S INfORMATI ŠTEVILKA 1 JAN/FEB/MAR LETNIK IX ISSN 1318-1882 f DONATORJI 114 3374 8 ■ Uvodnik ■ Strokovne razprave Heinrich Reinermann Electronic Governance and Electronic Government: do Politicians and the Internet need each other? 5 Aleš Groznik, Andrej Kovačič Skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike 12 Sebastijan Lahajnar Načrtovanje relacijskih podatkovnih baz z UML 16 Rok Rupnik Vloga mobilnih aplikacij v informacijskem sistemu 24 ■ Rešitve Milan Črv Prenova procesa administrativnega obravnavanja bolnika 32 ■ Nove knjige Ob izidu knjige Pametne odločitve 42 ■ Izrazje Kaj pomeni e? 43 ■ Obvestila Obvestilo avtorjem 44 ECDL 44 Sekcija za raziskovanje IS 45 Dnevi slovenske informatike 2001 45 ■ Koledar prireditev uporabna\\AFORMAJ\KA Zahvaljujemo se podjetju Marand d.o.o., Ljubljana, Cesta v mestni log 55, za sponzoriranje domače strani Slovenskega društva INFORMATIKA Navodila avtorjem Revija Uporabna informatika objavlja originalne prispevke domačih in tujih avtorjev na znanstveni, strokovni in informativni ravni. Namenjena je najširši strokovni javnosti, zato je zaželeno, da so tudi znanstveni prispevki napisani čim bolj mogoče poljudno. Članke objavljamo v slovenskem jeziku, prispevke tujih avtorjev pa tudi v angleškem jeziku. Vsak članek za rubriko Strokovne razprave mora za objavo prejeti dve pozitivni recenziji. Prispevki naj bodo lektorirani, v uredništvu opravljamo samo korekturo. Po presoji se bomo posvetovali z avtorjem in članek tudi lektorirali. Polno ime avtorja naj sledi naslovu prispevka. Imenu dodajte naslov organizacije in avtorjev elektronski naslov. Prispevki za rubriko Strokovne razprave naj imajo dolžino cca 30.000 znakov, prispevki za rubrike Rešitve, Poročila, Obvestila itd. pa so lahko krajši. Članek naj ima v začetku Izvleček v slovenskem jeziku in Abstract v angleškem jeziku. Izvleček naj v 8 do 10 vrsticah opiše vsebino prispevka, dosežene rezultate raziskave. Pišite v razmaku ene vrstice, brez posebnih ali poudarjenih črk, za ločilom na koncu stavka napravite samo en prazen prostor, ne uporabljajte zamika pri odstavkih. Revijo tiskamo v črno beli tehniki s folije, zato barvne slike ali fotografije kot originali niso primerne. Objavljali tudi ne bomo slik zaslonov, razen če so nujno potrebne za razumevanje besedila. Slike, grafikoni, organizacijske sheme itd. naj imajo belo podlago. Po možnosti jih pošiljajte posebej, ne v okviru članka. Na koncu članka navedite literaturo, ki ste jo uporabili za prispevek, po naslednjem vzorcu: Novak, F., Bernik, S.(1999): »Naslov članka«, ime revije, letnik, štev., str. 12-15 Bernik,S.: (1999): »Naslov knjige«, založba, kraj Novak, F.(1999): »Naslov magistrskega dela«, magistrsko delo, univerza, fakulteta Žagar, A.: »Naslov referata«, Dnevi slovenske informatike, Zbornik posvetovanja, Slovensko društvo INFORMATIKA (1998) V besedilu članka se sklicujte na navedeno literaturo na način (Novak 1999). Članku dodajte kratek življenjepis avtorja (do 8 vrstic), v katerem poudarite predvsem delovne dosežke. Z vsa vprašanja se obračajte na tehnično urednico Katarino Puc. Prispevke pošiljajte na disketi in papirju na naslov Katarina Puc, Slovensko društvo informatika, Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana, ali samo po elektronski pošti na naslov katarina.puc@drustvo-informatika.si. Po odločitvi uredniškega odbora, da bo članek objavljen v reviji, bo avtor prejel pogodbo, s katero bo prenesel vse materialne avtorske pravice na društvo INFORMATIKA. Po izidu revije pa bo prejel plačilo avtorskega honorarja po tedaj veljavnem ceniku ali po predlogu glavnega in odgovornega urednika. Naslov uredništva je: Slovensko društvo INFORMATIKA, Uredništvo revije Uporabna informatika, Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana www.drustvo-informatika.si/posta © Slovensko društvo INFORMATIKA, Ljubljana Revija Uporabna informatika bo brezplačno objavljala v rubriki Koledar prireditev datume strokovnih srečanj, posvetovanj in drugih prireditev s področja informatike. Obvestila naj vsebujejo naslednje podatke: ime srečanja, datum in kraj prireditve, naziv organizatorja, ime in telefonska številka kontaktne osebe. Pošiljajte jih na naslov: Slovensko društvo Informatika, za revijo Uporabna informatika, rubrika: Koledar prireditev, 1000 Ljubljana, Vožarski pot 12. Objavljali bomo vsa obvestila, ki bodo prispela 30 dni pred objavo revije. uporabt ia\ NFOP M ATI KA uvodnik Spoštovane bralke in bralci, Vlada, ki smo jo dobili konec lanskega leta, nam je že na začetku svojega delovanja dala vedeti, da misli glede informacijske družbe resno. Dobili smo ministrstvo za informacijsko družbo. Ustanovitev posebnega resornega organa, ki naj bi skrbel za razvoj tega področja, je že na simbolni ravni pomemben ukrep. Znotraj same vlade lahko pričakujemo v bodoče več posluha za sprejemanje ustreznih ukrepov, s pomočjo katerih se bo naša družba kot celota, še posebej pa naš privatni in javni sektor, hitreje prilagajala novim pogojem poslovanja in iskanju novih priložnosti. Upamo lahko tudi, da bo s tem dan večji poudarek razvoju informacijske infrastrukture, enostavnemu in poceni dostopu do interneta ter izobraževanju, usposabljanju in informiranju vseh slojev prebivalstva o novih tehnoloških možnostih, ki jih je seveda potrebno še pretopiti v poslovne priložnosti. Če bi se Slovenija uspela na tem področju čim hitreje dobro organizirati in transformirati, potem verjamem, da je to enkratna priložnost, da dohitimo ali celo prehitimo mnoge večje in trenutno razvitejše države od nas. Očitno je novo ministrstvo postavljeno pred zelo zahtevno in ambiciozno nalogo, v kolikšni merijo bo uspelo uresničiti, bo pokazal čas. In na konkretni ravni. Vlada je v januarju sprejela strategijo uvajanja elektronskega poslovanja v državno upravo do leta 2004. To je bil, lahko bi rekli, tretji člen v verigi sistemskih ukrepov, ki se je začela s sprejemom Zakona o elektronskem poslovanju in digitalnem podpisu sredi preteklega leta, nato nadaljevala s sprejemom ustrezne uredbe, ki naj bi operacionalizirala zakon. Podobne dokumente so že sprejele vlade večine razvitejših držav in v tem pogledu sledimo dobrim vzgledom. Strategija je po moji sodbi nekoliko preveč'strateška' in premalo operativna. Očitno je, da imamo v naši državi probleme z operacionalizacijo večine sistemskih ukrepov in zakonov in obravnavano področje ni nobena izjema. Na primer, čeprav je od sprejema zakona o elektronskem poslovanju in digitalnem podpisu preteklo že skoraj eno leto, nismo v tem času v javnem sektorju vpeljali niti ene same elektronske storitve, recimo najbolj enostavne, da bi denimo državljani lahko dobili po internetu potrdilo o državljanstvu ali kaj podobnega. Očitno je, da se stvari na operativni ravni premikajo veliko počasneje, kot smo pričakovali. Uvajanje c-poslovanja v javni sektor dejansko pomeni radikalno prenovo poslovanja vseh segmentov uprave, ki se pa zgolj z sprejemanjem zakonov in strategij ne bo zgodila. Uspešnejša podjetja, banke in drugi večji sistemi so se te prenove lotili že v devetdesetih letih, poslovne procese imajo v veliki meri že pregledno analizirane in modelirane, od te točke dalje je prehod v e-poslovanje relativno krajši skok. V javnem sektorju in še posebno v državni upravi pa smo s prenovo poslovanja še povsem na začetku. Celo projekti, ki so bili začeti v preteklem desetletju, so zaradi pomanjkanja denarja obtičali nekje na sredi. Kot že mnogokrat v preteklosti, je vrh uprave aktiven le deklarativno, na konkretni ravni pa je bilo doslej storjenega bore malo. Lahko bi rekli, da gre za neke vrste krizo vodenja. Zdi se mi, daje med vodilnimi ljudmi še vedno zakoreninjeno prepričanje, da je informatizacija poslovanja proces, ki zadeva le informatike in računalničarje, drugih struktur v organizacijah sc pa ne tiče. Ker mnogi menedžerji sodobnih tehnoloških trendov še vedno ne spremljajo in ne razumejo, se tem vprašanjem rajši izogibajo, ključne odločitve in pobude na tem področju pa prepuščajo nižjim vodstvenim ravnem, ki pa imajo običajno premalo vpliva, da bi lahko obsežnejše projekte informatizacije tudi izpeljali. Ta ugotovitev velja za gospodarstvo, še bolj pa za javni sektor. Seveda je to prepričanje zmotno in tak pristop napačen. Informatizacija, ki nas pelje v elektronsko poslovanje, je postala vse obsegajoč proces organizacijskega, tehnološkega in procesnega spreminjanja organizacij, ki zahteva tudi drugačen odnos menedžmenta do teh vprašanj. Ključen problem je postal učinkovito obvladovanje sprememb, ki so prvenstveno organizacijske in sociološke in lev manjši meri tehnične narave. Mirko Vin tar glavni in odgovorni urednik Slovensko društvo INFORMATIKA zbira predloge za podelitev priznanj Slovenskega društva INFORMATIKA za leto 2001 1. Priznanje se lahko podeli posamezniku ali pravni osebi za prispevek na področju razvoja informacijske družbe, za dolgoletno uspešno delo v Slovenskem društvu INFORMATIKA, za sodelovanje s Slovenskim društvom INFORMATIKA, za razvoj mednarodnega sodelovanja s sorodnimi strokovnimi ustanovami, za vidne dosežke na področju razvoja programskih orodij, aplikativnih programov in metodologij, za dosežke na področju uporabne in znanstvene informatike in za publicistično delo na področju informatike. 2. Predlog mora vsebovati podatke o predlagatelju (osebne podatke, kratek življenjepis), podatke o kandidatu za priznanje (osebne podatke, kratek življenjepis) in obrazložitev in dokazila. 3. Predloge pošljite na naslov Slovensko društvo INFORMATIKA 1000 Ljubljana, Vožarski pot 12, z oznako “PRIZNANJA" do vključno 15. aprila 2001. 4. Predloge bo pregledala, ocenila in o njih odločila Komisija za priznanja. 5. Priznanja bodo javno podeljena na otvoritvi posvetovanja Dnevi slovenske informatike 2001 dne 18. aprila 2001. Strokovne razprave Electronic Governance and Electronic Government: DO POLITICIANS AND THE INTERNET NEED EACII OTIIER? ” Heinrich Reinermann, Deutsche Kochschule fur Vervvaltungsvvissenschaften, Speyer Abstract The „digital revolution" has led to a new level of connectivity between people, programmes, data, and objects. In the wake of this, formerly „autistic“ components of the public sector now can become „communicative“. This „new acces-sibility“ has created a „new shape-ability" of our public institutions. New concepts for governance have become possible. The author looks into some of them, namely life-event portals as Virtual access points to relevant public (and private) Services, new opportunities to systematise the government machinery, a hitherto unknovvn transparency of public affairs, a higher degree of innovation triggered by competition now for public agencies too, new challenges and opportunities for the public sector to legitimise its existence and its activities, and some structural changes in the traditional patterns of the public sector. The author concludes with some implications for the roles and functions of politicians. Izvleček "Digitalna revolucija" je omogočila drugačne načine povezovanja med ljudmi, programi in predmeti, kar ima za posledico, da postaja vase zaprti javni sektor zdaj komunikativen. Ta nova dostopnost ustvarja novo funkcionalnost naših javnih institucij. Novi koncepti upravljanja postajajo možni. Avtor analizira nekatere: spletne dveri kot virtualno dostopno mesto do pomembnih javnih in zasebnih storitev; nove priložnosti sistematiziranja vladnega ustroja; do zdaj neznano razvidnost upravnih postopkov; večjo stopnjo inovacij, ki jo zdaj spodbuja konkurenca tudi v javnih zavodih; nove izzive in priložnosti javnem sektorju, da lahko upraviči svoj obstoj in dejavnosti; in nekatere strukturne spremembe v tradicionalnih vzorcih javnega sektorja. Na koncu prispevka navede avtor, kako ti pojavi vplivajo na vloge in naloge politikov. 1. Introduction We have ali heard of the deep influences the Internet will have on most parts of our societies. Great changes are being predicted in the realm of governance and government. Although they vvill come step by step, their impact is supposed to be severe. Hovvever, it is stili very early in the game. The "big bang" - making the Internet technologies available to the broad public via the VVorld Wide VVeb (WWW) -happened only a very short vvhile ago. We are not sure about its potential for government or about its consequences for society in general. Very often, the proper course of action should stili be discussed. There are sound reasons to look ahead at what is probably coming. A fevv terminological remarks may be appropriate at the outset. "Governance" vvill be understood here as a general phenomenon: to agree on values, goals and strategies, to coordinate and to resolve conflicts among people and institutions involved in a certain field of activity. Thus, governance is to be found in ali parts of society - in the private realm, in the public sector, in the business vvorld and in the so-called third or non-profit sector. "Government", on the other hand, vvill be understood here as a special part of governance, namely its application to the public sector. "Electronic governance" and "electronic government" address the challenges caused for governance and government by modern Information technologies. Electronic governance includes the task of state and administration to moderate the transfer of society into the Information age. Electronic government means the utilisation of modern Information technologies vvithin public institutions. 2. Highlights and potential of modern Information Technology Of course, it is information technology (IT) vvhich en-ables the nevv phenomena called "information socie-ty", "digital revolution" or "information economy" The author wishes to express his thanks to Professor Kenneth L. Kraemer, Director of the Center for Research on Information Technolog/ and Or-ganizations (CRITO) of the University ofCalifornia Irvine (UCD, and to James N. Danziger, Professor in the Department of Politics and Society of the UCI and member of CRITO, for their helpful recommendations. and the like. For politicians and puhlic managers it is important to understand fully the character of con-temporary IT. This field cannot be left to "experts" -too many political questions are at stake. Modern IT can be characterised by the fact that our most important communication media - like speech, text and pictures - can be stored digitally in huge quantities in computers, can be processed at extremely high rates, and can be exchanged in electronic net-vvorks at the speed of light. During the last few years we have experienced "quantum leaps" in processor speed (e.g., the new Pentium 4 processor manages 1.5 billion svvitches per second). Therefore, "if-then" rela-tions such as database queries can be dealt with very efficiently. We can now look for the needle in the hay-stack. We can now demand a lot from computers. In addition, we have experienced "quantum leaps" in accessibility of human beings (think about email), of Computer programs (think about application Service providers), of data (think about the Internet as a Virtual encyclopaedia), and of smart objects (think about facility management of buildings, sevvage systems, etc.). We know that electrons travel at the speed of light (or 7.5 times around the globe per second) but it is only related to modern IT that this potential can be utilised to a great extent because Internet standards like TCP/IP, HTML or XML overcome the many hur-dles of incompatibility vvhich are separating numerous installed Computer systems. "Here-there" relations can be handled much better. The point in ali these technological developments is that formerly "autistic" components of the puhlic sector now can become "communicative". We are used to the various tiers, branches, agencies and programs vvhich represent the puhlic sector, as being similar to "stovepipes". Although some of these organisational units have intentionally been organised as more or less independent segments, there are many cases vvhere direct communication based on the nevv boundary-penetrating IT is implemented to improve effectiveness and efficiency of puhlic affairs. Figure 1 shovvs some direct communication relations betvveen important elements of the puhlic sector (e.g. an em-ployee updates or looks up data: H2D; data surmount-ing a certain threshold alert a Computer program: D2P; a failing traffic light alarms the maintenance company: 02H; or one program activates another under certain conditions: P2P; etc.). Accessibility that is so drastically improved by modern IT has led to a nevv situation. The "nevv acces-sibility" has created a "nevv shape-ability" of our puhlic institutions. Nevv concepts for governance have become possible. Former restrictions for the design of organisations are eroding, mainly space, time and hi-erarchies. Figure 1: The point of the “digital revolution”: ..Autistic" components of governance can become ..communicative" Accessability Human beings Programs Data Objects Human beings H2H H2P H2D H20 Programs P2H P2P P2D P20 Data D2H D2P D2D D20 Objects 02H 02P 02D 020 H = Human beings P = Programs D = Data 0 = Objects This is why modern IT is called a "key technology" for nevv arrangements in almost every area of society. VVhether health Services, education, transportation, business or government - in ali these sectors vve can observe "social netvvorks" of people and institutions utilising "electronic netvvorks" for modernisation or even reforms of their business. 3. Electronic Government In the puhlic sector, this phenomenon often is called "electronic government". It means the transformation of puhlic institutions into "cyber-space" - an area vvith-out restrictions caused by space, time or hierarchies (an area vvhich is not meant to be lavvless, hovvever). We see the main emphasis of electronic governance in general on utilising the IT potential (processor speed, ac-cessibility), especially for boundary-penetrating de-signs. It has become popular to describe the relations betvveen partners in the nevv economy in "X2Y" terms like "B2C" for "business to customer". The hatched matrix elements in figure 2 shovv electronic government as part of the relations betvveen the four sectors of our so-cieties: citizens (sometimes called the private sector), the puhlic sector, the business sector and the third sector (sometimes called the non-profit, non-government Figure 2: Electronic Governance in the „X2Y“ Matrix E-Governance Citizens Government: Business Third sector NGO Citizens C2C C2G C2B C2N Government G2C G2G G2B G2N Business B2C B2G B2B B2N Third Sector NGO N2C N2G N2B N2N B = Business C = Citizen/Customer G = Government N = Non-Profit/Non-Govemment Organisations sector). We vvould like to emphasise that this notion of electronic government reaches far beyond G2C (go-vernment to Citizen) although this section seems to get most of the attention up to this point. Our concept of electronic government is broad. Institutionally, it encompasses legislative bodies, exe-cutive povvers, judicial systems and public enterpris-es on ali tiers (federal, State, local). A broad under-standing of electronic government here is necessary if we want to utilise the boundary-penetrating potential of modem IT for improved relationships betvveen the components of the public sector, e.g. for better feed-back betvveen the legislative, executive and judicial povvers. Hovvever, one should also be avvare of the fact that to some extent the separation of povvers and built-in "cracks" are vvanted to hinder the flovv of Information betvveen institutions. Here, as in other fields of electronic governance, vve are confronted vvith a "bat-tle" betvveen the old and the nevv and must try to strike the right balance. Functionally, the notion of electronic government is broad as vvell. It includes information (either pulled by users or pushed to them, in accordance vvith their specified needs), communication (like e-mail, discus-sion groups or video conferences for tele-cooperation) and transactions (from "intelligent" e-forms vvith built-in user consultation to electronic application Processing and e-commerce, e.g. public procurement and e-commerce by public enterprises). So far, most of the efforts at electronic government have been concentra-ted on public relations ("brochure-vvare"). Thus, most of e-government's potential for improved information, communication and transformation is stili avvait-ing realisation. In the follovving sections, vve vvill elaborate on some implications of electronic government, namely: portals for integrated yet individual access to public institutions; systematisation of the government ma-chinery; transparency of public affairs; competition among public authorities; grovving demand for legiti-mation of public action; and possible changes in the structural patterns of the public sector. 4. PortaSs Portals are going to become convenient and individual electronic entry points to public (and other) institutions for citizens, business employees and public servants. Hovvever, it is important to realise that the notion of portals is changing. In the early years of vveb applications, "portals" often vvere collections of links to related vveb sites (e.g. the URLs of departments, agencies and other public institutions in a given State). Although, vvithout any doubt such portals do offer useful information, in a certain vvay they resemble nevv facades or "Potemkin villages", because behind them the vvay public institutions conduct their business, remained unchanged most of the time. Very often, vveb sites are organised for government by departments and not for people by life-situations. Novv, portals are being developed vvhich are brovv-ser-enabled vvorkplaces from vvhich one can not only look at vveb sites but interact vvith them. These portals are brovvser-based access points to cyber-space sup-porting information, communication and transaction projects of individuals like citizens or government employees. In other vvords, these Internet portals are open 'Virtual spaces" for information, communication and transactions - Crossing jurisdictional and agency boundaries vvhenever the users are looking for holis-tic, integrated support for their concerns. We are mov-ing from vveb presentations to vveb Services. Three-dimensional portals, picturing buildings, rooms, desks, files and the like are applied vvhenever this type of a user-interface helps clients to find their way. Hovv important portals of the nevv kind are for electronic government becomes clearer vvhen vve take a closer look at some types and examp!es. Generally, horizontal and vertical portals are being distin-guished. Horizontal portals try to be comprehensive and to cover business, government, education, cul-ture, tourism, health and other areas; so far, only re-gional implementations are to be found, hovvever. Vertical portals specialise in institutions (like compa-nies, jurisdictions, agencies etc.), in themes (like mušic, sports, movies, health topies, civic engagement etc.) or in e-commerce (e.g. Virtual markets). Of special interest for electronic government are life-event portals. For certain Ufe situations like build-ing a house, starting-up a business, retirement, the tasks assigned to an employee, etc., these portals offer direct access to relevant laws and regulations, government programs, opportunities, obligations, institutions and persons in charge, forms, applications - for information, communication and transactions. Life-event portals are 'Virtual single vvindovvs" or 'Virtual one-stop governments". Their purpose is to overcome the complexity of today's public institutions. It is inter-esting to observe that vvith portals the traditional separation of public and private activities begins to blur. There is a tendency to integrale in a given life-event portal ali information, communication and transaction processes relevant in the respective life situation, re-gardless of the societal sector to vvhich they belong. This helps to raise the attraetiveness of such portals, too. There is also a strong tenaency tovvards customi-sation and personalisation of life-event portals. Users can tailor the portal contents to their ovvn individual needs. E.g. "my city hali" vvould specify the information, communication and transaction interests in accordance vvith the specific situation of a Citizen -home owner, commuter from A to B, parent of school children etc. Or a "taxpayer portal" vvould contain the individual tax accounts, relevant legislation and court decisions, tax declarations, payments, correspon-dence, and so on. Public servants vvould find the infor-mation and contacts relevant for them, in so called corporate or enterprise portals. Digital dashboards for managers are another example. User-modelling met-hods can be applied in order to analyse vvhat users are doing and, based on this, to adapt individual portals. Intensive efforts are necessary to make our legacy EDP systems compatible and to guarantee reliable, secure and authentic communication, for portals to be able to connect users to their addressees (persons, pro-grams, data or (smart) objects) regardless of institu-tional or technical boundaries and regardless of their points of entry (via PC, interactive TV, celi phones, kiosks or mediators such as call centres, traditional offices, lawyers etc.). An approach tovvards inter-ope-rability of IT systems in the public sector, based an standards like XML, is the Electronic Government Framevvork (sometimes also called GovTalk) vvhich was first announced at the Microsoft Government Leaders Conference in April 2000 in Seattle. 