Primorski Gospodar Iiist za povspeševanje kmetijstva v slovenskem primorju. Ureduje Dominko Viljem, ravnatelj slovenske kmetijske šole v Gorici v p. Izdaja „Goriško kmetijsko društvo". fileo. 24. f gorici, dne 31. decembra 1910. |ečaj f f. Obseg: 1. Vabilo na naročbo »Prim. Gosp.« oziroma za pristop k »Gor. kmet. društvu« ; 2. Moderno oskrbovanje sadnega drevja in pokon-čevanje mrčesa; 3. Kuga v gobcu in na parkljih; i. Čebelarjevo opravilo pozimi; 5. Izdelovanje masla v malem; (i. Pokladaj živini klajno apno!; 7. Gospodarske drobtinice; 8. Poročila; 9. Kmetijske novice; 10. Književnost; 11. Na novo priglašeni udje »Gor. kmet. društvu« ; 12. Poziv društvenikom »Gor. kmet. društva« in naročnikom »Primorskega Gospodarja«. Vabilo na naročbo „Prim. Gospodarja" oziroma za pristop k „6or, kmetijskemu društvu". Z današnjo številko se končuje letošnji letnik »Primorskega Gospodarja", zato smo ji dodali kazalo. List začenja z novim letom Vil. letnik. O tej priliki vabimo vse slovenske kmetovalce, posebno pa naše goriške, naj se naroče z novim letom na naš list, ki zastopa in zagovarja kmetijske koristi v slovenskem delu goriške deželice, oziroma naj pristopijo kot društveniki k »Gor. kmetijskemu društvu" v čim večjem številu. Kajti čim več nas bo v društvu, tolikanj laže bo varovati naše koristi in se potezati za to, kar bi lahko bilo našemu kmetijstvu v prid in korist. Društveno glasilo »Primorski Gospodar" izhaja dvakrat na mesec in sicer 15. in zadnjega vsakega meseca ter stane na leto za naročnike 3 K. Kdor pa pristopi k društvu kot ud, kar doseže s tem, da vplača ob pristopu 1 K pristopnine in vsako leto po 3 K letnine, dobiva za to malenkostno letnino društveno glasilo, a ima obenem tudi druge ugodnosti, ki jih .zamore nuditi društvo po svojih močeh in glasom svojih pravil. Ob sklepu leta izrekamo našim cenjenim sotrudnikom iskreno zahvalo, ter se priporočamo, naj bi nas tudi v bodoče pridno podpirali, a obenem se obračamo do vseh slovenskih kmetovalcev, ki še niso bili naši sotrudniki, naj nam pošljejo tudi oni v bodoče vsaj kak kratek članek ali dopis, tičoč se kmetijstva. Vsem sotrudnikom in čitateljem našega lista voščimo Srečno in veselo novo leto! Uredništvo „Prim. Gospodarja". IVloderrto oskrbovanj^ sadnega drevja in pokončevarije mrčesa. Spisal F. F. P lesko t diplomiran vrtnarski arhitekt, lastnik spec. tvrdke i;a varstvo rastlin i. t. d. *} Uvod Prav tako kakor človeški in živalski organizem, podvržene so tudi rastline raznim nalezljivim boleznim, ki jih provzročajo male stvarce deloma živalske, deloma rastlinske narave. Vsakdo mi bo pritrdil, da nismo v marsikakem slučaju v stanu obvarovati rastlin pred vsemi boleznimi in okužbami, katerim so te vsak trenotek izpostavljene. Zato je še bolj potrebno, da kolikor mogoče energično nastopimo zoper vse bolezni in sovražnike. *) Prevedel in priobčuje D. s pisateljevim dovoljenjem iz brošure »Die moderne Obstbaumplage u. Insektenbekampfung«, spisal F. F. Pleskot, dipl. vrtn. arhitekt v Pragi. Z ozirom na prej rečeno, stavi se nam vprašanje, ali okužena rastlina vsakokrat na to tudi zboli ? Gotovo je da ne. Da okužena rastlina zboli, morajo biti obenenem tudi pogoji za razvoj okužbe ugodni. Da se embryo (trosi, kali, jajčeca i. t. d.) razvijejo, je treba v prvi vrsti ugodnih klimatičnih razmer, obenem pa mora biti tudi rastlina sama takšna, da pospešuje nadaljni razvoj zajedalke. Ako so klintatične razmere za razvoj bolezni ugodne, potem si iz lahko umljivih vzrokov ne moremo pomagati, kajti zoper nje ni mogoče ničesar ukreniti. Kar se pa drugega slučaja tiče, pomagamo si prav lakko in sicer s tem, da poskrbimo za to, da bo rastlina krepka in zdrava. To poslednje pa bodi naša prva skrb. Računati moramo namreč s tem, da se vsak organizem do neke gotove meje škodljivcem upira. Meja, do katere se organizem lahko upira, se pa ravna po individualnosti dotičnega organizma. Splošno pravilo pa je, da podležejo marsikateremu škodljivcem šibkejše ali iz gotovih vzrokov v rasti zaostale rastline prej, kakor krepkejše in zdrave rastline, ki so pred škodljivcem takorekoč zavarovane. Od nas je toraj odvisno, da odvrnemo pretečo nevarnost od rastlin, in sicer ne le s tem, da rastline utrdimo in jih takorekoč obvarujemo škode po