JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XX - leto 1974/75 - št. e
Jezik in slovstvo
Letnik XX. številka 6 Ljubljana marec 1974/75
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Matjaž Kmecl, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Matjaž Kmecl
in Jože Koruza (slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik Ivo Graul
Tiska Aero, kemična, grafična in papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015
Letna naročnina 48.— din, polletna 24.— din, posamezna številka 6.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 24.— din Za tujino celoletna naročnina 100.— din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, Ljubljana, št. 421-1/72 z dne 10. 1. 1973, je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
145   Niko Gralenauer Branje nove (in stare) poezije 155   Jože Silrer Slavistična ekskurzija po škofjeloškem področju 160   Breda Pogorelec Sedemdeset let profesorja dr. Franceta Tomšiča 163   Jože Koruza Ob slovesu od Ivana Kolarja
Zapiski, ocene in poročila
167 F. Jakopin Priimek Tavčar v statistični luči
168 Milena Milojevič-Sheppard John Lyons: Noam Chomsky
173   Hermina Jug Józef Mayen: O stylistyce utworów mówionych 175   Marija Stanonik Martinovičeva monografija o Prešernu
Iz dela Slavističnega društva Slovenije
6/3 Slovenski literarnozgodovinski muzej 6/4 Prešernov gaj v Kranju
Niko Grafenauer
Ljubljana
BRANJE NOVE (IN STARE) POEZIJE
Prelomne razsežnosti v poeziji Vena Tauferja
Poezija Vena Tauferja že od nekdaj velja za izrazito eksperimentalen pesniški pojav, kar ima v naši ustaljeni estetski zavesti pomen nečesa konceptnega, ne-dovršenega in torej vseskozi spornega, zato se ta zavest, v kateri so utemeljene tudi mnoge razlage tega pesništva, vede do njega dokaj skeptično in zadržano. Ob izidu Tauferjeve antologijske zbirke z naslovom Prigode 1973 se mi ponuja priložnost za zbranejši premislek o nekaterih poglavitnih vzrokih, ki po vsej verjetnosti odločajo o takšnem problematičnem statusu Tauferjeve poezije in ki jih je prejkone treba iskati tako v našem tradicionalnem pojmovanju in branju poezije, kakor tudi v strukturi samega Tauferjevega pesništva, za katero je značilno, da se takšnemu načinu branja ves čas upira. Ta njegova upornost je utemeljena na eni strani v ideološki, tematski averziji do tradicionalnega sistema vrednot, kar velja zlasti za zbirke Svinčene zvezde 1958, Jetnik prostosti 1963 in Vaje in naloge 1969, kjer se v znatni meri uveljavlja opozicija do splošno veljavnih ideoloških modelov in mitologij, ki uravnavajo družbeno, politično in kulturno prakso Slovencev. Na drugi strani pa se že v Svinčenih zvezdati začenja nakazovati tista temeljna sestavina Tauferjeve poezije, ki v kasnejših zbirkah, ko v pesniškem dogajanju na Slovenskem postane poetska ironizacija in razkrajanje tradicionalnih mitologij že kar splošno opravilo, zmerom bolj stopa v ospredje in se že v zbirki Vaje in naloge, še posebej pa v Podatkili 1972, uveljavi kot temeljno poetsko načelo. To sestavino bi lahko označil kot avto-destrukcijo tematske poezije. Z drugimi besedami povedano; Tauferjeva poezija na tematski, vsebinski, idejni ravnini podira logos mita, kije lahko narod, človek, bog, literatura itd., s čimer razklepa posvečeno uklenjenost poezije v ideološko službo tem mitološkim postulatom. V tem prizadevanju je Täufer prav gotovo izredno radikalen in dosleden, saj prvi tematizira tudi ironično distanco do same poezije, ki jo kasneje povzame in na poseben način izvede v svojem pesništvu Tomaž Šalamun, •— se pravi distanco do poezije kot tistega mitičnega govora, v katerem se ohranja navidezna identičnost resnice in smisla, medtem ko iluzija ali igra, ki je pesništvu imanentna, ostaja zakrita. Prav tematizacija te pesniške iluzije (iz besede illudo, kar pomeni igrati se, prevarati, norčevati se, slepiti ipd.) daje Tauferjevi poeziji tisto značilno tematsko razsežnost, kakršne ne poznata niti Zaje niti Strniša; zanju namreč ostaja poezija kot prostor iluzije ne-reflektirana, kar pomeni, da se igra v njej ne uveljavlja na razviden način, — tako, da bi se izločala iz poetske samoumevnosti in se prikazovala na površini kot osrednja téma ali vsebina pesniškega jezika, marveč je njeno temeljno sporočilo v prikazovanju človekovega metafizičnega spora z resničnostjo. Odtod izvira tudi resnobnost in tragična monumentalnost njunih pesniških svetov. Opisana strukturna razsežnost v Tauferjevi poeziji je zanjo prav gotovo najbolj tipična, ne samo zato ker pogojuje njeno inovativnost v odnosu do preteklega in tudi sočasnega pesništva, marveč tudi zato, ker je kasneje postala celo pogla-
14S
vitna informativna sestavina Tauferjeve pesniške produkcije. Še več: z njo se i je pravzaprav odprlo tisto področje v našem pesniškem ustvarjanju, ki je kmalu , zatem spodbudilo pravo literarno gibanje, za katero je Taras Kermauner vpeljal ] ime ludizem in ki je dalo nekaj odličnih pesniških rezultatov z avtorji, kot sta : Tomaž Šalamun in Milan Jesih, deloma pa tudi Franci Zagoričnik in Iztok : Geister — Plamen. '    ;
Posledice te racionalizacije in tematizacije poetske iluzije ali igre, ki se dogaja z njeno izpostavitvijo v poeziji sami, in hkrati vztrajanje v pesniški produkciji, ! ki a limine temelji v ustvarjanju te iluzije, ker bi se sicer ne razlikovala od ; navadnega poročila, je neke vrste samorazkrivanje poezije kot metafizičnega akta, se pravi odstiranje ali racionalizacija samega bistva pesniške dejavnosti, ki skuša na iluzoren način ustvariti identičnost resnice in smisla v besedi oziroma literaturi. Na drugi strani pa prav dejstvo, da se vse to dogaja znotraj poezije same, ki je že po svojem rojstvu metafizično utemeljena, saj raste iz človekove potrebe po ustvarjanju neke druge, umetne realnosti, ki se jo da vzpostaviti z besedami in njihovimi pomeni in ki jo fenomenološka literarna teorija imenuje kvazirealnost,  sproža v njej  nenehno krizo,  katere izraz ' sta nekakšna  implicitna  poetska  distanca,  intelektualizem  in samoironija, \ ki sestavljajo informativno držo večjega dela Tauferjeve poezije. Z drugimi ] besedami rečeno: iluzija o identičnosti resnice in smisla ali ideje, na kateri i je utemeljena izvorna mitična funkcija poezije kot besedne skrivnosti, kjer sta ; resnica in govor eno, v izhodišču ostaja ves čas prisotna, saj bi sicer ne mogli i govoriti o poeziji, vendar pa je ta iluzija s svojim samorazkritjem, s tem, da ne nastopa več kot čista samoumevnost in skritost, ampak kot predočenost, hkrati i tudi porušena, saj na razviden način govori o iluziji ali igri kot o resnici poezije, • ne pa o identičnosti te resnice in smisla, ki naj bi bila njen cilj. Brž ko pa je ; tako, pomeni, da je misel, ki je udeležena v smislu, zavrgla možnost takšne identičnosti, s čimer je seveda iluzija sama postala »predmet« poezije. Misel v Tauferjevi poeziji torej ukinja samo sebe, ali še bolje, izstopa iz nje, da bi se lahko razkrila resnica pesniške igre, ki ne potrebuje nikakršne naknadne po- \ trditve v smislu, saj ji je ta dan apriori, kakor je dan tudi sami poeziji in njeni : družbeni eksistenci, sicer bi je ne pisali niti ne bi razpravljali o njej. Kakor hitro pa ne gre več za službo poezije nekemu dodatnemu, višjemu smislu, v katerem se mora potrditi, da bo priznana za poezijo, marveč za vztrajanje pri ¦ svojem imanentnem smislu, ki je pač smisel, kakršnega smo pripravljeni prida-jati tistemu človekovemu aktu, ki ga je grški svet imenoval poiesis, latinski pa prodúcele, seveda postane produkcija pesniških besedil smiselna v tisti meri, ¦ kolikor je v resnici produkcija, se pravi ustvarjanje, oblikovanje, umotvorjenje \ nečesa novega, ne pa reprodukcija že znanih stvari, oblik ali idej. V tej optiki se ; lorej kot merilo pri vrednotenju poezije ne postavlja njena razumljivost in ra- ; zumna dostopnost, ki jo ponavadi enačimo s smiselnostjo, marveč različnost in | s tem inovativnost v primerjavi z že znanimi in v naši estetski zavesti prever- '\ j enimi pesniškimi govori. Takšno stališče zato predvideva kot temeljno poetsko načelo produkcijo (inovativnega) pesniškega govora, se pravi ustvarjanje novih form, ki jih je mogoče ustvariti v jeziku, ne pa ideološko zgovornost, spretnost in razvidnost, ki naj bi nam olajšala stik z njim, tako da bi naš sogovor pri branju potekal čim bolj lagodno in brez naše globlje udeležbe v pesnikovi jezikovni avanturi. Vse to pa pomeni, da je, brž ko pristanemo na takšno izhodišče,
146
pri obravnavi poezije osrednje vprašanje, ki mu moramo posvetiti največ pozornosti, njena informativna razsežnost. Ker je pesništvo besedni fenomen, je seveda treba v zvezi z njim govoriti o tem, kako so besede postavljene in iormo, v obliko, ki je produktivna le tedaj, če je drugačna od že znanih besednih form v poeziji. V trenutku, ko se tega zavemo, pa seveda že ni več niti potrebno niti ustrezno govoriti o krizi poezije, saj se nam ta kaže samo s stališča tradicionalne zavesti, ki same sebe ne reflektira. Ce se ji hočemo približati na adekvaten način, moramo spremeniti optiko in sicer tako, da ta kriza obvezuje tudi naše estesko mišljenje, kar z drugimi besedami pomeni, da ga preoblikuje in dopolnjuje z novimi spoznanji o možnostih pesniškega izražanja, s čimer se šele zares vzpostavlja tisto dinamično razmerje do pesniškega besedila, ki je zajeto v pojmu ustreznega branja. O ustreznem branju govorim zategadelj, ker vsak pesniški tekst določa drugačno naravnanost bralca, kar seveda pomeni, da je od tega odvisna tudi »vsebina« branja. Nikakor namreč ni mogoče brati modernega pesniškega besedila na enak način, kakor beremo tradicionalno poezijo, ker nas takšno branje potisne v blokado, kjer ni več nobenega soglasja ali sodelovanja med tekstom in bralcem. Nevarnost, da bi se kaj takega zgodilo pri branju tradicionalnih pesniških besedil, je seveda dosti manjša, saj so ta besedila in poetska načela, na katerih so zgrajena, že vključena v našo splošno estetsko zavest, ki jih sprejema kot nekaj normalnega in neproblematičnega, čeprav je seveda zlasti v njihovih interpretacijah možno prav tako odkrivati nove estetske razsežnosti in s tem problematizirati ustaljeno predstavo o njih. Te nove optike pa se mimo drugega porajajo tudi z vzpostavljanjem novih poetskih poskusov, ki jih prinaša sočasna avantgardna poezija in ki se preko refleksije o njej lahko širijo tudi na branje in razpravljanje o tistih pesniških pojavih, za katere se zdi, da so že varno spravljeni v tradiciji.
Poezija je torej ves čas v dogajanju in preverjanju, zato noben premislek o njej ne more biti dokončen, saj se porajajo zmerom nove forme in postopki, ki nanovo določajo našo estetsko zavest, hkrati s tem pa seveda tudi razpravljanje o poeziji.
II
Pravkar opisano gledanje na pesništvo kot nepretrgan informacijski proces, v katerem nastajajo zmerom nove besedne strukture, ki so nosilke novih estetskih form, me je spodbudilo, da poskusim vsaj v grobih obrisih prikazati razloček med tradicionalno, v naši zavesti bolj ali manj udomačeno, »normalno« formulacijo pesniškega besedila na eni in problematično, naši povprečni estetski skušnji še nedostopno, »hermetično« pesniško strukturo na drugi strani. Šele potem bo namreč mogoče jasneje opredeliti tudi inovativne estetske razsežnosti takšnega pesništva, s kakršnim imamo opraviti v Tauferjevem primeru.
Za vzorec tradicionalne pesniške formulacije jezika vzemimo primer iz Menar-tove poezije, ki prav gotovo sodi med vidne zastopnice tradicionalne poetike v sodobnih pesniških tokovih na Slovenskem. V ta namen bi se prav lahko poslužil tudi kakšnega starejšega klasičnega pesniškega teksta, vendar je izbira Menartove pesmi bolj utemeljena predvsem iz dveh razlogov: na eni strani zaradi sočasnega nastajanja Tauferjevega in Menartovega pesniškega dela, na
147
drugi strani pa tudi zaradi na moč različnega socialnega odmeva ene in druge poezije. Pesem z naslovom Croquis je iz zbirke Semafori mladosti, 1963, in se v sklenjeni kitični zgradbi glasi;
Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv — In še stezica, ki drži od hiše
življenja otipljiva prispodoba. in lepa žena, ki med rože leže ...
V kozarčku konjak; nizko izpod roba; A v tem natakar vljudno predme seže,
in lužica tam, kjer se je polil. pobere vse in mizico pobriše.
Prst čopič je in lužica paleta; In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
lenobno rišem: hišica, drevo, kako opleta sem ter tja s prtičem,
nad hišo sonce, klopica pred njo in skoraj žalostno za njim zakličem:
in roža, ki ob roži se razcveta. »Gospod natakar, še en konjak, prosim!«
Pesem je napisana v prvi osebi in prinaša docela razvidno, očitno, vsem razumljivo sporočilo o nekem dogodku v kavami, ki ga je celo mogoče obnoviti s svojimi besedami. Gre torej za tematsko trdno zamejeno pesem, v kateri so besede in stavki postavljeni med seboj v jasne smiselne zveze, ki na bolj ali manj nedvoumen način izražajo neko misel. Ta pripoveduje na eni strani o mrzlem in sivem vsakdanjem življenju, na drugi strani pa o idili, ki si jo subjekt v pesmi riše na marmornati mizici. Prikazano je torej neskladje med stvarnostjo in iluzijo, ki je delo lirične domišljije, pri čemer se kaže v pesmi večja naklonjenost do iluzije kakor pa do stvarnosti. Sporočilo pesmi potemtakem sestavljata dve ravnini dogajanja; prva je stvarna, empirična, vsakdanja, zato je tudi razvidno locirana — postavljena je v kavarno za marmornato mizo. Druga je manj otipljiva, saj pripada spontani domišljijski igri, s čimer se znotraj stvarnega, preverljivega, »normalnega« sveta, ki nastopa v začetnih in zaključnih verzih, nenadoma odpre čisto nova optika, v kateri so ta empirična razmerja na videz porušena, ker gre za privid, za katerega pa je vendar značilno, da je sam v sebi, tako kot empirični del pesmi, docela vzročno urejen, logičen, smiselno obvladan; takšna je seveda tudi dikcija teksta. Pesem torej tudi v tem delu prikazuje skustveno možne in preverljive stvari, le da so predstavljene kot domišljijska igra. Z drugimi besedami povedano: odnos med empiričnim in domišljijskim delom pesmi je takšen, da ne dopušča domišljiji večje samostojnosti in razcveta, marveč je ves čas podrejena vzročnim zakonitostim, zato je tudi nujno, da je prikazana kot nekakšno alkoholično slepilo. Gre potemtakem za izrazito realistično koncepcijo pesmi, v kateri je domišljijska igra ali iluzija samo njen motiv oziroma sestavina njene snovi, se pravi, da avtor ohranja do nje logično distanco, zato se tudi ne more uveljaviti kot osrednje gibalo ali. téma pesmi. Posledica tega je, da je odkrivateljska, avanturistična razsežnost besedila zelo majhna, saj jo venomer blokira realistična téma ali fabula.
Pesniška iluzija, igra ali prevara je torej v tej poeziji podrejena strogim načelom smiselne kavzalnosti, kar se izraža tudi v sami dikciji, ki ne vsebuje nikakršnih presenetljivih jezikovnih oblik in novih strukturalnih odnosov, na katerih temelji novost estetske informacije besedila. Pesnika dosti bolj od tega zanima »zgodba«, ki jo pesem pripoveduje in ki je izražena na zares razumljiv in dostopen način. Fabulativni ali snovni kriterij prevladuje nad jezikovno informativnim, zaradi česar je seveda skrčena tudi estetska posebnost teksta.
V optiki jezikovne inovativnosti kot temeljnega estetskega načela v modernem pesništvu — v kateri se skuša gibati pričujoče razpravljanje — je ideološka
148
podstat navedene Menartove pesmi manj pomembna, zato se tudi nimam namena ustavljati ob tem, koliko je misel o človekovi ujetosti v mrzlo in sivo realnost na eni ter o njegovem hrepenenju po idilični, opojni idealnosti na drugi strani, kot jo pesem izpoveduje, izvirna, nenavadna in inovativna glede na sporočila slovenske pesniške tradicije, saj so tu mogoči le sila neznatni odmiki od prevladujočih ideoloških arhetipov. — Prav zato se mi je toliko bolj zastavilo vprašanje o inovativnosti pesniške formulacije Menartovih verzov. Tu pa se je izkazalo, da je njihov jezik informativno skromen, saj se pisec odpoveduje vsakršni nameri, da bi svoje besedje premaknil iz ustaljene vsakdanje semantične opredeljenosti in mu tako vdihnil blesk skrivnostnosti, kar je seveda mogoče le na ta način, da so besede postavljene v takšne medsebojne zveze, v katerih se njihovi običajni pomeni združujejo v nove pomenske tvorbe, ki učinkujejo s svojo nenavadnostjo in imajo vrednost večpomenskega magičnega znaka. Prav v dejstvu, da teh razsežnosti v Menartovi pesmi ni zaslediti, saj teži ravno v nasprotno smer, ker hoče ohraniti čim večjo razsežnost, pomensko enoznač-nost in nedvoumnost, se kaže njena vpetost v območje znanega, bolj ali manj preizkušenega, tradicionalnega pesniškega jezika, kakršnega predstavlja jezikovno skustvo, ki je shranjeno v vsej tisti poeziji, na katero se je naša estetska zavest že privadila in jo spremenila v splošno veljavno m.erilo, s katerim ponavadi nastopamo tudi pri ocenjevanju novih pesniških pojavov. Ravno zaradi tega, ker se Menartova poezija giblje znotraj tega kriterija, ima ves čas tudi tako širok odmev v najširših plasteh bralcev.
