Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat	16 h
... dvakrat . . 14 , , . , trikrat . . 12 , za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 29. junija 1917.
Pavel Flere:
I] 0 iijffl M
Pred skoraj tremi leti so se pri nas povsod na mah zaprle zborovalne dvorane učiteljskih društev. Nekateri so dvomili, da bi bilo to organizacijskemu razvoju slovenskega učiteljstva v prid in so si na tihem želeli le še krepkejšega stru-jenja vrst; drugi pa so bili mnenja, da vojni čas, ko je odšlo pod orožje tudi mnogo društvenikov, ni primerni čas za zborovanja. Danes ni menda nikogar več, ki bi tako govoril, ker smo že precej spoznali, da je v tem brezdruštvenem času ledina, ki smo jo v ogranizaciji že pred vojno povprečno kaj plitvo orali in časih slabo pleli, postala celina. Zato je bilo že nujno potrebno, da so se začeli oglašati klici po zopetnem delovanju učiteljskih društev; rodé se iz spoznanja, da celina ne more prinašati sadú. In štajerska učiteljska »Zveza« že vprašuje v 9. let. št. »Tov.»: »Ali bi ne bilo umestno, da pri-rede društva vsaj po eno zborovanje ter preprečijo, da nam posamezniki ne za-spijo za vedno?« To je, česar se nam je bati, da »posamezniki ne zaspijo za vedno«; ker o sili organizacije, ki prepušča vsako organizacijsko delo skoro tri leta takorekoč samemu sebi, ne moremo biti prepričani.
V isti »Tov.« štev. je razpisalo zborovanje ljutomersko učiteljsko društvo in v tem razglasu je nekaj, kar nas sili, da izpregovorimo splošno besedico o sedanjem zopetnem^ delovanju učiteljskih društev. Nikakor si ne dovoljujemo kake kritike tam označenega sporeda, opiramo se nanj le, ker nam je kažipot do tega, kje bo treba zastaviti vzvod.
Tisti spored se glasi: 1. običajna poročila; 2. volitve; 3. aktualna stanovska in pedagoška vprašanja; 4. slučajnosti. — Ni nam znano, ali je to društvo med vojno kedaj zborovalo ali ne, kar pa je
tudi vseeno za naš namen, ker ne govorimo o ljutomerskem društvu, marveč o učiteljskih društvih iz brezdruštvene dobe sploh.
Predvsem je na tem sporedu točka, ki za zdaj mora odpasti s prvega zborovanja, to so volitve; oziroma, če se postavijo na dnevni red, naj se pa'č ne dopušča, da se vodstvo izpremeni. Voz tiči pregloboko, vodstvo pa stoji pri njegovem ojesu in ve — to je njegova dolžnost! — kako je treba voz naravnavati, da se izkoplje. Vsi ostali društveniki naj potiskajo, snažijo osi in pesta ter pomagajo, da se kolo zasuče. Pri ojesu pa ostani, ki je tega vajen. Vpogleda v notranjost lastnega učiteljskega društva ne more imeti noben društvenik tako popolnega, kakor predsednik in vodstvo, ta vpogled pa je nujnost za uspešno delovanje. S slabim vodstvom je seveda druga; a to imajo na svoji vesti društveni člani in naj sami o-pravijo s svojo vestjo.
Na dnevni red vsakega prvega zborovanja pa mora točka 3.: aktualna stanovska in pedagoška vprašanja. Tukaj smo zamudili največ in tukaj bo treba najtemeljitejšega dela, da popravimo nujno zadevo vsaj v toliko, da se bomo lahko upoštevali. Ta vprašanja bi nudila organizaciji lahko najtrdnejšo vez, in vendar so ravno ta povzročila največjo desorgani-zacijo.
Sicer so se vzlic stanovskoduševne-mu počivanju prijavili v tej dobi dremavosti nekateri glasovi in pripovedovali o podržavljenju šolstva, o avtonomnem šolstvu. A pravilne orientacije ni bilo nobene, ni bilo nobenega razgovora, dasi bi bil prenujno potreben. Centralna organizacija je prepuščala deželnim in okrajnim, da se poprimejo vprašanja sama — če hočejo, kajti iniciative ni bilo v to nobene! — manjše organizacije so se zanašale na osrednjo, izgubil se je stik in kontrola. Tako se je tudi lahko zgodilo, da je zapisal »Tov.« v svoji 7. štev., govoreč o nameravanih državnih naredbah tudi o podržavljenju ljudskega in meščanskega šolstva, naslednje nekontrolirane besede: » ... po tej odredbi hrepeni vse avsrijsko ljudskošolsko in meščanskošolsko učiteljstvo«. Da so se izrazile te malo previdne
besede z ozirom na demokratični in narodnostni značaj, je bilo mogoče le, ker počiva vse organizacijsko delo. Ni kontrole.
In ni iniciative. Ali se je zavzelo do-zdaj le eno slovensko učiteljsko društvo za to, da premotri in porazgovori od vseh strani podržavljenje šolstva? Ali smo se res zanašali prav naivno na to, da so v tem oziru zadostni in za odloče-valce obvezni v tem vprašanju sklepi »Zaveze« let 1896., 1899., 1903. itd., ko se je sklepalo o gmotnem stanju učiteljstva ter sklepe postavilo celo na drugačno j osnovo kakor je podržavljenje šolstva? In končno: Jeli bil kdo, ki je zbral vsaj te sklepe ter jih poklical odločilnim faktorjem v spomin?. Jeli kdo pozval osrednje vodstvo, da to stori?
Odgovori so sami nikalni.
Zadnje vprašanje pa nam odpira vi-dek na postopek demokratične organizacije, ki skoro da izključuje možnost izgu-bitve vsakega medsebojnega stika. Pri nas je navada, da čakajo društva v obsežnejših perečih vprašanjih na iniciativo od strani osrednjega vodstva; to samo zopet si jih dobiva (čitaj: je dobivalo pred vojno) ali od osrednje avstrijske ali kake druge osrednje zveze, ali pa je čakalo na to, da so prišle iniciative od posameznikov pri glavnih skupščinah. V obojem je premalo energije, zlasti ker se navadno ni skrbelo za to, da se poglobi v tako v-prašanje lahko vsa organizacija. Osrednje vodstvo — demokratično, kakor mora biti vseh naših razmer in našega'mišljenja — bi moralo sprejemati iniciativo od vsakogar, jo temeljito predelati po njenem bistvu in jo preceniti po njeni vrednosti ter jo dati v obravnavo posameznim manjšim organizacijskim skupinam. Prvič poglobi tako ravnanje stik vodstva z vsem včlanjenim učiteljstvom, drugič pa nudi primerne snovi, ki sili vsakega posameznika k poglabljanju v stanovska (in seveda tudi v šolska, znanstvenovz-gojna i. dr.) vprašanja.
Ta medsebojni stik in medsebojno duševno oplojevanje nam je dozdaj docela nedostajalo. In ne motimo se, če zapišemo temu nedostatku na rovaš precejšnji del sedanje nevarnosti, »da nam ne-
kateri društveniki zaspijo za vedno«. Vezi med posameznimi članicami so bile prerahle, pretanke z osrednjo organizacijo. Tako se je lahko zgodilo, da je izginilo v tej brezdruštveni dobi še tisto malo -medsebojne iniciative in tisto malo kontrole, kar je je bilo; tako pa smo dospeli tudi do tja, da smo ravnodušno čakali in celo pozdravljali oktroiranje podržavljen-ja šolstva v zvezi z znanimi »belangi«.
Zato trdimo, da je razgovor o stanovskih vprašanjih nujno potreben za v-sako društvo na prvem zborovanju in na več zaporednih. Prvo mora šele ustvarjati razpoloženje, kajti nikar ne rešujmo takih perečih vprašanj spet po znanem načinu: eden predava, o govoru je nekaj debate, sklep in — amen. Ta »amen« izključuje vsako nadaljno delovanje. V tem in v podobnih vprašanjih je bolj na mestu sintetični postopek, ki pa zahteva več dela in vsestranskega skupnega dela: Na zborovanje, ko je vprašanje prvič na dnevnem redu, prinese vsak s seboj svoje mnenje, svoje prepričanje; ta se križajo, menjavajo; eden članov (ali tudi več), ki se je v zadevo zlasti poglobil, prevzame vodstvo take debate in združuje mnenja, predsednik pa oddaja raznostrano poglobitev v študij posameznikom, da si ustvarijo na podlagi podanega svoje mnenje do prihodnjega razgovora, ko nastopi tisti, ki je mnenja združeval, in jih zdaj pri novem razgovoru osvetli od vseh strani. Tedaj šele pride na vrsto analiza vprašanja, ki pa se vnovič združi in — če ne rodi sklepa, je vsaj res poučila vse člane o vprašanju in poglobila zanimanje za stanovske zadeve.
Ne vprašujemo po tem, ali je tak postopek »parlamentaren« in »tradicionalen«; upamo pa o njem to, da bi budil smisel za stanovska vprašanja, ki je bil dozdaj tako mal celo pri društvenih članih, t. j. pri organiziranem učiteljstvu. Formalni uspeh pa bi bil, da pove in zastopa vsakdo lahko svoje mnenje, ne v brezplodni debati, v kakršni tako radi govore govora željni, marveč v skupnem delu, ki zahteva odločno stvarnost.
S takim postopkom bi imelo slovensko učiteljstvo kmalu v sebi, v svojem prepričanju, pojasnjene vse »za« in »pro-
LISTEK
il
J
Kocianov koncert.
Dne 23. maja zvečer je nastopil v dvorani hotela „Union" češki violinski virtuoz Jaroslav Kocian. Med svetovnimi u-metniki ga poleg Hubermanna in so-rojakov Kubelika ter O n d ï i č k a najpogosteje imenujejo. O n d r i č e k nam je letos tako že podal par ur umetniškega vžitka, sedaj mu je sledil Kocian, ki je s svojo čutapolno, virtuozno igro tako očaral poslušalce, da so se šele par trenotkov po končanih točkah ¡zbudili iz sanj in so začeli ploskati. Naj si bo v M o z a r t o v e m koncertu v D duru, ali v Goldinar-kovem koncertu v A tnolu ali v svojem »Intermezzu pittoresque", Dvora ko vem „Slovanskem plesu" in ostalih točkah se je Kocian izkazal mojstra, ki sijajno obvlada svoj inštrument in izvablja iz njega nebeško lepe tone, akorde in kadence, premagujoč vse težkoče z obču-
dovanja vredno tehniko. Treba je priti na Kocianov koncert, prinesti seboj ušesa in srce, pa mi lahko verjamete, da pojdete iz dvorane popolnoma izpremenjeni, odtujeni prokleti vsakdanjosti. Kocian je pa kot priznani virtuoz tudi imel velikansko srečo v izbiri spremljevalca. Taki pianisti solisti in zlasti spremljevalci solista so bele vrane. Slišal sem dosti koncertov, ne le doma, drugod — lansko leto nebroj odličnih
—	v nepozabni glasbeni, zlati Pragi, ampak spremljevalca, ki bi solista tako imenitno spremljal kot je Kociana A. C, Rypl, še nisem slišal. To je umetnik prve vrste. Harmonija med solistom in spremljevalcem je bila kot bi se obe duši izlili v eno. A. C. R y p 1 je sam sviral tri značilne češke klavirske skladbe, starejšo B. Smetanov „Furiant", novejši Sukov „V roztouženi" in V. Novakov: „Amo-roso", vse tri točke z izbomo tehniko in frapirajočo bravuro. Od točke do točke je naraščalo navdušenje občinstva, katerega pretežno večino so tvorili Kocianovi rojaki
—	bratje Cehi. Ploskanja in priznanja ni bilo konca ne kraja in umetnika sta morala dodati par točk izven vzporeda.
Lahko rečem, da je bil Kocianov koncert eden najlepših večerov v sezoni, ki se
—	kakor vse kaže — bliža koncu.
„Glasbena Matica" je hotela prirediti koncert hrvaške pevke Maje pl. S t r o z z i j e v e. Zaradi potovalnih zaprek ga je žal morala preložiti na tesen. —
K splošnemu pregledu letošnje koncertne sezone se še o priliki povrnem.
Zorko Prelovec.
lo il on izza pili i.
XIII.
Brskajoč po starih svojih »spominskih« listinah sem našel listek, ki je bil pred več nego desetimi leti izšel v nekem slov. političnem časopisu. Da ga otmem pozabljivosti, priobčim ga v našem š o 1-sko-političnem listu, ker mislim, da značilno kaže, kako se je godilo in se še godi ob naših šolskooblastvenih sejah.
Seja okrajnega šolskega sveta v Zakotju
na sv. Aleša dan 1. 1906.
Predsednik : Guten Tag, meine Herren!
Člani: dekan, nadzornik, dva učitelja in dva deželna odposlanca se manj ali bolj spoštljivo priklonijo in sedejo.