zajedalkah, ampak poskrbeti moramo obenem, da preprečimo vse ono, kar bi za-moglo ovirati rast rastlin. Razen klimatičnih razmer igrajo važno ulogo pri tem nadalje tudi fizikalična in kemična svojstva zemlje Te lastnosti zemlje pa do neke gotove mere lahko zboljšamo in v stanu smo tudi spremeniti pusto zemljo s pomočjo rastlinskih redilnih snovi v idealno zemljo. Vzlic temu pa ni še dovolj, če smo drevesu primerno pogno-jili, ampak potrebno je, da drevo obenem v poletnem in zimskem času pravilno oskrbujemo. Če je le mogoče in čas donušča, naj se drevo po potrebi zaliva, naj se pravilno oskrbuje, poskrbi pravočasno za lečenje njegovih ran, da se ga obvaruje pred raznimi živalmi, zmrzaljo i. t. d. Pozabiti pa tudi ne smemo, da ošibi drevo, če raste v plevelu in da se ga zajedalke nato hitrejše ' polotijo, kakor pa drevesa, ki raste na opletih tleh. Zato se priporoča, naj se drevo obenem pridno pleve. Vsaki posamezni rastlinski vrsti pa ne ugaja vsaka zemlja, a tudi ne vsako podnebje, zato je že z ozirom na te zunanje pogoje, ki jih rastline zahtevajo za uspešno rast, potrebno izbrati primerno vrsto oziroma razvrst rastlin za vsako zemljo in podnebje. Da niso vse vrste ene in iste rastline enako močno podvržene raznim rastlin- skim ali živalskim zajedalkam, to se je dokazalo potom mnogoštevilnih znanstvenih poskusov. Pri izbiranju vrst je treba toraj upoštevati to in sicer posebno tam, kjer se je v bližini pojavil kak škodljivec. V takem slučaju naj se ne sadi vrst, o katerih se ve, da se jih dotična zajedalka poloti. Izberejo naj se toraj rajše take vrste, ki so že utrjene in se zajedalki upirajo,dasiravno morda te slabejše obrode. Vsako leto pridemo bolj do prepričanja, da se pojavljajo leto za letom novi škodljivci. Glavni vzrok temu je, da se zanašajo zajedalke k nam iz inozemstva, posebno z novimi vrstami, bodisi da se je naročilo seme, potaknjenci, gomolji, čebule ali sajenice in grmi i. t. d. zato je treba, da pri nakupovanju tega blaga previdno postopamo; zato naj se vsako takšno blago pred sajenjem ali sejanjem razkuži, da se zajedalke zatrejo. Najboljši in najsigurnejši uspeh doženemo, kakor smo že nekatere krate omenili, edino in samo s tem, če rastlline utrdimo in odvrnemo od njih vse ono, kar rastlino slabi, kakor tudi s tem. da skušamo rastline okrepiti, vsled česar postanejo bolj žilave in odpornejše. Vsak sadjerejec ima opraviti skoraj vsako leto z živalskimi in rastlinskimi zajedalkami, ki mu napravijo včasih precejšnjo škodo. Zastonj se večkrat trudi in trosi denar za svoj vrt, zastonj je vsa njegova marljivost in njegov up, ko se pojavi zajedalka, ki mu uniči večino pridelka. Žalibog pa se opazi še dandanašnji nekako mlačnost glede zatiranja zajedalk. Večkrat se pripeti, da ne pozna marsikateri sadjerejec škodljivca, a ne ve tudi, kako isti živi; kako naj ga tak potem zatira? Obširen in jasen odgovor na to vprašanje dobi vsak v tem spisu, kjer je vsak škodljivec podrobno opisan in v katerem so navedena sredstva zoper njega, kakor tudi zoper posamezne bolezni sadnega drevja na podlagi mnogih modernih tehničnih pripomočkov. (Sledi še.) Kuga v iobcu iii r|® parkljih. Ker se je pojavila ta bolezen pred kratkim v Štandrežu pri Gorici in je prav nujno potrebno, da se naši živinorejci z znaki te bolezni natančno seznanijo in ukrenejo še za časa vse potrebno, da se ta bolezen omeji, oziroma morebitna škoda prepreči, zato smo sklenili, nekoliko opisati jo. Neki „G. N." piše o njej v „Nar. Listu" to-le : Kakšna je ta bolezen? Pred vsem jako nalezljiva. Kaj lahko se je naleze zdrava živina od bolne, ako stoji z njo skupaj v istem hlevu, prenaša pa se strupena snov ravno tako lahko iz hleva v hlev po gnoju, po blatu, ki se drži nog, in na druge slične načine. Bolezen ne napada le govede, ampak vse vrste naše domače živine, toraj tudi prešiče, konje, ovce in koze. Dočim se pojavi pri govedi tolikokrat v gobcu kakor na parkljih, se prikaže pri prešičih, ovcah in kozah večkrat na parkljih nego v gobcu, pri konjih pa samo v gobcu. Okužena živa) skoro vsakrat zboli; zboli pa tudi lahko v drugič žival, ko je bolezen ravnokar prestala, ako se je na novo okužila. Po nalezbi preteče 3—10 dni, predno žival zboli. Kako je bolezen kot takšno spoznati? Najprej, kako v