III
Tauferjeva poezija je po svoji estetski drži in socialni odmevnosti izrazito nasprotje takšnemu pesništvu, kakršno sem skušal prikazati z obravnavanim primerom, kar hkrati pomeni, da je v opozicionalnem in celo subverzivnem razmerju do uveljavljenega splošnega kriterija ali predstave o poeziji in s tem tudi do tradicionalne estetske zavesti, saj to zavest preseneča s povsem novimi postopki v pesniški rabi jezika, ki seveda evocirajo tudi novo estetsko informacijo, kakršno je mogoče ustvariti z odmiki besednega gradiva od njegove običajne, enoznačne, vsakdanje rabe. Tako nastajajo značilne, posebne pomenske strukture ali magični znaki — tropi, ki so nujno v opoziciji do primarnega, tran-sparentnega jezika. Se več, če naj bo takšen besedni konstrukt ali jezikovni znak pesniško inovativen, mora biti drugačen od že znanega v slovenski pesniški tradiciji, zakaj samo razlika da obliko in obratno. Pesniška informacija tedaj ni nič drugega kot vzpostavljanje razlike z vsemi drugimi pesniškimi formulacijami jezika, seveda z namenom, da to vzbuja esteski užitek, kakršnega sproža v pesništvu inovativna, presenetljiva, začudenje vzbujajoča besedna, slovniška, zvočna, figurativna, metonimična struktura besedila, v katerem se različni jezikovni pomeni spajajo v neke vrste magično formulo, uganko, večpomenski znak, metajezik, ki ga ni nikoli mogoče razbrati do kraja, a nas zaradi svoje nenavadnosti in pomenske večplastnosti vendar privablja, da ga skušamo racionalno odgonetiti. Iluzija, igra, prevara, zavajanje je resnica tega našega početja in seveda tudi resnica kvazirealnega sveta umetnosti; za to resnico pa vemo, da je močno vznemirjala že Platona.
149
Preden se vprašamo, kako se ta resnica razodeva v Tauferjevi poeziji, pa se moramo lotiti opisa in členitve pomenske strukture konkretnega pesniškega teksta — znaka, saj bo tako postala trditev o večpomenskosti in estetski inovativnosti Tauferjevega pesništva razvidnejša in nemara tudi veljavnejša.
Oglejmo si tekst iz zbirke Podatki, 1972, ki se glasi:
stvor debelooki prostor v več ladij
libanonska cedrovina zibajoč se ko ladja
železni potemkin kobilica čez križna jadra
santa marija valjajoč se na valih
zvezde vseh morij razsuti tovori ukrivljen horizont slepi galjot
To pesem sem izbral predvsem zategadelj, ker je zanjo značilna na videz zelo stvarna, realistična zasnova verzov, kakršno smo lahko opazovali tudi v Menartovi pesmi, a je med obema tekstoma vendarle skoraj nepremostljiva razdalja, saj se v zgoraj navedeni pesmi na najbolj razviden in »čist« način kažejo tiste razsežnosti Tauferjeve poezije, kjer ta zapušča območje tematskega pesniškega jezika, ideologije, in postaja avtonomna, samozadostna estetska forma. Pesem namreč ne vsebuje nikakršnega smiselno razvidnega ali celo fabulativno sklenjenega sporočila, marveč jo sestavljajo besedni sklopi ali sintagme, med katerimi na prvi pogled ni nobenih pomenskih zvez.
Vsak verz zase je tako rekoč samostojen znak z obema korelatoma: označujo-čim in označenim. Vendar je razmerje do označenega »prikrajšano« spričo meto-nimične zamenjave celote z delom. Z drugimi besedami povedano; »predmet«, ki ga znak označuje, ni razviden, ker je korelacija, ki naj da znaku smiselno evidentnost, zabrisana, čeprav se namensko ohranja, sicer besede ne bi imele sploh nikakršnega pomena. Znak, se pravi beseda ali veriga besed, ki na novo označuje neki »predmet«, vsebino, fenomen, stvarnost, pa ima izrazito preneseno vrednost, zakaj vsaka beseda je v bistvu trop. Vendar so besede v vsakdanji praktični rabi izgubile svojo simbolično vrednost in se postvarile, poezija pa jim vrača njihovo tropičnost, kot ugotavlja Viktor Šklovski. Ko torej govorim o s-miselni evidenci označenega v pesniškem znaku, se pravi »predmeta«, na katerega se le-ta nanaša, imam v mislih seveda dejstvo, da gre pri tem za premik besed iz njihove praktične rabe v nove semantične odnose, na katere naša zavest ni pripravljena, saj pozna le njihovo primarno, praktično semantično vrednost, zato tudi ne more vzpostaviti identičnosti s pomensko novostjo, ki je na ta način ustvarjena, iz česar sledi, da je pesniški znak na eni strani pomensko opredeljen z vsebino, ki jo imajo besede v svoji vsakdanji rabi, na drugi strani pa z neko njihovo novo pomensko usmerjenostjo, sestavljeno iz več takšnih vsebin, ki s to svojo usmerjenostjo segajo v neznano, saj ne gre več za njihovo primarno vsebino, marveč za čisto novo semantično vrednost, nov trop; ta pa ni nikjer, kot je to običajno recimo pri besednih figurah, kakršna je primera, pojasnjen ali dopolnjen z razlago v primarnem, osnovnem jeziku. Prav zaradi tega v citirani Tauferjevi pesmi med posameznimi verzi ali pesniškimi znaki, ki se pomensko združujejo in kompletirajo v tekst — znak (pesem kot celoto), ni na videz nobene kavzalno urejene, smiselne zveze, pač pa se
150
pomeni posameznih sintagem ali tropov prelivajo in dotikajo v odnosu do tistega i skritega »predmeta« pesmi, ki ga nenehno asociirajo, a nikoli razvidno ne izpo- ] stavijo v luči tiste enoznačnosti, kakršna je značilna za praktični jezik. To pomensko tipanje tropov, ki imajo značaj nekakšnih perifraz, novih besednih kom- : binacij ali form, s katerimi pesem želi nekaj izraziti, a se ji to »nekaj« zaradi , njene polisemične zgradbe ves čas izmika, daje besedilu njegovo simbolično , vrednost. Gre namreč za igro nenehnega označevanja, ne da bi bilo kaj tudi \ do kraja označeno, zato je pesem na eni strani nujno smiselno prikrajšana, na ] drugi strani pa temu komplementarno izpostavlja magično globino jezika.
Ni moj namen, da bi podrobneje analiziral leksične, semantične, gramatikalne, fonične in druge značilnosti obravnavane Tauferjeve pesmi, saj bi takšna strukturalna raziskava zahtevala vse preveč prostora in tudi teoretičnih utemeljitev. : Zato se bom omejil le na osvetlitev tistih strukturalnih posebnosti citiranega i teksta, na osnovi katerih bo mogoče razpoznati poglavitne informativne kvalitete in estetsko specifiko Tauferjevega teksta, ob tem pa nemara tudi nekatera načela, ki uravnavajo tehniko modernega pesništva nasploh.
Pesem je sestavljena iz treh štirivrstičnih kitic, katerih verzni konci asonirajo ' v naslednjem zaporedju; abab, cddc, eeff. Odsotnost interpunkcij in tipografija j malih črk na eni strani dajeta tekstu videz gladkosti, na drugi strani pa vsaj ¦ formalno iz njega izločata splošnoveljavna sintaktična pravila, ki se jim skuša \ pesem izmakniti predvsem z neglagolsko zgradbo verzov. Vlogo interpunkcij prevzamejo nase kadence verznih koncev in kitic. Sintaktična znamenja so se umaknila zvočnim in artikulacijskim, ne nazadnje pa tudi čisto poetskim, ki ; jih implicira verzna in kitična zgradba pesmi. Očitno je torej, da je tekst že s : temi svojimi sestavinami v opozicionalnem razmerju do sintaktičnega reda, ka- ; kršen velja v vsakdanjem praktičnem jeziku. In vendar je sintaktično skrajno i preprost. Verzi so zgrajeni iz samih eliptičnih stavkov, v katerih prevladuje j kombinacija prilastka in samostalnika. Glagol je docela izločen, nastopa le v ; atributivni ali participni rabi, zato v pesmi tudi ni glagolskega dejanja, ki bi se povezovalo v dogajanje, marveč so verzi nanizani docela naštevalno in jih ; označuje stroga statičnost. Tudi ta dosledna zadržanost in dezangažiranost pesmi : v čisto slovniškem smislu je nedvomno v izrazitem nasprotju s splošnimi zako- \ nitostmi praktičnega govora pa tudi fabulativne, tematske ali  angažirane poezije.
Še bolj razvidno se nam bo pokazala značilna opozicionalna narava Tauferjeve pesmi glede na splošno zavest o jeziku in njegovih estetskih zmogljivostih v j poeziji, če si pobliže ogledamo njeno leksiko in pomenska razmerja, ki jih vzpo- ¦ stavi j a, da bi ustvarila inovativne estetske ali čutno nazorne učinke. V pesmi : srečujemo lekseme, ki zvečine pripadajo različnim »besednim zakladom«, kot imenuje semantika fonde besed, ki označujejo istorodne pojave in pojme. Vendar so ti leksemi v pesmi skorajda idiomatsko poveziani med seboj, ali pa so si sorodni po načelu pomenske bližine. Takšen je na primer prvi verz »stvor debelooki«, kjer obe kombinirani besedi pripadata fiziognomijskemu besednemu zakladu in se pomensko dograjujeta med seboj, ne da bi pri tem razvidno in nedvoumno označili »predmet«, ki ga evocira njuna pomenska zveza, saj bi \ »stvor debelooki« po vsej priliki lahko pomenil le nekakšno iznakazo organske •
151
narave, a vendar kot se izkaže kasneje, ne gre za to. Nekaj podobnega velja tudi za vse druge verze v pesmi, le da so nekateri zgrajeni iz pomensko bližje si leksike, ki prehaja že v idioamtska gesla (npr. »santa marija«, »zibajoč se ko ladja«, »kobilica čez križna jadra«, »razsuti tovori«, »slepi galjot«), drugi pa iz nekoliko bolj samovoljnih besednih zvez (npr. »babilonska cedrovina«, »železni potemkin«, »prostor v več ladij«, »valjajoč se na valih«, »zvezde vseh morij«, »ukrivljen horizont«). Vendar pa je tudi pri slednjih mogoče opaziti izrazito tendenco k semantično povezuj očim se zvezam besed, v nasprotju recimo, z docela »diskontinuirano« kontrastno dikcijo kakšne Šalamunove pesmi iz zadnjega časa, ki je zgrajena pretežno na principu semantičnega paradoksa.
Tauferjeva pesem torej uporablja skorajda frazeološko urejeno leksiko, ki je s svojimi pomenskimi razsežnostmi močno približana primarnemu praktičnemu jeziku. Vendar pa v kontekstu pesmi ta leksika zaživi čisto novo življenje, saj se mora pomenska matrica fraze oziroma -posameznega verza podrediti parale-listični zgradbi teksta, v katerem sleherni verz semantično opredeljuje in dopolnjuje vse druge. Tako se med njimi vzpostavljajo docela novi in bolj zapleteni odnosi, ki seveda z njihovo primarno, pragmatično pomenskostjo nimajo več neposredne zveze, marveč so naravnani k skritemu »predmetu« pesmi, ki ga ta označuje prav z novimi, v osnovni rabi jezika odsotnimi razsežnostmi, kakršne aktualizirajo opisani inovativni pomenski odnosi med verzi, iz katerih rase tropična struktura pesmi in z njo vred — saj »predmet« zaradi novega jezika ni razviden — njena simbolična globina. Paralelistična struktura pesmi, v kateri vsi verzi, ki jih sestavlja različna leksika, zrcalijo drug drugega v pomensko različnih variacijah, je očitno poglavitni vzrok, da se pesem izogiba interpunkcij, ki bi vsekakor posamezne verze ali fraze preveč zamejevale v njihovo prvotno pomensko določenost, s čimer bi bilo prelivanje pomenov med verzi dosti manj intenzivno, kakor je zdaj. To pa bi prav gotovo prizadelo simbolično vrednost v pesmi ustvarjenega jezika.
Temeljni poetski princip, po katerem se posamezni leksični sklopi med seboj paralelistično povezujejo in tako ustvarjajo dinamično polisemično strukturo pesmi, je metonimija. Vsak verz je namreč sestavljen tako, da preko posameznosti označuje celoto. Ali z drugimi besedami povedano: metonimična zgradba pesmi omogoča, da ta celota ali »vsebina« pesmi ni neposredno, tematsko izražena, marveč po načelu sklepanja z dela na celoto, ki pa je vzpostavljena kot celota šele po končanem branju pesmi. Vsak verz je s svojim delnim pomenom v metonimičnem razmerju do pomena celotne pesmi, se pravi, da kaže na ta pomen, vendar le po načelu pars pro toto.
Ta dokaj abstraktna trditev bo postala razvidnejša, če si ogledamo sam tekst. Prva dva verza v pesmi »stvor debelooki« in »libanonska cedrovina« sta, če ju beremo sama zase, pomensko »odprta«, skorajda indiferentna v razmerju do integralnega pomena pesmi. V zvezi z naslednjim.a dvema verzoma »železni potemkin« in »santa marija« pa je ne glede na njuno interno pomensko ambiva-lentnost (asociacija na železnega Bismarcka ipd. ali sveto Marijo v liturgičnem pomenu besede) njena semantična »odprtost« že opredeljena s pomenom teh dveh verzov. Naša zavest ju namreč — tudi spričo neprekinjene paralelistične zgradbe, v kateri je »predmet« pesmi zmerom nanovo priklican, poveže z imeni
152
dveh znamenitih ladij. Vsi drugi verzi v tekstu pomensko dopolnjujejo in razširjajo ter s svojimi internimi semantičnimi razmerji, ki omogočajo različne asociacije, na induktiven način generalizirajo »predmet« pesmi, ki tako dobi simbolično vrednost, v kateri je zajeta ontološka vsebina pesmi — znaka. Ce si te verze natančneje ogledamo, brez težav odkrijemo, da prinašajo na svetlo zmerom nove pomenske možnosti, ki pa so vendarle ves čas v zvezi s »predmetom« pesmi. Zato je v kontekstu seveda tudi začetna dva verza, kljub njuni simbolni »odprtosti«, mogoče pomensko povezati s tem »predmetom«. Zdi se, kot bi bil vsak verz le ena od spektralnih barv, ki skupaj tvorijo belo svetlobo pesmi. Seveda se takoj zastavi vprašanje, kaj je ta svetloba? Pesem odgovarja nanj že s svojim naslovom: ladja. Se pravi, da je obravnavani pesniški tekst nekakšen fasetno sestavljen trop ali jezikovni znak, ki označuje ladjo. V čem se tedaj izraža zabrisanost »predmeta« pesmi, če pa je ta ves čas na dlani? Ali je pesem res konstruirana samo zato, da označi navadno ladjo? Kje je tu kakšen »globlji pomen«, ki naj upraviči takšen jezikovni konstrukt?
Pravkar zastavljena vprašanja se dotikajo dveh sicer neločljivo povezanih kon-stituant pesmi. Prva je njena estetska realnost, kakršno tvorijo maloprej opisane sestavine teksta z vsemi zapleti, ki jih zaradi omejenega prostora nisem niti skušal upoštevati v svojem razpravljanju.
Estetsko realnost pesmi predstavlja njena struktura. Z izrabo najrazličnejših možnosti v jeziku in poetiki, od besedja, slovnice, semantike, skladnje do ritma, zvočnosti, verza itd., ki so v kontekstu povezani med sabo v presenetljiva in nenavadna razmerja, nastajajo povsem specifične jezikovne oblike, ki učinkujejo s svojo predstavno ali estetsko inovativnostjo.
Tako označenega »predmeta«, kot je v navedeni pesmi, nismo srečali še nikjer. Metajezik, s katerim je izražena ladja, pa je posledica različnih novih pomenskih in strukturalnih odnosov med besedami v besedilu. To pa pomeni, da pesem —¦ znak, s tem ko na nov način izreka svoj »predmet«, nujno predpostavlja tudi novo formo v strukturalnem pomenu te besede. Estetska realnost pesmi je prav zaradi tega, ker hoče biti estetska, čutno nazorna, zgrajena tako, da zapostavlja praktično racionalno funkcijo jezika in mu želi vrniti njegovo izvorno tropično naravo, kar je v tako zgoščeni obliki dano samo poeziji.