Dnevni red:
1. Poročila.
Okrajni šolski nadzornik, pred kakimi petindvajsetimi leti upokojeni profesor, ki pa še ni pozabil brati in pisati, začne — seveda po nemško — polglasno, zaspano citati, kaj je od zadnje seje o-krajni šolski svet sklenil ali kaj se je »ku-rentno« rešilo.
Za naivne »bravce« moram povedati, kaj se pravi »kurentno« rešiti. Pri okrajnih šolskih svetih in baje tudi pri deželnem šolskem svetu se vse kočljive zadeve, naprimer nastavljanje protežiranih učiteljic na dobre službe, disciplinarne zadeve župnikov-katehetov z učiteljicami, no, in sploh vse, kar bi mogoče dalo povod kaki debati, rešuje »kurentno«. Kadar se nabere kaj takega gradiva, potem odpade gotovo par sej okrajnega šolskega sveta.
Nadzornik poroča: ... učiteljica A. v B. je dobila tritedenski dopust zaradi bolezni, izpahnila si je mazinec na levi roki in ne more poučevati; učiteljica C. v D.
ti« tudi v vprašanju podržavljenja šolstva in sodba, kam naj odda svoj glas, bi mu bila lažja, kakor mu je zdaj, v stvari docela nepoučenemu.
Ne trdimo pa, da bi se ravno ta postopek povsod obnesel, kajti aktualna šolska in stanovska vprašanja se ne rešujejo šablonsko; določitev oblike razprave je torej vedno stvar predsednikove spretnosti, mora pa sam najti iniciativo za obdelovanje ideje.
Ljutomersko učiteljsko društvo — da imenujem zopet to — je vzelo na dnevni red tudi aktualna šolska vprašanja. To mora storiti vsako društvo, kadar se sestane prvič, a da bi se na tem prvem sestanku o teh vprašanjih kaj »sklepalo«, je docela nemogoče. V najaktualnejše šolsko vprašanje, v reformo šolstva, je treba društvene člane šele sistematično uvesti.
Za to bi se priporočal znabiti naslednji postopek:
Vodstvo ali od vodstva določeni član (ki pa mora biti v reformskem gibanju poučen) razmotriva pri prvem sestanku (zborovanju) razne reformske predloge, dodaja sam kakor tudi ostali člani iz svojih izkušenj, da se tako tvorijo mnenja; nato se reformski načrti združijo v posamezne skupine: vzgojno, socialno-vzgoj-no, didaktično, šolsko politično itd. — kakor to zahteva poročevalčev načrt; zdaj se delo razdeli: ali posameznikom ali odsekom, ki jim je naloga, da upoštevaje znanstvena reformska načela in praktične šolniške nasvete, prirede tozadevni, v svoje področje spadajoči, načrt ter določijo za prihodnje zborovanje poročevalca. Tu se potem na podlagi takega skupnega dela, pri katerem so se morali izvečine vsi člani uglobiti v študij šolske preuredbe, določijo zahteve ter te spo-roče osrednji organizaciji. Ta naj postopa z njimi po svoje — kako, ne bomo razpravljali na tem mestu. Na ta način pa se nam zdi, da bi se člani posameznih učiteljskih organizacij res zbližali s perečimi vprašanji o preustrojitvi šolstva, in bi se ne bilo treba učiteljstvu zanašati, da se šolstvo že preustroji.
Tako delo v učiteljskih društvih pa bi tudi ta sama vživilo in jih spravila iz mrtvila, v katerem so zdaj, ker bi nujno zahtevalo, da se učiteljstvo posveti temeljitemu vprašanju lastnih zadev, da zareže v celino globoke brazde, če hoče, da mu rodi zemlja sadu. —
Vem, da marsikdo skeptično maje z glavo rekoč: »Ne pojde!« Pravim pa, da ne bodimo dvomljivci sami nad seboj. Če hočemo, lahko delamo, in če delamo, brez uspeha delo ne bo! Stik, ki smo ga v organizaciji izgubili, najdemo; in če bo dobra volja povsod, tudi ohranimo ter z njegovo pomočjo pridemo naprej.
To, kar smo navedli dozdaj, je najpo-glavitnejša naloga naših društev, vse naše organizacije. Zavzemamo se za u-dejstitev poziva štajerske učiteljske »Zveze«, da prirede društva najprej vsaj po eno zborovanje, ker nam že prvo pokaže, kako smo se odtujili organizaciji in med seboj, in koliko bo dela, preden pridemo v delovni tir. Kdor upa, da nadaljujemo z delom v učiteljskih društvih, kjer smo pred skoraj tremi leti nehali, se pač moti. Mi smo nasprotno uverjeni, da nas prvo zborovanje pouči kaj čisto drugega — če se namreč ne snidemo le za to, da se spet enkrat vidimo in pozdravimo — obenem pa nam pokaže prvo zborovanje zelo nujno potrebo po drugem in tretjem, in v v-sakem najdemo večjo potrebo po poglobitvi perečih vprašanj.
Če se pa ne oprimemo tega organizacijskega dela z vso silo, bo za našo organizacijo prav slabo. Zato tudi naj spravi na dnevni red svojega prvega zborovanja eno edino točko: aktualna stanovska in pedagoška vprašanja; kajti takoj se pokaže, koliko dela je na tem edinem poprišču, če nočemo, da ostane vsaka beseda, ki jo izpregovorimo o zadevi, glas vpijočega v- puščavi.
Poleg tega poglavitnega se mora pečati vsako društvo tudi še z raznimi manj pomembnimi vprašanji. Navedem samo eno, ki ga je treba izgotoviti zaradi pregleda in zato, ker vsaka reč črez sedem let prav pride. To je skoro triletna zamuda, ki jo združimo pod naslov »vojno delo društvenikov«. Nekaj kosov statistike imamo; a to so kosi, ki ne morejo podati celote, necelotna statistika pa je brez vrednosti. Na to poglavje samo opozarjamo, ne razpravljamo pa o njem dalje, ker ne napravlja težkoč v tehnični proizvedbi, če se začne pravilno in v pravem stiku članic z osrednjo organizacijo. Omenili smo je le, da opozorimo tudi na eno drobnih del, ki čakajo rešitve in jih skoraj ni mogoče več odlašati, imajo pa tudi to prednost, da utrjujejo medsebojni stik v organizaciji.
Vojna.
OBUP.
Kam., kam naj bežim ? Ne morem več gledati besnih strasti, ki v njih vsa zemlja ječeč drhti, drhti ječeč,
in skozi vsa srca reže meč, dvorezno brušen, namočen v otrov, človeštvo tone v dno krvavih valov ... Kam, kam naj bežim ? Saj samega sebe se bojim! Bojim se misli na ljubezen in spravo, na svoje mladosti dobo sanjavo, na zvezo src, zvestost in vzore — vse padlo je v temo za smrti zastore, vse laž, prevara, zmota, greh, kar se rodilo je v solnčnih dneh 1 Vse zlilo se je v ostuden prikaz, ki mi režeč se meče v obraz: Najbednejši, zadnji vseh stvari —
o, človek, človek, to si ti!--
Kam, kam naj bežim ?
Kdor brodi po krvi, naj grem z njim ?
In z njim naj grem, ki se nad vse
in nad vsakogar brezdušno pne,
zroč sebe in sebe le iščoč,
le zase goječ vso vero in moč?
In k volku naj v goščavo hitim,
z njim se zenačim, da brata dobim ?
Da mene on — ali njega jaz —
kakor nameri ugodni čas ?
Zavil bi, zatulil v visoko nebo,
tako neskončno in daleč tako,
da niti iskra smela duha
do njega poti ne ve, ne zna —
o, moja bolest bi našla pot,
obup ji drzno pripne perot:
Le sen miru, pozabe sen
naj pade mi v dušo posvečen,
naj se hladeč spusti na rane —
potem vihar naj vnovič vstane! —
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA „RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNO POMOŽNE SVRHE.
Cisti dobiček obeh prireditev „Palčkov" v deželnem gledišču v Ljubljani po otrocih Ciril-Metodovih šol v Trstu, 2287-20 K; I. mestna deška ljudska šola v Ljubljani, 46 K; II mestna deška ljudska šola v Ljubljani- 13 50 K; šolsko vodstvo sv. Duh pri Novi vasi zbirko 11-37 K; zbirka šolskega vodstva v Litiji, 179 22 K; šolsko vodstvo na Kalu pri Št. Janžu, 10 K; učenci deške in meščanske šole „Družbe sv. Cirila in Metoda" v Trstu, 123 69 K; ljudska šola v Trebčah, 16 44 K, ljudska šola v Barkovljah, 54 K; ljudska šola pri Sv. Ivanu, 50 K; ljudska šola v Skednju, 4416 K; dekliška ljudska šola C. M. D. na Acquedottu, 52-04 K; ljudska šola pravoslavne - srbske občine v Trstu, 20 K; Peter Repič, nadučitelj na Uncu, 5 K; skupaj 3012-62 K. Danes izkazanih . . . 3.012 62 K V zadnji štev. izkazanih 272.420-95 „ * Skupaj . . ¿75.433 57 K
VI. VOJNO POSOJILO.
Martin Zarnik, nadučitelj v p. v Trnovem na Notranjskem, 1000 K; Jožica Baloh-Sušteršičeva, učiteljica v Spodnji Idriji, začasno v Poihovemgradcu, 100 K; Učiteljsko društvo za Kranjski šolski okraj, 200 K; deška ljudska šola v Kranju, 300 K; dekliška ljudska šola v Kranju, 150 K; skupaj 1750 K.
SREDNJE ŠOLE.
Konsistorialni svetnik profesor dr. Fran Perne, 10 K; učno osobje c. kr. učiteljišča v Ljubljani, 1414 K; učiteljski zbor državne realke v Idriji, 1000 K; skupaj 1024-14 K.
Doslej izkazanih . . . 49.24641 K Danes izkazanih . . 1.024-14 „ Skupaj . . 50 270-55 K
DENARNI USPEH SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES.
Glasom izkazov v „Učit, Tovarišu:"
Za „Rdeči križ" itd,
III.	vojno posojilo .
IV.	vojno posojilo .
V.	vojno posojilo .
VI.	vojno posojilo . Srednje šole . , .
Končna vsota
K 275.433-57 278 848 69 „ 2,761.038 — „ 10,191.707-— 1.750'—
_5027055
K 13,559.04781
* V zadnji 11. štev. je bila tu in v skupnem izkazu tiskovna napaka in je stalo število 172.420-95 K namesto 272.420.95 K. Kdo je primerjal števila v 10. štev., je že sam popravil pogrešek.
pn in i v Lilii.
V soboto, dne 2. junija se je bila oblekla Ljubljana v praznično obleko, da svečano sprejme svojega vladarja in gospodarja in ljudomilo cesarico Žito. V slovesen sprejem in v iskren ter navdušen pozdrav je bilo vse mesto v narodnih in cesarskih zastavah.
Dvorni vlak je pripeljal v Ljubljano v soboto ob 7. uri zjutraj. Takoj po prihodu vlaka se je odpeljal cesar in spremljevalci v avtomobilih naprej proti fronti, cesarica pa je ostala v Ljubljani, da obišče v tukajšnjih bolniščnicah ležeče ranjence izza vročih bojev desete soške ofenzive. V za-
prtem avtomobilu se je peljala po ljubljanskih ulicah najprej v stolno cerkev, kjer je prisostovala službi božji. Ko se je mudila cesarica v stolni cerkvi, se je bilo nabralo Pred škofijo na tisoče ljudi, ki so z viharnimi klici „Živio" pozdravljali presvitlo cesarico, ko se je vračala na glavni kolodvor, posipali ceste z zelenjem in krasili avtomobil s cvetjem. Ob 9. uri dopoldne je cesarica zapustila zopet voz dvornega vlaka, kjer jo je sprejel deželni predsednik grof Attems, dvorna dama grofica Attems in njena hčerka, ki je izročila Njenemu Veličanstvu krasen šopek rož. S kolodvora se je odpeljala cesarica s spremstvom v garni-zijsko bolniščnico, nato v bolniščnico „Rdečega križa" v Leoninumu in obiskala hon-vedsko bolniščnico. Povsod tod je govorila z vsakim ranjencem, tolažila in prigovarjala, da naj vdano prenašajo svojo kruto usodo. Po obisku teh treh bolniščnic se je odpeljala cesarica na glavni kolodvor v salonski voz dvornega vlada.
Ljubljanska šolska mladina pozdravlja cesarico.
