TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 5. V Ljubljani, 1. marcija 1879.	Tečaj XIX.
Kako naj učitelj, gojitelj, skerbi, da bo odgojil dobre
deržavljane.
(Govoril pri občnem zboru slov. učit. društva dne 26. sept. 1878 Fr. Praprotnik.)
Odgoja se začenja v domači hiši, pri otroku v nežni starosti, šola in življenje nadaljuje, kar je domača hiša, kar so skerbni roditelji začeli. Otrok je slaba, revna stvar, ki vedno potrebuje pomoči odraščenih. To rodi v njemu čut hvaležnosti, čut ljubezni do tistih, ki zanj skerbe. Otrok začne ljubiti svojo mater, ki ga skerbno njeguje in varuje, ljubi skerbnega očeta, ki služi svoji družini vsakdanji kruh. — Kakor slana dišeče cvetje, tako uniči prepir, v domači hiši naj lepša čutila v otroškem sercu. Kdor pa ljubi samo svojo mater a zaničuje svojega očeta, tepe tudi njo, kedar odraste.
Stariši naj dajo v ljubezni sami med saboj lep izgled, potem so si vložili terdno podlago prave odgoje.
Stariši, kteri s svojimi otroci tako ravnajo, bodo gotovo veselje nad njimi doživeli, in odgojili bodo pobožne kristijane in dobre deržavljane.
Starši polagajo pervi temelj prihodnjemu šolskemu nauku; učitelji to dalje veršijo in po svojih znanostih dokončajo.
Blagor učitelju, ako je dobil otroka od takih skerbnih staršev; lahko mu bo nadaljevati odgojo pri takih otrocih.
Učitelj mora v mlada in še nepokvarjena serca, kakor v rodovito zemljišče, z vsem trudom seme prihodnosti sejati, seme napredovanja, seme osrečevanja domovine; kajti če o tem času mlado serce prevzame kako drugo občutje, prekasno je pozneje.
-
Ljubezen do milega doma in naroda je tisto dragoceno občutje, ktero moramo buditi o početku. Kjer tega občutja ni, propadel je narod.
Učitelj naj, kot odgojnik skerbi, da v mladinsko serce vcepi rodo-ljubje in domoljubje, kajte rodoljubje in domoljubje je tista preserčna vez, ki nas nerazkrušljivo veže na očetnjavo in domovino.
Od domoljubja in rodoljubja naj bode učitelj sam prevzet, on, ki je na svetilnik občine postavljen, in na kterega so vse oči obernjene, on ki odgoja domovine mladež, on, ki perve brazde duševne omike reže na polji domovine.
Vse njegovo govorjenje in vedenje v šoli in zunaj šole, bodi tedaj živo ogledalo rodoljubja, ki mu dušo in serce napolnuje.
Učitelj naj se posluži vsake prilike, da svojim učencem prav živo pokaže srečo, ki jo vživajo narodi med saboj; naj jim razklada velike in mnogoverstne dobrote, ki jih podložni iz deržave prejemajo; zato naj jim s posebno navdušenostjo razlaga od vojaščine, od gosposk i. t. d.
Učitelj naj svojim učencem pripoveduje lepe izglede domoljubja, kakor jih obilno podaja zgodovina starodavnih časov; naj jim prilično tudi našteva slavne može, ki imajo zasluge za domovino in sploh za der-žavo, in sicer take, ki so se odlikovali v cerkvi, v javnem življenji, v vojaščini, v umetniškem življenji i. t. d.
Tudi naj omeni, kako jim je bila domovina hvaležna.
Učitelj naj goji s posebno marljivostjo v sercu učencev ljubezen in spoštovanje do drugih narodov in jezikov naše avstrijanske deržave.
Nikar naj učitelj zaničljivo ne govori od drugih narodov in jezikov!
Veliko več naj pripoveduje lepe lastnosti vsacega naroda, in naj skuša o učencih živo sočutje obuditi in okrepiti, da smo vsi narodi živeči med saboj bratje, kakor se v eni hiši in družini med saboj ljubijo, ravno tako se morajo narodi ljubiti med saboj.
Učitelj ima posebno priliko pri takih berilnih vajah, ki govore od domoljubja, učence buditi in vneti za domoljubje. N. pr. „Spartanka", „Trije nauki vojakom". Kako je mati svojemu sinu dajala nauke, ki je šel na bojišče; potem „Ljubezen do domovine". Kako je prinesel priprost kmet cesarju Francu lepo darilo.
Učitelj naj tudi deržavni red, postave in naprave učencem razjasnuje, in pokaže, kako potrebne so človeški sreči in njegovemu blagru. On mora čut za deržavne in deželne naprave pri otrocih zbujati, on mora mladinska serca domovini pridobiti, in je zato opleminiti.
Vsak učitelj naj si pa to dobro zapomni, da šola ni samo učilnica raznih v življenji potrebnih naukov in sposobnosti, marveč ona je tudi odgojišče nravnih deržavljanov.
Mi učitelji si moramo prizadevati, da se širi med narodom omika.
Razne so pota zato, vendar perve so šole. Že otrok mora vedeti,
da je Slovenec, kar se otroku sanja bo mladenču hrepenenje, in možu blago djanje.
Pri starih Gerkili in Rimljanih se je ljubezen do domovine že deci v serce cepila, in kake izglede pravih domorodcev najdemo pri njih, kako junašk in ponosen je bil ves narod.
Pri nas bi ne imeli toliko odpadnikov, nehvalcžnežev in toliko ne-značajnih sinov domovine, ko bi se v naših šolah bolj domoljubje pospeševalo.
Na Je žici dne 25. sept. 1878.
Juri Kobe Sodevski.
Nekoliko opomogel si je župnik Kobe preselivši se 1. 1855 z borne Planine nad Černomljem v Čatež pri Zaplazu. Kakor je od ondod ne-kterikrat usmiljenemu svetu poročal o svojih ubozih župljanih proseč jim milih darov; tako se je oglasil od tod v št. 57: „Iz oko lice Zaplažk e na Dolenskem" doveršivši romarsko kapelico, in opisavši nje čudežno zgodovino, ktero slavni P. Hicinger popčva tudi v pesmici za njeno bla-goslovilno svečanost nalašč zloženi: „Sred gojzdičev, vinskih gričev — Hribec lep zelen stoji, — Kjer zvolila Mati mila — Si je v novo kraj časti i. t. d.". (61. Zg. Danic. 1855 1. 30.)
L. 1856 je po Meisneru v ilirski Danici priobčil v Novic. 1. 10 za poduk in kratek čas: „AhmetMethemir in njegov sinAbdala"; 1. 14—16 znamenito narodno pesen o „Juretu Kastriotiču Sken-derbegu", in 1. 35. 36 serbsko narodno: „Uzrok prestave sedeža serbskega patrijarha v Carigrad".
