Tone Pavček 884 ZGODBA Zgodba telesa, pisana v sladostrastnem jeziku prve osebe, tistem, ki išče dvojino, se ustavlja, kleca, počiva v lastnem nesorazmerju. Porabila je zanos in svežino prvinskih besed, zgubila ritem in rimo v použitih stavkih, opustila živi sedanjik. Preteklost se veča; v njej sta z vročino golota poletja in s pticami v prsih majnik. A zgodba telesa traja. Dobiva nove poteze v vse krajših odlomkih, v vse bolj pogostih ločilih. Vendar ostaja kot tempelj. Hram svete zaveze, ko so se mili angeli vanj naselili. In telo diha, osvobojeno teže, s tišino pred zimo in s tiho, poslednjo toplino duše. ČAKANJE V kotu polprazne kavarne sedim kakor včasih sredi dima in dvomov in rim in mislim: Morda pa še ni kasno, da pride deklica v modrem z neugaslo svetilko angela, morda pa je še čas za čudež, ko se naenkrat zasveti v nas božje in stopi skoz vrata s cvetjem mili trenutek za pesemvzetje. TIHA SOZVOČJA Morda še ni kasno za vero v še eno možnost, v upanje, da se morda zgodi tako po kmečko, kot pade dež na izsušeno zemljo, tako po otroško, kot se v sanjah zaspi, tako po človeško, kot se rodi novo bitje, da pride svetla skrivnost v temoto noči kot amen na koncu molitve. Morda še ni kasno. In je še zmeraj vredno čakati. Godota. Angela. Deklico, v modrem nekoč. Ali kar samo življenje, ki je medtem nezavedno in nezamudno odteklo v noč... in predme postavilo čašo s plehko težo spominov in pramen, ozko, tenko režo svetlobe: znamenje za zmenek v čarni nebesnici ali v davno zaprti kavarni? DAR IN DARITEV Pomnim: dan je bil mlad in skuštran in deček, dnevu podoben, je hotel biti velik in srečen. Tako čisto je lila svetloba v otroško veselje, da je stekel za soncem izpolnit želje. Tekel je hlastno, zavzeto, nepotešeno za Rožamarijo, za belo vilo, za žalik ženo in ko je čez leta pretekel leta in cilje, prehitel samozadostnost in samonasilje, je vstala ob njem vsakdanjost, stvarna in vsakodnevna, in ne samo mračna in ne samo revna. In je bilo, kot da je stopil s srebrne zvezde v resničnost, med lokvanje in trne. Tako stopi iz hiše telesa v tesen grla in potem skozi vrata ust pesem in pred golim prostranstvom sveta obstane in ne ve, kam bi skrila sram in zadrego in rane. Šele kasneje gre trkat, obotavljiva, na gluha vrata ljudi, da bi ostala živa. 885 Tone Pavček Tako tudi ti, ko gre hitenje v upočasnitev, sprejmeš življenje kot tuji dar in svojo daritev. NEIZREKLJIVO Vem, da me gledajo, vem, da me vidijo neke velike, blage oči živih duš in mrtvih ljudi z daljnih obnebij. Vem, da sestopajo iz vseprostorja in vstopajo v moje zakotje angeli sobesedniki, tako zvesti in lepi. In ne smem hiteti nikamor in ne smem početi ničesar, samo poslušati zvesto in vdano, samo čakati mirno in zbrano, kdaj se odpre, nežno in živo, zemlja pod mano, da zdrsnem k njim, v neizrekljivo VEČNI KROG Oljke sadim, gnojim, okopavam, obiram in govorim z njimi kakor z dekleti, ki so kdajkoli z nasmeškom vabila ali prezira postale ob meni; postale, odšle in se z leti vračajo kot sobesednice - sence. Postajajo, polagajo roke v krilo in so voljne sedeti z mano, poslušati veter in skupno bitje src ter govoriti besede, okrogle, ki jih zdaj znamo izreči preprosto, zaupno, kot govori zemlja svoje sentence. Na koncu govorijo samo še oljke z živo govorico dvojine duše in telesa in v nas raste tišina. Počasi, potrpežljivo jemljemo vase mir - sadež z drevesa življenja za zbranost in enakonočje. 886 887 TIHA SOZVOČJA In dekleta niso več sence in ne dekleta, drevo ne drevo, vsi smo krog živih, ki raste od tukaj nekam na ono stran, v večnost, ki vpeta v neskončnost, nas druži. In vsi skupaj smo v veliki glasbi čisto majhno sozvočje. ČAROVNIKOVA OBLJUBA Do konca boš kopal zemljo, mi je obljubil Marjan Tomšič, mag, prerok, istrsko čudo. Do zadnjega diha, ko se boš zgrudil, je rekel, - in ni bilo hudo, kar je zvenelo v glasu, bila je milina, ki neži grobe prehode iz enega stanja v drugega, samo darežljiva potnina za pot od razdejanja do vsespoznanja. Zdaj kopljem. Kot bi zanj kopal zlato rudo in sebi odlog odhoda za malo, za dan, za seženj. In mi je dobro. Kopljem in mislim na dano obljubo, da pride v poslednji žlak, ves mil in nežen, pome angel, me prime za roko in dobrotljivo odpelje med drugo trtje, na novo njivo.