llelih&Mj&cita tmibel
Trpel je za nas, križan je bil za nas — kako čudno, skoraj anahronistično zveni to v današnjem času, ki hoče le varnost in udobnost, v svetu, kjer velja za čudaka človek, ki ne gleda na svet egocentrično in ne vidi smisla človeškega življenja v čimvečjem udobju. Vse beži pred trpljenjem in pod trpljenjem razumejo mnogi danes že čisto navadne življenjske težave, naravni življenjski boj. Tudi izpolnjevanje dolžnosti in celo urejeno družbeno sožitje velja nekaterim že za trpljenje, za nasilje nad lastno osebnostjo in svobodo. Ideal jim je absolutna osebna svoboda, ki jih odvezuje vsakršne dolžnosti, odgovornosti do družbe, do skupne blaginje, do soljudi.
Trpljenje jim je vztrajati v zakonskem življenju, ki zahteva tudi žrtve, zato mnogi že pri poroki poskrbijo, da ne bi imeli težav pri ločitvi, in se zato poročijo samo civilno. Trpljenje pomeni mnogim živeti v demokratični družbi, ki jim ne daje le pravic, ampak jim nalaga tudi državljanske dolžnosti. Zato se pridružujejo gibanjem, ki le kritizirajo in vpijejo o krivicah ter zahtevajo svobodo brez dolžnosti.
OBVESTILO ZARADI DANAŠNJE POVEČANE IZDAJE PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA LISTA NE BO IZŠLA V ČETRTEK 15. t.m., TEMVEČ
V	ČETRTEK 22. APRILA	Uprava
Trpljenje je mnogim celo vsakršna odgovornost, zato se je izogibajo, tako v politiki kot drugje. Trpljenje jim je govoriti resnico in sprejemati življenjsko resničnost, zato lažejo, se hlinijo in se zatekajo v mite.
Trpljenje pomenijo mnogim celo najbližji sorodstveni odnosi. Nekdaj so bili otroci nesrečni, če niso imeli staršev. Danes so nesrečni, če jih imajo, ker to pomeni nadzorstvo, obveznosti, izpolnjevanje dolžnosti; zato toliko pobegov mladih od doma, o katerih poročajo policijske statistike. Naidejo pa se tudi taki, ki s streli ali s sekiro pokončajo svoje starše in celo brate in sestre, da bi bili absolutno »svobodni«, se pravi, rešeni vsakršne odgovornosti in ozira.
V	trpljenju in žrtvah vidijo nesmisel danes celo mnogi duhovniki. Zato jim postaja tuj Bog-človek, ki je sprejel trpljenje — bičanje, trnp-vo krono in smrt na križu — in so napravili iz Boga le še načelo najvišje racionalnosti in humanizma, ki eliminira trpljenje kot nepotrebno in iracionalno. Zato ne govore več o molčeči in trpeči Cerkvi, požrtvovalnost misijonarjev pa jim postaja odveč in zgolj pustolovščina.
Jezus, ki je prostovoljno sprejel nase trpljenje in smrt, pa nas uči, da le trpljenje poveličuje človeka in da brez trpljenja ni vstajenja, ne za ljudi in ne za narode.
Cerkvica sv. Lovrenca na Jezeru	f	to	Mario	Magajna
1JeAefe eeliheaeene p'iazaihe želita vhvui nahiiit fatavcenn,
Uredništvo in uprava „NOVEGA LISTA”
Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst. Ulica Ghega 8/1, Tc lefon 28-770. 34170 Gorica, Piaz/a Vittoria 46/11, Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst,	11 / 6464
Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
NOVI UST
Povečana izdaja 100 lir
NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETTIMANALE
ŠT. 837
TRST, ČETRTEK 8. APRILA 1971, GORICA
LET. XX.
ODPRTOST ALI ZAPRTOST?
V	zadnjem času se z gotovostjo vztrajnostjo ponavljajo v javnosti priporočila, naj bi se Slovenci, pripadniki narodne manjšine, ne zapirali v nekak izolacionizem, podoben judovskemu getu ali rezervatom severnoameriških Indijancev. Nasprotno naj bi se, tudi v prizadevanjih za uveljavljanje svojih posebnih manjšinskih pravic, v čim večji meri vključevali 'kot polnopravni državljani v politično, 'kulturno in gospodarsko dejavnost večinskega naroda.
Nejasno in nerazumljivo o »odprtosti«
Priznati moram, da se mi vidijo priporočila o »odprtosti« nekoliko nejasna in nerazumljiva. Prvič zato, ker poleg takih splošnih priporočil nikjer ne zasledim 'konkretnih nasvetov ali navodil, 'kako naj bi se manifestirala večja »odprtost« in česa bi se morali izogibati, da bi ne bili »zaprti«. Drugič zato, ker svarila pred »getom« ali »rezervatom« zvenijo tako, kakor da bi Slovenci (ali kaka njihova organizacija) že bili postavili zahteve po ustanovitvi nekih »getov« oz. se vsaj obnašali tako, kakor da bi hoteli živeti v nekakem rezervatu. Ni mi znano, da bi se bile do danes pojavile takšne tendence. V političnem življenju smo na pr. Slovenci že vključeni v stranke večinskega naroda z edino izjemo »Slovenske skupnosti«, h kateri se prištevajo izključno državljani slovenske narodnosti. Vendar se tudi ta politična organizacija vključuje v koalicijo levega centra in v samoupravnih telesih (deželi, pokrajini in občinah) stalno sodeluje z vsedržavnimi strankami in Skladno s političnimi sporazumi. V politiki tedaj ne obstoja nikaka izolacija.
Tudi v gospodarstvu ne moremo govoriti
o	izolaciji. Tako v industriji kakor v vseh drugih dejavnostih se zaposlujejo in dela'jo drug ob drugem pripadniki obeh narodnosti. V kolikor je — ali je bila — kaka diskriminacija ali poskus »zapiranja« ali odrivanja, je bilo to storjeno vedno le v škodo Slovencev in se mi zato zdijo priporočila o večji odprtosti usmerjena na napačen naslov. Tudi v vsakdanjem ali privatnem življenju ni mogoče r paziti izolacionističnih tendenc. Številni mešani zakoni samo pospešujejo »odprtost«.
Kulturna obramba pred asmilacijo
Edino področje, ki izkazuje gotovo »zaprtost«, je kultura. V tem pogledu pa imamo res nekako »-zaprto« družbo. Slovenske šole »rezervirane« izključno za Slovence (italijanske šole so v tem pogledu res »odprte«, ker sprejemajo tudi slovenske otroke!), gledališke predstave, predavanja in kulturne manife-stcije sploh. Prav tako je slovenski tisk rezerviran le za Slovence. V tem pogledu smo res »zavpiti«. Glavni razlog za to je, da slovenščine skoro noben Neslovenec ne obvlada, niti tak, ki se »načelno« poteguje za slovenske narodnostne pravice. Nasprotno pa Slovenci pridno obiskujejo italijanske kinodvorane in predstave ter berejo italijansko dnevno časopisje.
Vendar se mi zdi, da smo prav v pogledu kulture, posebno tiste, ki je v zvezi z jezikom, upravičeni zagovarjati neko obliko izolacionizma. Saj se samo v tem pogledu razlikujemo od državljanov večinskega naroda. Ni pa videti nobene razlike v načinu oblačenja, hrane, dela in umskih sposobnosti. Kakor hitro bi odpadli razlika v jeziku in
zavest pripadnosti k slovenski kulturni skupnosti, bi kot etnična skupina prenehali obstajati.
»Odprtost« le pri Slovencih?
Res si torej ne morem razložiti pozivov k »odprtosti«, naslovljenih prav na Slovence. Velik del Slovencev tržaškega mesta se je prav v povojni dobi tako temeljito »odprl«, da ne čuti več potrebe po posebnem, slovenskem kulturnem življenju. V novembru lanskega leta je bilo na nekem sestanku preostalih mestnih prosvetnih društev ugotovljeno, da »slovenstvo v mestu odmira, a ni brezupno.« Na istem sestanku je bilo tudi omenjeno, da v okviru vsedržavnih strank, v katerih sodelujejo tudi Slovenci, vsakdanja praksa nikakor ne odgovarja resnični jezikovni enakopravnosti. Sicer pa nam daje zgovoren dokaz za odmiranje propad ali životarjenje marsikaterega nekdanjega mestnega prosvetnega društva. Prosvet-
nega društva »Kraljič« v mestnem središču in društev v Rocolu, Rojanu, pni Sv. M. Magdaleni sploh ni več. BarkoVljansko prosvetno društvo obstaja le na papirju. Zamrli so pevski zbori pri Sv. Jakobu, Sv. Ivanu, v Barkovljah, Ščedni in mestni zbori »Adamič« in »Tržaški zvon«. Oblastveno — in v mnogih primerih tudi prostovoljno — razlaščanje slovenske zemljiške posesti sistematično in temeljito kolonizira slovenski etnični teritorij. Spričo dejstva, da marsikateri slovenski starši še vedno vpisujejo otroke v italijansko šolo, da so potomci mešanih zakonov za slovenski narod večinoma izgubljeni, da imajo še nedavno čisto slovenske vasi danes že močno italijansko manjšino, ki ponekod postaja že večina, spričo take odprtosti torej, zaradi katere kopni število zavestnih pripadnikov slovenske narodne manjšine, so mi priporočila o odprtosti res nerazumljiva.
Kaj je »geto«?
Nemška manjšina v Gornjem Poadižju (ali Južnem Tirolu) je izsilila takoimenovani paket. Na ta paket se je tudi pri nas že kdo Skliceval in izražal željo, da bi tudi naša manjšina uživala nekaj podobnega. Zvenelo je kot nekaka zavist češ: »Oni imajo, mi pa ne«. Obenem smo pa obsojali njihov os-
ter boj, ki je paket izsilil, pozabljali na odločno podporo avstrijske vlade, pozabljali na njihovo politično enotnost in nedvomno »zaprtost«. Prav mi pa naj bi isto dosegli z diametralno nasprotno taktiko!
Ker nas tako strašijo z getom in rezervati, poglejmo, kaj je to in kakšne posledice prinaša.
Geto je vsekakor antipatična ustanova. To je bila nekoč ulica ali mestni okraj, kjer so prebivali samo Judje. Ponekod so imeli tako cono obzidano s posebnimi vrati, ki so jih ponoči zaklepali. Jud je smel stanovati le v getu, kristjan pa le zunaj geta. Poleg vseh nevšečnosti je imel geto to dobro stran, da je v nekem smislu nadomeščal pomanjkanje nacionalnega teritorija, ki so ga Judje izgubili pred 2000 leti. Vso to dolgo dobo je geto Judom zagotavljal čisto njihovo okolje, družbo in ulico.
»Rezervati«
Rezervati so bili ustvarjeni v Združenih državah zato, ker so prvotni prebivalci Indijanci hoteli še naprej živeti po starih običajih in so s prezirom odklanjali civilizacijo, ki so jim jo prinašali novii naseljenci, Vlada Združenih držav jim je priznala gotova o-zemlja, kjer so Indijanci živeli po svoje in uživali neko obliko ekstrateritorialnosti ali suverenosti.
Sedanji prebivalci Združenih držav so pa potomci vseh mogočih evropskih narodnosti. Ti naseljenci nikoli niso živeli v rezervatih in so sproti, kakor so prihajali, prevzemali jezik prvih naseljencev Angležev. V nekaj generacijah so ustvarili angleško govorečo nacijo, katere predniki so bili tudi Nemci, Poljaki, Rusi, Italijani, Slovenci i.t.d. V drugi, kvečjemu tretji generaciji so se popolnoma asimilirali. Asimilirali so se tudi črnci, ki so prav tako pozabili vsa narečja in jezike, ki so jih njihovi predniki govorili v Afriki. Popolnoma enaki z drugimi naseljenci pa niso mogli postati zato, ker se črna koža ne da izbrisati in se še podeduje. Če bi se dala črna koža oprati, bi v Ameriki imeli morda še vedno vse možne probleme, črnskega pa prav gotovo ne. Saj bi se potomci nekdanjih črncev v ničemer ne razlikovali od drugih prebivalcev in je tudi za črnce angleščina edini jezik, v katerem se izražajo.
Prvotni ameriški prebivalci Indijanci so pa v svojih rezervatih do danes ohranili svoj jezik, običaje in narodnost. Če bi bili Indijanci živeli pomešani med druge naseljence in Sklepali kakor vsi ostali mešane zakone, bi bili prav tako pozabili na svoj jezik in običaje in bi se bili dokončno asimilirali Ker so se pa ohranili, se mora vlada Združenih držav še danes vbadati z njihovimi problemi. Po krivdi rezervatov. Skratka: če bi rezervatov ne bilo, bi danes tudi Indijancev in njihovih problemov ne bilo:
Narodom je potreben lasten prostor
Po vsem navedenem bi kazalo, da so rezervati zlo in bi si bili v Ameriki brez rezervatov lahko prihranili en problem. Saj je ohranitev primitivnega načina življenja v rezervatih pomenila konservativnost,zaostalost in nasprotje razvoja in napredka. Mimogrede hočem le omeniti, da so prav v zadnjih letih ugo-(nadaljevanje na 10. strani)
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. • Reg. na sodi šču v Trstu dne 20. 4. 1954, štev. 157 • Odgovorni urednik: Drago Leglša »Tiska tiskarna Graphls.Trst
Uglednega primorskega kulturnega delavca g. Alberta Rejca, ki živi zdaj v Ljubljani, a je še vedno neutruden pri delu za svojo Primorsko, smo naprosili, da bi za velikonočno številko N. lista kaj napisal o svojem gledanju na primorske razmere in na slovenske razmere sploh. C. Rejec nam je ljubeznivo ustregel in takole odgovoril na naša vprašanja:
Kaj je razumeti podpojmom zahodni ali primorski Slovenci?
Predvsem imamo opraviti z dvema pasovoma, ki 'ju etnično naseljujejo zahodni Slovenci, zelo ozek obmejni slovenski etn1 ioni pas na italijanskem državnem ozemlju, ki se spušča od avstrijsko koroških hribov rjad Kanalsko dolino preko Kanalske doline, Rezilje, osrednje Beneške Slovenije, zahodnih in vzhodnih gorniških Brd preko Soče na Kras, preko cele tržaške po- j krajiine do zadnjih južnih obronkov miljskih hribov nad koperskiim zalivom. Ta pas je ozek in kjer nekoliko zavije, je tu pa tam pretrgan. In še široki pas velikih občih ozemlja zahodnega dela slovenske republike, ki je med dvema vojnama spadal pod Italijo.
Vse to je za osrednjega Slovenca Primorska, so njegovi prebivalci Primorci.
V	čem se razlikujejo po Vašem Primorci od drugih Slovencev?
Kaljipak, da so razlike, ki jih bolj občutijo navadni Slovenci v svoljem vsakodnevnem življenju, pa čeprav gre pri malem Slovenskem narodu za zgolj narečne razlike in za razlike temperamenta med Slovenci zraslimi na ozem liju z Ostro kontinentalno klimo in med primorskimi Slovenci s sredozemskega pasu, ki ima spričo kraških apnencev večidel skopo zemljo.
Ker je bila v avstrijskem cesarstvu cela Slovenija neposredno zaledje Trsta, so hiteli v Trst predvsem Štaljerdi, pa tudi Kranjci. Tudi Gorico, to prijetno blago klimatsko oazo, so si izbrali za stalno bivališče mnogi Slovenci iz kra jev zunaj Primorske. Kajpada je Avstrija v svojem 'Drangu’ na Jadran privlekla s seboj poleg tisočev Nemcev tudi marsikdkega kontinentalnega Slovenca v razne službe Ob mejah z Italijo. Na Primorskem so bile 'tudi posadke pešpolkov rekrutiranih Štajercev, Dolenjcev in drugih. Obratno pa so obmorska in primorska mesta Trst, Gorica., Pulj in celo Reka zadrževala Primorce, da nlilso iskali, razen hribovskih primorskih drvarjev, dela v Osrednji Sloveniji. Vsi ti Slov eniški ljudje na Primorskem niso takrat občutili nobenih posebnih razlik, tega ni bilo občutiti v političnem življenju. NOvodOšli nišo odjedali kruha domačim ljudem, saj ga je bilo zadosti celo za 'priseljene iz Italije. Ravsi in pretepi štajerskih pretepačev so bili le za odtenek hrupnejši Od primorskih razgrajačev.
Kako sta vplivalasoška fronta in fašistični režim na slovensko predstavo o podobi primorskega človeka?