gobcu? Živinozdravnik Dular jo opisuje takole : „Sluzna koža v gobcu je otekla in z vlečljivo sluzjo prevlečena ; žival ne žre in ne prežvekuje, ker jo gobec boli. Pri bolni živini se opazuje naglo hujšanje. Žeja je pomnožena, mleko se zmanšja, in to, kolikor ga žival daje, je rmenkasto V zgornji čeljusti, posebno na tistem mestu, kjer manjka zob, na jeziku, na služili koži spodnje in gornje šobe se prikažejo mehurčki, kakor leča veliki. Ti mehurčki so napolnjeni od začetka s čisto tekočino, kasneje pa postane ta tekočina bolj kalna. Mehurčki kmalu popokajo, in iz njih nastanejo male ranice, ki se v 8—10 dneh zacelijo. Vročina ni velika, žila komaj nekoliko pomnožena, dihanje je navadno. Ker je gobec močno boleč, ne more žival žreti, kakor tudi ne prežvekovati, posebno ji napravlja trda klaja hude bolečine. Pri kravah se nahajajo podobni mehurčki tudi na vimenu, seskih in spolovilih. Pri prešičih se prikažejo mehurčki na rilcu in gobcu." „Kako se pojavlja bolezen na parkljih? Opazi se, da je koža nad parklji, med njimi in na peti otekla in močno občutljiva; pri beli koži se opazi tudi rdečina. Na rdečih in oteklih delih se prikažejo mehurčki, kakor v gobcu, ki tudi kmalu popokajo; na mestu mehurčkov nastanejo male ranice in kraste. Žival težko in previdno hodi. V 8 — 10 dneh ranice popolnoma ozdravijo. Pri prešičih se mehurčki, ranice in hraste večkrat razširijo od parkljev do binclja. Pri ovcah pa tudi pri prešičih, ki se gonijo na pr. na prodaj, se začno živi deli med parklji gnojiti, in ti večkrat odpadejo. Izmed parkljev teče pogosto vodena tekočina, in kasneje tudi gnoj." Kuga v gobcu in na parkljih sicer ni nevarna za življenje, vendar provzroča veliko škodo na ta način, da živali zelo shujšajo, da dado malo mleka in da je kupčija z živino za delj časa celo zaprta. Pač pa večkrat poginejo teleta, ki sesajo mleko od bolnih krav. Kako je živino varovati kuge? Žival, na koji so se pojavila znamenja kuge, je takoj ločiti od druge ter dejati v poseben hlev. Nobene živali, ne okužene, ne zdrave, naj se ne goni iz hleva, ampak vse naj ostanejo skrbno zaprte v hlevih, seveda v zdravem zraku. V vsakem hlevu naj streže posebna oseba ter naj nobena teh ne prestopi praga drugega hleva. V hlev, v katerem biva zdrava in v hlev, kjer biva bolna živina, naj se nikogar ne pušča, razven živinozdravnika; pa tudi prebivalci hiše, pri kateri je živina zbolela za kugo, naj ne hodijo v tuje hleve. Kaj je storiti, ako je živina za kugo zbolel a ? Pred vsem je naznaniti to županstvu, ki sporoči o kugi okrajnemu glavarstvu. To-le pošlje živinozdravnika, ki bo natančneje ukazal, kaj je storiti, da se kuga ne razširi, ter kmalu zaduši. Sicer pa bodo imela tudi županstva predpise, po kojih se je posestniku ravnati. Ukaze kakor tudi predpise je strogo izvrševati, če se hoče zatreti bolezen in izogniti se občutni kazni! Ali se zamore nalesti te kuge tudi človek? Da, tudi človek se je lahko naleze; a tudi njemu ni ravno nevarna; vendar provzroči nekuhano mleko bolnih živali zlasti pri otrocih v ustih in nosu enake mehurčke in bolečine, kakor pri živalih. Zaradi tega se surovo mleko takih živali ne sme zauživati in je ostro prepovedano, tako mleko prodajati. Kar velja o mleku, velja tudi o siru, smetani in surovem maslu. Razgrete na najmanj 70° C so te stvari neškodljive. Ravno tako neškodljivo je človeku tudi meso bolne živali, če so se odstranili deli, na kojih se nahajajo mehurčki in ranice (gobec, noge i. dr.). Z opisano boleznijo preti naši živinoreji velika škoda in je v prvi vrsti od živinorejcev samih odvisno, v koliki meri jih bo zadela. Da bolezen čim prej neha, ne sme se je prikrivati, in izvrševati se morajo ukazi in predpisi jako natančno. C^belarjevo opravilo pozimi. Na prvi pogled bi kdo mislil, da nima čebelar o tem zaspanem, tužnem in mrzlem letnem času nikakega dela pri svojih čebelah ; a temu ni tako. Tudi on mora obračati svojo pozornost na panje, dasiravno narava spi. Tudi za čebele je prav in potrebno, da tudi one sedaj počivajo. Čebelar naj toraj skrbi, da čebel ne moti katerisikoli ropot, da jih sploh pri tem počitku nič ne moti, kajti če se čebele zdramijo, se razburijo in zaužijejo nadnavadno mero strdi. Ako se to večkrat ponavlja, jim lahko strdi primanjka. To bi pa