vrhu jih potem še pre¬
barvamo s črno barvo, kot vidimo v pre¬
seku na sliki 28.

Ob cesti -naredimo še prometne znake in
kažipote.

Rafinerija — Taka, kot stoji na moji ma¬
keti, res ni težka za izdelavo. Vidimo jo na
sliki 29. Na sredini so destilacijski stolpi,
na obeh straneh pa rezervoarji za skladi¬
ščenje nafte in destilacijskih proizvodov.
Pri gradnji se lahko odtočite samo za skla¬
dišča ali pa za oboje. Vsi kosi so okrogli.
Naredite jih lahko pri tehničnem pouku, če
imate stružnico za les. Tovariš vam bo go¬
tovo rad pomagal. Nato jih prilepite na ma¬
keto. Tla naredite iz smirkovega ali stekle¬
nega papirja. Če imate kakšno fotografijo
rafinerije, postavite stolpe v takem razpo¬
redu, kot so na sliki, sicer pa jih postavite
kot kaže slika moje rafinerije. Povežemo
jih z milimeter debelo aluminijasto žico.
Vse lesene dele prebarvamo z aluminijevo
srebrno barvo (bronzo). Za ležeče valjaste
tanke naredimo še podstavke. Ob strani
tankov pa naredimo še dodatne kose žice,
kot kaže slika 30, ki služijo za merjenje
višine gladine tekočine v tanku.

merilec višine
gladine

A

Skica rezervoarja z merilcem višine gladine

Iz okroglega lesa, premera 0,6 centimetra,
narežemo centimeter dolge kose za sodčke.
Pobarvamo jih srebrno ali pa v bolj živih
barvah. Rezervoarje ponekod še pokapamo
z rabljenim avtomobilskim oljem, kar je
videti kot polita nafta.

Do rafinerije speljemo še slepi tir, na ka¬
terega zapeljemo vagone — cisterne. Okrog
rafinerije pa naredimo žičnato ograjo. Sli¬
ko moje rafinerije si lahko ogledate tudi v
četrti in sedmi številki TIMa.

Kozolci — Za izdelavo rabimo furnir in le¬
sene palčke, preseka 2x4 milimetra. V
palčke naredimo luknje. Da bodo v vseh
palčkah luknje v enakem razporedu, jih
zložimo skupaj in zlepimo s selotejpom,
šele nato jih prevrtamo. Nato v luknje vtak¬
nemo drobne palčke furnirja, preseka
1 x 1 milimeter. Vtaknemo jih v več palčk,
eno za drugo. Streho naredimo iz širših

TIM 9, 10 • 75|76 461

trakov furnirja, ki jih zložimo kot strešnike
enega čez drugega. Nanje lahko s svinčni¬
kom začrtamo posamezne strešnike. Take
kozolce vidimo na sliki 22. Med late ko¬
zolca damo snope žita. Poznamo pa tudi
dvojne kozolce. Naredimo dva kozolca, ene¬
ga manjšega in enega večjega. Povežemo
ju skupaj s prečno lato, kot kaže slika 32,

Dvojni kozolec, na katerem se suši seno

Prečna lata, ki povezuje oba kozolca v dvojni
kozolec

nato pa naredimo streho iz kartona, ki ga
prekrijemo s furnirjem. Pod kozolcem je
prostor za voz. Tudi tak kozolec stoji na
moji maketi, kaže pa ga slika 31. Levi zgor¬
nji vogal kozolca je podrt zaradi starosti.
Pod kozolec pa ravnokar prihaja voz s se¬
nom, kakršne so včasih prodajali pri Me-
hanotehniki. Spredaj je lesena ograja, ka¬
tere izdelava je opisana v poglavju o pred¬
mestjih. Kozolci so zelo lep motiv za
maketo, saj so tipična slovenska poseb¬
nost.

Kužno znamenje — Tudi to je tipična slo¬
venska zgradbica. Nekatera so v prejšnjih
stoletjih postavljali na grobove kužnih
mrličev, druga, ki jih imenujemo samo zna¬
menja, pa so postavljena kot kažipoti, za¬
znamujejo razne meje, alii pa so postavlje¬
na v spomin na razne dogodke. So zelo
različnih oblik, večina pa ima slike ali

kipce z nabožno tematiko. Nekatera so
tako velika, da so pravzaprav že kapelice.
Mi pa si poglejmo, kako naredimo tako
znamenje, kot je na sliki 22 v sredini.
Taka znamenja najdemo večinoma na Go¬
renjskem. Je zelo preprosto. Vzamemo kos
lesa, kvadratnega preseka. Nato ga s pilo
za les oblikujemo, kot kaže slika 33. Spod-

Skica znamenja

nji kos je tanjši od zgornjega. Streha je
strma in pada na vse štiri strani. Nato
znamenje pobarvamo. Spodnji del z belo,
streho pa z opečno rdečo. Na srednji, raz¬
širjeni del narišemo še več drobnih pikic,
kar naj predstavlja risbo.

Drogovi za električno napeljavo — Naredi¬
mo jih iz starih vložkov za kemični svinčnik.
Najboljši so taki od svinčnika z več mina¬
mi, ki so krajši. Pri vrhu naredimo v vložek
zarezo. Nato v to zarezo zataknemo tanek
in ozek kos pločevine. Najbolje je, če ima
ta kos presek v obliki črke L. V to ploče¬
vino zvrtamo drobne luknjice, v katere da¬
mo žičko. Na žičko pa damo koščke izola¬
cije, ki smo jih prej vzeli z žičke. Kako to
naredimo, nam kaže slika 34. Vložek nato

M

/■v?

■3

Drogovi za električno napeljavo

rjavo pobarvamo in damo v luknjo, ki smo
jo izvrtati v tla. Med drogove napnemo
tanko bakreno žico.

462  TIM 9, 10 • 75|76

Priključke na električno omrežje pa morajo
seveda imeti tudi hiše. Naredimo jih tako,
da v steno, ponavadi v bližino strehe, izvr¬
tamo luknjo, skoznjo vtaknemo 'kos ploče¬
vine in nanjo pritrdimo izolatorje, enako,
kot pri drogovih. To nam kaže slika 35.

Električna napeljava pri hiši , Stena

Če ste žice dobro izolirali, lahko taka nape¬
ljava zares rabi svojemu namenu, z njo
namreč pripeljemo elektriko do lučk, ki jih
postavimo v notranjosti hiše na tla. Tako
ima hiša razsvetljena okna. V trgovini z
elektrotehničnim materialom kupite lučke
za 15 voltov in držalo s kontakti im ga
pritrdite na tla pod hišo. Hišo pa od znotraj
obložite s črnim papirjem, ki ste ga Izre¬
zali pri oknih, da ne bo svetloba prbsbvala
skozi stene.

Trava in drevesa

Za konec letošnjih opisov male železnice
pa si oglejmo še nekaj načinov za izdelavo
trave in dreves. Sem prištejmo še hmelj,
vinsko trto, fižolovke in podobno.

Trava — V tujini se dobi blago, na katerem
je trava. Le odrežemo ustrezen del im ga
prilepimo na maketo. To pa ni poceni. Do¬
bijo pa se tudi kratka zelena steklena vlak¬
na, ki jih posujemo na tla, namazana z
lepilom. Ker pa tega pri nas nimajo, si
bomo pomagali drugače.

Vzamemo drobno žaganje in ga pobarvamo
z zeleno barvo. To naredimo z gosto tem¬
pero. Med sušenjem ga mešamo in drobi¬
mo, da se ne zlepi skupaj. Tla najprej
pobarvamo zeleno. Premažemo jih s pro¬
zornim lepilom lin nanj potresemo žaganje.
Žaganje si pripravimo v raznih odtenkih
zelene, od rumenozelene do rjavozelene, in
ga mešamo med seboj. Nalepljena steklena
vlakna vidimo na sliki 36.

Fižol, vinska trta in hmelj — Na bucike ali
žebljičke, ki smo jih premazali z lepilom,
natresemo žaganje ali steklena vlakna. Fi¬

žol je visok 'in srednje širok, vinska trta
je nizka iin široka, lahko tudi povežemo več
trt med seboj, hmelj pa je visok in ozek.
Drevesa — Tudi drevesa lahko kupimo v
tujini v trgovinah. A tudi tu si bomo po¬
magali sami. Najlepše je, če imamo zeleno
penasto maso. Natrgamo jo na drobne
koščke in prilepimo na deblo, ki ga nare¬
dimo iz žice. Več žic damo skupaj in jih
na eni strani vpnemo v primež. Drugi ko¬
nec vpnemo v glavo ročnega vrtalnika in
ga obračamo, dokler niso žice navite sku¬
paj. Nato narežemo 10 centimetrov dolge
kose. Pet centimetrov dolg del nato razvi¬
jemo in žice zakrivimo, namažemo z lepi¬
lom iin potresemo nanj koščke penaste
mase. Tako drevo vidimo na sliki 36. Deblo
še rjavo pobarvamo.

Trava iz steklenih vlaken

Lahko pa si pomagamo še drugače. V goz¬
du na drevesih najdemo neko vrsto lišaja,
ki je drobno razvejana. Če jo prebarvamo
zeleno, dobimo zanimivo drevo.

Kot veje lahko uporabimo bolj razvejane
kose borovničevega grmička. Tako naredi¬
mo drevesa v zgodnji pomladi, ko so še
brez listov.

Penasto gumo pa poskusite sami pobarvati,
če imate razpršiIniiik za barvanje. Z njim
večkrat z vseh strani poškropite koščke
penaste gume.