Vojna napoved Italije 1915 in kasnejši raiz-. Pad Avstrije Sta žbrisdla ustaljen pojem avstrijske Primorske in Primorcev v splošnem pojmovanju Slovencev. Nenadoma so začeli preplavljati Slovenske dežele vojni begunci* iz Primorske, kasneje med dvema vojnama pa spet Primorski begunci pred fašizmom in ekonomski begunci — ipravi emigranti. Povsod v svetu hiltro kopni gostoljubnost, in so begunci v nadlego sebi in domačemu prebivalcu. To se dogaja tudi z istrskimi ezuli, naseljenimi v etnično
Albert Rejec na poti
mešanem pasu ob mejii. To se je takrat dogajalo tudi v Sloveniji in se je izoblikovala tudi v Sloveniji pejorativna podoba 'Pnimoroa’ med prvo svetovno vdjmo v očeh 'prebivalstva v Slovenskih kronovinah Avstrije in v Sloveniji centralistične Jugoslavije med dvema vojnama. Primorci so po mnenju drugih Slovencev preveč zgovorni, govorijo tudi z rokami, so preglasni, so bili na splošno vdani politiziranju, uveljavljanju v javnem delovanju, preveč nacionalistično razpoloženi, prežeti s preživelim predvojnim filosrbstvom in premalo kritični nasproti avtoritativnemu Vladanju v predvOjniJugoslaviji.
Na Štajerskem se je večje število Primorcev po razpadu Avstrije zaposlilo v javni upravi in deloma v trgovini namesto Odhajajočih nemških elementov. To je zbujalo mevoljo v prebivalstvu, ki je žigosalo Primorce za prišleke. Gospodarska kriza 30ih let je pri občutno visoki brezposelnosti domačinov vzbudila tudi pri delavskih krogih nerazpoloženi e do Primorcev češ da so ti privilegirani in da Odjedajo domačinom kruh. Zato so se nekateri Primorci vračali nazaj, nekateri pa selili v druge jugoslovanske pokrajine.
Med drugo svetovno vojno so nacistične ob lasti izgnale vse Primorce iz Štajerske in Go renjske, iz ljubljanske pokrajine pa so se mnogi sami vračali nazaj na Goriško in Tržaško
Odkod po osvoboditvi občutek, da je Primorska podrejena Kranjski?
Po osvoboditvi leta 1945 so prihajali ljudje s Primorskega spet na delo v osrednjo Slovenijo, ker fašistična rtaUja ni ničesar investirala v industrij oSlovenskegaipodeželj a JuMjiske krajine razen žag za eksploatacijo gozdov. Posebno na Gorenjskem je tlelo še naprej med domačim!! delavskimi krogi neko hladno zadržanje nasproti primorskim delavcem, češ da niso enakovredni v primerjavi z delovno zagnanostjo domačih gorenjskih delavcev. S hitrim razvojem industrializacije v osrednji Sloveniji z njeno že tradicionalno industrijo im s počasnim a sistematičnim ustanavljanjem industrijskih je der v vseh večjih krajih Primorske, je začel usihati emigracijski tok primorskih delavcev v druge pokrajine Slovenije. Na Primorsko so začeli prihajati po osvoboditvi strokovnjaki iz Slovenije, ki jih 'tod ni bilo. Iz Ljubljane so dotekala navodila ih politični aktivisti za akcije, ki jih je praktična skušnja čez nekaj dni ovrgla kot utdpiistične. Zato se je v 50.ih letih širilo med ljudstvom na Primorskem, da Kranjska u-
kdzulje, da Primorci nimajo nobene besede, da je vse 'skupaj silno centralizirano v Ljubljani. Toda to Stanje je veljalo ne samo za Primorsko, ampak 'tudi za druge slovenske pokrajine pri e-nopartijskem silštemu, Šele začetki samoupravljanja so začeli ublaževati centralistične vezi partijskega dm izvršnega aparata v Ljubljani.
Drži pa, da so prriv v teh 'letih Strogo etatističnega gospodarstva postavili temelje številnim industrijam na Primorskem.V soglasju z izvršnim aparatom 'so velika podjetja v osrednji Sloveniji ustanavljala ih tehnično podpirala pri morska podjetja.
Čeprav se je primorska industrija xzdrža!a skozi začetno neizkušenost, je pa še zmerom manij donosna od osrednjih slovenskih industrij in so dohodki primorskih delavcev nižji. Njena glavna zasluga je, da je vsa delavna razpoložljiva sila zaposlena razen ženSk v nekaterih krajih.
Kaj kaže gospodarska primerjava med Primorsko na obmejnem pasu Slovenije in obmejnem pasu Italije?
Primerjava primorskega ozemlja v slovenski republiki z ozemljem, ki ga na italijanski strani naseljujejo Slovenci in Furlani, izpada glede industrializacije zelo ugodno za obmejno ozemlje v Sloveniji. V Furlaniji so brez industrij ne samo Slovenski kraji Beneške Slovenije, ampak tudi po vrsti industrijska središča kot npr. Čedad, Čehta, Gemona, Neme, Ahten itd. Šele komaj po deželi Furlanija - Julilska krajine programirane industrijske cone naj bi v teh furiansklih središčih zavrle z novimi' delovnimi mesti v ihdustriljii emigracijo, ki že nad dvajset let prazni slovenske im furlanske obmejne kraje. Le italijansko Obmejno ozemlje nasproti go-riških Brd, številne cvetoče tovarne Stolov okoli Manzana in S. Glovannilja ob Nadiži, je precej na 'boljšem, ker prihaja za goriška Brda v poštev kot industrijska zaposlitev le tovarna cementa v Anhovem. V južnem delu obmejnega pasu so Industrije Nove Gorice, Sežane, Ajdov-žšine in nekaterih manjših središč enakovredne industrijam vzhodne Furlanije, Gorice, Kr-miha, Gradiške 'in drugih manjših krajev razen Tržiča (Monfalcone).
Kaj menite glede infrastruktur na obeh stra-nes meje?
Kajpada so infrastrukture na italijanskem obmejnem pasu neprimerno boljše od tistih na Slovenski strani. Gosta mreža asfaltiranih cest pelje v Sleherno še 'talko zakotno gorsko vais Be-
(nadaljevanje na 11. strani)
11X0!IW HM '-Vil
1/laSi pogledi a« iMlladmbka skupina ■ l/laSi pogledi
V UPANJU GRADITI PRIHODNOST
Marsikdo bi bil razočaran, če bi pokoncilski kristjani ostali v okvirih svojih lastnih interesov in ne bi pogledali v oči človeškim in zemeljskim problemom, problemom, ki pred svetovno javnostjo in nas same postavljajo celo vprašanje Obstoja človeka. Vprašati se moramo, kaj lahko mi, konkretno tu pri nas storimo, da bi duh Evangelija preko nas v našo družbo vnesel novih duhovnih in religioznih moči, ki jih potrebuje tudi naša družba. Te potrebe im tega našega sodelovanja nikakor ne smemo ignorirati, niti mi, niti kdo drug, saj francoski marksist Garaudy poudarja, da je vse človeštvo, s lem pa tudi naša družba v nevarnosti. Da bi se rešili iz te nevarnosti, je potrebna skupna fronta. Globus je namreč ladja, na kateri je okoli 3 milijarde potnikov. Svet pa vodita dve veliki ideji. »Prihodnost sveta ne more biti zgrajena na boju zoper velike, miti brez njih; in prihodnost ljudi ne more bitii zgrajena na boju zoper komuniste in niti brez njih«. To prav gotovo velja tudi za naš ožji svet, za našo slovensko družbo.
Spominjam se pogovora, ki sem ga imel z nekim našiim marksistom; dejali je celo tole: »Vsak dan berem Sveto pismo, a še nisem srečal človeka, ki bi tako živel. Bilo bi čudovito.« Da, tudi drugače misleči bratje in sestre od nas pričakujejo kako zunanjo rodovitnost in želijo videti moč Evangelija; ta pa se pokaže ravno v tem, kako kristjani znamo v temo sodobnih kriz prinesti svetlobo in luč in kako priskočimo na pomoč prti reševanju vsečloveških, a tudi posebej naših prav majhnih vsakodnevnih vprašanj ter tako človeške perspektive osvetliti s krščanskim upanjem. Ne sme in ne more nam biti vseeno, kakšna bo naša prihodnost in torej prihodnost naše družbe, če bi tu zatajili, bi zatajili v svojem življenjskem in odgovornem krščanstvu.
Ni dovolj, da so besede: »Vi ste sol zemlje — Vi ste luč sveta« zapisane na straneh sv. pisma. Zapisane morajo biti v naših srcih, uresničene po naših delih, po našem vsakdanjem življenju. Zato kristjan nikakor ne sme stati ob strani in izdati tistega notranjega hrepenenja po boljšem svetu, ki ga nosi v sebi vse človeštvo. Po drugi strani pa ne smemo izdati svojega krščanskega poklica, ki je nadnaraven in usmerjen k Bogu. Kristjani smo soodgovorni za humano civilizacijo, a prav tako tudi za duhovno rast človeštva. Soodgovorni smo za ustvarjanje boljših življenjskih pogojev človeka, a tudi za milostno življenje v njih.
Postavlja se nam vprašanje, kaj lahko storimo tu, na domačih tleh? Mogoče se komu zdi, da nimamo veliko možnosti. To pomeni resignacijo krščanskega upanja. To pomeni, da tisti, ki tako misli, sploh še ni nič poskušal. Prav tako bi bilo napačno zagnati se na delo, ne da bi se prej vprašali, kaj in kako lahko delamo.
Pomembno je spoznati resnico, da živimo v novi, pluralistični družbi. In v tej družbi se moramo zavedati, da tudi drugače misleči veliko pričakujejo od nas. Vprašanje je le, ali bodo razočarani nad našo malomarnostjo. Garaudy piše: Kristjanov nikoli ne preziram zaradi vere, njihove ljubezni, njiho-
vih pričakovanj in njihovega upanja. Naša naloga je: delati, bojevati se, da človek ne bi ostal oddaljen in cilj iluzoren.« Cesare Lu-porinii pa poudarja, da bi bila neumnost, če bi kot marksist zanikal, da je resničnost skrivnost. Prihodnje razmerje med vernimi in ateisti se vedno bolj oddaljuje od anateme in se bliža dialogu. Vsem nam postaja vedno bolj jasno da ateisti in verni lahko živimo in moramo živeti skupaj in v miru med sabo. Za to pa je potreben skupen jezik, dialog. In nihče nas ne bo obsojal, če se bomo tega dialoga lotili z zavestjo svoje vere, saj pravi Luoiamo Gruppi, da »nam komunistom je jasno, da od kristjanov ne smemo zahtevati, da svojo vernost ločijo od družbene angažiranosti. Vemo, da je vera za kristjane gonilna sila.«
Vedno bolj nam torej postaja jasno, da ima Garaudy prav, ko trdi,-da na svetu vladata predvsem dve ideologiji: marksizem in krščanstvo. Iskati in najti moramo le skupne točke za sodelovanje. Kaže pa, da jih že imamo. Toroj je potrebno le tisto tveganje, da jiih začnemo uresničevati. Zdaj nam to brani strah pred neuspehom in bolezensko nezaupanje dnag do drugega.	Janez
KAJ JE ŠE OSTALO OD ŽENSKE?
Ljudje smo celota, skrivnostno in čudovito sožitje duha in telesnosti. Ta ubranost pa je tudi naša najrahlejša in najzahtevnejša poteza. Vsak premik izven njenih zakonov odjekne v nas in zamaje ravnotežje. Če hočemo torej biti ljudje, ne smemo samih sebe deliti, ker s tem zapuščamo resničnost: tisto resničnost, ki je edina človeška, ki edina vodi k sreči. Kajti kaj pa je sreča, če ne popolna realizacija samega sebe!
Danes pa se javljajo — in to z naraščajočo močjo — težnje, ki so v nasprotju z naravnimi postavami.
Vzemimo primer vrednotenja ženske.
Recimo — morda — preprost in zgovoren primer!
Moda ženskam dopoveduje, da morajo svojo zunanjost uveljaviti in poudariti, da je to njihova dolžnost. Pri tem računa na estetski čut in ga samoumevno loči od etike. Ločuje žensko — lepi predmet — in žensko — duhovno bitje. Kajti ženska — lepi predmet obleče se — od kratkih kril do še krajših hlač —, da pred cel svet postavi dejstvo svoje lepote in s tem jasno izzove poklone in priznanje. Kajti lepota je univerzalna: kar je lepo, je lepo. In nekaj lepega izsili pozornost in priznanje ter v tem ugodi nedi-halni človeški želji biti občudovan. V duhovnem svetu, kjer človeka merimo z zahtevnejšimi merili, pa je pot do uveljavitve težja in daljša. In duhovni svet ni tako lahko dostopna trgovina poklonov in se ne pusti izsiljevati. ,
S tem, da se ženske z zadovoljstvom vživijo v to dvojno vrednotenje, da sprejmejo vlo-
go lepega predmeta in da ločujejo duhovno in telesno zasebnost, se predajo dvojni igri, ki počasi začne razjedati njihovo notranjost.
Sveta okrog sebe ne znajo več vrednotiti pravilno, kajti pravilen pogled na svet mora vedno osvetljevati povsod prisotna eti-
Maksim Gaspari
Od žegne.
ka, to je globoka, vkoreninjena, široka zavest vrednega, lepega in dobrega. Čim eno samo področje svoje notranjosti izmaknemo temu pogledu, že smo za nekaj revnejši.
Morda prav zato vsak dan srečamo vse več deklet in žena s praznino v očeh; s praznino, ki govori o postopnem, a neizprosnem umiku s človeških globin. Prav veter cenenih ambicij in napačnega vrednotenja sebe je zasipal poti, ki bi peljale globlje od žalostnega povprečja.
Morda je danes svet zato tako mrzel, ker se je z njega umaknila prav ona — resnična žena.
Žena, ki bi kot enakovredno dopolnilo moškega pomagala graditi popolnega človeka, ki bi na neizmerno obzorje duha poslala svoje barve in svoje luči, da bi se moglo razžareti v vsej polnosti.
Namesto te žene pa imamo fanatične e-mancipiranke, hladne intelektualke, poklicne lepotice ali za ščitom ženskosti zavarovane, vase zagledane punčke. In vendar bi bilo njihovo mesto vidno in nenadomestljivo ter za celotno človeško druž.bo dragoceno.
Mogoče se danes posebno mlajši rod ne zaveda svojega poslanstva. Ne ve, da merimo vrednost človeka po tem, kako je razširil poljane svojega čutenja, koliko strun je napetih v njem, da lahko iščemo sozvenenje, kako bogat je že njegov molk in koliko z.na povedati njegova tišina. Da ni ženske in moške miselne sfere, ampak samo občečloveški duhovni prostor. Če bi se ženske znale vanj vključiti in pri tem ostati sebi zveste, bi bilo danes drugače.
Danes ženska ne more biti več samo pridna gospodinja, elegantna dama in ljubka družica. Čas je že, da postane človek, ki pomaga graditi boljši, globlji, vrednejši svet. Ni nujno, da kriči po ulicah ali na političnih manifestacijah. Če gre vase, bo na vsakem koraku svojega življenja znala dati najdragocenejše, kar ima, ter se ne bo pustila poniževati.	Alenka
Vsem prijateljem in somišljenikom MLADINSKE SKUPINE in vsem cenjenim bravcem NAŠIH POGLEDOV voščimo ob velikonočnem misteriju božjega darovanja, da bi naša skupna pot v življenju šla proti svetlim obzorjem in proti pravičnejšim in boljšim medčloveškim odnosom.
SEM UBIL
L
VILI H A J □ IM I K
I
14.	marca 5617
Ko sem nadziral danes operacijo, pri kateri smo pacientu, ki si 'je bil zdrobil pri zračnem trčeniju lObalnjo in poškodoval del možganov, vsadili nov kos možganov iz sintetične mase in se 'je kot navadno kmaJlu pokazalo, da je presaditev uspela brez komplikacij, se rali je porodila nova idelja... Ali bi poskusil? Zelo me mika,
16. marca 5617
Tilsta miilsel mi ne da miru. Ves čas se moji možgani ukvarjajo z njo, tudi ko delam im mislim kaj drugega.
19.	marca 5617
To noč se mi je celo sanjalo o tistem. Tako živo, da je bilo kakor zares, d!o najmanjše podrobnosti. Občutil sem celo vonj Sintetičnih mas, vsako posebej, od krvi do kože. Še ko sem se zbudil, sem imel občutek, da imam v nosnicah taisti značilni vonj plastičnih gmoit in operacijske dvorane.
25.	marca 5617
Pravzaprav bi me bilo v tem nobenega problema. Vsadil sem v paciente že na tisoče umetnih delov človeških teles, v marsikaterega po več desetin. Zakaj bi enkrat ne poskusil vsaditi — viseh? čudno, da ni še niihče prišel na to misel.
29. marca 5617
Napol sem se že odločil. Zakaj bi ne poskusil? S stališča znanosti bi bilo to nedvomno zamimitvo, čteitudi v tehničnem pogledu pravzaprav nKč posebnega. Iz 'tolikih posameznih operacij bi pač napravil le eno samo, povezano, popolno.
7. aprila 5617
Danes sem tisto mitnogrede omenil dr. VVank-miMllerju, najsposobnejšemu med svojimi asistenti- Ne kakor da zares mislim na kaj takega, ampak samo ko^t meko dailljmo teoretično možnost, češ čudno, da še mi niihče posusSU ilzdelaJtil popolnega umetnega človeka, ko pa Imamo vse tehnične možnosti in sredstva za to. Dr. Wank-muller mi je pritrdil, da je res čudmo, a brez pravega zanimanja, kakor da se mu zdi stvar brez pravega pametna. Najbrž pa ima premalo fantazije, da bi doumel celotni pomen moje zamisli. Umetni človek... Verjetno vidi v tem samo tehnično plat. Mene pa zanima tudi kaj drugega.
