140
tb: Spomini.
Zleknil sem se zopet v postelji in tuhtal: »Kaj naj počnem?.. Ali ji naj razodenem svoja čuvstva? . . Pa kje in s katerimi besedami? . .   Ali  se   mi  ne   zasmeje v lice  in mi   podrobi pod nos:
v
»Ženilo se vas prijemlje? . . Ah, kako ste hudomušni! . . Padli boste iz vic v pekel« — »Ne ... ne ... da bi se mi ona rogala — da bi se mi jezik zapletal — da bi kekljal in zardeval . . . Nikoli! . . . Napišem ji pismo, razložim ji pismeno vse do pičice . . . prepričevalno . . . ognjevito! . . .«
Razbral sem vse natanko, kako ji razložim svoja žareča čuvstva, in sklenil sem v poluspanju za trdno: »Da, da, napišem ji pismo — pisma ne jecljajo, pisma ne zardevajo . . .«
»Epistola non erubescit,« je potrdil dr. Smetana, brž ko je opazil vrzel, kamor se je prilegal Ciceronov kratkorek.
(Konec prihodnjič.)
-».».«_
"V
Spomini.
majski noči plava iz višave lune svit;
mlačni zrak opajajo dišave rožnih mit;
zemlja v sanjah spava, skozi sanje plava bajka v majsko noč; grmi in cvetlice slušajo pravljice: . . . Bilo je nekoč . . .
Z lipami, z zvezdami                         Da, nekoč je bilo,
tudi jaz bedim,                                   bilo, pa minilo —
v bajni svet nad nami                      bajka še živi . . .
omamljen strmim;                              Duh mi bajko shvača,
tudi moja duša                                   moj spomin se vrača
sluša skozi noč:                                 v odprhnjene dni! . . . . . Bilo je nekoč ...                                                        tb.