šolski prijatel.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
čislo 39. v torek 26. septembra 1854. III. tečaj.
Pogovor štirih fantičev po skušnji.
Jurček. O hvala Bogu, da je vunder šola enkrat nehala! Zdaj hočem zopet biti zidane volje. Skakal, vriskal in igral se bom, da se mi bo serce smejalo.
Janezih. Ravno si mi iz jezika vzel, kar sem jaz hotel povedati. Veš kaj, ljubi Jurček, vsak dan se bova na našem vertu izgrala.
Andrejček. Pojta, pojta šalobardeža! kaj mi pomaga, če tudi nektere dni nimam nič s šolo opraviti, ko bom pa moral zopet po tem v šoli hlače terguti in prah požirati, učenik bodo vedno godernali in včasih bo še clo šiba pela.
Tonček. Zakaj bi si pač zavolj tega glavo belil!?
Jurček. Tako ja! Saj imamo 60 svobodnih dni, se bomo saj naigrali!
Janezik. Pa se v šoli tudi lepe reči učimo!
Tonček. Mislim da. Kako je lepo, če več zastopim od drugih nesrečnih ljudi, ki niso imeli priložnosti v šolo hoditi; kako se mi dobro zdi, če v nekih trenutkih kot modroznanec pismo spišem, kot kupec naglo računim, ali kaj od zemljopisa in dogodivščine govoriti vem.
Andrej če k. Kaj bom nek take reči potreboval, kakor verozakon, lepopisje, računenje in dogodivščino? To so le sleparije!
Tonček. Kako moreš tako bezumno govoriti! Vsak še tako neotesan človek previdi to korist. Ali ni verozakon izvir vsega časnega in večnega blagostaja? alj branje ni nar pri— pravniši, se iz bukev lepih vednost učiti?
Jurbek. Kako potrebno je pisanje, če se hočemo s drugimi, od nas dalječ prebivajočimi ljudmi pogovarjati, ali pa to ali drugo reč zaznamovati, ktere si v glavi obderžati ne moremo.
Janezik. Pa tudi računenje nam veliko veliko koristi, posebno pri kupčii.
Tonček. In druge lepe vednosti, kterih se v šoli učimo, bodo nam v poznejših letih potrebne.
Andrejbek. Pa vunder od šole in vsih teh reči ne bom živel! Če bi le mogel kak tkalec, krojač, čevljar, zidar, lovec ali uradnik postati, in si svoj kruh pridobiti.
Tonček, Potem takem bi pa le za svoje truplo skerbel, in zastran duhovitnega izobraženja ti bi bilo malo mar! — Alj ne veš, da ako hočeš umen uradnik, zidar ali pa kaj drugega bili, da se moraš na vse to že v šoli pripravljati? — Pa saj tudi ne bi bil veliko boljši od živali, ker tudi te si vedo živež poiskati, in kakih modrih rokodelcov ne najdemo med živalmi!?
Jurbek. Imaš prav Tonček! kako moramo občudovati svilo-prejke in pajke!
Janezik. In kaki umetniki v zidanju so ptice, ktere iz slamic, maha in blata tako preeudno svoje gnjezda sostavljajo!
Tonček. Alj ste že vidili ježa, kako o času nevarnosti svojo glavo pod terne stisne, in se v podobo krogle preoberne?
Andrejbek. Jaz sem pred eno uro v lesu enega najšel.
Janezik. In koliko smo se v šoli od slona, velbljuda in daberja učili. Res se mora človek čuditi nad božjo vsega-mogočnostjo!
Tonček. Ja še psi nam toliko koristijo; obvarujejo hišo, blago in naše pota, so nam mesto poslov, in znajo vsake baže burk.
Jurbek. In naš kanarček vse posnema, kar se mu je pred žvižgalo.
Andrejbek. Tako ptico bi hotel jaz imeti; to bi bilo veselje za-me!
Tonček. Če te že urnost take ptice zveseli, kaj bi se ti boljše ne zdelo, če bi bil sam tako priden in uren, in bi se saj ne pustil cd žival prekositi! Kaj ni človek čez živali
postavljen? Alj nima neumerjočega duha, in alj ni njegova dolžnost ga izuriti, in se ljubega Boga iz svetega pisma in njegovih prečudnih del kot vsegamogočnega, modrega in dobrega očeta poznavati učiti?
Janezih. In kdor se že v mladosti pridno ne uči in rad ne moli, ne bo nikdar človeštvu in vladi koristen deržavljan postal; in kdor donašnega dne pisati, brati in računiti ne zna, mu bode prej ali poznej potreba beraško palico v roko vzeti.