Kakor je 1. 1855 Turke, tako je 1. 1857 opisal „Ruse" (št. 1. 2) po razsodbi nekega duhovitega Nemca v začetku 19. veka, in v tej razsodbi je na pr. čitati: „Ljudstva slovanske so bolj dobrovoljne kot resnobne, bolj divje po nravi kot po sercu, in imajo mnoge sposobnosti in prirode. Še pijan Rus ni zagaten, nagel in sirov; ampak dobrovoljen in kušljen, ako se ne valja popolnoma pijan na tleh . . . Kmali se ne bojo smejali, kadar se bo govorilo od rusovske nravnosti in od rusovskih ved in umetnost, od rusovskega jezika, tako malo kakor Francoz pri besedi „Allemand"! Učili se bomo ruski, kakor pred 50 leti angležki... Pred Petrom so Rusi bili Moskvani, in vladarji še le s Petrom cesari, poprej le cari . . . Ruski Aleksander se je v tej spomene vredni dobi verlejše obnašal kot macedonski. Ta je razsekal gordiški matvoz, kar je človeštvu malo hasnilo, — ruski Aleksander ga je razrešil po svojem poštovu človeštva, blagodušnosti, ljubezni do slobode in pravice . . Kam bo še letel ruski orel osvojilnika! Grozovite velikanske tvorila ničijo v merklem skutu bodočnosti, in jaz jih doživeti nočem . . Po tem sluti
moje serce, da bi za nas Rusi utegnili postati Francozi in za evropejsko republiko, kar je bila Macedonija za Gerško. Rusi se vidijo meni še nevarneji od Francozov, kajti vežejo z omiko jakost in pokoršino pol-omike" i. t. d. — Z ozirom na nektere napačne razlage kaže v 1. 5, da „badnjak" — dan pred božičem — je iz budeti, bdeti, čuti (vigilare), in 1. 12 — 14 opisuje po Vuku, kje in kakova je: „Serbskega jezika domovina"; 1. 93. 94 pa: „Čakavci po Vuku z ozirom naKekavce, ki izgovarjajo 1 na koncu besed". V primer bodi:
„Po svedočbi Greškega pisavca K. Porfirogeneta (f 959) so Horvati naselili se v naše kraje od nekod iza tetranskib gor v pervi polovici sedmega veka. Sem pridši so razdelili se na dvoje, pa nastanili se eni na granici današnji Horvaški, na Turškohorvaškem in v Dalmacii, eni pa so ostali v Panonii med Dravo in Savo. — V Dalmacii po suhem (odlog samega primorja in otokov), kjer je bilo serce Horvatov, se ne nahaja dandanašnji noben narod, ki bi se po jeziku ločil od Serbov; al na otokih in v primorskih mestih, iz kterih so ljudje malo mešali se z onimi iz suhega, se govori jezik nekaj različen od serbskega, in jaz menim, da so ti Primorci in Otočani ostanjki ali odvetki starih Horvatov. Gledal bom tu na kratko zaznamenovati poglavitne zdajne razlike njih narečja od Serbskega: 1) Namesto što ali šta govorč oni ča, enako slovaškemu čo. po čem jih naši onod zovejo čakavce . . 11) Namesto koju govore ku, mesto koje —ke, mesto moja pa m a. Isto tako K ekavci imajo ki, ka, ko (na pr. pregovor: V ko selo prišla, — Na to kolo prela — Si Romae es, romano vivito more.), ob Kupi na pr.:
„Dobro je vince	K e so ga kopale;
Iz Tanče gorice,	Živil njega dragi Bog!
Blažene so ročice,	čiga (r) je pivnica".
Čiga me spominja g. Metelkotovega terdila na strani 204, da se več nikjer ne rabi; v mojem rojstnem kraji se ne govori drugač ko čigi, čiga, čigo. Nanosni r, kakor se iz pesmice vidi, se je povsod skorej izpuščati začel, n. pr.:
„Dokle mi je sod moker,	Kada mi je sod suh,
Mi je vsaki boter;	Mi je vsaki gluh".
To je: Doneč eris felix, etc. . . — Da je jezik teh Horvatov serb-skemu najbližji, vidi lahko vsaki iz listine pisane v čakavskem narečji, ki sem jo bil našel leta 1841 v knižnici grofa Blagaja na Boštanji, ki se tako glasi: „Mi Gregur knez Blagajski i veče .... dasmo toj naš list otvoren pod našu visuču pečat, pisan u Prumni u pondilak pervi po svetoga Jurja dne lit gospodnjih 1553". (Str. 374. 375.) — Bilo bi od velike koristi, ko bi se v čakavskem narečji vse zbralo, kar ni serbsko. Onda bi se soditi moglo, ktere teh razlik se slagajo z narečjem njih
zapadnih sosedov Kranjcov, ktere so same njihove, in te — s kterim slovanskim narečjem se slagajo. Poleg tega bi pa mi dobili veliko či-stejih besed, ki se danas med nami ne govorijo. — Ravno tako bi tudi hasnila severnim Kekavcom taka zbirka besed pri južnih Kekav-cih; severni so jako revni, južni pa bogati. Kako lepo pravijo ti: „ne mrazi me", oni pa: „ne osiraj me". Ti delajo razloček med „hiteti" fe-stinare, in „hitati" spešno delati; oni pa zadnjega ne razumejo; „pašbiti se". Njih sostavljeni glagol „natolcvati" bi se južnemu „susati" slobodno umaknil, na pr. „nanj vsi susajo". Severni Kekavci ne razumejo južnega, če pravi: „rana mi se je ozlela, ozlevati se začela". Kako natanko izrazuje južni na pr. stopnje svojega truda; „se žurim, tersim, trudim, kinim in mučim"; severni pa vedno žene svoj „prizadevam", sostavljen iz „pri-za-denem". Za ta glagol menda vendar ne bo slovnik slovenski imel prostora! — Iz vsega tu povedanega se vidi, da se južni Slovani vsi zunej Bulgarov po jeziku delijo na troje: pervi so S e r b i, ki govorijo što ali š t a (in počem se ozir čakavcov in Kekavcov nazvati morejo Štokavci) in na koncu sloga izgovarjajo o namesto 1; — drugi so Horvati, ki namesto što ali šta govore ča (po čem se zovejo tudi Čakavci) in na koncu slogov izgovarjajo I, v ostalem se pa ne razlikujejo od Serbov; — tretji so Slovenci, ali kakor jih mi zovemo, Kranjci, ki namesto što govorijo kaj (po čem jih tudi naši imenujejo Kekavče), kteri se od Serbov in Horvatov po jezikih veliko več ločijo, kakor Serbi in Horvati med sabo, pa so njim zopet bližji, kakor kteremu koli drugemu slovanskemu narodu. Med Slovence spadajo tudi današnji Horvatje v Varožlinski, Križevski in Zagrebški okolici (varmežiji), kterih jezik je prelaz iz Kranjskega v serbski. Al čudovito: od kod so oni ondi, kjer so zdaj? Ako je istina, kar Porfirogenet pravi, da so panonski Horvatje bivali med Dravo in Savo, in da njih stolica je bila v Sisku, onda bi trebalo, da so ondi Čakavci ne pa Kekavci! Glede na te južne Slovane med sabo bi jez rekel, da je Štokavcov najmanj trikrat toliko, kolikor je Kekavcov in Čakavcov skupej, Kekavcov (ali bolje Kajkavcev) pa zopet veliko več kakor Čakavcov (Gl. str. 379)". —
V 1. 79 je zapisal kratkočasno povčst: „Kapitan Terbuhovič in Ruskinja"; v 1. 101: „Rusovski car Pavel in eden njegovih oficirjev"; 1. 79 tudi naslednjo narodno pesem:
Tužna ženitva. Kaj se beli tam uz sinje morje?