5. Systematisation of government machinery Although topics such as portals, e-voting or privacy protection get most of the public attention at this time, it is quite possible that even bigger effects of the nevv accessibility of persons, programs, data and objects vvill occur inside government machinery. We vvill see more streamlining of vvork-flovvs and redesigning of business processes, more data sharing and knovvledge management, more cross-agency transactions through ali tiers involved, more netvvorking, tele-cooperation and joined-up government. Since partners, programs, data and objects are easy to access, this potential vvill likely be utilised. Also, governments need to and vvill implement enterprise systems just as business is doing, to provide the operative transaction systems that undergrid e-government. Most governments have not begun to do this yet. It vvill be part of the continuing automation of government, and it vvill be a big and expensive part yet indispensable for e-government. Here again vve are faced vvith the question of vvhether vve really vvant a "seamless" government. In other vvords, to vvhat extent do vve vvant to make use of the technological potential and to design boundary-penetrating applications? Nevertheless, this vvill hap-pen to some extent over time and vve can expect sub-stantial gains in productivity, economy and efficiency in the public sector. 6. Transparency of public affairs Due to the special nature of public goods (majority decisions, rule of lavv, tax-financed etc.) public institu-tions have always been relatively transparent. Hovve-ver, given the potential of modern IT, the public sector soon vvill resemble a digital fishbovvl. Public programs and tasks, responsibilities, documents and forms, even vvork-flovvs, lavvs, court decisions, com-mentaries, literature, outputs and outcomes, Citizen feedback - ali of this and much more can already be found on the vveb and is available at one's fingertips. In the future, this information vvill be even more com-plete and systematised. Moreover, most of this information novv is available to anybody via the Internet. Government' s former monopoly on collecting, han-dling and distributing large amounts of information has been broken. Citizens and interest groups can have almost the same information and at the same time as politicians and public officials they voted into office. This might also result in more controversy and instability in government. On the other hand, this IT potential for transpar-ency supports government in playing its nevv role as a netvvork moderator more effectively. Due to global-isation and internationalisation, national governments have to share responsibility vvith supra-national insti-tutions, vvith other countries, vvith nongovernmental organisations (NGO) and vvith multinational business (economic policy, defence, criminality and environ-ment protection are some examples). In addition, due to devolution in many domestic public policy do-mains, national governments also have to share re-sponsibility vvith other tiers of governance and again vvith NGOs and for-profit organisations (e.g. in wel-fare or health administration). In this situation, the Internet's potential for improving accessibility to persons, programs, data and objects comes in handy be-cause it can help governments to coordinate, monitor and control such netvvorked public-private-partner-ships. 7. Competition for public authorities Up to novv, market pressure vvhich spurs innovation in the business sector, vvas more or less unknovvn to the public arena. This situation is about to change, for at least three reasons. One is the previously men-tioned transparency of public affairs. It enables any-body to conduct vveb tests and analyse public authorities performance. Just one example is the so-called Netlntelligence test of EU government, run periodical-ly by the Amsterdam-Maastricht Summer University. In general, this nevv kind of benchmarking certainly means rivalry, if not competition, for public authorities. A second reason for competition to be expected for puhlic institutions is that the Internet has made it much easier to establish and coordinate Virtual net-vvorks. In turn, this means for many organisational units that their Services are potential candidates for outsourcing and that they have to compete with other suppliers of such Services. Such suppliers could be other government units (domestic and even abroad), business companies or NGOs. And thirdly, electronic accessibility of puhlic agen-cies is giving the clients a choice regarding vvhom to do business with. For example, any city hali in a giv-en State could handle the business of any Citizen now, regardless of her or his residence. Thus, it can be expected for the near future that market pressure vvill trigger innovation in the puhlic sector. 8. Grovving demand for legitimation of public action Legitimation of public activities is a measure for the degree to vvhich citizens identify themselves vvith their State and administration. Important factors for this identification are transparency of the public sector, and opportunity to participate in public affairs, as well as effectiveness and efficiency of public institutions. A look at the triangle in figure 3 reveals that each of its three sides offers quite substantial challeng-es and opportunities for the public sector to legitimise its existence. These are called for but also enabled by the new ways of Information, communication and transactions. Formation of opinions: Opinion making about public affairs in a democracy requires open discussion betvveen citizens and politicians. Will the Internet have a deeper impact here? You only have to look at the degree to vvhich television has influenced politics in order to realise that communication technology does matter. The Internet has some unique properties relevant in this respect: it is Interactive, it has made it easy to communicate vvith others, it puts Information at people's fingertips, it is cheap, and it is available Citizens Opinion - making Supply of public goods Politics, Legislature Administration Deciskm-making Figure 3: Provision of public goods anytime and from anyvvhere. Thus, the threshold for information, communication and participation in terms of time, money and effort invested by the citizens, has been lovvered substantially. From this, quan-titative and qualitative effects on opinion making in public affairs should be expected. And there are many proofs already on the vveb: portals dedicated to politics and to ali related questions; online minutes of par-liamentary debates; pressure groups formed via the Internet (sometimes vvith remarkable success: in 1998 the draft treaty "Multilateral Agreement on Invest-ment" (MAI) initiated by the Organisation for Eco-nomic Development and Cooperation (OECD) had to be vvithdravvn because of severe vvorldvvide opposi-tion by environmentalists and consumer rights activ-ists, organised and brought to bear via the Internet); direct communication betvveen politicians and citizens; electronic opinion polis, formal hearings and petitions; Virtual party conventions; electronic cam-paigning and even e-voting - to name just a fevv exam-ples. It seems to be fair to say that the nevv media for information, communication and transactions certain-ly vvill not substitute some sort of a "cyber-democra-cy" for our parliamentary democracies, but they vvill add some important nevv elements to them. Decision making: Based on the opinion making phase, concrete policies, programs and measures have to be decided upon by the legislature and, in more detail, by public management. To strengthen the pri-macy of political leadership here has been the concern for quite some time, the Nevv Public Management movement (NPM) being the latest example. Parlia-ments and public managers, in effect being contractors for public goods and Services, must be provided vvith the proper information. And it is easy to see the impact the Internet is going to have on the preparation, implementation and evaluation of the respective de-cisions. Again, this IT potential is especially vvelcome in a period vvhen globalisation and devolution force public institutions to deal vvith many more players than they used to, making it more difficult to remain in the driver's seat. Provision and supply of public goods: Due to tele-administration, public agencies and their Services be-come much more transparent and accessible (24 hours a day, 7 days a vveek and from anyvvhere, instead of business over-the-counter betvveen 9 and 5). The qual-ity of Service can be improved (e.g. through life-event portals or through electronic notifications of opportunities, deadlines, etc.). User-feedback turns out to be a lot easier and vvill be applied more often (email sys-tems vvill play an important role here). Bureaucratic burdens put on the shoulders of business companies and citizens can be reduced (e.g. through better knovv-ledge management by public institutions, enabling them to make better use of digital data instead of ask-ing for them over and over again). Through systema-tisation of work-flow and data storage in the wake of electronic government, higher productivity on puhlic activities is also expected. Over time, we vvill probably see a positive influence of the Internet on legitimation of puhlic affairs. The more people knovv about the poteotial of modern IT to produce better means of information, communi-cation and transactions, and the more they see this potential implemented in other organisations, the more they vvill vvant to see it applied in the puhlic sec-tor as vvell. Of course, we knovv since David Easton: the State reacts to pressure, not to needs - but the pres-sure on legitimation vvill grovv. 9. Changes in structural patterns of the puhlic sector The Internet has a non-geographic nature. Therefore, the nevv accessibility of persons, programs, data and objects implies that the "ground adhesion" of puhlic institutions is reduced. In the vvake of the nevv shape-ability, vve vvill probably see a clearer separation be-tvveen "production" of puhlic goods and Services in the background and their "distribution" in the foreground. On the distribution side, many more outlets for the retail of puhlic goods and Services have become pos-sible than in the past. And these outlets, again, could be run by puhlic agencies, business companies or NGOs. A greater number and variety of access chan-nels to puhlic administration can be expected. On the one hand, there are nevv vvays of tele-administration, enabled especially by the Internet. The media here include PCs and Interactive TV at home and at vvork, celi phones and personal digital assistants (PDA) for "mobile government", and puhlic terminals or kiosks in tovvn halls, libraries, malls, etc. On the other hand, the traditional Service channels such as vvalk-in facili-ties, phone and mail etc. vvill not be replaced by electronic media. There are complicated matters, of course, vvhich do not lend themselves to self-service, and there are quite a fevv citizens vvho do not have the equipment or the knovvledge or the motivation neces-sary for tele-administration. Unlike private business companies and at least for the foreseeable future, puhlic administration must provide for tvvo access tracks - old ones and nevv ones, although this vvill be more expensive. In fact, modern IT enables the puhlic sector even to enlarge the number of "front offices", be-cause any agency or tele-vvorker connected to the Internet could serve as an access mediator. Moreover, one can expect that most of the old and the nevv en-try points to government vvill vvork through portals as they vvere described above. VVhile de-concentration seems to be the proper term to describe future developments of foreground administration, background administration or the production side probably vvill experience a process of con-centration. Given the much easier access to experts, they can be separated from administration in the foreground to a greater extent and their expertise can be shared by more organisations than previously. In the vvake of this vve vvill probably also see more tele-cooperation betvveen clients in the foreground and ex-perts in "back offices". 10. Implications for politicians and the Internet - a journey just begun ? Are vve prepared for the nevv accessibility of human beings, programs, data and objects and for the nevv potential this has for our information, communication and transactions endeavours? The ansvver more often is "no" than "yes". A brief look at some of the open questions can support this assessment. Information: Have vve decided vvhich information stored in the data bases of our public institutions should be accessible and by vvhom? Have vve adapt-ed our legislation accordingly, e.g. privacy and copy-right lavvs? Have vve decided if and vvhich information should be available to the public for free? And, main-ly, have vve cared enough about the content of ali these data resources vvhich novv become so easily accessible? To be able to get data at the click of a mouse is a very niče thing, but valuable content plus acces-sibility is the goal vve should ali be pursuing. And, of course, vve need financing strategies for ali this to hap-pen. Are fees paid by users acceptable? What about online advertising on vveb sites of public institutions? Also, vve should not forget here that substantial cost savings are possible: In the old economy, marginal costs for dealing vvith a personal visitor, for vvriting a letter or for handling a phonecall are about the same for each nevv instance; in the nevv economy, hovvev-er, marginal costs for clients vvho visit a vveb site con-taining the same information are more or less zero. Communication: Have vve organised the handling of citizens" email sufficiently? Everybody vvho turns to a public agency or to a politician using this nevv electronic means should get an ansvver - quickly. Are our coun-tries (government institutions and the society as a vvhole) equipped vvith an IT infrastructure vvhich provides for a vvide access to the Internet? And, are vve - as citizens, legi-slators, executives, judges, public servants etc. - qualified to develop and to use today's IT infrastructures? Of course, vve must be avvare of a possible "digital divide" and take the necessary measures to avoid it. Transactions: Are ali important public Services Online? Have vve interconnected the diversity of stovepipe systems, are Virtual entry points to puhlic institutions available and do we have the respective IT architec-tures to provide for compatibility of the heteroge-neous components (computers, netvvorks, programs and data)? Also, as trust is one of the most critical is-sues facing the adoption of electronic government we must ask ourselves: is it secure to conduct transactions on the web? Are encryption and verification technolo-gies in plače, for instance puhlic key infrastructures? Do we dispose of the legal prerequisites for online transactions (taxation, consumer protection, admissi-bility of digital signatures etc.)? Moreover, considering the huge amount of work necessary to redesign large parts of the vvorkflovv in our puhlic institutions, a very important question is this: have we equipped our puhlic servants with enough time and authority to commit themselves to electronic government? So, ali in ali, electronic governance and electronic government are stili infants. To grovv up properly they need čare - not least by politicians. It seems to be cru-cial that they moderate a "social dialogue". On the one hand, this is necessary to further the avvareness, ac-ceptance and readiness of ali people involved. But even more importantly, this social dialogue must ad-dress some nevv fundamental questions raised by the digital revolution: The emerging Information society and the nevv economy both challenge the traditional roles and functions of the three sectors of our societ-ies (state and administration, business and the non profit/non-government sector). The traditional para-digm concerning the division of labour and coopera-tion betvveen these sectors is undergoing deep chan-ges. One of the phenomena here is the "Internet men-tality" of sharing information, peer-to-peer interaction vvithout hierarchies, open source softvvare develop-ment, free exchange of ideas, etc. This mentality meets familiar notions of subsidiarity1 and federalism and resembles the underlying philosophy of the "civil so-ciety" (people engage themselves vvithout vvanting to cash-in), and it might vvell be that some of the puhlic goods and Services we are used to today vvill be taken over by the third sector (e.g. in areas like education, health čare or social Services). But the private economy is also losing business to the civil society (not only softvvare, mušic, publications and other digital commodi-ties but also products and Services vvhich can be easily exchanged in the "shadovv economy"). It is especially 1 According to the Maastricht Treaty of the European Union from 1992 this term postulates that ..decisions are taken as closely as possible to the citizens". here that politicians must moderate a social dialogue in order to come up vvith a concept regarding vvhere vve should support and vvhere vve should restrict this process of "socialisation" of hitherto puhlic or market goods furthered by the Internet, and to adjust the af-fected lavvs and programs accordingly. In other vvords, here again vve find ourselves in the middle of a battle betvveen the old and the nevv. To control the impact of the Internet on the general concept of puhlic goods (electronic governance) seems to be as important as to promote its influence on the modernisation of the var-ious single puhlic activities carried out by State and administration today (electronic government). Aggressive leadership is also required to develop cross-border visions and strategies vvhich relate the modernising of puhlic institutions to the IT potential available today. Given the nevv boundary-penetrating technologies, autonomous approaches by the various departments no longer are sufficient. Central direc-tions and standards are necessary to secure coopera-tion of the various parts in the puhlic sector required by electronic governance. Public spending also must be made consistent vvith the strategies for electronic government, and activities not complying vvith central framevvorks should not be funded. 11. Conclusion In spite of a lovv performance of the nevv stock market during the last months and in spite of some disappoint-ments for euphoric prognosticators - the Internet technologies are here to stay. In fact, they are a real break-through, e.g. as far as the nevv level of connectivity betvveen people, programs, data and objects is concerned. Therefore, the puhlic sector should be prepared for great changes. Although they vvill come step by step -their impact is supposed to be severe. Politicians and administrators must get ready to deal vvith them. After ali, politicians and the Internet - they need each other badly. References: Heinrich Reinermann (Ed.): Regieren und Vervvalten im Informationszeitalter - Unterwegs zur virtuellen Vervvaltung, Heidelberg, 2000. Heinrich Reinermann and Jorn von Lučke (Ed.): Portale in der offentlichen Verwaltung- Internet, Call-Center, Biirgerburo, Speyerer Forschungs-berichte No. 205, Speyer, 2000. Heinrich Reinermann: Der offentliche Sektor im Internet - Veranderungen der Muster offentlicher Vervvaltungen, Speyerer Forschungsberichte No. 206, Speyer, 2000. Mirko Vintar, Mitja Dečman, Mateja Kunstelj: Javni sektor in Internet: Analiza stanja v Sloveniji, Uporabna informatika, št. 3, letnik Vlil, stran 146-158. ♦ Professor Dr. Heinrich Reinermann holds the Chair for Administrative Informatics at the German Postgraduate School of Administrative Sciences Speyer. His research interests include Nevv Public Management, the impact of nevv technologies on public administration, and electronic governance. Skladnost poslovnega strateškega NAČRTA S STRATEŠKIM NAČRTOM INFORMATIKE Aleš Groznik, Andrej Kovačič Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta Povzetek Strateško načrtovanje sodi med najpomembnejše aktivnosti organizacije, saj z njim opredeljujemo poslanstvo, cilje in strategijo organizacije. Strateško načrtovanje informatike je sestavni del strateškega podjetniškega načrtovanja in mora vključevati nove tehnološke možnosti ter organizacijske, ekonomske in sociološke vidike. Čeprav je literatura s področja strateškega načrtovanja številna, praktične izkušnje kažejo, da veliko število izvedenih projektov ne odraža načrtovanih strateških ciljev organizacije. Osnovno vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, kako zagotoviti skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike. Abstract Strategic planning defines mission, goals and strategy of an organization and therefore represents one of the most important activities of the organization. Strategic information planning is a very important part of business strategic planning and takes into consideration technoiogical improvements as weli as organizational, economic and social aspects. Although there is a iot of literature available on strategic planning, practical experience shows a low percent-age of successfully concluded projects. This paper deals with the core question, how to achieve and sustain alignment betvveen strategic business and information plan. 1. UVOD Družbeno ekonomsko okolje, v katerem danes poslujejo organizacije, zaznamujejo korenite spremembe. V želji po konkurenčnem nastopanju na trgu iščejo organizacije nove načine za doseganje svojih ciljev, na katere močno vpliva razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije (Groznik, 1999). Razvoj informatike je vplival na temeljito spremembo organiziranosti in načina poslovanja organizacij in vodi v prestrukturiranje na vseh ravneh poslovanja. Podobno kot se je spremenil način poslovanja organizacij, je tudi informacijski sistem spremenil vlogo v poslovnem procesu. Tradicionalno pojmovanje informacijskega sistema kot sistema za obdelavo oziroma analizo podatkov je v začetku devetdesetih nadomestila želja organizacij po uspešnejšemu poslovanju, ki se je odražala v primerjavi, spremljanju in analiziranju poslovanja posameznih segmentov organizacije in povezavi z okoljem. Ključna beseda, ki je botrovala spremenjeni filozofiji poslovanja, je bila dodana vrednost, ki izpostavlja sodoben strateški informacijski sistem kot pomemben dejavnik konkurenčnosti (Porter, 1985). Strateški informacijski sistem je pomembno konkurenčno orodje organizacije, ki namesto poenostavljanja posameznih funkcij in zadovoljevanja informacijskih potreb določenih segmentov uporabnikov zagotavlja strateško prednost in dviguje konkurenčnost ter poslovno uspešnost organizacije (Treven, 1997). Trend sodobnega načina poslovanja torej narekuje vpeljavo strateških informacijskih sistemov, njihovega skrbnega načrtovanja in skladnost z izhodišči poslovnega strateškega načrtovanja. 2. STRATEŠKO NAČRTOVANJE V PRAKSI Navkljub uvodnim ugotovitvam o spremenjenem načinu poslovanja in vlogi informacijskega sistema v njem, rešitve v praksi niso tako preproste. Po zadnjih raziskavah (Rosser, 1998) je približno 70% investicij na področju informatike neuspešnih. Prav ta podatek predstavlja jedro problema - kako zagotoviti skladnost med izvajanjem strateškega načrta informatike in izhodišči poslovnega strateškega načrtovanja (Slika 1). SKLADNOST Slika 1: Proces strateškega načrtovanja informatike Proces strateškega načrtovanja informatike lahko razdelimo na naslednje elemente: strateški načrt organizacije, strateško načrtovanje informatike, zunanje okolje, notranje okolje, strateški načrt informatike in izvajanje strateškega načrta informatike. Strateški načrt organizacije podaja videnje poslovne poti vodilne strukture in opredeljuje elemente poslovanja organizacije s strateške ravni. Strateške odločitve, sprejete v strateškem načrtu, so usmerjene v prihodnost in imajo bistven vpliv na dolgoročni razvoj organizacije. V strateškem načrtu organizacije so opredeljeni poslanstvo, usmeritev, cilji in strategije doseganja poslovnih ciljev. Strateški načrt organizacije predstavlja vhodne podatke strateškega načrtovanja informatike. Strateško načrtovanje informatike vključuje nove tehnološke možnosti in pogojuje drugačen organizacijski, ekonomski in vse bolj tudi sociološki pogled na vlogo informatike v poslovnem okolju. Problematika, s katero se ukvarja strateško načrtovanje informatike, zajema zlasti obravnavo konkurenčnih prednosti in priložnosti informacijskega sistema ter ugotavljanje informacijskih potreb organizacije v skladu z notranjim (velikost organizacije, struktura, kultura,...) in zunanjim (konkurenca, kupci, dobavitelji, država...) okoljem. Rezultat strateškega načrtovanja informatike je strateški načrt informatike, ki mora biti celovit, natančen, hkrati pa mora odražati trenutne in bodoče informacijske potrebe organizacije. Strateškega načrta informatike ni preprosto izdelati, še težje pa ga je izvajati. Empirične raziskave zadnjih let kažejo po eni strani zelo veliko naložbeno usmeritev organizacij v informatiko, po drugi strani pa relativno neuspešnost projektov s tega področja. Zato smo se na Ekonomski fakulteti odločili raziskati stanje strateškega načrtovanja informatike v slovenskem prostoru (Groznik, 2000). 