1.01 – izvirni znanstveni članek AnαliZA 01 2019 55 Varja Štrajn Ennoema, inštitut za jezikoslovne, filozofske in družboslovne raziskave Govorna dejanja v funkciji logike naravnega jezika Ob koncu Logično filozofskega traktata 1 Wittgenstein sprevidi, da očiščenje naravnega jezika vseh jezikovnih aporij sicer res odpravi pomanjkljivosti slovnične2 strukturiranosti stavka, ki nas s svojo površinskostjo odvrača od njegovega pravega smisla, vendar le-ta ne zmore izraziti vsebine misli in kot čista struktura (forma) stavka ostaja prazen. Ker logično-analitična obravnava stavkov v Traktatu zajema le opisno stavčno funkcijo, ne pa tudi drugih funkcij, se na ta način ustvarja napačen videz o pravilnosti lastnih izhodišč. Filozofija poznega Wittgensteina zato izhaja iz spoznanja, da je za enakovredno obravnavo različnih stavčnih funkcij potrebna drugačna metodologija, kot so jo predvideli analitični filozofi na prelomu dvajsetega stoletja. Metoda govornih dejanj3 [speech acts] kot preproste jezikovne igre [Sprachspiel] omogoča enotnejšo obravnavo pomena stavkov naravnega jezika. Članek je predstavitev metode govornih dejanj v pozni filozofiji Ludwiga Wittgensteina kot iskanja nujnih pogojev smiselnega izjavljanja. Ključne besede: Wittgenstein, Austin, govorna dejanja, pomen izjave, logika naravnega jezika. I. Od stavčne strukture k strukturam stavka Spoznanje, da se slovnična struktura stavka naravnega jezika razlikuje od njene logične forme oziroma, da nam ta ostaja prikrita (Russell, 1905), je na prehodu v 20. stoletje narekovalo angleškim analitičnim filozofom4 prepričanje, da je treba s pomočjo metode logične analize stavkov očistiti naravni jezik ter odpraviti njego- 1 V nadaljnjem besedilu Traktat oziroma TLP z navedbo oštevilčenja teze, ki je izšel v slovenskem prevodu Frana Jermana 1976. leta. 2 V besedilu bom uporabljala izraz slovnica, ko gre za sintakso naravnega jezika, in Wittgensteinov termin gramatika, ki se pomensko razlikuje od izraza slovnica in se nanaša na logiko naravnega jezika. 3 Pozni Wittgenstein v Filozofskih raziskavah navaja primere govornih dejanj, vendar jih ne poimenuje s tem izrazom. Termin prvič uporabi in razvije J. L. Austin v svojih predavanjih na Harvardu 1955. leta, ki kasneje izidejo tudi v knjižni obliki z naslovom Kako napravimo kaj z besedami (Austin, 1971/1990). Menim, da lahko pri interpretaciji metodologije poznega Wittgensteina smiselno uporabimo Austinovo teorijo govornih dejanj in njegovo terminologijo, kot jo razvije v svojem najznamenitejšem delu. 4 Zagovornika teorije, da je potrebno naravni jezik očistiti, sta bila predvsem znamenita angleška filozofa Bertrand Russell in G. E. Moore, ki veljata za ustanovitelja analitične filozofije. Varja Štrajn 56 ve pomanjkljivosti. Temeljno izhodišče zgodnje analitične filozofije je, da so stavki naravnega jezika opisni povedni stavki, ki opisujejo stanje stvari v svetu in so sestavljeni le iz subjekta, predikata in kopule (veznika), kot to velja, na primer, za stavke »Ta svinčnik je zelene barve«, »Sedanj francoski kralj je plešast« in »Število 5 je manjše od števila 8«. Tako imenovani atomarni stavki predstavljajo osnovne gradnike naravnega jezika, ki jih ni mogoče več deliti in nadalje razstavi- ti v še manjše dele. Iz vsaj dveh atomarnih stavkov je mogoče tvoriti sestavljene ali molekularne stavke (npr. »Sedanji francoski kralj je plešast, italijanski kralj pa ima lasne vsadke«), katerih resničnost je odvisna od resničnostnih vrednosti nje- govih sestavnih delov (oziroma atomarnih stavkov). Logično