Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=292594176

ISBN 978-961-285-964-0 (epub)





Kazalo



TON 1

OBRED

TON 2

MOZART V MOJI DNEVNI SOBI

DRKICA

2015 V ENI NOČI

TON 3

SAMIR

SOBA ŠT. 2

NET NEVESTA

BALADA

CRESCENDO

TON 4

RUMENI DEČEK

STACCATO

SLADOLED

FAISAL

MOZART V SVOJI DNEVNI SOBI

HITRA HRANA

SIMFONIJA

TON 0

TINIŠA

POKOP

VONJ 1

SVETLOBA ∞





Iskreno se opravičujem vsem, ki menite, da sem vas uporabil kot like v romanu.

Uporabil sem zgolj koščke vas in še te upognil v sredstvo zgodbi.

Pisanja sem se lotil živalsko, povsem suženj romanu in morda se vam zdi, da sem vas osebno izpostavil.

V resnici sem skurbal vse nivoje svojega življenja.

Kdo je kriv, da seme raste brez kontrole?





1

TON 1





Ton ne dopušča ničesar drugega kot popolno pozornost.



Počakaj.

Počasi.

Drugače me bo pobralo.



Ahhhh in ga spustim skozi, da z najvišje frekvence zareže vame kot v jabolko. Vrela ploskev me razpolovi od čela do trtice. Čisti zven skoz in skoz. Premočno je, amiči, vendar zdržim.

Vsi čuti so on, nemogoče ga je razstaviti na več dojemanj. Voham, okušam, vidim in tikam svoj sluh, ki se blešči kot karameliziran pok sonca. Hvala, čeprav boli, ampak hvala, čeprav boli.

Potem odprem oči, od kod zveni? Ugotovim, da pojemo. Pod mano se razprostirate, ogromen bazen golih ljudi, se valjate po blatu. Orgija teles. Jaz na vrhnji ploščadi strmim navzdol na vas, ponudili ste mi najboljšo pozicijo. Spet zaprem oči in se prepustim tonu, da me nevarno dvigne. Mogoče premikam roko gor in dol, mogoče me vodi boben. Ojačamo v glasnosti, da še bolj nabreknem. Nekontrolirano zakričim – in vam špricnem na face. V tem trenutku mi vaše drgnjenje pripada in ta trenutek ukradem v spomin za večnost.



Evo me, na odru sem. Čisto pri sebi. Ker to je pač performans. Občinstvo ves čas prisotno, pravzaprav toliko, da sem v njem. Tako zelo se samozavedam, da si znam popolnoma predstavljati, kako me vidijo. Frik za sintisajzerjem, plus najbolj lud metal bobnar zraven. Strah me je, motim se, ampak ne kažem, na silo sem čisto noter. Čutim izgubljanje energije, pa jo vsakič znova iztisnem iz sebe kot zobno pasto in ja, nanosi se tanjšajo; ampak plast eksplozije nikoli ne izgine in meni je noro. Ker vem, da ali sijem ali mrknem, druge ni. Prsti iščejo pot naprej po tipkah. Z bobnarjem žrtvujeva vse, kar imava, za dobro interpretacijo tega jebenega tona.





2

OBRED

The Kinks – You Really Got Me Now





Aplavz.

Juhej, tri pive, dve prodani majici, en se je zanimal za naš Youtube kanal. Potem se že vozimo domov, ker je to bil samo še en mlahav špil v nekem slovenskem kotu.

Slovenija je mozolj pod pazduho Evrope, stari. Živim v Izoli, ki je dovolj nepomembna, da ji droga in brezposelnost ne kazijo lagodnosti. Isola po italijansko pomeni otok, vendar ni več zvesta svojemu imenu. Pred dvestotimi leti so Izolani nabrali toliko smeti, da so lahko pozemljili vse do kopnega. Prisežem, preberite na Wikipediji. Bobnar in John me tako pustita na mojem polotoku in odpeljeta dalje v svoje vasi.

Mogoče ste že slišali za nas. Growl se kličemo, jaz sem glavni pisec glasbe in klaviturist, spremlja me še bobnar, svetlobo pa rihta John, lučkar s Škotske. Že pet let fukarimo po Sloveniji za male pare. No, povejte, ste že slišali za nas? Seže naš glas v deveto vas? ... Se mi je zdelo.

Pridem domov, vroče je. Grem pod tuš, vroče je.

Mokrim rjuhe, medtem ko se mi jajca gužvajo v nekaj podobnega zgriženi pasji igrački. Vsaj uro vztrajam v negibu, razbolel od koncerta, ampak trpljenja mi je počasi dovolj; cvrem se kot rak v tem poletju 2015. Pa tudi možgani mi ne dajo miru, ko razglabljajo in razglabljajo ...

Zakaj končno ne uspem? Z Growl, solo, kakorkoli?

Nekaj morate vedeti. Glasbo ljubim. Delam na največji založbi v Sloveniji, vendar kot mali promotor. Hotel sem, da me izdajo, pa so me raje zaposlili, za se ustreliti. Ampak kolikor se da, sem blizu žili glasbene industrije. Zdaj že poznam recept za uspeh: žegen bogov, podpis predsednikov, peš vzlet brez kril; skratka čudež. Pomaga tudi, da prodaš dušo.

Kar vržem se z jogija. Vem, da delam dobro glasbo! Vsi, ki jo slišijo, kimajo, pod odrom zaplešejo, mi dajo roke po koncertih! Igranje me napolni, zalebdim, imam smisel, vsaj malo sem razlog poslušanju, vsaj malo razlog uživanju!

Čeprav dober – ujet sem. Preveč nas je dobrih. Igranje glasbe je v enaindvajsetem stoletju dostopno vsem. Programe se da spiratizirati, mikrofon dobiti skupaj s pralnim praškom. S svojim malim projektom Growl plavam v ogromnem bazenu gnoja, ki smo ga skupaj nasrali, v poskusih višanja pozicije. Tega, ali sem dober ali slab, se sploh ne da razbrati skozi smrad.

Nasršim se. Čutim, da se spet nabira v meni. Kot pes, ki se mora otresti. Koncert za koncertom se trgam za nikogar. Ne. Zdržim. Več. Te. Kletke.

Nekaj moram storiti, moram, moram, se že premikam. Začaral si bom glasbeni uspeh. Tokrat dokončno, tokrat zares. Tokrat bom spremenil usodo.



Ko sem bil majhen, je v dnevno sobo stopil Rumeni deček. Zato od takrat verjamem v nadnaravno.

Vse vem, pogledal sem si milijon posnetkov, preštudiral teorije zarote, vmes malo molil Jezusu, verjel v Iluminatizavre in bral usodo iz palčk. Iz sranja sem izluščil samo najpomembnejše misli. Danes počnem svojo mešanico ritualnih vplivov in deluje.

Jaz čaram. Začaral sem si že uspešno maturo, izbris mozoljev, nekaj punc, pomembnih koncertov in pred kratkim službo. Mogoče. Vsaj tako izgleda: obred in izpeljava sta vedno logično sosledna.

Čaranje se bo zgodilo, mogoče ne isti dan, mogoče ne isti mesec, ne isto leto, se pa bo, enkrat zagotovo. Življenje v sebi vsebuje ene in iste vzorce, samo išče novo pot v svojih detajlih kot fraktal. Naredim zgodbo, ker jo že imam v sebi. Vse se samo napoveduje.

Pazite, demonstriral vam bom.

Stopim na balkon in navzgor zaduhti smrad scanja, od poletja vtrtega v tlake. Odprem pivo in ga zeksam, da me zadane v sredico glave. Ura je 3:13 in nebo se ne zna odločiti, ali naj se že zdani. Pripravljen sem.



Stopim na oder, vedno na oder.

Vsi me gledate.

»Sile sveta, Krišna, Buda, Satan, božji um ali moja lastna duša!« začnem. »Vseeno je, kdo ste, samo da imate uho! Poslušajte: ton sem slišal že nekajkrat v življenju. Vedno sem občutil tri stvari – ena, nepopisno srečo, da ga slišim – dva, občudovanje tistega, ki ga je zaigral – in tri, željo, da ga tudi jaz zaigram, vsem naenkrat! Hočem uspeti v glasbi, hočem izraziti ton! Zvezdni ljudje, podkupite carino, spravite to usodo do mene, dajte mi uspeh, dovolite mi peti, da končno slišimo, kaj imam v sebi!«

»Pizda ti materna, spet si začel te svoje nočne!« sosed zajoka skozi steno.

Pa bom tiho, se odtrgam stran od balkona, hitro zeksam še eno piksno za inspiracijo in se slečem do golega, planem po akrilnih barvah, se prav otročje POPACKAM, hihi, na prsa pa narišem eno veliko NOTO, da oznanim, da sem tukaj s sveto nalogo: izraziti ga, zapeti, videti, doživeti, sebi in vam, začnem plesati, okrog in okrog, ups, spet packam stanovanje z barvo, dvignem glavo in strop postane spirala, čas se zrahlja in skozi razpoke prikaplja, končno, večno –



Ton.

Spusti skozi, spusti skozi.

Samo to moraš delati, samo to.

Spusti skozi, spusti skozi.

Kot vesoljni tuš, ki razblinja:

veliko je, močno je, razpadeš zaradi njega.

Ampak spusti.

To je večje od vseh trpljenj in užitkov.

To je ton.

In zdaj si v njem in ga lahko slišiš.

In če ne boš več v njem, ga ne boš več slišal

in ne boš več ton in ker nisi bil nikoli nič drugega,

ker si lastnost tona,

te potem ne bo več nikjer drugje.

To, da nam zaigraš ton,

ni tvoja želja,

to si ti.



– neha kapljati in o bog in potem grem spat, ker je vedno dobro hitro pozabiti, kaj si delal. O bog, za sekundo sem celo zaslišal ton, tako vseobse, ampak hitro prekinem misel. Čarovnija se mora usesti v nezavedno. Rjuhe zamazane z barvami, vseeno mi je. Utrujenost me dobrodošlo zabetonira v veliki nič sredi postelje, lahko noč.

Ne spim dolgo. Ura je 5:13. Zgodi se





3

TON 2





4

MOZART V MOJI DNEVNI SOBI

The Prodigy – Out Of Space





mi zapiska v ušesih!

Ne vem, ali so ga sanje še dodatno obarvale, a bil je najglasnejši hrup mojega življenja, počilo je, kot da bi vesolju počila kapilara. Zrak je spremenjen in piska mi, pizda, vojna, smrt, apokalipsa?

V dnevni sobi na tleh leži nezavesten gol moški. Parket okoli njega je vdrt. Izrazit nos in tanke ustnice, dolgi prsti in nizka gradnja, mali tič. Na boku ima vtetoviran neenakomerno nakracan napis Nannerl. Vsa vrata, okna zatesnjena. Videti je, da je padel kar ... iz niča. A lahko je padel z Lune, meni je vseeno.

Z vso silo ga brcnem v rebra, da zakašlja in se zbudi.

»Si resen? K meni boš pribegnil, izbeglica?«

Še enkrat ga brcnem. Zasope s tenkim piskom.

»Vse lepo in prav, pojdite skozi Slovenijo na sever, ampak da mi eden od vas vdre domov?« in dvignem nogo.

»Halt!« zajoka. »Was geschieht?«

Nemec! Mogoče pa ni pribežnik, kajti begunci se zlivajo v Nemčijo, ne iz nje, vsaj za zdaj. Ali samo nemško govoreči cigo? Noro poletje 2015, ki je Evropo spremenilo v deželo žiletkastih ograj. Poskušam biti strpen, jasno mi je, da se toka Afričanov in Muslimanov ne da ustaviti, predolgo smo ignorirali pizdarije na vzhodu.

Vam pa nekaj povem: vsak je lahko svetovljan, dokler mu tujec ne pristane v dnevni sobi.

Zasuje me s švabščino, pa ga še enkrat brcnem! Obmolkne. Vame gleda navzgor z izbolklimi, oblitimi očmi, sam strah ga je. Tudi mene je strah, ampak sem močnejši, podredil sem si ga. Na golih rebrih žari rdečina moje noge.

»English?« zarohnim.

Prikima napol v stran, kot da ni prepričan.

»Who are you?«

»Ich ... I know not ...« in gleda okoli, kot da tudi njemu ni jasno, kako se je prikazal v moji dnevni sebi. S koleni in komolci zakriva svojo goloto, nasploh igra popolno žrtev. Kot da sem jaz vlomilec! Vseeno mu podam odejo s kavča.

»I won’t repeat myself – who are you? What are you doing here?«

»I don’t know how ... hierer kommen, this is fantasy, das ist wie ein traum! Dreams! But awake. This ... heaven or ...« išče pravo besedo, »Hölle?«

So to nebesa ali pekel, sprašuješ? »Are you fucking mad? Do you even remember how you got here?«

Zabulji vame. Res razmišlja. »I just ... here. And before, five minuten before I ... Vienna. Bar auf der Ringstraße. With my wife Constanze, drink wine. And then –«

Svoj pajkasti prst usmeri proti vdrtemu parketu.

»Pa ti me zajebavaš,« popenim in živčno zakorakam po sobi. »Who are you? Do you remember who you are?«

»Ja. Ich bin Wolfgang Amadeus Mozart von Salzburg.«

Zastampedam proti njemu, »Don’t fuck around, or I’m gonna kick you again! Who are you really?«

»But I am! Wolfgang Amadeus Mozart!«

To pove brez kančka humorja, skoraj užaljeno. Nemec fura neverjetno dobro poker faco. Ozrem se v iskanju skritih kamer. Ne štekam vica, v katerem sem se znašel.

»Okej, to je po scenariju. Nekdo me vleče za nos. Ampak kakšen smisel ima, da bi se mi Mozart pojavil sredi dnevne sobe?«

»Wolfgang Amadeus Mozart,« zavzeto prikima goljuf.

»Well, then prove it!«

Iskat grem svoj sintisajzer in ga postavim na sredo sobe.

»Play for me.«

»Was?«

Sint vključim v elektriko in pobobnam po tipkah. Kar poskoči od presenečenja, ko v prostor zaseka violina.

»Čakaj, ni pravi zvok ... Mozart je bil bolj klavirski tip, kajne?«

»Ist, ist das ein instrument?!« oči skoraj iztisne iz lobanje.

Vnesem številko in mu v dokaz, da so tipke zdaj klavirske, zaigram par tonov. Sploh mu ne kapne, kako sem zamenjal inštrument na sintisajzerju. Sprva se počasi zgane, potem pospeši in na koncu kot zver plane na klaviaturo.

Zaigra tri akorde. Pa še dva.

Obraz se mu razjasni kot jajce na ponvi, ko se mu šesti akord razkošno razlije po klaviaturi. Poskusi zamenjati zvok – naključni pritiski na gumbe ga pripeljejo do električne kitare – kar zaploska v večjezičnem navdušenju: »Che bello, ausgezeichnet, this is fantastic!«

»Prove that you’re Mozart. I don’t see anything magical yet.«

»I am Mozart,« samozavestno pribije. Spet položi prste na sintisajzer.



Sprejmem – to je Mozart. Zapomnite si, za tem bom stal celo življenje. To je Mozart.

Vse mi je jasno, zakaj on, zakaj zdaj. Po nekih izkrivljenih poteh imam pred očmi rezultat svojega uroka, ki sem ga odplesal pred dvema urama. Ton je prišel, iz mesa in kosti. Navajen sem, da se čarovnije uresničijo šele čez nekaj dni ali tednov, v dogodku, ki je lahko posledica obreda ali pa naključij; nikoli nisem prepričan. Zdaj sem.

Joooj, pač ne morem predreti zgodbe, da bi ušlo v vaša ušesa!

Vendar njegovi prsti ubirajo tipke na tako specifičen način, da ni dvoma. Vsi smo slišali njegove skladbe, milijonkrat izvedene, zdaj mi je pa dano, da poslušam improvizacije iz izvira. Enostavno isti zvočni podpis je. Kot bi na radiu zavrteli nov komad vaše najljubše skupine in bi takoj identificirali izvajalca. Vseh 41 simfonij, 27 klavirskih koncertov in ne vem še koliko ostalih pisarij, skondenziranih v deset prstov tega malega človeka.

Sosed kriči in buta po steni, boli me džoko.

Brez kančka teže se vse v sobi stopnjuje. Zvok je na dnu hladen, raven in gladek, na vrhu pa vroč in nemiren. Toplota napenja strop kot balon in nas dviguje. Na mrzla tla pa se useda smisel življenja in nas sidra v bivanje. Samo potujem. Čeljust mehka. Glava niha. Matematika zadaj je božanskega okusa.



Popolnost prekine cdefgahc, štorasto faljen po tipkah. Odprem oči, Mozart pada skupaj! – je že na tleh.

»Kaj pa je s tabo?« mu rukam rame brez učinka.

Nezavesten. Živčno krožim okoli telesa, ga božam, klofutam, pljuskam z vodo in ker sem jezen na njegovo neodzivnost, so moje pleske po faci vse močnejše.

Zaležejo, skladatelj mežika, si mane obraz, ampak ga boli kurac zame, čisto je v svojem svetu. Zeha ... »Lass mich schlafen ... ich bin so müde ...« Tebi nič meni nič se nekako povleče na kavč, zavozlja v odejo in takoj glasno zadrnjoha, res, komaj 5 sekund kasneje že vleče žago.

Bebavo ga gledam. Em, ja, moji možgani imajo za danes dovolj. Mozart v moji dnevni sobi, hehe, pa kdo bo to sprocesiral. Bolj ali manj je to ta ksiht, ki ga zgooglam pod »Mozart«, vse štima.

Grem spat v svojo sobo. Sedaj, ko je tišina končno legla na vso dogajanje, slišim, da mi še vedno piska v ušesih. Na postelji se premetavam v neskončnost. Bolj ko poslušam pisk, glasnejši je. Mogoče je samo od koncerta, ampak potihem vem, da je piska kriv nekdo drug.





5

DRKICA

Persons From Porlock – Bad FanFiction





O, pizda! Budilka, spal pet minut, glava v umivalniku, že zamujam, jebeš zajtrk, fucking shit, tresem Mozarta, »Don’t. Go. Anywhere,« se oblačim, na ti prenosnik, ti pezde, »This is internet, watch funny cat videos, don’t comment or like or share anything, I’ll be back in eight hours,« kurac, pismo, tristo kosmatih, čevlji, zadah, zmeda, kakšne kletvice ima ta Slovenija, porka flek, se spotaknem v avto in sem že v pisarni.

»Naredi to,« mi Vladimir podvali, preden skoči na čik, »Naredi še to,« mi šef pošlje trideset e-mailov, »In vmes naredi to,« reče Alenka, ki jo preganja stranka. Ampak okoli desetih se tempo umiri, glavni jutranji gnoj smo s skupnimi močmi skidali, zdaj se ozračje zaziba v fore in dotike. Lahni prijemi po ramenih vsepovsod, za uslugice in dejanjejca, še vedno se pridno dela, vendar podtalno. Svet glasbenega založništva.

To službo sem si pričaral. Recimo. Izrazil sem – tudi s kričanjem in plesom – da hočem pristati na tej ipak največji založbi v Sloveniji. Cel mesec sem zjutraj in pred spanjem buljil v njihov logotip. Potem sem prišel na sestanek in direktorju zavrtel svojo muziko. Migal je v ritmu, mi pa na koncu zabil: »Tega ne morem izdati. Nisem še slišal zate. Nihče ne ve, kdo si. Imaš pa občutek za glasbo in trende! Pravzaprav iščemo nekoga, kot si ti.« Že pol leta sem zaposlen kot digitalni promotor.

Dokaj len sem, amater, marsikaj sem že zajebal, ampak pošteno povedano, nimajo boljšega človeka za to delo. Na podpovprečnih glasbenikih, ki pripadajo založbi, zafrustrirano preizkušam vse metode za uspeh, ki meni niso dane.



Po vseh informacijah na netu sodeč je nek drug Mozart nadaljeval svoje normalno življenje od tiste kupice z ženo dalje in umrl kot pijandura. Kot da bi bil celica, ki bi se razdelila na dva manjša dela in enega iztisnila skozi čas v moj prostor. To ni mogoče. Čarovnija od noči bledi, vse bolj smrdi po nategu. Postajam nervozen in hočem domov, da preverim prevaranta, a ura tiktaka po pisarniško nazaj.

Na e-mail dobim nov videospot slovenske skupine Monkibros; moram ga objaviti na Youtubeu; ga potem nasilno tlačiti ljudem v oči na vseh družbenih omrežjih; pa si ga še sam ogledam. Beden scenarij ne prekrije dejstva, da je pevka Mateja fenomenalno luštno bitje. Že tako sem živčen zaradi Mozarta, ki mi je vmes gotovo že vse pokradel, sedaj pa se strah meša še s pohoto. Ko Mateja z mikrofonom skače gor in dol, ji joške stežka sledijo, tako da so sise in smer skakanja neprestano v navzkrižju. Tako mi ga butne navzgor, da zadoni ob mizo. Sodelavci v pisarni so radovedni.

»Sori, trebuh se oglaša ...« si v žep zatlačim mobitel in pobegnem na vece.

Na ekrančku buljim v spot, ki sem ga ravno naložil, odpnem zadrgo in ga vržem na roko. Vse te seksi glasbenice, ki jih zastopamo, me uničujejo, presušen sem pozornosti. Že preveč časa me tako publika kot pičke ne jebejo pet posto in vmes sem se spremenil v to obupano pošast: saj me vidite, caught in the act.

Zrajcan sem večplastno – hočem fukati Matejo in hočem biti na njenem mestu.

Zaprem oči. Najprej jo sestavim znotraj glave kot 3D model iz vseh promo fotk, s katerimi operiram med službo, potem jo oblečem v temno vijola oblekico, ki komaj zadržuje njene ovinke. Na odru je, poje množici, pa se ji približam od zadaj in jo poljubim na vrat. Obrne se, jezika se objameta, vsem na očeh. Uh, začnem romantično, predstava za publiko je balada, potem crescendo, potem ni več limita, oral, anal, povsod pregloboko, moja batina pet metrov, stoka, roka gor in dol, glavič granata, počil bom.

Pa se potem, ne vem zakaj, prikaže Mozart, sunce mu žarko! Brišem ga iz scene, ukrivljam kurac v drugo smer, stran, a čeprav drkam v levo, je on vse bolj na sredini. Mateja mi hoče pomagati, še bolj mi stisne prste, še hitreje gor dol, ampak nedolžna energija genialnega glasbenika je premočna. Premaguje me čista aseksualnost. Štanga pada.

Tega ne bom dovolil – izza hrbta vzamem sekiro. In Mozartu razčesnem betico! Pošprica me kri. Ja, si v centru mojih misli, ampak razpolovljen, zato skozi tvojo rano stopim na drugo stran, kjer me čakata Mateja in orgazem – hlastno jo napičim, štanga spet napeta, trudim se, ves okrvavljen in besen, dokler, dokler, dokler, dokler.

Oboje se bo zgodilo, fuk in smrt, mi pride misel še hitreje kot sperma.



Ko se vrnem z veceja, pobrskam po Facebooku in ugotovim, da se je pred dvema minutama zgodil teroristični napad v Parizu, 100+ mrtvih, 200+ talcev. Nekateri prijatelji so v podporo zamenjali svoje slike v francosko zastavo, drugi jih s statusi kritizirajo, da so ovce. Vidim, da je v napadu umrl tudi pevec hrvaške skupine, ki jo distribuiramo na založbi, zato objavim njihov komad na našem profilu in ne pretiravam s smajliji.





6

2015 V ENI NOČI

The Who – Baba O’Riley





Ko pridem domov, je Mozart uničen. S pogledom ošvrknem prenosnik in takoj mi je jasno, da ve vse. V rokah ima tričetrt prazno steklenico rakije, ki mi jo je podaril stric, v očeh ima solze; v ustih nov požirek. Med službo sem razmišljal o vsem, da je goljuf, da je sanjski lik, da bo stanovanje izpraznjeno, da sem pa pravega Mozarta postavil pred internet, mi ni padlo na kraj pameti.

»Ich bin tot,« reče.

Mirujem ... Potem pristopim, nerodno ... Nekako ga primem za ramo, kot da bi nanj položil tujo roko, povsem brez občutka. Prvič moram tolažiti nekoga, ki je že umrl.

»Rakija,« mu jo vzamem.

Ko požrem zvarek, me razžari po trupu, kot da bi vase vlival vrel svinec. Alkohol osredotoči mojo nalogo v eno samo točko: moram mu pokazati, kaj pomeni svetu. Mora vedeti, da še enega Mozarta ne bo več.

»Come. Let’s watch Amadeus.«



Kaj bi storili, če bi bil prvi film, ki bi ga videli v svojem življenju, film o vašem življenju? Mozartovi odzivi so na nivoju štiriletnika, nesposobnega sedenja pri miru ga zvija navzkrižje smeha in joka. Proti koncu vse več komentira: »I am caricature! Salieri is friend! And this is not what Vienna is, no,« a ga finale, ko filmski Wolfgang piše rekvijem in umre, paralizira v molk in negib. Odvrtijo se bele črke po črnini. Dnevna soba se zatemni v razmislek.

Potem Mozart reče: »More.«

Na računalniku odprem mapo s filmi in izbiram tiste, ki bi ga po mojem pripravili na enaindvajseto stoletje. Ker nekaj še manjka za pravo vzdušje, pokličem dilerja, nabavim gandžo in ja, zapoham se s samim Johannesom Chrysostomusom Wolfgangusom Theophilusom Mozartom.