2.1 Strateško načrtovanje informatike Za potrebe raziskave smo sestavili vprašalnik, ki smo ga posredovali večjemu številu slovenskih podjetij. Pri pripravi vprašalnika smo uporabili nekatere tuje vire (Pavri, 1995), (Teo, 1997) s čimer smo želeli doseči čim večjo stopnjo primerljivosti rezultatov s stanjem poslovne informatike v tujini. Raziskava1 je prvič potekala leta 1998 in je obsegala 450 slovenskih velikih podjetij različnih dejavnosti, izmed katerih je 131 podjetij uspešno izpolnilo vprašalnik, kar pomeni 29.1% začetnega nabora podjetij. Letos smo raziskavo ponovili na naključnem vzorcu 300 slovenskih velikih podjetij različnih dejavnosti, izmed katerih je 92 podjetij uspešno izpolnilo vprašalnik. V letošnjem letu je odstotek uspešno izpolnjenih vprašalnikov 30.7%, kar je zadovoljiv rezultat, ki je primerljiv s podobnimi raziskavami v tujini (Finne-gan, 1997), (Galliers, 1994), (Pavri, 1995), (Teo, 1997). Analiza rezultatov raziskave obstoja strateškega načrta razvoja informatike (Tabela 1) kaže, da obstaja strateški načrt razvoja informatike v približno polovici slovenskih podjetij. Primerjava rezultatov raziskave stanja v slovenskih podjetjih s singapurskimi (Teo, 1997), irskimi in angleškimi (Finnegan, 1997) ter ameriškimi (Galliers, 1994) kaže, da je odstotek slovenskih organizacij, v katerih obstaja strateški načrt informatike, razmeroma nizek (44.6% oziroma 50.4%), pri čemer je potrebno posebej poudariti časovni zamik raziskav, ki je dodatno v škodo slovenskim razmeram. 2.2 Skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike in njegovim izvajanjem Poleg samega obstoja strateškega načrta informatike smo v sklopu ankete želeli izvedeti tudi, kakšna je 1 Podrobnejši opis raziskave v (Groznik ef a/. 2000) Strateški načrt Anketa (2000) Anketa (1998) Teo (1997) Finnegan (1997) Galliers (1994) informatike število odstotek število odstotek odstotek odstotek odstotek Obstaja 41 44.6% 66 50.4% 63.0% 76.0% 75.0% Ne obstaja 51 55.4% 65 49.6% 37.0% 24.0% 25.0% Tabela 1: Obstoj strateškega načrta informatike Skladnost število Anketa (2000) odstotek rang število Anketa (1998) odstotek rang število Teo (1997) odstotek rang Da 36 87.8% 1 61 92.4% 1 46 79.3% 1 Ne 2 4.9% 2 2 3.0% 3 12 20.7% 2 Strateški načrt organizacije ne obstaja 1 2.4% 4 3 4.5% 2 0 0.0% 3 Ni podatkov 2 4.9% 2 0 0.0% 4 0 0.0% 4 Tabela 2: Skladnost strateškega načrta informatike s strateškim načrtom podjetja skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike. Upoštevajoč rezultate ankete (Tabela 2) sta v večini slovenskih podjetij strateška načrta usklajena, presenetljivo je, da je odstotek usklajenosti v slovenskih organizacijah celo višji kot v singapurskih (Teo, 1997). Na tem mestu velja opozoriti, da so v anketi sodelovali predvsem vodje službe za informatiko, zaradi česar obstaja možnost pristranskosti rezultatov ankete v primeru skladnosti strateških načrtov. Visok nivo skladnosti je namreč v neposrednem nasprotovanju z ugotovitvami o neuspešnosti investicij in projektov s področja informatike (Rosser, 1998), zato lahko utemeljeno dvomimo v pristranskost anketirancev in se s tem pridružimo zadržanemu mnenju, ki ga zasledimo v literaturi (Pavri, 1995), (Teo, 1997). 3. SKLADNOST POSLOVNEGA STRATEŠKEGA NAČRTA S STRATEŠKIM NAČRTOM INFORMATIKE IN NJEGOVIM IZVAJANJEM Čeprav je vprašanje skladnosti eno izmed ključnih v procesu uspešnega načrtovanja in izvedbe, se v strokovni literaturi podrobni analizi izognejo s preprosto predpostavko o usklajenosti načrtov (Lederer, 1998), (Luftman, 1998), (Peppard, 1999), zato je po našem mnenju potrebno analizirati tudi to področje. S pomočjo analize številnih tujih (Baborski, 1999), (Galliers, 1994), (Lederer, 1998), (Luftman, 1999), (Peppard, 1999) in domačih (Kovačič, 1998), (Kovačič et al., 1999) procesov načrtovanja in izvajanja poslovnih strateških načrtov in strateških načrtov informatike organizacijska struktura in procesi strategija informatike obstoječe rešitve na področju informatike poslovna strategija Slika 2: Model skladnosti strateškega načrta informatike s strateškim načrtom podjetja in njegovim izvajanjem smo izluščili tele ključne dejavnike, ki vplivajo na skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike in njegovim izvajanjem: poslovna strategija, organizacijska struktura in procesi, strategija informatike, obstoječe rešitve na področju informatike in kadri. Poslovna strategija opredeljuje strateške usmeritve organizacije, ki naj bi podjetju zagotovile dolgoročno uspešno poslovanje (Porter, 1980). Organizacija ima za uspešen nastop na trgu več možnih strategij, ki so zasnovane s pomočjo dobrega poznavanja organizacijske strukture, procesov in okolja. Strategija informatike je v tesni povezavi s poslovno strategijo in drugimi ključnimi dejavniki. Opozarja na možnosti in nevarnosti, ki jih informacijski sistem nudi oziroma predstavlja v poslovanju organizacije in je usmerjena v najučinkovitejšo uporabo informacijske tehnologije v korist uspešnega poslovanja celotne organizacije. Podobno kot v primeru poslovne strategije in organizacijske strukture, je tudi pri informatiki izrednega pomena dobro poznavanje obstoječih rešitev na področju informatike. Poleg poslovnih vidikov (poslovna strategija, organizacijska struktura in procesi) in informatike (strategija informatike, obstoječe rešitve na področju informatike) je pomemben tudi sociološki vidik. Kadri v organizaciji predstavljajo nabor kadrov, ki imajo potrebna strokovna znanja, s katerimi lahko organizacija doseže načrtovane strateške cilje. Kot lahko razberemo iz modela, skladnost strateškega načrta informatike s strateškim načrtom podjetja in njegovim izvajanjem ni odvisna zgolj od informatike, ali bolje, službe za informatiko. Služba za informatiko mora zagotoviti kadre, znanje, poznavanje obstoječih rešitev na področju informatike ter ustrezno strategijo informatike. Vendar če želimo izrabljati informacijski sistem kot strateški sistem, ki prek verige dodane vrednosti organizaciji omogoča spremljanje, primerjavo in izboljšanje konkurenčne prednosti, potem so izrednega pomena tudi drugi kadri v organizaciji, zlasti vodilni, poslovna strategija, organizacijska struktura in procesi. Zavedati se je potrebno medsebojnih vplivov posameznih ključnih dejavnikov, ki v procesu strateškega načrtovanja ne smejo biti ločeni na poslovne (kadri, poslovna strategija, organizacijska struktura in procesi) in informacijske (kadri, strategija informatike, obstoječe rešitve na področju informatike). Ključni dejavniki so medsebojno odvisni in spremembe na posameznem dejavniku se odražajo na vseh ostalih. Upoštevanje medsebojne odvisnosti ključnih dejavnikov in njihova harmoničnost v obdobju strateškega načrtovanja je ključnega pomena za uspeh načrtovanja in kasneje izvajanja. 4. POVZETEK Sodoben način poslovanja je neposredno povezan z razvojem in uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije. Strateško načrtovanje, ki sodi med najpomembnejše aktivnosti organizacije, poleg podjetniškega načrtovanja obsega tudi strateško načrtovanje informatike in s tem izpostavlja sodoben strateški informacijski sistem kot ključni dejavnik konkurenčnosti. Sredstva, ki jih organizacije namenjajo informatiki, so iz leta v leto večja, vendar je po zadnjih raziskavah približno 70% investicij na področju informatike neuspešnih. Prav ta podatek zastavlja ključno vprašanje - kako zagotoviti skladnost med izvajanjem strateškega načrta informatike in izhodišči poslovnega strateškega načrtovanja. Z analizo številnih tujih in domačih procesov načrtovanja in izvajanja poslovnih strateških načrtov in strateških načrtov informatike smo zgradili model skladnosti poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike in njegovim izvajanjem. Model sestavljajo poslovni (kadri, poslovna strategija, organizacijska struktura in procesi) in informacijski ključni dejavniki (kadri, strategija informatike, obstoječe rešitve na področju informatike), katerih medsebojna usklajenost vodi do usklajenega poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike in njegovim izvajanjem. 5. LITERATURA [1] Saborski A. J., Al-Dobai S.: Information Utility Evaluation and Design of MIS. Evolution and Challenges in System Development, New York: Kluwer Academic/Plenum Publishers, 1999, str. 551-556 [2] Finnegan et al.: Investigating Inter-organisational Information System Planning Practices in Ireland and the UK, Proceedings of the 5,h European Conference on Information systems, 19-21 June, Cork, Ireland, 1997,str. 281-294. [3] Galliers R.D.: Strategic Information System Planning: Myths, Reality and Guidelines for Succesfull Implementation. Strategic Information Management, Buttervvorth-Heinemann, Oxford, UK, 1994, str. 129-147 [4] Groznik A., Kovačič A.: Slovenska pot v informacijsko družbo. Uporabna informatika, Ljubljana, 7 (1999), 1, str. 5-8. [5] Groznik A., Kovačič A., Jaklič J., Indihar Šternberger M.: The Strategic Information System Planning in Slovenia -Myth or Reality? Delovni zvezki / Raziskovalni center Ekonomske fakultete, Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2000,10 str. [6] Kovačič A.: Projekti prenove in informatizacije poslovanja: Ocenjevanje uspešnosti. Delovni zvezki / Raziskovalni center Ekonomske fakultete, Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1998,14 str. [7] Kovačič A., Vintar M.: Reform ing the Public Sector in Slovenia: Re-engineering Administrative Units. Evolution and Challenges in System Development, New York: Kluvver Academic / Plenum Publishers, 1999, str. 221-232. [8] Lederer A. L., Sethi V.: Seve n Guidelines for Strategic Information System Planning. Information Strategy, Pennsauken, 15 (1998), 1, 1998, str. 23-28. [9] Luftman J.: Enablers&lnhibitors. lnformationweek, Manhasset, 1998, 700,14.09.1998, str. 283-286. [10] Luftman J., BrierT.: Achievingand sustainingbusiness IT alignment. California Management Revievv, Berkeley, 42 (1999), 1999,1, str. 109-117. [11] Pavri F. N., Ang J. S. K.: A study of the strategic planning practices in Singapore. The International Journal of Information Systems Applications -Information and Management, 28 (1995), 1995, str. 33-47. [12] Peppard J.: Information Management in the Global Enterpise: an Organising Framevvork. European Journal of Information Systems, 8 (1999), 2,1999, str. 77-94. [13] PorterM. E.: Competitive Advantage. New York : The Free Press, 1980, 698 str. [14] PorterM. E., MillarV. E.: How Information Gives You Competitive Advantage. Harvard Business Revievv, July-August 1985, pp. 149-160. [15] Rosser B.: Making IT investment cost effective. Forbes, New York, 1 (1998), 1, str. 50-54. [16] Teo T. S. H., Ang J. S. K., Pavri F. N.: The State of strategic IS planning practices in Singapore. The International Journal of Information Systems Applications - Information and Management, 33 (1997), 1997, str. 13-23. [17] Treven S.: Dodajanje vrednosti z informacijskimi sistemi. Zbornik Dnevi slovenske informatike, Portorož, Slovensko društvo INFORMATIKA, 1997, str. 127-133. ♦ Mag. Aleš Groznik je asistent na Katedri za informatiko Ekonomske fakultete. Njegovo raziskovalno področje je strateško načrtovanje razvoja informatike, kjer ima praktične izkušnje s področja vodenja in strateškega načrtovanja, pridobljene pri delu v nekaterih multinacionalkah. ♦ Dr. Andrej Kovačič je v zadnjih desetih letih delal kot projektant in svetovalec na projektih prenove in informatizacije poslovanja ter kot predavatelj na Ekonomski fakulteti in na Visoki upravni šoli. Je predstojnik Inštituta za poslovno informatiko na EF, predsednik programskega odbora posvetovanja Dnevi slovenske informatike ter član izvršilnega odbora Slovenskega društva Informatika. Načrtovanje RELACIJSKIH PODATKOVNIH BAZ Z UML Sebastjan Lahajnar PRIS Inženiring, Ljubljana, Slovenija sebastian.lahajnar@pris-inz.si Izvleček Objektna analiza in načrtovanje informacijskih sistemov z UML prinašata tudi nove diagramske tehnike za načrtovanje podatkovnih baz. Opisna moč konceptov jezika UML, predvsem diagrama razredov, je večja od primerljivega modela ER, ki ga danes večinoma uporabljamo za modeliranje podatkovnih struktur. Zaradi objektne narave novih tehnik je njihova uporaba idealna v kombinaciji z objektnimi ali objektno relacijskimi podatkovnimi bazami. Po drugi strani pa imajo relacijski podatkovni strežniki danes še vedno vodilno vlogo na tem področju industrije programske opreme. Namen članka je predstavitev treh osnovnih korakov za kreiranje relacijske podatkovne baze na podlagi objektnega pristopa. Koraki zajemajo zbiranje zahtev uporabnikov z diagrami primerov uporabe, modeliranje podatkovne strukture z diagrami razredov in proces preslikave razredov jezika UML v tabele relacijske podatkovne baze. Abstract Information systems object oriented analysis and design with UML provides a/so new methods and diagramming techniques for database design. UML concepts expressive power is much stronger than that of Entity-Relationship Diagrams vve commonly use for that purpose. Due to their object nature these techniques are perfect for designing object and object relational databases. On the other hand, relational database servers stili have the leading plače on the market today. The purpose of the article is to describe three basic steps needed to create relational databases based on the object approach, including system requirements acquisition with use cases, modeling data structure with c/ass diagrams and the process of transforming UML classes into relational tables. Uvod Pojav objektnih metodologij za analizo in načrtovanje informacijskih sistemov v devetdesetih letih je prinesel tudi nove pristope h gradnji podatkovnih baz. Glavna razloga, zakaj se objektni pristopi vse do danes niso širše uveljavili kot alternativa obstoječim, predvsem modelu ER (entiteta-razmerje), je moč iskati v pomanjkanju enotnega standarda na začetku njihove razvojne poti in izraziti prevladi relacijskih sistemov za upravljanje podatkovnih baz nad objektnimi. Z nastankom in uveljavitvijo jezika UML kot nespornega standarda na področju objektnega modeliranja je bil prvi razlog odstranjen, po drugi strani pa nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do bistvenih sprememb na tržišču podatkovnih strežnikov. Ti še vedno temeljijo na relacijski tehnologiji, čeprav je vanje vključenih vse več objektnih konceptov. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno uporabiti diagrame jezika UML tudi za načrtovanje relacijskih podatkovnih baz. Odgovor je vsekakor pritrdilen, saj opisna moč jezika UML zagotavlja verodostojno preslikavo realnega sveta v konceptualni podatkovni model. UML vsebuje številne diagrame za celovito modeliranje informacijskih sistemov z več možnih vidikov. Za načrtovanje podatkovnih baz sta pomembna dva izmed njih: diagram primerov uporabe in diagram razredov. Prvi je namenjen zbiranju zahtev in predstavitvi sistema na najvišjem nivoju, drugi pa modeliranju statične strukture in ga potemtakem lahko uporabimo namesto modela ER. Seveda je potrebno po končanem modeliranju izvesti še preslikavo gradnikov diagrama razredov v tabele relacijske podatkovne baze. Definiranje zahtev z diagrami primerov uporabe Načrtovanje podatkovne baze in informacijskega sistema nasploh se prične z zbiranjem zahtev uporabnikov. Posamezni tipi uporabnikov (končni, sistemski itd.) imajo različne zahteve, ki jih je potrebno z uporabo temu namenjenih metod (intervjuji, vprašalniki itd.) najprej pridobiti, prečistiti in nenazadnje predstaviti v neki primerni obliki. UML v ta namen uporablja diagram primerov uporabe. Njegovi osnovni gradniki so (Muller, 1999, str.75): ■ Primer uporabe: predstavlja atomarno transakcijo skozi sistem, ki jo sproži neki akter. Posamezna transakcija je sestavljena iz večjega števila operacij, zaporedje katerih pripelje do nekega merljivega rezultata. Atomarna transakcija je tista, ki se mora izvršiti v celoti. Posamezen primer uporabe opisuje vse možne scenarije interakcije. ■ Akter: predstavlja uporabnika sistema (človek, sistem, stroj itd.), ki na različne načine komunicira s sistemom (posreduje podatke, uporablja rezultate obdelav). Akterji pomagajo pri določitvi mej sistema. ■ Povezava komunicira: predstavlja medsebojni odnos med akterjem in posameznim primerom uporabe. Diagram primerov uporabe prikazuje medsebojne odvisnosti med akterji in posameznimi primeri uporabe. Primer uporabe je v diagramu prikazan z ovalnimi liki, akter kot možic, povezava pa kot polna črta med njima. V začetni fazi izgradnje diagrama določimo različne akterje, ki bodo uporabljali sistem, in jih po potrebi organiziramo v hierarhično strukturo. Nato določimo vse temeljne transakcije, ki jih bodo sprožili evidentirani akterji in jih z njimi tudi povežemo. V zaključku poiščemo še morebitne preostale povezave med akterji in transakcijami in jih primerno zabeležimo. Na ta način začrtamo meje sistema, kar je osnova za nadaljnjo analizo in načrtovanje. Posamezen primer uporabe lahko tekom nadaljnje analize razčlenimo in dobimo nabor primerov uporabe, ki podrobneje opisuje temeljno transakcijo. Z vidika transakcij tako ločimo dva tipa primerov uporabe: atomarne, ki so neposredno povezani z akterji in podatomarne, ki razširjajo preostale oziroma so vsebovani v drugih primerih uporabe. V ta namen se uporabljata dva tipa povezav, definirana z ustreznima stereotipoma1 (Muller,1999, str. 83-86): ■ Include (vsebuje): povezava ponazarja primer, ko en primer uporabe vsebuje drugega (povezava je prikazana v obliki puščice od osnovnega do vsebovanega primera uporabe). Z uporabo te povezave lahko določimo nabor primerov uporabe, ki pripadajo različnim transakcijam in predstavljajo komponente za skupno rabo. ■ Extend (razširja): povezava ponazarja primer, ko se en primer uporabe pogojno izvaja v drugem (povezava je prikazana v obliki puščice od primera uporabe, ki predstavlja razširitev do osnovnega). Z izvzetjem posebnosti poenostavimo posamezen primer uporabe tako, da se lahko osredotočimo na njegovo primarno aktivnost. Slika 1 prikazuje diagram primerov uporabe za blagajniško poslovanje. Temeljne transakcije so kreiranje izdatka in prejemka ter zaključek blagajne ob koncu 1 Stereotip predstavlja podrobnejšo specifikacijo gradnika v UML (razreda, paketa, atributa itd.). Prikazan je kot beseda v dvojnih srednjih narekovajih, praviloma pridana imenu gradnika, ki ga opisujemo. Nekatere stereotipe UML definira vnaprej, druge določamo sami glede na svoje potrebe. dneva, osnovni akterji pa plačnik, prejemnik in blagajnik. Iz diagrama je nadalje razvidno, da se transakcija zaključka blagajne podrobneje deli na izračun stanja in kreiranje dnevnika. Prisotna sta tudi dva primera uporabe, ki razširjata osnovne in sicer kreiranje računa, če kreiramo prejemek na podlagi prejetega računa in vnovčevanje čekov, če gre za izdatek namenjen vnovčevanju prevzetih čekov. Poleg izdelave ustreznega diagrama primerov uporabe zahteva faza definiranja zahtev tudi podrobnejši opis posameznega primera uporabe in različnih možnih scenarijev. Ta zajema kratek povzetek njegovih funkcionalnih značilnosti, opis vseh temeljnih operacij scenarijev ter definiranje osnovnih podatkovnih elementov in poslovnih pravil. V ta namen lahko uporabimo različne tehnike kot so diagrami aktivnosti, jezika SQL (Structured Query Language) in OQL (Ob-ject Query Language) za relacijske ali objektne podatkovne baze; lahko pa vse skupaj kar opišemo z ustrezno strukturiranim besedilom. Definiranje podatkovne strukture z diagrami razredov Diagrami razredov prikazujejo statično strukturo sistema, ki zajema predvsem stvari, ki obstajajo v svetu, njihovo notranjo zgradbo in medsebojne odvisnosti. Z vidika modeliranja gre za nabor statičnih gradnikov modela, kot so razredi, vmesniki in povezave. Temeljni gradnik diagrama je razred, v UML <> Kreiranje računa Kreiranje prejemka Plačnik Kreiranje izdatka Prejemnik Blagajnik <> Zaključek blagajne Vnovčevanje čekov <> <> Izračun stanja Kreiranje dnevnika Slika 1: Diagram primerov uporabe blagajniškega poslovanja definiran kot opis množice objektov, ki si delijo iste atribute, metode, povezave ter vsebino. Razred lahko uporablja nabor vmesnikov, ki določajo množico operacij, ki jih nudi v uporabo svoji okolici. Razredi se kreirajo v diagramu razredov, uporabljajo pa se tudi v večini drugih diagramov. Ime razreda mora biti enolično v okviru paketa, katerega predstavnik je (posamezen razred naslavljamo s sintakso Ime pa-keta::Ime razreda) (Muller, 1999, str 128-130). Paket je v UML definiran kot skupina gradnikov modela, ki jih združujemo z nekim določenim namenom. Paket ne nosi nekega globljega semantičnega pomena, gre bolj za imensko področje, ki omogoča prikaz razdelitve sistema na podsisteme in njihove medsebojne odvisnosti. Pakete prikazujemo v diagramu paketov (različici diagrama razredov) v obliki mape z enoznačnim imenom in stereotipom (Sub-system, Framevvork, Stub itd.). Diagram paketov prikazuje strukturo sistema na najvišji ravni, pri čemer lahko vsak paket predstavlja neki podsistem, evidentiran v fazi zbiranja zahtev. Medsebojno odvisnost dveh paketov (tudi dveh razredov v diagramu razredov) prikažemo s prekinjeno puščico (paket A odvisen od paketa B), uporabimo pa lahko tudi gradnik za prikaz generalizacije (polna puščica s prazno glavo). S podrobnejšo analizo sistema pridobivamo vse več podatkov o notranji strukturi paketov (razredi, povezave, vmesniki), paketi postajajo vse bolj neodvisni drug od drugega, komunikacija med njimi pa poteka z uporabo dobro definiranih, ponovno uporabljivih vmesnikov. Vsak paket se tako v naslednjih fazah analize in načrtovanja razdeli v nabor diagramov razredov, ki so osnova za implementacijo namenske rešitve (Muller, 1999, str. 130-136). Slika 2 prikazuje del informacijskega sistema, namenjenega spremljanju obveznosti do poslovnih partnerjev, katerega del je tudi blagajna. Naloga podsistema prejetih računov je evidentiranje in potrjevanje prejetih računov dobaviteljev. Glede na vrsto računa se ti prenesejo v saldakonte ali blagajno. V prvem primeru se plačilo izvede preko agencije za plačilni <> glavna knjiga <> plačilni promet <> blagajna <> direktorski sistem <> saldakonti <> prejeti računi ' Slika 2: Diagram paketov spremljanja obveznosti do poslovnih partnerjev promet ali banke, v drugem pa neposredno v gotovinski obliki. Vsi poslovni dogodki se stekajo v glavno knjigo, od koder direktorski podsistem črpa prečiščene in združene podatke za izvajanje poslovnih analiz. Notacija UML zahteva prikaz razreda v obliki pravokotnika s tremi razdelki, ločenimi z vodoravnimi črtami. Zgornji predel vsebuje ime razreda in njegove osnovne lastnosti (skupaj s stereotipom), osrednji del vsebuje seznam atributov, spodnji pa seznam operacij. Za primere predstavitve podatkovnih struktur z razredi je posebej uporaben stereotip < >, ki predstavlja poseben tip razreda za katerega velja, da sistem ohrani stanja njegovih primerkov tudi po prenehanju njihovega obstoja. Atribut UML definira kot poimenovano režo znotraj razreda, ki opisuje nabor vrednosti, ki jih posamezen primerek razreda lahko zavzame (Muller, 1999, str 128). Ta definicija je blizu definiciji atributa v relacijski teoriji, ki govori o atributu kot o preslikavi množice objektov v domeno (Mohorič, 1992, str. 110). Sintaksa za prikaz atributa je: stereotip vidljivost [števnostjime: ti p=privzeta vrednost [lastnost] Standardna notacija UML ne definira nobenega stereotipa za atribut, lahko pa ga po potrebi določimo sami. Vidljivost atributa je lahko javna (katerikoli razred lahko pregleduje in spreminja vrednosti atributa), zaščitena (pregledovanje in spreminjanje vrednosti atributa je dovoljeno metodam razreda in njegovih podrazredov) ali zasebna (pregledovanje in spreminjanje vrednosti atributa je dovoljeno zgolj metodam nekega razreda ne pa tudi njegovim poti razredom). Stevnost določa število pojavitev atributa znotraj posameznega razreda, ime je identifikator vrednosti, podatkovni tip je lahko elementaren ali sestavljen in je odvisen od implementacije, privzeta vrednost pa je vrednost, ki jo atributu sistem samodejno dodeli ob kreiranju novega primerka razreda. Posebni vrsti atributa sta razredni atribut, za katerega je značilno, da je njegova vrednost enaka za vse primerke razreda (gre za neke vrste globalno spremenljivko v objektnem okolju) in izpeljani atribut, katerega vrednost izračunamo iz drugih podatkov. Operacija je storitev, ki jo razred nudi svoji okolici (Muller, 1999, str. 128). Opišemo jo z naslednjo sintakso: stereotip vidljivost ime (seznam parametrov): tip [lastnost] UML definira tri stereotipe za operacije: destroy (uniči primerk), create (kreiraj primerek) in signal (prožilec). Vidljivost operacije je analogna vidljivosti atributov, ime je identifikator operacije, seznam parametrov določa formalni nabor spremenljivk, ki se posredujejo operaciji (sintaksa parametra: ime: tip=privzeta vrednost), tip pa podatkovni tip rezultata operacije (pogojen z implementacijo). Posebna vrsta operacije je razredna operacija, za katero je značilno, da deluje nad razrednimi atributi oziroma na nivoju celotnega razreda (npr. konstruktor). Pri obravnavi operacij ne moremo mimo gradnika, imenovanega vmesnik. UML definira vmesnik kot deklaracijo nabora navzven vidnih operacij razreda (Muller, 1999, str.129). Posamezen razred ima lahko enega ali več vmesnikov, prav tako pa lahko vmesnik združuje operacije različnih razredov. Vmesnik ponavadi označujemo s krogcem, lahko pa ga prikazujemo tudi kot razred brez atributov in s pripadajočim stereotipom < >. V tem primeru odnos med razredom in vmesnikom ponazorimo s prekinjeno puščico (razred realizira vmesnik). Za razliko od razredov pri vmesniku ne moremo govoriti o primerkih vmesnika, temveč govorimo o primerkih razreda, ki vmesnik implementirajo. Implementacijo operacije imenujemo metoda. Metoda definira konkreten algoritem oziroma postopek, ki določa rezultat operacije. Relacijske podatkovne baze za razliko od objektnih ne vsebujejo metod, saj v osnovi niso namenjene implementaciji dinamičnega dela informacijskega sistema, kar je naloga namenskih rešitev. Navkljub temu številni sistemi za upravljanje relacijskih podatkovnih baz vsebujejo različne tehnike za izvajanje programske logike tudi na strani podatkovnega strežnika (prožilce, shranjene postopke itd.). Tretji bistveni gradnik diagrama razredov je povezava, ki določa odnos med dvema ali več razredi. UML definira več vrst povezav med katerimi sta najpomembnejši: ■ asociacija: vsebinska povezava med razredi, ki določa njihove medsebojne relacije in ■ generalizacija: relacija med splošnim in specifičnim elementom. Asociacije so v diagramu razredov prikazane kot polne črte, ki povezujejo dva ali več razredov. Posamezno stran asociacije imenujemo vloga, ki dejansko ponazarja vlogo pripadajočega razreda v asociaciji. Vsaki vlogi dodelimo števnost, lahko pa tudi ime in vidljivost (analogno z atributi in operacijami). Za boljše razumevanje diagrama lahko asociacije tudi poimenujemo. Števnost je vsekakor najpomembnejša lastnost vloge, saj določa poslovno pravilo, to je omejitev števila objektov, ki sodelujejo v relaciji. Ponavadi prikažemo števnost s parom celih števil ali kombinacijo celega števila z zvezdico (neskončnost), lahko pa uporabimo tudi oznake za naštevanje, interval itd. (primeri števnosti: 0..1,!..