9. aprila 5617
Mislim, da bi lahko naprav1! poskus tudi sam, z vso elektronsko mehanizacijo, ki jo imamo v laboratoriju. Saj se na bati, da bi pacient umri...
10. aprila 5617
Sklenil sem vso stvar še temeljito premi-sliMi. Ne bom se prenaglil.
17. oktobra 5617
Vrinili sem se s počitnic na Veneri. Bivanje v tistem umetnem ozračju im v naravi, ki jo je ustvaril samo človek, po svojih načrtih, je res zanimivo, a ves čas sem maislil največ na svojo idejo. Sklenili sem poskusilti. Ne vem zakaj, toda na Vemefi sem dobil novo samozavest. Morda zato, ker se na drugačnem svetu drugačen človek ne zdi več talko fantastičen.
21. oktober 5617
Začel sem z organizacijskimi pripravami. Dejansko se še nilsem popolnoma odločil, sam ne vem, zakaj ne. Toda vem, da bom to izvedel. Dovolj se poznam. Še od nobene stvari nisem odstopil, če sem si jo enkrat zapičil v glavo.
22. oktobra 5617
Monika me je že nekajkrat vprašala, kaj mi je. »Oče, tako si zamišljen. Saj skoro ne govoriš več z menoj. Vedno nekaj premišljuješ. Človek se vendar ne more zadovoljiti le s palntelevi-zorjem. O čem razmišljajš?«
Nilsem ji povedal. Ali naj bi p? Mogoče bi jo vznemirilo, čeprav ml v bistvu nič čudnega. Če bi seštel vse vsaditve umetnih organov, ki sem jih že opravil, bi dobil nekalj sito kompletnih umeltmih ljudi. Toda povsod je Šlo seveda le za dopolnitev organskega z umetno maso. Tokrat pa bi organsko odpadlo, čeprav bi lahko uporabil tudi kaj organskega. Toda poskus bi ostal takonepopofa. — manj zainiimiiv.
20.	november 5617
Moram pohiteti, ker se preveč ukvarjam v mišlih s svojim načrtom im se ne morem prav osredotočiti na drugo delo. Bolje, da čiimprej opravim,, kar sem sklenil. Potem bom spet miren.
2. novembra 5617
Vse je pripravljeno. Naročil sem vse do zadnje podrobnosti. Seznam sem večkrat prekon-troliral im prav tako seznam tvarime.
2.	november 5617
Če bi imel pomočnika, bi šlo hitreje. Vendar močem vzbujati senzacije. ČaJsnikarji bi se
takoj polastili zadeve iln jo razbobnali. Če bi se ml potem ponesrečila, bi mi bilo nerodno. Morda bi mi v nekaterih pogledih celo škodovalo. Če pa bi se mi posrečila, bi ne imel več miru pred javnostjo. Stvari bi se, sumim, tudi pravno zapletle. Bolje res, da izvršim poskus sam. Mislim, da se mi bo posrečil. Potrebnih bo nekaj dni dela.
4.	november 5617
Napravil sem popopln načrt telesnih mer Im določil človeški tip. Izdelal bom seveda moškega. Vsi potrebni deli so naročeni. Nič posebnega, v tovarnni so se le čudil®, da sem naročil vse človeške organe hkrati im za isti človeški tip. Izdelali' jih bodo posebej zame.
15.	november 5618
.Sfclemiil sem pritegniti dr. Vankmullerja, a samo za prvi del. Rekel mu bom, da poskušam rekonsbruiralti umetno telo zaradi novega preizkušanja tvarine in obtoka. Možgansko operacijo bom izvršil sam. Bolje, da ga ni zraven. Morda bi težko razumel molje nagibe in bi tudi preveč dvomil, če se mi bo posrečilo. Mož ima, kot rečeno, premalo fantazije.
17.	november 5617
Jutri začnem. Nisem nervozen, ker vem, da se mi bo posrečilo. Le nekoliko radoveden, celo precej. Kako bo deloval umetni človek? Kako se bo obnašali? Še nikoli nismo nikomur vsadili popolnoma umetnih možganov. Dr. Wank-miiller je pristal.
23.	november 5617
Stvar se je dobro začela. Pravzaprav je že do polovice opravljena. Spodnji del trupa je skoraj kompleten. Mase so popolnoma sveže iln tehnično tako popolne, da bi le z natančno kemično anaJlizo Odkril razliko med tem umetnim in pravlim človeškim mesom, kostmi, kitami žilami 8m maščobo. Mislim, da smo dosegli tudi v imitaciji človeškega mesa vrhunec tehnike Težko sije zamisliti še kaj popolnejšega. Celo mene, Starega kirurga, prevara dotik. Vedno spet imam občutek ,da se dotikam in sestavljam prave človeške organe in ude.
29.	november 5617
Vse v redu. Sestavila sva prsni koš.
20. novembra 5617
Napolnila sva prsni koš. Srce še ne utriplje, salj manjka še ves zgornji del in tudi kri .
21. novembra 5617
Delam s pravo ustvarjalno strastjo. Mislim, da glasbeniki tako zlagajo svoje simfonije. Moram se prisliniti, da neham. Predvsem zaradi dr. Wankmu'llerja. On vidi v tem samo delo, ki ga opravlja največ meni, primariju, na ljubo, ker ne spada med njegove redne dolžnosti v kliiniki.
22. novembra 5617
Vse je končamo razen — možganov. Zahvalil sem se dr. VVankmulierju in mu povedal, da ne potrebujem več njegove pomoči, ker je delo končano.
»Kaj boste zdaj z njim?« me je vprašal. Mislil je trup, ki sva ga izdelala.
»Preizkušal bom na njem neke svoje nove zamisli,« sem rekel po pravici. On me seveda (nadaljevanje na 6. strani)
SEM UBIL ČLOVEKA?
(nadaljevanje s 5. strani)
ni razumel. Morda je menili, da imam v mislih preizkuse kakih novih vsaditev.
23. november 5617
Daines sem mu vsadil možgane. Prav v ničemur se ne razlikujejo od pravih možganov dvajsetletnega mladeniča, razen da so iz umetne maise, ki pa 'je nihče ne bi ločil ad prave, če mu ne bi povedal, da so umetni. Res, kemični Izdelki v medicinske namene so doseglii stopnjo naj višje popolnosti'. Škoda bi bilo, če bi jih ne preizkusili tudi tako, kot sem si jaz zamislil.
24. november 5617
Danes sem sprožili v njem krvni obtok in nato delovanje milšiic. Vse v redu. Premika se kot resnično živo človeško telo. Manjka mu le še razum.
25. november 5617
Danes sem mu iz računalnika sprožil v možgane umetno sestavljen spornim. Zdaij »ve«, da se je rodil 25. novembra 5593 v Chicagu, da so mu Starši umrli, pri prometni neSreči, ko je bil še majhen, in da se piše John Skap. Seveda sem ga moral še omamiti.
26. november 5617
Vse v naljlepšem redu. Še danes ga bom dal prenesti v eno izmed bolniških sob v kliniki, kot pacienta, ki je prišel k meni v ambulanto. Preskrbel sem mu že laežn dokument nia njegovo ime. Zanj je seveda pravi. Moral sem mu tudi kupiti obleko. Smešno, na vse sem pravočasno pomislil, le ne na obleko.
27. november 5617
Je že na kliniki. Nihče nima niti poijma, da je umeten človek. Je kar lep, simpatičen, miren in tih, vendar nima na sebi nič avtomatičnega. Videti je, da umetni možgani delujejo popolnoma kdt pravi. Enako vsi organi. Salj tudi ni vzroka, da ne bi, ker so pač boljši kot pravi.
Tehnika je že davno prekosila naravo. Kajpak sem mu moral izmisliti n ek oboi e zen 'in znake k njej. A kmalu bo »zdrav«.
30.	november 5617
Seznanil se je že z raznimi ljudmi v svoji okolici.. Zdi se mi, da je vsem simpatičen, a bojim se, da podzavestno le čutijo v njem nekaj tujega, zato se tako zanimajo zanj. Ali se motiim?
1.	decembra 5617
Samo jaz vem, kdo je — da je robot. Drugi nimajo niti pojma o tem. Slišim, kako so ga bolničarke klicale »Mister Skap! Milster Skap! Hočete grozdje?« In on je hotel grozdje. Nalašč sem šel pogledat. Sedel je na postelji in jedel grozdje ter se smehljal. Prepoznal me je in me pozdravil. NiSem se mogel premagati, da bi ga ga ne vprašal: »Kako se že pišete?« »John Skap,« je odgovoril. »Mesto?« »Chicago.« »Ra-
ko ste se znašlli v našem mestu?« »Iskal sem si novo službo-.« »Tako.« Dobro funkcionira.
2. decembra 5617
Ne vem še čisto točno, kaj naj naredim z nljiim. Pravijo, da morilci ne vedo kam s truplom umorjenega. A tudi jaz ne vem, kam s trupom živega ali vsaij dozdevno živega robota.
3. decembra 5617
Odpeljal sem ga v ampulanto in mu pod izgovorom zdravljenja s šokom napolnil spominski center z znanjem strojne mehanike. Vzel ga bom domov v svojo vilo. Pazil bo na .moje avtomobile in helikopterje.
5. december 5617
Je že pri meni doma. Monika je bila začudena, ko sem ga pripeljal. »Ne bo tli v napoto,« sem rekel. »Delal bo v garaži in v hangarju. Spal pa bo v en!i izmed sob za obiske v pritličju. Ime mu je John Skap.«
»Cisto simpatičen,« je rekla. »Bom imela Vsaj s kom govoriti. Saj ti Si tako malo doma.« »Oprosti, saj veš...«.
»Vem, očka.« Monika je res dobro iin milo dekle. Morda zalto, ker ji je taJko hitro zmanjkala mama... Naljbrž sem bil tudi tedaj premalo doma, pa je našla drugega, ki se je nekoliko bolj brigal zanjo, in je Odšla...
12. december 5617
Ko sem se danes vrnil domov, je John plužil sneg z mašim majhnim motornim plugom. Monika je bila pri oknu in se pogovarjala z njim. Že od daleč sem Slišal njen glas. Zdi se zadovoljna, da je John v hiši. Ali naj bi jii povedal, kaj je? Morda bolje, da ne. Lahko bi se ga začela bati, čeprav ni človek in ne more imeti nobene šlalbe miislii v sebi, le tisto, kar mu je vdihnil elektronski računalnik, tisto pa je vse razumno in premočrtno.
24. decembra 5617
Daines je John pomagal Moniki krasiti božično drevo. Vem, kaj si pri tem misli, to mi je vse znatno te vsebitne računalnika, a vseeno bi rad vedel, kako. izgleda v njegovih možganih...
Največkrat se obnaša, kakor da sploh ni robot.
2. februarja 5617 Vse v redu.
12. marca 5618
Monika je zadnje čase tako vesela. Tudi zdajle prepeva. Najbrž zaito, ker se bliža pomlad. Imeli smo ostro zimo, z mnogo snega.
17. marca 5618
Opažam, da se Monika kar preveč druži z Johnom. Tudi zdajle je pri njem pri garažah. Do sem slišim njuna glasova.
19. marca 5618
Odkrito govoril z Moniko. Priznala, da ima rada Johna. In da ima tudi on njo rad. Več nisem upal spraševati. Bolje bi bilo, da bi mu bil vcepil te računalnika v glavo samo razum, i ne tudi sposobnosti čustvovanja. Ali mu naj skušam čustvovanje spet odvzeti? Moral bi ga spraviti nazaj v svoj laboraLjrllj.
23. marca 5618
Nišem se še odločil. Bojim se prizadejati Moniki prehudo bolečino, če bi ji odvzel to stvar. Ali naj bi ji povedal rajši resnico? Bojim se, da ne bi mogla razumeti in bi me Obsodila.
24. marca 5618.
Ne vem, kaj storiti.
26. marca 5618
To ne sme več dolgo trajati.
29. marca 5618
Tako bo najbolje. Ona bo mislila, da se je naveličal in odšel. A moram najti priložnost.
1. aprila 5618
Danes sem ju videl, ko sta se poljubila. Monika je potem prepevala v hiši. In tudi on je pel. Isto pesem kot ona. Ali ga je naučite Monika?
2. aprila 5618
Ali ga res ljubi? Aa kako bi ga mogla lju-biltii, saj on ni človek, je le umeien človek. Robot. Iz sintetitčnega mesa in krvi, Izdelek kemične industrije iln kirurške tehnike.
Odločen sem že in moram samo najti priložnost.
3. aprila 5618
Danes, ko je bila Monika v mestu, sem storil tisto, kar sem moral. Ko je bil sklonjen nad motor helikopterja. Rekel sem, da nekaj v atomskem motorju ni prav. Na motorje se je res razumel. Bil je prava enciklopedija o motorjih. Saj je bil pravzaprav sam stroj. Ni bil človek. Zato ni treba, da mi je težko. Kakor sem ga izdelali, talko sem ga razdrl. Ni trpel, saj sem kirurg. Iglo sem mu zabodel natančno v pravo točko na tilniku.
4. aprila 5618
ZakaJj neki imam občutek, da sem ga umoril? Saj je bil vendar samo robot te sintetične plastične mase im s spominom te računalnika. Morda zato, ker Monika nič več ne poje. Molči. Ne more razumeti, zakaj je John tegiinil, ne da bi ji kaj sporočil. Morda sem stvar psihološko premalo pripravil. Sicer pa res ni trpel. Niti zaslutiti ni utegnil, kaj se mu je zgodilo. Odpeljal sem ga s helikopterjem daleč v gore, ga polil z gorivom, zažgal in pokopal. Nihče, kdor bi odkopal tisto kepico, bi ne mogel reči, da je nekoč hodila in se obnašala kot človek. Saj ni bila človek.
5. aprila 5618
A zakaj mi je tako težko, če mi bil človek? Morda zato, ker ga je Monika ljubila? Kako se je mogla zaljubiti v robota? Ali naj bi ji razodel, da ni bil človek? Najbrž mi ne bi verjela. In če bi zaslutila, da sem ga ... uničil (skoraj bi bil zapisal: umoril), mi ne bi nikoli odpustila.
9. aprila 5618 ponoči
Monika mlMi, da spim. Zato joče v svoji sObi.
Pravijo, da je daines veliki petek, ko so nekoč umorili Kristusa. Tudi jaz sem morda nekoga umoril. Sem res nekoga umOrill ali samo uničil navidezno žilv lik Iz kemične snovi, ki sem ga s: .m izdelal? Ali (pa je bil talkrat z memOj še neki Nevidni1, ki mm je vdihnil melkaij, česar mu jaz miisem preskrbel ®z računalnika? Morda ve to samo Monika, toda jaz je ne morem vprašati. Nikoli je ne bom uipal vprašati. In nikoli ne bom vedel, ali sem ubil človeka ali uničil le kemični tvor.
Kako bi mogel to vedeti? A kako bi bil mogel dopustiti, da molja hči, človeški otrok, ženska, ljubi robota, Stroj te sintetične snovi, kil pa je
i	bil sposoben reprodukcije z umetnimi geni! Kaj bi se bilo rodilo Iz njiju? Stroji psevdolljudje, ki bi mogli nekoč s svojo večjo odpornostjo uničiti pravo človeštvo? Ali boljši ljudje, ker bi jim bil Nekdo vdihnil boljšo dušo?
Ko bi te mogel to vedeti. Toda morda je bolje, da ne vem. Naj nosim sam odgovornost za svoj intelektualni greh, da sem 'skušal posnemati Stvarnika, kdorkoli je iln kjerkoli je. Srce me boli samo zaradi Monike. Tega nisem bil vkai-kuliral.
MARKO VUK
CERKEV SVETEGA AHACA V PRILESJU PRI PLAVEH
Podružnična cerkev svetega Ahaca v Prilesju pri Plavah je pomembna že kot arhitektura, v slovenski umetnostni zgodovini pa je postala znana predvsem po freskah, ki so nastale po sredi 15. sto-letjain prilpadajo t. im. suško-priloški skupini (imenovani po kraju Suha na Gorenjskem im Prilesju v Soški dolini). Podružnica stoji na majhni vzpetini na desnem bregu Soče približno 10 minut hoda od Prilesja. Spodaj teče železniška prog aJesenice-Gorica, v pobočju nad njo pa se iz
m.
Sv. Volbenk	Neznan avtor
(Prilesje pri Plaveh)
Plav vzpenja cesta v Goriška Brda. Nekoč je bilo v bliž ini cerkve bolj živo, saj je mimo nje peljala stara cesta v Brda. Pre,d cerkvijo je še danes pokopališče za vaščane iz Prilesja.
