4 Odkritje črne človeške ribice (Proteus anguinus parkelj) je posledica niza na- ključij, povezanih z razkritjem ene od največjih ekoloških nesreč v Sloveniji. Semiška tovarna Iskra Kondenzator- ji je namreč med leti 1962 in 1984 z nevestnim odlaganjem odpadnih kon- denzatorjev in kondenzatorskih olj v okoliških vrtačah dolgoročno one- snažila zaledje izvira Krupe z izjemno strupenimi polikloriranimi bifenili (PCB). Javnost je za zastrupljeni izvir po večletnem prikrivanju izvedela šele leta 1984, ob načrtovanju zajetja izvira Krupe za belokranjski vodovod, odziv domačinov pa je ostal eden od mejni- kov v naši okoljski zavesti. Kljub večletnemu programu sanacije je PCB že zdavnaj odtekel v obsežni jamski sistem, od koder se, ujet v sedimentu, še danes sprošča v podzemlju daleč najizda- tnejšega izvira v Beli krajini. Leta 1988 je Marko Aljančič zapisal, da bo Bela krajina žejna zrla v idilično Krupo, analize Marka Pezdirca pod mentorstvom Borisa Buloga Trideset let od odkritja črne človeške ribice Besedilo: Gregor Aljančič in Lilijane Bizjak Mali (2011) pa kažejo, da se stanje še vedno ni izboljšalo. Pose- bej prizadeti sta populaciji dveh dolgoži- vih jamskih živali – bele človeške ribice (Proteus anguinus anguinus) in jamske školjke kuščerjeve kongerije (Congeria kusceri). ODKRITJE 18. OKTOBRA 1986 Za oskrbo Bele krajine je tako ostal le še izvir Dobličice. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU je leta 1986 dobil nalogo, da razišče, od kod in koliko vode tu sploh priteče iz podzemlja. Med večdnevnim čr- palnim poizkusom so gladino tega obrha (40 m široko okroglo izvirsko jezero) zni- žali za dva metra. Tako so lahko natanč- neje izmerili tako njegovo vodnatost kot tudi povezanost s sosednjimi izviri, na koncu pa predlagali varovanje celotnega hidrografskega zaledja izvira Dobličice. Ni pa naključje, da je nenavadno žival opazil prav Andrej Mihevc, krasoslovec širokega razgleda. Trenutek odkritja je opisal v reviji Proteus (49/8, 1987): »18. oktobra [1986] je bila gladina vode po tretjem dnevu črpanja v obrhu že za okrog 1,8 m nižja od prvotne. Struga je bila suha do pregrade kakih 30 m nizvodno. V tem suhem delu struge je na dnu že omenjeni izvir. Iz dela struge, kjer je za pregrado zastajala voda, je proti njemu mezel droben potoček. V njem sem med kamenjem in mahom našel več rakov in rib, med njimi tudi veliko ščuko, ki je hotela plavati proti toku, a je bilo vode pač premalo. Na istem mestu, kakih 8 m nizvodno od izvira, je delavec geološkega zavoda Mirko Kordič opazil temno podolgovato živalco, ki se je skrivala med kamni v kak prst globoki vodi. Sprva sva menila, da je jegulja, potem pa sva opazila še noge in zunanje škrge. Nobenega dvoma ni bilo več, bila je prava človeška ribica nenavadno temne, skoraj črne barve. Živalco sem previdno ujel in jo dal v staro lončeno posodo, ki sem jo našel v strugi. Medtem ko sem ribico odnesel, so delavci stikali naprej po suhi strugi. Pri tem so v vodi izvira v strugi opazili še tri temne proteuse. Na vprašanje, zakaj jih niso ujeli, so odvrnili, da je ena ujeta ribica Trenutek odkritja, 18. oktober 1986. (foto: Andrej Mihevc) 5 dovolj, ostale naj v miru živijo naprej.