Dasiravno je cesarica odklonila vsak oficialen sprejem, si ljubljanska šolska mladina vseh javnih in zasebnih ljudskih šol, vseh srednjih šol in drugih učmh zavodov ni hotela vzeti prilike, da bi ne pozdravila mile cesarice, in ji ne pokazala čuvstva iskrene ljubezni in otroške vdanosti. — Ob 2. popoldne se je začela zbirati mladina s svojim učiteljstvom na Kongresnem trgu, da napravi špalir okoli Zvezde. Ves obširni Kongresni trg je bil gosto zaseden v dvojnih, trojnih vrstah. Vse je bilo v prazničnih oblekah. Mladina je imela na prsih pripete trobojnice, v rokah cvetje in zelenje in majhne zastavice. Krasen pogled je bil to na tisočero množico nežne mladine, ki se je z žarečimi očmi in hrepenečim srcem ozirala proti Šelenburgovi ulici, odkoder se je imela pripeljati cesarica.
Ob '|4 3. popoldne završi ob izhodu Selenburgove ulice kakor zašumi v zelenem logu, ko potegne lahek vetrič po nežnem pomladanskem listju; kakor iz enega grla done vriskajoči pozdravi naše mladine mili cesarici nasproti; šolske zastave se klanjajo, male zastavice vihrajo proti avtomobilu, v katerem se pelje mlada vladarica smehljaje se odzravljajoč na vse strani. Od desne in leve se pomikajo vrste bliže in bliže avtomobilu, kakor bi hotele cesarici zastaviti pot in jo obdržavati delj časa v svoji sredi. Cvetje z vrtov in poljskih dobrav se zgrinja nad cesaričinim avtomobilom, njena pot je posuta s cvetjem in zelenjem, kakor bi se vozila po lepo pisanih preprogah. To je bil prizor, ki ga ne pozabi naša mladina! Kako presrčno ljubka je bila ta patriotična manifestacija lahko sklepamo iz izreka nekega gospoda iz cesaričinega spremstva, ki se je izrazil tako-le: „Udeležil sem se že mnogih potovanj Nj. Veličanstva, a tako spontano enodušno, globokovplivajoče manifestacije, kot je bila ta na Kongresnem trgu, še nisem doživel".
S Kongresnega trga se je peljala cesarica v rezervno bolniščnico v c. kr. obrtni šoli, kjer se je mudila poldrugo uro. Raz-gov ^ala se je z vsemi ranjenci v njih materinem jeziku.
Ob pol 5. popoldne se je odpeljala cesarica na Grad, ogledala si poslopje, grajsko in gozdno kapelo; posebno ji je ugajal lepi razgled z Gradu. Nato se je peljala pod Tivoli, kjer je pohvalila lepe nasade, po Večni poti okrog Rožnika in šla odtod peš na Rožnik ki od tu nazaj v dvorni vlak. Povsod kjer se je vozilo Nj. Veličanstvo, ji je prirejalo prebivalstvo viharne ovacije. Za sprejem se je v imenu
se je prestavila v E., tam je postaja železnice, bo lahko vsak teden šla v Ljubljano; učiteljica F. v G. je dobila šestmesečni dopust zaradi bolezni — hoffentlich wird sie inzwischen heiraten.
Par odbornikov: Upajno!
Nadzornik: Učiteljica H. v J. je stopila začasno v pokoj...
Prvi učitelj: Hvala Bogu, kmalu bomo sami!
Tako teko poročila o kurentnih zadevah še dober četrt ure naprej.
Druga točka dnevnega reda je disciplinarna zadeva učitelja Bogatina v Žalostnem dolu. Ovaden je bil po kaplanu, da se je pri procesiji sv. Reš. Telesa smejal »Marijinim devicam«. Nadzornik predlaga z ozirom na njegovo vzorno dosedanje službovanje, da se mu da samo posvarilo.
Odbornik A: Kaj »Marijinim devicam« se je smejal? Ha ha ha! No, ali je prepovedano smejati se »Marijinim devicam?« Nisem še vedel. Sicer pa, prosim, ali je sploh dokazano, da se je smejal ta nesrečnež?
Oba učitelja: Niti dokazano ni in on trdi, da se res ni smejal.
Dekan: Če pa je to poročal g. kaplan, pa je vendar dokazano!
Odbornik A: Nič ni dokazano. Tu stoji trditev za trditev. Vsaj vendar ni vse res, kar duhovni trde.
Dekan (srdit): Torej duhovniki lažejo? To je preveč, prosim, da se to pro-tokolira, to je žalitev našega stanu!!
Drugi učitelj: Prosim, vsaj ni nihče tega trdil, da lažejo, mi le pravimo, da ta zadeva še ni popolnoma jasna ... Nastane splošno razburjenje. Odbornik A. se smeje, dekan se jezi, drugi učitelj gestikulira, nadzornik pa gleda, kje bo večina... W
Predsednik: Ich bitte, meine Herren, ich bitte sehr!
Kmalu se duhovi pomirijo in sklene se z večino glasov, da treba zaslišati priče, če se je učitelj res smejal. Ubogi učitelj! »Marijine device te bodo pokopale!«
2. Schulbesuchserleichterungen.
Nadzornik potegne s štelaže ogromen konvolut. Vseh navzočih se polasti strah. Dekan gleda na svojo zlato uro in kima z glavo, predsednik si prižge petindvajseto cigareto, prvi učitelj gleda v strop, drugi pod mizo. Odbornik B. k odborniku A. na uho: Ali ste dobili kaj go-
laža? Jaz sem prepozno prišel. Bojim se, da mi bo slabo!
Nadzornik vzame v roko prvo prošnjo in začne z nepopisljivim mirom in vdanostjo v voljo božjo citati:
Slavni cesarski kraljevi okrajni šolski svet! Jaz sem velik prijatelj ljudske šole. Rad bi pošiljal svojega sina Janeza v šolo, toda ker imam dvanajst živine in so pastirji dragi, nimam nobenega, da mi pase in zato prosim: Slavni c. kr. okr. šolski svet dovoli, da moj sin Janez, ki je že 11 let star, dobi dopustnico. Križ. Tone Zarobljen.
Nadzornik: Jaz predlagam, da se prošnji ugodi, in ker vsi odborniki molče, pristavi: Einstimmig!
Druga prošnja:
Slavni ces. kr. okrajni šolski svet! Jaz sem velik prijatelj ljudske šole. Rad bi pošiljal svojo hčerko Miicko v šolo, toda ker imam še razven nje sedem, majhnih otrok, potrebujem jo za pestunjo. Jaz prosim: ces. kr. okrajni šolski svet blagovoli dovoliti, da dobi moja hči, ki je že štiri leta hodila v šolo,dopustnico.
Nadzornik pogleda prav milo po odbornikih: Unbedingt statt zu geben! (vse molči).- Einstimmig!
Zdaj pride na vrsto tretja prošnja, četrta, peta, deseta, trideseta, vse enako narejene po formularu, samo, da ta hoče otroka iz šole, ker je edini, drugi zato, ker jih ima preveč, eden zato, ker je oče bolan, drugi zato, ker je mati bolna, ta zopet, ker je mati umrla, predlaga in sprejme se dovolitev...
Prvi učitelj (prav pohlevno): Prosim gospod nadzornik, dovolite, prosim, res je sicer, da se mora ozir jemati, toda... te oprostitve so protipostavne, kajti...
Drugi učitelj: (smehljaji): Le pusti, le! Pri prihodnji seji izpraznim jaz kar cel razred!
Odbornik B.: Jaz pa predlagam, da se tele zadeve rešujejo kurentno; če je oprostitev po postavi dovoljena, naj se dovoli, če ni, pa ne. Ali ni res?
Odbornik A.: Pametna je ta! Meni se gospod nadzornik kar smili, le glejte kako se trudi, in otroke iz šole rešuje kakor sv. Mihael duše iz vic!
Predsednik: Ich bitte!
Nato teče ta mlin še pol ure naprej in izve se vedno kaj novega. Tako napri-mer iz neke šole par tucatov otrok izpu-

Nj. Veličanstva zahvalil ljubljanskemu županu gosp. dr Ivanu Tavčarju pobočnik grof tfunyady.
Cesar se je odpeljal v soboto, dne 2. t. m. 0b '¡48. zjutraj z avtomobilom iz Ljubljane preko Postojne. Senožeč, Divače in Opčm v Trst. Pov .od so bile za sprejem postavljene čete, ki so se bile udeležile 10. italijanske ofenzive. Cesar je govoril z mnogimi vojaki in častniki, hvalil njih junaštvo in pogum ter delil odlikovanja. V glavnem stanu je podelil poveljniku soške armade generalnemu polkovniku Boroeviču red Ma rije Terezije. Iz Trsta se je odpeljal cesar na Prosek, , čez Komensko planoto v Vipavsko dolino, preko Ajdovščine v Postojno ¡11 odtu se je vrnil v Ljubljano. Vojaštvo in prebivalstvo je z navdušenjem povsod sprejemalo Nj. Veličanstvo.
Po cesarjevem povratku s soške fronte v Ljubljano sta se Nj. Veličanstvi sprehajali nekaj časa pnd dvornim vlakom, kjer jima je prirejala zbrana množica velike ovacije. Ob 9. uri sta se odpeljala cesar in cesarica zopet na Gad, da si v lepem večeru ogle-data lepo ljubljansko okolico.
Cesar in cesarica sta prenočila v spalnem vozu dvornega vlaka na ljubljanskem glavnem kolodvoru. V nedeljo zjutraj ob 7. pa sta se odpeljala skupaj v Postojno, kjer so jih sprejeli najslavnejše z velikim navdušenjem. Po božji službi se je odpeljala cesarica v Trst ter obiskala spotoma več bolniščnic. V Trstu so jo viharno pozdravljali. Cesar se je pa odpeljal iz Postojne preko Št. Petra po vsej Istri v Pulj, kjer je bilo pripravljeno brodovje za slavnosten sprejem.
V	nedeljo ponoči ob 11. sta se vrnili Nj. Veličanstvi v Ljubljano, prenočili tu ter zapustili v ponedeljek zjutraj ob '/45. Ljubljano.
Pri odhodu iz Ljubljane je naročil pre-svitli cesar gosp. deželnemu predsedniku grofu Attemsu, da naj izreče v imenu Nj. Veličanstev ljubljanskemu prebivalstvu zahvalo za lepi sp>ejem in viharne ovacije. O tem je izdal gosp. deželni predsednik sledeči razglas:
Prebivalcem Ljubljane!
Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo naš najmilostljivejši cesar so mi pred Njihovim Najvišjim odhodom blagovolili naročiti, da naznanim prebivalcem deželnega stolnega mesta Ljubljane cesarsko zahvalo za čez vse topli, palriiotični sprejem Njegovega Veličanstva cesarja in Njenega Veličanstva cesarice kakor tudi za izkazane poklonitve.
Njeno Veličanstvo cesarico je zlasti zelo razveselila ginljiva poklonitev šolske mladine na Kongresnem trgu; blagovolili so se tudi izraziti zelo pohvalno o vzornem redu, ki je vladal pri" Njihovih Najvišjih vožnjah po mestu.
V	največje veselje mi je, te Najvišje izjave sporočiti prebivalcem Ljubljane.
Ljubljana, 4. junija 1917. C kr. deželni predsednik: Henrik grof Attems, s. r.
Nepozabni so nam vsem posebno pa še šolski mladini spomini, ko sta bivala cesar in cesarica v naši sredi. Bil je to vesel praznik za ljubljansko prebivalstvo.
Iz Ljubljane sta se odpeljala cesar in cesarica na Koroško, kjer sta obiskala več krajev. Svoje potovanje sta Nj. Veličanstvi zaključili s posetom Predarlske.
ste, ker je v šoli prostora samo za 50 0-trok, obiskuje jo pa 80!
4. Schulbauten. —
O tem poroča g. predsednik sam. Tu izvemo, da je prejšnji glavar, ki je bil le malo časa v Zakotju z veliko vnemo »kot nova metla« začel graditi kar sedem šol naenkrat. Seveda zdaj to počiva. Znano nam je iz prejšnjih sej, kako nekateri župniki šoloobvezne otroke zataje! V neki občini jih je bilo že deset let postavno število, toda župnik jih je zatajil. V drugi fari so šolo že gradili. Pride nov župnik, ustavi delo, zgradi mežnarijo in ponudi eno sobo za šolo. In tako je fara rešena šole za nekoliko let. Izvemo tudi uradno, da v slučaju, če so dani vsi zakoniti pogoji za novo šolo, ima občina moč, da z rekurzi in prošnjami lahko zavleče zidanje najmanj 15 let! Tako skrbi naša vlada za uboge kmete, in jih varuje šol. Mi smo kar ginjeni. Tu zazvoni poldne in gospod predsednik zaključi sejo:
Ich danke Ihnen meine Herren!
P. S. Angelskega češčenja še nismo molili pri seji, to moram po resnici povedati. Pa dolgo ne bo, ko se zgodi še to.
Da ste mi vrlo zdravi!
Slamoštev.
