188
Jabelčni rilčkar,
hud škodljivec jablanam.
„Pri nas na Pivki — tako se glasi pismo ; ki je došlo gosp. Solmajerju iz Notranjskega in ktero nam je on izročil, da odgovorimo na stavljena vprašanja — pokazal se je letošnjo spomlad na sadnem drevji nek nenavaden, majhen, pa vendar strašno velik sovražnik. Po sadnem cvetji, kterega je bilo letos silno veliko, prikazali so se namreč mali, tretjino palca dolgi črviči, ki so lepo belo cvetje skup zviekli, ga pomorili in iz njega rujave hišice ali bunčice si naredili, v kterih so se v male, temno-rujave rilčkaste kebrčke spremenili, ki se ravno iz svojih gnjezd izkopavajo. Na jablanah je tega mrčesa toliko, da vse mrgoli. Kako se pravi temu gnjusu, ki je prava kuga za sadje naše, ker nam je skoro vsa jabelka vže v cvetji požrl in zatrl? Je li morda to tako imenovani „Frostspanner" ? Ali bode zdaj v kebrčka spremenjen, živel od sadja, kar mu ga je še ostalo, od perja, ali od lesd? Kdaj in kje si bo novo zalego napravil? Prosim, če Vam je znan ta gnjus, da bi nam v „Novicah" na ta vprašanja odgovorili in tudi povedali, kako bi se ta mala, pa strašno škodljiva pošast lahko pokončati in zatreti mogla?" —
Tudi od druzih krajev, kakor nam je pravil gosp. F e r d. Schmidt, prvi izvedenec v tem razdelku nato-ro^nanstva, se letos sliši o enaki nadlogi.
Radi odgovarjamo na gori stavljena vprašanja, čeravno so „Noviceu isto stvar obravnavale že v prejšnjih letih. —
Pravo latinsko ime" tega žužka je Anthonomus (curculio) pomorum, nemško pa Apfelbliithen-stecher ali tudi Brenner zato , ker cvetje postane hipoma rdečkasto, kakor da bi bilo zgorelo; mi ga ime-
nujemo jabelčni rilčkar ali dolgonos, in nemško ime „Brenner" bi menda najbolje imenovali palež.
Ce tudi najbolj priljubljene so temu škodljivcu jablane, imajo tudi hruške, češnje, malince, orehi itd. svoje rilčkarje.
Popisan je jabelčni rilčkar dobro v gori navedenem dopisu; tudi to je prav rečeno, da jablanam cvetje pomori, — od tod nemško ime „Apfelbluthen-stecher".
Ta kebrcek živi najraji pod mahom in rapasto skorjo debla. Schmidberger pravi, da spomladi ne pride drugače na drevo, kakor da leze na-nj; to pa, kakor Schmidt pravi, ni res; on tudi prileti na drevje. On in ona se v ^ačetku spomladi parita na vejah in popkih drevesnih. Ze čez 3 dni začne ona j a j č i c a leči; ona vbada z rilčkom cvetne popke in poklada večidel v vsak popek le po eno jajčice; skušnje trdijo, da ima okoli 3 četrt ure opraviti s tem, da v cvetni popek vtakne eno jajčice. Iz jajčk^a izleže črv, večidel čez 8 dni, včasih tudi še popred. Crv se spravi zdaj na plodilo cvetek, vendar pa tudi žre sadni pucek, da se ne more oploditi. Cvetje ima zdaj podobo tako, kakor da bi ga bilo solnce ali mraz poparilo; od tod ime cvetni palež, in kmetje sem ter tje mislijo, da to izvira od „strupene rose". Podobo črva obdrži rilčkar en mesec. V drugi polovici maja meseca se v cvetkah nahaja že mnogo mešičkov, v ktere so se zapredli črviči; v podobi mešičkov ostanejo kakih 8 dni. Konec maja meseca ali prve dni junija — tedaj blizo v 6 tednih — iz jajčka postane kebrček, ki posušeno rujavo cvetno bunčico pregloje in skoz okroglo luknjico na dan pride. Mladi kebrčki ostanejo celi mesec junij in še prve dni julija na drevji, kjer mu z rilčkom strgajo mlada peresa ali pa jih skoz in skoz preglojejo. — Proti jeseni jih je vendar čedalje manj, kajti vreme in ti6i jih precej pokončajo. Vendar jih ostane še zmirom dosti, da prihodnjo spomlad novo zalego delajo, ko so zimo preživeli pod skorjo in mahom dreves.
Rilčkar je jablanam zelo škodljiv; al tudi to je resnica, da, če bi rilčkarja ne bilo, bi se v posebno rodovitih letinah veliko drevja polomilo od preobilega sadja.
Zmečkati posamesne cvetke, ki so že od daleč sumljive, in s tem pokončati škodljive kebrčke, je le pri nizkih drevesih mogoče. Dokler se je mislilo, da ta mrčes ne leta, ampak da le pripleza na drevo po deblu, so priporočali s katranom namazane opaš-nike okoli debla (Theergtirtel); take kebre, ki plezajo, res taki opašniki odvrnejo, letečih pa ne. Ker omenjeni mrčes, predno začne spomladi jajčica leči, biva pod trohljivo skorjo in v mahu debla, je najbolja trda metlja, s ktero se do dobrega osnaži deblo in otrebi poskritih škodljivcev. Da se drevju skorja čedna in zdrava ohrani, naj bi noben sadjerejec ne zanemaril, jeseni pobeliti drevje; koristil bode s tem drevesom od več strani.