analiziranje stavkov naravnega jezika pod vplivom Gottloba Fregeja in Bertranda Russella, ki si je prizadeval za odpravo protislovij v naravnem jeziku, Wittgensteina privede do ugotovitve, da je takšno ukvarjanje z naravnim jezikom nezadovoljivo, ker ne zadeva naravnega jezika v celoti, ampak le določen del. Logična analiza stavkov v Traktatu pokaže, da je v osnovi mogoče razlikovati analitične stavke (kontradikcije in tavtologije) od sintetičnih (ali empiričnih) stavkov, ki temeljijo na naših čutnih izkušnjah in sporočajo neko vsebino. Kot primer analitičnih stavkov Wittgenstein v Traktatu navaja filozofske stavke ozi- roma stavke metafizike, kot primer empiričnih stavkov pa omenja stavke naravo- slovja. Ker so filozofski stavki strukturno pravilno izraženi, sicer navidezno spo- ročajo neko misel, a so v resnici za Wittgensteina brezsmiselni, saj ne izražajo nobene prave vsebine. Ostanejo nam le še stavki naravoslovja, ki edini izražajo pomen. Wittgenstein tako zaključi Traktat z naslednjo mislijo: Pravilna metoda filozofije bi bila pravzaprav naslednja: nič drugega kot to, kar je mogoče reči, torej stavke naravoslovja - torej nekaj, kar nima s filo- zofijo nobenega opravka – in potem vedno, ko bi nekdo izrekel kaj metafi- zičnega, dokazati mu, da določeni znaki v njegovih stavkih nimajo nobe- nega pomena. Ta metoda bi bila za drugega nezadovoljiva – ne bi namreč imel občutka, da ga učimo filozofije – toda ta metoda bi bila edina strogo pravilna. (TLP 6.53) Logična analiza stavkov naravnega jezika resda pokaže na jezikovne pomanjklji- vosti, ki so posledica slovnične strukturiranosti naravnega jezika, vendar bi njiho- va popolna odprava narekovala formalno pravilno strukturirano stavčno rabo, ki pa ne bi bila zmožna izraziti nikakršne vsebine in bi bila zato povsem nesmiselna. Govorno izražanje v stavkih naravnega jezika, ki ne izpoveduje nobene misli, ker mu umanjka vsebina, nima za Wittgensteina nikakršnega smisla. Celo več, upora- ba stavkov brez vsebine za Wittgensteina ni le nesmiselna, ampak je nemožna. Zato Wittgenstein zaključi Traktat z zapovedjo molka: »O čemer ne moremo go- voriti, o tem moramo molčati.« (TLP 7) Ali: »Ne govori nesmisla!« Wittgenstei- novo naziranje ni v tem oziru nič drugega kot nadaljevanje Fregejeve semantike, saj je tudi za Wittgensteina nesprejemljivo pripisovanje vsebine stavkom narav- Govorna dejanja v funkciji logike naravnega jezika AnαliZA 01 2019 57 nega jezika, ki je v resnici nimajo. Zato Wittgenstein na koncu Traktata postavi zahtevo o prepovedi rabe stavkov, ki ne sporočajo nobene vsebine in so brez po- mena ter se jim ta zmotno pripisuje. Ugotovitev, da so analitični stavki prazni, sintetični pa strukturno pomanjkljivi, pri čemer obsegajo le opisne stavke, ki se nanašajo na znanstveno spoznanje in reprezentirajo stanje stvari, vzbudijo pri Wittgensteinu dvome. Ti dosežejo svoj vrhunec kasneje, v obdobju po izdaji Traktata5, ko Wittgenstein začne obravnava- ti stavke o barvah, kot je na primer stavek »A je rdeč in A je moder«, ki se zaradi lastne protislovnosti izkažejo za nesmiselne in posledično za nemožne, predvsem pa pokažejo na dejstvo, da naravnega jezika ni mogoče obravnavati le kot sistema reprezentacije. Naravni jezik ni le odslikava predmetne realnosti, saj v sebi ne ob- sega le povednih stavkov, ampak tudi druge vrste stavkov, ki jih s teorijo repre- zentacije ni mogoče zajeti. Z naravnim jezikom ni potemtakem nič narobe, le teo- rija odslikavanja (slikovna teorija) in logična analiza stavkov kot edini možni me- todološki pristop