»Idi i smotri« je morda najboljši vojni film. Na Amadeusa ima gotovo globok vpliv – po deset-minutnem nemem hlipanju me zlomljeno prosi, da mu povem vse o obeh svetovnih vojnah. Prižgem Youtube in iščem posnetke. Njegov pristen odziv na moč uničenja, o kateri leta 1785 niti sanjati niso mogli, še meni orosi oči in tako se skupaj sklanjava nad luknjo ... Gledava navzdol v črno brezno. Predstavlja zgodovinsko dejstvo, da človek ljubi smrt.

Ko izgleda, da sva že čisto zadepresirala, nama THC vsili krohot, staaari, »Oooh fuck, man, haha, we were this close to suicide!« in še bolj crkujeva.

Sledi »Hair«, topel dokaz o izbruhu človeškosti sredi vietnamske vojne; pa ga že po pol ure izsekov prekinem in izbrskam »2001: A Space Odyssey«, ki potek človeštva začrta še dlje, v prihodnost in upanje. Wolfganga grabi nervoza, nepoparjena energija; vse bolj kot sami filmi ga zanimajo te neverjetne pesmi, ki igrajo znotraj scen. »How do this sound? Who is composer?«

Pa zavrtim gramofon. Očetu sem ukradel vsaj petdeset vinilk, ki se zdaj sukajo in Mozartu z vsakim obratom še bolj razprejo usta – naštejte si v glavi vse dolgolase razcapance, ki so terorizirali radijske postaje v šestdesetih in sedemdesetih, verjetno jih ravno vlečem iz ovitka. Psihedelija, folk-rock, punk, novi val, metal, z iglo zamešani v neprepoznavno mineštro vplivov.

»How do this sound?!«

Med obračanjem plošč najdem čas, da na računalniku predvajam novejše mojstrovine hiphopa in vseh elektronskih odvodov, ki so se razvili iz tistega enostavnega, enakomernega tuc-tuca. Električnim kitaram je mogoče še najti organska tla, ampak ti sintisajzerski cvili lebdijo v čisti abstraktnosti. Še sam se kdaj vprašam: kako so to naredili?

Mozart si ne more več pomagati, svojo rit meče do stropa, božja roka ga trza kot jojo, tako je srečen, tako neizprosno zasut z radostjo; lepota glasbe se je samo zanj nabirala malo več kot dvesto let in ga zdaj rešeta; skače, skače in ponavlja: »Wie, wie, wie, wie?«

»Pššš!« ga poskušam pomiriti in posesti, že čutim napetost preko stene, da je sosed spet na robu popizditisa.

Izvije se mi iz rok in mi pokaže jezik, se mu pa noge zapletejo in trešči z glavo naravnost v gramofon.

»Ja, super!« skoraj zajokam.

Preklinja v nemščini in se drži za zatilje, moj ubogi gramofon pa ima zlomljeno držalo igle. Čeljust se mi napne (in spomnim se, kako sem brcal golega Mozarta). Zaprem oči, štejem do dvajset in se prisilim pozabiti, da mi je napravo podaril oče za osemnajsti rojstni dan. (Spomnim se, kako mi je bil Mozart prepuščen na milost ali nemilost.)

Odprem oči. Šele sedaj opazim, da je vsa noč že mimo, da skozi polkna polzi jutro. Zrak je tako nasičen z emocijami, slikami in zvoki, da bi ga lahko rezal kot sladkorno peno. Wolfgangov obraz je videti tekoč, brbota od doživetij. Okoli njega so razmetani ovitki plošč, škatlice z DVD-ji, prazne piksne, trske gramofona.

»You see?« mu rečem. »This is you. You stand in the middle of it all.«

V odgovor se barabinsko namuzne; povsem jasno mu je, kam spada.

»How they do this fantastisch sound? You must show. You know?«

Pričnem motati novo baklo. Upam, da se mi ne vidi na obrazu: obup, da moja glasba še nikamor ne spada. Mozart je slišal ton in ga skoraj popolno interpretiral – iz njegove inspiracije se je razpletlo koreninje vse do danes. Celo to čast ima, da lahko dvesto let kasneje vidi sadove svojega vpliva. Prišel je ton, ja, vendar nimam dostopa do njega. Džolo vtaknem v usta in zasmodi se mi um.

»I know.«





7

TON 3





»Torej, program se imenuje Reason in rad ga uporabljam, čeprav so vsi ostali muzičarji dandanes na Abletonu ali Pro Toolsih ... Vidiš to? To je mešalka, tvoja glavna prijateljica, središče programa. Vse bova vodila skozi njo. Ustvariva nekaj inštrumentov ... Evo klavir, samo zate. Poskusi na sintisajzerju, povezan je v prenosnik. Ja! Kar igraj to! Tempo je okoli osemdeset bpm ... Spustil te bom noter. In – greš! Prav, posneto. Dodajva nekaj efektov – ojačajva visoke in srednje frekvence, skompresirajva, saturirajva. Mi slediš? Okej, zdaj pa bobni. Kar zaigraj jih na sint. Hm, v redu, ampak nekaj manjka, odmakni se. Vidiš? To je bolj v stilu hiphopa, ti si zaigral neko starodavno valček sranje. Še bas. Čisto mastne, grizlijevske base lahko ustvariš z enostavnim žaga signalom. Hej, ponovi še enkrat to linijo! Ja, ja, ja! O bog, to je super, vsak bi si zlomil vrat z miganjem na ta groove! Razvij, zaigraj mi še tri variacije! A me zajebavaš, pa saj na pamet igraš genialnosti! To morava zapečatiti z refrenom, dvigni, zaključi! Daj mi sekundo, komad moram še ojačati, ga zlimitirati, potegniti končni miks skozi chorus, to zveni, oh, to zveni –«



Skoraj bi ga že pozabil, ampak pisk, še vedno tiho prisoten, nenadoma pridrvi v ospredje.

Tukaj je, čistak frekvence!

Preglasi vse, kar se dogaja naokoli: komad, Mozartovo navdušeno vzklikanje, moje dihanje, srčni utrip. Zazdi se mi, da je Rumeni deček tik za vogalom dogajanja, da se bo vendar po vsem tem času znova prikazal, skoraj eksploziram od rajca!

Pisk se potem iz nedefinirane višine spusti v melodični domet in zaigra kratek motiv:





In se spet dvigne in prepusti ostalim zvokom, da pribučijo nazaj kot cunami. Možnost bližine Rumenega dečka splahni.

»Kaj je bilo to, si to ti naredil?« ugasnem pesem in se zavem, da nekdo tako nasilno bobna po vratih, da jih bo zdaj zdaj podrl.





8

SAMIR

J Dilla – Fuck The Police





»Sosed me bo končno ubil!«

Mozarta odrinem stran od klaviature, ga stlačim v spalnico, grem odpret.

Samir je. Kurbin sin, ki je zajebal že pol Izole.

Tu-tum, tu-tum, reče srce.

Kadarkoli vidim policaje, me prerešeta krivda, avtomatsko, tudi brez razloga. Ko pa se mi ta dva, Samir in njegov mlajši pomočnik, prikažeta na vhodnih vratih, sem takoj prepričan, da sta izvohala Mozartov prihod v naš čas, da je bila pravljica zasačena, da me zdaj čakajo zasliševanje, zapor, smrt.

Priznam, doživim panični napad. Imam redko zgodovino napadov, ampak ko udari, udari pošteno.

»Si dobro?« me Samir zagrabi za roko.

»Pusti –« ampak besede ne pridejo iz ust.

»Pizda, dihaj, te buta overdose?«

Izpusti mi roko, da me ne okužiš, mu hočem reči, s svojim smradom si vdrl v sveti prostor, se odmikam nazaj v stanovanje, povzpetniška kreatura, šiptarska mafija ti polni žepe, čofnem na kavč, kjer se mi zavrtinči do konca in nekako preživim.

Sta že notri.

Zadihano se pojasnjujem: »Imam papirje – zdravnik napisal – napadi panike kondicija –«

»Prišla sva zaradi hrupa,« je mračen Samir. »To bo tristo dvajset evrov.«

Napol si oddahnem, vsaj za Mozarta ne vesta. Samir izgleda še slabše kot ponavadi, štirideseta leta so ga dodatno znižala, da se prav smešno kobaca znotraj prevelike uniforme. Drugi, mlad in sramežljiv miličnik, prične čečkati po papirju. Pogledujem proti moji sobi – kaj počne Mozart? Bo planil ven, vse zajebal?

»Kaj imaš tam?« Samir ujame moj pogled.

Rit se mi scuza vase, kot da bi pojedla limono. »Pač posteljo.«

»Misliš, da sem glup? Misliš, da ne voham?«

»Dišečih palčk?« se mi zatrese nasmešek.

Samir vzame zalet, da kar čutim vse podočnjake, ki se stisnejo skupaj, da bi izkočili vame.

»V tisti sobi imaš zalogo trave ali jo celo gojiš, vse vem! Poznam skoraj vse džankije v Izoli, po imenih in funkciji. Ti si očitno nov v poslu, čeprav znana faca, še ena propalica, propalice od prvega do zadnjega, valda si zadet. Gnusite se mi od dneva, ko sem se preselil sem.«

Mlajši se potuhne v pisanje kazni.

Nohte zažiram v kavč. »Pač imam rad zasebnost, zato nočem, da bi se prosto premikali po stanovanju. Saj bom plačal kazen. Bil sem preglasen, to je vse.«

Samir prhne skozi nos in zakoraka proti vratom spalnice, že pritisne na kljuko; že hoče zakorakati noter v oblak, kjer se skriva najbolj dragocena skrivnost mojega življenja.

»NE!«

Opotečem se s kavča.

»Ne, ne, ne, ne, imaš nalog?«

Samir se obrne in me na mestu ustreli. S pogledom, za zdaj. Zelo počasi, skozi stisnjene zobe, sikne laž, jasno vsem. »Ja.«

»Ali ni tako, da – da za sodni nalog potrebujete vsaj štiriindvajset ur?«

Prinoslja mi dvajset centimetrov stran od obraza. »Dovolj je že verjetnost, da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. In nihče mi ni povedal zate. Nimaš prijateljev. Zdaj si zašit.«

Mlajši kar kolcne, ko ga sodelavec zagrabi za ovratnik: »Ne izpusti ga z oči. Če kaj hoče, ga kar aretiraj, briga me. Se vidimo čez deset minut, samo na centralo skočim po podpis.«

Vhodna vrata skoraj vrže s tečajev. Slišim sopihanje, ko se spotika po stopnicah in si spodnaša podočnjake izpod nog. Sosed, ki me že nekaj let z užitkom mrzi, zdaj skoraj sočutno špega preko kota vrhnjega stopnišča. Pokažem mu sredinca, da javkne in že ga ni več.



Potem se Mozart kot sam kralj primaje iz sobe z vodno pipo v rokah. »I give more bass to song, jetzt ist es besser. Wait, who this blue?«

Mlajši policaj otrpne. »Ča-čakaj, kdo je zdaj ta?«

Tudi jaz mislim zapaničariti, ampak veste kaj? Jebi ga. Vse karte so na mizi. Naj se odvrti, kot se hoče. V bistvu je pred nekaj minutami nastal najbolj nor komad mojega življenja.

»On je Mozart.«

»On je – ?« ne dojame.

»Ja, Mozart, delala sva glasbo, zato tudi hrup.«

Hoče mi že nekaj zabrusiti, ampak je v resnici bolj presran kot jaz.

»Hja, umetniki ... Naj – naj še kar on počaka tukaj,« se kislo nasmehne in ignorira prismojeno vodno pipo – pa začne spet čečkati kazen in kukati proti stopnišču, kot da bi kolegu uspelo priti tako hitro nazaj.

»Boš dim?« ga vprašam.

»Kaj?« preglasno poskoči.

»Nisem škodljivec in ne, ne gojim trave, samo pol grama imam. Z Mozartom sva pušila in ustvarila hudobijo od pesmi. Dober komad je, res. Pridi, skadi enega in poslušaj.«

Z očmi, ki mu pordijo od navdušenja in strahu, mi da vedeti, da je eden redkih ljudi, ki še ni poskusil trave. V policijske vrste ga je verjetno pognal ravno pravičniški občutek, da mora ulice počistiti droge, ampak ob soočenju s propalico, propalice od prvega do zadnjega, ga zapušča pogum.

»Ne smem ... Ne smem ... Aretiral te bom! ... Ne ponujati ilegalnih! ...« trza kot podivjana žival.

»Dobro, pomiri se, ne me aretirati. Ni ti treba kaditi. Ampak vsaj poslušaj komad, ki sva ga naredila. Wolfgang, do you have it ready?«

Policistu se noge obotavljajo, pa mi vseeno sledi do zvočnikov.

»Špiln zi!«

Pesem se začne. Z besedami lahko samo komentiram njeno pop strukturo in enostavnost linij – slišati je pa nekaj popolnoma drugega. Pravzaprav jo prvič slišim v celoti, ustvarila sva jo skoraj prehitro; svoje mnenje bom zadržal zase, naj raje pandur komentira pred mano. Pesem se konča.

Mlajši se kar grabi za kapo in gnete po prsih. »Hudiča, to je pa ... To je pa v bistvu zelo dobro.«

»Gut?« Mozart zakašlja v zanimanju.

»Res ... Res dobro. Gut, ja, haha.«

Vem, plavček. Dobro je in te izolske igrice, ki se jih hašišarji in roka zakona igramo že leta, so zato nepomembne. Prepričan sem, da bi to melodijo David Guetta kupil za milijone; tu ni časa za malenkosti.

»Pojdita,« je mlajši nenadoma ves resen. »Pojdita takoj zdaj. Pojdita, preden pride Samir nazaj.«

»Pa saj mi nič ne more, doplačal bom za tega pol grama.«

»Racije so, na postaji je noro, verjemi mi, sedaj te ima na piki, lagal se bo, da bi te zajebal. Ne bo prvič, mojster je v tem. Pojdita. Pojdita!«



»Jebi ga, greva,« mi je pred očmi takoj jasna kratka možnost pobega.

»Was? –«

Mozarta držim za majico.

Cik-cak po stopnicah navzdol.

Vlečem za sabo kot zastavo upanja.

Vhodna vrata.

Na ulico.

Samir.

»Kam misliš, da greš?«

Zagrabi me za felpo.

»Spusti, kreatura!«

Se še Mozart vmeša: »Langsam, langsam!«

»Dva na enega! Tilen!«

Medtem, ko Samir grabi proti meni, ga jaz v obrambi sklatim po obrazu.

Samo s hrbtno stranjo, ponesreči, prisežem.

Ampak Samir ponori, zavije še jače kot sirena!

V njegovem sodastem telesu se pojavi bikova kri in oba naju zagrabi za vrat. Obvisim v njegovem prijemu.

»Napad na uradno osebo!« cvili v predstavo vsej soseski.

Ujet sem. Kaj naj, ga brcnem v jajca? Z vsakim gibom bi se še bolj pogreznil v močvirje krivde. Nič več ne morem.

»Sprehodimo se do policijske postaje. Čakaj, kdo si pa ti?« končno registrira Wolfganga.

»Dein schlimmster Feind!« mu zagrglja.

»Njegov nemški diler, kaj? Tilen!«

Mlajši kifeljc končno črvje pokuka skozi okno moje sobe. »Spizdila sta! Odrinila sta me po tleh! Bila sta dva!«

»Debilčina!« ga nahruli Samir. »Imam papirje, preglej stanovanje za biljkami in napiši poročilo! Se dobimo na postaji.«

Ljudje, s katerimi sem odraščal, hodil z njimi v šolo, matere, none in tudi že otroci mojih prijateljev, vsi me poznajo, vsi se zabavajo, ko naju batina zakona kot trofeji vodi po ulici. Že izvlečeni telefoni, že live streamajo, barabe.

Mozart pa je prvič zunaj v enaindvajsetem stoletju, o bog. Ne vem, ali ga je po glavi mahnila konzumacija trave, Samirjeva aretacija ali novo okolje, ampak izgleda, kot da ga ukrivlja infarkt. Kresnjen po čelu; mežika kot metuljček; mobiteli, semaforji, trgovine, motorji, avti, avtobusi! Ob vsem vdoru tehnološkega infota se niti najmanj ne zaveda, da bo čez nekaj ur že daleč daleč stran od Izole, v še hujši pizdariji.





9

SOBA ŠT. 2

Nils Frahm – Hammers





Ob prihodu na postajo naju ločijo – on gre v sobo številka ena, jaz v sobo številka dve. Samir v spremstvu narednika zapre vrata v Mozartovo izpraševalnico, medtem ko mene za komolec vodi Laura, bivša sošolka iz osnovne šole. Še pred enim letom je bila frizerka. Zdaj že nosi značko in nos visoko nad Izolo.

»Joj, pa kako ne veš?« me napade v sobi številka dve. »Kako ne veš, da te dni potekajo največje racije, kar jih je Izola kdaj videla?«

»Nič ne vem, moj diler še ni padel.«

»In ti se šopiriš, ha! Ukazi iz Ljubljane: Izola ima že predolgo največjo slovensko procentualo kriminala z mamili na prebivalca. Veš, kaj se dogaja v drugi sobi? Šef in Samir navijata tvojega kolega, da bo razkril vso mrežo po Evropi, lažno ali resnično. Če ne drugega, bodo tebi naprtili vlogo kralja izolskih drog!«

»Daj no, Samir je nesporno večji kralj droge kot jaz,« klubujem.

»Joj, si nor? Hočeš, da nasrkam še jaz?« Glavo sklanja, kot da bi s tem stišala pogovor. »Enostavno moramo pokazati rezultate!«

Laura se je v desetletju od osnovne šole poredila za nekaj konkretnih šlavfov in se zdaj pred mano otresa znoja kot cucek. Mislim, da je bila zaljubljena vame.

Zaglumim svoj najbolj pocukran pogled. »Daj, pomagaj, ne jaz ne Mozart nisva kaj več od konzumenta ... Saj me poznaš. Hej, Laura. Jaz sem. Boš resno dopustila, da grem pred strelski vod?«

»Saj vem, ampak šef, šef je, joj, ko bi ti vedel ...« Modrina pod njenimi pazduhami pospešeno temni. »Ne vem, kako te bom lahko spravila iz godlje. Nova sem. In ukazi so jasni. Vsako jutro nam grozijo z odpovedjo, če ne bomo prinesli rezultatov. Če hočeš, da ti pomagam, boš moral ti meni.«

»Da začivkam?«

»Kogarkoli mi daj. Nekje moramo zarezati, da končno zlomimo kriminalno združbo Albancev.«

»Nikogar ne poznam.«

»Lažeš. Še sama sem te videla v tisti družbi! Vsi vemo, kdo je kdo. Ampak moraš povedati imena za zapisnik.«

»Če bom izdal koga od Šiptarjev, mi bodo jutri odrezali binglja.«

»Daj mi kakšno majceno, nepomembno ribo.«

»Če bom izdal svojega dilerja, bom izgubil vezo za fenomenalno marihauno.«

»Če boš tiho, boš kasiral krivdo vseh omenjenih!«

»Dovolil sem ti prepisovati s svojih testov!«

»In ti si me med odmori šlatal po joških!«

»Ti ni pasalo?«

»Zdaj pa dovolj, jaz sem uslužbenka policije!«

»Z mano si kadila travo! Večkrat!«

»Ti časi so mimo!«

»In strigla si mojo mamo! To mora nekaj veljati.«

»Ti časi so mimo!« me strese s stolom vred.



V sobo stopi dežurni podočnjakar s čajem v rokah.

»Kaj se pa tukaj dogaja?« opazi čudno energijo.

Laura, pomodrela kot grozd, si popravi modrc in gleda v tla. Vztrajna tišina Samirja prepriča, da nima tukaj kaj praskati, zato zavali svojo guzico na stol in zlije pol vrele skodelice v usta.

»Ti veš, da je tvoj kolega čisto prisekan? Da mi v spakedravščini razlaga o filmu Amadeus, da ne ve, kje se sploh nahaja? Pravi, da si ga ti uročil in da je pred tem pil vino z ženo. No, vsaj jasno mi je, da je preveč zadrogiran, da bi drogo tudi prodajal. Jasno mi je tudi, da nima veze s Slovenijo. Kaj zares je počel pri tebi?«

»Kolega je, mislim ...« kolcam po alibiju.

»Ker vidiš,« me prav nemarno prekine, »jaz bi si vse skupaj predstavljal takole: pred nekaj dnevi ali tedni si dobil ponudbo za dober denar. Popazil naj bi na nekoga, ki bi prišel v Slovenijo. Za nekaj časa, dokler se ne bi polegel prah in bi mu njegove veze zrihtale dokumente. Ampak tukaj imaš težavo – tvoj kolega nima še ničesar. Skratka, običen begunec je.«

»Ni res!« panično protestiram. »Glej, v napačno smer gre vsa situacija, on je samo kolega iz Avstrije –«

»Ni dovolj, da je naš predsednik postavil žičnato ograjo na meje?« se Samir ogreva. »Niso žiletke dovolj? Se moramo zdaj bati še izdajstev od znotraj?«

»Pa o kakšnih izdajstvih govoriš, človek, Mozart je samo kolega glasbenik, s katerim bom koncertiral!«

»Nisi videl poročil včeraj? Pariz zaklan! Veš česa so ti ljudje sposobni? In ti jih pomagaš spuščati v Evropo?«

»Mozart je sposoben samo dobre glasbe!«

»V svoji lastni domovini gostiš možnega terorista, te ni sram? Vse zaradi denarja?«

»Kakšni domovini, kdo je tukaj doma? Jaz, ti? Se ne pišemo vsi na –ić?«

Samir vstane, žila mu sredi čela napenja jadra, tako izbočeno štrli. »Raje sem čefur, kot pa opica iz Bogu-iza-ledža-stana!«

Laura se želatinasto trese, pripravljena, da ga ustavi pred napadom.

Pa spet ugovarjam: »Si ga sploh pogledal? Slišal? Ne vidiš, da je belec, ki govori nemško?«

»Naglas je mešanica petih jezikov, mene ni preslepil!«

»Ker so tako govorili nemško v Salzburgu pred tristotimi leti! Poslušaj, moraš mi verjeti, Mozart ni z napačnega kraja, samo iz napačnega časa!«

»Torej ne spada sem in je to to!« Samir poči s pestjo po mizi. Členki pustijo odtis kot uradna štampiljka. »V vsakem primeru herr skladatelj ni več naš problem. Tvoj prijatelj je na poti v Postojno.«

»V center za tujce?« se Laura še bolj spoti.

»Midva sva pa za danes opravila. Tilen me je prej klical, biljk pač ni našel v tvojem stanovanju. O, vendar se bova še videla, kmalu boš poklican na sodišče. Dotaknil si se me. Drago boš najebal, to ti obljubim.«

»Kaj pa Mozart? Moram govoriti z njim, moram govoriti s tvojim nadrejenim!«

»Spravi mi tega džankija izpred oči,« sikne Lauri.

»Ampak!« pa me bivša sošolka že vleče iz sobe številka dve. S svojo maščobo je neustavljiva kot tank.

Ko hitiva mimo sobe številka ena, vidim, da je odprta in prazna.

»Počakaj, Laura, kam so ga odpeljali? Pomagaj mi, ustavi se, to ni prav!«

»Veš kaj, teh jošk pa ne moreš več šlatati,« zmagoslavno ustreli in me butne skozi vhodna vrata na dvorišče postaje.

Hočem se obrniti, hočem znova poskusiti, pa se zadnji trenutek ustavim – mar res nameravam izsiliti vstop v policijsko postajo? Telo mi prestrašeno in jezno trza v obupanih intervalih. Zgodila se je največja krivica v zgodovini glasbe.

Vendar zakorakam nazaj domov.



Ko stopim v stanovanje, me ne pričaka tišina, temveč pisk, pisk, pisk. Znotraj ušes mi tako nevzdržno cvrči, da niti razmišljati ne morem, zato namesto mene razmišlja nagon. Zavem se, da se premikam, da počnem stvari brez kontrole, sem kot v transu; nezemeljska sila obseda moje ude.

Postavi me pred zvočnike in znova zažene komad, ki sva ga naredila z izgubljenim Wolfgangom. Aha, tako zveni. Moje prste premakne v tipk-tapk. Pesem poimenuje »Id« in naloži na socialna omrežja Growla. »Poslušajte naš najnovejši komad! Odpihnil vas bo.«

Cukne me stran od računalnika, me hodi gor in dol po parketu. Potem me butne iz bloka. USB ključek v žepu. Teče me, pljuska ob obali do parkirišča in v mojo 1999 Toyoto Yaris, že vozi iz Izole po okoliških hribih. USB v avtoradiu. Nekaj sem naredil, nekaj se je zgodilo, nekaj ranjenega, bolečega, sedaj odmira in rojeva novo situacijo. USB se predvaja. Komad se zavrti stokrat. Komad vsrkam na pamet.

Vsakič znova me preseneti. Čutim možnost Rumenega dečka nekje tam zadaj. Tega nisem jaz naredil. To si je na mestu, z lahkoto, hudiča!, izmislil Mozart. Po samo enem celonočnem poslušanju moderne glasbe je enostavno na pamet zaigral nov radijski hit. Morda pa mu je uspelo ravno zato, ker je prvič jasno analiziral sodobno muziko, jaz pa sem od vsakdanjosti že slep za očitno. Ampak ne, ne samo zato. Večinoma zato, ker je Mozart jeben genij.