*, 2..6 itd.). Določitev števno- sti je ključna za podatkovno modeliranje, saj je osnova za kasnejšo določitev zunanjih ključev v primeru preslikave razredov v tabele relacijske podatkovne baze. Poleg standardne oblike asociacije definira UML tudi več posebnih tipov, ki dodatno specificirajo odnos med dvema razredoma. Agregacija (prikazana kot prazen romb) in kompozicija (prikazana kot poln romb) predstavljata asociacijo med dvema razredoma, ko en razred poseduje drugega oziroma je drugi del prvega. Razlika med njima se kaže v moči lastništva, ki je v primeru kompozicije izrazitejša (en razred ekskluzivno poseduje drugega za razliko od agregacije, kjer ima lahko razred več lastnikov). Zanimiv tip povezave je tudi povezava z določilom, posebnim atributom (atribut Vrsta_plačila na sliki 3), katerega vrednosti služijo za razdelitev množice objektov enega razreda, povezanih z nekim določenim objektom drugega razreda. Določilo zmanjšuje efektivno števnost relacije. Večkratne asociacije (asociacije med tremi ali več razredi) ne smejo vsebovati določila, agregacije ali kompozicije. Nekatere asociacije poleg informacij o razredih, ki jih povezujejo, nosijo tudi dodatne informacije, informacije o njih samih. Tovrstne asociacije imajo lastnosti razreda in jih tako tudi modeliramo (asociaciji dodamo razred, v katerem navedemo ime asociacije in nabor atributov). Asociacije modelirane kot razred se ujemajo s konceptom atributov razmerja v modelu ER (Fowler, 1997, str. 75-101). Drugi tip povezave med razredi je generalizacija, ki jo prikažemo s puščico od specifičnega razreda k splošnejšemu. V primeru večnivojske generalizacije z večjim številom specifičnih razredov dobi diagram obliko drevesa. Specifični razredi podedujejo od splošnejšega vse atribute, metode in povezave, hkrati pa vsebujejo še svoje lastne. Z generalizacijo so tesno povezani predvsem abstraktnimi razredi (razredi, ki nimajo lastnih primerkov), saj ti nimajo pravega pomena brez ustreznih naslednikov. UML omogoča tudi prikaz večkratnega dedovanja (razred je povezan z večjim številom splošnejših razredov), lahko pa navedeno situacijo predstavimo kot kombinacijo razredov in vmesnikov. Tak način je primernejši za modeliranje razredov tistih objektnih programskih jezikov, ki večkratnega delovanja ne podpirajo (npr. java). Z določitvijo razredov in njihovih medsebojnih povezav smo postavili osnovno strukturo diagrama razredov. Preostane nam še določitev ključev, domen atributov in poslovnih pravil. UML ne vsebuje posebne notacije za prikaz identifikatorja posameznih objektov, saj predpostavlja, da je identifikator objekta ena izmed njegovih bazičnih lastnosti (pravimo da je identifikator impliciten). Če pa želimo v diagramu identifikator tudi eksplicitno prikazati, moramo notacijo UML za atribute razširiti z oznako 'OID' (Object identificator) oziroma 'alternate OID=n'. Omenjeni oznaki sta ekvivalentni oznakama 'ključ' in 'n-ti kandidat za ključ' v relacijski teoriji. Za kateri pristop (implicitni ali eksplicitni) se bomo odločili, je povsem v naših rokah. Problem prvega pristopa je, da nam manjka vsebinski podatek o tem, kaj objekt enolično določa, medtem ko pri uporabi drugega pristopa naletimo na probleme pri velikih podatkovnih bazah (nepregledni, obsežni sestavljeni ključi). Zagrizeni zagovorniki objektnih tehnologij se vsekakor ne bodo dali prepričati v smiselnost eksplicitnih identifikatorjev, medtem ko je nam, vajenim načrtovanja z modelom ER, implicitni pristop nekako tuj. Naslednje vprašanje, ki se zastavlja, je vprašanje predstavitve domen oziroma podatkovnih tipov atributov in kompleksnih poslovnih pravil. UML ne narekuje nekega vnaprej definiranega modela domen, model preprosto pogojuje z implementacijo. Ustrezni podatkovni tipi se tako pripišejo posameznemu atributu v obliki niza za elementarne tipe ali kot objektni tip za sestavljene. Za opis kompleksnih poslovnih pravil pa lahko uporabimo katerikoli naravni ali programski jezik, če že ne kar v UML definiranega jezika za opis omejitev OCL (Object Constraint Language). V vseh primerih je besedilo zapisano v obliki opombe povezane z ustreznim objektom. Kreiranje relacijskega podatkovnega modela Z diagramom razredov opišemo podatkovno strukturo sistema na konceptualnem nivoju, čaka pa nas še preslikava v izbran površinski podatkovni model, pri čemer se bomo omejili na danes najpogosteje uporabljen, relacijski. Preslikava diagrama razredov v relacijski podatkovni model je podobna preslikavi modela ER v relacijski podatkovni model. V obeh primerih je najpomembnejši končni rezultat postopka nabor relacij in tabel z definiranimi medsebojnimi razmerji in omejitvami. Za model ER obstajajo natančna navodila v obliki korakov, ki se jih moramo držati pri pretvorbi njegovih osnovnih konceptov v tabele relacijske podatkovne baze. Celoten postopek je tako natančno definiran, da ga danes uporabljajo že vsa pomembnejša orodja ČASE. V primeru diagrama razredov prav tako obstaja neki priporočljiv vrstni red korakov, ki nas pripeljejo do normaliziranega relacijskega podatkovnega modela.Vendar postopek vseeno ni tako trivialen, kot bi si morda mislili na prvi pogled. Diagram razredov je namreč opisno mnogo močnejši od modela ER, kar posredno zahteva več raznovrstnih preslikav gradnikov diagrama v tabele. Sam relacijski podatkovni model je z vidika konceptov izredno šibak in preprost, saj vsebuje praktično en sam temeljni koncept: relacijo (tabelo) kot podmnožico kartezičnega produkta izbranih domen. Že preslikava modela ER v relacijski podatkovni model je s tega vidika lahko v posameznih primerih problematična, še bolj pa je negativne strani preprostosti relacijskega podatkovnega modela opaziti pri preslikavi kompleksnih objektov diagrama razredov. Kreiranja relacijskega podatkovnega modela na podlagi diagrama razredov se lotimo z uporabo pristopa z vrha navzdol. V primeru objektnega modeliranja podatkov imamo na najvišjem nivoju nabor paketov, ki celotno statično strukturo sistema razdelijo na smiselne, medsebojno bolj ali manj neodvisne podsisteme. Paketu jezika UML še najbolj ustreza koncept imenskega prostora oziroma sheme standarda ANSI SQL-92. Težava, ki se pri tem pojavi, je, da danes noben sistem za upravljanje relacijskih podatkovnih baz ne uporablja koncepta sheme skladno s postavljenim standardom. Različni proizvajalci so problem imenskega prostora rešili na različne načine, pri čemer so pri IBM, Oraclu in Informixu koncept sheme poenotili s konceptom uporabnika, pri Microsoftu pa s konceptom podatkovne baze. Iz navedenega sledi, da je preslikava paketov v ustrezne koncepte relacijskega podatkovnega modela tesno povezana z izbranim sistemom za upravljanje podatkovnih baz, kar vsekakor ne pripomore k večji transparentnosti celotnega postopka. Ko imamo kreirane temeljne podsisteme bodisi v obliki nabora uporabnikov ali nabora podatkovnih baz, se šele prične prava preslikava gradnikov diagrama razredov v tabele. Najpreprosteje je začeti s preslikavo temeljnega gradnika, razreda. Vsak razred iz diagrama razredov se preslika v tabelo relacijske podatkovne baze in vsak atribut razreda se preslika v atribut ali kolono tabele. Atributi v diagramu razredov imajo lahko poleg naziva še vrsto dodatnih lastnosti, ki jih moramo ustrezno obravnavati pri preslikavi. Kot sem že omenil, sam UML vnaprej ne definira nobenega stereotipa za atribute in če jih tudi sami ne, se nam s stereotipi pri preslikavi ni potrebno ukvarjati. Prav tako ni težav z lastnostjo vidljivosti, ki mora biti v primeru relacijskih podatkovnih baz vedno javna, sicer ne bi imeli dostopa do vrednosti atributov s poizvedovalnim jezikom SQL. Pri preslikavi primitivnih podatkovnih tipov imamo dve možnosti: lahko se odločimo za standardizirane ANSI podatkovne tipe ali specifične podatkovne tipe izbranega sistema za upravljanje podatkovnih baz. Prva možnost prinaša večjo prenosljivost in prilagodljivost, druga pa optimizacijo. Več pozornosti je potrebno nameniti kompleksnejšim podatkovnim tipom, ki v nekaterih primerih (naštevni tipi) zahtevajo kreiranje posebnih tabel podatkovnih tipov, v drugih pa vsaj ustrezne tabele preslikav. Nasploh se je pri preslikavi kompleksih atributov smotrno vprašati ali ni morda bolj smiselno tovrstne podatke modelirati kot samostojne razrede, kar olajša tako razumevanje modela kot tudi samo preslikavo. Podobno velja za lastnost števnosti, ki omogoča prikaz večvrednostnih atributov v okviru razreda. Sam menim, da je večvrednostne atribute bolje odpraviti že med samim modeliranjem diagrama razredov in ne šele ob preslikavi v relacijski podatkovni model. Pri preslikavi razreda v tabelo moramo rešiti še vprašanje ključev, tako glavnega kot morebitnih nadomestnih. Če ima razred eksplicitno definiran glavni in nadomestne ključe (oznaki OID in alternate OID), potem ekvivalentni atributi tvorijo tudi glavni in nadomestne ključe tabele. Po drugi strani pa implicitni pristop zahteva dodajanje novega atributa v tabelo, ki prevzame vlogo glavnega ključa. Preslikavi razredov sledi preslikava asociacij. Najpreprostejše med njimi, binarne (vzpostavljajo povezavo med natanko dvema razredoma), ustrezajo konceptu zunanjega ključa v relacijski teoriji. Vsaka binarna asociacija se tako preslika v ustrezen zunanji ključ, ki bo vsebovan v eni od dveh tabel, nastalih s preslikavo z asociacijo povezanih razredov. Del katere tabele bodo atributi zunanjega ključa, zavisi od števnosti vloge povezane z razredom. Postopek določanja zunanjega ključa v grobem poteka tako, da v binarnih asociacijah poiščemo vloge z največjo števnostjo 1, te vloge ustrezajo zunanjemu ključu, ki pa ga nato priredimo tabeli nastali iz razreda, povezanega s sosedno vlogo (druga stran asociacije). Če imata obe vlogi v binarni asociaciji števnost večjo od ena, koncept zu- nanjega ključa na zadostuje več. Asociacija se preslika v vmesno tabelo, ki vsebuje zgolj atribute glavnih ključev obeh povezanih tabel. Enako pravilo velja za večkratne asociacije (asociacije med tremi in več razredi) s tem, da vmesna tabela vsebuje glavne ključe vseh z asociacijo povezanih tabel. Če ima asociacija pripet še asociacijski razred, potem njegove atribute dodamo atributom vmesne tabele. Diagram razredov pozna še več tipov asociacij, ki obogatijo modeliranje podatkovne strukture. Preslikava agregacije se ne razlikuje mnogo od preslikav drugih binarnih asociacij s tem, da postane glavni ključ nadrejene tabele tudi sestavni del glavnega ključa podrejene tabele in ne zgolj zunanji ključ. Kompozicijo, ki za razliko od agregacije zahteva ekskluzivno posedovanje, prav tako preslikamo z uporabo glavnega in zunanjega ključa, ob tem pa dodamo še lastnost kaskadnega brisanja in spreminjanja. Tu je še asociacija z določilom, ki jo izvedemo s kombinacijo zunanjega ključa in atributa določila v podrejeni tabeli. Tretji bistveni gradnik diagrama razredov, generalizacijo, lahko preslikamo v tabele relacijske baze na dva načina. V primeru direktne preslikave za vsak, tudi abstrakten razred v hierarhiji kreiramo tabelo, ki vsebuje poleg svojih lastnih, specifičnih atributov, še glavni ključ korenskega razreda ali sorodne tabele. Če imamo v korenu hierarhije abstrakten razred, moramo dodatno zagotoviti, da se ob dodajanju in ažuriranju zapisov ustrezne korenske tabele izvedejo tudi spremembe vseh podrejenih tabel, kar v relacijskih podatkovnih ------[Vrsta plačila Datum zadolžitve <> Blagajnik & Šifra delavca # Naziv O Datum zaposlitve Preberi delavcaf) <> Delavec Številka blagajne •& Stroškovno mesto Vnesi blagajnoO s, Spremeni blagajnoO % Briši blagajnoO <> Blagajna Znesek # Številka čeka # Datum zapadlosti # Banka % Vnesi plačiloO ^ Spremeni plačiloO <> Specifikacija plačila Številka vrstice # Znesek # Stroškovno mesto # Stroškovni nosilec # Vrsta stroška Vnesi vrsticoO S/ Spremeni vrsticoO <> Dokument vrstica Leto e* Datum Debet # Kredit Končno stanje gotovina # Končno stanje ček O Končno stanje kartice % Vnesi stanje na dan <> Stanje Številka dokumenta # Vrsta dokumenta •& Leto dokumenta # Datum > Dokument & Šifra: Integer = 1 eč Naziv: string Vrsta elementa: String 8» Preberi(vrsta elementa: string = BL): IntegerO <> Element Slika 3: Diagram razredov blagajniškega poslovanja bazah zagotovimo z uporabo programske logike v obliki prožilcev. Drugi način, imenovan širjenje, narekuje, da vsebujejo podrejene tabele poleg glavnega ključa tudi vse preostale atribute nadrejenih tabel. Prednosti širjenja se kažejo v tem, da imamo vse podedovane atribute v sami tabeli in se nam torej ni potrebno sklicevati na nadrejene tabele. Po drugi strani pa preslikava generalizacije s širjenjem pripelje do nenor-maliziranega podatkovnega modela z vsemi znanimi slabostmi (podvajanje, problem konsistentnosti itd.). Po preslikavi generalizacije v tabele relacijske podatkovne baze se moramo spoprijeti še s poslovnimi pravili in omejitvami. Osnovne omejitve izvirajo iz samega diagrama razredov in njegove preslikave v relacijski podatkovni model in so posledica definiranja glavnih, nadomestnih in zunanjih ključev ter podrobne specifikacije atributov glede omejitve domen in možnosti uporabe ničelnih vrednosti. Preslikavo zahtevnejših poslovnih pravil (v diagramu razredov prikazanih v obliki opomb) izvedemo z uporabo različnih prijemov v odvisnosti od ravni omejitve (raven atributa, tabele ali sistema) in kompleksnosti same logike. Ko obravnavamo omejitve povezane s posameznim atributom ali z razredom z ne prezahtevno logiko, poskusimo zadevo rešiti z ukazom check constraint jezika SQL, ki na podlagi poizvedbe preveri izpolnjevanje pogoja. Če je po drugi strani logika za preverjanje pravilnosti zapletena, nam ne preostane drugega kot uporaba ustreznih prožilcev ali celo shranjenih postopkov. Slednji so tudi glavno orodje za realizacijo omejitev na nivoju sistema, pri čemer so najkompleksnejša poslovna pravila pogosto zakodirana kar v samo namensko rešitev, kar pa je vse prej kot dobra izbira. Rezultat preslikava diagrama razredov s slike 3 v relacijsko podatkovno bazo je nabor naslednjih tabel: ■ Dokument (Dokumentid. Številka_dokumenta, Vr-sta dokumenta itd.) ■ Dokument vrstica (Dokumentjd. Dokument_vrsticaid. Številka_vrstice, Znesek itd.) ■ Blagajna (Blagainaid. Številka blagajne, Stroškov-no_mesto) ■ Stanje (Stanieid. Blagajnajd, Leto, Datum, Debet, Kredit itd.) ■ Delavec (Delavecid. Šifra_delavca, Naziv, Da-tum_zaposlitve) ■ Blagajnik (Delavecjd. Blagaina id. Datum_zadolžitve) ■ Element (Elementjd. Šifra, Naziv, Vrsta_elementa) ■ Specifikacijaplačila (Specifikacija plačila id. Dokumentjd, Vrsta plačila, Znesek, itd.) Ker smo pri modeliranju razredov uporabili implicitni pristop, se glavni ključi (podčrtani atributi) tvorijo šele ob preslikavi v tabele z uporabo sekvenc. Agregacija med razredoma Dokument in Dokumentvrstica narekuje vključitev glavnega ključa tabele Dokument tudi v glavni ključ tabele Dokument_vrstica. Razred Blagajnik se preslika v vmesno tabelo, določilo Vrsta_plačila pa v atribut tabele Specifikacija plačila, medtem ko so preostale preslikave trivialne. Kreiranje operacij Dosedanji postopek preslikave diagrama razredov zelo spominja na preslikavo modela ER v relacijski podatkovni model. V predhodnem poglavju smo namenoma izpustili najpomembnejšo razliko med objektnim in klasičnim pristopom operacije. Na tem mestu se zastavlja ključno vprašanje, kako preslikati operacije razredov in vmesnikov v relacijsko podatkovno bazo. Relacijska teorija se namreč osredotoča zgolj na opis statične strukture sistema, pri čemer dinamični vidik povsem zanemarja. Na srečo imajo vsi današnji sistemi za upravljanje relacijskih podatkovnih baz vgrajene različne možnosti izvajanja programske kode, med katerimi prevladujejo shranjeni postopki in prožilci. Druga možnost je, da operacije realiziramo v obliki namenskih programov, ki se izvajajo na aplikacijskem strežniku v primeru večnivojske arhitekture ali odjemalcu v primeru arhitekture odje-malec-strežnik in ne na strani podatkovnega strežnika. Izbira ravni implementacije posamezne operacije ali vmesnika ima velik vpliv na zmogljivost sistema, zato je vredna temeljitejšega premisleka. V literaturi lahko najdemo kar nekaj vodil in priporočil, kaj je potrebno upoštevati in česa se je potrebno zavedati pri porazdelitvi programske logike na posamezne ravni. Splošno prepričanje je, da je na podatkovni strežnik smotrno postaviti postopke, ki vračajo nabore zapisov, izvajajo spremembe na podatkih, preverjajo poslovna pravila, lovijo napake povezane s podatki, izračunavajo izpeljane vrednosti itd. Po drugi strani pa podatkovni strežnik vsekakor ni pravo mesto za vse tiste postopke, ki izvajajo obsežne komunikacije z odjemalci in s tem prekomerno obremenjujejo omrežne povezave. S premišljeno uporabo shranjenih postopkov, paketov (skupin postopkov) in prožilcev se lahko v dobršni meri približamo objektnemu pristopu, ki narekuje, da je dostop do podatkov možen samo preko ustreznih metod objektov. Za vsako tabelo tako kreiramo svoj paket z vsemi potrebnimi operacijami (shranjenimi postopki) za vnos, spreminjanje, brisanje in pregled podatkov. Uporabnikom nato ne dodelimo pravice za dostop do tabel relacijske podatkovne baze, temveč pravice za izvajanje posameznih shranjenih postopkov, skladno z objektnim načinom razmišljanja. S tem povsem zadostimo načelu ograjevanja, saj noben namenski program ali uporabnik nima neposrednega dostopa do podatkov. Ima pa simuliranje objektnega pristopa tudi svojo negativno stran, ki se kaže v nezmožnosti neposredne uporabe jezika SQL. Prav SQL znatno poenostavlja izvedbo kompleksnih poizvedb in drugih operacij nad relacijsko podatkovno bazo in posredno povečuje učinkovitost dela. To pa je tudi tista ključna omejitev, ki v veliki večini primerov nagne tehtnico na stran klasičnega pristopa z uporabo vseh prednosti, ki jih ponujajo relacijski sistemi za upravljanje podatkovnih baz. Sklep Prihodnost načrtovanja in razvoja informacijskih sistemov bo tesno povezana z objektnimi tehnologijami. Tako že dandanes večji del razvoja programske opreme poteka v objektnih programskih jezikih (C++, java itd.) ali vsaj objektno usmerjenih razvojnih okoljih (Visual Basic, Oracle Forms Developer, PovverBuilder itd.). Čeprav na področju podatkovnih strežnikov še vedno nesporno prevladuje relacijska tehnologija, pa je z vidika razvoja informacijskega sistema kot celote smiselno razmisliti o objektnem pristopu k analizi in načrtovanju. V ta namen jezik UML nudi standardizirane opisne mehanizme za predstavitev statičnega in dinamičnega vidika poslovnega sistema skladno z temeljnimi načeli objektne tehnologije. Na prvi pogled je sicer videti, da med objektno in relacijsko tehnologijo obstaja globok prepad zaradi razlik pri obravnavi dinamične komponente, na koncu pa se vendarle izkaže, da prehod le ni tako težak in je zatorej objektni pristop primerna alternativa modelu ER tudi pri načrtovanju relacijskih podatkovnih baz. Na končni izbor vedno vpliva še vrsta drugih dejavnikov kot so razpoložljiva orodja ČASE, razvojno okolje, tip podatkovnega strežnika in nenazadnje pridobljene izkušnje preteklega dela. Prav slednje pa so ponavadi tisti ključen dejavnik, ki pretehta na stran uporabe preizkušenih metod in ne eksperimentiranja z neznanim. Literatura 1. Dorsey Paul, Hudička R. Joseph: Oracle 8 Design Using UML Object Modeling. Berkeley: Osborne/MCGravv-Hill, 1999. 496 str. 2. Fovvler Martin: UML Distilled. Reading: Addison-Wesley, 1997. 183.str. 3. Jurič B. Matjaž, Domajnko Tomaž, Heričko Marijan: Objektno modeliranje z uporabo UML, seminarsko gradivo. Ljubljana: SRC, 1998. 139 str. 4. Korth F. Henry, Silberschatz Abraham: Database System Concepts. New York: McGraw-Hill, 1991. 694 str. 5. Mohorič Tomaž: Uvod v podatkovne baze. Ljubljana: BI-TIM, 1995. 266 str. 6. Mohorič Tomaž: Načrtovanje relacijskih podatkovnih baz. Ljubljana: BI-TIM, 1997, 206 str. 7. Muller J. Robert: Database Design for Smarties. San Francisco: Morgan Kaufmann Publishers, 1999. 442 str. ♦ Mag. Sebastian Lahajnar je diplomiral leta 1997 na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Po diplomi je vpisal podiplomski študij na Ekonomski fakulteti, smer Informacijsko upravljalske vede, in leta 1999 zagovarjal magistrsko delo z mentorjem prof. dr. Borko Jerman Blažič. Zaposlen je kot razvijalec v podjetju PRIS Inženiring, kjer se ukvarja z razvojem poslovnih informacijskih sistemov. ♦ Strokovne razprave Vloga mobilnih aplikacij v INFORMACIJSKEM SISTEMU Rok Rupnik Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani, Tržaška 25, 1000 Ljubljana rok.rupnik@fri.uni-lj.si Povzetek Pojav mobilnih aplikacij je le ena od posledic procesa zlivanja področij informacijskih tehnologij in digitalnih telekomunikacij. Po napovedih sodeč bodo mobilne aplikacije že v bližnji prihodnosti zavzemale pomemben delež na trgu aplikacij. Zato je naloga strokovne in znanstvene javnosti določiti metodologije razvoja, ki bodo omogočile čim lažji in čim enostavnejši razvoj mobilnih aplikacij. Naloga poslovne javnosti pa je najti in določiti področja uporabe mobilnih aplikacij v poslovnih sistemih. Namen prispevka je definirati pojem mobilne aplikacije in določiti njeno vlogo v informacijskem sistemu. Abstract Mobile applications are only one of the consequences of the convergence between Information technology and digital teiecommunications. According to recentiy noticed trends they wiH represent an important part in the application market in the nearest future already. An important mission of Science and professionals community wiil be to deveiop the methodologies that will enable development of mobile applications. Mission of business community on the other hand wiil be to find out the areas where mobile applications tv/7/ be useful and accepted by customers. The purpose of the articie is to define the concept of mobile application and to determine its role in information system. 1. UVOD Digitalizacija telekomunikacij je tako rekoč zabrisala mejo med širšim področjem telekomunikacij in področjem informatike. Opaziti je proces združevanja, lahko bi rekli tudi zlivanja, teh dveh področij [Bavec 1998]. Ena od posledic združevanja je pojav mobilnih aplikacij, ki bodo omogočale tako nove storitve kot tudi večjo kakovost obstoječih storitev [Rupnik 2000a, Rupnik 2000b]. Glede uporabnosti mobilnih aplikacij vlada nekakšna skepsa. Dejstvo je, da od njih ne smemo pričakovati preveč; zavedati se moramo namreč, da imajo določene omejitve, ki izvirajo predvsem iz fizičnih lastnosti mobilnih naprav in, zaenkrat še, hitrosti prenosa podatkov. Fizične omejitve mobilnih naprav so naslednje [Hribar 2000]: relativno malo zmogljivi procesorji, relativno majhen pomnilnik, majhen zaslon in ne preveč eleganten način vnosa podatkov. 2. KAJ JE MOBILNA APLIKACIJA? Mobilna aplikacija je relativno nov pojem v terminologiji informatike. Zato se ne more pohvaliti z večjim številom že objavljenih definicij. Preden pa definiramo pojem mobilne aplikacije, moramo definirati pojem mobilne naprave. Mobilna naprava je naprava, ki je v svetovni splet povezana z brezžično povezavo in uporablja za to enega od standardnih protokolov. Primera mobilne naprave sta mobilni aparat GSM in dlančnik. Čeprav dlančnik v Sloveniji zaenkrat še ne more biti mobilna naprava, saj še ni infrastrukture, ki bi omogočala njegovo brezžično povezanost v svetovni splet. Definirajmo torej pojem mobilne aplikacije. Mobilna aplikacija je aplikacija, ki deluje na mobilni napravi preko standardnega protokola in ne v režimu emu-lacije nekega drugega operacijskega okolja. Kot primer lahko navedemo naslednje. Aplikacija na mobilnem telefonu, napisana v jeziku WML, ki deluje preko protokola WAP, je mobilna aplikacija. Aplikacija, ki deluje v emulatorju telneta na dlančniku, ni mobilna aplikacija. Prav tako ni mobilna katerakoli aplikacija, ki deluje na notesniku ali prenosnem osebnem računalniku. 