ne vzdržita lastnega preizkusa. Potrebna je enakovredna obrav- nava vseh različnih tipov stavkov, saj v nasprotnem primeru ne obravnavamo na- ravnega jezika v celoti, ampak le manjši del. Zato je nujno iznajti metodo, ki bo v sebi zajela vse možne vrste stavkov oziroma različne stavčne funkcije, ne pa le opisne. Ker se po koncu Traktata obravnava stavkov naravnega jezika znotraj sistema re- prezentacije izkaže za pomanjkljivo, prične Wittgenstein z iskanjem nove metode, ki bo zmožna enakovredno obravnavati naravni jezik v celoti. Filozofija poznega Wittgensteina nadomesti metodo logične analize stavkov z metodo govornih de- janj kot temeljne jezikovne igre. Pozni Wittgenstein ne obravnava več naravnega jezika kot sistema reprezentacije, temveč kot množico različnih jezikovnih funkcij (govornih dejanj), s katerimi se vključujemo v različne družbene dejavnosti (Bach, 2006: 147). Naravni jezik pri poznem Wittgensteinu je jezik, ki je govor- jen, filozofija jezika pa se izraža predvsem skozi človeški govor, ki ga izreka sub- jekt, ki je vpet v življenjsko formo6 [Lebensform] (Laugier, 2015: 63). Glas sub- jekta je v tem kontekstu tako subjektiven kot skupen izraza naravnega jezika, ki subjektu omogoča, da s svojo izjavo prisostvuje v govoru in da se forme življenja 5 Wittgensteinova prva razmišljanja o stavkih o barvah so bila objavljena v njegovem edinem članku, ki ga je objavil po Traktatu z naslovom »Some Remarks on Logical Form« 1929. leta (Wittgenstein, 1997). Če je v času Traktata še verjel, da so stavki, kot je, na primer, stavek »A je rdeč in A je moder« nujno protislovni, saj iz atomarnega stavka »A je rdeč« logično izhaja »A ni moder«, je v članku prišel do ugotovitve, da so takšni stavki nesmiselni in protislovni hkrati. 6 Izraz življenjska forma [Lebensform] oziroma življenjske forme [Lebensformen] Wittgenstein razvije šele v svojem poznem obdobju. Čeprav Wittgenstein naveden termin le redko uporablja (v vseh objavljenih delih le sedemkrat), gre za enega temeljnih pojmov Wittgensteinove filozofije, s katerim Wittgenstein izpostavi neprestano prepletanje kulture, naravnega jezika in svetovnega nazora. (PI I: §§ 7, 19, 23) Ta precej standardni način navajanja označuje paragrafe 7, 19 in 33 iz prvega dela Filozofskih raziskav (Wittgenstein, 2014). Tako tudi v nadaljevanju članka. Varja Štrajn 58 posameznih subjektov spletejo v življenjsko formo7, ki je skupna vsem, ki govori- jo naravni jezik (ibid.). Naravni jezik pri poznem Wittgensteinu je jezik, ki je iz- ražen v po-govoru med posamezniki, ki s svojimi izjavami participirajo pri naj- različnejših družbenih dejavnostih. Filozofijo poznega Wittgensteina ne zanima več samo običajna raba naravnega jezika, ki je skupna vsem, ki razumejo in govo- rijo naraven jezik, temveč stopi v ospredje opredelitev naravnega jezika kot govo- ra in subjekta kot mesta izjavljanja in vključevanja v po-govor, s tem pa tudi nje- gova vključitev v družbene aktivnosti (ibid.). Premik v Wittgensteinovi filozofiji – v obdobju od Traktata (zgodnje obdobje) do Filozofskih raziskav (pozno obdob- je) – je torej dvojen: 1. Od stavčne strukture naravnega jezika k strukturam govorjenega jezika ali govora. 