Jočem in na slepo obračam volan. Turisti, ki so avgusta ogabno namnoženi po naših mestih in podeželju, skačejo izpred gum – skozi odprta okna za sabo škropim solze s hitrostjo 100 km/h.

Komad je moral ven, prav sem naredil. Nor je, rešil bo svet. Bes in obup se mešata z radostjo, boli me, kako dober je komad, boli me, da je sedaj samo moj. Skelenje na tanko prekriva mojo kožo in kar piham od mazohističnega vznemirjenja, ker vem, ampak res vem, uspelo mi bo, uf, nogo tiščim ob dno gasa in meni bo glavo razneslo od piska.





10

NET NEVESTA

Outkast – Prototype





Proti koncu avgusta si najdem novo net nevesto. Ženska, ki ti je luštna po fotkah, mogoče si jo celo srečal dvakrat v živo, se pa glavna komunikacija vrši preko Facebooka. Itak se vsi na videz poznamo, vsak je že nekajkrat zaokrožil po frendih svojih frendov ... Če ne drugega, za drk material. Najbolj rajca to, da nikoli ne veš, kaj se kuha na drugi strani. To so ponavadi razburljiva in mokra razmerja, dolga kakšen mesec in takoj zatem pozabljena.

Kliče se Zala. Bila mi je paralelka v vrtcu, to je vse, kar vem, je pa na slikah v razvlečenih puloverjih brez modrca in na daleč diši po kao umetnici.

Začnem z nekaj strateško napisanimi stavki, ne preveč zainteresiranimi ne premalo; pravijo, da je prvih pet oblačkov odločilnih za vse nadaljnje. Uspe mi; dopisovanje zalaufa.

Ne pozna me dovolj in lahko igram katerokoli vlogo, zato sem to, kar najmanj pričakuje: iskren. Povem ji celo o Mozartu. Začne se dogajati dobri stari vzorec: vedno bolj mi ugaja poslušanje, vedno bolj se zapletam v izbruhe monologov. Kmalu bo razpadlo, ampak se ne ustavim.



2. 9.



20:01 Jaz: »danes sm klical center za begunce Postojna. prašal za ime Wolfgang Amadeus Mozart. veš kaj mi je reku tip?«

22:32 Zala: »kaj«

22:34 Jaz: »njente, samo prekinu«



3. 9.



13:49 Zala: »lej, nehaj govorit o Mozartu že 1x in ga pojdi iskat v Postojno, al pa priznaj že 1x da je pravljica«

14:02 Jaz: »bom po službi«

18:19 Jaz: »jutri bom«



5. 9.



11:51 Jaz: »ma sej maš prav, js sploh ne verjamem več da je to bil Mozart. pa saj sm odpiljen. verjetno si me je res privoščil en cigo ki govori nemško«

13:45 Jaz: »moo si vidla uni naš komad Id? 2591 poslušanj! folk kar sam deli, nisem še doživu tašne dobrodušnosti. ponavadi z ignorom sestrelijo moje poste. mam filing da se dviguje val najvišji do zdej!«

19:11 Jaz: »hej kako si pa ti? :-)«



6. 9.



10:31 Jaz: »hej Zala Zala Zala!!! moram zapisat da sploh verjamem!!!!«

10:32 Jaz: »GREMO NA TURNEJO na turnejo gremo naturnejogremo«

10:34 Zala: »wow bravo, kakšno turnejo? kako to? :)«

10:35 Jaz: »ma lihkar sm prišu od šefa. tip me je poklical u pisarno in najprej glumil uradnega: kaj delam čez 6 dni, a mam takrat dosti dela itd. pač takrat je tudi nek naš izid od založbe, zato sm mislil da hoče plan. ampak ne! reče mi da grem 12. septembra na neplačan dopust! kr je poslušal naš nov komad! kr je prvi ki ga je prepričal!! kr gremo na turnejo!!!!«

10:37 Zala: »grem z vami :P kam greste?«

10:39 Jaz: »Bosna, Srbija, Madžarska, Slovaška, Avstrija. mislim, nismo tolko hudi da gremo sami, priključli se bomo še Monkibros in Praznim flašam ki so podpisani na našo založbo. in mi je šef tudi rekel da to še ne pomeni da smo Growl podpisani al karkoli...«

10:39 Jaz: »greš res z nami? :-)«

10:40 Zala: »ne, takrat mam lih izpit. ampak Monkibros so mi hudi škoda...«

10:42 Jaz: »saj itak ni placa u kombijih :-D«

10:43 Zala: »>:(«



22:59 Jaz: »fak, sm frišno z vaj. bobnar je od navdušenja nad novico tolko tolku po sneru da ga je poču. njegova metal roka...... raje ti ne govorim, kaj use je že razbila. John je bil spet pijan, sploh ni opazil da se je muzika ustavla, je še kr dalje drkal mixer za lučke jao«

23:02 Zala: »lol«

23:03 Jaz: »nevem kako nam bo ratalo zvadit v enem tednu«



8. 9.



09:05 Jaz: »FAAAAKAAKAAKAKAKAKAKAK«

09:16 Zala: »kaj je?«



9. 9.



22:56 Jaz: »JEBEŠ SVET ja ŠEKA sm draga ZALA in tudi na LSDJU kaj naj ti mi hočeš kej rečt NE NE POVZROČAT ZVOKOV nočem sploh slišat za sluh«

22:57 Jaz: »veš kako se reče temu piskanju u mojih uhih KRONIČNI TINITUS ZA VEDNO FINITO to mi reče dohtar učiraj sm šou dat pogledat ki me je skrbelo mi reče da se kao zgodi od glasnosti ampak tudi od psihe od neke traume od naprimer nevem prometne nesreče al ločitve in nič ne moreš rešit to je zdej to in zdej pač mam haha pa kaj si resen DO KONCA ŽIVLJENJA js sm se jokau«

22:57 Jaz: »od diagnoze dalje že pijem ne mi nič rečt TIŠINA že na đobu sm groziu folku da zmanša radie hvala bogu da je šef u švecki pički matrni nek seminar«

22:59 Jaz: »TO JE KRIV MOCART majmun majkemi to vem ki sm vidu na LSD haha ja pol ko sm biu pijan sm po đobu uzel še LSD poklicau sm kolege moji kolegi vedno za akcijo ITAK boli nih kurac bresposlni smo šli kr na hrib gor nad izolo dropnili kaplice ej blo je res ful ful LEPO MEHKO sm mislu da bom vidu rumenga dečka ma ga itak droge nikoli ne spravjo sm«

23:00 Jaz: »malo me še žgečka zdej ko pišem ma mislim da sm zunaj«

23:02 Jaz: »na tripu sm vidu PRETEKLOST IN PRIHODNOST boo vidu sm zakaj se mi use tako lepo odpira turneja mocart zakaj mam tinitus use je blo eno zato ki sm si to ukradu to sm vidu da sm si ukradu uspeh in s tem naredu celo štalo in je prišu mocart in tinitus ampak js še vedno nevem kako sm si ukradu samo to mi je reklo use nevem to mi je reklo vem da je blo res

23:03 Jaz: »in vidu sm tudi tebe ki si bla fuuul lepa in bela in tudi prestrašena in si se bala it po enih stopnicah nevem zakaj hotla si da grem s tabo ampak js sm bil samo u gozdu bres stopnic samo trip štekaš LAHKONOČ«



23:44 Zala: »:O«

23:44 Zala: »sem šele zdaj prišla domov. si še buden?«

23:45 Zala: »to mi pa moraš več povedat«

23:45 Zala: »prosim«

23:45 Zala: »ene stopnice so na poti domov ki se jih zvečer vedno bojim«

23:46 Zala: »ne morem videt kdo je gor dokler ne zavijem za zid«



10. 9.



09:01 Jaz: »zdaj sm prebral kaj sm ti pisal učeraj. sori sori sori, sploh se ne spomnim nič. ne vem kaj se je dogajalo od predučirajšnem. ne vem nič glede stopnic. že 3x sm rucal, u službi me gledajo grdo, še vedno mam kronični tinitus, grozno se počutim«

09:04 Jaz: »ampak ti si mi priča da je dovol zajebancje! čez dva dni mamo turnejo pizda! jebeš tinitus. moramo vadit vsak prost moment, js bom kr bolniško uzel«

09:10 Zala: »valda, razturajte, ne zdej zajebat, to vam je šansa za uspet :)«



11. 9.



22:37 Jaz: »Zala. mrtu sm. preigravali smo brez spanja 30 ur, zdej nekako stoji. komaj tipkam. ampak to moram rečt«

22:39 Zala: »whatsup«

22:40 Jaz: »na poročilih sm videl Mozarta. ble so utrujene face čez in čez ampak ja 99% sm ga videl. pač prispevek o beguncih, itak vidiš na poročilih samo še to. Hrvati zlobni, Grki budale, bla bla in pol kr naenkrat sredi usega njegova faca. zgledal je res žalosten ampak je blo ful na hitro«

22:40 Zala: »pa dej nehaj že s to foro :I«

22:42 Jaz: »ne vem kaj naj si mislim. sej sm lahko iskren ne? begunec al ne, meni je useeno. naj ostane kjer je. najprej je prišel u moj lajf, potem je odšel iz njega to je to«

22:42 Zala: ».....«

22:42 Jaz: »lej, ostal je čisti dragulj. Id! 9044 poslušanj! neki folka iz Bosne, Madžarske in Slovaške nam je pisalo da komaj čakajo da nas vidijo! Mozart naj me najde in ubije če hoče, ju3 ne zamudim!«

22:44 Zala: ».............«

22:44 Jaz: »pa kaje??«



12. 9.



04:01 Jaz: »ne morem spat«

08:00 Jaz: »pač nisem spal«

10:15 Jaz: »evo, smo se dobili na dogovorjenem mestu z uso opremo. zdej pijemo še kavo pred odhodom«

10:16 Jaz: »2 kombija. mi Growl in Monkibros in Prazne flaše. pol še meneđerka od Monkibros, naš skupni tonec, predstavnik od SICGja, organizator turneje. 16 nas je. samo 2 bejbi, kr je muzika pač moški biznis. Iris meneđerka in Mateja pevka od Monkibros :)«

10:21 Jaz: »pizda Zala, neki ti bom priznal, Mateja mi je že ful časa huda. mam uizi crush nanjo. nevem to mi je use ful čudno in zanimivo zdaj ko jo vidim u živo«

10:31 Zala: »ok tega mi pa res ni treba več brat, itak brbljaš nonstop o neki homo fantaziji o Mozartu in o sebi sebi sebi, zdej boš pa še o drugih ženskah nevem kaj si ti mislu da je ta pogovor ampak uživaj na turneji in v življenju ajde«





11

BALADA

Repetitor – Suženi snovi





Prsi se ji dvigujejo gor in dol. Skozi nosnice rahlo piska. Moja vožnja jo pretresa kot lutko za preizkus airbagov, na posnetkih je nora. Glavni problem lepih žensk je ponavadi to, da vedo, da so lepe. Mateja, čeprav ji je to verjetno že marsikdo zašepetal v uho, se otepa svoje neverjetnosti. Že med nalagnjem opreme sem jo opazoval; nosi se gizdalinsko, zakamuflirana v še enega od fantov, hkrati pa ji hruškaste linije napenjajo hlače in kratko majico. Sočnost, ki je prisotna samo med leti šestnajst in dvajset in potem nikoli več.

Ker računam na jutrišni maček, sem si izboril današnjo vožnjo enega od kombijev. Še spodobne hrvaške ceste se počasi krhajo v Bosno. Povzročim skoraj dva karambola, tako vztrajno buljim v srednje ogledalce, v tiste prsi, ki se dvigujejo in tisti nosek, ki piska. Z dekleti nisem nikoli znal ... Med volananjem navržem par štosov, na kar se moški iz benda Prazne flaše režijo, Mateja pa samo rahlo odpre oči in spet zapiska nazaj v dremež.

Pogledam svoj odsev. Skupaj globoko zavzdihneva. Danes igramo zadnji.



Sarajevo je kot škrbava lepotica, ki ni nikoli imela denarja za nove zobe in se zato poskuša čim manj nasmihati. Čevapi mi nabreknejo črevesje v tempirano bombo, bobnar že pol ure sere. Hostel je grozen, če se stuširaš, zmočiš ploščice vse do postelje. Bošnjaki so po svoje carji. Ko nosimo opremo v klub, lastniki kluba najprej naredijo nekaj požirkov za šankom in potem poprimejo zadnje tri metre, lol, na to so še ponosni.

Tonske z bobnarjem in Johnom odfuramo solidno, se pa nikoli ne izprsim pred pravim koncertom, to mi je enako izdrkanju pred seksom. S kotičkom očesa lovim odziv Mateje, če jo je naš poskus vseeno impresioniral. V kotu praznega kluba se zarotniško stiska ob ostale člane Monkibros in tipka po svojem mobiju, boli njo. V odgovor tudi mene zaboli, ko imajo oni tonsko in že koristim zastonj piva za šankom.



Pijan, priznam, a v procesu treznenja pričakam enajsto uro: začetek koncertov. Bosanska mladina je klub tričetrt napolnila, preostanek pa zabaše naša slovenska ekipa. Prazne flaše pričnejo s svojim ex-yu punkom, dodobra nas zapalijo, pete ob tla, glave v zrak, zibamo dvorano s svojim retardiranim skakanjem.

»Hvala, Sarajevo!« pevec zakruli po zadnjem komadu in, jebem mu mater, zapiska z mikrofonom. Tinitus si oblizne ustnice. S prstom zakopljem čepke še globlje v ušesa.

Oder zasedejo Monkibros. Čevapi se oglasijo iz želodca: čez eno uro smo že mi na vrsti. Pobegnem na vece, kjer seveda ni toaletnega papirja, zato ob pravem trenutku, s posrano ritjo, skočim iz kabine do umivalnikov, z nogo zakačim vrata in se na hitro očedim pod pipo. Ko vrata spet odprem, me motrijo zafnane in zdolgočasene Sarajevčanke; stranišče je namreč unisex.

Zamudil sem dva komada. Nič zato – Mateja je šele dobro padla v trans. Z lasmi vihra naokoli, da čutimo konice še v zadnjih vrstah. Naš bobnar me objame okoli ramen in skupaj smo spet množica, prizadeta v hopsanju. Kitarist od Monkibros, ki velja za perfekcionista, fali tri tone, se zato razjezi in odbrenka prav nenormalno zakomplicirano solažo; njihov nastop postaja nevarno dober. Kako bomo nasledili to?

Kako lahko nasledimo Matejo? Poglejte jo, no. Skakljam in sopiham in pred nami se razpira božanski cvet. Privlačnost njenega telesa, ki ga glasba trza v orgazmiče, ni samo materialna – tej ženski se vidi dušo. Brez pretvez, brez obrambe nam razdaja več, kot bi slačipunca. Z vsakim taktom sem bolj zaljubljen.



Kitarist odigra zadnji harmonično neoporečen akord in Monkibros izginejo v backstageu. »Vso srečo, momci,« nam pomežikne organizator turneje. Na ramena mi nenadoma pade slon. Trema je tako ostra, da si ne upam narediti niti koraka.

Ampak tako deluje oder. Najprej se mu približaš, potem stopiš nanj, potem si že na njem. Vse oči v dvorani zdaj vedo, kam gledati. Bobnar samozavestno zasede svoj stolček. Itak bo spet preveč mlatil po bateriji in pozabil, da publika sploh obstaja. John mi iz ozadja pokaže palec.

Oder deluje tako, da začneš in potem ne moreš več pobegniti. Pritisnem na prve tipke. Že tretji ton zgrešim. Najbolje je odmisliti napake, četudi zaporedne, se čimprej sfokusirati na pozitiven spin. Nekako obrneš, malo v levo, malo v desno, da zacentriraš špuro, da zaigraš vsaj eno melodijo prav. To naredim. Doživljaj postaja znan.

In potem – sem notri. Um se stanjša v črto. To znam na pamet, to sem storil že stokrat, občinstvo mi ne more nič. Set je odporen na metke. Preizkusili smo ga na odprtih, klubskih, nizkih, visokih, večinoma politih, neudobnih v majhnosti ali velikosti, skratka smrtonosnih površinah. Kar me ni ubilo, me je zadepresiralo za nekaj tednov in potem spet, še enkrat pred žaromete.

Pri sedmem komadu vidim Matejo v četrti vrsti. To mi dolije olja. Pri osmem komadu vidim Matejo v tretji vrsti. Sner in tipka in svetlobni snop, naenkrat pulziramo, že se smodi. Pri devetem komadu vidim Matejo v drugi vrsti. Bobni in sintisajzer in luči zaplamtijo do stropa, ljudje kričijo od vročine. Mateja se preriva naprej. Deseti komad bo Id.

Z bobnarjem in Johnom vzpostavimo trikotnik pogledov. Te pesmi ne smemo zajebati. Pavzo, skozi katero buči aplavz, razrešim s prvim akordom. Do potankosti sledim tonom, ki jih je že pred mesecem dni igral Mozart. Mozart. Kje je Mozart?

Skoraj se zmotim, prsti se že prekrižajo v pentljo, pa jih hitro razvežem v vstop bobnov. Steče. Čarobnost Ida je evidentna, občinstvo nam sledi odprtih oči. Ko zavalovim z roko, me oponašajo, ko dvignemo do prvega refrena, ponorijo. Glavna melodija in klubski prostor prevzameta skupno obliko. »Ti so naši, ti so Slovenci!« iz daljave vzklika član Praznih flaš. Na smeh mi gre od enostavnosti. Kje je Mozart? Tukaj je, v pesmi.

Kam pa je izginila Mateja? Občinstvo je zdaj viharno morje brez svetilnika.

Po Idu je zaključek nastopa brezskrben. Odžgemo še nekaj dobrih starih Growl uspešnic, ki jih seveda nihče ne pozna, vendar vedno delujejo. Poslednji ton odigram preznojen do te mere, da škropim z mežiki. Oder je zadovoljen, nocoj smo ga nahranili, folk kriči po bisu, ampak Mateje ni več na spregled, zato se samo zahvalim in se povlečem v backstage.



Kjer sedi z Monkibros. Vendar ne dvigne pogleda; pravzaprav ga nihče. Fenomen skupin v backstageu: nikoli ne pade pohvala. Razloga sta lahko dva: ljubosumje ali nepozornost med nastopom. Vedeti morate, da so kdaj večje žurke za odrom kot pred njim. Perfekcionist kitarist recimo vleče koko, Prazne flaše so gospodarji vodoravnega komiranja, lastnik kluba bruha za hladilnik. Potem hladilnik odpre, mi poda biro in stisne roko – vsaj nekdo!

V sobo vdrejo organizator turneje, SICG-jevec (Slovenski informacijski center za glasbo) in Iris, menedžerka Monkibros. Takoj nas napadejo s skandiranjem o uspešnem večeru, o katerem bo gotovo odmevalo po vsej Bosni. Ne verjamem jim, pa vseeno sprejmem objem Iris, nadomestilo za pevkino izogibanje mojemu pogledu.

Menedžerka ima špartansko postavo, rezultat let fitnesa in diet, ploska mišica od glave do pet. Predstavljam si, da bi odmevala kot napeta struna, če bi jo šeškal po riti. V enem dolgem požirku stolčem pivo, ker se mi že meša od polnih jajc.

Frustracija, pomešana z adrenalinom od nastopa, me končno vrže v napad.

Sedem se pač na kavč in vprašam Matejo: »Tvoj ples na odru – je vnaprej premišljen ali spontan?«

»Spontan, itak,« skomigne z rameni, »drugače ne bi delovalo.«

»Res? Ko jaz nastopam, so trenutki, ki jih ponavljam iz nastopa v nastop. Pa veš, kaj počneš, ali si v transu?«

»Vem, itak,« prikima, »drugače ne bi delovalo.«

Se mi s svojimi enoličnimi odzivi posmehuje? Od živčnosti me zasrbi v lasišču. Malo počakam, da ne bo tako očiten naval vprašanj, potem že hočem vprašati, če ve, da jaz promoviram njeno skupino na socialnih omrežjih, ko ...

Ujameva se v pogled. Oba veva, kam pes taco moli – kam bi rad taco položil, nežno pobožal, razprl. Z očmi mi pove, da ima pripravljen odgovor na vsako moje vprašanje in da me bo vodila vse do izhoda iz pogovora. Ni mi všeč tvoj pristop, jaz delujem na drugem nivoju, niti najmanj nisi blizu moji ključavnici, mi reče. Absolutno sesuje me s svojimi očmi.

»Nič, se vidiva še kaj tekom turneje ...« sklonim glavo in vstanem.

»Vidiva, itak,« se že obrne stran.

John mi maha z novim pivom, ki mu ga skoraj izbijem iz rok. »Zjeban sem kot pička ...« odmahujem z izgovorom. »Se ujamemo zjutraj.«



Sedeč na školjki si sušim lase. Po tleh poplava, to je tako ali tako za pričakovati od tega hostla. Z neverjetnim užitkom vpijam topel zrak v pijano lasišče, to je edina točka miru današnjega dne, poskušam ne razmišljati ... Zameditiram ... Zato me preseneti nežen »Hej,« v kopalnici.

Dvignem pogled. Izza zavese tuša kuka Iris.

»Hej. Saj bom takoj zaključil.«

»Ni panike, kar lepo počasi,« se nasmehne in zastre do konca. Preko roba kabine zdrsnejo njena oblačila. Zasliši se kapljanje vode in luža pod mojimi nogami se prične večati. Negotovo se fenam dalje. Tri metre stran od mene se tušira golo žensko telo in med nama je samo plastična zavesa. Pravijo, da so turneje rock’n’roll, da vsi vidimo in vemo vse o vseh, ampak takšna brezbrižnost kar kliče po provokaciji.

So momenti, ko lahko z enim samim dejanjem izgubiš ali pridobiš ogromno. Odločim se. Neham si sušiti lase, si na prst špricnem zobno pasto, na hitro osvežim zobovje, si razvežem brisačo s pasu in odgrnem zaveso.

Krikne, a ne preglasno, se skrči, a ne dovolj zakrije, se zgrozi, a kotički ustnic se vihajo navzgor. Vstopim in zagrnem za sabo.





12

CRESCENDO

Nathan Fake – Turtle





Beograd in Budimpešto požgemo do tal. Frendi, v Beogradu je kakšnih deset pijanih Srbov z dna pljuč kričalo melodijo od Ida! Več ko je neprespanih noči, bolj so Prazne flaše v svojem elementu; včeraj so pred nastopom našli nekega klošarja, ki jih je Madžarska polna do grla, in z njim na odru odigrali hungarsko tradicionalno. O odzivu ni potrebno izgubljati besed. John, tonski mojster in organizator turneje se skupaj s kitaristom perfekcionistom vse bolj poglabljajo v kokainski pekel. Posledica je vse več izgubljene opreme. John spet vsem na očeh vara svojo ženo z najgršimi babami, ki jih najde v občinstvu. Z bobnarjem sva v napetih razmerah, teživa si zaradi napak na odru, čeprav občinstvo vedno nori. V petih letih, odkar igrava skupaj, sva se že dvakrat požlepala, kar je ponavadi pomagalo; naju to čaka tudi danes, na Slovaškem? V Avstriji? Stisnem okoli volana, da mi pomodrijo členki.



V Bratislavi se trikrat izgubimo, preden najdemo center. Katero mesto bi tako zavozljalo svoje srce v drobovje? Ko vendar prihrumimo s svojima kombijema do glavnega trga, se nam Slovaška razkrije v vsej svoji beli arhitekturi in prelepih ženskah. Če primerjam z ostalimi Slovankami, ki smo jih srečevali po Balkanu, so severnjakinje bolj porcelanaste in nedosegljive ... Skrajno ljubke skratka.

Iris me grdo pogleda, ampak pred ostalimi glumiva nepovezanost, zato mora pogoltniti ljubosumje in ga shraniti za še večjo pohoto kasneje. Spoznavam, da nima pojma o glasbi, da vodi Monkibros zato, ker so ji drugi rekli, da so dobri, da nimam z njo pravzaprav nič skupnega. Na rami se mi še vedno pozna njen ugriz.

Turneja utruja Matejo. Na odru se razdaja skoraj do solz, preostal čas pa preživi zatopljena v stripe, ki jih je kupila v Srbiji, ali pa žre. Mlado telo ji omogoča, da enormne količine hrane zvečer pretvarja 1:1 v energijo na odru, čeprav bo s takšnim tempom čez pet let prava bajsa.

Tako zastriže z ušesi in je takoj za akcijo, ko se folk odpravi v mesto iskat dobre krompirjeve cmoke z ovčjim sirom in slanino.

»Mi pa se gremo razpakirat v hostel!« v drugo smer odidemo jaz, Iris, John, tonec, organizator in perfekcio-kitarist, vsak s svojim motivom.



Medtem, ko v skupinski spalnici drogeraši že navsezgodaj crtajo, z Iris smukneva v dvoposteljno sobo, rezervirano zanjo in Matejo. Tokratni hostel je glede na vse polomije do sedaj absolutno popoln, vrata v sobo se odklepajo in zaklepajo z elektronsko kartico. Pomagam ji sleči majico in modrc, ona pa pohodi moje hlače na tla in me vmes ponesreči pokoleni v jajca.