Takšna estetska in — eo ipso — netransparentna, nepraktična »smiselno prikrajšana« narava poezije, ki se v primeru obravnavane Tauferjeve pesmi izraža v tem, da je tekst pravzaprav nekakšna sestavljena metafora za pojav, katerega v primarnem praktičnem jeziku označujemo z eno samo besedo ladja, vendar pa pri tem ne doživljamo nikakršne nenavadnosti, dvoumnosti, avanturistične vznemirljivosti ali magičnosti te besede — je vzrok, da je »predmet« omenjene pesmi zabrisan, naj je priklican v potencialno prisotnost z novimi, iz vsakdanje jezikovne rabe premaknjenimi pomeni besed in njihovimi medsebojnimi zvezami. V tem je tudi temeljni razlog, zakaj »predmet« pesmi ves čas postavljam v narekovaj. Pesmi namreč ne gre za to, da čimbolj nedvoumno imenuje stvari in pojave, ker je to domena navadnega jezika, marveč da gradi novo realnost, ki ni niti realnost primarnega jezika niti tistega, na kar se ta jezik neposredno nanaša, torej konkretnih stvari in pojavov, pač pa simbolična resničnost, iluzija ali kvazirealnost, ki je hkrati igra z vsem in z ničimer, s svetom in s praznino, z lučjo
153
in temo. Prav zaradi teh posebnih lastnosti kvazirealnega sveta, kakršnega : ustvarja poezija, »predmeta« Tauferjeve pesmi ni mogoče enoznačno imenovati, i saj mu estetska realnost teksta daje izrazito simbolen pomen, ki mu ni mogoče postaviti zanesljivega in nedvoumnega obrisa, marveč je vsako njegovo odgo-netenje neizogibno že tudi interpretacija tega, kar tekst — znak označuje.
Tu pa že tudi zadevamo ob drugo konstituanto pesniškega teksta, za katero smo i rekli, da je z estetsko realnostjo v neločljivi zvezi, saj jo ta šele omogoča, to je i njegova ontološka razsežnost, ki se ji seveda ni možno približati z analizo pe- \ sniške materije, ampak s premislekom o simbolnem pomenu teksta; ali drugače ] rečeno: z ekstitencialno tematizacijo estetske realnosti pesmi.
Ladja je, kot se je pokazalo, »vodilni motiv« cele pesmi in na to os so navezane najrazličnejše asociacije, ki koncentrično razširjajo njen pomen, tako da na koncu zrase pred nami mozaična, iz fragmentov sestavljena podoba sveta. Ladja, ki simbolizira ta svet, je kot "na nekakšni mnogopomenski plovbi skozi čas in prostor, vendar je to gibanje zgolj prevara, saj je zgodovina le funkcija časa in prostora, neskončna pot proti obzorju, ki se venomer odmika, zato je brez cilja in brez perspektive. Tako tudi ne preseneča, da se pesem konča z lapidarno formulo: »ukrivljen horizont / slepi galjot«. Človekovo bitje v zgodovini, v času ! in prostoru, je namreč slepo, kot je slepa in nesprejemljiva tudi resnica biti; \ spreminjajo se le zgodovina, čas in prostor, svet, skratka eksistenca, ki je zme- \ rom nanovo pogojena z družbeno zgodovinskimi razmerji, v katera je vpeta.
Asociativne optike, ki se odpirajo v naši zavesti ob branju posameznih verzov, i tako ustvarjajo  svojevrstno fenomenologijo zgodovinskega sveta, vendar ta ; fenomenologija ni urejena po kronoloških ali kakšnih drugih konvencionalnih ! načelih, marveč se ravna po docela samovoljnih vzgibih pesniške iluzije. Tako ! je na primer mogoče »libanansko cedrovino« asociativno povezati s Kristusovim ; križem in še naprej s križnim jamborom na ladji (k simboliki križa se povrača : tudi tretji verz druge kitice »kobilica čez križna jadra«) pa tudi z lesovino mezo-potamskih ladij; »železni potemkin« evocira predstavo uporne oklepne križarke, ; simbol revolucionarne akcije, kaže pa tudi na železno voljo subjektivističnega uveljavljanja moči; »santa marija« se pomensko veže na zgodovino krščanstva ter španske conquiste in sploh z enim najbolj razširjenih simbolov krščanske ! mitologije; prav tako »prostor v več ladij«, ki evocira cerkveno arhitekturo in i kliče v zavest izhodiščne sakralne principe čisto posebnega tipa gradnje z vso njegovo simbolno usmerjenostjo; »zibajoč se ko ladja« tematizira nemirno plov-i bo, negotovost, gibanje brez trdnega temelja, »odprto« eksistenco brez transcen- i dentalnih • teženj. Podobno je mogoče aktualizirati tudi verz »valjajoč se ; na valih«, le da tu rahlo aliterirana leksika vzbuja asociacije na banalno, prak- \ tično vsakdanjo eksistenco, saj nas »valjanje« predstavno usmerja k nečemu pritličnemu, neduhovnemu, v nasprotju z naslednjim verzom »zvezde vseh morij«, ki sproža v nas cel splet asociacij; od preproste razlage o zvezdah, ki so bile nekoč morjeplovcem poglavitno pomagalo pri orientaciji, do zahtevnejših aktualizacij, v katerih zvezde nastopajo kot simbol stanovitnih transcendentnih vodil v negotovem in spremenljivem svetu, saj je ta simbolika v poeziji preteklih dob zelo pogostna; vzbuja pa se tudi asociacija na ptolemejski in druge | astronomske sisteme. Banalnost vsakdanje resničnosti obuja verz »razsuti to-
154
vori«, ki pripada sodobni transportni terminologiji, medtem ko je naslednji verz »ukrivljen horizont« vezan na eni strani na človekovo vidno polje, na drugi strani pa pomensko tiplje k verzu »zvezde vseh morij«, saj sproža asociacijo na relativnostno teorijo ukrivljenega prostora. Zadnji verz »slepi galjot« spet vnaša zgodovinsko retrospektivo, saj tematizira ladjo kot galejo, na kateri vesla oslepljeni in uklenjeni galjot. Hkrati pa se ta sredstva v povezavi z vsemi prejšnjimi verzi razširijo v simbol človekove obsojenosti na zgodovino in zgodovinski svet, ki je simboliziran v ladji in ki ga skuša asociativno predstaviti pesem. Pri tem moram seveda poudariti, da s svojim opisom pomenskih verig, kakršne potencialno hranijo v sebi posamezni verzi, ki so na metonimičen način izoblikovani simboli z dosti širšim vsebinskim obeležjem, kot ga ponuja njihovo dobesedno branje, nikakor nisem izčrpal ali do kraja osvetlil »predmeta« pesmi, saj je prikazani splet asociacij mogoče še nadaljevati, nemara tudi v drugačnih pomenskih zvezah in odtenkih, kot so opisani. To se pač prilega resnici iluzije kot igre, prevare, zavajanja, ki si jemlje to svobodo, da besede, za katere vemo, da imajo svojo zgodovino in živo, spremenljivo socialno vsebino — zato ta pesniška iluzija tudi ni nikoli absolutno svobodna v smislu popolne subjektivistične samovolje —, tako povezuje med seboj, da igra z njihovimi pomeni potegne v svoj vrtinec tudi bralca, ki te pomene aktualizira v skladu s svojimi eksistencialnimi skustvi, vedenjem, predstavnimi zmožnostmi, razumevanjem in doživljanjem besed, iz česar se potem poraja interpretacija pesmi, kakršno predstavlja tudi pričujoči spis.
Jože Sifrer
Osrednja knjižnica Kranj
SLAVISTIČNA EKSKURZIJA
PO ŠKOFJELOŠKEM PODROČJU
Selška dolina
Če se zdaj hočemo napotiti v Selško dolino, se moramo vrniti prav v Skofjo Loko. Selška dolina je dvojčica Poljanske. Vleče se od Škofje Loke proti severozahodu v smeri Petrovega brda. Obe dolini imata marsikaj skupnega: tudi v Selški dolini je do 1. 1903 gospodovala loška cerkvena gosposka; ljudje so se večinoma ukvarjali z gozdarstvom, z živinorejo in z obrtjo, v Železnikih pa se je že v 14. stoletju začelo razvijati fužinarstvo; tudi Selška dolina je bila med okupacijo prizorišče mnogih bojev, prebivalstvo se je skoraj v celoti opredelilo za narodnoosvobodilno gibanje in mnogo žrtvovalo za svojo svobodo. Precejšnja pa je razlika v narečjih: Selčani so že pravi Gorenjci, le da je njihova govorica nekoliko bolj pojoča in se začuda močno loči od škofjeloškega narečja.
Proti Selcam se v Škofji Loki usmerimo na križišču za avtobusno postajo; na levo gre pot v mestno središče, na desno pa naprej v Staro Loko in tod dalje proti Selški dolini.
155
stara Loka seveda še ne leži v naši dolini, ampak je bila v preteklosti v vseh pogledih tesno povezana s Škofjo Loko in je danes uradno del mesta, vendar jo obravnavamo ob tej priložnosti, ker nam je izhodišče za nadaljnje potovanje. Ze ime nam pove, da je Stara Loka starejša od Škofje Loke; to je pravzaprav tista Loka, ki jo je leta 973 cesar Oton II s širšo okolico vred podelil freisin-škemu škofu Abrahamu v fevd. Stara Loka je tudi ena od najstarejših župnij na Slovenskem (ustanovljena 1. 1074) in domačini jo še danes imenujejo Fara. Tudi grad, ki stoji pri cerkvi na drugi strani ceste, se ponaša s častitljivo starostjo, saj ga navajajo že od 1. 1433 dalje. Danes je to dom slepih.
Stara Loka ima prav tako kot njena mlajša sestra staro kulturno tradicijo, četudi se je od srednjega veka dalje vse oblastno, gospodarsko in kulturno življenje bolj razvijalo v Škof j i Loki, v novem škofovskem središču. Iz tega starega mesta izvira že Janez Papier, ki je živel v 17. stoletju in bil v svojem času znan latinski pesnik. V 19. stoletju pa so se tu rodili Simon ViHan (1802—1881), nabožni pisatelj, Davorin Karlin (1849—1912), profesor klasičnih jezikov, ki ga je v Kranju zanimanje za literaturo družilo s pisateljem Mencingerjem in ki je sodeloval v prvih letnikih Ljubljanskega zvona, ter njegov brat Andrej Karlin (1857—1933,) lavantinski škof ter avtor nekaterih potopisnih in nabožnih del, v našem stoletju pa še Jože Gostič (1900—-1963), znani slovenski operni pevec. Ce iz Stare Loke zavijemo proti severu, pridemo mimo Moškrina v vasico Pevno, vso obdano z gozdovi. Tam je bil rojen Andrej Kalan (1858—1933), vsestranski publicist in nabožni pisatelj. Sodeloval je tudi v Domu in svetu. Z liberalnim Ivanom Tavčarjem sta si bila sicer idejna nasprotnika, vendar sta bila prijatelja in sta drug drugega spoštovala. Ob Tavčarjevi smrti je napisal pisatelju lep ne-krolog. Oe gremo še dalje, pridemo do vasice Crngrob z veličastno gotsko cerkvijo, ki je vidna daleč po Sorskem polju. Ime ne pomeni »črni grob«, kakor ga nekateri radi razlagajo, ampak prihaja od nemškega imena »zu Ehrengruben« Na hribu Rovt nad Crngrobom je selška četa dne 27. marca 1942 bila hudo bitko s premočnim sovražnikom. Četa je bila izdana. V tej bitki je padel tudi Stane Žagar, organizator narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem.
Toda mi se vrnemo v Staro Loko in se od tod po glavni cesti usmerimo skozi tako imenovano Sotesko, ki se vije pod vznožjem Lubnika in Križne gore, do Praprotnega, prve vasi v Selški dolini. S Praprotnega nas na levo popelje nova cesta do bližnjega Sv. Tomaža, kjer sta bila doma brata Fintar: Jernej (1819— 1869) je v Bleiweisovih Novicah priobčeval članke o sadjarstvu, Lovro (1814— 1875) pa je bil navdušen ilirec. Učil se je slovanskih jezikov in leta 1841 sam ustanovil »Slavo-ilirsko društvo«. Pisal je domoljubne in zabavno-poučne članke ter objavil obširno oceno Trdinovega Pretresa slovenskih pesnikov.
Malo naprej od Praprotnega se spet na levo odcepi cesta po dolini Luše s krajem istega imena (Zgornja in Spodnja Luša). V Zgornji Luši je bil rojen Janez Okorn (1901—1925), pisal je pesmi, povesti in literarne glose, a je že v četrtem letniku bogoslovja umrl. Z Luše gre pot proti jugu in nas pripelje do odmaknjenega naselja, ki ga domačini imenujejo Pustote. Tam je bil doma France Vidmar-Pustotnik (1867—1952), znani ljudski pesnik iz dobe med obema vojnama. Zaradi njegovih šaljivih pesmi ga je poznalo vse škofjeloško področje; pesnil je tudi politične pesmi, npr. o Mussoliniju:
156
Ce bo pršu čez Bohinj, spustil mu bojo plin, tak se ga bo nadihu, de bo zagvišnu hin.
Od Luš dalje nas pelje dobra cesta do Raven in Sv. Lenarta, kjer je bil rojen pesnik, dramatik in prevajalec Jože Kržišnik (1865—1926). Sodeloval je z Levstikom, Levcem in Tavčarjem, pisal pesmi za Ljubljanski zvon, posebno rad pa se je ukvarjal z dramatiko (Samo, Agapiz). Prevedel je nekaj pesmi Lermontova, med drugim tudi znano Jadro. Tu je bil doma tudi Frank Tavčar (1886—^1945), izseljenec, publicist in dramatik. Njegove veseloigre so bile med ameriškimi Slovenci dokaj priljubljene.
Toda vrnimo se spet na glavno cesto, ki nas vodi dalje po dolini. Preko Buko-vice in Dolenje vasi kmalu pridemo do Selc, ki so od Škofje Loke oddaljene 13 kilometrov. Zgodovino Selc, običaje prebivalcev in pomembne može tega kraja je privlačno opisala domačinka Olga Šmid v knjigi Selca nekoč (Izdalo in založilo Turistično društvo Selca 1973). Iz knjige je razvidno, da je tudi ta kraj prispeval razmeroma velik delež k razvoju slovenske kulture in znanosti. Tu sta bila doma zgodovinarja Blaž Blaznih (1786—1862), ki je pisal memoare in marljivo nabiral zgodovinsko gradivo domačega in tudi nekaterih drugih krajev, ter Franc Kos (1853—1924). Raziskoval je predvsem zgodovino škofjeloškega področja v času freisinškega gospostva, eno od najpomembnejših njegovih del pa so vsekakor Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja,-iz katerih je tudi Tavčar črpal snov za Visoško kroniko. Na rojstni hiši mu je vzidana spominska plošča. Nadalje je tu zagledal luč sveta Franc Krek (1858— 1921), eden naših najplodovitejših mladinskih pesnikov. Zanimiva osebnost je bil Oto Vrhunec, s partizanskim imenom Blaž Ostrovrhar (1915^—1945). Bil je komandant škofjeloškega odreda in zanosen partizanski pesnik. 2e med vojno' mu je partizanska tehnika natisnila zbirko z naslovom Pesmi padlim borcem. Padel je 5. aprila 1945 nad domačo vasjo in na tem mestu mu je postavljen preprost spomenik. V Selcih je rojen tudi slavist Cene Kopčavar (1922—1965), prevajalec iz ruskega jezika in pisec jezikovnih učbenikov za srednje šole.
Od Selc do Železnikov je samo pet kilometrov. Pred Železniki je vaš Češnjica, ki je danes že povsem zraščena z Železniki. Na Cešnjici je bil rojen pesnik, znanstvenik in pedagog Franc Jelene (1749—1805). Poučeval je na univerzi v Innsbrucku in bil od 1780 do 1782 tudi njen rektor. Pisal je le v nemščini, a je bil član obnovljene Akademije operozov v Ljubljani. Bil je svobodomislec in ni skrival svojega slovanskega rodu.
Na Cešnjici se odcepi pot proti severozahodu in nas končno pripelje v Bohinj. Na tej poti, še blizu Cešnjice, leži vas Rudno. Tu je bil rojen Jakob Šolar (1896), jezikoslovec, literarni zgodovinar in prevajalec. Pred drugo vojno in tudi še po njej je bil eden glavnih urejevalcev slovenskega knjižnega jezika. Pred vojno je urejeval knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov; zbirka je bila zelo prikladno domače berilo za srednješolce in kot taka predhodnica vseh podobnih poznejših edicij.