Andrejček. Koga? beraško palico! Če le dovelj denarja imam, se mi bo vedno dobro godilo, in moj oea niso brez krajcarjev.
Tonceh. Ti si pač liišo na močevino zidaš! Blago in denar se ti lahko vzameta in hiša zna pogoreti. — Jaz sem včeraj v novicah od dveh fantičev bral, od kterih je bil pervi od silno bogatih starišev, in se ni hotel nič učiti, ker se je zanesel —
J ur ceh in Janezih. Na premoženje.
Tonceh. Pa kaj se je dogodilo; njegov oea so postali nesrečni, požar je pobral hišo, toča je na polju vse pobila, in ker so se tudi pravdali, je šlo kmalo vse po vodi, in sinček je moral beračiti.
Andrejceh in Jurceh. In kaka se je drugemu godila?
Tonceh. K drugemu pa so oea djaii: Od hiše nimaš kaj upati, sam vidiš, da vas komaj preživim. Ilodil boš v šolo, in se v tem izuril, kar se v življenju potrebuje. In res, sinček je šole srečno doveršil, in grajšak so ga vzeli na svoj grad v pisarnico, kjer se je veliko naučil, in potem c. k. uradnik postal.
Janezih. Zdaj vidiš, da se na denar ne moremo zanašati, marveč se le kaj lepega in koristnega učiti.
Jurceh. Ja, to je pravo blago, kterega nam nihče vzeti ne more, in ki bo za nami sledilo še unkraj groba.
Andrejceh. Resnica, gola resnica je, kar smo se pogovarjali; mi ne kaže drugae, kot prihodnje leto pridno v šolo hoditi, in se dobro učiti. Pa moji prijatelji, to bom vas prosil, da mi bote to ali drugo težjo reč razjasnili, ker ves uk je zastonj, če se vsega ne zastopi, kar se bere.
Prijatelji. Iz serca radi, kolikorkrat boš le hotel; veselilo bo nas slišati, da se marljivo v šoli obnašaš, in se tako vedeš, kakor se pravemu kristjanskemu učencu spodobi! S Bogom!
Jožef Eržen.
Mati.
uNi najti materi slajšega veselja, kakor če jo nje otroci ljubijo.
Kdo me v zibeljko položi? Kdo mi da jesti, kdo piti?
Moja mati.
Ko zadremljem, kdo pri zibeljki sedi, da se ne zvernem?
Moja mati.
Kadar spregledam, kdo se berš k meni pripogne in milo prepeva?	Moja mati.
Kdo se razveseli, kedar terdnejši postajam in že kako besedico spregovorim? Kdo me uči na nogicah stati, kdo me uei prestopati in skerbi, da ne padem?
Moja mati.
Kdo me s lepimi nauki k lepemu zaderžanju napeljuje? Kdo me uei brumno živeti in rokice proti nebesam povzdigovati.
Moja mati.
Kdo si prizadeva me razveseliti? Kdo mi o Božiču mile jaslice in svetlo okinčano smrekico v kotu postavi?
Moja mati.
In kadar se po šoli pri kaki pripuščeni igri veselo obnašam, kako milo se po meni ozirate	ljuba mati!
Le s eem vas morem razveseliti in vam hvaležen biti?! Pokoren v vseh rečeh vam čem ostati in le dobro storiti,
ljuba mati!
Kedar veei zrastem, o naj bo moje pervo, kako bi vas skerbi rešel, in vam mirno živlenje pripravil,
moja mati!
Ce vas božja roka skoz bolezen v posteljo položi, čem pri vaši postelji stati in vse storiti, kar vam dopade in čas prikrajša,	mila mati.
Kadar so pa postarali bote, hočem vam za palico biti, kar je moja dolžnost, ne, ne, nehvaležen nikdar ne bom,
draga mati! T. Dernja č.
Listonoša.
