170 Delaj, kar je pravo, in ne boj se nikogar jivela je pred nekoliko leti v uekem mestecu vdova s šestletnim sinom Ivankom. Hiša, v kateri sta bivala, bila je vže zelo slaba in stara. Zi-vela sta ubožno od pičlega zaslužka, kar si je vdova zaslužila s perilom in šivanjem. Prišla je jesen in Ivanko je moral v šolo. Takoj v začetku je kazal veliko veselja do učenja in zato je tudi napredoval z vsakim dnevom. Gospod učitelj ga je večkrat pohvalil zaradi njegove pridnosti pred vsemi njegovi soucenci. Ob koncu prvega šolskega leta je bil Ivanko prvi mej odličnjaki, takisto tudi drugo in tretje šolsko leto. Bil je zdaj Ivanko vže v četrtera razredu. Na njegovem domu se do zdaj še ni bilo nič izpremenilo. Mati je še vedno služila s perilora in ši-vanjem vsakdanjega kruha. Tudi to šolsko leto je vže potekalo svojemu koncu in Ivankova mati je opasno zbolela ter so jo za nekoliko dni tudi pokopali. Oj kako je jokal sirota Ivanko, ko so mu njegovo dobro mater zagrebli v hladni grob. In nihče se ni usmilil uboge sirote! Oj kako je pač trdo in neobčutljivo marsikatero človeško srce! Ni ga bilo človeka, ki bi bil vzel siroto brez očeta in matere pod srojo streho! — Ees, da se je mnogim smilil, da ga je ta in oni tolažil in mu tudi stisnil kak novčič v roko — ali da bi ga bil vzel k sebi in mu namestoval očeta in mater, ni ga bilo srca, katero bi bile ganile Ivankove solze ob grobu njegove dobre mamice. Minulo je nekaj dnij, odkar so pokopali Ivankovo mater. Ivanko je ta čas živel od milostinj svoje gospodinje. Vsak dan je hitel na materin grob in ondii s solzami porosil bujne cvetice, katere je on sam zasadil in oskrboval . . . Ni še preteklo osem tednov od materine smrti, ko nekega dne gospod učitelj obznani Ivanku veselo novico. Imovit trgovec Markovič je živel vže več let v ravno tem mestecu, ki pa ni imel otrok. Bil je Markovič plemenit človek in jako dobra duša. Mislil si je: Bog mi otrok ni dal, a dal mi je veliko srece in premoženja. Lahko bi vzel siroto Ivanka k sebi, kateri bi danes ali jutri na moje stare dni prevzel trgovino v svoje roke. — Oj kako težko je bilo Ivanku zapustiti ono ubožno stanovanje, v katerem je preživel toliko veselih in žalostnih dnij s svojo dobro mamico. S solznimi ocmi si je ogledal še jedenkrat vsak kotiček tesne sobice ter se naposled podal k Markoviču, svojemu novemu gospodarju. — Mar-kovič ga je vzprejel zelo prijazno. Peljal ga je v sobo. kjer je bila gospodarica neka vže priletna ženska — daljni rod Markovičev. Nii, ta ni bila tako ljubezniva in prijazna ž njim, kakor gospodar Markovie. To je bilo britko za našega Ivanka, a vender se je premagoval, da se ni razjokal ob takem vzprejemu. Lepo se ji je priklonil in ji poljubil roko. Markovič ga potem odvede v lično sobico, v kateri bode stanoval. Okna so bila na dvorišče. Hiša Markovičeva je stala na jako lepem prostoru. Zadej za dvoriščem se je razprostiral lep vrt, v sredi dvorišča pa je bil golobinjak. Dobro se je godilo Ivanku pri trgovcu Markoviču. Gospodar je bil vedno jako ljubezniv ž njim, in ko je bil Ivanko konec šolskega leta zopet prvi mej odlienjaki in kot tak