2.1. ARHITEKTURA MOBILNIH APLIKACIJ Zaradi fizičnih omejitev mobilnih naprav, problema porabe energije in visokih cen pomnilnika v mobilno napravo ni možno vgraditi večjih pomnilnikov. Povsem enaki razlogi preprečujejo vgradnjo procesorjev z veliko procesorsko močjo. Arhitektura odjemalec-strežnik na ta način ni primerna za mobilne aplikacije. Naravna arhitektura mobilnih aplikacij je tri nivojska. Aplikacijski in podatkovni strežnik prevzameta večino operacij, mobilna naprava kot tanki odjemalec ima praktično le vlogo uporabniškega vmesnika. 2.2. O IZRAZU MOBILNA APLIKACIJA Nekateri se ne strinjajo z izrazom mobilna aplikacija, saj bi dobesedno lahko razumeli, da gre za aplikacijo, ki se lahko premika in je zato mobilna. Vemo pa, da se aplikacija ne izvaja in nahaja v mobilni napravi, temveč na aplikacijskem strežniku. Izraz je seveda potrebno razumeti v prenesenem pomenu, ki izraža možnost mobilnega izvajanja aplikacije in uporabniku mobilne naprave omogoča mobilnost. Menimo, da boljšega izraza za ta tip aplikacije trenutno verjetno ni. 3. VLOGA MOBILNIH APLIKACIJ V INFORMACIJSKEM SISTEMU Glede mobilnih aplikacij se pojavlja več zanimivih vprašanj: ■ Kakšna bo njihova vloga in pomen v informacijskem sistemu? ■ Za katera področja bodo uporabne in se bodo uspele uveljaviti? ■ Jih bodo uporabniki sprejeli ali zavrnili? ■ Katero raven poslovanja bodo pokrivale? ■ Bodo pokrivale povsem nove funkcionalnosti, ali bodo obstoječim funkcionalnostim dodale novo kakovostno raven? ■ So za njihov razvoj ustrezne obstoječe metodologije razvoja ali bo te metodologije potrebno dopolniti? V nadaljevanju bomo skušali predvsem odgovoriti na prvo vprašanje, posredno pa tudi na druga. Zanimalo nas bo, kakšno vlogo v informacijskem sistemu bo imela mobilna aplikacija. V ta namen bomo podali poglede na informacijski sistem z različnih vidikov, informacijski sistem bomo opredelili preko različnih področij, aplikativne sisteme bomo razvrstili na tipe. Pri vsakem področju obravnave bomo skušali mobilne aplikacije umestiti na njihovo mesto v okviru obravnavanega področja in jim določiti vlogo in pomen. 3.1. INFORMACIJSKI SISTEM Za natančno umestitev mobilne aplikacije v informacijski sistem je potrebno najprej opredeliti pojem informacijskega sistema samega. Ker je kot pojem v terminologiji informatike že dalj časa prisoten, ni težko najti definicij zanj. Poglejmo si dve: ■ Laudon [Laudon 1998]: Informacijski sistem lahko definiramo kot množico med seboj odvisnih komponent, ki zbirajo, procesirajo, hranijo in distribuirajo podatke (informacije) in s tem podpirajo tako temeljne kot tudi odločitvene procese v organizaciji. ■ Kovačič [Kovačič 1993]: Informacijski sistem (v širšem smislu) opredelimo kot zbirko ljudi, strojev, idej in aktivnosti, ki omogočajo obdelavo podatkov in generiranje informacij na način, ki zagotavlja izpolnitev informacijskih zahtev organizacije. Informacijski sistem razumemo tudi kot sklop naprav in programja, namenjen učinkovitemu zbiranju, obdelavi, shranjevanju in posredovanju podatkov uporabnikom. Ko združimo obe definiciji, lahko z nekaj dodane vrednosti definiramo informacijski sistem na naslednji način: Informacijski sistem je skupek ljudi, računalniške in komunikacijske opreme, aplikativnih programskih rešitev, idej in aktivnosti, ki omogočajo zbiranje, obdelavo, hranjenje in distribuiranje podatkov na način, ki omogoča največjo stopnjo pridobivanja informacije iz njih. Na ta način so podprti ne le temeljni, temveč tudi odločitveni procesi v poslovnem sistemu. Informacijski sistem deluje tako v smeri zadovoljevanja informacijskih potreb notranjih kot tudi zunanjih odjemalcev. V literaturi, predvsem pa v pogovornem jeziku uporabljamo pojem informacijski sistem tudi za aplikacijo. 3.2. APLIKACIJE in APLIKATIVNI SISTEMI Informatiki informacijski sistem in njegovo arhitekturo praviloma vidimo skozi aplikacije in njihovo arhitekturo. V literaturi se za ta namen uporablja izraz informacijska arhitektura. Pojem aplikativni sistem ponavadi uporabljamo za večje in kompleksnejše rešitve, pojem aplikacija pa za manj kompleksne in manj zahtevne. Grobo gledano gre torej za sinonim. Aplikacijo lahko definiramo kot program ali bolje kot skupek programov, ki kot sestavni del informacijskega sistema podpirajo neki del delovanja poslovnega sistema. Kriteriji za pripadnost logični celoti so različni: organizacijska enota, funkcionalno področje ali poslovni proces. Aplikacija je torej le del informacijskega sistema in predstavlja glede na eno od omenjenih definicij le njegovo komponento. Teorija sistemov definira sistem kot skupek komponent, ki delujejo vzajemno za dosego skupnega cilja [Alter 1999]. Podsistem pa je definiran kot del sistema, ki ima ravno tako značilnosti sistema in prispeva svoj delež k dosegi skupnega cilja. Nekateri aplikativni sistemi so zelo kompleksni in prispevajo pomemben delež k podpori poslovanja in s tem velik delež v informacijskem sistemu. Del, ki ga v informacijskem sistemu pokrivajo, je sam zase tudi informacijski podsistem in s tem, glede na teorijo sistemov, tudi informacijski sistem. Zato pogosto govorimo o informacijskih sistemih kot o aplikacijah. Tako je pojem direktorski informacijski sistem mnogo pogosteje v uporabi kot direktorski aplikativni sistem. V splošnem več govorimo o informacijskih sistemih kot o aplikacijah in aplikativnih sistemih. Tudi takrat, ko imamo v mislih aplikacije. 3.3. ORGANIZIRANOST INFORMACIJSKEGA SISTEMA Organiziranost (lahko bi rekli tudi sestava) informacijskega sistema predstavlja model povezanosti med naslednjimi pomembnimi akterji informacijskega sistema: funkcionalnimi področji, organizacijskimi področji, poslovnimi procesi in aplikativnimi sistemi. Poglejmo si tri tipične teoretične modele organiziranosti informacijskega sistema. Ker je prispevek namenjen mobilnim aplikacijam, je aplikativni sistem centralna točka opazovanja teoretičnih modelov. 3.3.1. Vertikalna ali funkcionalna organiziranost informacijskega sistema Domneva, da gre za najpogostejši način organiziranosti informacijskega sistema, je najbrž povsem upravičena. Aplikativni sistemi, razviti v preteklem obdobju, so bili praviloma funkcionalno usmerjeni in so pokrivali bodisi funkcionalna področja bodisi organizacijske stebre. V nekaterih poslovnih sistemih gre za visoko stopnjo prekrivanja med njimi, v drugih ne. V zadnjem času prevladuje spoznanje, da daje procesna paradigma poslovnih sistemov boljše rezultate v delovanju poslovnih sistemov [Alter 1999]. Procesi, predvsem ključni, praviloma potekajo prek več funkcionalnih področij in s tem zahtevajo povezovanje med aplikativnimi sistemi. Organizacijsko ali funkcionalno področje A aplikativni sistem 1 Organizacijsko ali funkcionalno področje B aplikativni sistem 2 proces A proces B proces D proces C informacijski sistem Slika 1: Vertikalna organiziranost informacijskega sistema 3.3.2. Horizontalna ali procesna organiziranost informacijskega sistema Model horizontalne organiziranosti predstavlja organiziranost informacijskega sistema, ki bi si jo marsikdo, odgovoren za njegovo delovanje, najbolj želel. Posamezni aplikativni sistemi podpirajo procese v celoti, kar pomeni, da so vsi koraki (elementarne funkcije) procesov podprte z enim aplikativnim sistemom. Opazimo sicer potek procesov čez več kot eno organizacijsko enoto ali funkcionalno področje, vendar je za razliko od vertikalne organiziranosti informacijskega sistema tu proces v celoti podprt z enim aplikativnim sistemom. Ugotovimo lahko, da je horizontalni model v praksi zelo težko izvedljiv in verjetno ga pri vsakem večjem poslovnem sistemu tudi zelo težko vzpostavimo. Organizacijsko ali funkcionalno področje A Organizacijsko ali funkcionalno področje B Org. ali funk. podr. C proces A aplikativni sistem 1 proces B aplikativni sistem 2 proces C aplikativni sistem 2 proces D c> informacijski sistem Slika 2: Horizontalna ali procesna organiziranost informacijskega sistema 3.3.3. Mešana organiziranost informacijskega sistema Model mešane organiziranosti informacijskega sistema je od vseh najbolj realen in zaradi tega bi mu lahko rekli tudi realni model. V realnem svetu namreč srečamo aplikativne sisteme, ki podpirajo določene poslovne procese v celoti in so procesno orientirani. Ravno tako pa srečamo tudi funkcijsko orientirane aplikativne sisteme, ki parcialno podpirajo poslovne procese, kar pomeni, da več aplikativnih sistemov podpira proces. Z gotovostjo lahko rečemo, da gre za najbolj realen model od omenjenih in ga je zaznati v tako rekoč vseh informacijskih sistemih. Organizacijsko ali funkcionalno področje A |proces E proces C aplikativni sistem 3 Organizacijsko ali funkcionalno področje B Org. ali funk. podr. C proces A proces B proces D aplikativni sistem 4 informacijski sistem aplikativni sistem 1 aplikativni sistem 2 Slika 3: Mešana organiziranost informacijskega sistema 3.3.4. Organiziranost informacijskega sistema in mobilne aplikacije Kot za druge aplikacije tudi za mobilne velja, da je mešana organiziranost njihovo najbolj naravno okolje. Načelno se mobilne aplikacije lahko pojavljajo v vseh vrstah organiziranosti informacijskega sistema. Ugotovimo pa lahko, da je procesna organiziranost za njih primerna zgolj teoretično, saj upravičeno domnevamo, da mobilne aplikacije najbrž ne bodo usmerjene k podpori celotnih kompleksnejših procesov. 3.4. VRSTE APLIKATIVNIH SISTEMOV Različni avtorji razvrščajo aplikativne sisteme različno, vendar lahko ugotovimo, da ne gre za bistvene razlike med pogledi [Laudon 1998, Kendall 1995, Hoffer 1999, Alter 1999]. Vrste aplikativnih sistemov so naslednje: ■ Transakcijski aplikativni sistemi: so temeljni, operativni nivo in podpirajo temeljni nivo poslovanja v poslovnem sistemu. Transakcija predstavlja v splošnem poslovni dogodek in naloga obravnavanih aplikativnih sistemov je nadzor nad njimi. Nadzor dosegajo z upoštevanjem poslovnih in drugih pravil [Bajec 2000], ki veljajo v poslovnem sistemu. Njihove glavne značilnosti so naslednje: ■ avtomatizirajo poslovanje ■ po zelo natančnih specifikacijah sami avtomatsko opravljajo le najbolj temeljne odločitve ■ izvajajo kontrolo poslovanja v poslovnem procesu ■ podpirajo ponavljajoče postopke nad, praviloma, večjimi količinami podatkov Tipični primeri obravnavanega tipa aplikativnih sistemov so: glavna knjiga s saldakonti, aplikativni sistem prodaje, proizvodni aplikativni sistem ... ■ Sistemi avtomatizacije pisarniškega poslovanja: podpirajo širok spekter temeljnih aktivnosti v poslovnem sistemu. Njihova naloga je podpirati vse tiste procese in aktivnosti v poslovnem sistemu, ki niso podprte s transakcijskimi aplikativnimi sistemi. Poleg tega skrbijo za komunikacijo med ljudmi v poslovnem sistemu. V obravnavano skupino spada širok spekter aplikacij: urejevalniki besedil, preglednice, programi za upravljanje elektronske pošte, dokumentacijski sistemi, sistemi za nadzor skupinskega dela, programi namiznega založništva in video konferenčni sistemi. Poseben pomen imajo dokumentacijski sistemi, saj obsegajo tri nivoje: skladiščenje in upravljanje večjih količin dokumentov, podpora skupinskemu delu in upravljanje toka dokumentov skozi poslovni sistem. Slednji predstavlja najvišjo kakovostno kategorijo dokumentacijskega sistema, saj nadzira in usmerja pot dokumentov k vsem akterjem, ki jih morajo pregledati in po potrebi potrditi. ■ Direktorski aplikativni sistemi1: glavna naloga direktorskih aplikativnih sistemov je omogočiti sprejemanje odločitev vodstvenim delavcem v poslovnem sistemu. Podatkovna baza teh aplikativnih sistemov je praviloma večdimenzionalna, polni pa se z agregiranimi podatki iz podatkovnih baz več transakcijskih aplikativnih sistemov. Praviloma razpolagajo tudi s podatkovnimi skladišči, katerih naloga je hraniti podatke za daljša obdobja za nazaj in s tem omogočiti različne primerjave in opazovanje trendov za daljša obdobja. So internega značaja, kar pomeni, da upoštevajo notranje dogodke poslovnega sistema. Podpirajo planiranje, kontroling in odločanje na visokem organizacijskem nivoju poslovnega sistema. ■ Sistemi za podporo odločanju: tudi ti sistemi omogočajo sprejemanje odločitev vodstvenim delavcem v poslovnih sistemih. Glavna razlike med njimi in direktorskimi aplikativnimi sistemi je v tem, da sistemi za podporo odločanju poleg notranjih dogodkov in podatkov upoštevajo tudi zunanje. Poleg tega je za njih značilno še [Laudon 1998]: 1 Zaradi že omenjenega pojava, da se v literaturi in vsakdanjem življenju pojem informacijski sistem uporablja za aplikacijo oz. aplikativni sistem, je v našem prostoru bolj uveljavljen in znan pojem Direktorski informacijski sistem. ■ omogočajo interaktivno delo in sprotno vnašanje parametrov in s tem nadzor nad vhodom in izhodom ■ uporabnikom omogočajo fleksibilnost, prilagodljivost in hiter odziv ■ uporabljajo najsodobnejše metode analiziranja podatkov in modeliranja. Glede razvrščanja tipov je vsekakor potrebno omeniti še, da natančne razvrstitve ni možno izvesti. Večino sodobnejših aplikativnih sistemov bi lahko uvrstili v več kot eno od navedenih vrst. Sodoben proizvodni aplikativni sistem ima tudi elemente direktorskega aplikativnega sistema. Produkti ERP (Enterprise Re-source Planning), npr. SAP, pa sodijo v vse (odvisno od izbranih modulov) vrste in pokrivajo vse nivoje poslovanja v poslovnih sistemih. Iz razvrstitve je razvidno, da gre za razvrstitev glede na področje delovanja, ki ga pokrivajo. Implicitno iz področij izhaja tudi nivo poslovanja, ki ga aplikativni sistem podpira. Slika 4 prikazuje nivoje poslovanja in vrste aplikativnih sistemov, ki podpirajo njihovo delovanje [Laudon 1998]. Iz slike 4 je prav tako razvidno, da se sistemi avtomatizacije pisarniškega poslovanja razprostirajo čez tri nivoje. Najvišji nivo predstavlja sistem za upravljanje toka dokumentov, saj v primeru potrditev dokumentov včasih prihaja do odločitev na visokem nivoju. Slika nakazuje tudi, da transakcijski aplikativni sistemi minimalno pokrivajo nivo upravljanja z znanjem. Predvsem v bančništvu so znani primeri avtomatske odobritve kredita in povečanja limita porabe plačilnih kartic, kjer aplikativni sistem po zelo natančnih pravilih sam razrešuje enostavne primere. Iz navedenega je razvidno, da nivo upravljanja z znanjem predstavlja najosnovnejši nivo znanja [Lau- Strateški nivo direktorski X/ sistemi aplikativni JI za podporo sistem yy odločanju Upravljalski nivo sistemi avtomatizacije pisarniškega poslovanja Nivo upravljanja z znanjem transakcijski aplikativni v sistemi > Operativni ali temeljni nivo Slika 4: Vrste aplikativnih sistemov in nivoji poslovanja, ki jih podpirajo don 1998[. Upravljalski in strateški nivo pa pokrivata znanja višjega nivoja. 3.5. PROSTOR IN ČAS KOT FAKTORJA PRI KOMUNICIRANJU V INFORMACIJSKEM SISTEMU Aplikativni sistemi in informacijski sistemi (širše gledano) izboljšujejo komuniciranje med akterji poslovnega sistema (tudi) s tem, da nekega akterja naredijo nepotrebnega. Ko se v transakcijskem aplikativnem sistemu zabeleži prodaja nekega izdelka, ni potrebna prisotnost vseh akterjev ob tem dogodku, saj lahko vsak v skladu s svojimi pooblastili spremlja dogodke prodaje v poslovnem sistemu. Aplikativni sistemi med drugim omogočajo tudi asinhrono komuniciranje in ne le sinhronega [Alter 1999]. Pri sinhronem komuniciranju sta pošiljatelj in prejemnik istočasno prisotna in aktivna. Zaradi pridobitev sodobnih (telekomunikacijskih tehnologij ni več potrebno, da sta prisotna tudi v istem prostoru. Ugotovimo lahko, da se v zadnjem času pojavljata dva nova tipa aplikativnih sistemov oz. aplikacij, ki ju ne moremo vključiti v prej navedeno delitev, saj gre za povsem drug kriterij delitve. Njuna posebnost je v tem, da sta specifična v neskladju med zahtevama po istem času in istem prostoru pri komuniciranju. Gre za spletne in mobilne aplikacije. 3.5.1. Spletne aplikacije Njihova posebnost je v tem, da so izrazito usmerjene v podporo asinhronega komuniciranja, kjer se akterji komuniciranja nahajajo v različnih prostorih. Gre večinoma za predstavitvene sisteme, ki postajajo vse bolj integrirani v informacijski sistem. Vse večje spletnih aplikacij, ki bodisi kot intranetne bodisi kot ek-stranetne aplikacije pokrivajo delovanje poslovnega sistema. Praktično za vsako od vrst v prej navedeni razvrstitvi lahko ugotovimo, da se uporablja tudi že v spletni izvedbi. Na primer, transakcijski aplikativni sistemi na spletu sploh niso več nobena redkost. Iz Slike 5 je razvidna njihova usmerjenost v podporo komuniciranju v različnem prostoru. 3.5.2. Mobilne aplikacije Mobilna aplikacija ni le poenostavitev spletne aplikacije zaradi fizičnih omejitev velikosti ekrana pri mobilnih napravah. Pomembnost vloge mobilne aplikacije je v tem, da omogoča podporo komuniciranja v istem času in še vedno v različnem prostoru. Do te točke morda na mobilne aplikacije lahko gledamo kot na poenostavitev, to je poseben primer spletnih aplikacij. Če pa upoštevamo popolno mobilnost uporabnika in določimo katerikoli prostor kot poseben primer različnega prostora, potem pridobimo povsem nove možnosti za delovanje informacijskega sistema. isti čas različen čas isti prostor različen prostor spletne aplikacije X mobilne aplikacije j katerikoli prostor Slika 5: Prikaz neskladja med prostorom in časom pri komuniciranju 3.6. FUNKCIJE APLIKATIVNEGA SISTEMA Eno od področij, kjer je potrebno oceniti vlogo in pomen mobilnih aplikacij, je tudi področje funkcionalnosti. Funkcija je logična skupina operacij iste vrste, ki jih izvaja in podpira aplikativni sistem. Glavne funkcije aplikativnega sistema so naslednje [Alter 1999]: m Zajem: zajem podatkov se vrši bodisi preko tipkovnic, čitalnikov črtne kode ali zunanjih datotek različnih tipov. ■ Hranjenje: naloga obravnavane funkcije je hraniti zajete in transformirane podatke za potrebe nadaljnje uporabe. ■ Iskanje: aplikativni sistem mora omogočati iskanje podatkov vseh vrst po različnih kriterijih. Iskanje je med drugim tudi temelj funkciji prikazovanja. ■ Transformiranje: omogočati pridobivanje novih podatkov na podlagi že obstoječih je eno temeljnih nalog aplikacij; ravno tako spreminjanje in brisanje obstoječih podatkov. zajem hranjenje iskanje transformiranje prikazovanje Slika 6: Mobilna aplikacija kot projekcija "navadne” aplikacije ■ Prikazovanje: aplikativni sistem mora omogočiti različne načine in oblike prikazovanja podatkov. V posebnih primerih, na primer grafičnih prikazih, lahko govorimo celo o prikazovanju informacije. Mobilna aplikacija je glede navedenih funkcij poseben primer, nekakšna projekcija aplikacije (slika 6). Ugotovimo lahko naslednje: ■ Na področju zajema zaradi fizičnih omejitev mobilnih naprav uporabnik ne more dosegati enake učinkovitosti kot pri drugih aplikacijah. ■ Hranjenje je na neki način neodvisno področje, saj ga vse vrste aplikacij rešujejo z podatkovnimi bazami. Zato ne moremo reči, da je pri mobilnih aplikacijah ta funkcija slabše pokrita. Zaradi izrazito neintenzivnega zajema se ta funkcija seveda manj izvaja, ni pa tudi slabše pokrita. ■ Za iskanje lahko ugotovimo podobno, kot za zajem. Zaradi fizičnih omejitev mobilne naprave iskanje ne more biti tako učinkovito, kot pri drugih aplikacijah. ■ Transformiranje se zaradi tri nivojske arhitekture izvaja na aplikacijskem strežniku, zato ne more biti slabše podprto, kot pri drugih aplikacijah. Domneva, da tipična mobilna aplikacija ne izvaja veliko transformiranja, je najbrž povsem upravičena. ■ Tudi prikazovanje je zaradi fizičnih omejitev mobilnih naprav slabše podprto. Pomembna lastnost mobilne aplikacije je, da s čim manj simboli prikaže kar največ. Lahko bi rekli tudi, da s čim manj simboli poda čim več informacij. 4. SKLEPNE UGOTOVITVE Mobilne aplikacije v informacijske sisteme ne bodo prinesle le mobilne podpore in ozko specializiranih mobilnih aplikacij, ki bodo izvedene iz obstoječih aplikativnih sistemov. To bo sicer pomembna pridobitev, vendar bodo mobilne aplikacije doprinesle dosti več. Doprinos je vezan na nekoliko drugačen način razmišljanja, ki bo potreben pri mobilnih aplikacijah. Poleg funkcij zajema in prikazovanja lahko govorimo tu še o funkciji potrjevanja. Gre za povsem nov način razmišljanja, saj namen aplikacije ne bo več samo zajem podatka. Mobilne aplikacije se bodo bolj uveljavile v primeru, če bo uporabnik lahko potrjeval med ponujenimi, a že vnešenimi možnostmi. Tipičen primer za to so bančna nakazila: velika razlika je, če mora uporabnik vnesti podatke o položnici, ali pa le potrditi plačilo, katerega podatki so že vnešeni. Iz primera je razvidno, da bo drugačen način razmišljanja povzročil potrebo po prenovi poslovnih procesov. Primer nakazuje, da bodo različne organizacije morale pošiljati račune (tudi) bankam in ne več (samo) strankam. Funkcija potrjevanja nakazuje uporabnost mobilnih aplikacij pri upravljanju delovnih procesov, kjer je poleg nadzora nad ustreznim usmerjanjem dokumentov potrjevanje eden od pomembnejših postopkov. Mobilne aplikacije bodo v informacijske sisteme vpeljale še eno novo funkcijo. To je funkcija obveščanja. Cilj obveščanja bo obveščati vodstvene in ostale odgovorne ljudi poslovnih sistemov o vnaprej definiranih kritičnih parametrih. Obveščanje ima vsaj dva nivoja. Temeljni nivo predstavlja osnovni nivo obveščanja, parameter obveščanja praviloma ni strateškega pomena za poslovni sistem. Primer temeljnega nivoja obveščanja je obveščanje o kritičnem stanju zalog. Pri višjem nivoju obveščanja pa je parameter obveščanja vsaj na upravljalskem nivoju. Primer višjega nivoja obveščanja je obveščanje o različnih kazalnikih poslovanja. Poseben primer obveščanja visokega nivoja, lahko bi ga označili tudi kot najvišji nivo, pa je t.i. zgodnje obveščanje, ki zagotavlja opozarjanje na pojav in napoved tistih znakov pri trendih kazalnikov poslovanja, na katere je potrebno vnaprej nujno opozoriti poslovodne delavce. Funkcijo obveščanja lahko izvedemo tudi s sporočili SMS. To je še en kazalnik zlivanja področij informacijskih tehnologij in telekomunikacij, saj nakazuje, da je težko potegniti mejo med obema področjema. Doslej so logične sklope informacijskega sistema na tak ali drugačen način pokrivali aplikativni sistemi, o čemer smo govorili v poglavju o organiziranosti informacijskega sistema. Na mobilne aplikacije se bo prenesel del funkcionalnosti obstoječih aplikacij, pri čemer bo v nekaterih primerih šlo za prevzem funkcionalnosti, v nekaterih pa za vzporedno možnost izvajanja. Prej omenjeno potrjevanje je le poseben primer vzporedne možnosti izvajanja. Rekli bi lahko tudi, da bodo mobilne aplikacije omogočile distribuiranost nekaterih funkcionalnosti [Goos 1996]. Mobilne aplikacije bodo v skladu s sorodnostjo s spletnimi aplikacijami podpirale tako procese navznoter, kot tudi navzven. Gre za določeno analogijo z intraneti in ekstraneti. Primer za podporo procesov navznoter je kakršna koli mobilna aplikacija, namenjena za interno podporo poslovanja mobilnega operaterja. Podporo procesov navzven pa vrši mobilna aplikacija, ki naročnikom mobilnega operaterja omogoča pregled nad porabo storitev. Po predstavitvi različnih vrst aplikativnih sistemov se pojavi vprašanje o tem, kam bomo razvrstili mobilne aplikacije? Funkcije katerih aplikativnih sistemov lahko pokrivajo? Ugotovimo lahko naslednje: ■ Mobilne aplikacije sicer lahko pokrivajo zelo omejen obseg funkcionalnosti, ki jo običajno pokrivajo transakcijski aplikativni sistemi, vendar to ni njihov namen. Zaradi omenjenih omejitev pri funkciji zajema je povsem nesmiselno implementirati obstoječe transakcijske aplikativne sisteme z vso njihovo funkcionalnostjo v mobilna okolja. Mobil- ne aplikacije bodo pokrivale zelo ozek del funkcionalnosti transakcijskih aplikativnih sistemov, ki bodo bolj ali manj omejene na enostavnejše transakcije. Ocenjujemo, da bosta najbolj tipična primera aplikacija za prodajo in naročanje ter aplikacija za podporo mobilnega bančništva. ■ Področje sistemov za avtomatizacijo pisarniškega poslovanja je obsežno in obsega več vrst aplikativnih sistemov. Na prvi pogled je smiselno govoriti le o mobilni podpori upravljanja elektronske pošte, kar že danes ni nobena redkost. Vendar je uporabnost mobilnih aplikacij očitna tudi pri dokumentacijskih sistemih in njihovem najvišjem nivoju upravljanja dokumentov v poslovnem sistemu. Mobilne aplikacije bodo namreč omogočale potrjevanje dokumentov, kar bo nedvomno uveljavilo mobilne aplikacije na področju dokumentacijskih sistemov [Jablonski 1996]. ■ Področji direktorskih aplikativnih sistemov in sistemov za podporo odločanju bosta nedvomno pridobili s pojavom mobilnih aplikacij. Podobno kot pri področju transakcijskih aplikativnih sistemov lahko tudi tu ugotovimo, da ni niti smiselno niti možno prenesti vseh funkcionalnosti teh sistemov v mobilno okolje. Vloga mobilnih aplikacij na obravnavanem področju bo v tem, da bodo nosilcem odločitev omogočale pregledovanje pomembnejših kazalnikov poslovanja od vsepovsod. Ugotovimo lahko, da gre za tipičen primer, ki pooseblja namen mobilnih aplikacij: namen mobilnih aplikacij je podpreti tako enostavne kot tudi druge pomembne funkcije v poslovnem sistemu na omejen, a še vedno uporaben način. Ugotovili smo že, da različne vrste aplikativnih sistemov pokrivajo različne nivoje poslovanja. Iz predhodnih razmišljanj sledi: ■ Na operativnem nivoju bodo mobilne aplikacije omogočale tisti ozek nabor transakcij in pregledov, ki podpira dele procesov, ki jih je smiselno izvajati od vsepovsod. Področja, kjer bo prišlo do številnejše uvedbe mobilnih aplikacij za podporo operativnega nivoja bodo zlasti: prodaja, naročanje in bančništvo. Operativni nivo bo z mobilnimi aplikacijami pridobil vrsto aplikacij, ki bodo predstavljale ozko specializacijo že obstoječih aplikacij tega nivoja. b Nivo upravljanja z znanjem je med tistimi, ki bodo dosti pridobili. Možnost mobilnega dostopa do elektronske pošte je vsekakor primer dviga kakovosti uporabe že obstoječe storitve. Se bolj bo ta nivo pridobil na področju dokumentacijskih sistemov in potrjevanju dokumentov. Potrjevanje bo povzročilo, vsaj delno, prenovo poslovnih procesov in poslovnih pravil v okviru njih. Potrebno bo namreč določiti nova pravila in kriterije o tem, v katerih primerih nujnost potrditve opravičuje posredovanje le-te na mobilno aplikacijo. ■ Upravljalski in strateški nivo bosta z mobilnimi aplikacijami pridobila možnost izvajanja najenostavnejših elementov kontrolinga, pregledovanja najpomembnejših kazalnikov in pregledovanja najpomembnejših podatkov od vsepovsod. V nobenem primeru pa ne smemo pozabiti na obveščanje, ki bo verjetno največja pridobitev upravljal-skega in strateškega nivoja. Za konec pa še nekatere ugotovitve in napovedi svetovalne hiše GartnerGroup: ■ Do konca leta 2004 bo najmanj 40% transakcij BTC (business-to-consumer) elektronskih izven Severne Amerike izvedenih z mobilnim telefonom (verjetnost 0.8) [Deighton 1999] ■ Število uporabnikov mobilnih telefonov v svetu je trikrat večje od števila uporabnikov interneta [Deighton 1999] ■ Žice so res omogočile delovanje interneta, a šele brezžične tehnologije mu bodo omogočile, da bo posrednik storitev od vsepovsod [Egan 1999a] ■ V letu 1999 bo prodanih več mobilnih telefonov kot avtomobilov in osebnih računalnikov skupaj [Egan 1999a] ■ Do konca leta 2005 bo na svetu več kot milijarda mobilnih telefonov (verjetnost 0.7) [Egan 1999a] ■ Do konca leta 2005 bo z mobilnega telefona izvedeno do 20% več transakcijskega prometa kot prek drugih kanalov (verjetnost 0.6) [Egan 1999b] ■ Do konca leta 2004 bo več uporabnikov uporabljalo aplikacije prek mobilnih naprav kot prek osebnih računalnikov [Deighton 1999]. 