V zadnji številki smo povedali, da so prišli otroci Ciril-Metodovih šol v Trstu v dneh 21. in 22. pret. mes. gostovat v deželno gledališče v Ljubljano, kjer so uprizorili pod vodstvom svojega učiteljstva bajko „V kraljestvu palčkov", ki jo je spisal učitelj teh šol, Josip Ribičič, pevske in glasbene točke pa ji je ugiasbil Ivan Grbec, tudi učitelj teh šol. Veseli nas, da smo mogli o tem gostovanju slovenske Tržaške mladine napisati le pohvalne besede in da smo mogli poročati o popolnem uspehu. Tudi ostali ljubijanski listi niso mogli drugače. Naša kritika, prevečkrat, skoro vedno osebna, strankarska in nestvarna, je bila oo tem, kar so nam uprizorili mladi Tržačani in mlade Tržačanke, vendar končno edma in objektivna; ako tudi na vseh straneh isnrena
—	tega ne bomo sedaj preiskavah I
Na ljubljanskem gledališkem odru smo videli uspeh in sad dela tržaških slovenskih šol, ki jih je ustanovila in jih vzdržuje naša šolska Diužba sv. Cirila in Metoda. Ko bi ne bilo te, bi ne bilo onih dveh predstav v Ljubljani, zakaj po jeziku in duhu nam tuje in sovražno šolstvo bi pogoltnilo tudi te cvetove našega slovenskega življa ob Jadranskem morju, kakor bi jih bilo že pred temi uničilo na tisoče, da jih ni naše slovensko šolstvo v Trstu ohranilo narodu!
Družba sv. Cirila in Metoda stoji v naši kulturni zgodovini zapisana kot rešnica našega naraščaja, ki mu polaga prve, zdrave temelje zavednosti in pogojev, da more vsaka individualnost kot zdravo, krepko drevo razvijati svojo rast, a njega sad uživati domovina. Niti predstavljati si ne moremo, kako mračno bi bilo naše obzorje ob Adriji, ko bi ne imeli tamkaj kulturnih branikov svoje narodne bitnosti! In skoro neverjetno se glasi, da so se kdaj dobili slovenski jezik govoreči in na slovenski zemlji rojeni ljudje, ki so kamenje metali na izvire naše kulturne sile in ki so s strupom peresa in dejanj izkušali ljubezen slovenskih src odtrgati od družbe, ki nam rešuje mladino in našemu narodu leto za letom dovaja toliko mlade, življenja kipeče krvi I Višje ne more planiti tvoja strast, nego da brezobzirno razmahne svojo silo v sovraštvu in uničevanju tebe samega 1 In glejte, že so se črtali obrisi dneva nedolžnih otročičev v slovensko pratiko!
Toda jačja od sovraštva je ljubezen! Ta je stopila preko meje požrtvovalnosti in je iz našega materialnega uboštva pričarala domove naše kulture in priče naše narodne zavednosti, ki stoje povsod tam, koder pohlep tujinstva izteza svoje roke po krvi naše krvi 1 Ob teh domovih se razbija vai domačega in tujega sovraštva, a v teh domovih deluje slovenski učitelj, vanje vro dan za dnevom vrste naših ljubljenih otrok, ki jim je ljubezen narodova dala to, česar niso mogli izprositi beseda, potreba in zakon! Ti domovi so inonumenti aere perennius dejanjske ljubezni poštenih slovenskih duš
—	oni pa so tudi priče našega trpljenja in gladovanja državljanskih pravic ter so končno dokazi, koliko volje, moči in zdravja je v našem življenju 1 —
Oglej se, človeško oko, na vse strani, koder delujejo učilnice Družbe sv. Cirila in Metoda, da vidiš nazorno sliko slovenske kulturne in politiške zgodovine, da spoznaš, kak je bil naš položaj doslej in da se prepričaš, kako smo Slovenci vzlic in vldjub vsemu živeli in se ohranili, in kako hočemo Slovenci po poti kulture in pravice svojemu narodu zagotoviti bodočnost! Neizmerne in neštete so naše žrtve, ki jih je sila razmer in moč usode zahtevala doslej od nas. Pota našemu narodnemu življenju so ravnali tuji elementi, ki so nas tlačili v nižave in na naš račun svojim nacionalnim in politiškim aspiracijam ustvarjati dobo bujnega vzcve-tevanja in razkošnega uživanja, medtem ko smo mi bivali v pomanjkanju in se oteli propada !e z vsem naporom svojih materialnih in moralnih sil! Žrtvovali sma tujinstvu več, nego bi smeli! Kos za kosom je padal od našega narodnega telesa, in če bi ne imeli svojega šolstva in svojega učiteljstva, bi danes stalo na potujčeni zemlji okleščeno, posušeno drevo, ki mu je treba le zadnjega udarca tuje sekire, da trešči po tleh 1 — Toda svoje mladine, kakršne majhen odstotek so v onih dneh gledali Ljubljančani, ne damo nikomur! Naša je po rojstvu in srcu, od ljubezni vsega naroda je ohranjena svojim materam, cd te ljubezni je zopet rojena, in naša ostane, ker imamo pravic> do nje zaradi tega, ker smo jo mi rodili, ker so jo naši učitelji vzgojili, ker so jo naša srca zaklenila vase in ke. jo hoče imeti — naša bodočnost!
Kletve se izpreminjajo v blagoslov. Ko so udarili po Cirilmetodariji s klevetami, je zaječala materinska ljubezen v skrbi in protestu: Nikar ne podirajte, kar imamo najlepšega! — Odzval se je ves resnično slovenski svet in je podvojil svoj narodni davek. Ustanovljen je bil tako vir izdatkom za dobo, ko je huda sila sedanjih dni pritisnila z vso vehemenco na nas in reklami-
rala zase vse naše moči. Bili smo vendar enkrat pametni gospodarji, da smo si nabrali zaloge v bogatejših letih za sedanje težke čase. A tudi v teh dneh krvi in umiranja ni ugasnila ljubezen do naših šol. Ceio z bojišč prihajajo darovi zanje; celo tam, kjer vlada sovraštvo in smrt, plamti do slovenske šolske miadine ljubezen, rojena v zavesti, da ona izpolni nastale vrzeli, da iz nje zraste novi rod — lep po duši, jak po telesu, ki ga oborožuje in usposablja vzgojno in od vojne vihre nemoteno delo naših šol za borbo življenja, posvečenega od kraja do konca sreči in blaginji naroda - gospodarja na svoji zemlji!
Gostovanje tržaške slovenske šolske mladine je bilo pozdrav in zahvala vsem, ki z ljubeznijo v duši ali z orožjem v roki čuvajo last dedov, da jo kot najdražjo dediščino ostavijo mlademu rodu, ki zareže v našo zemljo globoke brazde novega življenja 1 Vsi Cirilmetodarji smo poklicani, da ob ustvarjanju nove dobe prinesemo vsak svoj delež, da se vsi postavimo v službo domovine, zakaj pot naše zgodovine se izteka z Gosposvetskega polja in drži nanje nazaj!
Lepota proseva skozi žalost sedanjih dni: ta lepota je naša deca! In blagor njemu,- ki se spleta ob njem, cesarski kroni enako, ljubezen njenih src, pretkana z biseri hvaležnosti in veselja! Tako ovenčan je tudi slovenski učitelj. In to mu je zadoščenje in ponos!
1S
Dne 13. maja t. 1. se je vršil v tržaškem „Narodnem domu" občni zbor politiškega društva „Edinosti". Poleg drugega so govorili na tem občnem zboru zavedni tržaški Slovenci tudi o tržaškem slovenskem šolstvu. To vprašanje posebno zanima tudi nas, zato o njem obširnejše poročamo.
Tajnik dr. Ivan M. Č o k je povedal v svojem poročilu to:
Te prilike — to so bili razni poseti društvenih deputacij pri cesarskem namestniku — smo tudi uporabili, da smo gospoda cesarskega namestnika informirali o svojih zahtevah in željah, zlasti pa o svojih potrebah na šolskem polju,
Mestna uprava je prevzela v svojo upravo slovenski šolski vrtec pri Sv. Ivanu, a pted par dnevi je ustanovila novega pri Sv Vidu v mestu. Na intervencijo vodstva političnega društva je pričela mestna občina tržaška pogajanja z Družbo sv. Cirila in Mttoda v Ljubljani zaradi prevz^tja njenih tržaških šol v svojo lastno režijo. Žal se doslej še ni posrečilo doseči v tein končnega aispeha; toda poudariti je treba z vso odločnostjo, da tvoii ta točka še vedno ena glavnih naših zahtev; naj se odpravi krivica, da morajo Siovenci v tem mestu, v srcu Evrope, biti brez svojih ljudskih šol, od-nosno da si jih morajo sami vzdrževati 1 To breme nam mora odvzeti občina ali država !
Zaradi vojnih dogodkov, ki so se odigravali v neposredni bližini mesta goriškega sta se morala premestiti iz Gorice slovenska gimnazija in slovensko učiteljišče. — Posrečilo se je doseči, da so se zaposlovalni tečaji obeh zavodov premestili v Trst. Žalibog ni uredba v teh zavodih tako popolna in ne tako na višini, kakor bi to odgovarjalo potrebam, zato pa upamo, da se to v dogled-uem času — vsaj pred pričetkom prihodnjega šolskega leta — temeljito popravi, za kar naj skrbe poklicani činitelji.
O priiiki poklonitve ene gori omenjenih deputacij pri g. namestniku je g. namestnik obljubil poskrbeti vse potrebno za skorajšnjo otvotitev slovenskih vzporednic na tukajšnji c. kr. obrtni šoli; po zagotovilu gospoda namestnika je v ta namen že vse pripravljeno. Žalibog se ta prepotrebna šola, ki se je imela otvoriti že z začetkom šolskega leta, ki se zdaj biiža svojemu koncu, še ni otvorila. Zaupamo pa, da se obljuba, podana nam po gospodu cesarskem namestniku, izpolni vsaj pred pričetkom prihodnjega šolskega leta.
Šolske zahteve nasproti vladi in občini so bile doslej med prvimi našimi narodnimi zahtevami v Trstu. S tem večjim zaupanjem smo pričakovali njih uresničenja od strani občine, odkar je bila zaradi razpustitve tržaškega občinskega sveta uprava tržaške občine poverjena posebnemu cesarskemu komisarju. Postopanje gosp. cesarskega komisarja je po našem prepričanju pri upoštevanju naših upravičenih zahtev ubralo veliko prepočasen tempo. Žal smo se tudi v tem pogledu varali v svojih nadah. Zakaj, kakor že zgoraj poročano, doslej od občine razen enega prevzetega in enega na novo ustanovljenega otroškega vrtca nismo dosegli nič.:sar. Morda bo z izpremembo na vodilnem mestu uprave občine združena tudi v tem pogledu izprememba na bolje.
Tekom zborovanja se je dotaknil šolskega vprašanja tudi društveni predsednik dr. Josip Wilfan, rekoč:
Ce pogledamo v bližajočo se nam težko bodočnost, se moramo zavedati, kaka bo v tej bodočnosti eksistenca vsakega našega posameznika in naše skupnosti, da bo odvisna edino le od uveljavljenja naših zahtev. Saj smo celo čuli, kako v gotovih krogih govore o potrebi neke notranje kolonizacije, da bi se naseljevali na naših tleh tuji elementi, dočim pa morajo naši lastni rojaki s svojih domačih tal v najoddaljenejše kraje. Da, sedaj živimo v času, ko je najnujneje potrebno, da se našemu narodu omogoči dostop do lastnih šol, do javne uprave ter se mu da tako življenjska možnost, da kolikor mogoče popravi težke rane, ki mu jih je zadala vojna. Treba je, da nas država prizna kot enakovreden živeij, ki je težko trpe! po vojni, ki je bil že pred vojno v takem položaju, da ga je vojna morala težko zadeti, in ki preboli težke posledice vojne le tedaj, če dobi sredstva, da si popravi ta položaj. Treba nam je, da nam dajo šole, v katerih se ne bodo vzgajali samo duhovniki, odvetniki in uradniki, temveč bo riaš narod dobival v njih tudi ono strokovno izobrazbo, na podlagi katere bo lahko nastopal kot trgovec, obrtnik, kot proizvajalni živeij v teh bogatih pozicijah. Vsega tega pa ne dosežemo, če nas država ne prizna kot domačega življa, če nam ne
prizna enakovrednosti in enakopravnosti. *
Tržaškim Slovencem želimo ob njih vztrajnem in idealnem kulturnem prizadevanju in žrtvovanju najpopolnejših uspehov na čast in v korist vsemu slovenskemu narodu !
Nekatere avstrijske dežele so podelile za 1. 1917. ljudskošolskemu in strokovnemu učiteljstvu vojne draginjske doklade v sledeči izmeri:
Na Dolnjem Avstrijskem.
Pri razdelitvi doklad so razdelili uči-teljstvo v štiri razrede, in sicer dobi učiteljsko osobje z letno plačo
I. razr. II. razr. III. razr. IV. razr.
	K	K	K	K
do ne vštet. 1600 K	240	348	420	540
od do nevštet.				