obdarovan z najlepšim darilom, razveselilo je to nje- J. i X " govega gospodarja tako, da je segel v žep in dal Ivanku petak, s katerim naj razpolaga po svoji lastni volji. Vsi so imeli radi pridnega Ivanka — zdaj vže gimnazijalca — le Markovičeva sorodnica ne. Njen sorodnik Markovič je pripeljal Ivanka brez njenega dovoljenja v hišo, in to ji ni bilo po volji. Zato je pa sovražila dobrega dečka. Mnogo si je prizadejala, da bi spravila ubogega dečka iz Mše, ali Ivanko ni dal k terau nobenega povoda. Treba je tudi še povedati, da je bil Mar-kovič vdovec in je imel dobrega prijatelja, umirovljenega kapetana Dobrovskega, ki je po večkrat prišel v hišo Markovičevo in je tam dobro poznal vse razmere trgovčeve. Videl je tudi neopravičeno mržnjo Markovičeve sorodnice do ubozega Ivanka, in očital ji je to, kar je Markovičko še bolje razjezilo. Sklenila je v svoji jezi, da Ivanko mora iz hiše, pa naj jo stane, kar koli hoče. Nii Ivanko je bil še vedno tak, kakeršnega smo videli na grobu njegove matere, ter ni pozabil, da bi ne bil molil vsaki dan k dobremu nebeškemu Očetu in ga prosil varstva in poraoči. * * Ivanko je bil vže v eetrtem gimnazijskem razredu in še vedno prvi raej odličnjaki. Nekega dne je nioral trgovec Markovič naglo nekam odpotovati. Ker je bil Ivanko vrl mladenič, izročil ruu je gospodar blagajnico, da pazi nanjo, dokler ' bode on iz doma. Ivanko je to svojo dolžnost jako vestno izvršil, in ko se je gospodar čez nekaj dni zopet povrnil, izročil mu je Ivanko trgovske knjige in blagajno v popolnem redu. Tega je bil Markovič zelo vesel. Drugega dne je šel Ivanko zopet v šolo. Vračajoč se domov, zasliši v svoji sobi velik nerair in upitje. Z nenavadnim strahom stopi v sobo. Ali komaj se prikaže pri vratih, vže zavpije Markovičeva sorodnica nejevoljno na njega: MLe hitro daj petdeset goldinarjev nazaj, katere si vzel veeraj iz blagajnice!" Preiskavajoč namree blagajnico, našli so nedostatek za 50 goldinarjev. Ma vprašanje Markovičevo, od kod ta primanj-kljej, reče mu gospodarica, da jih je gotovo vzel Ivanko in nihče drugi. Drugega niti bilo ni pri blagajnici. — Ivanko pa je jokal in zatrjeval, da ne ve za nobenih 50 gld., da je vse knjige in novee v popolnem redu izročil gospodarju. — A bilo je vse zaman, ker mu niso verojeli. Dobremu Markoviču je bilo zelo žal, ko je moral slišati o taki nezvestobi dečkovi. In Ivanko? Bilo mu je kakor mornarju sredi grozne nevihte v slabem čolničku daleč od suhe zemlje na morski površini, katerega so zapustile vse nade, da bi se mogel rešiti in s strahom pričakuje gotovo smrt. — Markovičeva sorodnica nasvetuje, naj se pregledajo Ivankovi žepi. Ivanko takoj iztrese svojo žepe ... ali kaj se zgodi? Iz jednega žepa izpade zavitek, katerega Markovička pobere in iz njega razvije lepo zložen bankovec za petdeset goldinarjev. Siromak Ivanko malo da se ne zgrudi na tla, ko vidi, kaj se je zgo-dilo. Pade na koleni in s povzdignenima rokama zatrjuje Markoviču, da ne ve, od kod in kako je prišel ta denar v njegov žep, da to drugaee ni raogoče, kakor da mu je kdo skrivaj podtaknil denar v njegovo obleko. Ali na tolike