Al je grada spomladnega snega, Al so pene od sinjega morja, Al je golob iza jate ostal, Al so bile u jaticah ovce?
Da je gruda snega spomladnega,
Davno bi jo sonce raztopilo; Da so pene od sinjega morja, Davno bi jih morje raztiralo;
Da je golob iza jate ostal, Davno bi se spomenil na jato; Da so bile u jaticah ovce, Davno bi je bil odagnal čoban: Več je ostal Kovačevič Peter, Na sred Dolca, na sred Sadikovca. Od udarcev Jurina Butorca. K njemu bila dohajala Vila; Bere bilje po gorici Vila, Da bi njemu rane zacelila.
Ljubici pa, da se naj udaje, Da se junak Pero je oženil S černo zemljo i zeleno travo.
Nego zovi pobratima mojga, Pobratima Jurja Rokavina, Da napiše listek knige bele, Da jo pošlje majki i ljubici:
Majki pošlje, da me se nenada,
Al jij veli Kovačevič Pero:
„Ne ber' bilja, ne gub', Vila, dneva;
V čislih je bil J. Kobetu veliki A. A. Volfov SI ovni k Slovenski, kajti tudi njemu je rokopis dohajal v popravo (cf. Deutsch-sloven. "VVortb. 1860 Vonv. VIII.); v čislih so mu bile Slomšekove Drobtince, kajti v letniku 1858 bere se str. 65 — 72 v novi obleki i Kobetova ttara resnica: „Od poštova staršev". Kako se je tersil Kobe ne le s peresom za književnost, ampak tudi z djanjem za božjo čast in za o mik a nje našega ljudstva, pričujeta mu Plotar pa Kamnikar, Čateška cerkvena ključarja (Gl. Janežič. Glasnik 1858 zv. I. št. 5. str. 139. 140); kako se je vnemal za domače reči, za književnost, jezikoslovne drobtinice in vzlasti za narodne pesmi, kažejo še Novice 1. 1858 1.4 — 5: „Pirni običaji ali ženitvanske navade v horvaškem p rim or ji okrog Bakra" po Susaniču; „Ponikve", kjer se voda v zemljo pogrezuje in pod zemljo naprej svoj tek ima; nikniti, iznikniti aufsprossen; ponikniti pa pomenuje ravno temu nasproti na pr. žito na njivi predolgo puščeno rado ponikne, solnce ponikne t. j. zajde za goro i. t. d. (št. 19.); 1. 30. 31 „Serbska narodna pesem", v kteri se popeva, kako je pohotnemu Arapcu preko-murcu Kraljevič Marko za vse platil svatbarino, in četiri njegove hlapce odpravil po Kosovu ravnem na četiri strane:
To pa je bila že labudnica njegova, kajti v 1. 27 imajo Novice, kterim je od njih pervega začetka noter do poslednjega časa J. Kobe Sodevski bil eden njih najiskreniših podpornikov, britko naznanilo nagle smerti njegove, in str. 215 postavile so verlemu rodoljubu spominek serčne žalosti po toliki zgubi v sledeči pesmi (zložil Jos. Novak):
,Znanili so po Kosovu hlapci:
„Kjer devojka zrela za udajo, Naj moži se za mladosti svoje;
Vse izklikne malo in veliko: „Bože živi Kraljeviča Marka, Ki je zemljo zlega oslobodil, Ki je merkle volke in kavrane Z azijanskim ponasitil mesom; Prosta mu bila duša in telo!"
Kjer pa junak versten za ženitvo,
Naj se ženi, naj si išče drage; Od te dobe je proč svatbarina, Marko za vse svatbarino platil!"
ŽALOSTINKA
gospod Jurju Kobe-tu.
U tamno oblačilo zavijeni
Na grobu tihem jokamo solze, V žalosti grenkem strupu utopljeni
Za Tabo mi stegujemo rokč. Za Tabo — oh prezgodaj nam zgubljeni!
Britko zdihuje ranjeno serce: Naj zagrinjalo večno se odgerne! Nazaj Te kličemo iz zemlje černe!
Nazaj, kjer nam življenja solnce sije,
Ljubezen druži kjer use zvesto, Kjer sapa mirna milost Božjo dije, Kjer zlegajo zdravice se glasno. Nebrojno sere prijateljskih Ti bije,
V živenja stopi radostno kolo! Srebernih strun se zlegajo glasovi, Milejši svitajo uže nam dnovi!
Tako Te kličemo prijatli zbrani,
Tak zvesta kliče Te Slovenija — Povsod so Tvoga uma plodi znani,
Povsod je bistri duh Tvoj bil doma. U serca vernih uki zasejani,
So priča truda neumornega — Kako zdihuje zapuščena čeda, Nepremakljivo v grob za Tabo gleda.
Pianger ben merti ogn'or, s'ora non piangi 1 ha. Ger. lib. ct. m. st. 8.
I glej! neba odperajo se dvori,
Svitloba čarobna iz njili lije — Ko v stvorstva pervem dnevu zori Demantno oblačilo Bog pripne, Da se pokaže na sionski gori,
I razsvetli stvarjenje čudno vse: Tako, al v krilu krasnejem svitlosti, Prikaže duh njegov se poln milosti:
„Nikar jokati, neha naj plakanje!
Kervavih sita zemlja je solza! Nikar topiti sere v britkostih za-nje,
K' jih že obdaja večna gloria ! Uzori vaši sladki tii so djanje,
Tu med narodi stermih ni meja, Ljubezen Večna tukaj vse edini, Ljubezni Večne vsa so ljudstva sini!"
I spred oči ko blisk prikazen zgine —
Skrivalo solnce se je za goro; Ko okamnjeni več noben ne zine,
Pobesi tužno sleherni glavo. Viharna strast divjati v persili mine,
Obernjeno v nebesa je oko, I v svitu solnčnem solza se uterne, Ter pade na odejo zemlje černe.
Pedagogični pogovori.
(Spisuje J o s. Ciperle.)
(3. del.)
5.
Pervo delo dekletovo naj bode tedaj, da napravlja obleko za svojo pupo. To delo naj se počasi razširi na dekle samo. Ni dovolj, da zna samo pupo slačiti in oblačiti; takoj ko je v stani svoje ude prosto gibati, naj se prisili, tudi sebe slačiti in oblačiti. Zoper to pravilo se navadno greši pri gospodi. Otroke, ki so po deset, celo po več let stari, morajo opravljati še vedno posli. Ali ni to najviša lenoba, ki si jo misliti more človek? To se pravi, vse moči, ktere je dala natora mlademu človeku, zanemarjati, —da, celo uničiti. In kaj še vse? Celo stari ljudje gosposkega stanu morajo imeti vedno strežaja, da jih napravlja. Oj, nesrečni taki ljudje! Njihova najviša sreča je denar. Naj bi še tega ne imeli, potem pa kar lehko noč!