1600 „ 2200 K	240	39 i	504	660
2200 „ 2800 „	324	564	696	876
2800 „ 3600 „	408	684	852	1056
3600 „ 4800 „	480	816	1020	1224
4800 „ 6400 „	552	924	1128	1368
Doklade se računijo od temeijne plače prištevši starinske in osebne doklade brez stanarine. K temeljni plači se prištevajo tudi one doklade, za katere se zvišujejo učiteljske plače v smislu regulacijskega zakona z 1. 1914, ki ga izvršujejo in je v veljavi, četudi še ni sankcioniran.*) V I. razredu so neoženjeni učitelji in vdovci brez otrok; v II. razredu so oženjeni učitelji brez otrok in vdovci z 1 otrokom; v
III.	razredu so oženjeni učitelji z 1 ali 2 otrokoma in vdovci z 2 ali s 3 otroci; v
IV.	razredu so oženjeni učitelji z več nego 2, in vdovci z več nego 3 otroci. Oženjeni učitelji z več nego 4 in vdovci z več nego 5 otroci dobe za vsakega otroka nad tem številom letnih 60 K.
Na Zgornjem Avstrijskem.
Deželni odbor zgornjeavstrijski je napravil nov regulacijski zakon, ki je v veljavi od 1. aprila letos. Tu so navedeni samo poviški v primeri s prejšnjimi dohodki. Začasni učitelji z izpitom učiteljske vsposob-ljenosti ali brez njega dobe 200 K. Učitelji II. in I razreda, nadučitelji in strokovni učitelji: neoženjeni 400 K, oženjeni 600 K, z več nego 2 otrokoma 800 K. Ravnatelji meščanskih šol 300, 500, 700 K Stanarina se zviša za vsak krajevni razred za 5°|0, računi se od nove temeljne plače prištevši doklade.
Na Salcburškem.
Neoženjeni učitelji 320 K, oženjeni 400, z več nego 2 otrokoma 600 K.
*) Tudi deželni zbor kranjski je bil sprejel leta 1914. šolski zakon z regulacijskim načrtom, toda vlada ga zaradi ostrih določil v disciplinarnem zakonskem načrtu in zaradi nekaterih drugih določil, ki nasprotujejo državnim osnovnim in državnemu šolskemu zakonu, ni mogla predložiti v Najvišjo sankcijo. Ako-ravno so v tem zakonskem načrtu prav pičlo določene učiteljske plače za tedanje — redne čase, so vendar prosile kranjske učiteljske organizacije, da naj podeli deželni odbor učiteljstvu vojne draginjske doklade vsaj v oni višini, ki jih določuje imenovani zakonski načrt. Pa vse zaman! Na opetovanc vloge in intervencije se deželnemu odboru niti vredno ne zdi, da bi odgovoril. — Čuli smo pred nekaterimi tedni, da se vrše pogajanja med naučnim ministrstvom in deželnim odborom, da bi ta v smislu lex Lampe popravil zakonski načrt, a zadnje dni se sliši, da so pogajanja padla v vodo.

Na Štajerskem.
Glej „Učiteljskega Tovariša" z dne 9. marca št. 5., kjer smo navedli vojne dra-ginjske doklade za ¡štajersko učiteljstvo v letu 1917.
Na Koroškem.
Podučitelji in podučiteljice 180 K. Učiteljsko osobje V. plačilnega razreda, stopnja a) 200, b) 300, c) 400 K Učiteljsko osobje IV. in III. plačilnega razreda, a) 250, b) 450, c) 560 K. Učiteljsko osobje II. plačilnega razreda in strokovno učiteljstvo III. plačilnega razreda a) 260, b) 520, c) 650 K. Učiteljsko osobje 1. plačilnega razreda in strokovno učiteljstvo II. in I. plačilnega razreda a) 300, b) 600, c) 740 K. Stopnja a) vsebuje neoženjene, b) oženjene z ne več nego z 2 otrokoma, c) oženjene z več nego
2	otrokoma.
Na Češkem.
Učiteljsko osobje z zrelostnim izpriče-valom 140 K. Neoženjene učiteljske moči 180 K, oženjene brez otrok 210, z 1 otrokom 250, z 2 otrokoma 300, s 3 otroci 350, s 4 otroci 400, s 5 otroci 500, s 6 in več otroci 600 K.
Na Moravi.
Začasno učiteljsko osobje z zrelostnim izpričevalom 100 K. Neoženjene učiteljske moči in vdovci brez otrok 180 K- Oženjeni brez otrok 240, z 1 ali 2 otrokoma 340, s
3	ali z več otroci 400 K-
Na Sleškem.
Začasno nameščeni 200, stalno nameščeni 400 K. Učiteljske žene dobe 40°|0 draginjske doklade, vsak nepreskrbljeni otrok 15°|0, prvi otrok učitelja vdovca pa 25«|o.
Kaj pa na Kranjskem ?
Vsaka učiteljska oseba, bodisi oženjena, bodisi neoženjena, začasno ali stalno nameščena, dobi po 80 K, in vsak nepreskrbljeni otrok do 18. leta svoje starosti po 20 K dvakrat ali trikrat na leto, kakor sta ravno pri volji deželni glavar dr. Ivan Šušteršič in stolni kanonik msgr. dr. Evgen Lampe.
Iz drugih dežel še nismo mogli dobiti zanesljivih podatkov.
Na i strani zapravljajo deželni denar, na dragi pite stradati ljudsko učiteljstvo.
„Edinost" piše po graški „Tagesposti" med drugim tudi to-le: „Ob priliki odhoda kranjskega odposlanstva k poklonitvi cesarju je deželni glavar izbral udeležnike čisto svojevoljno in je pri tem seveda popolnoma prezrl sovražne mu pristaše stranke. Nasprotno pa je, takorekoč v nagrado, povabil k udeležbi celo vrsto velikih in majhnih trabantov, ki so mu ostali zvesti, tako da se je z nekaterimi zastopniki ostalih strank vred vseh skupaj odpeljalo na Dunaj trideset gospodov. Dasiravno se skoraj vsi udeležniki odposlanstva nahajajo v dobrih gmotnih razmerah in bi bili mogli stroške znamenite vožnje lahko pokriti iz lastnih sredstev, jim je vendar naknadno deželna blagajna izplačala nad 400 K kot prispevek k stroškom. Več udeležnikov, med njimi zastopniki ve-leposestva, so deloma vrnili deželnemu glavarju nakazani znesek, deloma ga dali v dobrodelne namene, večina udeležnikov pa je obdržala denar, vsled česar je imela dežela nad 12.000 K izdatkov. To neumestno zapravljanje deželnega denarja vzbuja nezadovoljnost in ogorčenje po vsej deželi".
Najhujše pa vre med učiteljstvom, ker vidi kako bahato se nagrajajo najdebelejši in najtesnejši prijatelji deželnega dvorca, med tem ko isti krogi brezbrižno in malomarno gledajo, kako hira od dne do dne učitelj, ta ubogi trpin zaradi pomanjkanja na vsem, kar je za najskromnejše življenje neobhodno potrebno. Neštetokrat smo že klicali v tem listu na odpomoč, ker vidimo, da stoji učiteljstvo na robu propada. Ne le da so učiteljske plače mnogo manjše nego plače tistih uradnikov, ki imajo z učiteljstvom enako predizobrazbo, temveč so tudi draginjske doklade, ki jih dovoljujejo dežele učiteljstvu, pravi beraški darovi v primeri z uradniškimi draginjskimi dokladami, četudi vojna draginja vse enako tlači in mori Kaj bo s šolo, ki ji je vojna že itak vsekala globoke rane, če pritira pomanjkanje učiteljstvo do obupa ?! Nihče ne more trditi, da so to pretrde in pretirane besede I Le pobrigajte se malo in poglejte v uči teljske družine in prepričali se bodete, da govorimo golo resnico. Sila je prikipela do vrhunca ! Zato se vzdramite, merodajni krogi! Gorje vam, ki se vas tiče ta klic, če se ne vzdramite! Domovina širša in narod naš
vas bo klical na oster odgovor, ker mu v kali dušite pogoje kulture !
„Deželne finance so urejene" in blagajne polne, kar nam svedoči opisani slučaj.
Avstrijski državni ii.
Dne 30. maja je imel avstrijski državni zbor svojo otvoritveno sejo. V tej seji se je zbornica konstituirala. Za predsednika je bil izvoljen nemški nacionalec dr. Grofi. Zanj so glasovali: nemški Nationalverband, krščanski socialci in nemški socialni demokrati, Slovani so oddali prazne glasovnice. Nato se je izvršila volitev podpredsednikov in zapisnikarjev. Najvažnejše iz te seje je izjava, ki so jo podali Čehi, za preustroj habsburško-lotarinške monarhije v zvezno državo svobodnih in enakopravnih narodnih držav, in Jugoslovani za združenje vseh pokrajin, kjer bivajo Hrvati, Slovenci in Srbi pod žezlom habsburško-lotarinške monarhije. Nemški „Nationalverband" in krščanski socialci so podali protiizjavo.
Z veseljem in polni najboljših nad v veselejšo in srečnejšo našo bodočnost moramo še poročati, da so na prvi seji državnega zbora solidarno nastopili vsi jugoslovanski poslanci združeni v lepem „Jugoslovanskem klubu", ki šteje danes 33 članov, ker manjkajo 4 poslanci. Za predsednika kluba je bil izvoljen dr. Korošec, za podpredsednika dr. Laginja. Združitev naj bo trajna in uspeh ne izostane.
Druga seja državnega zbora je bila dne 5. junija. Na dnevnem redu je bilo poročilo o predlogih poslovniškega odseka glede spremembe poslovnika. Sklenjen je bil prehod v podrobno razpravo V podrobni razpravi je stavil Čeh dr. Frante predlog, da se morajo v bodoče sprejemati vsi govori dobesedno v uradni stenografični zapisnik. Zbornica je predlog v poimenskem glasovanju sprejela z 203 proti 183 glasovi. Ta sklep je velike važnosti, ker je prvi poraz programa ponemčenja države. Nenemške stranke so nastopile na tej zgodovinsko važni seji v lepi slogi in solidarnosti.
Graje vredno pa je, da je manjkalo na nenemški strani 70 poslancev, med temi se je absentiral tudi naš tovariš poslanec Jaklič, ki pa je bil vselej prisoten v deželnem zboru kranjskem, ko je bilo treba glasovati zoper zvišanje učiteljskih plač.
Iz Zagreba.
V Zagrebu je začel začetkom junija izhajati nov hrvatski list „Narodna zastika". Imenovani list bo prinašal vse naredbe, ki se tičejo vojnih vdov, sirot in invalidov. List bo tednik.
Hrvatski jezik na Hrvatskem — erwünscht! Ravnateljstvo kopališča Lipik išče v nekem nemškem listu poslužnike in pri pominja, da je poznavanje hrvatskega jezika — erwünscht. To se pravi: če zna tudi hrvatski, dobro; če pa ne zna, tudi ne škodi! V opravičenem ozlovoljenju vprašuje osješka „Hrvatska Obrana": Kateri jezik je tisti, ki bi se mora! brezpogojno znati, Herr Direktor? Interesantno bi bilo vedeti, v kakem jeziku govore mnogoštevilni gostje s tujinsko upravo ? 1 — Tako vprašanje bi mogli staviti tudi glede marsikaterega zdravilišča, letovišča ali kopališča na slovenski zemlji. Ali nekega drugega vprašanja, ki ga stavlja „Hrvatska Obrana", ne bi smeli mi staviti, ker tako daleč nismo še dospeli do gospodarstva na svoji zemlji. Vprašuje namreč: „A kaj delajo tamošnje oblasti? Ali se ne interesirajo za to, da bi se zadostno respektiral karakter dežele in naroda, kateremu služijo, a tned katerim se oni tujinski ljudje šopirijo in — žive od njegovih žuljev?!" Taka aprostrofa na oblasti bi bila sicer morda opravičena tudi za naša slovenska tla, vendar je ne pišemo, ker bi se nam potem le smejali, češ, ali ste naivni?!
Učni tečaji za hrvatski jezik na Dunaju. V palači dunajske eksportne akademije se vršijo učni tečaji za hrvatski jezik. Tečaj traja od 10. aprila do konca junija letos. Poučuje se vsak ponedeljek in četrtek od V27. do 8. ure zvečer.
Srednješolske vesti.
Dne 31. maja t. 1. je umrl v Ljubljani v 75. letu svoje starosti vpokojeni gimnazijski profesor gosp. Vinko Borštner. Pokojnik je služboval mnogo let na ljubljanski gimnaziji. Vnetemu in vestnemu učitelju bodi blag spomin ! Duh se je omračil prof. na goriški realki Tabaju. Bival je sedaj kot begunec v Ljubljani.