»Joj, ubožček!« se takoj odzove na krik in mi začne ljubčkati moda.

Slabost genocida spermijev se počasi razkraja v užitek, hvala, Iris ... Masiram te po kitastem telesu, grabim po mini joškah, se vozljam v lase, medtem ko se zvijaš kot kača okoli mojega mednožja. Vlažne ustnice položiš na vrh glavice in tako močno sesaš, da vakuum samodejno pogoltne koren v usta. Senzacija sile vlečenja, ki je že čisto na robu, da predre vakuumski mehur, se razpoči v penetracijo grla in nenadoma sem ves v tebi. Začutim neizmerno dobrodošlost tvojega grla, zaradi katereooo ne, preblizu sem, o ne, prenehaj!

Hitro se dvignem, te položim na jogi, zdrknem vate. V pički še nekajkrat nevarno zatrzam, ko pa vidim, da bom zamudil tvoj val, na vse ali nič zarinem in zarinem in zarinem. Stokava do meje, da ni slišati skozi stene, samo kratki zarezani vzdihljaji, ko me ja-haš, ja-haš, ja-haš, mi žila zautripa, se kanali napolnijo, izstrelek v cevi, ooo ne, prenehaj, stop, naj ti pride prej, rit tako napnem, da zamašim ukaze jajc in prostate, zahrkaš in zasmrčiš in prebiješ mejo decibelov, ki je dovoljena, prišlo ti je, o hvala, o pizda, o Iris, zdaj lahkooo – o – o – o – iztrzam seme. Oba se zasmejiva od razpusta. Upam, da si na tableti.

Mateja s kartico odklene vrata.



»Em, sori. Samo torbo sem prišla pustit.«

Kot zmedena kura se prestopa pred vrati in usmerja oči povsod drugam, vstopi, z ramen spusti torbo pred posteljo, jo spet dvigne, jo zatlači na zgornjo polico omare in pobegne iz sobe. Adrenalin v meni je tako vihrav, da mi še kar stoji.

»Ne sekiraj se, ni me prvič ujela,« si Iris že oblači modrc. »Nikoli me še ni zašpecala fantu.«

»Fanta imaš? In fukariš naokoli?« Je Mateja jezna name? Ji je vseeno?

»Te to moti?«

Moti me, da naju je ujela – ali pa rajca, ker me je videla nagega, ne vem – še vedno mi stoji. »Ne, sem pa mislil, da sem bolj poseben.«

»Saj si poseben,« me poboža po laseh, »je pa to lastnost, ki je veliko bolj pogosta, kot si misliš, še posebej v glasbenem svetu.«

»Torej padaš na muzikante?«

»Jaz skrbim za vas, jaz sem vaša mati, misliš, da brezveze vodim Monkibros? Vsak od vas ima določeno posebnost, zaradi katere je vaša glasba dobra in jaz jo ujčkam.«

»Katera je pa moja posebnost?«

Zamisli se ... »Hm, to, da si uspešen kleptoman. Tako mojstrsko ukradeš melodijico tukaj, strukturico tam, da vse prelisičiš. In s tem ni nič narobe. Si pa pač sposojaš od velikih.«

Jasnost njenega uvida me kar zalepi v tišino, da se užaljeno zabubim v odejo ... Vmes že odide.

»Mar si ne sposojajo vsi glasbeniki?« ji odgovorim, ko je že ni več. »Ampak potem sploh nisem poseben, kajne?« Počakam, da mi tič končno uplahne do te mere, da si upam zategniti pas na hlačah in previdno stopim iz sobe.



Mateje in Iris ni nikjer v hostlu. Pridružim se fantom v naši spalnici, kjer so že naviti do te mere, da bo kmalu iz koga skočila vzmet. Miza je polna koščkov folije in bančnih kartic.

John zanoslja po zraku.

»Ga vohate?« se zareži. »Bastard je položil kar obe!« Še njegov smeh ima škotski naglas.

»Koga?« perfekcio-kitarist že kaže čekane. »Matejo? Iris? Moji ženski?«

»Dajte mir, kokain vam je čisto skisal možgane. Raje še meni eno narišite.«

Kitarist je tako izvežban v risanju črt, da s kartico lomi kristale, ne da bi gledal. Ne, oči raje usmerja vame in me z njimi tiho ubija. Ko v nos povlečem črto, za moja ušesa stopi beli stric in jih navije kot fokus na kameri. V objektivu vidim samo še naslednjo izredno jasno črto in potem naslednjo.

»Najprej sem mislil, da ste papki, ko me je klical tvoj šef,« mi razlaga organizator. »Da vam dela uslugo, ker si njegov uslužbenec. Pravzaprav še vedno mislim, da ste papki! Ampak ste najboljši slovenski papki svojega stila.«

»Res, res,« kima tonski mojster, »Res, res,« kima kitarist, kimamo, vzmeti se napenjajo.

Našo zaroto skoraj brez premora premaknemo iz hostla v klub, kjer bomo igrali. Nocoj smo Growl prvi. Čas gre prehitro. Napetost, ki paše, kar je v bistvu celoten efekt koke, me prične strašiti in začnem zavračati črte. Pa vendar se kazalec premika naprej veliko hitreje, kot bi se smel, ura je devet, mine deset sekund in je ura že enajst.

»Showtime!« naznani organizator, pizda mu!

»Boys, you’re on,« nam v backstage vdre lastnica kluba.

Vem, vem, čas je! Me razumete, da sem na robu napada panike? Smem zadihati še zadnjič? Se vsaj malo pomiriti?

Pogoltnem še poslednje kisle kaplje, ki scedijo iz nosa in vstanem.



Ko hodim po zaodrju, z zobmi tesno ukleščenimi v tremo, za sabo zaslišim: »Počakaj, nekaj moraš vedeti!«

Dohiti me Mateja.

»V publiki je Raymond Cryster,« mi reče.

»Kdo?«

»DJ največjega ameriškega radia za alternativo?« zavije z očmi, ampak se potem nasmehne. »Če te enkrat zavrti, lahko mirne vesti za vedno zapustiš Slovenijo.«

»Uf,« se stresem.

»Zato se trudimo. Zato smo šli na turnejo. Ne zafrknite priložnosti, prav?«

In me poljubi na lice.

Cmok traja natančno 1,7302 sekunde. Potrebujem še dodatnih 5 sekund, da zahlastam po zraku in se zavem, da Mateje že ni več, medtem ko sta bobnar in John že izginila skozi zarezo v odrski zavesi. Zasliši se uvodni aplavz. Shit, planem naprej.

Začutim prste na zapestju, ki me ustavijo. Mateja? mi poskoči srce, ampak ko se obrnem: rjav moški poznih tridesetih let s kratko pristriženimi lasmi in urejeno brado. Oblečen je v črno Adidas trenerko. Spregovori z arabskim naglasom.

»Your friend is okay. He survived.«

»What? Who? What happened?«

»Your friend, the composer, he is okay. He is with us now. He will contact you as soon as he recovers.«

Prijazno mi prikima in se zavrti na petah v odkorak, pod jezikom me srbi še milijon vprašanj, »Do you mean Mozart?!«, ko me roke povlečejo na oder in se ves razstopim pod žarometi.



Nemir se ne poleže, pravzaprav ga prvi toni še bolj razdivjajo. Poljub na lice, temnopoltnež; koka v žilah, neusmiljen tempo bobnarja, stroboskopske luči. Tinitus, ta kurčev pisk, ki sem ga večino turneje precej uspešno ignoriral in mašil s čepki, se prične nasilno prerivati v ospredje. Hvaležen avtomatiki prstov se izognem marsikateri napaki, kajti misli se mi mešajo v eksploziven koktejl.

»Blazen si, bravo, končno me dohitevaš!« mi med pavzo zakriči bobnar, pa ga prekinem z začetkom naslednje pesmi, besen, neulovljiv.

Buljim v svoje prste. Kar počnejo, mi je vedno bolj tuje. Tinitus reže povezavo med zunanjim sluhom in notranjim doživljanjem. Vedno bolj si samo predstavljam, kaj naj bi igral, si popevam skupaj s prsti sredi piiipa. Opazujem, kako prenehajo igrati, kako se mi telo ukloni v rahel priklon občinstvu, pa spet na sintisajzer, na naslednji komad. Prsti se formirajo v postavitev, ki jo poznam. Ta akord je začetek Ida!

Bum, bum, me strese, pa ne vem, ali do mene vibrira skakanje občinstva ali jaz vibriram z odra vanje.

Bobnarjeva noga me drži v tempu, kik mi udarja v hrbet.

Bum, bum je edini način, da sploh začutim zvok, pa čeprav v potresu. Ostalo je pisk. Zato se mu prepustim.

... me odpelje ritem Ida v ekstazo. Ne slišim, ampak vem, ker je pulz podkožni. John brez usmiljenja usmeri laser v moja zrkla, da začasno še oslepim in se, pravzaprav blažen, znajdem v belini. Začutim potencial nečesa velikega, tik pred prihodom, nabreklega, fenomenalnega, bum bum, utripa. Je uspeh res pred vrati? Mar je Raymond Cryster res v občinstvu, preznojen in navdušen?

Parkrat zamežikam, da spet uvidim in z očmi zajamem množico v pogled. Raymond, kje si? Si v prvi vrsti?



V prvi vrsti je Rumeni deček.

Takšen je, kot je bil že takrat. Tukaj je. Zgodi se nekaj, kar sem čakal sedemnajst let. Glasba, ki jo igram, je priklicala Rumenega dečka.





13

TON 4





Pisk me pre

lomi ne slišim ničesar razen tona ki je vedno tukaj je enak mojemu trenutku dihu mojemu telesu prstom na sintisajzerju dam še folku v dvorani šanso slišati sebe



si vzamem četrtinko pavze dolgo kot vsi moji živci razvozljani iz telesa do sonca rdeča nit melodije vesoljno prepihana v odbrenk frekvence širom čela to je ton dame in gospodje zgolj sekundo kratko vdahnem in



je pač konec tona in nisem več ton in ker nisem nikoli bil nič drugega ker sem lastnost tona me potem ni več nikjer drugje



Preden padem skupaj, vidim, da ima Rumeni deček na brezobrazu novo lastnost. Usta.





14

RUMENI DEČEK

The Beatles – Strawberry Fields Forever





Ko sem bil majhen, me je obiskal Rumeni deček.

Zdaj, ko gledam nazaj, vidim povsem logično sosledje dogodkov, čeprav mi takrat napovedovanja niso bila jasna.



Prvi dogodek se je zgodil pri mojih sedmih letih, ko sem sredi guncanja pred šolo nenadoma pomislil na prav posebno misel – ni bila beseda, kvečjemu slutnja. Oh, bilo je tako lepo in potem sem padel skupaj. Ne znam se več vrniti v ta spomin, da bi ga konkretno opisal, tako bežen je, se pa spomnim najprej intenzivnosti, močne zlatorumene barve in takoj zatem zaskrbljenega obraza moje simpatije nad mano. Malo sem se polulal.



Drugi dogodek se je zgodil, ko sem imel osem let in je moj oče je na gramofon položil plato Beatlov. Bila je originalna angleška izdaja založbe Parlophone iz leta 1967 z dvema singloma na A strani, »Penny Lane« in »Strawberry Fields Forever«. Še zdaj mi jasno žari ovitek pred očmi: vrhnja stran valovito zarezana, na naslovnici stenska slika in znotraj nje štirje brkati tipi.

Oče je prvič, odkar sem bil živ, zaigral pesem »Strawberry Fields Forever«. Prenehal sem se valjati z igračo po tleh in prisluhnil. Že ob prvih taktih me je zadel vroč spomin na občutek na gugalnici. Občutka sicer nisem podoživel, sem pa zaznal neločljivo povezavo med komadom in gugalniško nirvano. Kot da bi se s konicami prstov dotikal stekla, za katerim bi sijalo samo sonce, auč, je peklo! Tako blizu.

Malo sem se polulal, tako da sem hitro zbežal na vece. Mi je pa bilo jasno, da moram »Strawberry Fields Forever« pozorno poslušati na samem, da ven docela izpraskam zlatorumen filing.



Tisto noč sem se pretihotapil v dnevno sobo. Oče je smrčal v ritmu štemarce, to je bil dober znak. Na gramofon sem položil pesem, naštimal glasnost na minimalno in se ulegel na kavč.

Sprva ni bilo nič čudnega; igla, vkleščena v pot spiralne brazde, je brala zvok iz krivulj, nič takega. Mi je bil pa komad zares všeč.

Potem sem opazil, da je izza podboja vrat, ki so vodile iz dnevne sobe v kuhinjo, kukal brezobraz Rumenega dečka. Tako ga imenujem danes, ker sem ga moral nekako definirati. Bil je rumen, to je res; deček pa nikakor.

Najprej desno lice.

Nato preostala glava – nato telo – nato je ves vstopil v dnevno sobo.

Obrazu so manjkali vsi pomembni elementi: usta, nos in oči. Samo ušesa ob strani gladke maske. Koža: pomarančaste teksture, debela vsaj centimeter, vendar hkrati svetleča, sama sebi luč. Bil je gol in brez genitalij. Premikal se je kot sramežljiv otrok – od tod naziv deček – nekoliko izven kontrole nad alienskim telesom.

Pikiral je naravnost name. Za sabo je vlekel lopato.

... Zanimivo je, da me sploh ni prestrašila njegova pojava, kajti medtem, ko sem ga gledal, se je v meni dogajal svoj svet ...

Ustavil se je pred mano in dvignil roko.

... Razprt sem bil izven čutov, končno, dežnik, ki se je razbremenil traku in se razširil po vsej galaksiji, Rumeni deček je bil samo puzla v jasni sliki svete blaženosti ...

S prstom se je dotaknil mojega čela.

... To je bila točka tolikšnega uvida, da sem vedel, da je vse samo iluzija, ha, samo reprezentacija mojega močnega doživljanja glasbe, ampak še vedno večja resnica od mojega bednega vsakdana ...

Prst je odmaknil od mojega čela.

... Hvala Bogu, da ima ta prelep glasbeni trenutek kožo in stoji pred mano. Ampak vsak trenutek enkrat mine. Že v svojem začetku ima zapisan konec.

Izza hrbta je vzel lopato in začel kopati po tepihu. Dolbel je luknjo, kot da bi odmetaval zemljo. Koščki parketa in tkanine so se nalagali na vedno večji kup. Potem se je ulegel v luknjo.

Tudi sam sem ravnal kot v hipnozi. Prijel sem za lopato in zažlical v odpadni kup. Njegovo negibno telo je izginjalo pod vsakim novim nanosom in svetloba njegove kože je pojenjala. Kot zadnji je izginil njegov brezobraz in pod mano je bil samo še tepih. V rokah nisem imel več lopate. Nenadoma sem se zavedel, kaj se je zgodilo.

»Maaamaaa!« je iz mene pobegnil vesoljni krik.

Po dvajsetih sekundah je prihitela in me stresala.

»Vse je narobe, vse je narobe!« sem kričal.

Umiril se nisem še vsaj dve uri, dokler me ni končno pokopala vroča čokolada.

To ti naredi dober komad.





15

STACCATO

Clark – Rainbow Voodoo





Deček izgine v . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . rinjeni nad mano kot venec glav, s . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . e probam spraviti k sebi, amp . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ule tlačijo v grl . . . . . . . . . . . . en stok. Me sploh sli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ka razbita na kose, vidim oder, vidim zaodrje, kje pa se . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . kundo kasneje spet na tleh, čas se drob . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ovje polno laži, grd sem, nevreden rumenega. Roke me tres . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . knem pokonci, »Dobro sem, mislim, da sem do . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . volj!« me bobnar udari nazaj. »Se ti je čisto zmeš . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . njava popolna, se pričnem slačiti, zdaj me že štiri telesa posku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . s ni uspel! Planem iz kluba na bratislavske ul . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ije kot iz škafa, jaz pa gol . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . eno otečeno, nos krvavi. Kaplje me začasno spravijo k sebi. Kaj kurca se dogaja? Oči buljijo vame, jaz pa premražen iščem zavetje pred vremenom in pozornostjo, tečem preko glavne ulice v kafano. »Can you please give me something to cover myself?« pritiskam kurac ob šank in gledam za sabo, pa začutim še en udarec v faco: »Von z mojej kaviarne, ty maniak!« Opotečem se nazaj v nor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . malnost spet razp . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . očen sredi gužve Slova . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . rju manjka beseda za to grozo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Mateja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ne vem, kaj se dogaja, prosim, pomagaj!« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . počasi, glej me v oči, ne glej nikamor drugam, tukaj sem, tukaj sva! Mi slediš? Nič ni narobe, samo malo se ti je odpeljalo, nič za se sekirati. Zdaj si v redu, ja? Na, pokrij se, pridi z mano nazaj noter, saj boš še crknil pod to ploho. Počasi, po stopnicah, korak po korak. Jaz sem tvoja prijateljica, ja? Evo nas. Na varnem smo. Na, sedi, zadihaj.«

»Stari, si dobro?« me bobnar zaskrbljeno pogleda. Namesto lica prezrela granatna jabolka. Sem mu jaz to naredil?

Organizator mi poda kozarec vode, bobnar pa se razpeni nad Johnom: »Sem ti rekel, da bo ta vaša šmrkancija nekoga vrgla preko roba!«

Ogabno, ogabno, čisto preveč razgaljeno, šibko vlečem nase hlače in majico, kot da bi kup mesa oblačil lastno kožo. Iris stoji v kotu sobe z masko čistega studa. Grda je od tega, koliko sem ji grd.

»Lj-ljudje, m-meni je tako žal ...« potihem ihtim.

»Samo, da si spet pri sebi,« mračno reče kitarist in nahruli množico v backstageu. »Lahko, prosim, odidete? Can you please get the fuck out of here? The show is over!«

Počutim se kot truplo. Umrl, se razkrojil v večni nič in bil nekako priklican nazaj. Zakaj se mi je to zgodilo? Ker sem prenehal biti tooon, o ne spe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ljem nazaj v zavest, ne razmišljaj o to . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . krat ostanem. Samo razmišljati ne smem o razlogu za ves cirkus. Kot da stojim na robu prepada in ne smem pogledati dol. Moja realnost je trenutno res tanka vrv.

»Mi daste pivo?« zaškripam. »Potrebujem težo ...«

»Pa ti si čez les!« krohotne organizator. »Še hočeš žurati? Prav rock’n’roller, dobiš!«

»Misliš, da je to pametno?« vpraša Mateja, ki mi z robčkom pivna kri iz nosa.

»Za vso predstavo si zasluži vsaj pivo!« se še bolj zareži in mi poda Staropramen. »Ni čudno, da mu je počil film, ste ga videli na odru? Česa takšnega pa še ne! To je pač rock’n’roll. Tudi Ian Curtis je doživljal epileptične napade, ko se je za prav ogrel.«

»Ian Curtis je naredil samomor!« ga bobnar skoraj zadavi.

»In pred tem so Joy Division izdali dve najboljši plati dvajsetega stoletja. Dajmo vsi ohraniti mirno kri. Fant je očitno pri sebi – sram ga je, prestrašen je, dobro ve, kakšno je zakuhal – bodimo strpni. Naj spije pivo in razloži, kaj se je zgodilo.«

»Ne smem,« zakašljam in se skoraj zadavim na peni, »ne vem. Občasno doživljam napade panike, ampak nič podobnega temu. Res se opravičujem, da ... da ...« se mi ulijejo solze.

»Že v redu,« me Mateja poboža po hrbtu. Njena toplota se razlije kot jajce.

Še bobnar in John se približata in me stisneta v svoj objem. Prazne flaše in Monkibros tovariško pristopijo, tonec in SICG-jevec, le Iris vztraja prilepljena ob steno. Hvala bogu ostali veste, da nisem hotel nič slabega. To ti pač naredi dober komad.



V sobo stopi star panker.

»Hello, I hope I’m not intruding ...«

Mateji se oči povečajo v krožnike, kar zaploska: »Oh, Raymond, Raymond! Not at all, come in!«

Raymond Cryster je petdesetletni izsušenec, visok vsaj 2 metra, s snežno belimi lasmi, zabritimi ob levem ušesu. Hipsterska očala nad orlovskim nosom nad tankimi hitlerskimi brčicami. Ves v usnju.

»Group hug, huh?« in se še sam približa, nas objame, spete z rokami preko ramen, kot da povsem razume situacijo. Preko vseh vznemirjenih feromonov, ki jih oddajamo slovenska ekipa, zlahka zmaguje njegova starošolska vodica za britje. Ne morem si pomagati, prasnem v smeh, vsi se zakrohotamo in svet je nenadoma pravljica z lepim koncem in počenim loncem.

»Alright,« Raymond sede na kavč. »First of all – do you know that people are waiting for the next group? Quickly, before they tear down the club!«

Prazne flaše zatrzajo – v resnici nočejo na oder, če je najpomembnejši člen občinstva trenutno drugje, ampak je radijcu njihov strah takoj jasen: »Go, go, I’ll come in a minute, I promise, I just want to have a quick chat with Growl.«

Nekam nesigurno odidejo, medtem ko se ljubosumna Mateja odmakne v ozadje in si šepeta z Iris ... Pankerjeve sive oči se osredotočajo samo na nas tri.

»Boys, I want to play that last song of yours, just before you freaked out. The transition between the chorus and the piano part was like nothing I heard before. Such a drastic pop structure wasn’t made since Good Vibrations.«

»Sovražim Beach Boyse ...« si v brado zamrma bobnar.

Raymond mi da vizitko: »Can you please send me this song in WAV? And your PR material?«

»Of – of course,« se še vedno nekam šibek nasmehnem.

»Listen, I have to catch your friends playing. But before I go ...« Raymond iz žepa potegne belo vrečko in jo natrese na mizo. V štirih sekundah so že narisane štiri lajne.

»You go first, you crazy son of a bee,« mi pomigne.

John si oblizne ustnice, bobnarju pa granatno lice utripa od prenapihnjenosti, preveč jeze je že zadržalo ta večer.

Skoči preko mize, s pestjo nad Raymonda in hipsterska očala odletijo nekam v p. m.



Še vedno nas zavrti, takoj ko se vrne v Ameriko. Na Instagramu se celo pohvali s šlivo; pod sliko piše: »Look what Growl’s music did to me!«





16

SLADOLED

Young Jazz Giants – Giant Steps





1. 1.



00:06 Jaz: »ugani kje praznujem«

00:07 Jaz: »na letališču na poti v New York«

00:09 Jaz: »kako pričakujejo da bomo končali plato če nas pa nonstop tlačjo na avione?«

00:14 Jaz: »no srečno novo leto ti kurba neodzivna, upam da se maš dobro čeprou tudi če se maš ne bom vedu a?«



Kamera je prižgana. Uporabniki interneta v živo spremljajo oddajo. Radio si že dolgo ne more privoščiti biti samo radio.

Raymond si nadene slušalke, komaj še ujame zadnji takt uvodne špice in nas predstavi: »V naši posebni praznični oddaji, prvi letos, končno gostimo nasilne in epileptične, mladostne, a skoraj klasicistične, Growl z nami v studiu! Welcome!«

Hello, čau, kimamo, se kremžimo. Bobnar gleda v svoje nohte, malo ga je sram preteklosti.

»Odkar smo se zadnjič videli v Bratislavi, ste že nastopali na dveh celinah, dobesedno mlatili po občinstvu in dosegli milijone klikov na Shazamu. Še en produkt instantne slave, ki v letu 2015 – pardon, 2016 – deluje preko noči.«

»Res se je vse zgodilo prehitro, sploh ne dojemam ...« reče bobnar.

»Vendar veste, kaj botruje vaši slavi?«

»Paaaolo Givano,« se vzdigne iz pijanega Johna. »Paolo nam je zrihtal ...«

»Čakaj, kdo je torej Paolo Givano?«

Bobnar vskoči: »Član upravnega sveta največjega italijanskega proizvajalca sladkarij. Ti si zavrtel Id, kar je tudi njemu ujelo uho, to nam je sam rekel na sestanku. Rezultat je bila mednarodna reklama za njihov sladoled z Idom v ozadju! Si misliš?«

»Skozi vsa okna se je slišalo reklamo,« doda John. »Noro sranje.«

»Trije mladi Slovenci – pardon, en Škot – brez izkušenj, brez vokalista, ste nenadoma imeli svetovno občinstvo. Kdo je prvi planil po vas? Kdo je zmagal v boju za sladoledni komad?«

»Takrat sem še delal na eni od slovenskih založb,« jaz nadaljujem štorijo. »V službi me skoraj ni bilo več, če pa že, sem spal pod mizo zaradi koncertov prejšnjih noči. Šef me je kmalu poklical in mi rekel dve stvari: Odpuščen si, in Zrihtal vam bom sestanek s Sonyjem. Car!«

»Torej verjetno sledi prvenec, drugače vas Sony ne bi podpisal, kajne?«

Spogledamo se. Bobnar se zakuja, John noče povedati kaj preveč, zato jaz ...

»Pač ... Vse imamo pod kapo. Vse komade za plato. Razen enega samega. Sony hoče single, ki bo nasledil Id. Torej, nek nastavek že imamo ... Na tisti popoldan, ko smo prejeli sladoledno novico, sem dobil neverjetno inspiracijo.«

Bobnar se prenaglas odhrka.