157
z Rudnega se odcepi na desno pot proti Dražgošam, dolgi vasi na robu Jelo- ; vice. Dražgoše so danes znane zlasti po slavnem boju Cankarjevega bataljona , z veliko nemško premočjo v začetku januarja 1. 1942. Dražgoški dogodki so , odmevali po vsej Sloveniji, predvsem seveda po Gorenjskem, in takrat je po-stalo docela jasno, da nemška vojska ni nepremagljiva. Boje v Dražgošah je v j posebni knjigi prikazal pisatelj Ivan Jan, opisani pa so tudi v več leposlovnih delih s tematiko narodnoosvobodilnega boja (Mimi Malenšek: Kovinarji, Vladimir Kavčič: Žrtve itd.). V Dražgošah je bil doma Luka Jelene (1857—1942), šolnik in publicist, ki je pred prvo svetovno vojno vneto deloval v učiteljskih ' društvih in organizacijah. *
Od Cešnjice do Železnikov, ki čedalje bolj postajajo industrijsko središče vse ! Selške doline, je le še korak. To je staro železarsko mesto (odtod tudi ime), ' že sredi 14. stoletja so se tu naselili prvi fužinarji, v 17. stoletju sta delovala ' že kar dva plavža. V začetku 19. stoletja je plavž ugasnil, toda mesto je danes * polno fužinarskih spominov. ;
V Železnikih je bilo doma izredno mnogo ljudi, katerih delo je zabeležila naša j kulturna zgodovina. Tu je bil rojen odvetnik Blaž Crobath (1797—1848), pri ka-' terem je Prešeren služboval od 1. 1834 do 1846 in ki je bil pesniku uvideven -in prijatelski šef. S Prešernovo usodo je povezan tudi Zeleznikar Jožei Dagaiin (1785—1850), duhovnik in dekan v Kranju, znan po tem, da je kot eden po-' slednjih pesnikovih obiskovalcev uničil precejšen del njegove literarne zapu-' ščine in s tem slovenski kulturi napravil veliko škodo. Prešernov sodobnik je i bil še Jernej Levičnik (1808—1883), član nadarjene rodbine iz Železnikov, ki je i dala več znamenitih mož. Jernej je obiskoval ljubljanske šole in na liceju mu ¦ je bil učitelj Fran Metelko, v celovškem bogoslovju pa je nanj vplival Anton -Martin Slomšek. Kot pesnik je sodeloval v prvih treh zvezkih Krajnske čbelice i in v celovški Carinthiji. Danes je bolj kot po svojih pesmih znan po epigramu, i s katerim ga je bil dregnil Prešeren: a
Kako bi neki prave pel Levičnjek! ^
Jernejev brat Jožef Levičnik (1826—1909) se je ukvarjal z najrazličnejšimi po-' sli: bil je učitelj in organist, pisal je pesmi, potopise, zgodovinska dela, sestav- ! Ijal cerkvene pesmi itd. Pod različnimi psevdonimi je pisal v Novice in še v' številne druge publikacije. V Železnikih je bil nadalje rojen Anton Pintar' (1817—1895); pisal je nabožne pesmi, članke o šolskih zadevah in prevedel nekaj ' verskih besedil v slovenščino. Aton Globočnik pl. Sorodolski je bil v svojem i času veljaven politik, narodni budite!j in publicist. Zelo dejaven je bil v obdob-: ju marčne revolucije, boril se je za Zedinjeno Slovenijo, predlagal barve zal slovensko zastavo in mnogo dopisoval v tedanje časopise. Matej Lotrič (1840—, 1864) je umrl že kot ljubljanski semeniščnik. Pisal je prigodniške in nabožne' pesmi; sodeloval je največ v Jeranovi Zgodnji danici. Anton Sušnik (1848—1895) ^ je pisal povesti in črtice, deloval pri Dramatskem društvu v Ljubljani in pre-^ vajal iz ruščine, češčine ter francoščine. Anton Dermota (1876—1914) je bil Can-] karjev sodobnik in v gimnazijskih letih tudi član dijaškega društva Zadruga.^ Bil je eden od vodilnih politikov v slovenski socialnodemokratski stranki, nekaj '> časa tudi urednik njenega glasila Naši zapiski. Dopisoval je še v druge sociali-1 stične liste in prevajal iz tujih jezikov. Zelo znan domačin iz Železnikov jeJ
158
Janko Mlakar (1874—1950), planinski pisatelj, potopisec in humorist. Njegovo j planinsko in potopisno delo je zelo obsežno, zgodbe o njegovem Trebušniku pa ; sodijo v sam vrh slovenske humoristične proze. Končno sta bila v Železnikih doma še Anton Koblar (1854—1928), zgodovinar, ki ga je močno privlačevala tudi ¦ zgodovina slovenskega jezika in književnosti, ter France Koblar (1889—1975), literarni in gledališki kritik, literarni zgodovinar, prevajalec in urednik, poskušal ; pa se je tudi s pesnjenjem in pisateljevanjem. Uredil je več zbranih del sloven- ' skih pesnikov in pisateljev, še zlasti pa sta pomembni njegova monografija o i Simonu Gregorčiču ter zgodovina slovenske dramatike v dveh delih. j
1
To je dolg seznam imen za tako majhno mesto, znani pa so iz Železnikov še j drugi, še posebej bratje Zumer (Lojze, Matija, Niko, Srečko), ki so mnogo pripo- i mogli k domačemu in splošnoslovenskemu družbenemu razvoju. j
Od Železnikov dalje rinemo vedno globlje v hribovski svet. Kmalu smo v vasi ' Zali log. Pripomniti je treba, da beseda »zal« prvotno ni imela pomena »lep«, ' ampak »hud«, kajti v takšnih odročnih krajih, kot je Zali log ali Tavčarjeva i Zala v Poljanski dolini, so včasih na človeka prežale najrazličnejše nevarnosti, i Iz istega korena izvirata besedi »zlo« in »zlodej«. A ker se je včasih hudi fant, ' ki se je uspešno tepel z drugimi, dekletom zdel tudi lep (primerjaj prizor na i Gori v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni), sta se pomena začela mešati in bese- ' da je končno obdržala samo še pomen lepote. V Zalem logu je v začetku tega ! stoletja več let opravljal službo župnika Anton Hribar-Korinjski, v svojem času | eden najplodovitejših slovenskih pesnikov (zbirki Popevčice milemu narodu).
Ze pred Zalim logom zavijemo po precej ozki cesti na levo in pot nas po kakih desetih kilometrih pripelje do Davče. To je obširen hribovski kompleks zahodno i od Blegoša, po katerem so raztresene posamezne kmetije. V Davči je bila doma ^ Margareta Wulffingova iz Tavčarjeve Visoške kronike. Iz tega imena verjetno izvira priimek Tavčar, četudi nekateri menijo, da Tavčar ni nič drugega kot ' Nemec (Deutscher ali obrušeno Tajčar).* |
Davča je bila med zadnjo vojno pomembno prizorišče narodnoosvobodilnega ' gibanja. Prešernova brigada je že jeseni 1943 na tem področju ustvarila široko ' osvobojeno ozemlje. Tu so se potem zasidrali sedeži narodnoosvobodilnih orga- ^ nizacij in tu je potem do konca vojne delovala partizanska tiskarna, ki je med . drugim natisnila lep bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice. l
Podobno hribovje kot Davča je Martinj vrh, razprostira se na vzhodni strani ' Blegoša. Tu sta bila rojena Ivan Tušek (1835—1877), ki je pisal učne knjige in ' nabiral narodno blago, ter Mihael Tušek (1803—1843), publicist in prevajalec ' tujega leposlovja. !
Zelo zanimivi so kraji pod Ratitovcem, do katerih pridemo, če se od Zalega loga > usmerimo še naprej proti zahodu in se pri vasi Podrošt odcepimo proti severu ' po tako imenovani soriški cesti. Najprej pridemo do večjega naselja Sorica ' (Spodnja in Zgornja Sorica). V Spodnji Sorici stoji lep spomenik tu rojenemu i
slikarju Ivanu Groharju, enemu od utemeljiteljev slovenskega impresionizma. V '
_ I
• Glej v tej številki novo razlago tega priimka (F. Jakopin: Priimek Tavčar v statistični luči)!
159-
tamošnji cerkvi si lahko ogledamo sliko Sv. Miklavža, ki jo je v 19. stoletju naslikal Matevž Langus, portretist Primčeve Julije in mnogih drugih Prešernovih sodobnikov.
Ce s soriške ceste potem zavijemo še na desno, pridemo v Spodnje in nato v Zgornje Danje, ki ležijo že visoko pod Ratitovcem. To področje kot še nekatera druga v Selški dolini (npr. Davčo) so v preteklosti naseljevali nemški kolonisti. Banes o tem pričajo mnoga imena nemškega izvora, v Danjah pa so prebivalci še pred nedavnim govorili čudno mešanico z nemškimi koreni in slovenskimi končnicami, da, najstarejši ljudje se še danes sporazumevajo v tem jeziku. Kolonisti so na to področje prišli s Tirolskega že v 13. stoletju, toda zaradi slabih zvez z dolino je njihova slovenizacija potekala počasneje kot drugod, ni pa nobenega dvoma, da je čas tudi tu že opravil svoje in da o kakem nemškem otoku sredi slovenskega prebivalstva ne more biti več govora.
Se zadnjič se vrnemo na glavno cesto. S Podrošta nas vodi pot naprej proti Petrovemu brdu in tu je konec »prelepe« Selške doline, kajti s Petrovega brda se pot prevesi na tolminsko stran.
JUBILANT SEDEMDESET LET FRANCETA TOMŠIČA
življenjski prazniki so priložnost za zahvalo. In to smo proiesorju Tomšiču njegovi učenci, posebej pa še slavisti, dolžni. Zahvalo za tiho, vztrajno, zanesljivo in široko strokovno dejavnost, v kateri je zmeraj prevladovala težnja po zanesljivem izhodišču, veljavnem podatku in po jasno oblikovani trditvi pred nemirom in morebiti vsaj začetno negotovostjo novosti.
Podatki o življenju in delu. Prot. dr. France Tomšič se je rodil 20. marca 1905 v Trebnjem, maturiral je leta 1923 na gimnaziji v Novem mestu, junija 1928 je diplomiral na slavističnem oddelku filozofske fakultete v Ljubljani in se leta 1929 izpopolnjeval na Jagelonski univerzi v Krakovu. Leta 1930 je vstopil v srednješolsko službo, od 1949 do 1953 je poučeval slovenski jezik na novoustanovljeni Višji pedagoški šoli, bil nato od 1953 do 1961 izredni profesor za cerkveno slovanščino in slovansko filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 1961 do 1973 pa je delal kot znanstveni svetnik v glavnem redakcijskem odboru slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga pripravljajo v Inštitutu za slovenski jezik SAZU. V akademijskem inštitutu je sodeloval seveda že prej, od leta 1956 je bil član pravopisne komisije na SAZU, leta 1958 pa je bil imenovan za člana komisije za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis v Inštitutu za slovenski jezik SAZU in za člana znanstvenega sveta inštituta, od 1961 do 1971 je honorarno predaval staro cerkveno slovanščino na filozofski fakulteti, nekaj let pa
160
tudi novo vpeljano zgodovino slovenskega knjižnega jezika. — Od 1945 do 1955 je bil profesor Tomšič tudi član pravnoterminološke komisije pri vladi LRS in od 1945 do 1973 jezikovni svetovalec pri Uradnem listu LRS. — Od II. do IV. številke je sourejeval predvojno strokovno revijo Slovenski jezik, po vojni pa od 1955 do 1958 Slavistično revijo.
Skopi, iz objavljenih življenjepisov posneti podatki kažejo postaje na poti profesorjevega dela, več o značilnostih in delovnih uspehih je mogoče razbrati iz objavljenih člankov, razprav, študij in publicističnih drobnih objav, ne nazadnje tudi iz slovarskega dela. Predvsem pomembno pa je bilo zlasti v prvih dveh tretjinah njegove delovne poti pedagoško delo. Pri tem delu je bil Tomšič — spominjam se ga kot razrednika, pa tudi drugi, ki jih je učil, so mi povedali isto — zmeraj pristaš trdnega, usmerjenega pouka, naravnanega na en sam cilj —• k dobremu pregledu nad snovjo in k utrjenemu spoznanju, kakor da bi želel, da bi njegovi učenci obvladali pod njegovim strogim vodstvom prvo stopnico v stroko, ki ji je posvetil svojo delovno pot. Naj se danes še tako ne strinjamo z metodo vprašanj in odgovorov, njegove z Ivanom Pregljem napisane Slovstvene zgodovine Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgovorih (1938) ni mogoče prav razumeti, če ne upoštevamo profesorjeve želje, organizirati, usmerjati pridobivanje znanja. Pregled slovstvene zgodovine smo obvladali, pa naj je imel zlasti v medvojnem in deloma povojnem času še tako malo časa za razlago. Jezikoslovec po svoji ožji stroki je seveda sproščeno skrbel tudi za jezikovni pouk, in io ne samo knjižnega jezika. Iz stare cerkvene slovanščine nam je 1943 — istega leta je izšla tudi njegova Starocerkvenoslovanska čitanka in slovnica — posredoval toliko znanja, da nam poznejši študij tega predmeta na univerzi ni bil posebna novost. Tak, zanesljiv, jasen in trden je bil tudi pri svojem visokošolskem pedagoškem delu na Višji pedagoški šoli in na fakulteti. Nekaj pa le ni spodbudno vplivalo na njegovo urejeno stalnost: nagle menjave v šoli, reforma, ki je konec petdesetih let — tudi sam je pri njej sodeloval — odvzela njegovemu predmetu, stari cerkveni slovanščini in slovanski iilologiji tisto vlogo, ki jo je imela v dotedanjem študiju pri nas in jo ima še zmeraj na nekaterih fakultetah, kjer posamezna slavistika ni nacionalni predmet. V novih razmerah kakor da se je profesor nekoliko odmaknil, zaprl vase in k strokovnemu delu.
To pa je bilo kaj raznovrstno. Učenec Nahtigala in Ramovša si je svoje zanimanje določil že med študijem, saj je leta 1930 zagovarjal disertacijo z naslovom Janeza Svetokriškega Sacrum Promptuarium (odlomek je izšel v CJKZ VIII, 1935, 1—15). Poznejše delo za zgodovino slovenskega knjižnega jezika ga je usmerilo k začetkom slovenskega pismenstva ¦— to pa je v zvezi z njegovo osrednjo znanstveno panogo, staroslovansko filologijo — in k sintezi razvoja slovenskega knjižnega jezika. V vsem delu je izrazito opazna strokovna naravnanost tedanje ljubljanske historične in filološke slavistične šole, tak je tudi Tomšičev metodološki pristop. V tradicionalno zasnovani Zgodovini slovenskega slovstva (SM od 1956—1971) je razvoj knjižnega jezika obravnavan kot kulturnozgodovinsko vprašanje, Fr. Tomšič pa je prispeval nekaj novega s tem, da je veljavne poglede strnil v uvodnem poglavju z naslovom Razvoj knjižne slovenščine (Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956), za isto delo pa je obdelal tudi slovstvene spomenike v dobi pismenstva (prav tam 170—180). Za slavistični
161
kongres v Moskvi je pripravil študijo Podoba najstarejše pisane slovenščine (SR XI, 19—34), v kateri je z analizo jezika opozoril na slovenski značaj brižin-skih spomenikov in se s tem pridružil stališču Fr. Ramovša. Čeprav je pripoznal sorodnost ustreznih cerkvenoslovanskih besedil in brižinskih spomenikov, je pokazal na izrazite slogovne razločke in tako zavrnil misel, da bi bili brižinski spomeniki cerkvenoslovanska besedila slovenske redakcije. V poljudnem zapisu je načel vprašanje brižinskih spomenikov tudi v sestavku Koroška in začetki slovenskega pismenstva (Zbornik Koroška in koroški Slovenci, Maribor 1971, 271—275).
Drugo področje Tomšičevega zanimanja — osrednje po njegovi habilitaciji (1960) — je bila cerkvena slovanščina. Glavni predmet njegovega raziskovanja je bil študij Metodovega življenjepisa: prišel je do spoznanja, da je bilo litije Metoda napisano v grščini in nato prevedeno v cerkveno slovanščino (morav-skega tipa) po Metodovem učencu Grku, ki je deloval na Moravskem in bil od tam pregnan. Dokazni postopek se je ustavljal pretežno pri pomenskih odtenkih posameznih izbranih izrazov in pri skladenjskih posebnostih. Razlaga utegne biti pomembna pri morebitnem ponovnem vrednotenju pomena moravskega in panonskega obdobja za našo in splošnoslovansko kulturno preteklost. Svoje izsledke je profesor Tomšič objavil v dveh razpravah v Slavistični reviji fVita Me-thodii, SR VIII, 1955, 195—208 in Vita Methodii II, SR IX, 65—70), pozneje pa je objavil tekstnokritične pripombe v kritični izdaji obeh virov (skupaj s Fr. Griv-cem) z naslovom Constantinus et Methodius Thessalonicenses, Fontes (Radovi staroslovenskog instituta, knjiga 4, Zagreb 1960). — Obe področji, posebej pa še izvor in jezik brižinskih spomenikov, sta bili predmet številnih profesorjevih predavanj na strokovnih srečanjih v tujini in doma. — Pri razmišljanju o staro-cerkvenoslovanskem obdobju Tomšičevega dela moramo obžalovati, da se je profesor v križnem ognju včasih pretogo postavljenih in za posamezne stroke celo usodnih predpisov glede pedagoške utemeljenosti predmeta na univerzi zaprl predvsem k svojim individualnim raziskavam in ni skušal niti problemsko, še manj personalno poskrbeti za tiste, ki naj bi njegovo delo nadaljevali. Bili smo zraven in smo videli, da ga je položaj predmeta skrbel, pa se nismo upali — ali nismo znali pomagati, da bi profesor videl čez zaporo formalnih ovir.
Toda tedaj, v šestdesetih letih je bilo že prepozno: leta 1961 je prešel na SAZU, postal še istega leta znanstveni svetnik in član glavnega redakcijskega odbora slovarja slovenskega knjižnega jezika, leta 1962 pa član novega glavnega redakcijskega odbora za slovar. Vprašanja slovenske historične in sodobne slovnice so ga zanimala že prej, metodološki pristop je bil v skladu z navadami ljubljanske slovenistične šole predvsem historičen, četudi je obravnaval vprašanja sodobnega jezika. V zgodovinsko slovnico spada obravnava deležnikov v slovenščini (tudi deležja = »prislovnega« deležnika) v razpravi Poglavje iz slovenske historične sintakse (SR VIII, 1955, 57—67), medtem ko je prof. Tomšič sam uvrstil v problematiko sodobnega knjižnega jezika razpravi Refleksivni glagoli v slovenščini (SJ II, 1939, 155—169) in Nomina agentis v knjižni slovenščini (SR III, 1950, 471—476); ta razprava je v nekem smislu napoved pravopisne reforme v pisavi obrazila -lec, žal pa ni pobudila diskusije, ki bi morebiti nepotrebne dogodke ob izidu Pravopisa 62 preprečila. Posebej je treba omeniti njegove številne drobne prispevke, ki jih je objavljal v Jeziku in slovstvu in dru-
162 i
god. Tu se je že pred izidom Pravopisa 62 potegoval za vpeljavo male začetnice pri stvarnih lastnih imenih (k temu ga je napeljalo delo pri Uradnem listu SRS) — Za pravice male začetnice (JiS I, 1955/56, 114—116) in Še o veliki začetnici (JiS I, 1955/56, 241—245); pisal je o stopnjevanju (JiS II, Î956/57J, o vprašanjih samoglasniške kakovosti pri glagolskih oblikah (JiS VIII, Î96Î/62, 123—125) in o nekaterih drugih drobnih jezikovnih vprašanjih.