pritožbe Markovičeve sorodnice, moral je Markovič vender le sorodnici verojeti, in rekel je Ivanku s strogim glasom: nNehvaležnik! Tako mi povračuješ moje dobrote in mojo skrb za tebe? Hotel sem te narediti dobrega in poštenega človeka. Mislil sem, da si pošten 11* raladenič, ali zdaj vidim, kako sem se varal v tebi. Poberi ee iz moje hiše takoj ter ne zini niti besediee dalje ..." Markovič obmolkne. Bilo mu je liudo, zelo hudo. Oko se mu je zasolzilo, ko je govoril te stroge besede siroti Ivanku. Ivanko pa je videl, da ne more nič več opraviti ter je najbolje, da gre iz hiše. Tiho stopi iz sobe, pobere svojo prt-ljago in otide, sam ne vedoč, kam in kod. Dolgo je hodil po raestnih ulicah in premišljeval svojo žalostno usodo. * * * Kdo bi uganil, kara jo je pobral naš ubogi Ivanko? — Šel je naravnost na grob svoje dobre rajnke matere. Zdelo se mu je, kakor da bi tukaj nekako laže prenašal to svojo žalostno usodo, pa se je tudi tukaj mnogo laže razjokal, ker je vedel, da ga posluša njegova dobra mamica, pa mu bode izvestno tndi pomagala in izprosila pomoči pri dobrem Bogu v nebesih, kateri najbolje ve, da je nedolžen. Tako si je mislil Ivanko, potem pa pokleknil na materin grob, jokal se in molil glasno tako-le: ,,Oj mamica moja! dobra moja raamica! Tukaj poglej zdaj dete svoje, poglej svojega Ivanka! Oj prosi za mene dobrega nebeškega Očeta, moli za mene, kakor tudi jaz molim vsaki dan za tebe! Ne zapusti me, ker sem sirota ostala sama na svetu. Usmili se me, saj veš, da sem nedolžen ..." Tako in še več je vzdihoval ubogi Ivanko ob grobu svoje matere. Zdajci mu nekdo potrka na ramo. Bil je to kapetan Dobrovski. Slueajno ga je pot nanesla na pokopališče, in slišal je jok in molitev ubogega Ivanka. Ni on niti najmanje sumil, ko mu je trgovee Markovič povedal, da je Ivanka zapodil od hiše, o nedolžnosti Ivankovi, marveč mislil si je lahko, kdo je vse te njegove nesreee kriv. Prijel je zatorej Ivanka za roko in ga peljal nazaj v mesto naravnost k trgovcu Markoviču. Do-spevši v hišo, povedal je vse, kje in kako je našel Ivanka, kaj je videl in kaj slišal. Plemenitetnu Markoviču so zaigrale solze v očeh, ko ga je Dobrovski pre-pričal, da je Ivanko povsem nedolžen mladenič. Pa tudi Markovičeve sorodnice srce se je oraečilo, ko je videla, koliko ubogi Ivanko zaradi njene zlobnosti po nedolžnem trpi. Skesano je pozneje pripoznala, da mu je ona sama podtaknila novce v žep, da bi ga tako spravila od hiše, ker ga ni mogla videti v svoji bližini. Markovič je poljubil Ivanka in ga tolažil, a Ivanko je zopet pacfel pred noge svojemu dobrotniku ia se mu s solznimi oemi zahvaljeval za vse dobrote. * * * Preteklo je deset let po tem dogodku. Trgovec Markovič se je postaral, kapetan Dobrovski je umrl, a Ivanko je prevzel trgovino v svoje roke. Še danes pripoveduje stari Markovič, kako je bil svojega Ivanka zapodil od hiše zavoljo petdeset goldinarjev, za katere Ivanko niti vedel ni, a Bog je obrnil stvar tako, da je prišla nedolžnost ubogega Iranka na dao ter rau je dal srečo io blagoslor, ker je zaupal vanj in ga prosil njegove pomoci. (Po hrvatski napisal Ig. Valenčič