* Od Horvatske meje. Veliko, veliko se je že pisalo o tem, kaj in kako bi se učilo v ljudskih šolali, da bi učencom koristile šole, in nje že na tem in unem svetu storile srečne. Dobrih svetov smo že brali veliko, pa žalibože! nekteri gg. učitelji še zmirom ostanejo pri stari globoko vkoreninjeni navadi svoji, in terpineijo otroke z rečmi, ki za živlenje nobenega haska nimajo. Reveži se muce n. p. z nemško slovnico, pa poleg vsega truda je uspeh le majhen, in za kratek čas, ker um malo ali nič ne ve od tega, kar usta glojejo. Pri skušnjah sem čul dekleta prav gladko imenovati „nemške Redetheile itd." in milo mi je bilo pri sercu mislečemu na okolšine in razmere njih prihodnega živlenja. Kmetičko dekle zapusti šolo in kmalo vseh 10 redetheilov po zraku zgine, kakor zutrajna slana iz gorkega gnoja; čas je potratan in zgublen, v kterem se njih je težavno naučila, in se ne povrati vee, kar koristnejšega se naučiti. Izšolana deklica pojde na pašo, in v poletnem času je večidel nje družba neumna živina, pri kteri nji slovnica nie ne pomaga. Ako bi se pa mesto slovnice naučila lepih popevk, bi prepevala slovenska devojka, za petje že rojena, da bi njo lahko poslušal, in čas bi nji bil kratek, in znala bi se tudi ovarovati taistih pregreh, ki so mnogokrat med pastiri vdoma-čene. — Po zimi je hlev, kamor se bo sprehajala in dvorila svoje poletne spremivavce; kuhinja je nje rokodelnica in nova učilnica; vreteno in kolovrat njeno orodje, s kterim se bo branila sromaštvu in lenobi, in vojskovala za hišni blagostaj. Od-rašena se moži in gospodari za se; postane mati in bo zibala svoje dete, in ga, kakor hitro marni, „sv. Oče naš," in druge pobožne molitve učila le po slovenskem. Knjige bo redkoma in večidelj le po nedeljah in praznikih prebirala, pa še to po moji skušnji samo molitvene in druge pobožne. Od slovnice,
posebno od »nemške" pa ne bode skozi celi čas nje živlenja ne duha ne sluha. Kakor kmetice slovenske bodo težavno nje okolšine kda take, da bi se s fcrdimi nemci pečala. Ali ni taka, dragi gg. učitelji v živlenju? kdo zamore tajiti to, kar nam tak glasno oznanuje skušnja vsakdajna?
Kar sem tukaj rekel od deklet, velja večidel tudi od de-čakov. Le malo jih je, ktere osoda zatira v ptuje kraje in dežele, in je sili se učiti jezika ptujega. Za voljo tih malih žertvovati omiko večega dela, ne hode nihče umen spoznal za dobro. Kdo sam rad in vedoma zaverže forint, da vlovi krajcar? Ako je fant v slovenskih predmetih dobro podučen in dobre glave, kmalo se tudi nauei ptujega jezika, ako okolšine od njega tirjajo to. Za izgled nam so slovenski vojaki, ki na Laško pridejo. — Od znanega se napreduje k neznanemu. —
Se li da v ljudskih šolah naučiti jezik nemški? Skušnja svedoči, da ne. Ako bi se ga nekteri dobro obdarjeni otroci naučili, tako so to posebjiice, in posebnice ne veljajo za pravila. Samo nektere besede znati po nemško zakrožiti, ne pomaga nič, včasi še — škodi. Nekteri, ki so se bahali, da znajo nemški, so si s svojo nemšino že tudi sprosili tepenja. Pokvaritelji in polovičnarji se nigdar terpeti ne morejo, zakaj bi se pa delali v tem, kar jezik zadene.
Ze prosto ljudstvo spozna potrebo, da mu podučenje le v narodnem jeziku zamore koristiti, ne pa v ptujem. Pri izpraševanju keršanskega nauka mi je letos neveden fant na moje prašanje: „Kaj si ne v šolo hodil," odgovoril: „Sem hodil, pa tu smo se vse po — nemško učili, in kar sem se tu naučil, sem že tudi davno pozabil. Zdaj je bolj pametno, da se tudi slovensko učijo." Resnične besede kmetiokega lanta! Ako ne omikan dečak tako misli in govori, kako je le mogoče, da omikani ne morejo zapopasti te resnice?
Da poduk le v domačem jeziku koristi, od tega se vsako nedeljo tudi v cerkvi lahko prepričamo. Mladina, ki se je slovensko že učila, ima pri sv. maši knjige in v jih bere. Bolj odrašeni pa, kterim se slovenske knjige kitajske zdevajo, stoje kakor štori ali se okoli ozirajo. Ali ni taka?
Krive misli so tisti, ki terdijo, da ljudstvu ni mar za jezik domači. Pa ne je taka. Ce pokažeš možu kaki napis ali pismice, ki ga zadeva, bo pervo prašanje: „Je li slovensko?" Na odgovor da ne, si globoko zdehne in z glavo skima. Kaj tacega sem slišal velikobart.