Cerkev je bila zgajena v prvi' polovici 15. stoletja. Njen preprosti tloris kaže značilnosti, ki 1'i'h opazimo tudi drugod po Sloveniji pri podružničnih cerkvah iz te dobe, hkrati pa so pri stavbi opazne tudi nekatere mediteranske značilnosti. Pravokotna ladja je dolga 5 metrov in široka 4 metre, prezbiterij, ki se na vzhodni strani zaključuje s tremi stranicami pravilnega osmero-katnika, je dolg skoraj 4 metre in širok 3 metre. Prezbiterij je obokan s preprostim šestdelnim rebrastim obokom. Rebra izhajajo iz šestih konsol in se stikajo v enem sklepniku. La,djo ločuje od prezbiterja šilast slavolok. Ostrešje ladje je odprto, kar je značilno za sredozemski kulturni krog. Nad vhodno steno se dviguje ploščat zvonik z odprtimi linami, ki mu v Brdih pravijo zvončni ca. Cerkvi so nekoliko pozneje, vendar ne pred letom poslikave, prizidali vhodno lopo, ki je enako visoka kot ladja. Zunaj ob,daja stavbo podnožni zidec, sezidan iz pravilno rezanega kamenja. Iz takega kamenja so izdelani tudi vsi vogali cerkve, t. im. šivani robovi. Okno na vzhodni strani prezbiterja je iz 15. stoletja, ostala okna pa so nastala pozneje.
Ko vstopimo skozi preprost gotski portal v cerkev, se nam pogled upre najprej v prezbiterij, kjer zagledamo apostole, naslikane v spodnjem pasu. Postavljeni so v posebne naslikane niše. Apostole obdaja spodaj in na vrhu naslikan ornament na beli podlagi, ki' posnema v zid vložene /drage kamne. Pod apostoli so v izmeničnih barvah naslikane nekakšne klopi, s katerimi je slikar hotel ustvariti iluzijo, kot da se niše z apostoli' nekoli-
ko poglabljajo v steno. Apostoli drže v rokah a-tribute, ponavadi orodje njihovega muženištva. Od leve proti desni si sledijo po naslednjem vrstnem redu: Peter, Pavel, Jakob sterejši z značilnim romarskim pokrivalom, Janez Evangelist, Matija, Evangelist Matej, Tomaž in kot zadnji verjetno Ju/da Tadej.
V trikotnih poljih nad apostoli vidimo naslednje podobe: Mučeništvo sv. Ahaca in tovarišev, sv. Volbenk, ki drži v rokah svoj najznačilnejši atribut - model cerkve, neznani sveti škof, sveta Helena (spoznamo je po tem, ker kot cesarica sedi na prestolu, v rokah pa drži križ). Vsi ti prizori, kakor tudi tisti na slavoloku in v ladji, so obrobljeni z značilnim rdeče-bellm rombastim vzorcem. Na oboku je v zahodnem polju naslikan Kristus v mandorli kot so/dnik. V oglih pod njim sta naslikana dva angela, ki igrata na gosli in lutnjo. Ob podobi Kristusa so naslikani naslednji simboli evangelistov: lev, ki predstavlja sv. Marka, orel Janeza, vol sv. Luka in angel Mateja. V zadnjih treh poljih na vzhodu se nahajajo tri dvojice angelov: dva držita nad seboj na široko odprto knjigo, spet druga /dva z značilno napihnjenimi lici igrata na ipozavne; od tretje dvojice angelov se je ohranil samo eden, ki v levi roki drži knjigo, z desno roko pa obrača njene strani. Prizore na oboku obdaja tako kot na Suhi vzajemni suličast vzorec.
Prizor Oznanjenja na zunanji strani slavoloka se ni ohranil v celoti. Od nadangela Gabrijela na levi strani je ostal samo fragment oblačila izredno žive oranžno-rumene barve z značilnimi trikotnimi gubami. Na desni strani kleči' Marija s knjigo v roki. Zdi se, kot da smo jo ravnokar zmotili pri branju in se je zato z obrazom nena,doma obrnila proti nam. Postavitev njenega telesa je omogočila izredno bogato oblikovanje draperije, nabrane pri tleh v trikotne gube. Na vrhu slavoloka je bil na levi strani naslikan Abel, na desni pa je naslikan poljedelec Kajn. Zanimiv je zaradi tega, ker oblečen v poznosrednjeveško kmečko nošo: kratek rdeč suknjič in hlačne nogavice, obut pa je v škornje. Na rami ima cepec, v levi roki pa drži snop žita, namenjen za žgalno daritev. Levo spodaj je pod nadangelom naslikan svetnik oziroma svetnica s krono, na desni strani pa Marija z Jezusom, ki,drži v rokah jabolko.
V ladji je na južni steni ostanek stoječega svetnika, ki pa je tako slabo ohranjen, da ne moremo ugotoviti, koga predstavlja. Na isti steni sta zelo dobro ohranjena dva posvetitvena križa, tretji pa se nahaja na severni steni. Na desni strani vhodne lope so vidni ostanki sv. Krištofa. Pri tej freski se dobro ločijo rečni bogovi, ki plavajo v vodi ob svetnikovih nogah.
Omenim naj še grb, ki je naslikan na sklepniku na oboku prezbiterija. Enak grb se nahaja na vrhu pritlične arkade neke srednjeveške hiše v bližini goriške stolnice in bi bilo gotovo zanimivo ugotoviti, kaj pomeni in zakaj je tukaj naslikan.
Znano je, da so bile srednjeveške podružnice na Slovenskem poslikane v skladu z vnaprej določenim in strogim programom s posebnim simboličnim pomenom. Na oboku prezbiterija kotvsebinsko najvažnejšem prostoru cerkve je vedno podoba Kristusa, okrog njega pa simboli evangelistov in angeli z glasbili, ki ga slavijo. Na stenah prezbiterija so podobe apostolov - stebrov Cerkve, v trikotnih zaključkih nad njimi pa so na
vadno prizori iz Kristusovega in Marijinega življenja ali iz svetniških legend, ki* naj bi bili v vzpodbudo vernikom. Na notranji strani slavoloka je navadno upodobljena daritev Kajna in Abela. Poslednja sodba ali Sv. Jurij v boju z zmajem. Na zunanji strani slavoloka je vedno podoba Marijinega Oznanjenja. Na ta način je prezbiterij ne samo krasilno, temveč tudi vsebinsko poudarjen kot kraj daritve in oznanjanja božje besede. Severno steno ladje pokriva podoba Pohoda in Poklona Treh kraljev, na južni steni pa so največkrat evangeljski prizori in svetniške legende. Na zahodni steni ladje je včasih slika Poslednje sodbe, ki vernika opominja, naj očiščen prestopi cerkveni prag.
Dr. Stele je v svojih raziskavah ugotovil, ,da je strogi način poslikave prezbiterija dosegel najbolj zrelo obliko prav na ožjem slovenskem ozemlju in ga je zato poimenoval »kranjski prezbiterij«. Tudi v Prilesju imamo opravka z ikonografskim konceptom »kranjskega prezbiterija«.
Mučeništvo sv. Ahaca in tovarišev
Ikonografsko zelo zanimiv je prizor Mučeni-štva sv. Ahaca (zavetnika cerkve) in tovarišev na trikotnem zaključku severne stene prezbiterja. Srednjeveška legenda pripoveduje, da so bili sv. Ahac in tovariši nataknjeni na kole na vrhu gore Ararat. Ime svetnika (lat. Akatius, franc. Acace) je v srednjem veku spominjalo ljudi na akacijevo drevo, ki jim je obudilo spomin na neko ost, konico, trnje. Zaradi tega so si začeli predstavljati, da so bili svetnik in njegovi tovariši bičani s trnjem, da so bili prisiljeni korakati bosi po železnih osteh in nataknjeni na ostre akacijeve veje. Vse te in po,dobne predstave so se seveda odražale na takratnih upodobitvah tega svetnika. Prizor Mučeni-štva sv. Ahaca in tovarišev v Prilesju se vrši na razmeroma ozkem prostoru, verjetno na vrhu go re Ararat. Iz tal raste čudno, zelo stilizirano trnje. Na njem se v različnih legah nabodeni Ahac in tovarišil, ki jim iz ran po telesu tečejo kaplje krvi. Sv. Ahac se nahaja približno v sredini prizora in je s pogledom obrnjen v gledalca. Mučenca, ki sta najbliže Ahacu, gledata vanj. Sodeč po kretnjah rok ga očitno nekaj prosita. Ostali učenci so mirni in vdano prenašajo muke.
Prizor Mučeništva sv. Ahaca in tovarišev v Prilesju ikonografsko zelo spominja na isti prizor v podružnični cerkvi v Lanišču pri Grosupljem (freske v tej cerkvi so odkrili pred nekaj leti, na stale pa so pozneje kot tiste v Prilesju). Tudi v
£•' mviAivaum\u\ranTO\iw.w.u\nx Mučeništvo sv. Ahaca in tovarišev
Neznan avtor
(Prilesje pri Plaveh)
Lanišču se dogodek vrši na neki vzpetini, kjer so na trnju nabodeni sv. Ahac in tovariši. Ahac je za razliko od enega v Prilesju enako velik kot o-stali mučenci ter se od njih loči le po svet niškem nimbu. Telesa mučencev so kakor v Prilesju skoraj gola, vendar bolj razgibana v najrazličnejših položajih. Na vrhu slike se na modrem ozadju prikazuje mogočna postava nadangela Mi-
(nadaljevanje na 10. strani)
Poživimo Velikonočne naVade
Velikonočni prazniki so na Slovenskem povezani z mnogimi starodavnimi obredi in ljudskimi navadami. To velja sicer za vse krščanske narode, toda nekateri obredi in navade pri Slovencih so še posebno stare in zanimive, ker izvirajo gotovo še iz predkrščanskega časa. Iz »poganskega«, kot navadno govorimo in pišemo, je tvegano reči, ker pomeni pogan-
stvo religije, ki so častile več ali kar celo množico bogov, medtem ko ostanki slovenske mitologije in ljudskih verskih navad ne kažejo, da bi bili Slovenci kdaj mnogobošci. To se sklada tudi s poročilom bizantinskega zgodovinarja in pisatelja Prokopija, ki je zapisal, da častijo »Sklaveni« enega samega Boga, seveda ne krščanskega. Do istega prepričanja je prišel proti koncu svojega delovnega življenja tudi ugledni slovenški etnograf, raziskovalec ljudskih pravljic in pesmi prof. Ivan Grafenauer, kot je zapisano na eni prvih strani nedavno izdane Slodnjakove zgodovine slovenskega slovstva.
Zanimivo je tudi, da so krščanski misijonarji nalagali slovenskim spreobrnjencem v zgodnjem srednjem veku krajšo preizkusno dobo kakor spreobrnjencem pri drugih dotlej poganskih narodih, z utemeljitvijo, da so »Slovenci dobri ljudje«. Na to je v eni zadnjih številk
JUBILEJNI IZLET
Slovensko Gospodarsko združenje za deželo Furlanijo - Julijsko krajino, ki združuje večino slovenskih gospodarskih operaterjev dežele, slavi letos 25-letnico svojegaobstoja.
V	okviru vrste manifestacij za proslavo jubilejnega leta, 'priredi 1. maja 1971 družabni izlet z »Avtomobilsko ocenjevalno vožnjo«.
Pot nas bo vodita iz Trsta v Uvala Scott pri Kraljeviči.
POZIV KMEČKE ZVEZE PRIDELOVALCEM OLJK
Kmečka zveza obvešča vse pridelovalce oljk, da so na razpolago tiskovine za državni prispevek. Vabi jih zalto, da se čimiprej oglasijo v njenih uradih, da jim izpolnijo in oddajo prošnje, na podlagi katerih bodo dobili doklade približno 270 lir za kg olja, ki so ga iztisnili itz pridelka oljk.
S seboj naj prinesejo patrdilooljarne, kjer so olke stiskali, ih po možnosti katastrske izvlečke parcel, na katerih gojijo oljke.
, Rok za Vložitev prošenj zapade 30. aprila, zaito opozarjamo upravičence, da se oglasijo pravočasno.	Tajništvo	Kmečke zveze
opozorila tudi »Družina«. Verjetno so hoteli s tem reči, da so imeli že od prej 'bolj izčiščene pojme o enem samem Bogu, kakor drugi narodi. 2al se je slovensko zgodovinopisje doslej s tem premalo ukvarjalo dli bolje, se sploh ni ukvarjalo, in !je hotelo Slovencem vsiliti uvoženi, v glavnem izmišljeni dozdevni nekdanji kult »Peruna«, »Vesne«, »Morane«, »Dažboga« itd. Nekateri teh izrazov so v resnici Slovencem popolnoma neznani (Perun, Morana), drugi pa so lahko bili samo 'kaki sinonimi za božje ime ali izrazi za božje lastnosti. Stvari bo treba raziskati, kar pa je predvsem naloba cerkvene zgodovine na Slovenskem, ki je odpovedala doslej še v vse večji meri kakor svetna zgodovina.
Že sam izraz »velika noč« je verjetno ostanek iz predkrščanske dobe, spomin na praznik pomladi, ko so davni Slovenci s kresovi v pomladni noči obhajali vrnitev toplejšega letnega časa in daljše dnevne svetlobe. Na to opozarja slovenska navada velikonočnih kresov in tudi tako razširjeno ter priljubljeno streljanje z možnarji, poleg vsakovrstnega drugega ropota, s katerim so naši predniki preganjali zle duhove zime in zmrzali.
Zagotovo so zelo starega izvora slovenske butare in presmeci, ki nadomeščajo drugod po Slovenskem primorske oljčne vejice. Spadali so k predkrščanskemu obredu spomladanskega praznika, s katerim so naši predniki prosili božanstvo za dobro letino in mu v ta namen darovali pridelke in prve drevesne po-
Sonce j.e pomladansko prijetno sijalo, ko sem se odpravila neko nedeljo popoldne s prijateljicami na sprehod. Veselilo nas je hoditi, zato smo se napotile z Opčin peš na hrib Vojnik. Sklenile smo mimogrede obiskati tudi samotarsko Elo in njene živali.
Pot nam je med veselim pogovorom hitro minila in že smo od daleč zaslišale lajanje psov. Pred nami je stal star, razbit avtomobil, v katerem je ležalo nekaj črnih mačk.
Efa nas je prijazno sprejela in je bila vesela našega Obiska.
»Vidite, to je moj svet,« nam je rekla, »To so moji psi, to pa moje kokoši. Čez petdeset jih imam in vsak dan mi nanesejo mnogo jajčk.«
Ozjria sem se naokrog. Na desni je ležala koza.
»Poglej!« mi je zaklicala prijateljica, ki sc ji je približala. »Kmalu bo dobila mladiče.«
Premišljevala sem, kako more Efa bivati čisto sama tu gori visoko na samotnem, gozdnatem Volniku. Ali je ni strah ponoči? Mene bi bilo zelo strah, četudi bi imela ob sebi polno živali. Kako pa je z vodo? Gotovo ji je zelo težko z vodo.
Vprašala sem jo, kje dobi vodo. Povedala mi je, da ji jo enkrat na teden prinesejo iz Malega Repna. Kakih 150 litrov. To zadostuje njej in živalim.
Zelo me je zanimalo vse, kar nam je pripovedovala, in rada bi jo bila še veliko vprašala, a sem se sramovala, da bi pokazala preveliko radovednost. Škoda. Zlasti me je zanimalo, koliko časa žc živi s svojimi živalmi v tej samoti in zakaj je sploh prišla na ta samoten kraj. Toda bala sem se, da bi bila s takimi vprašanji indiskretna. Zato
ganjke ter morda tudi cvetje, pa tudi jedi (»presmec«), iz pridelkov. Navada slovenskih butar naj bi se razširila, ker se je lepo vskla-dila s 'krščanskimi obredi, 'po možnosti tudi na primorske Slovence. Začeti bi bilo treba pri mladini.
Zelo lepa slovenska velikonočna navada je slovesno blagoslavljanje jedi na velikonočno jutro. Še lepše je bilo prej, ko je 'bil »žegen« že v soboto popoldne. Mlade žene in dekleta so se lepo opravile in s košaro z 'jestvinami na glavi ali v roki odšle v cerkev ali h kapeli na vasi, kjer je duhovnik blagoslovil velikonočne jedi, ki so jih prvič slovesno zavžili šele pri zajtrku po maši na velikonočno jutro.
Zelo starega izvora so tudi pirhi in pisanke, kar bi se dalo dokazati že z jezikoslovno analizo teh besed. Pirh je simboliziral vstajenje pomladi (življenja) iz oklepa zime in potem tudi Kristusovo vstajenje iz groba. S pirhi se je razvilo vse polno ljudskih iger (»hbkanje« na Štajerskem in druge). Zelo stari so tudi nekateri velikonočni izrazi npr. vuzem.
Velika škoda je, da je Cerkev v zadnjih letih odpravila nekatere slovesne velikonočne obrede, npr. vstajenjsko procesijo. Pri tem je imela gotovo najboljše namene, vendar pa je očitno, da niso 'škofje in kardinali vprašali pri tem za svet etnologov, sociologov in psihologov, ampak so se ravnali po načelu moderne racionalizacije obredov. Spregledali so pomen ljudskosti in ljudskih oblik pobožnosti, ki je ena najpristnejših in najglobljih oblik religioznosti ter je ne bo mogel nikoli nihče odpraviti, razen če bo sploh pregnal vero iz človeških duš.	F.	J.
sem molčala. Vendar sc mi ni zdelo, da je Efa nesrečna zaradi bivanja v samoti. Ravno obratno. Bila je videli vedra in celo zadovoljna.