Kranjske vesti.
—r— Iz c. kr. mestnega šolskega sveta. O zadnji redni seji c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 22. maja 1917. smo prejeli sledeče poročilo: Potem, ko pred sednik konštatuje sklepčnost in otvori sejo, poroča zapisnikar o kurenlnih, iz predsedstva izza zadnje seje rešenih stvareh in se poročilo vzame na znanje. Zapisnik zadnje seje z dne 27. marca 1917. se odobri brez ugovora. Za razpisano službo stalne učiteljice na mestni nemški dekliški šoli v Ljubljani se poda terno - predlog. Na znanje se vzameta poročili o nadzorovanju mestne nemške dekliške šole in pa zasebne dekliške osemrazrednice ljubljanskega šolskega ku-ratorija v šolskem letu 1916/17, ki se predložita c. kr. deželnemu šolskemu svetu. Odobri se načrt slavnost vladarskega na stopa Njiju Veličanstev cesarja Karla I in cesarice Zite, ki se ima dne 21. junija 1917. na vseh ljubljanskih javnih in zasebnih, ljudskih in meščanskih šolah kar najslo-vesneje praznovati in je načrt predložiti c. kr. deželnemu šolskemu svetu. Na znanje se vzame uradno poročilo o pomožni akciji podaritve obutvi ubožni šolski mladini v šolskem letu 1916/17. in sklene se naprositi Upravni odbor dnevnih zavetišč za revno šolsko mladino, da prevzame skib za to pomožno akcijo tudi v prihodnjem šolskem letu 1917/18. Izreči je zahvalo vsem onim faktorjem, ki so k tej tako uspeli akciji denarno ali pa stvarno pripomogli Na znanje se vzame poročilo o konštituiranju in o do sedanjem poslovanju odbora za učiteljsko aprovizacijo v Ljubljani, ki bo svoje opravilo na tem polju nadaljeval, in je izreči pismeno zahvalo za dosežene jako zadovoljive uspehe g. deželnemu glavarju in deželnemu odboru. Na znanje se vzame splošno poročilo o nadzorovanju poučevanih slovenskih ljudskih šol v šolskem letu 1915/16. in pa poročilo o voditeljskih konferencah istih šol v šolskem letu 1916/17. Obe poročili je s priloženimi zapisniki vred predložiti c. kr, deželnemu šolskemu svetu. Potem se, ker se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi seja.
—r— Iz ljudskošolske službe. Za su-plentinje so nameščene: Ljudmila Koroščeva na Bledu, Marija Ušeničnikova v Št. Vidu pri Vipavi, Josipina Blumauerjeva v Stu-denem, ker je obolela učiteljica Marija Dolgan - Carli, Kristina Rogarjeva na Dobrovi, ker ima učiteljica Karolina Hannova zaradi bolezni dopust; učiteljici Angeli Ju-rečičevi je poverjeno začasno vodstvo ljudske šole v Štrekljevcu.
—r— Učenke c. kr. rudniške ljudske šole v Idriji so priredile veselico in pri tej nabrale prostovoljnih doneskov 20 K za „Rdeči križ".
Štajerske vesti.
—š- Ekskurendne šole na slovenskem Štajerskem so: Kal (Dol pri Hrastniku)*, Lokave (Loka pri Zidanem mostu), R a v-n e (Šoštanj) in Š o k a t (Gornjigrad).
— š— Obrtne nadaljevalnice — pri klopljene ondotnim Ij. šolam — imajo leta 1917. nastopni kraji na slov. Štajerju: Brežice, Laški trg, Ljubno, Mahrenberg, Ormož, Sevnica, Slov. Bistrica ok., Slov. Gradec, Šmarje pri Jelšah, Št Jurij ob j. ž., Trbovlje, Vojnik, Vransko, Vuzenica, Zgornja Polskava in Žalec.
—š— Vpokojenim nčlt. osebam gre
po odredbi dež. šol. sveta štaj. drag. do-klada za 1. 1917. tudi tedaj, ako začasno poučujejo kot substituti.
—š— Učit. vpokojenci v Celju. Danes živi v Celju 13 ljudskošolskih vpokojencev in sicer 9 učiteljev ter 4 učiteljice.
—š— Razpisovanje izpraznjenih učit. služb. Tisto se še ne bode vršilo, kot slišimo iz Gradca. Deželni odbor, torej instanca, ki vso zadevo financira, je za to, a dež. šolski svet pa — ne . . . Mislimo, da zadeva, ki se je v drugih kronovinah že uveljavila, bi bila na Štajerskem pač tudi mogoča. Je pač spet učiteljstvo prizadeto !
—š— Premeščena je stalna učiteljica v Novi cerkvi pri Ptuju, Marija Pa v losi če v a v tisti lastnosti na ljudsko šolo pri Št. Andražu v Leskovcih.
—š— Odlikovanja štaj učiteljev zaradi posebnih zaslug ob podpisovanju vojnih posojil. Vojni križec 3. vrste za civilne zasluge so dobili nadučitelji: J o s. Č o n č v Jarenini, Ivan R o b n i k v Št. Juriju ob. Pesnici, Jo s. Svetlin v Poli-čanah, Jo s. Wesiak v Hajdinu ter učitelj Franjo Zacherl v Ljutomeru. — Pri-znalne dekrete finančnega ministrstva pa so prejeli nadučitelji: J o s. Čeh v Št Jerneju pri Konjicah, Simon Gajšek v Dobrovi, Vinko Jug v Podovi, Franjo Kocbek v Gornjem Gradu, Karel Kotnik v Selnici, Martin Lah v Laporju,
*) Ime šole, od koder se e. i. oskrbljuje.
Franjo Lor-ber v Braslovčah, Franjo Pirkmaier v Framu, Franjo Praprot n i k v Mozirju, Ivan Pušenjak v Šmihelu nad Mozirjem, Lovro Seraj-11 i k na Prihovi, Ivan Tomažičv Tinjah, Mihael V a u h n i k pri Sv. Marku niže Ptuja, Jos. Z e m 1 j i č pri Devici Mariji v Brezji, Franjo Zupančič pri Sv.^Ru-pertu nad Laškim ter učitelja Ivan Čeh pri Sv. Marjeti blizu Ptuja in Milan Vole v Trbovljah.
—š— Državnim uradnikom so se draginjske doklade z nova zdatno zvišale. Prav! — Graška „Pädagogische Zeitschrift" z dne 30. maja t. 1. pravi: „Stališče človeštva in pravičnosti zahteva, da se ljudskemu učiteljstvu takoj ter v tisti izmeri te doklade povišajo", — Soglašamo ter pričakujemo, da bode naša organizacija tozadevno storila vse potrebno!
»wni'—imiiw» 111 IIIIIIIIIIIIII imiHMii » n n» jiwjjuaiataawjattaassa«
Goriške vesti.
—g— Učiteljstvu goriškega šolskega okraja izplačajo drugo polovico vojne draginjske doklade za 1. 1917. dne 1. julija 1.1
—g— Odlikovanje..Tovariš Fran Belin, učitelj v Soči, ki služi pri vojakih že od začetka vojne in je bil' težko ranjen, je odlikovan s srebrno svetinjo drugega razreda.
—g— Anglež v Brdih Vojni poročevalec „Timesa" John Carriage je bil na soški fronti in poroča, da je bil tudi v Brdih med Slovenci ob stari italijanski meji. Nemalo se je začudil, prišedši v Brda, da sliši jugoslovanski dialekt. Govoril je z Brici in zvedel, da so že od pamtšveka tu in da je to čisto slovenska zemlja, da od Krmina proti severu ni niti enega Italijana, ampak so samo Slovenci, in v Gorici so slovenski napisi in slovenska imena. On je mislil seveda, da je tod vse italijansko, ker so italijanski listi toliko pisali o neodrešenih bratih. Imponirali so mu slovenski Brici, ki ponosno izjavljajo, da so Jugoslovani, in je vedno čul le domačo njihovo govorico sredi toliko italijanskih vojakov. Opisuje jih kot priden in bistroumen narod, ki zna porabiti tudi vsako kupčijsko priliko. Zaradi tega je prišlo mnogo denarja v Brda, in reči je treba, da se ljudem ne godi slabo. Koristna je Brdom naprava raznih cest in železnic, in na novo so morali pobeliti vse hiše, ker je poletni čas nevarnost za kako nalezljivo bolezen. Ta snažnost daje krajem še lepše lice. V cerkvi je videl Anglež, kjer ni duhovnika doma, kako je pred zbrano občino kakor v časih pradedov molil sivolasi starec, kar je bilo posebno ganljivo.
Tržaške vesti.
—t— Tržaška „Edinost" je priobčila iz našega zadnjega uvodnika, kjer govorimo o avtonomiji narodov, daljši ekscerpt, da pokaže s tem, kako se Slovenci, ki ljubijo svoj narod in mu žele gotove bodočnosti, strinjajo s čuvstvi in nazori naprednega slovenskega učiteijstva, in da je razvideti iz teg'' kako pravilno pot hodi to naše učitel' ,cVo. Nas samo iskreno veseli, da seznanja tržaško glasilo širšo javnost z naini. Ko bi nas vsi prav poznali, bi nas tudi vsi prav sodili!
—t— Brez naslova in brez komentarja. V „Edinosti" čitamo: V nekem tukajšnjem zavodu obstojita slovenski in neslovenski oddelek. Sedaj pa doznajerno, da vlada v slovenskem oddelku najlepši red, da so otroci mirni in zadovoljni in se tako lepo doseza namen zavoda. V onem drugem oddelku pa je zmešnjava in vznemirjenj med otroki — celo jok je med njimi — ker otroci ne razumejo njih., ki so jim poverjeni v varstvo in vzgojo 1 Ni treba nika-kega nadaljnjega pojasnjevanja, ne komentarja. Le eno besedo pravimo: boj proti naravi ne more donašati blagoslova !
—t— Gostovanje tržaške slovenske mladine s Ciril-Metodovih šol v dneh 21. in 22. maja t. 1. v deželnem gledališču v Ljubljani je tudi v materialnem pogledu uspelo sijajno. Vseh dohodkov oba večera je bilo 3259 K 80 vin., stroškov pa 972 K 60 vin,, torej je ostalo čistega 2287 K 20 vin., ki so jih prireditelji nakazali dobrodelnim in vojno-pomožnim svrham. Ta izdatni znesek moramo pripisati v. dobro požrtvovalnemu delu slovenskega tržaškega učiteijstva! To je opravilo svoje posle popolnoma zastonj, v največjem delu celo na svoje stroške — iz ljubezni do stvari same! Zato so izdatki na račun obeh predstav tako majhni. — Povedati moramo, da so Ljubljančani našo mladino najljubeznivejše sprejeli in bogato pogostili ter storili vse, da ji ostanejo dnevi ljubljanskega "gostovanja v neizbrisnem spominu. Prestolica slovenska, naša bela Ljubljana, je s svojo pestro, cvetočo okolico, s svojimi bujnimi nasadi in prelepimi izprehajališči napravila na mlade tržaške Slovence in Slovenke najpovolj-
nejši vtisk. Od ust do ust se razlega sedaj sama pohvalna beseda, a mlada srca prekipevajo radosti in sreče! Čuti je tudi vzklike materialne barve: „Ah, kako dobro in bogato smo se najedli!" — Kdor ve, kako skopi so grižljaji kruha večine naših tržaških otrok, ta umeje tudi ta izraz veselja! Oni, ki niso bili deležni te harmonije dušnih in telesnih užitkov, jih srečnikom niso nevoščljivi, ampak si žele biti tudi sami kdaj prisotni ob tolikih dobrotah, Naj se slej ali prej izpolnijo njihove želje! Slovenskemu našemu učiteljstvu pa, ki je zamislilo to gostovanje ter ga brezhibno in najuspešnejše izvedlo, bodi izrečena hvala in priznanje!
„ —t— „V kraljestvu palčkov", Levstik in Župančič. O gostovanju tržaške slovenske mladine v Ljubljani je priobčil tudi ljubljanski „Slovenec" daljšo oceno, ki jo je spisal in podpisal prof. Adolf Robida. Ocena go-gori, da je igro spisal Levstik, ne pa Zupančič, ker je formalna, ne pa umetniška. Vsekakor je hotel gospod ocenjevalec v svojo recenzijo položiti iskro duhovitosti, ki pa je — ne da bi zažarela v namišljenem učinku — ugasnila v vprašanju: Kaj imata Levstik in Zupančič opraviti z gledališko igro? Niti eden niti drugi ni napisal nobene gledališke igre, torej stoje Ribičičevi Palčki izven Levstikove formalnosti in Župančičeve umetnosti, zakaj z merilom otroških pesmi ni presojati gledališke igre, četudi je napisana za otroke. To je ravno tako, kakor bi hotel botanik po rožici, ki sem jo vzgojil v lončku na oknu svojega stanovanja, presojati sosedov cvetičnjak! Treba je torej umerjenosti tudi tam, kjer kličemo duhovitost na pomoč, ako želimo povedati nekaj posebno originalnega! Sicer pa niso Levstikove otroške pesmi zgolj formalno lepe, nego oklepa forma premnogo umetniške krasote. Na slavo enemu ne smemo vsega druzega zametati! — V ostalem pa je Robidava kritika strogo stvarna, zato simpatična, dasi ni v njej besedice o šolah Družbe sv. Cirila in Metoda. Ali se je to zgodilo namenoma ali slučajno — tega ne vemo.