Naj bode dekle še tako bogata, naj bo še tako imenitnega stami, če ne zna tega, ni vredna počenega groša. To pa še vse ni dovolj.
Tudi svoje obleke naj se uči izdelovati. Treba ji je razložiti, da ni le prav, ako ima njena pupa lepo obleko, tudi ona jo mora imeti. In ker seveda deklico jako veseli, ako more pupi napraviti kaj sama, in ker bi bilo nasproti gerdo, ako bi imela ona gerjo obleko, nego pupa, ji bode gotovo všeč, da bi napravila tudi kaj sebi. Vsako dekle, naj bode še tako imenitna, si napravi vso obleko lehko sama.
Ali to ne gre tako hitro. Najpervo naj začne dekle plesti nogovice To delo je najlože. Za tem naj pride šivanje perila, t. j. srajc in spodnjih kril, in še le naposled naj se začne šivanje zgornjih oblačil. Vse naenkrat bi bilo preveč.
Preden gre deklica v šolo, se lehko nauči že narejati vso svojo opravo.
Za ta poduk seveda ni treba, da deklica šiva ves dan od zore do mraka, ali pa še celo po noči do belega dné. Šiva ali plete naj pa vsaj po tri ali štiri ure na dan. Več časa jo priderževati pri tem delu bi bilo nespametno. Mladost je norost, ta pregovor ima v nekterem oziru prav; ali ravno da ta norost ni prevelika, se mora berzdati z delom.
Te štiri ure, v kterih naj dela deklè čez dan, ne smejo biti zapored. Dve uri zjutraj in dve popoldne zadostuje popolnem. Ves drug čas naj bo njen. Naj le vzame še vedno svoje igrače v roke, naj le skače, pleše, poje, naj se raduje: ta radost ji bode dala novih moči, da pojde tem lože zopet da delo. To nikakor ne gré, da bi otroka kar neankrat spravili v resnobno življenje. Jaz bi deklè, ki bi hotela več delati, nego ji je ukazano, s silo od dela spravil, ter jo ravno s tem kaznoval, da bi ji ne dal par dni nobenega dela. Od začetka se bode dopadalo vsaki pletenje ali šivanje. Hotela bo kar vsak dan narediti par nogovic, ali sešiti eno oblačilo. Ali kako dolgo bode terpelo to? En teden ali k večemu en mesec, in konec bo vsega njenega navdušenja in veselja za delo. Nič se ne da prehiteti, nič preskočiti.
Ali tudi delo naj se ji kolikor mogoče posladi in polajša. Tega polajšanja pa ne mislim tako, da bi pri šivanji vbodla enkrat s šivanko, potem pa četert ure gledala okrog sebe. To bi bila gerda napaka. Vendar naj se ji dovoli, kramljati z materjo ali ono osebo, ki jo nadzoruje; naj poje z njo kako pesnico, naj se ji pripoveduje kaka zgodbica ali kaj enacega. Tako ji bode potekel urno čas pri delu, in stavim kaj, da bode še prosila, da bi smela še dalje šivati. In kakô se bode veselila, preden pojde k delu! Kaj bi se tudi ne, saj bode vedela, da bode slišala spet toliko lepega, toliko prijetnega. Čermi bi se ji neki prepovedovalo, pri delu govoriti! Delo mora biti resno, — to je res. Ali nobeno dejanje ni tako resno in težavno, da bi se ne dalo zlajšati. Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci.
Ali slišim že glasove, ki se vzdigujejo proti meni: Ni prav, da se mlada, še ne šest let stara deklica, obklada že z delom. Ali vprašam:
Čemu bi bila pač dekle cel čas, dokler ne gré v šolo, brez vsega opravila? Saj te male urice, ki jih ima delati na dan, je ne bodo uničile. Kaj pravim uničile, — celo najmanjše škode ji ne bodo prizadejale. To majheno delo ji bode podelilo malo premenjave. Kako kmalu bi se naveličala igrati, ako bi jo obsodili, da se mora vedno igrati! Seveda bi se tudi večnega dela naveličala. Ali razlika mika. čemu bi se moralo prihraniti vse delo za prihodnje čase?
Ta moj nasvet gotovo ne bode ugajal vsem. Ozrimo se pa malo po zgodovini. Nekdaj so tudi mislili splošno, da se mora računstvo učiti še le v viših razredih ljudske šole. Ali Pestalozzi ga je vpeljal kar v pervi razred, in imel je kaj lepe vspéhe.
Razum se pri deklicah mnogo prej rodi, nego pri dečkih. To je že davno dokazano. Zakaj bi se pri njih ne pričelo s podukom tudi prej, nego pri dečkih? Sploh vse telesne in duševne moči se razvijejo pri ženskem spolu prej. Zato pa tudi zvenejo in opešajo prej. Tedaj s čakanjem na prihodnje čase ni pri dekletih nič. Prej ko se more, naj se jih začne podučevati. Spominjajmo se na izrek: „Čem mlajše je drevo, tem lože se da vpogniti", in: „Česar se Anžek ne uči, tega Anž0 ne zna".
Delo prežene vse napačne misli človeku iz glave. Ono mu krepi telo in s telesom tudi duha. Nič ni na svetu gerjega, nego ženska, ki ves dan visi pri oknu, ter opazuje mémo gredoče. Pri starih Germanih je bilo v navadi, da je mati, ki je imela hčer za možitev, obesila kos prediva na okno. To je pomenilo: Jaz imam hčer, pridno hčer, ki zna presti. Kdor ima veselje, jo vzeti za ženo, naj se oglasi! — Zdaj se pa dekleta raje same obešajo na okno, ker ne znajo presti, da bi obešale predivo. In kaj vse vidi dekle pri oknu? Mlade našopirjene gizdaline, gibčne lajtenante i. dr. Zdaj se ji posebno dopade ta, zdaj ji leži na sercu oni. Tako se navadi ljubiti vse in nobenega. In mladi gospodiči, gibčni lajtenanti tudi niso slepi za ljubeznjive poglede, ktere jim meče devojka z okna, oni nimajo kamenitega sercâ, — tega se jim ne more oporekati. — Tudi oni jamejo metati še ljubezniviše poglede na dekle, — in vjeta je, preden se zavé. A vjeta ni dolgo, kajti naši lajtenanti jo kmalu spusté, kedar le vjemô kako drugo. Potem je dober civilist. A tudi njegova ljubezen ni večna, tudi on zapusti to, kar si je včeraj priboril s težavami, jutri z lehkostjo. Tako gre dekle z rok v roke, iz sercâ v sercé, dokler ne odpade njenim licem cvetna mladost. Potem pa ni ona več za ta svet, kajti vživala ga je v mladosti preveč, spridila si želodec, in ta ji odrekel vse delovanje. Ali vse drugače bi bila, ko bi se ona vsedla k šivanju v mladosti, ter vlekla pridno niti. Bog vé, če bi si ne privlekla z njimi enkrat moža?