Nekaj časa smo si še ogledovale njeno zelo skromno domačijo, nato pa smo se poslovile ter se ji prav lepo zahvalile za prijaznost. Prosile smo jo, naj nam oprosti, če smo ji zmotile njen mir. Rekla je, da je 'bila vesela našega obiska. Tako smo se napotile dalje proti vrhu Volniika iln se med potjo pogovarjale o njej in njenih živalih.
Evelina
SLIKAR DEZIDERIJ ŠVARA RAZSTAVLJA
V	razsitavni 'dvorani za mddemo umetnost »RuSso« v Rossoniiijevem prehodu (s Kurza št. 9) v Trstu razstavlja od 1. do 10. aprila mladi slovenski Slikar Dezideriij Švara. RUdii 'se 'je 1. 1934 v Trstu, študirali je s slikarjem Toištiljem in z akademskim slikarjem Briiliom, diplomiral pa je nia 'liceju za likovno umetnost v Beneltkah. Habilitacij o za poučevanje risanja je opravil v Bologni. Udeležili 'se je že več razstav, 'bil tudi že vačkrat nagrajen in bili deležen dobrih priznanj kritikov.
Urnik razstave: Od 9. do 13. iln Od 16. do
20.	ure. Švara nazsltavija, med drugim pomorske motive v značilnem, 'lastnem Slogu.
PRISRČNE ČESTITKE
G. Mariju Mavru, uredniku radijskih sporedov Radia Trsit A in revij© »Mladika«, in njegovi ženli MUtejkii se je rodila na vel i'ko sredo hčerkica prvorojenka. Staršem naše čestitke, hčerkici pa mnogo sreče na žMjenljski potti!
Uredništvo in uprava N. I.
Slovenska skupnost o
V	ponedeljek, 5.t. m., se je pod predsedstvom dr. Zorka Hareja sestal na redni seji Svet Slovenske skupnosti. O aktualnih političnih in u-pravnih vprašanjih so poročali tajnik Legiša, deželni svetovavec Štoka, pokrajinski odbornik Sosič in občinska odbornika Dolhar in Terčon.
Svet je ugodno ocenil uradni obisk jugoslovanskega predsednika Tita v Italiji, kar potrjuje dobre sosedske odnose med obema državama in hkrati odpira pot še tesnejšemu sodelovanju. Slovenska skupnost je prepričana, da se bodo v novem vzdušju čimprej začela reševati tudi odprta manjšinska vprašanja.
Z zadovoljstvom je svet vzel na znanje sklep tržaške pokrajinske uprave, da bo sklicana posebna konferenca, na kateri bodo proučili pro-
REBULOVA RADIJSKA DRAMA ZA VELIKO NOČ
Radijska 'postaja Trst A bo oddajala v petek
9.	t.m. novo dramsko delo, Iki ga je mltašč zanjo napisal Alojz Rebula. To jje radijska drama »Pilatova žena«. Naše braivce opozarjamo na to oddaljo, ki se bo začela db 20.30.
RAZSTAVA FOLKLORE »TRETJEGA SVETA«
V	Čedadu so odprli razstavo folklore ljudstev tretjega svelta. Prirejena je v zgodovinski cerkvi svetega Frančiška. Odprta bo do 1. maja.
TiStS, ki se bodo za velikonočne praznike od-peljali prdtli Furlainiilji iin Slovenski Benečilji na izlet, naj sii jo ogledajo.
URML JE DINO DARDI
V	torek popoldne so pokopali ilt kapele glavne bdlnliišnice v Trstu pisatelja in kritika Ditna Dairdija. Bil je znana osebnost tudi med slovanskimi kulturnimi delavci v Trstu. Bil je prijatelj Slovencev. Precej tet je bival na Repen tabru.
Pri tržaškem radiu je v povojnih letih sodelovali s knjižnimi ocenami, kot pisatelj pa si je pridobil ime z dramami iin novelami. Ena ali dve nijegavi drami Sta bili prevedeni tudi v slovenščino. Oddajal ju je radio Trsit A, eno celo pred nedavnim. Za nekaj svdjih dram je prejel tudi literarno nagrado. Nagrajena je bila tudi njegova novela »Paine« (Kruh) na motiv odporništva. Ker se nii gnali za priznanji, je ostal v literarnem svetu premalo opažen.
Po značaju je bil tih, IjUbetzJniv človek in so ga morali imeti radi vsi, ki so ga poznali. Njegova kar nenadna smrt je zato mnoge razžalostila.
bleme slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, zlasti v zvezi s pristojnostmi in dolžnostmi krajevnih ustanov.. Tem prizadevanjem bo Slovenska skupnost nudila vso podporo in sodelovanje.
Svet je ugodno ocenil sklep pristojnih oblasti, da se uvede olajšan postopek za vračanje priimkov v izvirno obliko tudi za tiste Slovence, ki so se rodili z že popačenim priimkom. Slovenska skupnost zato poziva vse prizadete, naj se čimprej poslužijo te ugodnosti. Svet je dalje obravnaval problem bližnjega ljudskega štetja, ob katerem bo na Tržaškem vsak državljan moral baje odgovoriti na vprašanje o tako imenovanem uporabljenem jeziku. Ker jevprašanje kočljivo, bo svet zavzel dokončno stališče na eni prihodnjih sej.
Končno je svet razpravljal o pripravah na občni zbor, ki je predviden za 8. ali 15. maja na Opčinah.	^
Slovenska skupnost želi svojim članom, somišljenikom, podpisnikom in vsem Slovencem vesele velikonočne praznike. Svet Slovenske skupnosti
Govorili smo s skupino srbskih delavcev, ki so si prišli islkat delo v našem mestu. Bilo je na cvetno nedelj o proiti poldnevu. Deževen, hladen dan iiln na cestah ni skoraj nikogar. Samo skupinica šest, sedem slabo oblečenih ljudi južnjaškega videza, v razšvedranih čevljih brez plaščev iln brez dežnikov, v kapah s ščitkom ali s klobuki, poveznjenimi globoko na čelu, neodločno štdji na nekem vogalu blizu glavne železniške poStalje. Govoriijo srbsko. »Turisti« iz Jugoslavije niso, ti se ob nedelj ah ne zadržujejo v našem mestu, to se jim zdi potrata. Denar potrebujejo za nakupe. Torej delavci iz Srbije, ki jih je zadnji čas v našem mestu vedno več.
Nagovorimo jih. Dva pokažeta zanimanje, drugi prisluhnejo, pdtem se j im zariše na obrazu nezaupanje in 'se začnejo Odmikati. Med pogovorom lse neopazno porazgubijo za bližnje cestne vogate.
»KalkO ste prišli v Trst?« Nekateri so tu že nekaj čaisa, nekateri drugi so prišli šele pred kakim tednom ali niti ne. Delajo, kjer jih sprejmejo. ZaSlužiijo po 400 do 500 lir na uro
»Kako najdete delo?«
»Če vidimo, da kje kaj gradijo ali da se pač kaj dela, gremo vprašat, če potrebujejo delav ce.«
»In vais radi vzamejo?«
»Ponekod nam rečejo, da ne potrebujejo delavcev, drugi pravijo, da se nas ne upajo vzeti, ker je prepovedano iln bi moralli plačati globo. Ponekod pa nas vzameljo.«
»Kako pa se pogovarjate pri iskanju deta?«
»Povsod naletimo na Slovence, ki nam povedo, če je kaj možnosti za delo za nas ali ne. Ti tudi prevajajo naše pogovore z gospodarjem.«
Iz nijiih besed je razvidno, da jim Slovenski delavci gredo na roko, da pa do kakšnih pravih stikov z njianli ne pride. Težave so z jezikom in tudi v mentaliteti.
»Kje stanujete?« Milan Simič, inteligentnega dbraza, kakih 35 let, doma nekje blizu Beograda, se nasmehne:
»Kjerkoli;. Največkrat si poiščemo bivališče čez noč v kaki zapuščeni alli dograjeni hiši, v katero se ni še nihče vselil. Včasih se stiiska-
ODDAJA V SPOMIN POK. DR. CIGANA
V	sredo, 31. marca, je ljubljanska radijska postaja Oddajala zanimivo oddaljo, k'i je bita posvečena spominu nedavno umrlega dr. Franceta Cigana, profesorja glasbe na celovški gimnaziji. OddaJjO je pripravila dr. Zmaga Kumer, strokovna sodelavka Inštituta za narodopisje iz Ljubljane. V njej nam je s toplimi besedami predstavita dr. Cigana kdt vnetega zbiralca koroške Slovenske ljudske pesmi-. Besedilo oddaje so nazorno ilustrirali magnetofonski posnetki starih ljudskih pesmi, ki jih je pok. dr. Cigan nabral po vaseh slovenske Koroške. V oddaji smo spoznali, kako delaven je bil dr. Cigan, saj je že na smrt -bolan 'pripravil predavanje o slovenski kdroški ljudski pesmi in ga prebral na seminarju o ljudski pesmi v avstrijskem mestu Millstatt. S šelbdj je pripeljal tudi skupino ljudskih pevcev iiz Sel ter je z njo požel pravo zmagoslavje. Udeleženci semiilnarja, večinoma nemške narodnosti, so na živ in neposreden način spoznali prelepo koroško slovensko ljudsko pesem, ki jih je s svojo preprosto in hkrati bogato harmonijo naravnost očarala. Ištoi pevci so mu zapeli tudi oto grdbu na ljubljanskih Žalah in mu tako, kdt je dejal napovedovavec, podaril gotovo naj lepši cvet.
V. M.
mo pod kakšnim mostom...« V milslih je imel najbrž nadvoze nad cestami.
»Tudi v mrazu iln dežju?«
»Tudi. Del noči prebijemo včasih tudi na železniški postaji, dokler je. ne zaprejo, ali pri kakšnem srbskem gostilničarju.«
»Ali so v Trstu?«
»So.« Pove mi, da so prav zdaj namenjeni k enemu iZmed njih. Danes Si bodo pri njem privoščili obed. A sam še ne ve, kje je to. To vedo drugi, ki so že dlje časa tu. Po 'navadi pa se hranijo s kruhom iln konzervami, katere jim prinesejo od doma sorodniki ali znanci iz vasi, ki prihajajo po nakupih v Trst, ali pa jih kupiljo od drugih »izletnikov« iz Srbije. Po sorodnikih in znancih .pošiljaj o tudi prislužemi denar svojim družinam domov. Zanašajo se na to, da Se bo njih položaj uredil iln ižboljšal, ker so slišali o nekih pogajanjih med Jugoslavijo in Italijo glede tega. Natančnega ne vedo nič. Italijanski Sindikati se zanje ne zanimajo. Vsajj mlič jim nii znanega o tem.
»Kako boste praznovali ”uSkrs” (veliko noč)?«
»Nekateri bodo ddšli za tri dni domov. Drugi bomo ostali tu.«
»Ali veste., da je v Trstu pravoslavna cerkev?«
»Vemo. Mi smo pravoslavni.«
Vidimo, da postajata delavca nestrpna in se ozirata okrog.
Voščimo jim vse najboljše in veselo veliko noč.
PovaJbiio na kavo odklonita, ker se jima mudi.
Izkaže se, da so se ostalM med našim pogovorom porazgubili! in da zdaJj ne vesta, kam do tistega srbskega gostilničarja. Napotita se po ulici1 Ghega. Po kratkem posvetovanju neodločna zavijeta po prazni ullildi Romagna navzgor. S klobukoma poveznjenima na Oči 'iin z rokama v hlačnih žepih, ker je začelo spet močneje deževati.
☆
Risbe v tej številki so delo Hermana Vrečka
VeliRa noč pod ,,mostom”
ODPRTOST AL
(nadaljevanje z 2. strani)
lovili, da je tudi naprede'k — in sicer tehnični napredek, ker človečanskega itak ni — da je tudi napredek nerazsoden zmaj, 'ki bo, če človeštva ne bo srečala pamet, samega sebe požrl. Ni več dvoma, da uničevanje narave, zastrupljanje voda in ozračja in iztrebljanje marsikatere vrste živalstva vodi v obubožanje človeštva in postopno v skupno smrt. Prav tako pomeni izginotje posebnih etničnih skupin in
kultur obubožanje človeštva. A to je že drug problem.
Vendar z gori navedenim nisem hotel zagovarjati kakih barbarskih oblik rezervatov; hotel sem le dokazati, da je za obstoj kakega naroda nujno potreben prostor in ambijent, o-kolje, v katerem se lahko vsestransko izživlja. Tudi boj' južnotirolskih Nemcev je v bistvu boj za nacionalni teritorij in proti masovnemu naseljevanju večinskega naroda.
Rezervati — države
Sicer pa: Kaj so evropske države drugega kakor veljki rezervati? Francija je rezervat za Francoze, Holandska za Holandce i.t.d.
V	vsaki teh držav se morajo tako domačini kot tujci posluževati le državnega jezika in bi se Poljaku, ki bi v Parizu povpraševal po otroškem vrtcu za Poljake, vsi smejali. Mala Švica ima celo tri rezervate (v zadnjem času štiri), za vsako jezikovno skupnost švicarskih državljanov po enega. Ti švicarski rezervati pomenijo dejansko suverenost vsakega jezika in obenem zagotovitev obstoja in razvoja tiste narodnostne skupine. Pomenijo zaščito pred pre-plavljanjem s strani številnejšega naroda. V švicarskem primeru bi Nemci, ki imajo absolutno večino, z lahkoto preplavili edini italijanski kanton in v daljšem roku tudi vse francoske.
Cerkev svetega Ahaca
(nadaljevanje s 7. strani)
haela; v rokah drži nekakšno rjuho, s katero spre jema duše pravkar umrlih mučencev.
Stilna oznaka fresk v Prilesju
Kot smo že omenili v začetku, pripadajo fres-ske v Prifesju t. im. suškoprileški skupini. Na Gorenjskem spadajo v to skupino poleg Suhe še Otok in Mešnje pri Radovljici, Bodešče, Stara Fužina in Brc^J v Bohinju, v Posečju pa Go-Ijevica in Avče.
Ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja so na našem ozemlju delovali številni furlanski slikarji, ki so v slovenske dežele prinesli mnoge pridobitve italijanskega slikarstva po nastopu Giotta. V drugi četrtini 15. stoletja se je furlanska oziroma italijanska dediščina v naših delavnicah udomačila. Ta slikarska smer je dosegla sorazmeren vrh v tretji četrtini 15. stoletja prav v delu suško-pri leške skupine. Italijanski način se kaže v tem, da se je risbi enakovredno pridružila barva, značilno
.1 ZAPRTOST?
Posebni zaščitni zakoni, ki švicarskemu Nemcu ne priznavajo nobenih nacionalnih pravic v nenemškem kantonu, zagotavljajo etnično homogenost vsem švicarskim etničnim skupinam in varnost pred asimilacijo.
Veliki egražajo majhne in ne obratno
Preden zaključim, bi rad še povedal, da so skoro vedno veliki, številni narodi tisti, ki imajo v nacionalnem pogledu največ grehov-A ne morda zato, ker so slabši od podrejenih narodov ali ker so podrejeni narodi plemenitejši. Enostavno zato, ker so veliki, ker imajo moč. Prav tako mali narodi nikogar ne ogrožajo prav zato, ker ne morejo, ker so šibki. Veliki narodi imajo tudi mogočen tisk, v katerem stalno očitajo podrejenim narodom, da so nacionalni šovinisti, zato ker se z večjim ali manjšim uspehom upirajo asimilaciji. V Španiji očitajo šovinizem Baskom, ker nočejo postati Španci, Francozi očitajo isto Bretoncem, avstrijski Nemci očitajo šovinizem koroškim Slovencem, Vdikorusi očitajo nacionalizem U-
‘Butare
Za nami je cvetna nedelja, ko obhaja krščanski svet eno najbolj poetičnih obredij cerkvenega leta, ki je tesno povezano tudi z ljudsko folkloro, zlasti še pri Slovencih. V naših krajih na Tržaškem in na Goriškem, kot tudi v Italiji in marsikje drugod v zahodni Evropi, nosijo verniki ta dan v cerkev oljčne vejice, da jih duhovnik blagoslovi, v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, 'kjer ga je ljudstvo sprejelo s cvetjem in vejicami. Blagoslovitev -palmovih vejic ima tako svoj krščanski simbolni pomen, hkrati pa je Cerkev s 'em posvetila še vse starejši praznik pomladne daritve, ki so ga obhajali mnogi evropski narodi že v davnih dobah. Božanstvu, naj so si ga predstavljali kakorkoli, so nesli spomladi, v času oranja, v dar prvo pomladansko cvetje ali tudi pridelke prejšnjega leta, da bi si izprosili dobro letino in blagoslov neba za svoja polja.