« Izjemna najdba v enem od najbolje raz- iskanih koščkov kraškega podzemlja na planetu je bila popolno presenečenje, morda še najmanj zaradi črne barve oseb- ka. Temno zagorele primerke bele člove- ške ribice (Proteus anguinus anguinus) je po dolgotrajnih poplavah Planinskega polja našel že kustos ljubljanskega mu- zeja Henrik Freyer leta 1836. Nobena od teh živali pa ni imela dobro razvitih oči, kot naj bi jih z gojitvijo na svetlobi vzgojil razvpiti dunajski eksperimental- ni biolog Paul Kammerer. Njegovih poiz- kusov, vključno s trditvijo o živorodnosti človeške ribice, kasneje ni uspel ponoviti nihče in veljajo za potvorjene. Na fotogra- fijah njegovih zmajčkov z očmi so vseka- kor bele človeške ribice … Kako se torej črne človeške ribice še ločijo od belih že na videz, je zapisala Lili Istenič v reviji Proteus leta 1987: »Že na pogled kratki gobec, rep in noge ter nenavadno razvite oči so tehtne razlike pri črnem močerilu v primeri z navadnim; škrge in repna plavut pa so dobro razvite in na zunaj ne kažejo razlik.« Vse ugotovitve, pa tudi dvomi, so temeljili na eni sami živali, še ne povsem odrasli samički. Borisu Sketu je šele leta 1991 uspelo nabrati dovolj živali, da je skupaj z nizozemskim herpetologom Pimom Arn- tzenom to izjemno populacijo človeške ribice leta 1994 lahko opisal kot lastno podvrsto Proteus anguinus parkelj. Tudi kasnejše genetske raziskave Špele Gorič- ki (2006) so potrdile nepričakovano oz- ko sorodnost črnih in belih sosed v Beli krajini. Šele z visoko specifičnim razliko- vanjem med okoljsko DNK bele in črne populacije pa smo končno dobili vpogled v nedostopni podzemni habitat na njuni meji: le tam sta ti dve populaciji res v sti- ku, morda sta že samostojni vrsti. Več o rezultatih v članku na http://www.nature. com/articles/srep45054. ZAKAJ JE OGROŽENA? Črno človeško ribico najbolj ogroža one- snaževanje podzemne vode, ki narašča z intenzivnim kmetijstvom in neureje- no urbanizacijo neposredno nad njenim jamskim habitatom. Uporaba pesticidov in fitofarmacevtskih sredstev na njivah in v vinogradih ni prilagojena ranljive- mu kraškemu okolju. Andrej Hudoklin iz novomeškega Zavoda RS za varstvo na- rave opozarja na prekomerno uporabo Izvir Dobličice leta 1986. (foto: Marko Aljančič) Črna človeška ribica. (foto: Gregor Aljančič) 6 digestata oz. biognojevke kot brezplačne- ga gnojila na kmetijskih površinah. Petro- lova bioplinarna na Lokvah pri Črnomlju letno proizvede okrog 25.000 ton tega odpadka; večino ga nekontrolirano raz- vozijo po Beli krajini, ugotavlja Društvo Proteus – okoljsko gibanje Bela krajina. Magdalena Aljančič je rekonstruirala onesnaženost habitata v času odkritja in ugotovila trikratno povečanje nitratov in fosfatov v podzemni vodi (1987: 2014). Boris Bulog s kolegi spremlja povečano raven nitratov, fosfatov in drugih onesna- žil v izviru na Jelševniku, izmerili pa so vi- soke koncentracije arzena v koži črne člo- veške ribice ter cinka in arzena v njenih jetrih. Skoraj je že pozabljena deponija livarskih peskov v eni od vrtač za Jelšev- nikom, kamor so jih pripeljali iz tovarne Belt. Deponijo so kasneje delno sanirali: prekrili s plastjo ilovice in začasno omeji- li izpiranje v izvir, grožnja onesnaženja pa ostaja v okolju. SEDEM NOVIH LOKALITET ČRNE ČLOVEŠKE RIBICE, A MANJ UPANJA ZA PREŽIVETJE Črne človeške ribice so bile po prvih 29 letih raziskovanja znane iz štirih izvirov (oz. šestih, če izvire v Jelševniku obravna- vamo kot tri ločene lokalitete), domnev- no območje razširjenosti vrste pod Ko- čevskim Rogom pa je ocenjeno na 30–50 km2, sodeč zgolj po zapletenem hidrogeo- loškem zaledju. Ta prostorsko, gotovo pa tudi številčno izjemno redka populacija je največji biser naše jamske biotske razno- vrstnosti. Prav zaradi ozke razširjenosti pa jo za vedno lahko izbriše že lokalno onesnaženje, ki lahko hkrati zastrupi pi- tno vodo za vso Belo krajino. Da bi lahko načrtovali učinkovite varstvene ukrepe, moramo najprej natančneje poznati nje- no razširjenost. Pri črni človeški ribici res šteje vsak dodatno odkriti izvir, čas pa teče. Razen globokega sifona, iz katerega izvira Dobličica, nam podzemeljski habitat vrste ni dostopen. Toda z