S tem zaključujem današnji članek. Če ste
se odločili za gradnjo makete, boste v po¬
čitnicah imeli dovolj dela. če pa boste pri
tem naleteli na probleme ali pa narediti
kakšen zanimiv in lep detajl, mi pišite na
TIM. Z opisom makete bomo nadaljevali
tudi prihodnje leto.

Nasvidenje jeseni!

TIM 9, 10 • 75|76 463

POGUMNI
MOŽJE
NA LESENIH
ŠKATLAH

Morda ni noben izum v tolikšni meri raz¬
gibal in spremenil življenja ljudi kot izum
avtomobila. Avtomobili iz začetka našega
stoletja so bili proti današnjim zares kot
nebogljeni capljajoči otroci, toda kon¬
struktorji iz raznih dežel, zlasti Francozi,
Italijani, Nemci in Američani so se na moč
prizadevali, da bi otrok shodil. Nenehno so
spopolnjevali novo vozilo in že kar v za¬
četku so mislili tudi na avtomobilske dirke.
Prva dirka vozil brez konj (če smemo to
reč sploh imenovati dirka) je bila že 22.
julija leta 1894 na progi Pariz—Rouen. Na
startu v Parizu se je zbralo kar 28 bolj
ali manj čudnih vozil na dveh, treh in šti¬
rih kolesih s pogonom na paro, na bencin
in celo na elektriko. To je bila kaj čudna
dirka. Po cesti so letali otroci in psi so
divje lajali. Ljudje so se zabavali, nekateri
sovražniki avtomobila pa so tudi divje zmer¬
jali in metali kamenje. Kolesarji so za šalo
prehitevali avtomobile. No, nazadnje se
je vse vendarle srečno končalo. Prvi je
prišel na cilj grof De Dion, ki je s svojo
kočijo na paro (!) prevozil 126 km dolgo
progo v 6 urah in 48 minutah. Nagrade v
znesku 5000 frankov pa mu niso priznali,
ker so morali gledalci njegovo vozilo nekaj
časa potiskati.

To je vsekakor bila zadnja zmaga cestnega
parnega voza. Že leto pozneje je Francoz
Andree Michelin vozil svoj Peugeot prvič
na gumah napolnjenih z zrakom. Seveda še
dolgo ni bilo mogoče govoriti o varni in
udobni vožnji z avtomobilom. Avtomobili
brez dušilcev zvoka so neznansko ropo¬
tali, lesene karoserije so škripale, vzmete¬
nje je bilo jekleno trdo, vozila niso imela
niti blatnikov niti vetrobranskih šip, zavore
pa so bile slabe in nezanesljive. Dodajmo
še, da se je voznik mučil na trdem sede¬

žu, sovoznik pa je sedel največkrat kar
na zaboju za orodje, včasih pa je moral
celo ročno črpati gorivo v motor in če po¬
vemo še, da so vodo za hlajenje vozili kar
s seboj v sodčku, potem si lahko pred¬
stavljamo užitke takratne vožnje z avto¬
mobilom. Samo po sebi se razume, da
takrat ni bilo nikakršnih dobrih cest, da
o asfaltu sploh ne govorimo, pa tudi ni-
kakih bencinskih črpalnih postaj. Nekoliko
tolažilno utegne biti le to, da takrat tudi
ni bilo cestno-prometnih predpisov, niti mi¬
ličnikov, pa tudi ne vozniških izpitov, niti
vozniških dovoljenj, pač pa povsod dovolj
prostora za parkiranje.

Avtomobili so dosegali vse večje hitrosti.
Ker pa na dirkah ni bilo nikakih varnostnih
ukrepov, so bile nesreče kajpak neizogibne.
Žrtve avtomobilistov niso bili samo psi,
krave, kokoši in mačke, ampak tudi ljudje.
Na dirki Pariz—Madrid—Pariz leta 1903 so
nekatera vozila dosegla celo hitrosti do
130 km/h. Števila ponesrečencev v zvezi s
to dirko niso nikoli objavili, gotovo pa je,
da je umrlo poleg pešcev še najmanj 5
voznikov in sovoznikov, med njimi slavna
avtomobilista Maurice Renault in Laurent
Barovv. Mimogrede naj povemo, da se kaj
takšnega ne bi moglo zgoditi v Angliji,
kjer je bila največja dovoljena hitrost za
avtomobile 5,6 km na uro, v naseljih pa še
manj.

2 — Trikolesni dirkalni avtomobilček iz I. 1912
— dosegel je 96 km/h

Blazno drzni možje so si v takšnih razme¬
rah upali že v začetku stoletja z avtomo¬
bili na velika potovanja. Leta 1903 je nek
Američan s svojim avtomobilom prevozil

464  TIM 9, 10 • 75|76

t — Ameriški parni avtomobil iz leta 1892

3 — Avtomobil »ITALA« na vožnji skozi Sibirijo
leta 1907

4 — Avtomobilska dirka Peking—Pariz I. 1907
(pikčasta črta) in dirka New York—Pariz
(črtkana linija)

vso Ameriko, obiskal pa je tudi Avstralijo,
Japonsko, Novo Fundlandijo in Kitajsko.
Leta 1905 je Anglež Jefferson prevozil vso
Evropo do Istanbula in to čez Balkan, ki je

bil takrat skoro brez cest. Njegov rojak
Flovver je s težko naloženim vozom v pe¬
tih dneh prevozil razdaljo od Kaira do
Luksorja v Egiptu.

TIM 9, 10 • 75|76 465

Takrat so novinarji v uredništvu pariškega
dnevnika »Le Matin« prišli na noro idejo
razpisati nagradno dirko za motorna vozila
na progi Peking—Pariz.

Na startu v Pekingu dne 10. VI. 1907 se
je res zbralo pet avtomobilov, ki so jih
kajpak tja prepeljali po morju. Tu je bil
voz italijanskega princa Scipiona Borghe-
se imenovan »ITALA« s 30 KM, dalje dva
voza znamke De Dion Bouton s po 10 KM,
holandski avtomobil SPYKER s 15 KM in
mali trikolesni CONTAL s 6 KM.

že v prvih dnevnih etapah so vozila več
vlekli osli in kuliji kot pa lastni motorji.
Na 800 km dolgi poti skozi puščavo Gobi
so se vozniki orientirali po telegrafskih
drogovih. Težki ITALA je večkrat obtičal v
pesku in ga je bilo treba izvlačiti z volmi.
Na takšnem terenu se je bolje obnesel
lažji SPYKER s pogonom na vsa štiri ko¬
lesa. Na kitajsko-ruski meji so potniki pre¬
živeli uničujoč peščen vihar, vendar so
nadaljevali pot in prispeli v Rusijo, kjer
so jih navdušeno sprejeli. ITALA je vozil
od Bajkalskega jezera dalje več dni kar
po progi transsibirske železnice. Vožnja
po pragovih gotovo ni bila prijetna, ampak
to je bilo še vedno bolje kot pa obtičati
v pesku ali v močvirju. Železniška uprava
je upoštevala nenavadno vozilo kot posebni
vlak in mu je dodelila v varstvo policaja
z rdečo zastavo.

Od Moskve naprej je princ Borghese na
pregovarjanje Rusov potoval prek Peter¬
burga (današnjega Leningrada), nato pa je
brez večjih težav prispel dne 10. avgusta
1907 prek Nemčije in Belgije v Pariz pred
poslopje »Matina«, kjer je bil sprejet z
vsemi častmi. Šele tri in pol tedne pozneje
so prispeli še ostali udeleženci dirke, razen
malega trikolesnika, ki je ostal že na Ki¬
tajskem. Borghesejeva »dirka« je trajala
natanko dva meseca.

Leto dni pozneje so si pri »Matinu« izmi¬
slili še bolj noro nagradno avtomobilsko
vožnjo, in sicer kar okoli sveta, ali natanč¬
neje: od New Yorka do Pariza. To pot je
bilo na startu v New Yorku šest avtomo¬
bilov, in sicer: trije francoski, en nemški,
en italijanski in en ameriški voz. Že kmalu
za New Yorkom so vsi trije Francozi ob¬
tičali v blatu in snegu in tako neslavno

zaključili dirko. Američan Thomas F!yer je
po šestih tednih kot prvi dosegel pacifi¬
ško obalo pri San Franciscu, toda prvi
je bil le zato, ker se je posluževal tudi
vprežnih sani in železnice. Kmalu za njim
sta prispela v San Francisco še Nemec
Hans Koeppen in italijanski avtomobil s
posadko. Kajpada so se morali tekmovalci
odreči nesmiselno drznemu, še danes sko¬
raj neizvedljivemu načrtu, da bi namreč
prišli z avtomobili prek Aljaske in zamrz¬
njenega Beringovega morja v Sibirijo. Raje
so se prepeljali z ladjo čez Tihi ocean do
Japonske, oziroma sibirske obale.

Potovanje je postajalo vse težje. Flyer je
dnevno prevozil komaj 16 km po progi
transsibirske železnice, nato pa so se mu
zobniki zdrobili, kar je pomenilo zanj konec
dirke. Italijanska posadka je zaradi popol¬
ne izčrpanosti ostala v neki bolnišnici, le
trdovratni Nemec je nekako rinil dalje. Za
pot od Vladivostoka do Irkutska je potre¬
boval en mesec in to skozi močvirja, goz¬
dove in stepe, kjer gotovo še nikdar niso
videli avtomobila. Pred Moskvo so mu do¬
delili v pomoč oficirja carske armade in
potem ni bilo več večjih težav vse do
Pariza, kamor je prišel skoraj šest mese¬
cev po startu v New Yorku. Štiri dni za
njim so dospeli tudi Američani, ki so jih
tudi proglasili za zmagovalce zaradi tega,
ker so šli skozi Japonsko, katero je Koep¬
pen preskočil. Vsi zmagovalci so na poti
proti Parizu doživljali največje počastitve
in slavo.