Pri Slovencih se je ohranil ta davni obred tako čist kakor pri nobenem drugem evrop-
v Prilesju pri Plaveh
je tudi modeliranje oblik in težnja po obvladovanju tretje, globinske razsežnosti naslikanih te les, predmetov in prostora. Vendar se je pri nas italijanski način omilil in grafično shematiziral (ista težnja po grafizaciji je vidna tudi pri sočasnem kiparstvu).
Pri suško-prileški skupini je dokazan vpliv grafičnih predlog. Ugotovljene je, da so grafike, le sorezi in bakrorezi v tem času vplivali ne samo v direktnem prenosu motivov in kompozicij, ampak tudi v posnemanju grafičnega značaja v slikar stvu. To je opazno pri risbi obrazov, zlasti pa oblek. Dr. Ksenija Rozman je ob primerjavi fresk na Suhi in v Prilesju ugotovila, da so na značilne trikotne gube angelov vplivale zlasti grafične predloge Ishrahela van Meckenema ml.. Njegova najstarejša dela so znana iz. 60 let 15. stoletja.
Iz vsega povedanega smo spoznali, kako je bila srednjeveška slovenska umetnost značilno razpeta med vplivi germanskega severa in romanskega juga in se je tako na svoj način uvrščala v zahodnoevropski kulturni krog.
krajincem, Tatarom in vsem ostalim narodnostim, katere bi radi asimilirali. In tudi pri nas se kaj -pogosto rado omenja slovenski nacionalizem in nam nasvetujejo večjo »odprtost«. Za naše domače razmere pa je zanimivo in zelo značilno, da se ni še noben neslovenski politični voditelj, 'ki ima opravka tudi s pristaši slovenske narodnosti, da se, ponavljam, noben neslovenski voditelj naprednih, intemacio-nali-stičnih strank še ni spomnil, da bi bilo morda dobro poznati jezik svojih pristašev in se z njimi pogovarjati v njihovem materinem jeziku!
Spričo stalnih izgub naše etnične skupnosti, kolonizacije slovenskih vasi, 'kratkovidne »odprtosti« slovenskih nogometnih klubov, pošiljanja otro'k v italijanske šole s strani marsikaterega pevca slovenskega pevskega zbora (!), Vključevanja Slovencev v vsedržavne italijanske napredne in nenapredne stranke, se mi zdijo priporočila o večji odprtosti resnično-nerazumljiva. Kakšna »odprtost« je tudi še potrebna? Vsiljuje se mi sum, da so ta'ka priporočila samo iskanje moralnega opravičila pred javnostjo in pred lastno vestjo za podzavestno že sprejeto asimilacijo.	Ubald Vrabec
in oljke
Skem narodu. Spomin na to so butare ali pre-smeci, 'kot jih tudi ponekod imenujejo. Butara pomeni v svojem jezikovnem izvoru »dar za letino«, torej priprošnji dar za dobro letino, presmec pa »darilna jed« (pridelek). Odtod pride, da pravijo ponekod na Slovenskem presmec tudi velikonočni orehovi potici v obliki »kblača« (hleba). Marsikje v Sloveniji so ljudje, zlasti mladi, zvesti starodavni navadi, da nesejo na cvetno nedeljo k blagoslovitvi v cehkev lepe butare, spletene iz raznih vrst lesa, največ pa iz vrbovih šib z mačicami,
povezanih in okrašenih s pisanimi trakovi, zlasti v narodnih slovenskih barvah. Ponekod, npr. na Gorenjskem se ponašajo tako otroci 'kot odrasli z zelo velikimi butarami, ki so okrašene tudi z jabolki in pomarančami, kar še najbolj spominja na nekdanje »darovalne butare«.
Lepo bi bilo, da bi se tudi na Primorsko razširila navada butar, v katere bi lahko tukaj vpletli tudi običajno oljkovo vejico.
A
E
(nadaljevanje s 3. strani)
neške Slovenije ali pa Karrnje. Na Primorskem so nenavadne asfaltirane ceste le po doltoah. Razsvetljavo po valsi iln začetne kanalizacije imajo že skoraj vse vasi Beneške Slovenije, s či-, mer se pa ne morejo toliko pohvaliti na sloven skem Primorskem. Vodovodi so na obeh straneh meje navadni kmečki vodovodi, ki Odpovedujejo v suši i)n mirazu.
Pač pa je neprimerno revnejši izgled beneških vasi od naselij na slovenski strani. Višjo Stanovanjsko kulturo od revnih hiš Beneške Slo-vetnije so imele pri morske vasi že od časa Avstrije. Od 1947 se izseljujejo beneški Slovenci iln Furlani množično v tuljlino. Na Primorskem se izseljujejo v tujino nipr. v Nemčijo ali Švico šelle prav zadnja leta, večina pa ise seli iz gorskih krajev do naijbližjega majhnega industrij Skega središča v dolinah, kjer’njihove nove hi sifce sestavljajo cele nove naselbine.
Kaj bosta pokazala letošnja popisa prebivalstva Jugoslavije in Italije glede demografskega stanja v naših obmejnih krajih.
Popis prebivalstva imamo z Obeh strani: v Sloveniji v 'letošnjem velikonočnem času, v Italiji novemlbra. Obje vij eni demokrafski podatki nekaterih pomembnejših beneških vasi kažejo, da bo padec prebivalstva v zadnjem desetletju (Od 1961 - 1971) tod Strahoten. Zelo močan pa, bo tudi v hribovskih 'krajih Primorskega. Prazne vasi nad Baško grapo, planoto Lomov nad srednjim tokom Soče, vasi Ob mejni rečici Idrijci na beneški to kanalski strani nimajo znakov resničnosti, v svoji praznoti Skoro brez živih bitilj so kot strahotna kuliiseriija za snemanje žalostnega filma o krajih, ki so bili. V Vidmu so že pred leti osupnili, ko so fotografi pokazali Ubijajočo zapuščenost in otopelost redkih starih ljudi: po vrsti v skoro vseh vaseh Beneške Slovenije, komaj dobrih par kilometrov od živega bogatega, vrvečega življenja videmskega mesta.
Goriška Okolica, spodnja Vipavska dolina, Furlanija onstran soče, Krais na Slovenski strani so dosti na boljšem. Toda 'ko pridejo redki Obiskovalci iz Ljubljane na Kras okoli Komna, pa ifcudi obstanejo, ko vidijo, kako je zaostal ta Kras, ki je bi'l pred prvo vojno zgled za napredek to razvoj na materialnem to gospodarskem področju celo osrednfji Sloveniji.
COlOtno Primorsko je na 'nižjem nivoju od Krainijske, toda veliki deli Štajerske, posebno kmetijske Občine Ptuja, Ormoža, deli Dolenjske Okolli Stične v hribih in še marsikje stojijo pod življenjsko raivniiijo Primorskega, ki se drži srednjega 'poprečja, razen hribovite Tolminske.
Kako vidite kulturno podobo Slovencev na Primorskem in Slovencev v Italiji?
Prostovoljno kulturno delovanje v razniih prosvetnih društvih je med Slovenci v Italiji precej 'bOlij Ohranjeno to ga s skrbjo gOjiljo, medtem ko je na Primorskem in tudi po celi SlOr veniji 'le malo prosvetnih društev. Še pevski zlbori iso redki. Pač pa ljudje v Sloveniji bero mnogo več kot Slovenci v Italiji.Televizijsko gledanje iin radijsko poslušanje je na obeh straneh zelo razširjeno. Zajniimivo pa je, da je branje časnikov na eni to drugi strani strogo ločeno, medtem Iko knjige bero eni to drugi iste iz istih Slovenskih knjižnih založb. Slovenske dnevnike Iz Slovenije 'berejo le redki Slovenci v Italiji,
medtem ko je »Primorski dnevnik« skoraj popolnoma izginili na Primorskem to ga bero le še nekateri v Novi Gorici in Kopru. Drži se še edino »Gospodarstvo«, ki ga relativno kar precej bero v slovenskih gospodarskih krogih, pa tudi navadni 'bralci. Pač pa se dobijo med Obiskovalci iz Primorskega v Gorici in Trstu, taki, ki Sicer prihajajo na kupovanje, pa le poiščejo in preberejo »Novi list«, »Katoliški glas« in morda še kak koledar, ki ne sme biti svobodno razstavljen na iprOdajo v kiosk ih. Verjetno bi svobodna prodaja teh listov pri nais ne dosegla vznemtojiive višine, če bi bili prosto dosegljivi.
Šolstvo je na obeh straneh z osemletno Obvezo, toda v Sloveniji je zelo pestra izbira srednjih šol, raznih strokovnih in industrij skoh šol ter tečajev. Rimski centralizem je strahoten, medtem ko v Sloveniji ustanavlja šole vsaka Občina, celo vsako večje podjetje, kakor se mu pač ljubi. Edina ovira je zmerom le vprašanje sredstev, k'i jih, pa čeprav pičle, zmerom izvrtajo. Visoke šole v Ljubljani' to celo v Mariboru zmerom obiskuje po nekaj sto visokošolcev s Primorskega, seveda manj kot itz tistih kraljev, ki jim ležijo visokošolske ustanove pred pragom, Ljudje ugotavljajo, da se pri mlajšem rodu, ki prihaja iz slovenskih šol v Italiji, čisti besedišče, ki je bilo doslej v bližtoli Trsta in Gorice zelo zanemarjeno. Na Primorskem je isti pOjav. Kajpada ima ta puristična medalja tudi svojo senčno stran. Izgubljajo se primorska narečja v bledi radijski, še bledejšd televizijski in časnikarsko Standardizirana slovenščini. Ljudska pripovedna umetnost pravljic, pregovorov in Starih napevov je v zadnjih zdihljajih in se pri nijeni smrtni postelji vrstijo etnografski znanstveniki z magnetofoni, da bi ujeli na trakove zadmlje žive priče. Isto poslanstvo opravljajo sla-vlteti pri ugotavljanju besedišč primorskih narečij to glede tega segajo tudi v posebno go-gaJto področje beneško-slovenskih narečij. Nekatere šege to navade pa doživljajo neke vrste preporod, ki ni zmerom čist, ker mu botrujejo razni turištično-trgovski nagibi.
In kaj mislite o »odprti meji«?
S sedanjo odprto mejo je preprostemu človeku z ene to druge Strani popolnoma jasno na dlalni, kako teče vsakdanje življenje, kje so senčne iln sončne Strani na eni ali na drugi strani: kaj zaslužijo v tovarnah, kaj v trgovinah, kaj kmetje v vinogradih to na njivah, kaj v uradih, kje so prednosti jugoslovanskega socialnega zavarovanja, v katerih kategorijah italijanskega. Zaiprta meja je prinesla več migrcilje kot Odprta. Ni kaj prebirati. Prebirajo si le tisti, ki co prišli od daleč preko Slovenije, da smuknejo na drugo stran.
Kakor hitro pa se dvignemo iz vsakdanjega Osebnega življenja na raven sistemskih ureditev enega to drugega družbenega sistema, odpove sleherno znanje. Na Slovenski strani zmečejo v en koš pokrajino to deželo in ne vedo za politično to upravno mesto prefektur to kvestur na ozemlju, kjer prebivajo Slovenci v Italiji. O bOlj politično vzgojni nalogi krajevnih avtonomij v Občinah v primer j avi z upravno pomembnostjo se navadnim lj udem na Primorskem nliti ne sanja, ker imajo opraviti s svojimi lastnimi velikimi Občinami, ki imajo kar vse odločilne vzvode v vseh prosvetnih iin gospodarskih zadevah, celo v samih podjetjih, kjer jim šele samoupravljanje postavlja meje. Na italijanski Strani meje pa
Kavčiča, ki ga imajo za vrhovnega predsednika Slovenije.
Kaj vedo v Sloveniji in na Primorskem o delovanju in gibanju slovenske narodne skupnosti v Italiji?
Težko 'boste našli človeka, da bi vam mogel povedati vaij eno izmen Umen 'slovenskih voditeljev ali v Slovenski kulturno gospodarski zvezi ali v Slovenski skupnosti ali v katerikoli politični italijanski stranki,, v kateri sordelujeijo Slovenci. Na splošno sploh ne vedo, kako so Slovenci politično diferencirani,vedo pa dobro, da so kar precej diferencirani.
Maksim Gaspari	Velikonočni	čas
Slovenci poznajo bore malo upravno iln politično dogajanje v Sloveniji. Poznajo po imenu le predsednika izvršnega svet Slovenije Staneta
Pač pa vedo v Sloveniji, seveda le v političnih in kulturnih krogih, za Borisa Pahorja, ker je kričal kat grešna duša v vicah, da niiimajo Slovenci nobenega patrona v Sloveniji, ki bi nad njimi držal zaščitno roko to jim pomagal, da končno zlezejo na mejo enakopravnosti.
Sramežljivo zadovoljni so kulturni krogi v Sloveniji, ko so jim nekoliko kasneje vsaj resolucije kOt javnik političnih organizacij potrdile, da je nemirni Pahor le imel prav to da so lahko vsi Slovenci Obeh strani meje srečni, da je prišel iz koncentracijskih talborišč, pa čeravno njegov glas ni zmeralj prijeten.
Dovolite mi,da zaključim ta intervju brez vašega vprašanja o velikonočnem vzdušju.
Letos je bila dominantna barva vseh javnih tržišč Slovenije v dnevih pred cvetno nedeljo sivkastozelena 'barva mediteranskih oljk to kipeče pomladanske barve butar po notranjih pokrajinah Slovenije.
Ne samo cvetno nedeljo so se zibale po cer staih proti cerkvam visoke miroljubne rakete butar, ki niso mogle v avtomobile.
Titov državni Obisk papežu Pavlu VI. spada v letošnja praznovanje Velikonočnih praznikov kot velikonočni pirh, kot simbolični Obet, da bo pokoncilska slovenska Cerkev dobila svOje pravo mesto v Slovenskem sooiadilstionem svetu.
Starodavni slovenski čut za pogodbeno državnost
»The Genesis of the Contracfuat Theory and the Installation of the Dukes of Carin-thia« je naslov 'knjige, ki jo je napisal dr. Jože Felicijan (tiskala Mohorjeva tiskarna v Celovcu). Torej, 'kot bi v prostem prevodu povedali: »Nastanek pogodbeno-državne teorije in ustoličenje 'karantanskih 'knezov«. Knjiga v prvi vrsti osvetli in dokaže vpliv, 'ki ga je imel starodavni običaj umeščanja 'karantanskih knezov na Izjavo ameriške samostojnosti. Slovensko zgodovinopisje je to knjigo doslej prezrlo, zato naj tu opozorim nanjo.
Thomas Jefferson, blavni oblikovalec Izjave o ameriški samostojnosti, je starodavni slovenski običaj spoznal ob študi’ju znamenite knjige »De la Republique« v kateri ga Francoz Bodin natančno opiše. Dr. Felicijan je
Pisma urodnlšlvu
PREDMEJSTVO IN KULTURA
Kulturna in prosvetna dejavnost v primorskem zamejstvu je zelo živahna, daši gotovo ne manjka ne težav in ne zaprek, s katerimi se mora stalno boriti. Pirarv zato UL [pričakovali, da se bo v predmeljstvu, kjer podobnih težav ni, kultura M prosveta razmahnila nad vsa pričakovanja, vendar šele zadnje čase kaže krepkejšo rast iin je sorazmerno še vedno slkromna.
Vzrdkii za to so'številni, povezani s spremenjen im gospodarsko družbenim položajem, raz-kroij vaiškah in trških sretnlj, pomanjkanje naveza/ve na nekdanja središča, požrtvovalni, duhovnik^ ki prosvetno več ne delujejo, deniamišika miselnost itd. Vsemu temu pa je vzrok, domne-valjo številna, prav dejiStvo, da kultura (in prosveta nista več v znamenju boja za narodno preživetje in zalto da Ije tako stamlje neizogibno.
No, gotovo bo to delno držalo, dvomim pa, da bi moglo razložiti biistvo vprašanja. Bistvo je v pomanjkanju močnejšega kulturnega žarišča v predmejstvu, ki bi teisneje povezovalo pred-mejsko razumništvo. In čeprav so zrasla mnoga središča, le nilso razvila primernega ‘kulturnega utripa, tako da bi stopila na raven vseslovenskega kulturnega prostora.
Ne nazadnje je bila temu kriva nezadostna pozornost osrednjih odločujočih dejavnikov v slovenski kulitunl. Pa ne le zaradi osrediščenega pojmovanja vsega narodovega življenja. Porajajoče se kulturne Skupine niso bile deležne potrebne pozornosti, da bi mogle zrasti na višjo raven. Tudi zaradi načina vrednotenja kulturne smeri in izživeti a! Za Slovenijo res ne more biti samo ene veljavne formule za vrednotenje Hz ražlioniih itraldlitoilj zrasle kulturne ustvarjalnosti in tolliko manij, če bi ta formula bila kulturni okus enega samega središča.
To je prišlo še posebno do izraza prav v predmejstvu Primorske, kjer je značaj ljudi sredozemski, različen od celinskega značaja drugih slovenskih predelov, Sn ob tem precej drugačen tudi njihov kulturni čut. Zalto bi bilo nujno v 'slovenski kulturni dejavnosti! to sredozemsko prviino bollj upoštevati ter ji dati, da se izrazi. To bi moglo slovensko kulturno celoto samo PbogaltlM.