4.1. Kratek pregled trenutnega stanja na področju mobilnih aplikacij v Sloveniji Podobno kot v Evropi v Sloveniji na področju mobilnih aplikacij trenutno vlada protokol VVAP. Oba slovenska operaterija mobilne telefonije GSM sta ga, časovno gledano, uvedla in ponudila svojim uporabnikom približno v sredini med evropskimi operaterji. Mobilne aplikacije v Sloveniji niso več nobena redkost. Vse več podjetij jih ponuja, vendar nivo uporabe zaenkrat še ni na zavidljivem nivoju. Trenutno mobilne aplikacije omogočajo predvsem pregledovanje različnih podatkov. Mobilna portala obeh slovenskih operaterjev, na primer, omogočata pregledovanje najrazličnejših podatkov, od pregleda ponudbe storitev, do pregleda dnevnih novic. Banki NLB in SKB ponujata bančno mobilno aplikacijo. Pri NLB gre, podobno kot pri mobilnih portalih obeh slovenskih operaterjev, zgolj za možnost pregledovanja ponudbe banke in možnost informativnih izračunov. Uporablja jo lahko vsak, ne le komitenti banke. SKB prav tako ponuja možnost pregledovanja podatkov naključnim uporabnikom, komitentom pa ponuja tudi možnost pregleda stanja in prometa na bančnem računu. Nekaj slovenskih podjetij za potrebe interne uporabe razvija (bodisi sami, bodisi preko zunanjih izvajalcev) mobilne aplikacije, ki vodstvenim delavcem omogočajo vpogled v pomembnejše kazalnike poslovanja. Slovenske programske hiše so večinoma spoznale pomen in moč mobilnih aplikacij. Ugotovimo lahko, da se vsaka resnejša slovenska programska hiša vsaj poskusno že ukvarja z razvojem mobilnih aplikacij. Literatura [1] Laudon, Keneth C., Laudon, Jane R (1998): Management Information systems, Prentice Hall, New Jersey [2] Kovačič, Andrej, Vintar, Mirko: Načrtovanje in gradnja informacijskih sistemov, 1993, DZS, Ljubljana [3] Kendall, Kenneth E., Kendall, Julie E. (1995): Systems analysis and design, Prentice Hall, New Jersey [4] Hoffer, Jeffrey A., George, Joey F., Valacich, Joseph S. (1999): Modem systems analysis & design, Addison Wesley Longman, Reading [5] Alter, Števen (1999): Information systems - A management prespective, Addison Wesley Longman, Reading [6] Rupnik, Rok, Petrovič, Sašo, Grom, Matej, Bajec, Marko (2000): Je vstop digitalne mobilne telefonije v svet poslovne informatike avantura ali (r)evolucija?, Zbornik posvetovanja Dnevi slovenske informatike, Slovensko društvo INFORMATIKA [7] Jablonski, Stefan, Bussler, Christoph (1996): Workflow Management, International Thompson Computer press, London [8] Rupnik, Rok, Bajec, Marko (2000): Kaj bo prinesel vstop digitalne mobilne telefonije v svet poslovne informatike?, Zbornik konference Erk 2000 [9] Goos, G,, Hartmanis, J., van Leeuvven, J. (1996): Mobile Object Systems, Springer, Berlin [10] DEIGHTON, Nigel: Mobile Adoption: VValking Away With E-Commerce?, GartnerGroup, 1999 [11] EGAN, Bob: CEO and CIO Alert: VVireless Acess Is a Growth Enabler for E-Business, GartnerGroup, 1999 [12] EGAN, Bob: VVireless Access: An E-Business 'Grovvth Hormone', GartnerGroup, 1999 [13] Hribar, Uroš, Kokalj, Rok (2000): Mobilno poslovanje - razvijanje prototipnih rešitev, Narodna in univerzitetna knjižnica [14] Bajec, Marko, Rupnik, Rok, Krisper, Marjan (2000): Od zajema do izvedbe poslovnih pravil, Zbornik posvetovanja Dnevi slovenske informatike, Slovensko društvo INFORMATIKA [15] Bavec, Cene (1998): Evropska komisija o zbliževanju digitalnih tehnologij, Uporabna informatika, Slovensko društvo INFORMATIKA, Številka 1/1998 [16] Muller-Veerse, Falk (2000): Mobile Commerce Report, Dulracher Research Ltd. [17] Varshney, Upkar, Vetter, J.Ronald, Kalakota, Ravi (2000): Mobile Commerce: A New Frontier, IEEE Computer, October 2000 [18] Hars, Aleksander, El Sawy, Omar, Gosain, Sanjay, Hirt, Sabine, II, Im, Kang, David, Lee, Zonky, Raven, Arjan (2000): Reengineering IS Research and its Intellectual Infrastructure for the Electronic Economy, Journal of Organizational Computingand Electronic Commerce ♦ Rok Rupnik je diplomiral leta 1994 na takratni Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo, magistriral pa leta 1998 na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Od leta 1994 je asistent za področje računalništva in informatike. Področja njegovih raziskav so razvoj informacijskih sistemov, elektronsko in mobilno poslovanje ter mobilne aplikacije. Je član slovenskega društva INFORMATIKA in AIS (Association for Information Systems). ♦ Rešitve Prenova procesa ADMINISTRATIVNEGA OBRAVNAVANJA BOLNIKA Milan Črv Klinični center Ljubljana, Informacijski center, Zaloška c. 2, 1525 Ljubljana milan.crv@kclj.si Izvleček Vzpostavitev primernega okolja, ki bo podpiralo uvajanje sprememb, je še posebej težavno v javnih zavodih, kjer pomenijo normativna organiziranost, odsotnost konkurence in pomanjkljivo strateško načrtovanje razvoja pomembne ovire. Vsekakor dobro upravljan proces prenove z uporabo primernih tehnik močno zmanjšuje stopnjo tveganja. Namen prispevka je predstavitev praktičnega preizkusa metode Objektni pristop k prenovi poslovanja pri prenovi procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika'. Rezultat prenove sta model obstoječega in model bodočega izvajanja procesa. Spremenjenemu načinu dela je bil prilagojen informacijski sistem, na novo pa so bile opredeljene tudi vloge in odgovornosti izvajalcev prenovljenega procesa. Abstract The creation of ari environment receptive to change is especially difficult in a pubiic institution, where the absence of competition, lack ofstrategic planning and normative organization create barriers that are difficult to overcome. The success rate can be improved ifa formalized approach with appropriate techniques is used. The aim of this paper is to examine the capabilities of an object-oriented method cailed Object-Oriented Approach to Business Transformation in transforming an administrative patient management process. During the transformation, two models were developed: a model of the existing process and a model of the new process. The information system was adjusted to the new process and the role s of the participating employees were redefined. 1. Uvod Državna kontrola ter poudarjena vloga socialnih in političnih ciljev postavljata javne zavode v poseben položaj. Posledica tega je, da je poslovna politika javnih zavodov bistveno bolj toga, množica splošnih in med seboj cesto nasprotujočih si ciljev pa otežkoča vrednotenje uspešnosti in učinkovitosti procesov ter njihovo prilagajanje zahtevam posameznih skupin odjemalcev (Rus, 1994). Kljub temu so v zadnjem času tudi v javnih zavodih vedno bolj prisotne zahteve za uspešnejše in učinkovitejše poslovanje. Vendar zahteva prenova procesov v javnih zavodih zaradi normativne organiziranosti, pomanjkljivega strateškega načrtovanja in odsotnosti konkurence (Vintar, 1998) nekoliko prilagojen pristop. V tržno usmerjenih poslovnih sistemih za prenovo obstoječega načina dela običajno zadošča odločenost managementa za uresničitev vizije bodočega poslovanja. Institucionalizirano okolje javnih zavodov pa močno omejuje pristojnost managementa za samostojno sprejemanje odločitev o uvajanju sprememb. Zato je prenova poslovanja v javnih zavodih često bližje optimalizaciji obstoječih procesov s sočasnim spodbujanjem sprememb v organizacijski kulturi, uveljavljanju novih vrednot, prepričanj in modelov obnašanja (Setnikar-Cankar, 1998). Probleme zaradi obstoječega načina dela običajno najbolj občutijo neposredni izvajalci procesov, ki so zelo pogosto tudi vir pobud za tehnološke pa tudi organizacijske izboljšave. Zato mora biti management javnih zavodov še zlasti dovzeten za napredne ideje posameznikov, ki jih sami brez ustrezne podpore pristojnih udeležencev v procesih ne morejo uresničiti (Berman, 1998). V prispevku so predstavljeni rezultati praktične uporabe metode Objektni pristop k prenovi poslovanja- OPPP (Črv, 2000) pri prenovi procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika' v Kliničnem centru Ljubljana. Metoda OPPP upošteva poslovni, tehnološki, organizacijski in socialni vidik prenove za modeliranje različnih pogledov na sicer enotni model sistema pa priporoča uporabo tehnik jezika UML (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1998). Glavne faze metode OPPP so vzpostavitev okolja za spremembe, analiza obstoječega procesa in njegovo preoblikovanje, reorganizacija in uvajanje prenovljenega procesa. Za izgradnjo različnih modelov sistema je bilo uporabljeno orodje Rational Rose Enterprise. 2. Ozadje problema Poslovanje bolnišnic je bilo v preteklosti le redko vrednoteno z vidika uspešnosti in učinkovitosti. Zadnjih nekaj let pa vse bolj dozoreva prepričanje, da je potrebno nekaj storiti predvsem na področju obvladovanja stroškov poslovanja. V Kliničnem centru Ljubljana so se pojavile in dograjevale različne ideje, kako obvladovati nastale razmere. Izhodišče so bili problemi s področja zagotavljanja informacijske podpore poslovanju zavoda, sčasoma pa so predlogi za rešitev obstoječega stanja po vsebini in pristojnosti presegli funkcijski okvir službe za informatiko. Dozorelo je namreč spoznanje, da mora informatika prerasti servisno vlogo in postati soustvarjalec vizije bodočega poslovanja. Zato je potrebno pregledati vse ključne in podporne procese, jih optimalizirati ali celo zamenjati s povsem novimi. Vsekakor obstajajo tri glavna področja, ki bodo zaznamovala poslovanje bolnišnice v prihodnosti: ■ uveljavljanje proračunskega financiranja tudi po posameznih organizacijskih enotah bolnišnice. S tem je tesno povezana opredelitev jasnih meril za načrtovanje in nadziranje porabe sredstev. ■ formalno opredeljena usmeritev k bolniku kot naročniku in odjemalcu storitev v bolnišnici često neupravičeno izgublja pomen. Odnosi z zavarovalnicami, vlado, pristojnim ministrstvom in drugimi državnimi ustanovami prihajajo vse bolj v ospredje. Številni podporni procesi so zato vse bolj namenjeni zadovoljevanju njihovih zahtev, ne pa zagotavljanju enostavnejših in prijetnejših spremljajočih storitev bolnikom. m kartica zdravstvenega zavarovanja, ki je zamenjala zdravstveno knjižico. Dolgoročno ta novost vsekakor pomeni kakovosten skok in hitrejšo administrativno obravnavanje bolnika, njena uporaba pa je povezana z vlaganji v sodobno tehnologijo in prilagoditvami v izvajanju procesov v bolnišnici. 3. Okolje za spremembe V okviru aktivnosti vzpostavitve primernega okolja za uresničevanje sprememb je bila glavna pozornost namenjena izbiri procesa za prenovo, izgradnji vizije poslovanja, pridobitvi jasne podpore managementa, organiziranosti procesa prenove, opredelitvi dejavnikov tveganja in pridobitvi široke podpore udeležencev v procesih. V obravnavani bolnišnici je opisani praktični primer prvi poskus sistematičnega pristopa k prenovi poslovanja. Izhajalo se je iz predpostavke, da je jasno razvidno, kateri proces oziroma procesi v bolnišnici so neustrezni. Doseženo je bilo soglasje, da se v prvem ciklu procesa prenove poslovanja prenovi proces 'administrativnega obravnavanja bolnika'. Dolgoročnejšo vizijo bodočega poslovanja bolnišnice je težko postaviti. Strategija, ki je osnova za izgradnjo vizije, je namreč vse preveč izpostavljena političnim odločitvam. Kljub temu se je v okviru danih možnosti postavila vizija bodočega poslovanja, tudi na podlagi opravljenih primerjalnih analiz poslovanja bolnišnic v tujini. Glavni cilji se nanašajo na skrajšanje potrebnega časa za izvajanje ključnih procesov, ki so povezani z zdravljenjem bolnikov, ohranitev in dvig ravni kakovosti opravljenih storitev in znižanje stroškov poslovanja. Pri tem ima proces 'administrativnega obravnavanja bolnikov' pomembno mesto, saj zagotavlja pomembne informacije za podporo odločanja, često pa je tudi vir nepotrebnih zastojev in s tem dodatnih stroškov. Management bolnišnice je že dalj časa občutil težave v poslovanju. V preteklosti jih je skušal odpraviti z omejenimi posegi v organizacijsko strukturo bolnišnice in njen informacijski sistem. Rezultati pa so bili večinoma slabši od pričakovanih. Potrebno je poudariti, da so bili v začetku vir pobud za bolj sistematično uvajanje sprememb predvsem izvedenci za informacijsko podporo in posamezni neposredni izvajalci procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika'. Zal je preteklo od prvih pobud do začetka izvajanja aktivnosti prenove obravnavanega procesa več kot dve leti. Vzpostavljena je bila primerna organiziranost procesa prenove s prenovitvenim timom in projektnim svetom oziroma usmerjevalnim odborom. Člani prenovitvenega tima so izvedenci z različnih funkcijskih področij, ki sodelujejo pri izvajanju izbranega procesa, pomembno vlogo imajo tudi izvedenci za informacijsko tehnologijo. V delo prenovitvenega tima niso bili vključeni zunanji svetovalci, čeprav bi lahko s svojim znanjem in nepristranskim pristopom pomembno vplivali na potek procesa prenove. Poseben problem je predstavljalo uveljavljanje načel projektnega vodenja, saj projektna organiziranost v nobenem pogledu ni enakovredna obstoječi hierarhični organiziranosti zavoda. Pri opredelitvi dejavnikov tveganja je bilo največ pozornosti namenjeno vprašanju, kako zagotoviti primerno informacijsko infrastrukturo za podporo prenovljenega procesa. Bistveno manj pozornosti je bilo namenjeno možnim odporom spremembam tistih zaposlenih, ki v procesu prenove čutijo grožnjo položaju in drugim ugodnostim, ki so si jih pridobili v preteklosti. Zaradi odsotnosti konkurence kot zelo učinkovite oblike zunanje prisile je v javnem zavodu težko vzbuditi prepričanje o nujnosti uvajanja sprememb. Relativno visoka varnost zaposlenih in majhne možnosti za nagrajevanje prav tako negativno vplivajo na stopnjo motiviranosti. Posledica številnih slabih izkušenj iz preteklosti so vsaj nezanimanje, če že ne odkriti odpori. Opazen porast podpore je bilo zaznati, ko so bili doseženi prvi pozitivni rezultati, še zlasti po uspešno izvedenem pilotnem preizkusu izvajanja prenovljenega procesa in njegove informacijske podpore. 4. Analiza in preoblikovanje procesa Osrednja faza procesnega cikla je bila namenjena analizi obstoječega procesa, postavitvi ciljev in vizije bodočega procesa ter preoblikovanju procesa in zagotovitvi ustreznega informacijskega sistema. 4.1. Analiza obstoječega procesa Način izvajanja obstoječega procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika’ je bil v preteklosti v veliki meri opredeljen z zmožnostmi bolnišnice zagotoviti primerno informacijsko podporo. Zato so se aktivnosti opravljale pretežno centralizirano v posebej za to ustanovljenih službah. Sodobnejše komunikacijsko omrežje odpira možnosti za decentralizacijo in korenito prenovo določenih aktivnosti. Z obravnavanim procesom so povezani zunanji nosilci vlog 'bolnik', 'napot-ni zdravnik', 'plačnik' in 'tuj zavod' ter notranja nosilca vlog 'računovodska služba’ in 'management bolnišnice'. Z razporeditvijo aktivnosti po posameznih primerih uporabe je razvidno, kateri nosilec vloge uporablja določen del obravnavanega procesa. Proces 'administrativnega obravnavanja bolnika' je predstavljen z diagramom primerov uporabe na sliki 1. Diagram primerov uporabe prikazuje obravnavani proces, njegove sestavine oziroma primere uporabe in povezave z nosilci vlog na najvišji ravni abstrakcije. Notranja struktura procesa oziroma posameznih primerov uporabe pa je bolj podrobno razvidna iz diagrama zaporedja. Ta jasno prikazuje zaporedje izmenjavanja sporočil med objekti, ki sodelujejo pri izvajanju obravnavanega procesa. Na sliki 2 je z diagra- bolnišničnih storitev O pripravljanje mesečnih poročil management bolnišnice Slika 1: Diagram primerov uporabe za obstoječi proces mom zaporedja prikazano izvajanje primera uporabe 'bolnišnično zdravljenje’. Analiza primera uporabe 'ambulantno zdravljenje' in primera uporabe 'bolnišnično zdravljenje' odkriva številne slabosti. Evidentiranje splošnih podatkov o bolniku in plačnikov zdravljenja v obstoječem procesu ni enotno, zato obstaja visoka verjetnost podvajanja podatkov v več lokalnih zbirkah podatkov. Tudi sodelovanje objekta 'sprejemna pisarna' pri izvajanju primera uporabe 'bolnišnično zdravljenje' pomeni nepotrebno drobljenje pristojnosti za izvajanje posameznih aktivnosti in podaljšuje čas izvajanja procesa. Poseben problem predstavlja priprava statistik o ambulantnih in bolnišničnih zdravljenjih, ki jih je bolnišnica dolžna posredovati tujim zavodom. Zahtevane statistike tako niso rezultat izvajanja procesa, temveč dodatnih aktivnosti. Na področju obračunavanja opravljenih storitev in porabljenega materiala je obravnavani proces močno zapleten. Težave zaradi nedokončanega komunikacijskega omrežja in neustrezne informacijske podpore so se v preteklosti reševale z organizacijskimi rešitvami. Pretežni del poročil o opravljenih storitvah še vedno prihaja v obračunsko službo v papirni obliki, kjer se ustrezno evidentirajo. Posledica tega je časovni zamik in nepotrebno podvajanje dela, verjetnost, da so zbrani podatki nepopolni, pa je bistveno večja. Slabosti obravnavanega procesa se tako stopnjujejo, svoj vrh pa dosežejo prav na koncu, ko je potrebno pripraviti mesečna poročila o poslovanju. Obstoječa informacijska podpora je namenjena predvsem evidentiranju opravljenih storitev in porabljenega materiala, ki so predmet zaračunavanja plačnikom zdravljenja, zato se pri pripravi poročil uporabljajo tudi drugi viri. Informacije o poslovanju bolnišnice in njenih posameznih organizacijskih enot so zato negotove, večkrat celo nasprotujoče, postopek priprave poročil pa zapleten in dolgotrajen. Statistična služba, ki je odgovorna za pripravo poročil, zbira podatke, jih obdeluje, kontrolira in združuje v primerno obliko. Poročila o poslovanju tako niso rezultat izvajanja procesa, temveč dodatnih, časovno zahtevnih aktivnosti. 4.2. Cilji in vizija bodočega procesa Cilji in vizija bodočega procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika' so bili postavljeni skladno z vizijo poslovanja bolnišnice. Opredeljena so bila področja, ki bodo zaznamovala bodoče izvajanje procesa: ■ skrajšanje časa in zmanjšanje stroškov izvajanja izbranega procesa. Zamenjava zaporednega izvajanja posameznih aktivnosti z vzporednim in vodoravno zgoščevanje dela, kjer se več specializiranih nalog združuje v eno samo aktivnost, lahko močno skrajša čas izvajanja procesa. napolni zdravnik u < bolnik sprejemna pisarna:oddelek bolnišnični laboratorij: diagnostični tuj zavod odd.:oddelek oddelek odd.:oddelek 1: sprejmi bolnika; ; N, ' C 2: evidentiraj zdravljenje .! -cf cr^ : evidentiraj bolnica Tl I 14: sprejmi poročilo o zdravljenju 16: sprejmi odpustnico -i<-------- 4: sprejmi naročilo 6: sprejmi izvide <------------ 5: izvedi naročilo; < 7: sprejmji naročilo < 9: sprejmi izvide 8: izvedi naročilo <- fO: sprejmi naročilo < j 12: sprejmi izvide h"1 113: pripravi poroiilo o zdravljenju 15: odpusti bolnika o < <-- 17: pripravi (statistike o zdravljenjih <™ 1(8: sprejmi statistike -S> 11: izvedi naročilo (j > U Slika 2: Diagram zaporedja za primer uporabe 'bolnišnično zdravljenje' v obstoječem procesu ■ poenotenje skupnih aktivnosti procesa. Razlike v izvajanju procesa zaradi narave ambulantnega oziroma bolnišničnega zdravljenja morajo biti izločene in obravnavane samostojno. a celovito evidentiranje podatkov ob njihovem nastanku. Potrebne informacije za spremljanje in kontrolo bodočega procesa morajo biti rezultat izvajanja procesa, ne pa dodatnih aktivnosti. ■ prijazen odnos do bolnika. Vse administrativne formalnosti, ki jih mora bolnik opraviti v zvezi z ambulantnim ali bolnišničnim zdravljenjem, morajo biti opravljene na oddelku, kjer poteka zdravljenje. ■ uporaba kartice zdravstvenega zavarovanja. 4.3. Preoblikovanje procesa Rezultat aktivnosti preoblikovanja je model bodočega procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika', skupaj z informacijskim sistemom za njegovo podporo. Koristne vhodne informacije predstavljajo ugotovljene slabosti obstoječega načina dela in usmeritve, zbrane v viziji bodočega izvajanja procesa. 4.3.1. Model bodočega procesa Usmeritev k poenotenju skupnih aktivnosti procesa in uvajanju ločenih različic za nekatere posebnosti je jasno razvidna tudi iz opredeljenih primerov uporabe. Na sliki 3 je podan diagram primerov uporabe za bodoči proces 'administrativnega obravnavanja bolnika'. <3 bolnik evidentiranje bolnika in plačnikov zdravljenja Aktivnosti prenovljenega procesa so porazdeljene po posameznih primerih uporabe drugače kot pri obstoječem procesu, in sicer: ■ poenoten način evidentiranja splošnih podatkov o bolniku omogoča opredelitev primera uporabe 'evidentiranje bolnika in plačnikov zdravljenja', ki se izvaja pri obeh vrstah zdravljenja; ■ posebnosti obravnavanega procesa pri ambulantnem oziroma bolnišničnem zdravljenju se izvajajo ločeno v primerih uporabe 'ambulantno zdravljenje' in 'bolnišnično zdravljenje'; ■ zaradi izkoriščanja prednosti ločenega obravnavanja so opredeljeni primeri uporabe 'naročanje laboratorijskih preiskav', 'naročanje diagnostičnih preiskav' in 'naročanje storitev tujih zavodov', ki pod določenimi pogoji razširjajo funkcionalnost primerov uporabe za obe različici zdravljenja; ■ poenoten način zaračunavanja opravljenih storitev in porabljenega materiala omogoča opredelitev primera uporabe 'obračunavanje storitev in porabljenega materiala', ki je v uporabi pri obeh oblikah zdravljenja; ■ ni več potreben poseben primer uporabe za pripravljanje mesečnih poročil, ker so ta dejansko rezultat izvajanja procesa in ne dodatnih aktivnosti. Pomembne razlike obstajajo tudi v notranji strukturi oziroma sodelujočih objektih, ki so odgovorni za izvajanje bodočega procesa. Zaradi nazornejšega prikaza odločitvenih aktivnosti, možnosti sočasnega izvajanja določenih aktivnosti in ponavljanja določenih skupin aktivnosti je za prikaz izvajanja bodočega procesa uporabljen diagram aktivnosti. Na sliki 4 je z diagramom aktivnosti prikazano izvajanje primera uporabe 'evidentiranje bolnika in plačnikov zdravljenja'. Enoten način evidentiranja bolnika omogoča le enkraten zajem podatkov ob njegovem prvem prihodu v bolnišnico. Kasneje se podatki le še ažurirajo. Ena sama registracija bolnika ne glede na to, v katerem oddelku in kolikokrat se zdravi, ima več prednosti. Zmanjšan je obseg administrativnega dela ob ponovnem prihodu na zdravljenje, zagotavlja pa tudi možnost združevanja različnih zdravljenj za istega bolnika. Posledica usmeritve v izvajanje celotnega procesa na oddelku, kjer se bolnik zdravi, je prenos pristojnosti sprejemne pisarne na oddelčno zdravstveno administracijo. 