Pomemben je njegov delež pri Slovenskem pravopisu 1962 in pri prvem zvezku Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970), ki ga je sourejal kot član glavnega redakcijskega odbora. Ob izidu slovarja je napisal skupaj z drugimi sodelavci posebno izjavo v Naše razglede (o pravopisnih vprašanjih). Ob tej priložnosti je skupaj s sodelavci dobil tudi Kidričevo nagrado.
To bi bilo vse, če ne bi bibliografija navajala še celega kupa slovarjev. Od tega so najpomembnejše i izdaje nemško-slovenskega (štiri) in slovensko-nemškega slovarja (tri), obsežna dela, pogosto blizu in preko tisoč strani. Ne glede na dejstvo, da se je pri tem bolj naslanjal na našo slovarsko tradicijo in ni zmeraj sledil dogajanju v nemškem jeziku, je treba pripomniti, da bodo Tomšičeve izdaje teh slovarjev ostale temelj za prihodnja slovarska dela te vrste.
Preostaja še množica drobnih zapisov, poljudnih člankov tudi v revije, kakor je bila pred vojno Življenje in svet, v dnevno in revialno časopisje, v katerih je širšemu občinstvu približal probleme svoje stroke. Ne nazadnje je treba na tem mestu omeniti tudi temeljite in s pieteto napisane sestavke o nekaterih slavistih, na prvem mestu o Rajku Nahtigalu, njegovem velikem učitelju.
Zal se je ta dejavnost s hudo boleznijo pred letom ali dvema sklenila. In tako lahko ta jubilejni zapis končam, kakor sem ga začela: profesorju Tomšiču moramo biti za njegovo vestno, skrbno in vsestransko delo hvaležni, kakor mu bomo zmeraj hvaležni vsi, ki nas je kdaj učil.
Breda   Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani ,
V spomin
OB SLOVESU OD IVANA KOLARJA
življenjski in delovni jubileji ljudi, ki so se s svojim delom proslavili v javnosti in ki so nam že tako dobro znani, so nam povod, da se znova in znova na široko razpisujemo o njihovem delu in zaslugah. Krivični pa smo do tistih nesebičnih delavcev, ki se prav tako ali včasih še bolj razdajajo v svojem poklicnem delu in mimo njega, pa ostaja njihovo delovanje skrilo široki javnosti. -V takšnem zatišju »znanca iz sosednje ulice« je mislil, pisal in predvsem učil tudi pokojni profesor Ivan Kolar. Vendar se ni nikdar zapiral med štiri stene delovnega kabineta ali svoje dejavnosti omejeval na šolske učilnice. Bil je vedno sredi druž-
163^
benega dogajanja in vedno v naprednem toku. Ze pred prvo svetovno vojno se je z mladeniškim zanosom vključil v politično dejavnost preporodovcev, v drugi svetovni vojni ga je pot vodila preko italijanske internacije v vrste narodnoosvobodilne vojske. Odsev njegove družbene angažiranosti je bil vedno prisoten tudi v njegovem poklicnem delu, dasi je v njem vselej težil k objektivnosti in vsestranski utemeljenosti trditev. Bil je namreč iz prve generacije slavistov z novoustanovljene ljubljanske univerze in vpliv prvih akademskih učiteljev na ljubljanski slavistiki — zanosni žar izbranih in pretehtanih besed Ivana Prijatelja v njegovi začetni predavateljski dobi ter znanstvena temeljitost in tankovestnost Franceta Kidriča — je trajno oplajal njegovo delovanje. V pedagoškem delu se je razdajal dijakom brez pridržkov, prizadeval si je za njihovo temeljito razgledanost po domači literarni preteklosti, vcepljal jim je smisel za estetsko vrednotenje, skrbel za vsebinsko pretehtanost in slovnično pravilnost njihovega pismenega, pa tudi ustnega izražanja, hkrati pa je razvijal v njih narodnostno ozaveščenost, ponos in socialni čut. Pri tem pa ni odrekel sodelovanja pri nobeni dijaški ali društveni dejavnosti, kjer je bila njegova pomoč potrebna, in ni nikoli povprašal po plačilu. Tehnokratska miselnost, ki vse bolj obvladuje naš čas, zavira delovanje takšnih nesebičnih in požrtvovalnih mož, njihove zasiuge raje spregleda kot nagradi, za njihovo delovno vnemo najde prej ironično opazko kakor besedo zahvale. Pri marsikom niti ne opazimo, kdaj se je poslovil od sveta. Pri prof. Kolarju pa je vsaj žalna svečanost ob njegovem grobu pokazala, kako globoko je posegel s svojo osebnostjo v zavest učencev in prijateljev. Številnim govorom ob krsti naj se pridruži ta skromni očrt njegovega življenja in dela.
Rodil se je 10. oktobra 1896 na Kresniškem vrhu pri Litiji. Iz kmečkega okolja si je dokaj pozno in težko utiral pot k visoki izobrazbi. Prva svetovna vojna ga je komaj petošolca iztrgala iz klopi druge državne gimnazije v Ljubljani in ga vodila v strelske jarke. S prijateljsko pomočjo tovarišev iz dijaškega političnega gibanja preporod se je srečno izognil najhujšemu klanju in skoraj gotovi smrti. V kratkem času je nadoknadil zamujene študije in jeseni 1919 naredil irelostni izpit. Takoj se je vpisal na univerzo in si za glavna predmeta izbral Slovenščino s srbohrvaščino in filozofijo, za stranski predmet pa nemščino. V slavističnih študijah je naglo napredoval, v letu 1923 izdelal diplomsko nalogo Luka Jeran in njegov pomen za razvoj slovenske književnosti in kulturni preporod v dobi staroslovenstva ter v naslednjem letu do 17. oktobra uspešno opravil vse diplomske izpite. Po diplomi se je odločil za poklic srednješolskega i profesorja in po treh letih suplentstva na gimnaziji v Kranju opravil tudi profesorski izpit. Iz Kranja se je s šolskim letom 1933J34 preselil v Ljubljano, sprva na učiteljišče, po petih letih pa na gimnazijo za Bežigradom. Tu se je zavzeto udeleževal tudi društvenega dela v različnih organizacijah, zlasti v narodno-ob-rambni ciril-metodijski družbi. Z letom 1941 je doživel usoden pretres, ko se je zrušila tista državna tvorba, za katero je tri desetletja poprej kot dijak deloval z vso vnemo m.ladega političnega bojevnika in ki ji je po ostvaritvi posvečal svoje javno delovanje. Preko ljubljanskih zaporov, obsodbe na osem let ječe in internacije v Italiji se je avgusta 1944 v Rimu javil v narodnoosvobodilno vojsko. Nekaj časa je bil v Bariju pri štabu baze NOVJ na tehniki za izdajanje časopisov in za prevajanje italijanskih časopisnih člankov v sloveščino. V letu 1945 pa je bil prvi urednik zveznega Uradnega lista v slovenski izdaji v Beo-
164
gradu. Potem se je vrnil nazaj za katedre tretje gimnazije v Ljubljani, ki ji je ostal zvest do upokojitve v letu 1954. Zraven pa je zaradi pomanjkanja učnih kadrov poučeval še na različnih večernih in strokovnih srednjih šolah v Ljubljani in okolici. Tudi po upokojitvi ni počival, ampak je po potrebi honorarno poučeval, dokler se ni s šolskim letom 1959160 ponovno aktiviral kot profesor na Gradbeni tehniški šoli. Pa tudi po dokončni upokojitvi se ni oddahnil, spet je šel za nekaj mesecev suplirat v Koper. Posledica prevelikih naporov in preveč intenzivnega dela je bila bolezen, ki ga je šele prisilila k mirnemu življenju v družinskem krogu, iz katerega ga je iztrgala smrt 21. decembra 1974.
Področje, na katerem se je prof. Kolar najbolj razdajal, je bilo njegovo poklicno področje, poučevanje slovenskega jezika in književnosti na srednji šoli. O tem delu pa ne morem govoriti drugače, kakor da posežem v osebne spomine. Učil me je res da samo eno šolsko leto, toda to je bilo odločilno za moj odnos do literarne zgodovine, v kateri sem poprej videl le zanimiv hobby, potlej pa odprte možnosti poglobljenega študija, kar je bilo odločilno za mojo poklicno orientacijo. Pa ne le mene, tudi druge sošolce, ki jih je poklicna pot vodila v najrazličnejše smeri, je osvojila sugestivna moč profesorjevih predavanj; pri njegovih urah je v dokaj živahnem in samosvojem razredu vladala popolna tišina. Po obveznih vpisih v dnevnik se je prof. Kolar za hip pogreznil vase. Neukrotljivi lasje so mu zdrknili na namrgodeno čelo. Po tem hipu skrajne napetosti, v katerem je izzval potrebne asociacije iz bogate zakladnice svojega znanja, se je zdrznil in po razredu so zaplavale njegove skrbno pretehtane besede — sprva počasne in zamolkle, kot bi se na silo trgale iz neznanih globin, potem vse bolj živahne in tekoče, dokler jih ni šolski zvonec prisilil v zaključno kadenco. In tako so se v dovzetnih dijaških glavah jasnili svetovi slovenske moderne, burnega vrenja desetletja po prvi svetovni vojni, socialističnega realizma in ilegalnega literarnega ustvarjanja v drugi svetovni vojni. Bila so to področja slovenske literarne polpreteklosti, v katera do takrat (šolsko leto 1952153) še ni sistematično posegla literarna veda. Toda prof. Kolar ni čakal na dognanja v lite-rarnozgodovinskih publikacijah, ki bi jih potem poenostavljena za srednješolsko rabo posredoval svojim dijakom. Iz zanesljivega poznavanja literarnih tokov, ki jim je bil živa priča in deloma celo aktiven sopotnik, je posredoval njih bistvene značilnosti in tolmačil dela njihovih najpomembnejših predstavnikov vse do najbolj aktualne sodobnosti; večino njegovih tolmačenj in trditev ter njegovo periodizacijsko shemo so potrdila dognanja novejše slovenske literarne zgodovine. V slovensko literarno dogajanje pa je ustrezno vključeval tudi najvidnejše tokove in postave iz hrvaške in srbske književnosti. Kakor se je ves predal predavanjem, tako se mi zdi, da mu je bilo zoprno preverjanje znanja dijakov. Pri ocenjevanju se je ravnal predvsem po šolskih nalogah, za katere je skrbno izbiral teme, jih potem tudi temeljito prerešetal ter ob napakah in stilističnih nerodnostih razvil praktičen jezikovni pouk.
Ob pedagoškem delu prof. Kolar vendarle ni povsem zanemaril strokovne publicistike. Tesno s poukom v šoli povezane so njegove komentirane izdaje klasičnih slovenskih tekstov. Pred zadnjo vojno je pripravil za Malo knjižnico, ki jo je izdajala založba tiskarne Merkur, Jurčičevo povest Sosedov sin (1. zv., Lj. 1934, 1939^) in Kersnikove Kmetske slike in ljudske povesti (8. zv., Lj. 1937), oboje z uvodom in opombami, po vojni pa izdajo Sosedovega sina z razširjenim
165'
komentarjem (Klasje 29, Lj. 1952). Iz bogatega gradiva za strokovne sprehode po Ljubljani je v času njegovega prvega pokoja nastala obsežna poljudnoznanstvena študija Literarni sprehod po Ljubljani, ki je v nadaljevanjih izhajala v našem časopisu (JiS 1956/57, št. 7, 8; 1957/58, št. 1—7; 1958/59, št. 1, 2); priredbe za knjižno izdajo pa v zadnjih letih ni mogel več dokončati.
Zunaj šolske namembnosti je nastajala bogata Kolarjeva publicistika v slovenskem časopisju in priložnostnih publikacijah, ki obsega razen strokovnih študij, književnih kritik, jubilejnih člankov in nekrologov tudi vrsto aktualnih, društveno kronističnih in kulturno političnih člankov. Že v študijskih letih je plodno sodeloval v študentskem listu Vidovdan; takrat je iz nekaj črk svojega imena sestavil svoj pogostni psevdonim INKO. V poznejših letih pa se je publicistično najbolj angažiral pri reviji Misel in delo. Drugače je sodeloval s posameznimi članki še v Slovenskem narodu. Jutru, Ljubljanskem zvonu. Grudi, Koledarju ciril-metodijske družbe. Kmetijskem koledarju, v šolskih izvestjih gimnazije v Kranju in učiteljišča v Ljubljani, po vojni pa v Tovarišu. Med strokovnimi študijami so tehtnejše Dr. Ivan Tavčar — Slovenijan (1871—1875) (Vidovdan 1923), Dr. Ivan Prijatelj (MiD J935J in Ob poti Otona Župančiča (MiD 1938), pomembna pa je tudi objava Kettejevo pismo deset dni pred smrtjo (LZ 1927).
Posebno področje Kolarjeve publicistike je delo za zgodovino dijaškega političnega in kulturnega pr o jugoslovanskega gibanja pred prvo svetovno vojno. Kolar se je dela lotil kot aktivni udeleženec in torej živa priča, hkrati pa kot vesten zgodovinar, ki je kritično črpal vse razpoložljive vire. Že v študentskih letih je napisal obsežno študijo Slovensko dijaštvo v jugoslovanskem pokretu (Vidovdan 1923124). Iz nje je z leti nastala knjiga Preporodovci 1912—1914 (Kamnik 1930). Pisatelj Juš Kozak, eden izmed vodilnih preporodovcev, je v obsežni oceni z nekaterimi spominskimi dopolnili h knjigi poudaril, da je Kolarjeva »slika preporodovskega gibanja objektivna in točna« (LZ 1930, str. 691), kar je gotovo največja pohvala, ki jo more dobiti pionirsko delo na kakem zgodovinskem problemu od avtentičnega poznavalca. S študijama o vodilnih preporodovcih Avgustu Jenku in. Ivanu Endlicherju je še sodeloval v zborniku 20 let »Preporoda« 1912—1932 (Lj. 1932), v monografsko zasnovanem zborniku Preporodovci proti Avstriji (Lj. 1970) pa je sodeloval kot član uredniškega odbora, s študijo Slovenska akademska mladina v dobi avstroogrske nadoblasti, s seznamom zaupnikov, prijateljev in podpornikov preporodovskega gibanja in s kritičnim zapisom oziroma pripombami k poglavju o preporodovcih v knjigi Vladimira De-dijera Sarajevo 1914.
Izmed raznovrstne društvene dejavnosti je na tem mestu potreba poudariti Ko-larjevo sodelovanje v Slavističnem društvu Slovenije od ustanovitve do leta 1959, ko se je iz prijateljske solidarnosti odtegnil javnemu slavističnemu delovanju. V tem času je bil nekajkrat odbornik, zadnja štiri leta podpredsednik in večkrat slavnostni govornik društva. Dva takšna govora, in sicer z odkritja spominske plošče Antonu Aškercu v Ljubljani (9. jan. 1956) in ob otvoritvi Aškerčevega muzeja v Senožetih pri Rimskih Toplicah (10. jun. 1956), sta bila objavljena v Aškerčevem zborniku (Celje 1957).
Učencem in prijateljem bo ostal profesor Ivan Kolar vedno v lepem spominu.
Jože  Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
166
Zapiski, ocene in poročila
PRIIMEK TAVČAR V STATISTIČNI LUCi
O priimku Tavčar so že veliko razmišljali in pisali nekateri zgodovinarji, jezikoslovci in drugi ljubitelji naše preteklosti; zbrali so se v dveh »taborih«: eni izpeljujejo Tavčarja (s pisnimi različicami Tavčer, Taučar, Taučer, celo Tovčarj iz Deutscher, drugi ga enačijo z Davčar (človek, ki je doma iz Davč; ki je prišel iz Davč). Literaturo o priimku je zbral Branko Berčič v monografiji Mladost Ivana Tavčarja (1971), 305; odločil se je za prvo izhodišče (12— 13), ki ga je doslej najtemeljiteje razložil in branil dr. Lovro Sušnik v Loških razgledih (1963), 146—156. Drugo domnevo sta nekaj let pred tem podprla Dušan Ludvik z razlago kr. imena Davče iz nem. »in der Als« (Als = jelša) in z zavrnitvijo možnosti za substitucijo Deu-/ Teu- v Tau-, in Ferdo Gestrin z odkritjem dveh Tavčarjev v mitniških knjigah iz leta 1536, ki sta to-vorila žeblje na Primorsko (JiS 1959/60, 27—28; JiS 1961/62, 58—59).
S Sušnikovo pritegnitvijo še starejšega — zunaj škofjeloškega in selškega zapisa — priimka Tavčar (Urbar za Postojno, 1498 — M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, 2. del, SAZU, 1954, str. 231) je bilo mnenje o Tavčar = Davčar prepričljivo omajano, saj Davč takrat še sploh ni bilo (skrajno mejo za začetek kolonizacije Davč je premaknil Gestrin do leta 1515); razen tega pa ni mogoče misliti, da bi nem. 1 (Als je zapisano tudi Alis) preko 1 že v začetku 15. stoletja prešel v u (prim. F. Ramovš, Konzonanti-zem, str. 23 in dalje) —• pojav je namreč povezan z moderno vokalno redukcijo, ki jo Ramovš uokvirja v meje 16. stoletja. Vse kaže, da je bil priimek Tavčar konec 15. stoletja že kar ustaljen; urbar ob njem namreč ne navaja krstnega imena, ki je bilo sicer takrat še zmeraj glavno in postavljeno na prvo mesto, npr. Jakob župan, Lovre vidmar ipd.
Glavni napor pa je Sušnik usmeril v dokazovanje pravilnosti domneve Tavčar = Deutscher, ki stoji in pade na dvoglasniku au. Res je, da južnonemškemu eu iz iu — diutisc), ki so ga Slovenci substituirali z aj (ej, oj), ustreza v srednjenemškem pasu au (prim. juž. Neumann : srednj. Naumann : sev. Niemann), toda ali lahko sprejmemo srednjenemški refleks za priimek, ki po svoji pogostnosti prekaša vse druge s prvotnim pomenom »Nemec«? Z narečji sred-
njenemškega pasu so imeli Slovenci le spo-radične stike, glavni jezikovni pritisk pa je gotovo prihajal od južnonemških bavarsko-tirolskih kolonizatorjev, fevdalnih gospodov in njihovih pomagačev, katerih izgovor so slovenski domačini posnemali. Ali pa je morda bila usoda naklonjena prav priimku Tavčar, ki je zgodaj zastrl svojo nemško glasovno podobo in ni bil več v družbi drugih Daj carjev in Dajčmanov, ki so še očitno »razkazovali« svoj izvor.