Ženska je prav usmiljenja vredna stvar. Tako kmalu se naveže na koga, ki jo potem lehkomiselno pahne od sebe. — Ali zakaj je tako
lehkomiselna? — Zato ker se hoče vedno zabavati. To je vir vse lehkomiselnosti. Ona se hoče in se mora zabavati, zato poseže po vsacem sredstvu, ktero ji pripravi zabavo. Ali privadimo jo že od mladosti na delo, vtisnimo ji v glavo, daje delo naj veča in najlepša zabava, in gotovo bode vselej segla po njem, kedarji bode dolg čas.	(Dalje prih.)
Naravoznanstvo v ljudski šoli.
11. Podobe gibanja.
Kraj, kterega kako telo v prostoru pokriva ali zavzema, imenujemo mesto; kadar pa telo svoje mesto premenja, takrat pa izveršuje ali na-reja gibanje.
Pri vsakem gibanju moremo opazovati naslednje: 1. Pot, katero telo prehodi. 2. čas ali dobo, v kateri telo svojo pot prehodi ali izverši. 3. Hitrost ali naglost, s katero se je telo gibalo. 4. Namer, v katerej se je gibanje izverševalo in tudi izveršilo.
Mislimo si, da vsak od dveh potov (selov) prehodi 1 miljo v dveh urah, toraj je eden kakor drugi hiter ali nagel. Iz tega sledi:
Pri enacih potih in enacih časih ste hitrosti enaki.
Ako pa n. pr. pot A. v 3 urah 2 milji, pot B. pa 1 miljo v treh urah prehodi, toraj prehodi A. v 1 uri s/3, B. pa le % milje.
Iz tega pa zopet sledi:
Pri enacih potih in enacih časih, ste hitrosti enaki kakor pota.
Ako bi pa n. pr. pot A. 2 milji v 3 urah, in pot B. pa 2 milji v štirih urah prekoračil, toraj prehodi A. v 1 uri % milje, B. pa nasproti v eni uri % milje. Prehojeni poti ste ena k drugi, kakor %: '/a, t. j. kakor 4:3. V tem razmerji ste tudi hitrosti jedna k drugi. Kaj sledi zopet iz tega? To le: Pri jednacih potih in pri nejednacih časih ste si hitrosti nasproti, kakor časi.
Kakošna pa je hitrost, ako so pota in časi nejednaki ?
N. pr. pot A. prehodi 3 milje v 4 urah, pot B. pa 4 milje v 5 urah.
Kakošno je pa nasprotje hitrosti v tem primerljeju?
Ako sklepamo na jednost, tedaj se spomnimo: A. prehodi v 4 urah 3 milje, tedaj ®/4 milje v jedni uri. — B. pa prehodi 4 milje v 5 urah, toraj 4/s milje v jedni uri. Iz tega se vidi in prepriča, da je hitrost pota A. k hitrosti pota B. kakor % k 4/5. — Števca 3 in 4 pomenita prostore, imenovavca 4 in 5 pa čase. V vsakej teh delin ali drobcev imamo toraj delenje potov in časov. Iz tega sklepamo:
Pri nejednacih potih in pri nejednacih časih ste hitrost, kakor tudi pot deleni po času.
Ako se kako telo v jednem delu časa ravno toliko giblje, kakor drugo, toraj je njiju hitrost vedno jednaka, in zato jo imenujemo jedna-komerno. Ako se pa telo v tistem času ne pregiblje tako daleč ali še dalje, kakor drugo, t. j. ako ono svojo hitrost potem spremeni, jo (hitrost) pa potem nejednakomerno imenujemo. Pospeševalno gibanje pa zovemo hitrost takrat, kadar ona narašča; pojemalno gibanje imenujemo pa hitrost takrat, kadar odjenjuje ali pojema. Pospeševalno kakor tudi pojemalno gibanje more se jednakomerno ali nejednakomerno veršiti. — Kteri način gibanja vidimo pri prosto padlih telesih? —
Jednakomerno gibanje vidimo tudi pri osinem sukanji naše zemlje. Namer, v kateri se telo giblje more biti ravnočertna ali pa krivočertna; ako je mer vedno ista, jo imenujemo ravnočertno, ako se pa mer spremeni, jej pa pravimo krivočertna.
Hočemo navesti nektere zglede hitrosti! človek, kteri prehodi v 5 urah
3	milje, ali kar je vse eno 22-757808 km., prehodi v 1 sekundi skoro 4 čevlje ali T264324 m. pravimo, da ima hitrost 4 čevljev. Hitrost skoraj vsih rek znaša bliz o
4	čevlje, vetra 10 čevljev, viharja 50 čevljev, parnega voza 40, glasu 1080, topove krogle blizo 2300, krogle iz puške 1500, svitlobe 42000 in elektrike 62000 milj.
Vprašanja: Kaj si je misliti pod besedo „kraj" ali „mesto"? — Kaj pomeni beseda „gibanje11? — Na česa moremo paziti pri vsakem gibanji? — S čim merimo pot? s čim čas? — Kako in s čim določimo hitrost gibanja? — V katerem slučaju imata dva gibajoča se tela jed-nako hitrost ? — V kakem razmerju je hitrost pri jednacih potih in nejednacih časih? — V kakšnem pa pri jednacih časih in nejednacih potih? — V kakšnem razmerju pa je hitrost pri nejednacih potih in nejednacih časih? — Kdaj pravimo, da je gibanje jednakomerno? —• Kdaj je nejednakomerno ? — Kdaj je gibanje pospeševalno ? — Kdaj pojemalno ? — Kdaj je gibanje jednakomerno pojemalno ? — Kdaj je jednakomerno pojemalno? — V kterej nameri more se gibanje veršiti? — Kdaj je mer ravnočertna? — Kdaj krivočertna? — Imenujte nektere zglede hitrosti!	(Dalje prih.)
Dopisi in novice.
— Iz Dunaja. Danes imam nekaj precej novic povedati. Ne davno se je obravnavalo v dunajskem okrajnem šolskem svetu vprašanje, ali se ima znižati osemletna dolžnost, hoditi v šolo ali ne. Že prej se je vprašalo vseh deset krajnih šolskih svetov dunajskega mesta, kaj mislijo ti o tej zadevi. Vseh deset je predlagalo, naj hodijo otroci, kakor do sedaj, osem let v šolo. Mislilo se je, da bode tudi okrajni šolski svet kar brez vse debate poterdil te sklepe desetih krajnih šolskih svetov. Ali glej! Vzdigne se v tem zboru na enkrat nekov dr. Kuhn, ki je jel prav krepko besedovati zoper osemletno dolžnost hoditi v šolo. Vsebina njegovega krepkega (?) govora je: on ni zoper to osemletno dolžnost v principu, sicer je pa dovolj, če hodijo
otroci šest let v šolo. — Kako protislovje! A mož je postal konečno ves divji v svojem govoru; jel je mlatiti in mahati z besedami krog sebe, da ga je moral pozvati predsednik k redu. — Nasprotovali so mu skoro vsi okrajni šolski svetniki, in ko se je na zadnje glasovalo, je glasoval sam dr. Kühn za znižanje osemletne dolžnosti hoditi v šolo. — Hvala Bogu, to bi bilo v redu. (? ? Vr.)