Še nekaj. Nek medar (Lebzeller) na slovenskem v
mestu B....... je na svoje kruhove medene podobšine
deval nemške napise. Slovenci so jih gledali, pa kupovali ne. Zdaj pa si omisli napise slovenske, in glej! pipali so se po jih. „To bo doma moj Tonček ali Jožek bral," so nekteri djali. — Živa priča, da kar je narodno, se dopade narodu.
Nevem, kaj bi na to rekel, da še se semterje najdejo v šolah samo nemški evangelji? Zato čuda ni, da veliko staršev malo porajta na šole terdeči: „Moj fant že dolgo v šolo hodi, pa se nič ne nauči, najnč evangelja nam ne ve povedali." Kako pa ga hoee siroče povedati, ker neumi, kar bere?
Ker ravno od sv. evangelja govorim, še nekaj od gosp. Stojan-ovih evangeljskih knjig. Za res so zlate knjige! pa škoda, da so v" starem pravopisu tiskane. Pisatelj tih verstic bi jih že veliko bil razpravi! med ljudstvom, ako bi novi pravopis imele, in to za voljo sloge, da se ne muči narod s pravopisi vseh sort.
Tudi ta napaka se še najde v nekterih krajih našega slovenskega, da otroci, ako srečajo kakega suknjača, ga po nemški pozdravlajo: „Gelobt sei Jesus Christus" mesto s slovenskim: „Hvalen bodi Jezus Kristus," in več kaj tacega. Kaj bi svet rekel, ako bi Nemci ali Francozi učili svoje otroke pozdravlati v ptujem jeziku, kteri jim ni znan? Ali jih nebi vse zasmehovalo ? Kaj bolšega tudi mi ne moremo pričakovati. Mi se tako radi v ostalih rečeh po izgledu ptujcev ravnamo, zakaj pa tudi ne u tem, kar dotiče narodnost in ljubezen do domovine naše.
Taj sostavek prebiravši si bo lahko marsikteri mislil: „To je pa eden, ki bi rad požerl vse, kar ni slovenskega." Ne tako naglo ljubi štioče! sodi po malem. Tudi jaz čislam ptuje jezike (pa materni mi je nar ljubši), in dobro mi je znan pre-
govor: »Kolikor jezikov znaš, za toliko človekov veljaš," in 16 let sem se učil nemškega, pa očitno rečem, da še mi v-časi spodleti. — Ni moj namen čertiti taistih, ki ptuje jezike govorijo — časti so vredni — ampak pokazati, kar jih je veliko bolje že pred menoj storilo, kako se glede na pri— hodne potrebe in okolšine v ljudskih šolah otroci imajo učiti, da njim šole koristijo, in se čas, ki v šolo hodijo, ne potrata. Slobodno pa bi skoro rekel, da v preteeeni dobi, kjer so še šolske vrata zaperte bile slovenšini, so otroci iz šole stopiv-ši, kader so več let po šolskih klopeh hlače tergali, razvun malo branja znali toliko, kakor da bi nebili šole vidili; dobička za vsakdajno živlenje niso imeli.	J. T..v JH
Drobtiucice.
*	V Kočevji je trivialna šola po zaukazu vis. c. k. deželnega poglavarstva povzdignjena k poglavitni šoli s 3 razredi. Tudi služba za trelji razred s 400 fl. se je že oglasila.
*	Pripravniška šola v Ljubljani bo menda zaspala! (?!) — Prav pametna bi bila, potem taistih (?) 200 »ajnišev Idriški poglavitni šoli za nje trud s 20mi pripravniki prikloniti. — V Celovcu število pripravnikov vedno naraša, v I ^lani se zmanjšuje, čudno in žalostno!! Pomagaj, kdor bi-pomagati mogel, pomagati imel!
Družtvo sv. Mohora.
Blaga misel, da če družtvo sv. Mohora izdajati »Zbirko slovenskih govorov" gotovo vstreže vsem slovencom, duhovnim gospodom in ljudstvu. — Tu imenujem moža, ki kakor dober in izversten pridigar — hvala, komur hvala gre — dale okoli slovi, in kteri bi s svojimi spisi bil močna podpora začetega trudapolnega predvzetja. Taj mož je visoko častiti g0Sp, — Franc Cvetko — okrožni dehant (Kreisdehant) v Lu-tomeru. Od njega je znano, da spisuje vse svoje ogovore, in to več — 40 let. Oh koliki zaklad! Tudi je že od neka-daj znan, kakor dober slovenski jezikoslovec. Zdaj zadosti.
J. T.