Med močnimi Sušnikovimi dokazi za vzporedni obstoj dvoglasnika au (tudi ou, u, o) so različni priimki tipa Rutar, Rauter, Rov-tar, Rotar ipd., ki imajo skupen izvor v starem riut-, leut-, raut-. Precej se opira tudi na redek koroški priimek Tavčman, ki naj bi podprl vzporedje Dajčar —¦ Dajčman : Tavčar — Tavčman; toda medtem ko je razmerje po pogostnosti v prvem paru 1:5 v korist Dajčmana, je razmerje v drugem paru vsaj 100:1 v korist Tavčarja; znano pa je tudi, da je postal -man(n) že prava pripona, ki je popolnoma enakovredna priponi -er (-ar). Lahko bi dodali še precej drobnih dokazov za obstoj ujevske različice dvoglasnika; na to bi kazali redki priimki Tučman, Tucman, Dučman, Ducman (verjetno tudi Tuček, Tučič, Tučko, Dučič, Du-cičj in nekatere dvojice priimkov, kot so Najvirt : Nauvirt, Lajtgeb : Lautgeb, Naj-zer : Nauzer, priimek Navrot (iz nem. neu -f raut (reut) ipd., med katerimi so tisti z -aj- številčno precej močnejši. Toda vsi ti drobci še niso dokaz za domnevo Tavčar = Deutscher.
Predno bi predlagal doslej zanemarjeno ali odklonjeno rešitev za razlago izvora priimka Tavčar, si oglejmo, v kakšni obliki so zastopani »Nemci« v današnjem slovenskem priimkovnem fondu. Frekvenco nad tisoč doseže samo priimek Nemec (Nem-ček, Nemčič, Nemeček, Nemšak; v Pomur-ju je po nekaj deset priimkov Nemeš, Ne-met, Nemeth (madž.)j; vendar Nemec lahko skriva v sebi vsaj tri izvore: vzdevek za nemega človeka (kot Sepec, Gluhak, Gluhar, Slepec, Mutec ipd.), etnonim Nemec, prevod katerega od številnih ostankov iz Deutsch-. Po nekaj sto Slovencev se piše Dajčman, Dečman, Dešman, Dežman, h katerim lahko prištejemo še maloštevilne »odkruške« s slovenskimi priponami, npr. Dečnik, Dejčnak, Dejčnjak, Dečar, Dečov-
167
nik, Dešnik, Dešnikar, Dežnak, Dežnik, Dežnikar (dežnik je lahko pomagal samo pri kakšni mladi predelavi). V ta krog vabi tudi priimek Deško (iz Tedesko), ki ga najdemo na Goriškem (prim. F. Bezlaj, Začasni seznam slovenskih priimkov, SAZU, 1974). Sušnik omenja tudi priimek Dovečai (Dovečer), ki je precej razširjen na slovenskem vzhodu, in naj bi bil dejevska različica Tavčarja (Dovčar, Davčar). To pisano podobo naj dopolnijo še redki priimki Tajč, Tajčar, Tajčman, Dajč, Dajič, Daič, Dajčar, Dojčman, in nekaj takih, ki so ostali deloma pri nemškem pravopisu npr. Deuš, Deučer, Deučman.
Iz vse te gmote malofrekventnih in glasovno razkropljenih priimkov, ki pa vsi kažejo na slovensko-bavarsko substitucijo dvoglasnika (aj, ej, oj), se dviga od prvih zapisov glasovno najbolj čisti »Nemec« Tavčar, ki se s frekvenco nad 1300 uvršča v prvo stotino slovenskih priimkov. (Podatke mi je po ljudskem štetju 1971 posredoval P. Jakopin.) Toda ali lahko spričo
nezasedenosti različice Davčar brez pomisleka pristanemo na razlago Tavčar =¦¦ Deiitscher? Najbrž se bo le treba oprijeti zanemarjene domneve, da je Tavčar prvotno pravzaprav iavšar, ki je izkazan tudi v priimku Menic. K tej misli nas spodbujajo priimki Tauš, Taušič (Tavš, Tavšič) in manjkajoči priimek Taušar, ki se skriva v Tavčarju (menjava š-č je bila splošna). Tak priimek (po opravilu, funkciji, poklicu človeka — mogel bi biti tudi vzdevek) so lahko dajali Slovenci na podlagi svoje ljudske izposojenke tavšati, ali Nemci po svojem glagolu tauschen (menjavati). Razlaga bi tudi ustrezala poklicu, ki so ga opravljali nekdanji Tavčarji, ki so tovorili in prenašali blago (Gestrin) in ga vsaj sprva verjetno bolj menjavali kot prodajali. Ker pa tako množični priimki niso mogli nastati le enkrat in na enem mestu, ni izvzeta možnost, da se je prvotni Taušar križal z Deutsctierjem in da so priimek po ljudski etimologiji pozneje povezovali tudi s prebivalcem Davč.
F.  Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JOHN LYONS: NOAM CHOMSKY*
LYonsova knjiga obsega uvod, v katerem je na kratko orisano delovanje Chomske-ga in njegovo mesto v sodobni znanosti, poglavja Sodobno jezikoslovje, Smotri in stališča, v poglavju z naslovom Bloom-iieldovci je podan kratek prikaz ameriškega jezikoslovnega strukturalizma, v poglavju Cilji lingvistične teorije pa so opisana nekatera stališča Chomskega v zvezi z nalogami in možnostmi jezikoslovne teorije. V poglavjih Generafivna slovnica: enostavni model, Slovnica iraznih struktur in Transformacijska slovnica je nazorno predstavljena teorija generativne slovnice Chomskega. Poglavji Psihološke implikacije generativne gramatike in Filozofija jezika in uma obravnavata odnos Chomskega do nekaterih psiholoških in filozofskih problemov. V zaključnem poglavju so ovrednoteni dosežki Chomskega na področju jezikoslovja, psihologije in filozofije. Besedilu sta dodana kratek življenjepis Chomskega in komentirana bibliografija njegovih del.
John Lyons je profesor občega jezikoslovja na univerzi v Edinburghu. Najbolj znan je po knjigi Uvod v teoretično jezikoslov-
je (1968). Posebno pozornost posveča delom. Chomskega, čeprav se z njim ne strinja povsem. Pričujoča knjiga je odlično uvodno čtivo za vsakogar, ki se želi podrobneje seznaniti s Chomskega deli.
Osrednji del Lyonsove knjige tvorijo poglavja, v katerih je konkretno prikazana formalizacija različnih teoretično možnih sistemov generativne slovnice, kot jo je podal Chomsky v Sintaktičnih strukturati, v poglavju Trije modeli za opis jezika.''
Prav ta poskus formalizacije sistemov slovničnega opisa je najbolj izviren in morda najbolj trajen prispevek Chomskega sodobnemu jezikoslovju.
I. Model končnih stanj
Lyons poskuša najprej obrazložiti nekatere pojme in izhodišča, potrebna za razumevanje modelov za opis jezika.
• (Modem Masters; Ed. Frank Kermode, The Viking Press, Inc., New York, 1970)
' Tri modele za opis jezika tu podrobno navajam, ker v naši poljudni jezikoslovni literaturi še niso opisani.
168
Jezik, ki ga opisuje slovnica, opredeli kot »množico vseh stavkov, ki jih slovnica ge-nerira«. Pri tem pravi: »Angleščina, in kolikor vemo, tudi vsi ostali naravni jeziki, vsebuje neskončno (t. j. neomejeno veliko) število stavkov, zato ker obstajajo v jeziku stavki in fraze, ki jih lahko neomejeno razširjamo .. .« (Str. 50)^. Predpostavljamo pa, da sta število besed v besedišču določenega jezika in število operacij, potrebnih za generiranje (pretvorbo) stavkov določenega jezika, končni. To, da proizvaja slovnica iz končnega besedišča in končnega števila končnih pravil neskončno število stavkov, je med drugim mogoče s tem, da je dovoljeno ponavljanje že uporabljenih pravil.
Lyons nato določi pojma terminalni element in pomožni element. Terminalni elementi se pojavljajo v stavkih; na sintaktični ravnini so to besede, na fonološki ravnini ionemi. Pomožni elementi pa so vsi ostali simboli, ki se uporabljajo v slovničnih pravilih. V generativni slovnici na primer so pomožni elementi vsi simboli, ki označujejo besedne vrste.
Najpreprostejše slovnice, ki lahko iz končnega besedišča generirajo neskončno število stavkov s pomočjo končnega števila pravil, imenuje Chomsky slovnice končnih stanj. Chomsky je dokazal, da so takšne slovnice neprimerne za jezikoslovni opis, vendar se mu je zdelo potrebno obravnavati model končnih stanj zato, ker se je na osnovi takšnega pristopa razvila t. i. teorija informacije, ki se je po drugi svetovni vojni razširila na številna področja, vštevši v psihologijo in jezikoslovje.
Osnova slovnic končnih stanj je postavka, da se stavki generirajo z nizanjem elementov od leve proti desni tako, da je, potem ko je bil izbran element na skrajni levi, izbira vsakega naslednjega elementa odvisna od neposredno predhodnih elementov. Slovnico si lahko predstavljamo kot mehanizem, ki se premika skozi končno število vmesnih stanj, od začetnega do končnega. Ko tak mehanizem izbere katero izmed besed, možnih v določenem stanju, se mehanizem »preklopi« v novo stanje. Vsako zaporedje besed, ki se tako generira, je opredeljeno kot pravilno.
Chomsky meni, da je slovnica končnih stanj neprimerna za jezikoslovni opis predvsem zato, ker ne more razložiti nekaterih običajnih načinov tvorbe stavkov. Kot dokaz navaja stavke s t. i. »lastnostmi zrcalne slike« (»mirror image properties«). To
so stavki tipa a b c.......xyz, kjer so
elementi a in z, b in y, c in z itd. med seboj odvisni. Možno je namreč, da so besede, ki so v stavku daleč narazen, med seboj odvisne. Takšne besede se lahko še bolj oddelijo s frazami ali odvisniki, ki pa spet lahko vsebujejo pare med seboj odvisnih besed. Npr. v stavku Vsakdo, ki to pravi, laže sta besedi vsakdo in Jaze med seboj odvisni. Ločeni sta z odvisnikom ki to pravi, v katerem sta med seboj odvisna izraza ki in pravi. Bolj zapleten bi bil stavek Vsakdo, ki pravi, da ljudje zanikuje-
jo, da.......se motijo, je nespameten. V
tem stavku obstaja odvisnost med vsakdo in je nespameten, in med ljudje in se motijo. Stavek lahko še razširjamo in dobimo stavke z »lastnostmi zrcalne slike«. Jezik, ki vsebuje neskončno število takšnih stavkov, sega čez okvire slovnice končnih stanj.
/7. Slovnica iraznih struktur
Slovnica fraznih struktur je sintaktični model, v katerega so splošno verjeli jezikoslovci pred Chomskym (na tem modelu temelji sintaktična analiza tudi v naših tradicionalnih šolskih slovnicah), zato mu Chomsky posveča posebno pozornost.
V primerjavi s slovnico končnih stanj zmore ta model bistveno več: vsaka množica stavkov, ki se lahko generira s slovnico končnih stanj, se lahko generira tudi s slovnico fraznih struktur, ne pa obratno.
Stavki so sestavljeni iz besed, razvrščenih v določenem redu. Njihov besedni red tvori linearno zgradbo stavka. Stavki pa imajo še zgradbo, neodvisno od linearne, t. i. »zgradbo iz stavčnih členov« ali po Chom-skem »f razno strukturo«. Pojem f razne strukture lahko primerjamo s pojmom oklepaja v matematiki ali simbolični logiki. V jeziku obstajajo zveze besed, ki so dvoumne — podobno, kot bi bil dvoumen matematični izraz X -|- y X z, če ne bi upoštevali splošnega dogovora, da ima množenje prednost pred seštevanjem. Podobno se lahko v stavku Okupatorji so izpustili stare može in žene fraza stari možje in žene interpretira na dva načina: 1. (stari možje) in žene, prim.  (xy)-|-z; 2. stari
^ Lyons tu nemara namenoma poenostavlja. Del stavka, ki se začne s ker, namreč ne more biti pojasnilo k prvemu delu stavka, saj mogoča {potencialna) dolžina posameznih stavkov ne vpliva na to, ali je število stavkov končno ali neskončno. Sporno je tudi pojasnilo besede neskončno kot neomejene velikosti saj je množica z elementi neomejene velikosti laiiko končna.
169
(možje in žene), prim. x (y + z). Ce je fraz-na struktura stari (možje in žene), pomeni ta fraza isto kot (stari možje) in (stare žene), prim. X (y + z) = (xy) + (xz). Dva niza elementov imata torej lahko enako li-
nearno, toda različno frazno strukturo. Ta razlika je lahko pomensko relevantna.
Naslednja pravila kažejo, kako je Chomsky formaliziral slovnico frazne strukture:"
i. stavek -> imenska skupina + glagolska skupina
11. imenska skupina-> določilnik (determinant) + samostalnik
III. glagolska skupina —glagol -f- imenska skupina
IV. določilnik->- {tisti, moj . . .}
V. samostalnik->¦ {deček, hiša .. .]
VI glagol-> {išče, bere . ..}
Vsako teh pravil ima obliko x —y, kjer je X en element, y pa niz iz enega ali več elementov. Puščica pove, naj se element na levi nadomesti z nizom elementov na desni strani pravila. (»Prepiši x kot y.«) Npr. pravilo I razstavlja stavek na imensko skupino in glagolsko skupino.
Kako določa ta sistem ustrezno frazno strukturo stavkov? Kadarkoli uporabimo kako pravilo, si zamislimo v oklepaju niz elementov, ki so navedeni v pravilu desno od puščice, in označimo niz v oklepaju kot
primerek elementa, ki smo ga s tistim pravilom »prepisali«, npr.; niz imensiia sfcu-pina -{- glagolslia siiupina iz pravila I postavimo v oklepaj in označimo kot sfaveA (imensiia skupina -j- glagolska skupina)
Enakovredno takemu zapisu je t. i. skladenjsko drevo. (Glej 1.)
Ce simbole, ki so jih proizvedla pravila frazne strukture, zamenjamo s slovarskimi enotami, dobimo konkreten stavek, npr.:
STAVEK
IMENSKA SKUPIN.Al
DOLOČILNIK ^
DETERMINANT  SAMOSTALNIK
P I
I
Tisti
deček
GLAGOLSKA SKUPINA
GLAGOL
išče
IMENSKA SKUPINA
--
DOLOČILNIK DETERMINANT
I
I
I
svojo
SAMOSTALNIK I I
mamo
Preprosto slovnico f raznih struktur je mogoče razširjati s tem, da generira zmeraj več stavkov. Chomsky sicer ni mogel dokazati, da v angleščini obstajajo stavki, ki jih slovnica f raznih struktur ne more ge-nerirati, pač pa opozarja, da generira ta slovnica nekatere stavke na zelo okoren način. Čeprav sta namreč dve slovnici enakovredni v tem smislu, da lahko obe gene-rirata isto skupino stavkov (to je t. i. »šibka enakovrednost« slovnic), imamo še vedno eno za bolj ustrezno od druge. Chomsky meni, da transformacijska gramatika bolj ustreza kot gramatika fraznih struktur predvsem zato, ker bolje odraža intuicijo uporabnikov jezika.  Tako  npr.  slovnica
fraznih struktur lahko generira aktivne in pasivne stavke, ne more pa prikazati zveze med aktivnim in ustreznim pasivnim stavkom. To pomeni, da ne more obrazložiti dejstva, da uporabniki jezika čutijo, da stavka kot Prodali so hišo in Hiša je prodana nekako spadata skupaj. V slovnici fraznih struktur ni mogoče izraziti tega, da je osebek trpnega stavka v ustreznem tvornem stavku vedno predmet glavnega glagola.
^ Zaradi lažjega razumevanja so pravila izpisana v celoti, čeprav se navadno posamezni elementi v pravilih označujejo s kraticami, npr. imenska skupina = NP (noun phrase), glagosica skupina = VP (verb phrase) itd.
170
Transiormacijska slovnica
Transformacijska slovnica je izviren prispevek Chomskega k teoriji slovnic.
Medtem ko sestavljajo slovnico fraznih struktur izključno frazno-strukturna pravila, so v transformacijski slovnici frazno strukturna in transformacijska pravila. Sistem fraznostrukturnih pravil generira veliko število t. i. »nizov globinske strukture«, ki jih transformacijska pravila dalje razvijajo.   Bistvena  razlika  med  frazno-
1. A
/ \
B C
y\\   / \
a      d     e        D E
/\      /|\
b     f    c g h
Gornji niz bi transformacijsko pravilo B + D-|-E->E + B spremenilo v c -f g -j-+ h-|-a-}-d + e s sintaktičnim drevesom 2. Ker je niz končnih (terminalnih) simbolov tudi sam del sintaktičnega drevesa, lahko rečemo, da transformacijsko pravilo
1.
frazno-strukturna komponenta
strukturnimi in transformacijskimi pravili je v načinu interpretacije simbolov v pravilih. V fraznostrukturnem pravilu označuje simbol zmeraj samo en element v nizu, na katerega pravilo deluje. V transformacijskem pravilu pa se lahko simbol nanaša
na več elementov, če simbol, naveden v transformacijskem pravilu, dominira* niz v ustreznem sintaktičnem drevesu. Za primer: danemu nizu a + b-j-e-|-b-|-f-r + C -|- g + h so fraznostrukturna pravila pripisala sintaktično drevo 1.