1 r' izvedli "A L. poizved bo J raluriraj osebne^ f evidentiraj'"^ podatke \ bolnika V v r" ažuriraj 'N evidentiraj 'N plačnika____J plačnika J Slika 4: Diagram aktivnosti za primer uporabe 'evidentiranje bolnika in plačnikov zdravljenja' v prenovljenem procesu Aktivnosti evidentiranja bolnika sledita dve možni različici nadaljevanja procesa zdravljenja. Odvisno od vrste napotitve bolnika se proces nadaljuje z evidentiranjem ambulantnega obiska ali z evidentiranjem sprejema v bolnišnično zdravljenje. Pri izvajanju primera uporabe 'bolnišnično zdravljenje' so opazne določene novosti. Objekt 'sprejemna pisarna' ne sodeluje več pri evidentiranju podatkov o sprejemu in odpustu bolnika, saj se celotno delo opravi v bolnišničnem oddelku, odgovorni objekt za izvedbo pa je 'zdravstveni administrator'. Čas procesnega cikla je zato krajši, dokumentacija o bolniku in njegovem zdravljenju pa se vseskozi zbira in hrani na ambulantnem oziroma bolnišničnem oddelku, kar je vsekakor ustrezneje tudi z vidika določil o varovanju osebnih podatkov. Diagram aktivnosti za primer uporabe 'bolnišnično zdravljenje' je prikazan na sliki 5. medicinska sestra zdravstveni administrator zdravnik sprejmi bolnika evidentiraj sprejem razporedi bolnika evidentiraj storitve pripravi poročilo evidentiraj material premesititev bolnika? evidentiraj odpust Slika 5: Diagram aktivnosti za primer uporabe 'bolnišnično zdravljenje' v prenovljenem procesu Vzpostavljene računalniške komunikacije med ambulantami, bolnišničnimi oddelki in laboratorijem omogočajo uvajanje pomembnih sprememb. Računalniško naročanje preiskav in sprejemanje izvidov močno pospešita izvajanje procesa, laboratorij pa je odgovoren za pravilno evidentiranje vseh opravljenih storitev in porabljenega materiala. Na ta način je občutno zmanjšan pretok papirne dokumentacije med posameznimi funkcijskimi oddelki. Pretežni del ad- ministrativnega dela v laboratoriju pri sprejemanju naročil za preiskave odpade, ni več podvajanja dela zaradi vodenja dvojnih evidenc, možnosti za napake pa so bistveno manjše. Z označevanjem stopnje nujnosti že pri naročanju se v laboratoriju avtomatsko ažurira prednostni vrstni red izvedbe posameznih naročil. Večino sprememb, ki so bile uvedene pri naročanju laboratorijskih preiskav, je možno uspešno uporabiti tudi pri naročanju diagnostičnih preiskav. Velika razpršenost oddelkov, ki opravljajo te storitve, povzroča težave pri ugotavljanju vseh stroškov za določeno zdravljenje bolnika. Zato lahko le takojšnje evidentiranje opravljenih storitev in porabljenega materiala zagotavlja pravočasno in kakovostno podlago za izstavitev računa plačniku zdravljenja ter izdelavo mesečnih poročil o poslovanju zavoda. Če obstaja potreba po določenih posebnih preiskavah ali drugih storitvah, ki se ne opravljajo v okviru bolnišnice, se naročijo pri ustreznih tujih zavodih. V to skupino je uvrščena tudi preskrba s krvjo in krvnimi pripravki. Tudi na tem področju se pospešeno razmišlja o možnosti uvajanja računalniškega izmenjavanja naročil in poročil o opravljenih storitvah, vendar ostaja evidentiranje opravljenih storitev in porabljenega materiala v pristojnosti oddelkov naročnikov storitev. Zadnji sklop aktivnosti prenovljenega procesa je namenjen obračunu opravljenih storitev in porabljenega materiala. Rezultat so računi za opravljena zdravljenja ter mesečna poročila o realizaciji in stroških posameznih organizacijskih enot in bolnišnice kot celote. Najpomembnejša novost je poenoten način izvajanja aktivnosti, saj ne obstajata več ločena primera uporabe za ambulantno in bolnišnično zdravljenje. Druge spremembe so: ■ sodelovanje obračunske službe pri evidentiranju storitev in porabljenega materiala ni več potrebno, saj je odgovornost za prenesena na oddelke, ki so nosilci zdravljenja; ■ računi za samoplačnike in doplačnike bolnišničnega zdravljenja se izstavljajo ob odpustu na bolnišničnem oddelku in ne več v obračunski službi; ■ sodelovanje obračunske službe pri izvajanju mesečnega obračuna za ambulantna in bolnišnična zdravljenja zaradi ustrezne informacijske podpore ni več potrebno; ■ zaradi ustrezne informacijske podpore so mesečna poročila o poslovanju rezultat izvajanja procesa, dodatne aktivnosti statistične službe niso več potrebne. Spremembe v načinu izvajanja primera uporabe 'obračunavanje opravljenih storitev in porabljenega materiala' odločilno prispevajo tudi k boljši razporeditvi dela. Tradicionalno povečanje obsega dela ob začetku meseca, ko je potrebno izstaviti račune za pretekli mesec, ni več tako izrazito. Računi za opravljena zdravljenja tako niso več rezultat intenzivnih aktivnosti prvih nekaj dni vsakega meseca, temveč rezultat sprotnega evidentiranja elementov obračuna pri izvajanju procesa. 4.3.2. Zagotovitev informacijske podpore Najpomembnejši področji pri zagotovitvi ustrezne informacijske podpore bodočemu procesu sta: ■ izgradnja komunikacijskega omrežja in zagotovitev primerne tehnološke opremljenosti vseh oddelkov; ■ celovit informacijski sistem, ki bo omogočal izkoriščanje prednosti centraliziranega in decentraliziranega izvajanja procesa. evidentiranje bolnika in plačnikov zdravljenja zdravnik zdravstveni administrator medicinska setra bolnišnično zdravljenje ambulantno zdravljenje \ \ \ \ laboratorij j naročanje / laboratorijskih preiskav Z / ! naročanje diagnostičnih preiskav naročanje storitev tujih zavodov diagnostični oddelek obračunavanje storitev in porabljenega materiala Slika 6: Diagram primerov uporabe informacijskega sistema za prenovljeni proces Enoten način predstavitve različnih modelov v procesu prenove poslovanja omogoča učinkovito uporabo rezultatov modeliranja procesov pri izgradnji modela informacijskega sistema. Posamezen objekt iz modela procesa se preslika v nosilca vloge v modelu primerov uporabe ali v objekt v modelu načrta informacijskega sistema. Glavni nosilci vlog v modelu primerov uporabe informacijskega sistema so tako 'zdravstveni administrator', 'zdravnik', 'medicinska sestra', 'laboratorij' in 'diagnostični oddelek'. Na sliki 6 je prikazan model primerov uporabe informacijskega sistema za podporo bodočega procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika'. Potek nadaljnjih aktivnosti je močno odvisen od načina zagotovitve ustrezne informacijske podpore izvajanju obravnavanega procesa. Na slovenskem trgu trenutno še ni rešitve, ki bi v zadostni meri izpolnjevala zahteve in pričakovanja na področju prenovljenega procesa. Razvoj povsem nove rešitve pa bi bil finančno in časovno preobsežen projekt, hkrati pa bi bilo nesmotrno zavreči uspešne rešitve razvojnih prizadevanj v preteklosti. Zato je bila sprejeta odločitev, da je najprimernejši način prilagoditev oziroma prenova obstoječega informacijskega sistema. Ugotovljene slabosti obstoječega informacijskega sistema so: ■ neenotna podpora procesa pri ambulantnem in bolnišničnem zdravljenju z množico lokalnih rešitev; ■ visoka stopnja podvajanja podatkov zaradi lokalnih, med seboj nepovezanih zbirk podatkov; b zapleten in dolgotrajen postopek zbiranja podatkov za obračun stroškov ambulantnih zdravljenj zaradi številnih razpršenih in med seboj nepovezanih rešitev; b podpora uporabi kartice zdravstvenega zavarovanja ni zagotovljena; b nezadostna stopnja zaščite pred nepooblaščenim dostopom do podatkov o ambulantnih zdravljenjih. Prenovljen informacijski sistem mora zagotoviti enotno podporo izvajanju procesa 'administrativnega obravnavanja' bolnika neodvisno od oblike zdravljenja. Posebna pozornost pri prilagajanju informacijske podpore zahtevam novega procesa je bila posvečena: b enotni zbirki podatkov o bolnikih, ki se evidentirajo ob prvem zdravljenju, kasneje pa le ažurirajo; b možnosti uporabe kartice zdravstvenega zavarovanja kot osnovnega identifikacijskega dokumenta; b enotnemu načinu evidentiranja podatkov ob času in na mestu njihovega nastanka s poudarkom na celovitem spremljanju opravljenih storitev in porabljenega materiala; b poenotenju in avtomatizaciji postopka obračuna stroškov ambulantnih in bolnišničnih zdravljenj; ■ avtomatizaciji postopkov zbiranja in priprave podatkov o realizaciji posameznih organizacijskih enot ter prenosa v podatkovno skladišče; ■ vključitvi podsistema za računalniško naročanje in sprejemanje rezultatov laboratorijskih in drugih diagnostičnih preiskav; ■ zagotovitvi visoke stopnje zaščite pred nepooblaščenim dostopom do podatkov o zdravljenjih; ■ možnosti uvajanja grafičnih uporabniških vmesnikov. Postopna prenova in nadomeščanje neustreznih sestavin obstoječega informacijskega sistema s povsem novimi rešitvami je dolgotrajnejši toda manj tvegan proces od neposredne zamenjave obstoječe informacijske podpore z novo. Tudi proces prenove informacijskega sistema v obravnavani bolnišnici je potekal v več zaporednih ponavljanjih. Rezultat vsakega ponavljanja je bila verzija informacijskega sistema, ki je v večji meri izpolnjevala zahteve prenovljenega procesa. Na ta način je bilo možno nekatere omejene dele prenovljenega sistema uporabljati, še preden je bila razpoložljiva njegova končna različica. Pri tem je bila posebna pozornost namenjena: ■ nemotenemu izvajanju procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika'; ■ primernemu načinu vključitve podatkov o bolnikih in njihovih zdravljenjih, ki so bili zbrani v preteklosti, v prenovljen informacijski sistem. 5. Reorganizacija Organizacijska struktura bolnišnice temelji na posameznih funkcijah, ki so združene v klinike, inštitute in druge službe. Slabosti obstoječe organizacijske strukture so predvsem njena slaba prilagodljivost ter počasno komuniciranje, sprejemanje in uresničevanje odločitev. Zaradi poudarjene normativne organiziranosti bolnišnice ni bilo pričakovati večjih sprememb v formalni organizacijski strukturi. Bistveno pomembnejše rezultate je pričakovati na področju spreminjanja organizacijske kulture. Neposredni izvajalci procesa se morajo zavedati, da je cilj hitra, kakovostna in bolniku prijazna administrativna podpora procesa zdravljenja, ne pa zadovoljevanje nekakšnih birokratskih zahtev. Odpori novemu načinu dela so bili predvsem posledica močno zakoreninjenega prepričanja, da z decentralizacijo izvajanja obravnavanega procesa prevzemajo ambulantni in bolnišnični oddelki dodatne, z njihovega vidika nekoristne naloge. Vendar obvladovanje celotnega procesa zaradi hkratnega uvajanja ustrezne informacijske podpore ne poveča obsega dela zaposlenih, marveč le širi njihove pristojnosti in odgovornosti. Evidentiranje bolnika, plačnikov zdravljenja in izstavitev računov za bolnike samoplačnike in doplačnike je v celoti v pristojnosti zdravstvene administracije na oddelku, kjer poteka zdravljenje, za kakovost evidentiranja opravljenih storitev in porabljenega materiala pa so odgovorne medicinske sestre. Rezultat prenove so torej močno povečane pristojnosti in odgovornosti nekaterih neposrednih izvajalcev prenovljenega procesa ob hkratnem zmanjšanju števila sodelujočih funkcijskih oddelkov. Z uvajanjem timov na posameznih oddelkih in določitvijo odgovorne osebe za izvajanje celotnega procesa se poleg formalno opredeljene organizacijske strukture pojavljajo zametki nove procesne organiziranosti. Soobstoj formalne hierarhične in neformalne procesne organiziranosti ni nič neobičajnega in slabega, vse dokler zaradi dvojne odgovornosti izvajalcev procesa ne prihaja do nesporazumov in nasprotij. Z decentralizacijo izvajanja se je število neposrednih izvajalcev obravnavanega procesa bistveno povečalo. Management bolnišnice in posameznih organizacijskih enot mora zagotoviti pogoje za kakovostno in učinkovito izvajanje procesa, pri čemer mora biti posvečena stalnemu izobraževanju članov procesnih timov posebna pozornost. Zato je smiselno razmisliti o ustanovitvi nekakšnega specializiranega centra na ravni bolnišnice, ki bo prevzel skrb za izobraževanje vseh udeležencev v procesu, izvajal kontrolo upoštevanja dogovorjenih standardov ter nudil pomoč pri uvajanju novih pristopov in tehnologij. 6. Uvajanje prenovljenega procesa Uvajanje prenovljenega procesa v operativno uporabo je vsekakor najbolj kritična faza vsakega cikla prenove poslovanja. Pri tem je potrebno zagotoviti nemoteno izvajanje ostalih procesov in preprečiti motnje v komuniciranju z okoljem bolnišnice. 6.1. Pilotni preizkus novega procesa Pred začetkom širšega uvajanja se je na izbranem oddelku opravil pilotni preizkus izvajanja prenovljenega procesa v omejenem obsegu. Predmet pilotnega preizkusa je bil del procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika', ki je povezan z bolnišničnim zdravljenjem. Pri izbiri primernega okolja za izvedbo pilotnega preizkusa so se upoštevala naslednja merila: ■ možnost priključitve izbranega oddelka na komunikacijsko omrežje bolnišnice in razpoložljivost druge potrebne tehnološke opreme; ■ razlike med novim in obstoječim načinom dela v izbranem okolju morajo biti jasno razvidne, prednosti novega načina dela pa jasno prepoznavne; ■ ustrezno usposobljeni človeški viri za izvajanje prenovljenega procesa na izbranem oddelku; ■ naklonjenost managementa oddelka in motiviranost udeležencev v procesu za uvajanje sprememb; ■ reprezentativnost izbranega oddelka, saj morajo biti zbrane informacije koristne pri nadaljnjem uvajanju prenovljenega procesa. Izvajanje pilotnega preizkusa se je podrobno spremljalo, opravljena je bila tudi analiza odstopanj od pričakovanih rezultatov. Posledica ugotovljenih pomanjkljivosti so bile manjše prilagoditve izvajanja procesa in izboljšave v informacijskem sistemu za njegovo podporo. Se največ problemov je bilo zaradi ne dovolj jasno opredeljenih mej prenovljenega procesa in njegovih povezav z ostalimi procesi v bolnišnici. Zato je pilotni preizkus potekal tudi dalj časa, kot je bilo prvotno načrtovano. 6.2. Prednostni vrstni red uvajanja Po uspešno izvedenem pilotnem preizkusu so se začele priprave za širše uvajanje prenovljenega procesa. Zaradi velikega števila organizacijskih enot, ki bodo v prihodnosti uporabljale prenovljeni proces, je bila sprejeta odločitev o postopnem uvajanju. Pri tej odločitvi so bila upoštevana tudi ta dejstva: ■ tveganje za morebitne zastoje je manjše kot v primeru, da bi se prenovljeni proces uvedel takoj v vse ambulantne in bolnišnične oddelke; ■ nezmožnost bolnišnice, da takoj zagotovi vsem organizacijskim enotam potrebno informacijsko infrastrukturo; ■ postopno uvajanje prenovljenega procesa omogoča lažje premagovanje raznovrstnih odporov, ki so vedno prisotni pri uvajanju sprememb; ■ uspešna uvedba v enem okolju povečuje verjetnost uspešne uvedbe prenovljenega procesa tudi v drugih okoljih; ■ razpoložljivi človeški viri, ki so potrebni za uvajanje in izobraževanje neposrednih izvajalcev, ne omogočajo takojšnje uvedbe prenovljenega procesa v vse organizacijske enote bolnišnice. Zato je bilo smiselno postaviti prednostni vrstni red uvajanja. V pomoč pri pripravi načrta uvajanja so bila podobna merila kot pri izbiri obsega in okolja za pilotni preizkus prenovljenega procesa. Pri tem je bilo upoštevano, da lahko časovno preveč razvlečeno uvajanje prenovljenega procesa bistveno zniža motivacijo nosilcev in ostalih udeležencev v procesu prenove, vzbudi dvom v uresničljivost postavljenih ciljev ter resno ogrozi uspešen konec procesnega cikla. Glavne prednosti prenovljenega procesa, skupaj s prihranki v času in stroških, bodo namreč dosežene šele takrat, ko se bo novi način dela uveljavil v vseh organizacijskih enotah bolnišnice. 6.3. Uresničevanje poslovne strategije Zaradi nezadostne informacijske infrastrukture, ki je vsekakor potreben pogoj za prehod na nov način dela, je pričakovati, da bo potekalo uvajanje prenovljenega procesa v vse organizacijske enote bolnišnice dalj časa. Zato se pojavlja vprašanje, kako vzdrževati primerno stopnjo motiviranosti udeležencev v procesu prenove in zagotoviti utrjevanje doseženih rezultatov. Nikakor ni priporočljivo čakati, da bodo izpolnjeni vsi pogoji za uvedbo prenovljenega procesa. Smotrno je nadaljevati proces prenove, in sicer: ■ v organizacijskih enotah, kjer je prenovljeni proces že uveden, se je smiselno usmeriti v postopno izboljševanje obravnavanega procesa; ■ v organizacijskih enotah, kjer prenovljeni proces še ni uveden, se lahko procesni cikel v zoženi obliki ponovi, model izvajanja procesa pa nadgradi z upoštevanjem novih spoznanj. Namen prenove poslovanja namreč ni le v njegovem izboljšanju ampak tudi v izoblikovanju splošnega prepričanja o nujnosti uvajanja sprememb. Nenehno izboljševanje obstoječih procesov, iskanje priložnosti za uvajanje korenitih sprememb in uvajanje novih rešitev mora postati del vsakodnevnih aktivnosti vseh udeležencev v procesih. Pomemben rezultat vsakega uspešnega konca cikla procesa prenove poslovanja je torej tudi vzdrževanje ustrezne ravni motiviranosti udeležencev v poslovnih procesih za bodoča razvojna prizadevanja. 7. Zaključek Predstavljeni primer prenove procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika' je prvi poskus uporabe celovitejšega pristopa k dvigu uspešnosti in učinkovitosti dela v obravnavani bolnišnici. Tehnološke zahteve za podporo prenovljenega procesa so bile razmeroma jasno opredeljene. Občutne zakasnitve so bile predvsem zaradi nezmožnosti bolnišnice, da zagotovi primerno komunikacijsko omrežje in drugo informacijsko infrastrukturo. Večina težav, ki so spremljale izvajanje procesnega cikla, je izvirala iz pomanjkljive priprave ustreznega okolja za spremembe in posledično prepočasnega uvajanja prenovljenega procesa v operativno uporabo. Izkušnje na področju pričakovanega postopnega preoblikovanja hierarhične strukture v procesno so zaradi normativne organiziranosti bolnišnice precej skope. Omejene so le na posamezne predloge za vzpostavitev vzporedne, neformalne, procesno usmerjene organizacijske strukture. Pomembnejše od rezultatov predstavljenega cikla prenove procesa 'administrativnega obravnavanja bolnika' je pravzaprav uveljavljanje drugačnega pogleda na prenovo poslovanja pri managementu in zaposlenih v bolnišnici. Problemi in zastoji, s katerimi so bili soočeni člani prenovitvenega tima in drugi udeleženci v procesu prenove, niso bili posledica morebitnih pomanjkljivosti izbranega pristopa. Glavni vzroki so v nedoslednem izvajanju določenih aktivnosti zaradi nepoznavanja procesa prenove poslovanja in napačnih predstav o vlogi informacijske tehnologije. Navkljub pridobljeni formalni podpori managemen-ta bolnišnice so nosilci prenove vsaj v začetku zaradi nezanimanja neposrednih izvajalcev obstoječega procesa in zapiranja v ozke funkcijske okvire naleteli na znatne odpore. Le-ti so vplivali na kakovost doseženih rezultatov in povzročili zakasnitev pri uvajanju prenovljenega procesa skupaj z informacijskim sistemom za njegovo podporo v operativno uporabo. Rezultat kritičnega pregleda izvajanja aktivnosti predstavljenega cikla prenove obravnavanega procesa so te pomanjkljivosti: ■ zaradi začetnega nerazumevanja bistva prenove poslovanja je bilo preveč pozornosti namenjeno tehnološkim, premalo pa organizacijskim in socialnim vidikom; ■ odsotnost dolgoročne strategije in nejasni strateški cilji otežkočajo postavitev celovite vizije bodočega poslovanja bolnišnice; ■ pomanjkljiva predstavitev ciljev in nezadostna podpora vseh sodelujočih je zahtevala dodatne napore članov prenovitvenega tima za premagovanje odporov v fazi uvajanja prenovljenega procesa; ■ pomanjkljiva znanja in izkušnje s področja projektnega vodenja so bili vzrok za marsikateri nepotreben konflikt z obstoječo funkcijsko organiziranostjo bolnišnice; b zaradi omejene možnosti nagrajevanja in visoke stopnje varnosti zaposlenih v bolnišnici ni bilo možno najti ustreznega načina za dodatno motiviranje nosilcev in ostalih udeležencev v procesu prenove; b posledica pomanjkljivo določenih pristojnosti nosilcev procesa prenove so bili številni zastoji, saj je bilo potrebno za vsako pomembnejšo odločitev pridobiti soglasje najvišje ravni odločanja v bolnišnici; b prezasedenost članov prenovitvenega tima z vsakodnevnimi operativnimi nalogami je bila v veliki meri vzrok za občutno prekoračitev načrtovanega časa; b preobremenjenost posameznih udeležencev v procesu prenove z obstoječim načinom dela in postavljanje ciljev posameznih sodelujočih funkcijskih enot pred cilje obravnavanega procesa; b odsotnost zunanjih svetovalcev se je občutila pri zagotavljanju pogojev za uspešen začetek in potek procesa prenove, opozarjanju na ključne dejavnike uspešnosti ter na področju prenosa tujih izkušenj; b nesposobnost bolnišnice, da bi zagotovila potrebni obseg finančnih sredstev za zagotovitev primerne informacijske infrastrukture, je velikokrat resno ogrozila uspešen konec procesnega cikla. Ugotovljene pomanjkljivosti je potrebno razumeti kot izziv managementu bolnišnice in drugim udeležencev v procesu prenove poslovanja za ustreznejše upravljanje naslednjih ciklov. Pridobljene izkušnje in znanja je potrebno vgraditi v prihodnja razvojna prizadevanja in preprečiti, da bi se ponavljale napake iz preteklosti. Njihova odgovornost je še toliko večja, ker se v prihodnosti načrtuje razširitev procesa prenove poslovanja še na nekatere druge, tudi ključne procese v bolnišnici. 8. Literatura [1] BERMAN E. M. (1998): Productivity in Public and Nonprofit Organizations: Strategies and Techniques, Sage Publications, Thousand Oaks [2] BOOCH G., RUMBAUGH J., JACOBSON I. (1998): Unified Modeling Language User Guide, Addison-Wesley Longman, Reading [3] ČRV M. (2000): Objektni pristop k prenovi poslovanja, Uporabna informatika, letnik 8, štev. 3, str. 159-168 [4] RUS V. (1994): Management v neprofitnih organizacijah, Management, Didakta, Radovljica, str. 938-973 [5] SETNIKAR-CANKAR S. (1998): Informatizacija je potreben, toda ne zadosten pogoj za celovito reformo javne uprave, Uporabna informatika, letnik 6, štev. 3, str. 7-13 [6] VINTAR M. (1998): Informatizacija kot priložnost za prenovo poslovanja državne uprave: informatizirati ali ne informatizirati, Uporabna informatika, letnik 6, štev. 2, str. 11-19 ♦ Milan Črv ima dvanajst let izkušenj na področju razvoja informacijskih sistemov, sedaj je zaposlen v Kliničnem centru Ljubljana. Magistriral je leta 1997 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je v letu 2000 tudi uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo s področja informacijsko-upravljalskih ved. Raziskovalno se ukvarja z metodami za prenovo poslovnih procesov in izgradnjo informacijskih sistemov. ♦ Ob izidu knjige Pametne odločitve John S. Hammond, Ralph Keeney, Hovvard Raiffa: Pametne odločitve. Praktični vodnik za sprejemanje boljših odločitev. Prevod: dr. Mojca Pavšič. Zbirka Manager, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, 252 str., 9.400 SIT. Sposobnost pravilnega in učinkovitega odločanja je ena od tistih veščin, od katerih so najbolj odvisne uspešnost, konkurenčnost in prilagodljivost tako podjetij in organizacij pa tudi človeka kot posameznika v osebnem življenju in na delovnem mestu. Naloga dobrega odločanja je vse prej kot enostavna. Osnova številnih odločitev je pogosto vrsta medsebojno odvisnih informacij, med katerimi so nekatere lahko tudi nepopolne in netočne. Težave se pomnožijo v okoliščinah, kjer so bistvene hitre reakcije in pravilni postopki, saj lahko napačne odločitve v takih primerih povzročijo veliko škodo. Problem odločanja je tako kompleksen in raznoroden, da se z njim ukvarja vrsta znanstvenih področij in disciplin - poleg psihologije, organizacije, ekonomije, matematike, statistike, računalništva in informatike tudi medicina, pravo, politologija ter vojaške in druge družboslovne vede, ki raziskujejo vsakdanje in življenjsko pomembne odločitve, potrošniške, politične in strateške odločitve, individualne in skupinske odločitve, moralne ter hazardne in verjetnostne odločitve. V zadnjih desetletjih seje področje analize odločanja izjemno hitro razvijalo. Intenzivno raziskovalno delo seje začelo kmalu po drugi svetovni vojni v ZDA, predvsem na področju statistike in ekonomije, kjer so razvili nekatere vplivne teorije o racionalnem odločanju. Naloga racionalne teorije odločanja je identificirati informacije, pomembne za odločitev in določiti, kako te informacije združiti, tako da pridemo do zaključka, tj. običajno optimalne možnosti in s tem do odločitve. Knjiga Pametne odločitve s podnaslovom Praktični vodnik za sprejemanje boljših odločitev, kije pred kratkim izšla v zbirki Manager pri založbi Gospodarski vestnik (Ljubljana 2000), sintetizira bistvene izsledke raziskovalnega dela na področju analize odločanja ter jih predstavlja na jasen in razumljiv način. Avtorji Hovvard Raiffa, John S. Hammond in Ralph Keeney, ki sodijo med svetovno priznane strokovnjake za reševanje zapletenih odločitvenih problemov, so sestavili uporabniku prijazen sklop tehnik za sprejemanje odločitev. Ta sistematični postopek pomaga bralcu korak za korakom spoprijeti se s težavnimi kompromisi, razjasniti negotovosti, oceniti tveganja in sprejeti serijo medsebojno povezanih odločitev v pravilnem zaporedju. Knjiga je izšla v izvirniku pri Harvard Business School Press (Boston, Massachusetts 1999), natančen prevod, ki posebno pozornost posveča skrbi za slovensko strokovno terminologijo, pa je delo dr. Mojce Pavšič. Ob tem gre izreči priznanje založbi Gospodarski vestnik za to prodorno in hitro založniško dejanje, saj seje odločila brez časovne zamude v slovenskem prostoru predstaviti najpomembnejša spoznanja s področja analize odločanja, na katera se v razvitem svetu pri svojem delu opirajo tako gospodarstveniki, kot tudi politiki, inženirji, zdravniki, odvetniki in socialni delavci, skratka vsi, ki se morajo hitro in pravilno odločati. Avtorji na osnovi svojega dolgoletnega znanstveno-raziskoval-nega dela in praktičnih izkušenj s pomočjo jasno in razumljivo opisanih primerov iz vsakdanjega življenja in dela spreminjajo zapletena teoretična spoznanja v praktične nasvete. Večina pomembnih odločitev, s katerimi se v življenju soočamo, nima lahkih in samoumevnih rešitev. Poleg tega običajno ne vplivajo samo na nas, temveč tudi na našo družino, prijatelje, sodelavce