Tako je bilo v tistih časih, ko so si avto¬
mobilski šport lahko privoščili le veliki
bogataši. Dandanes bi bilo vse to kajpak
neprimerno lažje in preprostejše, pa ven¬
dar ... Baje so hoteli Američani v letoš¬
njem letu ponovili enako vožnjo, seveda s
takratnimi avtomobili. Načrt je bil izdelan,
kakih ducat udeležencev je že pripravljalo
starinske avtomobile, pa je vse skupaj
padlo v vodo. Organizacijski komite menda
ni mogel zbrati vsote denarja, ki bi bila
potrebna za izvedbo načrta.

Po Hansu Wernerju (ŠTERN)
priredil D. M.

466  TIM 9, 10 • 75|76

KAKO JE

ARHIMED BRANIL
SIRAKUZE

Sirakuze (italijansko Siracusa) je danes eno
izmed večjih mest na vzhodni obali Sicilije.
V starem veku, v času druge punske vojne
so bile Sirakuze že 500 let stara grška ko¬
lonija na Siciliji. Zmagoviti Rimljani so ho¬
teli osvojiti Sicilijo iin so poslali vojskovod¬
jo Marcela, da bi zavzel utrjeno mesto. Leta
213 pr. n. št. je Marcel z veliko močjo
napadel Sirakuze. Grški pisatelj Plutarh, ki
je ^napisal knjigo Življenje slavnih Grkov
in Rimljanov (imamo jo tudi v slovenskem
prevodu) opisuje obleganje Sirakuz takole:
»Rimljani so naskočili mesto na dveh kra¬
jih. Zlasti nevarne so bile rimske vojne
ladje na vesla (galeje), ki so se zbrale tik
pod obzidjem. Med meščani je zavladal
preplah in malodušnost. Ko pa je slavni Ar¬
himed pognal svoje stroje, jim je spet
zrasel pogum. Veliki metalni stroji so za¬
čeli metati na sovražnika goreče izstrelke
in težke kamne, ki so drobili vse, kar so
zadeli. Ob morju je bilo videti na zidovju
velika bruna, ki so delovala kot orjaški
vzvodi in so s svojimi kavlji prijemali ga¬
leje, jih dvigali v zrak in jih spuščali na
čeri ali v morje, kjer so se potopile. Spet
drugje so železni žerjavi dvigali ladjam
kljune, jih postavljali ma krme in tako po¬
tapljali. Nekje so vlačili ladje z vrvmi in
kavlji na suho, jih vrteli in naposled razbili
ob ostrih čereh. Strašno je bilo videti ga¬
leje, ki so jih dvigali in jih v zraku vi¬
seče naglo obračali in nato razbijali na
čereh. Vojake, ki so bili v njih, je metalo
kot bi jih lučal s pračo.« Rimljani so zgra¬
dili velikansko metalno pripravo, ki je bila
postavljena na osmih med seboj povezanih
galejah. Tudi to so Arhimedovi stroji raz¬
bili in potopili s plazom skal. Tri leta je
Marcel oblegal mesto, dokler ga ni sled¬
njič zavzel z zvijačo. Izkoristil je nepazlji¬
vost branilcev, ki so slavili vinski praznik,

Zažiganje ladij s sončnimi žarki

in vdrl v mesto. Iznenadeni branilci so pod¬
legli napadalcem. Arhimeda, ki je zamišljen
na trgu črtal neke like v pesek, je pobil
rimski legionar, ki gotovo ni vedel, da je
pokončal največjega matematika in fizika
starega veka.

O tem obleganju pa pripovedujejo zgodovin¬
ski viri še drugo, še bolj zanimivo zgodbo,
za katero bi danes sicer težko rekli, ali
se je v resnici zgodila, ali pa spada v po¬
dročje pripovedk. Po teh poročilih Arhimed
ni le razbijal rimskih ladij s svojimi stroji,
ampak jih je tudi sežigal, in sicer — s
sončnimi žarki. Takole je bilo:

Ko so se rimske galeje približevale Sira-
kuškemu pristanišču, so stali na pomolih
na videz čisto miroljubni meščani, kot bi
hoteli pozdraviti obiskovalce. Ko pa so se
ladje dovolj približale, so branilci nenadoma
dvignili dotlej skrite bleščeče polirane šči¬
te in usmerili sončne žarke na ladje. Vsaka
ladja, ki je prišla v gorišče teh vzboklih
zrcal, je zagorela. Suha in na zunanji strani
s katranom namazana cedrovina se je zlah¬
ka vnela. O tem pišeta nekaj stoletij pozne¬
je nimski pisatelj Plinij in tudi zgodovinar

TIM 9, 10 • 75176 467

Arhimedov vijak

Ne dotikaj se mojih krogov

Lukian. Grški matematik in arhitekt Ante-
mios pa meni, da je Arhimed zrcala ali pa
morda celo velike steklene zbiralne leče
vlil iz stekla. To ne bi bilo izključeno, saj
so v Arhimedovem času že poznali steklo
in tudi zrcala.

Dve tisočletji pozneje je inženir Sakkas s
poskusom dokazal, da bi se kaj takšnega
lahko res zgodilo. V pristanišču Skaraman-
ga je dal mornarjem v roke ščite prevle¬
čene z bleščečo bakreno pločevino. Ko so
ščite usmerili na lesen čoln, se je ta zares
vnel, prav kakor v Arhimedovih časih.

Naj bo s tem že kakorkoli, v zgodovini zna¬
nosti ostane zapisan Arhimed med največ¬
jimi matematiki in fiziki antike, če ne celo
v svetovnem merilu. Izračunal je površine
in prostornine okroglih teles (krogle, valja,
stožca) pa tudi površino likov, na primer
parabole, in sicer z umovanjem, do kakršne¬
ga sta se dve tisočletji pozneje povzpela
Nevvton in Leibnitz (uporaba integralnega
računanja). Izračunal je dokaj natančno
vrednost za število n, napisal prvo raz¬
pravo o statiki (znanost o ravnotežju teles)
in s tem utemeljil osnovna načela o težišču

in vzvodu, že omenjeni pisatelj Plutarh pri¬
poveduje, da je Arhimed z vzvodom dvignil
eno največjih sirakuških galej, ki je bila
do vrha napolnjena s peskom. Ni čudno,
da je baje zanosno vzkliknil: »Dajte mi opo¬
rišče in premaknil bom Zemljo!«

Znano je, da je Arhimed odkril hidrostatič-
no načelo, da v tekočino potopljeno telo
izgubi na videz toliko na svoji teži, kolikor
tehta od njega izpodrinjena tekočina. Pra¬
vijo, da je našel rešitev tega problema, ko
je sedel v kopeli. Ves navdušen je skočil
iz kadi, tekel na cesto in vpil: »Našel sem,
našel sem!« pri tem pa pozabil, da je nag.
Pri raziskovanju zakonov hidrostatike je
izumil dvigalno pripravo za dviganje vode
ali tudi zrnja in pod. Znana je po imenu
Arhimedov vijak, saj gre v resnici za vi¬
jak, ki se vrti v cevi in dviga tekočino. Na
neki sliki v rimskem mestu Pompeji je vi¬
deti sliko takšnega vijaka, ki ga suženj po¬
ganja z nogo. Danes imamo za dviganje
tekočin črpalke, ampak Arhimedov vijak še
ni čisto ob veljavo. Najdete ga na primer
v strojčku za mletje mesa, pa tudi še kje
drugje.

mali oglasi

Kupim letalski motorček s prostornino od 1,5
do 2,5 ccm. Lahko je kompresijski ali na svečko.
Cena naj ne presega 250,00 din.

Dušan Jenko

Ul. Staneta Rozmana 3

64000 Kranj

Prodam glow-plug motorček TAIFUN SPRINT
(1,78 ccm) z uplinjačem (navadnim in poseb¬
nim za RC upravljanje. Cena 400,00 din.

Vojko Jelen
Vrstne hiše 30
69252 Radenci

Kupim rabljen model avtomobila na daljinsko
vodenje s polnilcem, servomehanizmom, RC na¬
pravo in motorčkom. Kupim tudi vsak element
posebej. Ponudbe z opisom in ceno pošljite
na naslov:

Toni Frahm
61215 Medvode 103a
tel. 71-364

468  TIM 9, 10 • 75|76

BUKEV

Peter Likar

Pred vami je revija, zaradi katere so morali
posekati približno pet odraslih bukev. Nji¬
hovo seme je klilo v času, ko so na naših
ozemljih živeli in delovali še Valentin Vod¬
nik, ki je tako sveto verjel v zdravje svoje
zemlje in neizčrpnost njenih naravnih bo¬
gastev, iko je deloval v Srbiji Vuk Karadžič
in na Hrvaškem Ivan Mažuranič. Siva pre¬
teklost!

Pet podrtih prastarih bukev je naredilo v
našem okolju dovolj veliko vrzel, zato za¬
služijo, da jim posvetimo besedo ali dve.
Ena sama bukev proizvede toliko kisika, kot
v enem dnevu porabi deset ljudi.