Ob talko široko odprtem mejnem sodelovanju mora zamiisel celotnega kulturnega prostora dobiti vso podporo, da se ponovno oblikuje ta dozdaj okrnjeni del slovenske kulture, v katero naj 'spet polnokrvno prispeva.
J. Š.
Bodinovo knjigo, ki jo je Thomas Jefferson imel v svoji knjižnici, študijsko preučil. Jefferson je' v knjigo vnašal opombe 'in se je tudi podpisoval z začetnicami svojega imena, da je poudaril pomembnost vsebine in opomb. Njegov podpis je tudi pod opisom ustoličenja slovenskih knezov, kar dokazuje, kako ga je ta običaj zanimal in prevzel.
V	takratnem pojmovanju državnega samo-drštva poznofevdalne dobe je bilo načelo sa-modržne oblasti povsem naravno in kako drugačno pojmovanje nesmiselno. In vendar se je našel narod, kjer je bila oblast, torej vladanje že od vsega začetka pogodbeno med narodom in vladarjem. To je Jeffersona potrdilo v prepričanju, da zamisel o pogodbeni oblasti ni domišljija, kot so zatrjevali nasprotniki, češ da še v nobeni družbi in nikdar podobna pogodba ni bila sklenjena.
Na podlagi te knjige je imel senator Frank Lausche v ameriškem senatu govor, v katerem je seznanit ameriško javnost o zgodovinskem dognanju dr. Felicijana, o slovenskem narodu in njegovi starodavni demokraciji, kajti dr. Felicijan predstavi slovenstvo v pomenu političnih in državniških znanosti in obenem tudi slovenske zgodovinske in zemljepisne podatke. Knjiga, ki obsega 138 strani, je odlično znanstveno delo in nas Slovence predstavlja svetovni javnosti na tistem področju, katerega pomena se skoraj nismo zavedati.
Med Slovenci so taki, ki gledajo na narod predvsem kulturniško in literarno-zgodo-vinsko in trdijo, da naši predniki niso imeli državnotvornega čuta ali pa vsaj ne dovolj.
Toda kdaj se bo zgodilo, da se bomo že v šoli naučiti pravilno ceniti naše narodne vrednote in se jih zavedati! S splošno nači-tanostjo pa se seveda ne more vse pojasniti.	J. Š.
Po vsem svetu so naletele na velikanski odmev teorije Švicarja Ericha Danlkena, da so se v predzgodovinskem času večkralt izkrcala na na naši Zemlji razumna bitja iz drugih svetov in pustila o tem sledove.
Znani slovenski katoliški filozof dr. Jakob Aleksič je v predavanju, ki ga je imel nedavno za študente v Ljubljani, nastopil proti temu mitu. V predavanju pod naslovom »Erich von Da-niiken in sveto pismo« je zavzel Stališče do teorij tega aVtorja. Te je razvil Erich von Daniken zlasti v svojih knljigah »Spomini na prihodnost« iln. »Nazaj k zvezdam«, ki Sta doživeli izreden uspeh na knjižnem trgu. Prevedli so ju v mnoge jezike, itudi v slovenščino. V Obeh knjigah se Daniken veliko sklicuj© na pričevanje iz svetega pilsma. Zalto mehi dr. Aleksič, da je vredno, da odgovori na Damikenovo pisanje. »Danikeno-ve knjige mals silijo, da se bolje seznanimo s svetim pismom in z znanstveno arheologijo. Daje jo nam priložnost, da poživimo v sebi zanimanje za znanost o minulih časih«, piše dr. Alek sič v knjižici, ki prinaša omenjeno njegovo predavanje in je izšla v založbi »Naše tromostovje«. »Tovrštno zanimanje je v današnjem svetu veliko, «'nadaljuje avtor. »Pa je tudi važno in vedno aktualno, Kajti če nimamo pravega, znanstveno utemeljenega Odgovora na vprašanje o naši človeški preteklosti, če ne vemo, Odkod smo, kakšen je naš izvor, tudi ne moremo vedeti, fea/ smo, ker Stvari prav spoznamo šele po njihovih j
»FINŽGARJEVA PISMA FERDINANDU KOLEDNIKU«
Družba sv. Mohorja v Celovcu je pred kratkim izdala in zalložila knjjilgo »Fihžgairjeva pilsma Ferdinandu Koledniku«. Pisma je zbral iln knjigo uredil prof. Martin Jevnlikar, ki je napisal tudi uvod in opombe. Knjigi je dodal bibliografijo spibov sin prevodov dr. Ferdinanda Kolednika, pa tudi nekaj ocen in čaJsnllških poročil o njih. V opombi na eni naslovnih strani je rečeno, da je Mohorjeva družba v Celovcu izdala to knjigo za stoletnico rojstva Franca Šaleškega Finžgarja.
Ohranjenih in objavljenih Finžgarjevilh pisem Koledniku je 86, nekatera pa so se izgubila ali bila po nesrečnem Slučaju uničena. Pisma pomembnih ljudi so vedno zanimiva, vendar pa moramo priznati, da smo oStalii Ob teh pismih nekoliko razočarani, ker v nljlih govori Finžgar le o maločem drugem kot samo o prevodih svojih del. Včasih ižrasai svoje in druge Skrbi in delo, včasih tudi svoje mnenje o Okoliju. Takoj pa je videti, da si dopilsovavca nišfoa imela bog-vekaij povedati razen zanimanja za prevode in pisma ničesar ne dodajo FJnžgarjevemu liiku v očeh Slovenske javnosti. Mo>fda se je zdel dr. Kolednik Finžgarju predddaljen, da bi mogel razumeti domače 'Slovenske razmere ali da bi mu 'kaj več razlagal o rujih. Zdi se, da So vsa pilsma napisana bolj ali manj v naglici.
Knjiga je vzorno urejena in brez vsakršnih tilSkovnih napak, kar je tako urednikom kolt. tiskarni v čast.
fj
—	o —
RODITELJSKI SESTANEK
Ravnateljstvo NIŽJE SREDNJE ŠOLE V GORICI, ul. Ramdacčio' 10, sporoča, da bo v petek
16.	aprila 1971 ob 18. uri v šolskih prostorih roditeljski sestanek.
vzrokih. In če ne vemo, kaj smo, tudi ne moremo prav odgovoriti na vprašanje, čemu smo in kaj hočemo. Nujna posledica tega mora biti, da zavlada nad namli 'Sistem splošne manipulacije, ki ravna s človekom kolt s »potrošniškim blagom«.
Dr. Aleksič prikazuje osebnost Ericha von Danlkena ih njegove teorije ter njihov nastanek iz psihoze, ki so jo povzročile govorice o letečih krožnikih, katere so Objavljali tudi čošnliki. Zlasti v Švici, kjer je Daniken doma, so ljudem zelo razburile fantazijo. Dr. Aleksič razloži potem odgovor znanosti na, te govorice im na Da-nikenove teorije ter poudari besede nekega nemškega znanstvenika, da znanost doslej ne razpolaga niti z enim samim oštahkom kakega letečega krožnika ali s kakim predmetov iz drugih svetov, ki bi potrdil resničnost takih govoric in teorij. Po sodbi Aleksiča je Daniken »produkt siiStema splošne manipulacije in spreten manipulator«. »Družba v sistemu splošne manipulacije ne vpraša, kaj je blago bitno vredno, ampak kalko je uporabno za trenutno potrošnjo. Ker ji je Daniken takšno blago ponudil, je hlastno segla po njem In DanikemioVi knjigi sta postali beštsellerja.«
— o —
Zaradi pomanjkanja prostora smo morali izpustiti nadaljevanji »Smrt v pomladi« in »Potovanje po Skandinaviji«.
Vabljeni so Starši in njihovi namestniki.
Dr. Aleksič: „
: m
m
Pa smo priromali po dolgi zlimi do Velike noči, do vesele, pestre Sin cvetoče Velike noči, znanilke pomladi im novega življenja. Od vseh praznikov v leltu ‘je Velika noč najbolj vzpodbuden in optimizem vMVačoja: poleg svojega verskega pomena, iti ga posameznik bolj ali manj globoko občuti im praznuje, ima Velika noč tudi svoj profan značaj, povezam z nastopom novega letnega časa: gospodinje si zadajo naporno na logo, da korenito počistijo stanovanje, da oipe rejo zavese, saj gremo lepemu vremenu naproti im mora biti vse sveže, da se sveti; vsakdo si rad kupi kaj novega za Obleč in mestne ulice zaeveto v pestrih, mikavnih barvah kot vrtovi, lcljerse bohotijo prav zdaj mairdilse', hijacinte im tulipani v svojih čudovitih barvah in vonjavah
Kako rjavo pobarvati pirhe?
Da pa ne bo opis Velike moči preveč pesniško osladen, naij se zdaj lotim nekoliko bolj prozaične plati tega praznika; jedače. O pirhih ne bom veliko pilsala, Saj se vsaka gospodinja brez težav sama znajde glede na svoj prosti čais in navado. Morda bo katero zanima-
lo,	kako rjavo pobarvati jajca: kuhana in še topla jajca namočite za daJlj časa v vodo, kjer ste že prej namočile rjav k rep papir, ki ga boste še našle v kakšni tradicionalni stari drogeriji Če te lepe, čokoladne pirhe samo ročno pobarvate ali jim nalepite ljubke velikonočne sličice, ki so tudi v prodaji, ter j ih kombinirate z rumenimi ali oranžnimi pirhi v pleteni košarici, bo to zelo učinkovi/t okras za velikonočno mizo.
Recept za skutine štruklje
Zdai pa dva recepta: pri prvem se mi že ob samih milslih sline cedijo, gre namreč za dobro, mehko kuhane skutine štruklje, ki so šli žal kar precej v pozabo.
Za testo potrebujemo: 30 dkg ostre moke, 1 jajce, mlačno vodo, sol, žlico olja, 2 dkg suro vega masla. Za nadev pa: 3 dkg surovega malsla ati margarine, 2 rumenjaka, 30 dkg skute, 2 dkg zdroba, l dl smetane ih sneg dz 2 beljakov..
Pripravimo jih pa takole: presejana molki primešamo razžvrkljano jajce, vodo, sol in olje. Vgnetemo gladko, a malo trše vlečeno testo. Po pofl/iurnem vzhajanju ga narahlo razvaljamo, razvlečemo, toda ne tako tanko kot za pečen štrukelj. Robove odrežemo, testo pokapamo z m a-
slom, ga namažemo z nadevom, štrukelj zavijemo, ga položimo na prtič splaknjen z vročo .vOdo ‘im ožet, povežemo z belo nitjo in počasi kuhamo pol ure v slani vreli vodi. Kuhan štrukelj odcedimo, ga pustimo 5 minut v prtiču in ga šele nato razvijemo in zrežemo s tankim ostrim nožem na rezine. Preden serviramo, pokapamo še z raztopljenim surovim maslom, na katerem smo popražile kruhove drobtine.
Nadev: usrovo maslo alli margarino umešamo z rumenjakoma, dodamo pretlačeno skuto, zdrob, smetano in trd sneg iz beljakov. Lahko dodamo še očiščene rozine in štrukelj serviramo s kompotom.
Desert
Kot desert pa vam svetujem polnjene pomaranče. Za 4 osebe: štiri enake, precej velike pomaranče, majhno konzervo ananasa, 8-10 dalte-ljev, 4-6 mehkih suhih fig, 50 gramov rozin, 2 žlici sladkorja, 2-3 kozarčke Sherryja. Za okras 4 Vložene črešnje.
Pripravimo ,pa takole: najprej očistimo rozine, jih operemo, posušimo in za pol ure namočihio v kozarcu Vina. Pomaranče operemo, obrišemo in odrežemo pokrovček tam, kjer je pecelj. Izdolbemo jih z nožem din nato z žličko, ne da bi poškodovali lupine, katere operemo, odcedimo in postavimo v hladilnik. Sedaj Očistimo čredico belih nllti 'in pešk, jo zrežemo na majhne koščke in s sokom vred Stresemo v skledo. Dodamo ananas, zrezan na trikotnike, izkoščičene
ddtelje, na koščke zrezane fige, sladkor in vino. Pomešamo iln vsaj za eno uro postavimo v hladilnik. P redno serviramo, napolnimo pomarančne lupine s sadno mešanico in okrasimo s češnjo.
Za konec pa še vsem zvestim bralkam Novega lista in njihovim družinam — veselo in zadovoljno Veliko noč!	Martina
— o —
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Branislav Nušič KAJ BOJO REKLI LJUDJE
igra v štirih dejanjih
V ponedeljek, 12. t. m. Ob 20. uri v ŠTE VER JANU
— o —
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU - SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA - GORICA -ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA
v sodelovanju z E.M.A.C. iz Gorice Dominik Smole ANTIGONA
V četrtek, 15. t. m. ob 20.30 za okoliške abonente Avtobus št. 1 vozi Stoži: Pevmo Odhod ob 19.35,
Oslavje, Števerjaln - Dvor Odhod ob 19.45 -Bukovje, Podgora.
Avtobus št. 2 vozi skozi: Vrh odhod Ob 19.45, Rupo, Peč.
Avtobus št. 3 vozi Skozi: Doberdob odhod ob 19.45
-	Poljane.
Avtobus št. 4 vozi Skozi: Jamlje odhod ob '19.45 Dol, Gabrje, SovOdnje, Štandrež. v petek, 16. t. m. ob 20.30 za mestne abonente v Katoliškem domu v GORICI
Prejeli smo:
Jlehaj	misti	ob	„pogledih’’
Že dlje časa, nekako od njenega rojstva, prebiram ali preletavam to stran Novega lista ih moji občutki nihajo med frekvencama, ki si nista zelo daleč. Najprej me dolgočasijo vedno ista imena člankairjev (no ja, tudi dve, tri osebe so že skupina), pa vendar pravi pripis v zadnji četrtkovi številki, da je ostalo toliko zanimivih člankov — upam da od različnih avtorjev — na mizi!?
Pa bi zato ralda zdaj podrezala naše nadebudne mlade ljudi, do zdaj molčeče In tihe, naj vendar .izkoristijo to stran Novega lista in ga popestrijo z novimi pogledi, z novimi načinom pisar nja in izražanja im z novimi problemi, pa četudi bo na začetku malo hudo in bo kaij šepalo. Nič hudega, najboljša šola za izbilstritev vseh teh stvari je prav pisanje, to je izoblikovanje neizrečenih misli tako, da dobijo jasnejšo obliko na papirju; in ko bodo postale jasne na papirju, se bo marsikaj razjasnilo tudi v naši glavi, kjer je bilo prej morda še v nebulozni obliki. Naj bodočih člankarjev ne bo strah kritik; tudi kritike so potrebne in konstruktivne: in ker smo na Strani, namenjeni mladinski skupini, mora biti kritika dobrohotna in ne prehuda, kajti po-.poln časnikar se še nihče ni rodil — tudi Novi list ni časopis, ki bi si lastil pravico »mojstra tednikov«.
Ta članek sem pravzaprav začela zato, da bi pobarala Alenko, zakaj se tako borbeno zaganja proti reviji »Antena«. Ne poznam »Antene« (in to je dobro, kajti po Alenkinih besedah je nadvse kvarna), ne Alenke, a to ni važno. Tudi ni več važno, da bi trgala njen članek po vsem tem, kar sem zgoraj napisala. Tudi Alenka se uči, kot se moramo učiti mi vsi, da zmerno,
tehtno 'ih brez kompleksov (kar je sicer zelo težko), presojamo dogodke, ljudi, čas ih z njim povezane pojave. Bila bi rušilka idealov, če bi se člamkairlidi 'pomilujoče nasmehnila za njen vnet nastop proti reviji, ki naj bi v »socialistični družbi« me smela obstajati (pa obstaja, kajti revija je popularna — Alenkine besede! — ima Visoko naklado in mladina v Sloveniji jo rada bere!). S tem svojim ožigosanjem ih s podrobno statistiko pa je Alenka naredila »Anteni« nehote tudi precejšnjo uslugo: dobro vemo, da je v današnjem času najboljša reklama prepoved zaradi opolzkosti im »pikantnosti«; in zdaj bo še tiisti, ki »Antene« ni poznal, iz gole radovednosti povprašal po njej.