Ali nastal je majhen razpor med dunajskimi učitelji. Ker se ima meseca aprila t. 1. petindvajsetletnica cesarjeve poroke praznovati, so sklenili tukajšni učitelji izraziti svoje sočutje cesarju. V ta namen je razposlalo »dunajsko pe-dagogično društvo« na vsa učiteljska društva na Dunaji vabilo, naj izvoli vsako teh društev tri zastopnike, kteri naj bi potem skupno prevdarjali, kako ima postopati učiteljstvo pri tej svečanosti. Vsa društva so odposlala po tri zastopnike, le društvo »Volksschule« nobenega reköc, da bode ono samo za se izrazilo cesarju svojo vdanost.
Koliko veljajo dunajske mestne šole na leto? Proračun za leto 1879 je za ljudske in meščanske šole: 2,058.590 gl. Od tega dobe učitelji 1,385.480 gl. in sicer:
1.	Nadučitelji in ravnatelji . . .	. 129.140 gl.	
2.	Učitelji.........	. 854.660	»
3.	Deflnitivni podučitelji ....	46.800	>
4.	Provizorni podučitelji ....	108.800	»
5.	Učitelji telovadbe......	82.780	»
6.	Za ženska ročna dela učiteljice .	67.600	»
7,	Učitelji francoskega jezika . . .	. 18.150	»
8.	Starostne doklade.....	. 77.550	»
Stroški za kurjavo, svečavo in za čistenje šol znesejo: 145.810 gl. Najemnina za šole, kakor tudi za nadučitelje in učitelje: 408.570 gl. Stroški za učila: 35.330 gl. Pokojnina za učitelje, njih vdove in otroke: 26.510 gl. — 7000 gl. plača dunajski magistrat za protestantovsko šolo. Šolski sluge na meščanskih šolah dobivajo 18.190 gl. Na ljudskih šolah ni slug. Remuneracija za namestovanje bolnih učiteljev in učiteljic znaša: 4480 gl. Za vožnjo (Bog zna za kako!) 1450 gl., in razni drugi stroški znašajo 5770 gl. —
Do sedaj so imeli le učitelji desetih dunajskih okrajev 30$ odškodnine za stanovanje; a učitelji v predkrajih tega niso imeli. Prosili so že pred dvema letoma, naj se tudi njim podeli ta denar, a njihova prošnja ni bila vslišana. — A zdaj kar na enkrat ste sklenili občini predkrajev: Gornji in spodnji Do bi ing podeliti svojim učiteljem denar za stanovanje, in sicer se jim ima izplačati stanarina še za čas od 1. januarja 1878. leta.
Konečno naj naznanim neko neprijetno novost. Dunajski nadškof, kardinal Kutschker, je nakupil več krucifiksov in podob svetnikov, ter jih mislil razdeliti po dunajskih šolah. Najpervo jih je ponudil krajnemu šolskemu svetu druzega dunajskega okraja. A ta je sklenil v svoji zadnji seji po burni debati, da se ne sme sprejeti to darilo, kajti šole so »konfessionslos-ne«. Po dunajskih časnikih se mnogo piše zoper ta sklep, celo liberalni časopisi so zoper. — In kaj je konec tega? Trije možje, ki so glasovali v krajnem šolskem svetu z a sprejem tega darila, so izstopili, ter se odpovedali krajnemu šolskemu svetovalstvu. Ne bom se spuščal v daljne pretresovanje tega sklepa, vsak naj
si misli o tem, kar hoče.--(Pilatus autem, cum audisset hos sermones,
adduxit foras Jesum et sedit pro tribunali in loco, qui dicitur Lithostrotos ... et dicit Judaeis: »Ecce rex vester« . .. Responderunt Pontifices: Non habemus regem nisi Caesarem . . . Vr.)
—	Iz Vojnika. Celjsko učiteljsko društvo je imelo dne 6.- feb. 1879 v prostorih mestne dekliške šole svojo drugo letošnjo zborovanje. Zapisnik (slov. in nem.) dne 2. jan. t. 1. se prečita, ter sprejme. 6. predsednik omeni potem dopisa E. Musil-a iz Dunaja, kteri znane pisanke s podobami na sprednji in zadnji strani ovitka izdaja.
Omenjeni g. E. Musil prosi učitelje za dobre slike iz narave, zgodovine ali zemljepisa. Take vposlane slike, ktere bi se na ovitke pisank natisnile, se tudi honorirajo. Na dnevnem redu je bila metodična obravnava slike: »Stari Slovani«. Poroč. g. Brezovnik, ker se pa g. referent zarad raznih uzrokov ni mogel zbora udeležiti, odloži se ta obravnava na sprihodnje zborovanje. Pregle-dovalci lanskega društvenega računa poročajo, da je razven nekega majhnega formalnega pogreška vse v redu. Ker ima društvo, po blagajnikovem letnem poročilu, še okoli 200 gl. društvenine tirjati, prečita se imenik društvenikov. Tisti, kteri niso več v celjskem okraji in od kterih se tudi ve, da zaostale društvenine ne bodo plačali, se izbrišejo, drugim pa se pošilja račun. Sedaj se na dnevni red postavi vprašanje »kako naj učitelj pri raznih prestopkih (pre-greških) šolarjev ravna?« Prvi se k besedi oglasi g. V. Jarc ter navede nekov izgled iz svoje učilnice. Pove nam, kako je v tem položaju tamošnje učiteljstvo proti hudodelcu ravnalo. Tudi g. g. Bobisut in Rupnik povesta k tej točki svoje mnenje. Dalje se stavi vprašanje, kako naj bi društvo Njih Veličanstvu presvitlemu cesarju k petindvajsetletnici Njihovega ženitovanja čestitalo. Stavi se predlog, da naj društveno vodstvo izvoli iz svoje srede tri gospode, kteri naj po c. k. okrajnem glavarstvu v imenu vsega društva cesarju najudanejšo voščilo izrečejo. Predlog se sprejme. Konec zborovanja s/4 na 1 uro.
Tone Petričele.