Ena sama samcata bukev izpari na dan več
kot 1000 litrov vode. Njena hladilna spo¬

sobnost je prav taka kot moč hladilne na¬
prave za desetsobno stanovanje. Pet bukev,
kolikor jih je moralo žrtvovati življenje za
vse te zgodbe, bi zadostovalo za drago in
umetno hlajenje celega stanovanjskega
bloka.

Za izdelavo papirja iz petih bukev so v
papirnici onesnažili kakih tridesettisoč li¬
trov vode. Zaradi take količine umazanije,
ki se jii pridružujejo še druge, se v naših
rekah ne moremo več kopati, zaradi tega
so zastrupljene ribe, zato je umazana pod¬
talna voda, ki jo pijemo.

En hektar bukovega gozda proizvede letno
kar 21 ton kisika. V istem času veže kakih
300 kilogramov žveplovih spojin. Zadrži več
kot trideset, včasih pa celo sedemdeset ton
prašnih delcev. Korenine vseh teh dreves
zadržijo letno približno dva milijona kubič¬
nih metrov vode. Celo elektrarniško jezero!
Petdeset do sto metrski pas bukovega goz¬
da zniža temperaturo cementno-asfaltnih
cest za 3,5 stopinje Celziija, zmanjša delež
svinčenih izpuhov avtomobilskih cevi na
nenevarno stopnjo in moč neprijetnih zvo¬
kov za 15 fonov. Zadržuje viharne sunke,
nudi domovanje številnim ptičem, divjadi in
zavetje neštevilnim žuželkam in mikroor¬
ganizmom.

Samo pet bukev, samo en hektar gozda!
Brez papirja skoraj ne moremo, brez drevja
še manj. Bojujemo se za to, da bi vskladi-
li vse potrebe. Pa vendar!

Zaradi posekanih bukev bo v našem ozračju
manj kisika, v gozdu bo manj hladne sence,
zaradi tega bo morda kje začel drseti ze¬
meljski plaz. Zaradi petih bukev. Mislite
na to, ko vas bo pot zanesla v gozd.

POKOPALIŠČA

Peter Likar

Pred seboj imamo kratko časopisno vest.
»V sinočnji meglii je zaradi prevelike hitrosti
na cesti od Celja proti Frankolovemu vinjeni
voznik J. Š. s svojim Fiatom 850 silovito
treščil v obcestni kamen. Voznik je bil

TIM 9, 10 • 75|76 469

na mestu mrtev. Vozilo je popolnoma uni¬
čeno. Vzrok nesreče: predrzna vožnja in
vinjenost!«

PrišM so miIičniki, preusmerili promet, po¬
krili mrliča s črnim plastičnim pregrinja¬
lom, porinili vozilo s ceste, opravili meritve
in odšli. Črn mrliški furgon je voznika od¬
peljal v mrtvašnico. Čez dva dni bo pogreb.
Domači bodo jokali, prijatelji bodo ob od¬
prtem grobu govorili o pokojnikovem ble¬
stečem značaju, hvalili bodo njegovo pre¬
udarnost in treznost.

Samo ...!

Da! Samo... kje pa je oni drugi mrlič,
s katerim sta skupaj izdihnila? O njem niti
besede!

Saj je bil sam v avtu!

Za katerega mrliča torej gre?

Za avto vendar. Mar ni to drugi mrlič? Mar
nista skupaj končala svoje poti? Ob nje¬
govem koncu ni bilo pogreba, nič solza in
nič prijateljev. Le tranzistor tam nekje na
zadnjem sedežu je igral, dokler niso bile
potrošene baterije.

Nekako ob istem času, ko so vrgli na krsto
J. š. poslednjo lopato, je neznanec odvil
tičkove registrske tablice, oropal, kar se
je oropati dalo, pločevinasto lupino pa za¬
vlekel v bližnji gozd.

Vsak na svojem pokopališču!

Pravzaprav sta se oba mrliča začela raz¬
krajati približno ob istem času — že kma¬
lu zatem, ko sta negibno obležala pri ob¬
cestnem kamnu. Voznika so začele razkra¬
jati gniležne bakterije. Vozilo rja.

Kar je narava ustvarila sama, kaj hiitro
pospravi. Zemlja posrka človeka v nekaj
letih, človeška »stvaritev« je manjša moj¬
strovina. Spet smo pri avtomobilu, ki ga
je ropar zavlekel v gozdno grapo. Sredi
gozda, med šumečim drevjem, od poti, mu
je usojeno, da bo trohnel in rjavel še dolga
leta potem, ko o njegovem gospodarju ne
bo več sledu. Zlitine in močnejši deli še
dlje. Sledi motornega olja bodo ostale na
asfaltu še desetletje, če ga dež ne bo spral
v podzemne vode. Gumijasto kolo, ki je bilo
preveč raztreščeno, da bi ga kdo odnesel,
bo razpadlo v dvajsetih letih. Plastični volan
in plastične obloge bodo našhi v gozdni
grapi še čez nekaj stoletij. Steklo pa bodo
arheologi izkopavali še čez tisočletja in si
v učenih razpravah nemara belili glave,
kakšna »steklena« civilizacija je tod živela.
Dva mrliča. Otrok narave in otrok civili¬
zacije. Koliko negibnih mrličev civilizacije
smo pustili nepokopanih po naših gozdo¬
vih ...?

470  TIM 9, 10 • 75|76

timova fantastika

SPOROČILO
Z ZVEZD

Basil Cooper
Prevedel Vojislav Likar

V začetku januarja je Anstruther začel spre¬
jemati sporočila, za katera je mislil, da pri¬
hajajo iz vesolja. Vso tisto noč je prebil
v observatoriju na vrhu hiše ob zapisova¬
nju opažanj ali pred okularjem velikega
teleskopa. Pred očmi mu je še vedno ble¬
ščala svetloba zvezd, ko je napočilo jutro.
Sonce se je počasi a vztrajno vzpenjalo
na zimsko nebo, kot bi bilo utrujeno od
dolge noči. Anstruther je zlezel z oblazi¬
njenega sedeža za teleskopom, si snel za¬
ščitna očala in si pomel oči, ki so ga
pekle od nočnega naprezanja. Ponovno je
pregledal svoje zapiske in preveril zadnja
opažanja. Zdaj, ko je bil njegov eksperi¬
ment pri kraju, je bil prepričan, da zmota
ni mogoča. Več kot šest let pripravljalnega
dela in razmišljanj je porabil za svoja
opazovanja. Preračunal je, da bosta pre¬
tekli še najmanj dve leti, preden si bo
lahko po temeljitem preverjanju dovolil
objavo dolgo načrtovanega poročila o za¬
devi.

Toda delo, ki ga je opravil to noč, je bilo
obetajoče, izredno obetajoče, in celo po
naravi sicer previdni Anstruther je bil mal¬
ce vzburjen od romantične radovednosti,
ko je od delovne mize stopil po skodelico
kave, ki je bila vedno pripravljena v ter¬
movki na majhni mizi v kotu poleg divana.
Medtem ko je pil kavo, je v duhu še
enkrat preletel svoje izsledke. Nemogoče
je bilo, da bi bili pozitivni odzivi, ki jih
je sprejemal, kaj drugega kot oddaje živih
bitij nekje daleč v vesolju.

Odložil je skodelico, odgrnil zastor na oknu
in se razgledal po severnem londonskem
okrožju, kjer je živel. Hiša z observatori¬
jem je stala na vzpetini in se je uspešno

ogibala meglam, ki so se stalno vlačile
čez London. Tako je lahko skozi svoja okna
opazoval najmanjše podrobnosti na nočnem
nebu.

Živel je sam, gospodinjila pa mu je gospo¬
dična Johnson, ki je bila sicer v vseh
pogledih občudovanja vredna ženska, a ravno
primeren sogovornik zanj ni bila. Tako je
bil nadvse hvaležen sosedu Starkeyu za
njegovo navzočnost in skupaj sta si de¬
lila mnoga zanimanja. Vsak večer po de¬
seti uri, ko se je gospodična Johnson
umaknila v svojo sobo, sta se prijatelja
obiskovala. Anstruther se je okoriščal z
izvrstno knjižnico gospoda Starkeya, ki je
bila polna redkih in nenavadnih knjig, go¬
spod Starkey pa je preživel mnogo čudo¬
vitih večerov v divjih in samotnih pokra¬
jinah neba, medtem ko ga je prijatelj
Anstruther vodil pod prostrano kupolo ob¬
servatorija. Moža sta bila soseda in pri¬
jatelja več let, preden je Anstruther zaupal
gospodu Starkeyu, da raziskuje zvezde.
Zdel se mu je prijazen in zaupljiv poslu¬
šalec, čeprav je bil na tem področju se¬
veda laik. Anstruther mu je zato o svojih
raziskovanjih pripovedoval preprosto, pri¬
jatelj pa mu je odgovarjal šaljivo. Po obil¬
ni večerji sta sedela v udobni delovni sobi
gospoda Starkeya. Ogenj je prijetno pla¬
polal v kaminu in metal svetle sence po
knjigah, ki so prekrivale stene.

Gospod Starkey je bil precej plečat, sred¬
nje velik mož. Zaradi pleše bi mu človek
prisodil več let, kot jih je imel. Nosil je
očala, njegov skoraj smešno visoki glas pa
se nikakor ni ujemal s podobo krepkega
moža. Kljub temu pa je bil prijazen in
zvest prijatelj, in Anstruther se je ves
srečen štel med njegove prijatelje, saj je
bila hiša gospoda Starkeya vedno odprta
za samotnega soseda.