2. Od univerzalnih sodb k individualnemu glasu subjekta – gre torej za preusmeritev pozornosti z opisnega stavka na izjavo ali govorno dejanje subjekta. Vprašanje je le, na kakšen način se subjekt izraža v govoru – ali s povednimi stavki, ali z različnimi vrstami govornih dejanj, ali še kako drugače. Struktura stavka naravnega jezika, kot jo Wittgenstein opredeli v Traktatu, postane v poz- nem obdobju tako le potencialna možnost za dajanje izjav in predstavlja osnovo, na podlagi katere je smiselno izjavljanje šele mogoče. Strukturo stavka kot opisne funkcije (ali lokucijo) je torej mogoče izraziti vsaj kot ilokucijo, perlokucijo in eksplicitni performativ – torej kot različne možne strukture istega stavka. Vsebina izrečenega tako ni več odvisna le od logične analize opisnega stavka, ampak od tega, kaj govorec izreče v določenih okoliščinah. V različnih situacijah ima dolo- čena lokucija glede na način izjavljanja različne pomene. Ukvarjanje z naravnim jezikom kot govorom pripelje Wittgensteina do spoznanja, da bi v primeru dru- gačne jezikovne obravnave umanjkal določen pomen izrečenega stavka. Pravi pomen stavka tako ni odvisen samo od logične analize njegove strukture, ampak tudi od načina izjavljanja ter od okoliščin, v katere je postavljen subjekt. II. Govorna dejanja pri poznem Wittgensteinu Neustrezen način izražanja je gotova pot v zmedo, v kateri obtičimo. Tako rekoč zapira izhod iz nje. (PI I: § 339) Če lahko pri zgodnjem Wittgensteinu v obdobju Traktata še govorimo o teoriji jezika, natančneje o teoriji odslikavanja (ali slikovni teoriji), ki jezik obravnava 7 Wittgensteinov termin življenjske forme pa ne vključuje le naravni jezik, ki je temelj komunikacije med ljudmi, ampak zajema tudi druge oblike izražanja (npr. različne tipe živalske govorice, umetne jezike itd.). Za podrobnosti glej Moyal-Sharrock (2004: 6-11). Govorna dejanja v funkciji logike naravnega jezika AnαliZA 01 2019 59 kot sistem, pozni Wittgenstein v celoti opusti svoja temeljna izhodišča. Največ, kar lahko rečemo za Wittgensteinovo stališče do naravnega jezika v poznih delih, je, da jezik obravnava kot različne načine pomenjanja, ki skupaj tvorijo Wittgen- steinovo pozno filozofijo jezika. Če je v zgodnjem obdobju Wittgenstein razvil lastno semantiko, ki je bila sorodna Fregejevi formalni semantiki, v filozofiji poz- nega Wittgensteina ni mogoče govoriti o nekakšnem semantičnem nazoru, saj ta izhaja iz predpostavke o različnih načinih interpretiranja pomena stavkov, ki se ne naslanjajo več na enoten princip, ki bi opredeljeval njihovo bistvo. Za Wittgenste- inovo pozno filozofijo so tako značilne različne možne rabe stavkov naravnega jezika, kot jih določajo različni pragmatični pristopi. Kot primer Wittgensteino- vega razmišljanja si oglejmo naslednji primer iz Filozofskih raziskav: Ko mi nekdo reče denimo besedo »kocka«, vem, kaj pomeni. Toda ali si s tem, ko jo razumem, lahko predstavljam tudi celotno uporabo te besede? Že, toda ali ni po drugi strani pomen besede določen tudi s to uporabo? In ali si te določitve lahko nasprotujejo? Ali se lahko to, kar dojamemo na en mah, ujema z določeno uporabo, ji ustreza ali ne ustreza? In kako lahko to, kar je za nas navzoče v nekem trenutku, kar si v nekem trenutku predstav- ljamo, ustreza določeni uporabi? Kaj je torej pravzaprav tisto, kar si predstavljamo, ko razumemo besedo? – Ni to nekaj takega kot podoba? Ali je mogoče, da ni podoba? Privzemi torej, da si pri tem, ko slišiš besedo »kocka«, predstavljaš podo- bo. Nekakšno risbo kocke. V kolikšni meri lahko ta podoba ustreza ali ne ustreza uporabi besede »kocka«? – Morda porečeš: »To je enostavno; ko si predstavljam to podobo in pokažem na denimo tristrano prizmo in rečem, da je to kocka, ta uporaba ne ustreza podobi.