Počaka koncentrat kamere na svojem čelu in pogumno: »Ta fant je napisal komad, ki ga imenuje Ice Cream. Komad je čisto dober, ampak ni nov hit.«

»Manjka samo enominutni vrhunec po drugem refrenu, potem bi se vse sestavilo ...«

»In že dva meseca vlečemo ta komad skozi verzijo dva, štiri, tisoč, milijon, pa ne najdemo tega vrhunca. Veš, koliko činel sem že zlomil? Koliko se drkamo v studiu? Sony pa hoče, da oddamo album do prvega aprila – brez heca.«

»Pa saj se trudim! Neprestano čaram, kličem ton, da bi nam pomagal, pa se še ni oglasil, nisem še segel dovolj daleč!«

»Aja, in on čara,« bobnar zavrti s prstom Raymondu. »Špreja simbole po studiu, se meče ob stene kot bedak in verjame, da nam bo to pomagalo.«

»Glej, stari, čarovnije delujejo in pika! Kako bi drugače prišel Mozart k nam? Kdo misliš, da je napisal Id?«

Raymond trzne ko jastreb – »Who wrote Id?«

»... Jaz. Itak. Ampak kot del čarovnije. Predstavljal sem si, da skozme igra Mozart.«

Bobnar še dalje vrti s prstom, pa popizdim: »Sploh pa, mar ni glasba sama po sebi čarovnija? Se slučajno kdo tukaj ne strinja s tem?«

»Jaz se ne,« trmari. »Glasba so pogodbe, premišljeni koncerti, nabiranje denarja, glasba je biznis.«

»Ja, ja, toda popoln biznis, zgrajen okoli nečesa lepega. Svet je itak hladen in sebičen kraj, folk se žene za denarjem in fukom ali pa osnovnim preživetjem. Da toliko denarja in pozornosti zaokroži okoli nekih plink-plonk zvokov, je pravzaprav čudežno. Vrednost pravilnega zaporedja tonov, ki ti sproži kurjo polt na zatilju, je neverjetna, smešni smo, ampak hvala bogu, še je nekaj pravice!«

Zagrabim za mikrofon na mizi, »Čarobno je, da je neškodljiva kurja polt pomembna! Pa čeprav je spet vse malo pokvarjeno na neumen človeški način. Na koncu še vedno dobiš glasbenika na odru, ki se prisili zaigrati že neštetič iste linije, in ljudi pod odrom, ki so plačali za napol avtentično ponovitev nečesa, kar so že slišali. Premalo pozornosti imamo, prepočasi pripišemo nekemu zvoku pomen, potrebujemo refrene. Ampak glej, še vedno je boljše, da se polovica Zemlje aktivno zanima za glasbo, pa čeprav koruzo za svinje, kot pa da bi ... Saj ne vem. Še vedno je čas za vojne, kajne? Kljub glasbi? No, vsaj kurjo polt imamo poleg vsega tega sranja ...«



Čez pol ure vidim, da Twitter eksplodira. #Goosebumps a.k.a. #kurjapolt heštega sam mother-kaj-me-fucking-jebeš Slim Shady a.k.a. Eminem a.k.a. Marshall Matters. Ko sem imel dvanajst let, sem ga lepil po steni. Vse tekste sem znal na pamet. Izbruham se. Ampak je v redu, je veselo bruhanje, lepo zadeto v školjko, ker brskam po Twitterju med scanjem. Izstopim iz kemičnega veceja na nekem neznansko širokem parkirišču ob newyorškem pristanišču. Grem do kombija. Čaka me ekipa. Zarežim se jim, pripravljen na naslednje tedne, malo mi smrdi iz ust. Sedemo v kombi. Nekaj je bencina, ostalo gorivo mi je dolil Eminem hešteg. Napnemo se kot frača, iiiiin –



Nasvidenje, New York, odfrčimo na trotedensko ameriško turnejo, od vzhodne obale do zahodne, s končnim postajališčem v Seattlu; v Minneapolisu se nam pridružita še dva Sonyjeva rap benda in skupaj si ogledamo rojstno hišo Princea, kjer prodajajo spominke; ker imajo raperji očitno neko zamero do pevca, razfukajo izložbo; ne vtikam se, to so črnski posli. Izvem, da je eden od njih, Jello B, posnel demo na Id in si želi, da mu odobrimo legalnost. Šesto noč, v Rapid Cityju, ko me zapušijo s premočno nigrsko vutro, podpišem meglen dokument. V zahvalo si Jello B naslednji dan vtetovira »Growl« v nadlaht. Malo je užaljen, ko si mi ne vtetoviramo »Jello B« ali vsaj »Droppa Neckup« (njegova skupina), pa še vedno žuramo skupaj, požiramo bombice dobrega MDMA-ja in pijemo Courvoisier. Preživetje vse večjih odrov z vse silovitejšo pirotehniko, pod katerim je vsak večer več norcev, je odvisno od netreznosti. Čeprav vedno vzamem samo polovico doze; neprestano moraš razmišljati en korak vnaprej; ne iztrositi vse energije na odru, ne spiti celega hladilnika v backstageu; zato, da lahko ponoviš vajo naslednji dan. Parkrat sem blizu padcu v bratislavsko shizofrenost ... ni hudega, hendlam. Vzporedno s tesnim urnikom teče še spoznavanje Amerike. Zahodneje kot se vozimo, na več zelenih semaforjev naletimo; čista statistika. V spomin se mi vtisne nočno kopanje v ledeni reki, izgubljeni sredi severnjaškega gozdovja. Tisti večer hočem Penelope, cvrečo Latinko, ki pleše in se smeje v brzicah. Ampak odkar potujemo s črnuhi, nimamo šans, suhljati belčki, kakršni smo. »Goodnight, ice cream boys,« nam hiphoperji mežikajo, ko zapirajo vrata z mrhami zadaj. Iz frustracije se nekega večera poljubljam z bobnarjem in mu ga naposled vržem na roko. Potem, ko špricne na tepih v motelu, se spet morilsko skregava, jebem mu prazna jajca. O hvaljen bodi Jezus, da se nam v Idahu pridruži Iris. Iris je zdaj naša menedžerka. »Kako je kaj Mateja?« vprašam in se zavem, da sem cel fuk razmišljal samo o njej. »Res? O Mateji pet sekund zatem, ko ti pride?« ampak Iris ne zameri, si briše spermo in se že oblači. »Ne vem, kako je, ljubček, to jo kar sam vprašaj.« Odpetketa na sestanek z Ashley, country pevko. Menedžerka cveti v zmenkih in potovanjih, bobnar in lučkar furata laganini kot profija, medtem ko se meni koža lušči iz roza v zeleno. Počutim se, kot da na lasten znoj in kri poganjam naprej preogromno parno mašino, medtem ko ostali počitnikarijo kot sovozniki. V resnici ne bi nikomur drugemu pustil, da vozi. Izboril sem si položaj. S krono na glavi me povlečejo iz ameriške v evropsko turnejo. Vse to sem jaz, si rečem in stopim z letala. Nastopamo v Amsterdamu, ko dobim klic od založbe: »V Philadelphiji so počili Jello B-ja.« »Drek ... Ubili?« »Izdali bomo njegov demo, ki ga je posnel na vaš Id. In posneli bomo videospot.« »Kako? Boste animirali truplo? Hologramirali kot Tupaca?« Pokličejo znanega angleškega režiserja in že se dogaja brez mene. Ampak vse sem jaz, je moj obraz v ospredju na plakatih. Jaz: se pišem na socialnih omrežjih. Pred spanjem snifam in spreminjam ženske v net neveste. Samo Zala ne odgovarja, Mateje si še ne upam klikniti, polajkam sliko švedske pevke, pevka lajka nazaj. Čeprav, stari, en nasvet, če uspete ... Izogibajte se znanih pičk. Neverjetne prasičke, ki se s svojimi oblinami dotikajo robov kadrov v videospotih, so v živo neprespane, podočnjakaste, mozoljaste in izcuzane originalnosti. Zdolgočasenost med telesi tako gosta, da jo odrivaš s poti kot sneg. Tudi grupijk se bojim, so lepše in bolj radožive, a ti ne izbereš njih, temveč one tebe. Težko se počutim bolj poženščen, kot naskočen od izpolnjevalk kvot. Growl – ✓, odpišejo in ostanem sam v šotoru na festivalu v Budimpešti s svojim ljubim tinitusom. Piska mi v ušesih. Sva dva jaza: tisti, ki mu piska, in tisti, ki to ignorira. Vsaj napol sem vselej poškodovan. Sem si pa večkrat dokazal, da je vse samo doživljanje; pisk je vedno enak. Stres ga ojača, fafanje stiša. Potem je še tisti jaz, ki v Lyonu joka v cerkvi od hvaležnosti nad službo: glasbo. Jaz, ki je ponosen, ki stopi pred množico z brado gor! Jaz, ki ga je sram in se zaklepa ... In tisti, ki vse to pripovedujem. Je jaz z obrazom in celo tisti brez obraza, Rumeni deček. In sem Mozart. Dva čarobna dneva lanskega avgusta sta samo še negotovost v spominu, lastim si vse. Kje se jaz sploh konča? se vprašam in stopim na letalo. V daljavi, mimo sladolednih reklam, zatipam svoj rob. Jeklen je in vroč. Parna mašina. Kolesca znotraj mehanizma se obračajo s ključi v hotelskih vratih in zamaški na steklenicah, predme se kot po tekočem traku vrstijo vedno novi obrazi z imenom in poslanstvom, ne morem več sesti na školjko, prebrati revije in razmišljati o smislu življenja, že nekdo trka. Kaj šele, da bi imel čas konkretno začarati dokončanje Ice Creama! »Preveč stvari je naenkrat, počutim se težek, ne najdem miru in samote. Ne vem, če bom zdržal. To turnejo še, kaj pa naslednjo? In sploh nočem razmišljati, kaj se bo dogajalo, ko se končno vrnemo v studio.« Bobnar tolče enega najhujših mačkov do zdaj, zato zalaja: »Ice Cream bo popušil, ker ti ne dopuščaš mojega doprinosa k ustvarjanju.« »Če sem pa začel s svojo vizijo.« »Ki je drek!« »Moja vizija je prinesla pogodbo s Sonyjem.« »Ja, drekač, ampak samo ti si to pogodbo zares podpisal!« »Spet ta štorija, sem pač edini pisec glasbe!« »Veš koliko bobnarskih linij sem napisal?« »Joj, baš dosti, ritmični okraski mojim melodijam, mojim strukturam, mojim komadom.« »Ne sprejmeš, da je biti v skupini biti v družini!« »Ne, biti v skupini je stati skupaj v luži pljuncev. Vsak pljunec si lahko očitamo, ker smo se videli, ko smo pljuvali. In tega se mi iskreno ne da več.« »Spremenil si se, poslabšal si se, na odru si grozen, igraš na plejbek, pa kdo misliš, da si, jebeni Beethoven, s to smešno sivo lasuljo, ki jo furaš med nastopi!« S členki mu zakopljem v trebuh, on mi razbije flašo na čelu, modre strele bliskajo pred očmi, pa ga vseeno zašamarim do tal. Ekipa naju stežka razdvoji. »Pojdi igrat kotle po vaških veselicah, ti nehvaležni privesek!« Še isti dan se vkrca na letalo za Slovenijo, odpovedati moramo koncerta za naslednja dva dni, medtem ko jaz trpim za nenadno virozo; kašljam iz vseh lukenj. Tretji dan iz Slovenije prileti bobnar številka 2, moj bivši sošolec iz glasbene šole, ki ga imam že nekaj časa v mislih kot nadomestilo. Ni tako dober kot bobnar številka 1, ampak itak je že skoraj vse predprogramirano za oder. Po enem tednu je vse tako, kot je bilo prej – skoraj – John se izogiba mojemu pogledu in nekaj fenov protestira na forumih. Kako vsi ti ljudje še niso zaštekali, da sem zlizan do vseenja? Prej sem bil zamaskiran v isti gnoj, kot vsi. Zdaj, razgaljen, se nitke pozornosti napenjajo mimo mene, dalje v kvačkarski splet tračev. O meni imajo mnenje popolni neznanci, mislijo, da jim moram ustreči. Bobnar številka 1 me v intervjuju povsem oblati, slabe recenzije, sovražni prijatelji iz Izole. Toda celo, ko obmetavajo Growl z drekom, struktura samo raste. Ne da se je ignorirati. Iz nje krilatijo kolesa, noge, zliva se preko sebe, vse hitrejša je. Tudi pijavke, ki se lepijo na rit – založniki, posredniki – dodajajo k masi. Skeli, ko cuzajo procente, ampak mašina pač rohni dalje, na višje mesto na lestvici, v naslednje slušalke. In čeprav sem vse to jaz, je moja vloga tragično nepomembna. Čudež vame pljuska tekoč doživljaj neprestanega spoznavanja novih krajev in občutkov, nad katerim nimam kančka kontrole; samo volan držim. Kadarkoli bi ga lahko izpustil in nič se ne bi spremenilo. Ampak v edini lastni odločitvi ga ne izpustim. Samo ne me ignorirati.



17. 2.



05:13 Jaz: »usaj blokiraj me pizda in mi s tem kaj sporoči!!! sadistka majkemi, pod usem kar napišem se takoj ispiše tvoj ‘seen’ se sploh zavedaš«

05:16 Jaz: »si jo rajcaš u tišini? ko se trudim ko budala? samo zato kr sm septembra napisal da mi je lušna ena Mateja s kiro itak nimam več opravka? veš kolko se je spremenilo od ta x? veš skom govoriš?«

05:17 Jaz: »ob 5h 20 min te izbrišem. čez 3 min. zdej pa dovol«

05:20 Držim prst nad touchscreenom, kjer sveti gumb »Remove«. Prst se mi poti, prisežem. Vibriram od straha, da sem dokončno zavrnjen.

05:21 Zala mi pošlje sliko svojega kolena. Kader je tako nastavljen, da se po vseh pravilih proporcev v spodnjem desnem kotu morda svetlika začetek pičke.

Žlica mi pade v kornfleks. Hitro se ozrem po prazni hotelski jedilnici, v katero sem pobegnil pred nespečnostjo, nejeverno nasmejan, pa spet oči nazaj v ekran. Napišem ji nešteto sporočil, ampak ne odgovori. Zato še kar gledam in gledam in medtem se jedilnica napolni gostov.



Iz hotela direkt na švicarsko letališče. Johnu spet piska na carini, čeprav je nedolžen, morda so Škoti napol iz jekla. V duty-free shopih kupim karte in kar na letališkem tepihu igram solitaire ... pa popizdim nad fizičnostjo in si raje potegnem Solitaire aplikacijo na mobitelu.

Šele, ko stopim na letalo, se zavem, da se po dobrem mesecu in pol spet vračamo v Slovenijo, in vse skrbi zastampedajo proti meni.

Nedokončana plata! Komad Ice Cream! Neulovljivi roki!

Tako slabo mi postane, da vzlet, ki sem ga vajen že kot dihanja, porine kornfleks vse do vrha grla. Pogoltnem, se zmrazim, še bolj zapaničarim; spet se bomo prekladali po studiu brez haska, že vidim!

Moja nuja po tem, da bi nekako na silo ukrivil realnost in rešil komad, je preboleča. Danes imam še zadnjo šanso. Opraviti moram učinkovit obred. Kje, kdaj? Ko pristanemo, bomo že v avtu – ne. Iz avta bomo že v studiu – ne. Iz studia bomo že spet na poti, spet neuspešni. Nimam časa, zdaj moram.

Z očmi iščem primeren obredni prostor. To je smešna naloga na letalu, polnem glasnih italijanskih familij in poslovnežev na laptopih. Še najbolj bi ustrezala pilotova kabina, ampak malo morgen, zato je druga najboljša opcija stranišče.

Počakati moram, da se rdeča lučka spremeni v zeleno in iz veceja stopi sedemletna punčka. Za sabo pusti morilski smrad, stisnem zobe in stopim v komoro, o bog, s čim jo hranijo starši, pokvarjenimi jajci? Iskreno me zaudarjanje prav zadane, kar bo pomagalo obredu. V kabinici se ne morem niti zravnati, s koleni se dotikam stene, z gležnji školjke, v obraz pa mi brni starodavna lučka.

Umrl bom v tej smrdeči krsti. Ravno pravo vzdušje. Ne bi mogel biti bližje prehodu na ono stran. Zaprem oči. Pocuknem.

Pridi nazaj. Nisem te dokončal slišati, nisem ti dokončal govoriti. Bila sva sinhrona, poznava si frekvenci, ujamiva se spet. Nimam ne časa ne potrpežljivosti, da bi te klical v nedogled. Pač pridi. Pridi, preden se zadušim. Pridi, preden se ves ta balon, ki si mi ga napihnil, klavrno izprazni! Nov komad bo kurčevo slab in Growl bomo one hit wonder in čez pol leta bom nihče, me slišiš, nihče, ne glasbenik ne človek ne žival, zato moraš priti in se mi oglasiti in mi pomagati!

Z glavo butnem v ogledalo in zarjovem »Priiidiii! Sploh obstajaš, ali sem čisto nor? Pa kdo sploh si? Kdo si, povej, kako ti je ime, povej, za božjo voljo!«

In potem pribuči, končno, večno –



Ton.

Spusti skozi, spusti skozi.

Veliko je, močno je, ampak spusti.

Povej mu, razgali se, zaigraj.

Ker zdaj si v njem in te lahko sliši.

In če ne boš več v njem, te ne bo več slišal

in ne bo več s tabo

in ker te pozna samo kot svojega,

ker si lastnost tona,

potem ne boš imel nobene besede več.

Zato mu povej zdaj.



Rad bi –



Ton ve.

Ve, da hočeš sladoled,

še večji sladoled,

ampak, mala opica, sladoled se vedno stopi,

tako kot se vsi,

vsi, razen tona.



In nekdo potrka po vratih.

»Jeg skal skide!« izraža svojo potrebo.

Odklenem, se opotečem iz kabine mimo kosmatega Danca in plosknem rit na sedež. Vrti se mi od doživljaja, mežikam, mežikam, že pozabljam občutek. Mi je uspelo? Sem zaključil, bo delovalo? Elektrika pod jezikom ima okus po smrtonosnem. Počutim se, kot da so vse oči na meni. In ko se obrnem v levo: bobnar številka 2 drži sončna očala nad čelom in strmi vame. Ve, kaj sem storil? Mar vsi vedo, kaj počnem?

Blekne: »Stari, smrdiš po pokvarjenih jajcih.«



Ko se kolesa dotaknejo slovenske zemlje, sem že spet povsem zravnan. Na mobiju takoj vklopim prenos podatkov in preverim Facebook. Preletavam 83 neprebranih sporočil v iskanju Zale, ko mi eno od okenčkov ujame pogled.



09:09 Faisal: »Hello. Your friend the composer is now much better. He would like to see you. Could you come to Ljubljana to meet him?«



Skoraj me spet napade panika, ampak jo zadržim 2 centimetra stran, da mi ne razgrize face. P-p-počasi, kdo je Faisal? Ko pregledam njegov profil, vidim, da je tisti trenerkast temnopoltež, ki me je nagovoril pred koncertom v Bratislavi. Vse fotografije bolj ali manj selfiji na različnih bližje-vzhodnih in evropskih lokacijah. Zaposlitev: life coach. Status: ni v zvezi. Mesto: München, Nemčija, vendar spodaj – rojstni kraj: Alep, Sirija.

10:24 Jaz: »just so were clear – ur talking about Mozart?«

10:24 Faisal: »Yes.«

10:25 Faisal: »I am sending you the address:«





17

FAISAL

Jonny Greenwood – Prospectors Arrives





Parkiram pod rumenim blokom nekje v ljubljanskem Bežigradu.

Obsedim. Telo se noče premakniti. Seveda. Prežeto je s krivdo. Če bi me kdo stisnil, bi zakrvavel kot mokra goba, prenabuhel za premik.

Bel maček!

Skoči na havbo in se zaudobni. Motri me z enim modrim in enim zelenim očesom. Muc Bowie. Gledava se. Muc Bowie potem pripre oči. Tudi jaz jih priprem. Jih zapre. Pa še jaz. Ko odprem, ga ni več na pločevini. Nekaj metrov stran ponosno zakoraka mimo psa, ki je na sprehodu z gospodarjem, ga praskne po smrčku in skoči na cipreso ob pločniku. Muc Bowie ima jajca! Tudi jaz jih naberem in izstopim iz avta.

Ko pritisnem na »Gorišek« na domofonu, se oglasi Faisal. »Yes, come up, seventh floor.«

V pritličju vidim, da ni dvigala. V prvem nadstropju me je strah, v drugem že iščem ostre predmete po žepih. V tretjem nadstropju se sprašujem, zakaj kurca hodim k nekemu Sircu, ki trdi, da je Mozart pri njem. Sem, v četrtem, res takšen idiot? V petem se ustavim. Vendar me stopnice porinejo v šestega. »Here,« slišim Faisala, ki me opazuje skozi špranje med ograjami. V sedmem nadstropju me pričaka pred odprtimi vrati. Ni videti nevaren, je pa njegova Adidas trenerka danes zelena.

»How are you,« mi stisne roko. »Thank you for taking time off your busy schedule.«

Takoj hočem razčistiti: »First of all – how did you find me in Bratislava? How did you get backstage?«

Prijazno se nasmehne. »Don’t worry, I had business in Slovakia that day and your friend asked me to take a look of your concert. Tour dates were written all over your Facebook. And I simply walked backstage.«

Vodi me v notranjost.

»Great show, by the way. I recorded it for your friend.«

Hodnik je ozek in poln čevljev. V zraku visi vonj po karameli. Na desni je vece brez okna in s prižgano lučjo, ki je edini vir svetlobe za hodnik. Čemu potem roža ob omari, če sonca ne pozna? Faisal mi ponudi copate in vodi v naslednji prostor – kuhinjo, spet brez oken, polno ljudi, vključno s Faisalom jih je deset. Samo še ena zaprta vrata vodijo dalje. Iz tiste sobe je slišati zmedo glasov.

»This is my wife, Ulfat.« Simpatična dvajsetletnica se izogiba pogledu. Preko čokoladnega lica se ji v luči zasveti brazgotina.

»This is my daughter, Hediya.« Dekletce z eno obrvjo, še brez oblin, oglata kot splet vžigalic.

»This is my brother.« Petdesetletnik v spodnji majici, naslonjen ob pult, klika po mobitelu in me zlahka ignorira.

»He doesn’t know english. This is ...« pokaže na črnca, pa ta takoj izbruhne.

»Idrissa,« so njegove oči izbuljene. »From Senegal.«

»Yes. And his three friends.« Še trije crnjoti buljijo s prebelimi očmi. »Friends of my brother, friends of mine. This is our good friend Mirko, who lets us stay here.«

»No, pozdravljen, sodržavljan,« kima star človeček, z ustmi, od bebavosti ali kapi paraliziranimi v smejanje. »Treba pomagat’, treba pomagat’.« Samo prestopa se in miga z glavo, nikomur baš v predstavo.

»And this is my mother.«

Starka z ruto okoli glave sedi za mizo. Ko me pogleda s svojimi črnimi očmi, me zmrazi do podplatov. Ta ženska je vsa zlo. Z obrazom ne izda ničesar, ker nima pretvez. Kaže se mi, je preglobok tolmun črnine, je strup sveta in to vem v tistih sekundah, ko se gledava. Odmakne pogled in tok se prekine.

»We are from Syria,« reče Faisal. »I have a good job here in Europe and I have a German citizenship, but my family doesn’t. So we are waiting here together before my colleagues in Munich sort out the papers. My brother – he got into a fight with police. They are looking for him. I hope you will be quiet about us being here after you meet your friend. You understand that we are not criminals, yes?«

»My friend Mozart? Is he here?«

Pokaže na zaprta vrata. »But before you go in I must ask you: do you believe in God?«

Zamotano vprašanje. Morda verjamem v višje sile, gotovo pa ne v njegovega Alaha. »I won’t meet Mozart if I don’t, right?«

»You will meet him anyway, but I’d like to know if you are someone with faith.«

»I have faith,« pritrdim. »But I believe in things that I experienced and got to know myself.«

»Then you have faith only in yourself,« se mu zmrači obraz. »Please, I trust you, don’t hurt him. He escaped with my brother so he is family now. And his mind is beautiful and his music is sacred.«

Nenadoma ga popade arabska božjast, ki jo je prej dobro skrival z evropskih nasmeškom, in dvigne roke v zrak: »Thank Allah that he is a musician! Yes, we are small, we don’t have power, and Assad and Obama and Putin are drinking our blood, but they are boring! All they dream about is power! Power, power, power, while your friend is dreaming about notes and colors. He is ignorant and can know only what is shown to him, he doesn’t want to understand yet, but his soul is five hundred times larger than ours! And he will help us with our cause, oh yes, he will!«

Zresni se, kot da ni nič, in potrka po vratih. »You can go in now.«

A preden odprem v naslednji prostor, me starka znova pogleda in nagovori: »وَالسَّارِقُ وَالسَّارِقَةُ فَاقْطَعُوا أَيْدِيَهُمَا جَزَاءً بِمَا كَسَبَا نَكَالًا مِّنَ اللَّهِ ۗ وَاللَّهُ عَزِيزٌ حَكِيمٌ.«

Njene besede me s svojimi krivuljami prebičajo. Kar je povedala, me bo peklo še dosti časa, pa sploh ne vem, kaj; vendar je črno kot ona.