postalo za čebele lahko usodepolno, zlasti pa letos, ko je v panjih medu le za silo. Čebelarjeva dolžnost je toraj, da se za svoje panje tudi v tem letnem času pobriga. Razen ljudi zamorejo vznemirjati čebele zlasti miši in podgane. Ne ie ropot, ampak že sam čebelam zopern duh teh živali vznemirja in drami ždečo čebelno družino. Da se te živali odpravijo iz čebelnjaka, nastavijo naj se pasti ali pa raztrosijo po čebelnjaku drobni kosci gobe, po-cvrte na olju ali na masti. Se nevarnejša je čebelam ob zimskem spanju mala rovka (špičmoh). katera se vrine v panje skozi žrelo. Ko dospe ta živalica v panj. napravi čebelarju veliko škodo, kajti kot žužkojed pograbi poedine čebele, jih raztrga in požre. Ko se nažre ponoči do sitega, izmuzne se navadno potem iz panja. Zvečer se zopet povrne v panj in nadaljuje svoje morilno delo. Ako čebelar za časa tega škodljivca ne zaloti, izprazni mu lahko mnogo panjev popolnoma. Ali prihaja rovka v panj ali ne. se prepričaš prav lahko. Če opaziš na dolnjem pokrovu panja pred žrelom razjedene čebele, ali čebelna krila, zadke itd. krog raztrešene, si lahko gotov, da ti vhaja v panj rovka. V največi nevarnosti pred rovko so oni panji blizu tal, ker v te splazi rovka najlaže. Če ji pa na kak način to preprečimo, splazi potem do panjev, ki stoje nad temi. V takem slučaju naj se poskrbi toraj, da se jej prepreči vstop v vse panje. To se pa doseže, ako se dene na žrelo panja take zatvornice, skozi katere rovka ne more v panj, nasprotno pa prilezejo čebele lahko iz panja. Take zatvornice si lahko omisli vsak čebelar oziroma si jih lahko sam izdela. Rovke pa se polove lahko tudi v pasti, kot vado se jim pa mora dejati v past sveže meso. Januarja začno cveteti že poedine rastline, kakor na pr. leska, katera nudi čebelam prvo pašo, oziroma cvetni prah, ki ga rabijo čebele za zalego. Takoj ko se vrne čebela s cvetnim prahom v panj, razburi vse tovarišice, katere silijo potem iz panja. To izletanje na pašo pa je za čebelarja le zguba, kajti preden gredo čebele na pašo, je treba, da se poprej nažro strdi. Izkušen čebelar bo skrbel vsled tega za to, da tako prezgodnje izletanje čebel na pašo na kak način prepreči. V ta namen prenese panje s čebelami, potem ko so se čebele dobro osnažile, v kako suho shrambo, ali pa dene pred žrela panjev na gostem snope sirčja, tako da solnce žrel ne obseva. Na vsak način pa mora skrbeti čebelar, da so žrela panjev vedno odprta, tako da čebele lahko iznašajo mrtvece in drugo nesnago iz panja. Nikar naj se ne skuša panjem toploto zvišati, kajti če se stori kaj takega, začne matica takoj s po-kladanjem zalege, kar ima pa včasih zle posledice. Na splošno rečeno, mesec januar bodi za čebele mesec miru in počitka. Tam, kjer se še vedno posnema mleko po starem načinu, je smetana izpostavljena prahu in drugim škodljivim, s prostim očesom nevidnim bakterijam in glivicam, ki plavajo po zraku. Prav radi tega ne smemo s posnemanjem mleka nikdar odlašati, ampak posneti mleko takoj, ko se je smetana zbrala na površju. Ako bi ta smetana ne zadostovala za piujenje ter bi 1. V. Izdelovanje masla v malem. morali vsled tega počakati nekaj dni, dokler se je več nabere,, spravi naj se smetana v ozek in visok lonec iz pocinjene plo-ščevine. Ako smo zbirali smetano 2 do 8 dni in smo isto kakor tudi mleko za posnemanje pravilno hranili, dobi se lahko iz nje prav dobro maslo. Hranimo pa smetano skozi več dni, poleg tega pa še v nesnažnih posodah in zaduhlih prostorih, kjer zrak nečist, se smetana preveč skisa in začne gniti. Iz take pokvarjene, žaltove smetane se ne da napraviti dobro surovo maslo. Marsikateri živinorejec misli, da se da napravili maslo le tedaj, če se je pinja skoraj do vrha napolnila s smetano. Temu pa ni tako. Če je pinja prepolna, se maslo težje napravi, treba je v to več časa, dobi se manj masla, čeprav smo v vsakem oziru pravilno ravnali. Smetana naj se toraj nikdar predolgo ne zbira, ampak naj se rajši bolj pogostoma podelava v maslo. Pri takem ravnanju ostane smetana sladka in dobra, in ako je pinja napolnjena le do ene tretjine ali polovice in je smetana primerno topla, spini se ista v kratkem. Ako se nabere v malo dneh toliko smetane, da bi se pinja z njo napolnila nad polovico, potem naj se ne dene vsa naenkrat