Ta večer je tekel pogovor o astronomiji.
Anstrutherjeva vnema je bila večkrat pred¬
met šal med prijateljema. Anstruther se
je sicer zavedal, da govori neprestano le
on, toda njegov gostitelj ni bil užaljen.
Udobno je počival v naslonjaču in na nje¬
govem širokem licu je igral nasmeh, ko je
poskušal slediti poteku prijateljevega do¬
kazovanja. »Popoln laik sem, toda, ali ne
bi ogromne razdalje onemogočile kakršne¬
ga koli prenosa in sprejema sporočil, kot
pripoveduješ? Na primer, če te prav ra-

TIM 9, 10 • 75|76 471

zumem, potem so zvezde, ki jih je še
mogoče videti z najmočnejšim teleskopom,
od nas oddaljene nekaj milijonov svetlob¬
nih let. In če je tako, v čem pravzaprav
je potem smisel pošiljanja sporočil? Od-
pošiljatelji bi bili ob domnevi, da so ra¬
zumna bitja v vesolju, mrtvi tisoče let,
preden bi sporočila dosegla Zemljo, in celo
planeti, s katerih bi bila poslana, bi lahko
medtem prenehali obstajati.«

»Nedvomno, dragi prijatelj,« ga je prekinil
Anstruther, ki je ob tem opazil preblisk
zadovoljstva na prijateljevem licu. »Vse,
kar si rekel in še več, je popolnoma res,
vendar nisi dobro sledil mojemu dokazo¬
vanju.«

»Svetloba je najhitrejša stvar, kar jih po¬
znamo,« je nadaljeval Anstruther, »in ne¬
katere od najbližjih zvezd ne bi potrebo¬
vale takih časovnih razdalj kot tiste, o
katerih si govoril ti. Recimo, da bi razumna
bitja, ki bi želela vzpostaviti zvezo z Zem¬
ljo, poslala daleč v vesolje nekakšen sate¬
lit, tako daleč, da bi bil dovolj blizu našemu
sistemu; s tem bi obšli časovni prepad,
ki nas loči. S prenosnimi postajami bi,
recimo, lahko pošiljali svetlobni vir na
satelit, ta pa bi prenašal vidna sporočila
na Zemljo. Kaj misliš o tem?«

Gospod Starkey se je zasmejal s svojim
značilnim smehom. »Zdi se dovolj verjet¬
no,« je rekel. »Toda, ali je izvedljivo?«

Anstruther je za trenutek pomolčal. V roki
je vrtel kristalni kozarec in opazoval ogenj.
»Kako moreš dvomiti o tem pri našem
zdajšnjem znanju in ob tako razviti stopnji
medplanetarnih potovanj?« je vprašal. »Ne
govorim namreč o optični iluziji svetlob¬
nega utripanja, kot se pojavi, kadar gledam
v nebo s prostim očesom. V mislih imam
nekaj mnogo bolj zapletenega.«

»Nekaj, kar bi bilo v zvezi z infra rdečim?«
je rekel gospod Starkey.

»Odlično,« je odgovoril Anstruther. »Vidim,
da si mi začel slediti, vendar pa mislim
na nekaj, kar je še daleč bolj zapleteno.
Satelit bi prenašal na Zemljo sporočila,
a ta bi bila nevidna za naše instrumente.
Predstavljaj si to kot nekakšno črno svet¬
lobo, če bi bila mogoča. Nekaj, kar bi bilo
nevidno celo najmočnejšim teleskopom, kar
pa bi lahko kdo snemal in razreševal, če
bi znal.«

Gospod Sarkey se je nasmehnil, ko je v
kozarec stresal led.

»In ti si razvil nov teleskop, ki bo spreje¬
mal ta sporočila,« je vprašal.

Anstrutherjev obraz je zasijal od razbur¬
jenja in zanosa.

»Natančno tako, dragi prijatelj,« je izstrelil.
»Morda je okoren, kakršen se nam danes
zdi Nevronov teleskop, vendar je sredstvo
za snemanje valovnih oddaj in pretvarjanje
v nihanja.«

472  TIM 9, 10 • 75|76


»Čestitam ti k enemu največjih odkritij
stoletja, če je vse, kar praviš, res,« je re¬
kel gospod Starkey.

»Kaj pa je s sporočili? Govoriš, kot bi bil
vzpostavil redno zvezo. Kako je sploh mo¬
goče sprejemati sporočila, če jih še vedno
domnevno velik časovni prepad dela nera¬
zumljive in nesmiselne?«

»To je zelo nenavadna zadeva,« je rekel.
»Za zdaj še nisem razrešil šifer ali nekaj
podobnega. Lahko pa rečem, da so niha¬
nja in vrstni red oddaj preveč zapletena,
ter da se preveč enakomerno ponavljajo,
da bi mogla biti kaj drugega kot šifre ali
sporočila razumnih bitij*' Uspelo mi je raz¬
rešiti preprostejše simbole in nenavadno
je tudi to, da se isto sporočilo neprestano
ponavlja v presledkih.«

Gospod Starkey je odložil kozarec na mizo.
»To je pa res zanimivo,« je rekel tiho.
»Vendar to še ni vse,« je nadaljeval An-
struther po kratkem premoru. »Če so ta
sporočila usmerjena na Zemljo, v kar sem
iskreno prepričan, komu so tedaj name¬
njena? Kajti pri zdajšnjem stanju naše
znanosti ni nikogar, ki bi bil tako oprem¬
ljen, da bi jih razbiral ali sploh vedel za
njihov obstoj.«

Gospod Starkey je napeto premišljal, An-
struther pa je zleknjen v naslonjaču počasi
srkal svoj viski in užival ob vtisu, ki ga
je napravil.

»Zelo zanimivo,« je kot v odmev ponovil
prijateljeve besede, potem pa o tem ni
hotel spregovoriti niti besedice več.

Nekaj časa po tem nenavadnem pogovoru
je Anstruther prikrival svoja dognanja, če¬
prav se je še naprej družil z gospodom
Starkeyem. Včasih sta skupaj zaigrala bi¬
ljard v bližnjem klubu ali pa po večerji
obiskala kino ali gledališče v mestu. Toda
njuni najljubši shajališči sta ostala Star-
keyeva knjižnica in Ansfrutherjev observa¬
torij ter končno tudi opremljeni optični
laboratorij.

Astronom je iznašel odličen postopek za
svoje raziskave. Z močnim, posebej v ta
namen predelanim teleskopom je ujel ža¬
rišče valovanja, ki ga je potem avtomatični
sprejemnik elektronsko registriral. Anstru¬
ther je načrtoval tudi postavitev računal¬
nika, ki bi spremljal rezultate opazovanj in
sproti prevajal nihanja v razumljivo obliko,

vendar je bila cena previsoka za njegov
žep. Največ, kar je lahko storil, je bilo pri¬
pravljanje programa, ki bi ga vstavil v ra¬
čunalnik Severne univerze, s katerim je
upravljal njegov prijatelj. Tako je še naprej
zbiral podatke in prepisoval zapiske. S
prijateljem se je pismeno dogovoril za
poskus in dobil dovoljenje za uporabo ra¬
čunalnika čez mesec dni. Delal je siste¬
matično, noč za nočjo in gospod Starkey je
pazil, da ga je pri tem čim manj motil.
Skupne večerje so bile zdaj zaradi Anstru-
therjevega nujnega dela začasno prekinjene,
toda občasna kosila so še vedno enako
družila prijatelja kot prej. Gospod Starkey
se je rad šalil in kdaj pa kdaj vprašal pri¬
jatelja, če še vedno deluje njegova poštna
zveza z vesoljem. Anstruther mu tega ni
zameril, vendar se na njegove šale ni
odzival.

Potem so medsebojni obiski popolnoma
prenehali in gospod Starkey je čez nekaj
dni sprejel dopisnico iz Manchestra. An¬
struther se je vrnil šele čez deset dni.
Bil je vesel in nasmejan in bilo je očitno,
da je bila njegova pot uspešna.

Gospod Starkey je izrabil njegovo vrnitev
za majhno proslavo in po imenitni večerji
sta skupaj posedela v knjižnici. Po drugem
kozarčku žganja je gospod Starkey pre¬
kinil tišino.

»Torej si uspel?«

»Da, precej sem napredoval,« je vneto
zatrdil Anstruther. »Računalnik je čudovita
reč. Vendar je bilo programiranje samo
presneto težko. Kar tri dni dlje, kot je bilo
določeno, je trajalo. Ne vem, kaj bodo de¬
jali v moji banki prihodnji mesec, ko bodo
dobili račun.« Za trenutek je umolknil, po¬
tem pa je nenadoma planil pokonci. »Takoj
se vrnem!«

Odšel je na hodnik in se vrnil z usnjeno
torbo ter skrbno zaprl vrata za seboj. Od¬
klenil jo je z majhnim ključem, potem pa
izvlekel iz nje sveženj preluknjanega pa¬
pirja ter črn zvezek.

»Tole, Starkey, so računalnikovi rezultati,
v zvezku pa so natanko popisana moja opa¬
žanja. Stroj mi je prihranil celo leto, res
celo leto dela.« Enega od preluknjanih tra¬
kov je podržal pred svetilko. »Računalnik je
uspel razrešiti sporočila tako, da jih je
razbil v posamezne skupine. Te naj bi ustre-

I

TIM 9, 10 • 75|76 473

zale besedam enega od zemeljskih jezi¬
kov.«

Gospod Starkey je bil videti začuden in
Anstruther, ki je to opazil, je bil zadovo¬
ljen. Pomolil je zvezek gospodu Starkeyu.
Ta ga je začel s težavo prebirati. Zvezek
je bil poln skupin črk, ki so bile sem in
tja podčrtane. Medtem ko je gospod Star-
key prebiral zvezek, je ugotovil, da je
vedno podčrtana ista skupina črk: ZHRO
AHNT CHEDZOY.