18

MOZART V SVOJI DNEVNI SOBI

Neil Young – Old Man





Za vrati je dnevna soba, edina osvetljena s sončno svetlobo, ki skozi balkonsko okno žametni pohištvo: dva kavča, razpostrta in postlana v več ležišč. Prižgana televizija z nekim resničnostnim šovom. Radio še dodatno kuštra že tako zvočno zasičen prostor. Ob radiu med drugim opazim naš single CD, »Growl – Id & Remixes«, ki ga je Sony izdal v novembru.

Mozart sedi za pisalno mizo, s hrbtom obrnjen stran od mene. Oblečen je v prevelik pulover, s kapuco preko glave. Pred njim starodaven katodni ekran računalnika, na katerem se vrti koncertni posnetek Freddyja Mercuryja. Ob mizo so naslonjene bergle.

Faisal mi pokaže na kavč, kamor se namestim. »Do you want me to be here?« reče Mozartu.

Ta mu brez obračanja zaluča nekaj v arabskem jeziku – Faisal zavzdihne ter odide iz sobe. Vrata najprej zapre, potem jih potiho spet pripre, opazi očitnost svojega dejanja in jih spet zatesni.

Wolfgang Amadeus Mozart premakne obraz v levo. Zagledam rumeno lobanjo, ki kuka iz kapuce.

»I know everything. And I already forgave you.«

Spet se ozre k ekranu.

Njegova angleščina je popolna – pravzaprav ima ameriški naglas – očitno ga je MTV samo v nekaj mesecih naučil vse. Zdaj se bova razumela.

Z jezikom zarolam po nebu in komaj napraskam kapljico sline: »Rekel je ... Si – si me hotel videti?«

Buljim v nepremičen hrbet.

»Vse vem, a tudi če sem ti odpustil, si mi dolžen še en sam odgovor. Ja ali ne.«

Končno se s stolom obrne proti meni. Zmrazi me. V pol leta je preživel vsaj tri življenjske dobe, saj je njegov obraz mešanica rumene in sive barve. Oči dve frnikoli v suhi zemlji. Samo ustnice še viha stara wolfgangska iskra.

»Me boš vrnil v moj čas?«

Moj odgovor je pet sekund tišine. Razume ga.

»Ne znaš. Nimaš pojma, kako si me sploh spravil sem, kajne?«

»Ti si begunec,« ga tiho obdolžim. »Ne vem, kaj si mi naredil, mogoče si me hipnotiziral, ampak lažeš mi, nisi Mozart. Izkoriščal si me.«

Oči se mu orosijo.

»Jaz sem Wolfgang Amadeus Mozart,« vsak zlog posebej izgovori kot svetega, »in ti si me priklical v ta peklenski čas.«

Tudi meni zatrza leva veka. Jez, za katerim besni krivda, popušča.

»Glej, oprosti, da sem se podpisal kot edini skladatelj pod Idom ... Nepričakovano je eksplodiral, kdo bi si sploh mislil –«

»To sploh ni pomembno,« zahrope! »Nisi mi ukradel samo komada, ukradel si mene. Kot deteljico si me odtrgal iz mojega časa, da ti v tvojem prinašam srečo. Mi poveš vsaj to, kar veš? Kateri trenutek se ti zdi najbolj bistven za moj prihod, katera misel, ki se je spomniš, kakšne okoliščine? Vsaj kakšen detajl, pomagaj mi, prosim.«

»Moralo bi biti – Nikoli se ni nič takšnega –« mi zmanjkuje pojasnil. »Ne vem. Vso to čaranje sem zmeraj jemal kot umetnostno terapijo, ki lahko ponesreči deluje. Želel sem si glasbeni uspeh in samo malo plesal, se packal, padel v trans ... Smešno. Dobil pa sem vse, kar sem hotel, čeprav sem s tem ... Čeprav ...«

»Čeprav si s tem ...« tudi Mozart ve.

Čeprav sem s tem pravo človeško bitje pahnil v trpljenje in mi je bilo večino časa za to celo vseeno.

Oči se mu končno brez šuma razlijejo.

»Prosim, spravi me od tukaj ...« zadržuje glasnost v intimi. »Prosim, moj pekel se še ni končal. Če me že ne boš poslal v moj čas, me vsaj odpelji od tod.«

»Kam hočeš?«

»Kamorkoli, samo stran od te preklete družine, stran od Faisala, od njegovega neumnega brata in matere.«

»Zakaj?« se izza hrbta pritihotapi nervoza. »Kaj je narobe s Faisalom?«

Mimo solz nenadoma zasrepi s pogledom, poln je sovraštva.

»Tisto ni njegova hčerka in tisto ni njegova žena. Prodal ju bo naprej. Ne razumeta besede angleško, zato pred njima trosi laži. Črnuhi so sužnji, namenjeni gradbiščem v Belgiji, le da tega še ne vedo.«

»Kaj?!«

Nohte zacefram ob usnje kavča.

»Mirkotu se ne sanja, koga gosti. Je samo še en od vaših slovenskih levičarjev, ki misli, da so ljudje samo dobri. Njegova debilnost je izkoriščana že mesece. Ta akcija poteka znova in znova in znova.«

Od strahu me zatišči na bruhanje, ne morem, se tresem v gležnje.

»Brat za zdaj še čaka papirje, ampak že v tem malem stanovanju je okruten. Bolj ali manj gre vsako dekle skozi njegove roke, prav tukaj, med vsemi nami, ko skupaj spimo v dnevni sobi.«

Edini izhod iz vse bolj grozeče situacije je vhod v kuhinjo, izvor strahu.

»Tišje! ...« siknem. »Kaj če te slišijo?« Za vrati čutim živčno mravljišče.

»Faisalova mati je pa najhujša od vseh. Najprej sem mislil, da je nemočna starka, ampak to, kar pove, to se zgodi. Ona vodi vso operacijo. Kot sem razumel Faisala, je edini nad njo njen mož, ki pa v Italiji novači Evropejce za boj. Ti ljudje so brez srca.«

»ISIS?« mi docela čofne srce.

»Ne vem in me ne zanima.«

»O bog, človek, kako si se zapletel z njimi?«

Amadeus se prične gugati naprej in nazaj.

»Najprej sem bil izgubljen sredi centra za begunce. Toliko nesrečnih življenj, stlačenih v premajhne prostore, da sem samo brezglavo blodil, prosil za pojasnila, bil neprestano odrivan. Hotel sem v Avstrijo, ampak hej, vsi so hoteli v Avstrijo. Med zaslišanjem nisem mogel dati imena nobenega sorodnika, nobenega prijatelja, zato sem ostal. Že so pripravljali postopek izgona. Takrat me je našel Faisalov brat in si verjetno mislil, da sem lahka tarča. Zbral nas je ekipo za pobeg. Vsak dan je prihajalo vedno več ljudi. So mislili, da balon ne bo nikoli počil?«

Ploskne z roko.

»Takšen zvok je bil, ko je brat zlomil vrat nekemu policaju. Imeli smo tudi palice, čeprav jaz ... Jaz sem bil zadaj in nisem tepel. Mi je pa nek drug policaj stopil za hrbet, me brcnil na tla in mi toliko časa stopal po hrbtu ... Nikoli ne bom pozabil bolečine, zlomil mi je temelj telesa. No, potem ne vem več.«

Zaviha rokave. »Hvala bogu, da mi Faisal daje to prelepo zdravilo proti bolečinam.«

Na ožilju suhcene nadlahti so vbodne rane.

»Mozart, si džanki?«

»Samo tako še miren.«

Zabuljim v svoje copate, resničnostni šov, strop, samo ne v to roko.

»Ampak niso te prodali dalje, ja? Na prvi pogled se zdi, da si šef celega stanovanja.«

»Faisal ni neumen. Pogovorila sva se, verjame mi, dokazal sem se mu. In od tedaj si je v glavo zapičil idejo, da bo z mojo glasbo dosegel zmago v sveti vojni. Hranijo me. Dovolijo mi, da se cele dneve izobražujem v tej sobi. Dajejo mi, kolikor časa hočem, da me končno doseže inspiracija. Moja simfonija mu bo orožje.«

»In jaz,« mi kapne, »sem sredstvo. Zato sem tukaj.«

»Tako je,« kima, »že prej si imel odprtih nekaj kanalov, zdaj si pa svetovno znan. Faisal misli, da sem na njegovi strani in da te bom prepričal v sodelovanje.«

»In preko mene bi skladbo ponesli na svetovni trg. Kaj potem?«

»Faisal je prepričan, da bom z njo hipnotiziral množice in jih povzdignil v upor proti zahodu. Da bo imela ta zapis v sebi. Vsako molitev posveti simfoniji, jo polni z željami in nameni.«

»Pa si tega sposoben? Hipnotizirati z glasbo?«

»Ne vem,« mi pomežikne. »Nisem še začel pisati.«

Na njegovem mokrem obrazu končno zasije sonček. Nenadoma zakrvavi pod svojo rumeno kožo.

»Ampak midva bova pobegnila, kajne? Daleč, daleč stran od Faisala? In potem me bova nekako poskusila spraviti v moj čas, ja?«

Še jaz se navzamem njegove toplote. Najprej nekam poševno prikimam, potem vedno bolj navpično, zagreto. Vse bolj se mi zdi, da je to mogoče. Drugega izhoda itak nimam.

Toda prej, še zadnjič: »Mozart, mi lažeš? O vsem? Že od samega začetka, odkar se poznava?«

»Ne.«

Njegov prešeren pogled me docela ogreje.

»Prav.« Pogoltnem slino. »Pobegniva. Na tri. Samo skozi stanovanje, vuš! Si pripravljen?«

»Čakaj, moral me boš nositi. Ne morem hoditi.«

Dvigne se in res zatrepeta kot preobložena polica; skočim mu v pomoč in si ga poveznem preko hrbta. Objame me okoli vratu in osedla s koleni navzgor do pazduh. Lahek je kot bežna ideja o nekomu.

Nedaleč stran se mi grozeče reži kolaps od strahu, prepričuje me, da bi se mu predal, ampak za zdaj sem prav ponosen na svoj pogum. Približno trdnih nog čakam. To bova naredila.

»Jebi ga, greva,« mi dahne v uho.

Jajca mi padejo, vsako v svojo hlačnico, ko zakorakam proti vratom.



Počasi odprem, stopim nekaj metrov v kuhinjo, kjer so vsi osupli, kaj natančno se z Mozartom greva, potem pa pospešim v hodnik.

Črnci se gužvajo, Faisal in brat kričita, dekleti cvilita.

Starka v zrak kaže Tarot karto s sedmimi meči.

Kljuka vhodnih vrat.

Mozart se me drži kot klop.

V nogo mi prileti stol in klecnem.

Brat me dohiti, z mene vleče Mozarta.

Zagrabim za noge stola, zavihtim za sabo, ga butnem v brado.

»I’m gonna shoot!« slišim Faisala.

Omotičen brat grabi po vsem naokoli, me cuka za lase, ga brcnem v jajca.

Najprej vročina vrh glave, šele potem zavedanje.

Nad mojim čelom se je zgodil strel. V stropu je luknja.

Nočem umreti.

Planeva na hodnik.

Okoli in okoli po stopnicah navzdol.

Slišim hlastne korake samo nadstropje nad sabo.

Nočem umreti, ne smem še umreti.

Mozart zabubljen ob hrbet.

Pritličje, ampak Faisal 5 m za nami.

Vhodna vrata.

Pločnik, začudeni pogledi mimoidočih.

Ne upam si pogledati nazaj.

Toyota Yaris, Mozarta kot vrečo krompirja na zadnji sedež, ključ v armaturko.

Mrzlične oči v ogledalce. Faisal stoji pri vhodnih vratih bloka. Ne teče za nama.

Nogo na plin in gaaas, stari, ne odlašam še naslednje tri semaforje, pičim 150 km/h, nikoli nočem umreti, nikoli ne bom umrl!





19

HITRA HRANA

Koala Voice – Slovenske železnice





Iz žepa potresem mobitel in kličem 113. Nahrulim tajnico, ker ne zazna urgentnosti dovolj hitro, ampak slej ko prej končno pojasnim, da se v rumenem bloku v Bežigradu skriva družina prekupčevalcev z ljudmi. Citiram jim Faisalov Facebook profil in hlastno prekinem.

Moje prehitro dihanje se spreobrne v manični smeh. Pri petem semaforju končno upoštevam rdečo luč, drugače bi naju zmlela glavna cesta.

»A veš, da nama je uspelo, haha?« kričim na zadnje sedeže. »Sva res preživela? Je to resničnost ali film?«

»Ni mi dobro,« zabrunda iz ozadja.

»Kaj te matra, prijatelj?«

Slišim klokotajoč zvok in ga v ogledalcu vidim, kako kozla peno.

»Pa ne po sedežih, no!« Hitro zaparkiram na avtobusno ob cesti. »Jebi se, saj vem, da sem vozil hitro, ampak ...« mu ponujam plastenko vode in robčke.

»Rabim zdravilo,« izlije še nekaj sline.

»Zdravilo za kaj?«

»FOR EVERYTHING!« hipoma popeni.

»Ti kurčev džanki. Čisto si navlečen, kaj? Faisal te je držal na ketni, najbolje ti bo, če greš čimprej skozi krizo.«

Mozart se samo zvija sredi svojih lastnih izbljuvkov.

»Prav, prav, Jezus, že greva!«

Najbolj čislan skladatelj vseh časov je en navaden usran odvisnik, si mislim, ko kontaktiram človeka, ki kontaktira človeka, ki kontaktira človeka v Ljubljani, ki mi proda heroin.

Z dilerjem si stisneva roko v izmenjavo bankovcev in vrečke, ampak potem ne izpusti, še dalje stresa dlan, »Velik fen sem, Id je blazen komad, še malo več sem ti dal, kadarkoli boš kaj potreboval, me samo pokliči.«

Zaprem okno in mu skoraj odščipnem prste, vrečko pa vržem na zadnje sedeže: »Bo dobro?«

Mozart je takoj zdrav, zadovoljno jemlje žlico, šprico in trak iz notranjega žepa puloverja. Ko spet zaviha rokav, oči hitro usmerim na cesto pred sabo. Ampak pomalem špegam v ogledalce ... kako ostrina predre povrhnjico, kako rdečina prodre v injekcijo, kako se bat spušča in ga, po izrazu sodeč, razbremeni vse bolečine sveta.



»...oš ...lušal? ...« poskušam priti do njega.

»Was?« se Mozart končno zave.

»Sprašujem, če boš poslušal? Naš nov Growl komad?«

Tip je zaliman ob garnituro kot čigumi, pa vendarle zatipa na površje iz neznanja, »Khm, seveda, tukaj sem, pokaži.«

»Aranžma še ni končan, no, pa saj boš videl,« si grizem spodnjo ustnico.

USB ključek vtaknem v avto-radio in prešaltam na »Ice cream ver19 plus bobni plus violina mix doma.mp3«. Pritisnem »Play«. Ice Cream se prične.

Priznam, s klavirskim motivom sem hotel ponoviti uspeh Ida, vendar je vsaj 60% aranžmaja tudi moj iskren navdih, ki me je prevzel tistega sladolednega popoldneva. Klavirski akordi se namreč nenadno prekinejo z vstopom basa, ki v ritmiki 3/3/2 vzpostavi reggaeton ritem; bas sem ustvaril s prdenjem ustnic v mikrofon; signal sem potem pomelodil z dobršno mero distorzije.

Mozart ima zaprte oči – pozorno poslušanje ali kinkanje? Čutim znojne kaplje, ki drsijo po hrbtu kot nevihta ob okno. Hej, človeku, ki je znal do potankosti reproducirati skladbe po enem poslušanju, predvajam svojo pesem! Preživel sem že recenzije ljubosumnežev, tudi kakšno plastenko med vsem vrvežem pod odrom; nikdar pa še nisem imel občinstva, težkega tri stoletja.

Pesem se nadaljuje do drugega refrena, kjer se prdo-bas in klavir združita z violino in nasilnimi drumrolli. Ritem pospeši srce, kri zaokroži, noga se spusti na gas, groove nas vedno bolj intenzivno pelje! Potem pa, prehitro, skicirano, kot opravičilo manjku ideje, ki bi komad ponesla še višje v orgazem: že zaključni akord. V zraku obvisi kot naparfumiran prdec.



Ob hrumenju motorja mi edini ploska tinitus.

»It’s ... alright,« naposled izdavi.

»Med ena in pet?«

»Drei.«

Kljub zabrazgotninjenemu oklepu čutim metek. »Torej kaj? Nimam talenta?«

»Za dojemanje mogoče res ne.«

Moja identiteta glasbenika se potihem krha. »In? Kaj zdaj? Bom kdaj lahko štirka?«

»Po moje je problem v tem, da ti sam ne veš, kaj si. Uporabljaš preveč distorzije, kot da bi skrival svoje motive. Mislim, da imaš v sebi ogromen strah. Sram te je samega sebe.«

S tem arogantnim, namamiljenim tonom naj ti verjamem? Wolfgang, pogledal si par filmov in preposlušal par plat, kar te naredi en klinc vrednega v primerjavi z mano; ne razumeš distorzije. Ti si zamudil rock’n’roll. Plakate na stenah, mrzlično nakupovanje preprodanih vstopnic, gledanje videospotov celo otroštvo. Si kdaj poslušal »Strawberry Fields Forever« pri osmih letih? Sploh veš, kaj ti to naredi? Kaj šele dvorane, ki jih z Growl polnimo zadnje mesece! Če na odru ni distorzije, folk zaspi! Vaše dvorane s komornimi orkestri nimajo za burek.

»Hvala za mnenje,« sem glasen.



Ustaviva se v McDonaldsu ob železniški postaji. Na veceju se končno oglasim Iris, ki mi je pustila osemintrideset neodgovorjenih klicev. »Ja, priznam, odtrgal sem se z vaše ketne! Dajte mi mir vsaj en dan! Aja, je bila na radiu, netu kakšna novica o prijetih muslimanih v Ljubljani?« Ne še. Umijem si roke in se spet pridružim Mozartu, ki je v svojem pomfriju našel nirvano.

»Čakaj – kam je zmanjkal moj McFlurry?« pogledam v prazen lonček.

Skladatelj ne odgovori, zaspal je z dvignjenim hamburgerjem. Ko se zdrami, najprej zagrize, potem reče: »Pomagal ti bom spraviti komad od trojke do petke.«

Stresem se od presenečenja. »Po tem, ko sem ti ukradel Id? In se ne bojiš, da bo s tem Faisal dosegel svoje? Da boš napisal skladbo, jaz jo bom distribuiral, on pa uporabil pri džihadu?«

»Pa kaj!« pljune košček pomfrija vame. »Cel svet čara, nič ne moreš spremeniti, če se že mora nekaj zgoditi, se pač bo – to bi moral že sam dobro vedeti! Sploh pa ne verjamem, da bo tvoj komad uresničil molitev njegove familije. Tako ali tako si večino že ti napisal, samo nekaj lepotnih popravkov je potrebnih.«

»Recimo?«

»Med drugim refrenom in outrom manjka nek vrhunec. Potem bi se vse sestavilo.«

»To že ves čas pravim!« veselo poskočim. »Super, se bova kar zapeljala v naš studio!«

Malo zakinka, potem se spet zbudi: »Ne, potrebovala bova orkester! In hočem na Dunaj! Zato bova potrebovala Dunajski filharmonični orkester. Prav malo me briga, kako boš to zrihtal. Aja, pa saj veš, kaj boš storil v zameno?«

Iščem, pa hitro najdem: »Spravil te bom nazaj v tvoj čas.«

»Tako je!« se mi blazno zareži v faco, s hrano, ki mu kaplja z ustnic kar v naročje.



Potem, ker sva že ravno v Ljubljani, greva v Kinodvor gledat neodvisne filme. Mozart je prvič v kinu, na vso moč se obtiska ob sedež, še heroin ne omehča intenzivnosti. Pozabim, kaj gledava, nekaj o govoreči palici, ki svari pred kozmičnim uničenjem. Počutim se neverjetno utrujenega. Vendar ne zaspim – odprtih oči dovolim, da se zame sanjske podobe premikajo kar po platnu.





20

SIMFONIJA

Wolfgang Amadeus Mozart – Requiem KV 626: Dies irae





Najebe Derrick Faye, zaposlen na Sonyju. Na založbi so vajeni ilegalnih aktivnosti svojih varovancev, od nabavljanja drog do plačevanja sodnih stroškov za raperje, ki ne morejo zadržati tičev ali pištol v hlačah – ampak izdelava lažnega dokumenta za begunca je novost. Povrh tega zahtevamo še dunajske filharmonike. Derrick jeclja po telefonu, nas veže k nadrejenim, jim piše »URGENT« e-maile, a šefi se otepajo klicev, tako da vsa odgovornost pade nazaj nanj.

Proces je nekoliko počasnejši, kot sem si mislil, zato z Growl odrinemo še na krajšo enotedensko turnejo po Balkanu, med katero Mozart počiva v mojem izolskem stanovanju. Ko pridemo nazaj, me čakajo note in odrabljene igle na tleh, Derrickov e-mail potrditve in Iris z dokumenti v rokah.

»Franz Andersen,« preberem z osebne izkaznice.



»Franz Andersen?« vpraša pandur na slovensko-avstrijski meji.

»Franz Andersen,« prikima Mozart.

Brez problemov odpeljemo naprej.



Ampak fejk potni list in dunajski filharmoniki imajo svojo ceno: pozornost. Kaj, ste mislili, da bo naše snemanje orkestra privat? Malo faking morgen. Uletijo vrhnji Sonyjevi ljudje, prvi razred direkt iz Tokia, Sidneya, Londona in se izkrcajo pred – Musikvereinom, domom Dunajskega simfoničnega orkestra.

Musikverein, zlato dvorano, je oblikoval Theophil Hansen tisoč osemsto devetinsedemdesetega (1879.) leta našega Gospoda. Na stropu naslikani Apolon in njegovih devet kuzel. Pod stropom veličastne orgle, terracotta kipi, balustri. Menda nora akustika, dvorana je tudi štab Društva prijateljev glasbe – in tako dalje, ne da se mi več brati z Wikipedije.

Mobitel spravim v žep in skupaj s preostalim občinstvom izstopim iz skupine taksijev pred Musikvereinom.

Kakšnih deset jih dobro poznam. To so moji bratje v boju: itak John in bobnar 2, pa tonski mojstri, menedžer produkcije, koncertni agent, vidžej (Johnov smrtni sovražnik), postavljači odra ... in tam zadaj, iz privat avtomobila, Iris, z novim magičnim dekoltejem, verjetno silikonom, ogromnimi sončnimi očali, pa valda pete dvanajst centi. Mogoče jo bom odpustil.

Ostali so ... kdo? Kdo ste vi, devetindvajset ljudi različnih barv, nekateri v trenerkah, drugi v gala oblekah, biznis kravatah, Azijati in Šiptarji in vsi vmes? Očitno se nihče ni mogel zmeniti, a je to poslovno srečanje, privat koncert, predstavitev talenta ali samo kratek postanek na poti. Glej ga, Derrick Faye! Vidim direktorja Sonyja, Kaza Hiraia, in njegovo ženo, ki usput pridžogata kar v telovadkah. Nekateri so znane face s sestankov. Nekateri pa so prileteli z Lune.



Takoj, ko odpremo vrata taksija, se žaromet večera centrira na glavno zvezdo. Vsi gledate, kako iz avta podpiram Franza Andersena in kako krevsava po stopnicah. Kujavo buljim predse, mimo vseh vodim propadlega skladatelja v razbleščeno dvorano. Kar čutim, kako naju obsojate v hrbet: Za tega shiranca smo dali celo bogastvo? Ko vas jebe, kmalu boste mastno služili z glasbo, ki bo tukaj zaigrana. Vsaj upam – ne vem, kaj je Mozart sploh napisal, ni mi dovolil videti – skupaj stiskam zobe, ne, ne, gotovo je dobro.

Orkester je že na svojem mestu. Motrijo nas kot roparje, ki smo jim ponoči vdrli v stanovanje. Ne vem, če veste, kako velik je Dunajski simfonični orkester. Nas je okoli 40. Njih je več kot 100. Počutimo se obkoljene. V nas uperjajo violine, viole, violončela, kontrabase, flavte, oboe, klarinete, fagote, roge, trobente, trombone, tube, tolkalske palčke, celo harfo.

Ampak tukaj so, ker so plačani, ker so se morali preko noči na pamet naučiti parte – vsi imajo pred sabo sfotokopirane kopije dvanajstih listov, ki jih je Amadeus nakracal – ekipa petih tonskih mojstrov skače po dvorani in postavlja mikrofone na kritične točke – Musikverein se samo za nas pripravlja na zgodovinsko supersoničnost. Kajne, Franz Andersen?

Mozart je v svojem svetu. Mrmra si v brado. Vodim ga do piedestala, kjer ga čaka dirigentska palčka. Nasloni se ob pult in lovi svoj dah. Že mu hočem nekaj reči, ampak že tri dni vztraja v nekakšni kreativni blodnji, zato se samo obrnem in ga pustim v središču pozornosti.

Sedem na balkon. Dvorana s kapaciteto dva tisoč glav je siromašna z občinstvom; večina se porazdeli po sprednjih sedežih, nekateri prisopihajo na balkon. Svoje riti obtisnejo ob les, kihajo, zehajo, gledajo na telefone. Vendar počasi, kot da bi nas prekrilo listje, na dvorano leže radovedna tišina.