Ilirske vesti.
—i— Hrvatski jezik v Istri. Puljski „Hrvatski list" piše: Pred par meseci je pričel državni pravdnik v Pazinu dostavljati sodiščem svoje predloge v nemškem jeziku. Pri tem se zdi, da so njegovi predlogi tudi za stranke, a ne samo za preiskovalne sodnike. Upamo, ker je opustila vlada misel o oktroiranju državnega, oziroma posredovalnega jezika, da nam prizanese tudi državno pravdništvo z oktroaji. To se razume, da vlagajo sodišča na državnem pravdništvu svoje predloge v deželnih jezikih. To je tudi prav in zakonito.
nem imenu! Kaj bi neki rekel kritik, ki bi brez „šolmaštrskega" dela bržkone ne znal ne pisati, ne brati, ko bi namesto „šolma-štrski" zapisali „farški" in ko bi mu namesto učitelja postavili pred oči duhovnika z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnih?... Proti takemu psovanju in zasmehovanju bi prav tako opravičeno protestiral, kakor moramo danes protestirati mi, odločno ugovarjajoč taki rovtarski ma-niri pavšalnega psovanja in ironiziranja! Mislimo, da nam bo to z ozirom na svojo stanovsko čast in na svoje dobro ime tudi dovoljeno! Pustimo vsakemu stanu, kar mu gre po delu in poklicu, predvsem pa ne žalimo njegove časti! Mi zase si to odločno prepovedujemo vsakomur nasproti! Nekateri „kritiki" mislijo, da so res kritiki, če natrpajo svoje uboštvo s psovkami in za-smehljivkami, hoteč nas bržkone prisiliti, da naj tudi take ptiče spoznavamo po njih petju ! Toliko bolj obžalujemo tako „kriti-kovanje", če se utihotaplja v resen list, kakršen je „Dom in Svet!" Gospodje, ne pomaga nič: Est modus in rebus! Zasmehovati svojega stanu in svojega dela ne dovolimo nikomur več! Kakor boste posojali, tako vatH bomo vračali! Računi med nami naj bodo čisti! —
Učiteljska beda. Upokojen učitelj nam piše: Kaka beda je zavladala med nami, naj Vam kaže moj slučaj. Že tri mesece sem ozbiljno bolan. Pisal sem okrožnemu zdravniku že štirikrat, naj me pride pogledat, ko se popelje skozi našo vas, kar se navadno večkrat zgodi. Eskulapa ne-marljiv učenec se je že parkrat peljal skozi našo vas, prišel pa k meni ni, odgovora tudi ni dal na moja pisma. Kaj ne, to Vam je vesten zdravnik! Morda si misli, uboga učiteljska para lahko brez zdravniške pomoči umre, saj nima denarja! Sporočil sem slučaj okrajnemu glavarstvu in deželnemu odboru, pa ni odziva. Zdaj se zatekam na pomoč v javnost. Morda pouče merodajni krogi neusmiljenega Samaritana, da bo vedel, da ima vsak stan svoje dolžnosti. Z deželno bolnico tudi ni nič, ker je v sedanjem času prenapolnjena. A še nekaj! Glede živil mi tu tudi hudo prede. Ljudje imajo, a ne dajo živil niti za denar! Ce pojde tako dalje, preti mi pogin za lakoto. Žalostno, a resnično ! Naznanil sem tudi to stvar glavarstvu, a brez uspeha! Taka je usoda učitelja, pionirja prosvete!
—	Da se povrnem k prvemu slučaju, dostavljam še to. Glede zdravniške pomoči si moramo učitelji pomagati sami. Res, stroškov za zdravniške obiske zmore malokateri izmed nas. Zdravniki, ki bi zdravili brezplačno, iz golega usmiljenja, so pa bele vrane*). Zato bi morali imeti „bolniško blagaj.no", v katero bi učitelj plačeval gotov znesek na leto. O potrebi bi pa dobival brezplačno zdravniško pomoč in zdravila. Če je to pri delavcih mogoče, zakaj bi ne bilo pri nas? Ali bi ne kazalo naši „Zavezi" ustanoviti bolniško blagajno? —
Turški jezik kot učni predmet v višjih razredih ljudskih šol v Nemčiji. Narodni zastopnik v hesenskem deželnem zboru poslanec Henrich je stavil predlog, naj se pozove državna oblast, da se uvede turški jezik kot neoblegatni predmet v višjih razredih ljudskih šol v Nemčiji. Utemeljevaje svoj predlog je trdil Henrich, da so razlogi zanj jasni, če se pomisli, v kako tesno in živahno trgovsko zvezo bo stopila po vojni Nemčija s Turčijo, ko bo drdral vlak iz Be-rolina v Bagdad in odtod po Tigrisu in Schatt-el - Arabu do obali perzijskega morskega zaliva.
f Anton Svetina. Dne 31. maja 1.1. je umrl po daljšem bolehanju v 68. letu svoje starosti v Pliberku na Koroškem g. A n t. Svetina, c. kr. notar. Rajni je prej 10 let služboval na Vranskem, od koder je imel tudi svojo ženo Poldiko, sestro soproge našega tamošnjega tovariša, nadučitelja Iv. Kramarja, iz ugledne obitelji Šentakove. — Pokojni Svetina je v prvi dobi svojega moštva deloval kot ljudski učitelj
—	bil je rodom koroški Slovenec — ter se je šele pozneje poprijel juridičnih študij. Bil je splošno priljubljen zaradi svoje lju-domiiosti in plemenitega svojega značaja.
—	Bodi mu ohranjen tudi med nami blag spomin!
prevelike zahteve na učence. Navadno je tvarina za eno celo šolsko leto previsoko vzeta. Najdemo pa tudi rastlinske Ornamente, ki so namenjene učencem 5. razreda, ki pa delajo še težave manj nadarjenim učencem 8. razreda. Nemec pravi o takem postopanju : „Es wurde über das Ziel geschossen. Drugi nedostatek je ta, da so risbe (vzorci) izdelani v premajhni meri. Če tudi te risbe ne dobe učenci v roke, je marsikatera tudi za učiteljevo oko premajhna in vsled tega tudi premalo razločna, tako — da jo le težko porabi pri risanju na šolski deski, zlasti velja to za rastlinske Ornamente, ki jih učenci ne morejo risati brez učiteljevega navodila na tabli. Ako pogledamo starejše risarske predloge, n. pr. „H er d ti e, Vorlagenwerk für den Elementarunterricht im Freihandzeichnen, 60 Blätter in Folio. 24 Blätter Farbendruck" ali pa „Petrina, Polychromie — Ornamentik des klassischen Altertums" — se ne moremo preveč naču-diti natančnosti in dovršenosti posameznih risb. To pa največ zaradi tega, ker so izvršene v primerni velikosti. — Pred leti je tudi enketa ljubljanskih učiteljev sestavila podroben učni načrt za risanje. Veseli nas, da se je prof. Sucher pri izdaji svojega dela tudi oziral na to. Ker je pa o tem delu „Učit. Tovariš", že objavil oceno, omejiti se hočemo le na kratko opazko, ki je v oceni izostala. Avtor nam prav lepo razlaga, kako lahko vspešno porabimo otročje risbe izpredšolske dobe pri šolskem pouku. Jako dobro so tudi izpeljane vporabe iz risanja po naravi, tako n. pr. izvajanje orna-mentov iz oblike jabolka, čebulje, kladiva, škarij in raznih listov. Oblikoslovne obravnave, se nam pa zde nekoliko preobširne, ker učitelj za tak pouk nima dosti časa na razpolago.	, —1—
Krepki in nepravilni nemški glagoli. Sestavil Pavel Novak. Iz knjige: „Nemška slovnica za samouke". 4. izdaja. Založila Katoliška Bukvama. V Ljubljani 1917. — Oblikoslovje nemškega krepkega in nepravilnega glagola nudi često težkoče tudi onemu, ki se je že prilastil v nemščini temeljne slovniške pojme. Zato bo ponatis tega oddelka iz splošno priljubljene „Nemške slovnice za samouke", ki je ravnokar izšla že v četrti predelani izdaji, dobrodošel vsakemu, ki si hoče utrditi svoje znanje tega važnega poglavja iz nemške slovnice. Knjižica je namenjena kot učni pripomoček v višjih razredih ljudskih šol, kjer manjka učnim knjigam za nemščino takega pregleda. Z njim bo olajšan trud učitelju in učencu. Koristila bo pa tudi nižjim razredom naših srednjih šol, predvsem tam, kjer za nemški pouk ni uvedena Končnik-Fonova knjiga. Glagoli so navedeni v nedoločniku, kateremu sledijo temeljne oblike, te so: 1. in 2. oseba sedanjikova, 1. oseba preteklega časa v določnem naklonu in 1. oseba preteklega časa s pomožnikom „habe" ali „bin". V manjšem tisku so v oklepaju dodane naj-navadneiše izpeljanke (sestavljenke, pridevniki, samostalniki), kar olajša spominu u-čenje besednega zaklada. — Cena ponatisu na lepem papirju s širokim robom za opombe je le 40 h.
Razgled.
Ministrska kriza na Ogrskem. Na
Ogrskem je odstopilo Tiszovo ministrstvo. Nj. Veličanstvo je poverilo sestavo novega kabineta grofu Maricu Esterhazyju.
Nemški otroci na Ogrskem. Posamezni ogrski komitati bodo v počitnicah prevzeli v oskrbo več tisoč otrok iz Nemčije. Komitat Krasso - Szoreny jih vzame 300, mesto Sibinj takisto 300.
„Rane v katoliški cerkvi". Don Petne v Splitu je izdal knjigo z vsebino: I. Farizejstvo. II. Klerikalizem. III. Celibat. Razpečevanje knjige je ustavljeno, in cerkvena oblast je suspendirala Petriča za 8 dni od maše, ker je dal knjigo tiskati brez dovoljenja ordinariata.
Saksonska proti Jezuitom. Kakor znano, je bil na Nemškem razveljavljen državni zakon, ki prepoveduje naseljevanje Jezuitov. Saksonska vlada je v Zveznem svetu glasovala proti razveljavljenju in ne bo odpravila lastne, v saksonski ustavi se nahajajoče prevovedi, naseljevanju Jezuitov. Tako je sporočil naučni minister Beck saksonskemu deželnemu zboru, poudarjajoč, da ostane ozemlje saksonske kraljevine Jezuitom tudi vbodoče prepovedano.
Vojvoda Putnik, bivši vrhovni poveljnik srbske armade, je umrl v Niči. Vojvoda Putnik je bil rojen leta 1847. v Kragujevcu. 10 let je bil načelnik srbskemu generalnemu štabu. Reorganiziral je srbsko armado. Svetovna vojna ga je presenetila v Avstriji, a z dovoljenjem cesarja Franca Jožefa I. se je smel vrniti v Srbijo. Po porazu Srbije je bežal v Italijo in sedaj umrl v Niči.
Nemške stranke v Avstriji prihajajo do spoznanja, da je „Nationalverband" pod vodstvom W o 1 f f a in Hummerja doživel poraz za porazom, da je konec nje-
govi politični veljavi v parlamentu in da bi bilo razbitje „Nationalverbanda" sploh najboljša pomoč za nemško veljavo v parlamentu. Seve da bi bilo treba postaviti Wolffe in Hummerje z Doberniggom vred na suho.
Hrvatski ban baron Skerlecz odstopil.
Dne 8. t. m. je podal hrvatski ban baron Skerlecz demisijo, ki jo je cesar sprejel. Baron Skerlecz je sicer rojen Hrvat iz ple-menitaške rodovine, a vzgojen je v madjar-skem duhu. Padel je zato, ker je padel isti, ki ga je naredil za hrvatskega bana — grof Tisza.
Grški kralj Konstantin se je odpovedal
prestolu v prilog svojemu sinu Aleksandru. Kralj Aleksander je bil rojen leta 1868; vlado je prevzel po svojem očetu leta 1913. Posebno se je odlikoval kot vojskovodja v balkanski vojski. Kraljica je sestra nemškega cesarja in to ga je menda najbolj oviralo, da ni nastopil proti nam. Korespondenčni urad poroča, da je prišel v Solun bivši francoski minister J o n a r t in da je imenovan za vrhovnega komisarja Grške: Prvotno je bil določen za francoskega poslanika v Atenah. Ker je imenovan za nadko-misarja jamstvenih velesil, lahko odločno nastopa v imenu vseh zveznih vlad.