Potem sta bila dolgo tiho. Gospod Starkey
je s stresočo roko nagnil še dva kozarčka.
Oba moža sta nemo zrla v ogenj in bila
zaposlena vsak s svojimi mislimi. Potem
je Anstruther nadaljeval.

»To zadevo bom razrešil s preprostim po¬
stopkom izključevanja. Simbole je lahko
razrešiti v jezik, ki je razumljiv na Zemlji,
samo dosti časa in potrpežljivosti je treba
za to. Morda bom spet uporabil računalnik.
Seveda bom najprej začel z angleščino.
Zdi se, da je skupina, ki si jo pravkar
bral, ZHRO AHNT CHEDZOY geslo ali sim¬
bol, toda nenavadno je to, da se zadnjih
šest let — z drugimi besedami, odkar sem
začel poskuse s črno svetlobo — ponavlja
v različnih frekvencah. Kot veš, sta a in e
najbolj pogosti črki v angleškem jeziku, in
kakor hitro bom ugotovil razmerje med
najbolj pogostimi črkami ali simboli v ve¬
soljskih sporočilih, bom imel osnovo za
dešifriranje.«

Gospod Starkey se je obrnil k prijatelju in
dvignil kozarec.

»Čeprav se sliši neverjetno, ti moram če¬
stitati za domiselnost in vztrajnost. Saj me
boš obveščal?«

»Sproti,« je rekel Anstruther.

Moža sta nazdravila drug drugemu.

Po tem večeru je Anstruther postajal dru¬
gačen. Nekateri so menili, da gre za sko¬
kovit propad. Njegovi redki prijatelji so to
opazili. Predvsem pa je bilo to očitno go¬
spodu Starkeyu, ki je bil z njim vseskozi
tesno povezan. Enkrat ali dvakrat je go¬
spodična Johnson poskušala svetovati An-
strutherju, naj več počiva in si češče pri¬
vošči razvedrilo, toda Anstruther, ki je bil
z njo sicer prijazen, jo je zadirčno zavrnil
in poslej gospodična Johnsonova ni več po¬
skušala dajati nasvetov.

Ne glede na to, da so Anstrutherjevi živci
in zdravje začeli trpeti, je nedvomno ob¬

čutno napredoval pri delu. Spet je imel pri¬
ložnost uporabiti računalnik in gospodu
Starkeyu je razkril nova dognanja. Čeprav
sta se zdaj redkeje srečevala — Anstruther
je večino časa preživel v observatoriju —
je gospod Starkey uganil, da je Anstruther
začel razbirati jezik sporočil.

Nove ugotovitve je spet poslal v Manche¬
ster k prijatelju, ki je zanj ponovno opravil
novo serijo testov, šele po tem se je
njegovo zdravje tako poslabšalo, da so to
opazili tudi ljudje zunaj njegovega kroga
prijateljev. Postal je skrivnosten in molčeč,
toda z gospodom Starkeyem je bil še
vedno prijazen. Pred gospodinjo in drugo
služinčadjo je zaklepal najbolj navadne
stvari in prišlo je celo do nekaj prepirov,
ker so med pospravljanjem njegove delovne
sobe premaknili nekaj popolnoma nepo¬
membnih predmetov. Sem in tja je začel
preganjati ljudi tudi iz bližine observato¬
rija. Jedel je sam in njegova ljuba navada
je bila, da je med jedjo bral razna filo¬
zofska in matematična dela, včasih pa tudi
svoje zapiske in podatke. In ti zadnji so
bili popolnoma nerazumljivi laikom, pa ven¬
dar jih je Anstruther vsakič, kadar mu je
gospodična Johnson prinesla k mizi jed,
hitro pokril s časopisnim papirjem.

Tako je bilo do nekega deževnega večera
proti koncu marca. Bili so slabi pogoji za
opazovanje in Anstruther je to izkoristil
za enega od svojih vedno redkejših obiskov
pri gospodu Starkeyu. čeprav je gospod
Starkey videl svojega prijatelja še pred
enim tednom, je bil presenečen nad spre¬
membo, ki jo je opazil na njem. Njegovo
vedenje je izžarevalo napetost in med go¬
vorjenjem je neprestano pogledoval čez
ramo, kot bi se bal, da ga kdo zasleduje.
Gospodu Starkeyu je povedal, da je pri
dešifriranju vesoljskih sporočil zelo napre¬
doval, v njegovem glasu pa je bilo prvič
čutiti obžalovanje, da se je lotil mračnega
romanja v neznano.

»Signalizirajo —« je rekel gospodu Star-
keyu s čudnim drgetom v glasu. »Dešifri-
ral sem več celotnih sporočil. Hranim jih
na varnem med svojimi zapiski.«

Njegovo govorjenje je postajalo čedalje bolj
zmedeno in gospod Starkey ga je komajda
razumel. Momljal je nekaj o Starih in o
nekom, ki se je imenoval Chedzoy. Tega je
večkrat omenjal.

474  TIM 9, 10 • 75|76

»Sporočila izvirajo od ljudstva Vhrar,« je
povedal gospodu Starkeyu. »So umirajoče
ljudstvo nekje v vesolju. Na Žemljo so
poslali vohune in sle. Živijo skriti med
nami in več kot tisoč let že čakajo na
znak, da zavzamejo Zemljo.«

Gospoda Starkeya so zadnje besede pre¬
tresle. Zaman je poskušal prepričati svo¬
jega prijatelja, da to ne more biti res, kajti
kakor hitro je omenil njegovo prekomerno
delo ali napetost, je Anstruther postal
skoraj neznosen. Začel je govoriti zelo
glasno, tako da je gospoda Starkeya resno
zaskrbelo za prijatelja. Prepričal je Anstru-
therja, da je noč prebil v njegovi hiši in
pri zajtrku je čutil olajšanje, ko je videl,
da se je njegov gost dobro naspal in da
se je njegovo zdravje zelo izboljšalo.
Preden se je Anstruther vrnil domov, se je
gospodu Starkeyu zahvalil za iskreno in
prijazno pomoč, nato pa je dejal: »Temu
moram priti do konca, prijatelj. Samo jaz
imam ključ do te grozljive zadeve. Ko bo
prišel pravi čas, se bom posvetoval z naj¬
višjimi civilnimi in vojaškimi oblastmi.«
Odšel je naravnost proti svoji hiši, gospod
Starkey pa je stal in gledal za njim.

Konec je prišel nekega jasnega toplega
aprilskega večera. Bila je čudovita noč za
opazovanje neba, čeprav je veter že od
popoldneva zavijal okrog hiše. Neobičajno
hitro za tem, ko je Anstruther vključil
svoje velike naprave, so začela prihajati
sporočila. Brnenje naprav je napolnilo pro¬
store observatorija in se pomešalo z za¬
vijanjem vetra. Nočna svetloba je prodirala
skozi odprtino kupole in risala po stenah
nenavadne sence in like.

Anstruther je sedel ob delovni mizi in de-
šifriral sporočila. Njegovo pero je drselo
po papirju, ko je primerjal skupine črk z
ustreznimi angleškimi besedami.

ZHRO AHNT CHEDZOY je bilo zadnje spo¬
ročilo. Še vedno ni razumel, kaj pomeni.
VEMO, KAR STE IZVEDELI. PRIDEMO OB
NASLEDNJI LUNI. PRIPRAVITE VSE, ZHRO
AHNT CHEDZOY.

Anstruther se je počutil slabo. Ves čas
je vedel. Prav to je bilo tisto, kar je ljud¬
stvo Vhrar pripravljalo zadnjih tisoč let.
In zdaj bodo Stari končno zavzeli Zemljo.
Sedel je bled in tih, z vetrom, ki je zavijal
okrog hiše, med brnenjem generatorjev in

počutil se je majhnega, izgubljenega in
brezmočnega. Pogledal je proti bledim zve¬
zdam, ki so se svetlikale na brezmejni
črnini neba. Vedel je, kaj mora storiti.
Najvišje vojaške in civilne oblasti.

Usta je imel suha, ko se je približal te¬
lefonu. Dvignil je slušalko in več kot dve
minuti je trajalo, preden je spoznal, da
telefon ne deluje. Odložil je slušalko in se
spustil k vratom observatorija. Prijel je za
kljuko, toda vrata se niso odprla. Ali jih
je nekdo zaklenil ali pa so se zataknila.
Nemočno je tolkel po debelem steklu. Po¬
hitel je nazaj k mizi in skril dva izmed
svojih zvezkov v skriven predal, druge pa
vtaknil v žep. Vrnil se je spet k vratom
s težko kovinsko palico. Ob prvem udarcu
se je steklo razletelo in tedaj je zagledal
za vrati Starkeyev obraz, ki je bil za raz¬
bitim steklom groteskno spačen. Olajša¬
nje je spreletelo njegovo telo, začutil je,
kako je popustila kljuka in gospod Starkey
je hitro smuknil v observatorij.

»Morava dobiti pomoč,« je zamomljal An¬
struther. Vedel je, da je histeričen, toda
ni se mogel pomiriti.