2.
E B
spremeni eno sintaktično drevo v drugega, in prav to je osnovna lastnost transformacijskih pravil.
Chomsky ponazarja delovanje transformacijske slovnice z naslednjim diagramom:
transformacijska komponenta
morfonoloSka
komponenta
, ^ , FONOLOSKI) |->-\ZAPIS
Takšna slovnica generira s pomočjo neobveznih transformacij različne vrste prostih stavkov. Prav tako more generirati prired-ne stavke, in sicer s t. i. »povezovalnimi« in »vlagalnimi« transformacijami, katerih izhodišče je po več osnovnih nizov. 2.
V »Aspects of the Theory of Syntax« (»Vidiki sintaktične teorije«, 1965) je Chomsky predložil izpopolnjeno različico transformacijske slovnice, ki jo ponazarja diagram 2.:
baza
SEMANTIČNA KOMPONENTA
V tej slovnici je nova semantična komponenta, saj je Chomsky zdaj mnenja, da moremo in moramo pomen stavka podvreči
TRANSFORMACIJSKA PODKOMPONENTA
T
FONOLOSKA KOMPONENTA
^las^
* Lyons žal ne opredeljuje važnega pojma »dominl-rati«, niti ga ne navaja v kazalu pomembnejših puj-mov na koncu knjige.
171
prav takšni natančni formalni razčlembi, kakršno uporabljamo za skladenjske strukture.
Novost je tudi baza, ki vsa okvirno ustreza »frazni strukturi« iz diagrama 1. Bazična pravila generirajo t. i. globinsko strukturo (GS) stavka, le-to pa transformacijska pravila spreminjajo v t. i. površinsko strukturo (PS) stavka. Pomen stavka je izpeljan iz njegove GS s pravili semantične interpretacije, fonetična interpretacija pa je izpeljana iz njegove PS s fonološkimi pravili.
Prednost te nove različice transformacijske slovnice je, da se v njej določeni semantično relevantni pojmi lahko opredelijo ob pomoči globinske strukture. Lyons navaja kot primer razlikovanje med logičnim (globinskim) in slovničnim (površinskim) osebkom v stavku.
Primer: Streljanje sovražnikov je trajalo vso noč.
Stavek je očitno dvopomenski, vendar to lahko razložimo le ob pomoči globinske strukture. Površinskemu osebku streljanje sovražnikov ustrezata namreč dva globinska osebka:
1 sovražniki kot osebek k streljati v konstrukciji
Sovražniki so streljali X» in
2 X kot osebek od streljati v konstrukciji X so streljali sovražnike
Za določanje semantične interpretacije je torej odločilen globinski osebek.
V svojih novejših delih, predvsem v »Car-tesian Linguistics« (»Kartezijansko jezikoslovje«, 1966) in »Language and Mind« (»Jezik in um«, 1968), Chomsky vedno bolj poudarja pomembnost generativne slovnice za raziskovanje nekaterih psiholoških in filozofskih problemov. Ker je postal Chomsky najbolj znan prav po teh razpravah, posveča Lyons zadnji dve poglavji svoje knjige obravnavi nekaterih pogledov Chomskega na vprašanja, ki presegajo okvir jezikoslovja.
Najprej obravnava odnos Chomskega do behaviorizma, ki je bil tako značilen za bloomfieldovce. Chomsky vidi glavno pomanjkljivost behavioristične teorije v tem, da ne more razložiti ustvarjalnosti, t. j. ene najbolj značilnih lastnosti jezikovnega ob-
našanja. Terminologija behaviorizma, prenesena na jezik, se zdi Chomskemu nedoločna in kot taka brez empirične vrednosti.
Chomsky ima slovnico za idealiziran opis jezikoslovne kompetence uporabnikov nekega jezika. Pri vsakem psihološkem modelu, ki bi ponazarjal, kako se kompeten-ca kaže v praksi, bi morali upoštevati dodatne psihološke dejavnike, kot so: omejitve človeškega spomina, prekrivanje enega psihološkega procesa z drugim ipd. ki jih jezikoslovec pri pojmu slovnične pravilnosti namerno zanemarja. Ti odkloni od slovničnih norm so psihologu dragoceni podatki o zgradbi in delovanju ustrojev, ki tvorijo osnovo uporabe jezika.
Trije modeli za opis jezika, kot jih predstavlja Chomsky, so dali povod za številne psihološke raziskave. Slovnice končnih stanj so po že omenjenih ugotovitvah Chomskega nesposobne generirati nekatere stavke. To morda dokazuje, da je vsak model uporabe jezika, ki temelji na načelu derivacije od leve proti desni, pomanjkljiv. Tudi ostala dva modela za opis jezika — slovnica fraznih struktur, in še posebej transformacijska slovnica — sta bila osnova za številne psihološke poskuse. Ponovno pa moramo poudariti, da je treba pri vsakem poskusu, ki naj bi preizkusil psihološko vrednost določenega slovničnega modela, upoštevati številne relevantne in potencialno relevantne dejavnike. Do nedavna se večina psihologov tega problema ni zavedala in prav zato so mnogi tovrstni poskusi dali le navidez dobre rezultate. Tako so npr. psihologi poskušali dokazati, da so t. i. »jedrni« stavki (trdilni. tvorni, povedni) ne le jezikoslovno, ampak tudi psihološko enostavnejši kot »nejedr-ni«. Poskusi so res pokazali, da si tvorne stavke veliko laže zapomnimo kot trpne. Tudi odzivni čas je daljši npr. pri nikalnih stavkih kot pri trdilnih. Dokazano je celo, da je razlika med odzivnim časom za trdilni tvorni in ustrezni nikalni trpni stavek enaka vsoti razlik med trdilnim tvornim in nikalnim trpnim stavkom na drugi strani. Vse to naj bi potrdilo domnevo, da vključuje proizvodnja stavkov skupino pretvorb (transformacij), od katerih vsaka zahteva za svojo izvršitev točno določen čas. Toda ti poskusi so zanemarili nekatere relevantne dejavnike. Predvsem je treba upoštevati »naravnost«. Ta je odvisna od vrste imenske skupine, ki se pojavlja kot globinski osebek oziroma predmet: od tega,
X = poljubna imenska skupina.
172
ali je ta imenska skupina določna ali ne, ali se nanaša na živo ali na neživo, itd. Ce torej tvorni in ustrezni trpni stavek nista v enaki meri »naravna«, je gornja domneva nesprejemljiva.
Chomsky meni, da so v jeziku nekateri sintaktični, semantični in fonološki pojavi univerzalni, in sicer v tem smislu, da se lahko opredelijo neodvisno od njihove prisotnosti v nekem jeziku in da jih lahko v posameznem jeziku prepoznamo na osnovi njihove opredelitve v splošni teoriji jezika. Te elemente imenuje Chomsky substantiv-ne univerzalije. Druga vrsta univerzalij so formalne univerzalije. To so splošna načela, ki določajo obliko pravil in način njihovega delovanja v slovnici nekega jezika. Chomsky meni, da uporabljajo vsi jeziki pri konstrukciji stavkov enake formalne operacije.
Ce so si vsi jeziki po strukturi podobni, se postavlja vprašanje, zakaj je to tako. Obstoj substantivnih in formalnih univerzalij si po Chomskem lahko razlagamo le s človeku svojskimi jezikovnimi sposobnostmi, ki determinirajo različne univerzalne pojave. Kot dokaz navaja Chomsky proces
učenja materinščine pri otrocih. Otroci se ne rodijo z dedno nagnjenostjo za učenje določenega jezika, torej se vsi otroci rodijo z enako sposobnostjo za učenje jezikov. Otrok ima prirojeno znanje o univerzalnih načelih, ki določajo zgradbo jezika. Ta načela so del tistega, kar imenuje Chomsky »mind«, in se lahko primerjajo z »vrojenimi idejami« Descartesa. S tem se Chomsky približuje racionalistični tradiciji v filozofiji.
Lyons skuša v svoji knjigi predstaviti Chomskega in njegovo delo čimbolj nepristransko, zato se v svoji kritiki nekaterih stališč Chomskega omejuje na nekaj splošnih pripomb. Te osvetljujejo nekatere probleme v sodobni lingvistiki, za katere Chomskemu ni uspelo najti boljših rešitev od dosedanjih. Lyons sicer ne izključuje možnosti, da bo kdaj dokazano, kako je teorija Chomskega neustrezna za opis naravnih jezikov. Poudarja pa, da je že sam njegov poskus formalizacije pojmov, ki se uporabljajo pri analizi jezikov, izredno razširil razumevanje teh pojmov. To pa daje delu Chomskega trajno vrednost.
Milena Milojevič-Sheppard Ljubljana
JÓZEF MAYEN: O STYLISTYCE UTWORÓW MÓWIONYCH'
Knjiga Józef a Mayena obravnava izredno zanimivo, v sodobni stilistiki le malo obdelano področje: govorna dela. S tem terminom poimenuje pisec daljša, zaključena sporočila, katerih skupna značilnost je, da so namenjena javnemu govorjenju. Tradicionalnim zvrstem govornih del, ki jim je že od Aristotelovih časov pravila bolj ali manj uspešno krojila retorika, so se v našem času pridružile vsebinsko in oblikovno nove zvrsti. Radio in televizija sta govornim sporočilom utrla široko pot v javnost, hkrati pa še bolj opozorila na pomembne dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri ustni ubeseditvi misli in njeni poti od govorečega do sprejemajočega. Mayena je že pred leti pritegnilo bogato gradivo oddaj poljskega radia; rezultat teh raziskav je razprava »Radijski monolog in dialog«, objavljena v mesečniku »Dialog« med leti 1957 in 1961. Razen radijskih oddaj so v knjigi obravnavani še skupščinski, politični in sodni govori, pridige in gavende"
Gre torej za pretežno neumetnostna besedila, med seboj zelo različna ne samo po tematiki, ampak tudi po načinu realizacije; od improviziranih besedil, govorjenih brez vsake predloge v prostem govornem jeziku, prek besedil, ki jih je govornik oblikoval na podlagi osnutka, do branih besedil, ki pa so bila napisana izrecno zato, da jih bo pisec sam prebral. Sistematično zbrano in interpretirano to raznoliko gradivo največkrat potrjuje ali dopolnjuje izsledke moderne stilistike in jezikoslovja (predvsem fonologije in sintakse), nemalokrat pa je tudi prepričljiv dokaz, s katerim pisec ugovarja preveč splošni trditvi. Knjiga ne opozarja toliko na razlike med posameznimi zvrstmi govornih del, bolj poudarja tisto, kar jim je skupno, in določa nji-
• Wroclaw (itd.), Zalclad narodowy imienia Ossolin-skicli — Wydawnictwo PAN 1972. 162 str. (Z dziejow form artystycznych w literaturze polskiej. 26.)
" Gavenda je krajše pripovedno delo, ki ima izvor v ustnem pripovedovanju.
173
hovo razmerje do pisanih del in do tistih govornih sporočil, ki niso zaključene celote.
V uvodnem poglavju postavlja Mayen na ključno mesto vprašanje razmerja med govorno in pisno obliko jezika. Citira Bally-jevo trditev, da pisni jezik nikoli ni in nikoli ne bo istoveten z govornim jezikom; lahko se mu približa, lahko ga kopira, toda kopija bo vedno ostala le transpozicija ali deformacija. Ob to ugotovitev postavlja mnenje Vinogradeva, da praviloma v vsakem pisnem jeziku tičijo prvine govornega jezika, prav tako pa vsak govorni jezik, razen če se ne rabi za kratke replike, vsebuje prvine pisnega jezika. Odločilno je le, katere prvine v danem sporočilu prevladajo. Obe tezi ponazarja in dopolnjuje z analizo pisno-ustnega stila del poljskega pisatelja Janusza Korczaka, predvsem tistih, ki jih je Korczak namenil za radio in jih tudi sam pripovedoval. Zvočna plat govornega jezika v njih prevladuje in neposredno izraža pisateljeve misli in čustva; opazna je tudi v Korczakovih tiskanih delih, vendar v manjši meri, razen tega pa se s tihim branjem in z osebno interpretacijo posameznega bralca v njih precej izgubi.
Pretežni del prvega poglavja je namenjen raziskavi slušnega sprejemanja besedila. Tu je treba upoštevati individualne razlike med posamezniki, na katere opozarja diferencialna psihologija, obenem pa se izogniti vsakršni šablonski tipološki razvrstitvi. Avtor gradi na metodi, ki jo je pri raziskovanju pomnjenja govornih informacij uporabila francoska psihologija G. Oleronova. Vendar je njegov namen bistveno drugačen. Medtem ko je Oleronovi besedilo samo sredstvo, s katerim ugotavlja stopnjo pomnjenja pri posameznikih, pa je Mayenu reakcija poslušalcev na besedilo izhodišče za raziskavo besedila samega. Zanimajo ga predvsem logični, slovnični in intonacijski dejavniki, ki vplivajo na to, da so posamezni elementi kakega sporočila lažje ali težje zapomnjivi. Pri tem se opira na rezultate dolgoletnih eksperimentalnih raziskovanj o razumevanju stavkov, ki jih je leta 1960 objavil profesor Jagiellonske univerze W. Szewczuk.
Proces ujezikovljanja misli je že od nekdaj področje, ki zanima tako filozofe kot psihologe in jezikoslovce. Predvsem z jezikoslovnega gledišča osvetljuje ta problem naslednje poglavje z naslovom »Misel in govorjeni stavek,«
Osrednji del knjige pa obravnava vprašanje stavčne intonacije. Po Mayenu je in-tonacija prevladujoči dejavnik, ki stilno označuje jezik govornih del. Prisotna je tudi v pisanih delih, vendar se v polni meri uresniči le v ustni interpretaciji avtorja ali interpreta, ki dobro pozna njegovo zamisel. Odločilno vlogo ima intonacija v čisto govornih delih. Improvizirani tekst (naveden je odlomek iz govora znanega poljskega govornika Daszyhskega), ki tako močno odstopa od sintaktične norme, da bi si ga v pismeni obliki le težko zamislili, je v govorjeni obliki prav zaradi intonacije zlahka razumljiv. Pri ugotavljanju intona-cijskega vpliva na slovnico se Mayen opira na izsledke praške lingvistične šole, predvsem na S. Karcevskega in K. Bühler-ja. Izhajajoč iz definicije stavka, kakor jo je v študiji »Sur la phonologie de la phrase« izrekel Karcevski, poudarja vpliv intonacije na skladnjo, prav tako pa tudi na pomen besed. Zaradi tega vpliva je možnost stilističnega izbora v govornem jeziku veliko večja kot v pisnem — s tem pa je seveda večja tudi izraznost govornega jezika. Predvsem za stilistika-nejezikoslov-ca (knjigo je izdal inštitut za literarne raziskave PAN) je zanimiva in poučna podrobna analiza posameznih elementov intonacije ter intonacijskih stavčnih struktur. Najdlje se Mayen ustavlja ob ekspresiji — objektivno neizmerljivi, a izredno pomembni prvini intonacije. Navaja različna poimenovanja in pojmovanja posameznih avtorjev, ki so se ukvarjali s proučevanjem ekspresije. Poudarja, da ekspresija ni odvisna samo od fizioloških značilnosti glasu in od nadarjenosti interpreta, ampak tudi od njegovega čisto psihičnega odnosa do sporočila. Brez dinamike, tempa in melodije ne more obstajati nobeno ustno sporočilo; vsako mora biti realizirano z neko napetostjo glasu, neko hitrostjo in višino. Nasprotno pa je lahko ustno sporočilo brez vsake ekspresije. Medtem ko prve tri prvine intonacije večkrat določajo skladnjo, pa ekspresija lahko določa celo pomen besed. Vse štiri prvine skupaj — intonacija v polnem smislu besede — pa v pomembni stopnji določajo stil govornih del. O tem vplivu govori poglavje »Stil in intonacija«, v katerem avtor z vidika intonacije obravnava skladnjo prostega in zloženega stavka in besedni red. Vloga intonacije je v govorjenem stavku tem večja, čim manj natančno je stavek označen s samimi besedami, čim bolj večpomenski je.
Poleg poglavja, ki govori o vlogi zvočne geste kot rezultante dveh nedeljivih in med
174
seboj se dopolnjujočih sestavin govora — artikulacije in kretnje — naj omenimo še poglavje »Govoreči — sprejemajoči«, ki je skoraj samostojna razprava o treh funkcijah govora, ekspresivni, impresivni in simbolični. V zvezi s tem izvemo precej o večpomenskosti in večfunkcijskosti govornih sporočil, ki sta lahko obseženi že v sami vsebini sporočila ali pa izhajata iz njegove intonacije. Tudi tu Mayen sproti informira bralca o razvoju teorije funkcij jezika od njenega začetnika K. Bühlerja, N. S. Tru-beckoja, prek Jakobsonove modifikacije Bühlerjeve teorije, pa do njene aplikacije v študijah J. Mukafovskega in V. Vino-gradova. Izhajajoč iz dialoškega odnosa jaz — ti kot osnovne oblike komunikacije v govornem jeziku, obravnava avtor posamezne govorne položaje, ki izražajo odnos
med govorečim in sprejemajočim in njihovo pogostnost ter uporabnost v posameznih zvrsteh govornih del.
Neprecenljiva vrednost »Stilistike govornih del« je v tem, da govorna dela obravnava v povezavi s splošno stilistiko, jezikoslovjem in psihologijo jezika, pri tem pa jasno začrtuje razlike in odstopanja in s tem daje primarne stilne oznake govornih del. Njena pomanjkljivost — pogrešamo stilne oznake posameznih zvrsti znotraj vrste govornih del — je pri tako široki zasnovi nujna in opravičljiva. Upajmo, da na študijo, ki bo dopolnilo in nadaljevanje Mayenovega dela, ne bo treba dolgo čakati.