—	Od Ormuža, 15. svečana t. 1. Dne 6. t. m. imelo je tukajšno okr. uč. društvo svojo prvo letošnjo sejo. Radi zelo neugodnega vremena se je zelo pičlo število udov zbralo. Po navadnih poslovnih opravilih razložilo in razkazovalo se je delovanje in račun društva za šesto družbeno leto. Društvo je napravilo v minolem letu sedem sej in med temi je imelo izlet na Volfberk k sv. Lenartu i v Središče. Pri teh se je lepo število učiteljev in gostov tudi iz drugih krajev zbralo. Vseskozi je društvo skrbelo za duševno omiko učiteljev. Z dohodki, katere dobiva društvo kot društvenino od pravih in podpornih udov, se je zelo varčno gospodarilo, in tako je bilo mogoče, da se ima v blagajnici precej novčičev. Društvo je imelo naročeno: »Učit. Tovarša« in »Pädagogische Zeitschrift«. Društvo je imelo jednega častnega, 22 podpornih in 12 pravih udov. Zadnjih bi še lahko mnogo več bilo, ko bi hoteli pristopiti tudi gospodje učitelji — neudje. Pa njim se morebiti nevredno dozdeva, se svojimi kolegi družiti, žnjimi občevati in tako skupno omiko širiti. V nov odbor so voljeni naslednji gospodje: Prvosednik Štefan Kovačič (Središče), Tone Stuhec (Volfbenk) za namestnika in denarničarja, Anton Eberl (Velika nedelja) za tajnika in Ivan Kosi (sv. Lenart) in Josip Šinko (Središče) za odbornika. Za odposlance k štajerski učiteljski zvezi se voli gosp. Štefan Kovačič. Konečno še govori ta o novi šolski kroniki. Da je govor nekoliko skrajšal, izvolil si je leto 1878. Vso tvarino je razdelil. 1. Šolska gosposka. 2. Učiteljstvo. 3. Šolska kronika (dopisi ukazi i. t. d. naprej postavljenih gospodsk, učiteljski konferenci, pogovori i. t. d.). 4. Postave in druge uredbe naprejpostavlj. gospodsk. 5. Šolska bu-kvarnica (Učila, šolarske bukvarnice i. t. d.) in 6. Dobrotniki šole. Prihodnja seja bode v Ormuži, dne 6. sušca t. 1,
—	Naloga avstrijske šolske uprave v Bosni in Hercegovini.
»Avstrija se je s privoljenjem evropskih velevlastij za dve provinciji obogatela. Ali bosti ti našej domovini v korist ali škodo, o tem ne more denes nikdo odločiti. O tem premišljevati tudi naša naloga nij; to naj odločijo politiki po poklicu, t. j. o tem naj se oni prepirajo. Ti provinciji pripadati pač zdaj av-strijskej upravi, in črez prej ali slej bode ondi treba tudi šolstvo organizovati. Turčija nij v tem obziru nič posebnega storila, in čeravno nemarno o tem zanesljivih podanj, vendar menimo pravo trditi, ako rečemo, da bode morala avstrijska šolska uprava največ z nova pričenjati.
Bavnanje s šolskim vprašanjem je v obče, posebno pa Avstriji, silno teška naloga, in treba je za-njo veliko prebrisanosti in takta. S tem se more za državno celoto veliko dobrega storiti, pa tudi neizmerno veliko pokvariti. Nečemo denes omenjati načel, katera so se v zadnjih letih upotrebovala; tudi nečemo navajati, kako so se slabo izbirala osobstva, katera naj bi ta načela izvrševala. Denes seveda si uže mnogi oči manejo in se prašajo: Kam smo li prijadrali? Denes pač vsakdo uže razvidi, da nobena šolska uprava, najmenj pa avstrijska, ne more imeti te naloge, da bi posle prežečega soseda preskrbovala. — — Vsaj ne povemo nič novega, ako poudarjamo, da se je v Avstriji z organizacijo šolstva odtujilo srca vseh, da se je mišljenje in čutenje celih narodskih plemen navodilo na taka pota, ki utegnejo za vso državo pogubna biti, da to bolje utemeljimo, lehko s prstom pokažemo na nekdanje italijanske provincije, ali pa na prejšnje poskušnje na Ogerskem. Pomote, katere so se delale takrat, ko je Avstrija imela nado, v Nemčiji postati zopet merodajalen faktor, te se ne smejo dan denes več delati, rečemo dan denes, ko mora naša domovina na to delati, da se v notranjem uredi. S tem, da varuje narodnosti, naj Avstrija tudi s pomočjo šole doseza ta svoj veliki cilj: posamezne dele nakloniti, da se bodo velike j skupnej celoti odkritosrčno in z veseljem pridružili.
Iz tega velikega namena, ki naj bi bil temeljni glas za vse šolske akorde v vsakej avstrijskej deželi, izpeljuje se tudi naravno ona namera, katero naj bi vodila modra, za vso državo skrbeča šolska uprava v novih provincijah.
Šolska organizacija se mora v Bosni in Hercegovini uvesti z največjo previdnostjo in brez sleherne prenagljenosti.
Čim počasneje, čim previdneje se bode postopalo, tim več in tim voljnejše se bode ondotno prebivalstvo žnjo sprijaznilo. Šolska uprava naj uže zdaj v teh deželah obstoječe šolske razmere na vse strani študira in naj povsodi pričenja in nastavlja na to, kar uže obstoji. Pri tem se mora skrbno varovati, da z novimi naredbami ne dojde v ostra nasprotja z uže obstoječim. Ogibati se mora prav ozbiljno, da ljudstvu s šolsko organizacijo ne naloži novih bremen. Brez denarja se res ne more šolstvo osnovati, ali v tako izmolzenej deželi se mora šola radi velikega namena z malim zadovoljiti. Kar pa je glavna stvar, in kar najbolj poudarjamo, je načelo, v Bosni ne ponemčevati, ne p o-magjarovati. Ako bi se ondi v stari glavni greh zabredlo, tedaj bi se bila obilna kri za te pokrajine zastonj prelila; tedaj bi se bili milijoni, za nje izdani, potrosili za tuje kneze; tedaj bi nas zadela ista osoda, kakor smo jo nekdaj v Italiji doživeli. Da bi naše denašje besede ne bile brezvspešne!«