« – Toda ali ne ustreza? Na- menoma sem izbral tak primer, da je čisto lahko predstavljati si projekcij- sko metodo, skladno s katero podoba vendarle ustreza. Podoba kocke nam je vsekakor sugerirala določeno uporabo, toda uporabil bi jo lahko tudi drugače. (PI I: § 139) Iz zgoraj navedenega primera je razvidno, na kakšen način Wittgenstein spremeni svoje stališče o projekcijski metodi, ki tvori jedro teorije odslikavanja v Traktatu. Če Wittgenstein v obdobju pisanja Traktata še razume semantiko jezika kot teori- jo reprezentacije stavka naravnega jezika, se je v poznem obdobju postavil na sta- lišče, da je pomen besede v stavku mogoče določiti glede na rabo tega stavka v naravnem jeziku, pri čemer so te rabe lahko različne. Tako kot ima lahko določe- na beseda v stavku različne rabe, ravno tako lahko tudi povedni stavek uporabimo na različne načine. Wittgenstein navedeno strne z naslednjo ugotovitvijo: »V ve- liki skupini primerov uporabe besede 'pomen' – četudi ne v vseh primerih njene uporabe – bi to besedo lahko pojasnili tako: pomen besede je njena raba v jezi- ku.« (PI I: § 43) Varja Štrajn 60 Wittgensteinova pozna filozofija je torej izpraševanje in ponoven premislek ne le o metodi logične analize stavkov, temveč tudi o pravilnosti same teorije odslika- vanja, pri čemer Wittgenstein ne napove novega načina filozofiranja, ki bi izklju- čeval predhodnega, temveč ravno nasprotno, pomeni njegovo vključitev. Raba stavkov naravnega jezika tako ne označuje le enoznačne rabe stavkov, kot je bilo to prikazano v Traktatu, ampak pomeni predvsem možnost in način izražanja do- ločenega stavka na različne možne načine, v odvisnosti od konteksta in okoliščin, v katerih je bil ta stavek izrečen. Subjekt filozofije poznega Wittgensteina je po- stavljen v vsakdanje življenje in soočen z vsakodnevnimi situacijam, v sklopu ka- terih daje izjave in se na ta način aktivno vključuje v po-govor z drugimi subjekti ter sodeluje v najrazličnejših družbenih aktivnostih. In ravno skozi subjektovo ak- tivno po-govarjanje, v aktu dajanja govornih izjav, ki so umeščene v točno dolo- čen kontekst in okoliščine, je šele mogoče razbrati pravi pomen dane izjave. Wittgenstein v poznih delih pri analizi različnih jezikovnih funkcij ne uporablja terminologije, ki jo običajno navajamo, ko govorimo o govornih dejanjih. Takšno izrazoslovje razvije šele J. L. Austin v svojem znamenitem delu Kako napravimo kaj z besedami (Austin, 1971/1990). Čeprav Wittgenstein v svojih delih ni upo- rabljal Austinovega izrazoslovja, menim, da lahko za nazornejše razumevanje fi- lozofije jezika pri poznem Wittgensteinu na tem mestu smiselno uporabimo Austinovo teorijo govornih dejanj. Razlikovanje med lokucijo, ilokucijo in per- lokucijo sicer izhaja iz Austinovega dela, vendar je takšna razčlenitev govornih dejanj nujna, če naj pravilno razumemo filozofijo jezika pri poznem Wittgenstei- nu, kot jo razvije v Filozofskih raziskavah. Šele analiza različnih jezikovnih funk- cij, kot jo v svojih delih predstavita Wittgenstein in Austin, predstavlja razločen prikaz zmotnega analiziranja stavkov naravnega jezika kot povednih stavkov in napačno obravnavanje celotnega naravnega jezika kot ene same jezikovne (opi- sne) funkcije in s tem povezano obravnavo naravnega jezika kot sistema, ki ga je mogoče definirati z metodo logične analize stavkov naravnega jezika. Izjava subjekta, ki jo Wittgenstein obravnava kot govorni akt8, je v Filozofskih raziskavah sestavljena iz različnih stopenj izvrševanja govornega dejanja, sestav- ni del katerega je tudi povedni stavek ali lokucija, ki tvori osnovo ali podlago vsem možnim načinom dajanja izjav. To si lahko ogledamo na naslednjem Witt- gensteinovem