H e r m i n a   Jug Filozofska fakulteta v Ljubljani
MARTINOVIČEVA MONOGRAFIJA O PREŠERNU
Leta 1973 so izšle v uredništvu R. Petrova Noga pri sarajevski založbi »Veselin Mas-leša« Prešernove najpomembnejše pesnitve pod naslovom »Prešeren, Soneti nesreče. Sonetni vjenac i druge pjesme«, ki so bralcu na srbohrvatskem jezikovnem področju našega pesnika ponovno približale: v novem, sodobnem prevodu Desanke Maksi-movič in drugih prevajalcev; pesmi je izbral in jim uvod napisal znani sarajevski slovenist Juraj Martinovič. — Prav tako lansko leto je druga sarajevska založba »Svjetlost« izdala obsežno Martinovičevo monografijo — filozofsko interpretacijo Prešernove poezije »Apsurd i harmonija«. Obe ediciji izkazujeta razgledanega, stu-diozno resnega avtorja, ki je pred srbo-hrvatskega in tudi slovenskega bralca razgrnil poseben in — treba je že kar vnaprej reči — pronicljiv pogled na našega pesnika.
Na kratko bi bila miselna kompozicija monografije »Apsurd i harmonija« takšnale: V literarnem besedilu je treba zmeraj videti strukturirano vizijo sveta, pa tudi sile, ki se tej viziji upirajo, torej nekakšno dialektično celoto v smislu naslovne napovedi. — V tem smislu razkriva začetni pogled v Prešerna ob pesmi »Slovo od mladosti« nazor, češ da je vsebina mladosti, hkrati pa tudi eno temeljnih gibal sleherne človekove akcije, »up goljTivi«, iluzija: popolnoma poražen in onemogočen subjekt upravičuje svojo akcijo z iluzornimi cilji.
Dokler takšno iluzijo zmore, je ta človek srečen, pa čeprav je njegova sreča relativna (»temna zarja« = mladost). Slovo od mladosti je potemtakem predvsem slovo od srečne iluzije. Pesem ni več le duhovna igra, marveč s takšnim spoznanjem postaja vse bolj poskus zaznamovanja in preseganja konfliktnega življenjskega položaja. — »Sonetje nesreče« pomenijo prvi poskus reševanja iz ustrezne zagate: ciklus je simetrično grajen — iz čustveno poudarjenega okvira (1, 5) ter miselnega jedra (2, 3, 4); okvirna soneta kažeta čustveno moč nastalih notranjih spopadov, Prešernove bivanjske drame, v kateri je vprašanje o smiselnosti človekovega obstoja in sveta prignano do skrajnosti (dramo sicer tvori nasprotje med dvema protivnima težnjama: željo po mladosti = iluziji in željo po smrti); v srednjih treh sonetih pa se žene misel do neizprosnega spoznanja, da je vse, celo narava (parabola o podrtem hrastu), nesmiselno; edino nesporno spoznanje je tisto o nujnosti smrti. — Sesti sonet je za ta del izjemen; vzpostavlja harmonijo med razumom in čustvom. Toda takšna vzpostavljanja so le trenutna, izjemna, v glavnem obvelja pravilo, da je v odtujenem svetu sleherna akcija že vnaprej nesmiselna, obsojena na poraz, tako da je edina človekova možnost, da postane subjekt, pristati na stanje, sprejeti usodo, kakršna je, odpovedati se zavestno vsakršni iluziji (»strah zbežal je, z njim upanje golj'fivo«). ¦ Zdaj pa je razlagalec trčil na (navidezen)
175
paradoks: kljub izrecnemu pristajanju na nesmiselnost sveta in akcije v njem se Prešeren kar naprej zanosno poteguje za lastni narod in njegovo svobodo, torej poudarja povsem določna, programska akcijska načela. Ta so najjasneje izražena v prvem ljubeznjenem sonetu »Očetov naših imenitna dela« in v satiri »Nova pisarija«. —• Razlaga te »neskladnosti«: Cop in Prešeren sta pojmovala poezijo kot avtonomno realnost in sta zato poudarjala potrebo po kul-tiViranju jezika-izrazila, s tem pa po znanih romantičnih naziranjih nujnost narodove uveljavitve kot uveljavitve ustrezne kulture (poezije = avtonomne realnosti).
»Sonetni venec« se pojavi kot pesniška struktura, ki združi najvažnejše prvine do-tlejšnje Prešernove poezije; v njegovem središču ni več človek, marveč usoda poezije. Poezija naj bi kot popolna harmonija imela moč spreminjati narodov položaj (or-fejanska pesem); kot kristalizacija pesnikovih notranjih ustvarjalnih nagibov pa naj bi po drugi strani pomenila neizogibno izražanje njegove osebne nesreče. Pesem-ska izpoved izraža torej izrazito ambivalenten svet. — Deziluzionizem glede ljubezni pomeni tod že prenos tragičnega občutja življenja na čustvfeno področje — poprej je obstajalo le na razumskem. Le narod in domovina kot stalni kategoriji, ki sta zmožni nesmisel zanikati, se nesmiselnosti sveta izmakneta. — Iskanje rešilne harmonije je sicer moč odkriti v zavestno prevzeti simetrično oblikovani shemi »Venca«, pa tudi v vsebinski zgradbi, saj so soneti ne glede na zunanjo shemo druženi v skupine, ki si v somernih razmerjih prizadevajo ustvariti harmonično komponirano celoto.
»Krst pri Savici« pomeni opozicijo takšnim prizadevanjem in konec iluzije o možni harmoniji. Medtem ko je pesnik v »Vencii« skušal premostiti prepad med obliko in vsebino, gre v »Krstu« za nasproten proces: za rahljanje oblike in njeno prilagajanje disharmonični vsebini. V njem tvorita pesnikova osebna in narodova drama paralelizem. — Uvodoma pesnik človeško srečo ponovno opredeli za iluzijo, le da jo zdaj veže na naivno religioznost. Pripoved-nost »Uvoda« je opredeljena s potrebo po govornem prikazu skupnosti, v kateri je človekova drama zadobila svoje psihološko, družbeno in narodno ozadje, toda poraz Črtomirove vojaške akcije, katere konec je pesnik ponižal v »mesarsko klanje«, naglo spet porine v ospredje osebno dramo, epska struktura nujno zgine: neusmi-
ljeni poraz človeka kot dejavnega subjekta (bitka pri Ajdovskem gradcu) zahteva dodatno globljo utemeljitev in razgrnitev Črtomirove osebne drame. — Retrospektivno nadaljevanje v »Krstu« pomeni tako zasnovo te drame; zaradi večjega učinka predstavlja poudarjeno antitezo položaju, v katerem se je Črtomir znašel po porazu svoje vojske (antitetičnost je izražena na različnih ravneh; najrazvidneje mogoče v opoziciji dvoje jezer: podoba idiličnega Blejskega jezera z Bogomilino in Črtomirovo srečno ljubeznijo simbolizira harmonijo in iluzijo — podoba temnega bohinjskega jezera pa na drugi strani strah, poraženost, obup, dotolčenost). — Nadaljnji konflikt se potem osredini na ljubezensko raven: Bogomila se pokristjani iz skorajda otročje iluzije, da bo po naukih nove vere na ta način napravila svojo ljubezen večno; tudi ona se je namreč znašla pred osrednjim bivanjskim vprašanjem Prešernove vizije sveta — pred minljivostjo in nujnostjo smrti. Črtomir resignirano sprejme usodo, kajti le z zavestnim sprejemom nesprejemljivega položaja more deloma preseči lastno reduciranost in odtujenost. — Pesnitev, v kateri se sprepletata narodna in bivanjska problematika, se torej končuje skladno s Prešernovo vizijo sveta, po kateri je nemogoče, da se človek, ki je dosleden svojemu sistemu vrednot, vzpostavi kot harmonična in svobodna osebnost.
Končno fazo Prešernovega pesniškega razvoja tako logično označuje pristajanje na nujnost. Zdaj se zrelativizirata tudi moč in vrednost poezije; pesem ni več preseganje in urejanje sveta, marveč spontana estetska dejavnost. Orfeja je zamenjal slavec (Orglar). Podobno se godi ljubezni (Neiz-trohnjeno srce, Ribič). Odslovitev iluzij je v poeziji uveljavila nov odnos do ženske in novo občutljivost, ki ni več ideal, ampak sama postane subjekt (Judovsko dekle. Nezakonska mati).
— Takšna razgrnitev Prešernovega problema daje že po našem kratkem in sploh ne izčrpnem poročilu slutiti Martinovičevo pronicljivost, razgledanost po prešerno-slovju in estetsko občutljivost. Nekatere znane teze iz slovenskega prešernoslovja je avtor kombiniral s celo vrsto novih, izvirnih predvidevanj v zaključeno in logično celoto. Ta filozofsko temelji na dveh kategorijah — absurdu in harmoniji. Obe sicer predstavljata nekakšen ekvivalent znani romantični filozofski opoziciji »koz-mos-kaos«, s katero se je Prešernu skušal svoj čas približati Zigon, vendar vsebujeta
176
po drugi strani vrsto pomensliili odtenlcov in asociacij, ki omogočajo današnjemu bralcu (in sporočniku) mnogo intimnejša, aktualnejša in pomensko bogatejša ume-vanja Prešernove poezije, še posebej njene filozofsko-nazorske plasti. Z drugimi besedami; že naslovni kategoriji izdajata avtorjevo težnjo, aktualizirati Prešernovo poezijo s problemi današnjega mislečega človeka. Iz omenjene težnje je nastal (filo-¦zofsko) hermeneutičen tekst (prim. podnaslov »Jedno vidjenje Prešernovog pjesnič-kog djela«]), ki se v svojem motrenju deloma napaja pri eksistencialnih filozofijah, v sprotni razlagi in v dokazovalnem, pre-pričujočem postopku pa nikakor ne vztra-
ja pri goli hermeneutični špekulaciji, marveč skuša pogosto z značilno strukturali-stično gesto na notranjo sporočilno skritost sklepati po »zunanji geološki konfiguraciji«, simptomatiki, to je po formi, zgradbi, jezikovni formulaciji.
Brez dvoma gre za moderen, tehten tekst; priznanja zanj ne zasluži le avtor, marveč tudi založnik, ki je poskrbel za vzorno izdajo; saj si moremo misliti, da je v današnjih razmerah takšna knjiga predvsem duhovno kurantna — komercialno pa mnogo manj ali sploh ne.
M a r i I a S t a n o n ! h SAZU v Ljubljani
Iz delovanja Slavističnega društva Slovenije
SLOVENSKI LITERARNOZGODOVINSKI MUZEJ
Slavistično društvo Slovenije 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 St. 78/74-75 Datum; 26. 12. 1974
NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA
LJUBLJANA
Komisija za literarnozgodovinski muzej pri Slavističnem društvu Slovenije je na seji dne 22. 10. 1974 sklenila nadaljevati pobudo za ustanovitev literarnozgodovinskega muzeja. Po pretresu pripomb, ki so bile izrečene na posebni seji komisije prosvetno-kulturnega zbora, pripomb, ki so jih izrekli v svetu humanistične sekcije Raziskovalne skupnosti, še posebej pa stališča vaše ustanove (dopis prosvetno-kulturnemu zboru skupščine SR Slovenije 01-430/1 13. nov. 1973), je bilo soglasno ugotovljeno, da bi bilo najbolj primerno in najbolj organično tako ustanovo razviti pri Narodni in univerzitetni knjižnici oziroma pri njenem rokopisnem oddelku. Komisija je republiškemu odboru SDS predlagala, naj vam to sporoči.
A. 1. Glede na to vas prosimo, da poskrbite za ustanovitev literarnozgodovinskega muzeja, ki naj bi deloval kot posebna enota vaše ustanove. Prosimo vas, da ga imate — kljub še drugim nerešenim zadevam — zaradi širše družbene pomembnosti za svojo prioritetno nalogo. SDS se zavezuje, da vam bo pri tem dajalo vso moralno podporo. Sporočamo Vam, da bi kot dosedanji pobudnik želeli sodelovati tudi pri nadaljnjih fazah ustanavljanja te nove enote.
2. Ker je skupščinska komisija republiškega prosvetno-kulturnega zbora ustanovitev muzeja načelno sprejela, zahtevala pa natančnejšo izdelavo programa (prav tako so storili tudi organi financerjev), se zdi, da bi bilo treba takoj začeti pripravljati nadroben program ustanove. Republiški odbor SDS je bil od komisije za literarnozgodovinski muzej naprošen, naj vam predlaga, da izdelate takšen program. Republiški odbor SDS se pri tem obvezuje, da bo poskrbel za koordinacijo med strokovnimi ustanovami, ki naj bi izrazile svoje želje in dale pripombe k doslednejšemu programu (vštevši scenarij razstave!)
3. Ustanovitev literarnozgodovinskega muzeja je naloga, ki zaradi svoje pomembnosti terja takojšnjo rešitev. Če hočemo, da bo naša slovstvena dediščina v naši družbi in tudi v zavesti slovenskega delovnega človeka samoupravljavca zaživela v vsem svojem globokem pomenu, bo morala biti ne le ustrezno strokovno razložena, temveč tudi nazorno predstavljena. V naši družbi se vsak dan bolj kaže potreba po kompleksnem kulturnozgodovinskem spoznanju, ki je pogoj za nastanek treznega narodnega ponosa, kategorije, ki je svobodni sodobni družbi prepotrebna. S tem raste veljava tako imenovanih humanističnih znanosti (posebej »nacionalnih« strok). Literarnozgodovinski muzej bi tako — povezan z zainteresiranimi strokovnimi ustanovami — opravljal pomembno vlogo v sodobnem procesu usmerjenega izobraževanja.
B. Ob tem ostaja odprto vprašanje kadrov. V SDS smo se zavezali, da bomo z agitacijo med diplomanti pritegnili v to dejavnost zainteresirane diplomirane slaviste. Prvi sadovi tega prizadevanja so se že pokazali. Prav bi bilo, če bi SDS dobilo od NUK natančnejše podatke glede možnosti za nastavitev.
C. Ker se je v dosedanjem obravnavanju tega vprašanja za litorarnozgodovinski muzej predvidevala Zo:cova hiša in ker kaie, da bo adaptacija Zoisove hiče za ta namen mogoča, bo seveda potrebna spomeniško-varstvcna priprava prostorov, še posebno,
Tajnica SDS: Marija   S I a n o n i k
ker gre za prvo večjo tovrstno adaptacijo pri nas. SDS je doslej pri orientacijskih pripravah pomagal seminar profesorja Bilenca (izmera in izris prostorov), pri dokončni ureditvi pa bo stvar seveda treba reševati tako, kot je to pri tako pomembnih spomeniških podjetjih v navadi. Zato dajemo pobudo, da se po sprejetju sistemske rešitve lotite sodobnega urejanja tega vprašanja,- Kulturno skupnost bi zaprosili za credstva in z natečajem pritegnili strokovnjake k iskanju najboljše rešitve. SDS prosi, da bi tudi v tej fazi in pri tem delu lahko odločilno sfldelasala..-__    ________
Predsednilc komisije: Vinko   O m e r z e 1
Predsednica SDS:
dr.   Breda  Pogorelec
PREŠERNOV GAJ V KRANJU
Slavistično društvo  — podružnica Kranj Tavčarjeva 41, Kranj Datum: 7. !0. 1974
OBČINSKI KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV KRANJ
Odbor SD-podružnica Kranj je na svoji seji dne 27. 9. 1974 sklenil nasloviti na gornji naslov prošnjo, da bi Zveza komunistov na merodajnem mestu zastavila vplivno besedo za zaščito Prešernovega gaja, ki dobiva čedalje bolj zanemarjeno podobo in po-
staja prostor za nekulturno izživljanje (glej Glas; priloga Snovanja z dne 17. 9. 74, str. 63).
Ker čutimo soodgovornost pri zaščiti kulturnih spomenikov Kranja, smo prošnjo z enakim besedilom poslali tudi SZDL Kranj, ZMS Kranj in DPM Kranj.
Prepričani smo, da boste podprli naše prizadevanje.
Tovariško pozdravljeni!    sD-podružnica Kranj Predsednica: Derfo  GoJoft
(Mesto pečata)
KOMITE OBČINSKE KONFERENCE ZKS KRANJ
Kranj, dne 23/10-1974
Slavistično društvo — podružnica Kranj ZADEVA: OBVESTILO
Obveščamo vas, da smo vašo prošnjo za zaščito Prešernovega gaja obravnavali na političnem aktivu občine in sprejeli naslednje sklepe:
1. Konzerviranje nagrobnika Prešerna naj prevzame Zavod za spomeniško varstvo Kranj preko Kulturne skupnosti Kranj.
2. Najprej je potrebno ugotoviti, kaj vse je potrebno v Prešernovem gaju urediti in oceniti, kakšna sredstva so za to potrebna. Ob tem je potrebno ugotoviti, kakšna sredstva prejema Zavod za spomeniško varstvo Kranj od Skupščine občine Kranj. Vse te podatke pripravijo strokovne službe občine Kranj, za kar je zadolžen predsednik tovariš Volčič.
3. Vprašanje zbiranja huliganov v Prešernovem gaju urejevati preko Uprave javne varnosti.
4. Komunalni servis Kranj je treba obvestiti glede čiščenja Prešernovega gaja, Kmetijsko živilski kombinat Kranj glede ureditve parka in zelenic, Upravo javne varnosti pa za pregon huliganov iz gaja.
5. Lastniku hiše na Partizanski cesti je preko Uprave javne varnosti onemogočiti, da bi huliganom prodajal žganje in druge žgane pijače in jim nudil celo zatočišče in prenočišče.
C. Urediti močnejšo osvetlitev ob vhodih v gaj in na vogalih.
7. V gaju namestiti opozorilne table in kdor jih ne bi upošteval, naj ga organi javne varnosti strogo kaznujejo.
Prepričani smo, da bodo ti ukrepi v do-glednem času povrnili Prešernovemu gaju lepoto, red in mir. V kolikor pa se po vašem m.nenju stvari ne bodo zadovoljivo rešile, nas ponovno obvestite.
(Mesto pečata)
Sekretar:
H e n C I k     P e t e i n e t i