Ministrska kriza na Španskem. Infan-terijski obrambni odbor v Barceloni je 1. junija izročil ondotnemu kornemu zapoved-niku spomenico, v kateri je zahteval, naj vlada tudi v armadi pravičnost in enakost. V izvršitev tega namena so izvolili poseben odbor. Toda člani so bili aretirani in začelo se je proti njim sodno postopanje. Obrambni odbor je na to v omenjeni spomenici izjavil, da je vsa armada sklenila izreči spoštljivo, da hoče izpolniti vse svoje dolžnosti, a s pogojem, da bodo aretovanci takoj izpuščeni in dobe zopet svoje službe ter da se ne zgode nikake represalije. Dalje želi armada, da se ji naj posveča več dobrohotnosti in da naj se oficielno prizna odbor kot zastopnik armade. Armada je prosila za dogovor tekom 12. ur. Ta korak je provz-ročil_ministrsko krizo. — Ministrsko krizo na Španskem pripisujejo zahtevi infante-rijskega brambnega sveta, da mora vlada neizpremenjeno odobravati njegove sklepe. Vlada je smatrala to kot neznosno nasilje ter je odstopila. Kralj je hotel Garciju Prietu poveriti zopetno sestavo kabineta, ta pa se je zahvalil. Zato je bil Dato poklican v palačo. Nato je prevzel sestavo novega kabineta.
Protinemška gonja na Norveškem.
Berlinski filharmonični orkester je nameraval prirediti v Kristijaniji pod vodstvom slavnega nemškega dirigenta Nikischa vrsto koncertov. Norveško časopisje je pričelo proti tej prireditvi divjo gonjo in končno je policijsko ravnateljstvo v Kristijaniji koncerte sploh prepovedalo, češ, da se je bati nemirov, če pridejo nemški umetniki v Kristijanijo. Nemški poslanik je po nalogu nemške vlade proti temu postopanju norveške policije protestiral, toda norveška vlada je protest kratkomalo odklonila. Kakor znano, so nameravali prirediti nemški Fil-harmoniki nedavno svoje koncerte v zapadni Švici. Tudi tam se je namera ponesrečila ter niso mogli dobiti niti v Ženevi, niti v Lausanneu nobene dvorane.
Posvetovanje Poljakov v Stockholmu. „Nowa Reforma" poroča iz Berolina: V Stockholmu je bil otvorjen te dni poljski kongres, ki se ga je udeležila cela vrsta odličnih poljskih zastopnikov iz vseh poljskih krajev: politiki, publicisti, dostojanstveniki, posestniki, člani poljskega državnega sveta. Na dnevnem redu čakajo rešitve ta-le vprašanja: — 1. Ali naj se združi Poljska z Rusijo ali s centralnimi državami, ali naj se osnuje kot popolnoma samostojna država ? — 2. Ali naj bo Poljska monarhija ali republika? — 3. Če monarhija, kje izbrati vladarja ? — 4. Ali naj se zadovolji Poljska samo z ozemljem bivše Kongresne Poljske, ali naj se zahteva združitev vsega poljskega ozemlja, ki je bilo dosedaj pod Rusijo, Avstrijo in Nemčijo ? — 5. Kako naj se uredijo finance nove države, ali naj se v tej zadevi prosijo za pomoč nevtralci? — 6. Rešitev gospodarskih vprašanj, predvsem obnovitev onih krajev, ki je je opu-stošila vojska.
„Južna Avstrija". Praška „Union" piše: Dočim zahteva nemško - narodni program, naj bi se na severu države kraljestvo k>eško razdelilo v. kakih 15 okrožij, ki naj bi sprejela funkcije namestništva in deželnega odbora, in bi radikalna smer hotela kar odpraviti namestništvo in deželni zbor, jim je pa na jugu na potu eksistenca blizu čisto slovenske vojvodine Kranjske. Ali, tu se ne da nič doseči ne z delitvijo, ne z zaokroževanjem. Med 520.700 Kranjci avstrijskega državljanstva je summa summarum 27.905 Nemcev. Med 11 političnimi okraji nima niti eden nemške večine, še celo nekdanja kočevska deželica izkazuje dvetretjinsko — slovensko večino! Edino le kočevski sodni okraj ima nemško dvetretjinsko večino: 13.921 Nemcev proti 4689 Slovencev. Zato so Nemci presedlali in so mesto delitve
„Solmaštrski!" V „Domu in Svetu", št. 5,-6, čitamo na strani 184. oceno tovariša Pavla Flereta mladinske knjižice „Avstrijska slava v prvih dneh svetovne vojne". Pod kritiko je' podpisan France Bevk. Preko te Bevkove „kritike" bi šli prav lahko na dnevni red, da ni čisto brez potrebe zapičJ vanjo gospod kritik žela zasmehljivosti ! Piše namreč: Glavna hiba, mislim, pa je, da je (spis) skozi in skozi nenaraven, narejen, „šolmaštrski". Ko sem ga bral, mi je vedno stal pred očmi učitelj z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnah ... To „šolmaštrsko" psovko bi si kritik prav lahko prihranil, ker so že davno minuli tisi i časi, ko je smel vsakdo nemoteno brusiti ostrino svojega jezika ob našem pošte-
ICnjilevBiosi.
Dodatek k A, Sičevi oceni prof. Su-cherjeve metodične knjige „Das Zeichnen in der Volksschule". Nekatere pomanjkljivosti novejših risarskih navodil. Glavna napaka je pač ta, da avtorji stavijo
*) Bele vrane res, a nahajajo se vender! Zgled: Pisec teh vrstic je bil pred nekaj meseci pri dr. Globočniku v Kranju. Zdravnik mu je med drugim nasvetoval, naj ne je preveč kruha. Smehljaje povem zdravniku, da bi ga rad jedel, če bi ga le imel. „Kruha nimate?" se začudi doktor. ,,Nad mesec dni ga že nisem jedel!"" — Ko sem hotel plačati, pripomni vrli mož: „Pustite to, jaz imam dovolj denarja, a učitelju, pionirju prosvete, ne računam ničesar, ker poznam njegove razmere!" — Čast in slava takemu zdravniku! — P. s.
izvedli nekako — konia:acijo. Na nekem zborovanju v Beljaku je vsenemški profesor dr. Angerer iz Celovca konstruiral nekako južno Avstrijo, ki naj bi Slovence majori-zirala in vrhu tega zsgc to vil a Nemcem direktno zvezo z Jadranskim morjem ! V ta namen naj bi se iz Koroške, Kranjske in Primorja sestavila nova krortovina, v k.nteri naj bi bili Slovenci — majcrizirani, krr bi tvorili le 48 odstotkov prebivalstva. Pri vsem tem načrtu pa se zamolčujeta dve dejstvi: da je na tem ozemlju poleg Slovencev še 10 odstotkov Hrvatov in bi bila dena slovensko - hrvatska 58odstotna večina, dočim bi nemško prebivalstvo tvorilo le 25 odstotkov, torej četrtino! K temu bi pnšlo še 17 odstotkov Italijanov. Sicer pa je obseg te »južne Avstrije" identičen s kraljestvom Ilirskim do leta 1848., ki mu je bila Ljubljana glavno mesto. Torej tudi po tej ne bi dosegli namena in ne bi nič izpre-menili na dejstvu, da so Slovenci in Hrvatje, ki posiedujejo zvezo med državo in morjem! Ves načrt je le nov dokaz, kako so Nemci brez pomislekov, ko jim gre za to, da bi druga plemena potlačili! Ali so taki projekti koristni za državo, to jim je povsem brezpomembno, da se le doseza skrajno nacionalni namen. In pri tetn imajo še pogum, da se hočejo kazati kot najpoklica-nejše branitelje države!
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene.
Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
NaMa slovenska hranilnica!
Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
HranšEnica In posojilnica „»JglSeSJ-skega konvikfa" w Lj&n&Slasii
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 31. maja 1917 K 131.616-07
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od '/nij. do '/26. ure popoldne.
Št. 246-6, 1917.
Razpis službe.
Hum (Ormož) III razred, mešana ljudska šola, II. krajevnega razreda, služba učiteljice s prosto sobo.
Redno opremljene prošnje do 28. junija 1917 na kraj. šolski svet na Humu.
Okrajni šolski svet Ormož,
dne 29. maja 1917.
Predsednik.
Naročajte in širite naš list!
r. z. z o. j.
OelcOTm.1 rs>.č-o-33. štev. 12.336.
Zadružnik našega denarnega zavoda postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K, se mora takoj polno vplačati. Posebno se priporočajo ti deleži kot osnovne glavnice učiteljskih društev. Deležne vloge se obrestujejo po 5°/o.
Vstopnine se enkrat za vsekj plača 2 K.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsacega, ako tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4>/2°/o-Obrestovanje se pričenja dvakrat na mesec in sicer: 1. in 16. dne vsacega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebn' kredit po jako ugodnih pogojih. Posojila dovoljuje načelstvo. Načelstvene seje so vsako 2. in 4. delavno soboto v mesecu. Zadruga plačuje na željo za svoje dolžnike premije ter tudi posreduje pri zavarovanju.
Vrača se po spodaj navedenih nac.nih. Vsakdo si lahko izbere način vračila po svoji osebni potrebi in po svoji plačilni zmožnosti.
Vsacih 100 K posojila se vrača po načinu:
mesečnih rokih	rokov					rok	
A V 12 in	sicer 11	à	9 K	_	h,	12.	4 K 73 h
B „ 18	17	»	6 *	—	»	18.	3 . 56 ,
C „ 24	23	»	4 »	50	»	24.	4 „ - „
D „ 38	37	»	3 »	—	V	38.	— * 66 „
E „ 46	45	»	2 »	50	»	46.	1 , 81 „
F „ 60	59	V	2 „	—	Ti	60.	- „ 70 „
G „ 70	69	V	1 ,	75	7)	70.	1 „ 42 „
H „ 85	84	y>	1 »	50	V	85.	1 , 26 „
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 20 h v pisemskih znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se na odgovarja.
Dopise je naslovljati edino na zadrugo, ne na posamezne člane načelstva. Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in vsako soboto, od "a5. do
'/,6, ure popoldne.
Velecenj. učiteljstvo opozarjamo na zbirko pesmi, ki so izšle v „Učiteljski tiskarni". To je lepa Engelbert Ganglova knjiga
„Moje obzorje44,
ki se dobiva po vseh knjigarnah, kakor tudi v „Učiteljski tiskarni". Cena lično vezani knjigi je 3 K. Po pošti 20 h več.
Naj bi ne bilo učiteljice in ne učitelja, ki bi ne imel v »voji knjižnici te lepe knjige.
je imela vlog koncem leta 1916.....K 55,000.000 —
hipotečnih in občinskih posojil.....„ 30,600,000 —
rezervnega zaklada.......... 1,500.000 —
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
4
0
0
večje in nestalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5 °/0, izven Kranjske pa proti 5v4 % obrestim in proti najmanj l0/° oziroma V/« odplačevanju na dolg. V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
p
1
I
1 P
ï |
Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem v Ljubljani,
plačuje vdovam društvenikov letno po 200 K pokojnine do smrti, ozir. za dobo vdovstva, sirotam po očetu letnih 50 K, sirotam po očetu in materi pa letnih 100 K vzgojnine do izpolnjenega 18. leta. Ud ni na znača na leto za neoženjene po 12 K, za oženjene po 20 K, pristopnina pa tolikokrat po 2 K, kolikor let je star tisti ki pristopa.
Pristopnina se lahko vplača v 4 nepretrganih polletnih obrokih. Pravi ud postane šele po preteku dveh let od vplačila prvega roka pristopnine. Kdor umrje v dobi provizorija, se stroški povrnejo. Prošnji za sprejem je treba pridejali rodovinski izpiseh in zdravniško izpričevalo. Sprejet more biti le kranjski učitelj.
U OI ITI ^tikovo oglje in drva od enega vagona naprej.
Prosim za ponudbe. — Plačilo naprej.
trgovec z oglfem in drvami
T U S T. Centrala : Via Zaccarîa 3. TRST.
t?
■
Ali ste že pridobili mladinskemu listu ^Zvonček novega naročnika?
..¡'-■S
"nJfKSS
aanerrs■«wwaga'.'jwiwjt(Hj»jtWB• rasasaBsasp««3«*»s3sr<B»'»s»«KMK*«¿-t»jr^^^'-reiBsaasHamii'iiiiiiii imam HLH»
fpg _. m

Učitelis
¥
reg. zadr. z omefeno zavezo	Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča davnim kraj. šolskim svetom in cenj. učiteljstvu v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol uporabo itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko sp&dajočih tiskovin.	V zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO".
a

L-ssi*3fi:jKm,T** «Kwsaaw.t» » txaak