»Recording!« od nekje zakliče tonec.

V mini figuri Mozarta tam spodaj se nekaj zgane. Seže naprej po pultu. Dvigne dirigentsko palčko.

Orkester se pripravi. Lok ob struno, ustnice ob kljun, oči predse.

Tako napet sem, kdaj se bo palčka spustila, da sploh ne opazim, da se mi po balkonu približuje tip s kapuco. Ko sede na mojo levo, vidim, da je Faisal.

Pšššt, reče njegov prst pred usti in obrne se proti orkestru, kot da ni nič.

To je infarkt. Umiram. Toda še sem živ, groza me še ni usmiljeno pokončala, še vedno sem prisoten ob Faisalu. Nimam pobega, moje srce nima pobega, butava ven, iz reber, iz situacije, vendar ostaneva tu. Nepremična.

Tišina čaka.

Mozart zamahne v prvi takt.



Najprej se oglasi rog. Motiv poznam: melodija Ice Creama. V glavi se mi odvrti cel komad do konca drugega refrena in poveže s tem, kar slišim sedaj; deluje, nadaljuje, dviguje. Zamigal bi z glavo, če ne bi ob meni sedel terorist. Tako zaklenjen osamim doživljanje na sluh.

Violine zagrabijo. Raztegnejo misel od prvega lestenca do zadnjega kot plahto pod stropom. Nanjo se skotalijo osminke klarineta in oboe, triole harfe, potem težke celinke kontrabasa in fagota, da naposled plahta popusti – in se nam na glavo vsuje glavna, žagajoča, metalska melodija violončela v e-molu.

Na daleč vidim, kako se spusti palica na pavko, poči kot strel po vsej dvorani. Še enkrat. Ej, modeli, Mozart točno ve, da je leto 2016, stvar se preobrazi v tuc tuc godbo. V moji glavi se elementi sestavljajo v vedno večjo obljubo uspešnice.

Sony ljudje vstajajo in že hočejo zažurati z vzkliki, pa jim tonski mojstri z vseh strani mahajo kot signalizerji za avione, Posedite se, bedaki, utišajte, to ni koncert! Simfonija pač dviguje, obrvi, srca, telesa; Mozart je zapisal note, ki so kot mehurčki Pepsija, ne moreš si pomagati; vsake toliko časa komu pobegne vsaj zavzdih, če že ne vsesplošen »Oh!«

Faisal prikimava, se peni, »This is it. This will work. I heard it in my dreams.«

Strah me je in navdušen sem hkrati. Nad nasičeno orkestracijo se vzdigne rezka melodija, kot flavta, ki sili še višje od svojega registra; čisto me prevzame ... Traja nekaj časa, preden ugotovim, da je to moj lasten pisk. Hello, tinnitus, my old friend, iskreno si dobrodošel, dodajaš k simfoniji, delaš remix samo zame – glasba ne žgečka več z mehurčki, temveč odraslimi mehurji, ki vsakega od nas dvignejo do stropa dvorane – telesa so nepomembne pikice spodaj. Uspelo ti je, Wolfgang Amadeus Mozart, to je najboljša stvar, ki si jo napisal. Kako genijalno nas pelješ k vrhuncu! Trk je sekundo stran.

Vsi nehajo igrati. Mozart odloži palčko. Skloni glavo na pult.



In tukaj se zgodi zajeb. Ostalim se simfonija ne zaključi, jaz pa poznam Ice Cream in moj zadnji akord, do katerega je Mozart napisal skladbo. Tinitus mi ga zaigra v glavi in komad je popoln. Ko imam petindvajset let, postanem Rumeni deček.





21

TON 0





Akord sestavlja zgornji ton.

Akord sestavlja srednji ton.

Akord sestavlja spodnji ton. Glasba se nadaljuje v



Mozarta, ki mi nekaj moli pod nos. »Narejeno je. Na, vzemi.«

Vzamem in sramežljivo se prične odpirati, potem zacveti in potem ni nič prej nič kasneje nihče drug ne obstaja mogoče zrno sanj izgubljeno sredi vse hvaležne večnosti jasna in detajlirana fragmentacija vsake dlačice in zavojčka te svetlobe okoli in okoli se dvigne milijonglavi zbor vsak glasek poje unikat variacijo pa vendar del iste mase istega prostora ki se zdaj to in zdaj to in zdaj to sekundo znova najde in še bolj samouresniči nepopisno srečo ker je duša brez oblike ogromno polna sebe sebe sebe sebe sebe sebe sebe sebe ...



Ta prostor je obstajal, je in bo.

Zgodi se pa nekaj, kar se vedno, ko imaš neskončen prostor z neskončno časa.

Potipa se.

Glava, gladka kot usnje. Najde ušesa.

Najprej sem slišal, pomisli.

Zatipa ustnice, zobe, usta.

»Potem sem izrazil,« reče naglas.

Nosu ni; oči sicer so, vendar veke skupaj zlepljene z nekakšno sluzjo. Pomane si oči, zapraska z nohti v lepilo, si ga kot trmast šmrkelj vleče z obraza. Skozi režo končno zaseka svetloba, da zapeče. In razpre veke. In me ugleda.

»Potem sem uvidel,« rečem.

Svetim se, moja koža je rumena. Sem ta, ki doživljam, sem Rumeni deček. Tokrat prvič prvoosebno, že skoraj povsem izdelano telo. Tipam se, ogledujem se, ščipam, merim, se spoznavam in ljubim do potankosti.

»Kaj pa nos?« se vprašam. »In kurac? In zakaj ne čutim utripa srca?

To še pride. Se ne spomniš?«

Spomnim se. Kar se mene tiče, se spomnim vsega. Vem, kako sem se rodil in vem, kako bom umrl in vedenje me pomirja. Osebni mit je vsakič znova nekaj, na kar sem že zdavnaj pristal. S človeškimi tehnikami, ki jih več ne razumem, sem si do zdaj prikrival lastno obličje, danes pa je iluzija razpadla in osupnem v svoji velikosti.

»Kaj je tam?« pokažem Rumeni deček v daljavo znotraj sebe, v puščavo svojega drobovja, med pesek in vihar.

Visoko se dviguje trikotni steber, se trese, odzvanja ton – končni. Ravno to, da je končni, ga dela najlepšega, že najbolj pogrešanega, spomenik samemu sebi – imam občutek, da je to eden najpomembnejših kipov, ki so postavljeni v neizmerni širini moje duše, toliko bivanjske teže se naslanja na monument, da se trenutek samo še potaplja in kipi preko roba.

Ton obstaja, ker ima začetek in konec. Najprej je prihajal, z nazadnjaškimi odmevi – potem je končni akord udaril – zdaj! – in moral bo še oditi.

Spomnim se. Spomnim se, kaj moram storiti, da ga po pravilih zaključim. Za začetek se moram obrniti navzven, kot obrneš nogavico. Jap, točno tako, kot nogavico. To rumeno deželo moram obrniti navzven v zunanji svet.

Rumeni deček se zagrabim za robove, upognem oprijem in se Rumeni deček izprsim v človeško telo na Zemlji, v Evropi, na Dunaju, v Musikvereinu. To, kar je bila večnost, se skrči v moment; končno zatiktaka v resničen čas.



Glasbeniki vstanejo od inštrumentov.

»Potrebujemo vsaj pol ure, da prestavimo mikrofone!« zakličejo tehniki.

Faisal, ki je do sedaj pozorno poslušal simfonijo, se obrne k meni, sprva zadovoljnega izraza, potem se spači od strahu. Zdaj vidi, kdo sem. Zadaj se še vedno vrti akord, ki me obnavlja v rumeno kožo.

Primem ga za roko, jo zvijem, potisnem v bolečino, »Don’t move a muscle.« Z neverjetno močjo ga Rumeni deček zadržim v utišani paralizi, da cmoka in stoka od muke, medtem ko ostali odhajajo z balkona. Po takšnem rajcu brez končnega akorda si zaslužijo vsaj čik. Derrick Faye mi z drugega konca pokima z neko čudno zamero. Balkon je kmalu prazen, ne da bi kdo kaj opazil, ne moje rumenosti ne nasilja. Tehniki spodaj premikajo mikrofone, medtem ko se Mozart naslanja ob piedistal, dokler mu trije violončelisti ne pomagajo v backstage na odmor.

Faisalu tipam po žepih, najdem pištolo. Malo popustim ukriv roke, saj mu zdaj še z metkom merim v hrbet.

»You were praying for this symphony to help you in your war. I know how this works. I make magic myself. You will succeed unless I reverse your prayer.«

Faisal se zasmeje v slinast kašelj. »Straight to business.«

»You must declare that this symphony is positive and peaceful. You must say to your Allah that his war won’t be fought with Mozart’s song.«

»You don’t understand. I won’t declare nothing.«

»I will kill you if you don’t reverse the magic and leave us alone forever,« rečem Rumeni deček resnico.

»I know. But you still don’t understand. Nothing will change if I die, I already did my part, my whole family did its part, I don’t care what happens to me. Jihad is older than this world. It goes back to the point of origin, when the pure mind injected itself into creation to eradicate all that is not pure. That is why we must let the light come through Mozart and destroy all that is before.«

Prav. Naslonim čelo na njegovo zatilje in zaprem oči. Za vekami mi gori zlatorumeno. Spomnim se, spomnim, kaj moram storiti. Tako, kot sem sebe kot nogavico obrnil navzven, zdaj sebe zaviham okoli Faisalove glave, da ga Rumeni deček vsega preplavim. Moje misli postajajo njegove. Spremenil te bom od znotraj, mu napovem.



Končni akord sestavlja zgornji ton.

Končni akord sestavlja srednji ton.

Končni akord sestavlja spodnji ton. Z njim ti



skloniš glavo?

Mi podrediš naravo?

Spremeniš molitev v pravo? Mislim, da ne.



Kako je to mogoče?

Mar slišiš akord, si tudi ti z njim soočen?

Poznaš vso pot, ki jo je prehodil od



začetnega tona, tvojega rituala?

Moja misel se je vanjo zlahka vpeljala,

ne v celoti, sem pa zaštekal pomen,

izkoristil prihod Mozarta in njegov namen.



Borba akordov potem? Ok, noben problem.

Ves sem rumen in s tem komadom grem dalje,

to so moje sanje. Vsak ton jaz požanjem.

Ne izgubim kaplje – simfonija je samo zame.



Se sploh zavedaš, kako si sebičen?

Lastiš si isti ton, ki ga že vsak kliče!

Le Bog ima pravico, da ga poje sred nebes,

kamor ti ne greš, vas bo ubil vso mrčes,

obožujem njegov bes, vodi moje roke,

skozme dela prostor za svoje otroke.

Nič več Amerike. Nič več Evrope.

Vsi ste iste gliste. Alah je en in bistven!



Njegova blaznost, ki kliče po krvi, je močnejša od mojega glasu, preplavi me v nasprotno smer. Zakaj sem poklical ton k sebi, za smešen glasbeni uspeh? Faisalov razlog je bolj iskren in čist, uklanja me od svoje prepričanosti, radira do pozabe sebe. Vojna, ki jo hoče zaplamteti na Zahodu, je izražena v moj um z mega-akordom. To se bo zgodilo. Obogobogobog, to se bo zgodilo, razen če, razen če nekako, če ...

In potem, hvaljen bodi Alah ali kdorkoli že, se Rumeni deček spet spomnim in najdem tisto, kar je udarilo v mojo glavo že ob 5:13 avgusta lani in zaradi česar mi piska v ušesih in zaradi česar je moje življenje zadnje mesece velik, otipljiv čudež, tako da razdrem svoj akord na posamezne note in se osredotočim samo na:



Spočetka je bil ton en sam.



»Wait, what is this now?« krikne naglas.



Ker te še ni bilo tam, ti ni poznan. Prepozno si bil v zgodbo vpeljan, to ni iz tvojih sanj, točko vstopa iščeš zaman.



»Is this you, Gabriel? This is too strong ...« se izvija, pa ga Rumeni deček s pištolo in roko držim na mestu.



In če še ne veš, bo danes ta ton končan. Imaš prav, sebično sem ga hotel dati v svoj plan, uspeti z njim, doživeti sveti dan, ko bi mi lizali podplate in bi odrival oboževalce stran, kar se mi je tudi zgodilo, bolj ali manj. Ampak v svoj bran: ton si je sam želel biti poiskan, pripeljan v naš čas in tu vsem razdan, brez krvi, brez klanj, samo ton, en sam ton, tudi Alahu v poklon.



»Yes, I, I understand, but my mom ...« in angleščina se mu sredi stavka prelomi v sirsko žlubodranje.

Z rumenimi ušesi, ki so ipak na vrhuncu svojega dojemanja, si sproti prevajam: svojemu božanstvu joka, da je slab vernik, da je veliko grešil, da je imel za cilj zmago v vojni in da je zato pozabljal na dnevne dolžnosti Islama; da je samo ubogal svojo mater, ki ga je naučila vsega, kar je kdaj vedel; v zrak krili in ponavlja »Um, um, um!«, mama, mama, mama!

Ves objokan se obrne k meni: »I will help you as much as His grace will let me.«

Problem enega samega tona je to, da ne dopušča interpretacij, se samo nadaljuje, zato se podvizam, zadaj mi brnijo vse pesmi sveta, ko zagozdim pištolo za pas hlač in potegnem Faisala – povsem smotanega, mehkega – z balkona na hodnik, po stopnicah navzdol –se spotakne, jaz z njim, zakotaliva telesi nekaj bolečih metrov – vmes ponesreči ustrelim nekam v steno.

»Pizda!« mimo Rumenega dečka iz mene bruhne pravi človeški strah, čekiram se, sem ranjen? »Quickly, let's proceed!«

Faisala mi zdaj, ko je streznjen, ni več potrebno voditi, skupaj stečeva v dvorano, mimo zmedenih tehnikov, ki preverjajo svoje naprave, če niso slučajno njim tako glasno počile, pa brž v zaodrje. Tam se gužvajo glasbeniki, brezobzirno kadijo in se potijo v meni še preveč znan smrad. Klasika ali rock’n’roll, backstage je backstage.

»Where is Moza– Franz Andersen?«

Pokažejo proti vratom in spet po mini stopnicah navzgor, trobentaču skoraj izbijeva rog, slediva prstom po labirintu hodnikov, dokler naju en ne usmeri proti cilju. Vrata vodijo na vece. Mozart je sam, glavo ima zatlačeno pod pipo in gode od hlajenja misli.

»Du!« opazi Faisala, se sunkovito dvigne, butne z glavo ob pipo, butne z brado ob umivalnik in se mokrih las sesede po ploščicah.

»Si v redu?« se skoraj zasmejim od komedije.

»Jau, jau, jau,« se drži za glavo.

»Hold the door,« naročim Faisalu, jaz pa mu s papirnatimi brisačkami pivnam tiste tri kapljice krvi in ga mirim.

»Kaj počne tukaj? Te je ujel? Sta del iste zarote?«

»Krotek je,« zagotavljam. »Jaz sem ujel njega.«

»I was blinded, but the tone made me see,« mežika Faisal.

»Veš, med nastopom sem res užival,« Mozartu usmerjam pogled nazaj nase. »Tvoje najboljše delo do sedaj. Si zadovoljen s prvo izvedbo?«

Še malo ošini Faisala, preden odgovori ... »Če mene vprašaš, bi bila lahko tudi zadnja izvedba, orkester in jaz smo dihali isto pesem.«

»Veseli me, da tako misliš. Ne vem namreč, ali imam še veliko časa. Zdaj še slišim ...« ves ta odzven, v katerem se psihedelično kopam sekundo za sekundo, »toda kmalu ne bom več imel poguma za to, kar bom storil.«

»Boš držal svojo obljubo?« iskrivo zasluti.

»Ja. Kje imaš svoje zdravilo? Heroin?«

Pomagam mu, da iz suknjiča iztrese iglo, vrečko, žlico, vžigalnik. Najprej hoče sam kuhati, pa se mi ne zdi prav, naj počiva, naj uživa potovanje. Delam to, kar sem videl že v nešteto filmih: kanček vode, prah in že vrem vsebino. Stresel sem vso drogo, ki je bila v vrečki. Mehurčki odrivajo prašino k robovom žlice in jo tam strjujejo, tako da jo s konico ključa nežno potapljam nazaj v sredino. Zmečkan vece papir popivna ves strup, skozenj pa ga požlampam v injekcijo. Nadenem iglo – malo pošpricam v zrak.

Spogledava se. Ubil ga bom. To veva oba. Drugega načina za potovanje v času ni. K nam je cmoknil kot napaka v resničnosti, očitno kopija Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki je umrl od ciroze jeter leta 1791. Odsekati je potrebno izrastke, da se oseba zopet združi v en sam original na svojem prvotnem mestu, to je edini način.

»Se bojiš?« vprašam bolj sebe, kot njega.

Mozart v potrditev odločitve iztegne roko. Faisal naju napeto opazuje.

Iglo vrinem v žilo. Obraz primaknem k batu in zaprem eno oko. Na blizu škilim v smer tube, kot da bi gledal v snajper mirinček.

Nacentriram. In zelo počasi pritisnem ton, ki me vodi, skozi prst, skozi bat, skozi tekočino, v Mozartovo kri, da takoj zarola obraz nazaj in dahne:



»To je prava pot.«



Prostor ovije čudna svetloba in moj prst potisne bat še nižje v migotavo luč. Ton se skotali kot dim. Naelektren je, cvrči. Drogira celo kopalnico, postaja gost, se zliva kot zavese, zamotamo se v tkanino. Tipam okoli sebe, iščem kogarkoli, ampak dlje, ko se prebijam skozi zavese, globlje potiskam bat.

»Wolfgang, kje si?«

»Tukaj,« se me drži na hrbtu. »Kam gremo?«

»Čakaj ...« pripiram oči in maham pred sabo. »Ne vidim dlje od zdaj ...« Ozrem se za sabo, naprej, povsod ton. »Zdi se mi, da ...«

Ko se prebijava skozi zavese, se mi vse bolj zdi, da so zavese telesa, da se obregujeva ob množico, ki naju poriva vedno globlje.

»Strah me je!« reče.

»Mene tudi,« priznam, ko naju odrivajo samo še v določeno smer, iz katere ni pobega.

»Ne, saj ne moreš drugače. Štekam.«

»Oprosti ...« Pospešimo v tek. »Moram te vrniti.«

»Štekam. V sanjah so me vprašali, če hočem biti del te igre, ki so jo pripravljali zate, in rekel sem ja.«

»Kdo?«

Z neusmiljenimi telesi začnemo šprintati.

»Neprestano se igrajo.«

»Kdo?«

Zasmeji se sredi drveža.

Na levi in desni se mi pridružita dva starejša človeka, oblečena v razcapana rjava kombinezona. Vsak s svojega konca držita široko plahto in jo v teku vlečeta pred mano.

Mozarta odvržem na plahto in, kot da se neverjetno mudi, jo moža takoj odvržeta na voz, ki ga takoj vprežejo konjem na hrbet in konji brž v galop.

Skočim za vozom in se ga komaj še oprimem, skoraj me vrže dol. Telesa okoli se odmikajo. Vse bolj je vidna vhojena pot pred nami. Kolesa voza grozijo z zlomom, ko zdrvimo v vznožje, na grič.

Zgoraj nas že čakajo. To je grič lukenj in nekatere luknje so že zamašene, nekatere pa ne.

Mozart se dvigne s plahte in me zagrabi za roko: »Prišel sem iz ljubezni, itak! Ampak bodi z mano do konca!«

»Tukaj sem,« se trdno držim voza.

Konji se skoraj prekucnejo, tako hlastno se ustavijo. Še več ljudi v delavnih oblekah pristopi in dvigne plahto z Mozartom vred. Še vedno se me drži za roko.

»Zakaj tako hitimo, za božjo voljo!«

»Zaradi gravitacije,« reče eden od delavcev.

Amadeusa dobesedno skatapultirajo s plahte, da poleti in me cukne naravnost v eno od lukenj. Ta še ni zamašena. Ta je še polna trupel, ki trohnijo in čakajo na doseženo kvoto, da se končno zapečati skupinski grob. Mozart je zadnji košček.

V hrbet mi zalopatajo zemljo. Hočem že odskočiti iz luknje, a se Mozart ne da – z nohti zakoplje v mojo roko.

»Bodi z mano do konca!«

Zakrijem si obraz, ko se praši zemlja okoli mene. Dvigne se mi že do gležnjev, ruvam noge iz primeža, poskušam ostati na površju. Mozart, ki leži, je pokopan že do pasu. Hitrost lopat postaja smešna.

»Dobro je, to je prava pot!« se dere in mi ubija roko od stiska. »Končno spet čutim svoje prste na nogah, ki se sušijo!«

Z glave mu pričnejo odpadati lasje. V grobu je že do prs.

Glavo vrže vznak in zahrope, kot da je to največji užitek življenja: »Čutim svoje mišice, ki se razpirajo in dopuščajo zemlji, da se dotakne kosti!«

Plazim se po kolenih in sklanjam navzdol, da še ohranjam stisk roke, ko se Mozart vedno bolj pogreza v tla. Koža na prstih se mu drobi v moko.

Razpadajoč obraz tam spodaj me gleda v oči in govori – »Ukradel si si ton! Ukradel si ga sebi! Ukradel si ga vsega, in zdaj, ko je ves tukaj, ga doživiš in potem nikoli več! Ne moreš doseči več tona, kot toliko tona, zato ga je konec!« – dokler me ne gledajo samo še črne dupline lobanje.

»In tvoje vprašanje, kdo se igra?« zašklepeta. »Familija.«

Zemlja je ravna in negibna že 225 let.





22

TIŠINA

Širom – Vsak dan je jutri nov dan





Moje roke so hladne in človeške. Tinitusa ni več. Igla še vedno visi iz žile. Stene niso ravne. Ne, niso, hrapave so, na njih so grudice tako nanosov ometa, kot kasneje beljenja. Nič na svetu ni popolno, dokler to ne postane in za večno izgine. Ta stena ne bo nikoli popolna. Dotaknem se jo s svojimi človeškimi prsti. Hvaležen sem ji, da je še tukaj.

Ponovim dejstva. Imam ime in ubil sem nekoga z imenom in v ušesih mi več ne piska. V sobi se nič ne spremeni.

»We have to get rid of the body,« se iz Faisala vzdigne opozorilo. Zakoraka do okna nad školjko, ga odpre in pogleda skozenj proti tlom. »It's not too high and not too crowded.«

Ponavljam si dejstva. Malo naprej, malo nazaj, kot poštevanko.

»I have my car in the back,« se skloni k truplu. »Help me.«

Zganem se, zagrabim za noge in skupaj povlečeva telo do školjke.

»Do you know that I don't have tinnitus anymore?« mu rečem.

»Yeah, nice,« zastoka in porine glavo trupla skozi okno. Še svojo glavo pomoli skozi in preveri situacijo na ulici, kot da ga ne moti, da si je z obrazom v obraz z mrtvecem; kot da je tega navajen.

»Okay, hold him. I'll go to the street. When I whistle, you push!«

»Wait, what if someone comes in?«

»Fuck! Ok, let's ...« skoči s školjke in mi ga pomaga nekako nasloniti ob kotliček, da se ne premika (z glavo še vedno binglja ven).

Zarolava težek koš za smeti vse do vrat, on pokuka na hodnik, skoči na plano, jaz pa dokrajčim pot koša in zatesnim prehod. Vrnem se do trupla in ga vzdignem, prepognem preko rame. Čakam.

Prej sem bil rumen, tega se še delno spomnim. To je bilo doživljanje znotraj kanala, vedel sem, kaj moram storiti. Podobno sem tudi zdaj osredotočene misli, le da sem bil prej poln, kot še nikoli. Zdaj pa sem prazen v tišini, dejstva se ne spreminjajo.

Zaslišim žvižg! Porinem džankijevo truplo skozi odprtino, kmalu mi ga gravitacija prevzame iz rok in potegne preko roba, pa ga sezuje ene teniske. Slišim top bumf in zavzdih. Faisal še enkrat zažvižga v »Vse kul!« Stopim s školjke, vzamem tenisko, odrolam koš za smeti in odidem.

Harfistka ravno hiti proti veceju. Kje je Franz? sprašuje. Tehniki so pripravljeni na vnovično snemanje. Ne vem, ne vem, sklanjam pogled, jaz nič ne vem. Tenisko v krivdi tlačim za pas, kjer žari že pištola, me obliva pot, jecljam svojo pot mimo bataljona muzikantov. Najdem vhod za zaposlene, da mi ni treba skozi dvorano in mimo Sony ekipe. Planem na ulico ob hotelu Imperial.

Žvižg izza vogala. Faisal mi pomigne k sebi, stečem. Ob drevoredu je prav po kmečko parkiral bel Citroën C4 Cactus, sprednji dve gumi na pločniku, zadnji pa na cesti. Faisal potreplja prtljažnik.

»It is done. I'll take care of what happens with him.«

Stisne mi roko, sede v avto, mi pove skozi šipo: »You go back now and try to explain to everybody why won’t Franz Andersen record any more takes. Or do whatever you want. I won't see you again. But give me my gun before I go.«

Podam mu jo, sploh ne razmišljam. Takoj jo usmeri v moje čelo in se mi zareži.