Alenka ima seveda prav in se z njo strinjam glede puhlosti takih revij, a kaj zdaj? Takih revij je na kupe, pri nas, v Sloveniji, drugod; vedno bolj so iskane, brane. Ogledalo našega časa? Prav te dni sem prebirala zgodovinske in kulturne zapiske Benedetta Croceja, in ko obravnava evropsko iln italijansko vzdušje v letih 1901-1914, uporablja besede: »Pojavilo se je izkrivljeno in mračno duševno stanne, lakomno iskanje užitkov, mrzlična sla po oblašti, nemir iin istočasno nenaklonjenost im brezbrižnost, lastna tistemu, ki živi zunaj tistega centra, ki je za človeka etična in verska zavest.«
Odpor posameznika proti temu je koristen im dragocen — še najbolj dragocen pa bo za njega samega, kOt dokaz, da se še nd okužil z bacilom »stiske, praznine, brezbrižnosti, neodgovornosti,« im vseh teh tegob, ki so težile in ki težijo svet na vseh področjih, in naš slovenski kulturni prostor žal ni oaza večne sreče in spokojnosti.	Marija
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 11. aprila, ob: 8.00 Koledar; 8.30 Kmetijska dddaija; 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste; 10.45 Za dobro voljo; 11.15 Oddaja za najmlaljše: Wfde: »Setoič-nii velikan«. Pravljtea. Dramatizacija li voidlstvo Lombar j evia*. Igrajo Alaini RO; 12.00 Nabožna glaisba; '12.15 Vera ;iln naš čas; 12.30 Staro' 'in novo v zabavni glasbi predstavlja Naša gospa;
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30 Glasba po željah;
14.45 Glasba d!z vsega sveta; 15.30 »Mala gospa velikega doma«. Dramatizirana zgodba. Po' povesti J. Londona dnamaltlziralain zrežirala M. Skrbilnškova. Igrajo člani Slovenskega gledališča v Trstu; 16.35 parada orkestrov; 17.30 Revija zborovskega petja; 18.00 Miniaturni koncert; 18.45 Bednarik; »Pratika«; 19.00 Lahka glasba; 19.15 Sedem dni v 'svetu; 19.30 Filmska glasba; 20.00 Šport; 20.30 Naši kraji iln ljudje v Slovenski u-metaiošti; 21.00 Semenj plošč; 22.00 Nedelja v športu; 22.10 Sodobna glaisba. Osterc: 4 Gradnikove pesmi, za mrspr. In godalni kvartet. Izva-jata mspr. Glavakova in Zagrebški godalni kvartet; 22.20 Zabavna glašba.
♦ PONEDELJEK, 12. aprila, ob: 8.00 Koledar; 8.30 Godalni orkestri; 9.00 Glasba za praznično jutro; 10.00 Beličič: »POt v Emaivs« — pomladanski izlet na Kras; 10.30 Simfonične 'skladbe Antona Lajovica. C apriorno; Adagio. Orkester RTV Ljubljana, vodita Prevoršek In Cilpči; 11.15 L. SmOtlak »Pirhli«. Mlad. igra; 11.35 Mali vokalni ansambli; 12.10 Kalanova; »Pomenek s poSlušavkami«;
12.20 Za Vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah;
14.45 Glasba ilz vsega sveta; 15.30 S. Škufca: »Janko in Metka«; Otroška spevoigra v 5 'slikah. Igrajo člarii Slovenskega gledališča v TrStu, režira Lukeš; 17.10 Trio Askarj a Kjudra; 17.20 Za mlade poslušavce: Disc-time - Obletnica meseca: »12. april 1961: Prvi človek v vesolju« — Ne vse, toda o vsem; 18.30 Deželni skladatelji. Smare-glia: 2 canzoni gradesi; Salve Regina; Pater mo-ster; A ve Marta. Izvajajo: sopr. Berce - Ko šuta, pianist Demšar ih organist Mamiolo-, 18.45 Motivi’, ki vam ugaljaijO; 19.10 Velikonočne pesmi Alberta Miklavca; 19.20 Zbor »Coštanza e Concor-diia« & Rude; 20.00 Športna tribuna; 20.30 Glasbene razglednice; 21.00 Jalen: »Zgodnji macesen«;
21.20 Romanltične melodije; 21.45 Slovenski solisti. Pianist Aci Bertoncelj. Bjetinski:	Partita; Merku: Epistdla a Lojze Lebič; 22.05 Zabavna glasba.
♦ TOREK, 13. apriila, ob: 7.00 KdlPdar; 7.30 Jutranja 'glasba; 11.35 Šopek Slovenskih pesmi; 11.50 Violinist Pacchiori iln njegov ansambel: »Modern Gypsy«; 12.10 Bednarik: »Pratika«; 1225 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vais - Novice iz sveta lahke glasbe; 18.15 Umetnost, književnost in pri reditve. 18.30 Komorni koncert; 18.45 Ansambel »Los Marimberos«; 19.00 Otroci poijč; 19.10 N. Zorzenon: Zgodbe iiz življenja v ladjOdelnidi; 19.25 Zbor »Rečani« iz Ljes, vodi Marchig; 19.45 Glas-1 beni beSt-sellerji; 20.00 Šport; 20.35 Puccini »Ma-non Lescaut«, opera. V odmoru (21.10) Pertot: »Pogled za kulise«; 22.50 Zabavna glaisba.
♦ SREDA, 14. apriila, ob: 7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glaisba; 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol); 12.10 Brali smo za vas; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade pošlušavce: Ansambli na Radiu Trst -Slovarček sOdobne znanosti - Jevnlikar: »Slovenščina za Slovence«; 18.15 Umetnost; 18.30 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnihšdl); 18.50 Kon-certilsti naše dežele. Violinist Nereo Tonaizzi, pri klavirju Baldini; 19.15 Higiena iln zdravje; 19.25 Jazz; 19.40 Iz potnetorbe Milka Matičetovega;
20.00 Šport; 20.35 Simf. koncert. Ponosi: Kristusovo vstajenje, oratorij; 21.55 Za vašo knjižno polico; 22.10 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 15. aprila, ob: 7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek Slovenskih pesmi; .11.50 Saksofonist Getz; 12.10 POd famim zvonom župne cerkve prt Sv. Jakobu v Trstu; 12.40 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce :D'ilsc-tiime - Kako iln zakaj - Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost; 18.30 Umetniki 'iln občinstvo, pripravlja Pertot; 19.10 Pisani balončki; 19.30 Izbrali smo za vas; 20.00 Šport; 20.35 L. Malerba: »Mož, žena, muha«. Radijska drama; 21.15 Večer z zabavnim orkestrom RAI iz Riima pod Vukelichevim vodstvom iln Alessan-drotniljevo skupino »I Cantori Modemi«; 21.55 Skladbe davnih dob; 22.10 Zabavna glasba.
♦ PETEK, 16. aprila, ob: 7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glasba-, 11.40 Radiio za šole (za II. stop-
TEDENSKI PREGLED
ODBOJKA
Prvo prosto nedeljo po končanem prvenstvu Najkvalitetnejši je bil turnir v Kamniku, katerega so se udeležila tri najboljša slovenska moštva Iz Slovenije: Kanal, Črnuče, domači Kamnik ter kot gost zgomiški Kras. Naša ekipa je na tej priredivi dosegla svoj največji uspeh, saj je v tako ostri konkurenci zasedla prvo mesto. Zgoničani so odšli na potovanje, da krajši izlet izkoristijo za koristen trening. Odločeni so bili zaigrati čimbolje, vendar Si ni nihče pričakoval boljše uvrstitve proti tako kakovostnim ekipam.
Razvoji ob mreži so že od začetka dali Slutiti, da bomo priče res kakovostnim srečanjem, salj 'so si stale naisprOti tri 'povsem enakovredne ekipe, ki so igrale na 'izredni 'tehnični ravni, le moštvo iz Črnuč ni moglo resno ogrožati ostalih konkurentov. Že v prvi tekmi so našli predstavniki pokazali izredno hitro igro, katero je omogočal predvsem jugoslovanski sistem sojenja, ki je nekoliko bolj popustljiv prt prstni -tehniki. Drasič iin tovariši so tako brez posebnih težav odpravili ekipo Črnuče.
Najzahimivejša je bila brez dvoma druga tekma, ko so belo-rdeči igrali proti Kamniku. Napadi in protinapadi so si sledili kot na tekočem traku, blok je na obeh straneh deloval skoro 'brezhibno in le dobro plasirane žoge so prinašale točke zdaj temu, zdaj onemu. Kras je v odločilnem setu vendarle zmagal, kljub bučnemu navijanju domačinov za svoje ljubljence. Športna publika je Ob koncu z burnim ploskanjem pozdravila zasluženo zmaigo naših odbojkarjev.
V zadnji tekmi je Kras igral proti Kanalu. Uspešno So Zgoničani gradili Igro 'le v prvem sPtu, nhto pa jiih je premagala utrujenost (odigrali so namreč osem setov v štirih urah) in morali so kloniti, čeprav z minimalno razliko 2:1. Kljub porazu in ker je Kamnik premagal moštvo Kanala, so Zgoničani osvojili turnir za-radi boljšega količnika v točkah in tako pripravili vodstvu ter navijačem lepo presenečenje, so nekatere naše ekliipe izkoristile za turnirje.
ŽENSKI TURNIR V INNSBRUCKU
V Innsbrucku pa je bil konec preteklega tedna na sporedu mednarodni ženski 'turnir, katerega se je udeležila tudi okrepljena ekipa Brega
njo Osnovnih šol); 12.20 P. Benigno: »O odkritju antibiotikov. Streptomičilna iln zdravljenje tuberkuloze«; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce; Govorimo o glasbi; 18.15 Umetnost; 18.30 Radio za šble (za II. 'Stopnjo osnovnih šol); 18.50 Sodobni 'Slovenski skladatelji. Lebič: Korant. Simf. orkester RTV Ljubljana vodi Hubad; 19.10 Bemo-biini - Bompianl: Od humanoida do robota (1) »Starodavna človekova težnja«; 19.20 Vokalni oktet »Gallus« iz Ljubljane vodi Lopamik; 19.35 Novosti v naši diskoteki; 20.00 Šport; 20.35 Gospodarstvo iln delo; 20.50 Koncert operne glasbe; 21.40 Folklorni plesi; 22.05 Zabavna glasba.
♦	SOBOTA, 17. aprila, ob: 7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek 'Slovenskih pesmi; 11.50 Vese® motivi; 12.10 Tone Penko: Skrivnostni svetžuželk; 12.25 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba i'z vsega sveta; 15.55 Avtoradio - oddaja za avtomobiliste; 16.10 Operetni Odlomki; 16.40 »Velika zvezdnica«. Napisal M. Soldati, dramatiziral M. Košuta. Izvajajo dijaki Slovenskih višjih 'srednjih šdl v Trstu; 16.50 Znani pevci’; 17.20 Za mlade poslušavce: Sobotni sestanek „ Slovenski znanstveni delavci z univerze - Moj prosti čas; 18.15 Umetnost; 18.30 Nepozabne melodije; 19.10 Družinski obzornik; 19.30 Zbor»Roča Racin« iz Skopja vodi Prokopiev;
20.00	Šport; 20.50 Stare slovenske ljudske igre: »Gospdd s Preseka«. NapiSal F. Škofič, predstavil Iln priredil F. Mahnič. Radijski oder, režira Peterlin; 21.30 Vabilo na pleš; 22.30 Zabavna glaisba.
DOMAČEGA ŠPORTA
skupno z devetimi italijanskimi, nemškimi ter avstrijskimi moštvi. Naša dekleta so 'odšla na pot z veliko negotovostjo, salj ni nihče poznal vrednosti teh tujih ekip. Na Igrišču pa so se stvari Odvijale za nas zelo povoljino, salj so Jur-kičeva dekleta kar po vrsti izločala nasprotnice in tako dokazala tudi avstrijski publiki vrednost naše odbdjke. Vfiinalu sta se teko znašli ekipi Munchena 'in naše plave, ki so se okrepile z Borovko Pečarjevo ter s prvoldigašico Zavadlavovo. Dekleta z Bavarskega sodijo v sam vrh nemške ženske odbojke, čeprav ne nastopajo v prvi ligi, ker je tam Sistem tekmovanja razdeljen po deželah. Tako so torej DPiinčanke našle na svojd dotlej zmagoviti poti nepremagljivo oviro. ki bi delala precej težav 'tudi marsikateri Italijanski ekipi. Kljub temu so se Brežanke vrgle z vso vnemo v bolj lin pokazale maloštevilni publiki ter povprečnim organizatorjem turnirja, kaj je prava odbojka.
Po dolgem in zagrizenem boju je zmaga pripadla Munchemu; naše predstavnice pa so lahko nadvse zadovoljne z doseženim drugim mestom.
KOŠARKA
SILOPLAST - BOR 41:34 (26:18)
Bor je v nedeljo odigral v Novellari eno svojih naj nesrečne] ših in naj slabših tekem. Že sam izid nam kaže, da je bil napad zelo malo uspešen ‘ih to n© toliko zaradi dobre obrambe nasprotnikov, kot zaradi netočnosti v metih na koš. V delno Opravičilo naših fantov, ki letos vrstijo uspešne nastope z neuspešnimi, lahko povemo, da je center Ambrožič moral kmalu zapustiti igrišče, ker Si' je poškodoval gleženj. Zmeda ostalih in ne ravno najboljši dan dveh realizatorjev Starca ter ZavUdlala pa 'so pripomogli sOiidmi ekipi Siloplast, da je osvdjiila obe točki.
Kljub mnogim prvenstvenim in prijateljskim tekmam, ki jih Mariljevi fantje odigravajo, ugo taVIjamo, da nalši košarkarji še vedno preveč Občutijo 'tuje igrišče. To pa je ‘hiba zlasti mladih moštev, ki jo bodo plavi z nekoliko več samozavesti' kmalu Odpravili. Za 'letošnje prven stvo je važno, da so se Tržačani že 'skoro go tovo rešili izpada In si nabrali mnogo drago certih izkušenj, ki se bodo dobro Obrestovale v naslednjih tekmah in prvenstvih. ketna
AGRARIA PRI DARKOTU
GORICA Ul. Carducci (Gosposka) 45
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen iln gnojil
vošči eenj. odjemalcem veselo Veliko noč
Katoliška knjigama
GORICA - TRAVNIK Piazza Vittoria
PAPIRNICA KNJIGARNA DEVOCIONALIJE
Na drobno in debelo - Bogata izbira
	
PODJETJE čuk Trg Cavour, 9 - Tel. 35-36 Corso Verdi, 54 - Tel. 21-60	GORICA
Vesete velikonočne praznike želijo
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 60a.QDQ.0DQ - VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna Dopisniki po vsej Italiji MENJALNICA TUJE VALUTE
TRST - ULICA FABIO FILZI ST. 10 TEL. ST. 38-101, 38-045	BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
MLEKARNA
MARTELANC VIDA TRST - Ul. Miramare, 50 - Tel. 410-423
vošči vsem odjemavcem vesele praznike
GOSTILNA NINI
TRST - Ul. Valdirivo, 32 - Tel. 38-915
Vošči cenjenim gostom vesele velikonočne praznike
DROGERIJA C E K E T TRST - Ul. Solitario - Tel. 95-442
želi odjemavcem vesele praznike I
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
Kerže
TRST - Trg S. Giovanni, 1 - Tel. 35-019
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (lnox) jekla itd. Električni likalniki, sesalniki za prah, pralniki, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst elektrilne luči klasične in moderne oblike PRODAJA TUDI NA OBROKE
GOSTILNA
TRST- Ul. S. Nicolo, 1 - Tel. 37-918
TRGOVINA JESTVIN
Josip ffiabar
OPČINE - Narodna ulica, 42 - Tel. 211-026
se vljudno priporoča svojim odjemavcem tu in onkraj meje
Zna na trgovina čevljev
KOSIČ BENEDIKT
voššči vsem odpemalcem vesele velikonočne praznike	GORICA	-	RASTELJ
FLORJAN VETRIH
GORICA- Via Lantieri, 5 - Telefon 25-27
MOŠA - Via Isonzo, 9/B Gorivna olja Nafta za ogrevanje
<S>XVI5TA-.
TRST - UL. CARDUCCI, 15 - TEL. 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov toplomerov in fotografskega materiala
URARNA IN ZLATARNA
11=11 n
mu
i
5
-i:
- Ji
TRST - Čampo S. Giacomo, 3 - Tel. 95-881 Bogata izbira švicarskih ur in Hčno izdelane zlatnine
URARNA IN ZLATARNA
dnton l/l/l alala i/i
OPČINE - Proseška, 18 - Telefon 211-465
TISKARNA
tpniphis
ULICA SV. FRANČIŠKA, 20
TRST
TEL. 29-477
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN TKANINAMI
EUROTEX
(Mario Ferfolja)
TRST - Ul. Mazzini, 46 - Tel. 94-550
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in onstran meje vesele praznike !
Gostilna
Emilia Sosič-Vremec
Opčine - Narodna ulica, 65
Vesele velikonočne praznike
KMEČKA
BANKA
r. z. z o. j.
GORICA
ULICA MORELLI 14, Telefon 22-06 Ustanovljena leta 1909
bij >U
	u S) 0)
3	s
	O
<u	
6	1
’3	PQ
p	
D	• •—4
<D	13 .y
2	2
s, s 0)	
"d	o c/)
	
rO	
	0
0	c >y
C	
£■	<S)
S	$
(D	s
U	c^3
CQ	
• rH		
13 >	g	r2
0		
0	a	0
a	rt	>
d	N	
O	<D	O b/)
*	C/)	O
	.£	rO d
pij s
V >o
rt >C/)
b/)
I '71
N O
a E
« 'J?
  I	M
M £ -5
M	>y	»
u	o	o
U	a	Oh
a, </s
^ c 3 .B	I
^	g	P
o o
</> >cj