primeru iz Filozofskih raziskav: 8 Austin v svoji knjigi sprva razlikuje med konstantivi [constative] ali povednim stavkom, kot je npr. »Mačka sedi na predpražniku«, in performativi [performative] ali govornimi dejanji, kot je npr. razvidno iz stavka »Opravičujem se«. Vendar se v nadaljevanju takšna razdelitev stavkov izkaže za preozko, zaradi česar Austin razširi govorna dejanja (akte) na celoten naravni jezik, saj stavčna analiza jezikovnih funkcij pokaže, da ne drži trditev, da je naravni jezik pretežno sestavljen iz povednih stavkov ali konstativov. Analiza stavkov namreč pokaže, da naravni jezik tvorijo tudi druge jezikovne funkcije oziroma da je sestavljen iz različnih stopenj izvrševanja govornega dejanja (akta). Novo razlikovanje stavkov po Austinu tako več ne poteka med konstativi in performativi, ampak med različnimi stopnjami govornega dejanja – torej med lokucijo [locutionary act], ilokucijo [illocutionary act] in perlokucijo [perlocutionary act]. (Austin, 1971/1990) Govorna dejanja v funkciji logike naravnega jezika AnαliZA 01 2019 61 Zamisli si jezikovno igro, v kateri B na vprašanje A-ja poroča o številu plošč ali kock na kupu, ali o barvah in oblikah zidakov na tem in tem me- stu. – Takšno poročilo bi se torej lahko glasilo: »Pet plošč«. Kakšna je zdaj razlika med poročilom ali trditvijo »Pet plošč« in ukazom »Pet plošč!«? – No, v vlogi, ki jo ima izgovarjanje teh besed v jezikovni igri. Toda verjetno bodo tudi izgovorjene v drugem tonu in z drugačnim izrazom na obrazu in še marsikaj podobnega. Ampak zamislimo si lahko tudi, da ton ostane enak – saj sta ukaz in poročilo lahko izgovorjena v najrazličnejših tonih in z naj- različnejšimi izrazi obraza – razlika pa je izključno v rabi. (Seveda bi lahko tudi besedi »trditev« in »ukaz« uporabili za označitev slovničnega stavč- nega naklona ali pa intonacije; tako kot besedno zvezo »Ali ni danes čudo- vito vreme?« imenujemo vprašanje, čeprav je uporabljena kot trditev.) Lahko bi si zamislili jezik, v katerem bi imela vse trditve obliko in ton re- toričnega vprašanja, ali pa vsak ukaz obliko vprašanja: »Bi hotel storiti to?« Potem bi morda rekli: »Kar pravi, ima obliko vprašanja, ampak v re- snici je ukaz« – torej ima v praksi jezika funkcijo ukaza. (Podobno ne izre- čemo »To boš storil« kot prerokovanje, temveč kot ukaz. Kaj je tisto, kar to izjavo napravi za eno ali drugo?) (PI I: § 21) Tako torej vidimo, da Wittgenstein ne odpravi in ne preseka z dediščino Traktata, ampak jo ohrani, vključi in nadalje razvije v svoji pozni filozofiji. Izjavo »Pet plošč« (PI I: § 8) lahko razumemo ali kot povedni stavek (konstativ ali lokucijo), s katerim želi govorec opisati določeno situacijo (določeno število plošč na kupu), ali kot ukaz (ilokucijo), ko sogovorcu ukaže, da mu poda plošče, ki so zložene na kupu. Povedni stavek »Pet plošč je zloženih na kupu« v kontekstu preproste jezi- kovne igre ne pomeni nič drugega kot zapis predikatne logike iz Traktata. Čeprav Wittgenstein logičnega zapisa eksplicitno ne zapiše v Filozofskih raziskavah, bi lahko izjavo »Pet plošč« razlagali tudi na takšen način. Trditev »Pet plošč« je ta- ko torej smiselno primerljiva z Austinovo lokucijo in tako kot lokucija tvori osnovo za izvrševanje samega govornega dejanja (v tem primeru ukaza). Razno- vrstnost stavčnih funkcij ima torej svoj izvor v lokuciji in temelji na logiki kot preprosti jezikovni igri oziroma izhaja iz nje. Potemtakem govorna dejana niso v kontradikciji s povednim stavkom kot temeljno logično enoto, ampak so na njem osnovana. Lokucija, ki v