A. Oest. Lehrerzeitung prevod S. N.
—	Iz jnnske doline na Koroškem, 16. febr. (Žalostni stan ljudskih šol med koroškimi Slovenci.) Srce človeka boli, ako vidi, kako malo se slovenski otroci pri sedanjih dragih šolah za življenje koristnega nauče,

koliko dragih ur se z nespametnim podučevanjem za slovensko mladino v šoli potrati. Poglavitni namen ljudskih šol na slovenskem Koroškem je, kolikor mogoče nerazumljivih nemških besed mladini v glavo vcepiti. Le redki so že otroci, ki bi slovenski gladko citati znali, in vendar vis. knez. škf. ordinarijat strogo zahteva po predpisanih katehismih šolsko mladino podučevati. Toda po sedanjem nepedagogičnem šolskem poduku je č. g. katehetom celó nemogoče to nalogo popolnoma dovršiti, ako se pomisli, da je mladina tudi pri najboljšem poduku večkrat raztresena, zraven se pa iz katehisma učiti od nje zahtevati ne more, ker večidel otrok pravilno slovenski citati ne zna. Ni čuda, da mladina tudi v krščanskem nauku napredovati ne more. Le pomisli, častiti bralec, babilonsko zmešnjavo po tukajšnjih ljudskih šolah. Učenikom je po šolskih nadzornikih strogo ukazano, v vseh predmetih čisto slovensko mladino le nemški podučevati, po nemški učenik mladino svari, po nemški razposajencu kazen napove, in prej ko ne ga tudi po nemški zmirja in prekolne; da, še celó v ma-ternem jeziku moliti mladini ni dovoljeno, dokler je še pred in po šoli moliti dopuščeno. Ali niso take šole zares mučilnice za slovenske otroke? Vprašaj pa tudi šolarčka, ki je postavno ljudsko šolo obiskoval, kaj se je v vseh letih koristnega naučil? V svojo žalost boš spoznal, da, razen malo krščanskega nauka, nekaj nemški citati, kar se ve da ne razumi, za največo silo svoje ime nemški podpisati in iz računstva malo ali skoro nič, ker se ga je večidel v tujem jeziku učil. Da bo tudi društvo sv. Mohora po Koroškem svoje ude polagoma zgubilo, ako se okolščine ne spremene, je razumljivo, ker se že zdaj večkrat sliši: »Rad bi bil pri tem društvu, ako bi le slovenski dobro brati znal.«	»Slov.«
PristaveJe vrečlništva. Pričujoči dopis nam zopet kaže, kako se godi sé slovenščino po ljudskih šolah na Koroškem. Več ko se govori o svobodi, o šolskem napredku, slabeje je z ljudskimi šolami tam, kjer so Slovenci med Nemci naseljeni, kakor n. p. po Koroškem. Svoboda in prostost je menda le v tem, da se slovenski otroci smejo nemščine učiti; zanimivo bi bilo ko bi nam kdo statistično dokazal, koliko slovensko - nemških šol po velikovskem in belaškem šolskem okraji in drugod po Koroškem se je prestrojilo v čisto nemške šole, od kar imamo nove šolske postave. — Pa slišim že ugovarjati: soseske same žele in prosijo nemških šol, slovenščine ne marajo. No, kaj res tako? — Gotovo, to prav radi verjamemo, prašajmo le kmeta: ali bi bilo dobro da bi Vaši otroci kaj nemškega znali ? Gotovo dobro! Tedaj prosite za nemške šole! Dictum, factum. — Pred kerčmo se je igralo več otrok. Ptujec pride mimo, ter vpraša otroke: bi li radi jedli klobase? Oj, prav radi, so odgovorili. Pojte z manoj! Ta jih pelje v kerčmo ter ukaže vsakemu prinesti klobaso. To vse je hitro zginilo. Ali bi še radi jedli? Še, še je bil odgovor. Prinesite kerčmar vsakemu se po 1 klobaso! Ptujec se zmuzne; otroci ostanejo v kerčmi. Kerčmar čaka plačila ter vpraša otroke: Kam je šel vaš stric ali kdor koli je ? Mi ga ne poznamo in tudi ne vemo, kam je šel, so odgovorili otroci. — Razloček med to pripovedko in kmeti je samo ta, da morajo soseske ali prav za prav stariši sami plačati račun za to, kar so jim drugi naročili. Prašajte pa kmeta, gostača ali kterega koli iz prostega naroda, ali je res to njegova volja, da bode otrok 6 — 8 let hodil v šolo zato, da se nauči tujega jezika, v drugem pa ostal neveden, — odgovor bode ves drugačen. K mestnemu učeniku pride sorodovinec iz dežele, ter mu reče: O sv. Martinu Vam pošljem svojega 81etnega dečka, da ga bote nemški naučili, o sv. Juriju, ko se paša začne, bode uže dovolj znal, tačas ga pa vzamem domov. — Ta resnična zgodbica nam dovolj pojasnuje, kako si prost narod misli priučenje tujega jezika. Potem se le

sklicujte na želje prostega ljudstva, ki hoče imeti nemške šole. Kdor je v mestu rojen, in z mladega slišal nemški govoriti, ne more imeti pojma o tem, kako se selski otroci uče tujega jezika; ako je učenje tujih jezikov tako lahka stvar, čemu so šole za izobražene, v katerih se po več let uče tujih jezikov, in sinovi prostega naroda naj se tega kar mimogrede nauče.
—	Iz deržavne«;a zbora na Dimaji 20. februarija t. 1. Specielna razprava o noveli k postavi o šolskem nadzorstvu kar se tiče diet okrajnih šolskih svetovalcev je trajala 2 uri. Ostalo je vse pri starem, razloček je le ta, da prej se je priznala potnina za 4 kilometre pota od okrajnega sedeža, sedaj pa se začenja še le, ako je daljava 8 kilometr. (1 gl. za pot in 1 gl. 50 kr. dnine). Postava ima veljati že 1. aprila, a ne 1. julija, kakor je bilo nasvetovano — češ, da se več prihrani. (?!) — Ali so seje okrajnega šolskega sveta potrebne ali niso, o tem vprašanji ne govorimo, a povdarjamo le to, da gre potnina udom okr. šolskega sveta, sicer bi veljalo le to, voli naj se ta, ki je bliže sedeža, ali tisti, ki more zastonj potovati.
—	Vabilo k petnajstemu občnemu zboru „Matice Slovenske"
12. marca 1879. leta ob 4. uri popoludne v čitalnični dvorani v Ljubljani. Vrsta razgovorov: 1. Predsednikov ogovor. 2. Tajnikovo poročilo o odbo-rovem delovanji od 1. januarja do konca decembra 1878. 1. 3. Račun od 1. januarja do konca 1878, 1. 4. Proračun od 1. januarja do konca decembra 1879. 1. 5. Volitev treh udov da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun o novčnem gospodarstvu vsled §. 9. Matičinih pravil. 6. Odborov nasvet o jedenkratnem razpošiljanji društvenega »Letopisa«. 7. Razgovor o zaostalih letnih doneskih družabnikov in oni ustanovnih članov »Matice Slovenske«. 8. Nasveti posameznih udov. 9. Volitev 9 novih odbornikov, in sicer namesto onih, ki vsled §.12 Matičinih pravil izstopijo iz odbora, in so g. g.: dr. Janez Bleiweis; Feliks Stegnar; Ivan Vavrfi; grof Josip Barbo; Božidar Raič; Luka Svetec; Josip Šuman; dr. Jos. Ulaga; Viljem Urbas.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Na lrazredni šoli pri sv. Jakobu na Savi, učiteljska služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje. Okrajnemu šolskemu svetu za okoiico Ljubljansko do 4. marcija. — V šolskem okraji Kranjskem: Na lrazredni šoli v Sorici, učit. služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje; krajnemu šolskemu svetu do konca t. mesca. Na lrazredni šoli v Olševku, ''čit. služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje; krajnemu šl. svetu do 19. marcija. V šolskem okraji Radovljiškem: Na lrazredni šoli v Jesenicah, 1. p. 400 gl. in stanovanje, letnega priboljška 42 gl.; krajnemu šl. svetu do 5. marcija 1.1. V šolskem okraji Rudolfovem: Na lrazredni šoli v Poljanici, učit. služba, 1. p. 450 gl. in stanovanje; kraj. šl. svetu do 28. februarija. Na lrazredni šoli v Dvoru, učit. služba, 1. p. 450 gl. in stanovanje; kraj. šl. svetu do 10. marcija.
Premembe pri učiteljstvu.
Na Štajarskem. Gsp. J. Košutnik, nadučitelj v Dramljah; g. Jožef Hribernik, nadučitelj vDobovi; g. Alojz Dernjač, 2. učitelj v Marenbergu. Službeno doklado je dobil g. J. Ferš, pri sv. Magdaleni, in g. Simon S trenk el, v Središču.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Milic