v pinjo, ampak razdeli naj se na dva dela in vsaka polovica zase pini, kajti veliko bolje je, da je pinja raje manj, nego preveč napolnjena. Če smo dejali v pinjo primerno množino smetane, spini se veliko poprej, dobi se boljše maslo in tudi več, kakor pa tedaj, ko je v pinji preveč smetane. V slučaju, da je potreba zbirati za pinjenje potrebno smetano skozi več dni, potem naj se shrani smetana v hladnem prostoru, v katerem mora biti čist zrak, in da se enakomerno skisa, premeša naj se po dvakrat na dan. Hrani naj se pa smetana vselej v hladnem, ker drugače se preveč skisa in celo pokvari; predolgo na mrzlem hranjena smetana pa rada zgreni. Ako ni toliko mleka, da bi se zamoglo izdelovati maslo dvakrat na teden, doda naj se smetani pred pinjeujem nekoliko neposnetega mleka. Pazi naj se, da bo imela smetana poleti 10—12° C, pozimi pa 13—15' C. sicer je pa tudi tu navedena toplina le približna. Pravo toplino si določimo najlaže sami, ako se neko-likokrat s toplomerom prepričamo pri kateri toplini se je mleko najhitreje spinilo. Kakšno masio se dobi, trdo ali mehko, odvisno je to vselej od krme, ki se molznim kravam poklada; poleti, ko se živina pase, ali ko se ji poklada zelena klaja, se dobi bolj mehko surovo maslo nego pozimi, ko se poklada večinoma le suha klaja, zato se mora poskrbeti, da bo smetana poleti bolj hladna, nego pozimi. Če se pogodi prava toplina, dobi se maslo ne le prej, ampak bo ga tu di več. Ako se boš držal teh pravil, ti bo mogoče tudi iz male množine smetane napraviti dobro maslo. Pokiadaj živini klajno apno! Kakor je gotovo vsakomur znano, potrebuje vsaka žival za tvoritev kosti, mesa in krvi fosforove kisline in apna. Te dve snovi se nahajata sicer v manjši ali večji količini v vsaki krmi, ki se poklada živini. Marsikatera krma pa vsebuje le malo prejnavednih snovi in če se ne poklada živini nič drugega ko taka krma, se živina ne razvija pravilno, temveč boleha in hira, in če je breja, zaostaja tudi mladič v razvoju. Mnogo apna in fosforove kisline vsebuje sicer dobro travniško seno, različna posušena detelja, fižolova in grahova slama, sezamove in makove tropine, a premalo te snovi vsebuje repa, pesa, korenje in krompir, seno iz kislih trav in ono seno, ki je zrastlo na takih zemljiščih, k.iterim pomanjkuje apna in fosforove kisline. Prav tako ima premalo takih snovi tudi žitna slama in sirotka. Na podlagi prejnavedenega ve toraj sedaj lahko vsakdo, ali dobi živina s to ali ono krmo dovolj fosforove kisline in apna ali ne, ter po potrebi, potem te snovi v krmi lahko spo-polni. Živina, ki se krmi s senorn in z močnimi krmili, dobi potom teh krmil dovolj fosforove kisline in apna, nasprotno pa dobe mladi prešiči, ki se krmijo večinoma le z zeleno klajo, s krompirjem, repo, peso in zrnjem, premalo teh snovi. Tako kamenje je treba toraj na en ali drug način spopolniti. Spo-poln ti se da taka krma sicer vsaj deloma z drobno semleto in izprano kredo, da pa krmo docela spopolniš, pokladati mo- raš živini fosforovo kislo apno. Klajno apno, ki se dobiva v raznih trgovinah, pa ni vedno enako, ampa-k eno je lahko boljše, drugo pa slabejše. Dobrota klajnega apna pa ne odvisi le od skupne množine fosforove kisline, ampak od množine citratno raztopile fosforove kisline. Dobro klajno apno vsebuje približno 40—42 odst. fosforove kisline. Kdaj moraš prav za prav pokladati živini klajno apno? Klajno apno dajaj živini v naslednjih slučajih : 1. Če ima živina šibke kosti, posebno pa če ima tako-zvano kostolomnico ali se ji kosti šibijo. Da ima bolne kosti, spoznaš lahko, kajti taka živina liže ono, česar bi ne srnela, dlaka se ji ježi, žre dlako, volno, cunje i. d., gloda drva in od nje gre smrdeče blato. 2. Če je živina breja, kajti taka živina potrebuje apna in fosforove kisline ne le za lasten život, ampak tudi za razvoj mladiča, ki ga ima v sebi. Posebno skrbi, da pokladaš živini klajno apno v drugi polovici brejosti in ko mladiča doji. 3. Mladi živini, ker je treba, da se njeno okostje razvije in utrdi. 4. Ko ji pokladaš slabo seno ali rezanico. 5. Molznim kravam, ker potrebujejo fosforovo kislo apno za mleko. 6. Ko pokladaš živini seno, ki je rastlo na pustih travnikih. 7. Če napajaš živino z mehko vodo ali pa z deževnico. 