»Ta bitja nameravajo zavzeti Zemljo. Imamo
samo še nekaj tednov. Njihovi vohuni so
že stoletja tukaj.«

»Da,« je žalostno rekel gospod Starkey.
»In na tisoče nas je.«

In videti je bilo, kako se gospod Starkey
seseda in zgineva, medtem ko je Anstru¬
ther nemočno stal in gledal.

Rdeč čop las je odpadel in razkril, kar
so gospod Starkey in njemu podobni tako
spretno prikrivali. Tam se je pojavila vdr-
tina, iz katere so okrogle, trioglate in
ovalne oči vseh mavričnih barv in z vso
inteligenco vesolja strmele v Anstrutherja.
Starkeyeva temna očala so padla na tla in
se razbila na drobne kosce. Iz temnih
vdolbin, kjer so bila prej očesna zrkla, so
se previdno stegnile v zrak dolge antene,
da bi sprejele sporočilo iz vesolja, kakor
so ga sprejemale vsa leta doslej.

»ZHRO AHNT CHEDZOY,« je zapela stvar,
ki je bila prej gospod Starkey, z visokim,
žuželkam podobnim glasom in končno v
svojem jeziku.

Anstruther, ki je poskušal zavpiti, a ni
mogel, je začutil, kako so antene objele
njegovo glavo z jeklenim prijemom in
potem ni vedel ničesar več.

TIM 9, 10 • 75|76 475

Strašna smrt Jamesa Anstrutherja v nje¬
govem observatoriju tistega aprilskega ve¬
čera ni bila nikoli do kraja pojasnjena.
Časopisi so seveda veliko pisali o tem,
kako je bila cela polovica Anstrutherjeve
glave — to je neprijetna beseda, toda treba
jo je uporabiti — izsesana, tako da so se
videli možgani. V observatoriju so bili ne¬
kateri zvezki in papirji na hitro sežgani,
toda po odkritju dveh drugih dokumentov
v skrivnem predalu mrtvečeve mize je po¬
stalo jasno, da se mu je omračil um zaradi
dolgih samotnih let, ki jih je preživel v
opazovanju vesolja.

Zapiski so govorili o nekem ljudstvu, ime¬
novanem Vhrar, in o bitjih iz vesolja, ki
so načrtovala invazijo na Zemljo. Pomagali
naj bi jim vohuni, ki so jih že pred sto¬
letji poslali na Zemljo. Policijska preiskava
in mrliški oglednik sta vso stvar postavila
v pravo luč. Vse skupaj je bila izmišljoti¬
na. Anstrutherjev najbližji prijatelj, gospod

Starkey ni mogel ničesar dodati o grozotni
smrti. Toda ker je bil pokojnikov intimni
prijatelj, je mrliški oglednik menil, da bi
morali Anstrutherjeve zapiske pokloniti nje¬
mu. Gospod Starkey jih je rad sprejel. Bilo
je očitno, da je strašna prijateljeva smrt
prizadela gospoda Starkeya. Čez nekaj ted¬
nov je prodal hiši in se preselil neznano
kam. Mrliški oglednik je uradno izjavil, da
je bil pokojnik umorjen od neznanih oseb,
in zadeva je bila s tem končana.

Edini, za katerega se je zdelo, da trpi
zaradi Anstrutherjeve smrti, je bila gospo¬
dična Johnson, njegova gospodinja. Morala
je biti pogumna ženska. Ko je našla An-
strutherjevo truplo — tako je namreč pi¬
salo v zapisniku, in kdor bi bil tedaj nav¬
zoč, ne bi bil presenečen — je v temačnem
prostoru observatorija opazila na tistem,
kar je ostalo od njegovega obraza, medlo
svetlikanje zvezd.

476  TIM 9, 10 • 75|76

za bistre glave

Pavle Gregorc

(začetek dihalne poti) — množinski osebni
zaimek (tudi grška črka) — pogorje v sred¬
nji Evropi od reke (sere v Franciji do zgor¬
njega toka reke Maine v ZRN — sukanec
— kovina iz skupine lantanidov (Er) — tuje
moško ime (Titus) — kratica italijanske po¬
ročevalske agencije (Agenzia Nazionale

KEMIJSKE

PRVINE

V vodoravne vrste lika vpiši med debelejše
navpičnice besede naslednjega pomena:

kositer — keltska rodovna 'Skupnost — po¬
soda za gorivo (tudi oklepno vojaško vozi¬
lo) — eden najboljših slovenskih atletov,
tekač na 110 m z ovirami, ki ne tekmuje
več (Stanko) — dobri duhovi umrlih pri
Rimljanih — mejna reka med Kitajsko in
Korejo — rdeč svinčev oksid, ki ga upo¬
rabljamo kot zaščitno sredstvo proti rji —
domača vprežna žival — raziskovalna ladja
Fridtjofa Nansena — manjša vojaška enota

— neznanka v matematiki — dei prsnega
koša — sladek, strjen sadni sok (tudi vrsta
takih bonbonov) — izrastek v ustni votlini

— verski odpadnik iz Aleksandrije, začetnik
arianizma — stran — veznik — oče —
lijak — visoka igralna karta — zmikavt —
največji otok v Indoneziji — del obraza

Stampa Associata) — ime slovenskega
skladatelja Kogoja.

Ob pravilni rešitvi boš v vodoravnih vrstah
lika — debelejše navpičnice seveda ne
veljajo več — prebral imena dvajsetih ke¬
mijskih prvin.

PREMEŠANE ČRKE S SPREMEMBO ČRKE
E, GARANJE!

No, kaj pa je tisto, kar pri težkem delu tro¬
šimo? (Pred reševanjem eno črko A za¬
menjaj z I!)

SPREMEMBA ČRKE

Moj stric, iki je bil X 2 3 4 5 6 7, se je
naveličal dela pri časopisu in je postal
X 2 3 4 5 6 7.

TIM 9, 10 • 75|76 477

KVADRI IN MREŽA

Mreža kvadra v desnem spodnjem kotu
ustreza samo enemu od petih kvadratov. S
katero številko je označen?

PRIDEVNIKI IN SAMOSTALNIKI

1. — EDICINSKA ...

2. — RODNA ......

3. — IVJA ....

4. — IMSKA .......

5. — SNOVNA ....

6. — ISTI .....

7. — ZREDEN ........

8. — ZVIREN .:.

9. — ELENJAVNA ...

10. — EMIČNI ......

Na vsako črtico vpiši po eno črko tako, da
vsakokrat dobiš znan pridevnik. Pridevniku
nato poišči med spodnjimi samostalniki —
urejeni so po abecednem redu — tistega,

ki spada zraven. Primer: —ARNI .,

rešitev PARNI STROJ.

ELEMENT — EMONA — HITROST — JEŽA

— JUHA — NAČIN — SESTRA — ŠTUDIJ

— TELOVADBA — URAN

Ob pravilni rešitvi dajo po stolpcih brane
začetnice pridevnikov in ustreznih samostal¬
nikov v obeh skupinah (najprej v levi, nato
še v desni) misel italijanskega slikarja, ki¬
parja in raziskovalca narave Leonarda da
Vincija.

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

1. Na kos papirja si narisal kot, ki meri
60 stopinj. Nato si kot pogledal skozi lupo,
ki povečuje štirikrat. Koliko meri kot, ko ga
gledaš skozi lupo?

2. Janez je v knjigarni kupil knjigo, ki pa
je bila nekoliko poškodovana. Prodajalec
mu je zato priznal 10 % popusta. Janez je
plačal 31,05 dinarjev. Koliko je prava cena
knjige?

3. Polnoč je in zunaj močno sneži. Ali lah¬
ko kljub sneženju pričakujemo, da bo čez
72 ur sijalo sonce?

IZPOLNJEVANKA S ŠTEVILOM 100

Besede vpisuješ v lik navpično. Vsaka be¬
seda vsebuje črkovno skupino STO, ki je
kot število že vpisana na pravo mesto v
stolpcu. Pravilno moraš razporediti le pre¬
ostale črke besed, in sicer v vsako polje
po eno. Primer: ČI-STO-ČA.

1  2  3  4  5  6  7

1. hodnik, balkon, galerija, 2. slovensko ime
za mesec november, 3. ameriški črnski
boksar, absolutni svetovni prvak med 1962
in 1964 (Charles »Sonny«), 4. istovetnost,
5. morski rak z velikimi škarjami, 6. sre¬
dišče Notranjske s svetovno znano krašiko
jamo, 7. prikazi česa pred občinstvom.
Vodoravno brane črke na poljih s krogci
dajo veliko število.

KARAVANKE — MIKROB — DELEGACIJA
— DINARA — ENAKOST — GOSENICA —
PRIJATELJ — ANODA — AFRIKA — MED

Številu 100 nekaj manjka, da bi se spre¬
menilo v število na poljih s krogci. Tisto,
kar mu manjka pa imajo štiri od gornjih
desetih besed. Poišči te štiri besede in ob¬
kroži njihove začetnice. Po vrsti brane ob¬
krožene začetnice dajo ime decimalnega
mnogokratnika, ki ustreza številu na poljih
s krogci.

478  tim 9, 10 • 75|76

POKLICI

Risbice prikazujejo 12 različnih poklicev.
Kateri poklici so to? Polovica poklicev se
začenja z enako začetnico. Risbice teh po¬
klicev prečrtaj! Pri ostalih poklicih pa vo¬
doravno odbiraj njihove začetnice in prebral
boš besedo, ki je v zvezi s poklioi.