in številne druge ljudi, zlasti če gre za politične odločitve. Sprejemanje dobrih odločitev je torej eno od najbolj pomembnih določil tega, kako dobro izpolnjujemo svoje odgovornosti in uresničujemo svoje osebne in poklicne cilje. Sposobnost sprejemanja pametnih odločitev je torej temeljna življenjska veščina in kot druge veščine lahko tudi to, kot poudarjajo avtorji, izboljšamo s poznavanjem ustreznih metod in z vajo. Učinkovit proces odločanja izpolnjuje naslednjih šest kriterijev: ■ Osredotoča se na to, kar je pomembno. ■ Je logičen in konsistenten. ■ Upošteva tako subjektivne kot tudi objektivne dejavnike in prepleta analitično mišljenje z intuitivnim. ■ Zahteva samo toliko informacij in analiz, kot jih je potrebnih za rešitev določene dileme. ■ Spodbuja in usmerja zbiranje ustreznih informacij in strokovnih mnenj. ■ Je preprost, zanesljiv, lahko uporaben in fleksibilen. Pristop Hammonda, Keeneya in Raiffe, ki ga predstavljajo v knjigi Pametne odločitve, izpolnjuje vseh šest zgoraj naštetih kriterijev. Uporabniku pomaga bolj jasno prepoznati tako vidne kot tudi nevidne vidike odločitvene situacije ter pretvoriti vsa pomembna dejstva, občutke, mnenja, prepričanja in nasvete v optimalno izbiro. Ker je opisani postopek zelo prilagodljiv, je uporaben za individualno in skupinsko odločanje tako pri poslovnih in strokovnih odločitvah kot tudi pri osebnih in družinskih odločitvah. Kot pokažejo avtorji, je možno celo najbolj zapletene odločitve analizirati in razrešiti na osnovi razmišljanja o sklopu osmih elementov: problem, cilji, alternative, posledice, kompromisi, negotovost, dopuščanje tveganja in povezane odločitve. Vsakega od teh elementov obravnavajo v posebnem poglavju. Sledi zanimivo poglavje o hevristikah in predsodkih, ki sta jih začela sistematično raziskovati Amos Tversky in Daniel Kahneman in ki lahko spodkopljejo celo najbolj skrbno premišljene odločitve. Na vsaki stopnji odločitvenega procesa namreč lahko, kot opozarjajo avtorji, napačno zaznavanje, pristranosti in druge pasti duha izkrivijo naše odločanje. Zelo zapletene in zelo pomembne odločitve so najbolj nagnjene k izkrivljanju, ker praviloma vključujejo veliko predpostavk in veliko ocen. Čeprav izkrivljanj, ki so vgrajena v način delovanja naših duševnosti, ne moremo povsem izkoreniniti, poudarjajo avtorji, pa lahko v svoje odločitvene procese vgradimo teste in disciplino, s pomočjo katerih je mogoče odkrivati in odpravljati napake v razmišljanju, še preden postanejo napake v presoji. Knjiga Pametne odločitve predstavlja torej zelo močno orodje za samoanalizo, saj omogoča, da ugotovimo, kje so naše šibke točke pri sprejemanju odločitev. Šele ko take kritične pomanjkljivosti prepoznamo - ko se jih začnemo zavedati, jih lahko tudi od pravimo. Zavesten in organiziran pristop k odločanju pa je tudi os nova za novo kakovost, ki jo v procese odločanja more in mora prinesti sodobna informacijska in komunikacijska tehnologija. Vladislav Rajkovič Izrazje Kaj pomeni e? Razmišljanje o novih tvorjenkah S širjenjem uporabe informacijske tehnologije, v zadnjem času predvsem interneta, se širi informacijska kultura in z njo tudi informacijsko izrazje. Pojavljajo se nove besede ali novi pomeni obstoječih slovenskih besed. Nove besede za nove pojme so seveda nujno potrebne, zlasti kadar domačih ustreznic še ni na voljo. Zato se moramo razveseliti vsake. Tako srečujemo med drugimi naslednje, po mojem mnenju lepe izraze: dveri, klepetalnica, gruča, kiberščak, igričar, spletišče. Kot gobe po dežju pa v zadnjem času poganjajo zloženke z e. Brez težav sem jih v raznih pisnih virih našla kakih štirideset: e-bančništvo, e-dražba, e-ekonomija, e-EU, e-Evropa, e-demokracija, e-Slovenija, e-dnevnik, e-gigant, e-glasovanje, e-knjiga, e-mesto, e-naslov, e-odličnost, e-papir, e-podatki, e-podjetje, e-podpisovanje, e-poslovanje, e-poslovni procesi, e-pošta, e-prodaja, e-prodajalna, e-projekti, e-reklama, e-Sloveni-ja, e-sporočilo, e-storitev, e-strategija, e-tednik, e-tehnologija, e-terapevt, e-trgovanje, e-trženje, e-uprava, e-volitve, e-voščilnice. Pri teh zloženkah me moti naslednje: 1. Skovane so po ameriškem kalupu in so tuje slovenskemu načinu tvorbe novih besed. 2. Marsikatere podvajajo že obstoječe, prevzete strokovne izraze. 3. Nekatere so nerazumljive in bi pri uporabi potrebovale posebno razlago. Poglejmo v Slovar slovenskega jezika. Razen kot črka abecede je e naveden v zloženkah E-vitamin, e-dur, e-mol, e-linija (peta vrsta) pri šahu, in je bolj neke vrste vrstilni števnik kot pa okrajšava. Naš e-je pravzaprav kratica za »elektronski«. Torej poglejmo sorodne zloženke! Primeri zloženk s kratično zvezo črk so na primer: TV-program, PTT-služba, A4-format, s tem da pravila priporočajo obrnjeno zaporedje, torej vitamin E, program TV, format A4.1 Še lepše je, če uporabimo pridevnik, torej »televizijski program«, »poštna služba«. Po vsej verjetnosti je prišlo do e-besed takole: elektronsko pošto smo iz povsem naravne lenobe pričeli imenovati e-pošta, elektronsko poslovanje e-poslovanje, torej je e najprej pomenil kratico za »elektronski«, potem smo pa pričeli uporabljati ta e povsod, kjer smo hoteli povedati, da gre za neki nov pojav, povezan z uporabo sodobne tehnologije. Seveda prihaja uporaba eja kot kratice za »elektronski« iz ameriške angleščine. Američani imajo radi okrajšave, tudi v pogovornem jeziku. Okrajšujejo celo lastna imena. Kdo se ne spomni C.C. (sisija), glavne osebe iz popularne ameriške nadaljevanke? Mnogi slovarji, med drugim tudi Veliki angleško slovenski slovar, vsebujejo razlago angleških kratic. Obstajajo tudi mnogi slovarji kratic, za nas je zanimiv spletni slovar kratic.2 V slovenščini je v pogovornem jeziku uporaba kratic redka. V uporabi so RTV, PTT, SAZU, ZDA. V slengu mladih je pogost izraz D.J. (didžej, diskjockey, režiser glasbe v zabavišču). Prijela se je kratica CD, ki se uspešno bojuje s slovenskim izrazom »zgoščenka«.Predvsem na strokovni ravni se nekaterih kratic seveda ne moremo povsem ogniti, zlasti v informacijskem izrazju, kjer jih prejemamo še tople in nespremenjene iz ameriške angleščine. Najbolj pogosto se uporablja »IT«, ki se skoraj praviloma izgovarja “ajti", vendar je nerodna in v splošnem pogovornem jeziku še zmeraj ni privzeta. Sicer sem pa mnenja, da so kratice v slovenščini moteče in slabo razumljive, zvečine težko izgovorljive. Vzemimo na primer »HTML«. Kratica e pa se, kot smo videli, uporablja v številnih zloženkah.Poglejmo si po bliže, kaj pomenijo! E- bančništvo: menda je zdaj že jasno, da je bančništvo brez sodobne tehnologije stvar preteklega stoletja. Zakaj torej e-?3 Ali je morda mišljena uporaba sodobnih tehnologij v bančništvu? E-poslovanje: ne vidim razloga, zakaj bi »elektronsko poslovanje«, že ustaljeni pojem, morali zamenjati? E-ekonomija: primernejši bi bil izraz »nova ekonomija«. Je lepši, navaja na novo vsebino. E-tehnologija menda pomeni informacijsko tehnologijo (za ta pojem se zadnje čase pojavlja še strašanska različica ITkT4). E-družba pa je domnevno informacijska družba. Kljub nekaterim pomislekom seje izraz »splet« dobro prijel, predvsem ker iz njega tvorimo lep pridevnik »spletni«. Ta že danes lahko zamenjuje marsikateri e-. Tako bo e-trgovino najbrž brez težave zamenjala spletna trgovina, e-naslov spletni naslov, e-reklamo spletna reklama. Kaj pa naj bi pomenile e-demokracija, e-odličnost, e-mes-to, e-EU, e-papir, e-Slovenija in še nekatere, nimam pojma. Kdor jih uporablja, bi jih vsekakor moral pojasniti. Največja odlika strokovnega jezika je razumljivost. Kot vidimo, večina tvorjenk z e ne prinaša koristnih novosti. Pogosto zamenjujejo že obstoječe, ustaljene izraze, kadar pisci ali govorci želijo biti bolj sodobni. Večini neinformatikov so popolnoma nerazumljive, razen morda »e-pošte«, ki jo pa v pogovornem jeziku pogosto zamenjuje »imajl« ali »emajl«, ki ima prijazen, šaljiv prizvok in ga razen tega spremljata še priročna glagola “emajlati" in »emajlirati«. Kaj bi torej z eji? Mnenja sem, da jih velja obravnavati kot informacijski pogovorni jezik ali žargon. Brez dvoma bodo kratkega veka. Ne samo, da jih povprečen Slovenec, niti z visoko izobrazbo, (to sem sama preskusila) ne razume, preveč so ohlapni, v različnih zvezah pomenijo povsem različne stvari, torej ne samo elektronski, temveč tudi: spletni, informacijski, sodoben, nov, računalniški. Ponekod so odveč. S tem prispevkom želim kolege informatike spodbuditi k razmišljanju o jeziku. Ko govorimo ali pišemo, bi morali vselej upoštevati, komu govorimo in ali smo misel jasno izrazili. Sami s seboj ali v ožjem, strokovnem krogu lahko govorimo v žargonu, v kraticah ali celo v angleščini, če pa bi radi drugim kaj povedali, ni vseeno, kakšne besede izbiramo. Mnogi nesporazumi in nerazumevanja med informatiki in uporabniki so posledica neprimernega jezika. Če pravih izrazov nimamo, jih je treba pač ustvariti, po možnosti tako, da bodo povprečnemu Slovencu čim bolj razumljivi in čim bliže značaju slovenskega jezika. Ob tem se lahko spomnimo tudi na sporočilo okrogle mize na Dnevih slovenske informatike 20005, da brez odličnega strokovnega jezika ni strokovne odličnosti. Katarina Puc 1 Slovenski pravopis, pravila, RZS Ljubljana,1994 2 Glej htto://www,mtnds.com/af/. vsebuje 185.000 razlag. Za kratico OCL navaja 9 možnih razlag, za UML pa 6 (torej Universal Markup Language, Unified Mandst Leninist, Unified Modeling Language, Universal Mission Load, University of Massachussets Lowell, User Mode Linux). Iz tega vidimo, da so številne kratice razumljive le v kontekstu. 3 Našla sem tudi izraz »/banka«. 4 Informacijska tehnologija po definiciji pomeni zlitje računalniške in komunikacijske tehnologije. Torej je kT (zakaj z malo začetnico?) povsem odveč. 5 Strokovni jezik v informatiki Obvestilo avtorjem V začetku leta 2002 bo izdana posebna tematska številka mednarodne revije o računalništvu in informatiki - Informatica. Številka bo posvečena komponentnemu razvoju programske opreme. Avtorje vabimo, da pošljejo še neobjavljene kvalitetne znanstvene članke v angleškem jeziku, ki opisujejo tako raziskovalne dosežke, kakor tudi izkušnje z uporabo sodobnih kom-ponentnih tehnologij. Področja tematske številke so naslednja: ■ Komponentni modeli (npr. ČORBA CCM, EJB, in C0M+)-Metode razvoja komponent Metode integracije komponent Izvajalna okolja, vsebniki in aplikacijski strežniki Zmogljivosti sistemov na osnovi komponent Ogrodja komponent Vmesniki in pogodbe med komponentami Vzorci analize in načrtovanja Porazdeljene komponente in komponente v sprotnih sistemih Arhitekture za učinkovite aplikacije na osnovi komponent Testiranje komponent in metrike Programski jeziki in okolja za komponentni razvoj Nameščanje in prilagajanje komponent Upravljanje konfiguracij Specifikacije komponent za specifične domene Teoretične osnove Oblika člankov naj sledi navodilom revije Informatica (http://orca.st.usm.edu/informatica/; http://ai.ijs.si/informatica/). Prosimo, da članke oddate elektronsko, na naslov matjaz.juric@uni-mb.si Pomembni datumi: ■ 5. junij 2001: rok za oddajo prispevkov ■ 15. september 2001: obvestilo avtorjem o uvrstitvi prispevkov v revijo ■ 1. november 2001: rok za oddajo za tisk pripravljenih prispevkov Slovensko društvo INFORMATIKA (SDI) išče interesente za izvajalce usposabljanja za Evropsko uporabniško računalniško spričevalo (European Computer Driving Licence) in za izpitne centre za kandidate za Evropsko uporabniško računalniško spričevalo. Pri izbiri izvajalcev in izpitnih centrov bo SDI upošteval naslednje pogoje: 1. Za izvajalca usposabljanja in/ali za izpitni center se lahko prijavi vsaka pravna ali fizična oseba (dalje: interesent), ki sprejema pogoje tega razpisa, 1.1. ki je vpisana v Poslovni register Slovenije, 1.2. katere glavna dejavnost ali ena od registriranih dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti je dejavnost podrazreda 80.422 - Drugo izobraževanje, 1.3. ki ima vsaj pet stalno zaposlenih strokovnjakov - informatikov, 1.4. ki v Sloveniji deluje neprekinjeno najmanj zadnjih pet let in 1.5. ki razpolaga z v računalniško mrežo povezanimi računalniki v posebnih prostorih za usposabljanje kandidatov in/ali opravljanje izpitov. 2. Interesent lahko ponudi tudi druge ugodnosti, ki jih mora opisati in bodo upoštevane pri izbiri izvajalcev. 3. Prijava je mogoča za izvajanje usposabljanja, za izpitni center ali za oboje. Interesent, ki bo ponudil obe storitvi, ne bo v prednosti pred interesentom, ki bi ponudil samo eno ali drugo. 4. Kot dokazila o izpolnjevanju pogojev mora interesent predložiti Obvestilo o razvrstitvi po dejavnosti in identifikaciji (točke 1.1, 1.2 in 1.4) ali sklep registrskega organa (točka 1.2) in potrdilo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije (točka 1.3), za točko 1.5 tega razpisa pa opis prostorov (površina, število, opis računalniške mreže). SDI si pridržuje pravico ogleda prostorov pred odločitvijo o izbiri izvajalca storitve. 5. Izvajanje usposabljanja in opravljanje izpitov bo potekalo na način in pogoji, ki jih bo določil in občasno preverjal SDI. Interesent mora biti pripravljen skleniti z SDI koncesijsko pogodbo o izvajanju storitve do vrednosti 600.000 tolarjev, kar dokazuje z zadevno izjavo. 6. SDI bo kot veljavne upošteval vse prijave, ki bodo na pošto oddane priporočeno do vključno 20. aprila 2001. 7. Komisija za izbor izvajalcev usposabljanja in za izpitne centre, ki jo imenuje Izvršni odbor Slovenskega društva INFORMATIKA, bo izmed interesentov izbrala izvajalce usposabljanja in/ali izpitnih centrov, ki izpolnjujejo vse pogoje tega razpisa. 8. Prijave morajo biti naslovljene na Slovensko društvo INFORMATIKA Vožarski pot 12, 1000 Ljubljana na ovojnici pa oznaka "Razpis 1/2001” 9. Odpiranje ponudb, ki se ga lahko udeležijo pooblaščeni predstavniki interesentov, ki so oddali prijavo, bo dne 23. aprila 2001 ob 9. uri v prostorih Statističnega urada Republike Slovenije, Parmova c. 33 (mala jedilnica). 10. SDI bo o rezultatu razpisa in izbiri obvestil interesente pisno do 15. maja 2001. V primeru odstopa od razpisa po poslanem pisnem obvestilu o izbiri in pred sklenitvijo pogodbe interesentu, ki odstopa, razlogov ni treba posebej pojasniti, je pa dolžan SDI o odstopu obvestiti pisno in mu povrniti povprečnino v znesku 100.000 tolarjev. 11. Ugovor je mogoč do 5 (pet) dni po prejemu obvestila s priporočeno pošiljko na.naslov SDI z oznako “Razpis 1/2001 -ugovor". Ugovore bo obravnaval nadzorni odbor SDI. Njegovi sklepi so dokončni. Slovensko društvo INFORMATIKA Štirinajsto posvetovanje Sekcije za raziskovanje informacijskih sistemov Letošnje posvetovanje Sekcije za raziskovanje informacijskih sistemov je bilo 9.3.2201 v Grimščah pri Bledu, kjer je SRC.Sl ponovno prijazno nastopil kot gostitelj. Sekcija deluje v okviru Zveze ekonomistov Slovenije. V njej se dejavno srečujejo strokovnjaki informatike, katerih temeljna izobrazba je ekonomske, tehniške pravne, sociološke ali druge stroke. Največje pedagogov informacijskih sistemov, v panelne razprave pa se dejavno vključujejo tudi raziskovalci informacijskih sistemov in predstavniki gospodarskih in vladnih organizacij in zavodov. V enem dnevu so se zvrstile panelne razprave na različne, aktualne teme: 1. Priložnosti in težave raziskovanja e-uprave (dr. Marko Čolnar, Anamarija Leben) 2. Vplivi sodobne tehnologije (dr. Ivan Rozman, dr. Janez Bešter, dr. Matjaž Gams, dr. Joszef Gyorkos, dr. Marjan Heričko, dr. Franc Solina, dr. Jože Zupančič) 3. Težave in priložnosti uvajanja povezanih informacijskih sistemov (ERP) - (dr. Marjan Krisper, dr. Andrej Kovačič, Miran Merčun, Žiga Vaupot, mag. Matjaž Savnik, Denis Stepančič, Stane Štefančič) 4. Nova ekonomija - informacijska družba (dr. Jože Gričar, dr. Pavel Gantar, dr. Samo Bobek, dr. Miran Mihelič, dr. Lojze Sočan, Ivan Žerko) Ugotovitve posvetovanja so osvetlile razne vidike sodobne informacijske tehnologije in informacijske družbe. Morda najpomembnejši med njimi je bil poskus ocene stanja v Sloveniji in predvsem, kaj bi morali raziskovati in kaj storiti, da bi izkoristili vse priložnosti in naš razvoj pospešili ter ga pravilno usmerili. Skoraj vsi sodelujoči so poudarili pomen infrastrukture, znanja, povezovanja in kadrov. Strinjali so se, da je nalog veliko, več kot imamo finančnih sredstev in moči. Zato bi bilo nujno potrebno raziskovalce povezovati in pri tem spodbujati raziskovanje tistih področij, kjer imamo Slovenci največ možnosti. Prav s tem namenom odpira Ministrstvo za informacijsko družbo skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport ciljni raziskovalni program. K.R Osmo posvetovanje DNEVI SLOVENSKE INFORMATIKE 2001 INFORMATIKA - SKUPNI IMENOVALEC NOVEGA OMREŽNEGA GOSPODARSTVA Kongresni center Grand hotel Emona, Portorož, 18. - 21. april 2001 Dneve slovenske informatike prirejata Slovensko društvo INFORMATIKA ter Gospodarska zbornica Slovenije - Združenje za računalništvo in informatiko. Pri tem upoštevata, da mora biti vodilna misel posvetovanja odraz aktualnih dogajanj in razvojnih smeri informatike v svetu, obenem pa tudi pregled dosežkov slovenskih strokovnjakov. Letos je aktualna tema posvetovanja omrežno gospodarstvo in vloga, ki jo ima v njem informatika. Kaj je torej novega v novem gospodarstvu? Kakšno vlogo ima pri tem informatika? Ali se njen vpliv konča pri gospodarstvu ali pa sega morebiti dlje in globlje? Ob iskanju odgovorov na ta vprašanja smo izbirali vabljene predavatelje, iskali najprimernejše vsebinsko zaokrožene tematske sklope za sekcije, določili teme okroglih miz in ne nazadnje tudi zanimiva predavanja za predkonferenco. Vsebina posvetovanja Predkonferenca: Elektronsko poslovanje: vemo zakaj. Ali res vemo kako? (Katjuša Skukan, Rado Stojanovič) Mednarodna minikonferenca (Niko Schlamberger) V sodelovanju z IFIR CEPIŠ, ECDL Foundation Sekcije: A. Metodologija, informacijska tehnologija in pristopi (vodja sekcije Ivan Rozman) B. Poslovna informatika in povezovanje poslovnih sistemov (vodja sekcije Marjan Krisper) C. Internet in tehnologija elektronskega poslovanja (vodja sekcije Tomaž Gornik) D. Informacijske rešitve in uvajanje IS (vodja sekcije Ivan Vezočnik) E. Izobraževanje in usposabljanje na področju informatike (vodja sekcije Vladislav Rajkovič) F. Operacijska raziskovanja (vodja sekcije Lidija Zadnik-Stirn) G. Upravni in sociološki vidiki informatizacije (vodji sekcije Tomaž Banovec in Franci Pivec) I. Študentska sekcija (vodja sekcije Mojca Indihar Štemberger) Okrogle mize: 0M1: Strategija Slovenije na področju informacijske tehnologije (Franci Mugerle) OM2: Informatika v uradnih klasifikacijah (Tomaž Banovec) ■ 0M3: ECDL v Sloveniji (Franc Žerdin) 0M4: Forum in Ustanova Informatika (Niko Schlamberger) Delavnice: Dl: Naredi si svojo igrico (Miloš Sluga) D2: Upravljanje IT projektov (Stane Štefančič) Prijave sprejema Slovensko društvo INFORMATIKA - 1000 Ljubljana, Vožarski pot 12 - www.drustvo-informatika.si Koledar prireditev Informacije 'jjj 1 I I 1 1 j 1 f 1 Simone Fischer-Huebner simone.fischer-huebner@kau.se Pdf00343@nifty.ne.jp www.eCom.fov.uni-mb.si http://ECIS2001.fov.uni-mb.si h.armstrong@ecu.edu.au Sachs@uni-trier.de www.wcce2001.dk Rosenzweig@vdi.de www.imat.maschinenbau.uni-kassel.de/ www.cs.agh.edu.pl/dais2001/ dais2001-info@cs.agh.edu.pl E318@ihrtl.ihrt.tuwien.ac.at http://eCom.fov.uni-mb.si/MerkurjevDan Lundberg@dsv.su.se 1 1 ! 5 Manolopo@ucy.ac.cy http://www.ifip.tu-graz.ac.at/rcil/CONF/IICIS2001 George@cips.ca http://www.wcc2002.org Organizator Slovensko društvo INFORMATIKA Information Systems Audit and Control Association IFIPWG 9.6/11.7 Comenius University Bratislava Slovak Society for Computer Science IFIP TC 13 Organizacije v Slovenskem projektu elektronsko poslovanje Univerza v Mariboru, FOV Ministrstvo za šolstvo, znanost in tehnologijo RS, GZS, European Commission ECIS Standing Committee Univerza v Mariboru, FOV AIS - Association for Information Systems IFIP WG 11.8., E.Cowan Univ. IFIP TC7, University Trier IFIP TC3 IFAC, IFIPTC13 IFIP 6.1 IFAC, IFIP TC5 Univerza v Mariboru, FOV Merkur, Naklo Kristianstad University, Reserach Group on Inform. and Com. Sciences, Kristianstad Uni. IFIP Greek Computer Society, Cyprus Computer Society, University of Cyprus IFIPTC-11 IFIP Kraj Portorož Pariš, FR Bratislava, SK TOKVO, JP Bled, Sl Bled, Sl Perth, AU Trier, DE Copenhagen, DK Kassel, DE Krakow, Pl Vienna, AT Naklo Kristianstad, SE Zurich Nicosia, CY Brussels, BE Montreal, CA Datum 18. - 21. 4. 2001 10. - 13. 6. 2001 15. - 16. 6. 2001 9. - 13. 7. 2001 25. - 26. 6. 2001 27. - 29. 6. 2001 19. - 21. 7. 2001 23. - 27. 7. 2001 29. 7. - 3. 8. 2001 18 - 20. 9. 2001 17. -19. 9. 2001 24. - 26. 9. 2001 26.9. 2001 28. - 29.11. 2001 5.10. 2001 8. -10.11. 2001 15. -16.11. 2001 25. - 30. 8. 2002 Naslov Dnevi slovenske informatike The International Conference ISACA IFIP VVG9.6/11.7 VVorking Conference on Security and Control of IT in Society -II International Conf. on Human-Computer Interaction INTERACT 2001 14“ Bled Electronic Commerce Conference *e-Everything: e-Commerce, e-Government, e-Household, e-Democracy" 9® European Conference on Information Systems ECIS 2001 Global Co-operation in the New Millenium 2M World Conference on Information Security Education 20” IFIP TC7 Conference on Modeiling and Optimization 7th IFIP World Computer Conference on Computers in Education 8” IFAC/IFIP/IFORS/IEA Symposium on Analyis, Design and Evaluation of Human-Maschine Systems IFIP WG 6.1 VVorking Conference on Distributed Applications and Interoperable Systems - DAISŽ2001 Symposium on Information Control Problems in Manufactu ring Technologies Tretje posvetovanje diplomantov in magistrantov s področja elektronskega poslovanja - "Merkurjev dan” International VVorkshop on Information Services in the New Economy 7” IFIP Conference on e-Commerce, e-Business and e-Government 8” Panhellenic Conference on Informatics 4” IFIP TC-11WG 11.5. VVorking Conference on lntegrity and Internal Control in IS IFIP Congress 2002 Pristopna izjava Želim postati član Slovenskega društva Informatika Prosim, da mi pošljete položnico za plačilo članarine SIT 5.200 (kot študentu SIT 2.400) in me sproti obveščate o aktivnostih v društvu. (ime in priimek, s tiskanimi črkami) (poklic) (domači naslov in telefon) (službeni naslov m telefon) (elektronska pošta) Datum: Podpis: ------------------------------------X - Včlanite se v Slovensko društvo INFORMATIKA. Članarina SIT 5.200,- (plačljiva v dveh obrokih) vključuje tudi naročnino za revijo Uporabna informatika. Študenti imajo posebno ugodnost: plačujejo članarino SIT 2.400,-in za to prejemajo tudi revijo. Izpolnjeno Naročilnico ali Pristopno izjavo pošljite na naslov: Slovensko društvo INFORMATIKA, Vožarski pot 12,1000 Ljubljana. Lahko pa izpolnite obrazec na domači strani društva http://www.drustvo-informatika.si INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET Vse člane in bralce revije obveščamo, da lahko najdete domačo stran društva na naslovu: http://www.drustvo-informatika.si Obiščite tudi spletne strani mednarodnih organizacij, v katere je včlanjeno naše društvo: IFIP: www.ifip.or.at ECDL: www.ecdl.com CEPIŠ: www.cepis.com NTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET ■ INTERNET "INTERNET Naročilnica Naročam(o) revijo UPORABNA INFORMATIKA Q s plačilom letne naročnine SIT 4.600 !_} ....izvodov, po pogojih za podjetja SIT 13.800 za eno letno naročnino in SIT 8.900 za vsako nadaljnjo naročnino Q po pogojih za študente letno SIT 2.000 Naročnino bom(o) poravnal(i) najkasneje v roku 8 dni po prejemu računa (ime in priimek, s tiskanimi črkami) (podjetje) (davčna številka) (ulica, hišna številka) (pošta) Datum: Podpis: —X^ UPORABNA INFORMATIKA ISSN 1318-1882 Ustanovitelj in izdajatelj: Slovensko društvo Informatika, 1000 Ljubljana, Vožarski pot 12 Glavni in odgovorni urednik: Mirko Vintar Uredniški odbor: Dušan Caf, Aljoša Domjan, Janez Grad, Andrej Kovačič, Tomaž Mohorič, Katarina Puc, Vladislav Rajkovič, Ivan Rozman, Niko Schlamberger, Ivan Vezočnik, Mirko Vintar Tehnična urednica: Katarina Puc Oblikovanje: Zarja Vintar, Dušan VVeiss, Ada Poklač Naslovnica: Zarja Vintar Tisk: Prograf Naklada: 700 izvodov Revija izhaja četrtletno. Cena posamezne številke je 3.500 SIT. Letna naročnina za podjetja SIT 13.800, za vsak nadaljnjrizvod SIT 8.900. Letna naročnina za posameznika SIT 4.600, za študente SIT 2.000. 6. strokovno srečanje uporabnikov programske opreme Oracle SIOUG 2001 skupaj s konferenco Oracle /World 23. do 26. 9. 2001 Kongresni center Grand hotel Emona v Portorožu Vsebina Partnerska predavanja sf Uporabniška predavanja Konferenca iVVorld IT Managers forum af Računalniške delavnice iDevelop konferenca Razstava (žf Več informacij o srečanju dobite na naslovu: SIOUG in Oracle Softvvare, d.o.o.. Dunajska 156, Ljubljana, telefonska številka: 01 588 88 00. SLOVENSKO UFOŠTVC 0P0FA0NIK0V PFCGFAMSKE CPFEME DfiAOLE ORACLE c 2000 Oracle Corporation. Ali nghls rešetved Oracle is a registored trademark, and Soltware Povvois the Internet is a trademark or registered trademark ol Oracle Corporation. Olher namns may bo tradomarks of their respective ovvnets www.sioug.si,www.oracle.si STROKOVNE RAZPRAVE Heinrich Reinermann Electronic Governance and Electronic Government: do Politicians and the Internet need each other? Aleš Groznik, Andrej Kovačič Skladnost poslovnega strateškega načrta s strateškim načrtom informatike Sebastijan Lahajnar Načrtovanje relacijskih podatkovnih baz z UMI Rok Rupnik Vloga mobilnih aplikacij v informacijskem sistemu REŠITVE Milan Crv Prenova procesa administrativnega obravnavanja bolnika