8. Ko pokladaš živini kislo klajo ali tako, ki se v čevah rada skisi. 9. Če živina boleha. 10. Če jo krmiš z repo, peso krompirjem ali s korenjem. 11. Če živina slabo raste, če ima premalo krvi, če postaja plemenska živina mršava brez vidne bolezni. Kako naj se p o k a d a klajno apno? Pokladati začni klajno apno takoj, ko zapaziš, da živina boleha in da kaže kakšno razvado. Klajno apno pokladaj govedi, drobnici in prešičem na ta način, da ga najpoprej nekoliko poškropiš z vodo in primešaj na to detelji, oblodi ali rezanici. Konjem ga potrosi po poškropljenem senu. Koliko k 1 a j n e g a a p 11 a 11 a j živali na dan? Odraslemu konju od 15—20 g govedu „ 25 - 40 „ Pitanemu volu „ 40—50,, Odrasli ovci „ 10-20 „ Psu, odraslemu „ 2—5 „ Mlademu psu 74- -1/. se da posamezni Odraslemu prešiču od 10—20 g Žrebetu in teletu „ 8 —15 „ Jagnjetu in ml. prešiču „ 3— 6 „ Piščetu „ Vs—1 « Kokoši „ 1—2 „ Breji živini po 2—10 g več. Namesto da klajno apno vsakrat sproti odtehtaš, zajmi ga z žlico. Z navadno veliko žlico zajmeš 20 g, z manjšo pa 10 g klajnega apna. Klajno apno, vsebujoče 89'77 odst fosforovo-kislega apna, kar odgovarja 41" 12 odst. fosforove kisline, se dobi pri „Gor. kmet. društvu" na Korenjskem trgu št. 2 — v pritličju Attemsove palače. GOSPODARSKE DROBTINICE. Prekratka rezanica provzroča pri konjih čestokrat koliko, posebno če je zmešana z otrobi . ali zrnjem. Rezanica ima namreč namen, da konja nekako prisili k žvečenju klaje, ter da jo obenem namoči s slino, vsled česar se krma potem boljše prebavi. Če je pa rezanica kratka, konj krme ne prežveči dobro, ampak le površno. Pripeti se mnogokrat, da se taka klaja v čevah tako s p lasti, da se poloti konja kolika, katera se ne da odpraviti včasih tudi z močnimi klistirnimi sredstvi. Poskrbi toraj, da bo rezanica najmanj 2 cm dolga. Če hočeš porabiti vreče od superfosfata, ki še niso preperele, v kak drug namen, izprazni jih čimprej, obrni notranjo stran na zvun in jih dobro otresi, da spraviš kolikor mogoče veliko superfosfata iz tkanine. Ko si jih dobro otepel, deni jih nekoliko časa v navadno vodo, nato potegni jih iz nje in dobro ovij ter deni v vodo, v kateri si raztopil nekoliko navadne sode. Na vsakih 100 1 vode zadošča 4—5 kg sode. V tej vodi pusti vreče nekoliko časa,, nato jih potegni iz nje, dobro ovij in stavi sušit na solnce. Soda se namreč s superfosfatovo kislino spoji, na kar ista tkanine več ne razjeda. V sodini raztopini pa namakaj vreče parkrat, da kislino popolnoma odpraviš. Za 50 vreč zadošča 50 1 vode in 2 kg sode. Če hočeš dobiti vztrajne vreče, vzemi kakih 14 1 vode, vrzi v njo 1 kg zdrobljene hrastove skorje, deni nad ogenj in pusti, da se dobro skuha. V to raztopino deni platno, iz katerega nameravaš sešiti vreče in pusti ga v njej kakih 20 ur. Nato potegni platno iz raztopine, operi ga v čisti vodi in deni ga sušit. Če ravnaš s platnom na ta način, napoji se z ono snovjo, ki se nahaja v hrastovi skorji t. j. s čreslovino ali taninom. Vreče, zgotovljene iz takega platna, ne splesne zlepa, so bolj trdne in vztrajne. Kdaj in s čim naj se pognoje travniki? Najprimernejši čas za gnojenje travnikov sta november in december, deloma tudi še januar. Na vsak ha travnika naj se raztrosi po 500-600 kg Tomaževe žlindre in enaka množina kajnita, ali namesto poslednjega 150 do 200 kg 40 odst. kalijeve soli. Kajnit ali 40 odst. kalijeva sol naj se raztrosi pomešana s Tomaževo žlindro. Travnik naj se pred in po končanem gnojenju podolgoma in počez dobro povleče s travniško brano. Če Sod le malo pušča, zamaže naj se mesto, kjer sod pušča, z lojem Ako pa je razpoka, skozi katero sod pušča, precejšnja, loj sam ne izda, vsled tega je treba rabiti v takem slučaju kakšno drugo mazilo. Za mašenje večjih razpoklin naj se napravi naslednja zmes in sicer: Dene se v kakšno kožico x/i kg loja in l/4 kg čebel-nega voska ter raztopi polagoma na žerjavici. Nato naj se vzame V2 kg marmorovega prahu ter polagoma vsipa v raztopino in pridno meša. Ko si vse dodobra premešal, pusti, da se nekoliko ohladi in razpoko s tem zamaži. Če ti mazilo ostane, shrani ga, a preden ga rabiš, segrej ga vsakrat nekoliko, da postane bolj mehko. Skrbi za to, da bo hlev pozimi primerno gorak. Vsak hlev mora biti tudi pozimi primerno gorak, če hočeš, da se bo živina pravilno