govornem dejanju nadomesti konstativ (npr. »Lev leži na travi za grmom«), predstavlja predpogoj za dejansko izvršitev samega govornega dejanja ali ilokucije (npr. »Opozarjam vas, da bo lev skočil izza grma in vas napadel«). Ko govorec izvrši govorno dejanje, ima lahko eventualni vpliv tudi na druge ude- ležence po-govora. Posledice govornega dejanja se odrazijo v tretji fazi govorne- ga akta kot perlokucija (npr. »Čeprav me je opozoril, me ni prepričal«), ki se iz- razi v odzivu sogovorcev na izjavljeno govorno dejanje oziroma ilokucijo. Varja Štrajn 62 Wittgensteinova in Austinova analiza vsaka za sebe pokažeta, da naravni jezik pretežno sestavljajo govorna dejanja, pri čemer predstavljajo performativi le po- sebno podskupino izjav, medtem ko konstativ ali lokucija tvorita podlago za na- stop samega govornega dejanja ali ilokucije oziroma predstavljata začetno stopnjo v govornem dejanju. Natančnejša analiza govornih dejanj pokaže, da je tudi kon- stative ali lokucije mogoče vsaj deloma obravnavati kot govorna dejanja. III. Eksplicitni performativ Ponoven premislek o naravnem jeziku ne pokaže le na zmotno prepričanje logi- kov, da »lahko 'trditev' zgolj 'opiše' stanje stvari ali 'ugotovi dejstvo', in da mora to napraviti bodisi resnično bodisi neresnično« (Austin, 1990: 13) in da je naravni jezik v resnici pretežno sestavljen iz drugih jezikovnih funkcij, ampak nas postavi pred dejstvo, da pravzaprav ni mogoče potegniti stroge ločnice med različnimi je- zikovnimi funkcijami. Naravni jezik je namreč sposoben tvoriti primere, ki, stro- go gledano, ne sodijo ne med konstative, ne med performative niti med preostala govorna dejanja, ampak se nahajajo nekje vmes med konstativi in govornimi de- janji. Takšne primere imenujemo eksplicitni performativi, ki so hkrati sestavljeni iz opisne funkcije in t. i. performativnega prefiksa, zaradi katerega stavek ne sodi niti k govornim dejanjem niti h konstativom. Performativni prefiks, ki vedno stoji na začetku stavka, uvršča eksplicitne performative na mejo med lokucijo in iloku- cijo. Kot primer eksplicitnega performativa si oglejmo stavek »Opozarjam vas, da ponoči zunaj straši«, kjer se podčrtani del stavka nanaša na performativni prefiks, preostali del pa na povedni stavek. Za razliko od ilokucije pa performativni pre- fiks sam po sebi ne opredeljuje pomena celotnega stavka, ker je ta odvisen od konstativnega dela (lokucije), ki sledi performativnemu prefiksu. Pomen eksplicit- nega performativa je potemtakem pravzaprav odvisen od konstativnega dela in posledično od dejstva, ali se stavek ujema s stanjem stvari, na katerega se nanaša ali ne. Vendar pa pomena eksplicitnega performativa ni mogoče razbrati le iz konstativnega dela, ampak tudi na podlagi ilokucijske moči oziroma performativ- nega prefiksa. Torej je performativni prefiks ravno tako ključnega pomena pri do- ločanju pomena celotnega stavka. V navedenem primeru »Opozarjam vas, da po- noči zunaj straši« performativni prefiks določa moč stavka – se pravi, da gre v danem primeru za opozorilo, ne pa za npr. ukaz ali prepoved. Pravi pomen ekspli- citnega performativa nastane, ko združimo pomen performativnega prefiksa in pomen vsebine lokucije. Analiza naravnega jezika, ki je pretežno sestavljen iz eksplicitnih performativov in govornih dejanj, šele omogoči pravilno razlago njihovega pomena, ne glede na njihovo resničnost ali neresničnost. Razumevanje pomena eksplicitnih performa- tivov in govornih dejanj je ključnega pomena za določitev pravilnega pomena iz- jav naravnega jezika. Govorna