inovativnimi moleku- larnimi metodami bomo lahko nekoliko obšli problem nedostopnosti kraškega podzemlja. Peter Trontelj, Valerija Zakšek in sodelavci z Biotehniške fakultete za- ključujejo projekt, v okviru katerega bodo ocenili velikost populacij in priporočili metode prihodnjega monitoringa. V Jamskemu laboratoriju Tular (Društvo za jamsko biologijo) pa smo s sodelavci razvili »forenzično« metodo za iskanje okoljske DNK človeške ribice v podze- mni vodi, ključna strokovnjaka sta Špela Gorički in David Stanković. Molekularne sledi vrste smo prvič našli celo v nekaj izvirih v Črni gori. Leta 2015 smo s tem orodjem ugotovili, da se črna človeška ribica skriva za petimi dodatnimi izviri v Beli krajini, še dva pa smo našli s klasični- mi metodami (eno so odkrili tudi učenci Osnovne šole Komandanta Staneta Dra- gatuš Žan Maljevac, Kevin Požek in Nina Rogina, ob pomoči domačinov, v okviru uspešne raziskovalne naloge). Čeprav smo ob 30-letnici skoraj podvo- jili število znanih lokalitet, pa je teh 11 (oz. 13) izvirov omejenih na manj kot 3 km2. Žal se je areal razširil na kmetijsko izjemno obremenjeno ravninsko območje plitvega belokranjskega krasa, zaradi če- sar ugotavljamo, da je črna človeška ribica veliko bolj ogrožena, kot smo domnevali do sedaj. Zdi se, da ekološka katastrofa, ki je za mnogo generacij uničila izvir Krupe in posledično razkrila črno človeško ribi- co, ni postala opomin za upravljanje z ran- ljivim kraškim okoljem, temveč le še odda- ljen spomin na retorično vprašanje, ki ne nagovarja le Belokranjcev: »Ali je krupska klofuta dovolj močna, da se zbudimo iz ekološke otopelosti?« (Dušan Plut, 1985). Varstvo črne človeške ribice in njenega habitata 30 let po odkritju je bilo rdeča nit 2. mednarodnega posveta SOS Proteus (Črnomelj, 10.–11. december 2016), ki je ob obletnici povezal več kot 70 strokov- njakov s področij raziskovanja in varstva človeške ribice in jamske favne, krasoslov- ce, nevladne organizacije in zainteresira- no javnost. Posvet je organiziral Jamski laboratorij Tular (Društvo za jamsko bi- ologijo) v sodelovanju z Občino Črnomelj in Društvom Proteus v sklopu projekta Invazivke nikoli ne počivajo: Ozavešča- nje in preprečevanje negativnega vpliva invazivnih vrst na evropsko ogrožene vr- ste (v partnerstvu s Herpetološkim dru- štvom – Societas herpetologica slovenica in Slovenskim odonatološkim društvom, s finančno pomočjo Ministrstva za okolje in prostor iz programa. Ob tej priložno- sti smo se zahvalili profesorjem Borisu Sketu, Borisu Bulogu in Dušanu Plutu za njihov dragocen prispevek k raziskovanju ter varstvu črne človeške ribice in belo- kranjskega podzemlja. ANEKDOTA Domačini so črno človeško ribico poznali že od nekdaj, le do naravoslovcev ta vest ni nikoli prispela. Gotovo so našli živali, ki so jih visoke podzemne vode odložile na poplavljenih travnikih, ali pa so primerke videvali zgodaj zjutraj na izvirih, kamor so še pred desetletji vodili napajat živino. Eno od takšnih zgodb nam je povedal Stanko Majerle (rojen 1953), domačin iz Jelševni- ka, ki je črne človeške ribice že kot otrok večkrat pobiral po travniku in jih nosil na- zaj v izvir. Leta 1963 je kot tretješolec pri pouku povedal, da je videl »črno« človeško ribico. Učiteljica ga je okregala pred celim razredom, prepričana, da je žival zamenjal s pupkom ali celo martinčkom – človeške ribice so vendar bele! Ni si več upal opore- kati, od takrat je bil raje tiho ... Več o ranljivosti človeške ribice v krat- kem dokumentarnem filmu SOS Proteus (https://youtu.be/9PrxfFgnSVM). Bela krajina od Krupe (levo) do Dobličice (desno). (foto: Gregor Aljančič) Bolje razvite oči črne človeške ribice. (foto: Gregor Aljančič)