razvijala, da mleka ne zgubi itd. Živini pa škoduje pretopel hlev, kajti v tem slučaju se poti in izgublja na teži, če je pa hlev premrzel, porabi živina preveč snovi za to, da ohrani primerno telesno toplino. Če nočeš imeti zgube pri živini, poskrbi, da bo v govejem hlevu, če je le mogoče, 12 — 18° C, v konjskem 12 do 15° C, ovcam pa tudi bolj hladen hlev ne škoduje. Hlev, v katerem držiš mlado živino, naj ima vsaj 15° C. Da boš pa vedel, kakšna toplina je v hlevu, kupi si toplomer, ki ne stane mnogo in obesi ga na kak lesen teber ali leseno steno na sred hleva. Da bodo kokoši tudi pozimi nesle, segrej o mrzlem zimskem času vsakovrstno krmo bodisi da je mešana ali ne, zmečkana ali cela. Ko se imajo krmiti kokoši s kuhano klajo, moraš jim jo nekoliko segreti predno krmiš z njo kokoši, da bo krma mlačna. S tako krmo krmljena kokoš nese tudi pozimi, posebno pa če biva poleg tega še v gorkem hlevu in ji pokladaš obenem kuhan krompir, otrobe, oljnate preše in ribjo moko. POROČILA, Današnji številki „Prim. Gospodarja" smo priložili spis »Kratko navodilo o uporabi žvepla v kletarstvu", katero je sestavil 1. Bolle, ravnatelj c. kr. kmetijsko kemičnega poskuše-vališča v Gorici. Priporočamo našim vinogradnikom in sploh onim, ki se pečajo z vina m, naj to navodilo pazljivo prečitajo, a v slučaju, da ga sami ne rabijo, izroče onim, ki niso naročniki našega lista. Platnice za „Pfimorskega Gospodarja". Knjigovez Ivan Bednarik v Gorici (ulica »Croce" štev. 6) izdeluje jako lične platnice z načelno podobo za naš liit. Kdor želi imeti letnik vezan, naj ga pošlje omenjenemu knjigovezu. Pri njem stane vezanje 1 K 20 v, po pošti 30 v več. Za izvoz primorskih vin v prekmorske dežele. V petek 23. t. m. je imel medpokrajinski odsek za izvoz vina iz Trsta v prekmorske dežele sejo z naslednjim dnevnim redom: 1. Poročilo o delovanju ožjega odseka; 2. Perspektiva za izvoz naših vin iii izjava avstrijskega vinarskega kongresa; 3. Predlog, tičoč se ustanovitve magacmov v Trstu za izvoz naših vin ; 4. Posvetovanje o tem, kako naj bi se zagotovila primerna količina tipičnih, z\ izvoz primernih vin ; 5. Predlogi, kaj naj bi se ukrenilo, da bi se dosegel praktičen namen z dosedanjim proučevanjem in 7. Slučajnosti. O tem kaj več, ko dobimo tozadevno poročilo. Azijatska lucerna. Že nekaj časa se nahaja v kupčiji po Evropi pod imenom »ruska lucerna" nova vrsta lucerne, katere seme je debelejše od navadne lucerne. Opozarjamo toraj naše kmetovalce, da ne prihaja seme te lucerne iz Rusije, ampak iz osrednje Azije, iz Turkestana. Ta detelja ni vztrajna in je slabša od naše navadne lucerne. Kdor želi imeti čisto in dobro seme prave — navadne lucerne, naj se obrne do »Goriškega kmetijskega društva" v Gorici. f Žiga grof Attems, veleposestnik in lastnik graščine v Podgori in Vipolžah, ter c. kr. dvorni komornik itd. itd. je umrl 27. t. m. v Podgori pri Gorici. Pokojnik je bil več let zaporedoma podpredsednik „Gor. krnet, društva" in je kot tak neumorno deloval za napredek in povzdigo kmetijstva v slov. delu goriške dežele, za kar mu moramo biti Slovenci hvaležni. Blag mu bodi spomin ! Tvrdka G. Freytag in Berndt na Dunaju VII. Schotten-feldgasse 62, je izdala pred kratkem stenski zemljevid avstro-ogrske monarhije. Ta zemljevid, ki meri 21X28. ima natančno označene vse avstro ogrske železuične proge, poštne in avtomobilske zveze; na njem so označene tudi železniške proge, ki se že grade in take, ki se imajo šele graditi. Vsakemu zemljevidu je dodan abecedni seznam železniških postaj in postajališč, pristanišč itd. Delo je mojstersko, kaj lično ter zasluži, da bi bilo raz-obešeno v vsakem uradu, zlasti ako vpoštevaino, da stane papirnat zemljevid le 2 K 40 v a na platno prilepljen samo 5 K. Dobi se pri vseh večjih knjigotržcih. Kmetijske novice. Književnost. Na novo priglašeni udje „Goriškemu kmet. društvu". 1. Lisjak Alojz — Potok 142 — 5. Kravos Henrik — Male Žablje Šmarje. — Sv. Križ-Cesta. 2. Lenardič Frid., vikar — Vedrjan 6. Trampuš Vinko — Lipa 30 — — Kojsko. Kostanjevica. 3. Fabjan Gregor — Bate 111 7. Grahonja Josip Kastelec 25 — Grgar. - Dolina. 