»Let's be clear just about one thing. It was not you who changed me. Don't ever think that. You were just a vehicle for your friend, he came, he made me listen, he made me realize bloodshed is not what God wants right now. But my opinion won’t stop what I already summoned. I advise you that you don’t release the song.«

Spravi pištolo. Prestavi v prvo in Citroën odpelje v dunajski razplet. Ostanem čisto sam v tišini, ki je ne razumem, ne zapopadem. Kakšne stvari so pač preveč enostavne. Pokličem taksi in se nikoli več ne vrnem.





23

POKOP

Sébastien Tellier – La ritournelle





1. 4.



09:21 Jaz: »Zala, pa bi hotla da pridem?«

09:22 Jaz: »nevem, skoraj si ne upam«

09:24 Jaz: »celo preobleku sem si gate po celi večnosti, si nadel neki spodobnega, stojim pred vrati ves ulišpan, ampak ampak.... ni jajc za premik«

09:25 Jaz: »mislim da bom moral izvest odrski samozajeb«



In se res butnem iz smrdečega stanovanja na hodnik, kot sem se butnil na oder že neštetokrat iz krča treme. In res zakorakam po izolskem jutru po treh tednih zaprtosti v stanovanju, da skoraj padem skupaj, ko mi v fejs zabazdi morski zrak. In res so moje noge neusmiljene, ko lomastijo v eno samo smer, premagujejo zadržke, kot so že tolikokrat na odru.

Na daleč slišim duhovnika pred mikrofonom. Zakorakam skozi pokopališčni obok med grobove in se ustavim dvajset metrov stran od glavne gužve, se izogibam pogledom. Kakšnih petdeset ljudi je prišlo, pravzaprav malo, glede na senzacionalno smrt. Upam si staviti, da smo vsi videli stream.

Ko zaprem oči, še vedno vidim prizore iz videa. Kako ne bi, ogledal sem si ga lahko neštetokrat. Facebook je potreboval štiri dni, da se je odzval na malo slovensko štorijo, ki je medtem polnila vsa državna poročila. Najprej sem čutil gnus, potem radovednost, potem sem, kot verjetno mnogi, analiziral vsak piksel posebej.

Bil je live stream, necenzurirano sneman ob 3:46 ponoči in potem avtomatsko shranjen vsem na ogled.

Andrej Feklin je bil pijan. Po komentarjih sodeč ga je ravno tisti dan prevarala punca. S kolegom je rohnel po parku ob cerkvi in kričal »Vse pičke na križ!«, s pestjo lomil po vseh prometnih znakih, na katere je naletel; kamero je usmerjal proti svoji opičji faci in občinstvu razlagal »Tako jih je treba vse, pa bo mir!« Vmes se je izbruhal, kolega se mu je smejal, Andrej še bolj besnel, postajal gorila sredi speče Izole.

Spustila sta se po stopnicah. Izza zida, za katerega je stopnišče zavijalo, je prikorakala – Zala! – in takoj poskočila. Neštetokrat sem si zavrtel to sekundo. Prvič sem videl njene kretnje, kako se je nosila ta Zala s Facebook slik, kakšna je bila v premiku.

»No, vidi jo, predstavnico prasic!«

Najprej je zaglumila pogum in gledala predse, »Spustita me mimo, prosim.«

»Čakaj, čakaj, čakaj,« ji je Andrej tlačil kamero v obraz. »Po-povej vsem, zakaj morate pičke biti tako za-za-zajebane kače. Kurve! Kako ne veste, kje vam je mesto!«

Zala se je pričela tresti. Ampak nekje spodaj je še verjela v dostojanstvo, zato je odrinila mobitel, se poskusila stlačiti mimo.

»No, vidite,« je Andrej spet obrnil kamero proti svojemu grdemu obrazu. »Prasico bomo morali naučiti lekcije.«

In jo je pred vsemi klofutnil.

Zala je zarjovela in zapraskala vanj, mu pljunila v obraz.

Andrej je udaril s stisnjeno pestjo.

Zadržala se je na nogah, oprijeta za ograjo, širokih osuplih oči. Iz nosa je pricurel potoček. Tako prikovana je bila, kot da bi se ji v mislih že predčasno zarolalo življenje.

Drugi udarec jo je odtrgal z ograje, da se je skotalila po stopnicah. Na ovinku je s tilnikom grdo priletela ob zid in tam je obležala, ukrivljena v trzljajih, naposled pa v negibu. Andrejev Samsung z milijon piksli je jasno kazal njena neživljenjsko odprta zrkla.

»Stari – stari, kaj si naredil?« je bilo slišati kolega izza kamere.

»O fak,« je informacija prispela še do Andrejevega maloumja. Mobitel je izpustil iz rok, da je padel po tleh. To je bil konec posnetka.



»Ne se bati, ujeli ga bomo.«

Ob meni stoji Samir – čisto me vrže iz elementa, spet se zavem okolice, pogreba. Iz smešno premajhne jakne se mu trebuh gunca kot boja na nevidni gladini. Njegove podočnjake bi si lahko sposodil in sprehodil dvajset metrov stran. Se je pa postrigel (Laura?).

»Enkrat, ko ga dobimo, bo zašit, sam se je okrivil z videom, debilčina. Zaslišujemo njegove prijatelje, pregledujemo ves promet iz Izole, dvignemo vsak kamen. Bila je sestrična od Tilna.«

»Koga?« bevsknem.

»Tilna, mojega ... sodelavca.«

»Aja. Njega.«

Prestopa se. »Glej, glede vsega tistega lani ... Bili so nenadzorovani časi, vojna kot korak stran, pač naval beguncev in hkrati droge. Vsakega, ki smo lahko, smo preobrnili. Potem se je, očitno, situacija pomirila, meje zaprle, ampak kar se je zgodilo, se je zgodilo. Hvala, da si plačal vse sodne stroške brez problema ... Razumljivo, da je bil samo tvoj odvetnik prisoten, videl sem te na televiziji, vem, da dosti potuješ. Moja hčerka te rada posluša, ja, vse razumljivo.«

Še kar ne mežiknem, njega pa civilna obleka vse bolj tesni. »Glej, oprosti, da smo tvojega prijatelja poslali v postojnski center. Zdaj, ko pomislim, se mi res zdi, da ni bil begunec.«

»Kdo?«

»Pa tisti, no, čudni Nemec, shizofrenik.«

»Aja. On. Pa si prepričan, da si ga nisi izmislil?«

»Kaj?« se Samir skoraj splaši.

»Jaz se ne spomnem nobenega Nemca.«

»No ... Se še vidimo,« naposled prikima in odkoraka k sumljivi grupi ob duhovniku; in res, glej ga vmes, Tilen, Samirjev mlajši pomočnik. Spodnja ustnica mu drhti kot klošarjev lonček in joka na debelo in mastno. Solz mu ne privoščim, ker jih sam ne najdem.

Ljudje se vse manj odhrkujejo, vse bolj so fokusirani na govor. Čutiti je energijo, skupni namen, bližino teles. Postaja podobno koncertni energiji, samo da je neskončno bolj žalostno. Toda polni. Olajšanje od votlosti, ki jo trpim že več kot mesec. Stojim dvajset metrov stran in dobesedno pijem množico, drogira me, da imamo isto misel, dviguje me, da smo skupaj poznali Zalo.

Čeprav Zale sploh nisem poznal. Ko v srcu zatipam po njej, začutim neznansko izgubo, vendar zakaj? Ker mi zmanjka njen »seen« na Facebooku? Samo ene oči, ki so preletele vsak moj pisan izbruh, tako široke, tako boleče. Izkoriščal sem jo kot prazen list za »Dragi dnevnik ...« iz mesa in kosti. Ni mi bila net nevesta; bila mi je net kurba.

Kdo je sploh bila Zala? Kaj je imela od mene? Zakaj mi je poslala tisto sliko kolena sredi oceana tišine? Njene ljubezni, najlepši in najgrši trenutki, njene želje in more, vsa mi je neznanka. Pa vseeno je Zala nekoč bila milijon-dimenzionalno utripajoče bitje z dušo, prav tako globoko, kot je recimo moja. Verjetno jo je bilo v tistih zadnjih trenutkih strah. O bog, krhko bitje z dušo, kakršno imam jaz, je bilo strah do smrti.

Ok, ok, počasi. Ja, vem, možgani, vem, kaj hočete vse bolj zapopasti. Ne dovolim vam še. Zato ker srbež ostaja in ga ne znam drugače popraskati. Nimam več prijateljev, odgnal sem jih z naduvanostjo slave. Zaline oči, ki berejo iz onostranstva, so še edine, ki so mi ostale. Nikomur drugemu ne morem zaupati svoje muhavosti. Nekam se moram izraziti – mi pač prsti zatrzajo – pač že zagrabim za mobi in se skrijem za spomenik, nadaljujem s svojim dobrim starim monologom.



10:21 Jaz: »ta prvi april je tako črn vic, da se mi kr temni pred očmi. veš kaj se je še danes zgodilo? veš da me je bobnar 2 zajebal?«

10:21 Jaz: »zapomni si, use velike založbe so NAJVEČJE PIZDE NA SVETU + valda bobnar 2«

10:22 Jaz: »Sonyju sm reku naj pozabi na plato, ker sm končal s tonom in muziko in tudi nočem, da bi Ice Cream uporabli musliči, pa so se čisto razpenli in grozili s pogodbo in da si lastijo že use. z odvetniki sm se jebal cel mesec«

10:22 Jaz: »in danes je bil rok oddaje. zato je bobnar ta boječka neumna enostavno poslal posnetek iz studia. zdej ne morem več nič«

10:22 Jaz: »prvi april pizda, vse je en velik faking đouk«

10:23 Jaz: »in to bi ti morala vedet še najbol od useh nas«



10:55 Zala: »Tukaj Zalina sestra, prosim, nehaj pisati, imej vsaj kanček spoštovanja.«



In zaslišim, kako se vrata dokončno zaloputnejo za mano. Zale ni več. Karkoli sem že okusil, kogarkoli sem že spoznal v zadnjem letu, vse je nepopravljivo izgubljeno. Ničesar si nisem dobro ogledal, ničesar si nisem zapomnil in zdaj nimam več dostopa do tega prostora.

Ulijejo se mi solze, da mi mobi drsi iz rok kot milo. Jokam med prebijanjem iz pokopališča, jokam, ko se zgrudim na klopco v parku, jokam toliko časa, dokler ne izjokam vse žalosti svojega bednega egocentričnega življenja. Les klopce je tako premočen, da bi ga lahko rezal kot maslo, nebo se pa že večeri. In potem sem, hvala bogu, spet prazen.





24

VONJ 1

My Bloody Valentine – To Here Knows When





Že tretji dan sedim v parku pred pokopališčem. Tukaj mi je všeč, tukaj ni veliko hrupa. Ne le, da nimam več tinitusa – sluh mi je sam po sebi umeven do te mere, da ga ne zaznam več. Zares močno se moram skoncentrirati, da kaj zavestno zaslišim. Aha, to je žvrgolenje. Aha, to so koraki po pesku. Aha, to je moj utrip srca. Aha, to je vibracija z neba. Kot da ni več nobenega smisla, da bi se trudil kaj slišati, je že samo po sebi v meni. Opazim, da se mi približujeta dve dekleti.



Zmes, razpotegnjena v večnost, se vleče skozi nas, hočemo jo videti, a ni podoba, zato lahko samo verujemo vanjo in neprestano se izmenjujeta blaženost, da mogoče obstaja, in strah, da mogoče ne obstaja. Potem so bitke in razkroji, kolegi, in spet smo pred vrati nove vojne.



»Naju nisi videl?« reče črna. »Kaj?« »Ko sva ti delali tam predstavo?« reče rdeča. »Kakšno predstavo?« »Boš rekel, da nisi videl, kako se dve punci poljubljata in skoraj slečeta na sosednji klopci? Si peder? Si doma kje blizu?«



Vsakršna komunikacija med členi je odvisna od podobnosti med njimi. Skozi podobnost se lahko člen poistoveti z drugim in tako vzpostavi razumevanje. Vsi razumemo uperjeno pištolo. V vsaki vojni je večina mož dobrih mož in zelo malo mož slabih mož, čeprav se med pokoli vsi obnašajo za en kurac.



»Hihi, kako prikupen lulček!« »Ja, ja, pač grower, ne pa shower,« se razhudim. »Seksaš dosti zaradi slave?« »Po koncertih sem tudi enkrat tedensko, ampak ti časi so mimo, prvi sta po mesecu in pol. Malo sem ... zmeden.« »Kdaj lahko pričakujemo kaj nove glasbe?« »Nikoli.« Črna mi ga preneha drkati. »Oh, to pa ne, še veliko novih pesmi bomo slišali!« ga nasilno stisne.



Najbolj smešno je, da so Ice Cream prvi uporabili bradateži, ki so streljali po koncertni dvorani v Edinburgu, za katere se je kasneje izkazalo, da sploh niso muslimanski skrajneži, temveč pripadniki angleške vojske, zamaskirani v teroriste, da bi čim prej zanetili pizdarijo. Nekateri so enostavno lačni vojne.



V meni se prebuja čudna potreba. Niti najmanj ne čutim želje, da bi ga tlačil v tople odprtine. Privlači me nekaj drugega, nekaj voham in mi čisto razmeštra sinapse. Obe odrinem stran od mlahavega tiča in se nagnem nad njuni telesi. Česa takšnega še nisem vohal. Glavo mi vleče naprej.



Ice Cream v videih obglavljanj. Ice Cream kot pesem za skok v kamikaze. Ice Cream v vsakem metku, ki ga izvrže iz saržerja. Dober pop štikelc lahko zelo učinkovito pobranda vojno. Bežim pred ljudmi, ki hočejo od mene še več glasbe, parkrat sem ujet in zabrazgotinjen, zato se obkrožim s somišljeniki. Nekje se malo več koljejo, nekje malo manj. Najbolj boleče je, da ni videti, kot da bi se dogajalo kaj novega. Če dobro pomislim, smo bili v novi svetovni vojni že od konca druge, le počasi se je morala segreti.



Obraz zakopljem v vrelo pičko rdeče. Vonj po karameli. Od črne pa vanilija. Nosnice še bližje obtisnem in pri obeh iščem spodnje plasti. Ste vedeli, da je vaša duša veliko širša, kot bi si kdaj lahko mislili? Da lahko vsak doživljaj priterate do konca, potisnete preko roba v samoumevnost? Da je pot samouresničevanja senzualna eksplozija v slow motionu, ki jo lahko zajahaš s skoraj vsakega kotička svojega telesa?

Najprej sem slišal. Potem sem izrazil. Potem sem uvidel. Potem pa sem ...





25

SVETLOBA ∞

David Guetta – Love Is Gone





Vonj ne dopušča ničesar drugega kot popolno pozornost.



Počakaj.

Počasi.

Drugače me bo pobralo.



Ahhhh in ga spustim skozi, da penetrira nosnice. Zapolni vse cevčice telesa in zadiši v celice, prežgana sopara, znoj tisočih divjakov, pizda, neumita stoletja. Čista aroma skoz in skoz. Premočno je, amiči, vendar zdržim.

Vsi čuti so on, nemogoče ga je razstaviti na več dojemanj. Slišim, okušam, vidim in tikam svoj voh, ki se blešči kot karameliziran pok sonca. Hvala, čeprav boli, ampak hvala, čeprav boli.

Potem odprem oči, od kod vonj? Pod mano se razprostirate, ogromen bazen golih ljudi, se valjate po blatu. Orgija teles. Jaz na vrhnji ploščadi strmim navzdol na vas, ponudili ste mi najboljšo pozicijo. Nekontrolirano zakričim – in vam špricnem na face. V tem trenutku mi vaše drgnjenje pripada in ta trenutek ukradem v spomin za večnost.

Potem se sesedem po tleh, nenadoma oblit z znojem, nenadoma tako ostudno star, da se mislim poscati. Na ploščad takoj priskoči vsaj petnajst ljudi in mi pivna čelo, me boža po telesu in grizlja po rokah. Vzdignejo me in previdno odnesejo do šotora, kjer je Mateja. V svojem stanju jo vidim kot smejočo se devico, brez kože, vso golo, samo prijaznost, ki se me ne boji. Ko se stisne ob moja prsa, že spim.



Novica o smrti nas doseže zgodaj zjutraj in moj nauk narekuje, da se pokop odvije še isti večer. Roberto Cognero je bil del moje družine. Ob smrti star sedeminpetdeset let – kot jaz. Zadavil se je s slaščico. Tako mi je rečeno: Roberto je bil nepriseben, še preden se je zabil v nasproti vozeči avto. Očitno je goltal čokoladni sladoled – pa se mu je palčka zataknila v grlu – z glavo na volanu se je zabil v Škodo – v zadetem avtu sta bili mati in hči, na srečo preživeli, čeprav bo punčka invalid. Roberta nihče ne objokuje, bil je programer digitalnih sanj brez sorodnikov. Nikoli ga nisem srečal v živo; moji besedi je sledil medmrežno. Po oporoki njegovo premoženje podedujem jaz.

Vse to mi pove odvetnik, ko se osebno pripelje v našo divjino, saj nikoli ne komunicirava drugače, kot v živo. Mislite, da sem nor? Jaz mu dam šop popisanih papirjev, on pa meni deset neprebojnih jopičev.



Na sredi jase stoji gomila sveč, okoli nje krog iz cvetja in v zraku: glasba. Pojemo vsi skupaj, vseh 93 grl, v en sam ton, razplasten v odtenke glasilk. Vztrajamo že petdeset minut, nikoli ne utihne dovolj ljudi, pravzaprav se vse bolj deremo. Ker nimamo Robertovega trupla (to je v italijanski mrtvašnici), je z zemljo prekrit samo kamen, na katerega sem napisal njegovo ime. Iz sredice prs grmijo glasovi. Zdi se, da nam je še nebo pritegnilo, a si ne upamo pogledati, da ne bi razpočili iluzije. Večina nas je že na robu obvladovanja; samo še en napačen korak, pa se zvrnemo v trans.

In počim s peto ob tla. Podplati začutijo tresljaj v verižni reakciji in grla ponorijo od veselja. Zaprtih oči se vržemo naprej, se zaletavamo drug v drugega, postajamo nasilni. Plešemo v razžarjen kanal, ki nas pne v skupno misel, vidimo se tudi slepo, se dotikamo v dokaz, odtekamo v trans, vse bolj tekoči, vse bolj morje, Roberto pa se je zadavil s sladoledom. Ustvarjamo in poklanjamo mu življenje – mar ne čutite? – dovolj življenja za pet Robertovih dob. Na drugo stran, če ta sploh je, odhaja polnih žepov.

Razen, če ga prestrežem.

Odprem oči. To si upam. Nihče drug se ne zbudi. Okoli mene se zvijajo, od prvega do zadnjega zapečateni za vekami. Nisem več tam. Spet sem sam; zavzdihnem od olajšanja. Počasi in previdno se sprehodim mimo obsedencev, ki se valjajo po tleh in skačejo do zvezd. Približam se gomili. In naredim nekaj, kar nihče ne ve, da počnem že od samega začetka. Vso to nabiranje družine, igranje očeta vsakemu, vodenje črede, so samo sredstva, da lahko počnem to eno stvar.

Ukradem trenutek. Ne vem, kako to storim. Vsakič neprostovoljno. Ampak ukradem trenutek. Večja, ko je energija, več je vsrkam. Zgodi se hipno, zalije me do vrha in potem odide. Včasih pride kot vonj; včasih pride kot svetloba; včasih kot zgodba, ki me preslika in zbledi. Mesto, kjer ima večina ljudi um, je pri meni upogljivo. Zavest se mi enostavno odmakne in prepusti okolju, da me neposredno obsije za moment. Kot refleks se odpre, ne da bi vedel, kako – ampak lahko pa pripravim pravilno atmosfero, to znam. Zato okolje podrejam temu samemu sebičnemu cilju. Vse ostalo je neskončna sivina.

Hvala, otroci, spet in spet. Plešete za Roberta Cognera, jaz pa stojim na poti. Prvi znak trenutka, ki prihaja: pričnem se potiti za ušesi. Potipam se in na mednožju občutim vlago. Oči zavrtim nazaj. Nenadoma sem že v svetlem.



* * *



Šel sem predaleč.

Zavem se na ležišču, kot da bi čofnil iz niča.

Ko razberem smisel iz svojega defokusiranega vida, ugotovim, da me obkrožate vsa družina. Upam si priseči, da vas je več, kot ponavadi, več kot sto, več kot tisoč. Tik ob vzmetnici je Mateja. Gleda me resno, vsi ste brezizrazni, tako da postajam vse bolj nervozen.

»Kaj? What? Che cosa, amigos?«

Strmite brez kančka čustev. Z molkom pripravljate teren za neizbežno. Tudi meni je vedno bolj jasno. Tokrat sem zarezal predaleč in ste opazili. Tokrat veste, kaj sem storil. Ne bo mi več prihranjeno.

Začnem se smejati, noro, noro življenje, z norim koncem, ki mi prihaja vse bližje. Spomnim se gugalnice, ko sem imel sedem let, spomnim se gramofona pri osmih letih, spomnim se šprica skoz deviškost, vse, česar sem se naučil v osnovni šoli, vseh nesrečnih žensk, vseh prijateljev, ki so se za to izkazali kasneje, sovražnikov, ki sem jih čislal vse do zadnjega, spomnim se tudi, da sem se vsega spomnil že pred davnimi časi, pri petindvajsetih letih, preden sem nekoga ubil. Vedenje me žgečka v krče, pljuvam od krohotanja in čakam, kdaj se boste zganili.

Ker se še nič ne zgodi, se naslonim vznak na blazino in se muzam. Počasi se zazibam v mir. Nimam slabe vesti. Veste kaj? Celo vesolje ni nič drugega kot ukraden trenutek.

Potem pa ga ugledam. Zadaj kot kip stoji Rumeni deček. Na obrazu nima absolutno nobene lastnosti, ne nosu ne oči ne ust ne ušes. To je najbolj strašna podoba mojega življenja.

Nagnete se naprej.

Vse, kar je bilo nakradeno, je vrnjeno nazaj.





KONEC





No, to je moja zgodba.

Pisal sem jo, ker sem zaradi preglasnega 3-urnega koncerta Swansov brez čepkov fasal zelo tečen tinitus. Nenadoma nisem mogel več muzicirati – zato sem pisal. Nisem mogel več iskreno sanjati o glasbenem uspehu – zato sem pisal. Odvilo se je zelo hitro.

Na koncu pisanja sem tinitus prebolel. Še vedno je tukaj, ampak je moj prijatelj in me ne moti. Sem pa vmes začel sanjati o literarnem uspehu. Ker nihče noče ničesar narediti zastonj.

Kliknite pod zgodbo lajk, ali še boljše, delite jo! Poheštegajte jo, komentirajte jo svojim kolegom, slikajte se ob njej!

Ker sam ne morem nič. Sem samo še en profil med osmimi milijardami+. Vodi me samo še čista, besna, slinasta vera. Verjamem v to, da boste brali. Howg, amen in mrš v pizdumater.





Blaž Gracar: Tat not



Založba Vseočesje

Izola, oktober 2017

1. elektronska izdaja

EPUB: www.tatnot.si/TAT-NOT.epub

Spletna stran: www.tatnot.si

Fizična knjiga: blazh.bandcamp.com/merch/tat-not



Blaž Gracar – pisanje, oblikovanje

Luka Kaše – fotografije

Ivan Gracar – lektoriranje

Andrija Šulić – digitaliziranje

Anja Levačič – dodatna pomoč

Za založbo stoji Nataša Vodopivec





Shoutouts:

Valda poljub Nataši; objem mami, tatu, bratu, teti, noni; pa roke mojim momcem Tuletu, Robiju, Lukifu, Edmondu, Šulju, Jizahu, Bajcu; mojim chikam Dunji, Anji, Zali; pomah Mojcej, Maši, Nastji; en brenk mojim glasbenim sopotnikom Simonu, N'toku, Drillu, celemu Giru; Kaše, car si; vsi omenjeni izvajalci, ne me tožiti; hvala vsem, ki ste kdaj kupili moj album, vstopnico na moj koncert ali mi častili pivo; en zelo lep pozdrav vsem hejterjem in svaka čast prav vsem vam, ki ste in boste prebrali ta roman.



© Avtor si zadržuje vse pravice. Vsebine se ne sme uporabljati izven konteksta knjige kot zaključene celote, ne sme se je tiskati brez dovoljenja in ne sme tako ali drugače potvarjati v kakršni koli obliki. To EPUB datoteko lahko posredujete naprej, vendar le v nespremenjeni obliki. One love.





Blaž Gracar

je petindvajsetletni Izolan, ki se že celo življenje preizkuša v različnih umetniških panogah: maturiral je likovno umetnost in diplomiral filmsko montažo. Kot glasbenik deluje že od osnovne šole, ko je repal v hip hop duu R.I.C., zatem se je posvetil inštrumentalni elektronski glasbi in izdal 6 EP-jev ter dva dolgometražna albuma. Sproduciral je tudi N'tokovo zadnjo ploščo, je del projekta Bags z mariborskim beat-makerjem Šuljom in sodeluje v primorskem kolektivu glasbenikov Giro. Kot literat je leta 2011 pri KUD AAC Zrakogled izdal pesniško zbirko Lahko si jabuka, Tat not je pa njegov prozni prvenec.