dejanja v funkciji logike naravnega jezika AnαliZA 01 2019 63 IV. Govorna dejanja v funkciji strukture stavka Wittgenstein v Filozofskih raziskavah sicer resda nadomesti povedne stavke z drugimi jezikovnimi funkcijami, vendar ti še vedno ohranijo svojo vlogo in tvori- jo podlago (fundament), ki govorcu šele omogoča, da aktivno sodeluje v po- govoru z drugimi sogovorci in da se aktivno udeležuje družbenih dejavnosti. Filo- zofija Traktata tako ni nekaj preživelega in ne predstavlja popolnoma drugačnega pristopa k filozofiji. Ravno nasprotno, filozofska metoda, ki jo Wittgenstein raz- vije v Traktatu, je uvod v nadaljnji razvoj Wittgensteinove misli, ki v poznem fi- lozofskem obdobju preide v razvoj nove filozofske metode, ki metode iz Traktata ne izključuje, temveč izhaja in gradi na njej. Wittgensteinova filozofija pomeni razvoj filozofije naravnega jezika od jezika kot sistema določene vrste jezikovne funkcije (opisna jezikovna funkcija) k jeziku kot nesistematičnemu izrazu mnoštva različnih jezikovnih funkcij (npr. lokucija, ilokucija, perlokucija, konstativ, performativ itd.), ki omogočajo po-govor med sogovorci. Stavčna struktura iz Traktata je tako le osnova za raznolike možne strukture izgo- vorjenega stavka. Speech Acts in the Function of the Logic of Natural Language At the end of Tractatus Logico-Philosophicus Wittgenstein realizes that the purification of the natural language of all linguistic contradictions undoubtedly eliminates the inadequacies of the semantic structure of a sentence, which with its superficiality discourages us from its actual sense; however, such a sentence cannot express its thought and remains void. As the logical-analytic treatment of sentences, following from the Tractatus, includes only a descriptive linguistic function, but no other functions accordingly produce a mistaken impression about the accuracy of its standpoint. The philosophy of late Wittgenstein, therefore, evolves from the conclusion that the equal treatment of different linguistic functions demands different methodology, as the analytic philosophers had presupposed at the turn of the 20th century. The speech act method as a simple language-game [Sprachspiel] enables a unified treatment of the meaning of the sentences of natural language. The paper is a representation of the speech act method in the late philosophy of Ludwig Wittgenstein, as a search of necessary conditions of a sensible uttering. Keywords: Wittgenstein, Austin, speech acts, the meaning of the utterance, the logic of natural language. Varja Štrajn 64 Literatura Austin, J. L. (1971). How To Do Things With Words. Oxford: Oxford University Press. Austin, J. L. (1990). Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: SH. Bach, K. (2006). »Speech Acts and Pragmatics«. V Devitt, M. in Hanley, R. (ur.), The Blackwell Guide to the Philosophy of Language, Oxford: Blackwell Publishing, str. 147–168. Laugier, S. (2015). »Voice as Form of Life and Life Form«. Nordic Wittgenstein Review Special Issue 2015, str. 63–81. Moyal-Sharrock, D. (2004). Understanding Wittgenstein’s On Certainty. New York: Palgrave Macmillan. Russell, B. (1905). »On Denoting«. Mind, New Series, Vol. 14, No. 56, str. 479– 493. Štrajn, V. (2017). Smisel stavkov v Wittgensteinovi filozofiji. Ljubljana: Ennoema. Wittgenstein, L. (1976). Logično filozofski traktat. Ljubljana: Mladinska knjiga. [TLP] Wittgenstein, L. (1997). »Nekaj pripomb k logični formi«. Analiza, let. 1, št. 2, str. 87–92. Wittgenstein, L. (2014). Filozofske raziskave. Ljubljana: Krtina. [PI]