4. Bevčar Anton — Rute 10 -Volče. Poziv društveriikom ,,Gor, kmet. društva" in naročnikom ,,Primorskega Gospodarja". Z oziroin na to, da še danes niso plačane vse udnine in naročnine za leto 1910, naprošajo se najuljudnejše vsi dolžniki, naj poravnajo do 15. januarja 1910 svoj dolg pri društvu. O tej priliki opozarjamo društvenike na § 8. društvenih pravil, ki se glasi: „Letnino je plačati v prvi četrtini leta. Društven i k i, ki niso plačali vkljub opominu eno leto letnine, smatrajo se, da so izstopili, ne da bi društvo izgubilo pravico tirjati zastanke tudi sodnim potom. Kdor ne plača letnine v zgornjem roku, izgubi za toliko časa svoje pravice pri društvu, dokler ne izpolni svoje dolžnosti." Obenem opozarjamo društvenike in naročnike „Primor-skega Gospodarja", da pošljemo po novem letu glasom sklepa načelstva vsakomur, ki ima plačati udnino ali naročnino za leto 1911, izpolnjeno poštno položnico ter prosimo, da se z isto v dobi prvih treh mesecev t. j. do prvega aprila 1911 vplača letnina, odnosno naročnina. Tudi udje, ki pripadajo kakšni naši podružnici, naj pošiljajo udnino, odnosno naročnino naravnost društvu. »Goriško kmetijsko društvo". Prilega k Z¥. šteuilhi ..Primorskega Gospodarja" v letu 1910. Kratko navodilo o uporabi žvepla v kletarstvu. Spisal I. B O L L E, ravnatelj c. kr. kmetijskO'kemičnega poskuševališča v Gorici. I. Kako naj se uporablja žveplo pri vinskih sodih. 1. Kakor hitro si vino in goščo iz soda potočil, zlij v sod nekoliko mrzle in čiste vode, ga z njo dobro oplakni in umazano vodo nato iztoči. Prejšnje ponavljaj pa tako dolgo, dokler ne poteče iz soda čista voda. 2. Ko si sod do čistega oplaknil, izderi mu čep in veho in povezni ga na veho pod kakim ostrešjem, da se voda popolnoma odcedi. Odcejen sod takoj potem požv.eplaj in sicer le s takimi žveplenimi trščicami ali trakci, ki imajo azbestovo vlogo. Te trščice imajo namreč to dobro, da, ko v sodu gore, žveplo z njih ne kaplja in tudi ne razhlapi, dočim kaplja žveplo med gorenjem z onih trščic, ki imajo platneno ali papirno vlogo. Če pa goreče žveplo kaplja na spodnje sodove doge, lahko te pregore, posebno če je sod suh. Vrhu tega dobi s takimi trakci požveplan sod in vino* duh po goreči cunji, a ker žveplo med gorenjem razhlapi in se vleže na sodove stene, kjer se sprime, dobi vino, ki se dene v tak sod, duh po gnilih jajcih. Nikdar pa ne rabi za žveplanje takih žveplenih trakcev, ki so posuti z dišečinami, kajti po teh dobi vino postranski duh, a obenem prideš z uporabo teh trakcev v navskrižje z novim vinskim zakonom. Žvepleni trakci z azbestovo vlogo se dobe pri „Goriškem kmetijskem društvu" na Korenjskem trgu, v Attemsovi palači in v raznih goriških miro-dilnicah. 3. Za sod, držeč sedem hektolitrov, vzemi dva trakca, za manjše sode vzemi razmeroma manj trak-cev ali le košček enega. Ko hočeš sod z žveplom zakaditi, vzemi kos navadne žice, napravi ji na spodnjem koncu mal kavelj in obesi nanj žvepleni trakec ter ga prižgi! Nato vtakni trakec skozi vehino luknjo tako globoko v sod, da seže do njegove sredine. Žico, ki jo držiš v roki, pritisni ob rob vehine luknje in veho trdno zabij! Samo ob sebi se razume, da moraš najpoprej zabiti v sod tudi čep, sicer ti žve-pleni^dim iz soda sproti uhaja. Žvepleni trakci zgore v eni ali dveh minutah, na kar primi za žico, veho odbij, potegni žico iz soda in sod takoj trdno zavehaj! Podoba 1. Podoba Kapljajoči žvepleni trakci. Azbestovi trakci, ki ne kapljajo. 4. Če požveplan sod ni bil še osušen, požveplaj ga za kakih 9 ali 10 dni zopet in ponavljaj to tako dolgo, dokler se sod znotraj popolnoma ne posuši! Ako je bil sod pri prvem žveplanju znotraj suh ali pa ko se je po ponovnem žveplanju osušil, zadošča, da ga potem vsaka dva ali tri mesece na novo za-žveplaš. Sodi, hraneči se v osušnih kleteh, se morajo zažveplati vnovič najmanj vsak mesec enkrat. 5. Sode, ki rabiš za razpošiljanje vina, zažveplaj takoj, ko si jih dobro oplaknil. 6. Sodi in druga vinska posoda, ki se niso za-žveplali, splesne in se skisijo v kratkem in pokvari se potem tudi vino, ki se dene v takšno posodo. 7. Sode, v katerih je bilo ciknjeno ali sploh bolno vino, očistiti moraš s pomočjo vodene pare, ki se napelje v sod iz nalašč v ta namen narejenih parnih kotlov. Ako ne najdeš v kraju ali tam blizu takega kotla za popravljanje sodov s pomočjo vo- dene pare, zlij v sod vrelo vodo, sod zabij in ga dobro kotaj! Ko se je voda