PREOBRAZBA

DAN
— x —
x-

NOČ

Spremeni DAN v NOČ tako, da v vsaki
vrsti spremeniš besedi eno črko (ostale
ostanejo na istih mestih) im dobiš samo¬
stalnik znanega pomena. Mesto spremem¬
be je označeno z znakom x. Najprej po¬
skusi brez pomoči, če pa le ne bo šlo, si
pomagaj z opisi za vmesne besede, ki so
navedeni v pomešanem vrstnem redu:

vrednostni papir kot denarna nakaznica ali
obveznica — gora nad Dravinjo pri Poljča¬
nah — reka v evropskem delu SZ, ki se v
široki delti izliva v Azovsko morje.

TIM 9, 10 • 75|76 479

REŠITVE

REŠITVE UGANK IZ 8. ŠTEVILKE

'PON —

oog — uoq — uoa — Nva :V8ZVdB03dd

eq?n|S :as;|s

-0j euouo>j '>|!Liei|0UJO}AB ‘>|jufe6B|q 'jBgiuzei
-sz 'JBjn ‘00 ao|  ‘gBq!do[>|0}s : !|b;so
- 0|d ‘oef|de}od ‘08|efepo.id ';o|i!d 'esouotusid
‘>|0d :oo!,u;0DBZ o>jeus z  jO!j>|Od :|On>|Od

(MIN —

jbabBbiu  fajo; 0 f ao^b/\  uofjijiui) b6suj  :e;
-ou 0  0 >|e>| >hu;bj>|o6ouuj  jioofmiu ez o>)buzo
ofep p 0 S 0 q qst eojuasgez epoue u{ som
-0so6 ‘iso>|BU0 ‘qoj>iiiu qepssQq a  ofBAu>|s
O 9>|uo ^o>| ss 01  ' 0 |om \/  BUiOfniuj op ofe>|
-fuBLU 001 n||AQis 'uof||!Ui :A0i!§8J buouo»
•|d^o;srBu ■l  ‘Buf-o^SrOd g ‘6 -o;s-b(  -g
‘js-ois-j -p  ‘u>-o;sMr| -g ‘pBd^o^H z  ‘za-ojs
-ouj ;i  :00 L INOHA31S S VlHNVABfNIOdZI

•oou|od }0ds oq j©>),  ‘souos o|efjs
oq 0u jn ZL  zsg X 'uip 0S‘k£ af aBjfrnj bu
-80 BABJd 'Z  'Bqsu 0| oq ss B|eosAod ‘odn[
pod oiueps|6od bB  00 ‘|BgsAod 010 oq 0u
as 10» 'I : S3dVZ 01VIAI ‘01VS VZ OIVIN

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno:
turbina, urednik, mg, ekran, DK, sir, London,
opeka, Emi, veslo, RM, ker, amba, boa, trn,
sto, prst, rodeo, penati, oro, rman, tik, mama,
tron, KA, ocena, Atena, titan, Avala, oj, tl, etos,
rast, oris, kontaktor, oči, vratar, kal, SA, oje.

SOGLASNIŠKA KRIŽANKA. Vodoravno: 1.
spit — Split, 5. hlkptr — helikopter, 7. tvrn

— tovarna, -v, 8. rnn — ranina, 9. ni — Nil,

10. ck — cik, 11. krv — kurivo, 12. ki dr —
koledar, 13. rdtr — radiator, 15. grj —
ograja, 16. nb — NOB, 18. ni — anali, 19.
bdr — bedro, -t, 20, kije — ključ, 21. nbtčnk

— nebotičnik, 23. stnc — isteoica. Navpič¬
no: 1. slvnik — Slovenka, 2. pknn — pekar¬
na, 3. Ipn — lipan, 4. tt — tat, 5. htrc —
hitrica, 6. rvlvr — revolver, 9. nrd — narod,

11. klr — klor, 12. ktj —Katja, 13. rgntn —
Argentina, 14. drl — darilo, 16. ndjnc —
Indijanci, 17. brčk — obroček, 19. blčn —
bolečina, 20. ktt — kateta, 22. bs — bas.

PREMEŠANE ČRKE: L.: JUS NEVERE =

— Jules Verne.

•0fusn»|Z! |oq sl ;sojpoi/\j :[S«!|AJ
‘ju0uj 0|0 jug!UJ0>) ’01 ‘Bqnf buab|us[0z  ’6 ‘uro
-bu uajjAZj '8 'fipnjs uapejzj 1  ‘uBjn gsm 'g

‘iSOJpg BUAOUSO S ‘BUOUI3 B^SUJU 'j/  ‘BZSf
b 1 a!P  X ‘BqpBAO|01 BUPOJO Z  ‘BJ1S0S B>|S
-UPIP0LU X :|»IN1V1S01NVS NI DUNABOIdd

■g 0>j!|JAi8;S S U0OBUZO Sf l>)

'njpeA>| BZ0j;sn bzsji|/\| :vZ3dlN NI ldGVA»
'JBU!AO>j — JBU1AOU :3»HO V 9IAI3IAI3 d d S
Ul = B ‘BfjBJSUS = sIubjeB ‘3

:3»d9 OBlNBINBddS S 3»d9 3NVŠ3lN3dd

■flJBiuBS' 'UBip ‘f!qust! 'uejn
‘hujšo 'uo0u ‘Joq ‘ibjsb  ‘f jj 64 'Buqe|d ‘fu
-Bq 'oz0|0z 'Ojq0JS: ‘>)!poA ‘LUBjpoA ‘fjiUjUJniB
'hueuusB ‘jopi ‘ub;ub| ‘>jU!o :0UijAUd 'fueiAl
'VSNV ‘111 ‘fiqj0 ‘m  ‘B-inf *juu ‘sou ‘osu-iog
‘;b} ‘sb  ‘fu ‘b;b  ‘m ';e|d ‘fijJV ‘qoz ‘ a l 3 2
‘ojq0j ‘poA ‘uiBjy '|oa  'faniu ‘n|Bp ‘jueui
‘J 0 BJO 3  ‘HUBi ‘ub|>|  ‘ujo :3NIAdd 3N9IIN3

ZNAKI: Manjka kombinacija krog — pušči¬
ca — pravokotnik.

IZPOLNJEVANKA: 1. zalet — zaplet, 2. ban¬
ka — Branka, 3. trska — Treska, 4. Pomet

— podmet, 5. deček — delček, 6. mrena

— morena, 7. tiran — Tigran. Končni re¬
šitvi: Prelog — predlog.

PREMEŠANE ČRKE: PA ČAJI = pijača.

POSETNICA: Peter Nočan, mesar = promet¬
na nesreča.

OBRNI PIRAMIDO: Prvo in zadnjo vžigalico
pri kombiinaoiji 4 je treba premakniti na pr¬
vo in zadnje mesto kombinacije 2, vrhnjo
vžigalico pa prestaviti na spodnje mesto.

NAGRAJENCI IZ 8. ŠTEVILKE

1. Tomaž Sušnik, Na produ 38, 62391 Prevalje

2. Sandi Krapež, Loka 58, 64290 Tržič
an Bezlaj, Na Otoku 8, 63000 Celje

480  TIM 9, 10 • 75[76

| O nagradna slikovna križanka

VEK,

STOLETJE

ŠVEDSKO
IME FIN.
JEZERA
INARI

JADRAN.
OTOK MED
MOLATOM
N ŠKARDO

VAŽNO

ŽIVILO

NIKOLA

TESLA

ZGORNJI
DEL TRUPA

TRAČNICA

NAŠA

SOSEDA

PREBIVALEC

ZEMLJE

HIŠNI

BOG

RIMLJANOV

LIDIJA

OSTERC

SVETI

PTIČ

EGIPČANOV

ENAKI

ČRKI

LITERARNA

RAZPRAVA

POLOTOK
V AZIJI

GROBO

ORIENTAL.

SUKNO

PREBIVALEC

BARJA

SPODNJA

OKONČINA

SREDNJE¬

VEŠKI

PODLOŽNIK

ROMAN

EMILA

ZOLAJA

VODNA

ŽIVAL

TEKOČA

MAŠČOBA

ŠOLSKA

KAZEN

ŽENSKI

OSEBNI

ZAIMEK

ALKOHOL.

PIJAČA

NOVI

SAD

NASLOV
VLADARJEV
ČRNE GORE

VELETOK V
Z. EVROPI

BI

REDKA

KOVINA(Y)

ORGAN

VIDA

u

PUČ

NEASFAL-

TIRANO

CESTIŠČE

SLOV.

NARODNI

HEROJ

(DUŠAN)

RIMSKI

ZGODO¬

VINAR

(PUBLIUS)

ŽENSKO

POKRIVALO

IME
CHAPLINOVE
ŽENE

GRŠKA

ČRKA

□

ŠTEFAN

BARBARIČ

TOVARNA V
MARIBORU

D. PRITOK
Z. MORAVE
V SRBIJI

D. PRITOK

VOLGE

FIGURA

ČETVORKE

STRUPENA

KAČA

r

UTRJENI

DOM

FEVDALCEV

ŽUPAN

POD

FRANCOZI

ZNAMKA
I TALIJ.
KAMIONOV

Fred a. Geoffrey Hoyle:

Zanimivo branje za mladino in odrasle. Naročite pri
Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko.
Naročniki TIMa imajo poleg ugodnosti plačevanja na ob¬
roke še 20  % popust za vsako knjigo. Najmanjši obrok
je 50 din mesečno.

TIMOV KAMIONČEK

340